Posvetna delavka Ustvarjalka, njen dan
SE NIKOLI NE ZAČNE lN NIKOLI NE KONČA. sAMO TEČE.
eavec
Vrednost vsakega dela
Razvijamo sistem nagrajevanja po delu in skušamo najti najboljša merila, da bi nepristransko in dobro ocenili, koliko in kako je ta ali drugi delavec opravil. Posledica tega je odmena za delo v denarju. Učenje je tudi delo, čeprav v bistvu šele priprava za proizvodno in drugo ustvarjalnost. Za proizvodno delo dobi učenec poklicne šole tudi denarno odmeno, toda za vse drugo učenje pomenijo nagrado take ali drugačne ocene učnega učinka in vedenja. Prav tu je vprašanje, ali je lestvica petih ocen resnično dovolj za odsev učenčevega dela, naporov, oblikovanja samoupravnih odnosov, lastnega razvijanja.
Ni naključje, da večina učencev srednjih šol ne mara ocene vzorno iz vedenja, pač pa si želijo neke srednje ocene, s katerimi se po vedenju enačijo. Prav tako je vprašanje, če lestvica ena do pet resnično odseva vse to, kar naj bi pokazalo kakovostno stopnjo uresničitve vzgojnoi-zobraževalnega smotra vsestranskega razvoja osebnosti. Ali to pomeni spodbudno in vzgojno merjenje in vrednotenje učenčevega dela in tudi nepristranskost, resnično kaže razlike med posameznimi otroki v vzgojnoizobraževalnem procesu. V osnovni šoli so že spoznali, da ne kaže ocenjevati po taki lestvici naporov pri glasbenem in likovnem pouku in telesni vzgoji. Potrebne so drugačne oblike spodbud in sprotnega vrednotenja učenčeve dejavnosti. Strokovnjaki so se začeli spraševati, če je sploh pomembno s petštevilčno lestvico ocenjevati učence nižjih razredov osnovne šole, ker petica ali dvojka nikakor ne odsevata v učenčevi zavesti vsega tistega, kar resnično dela; to pomeni pogosto le navidezno socialno razlikovanje med otroki. Nekateri že predlagajo, da bi na nižji stopnji opustili ocenjevanje s številkami in drugače, bolje spodbujali otroke v vzgojnoizobraževalni dejavnosti, da bi jo opravljali z večjim zadovoljstvom.
časnik delavcev vzgoje, izobraževanja in znanosti Slovenije, Ljubljana, 9. marca 1979 - št. 4 - letnik XXX
Ivana Kobilica: Cvetlično tihožitje — olje, 1893. — Sto let že poteka, odkar je živela Ivana Kobilica, posebna žena z velikim slikarskim darom, željo po znanju in pogumom. Takratna rojstna Ljubljana ji ni mogla ugasiti želje po strokovnih in življenjskih spoznanjih. Odhajala je v širši evropski prostor. V kulturnih žariščih, kot so bili tedaj Dunaj, Miinchen, Pariz in Berlin, sije po šolah, muzejih in družbah sebi podobnih rojakov in umetnikov drugih narodnosti nabirala slikarsko znanje, širila in poglabljala mišljenje in človeško zorela. Redno pa se je vračala domov, prinašala sadove svojega dela in si napajala korenine pri izvoru. Ovekovečila je obraze mnogih naših ljudi, zlasti žena in otrok, kmečke kuhinje in meščanske sobe, vrtove in lope s prebivalci v vsej njihovi pristnosti; in ilustrirala je poezijo naših pesnikov. Kot je živo dojemala ter poustvarjala lepoto materije, tako je z ostrim očesom in čutečim srcem zaznavala ter z veščo roko pričarala duševnost upodobljenih, razpoloženje v prostorih in ozračje v naravi. Ta celostna in ustvarjalna osebnost je v slovenski likovni umetnosti zapustila trajne mojstrovine na evropski ravni. Na drugih straneh časnika prinašamo reprodukcije del naših sodobnih likovnih umetnic. (Tinca Stegovec)
Njeno življenje je delo__________
Monotonijo dni in vsakdanjo naglico prekinejo priložnosti, ob katerih se zamislimo, in si poskušamo odgovoriti na vprašanja:
Kaj smo? Kaj smo lahko?
Kaj bi lahko bile? Kaj bi morale biti?
Odgovore je težko najti. Ne odkrijemo jih takoj, če si že odgovorimo, se še nadalje bijemo s pravim odgovorom čim bliže poskušamo pogledati resničnosti v oči. Zavest, ki se v nas prebuja, marsikdaj tava v neznanem in ne najde pravega odgovora na posamezna vprašanja. Ugotovitvi, ki zadeva našo sedanjost ali prihodnost, okolje včasih nasprotuje, težko jo sprejme ali jo celo zavrne. Tedaj iščemo novo, resnično, pravo, današnjemu človeku v naši družbi vredno življenje, spet osamljene in v boju nemočne. Pot iskanja identitete se pri ženskah ne ustavi zato, ker je del celotnega razvoja človekove zavesti in naše družbe.
Vedno pogostejše so raziskave, ki obravnavajo sedanje razmere in pojasnjujejo, kaj ženske so: kakšen je njihov ekonomski, družbeni in politični položaj, kakšno je njihovo izobraževanje, poklicno uveljavljanje, kakšne so njihove sposobnosti in lastnosti. Pri tem odkrijejo raziskovalci marsikatere posebnosti, primanjkljaje, neuspehe.
Napačno je, če vse to, kar je v zatečenem stanju, jemljejo kot dokončno, nekaj, kar je biološko pogojeno in se ne da spreminjati, nekaj kar je s ženski spolom določeno, ne vidijo pa pravih vzrokov za tako stanje v tradiciji in družbenem okolju, v socializaciji in družbenih odnosih — v vsem tem, kar je oblikovalo žensko tako, kot je.
Odgovore na vprašanje »kaj smo« pomešamo z odgovori na vprašanje »kaj smo lahko«, kaj nam dane razmere dopuščajo, da smo. Današnja podoba naših lastnosti, naše zavesti, našega družbenega položaja je odsev samo tistega majhnega dela notranjih zmogljivosti, ki jih vsakdo nosi s seboj in so se v okolju, v katerem živi, lahko razvili in izrazili. Ta slika je pa lahko zelo popačena. Kako naj se razvije do svoje popolnosti človek, ki je bil stoletja zatiran in v podrejenem položaju?
Ženske v preteklosti niso imele družbene moči, da bi si podredile znanost, umetnost, tehniko, politiko, iz tega so bile izključene, zato jih zaman iščemo med velikimi znanstveniki, umetniki in politiki. Njihove živ-
ljenjske moči so se iztekale za domačim pragom in ne v javnem življenju.
Danes si še ne znamo odgovoriti na vprašanje, »kaj bi lahko bile« in »kaj bi morale biti«, ker se premalo poznamo. Preteklost nam ne daje prave identitete, iščemo jo v prihodnosti, v tistem, kar šele bomo ustvarile, kar bo v življenju nastalo.
Ker premalo vemo o tem, kaj bi lahko bile in kaj bi morale biti oklevajoče sprejemamo možnosti, ki nam jih naša družba daje, ko nam omogoča vsestranski razvoj, uveljavljanje v poklicnem delu, kulturnem in družbenopolitičnem udejstvovanju in na področju znanosti in umetnosti, povsod tam, kjer se pojavlja človek. Naenkrat se nam je v naši družbi odprlo toliko novih oblik življenja, toliko možnosti, da se jih še ne moremo okleniti, med njimi nihamo in iščemo svoj pravi obraz.
