Osnutki k zgodovini biti kot metafiziki
MARTIN HEIDEGGER (Ob stolctnici rojstva Martina Heideggra)
IZ ZGODOVINE BITI
1.	Alčlhcia - komaj bistvujoč ter nc vračajoč se v začetek, ampak napredujoč v golo neskritost - pride pod jarem idea.
2.	Podjarmljenje alčtheia izvira, gledano od arhč, iz razpustitve bivajočega v tako pričenjajočo prisotnost.
3.	Podjarmljenje alčtheia je izkazovanje pojavljanja in samokazanja, ideš; hčn kot phainčlaton.
4.	Prvenstvo idea privede z cfdos tiestin v položaj merodajne biti. Bitje najprej kaj-stvo (Was-sein).
Treba je premisliti, koliko kaj-stvo kot bit (idea kot čntds on) daje več prostora 6n, pojmovanemu nominalno, kot pa dn, pojmovanemu verbalno. Neopredeljenost bivajočega in biti v 6n in njegova dvoumnost.
5.	Prvenstvo kaj-stva pripravi prvenstvo bivajočega samega v tem, kar ono je. Prvenstvo bivajočega določi bit kot koinon iz hčn. Odlikujoči značaj metafizike je opredeljen. Eno kot enoteča enotnost postane merodajno za poznejšo določbo biti.
6.	Kaj-stvo kot merodajna bit odrine stran bit, namreč bit v začetni določbi, ki, ležeč pred razliko kaj-a in da-ja, hrani biti osnovno potezo začetnosti in začetka, torej tega, kar potem - toda šele in samo v protipotezi do prvenstva kaj-stva (idea) - pride na dan kot da-stvo (DaBscin ; holi čstiri). Prav zato tako pri Aristotelu določena prote ousia ni več začetno bistvujoče biti. Poznejša cxistcntia in eksistenca vslcd tega nc more nikoli seči nazaj v začetno polnost bistva biti, tudi čc je mišljena v svoji grški izvomosti.
Treba je premislti, koliko 'da' ekistence nikoli več nc doseže čsli (edn) gbr člnai.
7.	Dvoumnost edn in 6n ni mišljena gramatično. Kaj pomeni, prvotno mišljeno, nominalno (bivajoče samo) in verbalno (bit)?
Kako dvoumnost on vključuje razlikovanje.
8.	Iz merodajstva kaj-stva izvira sprememba biti v gotovost (GcwiBscin).
9.	Bistvo da-stva (dejanskosti), ostajajoče v svoji samoumevnosti, naposled dopušča izenačenje ncpogojenc gotovosti z absolutno dejanskostjo.
10. Vsa zgodja (Ercignissc) v zgodovini biti, ki jc metafizika, imajo svoj pričetek in temelj v tem, da metafizika pušča in in mora puščati bistvo biti neopredeljeno, kolikor ji neko ovrednotenje vprašanja-vrednega, v prid rešitve njenega lastnega bistva, ostaja od pričetka indiferentno, in sicer v indiferentnosti nc-poznavanja.
K DOLOČITVI BISTVA NOVOVEŠKE METAFIZIKE
1.	V preobrazbi bistva resnice kot veritas v certiludo jc predzaznamovana bit kot pred-stavljenost samo-prcdstavljanja, v čemer se razvije bistvo subicctitcte. Najenostavnejše ime za določitev bivajočnosli bivajočega, ki se tukaj utira, je volja, volja kot samo-hotenje.
Polnosti bistva volje se ne da določiti glede na voljo kot duševno zmožnost; temveč se mora voljo spraviti v bistveno enotnost s pojavljanjem: ldča, re-praesentatio, postajali-očiten, scbc-prcd-stavl jati in tako sebe-dosegati in sebe presegati in tako "sebe-imcti" in tako "biti".
2.	V tako pojmovanem obstoju bistva volje leži nujnost sistema kot ustrojstva subicctitcte, t.p. biti kotbivajočnosti bivajočega.
3.	Sistem je sistem samo kot absoluten sistem.
4.	Zato sta razpoznavna znaka bistva dovršitve novoveške metafizike: 1. način, kako sc pojem filozofije določa iz sistema; 2. način, kako jc sistem v skrajni dovršitvi metafizike prek Nictzscheja postavljen v nebistvo (Unwcscn, nered) in zanikan.
PREDMETNOST- TRANSCEDENCA - ENOTNOST- BIT (Kritika čislega uma §16)
Sistem:
Enotnost - ousia - hen kot enotnost "sestoja" (des "Zusammenstchcns") zaradi zavedanja in za njega.
Sestoj določa bistvo enotnosti.
Vendar pa se mora enotnost sama v svojem bistvu še določiti in izprašati v vprašanju po resnici biti.
co-agito, Ičgein, zbirstvo (Sammlung): Hčn in Lčgos
Zusammen (skupaj-zbrano-k-cncmu) : bcisammcn - anvvcscnd (skupaj-zbrano-pri-enem - prisostvujoč)
Stehen (stanje) - Stiindigkeit (stalnost)
Pred-stavljanje in pustiti-skupaj-stati (Zusammcnstchcn-lasscn)
Prcd-stavljanje kot "gotovo", certum, kot utrujujoče.
