gR^    Zgodaj zvenel. ..
Ht W ^ošna pomlad  je  razprostirala  kroginkrog uijf^   svoje  krasote.  Zaveli  so  zopet topli  dihi, fppS -"    vzbudili  drevje  v novo  življenje in izvabilt faB%jH>   iz zemlje cvetko za cvetko. jM|||jL         Prispeli so gorki vetrovi na polje — in sjSSt^   žito je začelo poganjati: priveli so v gozde, 4i3306j>   in v njih se je začelo novo življenje. JSK&R          Prignali so s scboj  nebroj  ptičic in iz-
***wO*  vabili Ijudi ven pod milo nebo.
Bližali so se velikonočni prazniki.
Vse je zelenelo, vsc je bilo veselo. Človeku se jc zdelo, da še narava čuti. da bodo kmalti tu oni presrečni dnevi, v katerih se je izvršilo pred mnogo, mnogo sto leti odrešenje človekovo.
Kako hudo je biti  v takem   času   v zatohli sobi!
To je izkusil prvikrat v življenju Matelov Ivan.
Kako težko je pričakoval vsako leto velikonočnih praznikov! A letos je moral kar naenkrat ostati v po-stelji. Moral je, ni bilo drugače. To ga je neizrečeno bolelo. Molil jc k Ijubemu Zvcličarju, da bi prej ozdravel, predno pridejo prazniki. Saj so ga na te praznike vczali najmilejši spomini. V spomin mu je prišlo, kako je prvit klečal pred božjim grobom.
Tega je že dobrih osem let. Pokojna mati ga je vzela s seboj v cerkev. Spominjal se je, s kakim strahom je klečal pred bQžjim grobom — a bal se je le bolj hudih stražnikov, ki so gledali tako ncpremično vanj. Spominjal se je, da ga je mati večkrat prekrižala pred altarjem in mu veiela, naj poljubi rane Jezusu.