Življenje se je hitro spreminjalo. Medtem ko je ženska ostala še vedno vezana na družinske obveznosti in je imela polne roke dela doma, se je temu pridružila še zaposlitev. Brez svojega poklica, brez svoje zaposlitve ni mogla več zaživeti, čeprav se je s tem breme povečalo. Utrujena in izčrpana od prevelikega dela je naša današnja ženska vendar le srečnejša, kot je bila kadarkoli prej. Njeno delo ni več zaprto na ozek krog nekaj ljudi v družini, temveč se je razširilo v celotno skupnost, v družbo. Njeno življenje je delo.
Ni dovolj, da se danes pri nas nekdo uveljavlja samo poklicno, med delovne naloga spada tudi sodelovanje v družbenopolitičnih organih in neposredno vključevanje v samoupravljanje. Od tovrstnih dejavnosti je še bolj kot od katerihkoli drugih odvisen družbeni položaj posameznega človeka in prav tu zmanjka ženskam časa in moči, ker jo izčrpa delo doma, v družini in poklicno delo. Duši pa jo tudi premajhna ambicija po tem, da bi vodila, da bi odločala, zakoreninjeno podrejanje je še vedno senca njene zavesti.
Danes slavimo ženske svoje delovne zmage, v prihodnje pa naj bi se delovnim zmagam pridružile še zmage na področju samoupravljanja in družbenopolitične aktivnosti, delo na vodilnih in vodstvenih položajih, delo v samoupravnih organih, tam kjer žensk danes še ni, tako kot predvideva naš samoupravni sistem. DR. ANA KRAJNC
Dogovor
o klasifikaciji poklicev in strokovne priprave
Pod predsedstvom dr. Stipeta Šuvarja, republiškega sekretarja za prosveto, kulturo in telesno kulturo Hrvaške, je bila v Dubrovniku 2. marca seja medrepubliško-medpokrajinske komisije za reformo izobraževanja. Seje se je udeležil tudi Miroslav Čangalovič, predsednik sekcije zvezne konference SZDL za izobraževanje, znanost in kulturo.
Člani komisije so obravnavali več aktualnih skupnih problemov, o katerih je treba uskladiti stališče, in zagotoviti, da bodo ustrezno obravnavana. Največ pozornosti so namenili sklepu zadnje različice družbenega dogovora o enotnih temeljih za klasifikacijo poklicev in strokovne priprave.
Medrepubliško-medpokrajin-ska komisija je izdelala predlog družbenega dogovora in ga konec lanskega leta poslala svetu Zveze sindikatov Jugoslavije, ki bo poskrbel za nadaljnjo obravnavo tega tako pomembnega dokumenta, za katerega se živo zanimajo v vseh republikah in pokrajinah.
Nove pripombe in predloge sta dala zdaj odbor zvezne skupščine za delo, zdravje in socialno politiko in zakonodajno pravna komisija skupščine, zato mora komisija kot strokovno telo za izdelavo besedila obravnavati celoten predlog in zavzeti stališča o predlogih ustreznih organov zvezne skupščine.
Nekateri člani komisije so v razpravi poudarili, da je neprijetno, ker so o besedilu dogovora že razpravljali izvršni sveti in skupščine posameznih republik in pokrajin (Vojvodina). Kasneje, med razpravo se je izoblikovalo mnenje, da je bil postopek pravilen, ker je medrepubliška komisija strokovno telo, ki je se- , stavljalo družbeni dogovor, svet Zveze sindikatov Jugoslavije pa je poslal skupščini predlog. Odbor za delo, zdravje in socialno politiko in zakonodajnopravna komisija zvezne skupščine so predlog obravnavali, ga uskladili z ustavami in zakonom o združenem delu, ga ponekod na novo oblikovali in opredelili, na voljo pa je bilo tudi nekaj drugačnih predlogov za spremembo vsebine.
Komisija je na tej seji ponovno celotno besedilo s formulacijami organov zvezne skupščine in dala o njem svoje dokončno mnenje.
Ocenili so besedilo družbenega dogovora v novi različici in menili, da je sprejemljiv, nekateri člani komisije pa so bili bolj naklonjeni prvemu predlogu.
Potem ko je Zlatko Jurkovič, direktor Zavoda za prosvetno pedagoško službo Hrvaške v imenu delovne skupine za izdelavo besedila razložil staro in novo različico, so člani komisije sprejeli končni predlog družbe-
nega dogovora o enotnih temeljih za klasifikacijo poklicev in strokovne priprave.
Milan Milutinovič, republiški sekretar za izobraževanje Srbije, je posebej poudaril, da je treba pospešiti proces usklajevanja stališč in mnenj, da bi lahko družbeni dogovor podpisali. Ta dogovor je namreč temelj rešitev v nadaljnjem procesu vzgoje in izobraževanja.
Po temeljiti razpravi, v kateri je sodelovalo več članov komisije, so sklenili, da je treba hitro pripraviti usklajevalni postopek; to bo še nadalje skrb sveta zveze sindikatov in organov zveze, republik in pokrajin.
Člani komisije so poleg družbenega dogovora obravnavali tudi izdelavo informacije o samoupravni preobrazbi vzgoje in izobraževanja v republikah in pokrajinah. O tej informaciji bo že 28. marca razpravljala zvezna konferenca SZDL.
Ob izmenjavi mišljenj o pripravi dogovora socialističnih republik in pokrajin o skupnih temeljih vzgojnoizobraževalnega sistema so nastali tudi nekateri nesporazumi. Majda Poljanšek, predsednica Republiškega komiteja za vzgojo in izobraževanje SR Slovenije je poudarila, da dokument, ki je že v javni razpravi, ne upošteva posebnosti posameznih republik, natančneje — Slovenije in da takega kot je, ni sprejemljiv za to republiko.
Pojasnjeno je bilo, da se je z dogovorom povsem strinjala komisija na svoji seji, ki je bila lanskega 4. maja v Ljubljani, in da je v delovni skupini za končno izdelavo besedila sodeloval tudi slovenski predstavnik; besedilo je bilo tedaj soglasno sprejeto.
Komisija meni, da je bil postopek pravilen, ker je bilo prej sprejeto besedilo — po sklepu komisije dano v javno razpravo. V procesu usklajevanja bo lahko vsaka republika dala končno mnenje in tako prispevala k takim rešitvam, ki bodo sprejemljive za vse republike in pokrajine.
Ob koncu seje so člani komisije sklenili, naj ustrezni organi družbenopolitičnih organizacij Hrvaške — po vsej verjetnosti republiška konferenca SZDL, organizirajo razpravo o dejavnosti sklada bratje Ribar, ki ima svoj sedež v Zagrebu, deluje pa na območju vse države.
Šele potem, ko bodo ocenili delo sklada, bodo v republikah in pokrajinah lahko obravnavali predloge, ki jih pošiljajo organi sklada vzgojnoizobraževalnim delovnim organizacijam in stro-
medrepubli-ško-medpokrajinske komisije bo v začetku aprila v Beogradu. DJORDJE DJURIČ
kovnim organom. Prihodnja seja
Skupno za posebno
Samoupravni sporazum o osnovah in merilih za ugotavljanje celotnega prihodka, o skupnih osnovah in merilih razporejanja čistega dohodka in delitev sredstev za osebne dohodke v vzgoji in izobraževanju je skušal poiskati skupne temleje in izhodišča za vseh osem branž na področju vzgoje in izobraževanja, vendar tega preprosto povsem ne zmore. Ni mogoče oblikovati enakih meril za delavce na področju domske vzgoje in za vzgojiteljice v predšolskih vzgojno-varstvenih delovnih organizacijah. Navsezadnje je namen samoupravnih aktov, da zadosti potrebam vsake delovne organizacije, pa je težko pričakovati, da bi z nekim širokim dokumentom lahko storili, ne da bi zanemarili nekatere bistvene posebnosti.