Gotovost kot zagotovitev obstoja. Sistem.
Kaj potem pomeni kantovski "Jaz mislim"?
Toliko kot: Jaz stavim nekaj kot nekaj pred,
t.p. jaz pustim nekaj skupaj stati pred menoj. Enotnost je nujna za sestoj (Zusammcnstehcn) ter po njem v bistvu določena. Enotnost jc pogoj sinteze in
povezave); toda njeno bistvo je samo pogojeno po bistvu "sestoja" ( §16) : da sestoj sploh bistvuje, da bit bistvuje kot hčn in nc nič. Bei-sammcn (skupaj-zbrano-pri-cnem) - parš Stand (stan): stellen (staviti), sctzen (staviti, posaditi), ponere; sistere: sistcnca, pozicija. Da-stchcn (tu-stanjc) - stdsis Izglcdanje - čldos, idča
Toda vse že v prczcnci, ousfa od ego cogito cogitationes.
BIT - PREDMETNOST (VOLJA)
Beseda "Gcgcnstand" (protistan) pomeni od 15. stoletja: Widcrstand (zoperstan) Lulhru pomeni Gcgcnstand (protistan): nasproti postavljeni "Stand" (stan):
der Judcn-stand (židovski stan) in Christcn-stand (krščanski stan), "den Gcgcn-standannchmcn" (zavzemati nasprotno stališče). Od 18. stoletja velja ta beseda kot prevod za obicctum, pri čemer se vnema spor, ali naj se reče Gegen-wurf (prcd-,proti-met) ali Gcgcnstand.
Prcd-mct (proti-stan) in prc-stavljanjc: re-pracsentarc. Za kakega tesarja je lc predmet, t.p. "protičemurno" (das "Wogegcn") - če on deluje kot vzrok.
Glede na ontično-ontološko razlikovanje bivajočega in bili je predmeteno (das Gcgcnstandigc, nasproti-stalno) tisto v predmetu, kar je na njem barvno ,raztezno itn. ; predmetno (das Gcgcnstandliche, nasproti-stalsko) : kar tvori njegovo predmetenje (Gcgcnstiihcn, nasproti-stanje) kot tako.
BIT KOT PREDMETNOST - BIT IN MIŠLJENJE - ENOTNOST IN HEN
Kako predmetnost prejme značaj, da tvori bistvo bivajočega kot takega?
Bit mislimo kot predmetnost in nato si od tu ven prizadevamo za bivajoče na sebi, pri čemer samo pozabljamo vprašati in reči, kaj tukaj mislimo z "bivajoč". Kaj "je" bit?
Bit - nevprašana in samoumevna in zato nepremišljena in ncpojmljcna že v neki dolgo pozabljeni in breztemeljni rcsnici. Bit je bivajočnost; bivajočnost kot ousia je prisotnost, in siccr obstojna (bcsUindigc) prisotnost pri pozabljcnosti njenega časa-prostora.
Prisotnost utemeljuje pari, das Bci - (pri,ob) Ta nosi in obsega Bei-sammcn (skupaj zbrano pri-cncm) in Zusammcn (skupaj-zbrano - k-cnemu); to se lahko vzame samoumevno kot enotnost in eno, toda hkrati lahko ostane v svojem resničnem bisvu neizkušeno in pozabljeno.
Obstojnost (Bcstiindigkcit) utemeljuje stalnost (SUindigkeit) skupaj s prisostvo-vanjem (verbalno) kot pred-metenost (Gegen-standigkeit, nasproti -stalnost), takoj ko
postane "Pred" (das "Gcgcn", "Proti") prek rc-praesentatio bistven. Kdaj jc to? V vzniku subiectum qua ego kot res cogitans qua certum. Tako pride enotnost kot spremenjena, iz resnice kot gotovosti določena oblika ousfa v odnos do pred-stavljanja, ki v pogledu in kot pogled (predstavljanje) nujno gleda na enotnost in je "jaz povezujem" na način predstavljanja. Toda prvotno hčn ni pojmljcn niti iz "jaz mislim", niti iz idča, ampak iz nods (Parmcnides) in iz logos v Heraklitovem smislu kot razkrivajoč-skrivajočega zbiranja.
PREDMETNOST IN"REFLEKSIJA " REFLEKSIJA IN NEGATIVNOST
Vprašanje po izvoru bistva "predmeta" nasploh. To je vprašanje po resnici bivajočega v novoveški metafiziki. (Enotnost in predmetnost; bistvo enot-nosti, ousfa).
Heglova določitev izkustva kot puščanja izhajanja (EnLspringenlasscn) novega resničnega predmeta kaže na zapopadenje pojma predmeta v absolutnem transcendentalnem smislu, zategadelj jc tu mesto nujnega premisleka bistva predmeta nasploh. (Napačno razumetje "predmetne teorije").