Zadnje čase so se zaradi tega pojavila celo stališča, da je bilo dveletno naporno delo skupne
komisije podpisnic samoupravnega sporazuma zaman, vendar je treba upoštevati, da nagel razvoj marsikdaj zahteva spremembe sredi dela. Na seji republiškega odbora sindikata delavcev vzgoje, izobraževanja in znanosti so ugotavljali, da je celo 90% opredelitev v predlogu sporazuma sprejemljiv in je tistega posebnega le okoli 10%, kar je potrebno za vsako skupino izvirno zapisati. To pomeni, da delo ni jalovo, vendar sporazum ne more biti takšen, da bi podrobno opredeljeval merila, določal časovne meje in skratka nadomestil pravilnike. Besedilo skupnega sporazuma odkriva in opredeljuje tisto temeljno, kar je vsem enotno in daje s tem boljšo podlago, da vsako področje vgradi svoje posebno. To bodo opravile posebne komisije, ki bodo spremenile, dopolnile besedilo sporazuma in ga dale v obravnavo.
Zavzeto in ustvarjalno
Gotovo sodi zakon o usmerjenem izobraževanju med najpo-mebnejše akte revolucionarne preobrazbe vzgoje in izobraževanja, zato je treba v javni obravnavi zavzeto, ustvarjalno in konkretno oblikovati pripombe in predloge. Nihče tega ne bi mogel opraviti za zeleno mizo, temveč le sredi konkretnega okolja, kjer se naj zakon uresničuje. To pomeni, da ni mogoče razpravljati le načelno, temveč je poleg vsebine treba sproti misliti, kakšne samoupravne in organizacijske oblike bodo tu ali drugje najboljše odsevale in uveljavile zamisli usmerjenega izobraževanja.
Ob doslednem-spoštovanju načela vertikalne nadgradnje vzgpjnoizobraževalnih programov prelaga zakon bistveni del preobrazbe na izdelavo vzgoj-noizobraževalnih programov, ki jih bo treba skrbno in odgovorno pripraviti. Gimnazija, doslej splošna pripravljalnica visokošolskega študija, se spreminja in bo svojo vlogo ohranila le za tiste visokošolske smeri, ki ne bodo imele naravne podlage na srednji stopnji usmerjenega izobraževanja.
Ravno prosvetni delavci so tisti, ki lahko s svojim strokovnim in družbenopolitičnim znanjem bistveno prispevajo k dopolnitvam zakonskega osnutka in skupaj z drugimi delavci iščejo in oblikujejo jasne predloge.
V zakonu je treba doseči podrobno opredelitev postopkov za urejanje novih družbeno-eko-nomskih odnosov, je v uvodni besedi na seji republiškega odbora sindikata delavcev vzgoje, izobraževanja in znanosti naglasil Leopold Kejžar, namestnik predsednice republiškega komiteja za vzgojo in izobraževanje. Pomebno je zlasti dvoje: natančno opredeljen odnos med vzgojnoizobraževalno organizacijo in drugo organizacijo združenega dela, kjer se izvaja del izobraževalnega procesa, in
odnos med učencem ter organizacijo združenega dela. Prvo je treba reševati s samoupravnimi sporazumi in pogodbami, drugo pa z delovnim razmerjem. Prav o tem bo treba temeljito razpravljati v vseh TOZD. Doslej so cenili predvsem izobraževanje, ki je pomenilo plezanje po stopenjski lestvici vzgojnoizobraževalnega sistema, podcenjevali pa izobraževanje za dopolnitev znanja in sposobnosti pri opravljanju delovne naloge. To prevrednotenje je treba dojeti in uveljaviti, saj pomeni bistveno prvino za kakovostnejšo delo.
Že zdaj se pojavljajo zamisli o ločitvi funkcije individualnega poslovodnega organa in pedagoškega vodje šole, o čemer bo treba v javni razpravi poglobljeno in tehtno spregovoriti. Prav tako je treba dojeti, da ne more biti prepada med izobraževanjem mladih in odraslih, kajti izobraževalna organizacija je odgovorna za celovit program, le da pri izvajanju upošteva didaktične posebnosti upoštevaje izkušnje odraslih ob enakovrednih merilih in kvaliteti.
Tako so na seji opozorili na nekatera pomembna vprašanja, ki jih bo potrebno osvetliti v javni obravnavi. Komisija za usmerjeno izobraževanje je pripravila več pripomb, s katerimi bodo seznanili vse osnovne organizacije sindikata, hkrati pa bodo sodelovali na razpravah, ki bi jih organizirali na posameznih področjih. Ni se mogoče zadovoljiti z načelnimi razpravami, prodreti je treba do stvarnih predlogov v vsakem okolju, zato razprava ni le sodelovanje, temveč resnično ustvarjalna dejavnost.
Časnik »Prosvetni delavec« je prav tako sredstvo javne obravnave, zato ga prosvetni in drugi delavci naj zdaj uporabijo za izmenjavo mnenj, medsebojno obveščanje in objavo zamisli, predlogov in rešitev, je bilo rečeno na torkovi seji.
Redni razpis v letu 1979
Redni razpis v letu 1979 za sklenitev delovnega razmerja za opravljanje del in nalog v vzgoj-novarstvenih in vzgojnoizobra-ževalnih organizacijah bo objavljen letošnjega 6. aprila.
Prosimo, da pošljete razpise najkasneje do 16. marca na naslov: Uredništvo Prosvetnega delavca, Ljubljana, Poljanski nasip 28.
L=
ELEKTROTEHNA
trgovsko, izvozno, uvozno in proizvodno podjetje
61001 LJUBLJANA, Titova c.51
telefon,(061) 320241;telex:31184 YU ETEHNA
n. sol. o.
Celostna
povezanost vzgoje
Začenja se javna razprava o osnutkih novih zakonov s področja vzgoje in izobraževanja, prvič konkretno, ko bo treba uveljaviti načela, izoblikovana že v nekajletnih razmišljanjih o šolski preobrazbi. Zdaj bo treba pretehtano začrtati razvojno pot od predšolske vzgoje do univerzitetnega izobraževanja, uveljaviti šolski red, ki omogoča redno izobraževanje, študij ob delu med delom in iz dela. O tem so kritično razpravljali na nedavni 17. seji Sveta za vzgojo in izobraževanje pri predsedstvu Republiške konference SZDL Slovenije.
Pojavlja se vprašanje, čemu oblikovati za predšolsko vzgojo poseben zakon in zakaj to obravnavati ločeno in pripraviti še posebej zakon o delovanju skupnosti otroškega varstva. To je potrebno prav zaradi velikega pomena predšolske vzgoje in skrbi za učenca ves čas, ko zase še ne može sam poskrbeti. S tem je poudarjeno vzgajanje, tesna vez z družino ali rejniki, hkrati pa tudi povezava osnovne šole z vzgojnovarstveno organizacijo, nujno potrebna za trajen, postopen, celosten vzgojni proces mlade osebnosti. Le tako bo mogoče uresničiti tudi težnjo po zgodnjem vpisu v osnovno šolo, če prehod ne bo pomenil premočnega nasprotja med predšolsko in šolsko vzgojo, temveč le razvojni stopnji otroka primerno in koristno prepletanje vzgojnoi-zobraževalnih oblik in načinov pouka in dejavnosti prostega časa.
Za šolsko delo pa je izrecno pomembna povezava vzgoje in izobraževanja s proizvodnim in drugim delom, Id med učenjem omogoča boljšo vez med znanostjo in prakso. V resnici se spreminja udeleženec v usmerjenem izobraževanju, ker to ni več le določena mladostna skupina ljudi, temveč je to- lahko vsak občan. Redni učene),in redni študentje imajo le drugačen in poseben družbeni položaj, ki jim zagotavlja socialne pravice, ker še niso redno zaposleni.
Predvidena šolska zakonodaja odgovarja na vprašanje kako v novih družbenoekonomskih odnosih zagotoviti vpliv uporabnikov z načrtovanjem obsega i«! kadrovsko politiko na vsebino vzgojnoizobraževalnih programov. K temu lahko odločilno prispevajo posebne izobraževalne skupnosti s svojimi skupnimi strokovnimi organi, v katerih sodelujejo znanstveni delavci. Prv«' preiskus in obenem temelj nadaljnje poti pomeni gotovo uve- ( liavitev skupne izobrazbene
Ijavitev
osnove.
že pomaga pri do-
končni izbiri izobraževalne smeri
in poklicnega področja.
Pomembno je to, da odslej ne bodo ljudem znani le imena in naslovi posameznih vrst šol, '
temveč bodo javni celotni pro- 1
grami, oblikovani po samoupravni poti, ki bodo zaradi globljega pogleda v vsebino izobra-zevanja olajšali usmerjanje. Vse to naj bi zagotovilo tudi smotrnejšo kadrovsko politiko na temelju resničnih potreb združenega dela, da ne bodo omejitve za vpis izvirale predvsem iz takega ali drugačnega števila razpoložljivih stolov, temveč bodo to določale natančnejše opredeljene družbene potrebe.
Javna razprava poteka v marcu in aprilu. Ni pomembno le to, da bodo občani povsod lahko ustvarjalno oblikovali spremembe osnutkov, temveč zlasti to, da bodo lahko dobili tudi jasno predstavo o vsebinah, namenih, oblikah in organizaciji šolanja po novem, da bodo dojeli, kako lahko poteka izobraževanje, kako dolgo traja za posamezne poklice in kako bo' zagotovljeno. Spoznati je treba, kako bodo občani resnično lahko u.ve- , (javljali svoje interese,., kako . bodo vplivali na vzgojo in izobra- 1 ževanje, da bodo v svoji celost ut
povezanosti prav tako, kakrš-,
nega jo potrebujejo v združenem delu in kako bodo s svobodno menjavo dela zagotovili tpdi,? ustrezno kakovost dela v vzgpjnoizobraževalnih delovnih' organizacijah.
R. L.

Posvetovanje o družbeni in kulturni vlogi vzgoje in izobraževanja
■	!i-:;y-520h
Na pobudo zveznega odbora Sindikata delavcev vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture in sekcije prosvetnih časnikov republik in pokrajin bo letos jugoslovansko posvetovanje na temo Družbena in kulturna vloga vzgoje in osnovnega in splošnega izobraževanja.
V Beogradu je bila pred nedavnim seja iniciativnega odbora za pripravo tega posvetovanja, ki jo je vodil sekretar zveznega odbora Vaško Raičevič.
Predlagano je bilo, naj organizirajo posvetovanje:	zvezni
odbor, sekcija prosvetnih časnikov, komisija sveta zveze sindikatov Jugoslavije za izobraževan nje, znanost in kulturo, sekcija zvezne konference Socialistične zveze Jugoslavije za izobraževanje, znanost in kulturo, Kultur-
no-prosvetna skupnost Jugoslavije, Zveza pedagoških društev Jugoslavije in zvezna konferenca Zveze socialistične rriladi-
__	- nfl'
ne.
Iniciativni odbor je sprejel tudi temeljne smernice načrta za posvetovanje, kmalu pa bo zvezni odbor organiziral skupni sestanek predstavnikov vseh soorganizatorjev:	tedaj bodo
sprejeli teme in določili datum’, posvetovanja.
Predvidevajo, da bodo na posvetovanju sodelovali znani jugoslovanski teoretiki in praktiki iz vse države, posebno zanimive pa bodo razlage dosedanjih dosežkov iz posameznih okolij.
Gradivo s posvetovanja,bo ob- .> javljeno v posebni izdaji.
DJORDJE DJURIČ
Je to izkoriščanje ?
Svobodna menjava dela ni tako preprosta. To dokazuje neurejen odnos med nekaterimi vzgojnoizobraževalnimi organizacijami, ki sodelujejo pri izvajanju istega vzgojnoizobraževalnega programa. Delegatka s področja vzgojnega varstva je na pretekli seji republiškega odbora sindikata delavcev vzgoje, izobraževanja in znanosti pripovedovala, da dobi vzgojnovar-stvena organizacija za hospita-cije v 7 oddelkih od pedagoške šole komaj 1000 din. To gotovo ni dober družbenoekonomski odnos v svobodni menjavi dela. Delavci vzgojnovarstvene organizacije pristajajo na to zaradi solidarnosti, zavednosti, da
učenke vzgojiteljske šole tako obliko dejavnosti potrebujejo. Ali je to posebna oblika izkorii-čanja, ali le posledica nedojemljivega pojmovanja novih družbenoekonomskih odnosov v svobodni menjavi dela? O vsem tem se bo treba brez lažne sentimentalnosti sporazumeti.
Prav tako je treba hitro ukrepati o vlogi in položaju mentorja, ki ga potrebujejo učenci na praksi in v svojem enoletnem vodenem stažu v delovni organizaciji. Ni mogoče preprosto zahtevati mentorskega dela, ne da bi hkrati podobno opredelili naloge in opravila mentorja, zahteve po dopolnitvi znanja in ovrednotili njegovo delo.
.,Od 21. do 25. februarja 1979 je bila na Gospodarskem razstavišču v Mubljani v. mednarodna razstava učil in šolske opreme. V imenu po-^0yitelja Izobraževalne skupnosti SR Slovenije jo je odprl Jože De-^fšek. Na razstavi je sodelovalo 130 razstavljalcev iz osmih držav.
°sebno pozornost je bila namenjenaspecializiranimučilnicam za prvo Potnoč v osnovni šoli, obrambi in zaščiti, naravoslovnim predmetnim ^meritvam v srednjem usmerjenem izobraževanju, tehničnemu P°ttku. Veliko zanimanja je zburHla razstava vzgojiteljeva ustvarjal-na kateri so vzgojitelji iz 70 vzgojnovarstvenih organizacij prika-izdelke — pripomočke za govorno vzgojo predšolskih otrok. Raz-5!*vo si je ogledalo več kot 30.000 obiskovalcev, predvsem pedago-delavcev iz vse Jugoslavije in zamejstva.