Predmet v smislu ob-jekta, t.p. šele tam, kjer postane človek subjekt, t.p. subjekt Jaz in Jaz ego cogito, šele tam, kjer se to cogitarc pojmuje v svojem bistvu kot "izvorna sintetična enotnost transcendentalne apercepcijc", šele tam, kjer je za "logiko" dosežena najvišja točka (v resnici kol gotovosti "jaz mislim"), - šele tam se razgrne bistvo predmeta v njegovi predmetnosti. Šele tam postane hkrati možno in neobhodno, da sc to predmetnost samo pojmi kot "novi resnični predmet" in misli v nepogojeno.
Odločilno: Kant, in sicer v tistem nauku, ki ncvpadljivo vsebuje le neko stransko pripombo v "Kritiki čistega uma"; dodano, toda navdano z bistvenim uvidom ter spoprijemom (Auseinandcrsctzung) z Leibnizom in vso predhodno metafiziko, kot sc Kantu sama kaže (prim. "Kritika čistega uma", "Dodatek" k transcendentalni analitiki: "O amfiboliji pojmov refleksije").
"Refleksija", bitnozgodovinsko, tu-bitno pojmljcna:
od-scv (der Ruck-schcin) v alčlhcia, nc daje ta sama kot taka izkušena in utemeljena in nc da pride do "bistva".
Nedomače od-scva samokazalncga. Nastanitev človeka v enem krajev njegovega bistva.
Refleksija - gotovost, gotovost - samozavedanje.
REFLEKSIJA IN REPREZENTACIJA
Poprej razumeto kot osnovna poteza pred-stavljanja, rc-praescntatio. Refleksija jc upogib-nazaj (Riick-beugung) in kot to jc nalašč izvršena prczcntacija prezentnega; nalašč - t.p. tako, da sc prezentno do-stavlja re-prezentirajočemu. Nazaj-upogibajoče (riick-beugcndc), nazaj-postavljajoče (rUck-stellcndc), t.p. sebi- prcd-sc-do-stavljajoče predstavljanje predstavljenega, v katerem se le-to predstavlja in jc tudi predstavjeno kot to pa to. 'Kaj' sam v svoji istosti in postavljcnosti, stalnosti.
Zategadelj cilja refleksija na identično in zategadelj jc refleksija osnovna poteza tvorbe-pojma (Begriffs-bildung). "Pojem" - misleče t.p. predstavljajoče t.p. dostavljajoče predstavljeno kot tako, v "Jaz mislim" predstavljeno.
Zato moramo najprej in sploh razlikovati:
1.	refleksijo, ki neizrecno že bistvuje v rc-praesentatio;
2.	izrecno, nalašč izvršeno refleksijo.
Nalašč izvršena refleksija:
a)	Kot logična (analitična) razčlenitev, primerjava (brez našanja na predmet kot tak): Listje zelen.
b)	Objektivna primerjava kot medsebojna peveza (nexus) predstav v nanašanju na objekt: Sonce greje kamen.
c)	Transccdcntalni pogoji možnosti b)-ja.
Če naj se o predmetih a priori sodi, t.p. kantovsko: če naj sc nekaj dožene o njihovi predmetnosti, tedaj se predmet izrecno postavi nazaj in dostavi na zmožnost predstavljanja. Predmet stoji kot tak v enotnosti zora in pojma. Njuno zedinjenje jc pogoj postavljanja in stalnosti 'Proti' (des Gcgcn).
REFLEKSIJA IN PREDMET IN SUBJEKTIVITETA
spadajo skupaj. Šele ko jc refleksija kot taka izkušena, t.p. kot odnos do bivajočega, šele takrat postane bit določljiva kot predmetnost.
Toda izkustvo refleksije kot tega odnosa predpostavlja, da je odnos do bivajočega nasploh izkušen kot repraesentatio, kot pred-stavljanje, predočevanje (Ver-gegenwartigen).
To pa lahko nastane samo zgodovinsko (bitnozgodovinsko razumelo), ko je idča postala idea, t.p. perccptio. Podlaga temu je preobrazba resnice kot skladnosti v resnico kot gotovost, pri čemer sc adaequatio obdrži. Gotovost kot samozagotovitev (hotenje samega sebe); iustitia kot upravičitev odnosa do bivajočega in njegovega prvega vzroka in s tem pripadnosti v bivajoče; iustitia v smislu reformacije in Nietzschcjev pojem pravičnosti kot resnicc.
Repraesentatio temelji po svojem bistvu v rcficxio. Zato postane bistvo predmetnosti kot take očitno šele lam, kjer se bistvo mišljenja spozna in nalašč izvrši kot "Jaz mislim nekaj", t.p. refleksija.
TRANSCENDENTALNO
ni isto kakor "a priori", ampak jc tisto, kar predmet kot predmet a priori določa, predmetnost. Predmetnost v smislu transccndcnce, pri čemer ta beseda pove, da na predmetu samem nekaj sega ven čez njega, v tem ko mu pred-hodi, in sicer v predstavljanju. Transcendcnca je utemeljena na "refleksiji". Refleksija jc v svojem pristnem bistvu transcendentalna, t.p. transcendcnco izvršujoča in njo nasploh pogojujoča. Bistveni in stalni pri-držek (Vor-bchalt) misljivosti, t.p. pred-stavljivosti nečesa kot pogoj vsega spoznavanja. Jaz mislim nekaj. (Prim. "Kritika čistema uma", B XXVI, predgovor).
REPRAESENTA TIO IN REFLEXIO
Rcpraescntatio temelji v reflexio; toda ta je bistvo "mišljenja", kolikor se ono samo vzame transcendentalno kot pristno predstavljanje, spravljanje-pred-se nečesa kot nečesa, t.p. zrenje v bistvenem smislu. Logika sama je kot transcendentna oprta na to izvorno re-prezentiranjc - prezenco, prisostvo in ousfa. Izigravanje mišljenja nasproti zoru je torej nesmiselno.
Vsekakor pa je in ostane tudi prvenstvo "zora" utemeljeno v osnovni postavki "Jaz mislim".
Tega "zora" v Kantovem smislu nikoli ni moč izenačiti s prvenstvom alclhcia, ampak le s prvenstvom idča in pretvorbo alclhcia prek prvenstva idča v homofčsis - kot klici razvitja predstavljanja v smislu popredmetenja.
BIT - DEJANSKOST - VOLJA
Bit kot dejanskost - dejanskost kot volja
Volja - kot k sebi ležeče samoizposlovalstvo (Sicherwirkcn) po (v skladu z) predstavljanju samega sebe (volja do volje).
Vse to bistvujc, samega sebe ohranja, v jasnini biti (Lichtung des Seins).
Volja postane bistvena v dejanskosti šele tam, kjer se ens aetu določa po agere kot cogitare, ko je ta cogito me cogitae, samo-zavedan-je (Selbst-bewuBt-sein), pri čemer je zavest kot vedočnost (Wissendheit) bistveno vendarle do-stavljanje-scbi (das sich-zu-tcllen). Volja kot osnovna poteza dejanskosti.
Osnovna voljstvena poteza v pred-stavljanju samem kot perceptio; zato Ic-ta v sebi appetitus, co-agitare.
Volja se izvija v resnico kot gotovost, to bistvo rcsnice jo dovaja v izvor. Volja je sebc-prcd-vzemajoče (das sich-vornehmende, sebe anticipirajočc) delovanje (Wirken) po predstavljenem. Izvijajoč se v gotovost iz nespoznanja bistva resnice; to nespoznanje je globlje nc-vedcnje. Volja (kot bistvena in osnovna poteza bivajočnosti) ima izvor svojega bistva v bistveni nevednosti bistva rcsnicc kot rcsnice biti. Zato ostaja metafizika resnica biti bivajočega v smislu dejanskosti kot volje. Vendar pa ta nevednost vlada v obliki vse-preračunavanja gotovosti (des Alles-Berechncns der GcwiBheit).
Volja nikoli ni imela v lasti začetka, ga jc bistveno vedno že zapustila prek pozabljenja.
Najgloblja pozabljcnost jc ne-spominjanjc (Nicht-Erinnern).
BIT IN ZAVEDANJE
(bitnozgodovinsko izkušena)
Zavedanje je samozavedanje, in le-to je lastno samozavedanje (Ich-BcwuBtsein) ali skupno samozavedanje ("Wir-BcwuBtsein) Bistveno v tem re-fleksivno
in v tem "Jaz", "Mi", "samo"
samo-do-stavljanjc in samo-vz-postavljanjc (Selbst-hcr-stcllung, samo-pro-izvajanjc)
volja zagotovitve in polaščanje vsega bistveno je "Jaz hočem sebe".
"Zavedanje" (kot volja volje) se mora zdaj z ozirom na resnico bivajočega (kot bivajočnosti) samo izkusiti kot z-godje (Er-cignis) bili. Ne-ohranjenje (Verwahr-losung).
Zavedanje je listo z-godje, v kateri se bit poda resnici, t.p. da se prepusti bivajočemu in bivajočnosti in ju od-godi (ent-eignet) resnicc. Z-godje (Er-eignis) od-goditve (der Ent-eignung) in napolitev bivajočega v golo bivajočnost.
DEJANSKOST KOT VOLJA
(Kantov pojem biti)
Volja po Kantu: delovanje po pojmih
Kantu pomeni bit:
1.	Predmetnost - objektiviteta - gotovost kot predstavljenost izkustva;
v tem:
a)	gotovost kot sinteza,
b)	vtisljivost občutka, oboje kol realnost (prim. "Postulati empiričnega mišljenja nasploh").