. Pa bi našim bralcem predsta-'a razvojno pot mednarodne pzstave učil in šolske opreme, Jen pomen in vlogo na vzgoj-
Tujih razstavljalcev takrat na razstavi ni bilo. Tudi kompletov za več predmetnih področij še nismo imeli veliko. To je bilo ob-
Razvojna pot mednarodnih razstav učil in šolske opreme
— neposredno ali prek zastopstev naših delovnih organizacij.
Poudarjeno je bilo uresničevanje začrtane politike pri preobrazbi šolskega sistema in sistematično opremljanje posebnih učilnic za obrambo in zaščito, liziko, kemijo, biologijo v srednjem usmerjenem izobraževanju, prvi pomoči in tehnični vzgoji v osnovni šoli.
Mnogo več poudarka smo tokrat namenili samim razstavnim predmetom, izstopal je izbor eksperimentalne opreme, učil za naravoslovna predmetna po-
skega gradiva (hardvvare in soft-vvare). Celotna ponudba dobiva svoje stvarne obrise. V SR Sloveniji imamo že zgled, ki je bil viden tudi na zadnji razstavi: inženiring štirih delovnih organizacij, ki morajo zagotoviti po natečaju Izobraževalne skupnosti SR Slovenije celotno ponudbo za proizvodno-tehnično in naravoslovno skupino predmetov ali popolnoma opremljene učilnice — delavnice za ta področja v srednjem usmerjenem izobraževanju. Drugi zgled sem že navedel pri obrambi in zaščiti. So-
Posebna učilnica za obrambo in zaščito v srednjem usmerjenem izo- Jezikovni laboratoriji omogočajo intenzivno učenje tujih jezikov. Žal, braževanju je pritegnila veliko pozornost	vse šole jih še nimajo
n°izobraževalnem področju, na-Predek in razvoj v tehnološkem I ekonomskem pogledu, in "Jeno povezavo z organizacijami dfuženega dela in z izobraže-V®lnimi skupnostmi, smo zapro-
za pogovor pedagoškega sve-0valca Zavoda SRS za šolstvo ,Urija Gartnerja, ki je vse od za-pa do danes pripravljal in krbel za uspeh tega zahtevnega
Področja.
Takole nam je odgovoril:
Od I. mednarodne razstave je Poteklo osem let. S to razstavo, katere pokrovitelj je bil tovariš fdvard Kardelj, se je začelo na-Crtno pripravljanje mednarodnih fazstav z namenom — obveščati !n poularizirati sodobne dosežke “Obraževalne tehnologije in pospeševati napredek celotnega Področja vzgoje in izobraževanja. Glavni pobudniki razstav so Pia tedanji direktor Zavoda SRS Za šolstvo Boris Lipužič in slo-Venske delovne organizacije. Na J- razstavi je sodelovalo na 1500 kv- m razstavne površine 18 razstavljalcev, na 5. razstavi pa na '000 kv. m 130 razstavljalcev. Samo ti podatki o razvoju seveda niso edini kazalniki razvoja in napredka, ki ga v SFR Jugoslavija še posebno pa v naši republiki 'insegamo pri graditvi šolskega Prostora, opremljanju in posodabljanju predmetnih področij. Panes je 80% vsega osnovnošolskega prostora novega ali zelo obnovljenega. Izobražuje se 20% vsega slovenskega prebi-valstva. Na dva zaposlena pride
učenec. Slovenske šole se načrtno opremljajo z novimi učili, novimi avdiovizualnimi sredstvi, s fonolaboratoriji, internimi te-kvizijskimi sistemi, eksperimen-talno opremo. Vse več je sodobno urejenih specialnih učil-, nic, večnamenskih prostorov, telovadnic, urejenih zunanjih površin.
Mednarodne razstave *Rcalo sprememb
vŽGOJNOIZOBRAŽEVAL-
nih
Programov
Leta 1971, na 1. razstavi, so prikazani dosežki predvsem slovenskih delovnih organizacij.
dob j e, ko so slovenske delovne organizacije začele tesneje sodelovati z Zavodom SR Slovenije za šolstvo in iskati najustreznejši načrt za vzgojo in izobraževanje. Tudi posvetovanj na 1. razstavi še nismo organizirali. Začetek, čeprav spodbuden (1. razstavo je obiskalo 8.000 obiskovalcev), je bil tako kot vsak začetek, težak. Verifikacija učil pri zavodu je dobila z razstavo svoj polnejši smoter.
Na II. mednarodni razstavi, ki jo je še v celoti organiziral Zavod SR Slovenije za šolstvo (Gospodarsko razstavišče v Ljubljani je odstopilo le prostore in dalo tehnično pomoč), je sodelovalo 96 podjetij, med njimi 10 iz tujine. Zastopanih je bilo šest držav. Razstava je bila organizirana na površini 4.500 kv.m površine. Obiskalo jo je 14.000 obiskovalcev. Poudarjeni so bili: tehnična vzgoja, geografija, zgodovina, fizika, kemija, prometna vzgoja, telesna vzgoja, matematika in tuji jeziki.
Z uvajanjem novih učnih načrtov za osnovno šolo in projektov modernizacije za tuje jezike in matematiko so bila v ospredju zanimanja prav sredstva za ta področja.
Prvič smo organizirali tudi razstavo Učiteljeva ustvarjalnost, da bi spodbudili uvajanje in ustvarjanje novosti na šolah, sodelovalo pa je tudi nekaj vzgojnovarstvenih organizacij. Nekaj razstavljenih učil je prevzela v svoj program tudi naša proizvodnja.
Prvič so se pojavila učila za pouk strokovno teoretičnih predmetov na srednjih šolah. Ob 2. razstavi je bilo veliko jugoslovansko posvetovanje o razvoju izobraževalne tehnologije z več kot 600 udeleženci.
Pokrovitelj razstave je bil tov. Sergej Kraigher.
Na razstavi je sodeloval tudi. republiški center za programirani pouk v naravoslovju.
III.	mednarodno razstavo smo organizirali leta 1975 v sodelovanju z Gospodarskim razstaviščem v Ljubljani. Sodelovalo je 100 razstavljalcev iz 10 držav, ogledalo pa si jo je 25.000 obiskovalcev. Razstavna površina je
merila 4.000 kv.m. Poleg razstave izdelkov podjetij smo prvič organizirali razstavo Vzgojiteljeva ustvarjalnost (19 vrtcev).
Glede na pomembne dogodke v letu 1975 (10. kongres ZKJ in 7. kongres ZKS) se je začelo veliko delo za preobrazbo celotnega šolskega sistema. Pokrovitelj razstave je bil tovariš France Popit.
V ospredju strokovnega zanimanja in prizadevanj je bilo organiziranih več posvetovanj, in sicer o celodnevni osnovni šoli (na razstavi je bila ta problematika še posebno poudarjena) o sodobnem učbeniku, možnostih internih televizijskih sistemov v vzgoji in izobraževanju in izobraževalni tehnologiji pri pouku fizike (ker smo v tem letu začeli
razstavljale na 1.000 kv.m razstavne površine. Poudarek razstave je bil na kompletih učil, opreme, orodij in strojev za tehnični pouk, računalništva in naravoslovju. Poudarjena so bila tudi sredstva za izobraževanje ob delu. Prvič so bili prikazani didaktični kompleti za nekatera predmetna področja.
V	ospredju zanimanja je bila oprema za celodnevne osnovne šole, prvič so se predstavili tudi načrtovalci šolskega prostora.