2.	Dejanskost svobode - kot stvar na sebi, t.p. volja.
3.	Prim. Ib. vtisljivost občutka, učinkovanje (Einwirkung, vplivanje) - učinkovitost (Wirksamkcil).
Premisliti, ali in kako so te določbe biti enotno mišljene, ali če dejanskost (prim. "Postulati empiričnega mišljenja nasploh") nc ostaja vnaprej ravno nevprašana ter kako lahko ontologija vendarle obstaja kot transcendentalna filozofija.
Kako sc v določitvi dejanskosti delujočega ujemata racionalistični pojem biti (ens ccrtum - objektiviteta) in empiristični pojem biti (impressio - realnost).
Toda učinkovitost (Wirksamkcit, dejavnost) nc formalno splošno, ampak bitnozgodovinsko izvorno.
Učinkovitost (Wirksamkcit, dejavnost) in storitev (Leistung): funkcija.
Učinkovitost in prisostvovanje; danost in vtisljivost. Kantova kategorija "realnosti" v svoji bistveni dvoumnosti (nanašajoča se hkrati na občutek in stvarnost).
Dclujočnost (Wirkcndhcit) in volja, vis, actus.
Vsepovsod brezvprašanjskost biti.
Najbolj razvidno v Kantovi določitvi : bit (je) "zgolj pozicija". Teza najprej pomeni: bit (jc) samo postavitev (die Setzung) kopule med subjekt in predikat.
Nakar teza pomeni: bit (v smislu bivanja in cksistcncc) jc čisla postavitev reči v izhajanju iz njihovega pojma.
Naposled teza pomeni: bit, "jc" kopule v izkustveni sodbi cilja na postavitev obje k ta kot dejanskega ("Kritika čistega uma", 2.dod„ §19). V nikalni obliki pomeni Kantova teza o biti kot "zgolj poziciji": bit ni niti kak realen, stvaren predikat niti ni nasploh kak predikat kakršnekoli reči ali predmeta. Kantova teza o biti - ontoteološka,
izrečena v sovisnosti z vprašanjem po eksistenci Boga v smislu sum mum ens qua ens rcalissimum.
V tem, za Kanta brezvprašanjskem, ostaja za nas vprašanja vredno: izvor bistva "pozicije" iz puščanja predležanja (Vorlicgcnlasscn) prisostvujočega v njegovi prisotnosti.
Ponere (setzen, stellen, legen) / posaditi, postaviti, položiti/ izhajajoč iz thesis, re-praesentatio (prcd-stavljanje) in Ičgein (razkrivajoče spravljanje-na-svetlo).
BIT
alcthcia(špciron, lčgos, hčn - arhe) Razkrivanje kot izhodiščno razpolaganje fysis vznikanje (vračanje-v-sebe) ousfa prisostvovanjc neskritost idča glcdnost/Sichtsamkcil/ (agalhdn) vzročnost
cnčrgeia dclovnost (Wcrkhcit) pristavljajočnost (Beistellendheit) cnčhcia t5 tčlos hypokcmcnon prcdlcžanjc/Vorliegen/ (iz ousfa), črgon (prisotnost - obstojnost - stalnost - acQ
hypdrhcin vladajoč prisostvovati iz že-predležanja (von dem schon-Vorlicgen) subicctum
actualitas: bivajoče - dejansko-dejanskost creator - ens creatum causa prima (ens a sc) certitudo - res cogitans vis - monas (pcrccptio - appctitus), exigentia esscntiac objektiviteta
svoboda volja - prcdstavljenost praktični um
volja - kot absolutno vedenje: Hegel kot volja ljubezni: Schclling volja do moči - večno vračanje: Nietzsche akcija in organizacija - pragmatizem volja do volje
kovarstvo /Machcnschaft/ (po-stavje) /Ge-stell/.
DOVRŠITEV METAFIZIKE
Dovršitcv metafizike uravnava bivajoče v pozabljcnosti bili. Pozabljcnost - biti bivajočega je zadnji odsev bili kot skrivanja odkrivanja, v katerem sc zmore vse bivajoče sleherne vrste kot tako pojavljati (ersheincn). Pozabljenost biti vsebuje listo neopredeljeno, ali bivajoče vztraja v svojem prvenstvu. To nadalje pomeni, ali bivajoče spodkopava in izkoreninja vsako možnost začetka v biti in tako žene naprej bivajočno, toda tudi žene k opustošenju, ki ne uničuje, temveč zaduši začetno v uravnavanju in
urejanju. Zapuščenost biti vsebuje tisto neopredeljeno, ali se v njej kot najskrajnem skrivanja biti že jasni razkrivanje tega skrivanja in s tem prvotnejši začetek. V takšni dobi neopredeljenosti, v kateri se dovršitev metafizike razvije in terja človeško bilje za "nadčloveka", človek prevzame nase rang pristno dejanskega. Dejanskost dejanskega, že dolgo formulirana kot eksistenca, dodeljuje človeku to odliko. Človek jc pristno eksistrirajoči, in eksistenca se določa iz človekobiti (Menschcsein), katere bistvo je začetek novoveške metafizike.
Medtem ko sc mišljenje na robu dobe neopredeljenosti v zgodovini biti preskuša za prvo spominjanje v bit, mora preiti in pustiti zunaj sebe zlasti gospodstvo človeškega bitja.
Odlika eksistence v smislu dejanskosti kot samobiti (Selbstsein), začrtana iz prve dovršitve metafizike pri Schcllingu, dospe po ovinku prek Kierkcgaarda, ki ni niti teolog niti metafizik in vendar od obojega bistveno, v neko posebno zožitev. Da krščanstvo neposredno določa premeno dejanskosti v samogotovost ego cogito in da krščanskost posredno določa zožitev pojma eksistence, samo znova izpričuje, kako si je krščanska vera prisvojila osnovne poteze metafizike in v tej obliki privedla metafiziko do zahodnega gospodstva.
BIT
V "dejanskosti", ki postane gospodovalna osnovna poteza bivajočnosti bivajočega, leži delovanje (Wirken) in s tem causalitas (agalhčn kot omogočujoče). V "dejanskosti" (Wirklichkeit) leži izposlovanje (Erwirken), in le-to skriva v sebi predstavljanje in stremljenje, ki bistvujeta iz lastne enotnosti. Tako določeno izposlovanje jc samo-izposlovanjc (Sich-crwirkcn), v tem leži možna zahteva samo-zagotavljanja, gotovost kot samogotovost. Kjer jc dejanskost, tam jc volja; kjer jc "volja", tam jc neko samohotenje; kjer jc neko samohotenje, tam obstajajo možnosti razvitja bistva volje kot uma, ljubezni, moči. Kdaj in kako postane bistvo volje bistveno za dejanskost? Da naposled v dovršitvi metafizike vstopi v bistvo volje dejanskost, pri čemer nc smemo volje misliti "psihološko", ampak jc treba obratno psihologijo določiti iz bistva samoizposlovanja, naznanja opredeljenost razvitja bivajočnosti iz napredka (Fort-gang) biti k lc-tcj. Prvotno napredovanje kajpada pušča za sabo začetek kot neutemeljen in lahko zato polaga vso težo v to, da se osnuje kot stopanjc-naprej (Fort-schritt) in izhajanje (Hinausgchcn). V bistvu volje bivajočnosti kot dejanskosti se skriva (metafiziki bistveno nikoli dostopno) kovarstvo /Machenschaft/ (poicsis), v katerem iz prvotnih bistvenih potez še odzvanja cnčrgcia, v čemer napredek (Fortgang) iz prvega začetka (alčtheia) jemlje svoj odločilni in vse preddoločujoči pričetek (Beginn). Toda cnčrgcia je hkrati tudi zadnje ohranjenjc bistva lysis in tako nekaj, kar spada v začetek.
EKSISTENCA
Kar se v metafiziki splošno imenuje existcntia, eksistenca, dejanskost, bivanje, je: 1. ousfa od hypokefmcnon kalh' autoč l.p. od hčkaston\ protč ousra; prisostvovanje kot zadrževanje vsakokratnega zadrževanja /Wcilc des Jeweiligcn/ (Aristoteles).
2.	Ta protc ousfa se pojmuje kot cnčrgcia od 6n, kot tddc tf dn, prisostvovanje proizvedenega (Hergestellten, vzpostavljenega) in nastavljenega (Aufgcstellten), delovnost (Werkheit). Najširše ime za <3nai kot prisostvovanje, ki hkrati pojasnuje njegovo grško tolmačenje je: hypdrhcin. Tu se hypo-kclslhai, že-predležanje (da schon-Vor-liegen) misli skupaj z arhe, vladajočim začetkom; hyavhein pomeni: že predležeč vladati (schon vorliegend herrschen), grško mišljeno "pred-vladanje" (Vor-herrschen) kot: od sebe prisostvovati.
3.	Enčrgcia se pretolmači v actualitas od actus. Agere kot facere, crcarc. Čisto bistvo actualitas jc actus purus kot existentia od ens, h katerega essentia spada existentia (srednjeveška teologija). Actus zaznamuje storjevanje (Lcistcn) kot izposlovalstvo delovanega (des Gewirktcn), nc pa puščanje prisostvovlanja v neskritosti.
4.	Actualitas se v skladu s spremembo veritas v certitudo pojmuje kot actus od ego cogito, kot percipcrc, rcpracscntarc. Prvenstvo subicctum v smislu ego (Descartcs); cxistcrc kot esse od ego sum; rcpracscntarc (percipcrc) proti nocln kot idefn in tale proti Parmcnidovemu nocln. Iz bili kol prisotnosti nastane bit kot prcdstavljcnost v subjektu.
5.	Rcpracscntarc kot pcrccptio-appctitus v smislu vis primitiva aetiva jc actualitas vsakega subiectum v starem smislu in določa bistvo substancc kot monadc. Odgovarjajoča razlika phainomenona in phafncsthai.