V	tem času smo začeli uresničevati tudi srednjeročni načrt razvoja šolske televizije od 1976 do 1980. Zato je razstava namenila posebno pozornost avdiovizualni tehniki, predvsem televizijski. Organizirano je bilo posvetovanje o načrtovanju, proi-
Iskra je predstavila model malega računalnika, ki je zgrajen zelo podobno kot veliki, lahko ga programiramo, je sorazmerno poceni in odlično rabi za uvajanje v računalništvo
uvajati projekt fizike v osnovnem izobraževanju). Očiten napredek na tej razstavi so pomenila učila za naravoslovje in sodobna tehnika.
IV.	mednarodna razstava leta 1977 je bila vsa v znamenju reforme. Pokroviteljica te razstave je bila predsednica Republiškega komiteja za vzgojo in izobraževanje Ela Ulrih-Atena.
Na razstavi je sodelovalo l 51 razstavljalcev iz 11 držav (72 vzgojnoizobraževalnimi organi: zacijami tehničnih in poklicnih šol). Razstavo si je ogledalo 40.000 obiskovalcev, bila pa je na površini 6.500 kv.m. Šole so
zvodnji in distribuciji učnih sredstev, imeli pa smo tudi več demonstracij.
Na posebni razstavi Vzgojiteljeva ustvarjalnost je sodelovalo 40 vzgojnovarstvenih organizacij.
V.	mednarodna razstava je privabila doslej največ razstavljalcev (130, na posebni specializirani razstavi Vzgojiteljeva ustvarjalnost pa je razstavljala 73 vzgojnovarstvenih organizacij (o tem bomo poročali v prihodnji številki). Na 7.500 kv.m razstavne površine je sodelovalo več kot 80 razstavljalcev iz tujine
dročja, za to bomo v prihodnjih letih namenili v naši republiki veliko denarja.
Organiziranih je bilo 16 demonstracij in predavanj, med njimi so bile za SR Hrvaško in SR Slovenijo (vabljeni so bili predstavniki teh republik) zlasti zanimiva predavanja o vlogi in opremi posebnih učilnic in kabinetov za obrambo in zaščito v srednjih šolah, ki so jo na razstavi prikazali združeni nosilci te dejavnosti za celotno državo. To je tudi prvi primer enotno začrtane politike in akcije za sočasno opremljanje v vseh naših republikah in pokrajinah. Na j več ji napredek V. mednarodne razstave je večja celostnost ponu-denih učil in opreme in povezanost slovenskih in jugoslovasn-skih delovnih organizacij.
TEHNOLOŠKI IN EKONOMSKI RAZVOJ, POVEZAVA Z ZDRUŽENIM DELOM
Razstave nenehno napredujejo v tehnološkem in ekonomskem pogledu. Sodobna tehnika, predvsem elektronika, dobiva svoje pomembno mesto ne le pri avdiovizualni tehniki, temveč tudi pri drugih sredstvih. Napredek so tudi izpopolnjeni programi. To pomeni, da skušamo prikazati učilnice za kako področje v celoti, z vsemi sestavinami — učbeniki, učili, avdiovizualnimi sredstvi, opremo, kabinetom, orodji itd. Velik napredek, čeprav z njim še nismo zadovoljni, je pri avdiovizualnih učilih, manj pa smo storili za pripravo učil za individualizacijo in notranjo diferenciacijo pouka. Na tem, za izobraževalno tehnologijo zelo pomembnem področju, čakajo nas in delovne organizacije zelo zahtevne naloge, saj brez programskega gradiva še tako sodobna tehnika ne more veliko izboljšati vzgojnoizobraževal-nega dela.
Opazen napredek, ki daje obetavne možnosti za razvoj izobraževalne tehnologije, je vse večja povezanost delovnih organizacij pri načrtovanju in proizvodnji aparatur in program-
dobna tehnologija zahteva sodobnejše načrtovanje, sodobnejšo proizvodnjo in distribucijo. Cilj je enotna izobraževalna tehnologija. V inženiringu lahko sodelujejo s svojim programom, če je ta ustrezen tudi za druge organizacije združenega dela, to omogoča specializacijo in delitev dela. V SR Sloveniji je večina (25) tovrstnih delovnih organizacij v SFRJ in 15 založniških organizacij. Možnost razvoja izobraževalne tehnologije je v medsebojno usklajenem načrtovanju delovnih organizacij, ob sodelovanju strokovnih organizacij. Zavod SR Slovenije za šolstvo opravlja na tem področju že vsa leta pomembne strokovne naloge: nastopa kot izdajatelj učbenikov in učil, načrtovalec vzgoj-noizobraževalnih programov, organizator strokovnega izpopolnjevanja učiteljev, organizator mednarodnih razstav, posvetov in založnik številnih publikacij. Pri načrtovanju izobraževalne tehnologije se zavod vse bolj povezuje tudi s samoupravnimi interesnimi skupnostmi, zlasti z Izobraževalno skupnostjo Slovenije, ki je bila tudi pokroviteljica V. mednarodne razstave.
V Jugoslaviji pravkar potekajo priprave za organiziranje jugoslovanske	konference
UNESCO za izobraževalno tehnologijo. Priprave na to konferenco so v bistvu pomenile strokovni del. V. mednarodne razstave, saj smo jo strokovno pripravljali prav tedaj, ko smo urejali razstavo.
Na tej konferenci si bomo prizadevali in poskušali uskladiti svoja stališča, predloge glede večje medsebojne usklajenosti pri načrtovanju, proizvodnje in distribuciji učnih sredstev, poudarek pa bo dan standardizaciji, predvsem opreme in tehnike. Standardizacija mora v naslednjih letih zagotoviti večjo kakovost sredstev, serijsko (s tem cenejšo?) proizvodnjo in enotno opremljanje vzgojnoizobraže-valnih organizacij. Napredek v tej smeri naj se pokaže tudi na
VI.	mednarodni razstavi, ki bo leta 1981 v Ljubljani.
Domiselna uporaba materiala, ki ga je povsod dovolj, zelo razvija Učni pripomočki za prometno vzgojo so precej razširjeni
otroško domišljijo	(Vse foto: M. Novšak)
Do kdaj neodgovorno ?
Vpis v novem šolskem letu v srednje, višje in visoke šole za redne in za študente ob delu je pred vrati. Vse kaže, da je za. skupni razpis nismo pripravljeni tako, kot bi bilo treba. Čeprav je bil predlog ra razpis prostih vpisnih mest v prvem letniku srednjilv višjih in visokih šol za leto 1979-80 dovolj časa v razpravi, nekateri »zainteresiram dejavniki« niso upoštevali rokov, ne poprejšnjih dogovorov, nekateri še svojega mnenja niso sporočili. Čeprav jih je veliko, svoje ddo vestno opravilo, se bo zaradi malomarnosti nekaterih zmanjšala vrednost skupnega razpisa in njegova natančnost bo dvomljiva. Do kdaj bomo neodgovorni do vprašanj, ki zanimajo družbo in še posebno mladino? Kaže, da združenega dela vpis še vedno ne zanima dovolj. Kijnb temu je jasno, da bo moralo svoj prihodnji razvoj načrtovati v skladu z možnostmi kadrovskega naraščaja, izobraževanju odraslih, že zaposlenih delavcev pa nameniti veliko več pozornosti.
Gre za to le vprašanje: v prve letnike srednjih šol naj bi se vpisalo okrog 32.000 novincev — osnovno šolo, pa jih bo letos končalo komaj okrog 25000; to pomeni, da bo moralo združeno delo okrog 7000 prihodnjih delavcev iskati v drugih republikah in pokrajinah! To je veljalo tudi doslej, predvsem za poklice, za katere se mladi v Sloveniji ne zanimajo.
Gotovo pa je, da tako ne bo mogoče reševati tega perečega vprašanja, saj je jasno, da tudi drugod po Jugoslaviji iz dneva v dan naraščajo potrebe po kadrih in se bodo mladi čedalje bolj zaposlovali doma.
Mladi v Sloveniji se ne bodo več mogli odločati samo za nekatere srednje šole (administrativne, ekonomske, itd.) in se bodo morali vključevati v izobraževanje glede na potrebe združenega dela. Razmisliti bo treba, koliko bi v prihodnje lahko prispevalo k temu usmerjanju v poklice?!
O teh vprašanjih je zavzeto razpravljal na svoji nedavni seji izvršni odbor Izobraževalne skupnosti Slovenije, ki je imel zelo težko delo pri obravnavi posameznih novih predlogov in ugovorov glede števila vpisnih mest na posameznih šolah. Povedati je treba tudi to, da so nekatere šole zamolčale podatke glede izobraževanja ob delu; to gotovo ni v prid natančnosti skupnega razpisa, ki naj bi razgrnil celotno sliko vpisnih zmogljivosti na srednjih, višjih in visokih šolah in vseh oblik izobraževanja v Sloveniji za potrebe mladih in združenega dela.
Skupni razpisi vpisa za srednje šole in šole bodo po zakonu o poklicnem izobraževanju objavljeni 13. marca, vpisa v višje in visoke pa letošnjega 8. marca.
celo enajst dejavnosti: pevski zbor, harmonikarsko skupino, glasbeno skupino, košarko, rokomet, lahko atletiko, šolsko banko in hranilnico, vrtnarski krožek, živalski vrt, mlade gospodinje, komisijo za varstvo narave in dežurno službo.
Poleg tega je bila zelo dobra učenka in predsednica pionirskega odreda. To pomeni, da si delo lahko tako razporedi, da se lahko uveljavlja po svojih interesih v različnih dejavnostih prostega časa, razumljivo pod pogojem, da zna s časom pametno in gospodarno ravnati. Izkušnje osnovne šole v Podčetrtku kaže-
jo, da ni res to, kar trdijo mnogi učitelji — da učenec ne bi smel sodelovati v več kakor v eni ali dveh dejavnostih prostega časa. Nedvomno je treba upoštevati načelo individualnosti, ko lahko različni učenci poleg pouka razvijajo različne dejavnosti. Če bi torej vnaprej omejevali možnosti vključitve v več dejavnosti prostega časa, bi v resnici ovirali razvoj osebnosti ali pa ga enostransko usmerjali. Učencu je treba tudi omogočiti prožno menjavo skupin, dokler se ne najde v dejavnosti, ki ga pritegne, saj je to pogoj za razvoj pristnih interesov in potreb.
RUDI LEŠNIK
T. D.
Ena ali več dejavnosti
Pogosto se je pojavilo vprašanje, s koliko dejavnostmi prostega časa se lahko ukvarja učenec, ne da bi ga to oviralo pri učenju. Nekateri učitelji menijo, da je že ena dejavnost dovolj. Ob opazovanju bogatega in živahnega dela na Osnovni šoli v Podčetrtku pa je bilo ugotovljeno, da ni nobenega učenca, ki ne bi delal vsaj v dveh, nekateri pa delajo celo v desetih dejavnostih prostega časa; prav taki so ponavadi pokazali tudi zelo dober učni uspeh. Takšna delovna razgibanost je marsikdaj zbujala dvome v resno šolsko delo. Pojavljalo se je tudi mnenje, da gre predvsem za »igračkanje« in da na taki šoli ne morejo doseši ustreznih izobrazbenih uspehov.
Strokovnjaki so pregledali podatke petnajstih let življenja in dela Osnovne šole v Podčetrtku in opazili, da je z razvojem dejavnosti prostega časa rastel tudi učni uspeh. Razumljivo je, da boljšega učnega uspeha ni mogoče preprosto pripisati bolj razvejenim dejavnostim prostega časa, toda le-te so se bogato širile, učni uspeh se ni slabšal. Lahko torej trdimo, da tovrstne dejavnosti učenju niso škodile. Vsaj tu kaže, da so nekateri drugi dejavniki tisti, ki so vplivali občasno na poslabšanje učnega uspeha. Tako se je, denimo, poslabšal letni učni uspeh za 10,3 % tisto leto, ko so prišolali v Podčetrtek učence iz Olimja in Viršta-nja, potem pa se je postopoma dvigal, tako da so dosegli 99,4 % letni uspeh. Nedvomno so novi učenci nevajeni takega življenjskega utripa v šoli, potrebovali nekaj časa, da so se vrasli v šolsko skupnost in zaživeh kot njen subjekt. Učni uspeh se je bistveno popravil tudi ob vselitvi v nove, sodobnemu vzgojnoizo-braževalnemu delu ustreznejše prostore, hkrati pa ne smemo spregledati, da so k temu pripomogli tudi izboljšani predpisi o ocenjevanju in napredovanju učencev.
Podatki kažejo, da učenci kljub sodelovanju v številnih različnih dejavnostih zunaj pouka niso bili preobremenjeni. Posamezni učenec ne dela vsak dan v vsaki dejavnosti, ki si jo je izbral. V banki, denimo, je isti učenec zaposlen le določen dan v tednu in to zjutraj pred začetkom pouka pol ure. Isto prostovoljno službo v šolski banki in hranilnici opravlja več učencev, da so tako tudi napori in odgovornost porazdeljeni. To je dobro, ker učenci tako spoznavajo, da lahko različni posamezniki bolj ali
manj enakovredno opravijo isto delo, da si demokratično delijo odgovornost in si med seboj pomagajo, da bi vsi skupaj in vsak zase delovno nalogo in opravilo čim bolje izpeljali. To preprečuje tudi pojave funkcionarskega zvezdništva. Učenci spoznajo, da vodilna naloga sama po sebi ni pomembna, bistveno je, da jo opraviš odgovorno.
Učenci kaj hitro dojamejo, da prosti čas ne pomeni neomejenega časa, kadar bi si ga kdo zaželel. Zelo hitro spoznajo, kakšen je razloček med prostovoljno in prosto dejavnostjo. Ko so se namreč odločili za kako dejavnost prostovoljno, so tudi prevzeli vse obveznosti, prosta dejavnost pa je tista, ki jo opravljajo povsem spontano, se z njo »enačijo« tedaj, ko nimajo obveznosti. V šoli so sprejeli samoupravno dnevni red, na katerem so upoštevali obvezno, prostovoljno in prosto. To je potrebno, ker se zavedajo, da je treba s časom gospodarno ravnati, če si hočejo zagotoviti vse možne razsežnosti dejavnosti od pouka do prostih aktivnosti. Ponavadi vsak dan pol ure pred poukom opravijo nujne dolžnosti, prostovoljne šolske službe, pa tudi nekatere prostovoljne dejavnosti, recimo, na šolski poti, v šolskem živalskem vrtu, v šolski samopostrežnici itn. Šolski radijski studio »KEKEC« s posebnim zvočnim znakom opozarja, da je potekel čas in bo treba v učilnice.