Existcnca jc zdaj cxigentia essentiae; njen principium pcrfcctio; pcrfcctio jc gradus esscntiac; essentia pa nisus ad existendum. Preseže sc (Leibniz) sholastično razlikovanje potentia in actus, ki samo predstavlja neko prctolmačcnjc Aristotelovega razlikovanja dynamis - cnčrgcia.
6.	Eksistenca kot actualitas, dejanskost, delovanost (Gcwirkthcit) in delujočnost (Wirkcndhcit) postane objcktiviteta izkustva in tako neka modaliteta poleg možnosti in nujnosti.
7.	Ncpogojcna gotovost samovedoče volje kot absolutna dejanskost (duh, ljubezen).
Eksistenca kot bit se določa iz "realnega" razlikovanja biti in bivajočega v skladu z:
temelj eksistence in eksistenca temelja.
Ker volja tvori bistvo biti, spada k volji sami razlikovanje: v voljo temelja in voljo razuma.
Eksistenca: razodevanje, spravljanjc-scbc-k-samcmu-scbi, samobit v samopostajanju proti (gcgen,k) in zoper (wider) temelj. Postajanje v sebi "protislovno". (Schclling)
8.	Eksistenca v Schcllingovcm smislu sc prek Kicrkcgaarda omeji na bivajoče, ki "jc" v protislovju časovnosti in večnosti: na človeka, ki hoče biti on sam. Eksistiranjc kol verovanje, t.p. držali sc dejanskosti dejanskega, ki je človek sam. Verovanje kot razodevanje zaradi Boga. Držati sc dejanskega, da jc Bog postal človek. Verovanje kot kristjanstvo (ChrisLsein) v smislu postajanja-kristjan (Christwcrdcns).
9.	Eksistcnca v Kicrkcgaardovcm smislu, samo brez bistvenega nanašanja na krščansko verovanje, kristjanstvo (ChrisLsein). Samobit kot osebnost iz komunikacije z drugimi. Eksistcnca v nanašanju na "transccndcnco" (Jaspers).
10.	Eksistenca - v "Biti in času" uporabljena začasno kot ekstatična vstanjenost (Instandigkcit) v jasnini tu-ja tu-biti (in der Lichtung des Da des Da-seins).
Vstanjenost (Instandigkcit) v rcsnici biti, utemeljena na izrecni utemeljitvi ontološke difcrcncc, t.p. razlikovanja med bivajočim in bitjo. (Zunaj vse metafizike in filozofije cksistcncc).
11. Kako v Nictzschejcvi metafiziki izginja razlika essentia in existentia, zakaj mora izginjati na koncu metafizike, kako jc vendarle prav tako dosežena največja oddaljitev od začetka.
A izginjanje se samo kaže, medtem ko sc skuša spraviti na dan razliko: volja do moči kot essentia; večno vračanje enakega kot existentia (prim. "Nictzschejeva metafizika").
BIT IN ZOŽITEV POJMA EKSISTENCE
1.	Poudarjena raba pojma eksistence v Schcllingovem razlikovanju cksistcnce temelja ter temelja eksistence (Bit kot hotenje).
2.	Zožitev tega pojma cksistcnce na vernost kristjanov prek Kicrkegaarda (cksistcnca - krščanskost) (verovanje - teologija).
3.	Prevzem Kicrkcgaardovcga pojma cksistcncc v "filozofijo cksistcnce" (K.Jaspcrs). Eksistcnca: samobit - komunikacija - metafizika.
4.	Eksistcnca kol značaj tu-biti v "Biti in času" (bitno-zgodovina).
Tu nc gre niti za Kicrkcgaardov pojem niti za tisti v filozofiji cksistcncc. Eksistcnca se nasprotno misli v vrnitvi na ekstatično tubiti z namenom razlage tu-biti v njenem odlikovnacm odnosu do resnice biti. Začasna raba pojma cksistcnce je pogojena samo s tem vprašanjem. Vprašanje služi samo predpripravi prevladanja metafizike. Vse to jc zunaj filozofije cksistcncc in eksistencializma, ostaja brezdanje različno od Kicrkcgaardovc strasti (Lcidcnschaft), ki jc v osnovi teološka, ter sc nasprotno nahaja v bistvenem spoprijemu z metafiziko.
V kakšnem smislu lahko pojem eksistenčnega pride in mora priti prvič na površje pri Schellingu.
Eksistenčno (Das Existcnticlle), t.p. eksistirajoče (das Existiercndc) gledano z ozirom na svojo eksistenco, to pa pomeni: kot eksistirajočno (als Existiercndcs); natančneje bivajoče, mišljeno iz svojega eksistiranja, kot eksistirajočno. (Upoštevali pri tem spremembo v Schcllingovi terminologiji:
temelj - eksistenca
cksistcnca - eksistirajočno).
SCHELL1NG IN KIERKEGAARD
Eksistcnca: neka samobit (cin Selbstscin) - subjektiviteta (volja razuma, ego cogito) razodc vanje (offenbar werden) protislovje - razlikovanje
"strast" - "želja" (Drang, tiranjc) - "vedoča volja" - "postajanje". Toda pri Kierkcgaardu:
1.	omejena na človeka, samo on eksistira.
2.	Eksistcnca - interes v cksistcnci, dejanskosti.
3.	Ta interes ni neko predstavljanje, ampak verovanje v ..., samozavezovanje (sich Vcrschrcibcn) dejanskemu, puščanje-sebi-prilegati (sich Anlicgcn-lasscn), dejansko.
4.	Verovanje v nekoga drugega, nc kol odnos do nekoga nauka in njegove resnice, ampak do resničnega kot dejanskega, s tem skupaj zraščenega, konkretnega. Eksistcnca v novoveškem smislu.
5.	Verovanje, daje Bog bival tu kot človek, neskončno zaintresirano - verovanje kot kristjanstvo (Christsein), t.p. postajati kristjan. Nevera kot greh.
SCHELLING
"Hotenje je prabit"
Vsa bit je eksistiranje: eksistenca.
Toda cksistcnca je eksistenca temelja.
K biti spada eksistenca in temelj cksistcnce.
K biti spada to razlikovanje kot "reelno".
Bil sama je tako, da se bivajoče kot tako razlikuje.
To razlikovanje leži v bistvu hotenja.
Razlikovanje: volja temelja in volja razuma.
V koliko? Volja v volji je razum.
Schellingovo "razlikovanje" pomeni vse bistvo (bivajočno v svoji bivajočnosti) prežemajoči, vladajoči cn-proti-drugemu /Gcgcncinandcr/ (boj), vse to zmeraj na temelju subjekti vi tete.
Prabit - je hotenje.
Bit (še nc neko-bivajočno-biti) zaprtje.
Bivajoče (substantivno, verbalno-tranzitivno: samstvo (das Sclbst). Biti-v-scbi.
EKSISTENCA IN EKSISTENČNO
Eksistenčno pomeni tole: človek v svoji človekobiti (Mcnschscin) ni v odnosu do dejanskega samo prek načinov zadržanja, ampak kot eksistirajoči za samega sebe, t. p. zaskrbljen za te odnose in dejansko.
Dejanskost jc tako, da sc vse dejansko povsod polašča človeka kot dclovalca (Wirkcr) in delujočega (Wirkenden), kot sodclovalca (Mitwirkcr) in povzročeno (Bcwirktc). Eksistenčno, vzeto v neki navidezni zgodovinski indifcrcnci, ni treba nujno razumeti krščansko kot pri Kicrkcgaardu, ampak v vsakem oziru umestljivosti človeka kot izposlovalca (Erwirker) dejanskega. Odobravanje, na katero jc zadnja stoletja naletelo eksistenčno, temelji v bistvu dejanskosti, ki jc kot volja do moči naredila človeka za instrument delanja (Machcn) (proizvajanja, izposlovalstva). To bistvo biti lahko vzlic Nietzscheju in celo pri njem samem ostane zastrto. Zato eksistenčno dopušča mnogoterna tolmačenja.
Naklonjenost eksistenčnemu in njegovo prvenstvo ter zgodovinsko nemožna povezava Nictzschcja in Kicrkegaarda imajo svoj razlog v tem, da jc eksistenčno samč zaostritev vloge antropologije znotraj metafizike pri njeni dovršitvi.
Mnogoterne oblike eksistenčnega v pesništvu, v mišljenju, v ravnanju (im Handcln), v verovanju, v proizvajanju (Herstcllen).
Razvidne so le, če se eksistencialno samo izkusi kot dovršitev animal rationale. In to je možno samo bitnozgodovinsko.
"Svetovni nazor" in "eksistenčno"
"metafizika" in "antropologija"
Bit kot bivajočnost in človek kot animal rationale. Predstavitev zožitve bistva cksistcnce izhaja iz Schcllingovega razlikovanja "temelja in eksistence".
Treba jc pokazati:
1.	Koliko sc tudi šc za tem razlikovanjem skriva utečeno razlikovanje essentia in existentia.
2.	Zakaj to razlikovanje dospe v posebne, celo nasprotujoče si oblike (npr. "bit in bivajoče"; "cksistcnca in eksistirajoče", pri čemer "eksistenca" zdaj zastopa "temelj" in se poprej mišljena cksistcnca dojema kot "eksistirajoče". To poimenovanje jc dejansko bolj posrečeno; izraža rang udejanjenja (der Vcrwirklichung) in izposlovalca (des Erwirkcrs), samozagotovitev kot delovanje (Wirkcn) in voljo.
3.	Kako Kierkegaard prevzame to razlikovanje, s tem da pojem cksistencc zoži na krščanskost kristjanstva (die Christlichkeit des Christseins), kar ne pomeni, da je ne-eksistirajoče nc-dcjansko. Čc jc samo človek eksistirajoče, tedaj jc ravno Bog dejansko nasploh in dejanskost.
(Prevedel: Dean Komel)