V takih rednih šolskih službah so učenci zaposleni le takrat, ko utegnejo sošolci nabavljati potrebščine ali obiskati šolsko knjižnico, okrepčevalnico, banko. Raziskava, ki jo je omogočila Raziskovalna skupnost Slovenije, je pokazala, da je večina učencev Osnovne šole v Podčetrtku vključena v 4 do 5 dejavnosti prostega časa, nobenega pa ni bilo, ki ne bi sodeloval vsaj v dveh. Presenetljivo je bilo zlasti to, da je bila kar tretjina učencev v več kakor šestih dejavnostih. Marsikdo bi rekel, da je to preveč in nemogoče. Toda podrobnejši vpogled je pokazal, da to ni niti tako nemogoče in nenavadno.
Osmošolec Janko je navedel, da deluje v pevskem zboru, tam-buraški skupini, dramski krožek, košarki, fotokrožek, pri mladih ribičih, mladih gasilcih in v dežurni službi. To so različne dejavnosti, a vsaka se ne pojavlja vsak dan, zato lahko fant zadosti svojim različnim interesom. Sedmošolka Brigita je omenila
Letna skupščina
Osnovna organizacija sindikata TOZD osnovna šola Peter Šprajc-Jur Žalec je imela letno skupščino, ki je bila v lepi, sodobno urejeni predavalnici nove osnovne šole v Žalcu. Dnevni red je bil pester, zanimiv, udeležba pa ni bila najboljša.
V osnovni organizaciji sindikata je 58 članov, dve tovarišici sta bili med letom upokojeni: profesorica Andelika Gorišek in predmetna učiteljica Milica Sande, obe izvrstni prosvetni delavki, obe delavni v osnovni organizaciji sindikata.
Ugotovljeno je bilo, da je bila organizacija dejavna, da so izvoljene komisije dobro opravljale svoje delo. Zakon o združenem delu je ustvaril za novo delitev osebnega dohodka teoretično dobre zamisli — delitev po delu in rezultatih dela, v praksi pa pogrešajo merilo za ugotavljanje delovnih dosežkov.
Odbor osnovne organizacije je svoje delo kar se da vestno opravljal. Poleg drugega je skrbel tudi za poučne ekskurzije. Pred leti so si člani sindikata ogledali nekatere vzhodne in zahodne dežele, zadnja tri leta pa so se odločili za ogled ožje in širše domovine? preteklo leto so prekrižarili Gorenjsko, letos govorijo o izletu po železniški progi Beograd—Bar in nato z ladjo ob jugoslovanski obali. Bila so tudi družabna srečanja in še druge prireditve; tudi na upokojene tovarišice in tovariše se vedno spomnijo. Letno skupščino je popestril kulturni program, ki so ga pripravili učenci višjih razredov. Predsednica osnovne organizacije sindikata Slava Platov-šek pa je sklenila skupščino z besedami: Sindikat ima danes zahtevne naloge, ki jim bomo kos le tedaj, če jih bomo vsi člani dobro poznali.
—DK—
Mladi žirovniški recitatorji nastopajo v šoli pa tudi zunaj nje. Ob slovenskem kulturnem prazniku so recitatorji te skupine nastopili v dvorani na Breznid, kjer je tamkajšnja Svoboda pripravila proslavo. (Foto: B. B.)
"Sifilis....
-  ...—---   ................................
Na Osnovni šoli v Žirovnid uspešno deluje pionirski pevski zbor, ki ga vodi razredna učiteljica Amalija Štern. Zbor nastopa na šolskih proslavah in prireditvah, pogosto ga povabijo na razne sprejeme ali uvrste v kulturne programe zunanjih prireditev. Da zbor lahko vadi in deluje, pripomorejo tudi vsi drugi učitelji na šoli z ravnateljem Marjano Jemec, ki ima kot vodja domačega okteta, še poseben posluh in razumevanje za petja. (Foto: B. B.)
Obetavne napovedi
Prostori za osnovne šole v občini Lenart v Slovenskih goricah so vedno znova eno izmed vprašanj o katerih razpravljajo v občinski izobraževalni skupnosti, pa tudi v drugih organih. Nekaj težav so v občini že rešili, še vedno pa jih je veliko. Lani je občinska izobraževalna skupnost pripravila teze za program izgradnje osnovnih šol in prostorov za usmerjeno izobraževanje v občini. Po teh tezah povzemamo nekaj podatkov, misli in zahtev, ki so dobro utemeljeni. V občini se zavedajo, da je treba v razpravi teze o programu izgradnje prostorov za osnovno in usmerjeno izobraževanje še izpopolniti.
Nekaterim šolam bodo morali dati prednost, da bodo lahko zagotovili ustrezne možnosti za sodoben pouk. To velja posebno za osnovno šolo v Benediktu, kjer imajo sedaj pouk v dveh zgradbah; ena od teh je stara že več kot 110, druga pa več kot 70 let. Obe zgradbi sta nefunkcionalni, ne omogočata smotrne organizacije pouka in ne ustrezata drugim zahtevam, sodobnega vzgojnoizo-braževalnega procesa. V novi šoli v Benediktu bi potrebovali prostor za 270 — 280 učencev. To potrjujejo tudi tile podatki: v šolskem letu 1974/75 je obiskovalo to šolo 298 otrok, v letu 1976/77 280, v šolskem letu 1977/78 pa 271. Tudi šola v Cerkvenjaku bo treba obnoviti. Učenci imajo pouk v dveh zgradbah; v stari je razredni
pouk, v novi pa predmetni, nobena pa ne omogoča sodobne in smotrne organizacije vzgojno-izobraževalnega procesa.
Osnovno šolo Cerkvenjak bodo gradili v več stopnjah. Prvo stopnjo so uresničili pred leti, vendar imajo zgrajeni prostori nekatere pomanjkljivosti. V njih je šolska kuhinja, ki ni funkcionalno urejena pa tudi kurjava je klasična. Sola še nima telovadnice, ki jo najbolj pogrešajo. Primanjkuje tudi prostorov za organizacijo predmetnega pouka, zato je treba v drugi fazi gradnje opraviti še veliko nalog. Število učencev se je v zadnjih letih nekoliko zmanjšalo, v prihodnje pa predvidevajo, da jih bo še manj — približno 300. Zanje bi lahko smotrno organizirali pouk v 14 oddelkih, to je v 7 oddelkih razrednega in 7 oddelkih predmetnega pouka. Za ustrezno organizacijo pouka morajo dobiti še telovadnico, učilnico s kabinetom kotlovnico.
Tudi šolska zgradba v krajevni skupnosti Gradišče ne ustreza sodobnim zahtevam. Tu imajo pouk v preurejenem šolskem poslopju; v njem je 7 učilnic, ob šoli pa je šolska kuhinja z upravnimi prostori. Tudi šola v Gradišču nima telovadnice, za oddelke
podaljšanega bivanja in m^e šole pa so najeli prostore v kul' turnem domu. V Gradišču bod0 morali za 1,5-izmenski pouk do" graditi nekaj novih prostorov i" telovadnico. V tem kraju prič3' kujejo, da se bo število otrok p°' večalo. Potrebovali bodo šolo 2® 300 učencev.
K vsem tem omenjenim načf' tom spada še preureditev in raZ' širitev osnovnošolskega prostor* v občinskem središču. Osnovfl* šola Lenart ima pouk za 1" oddelkov osnovne šole in ^ oddelkov posebne osnovne šol3' Pouk poteka v treh zgradbah, lesno vzgojo pa imajo v telovad' niči, ki je last TVD Partizan L®' nart. Zadnji podatki kažejo, daš® število učencev nenehno poveča' je. Vse to zahteva preuredit®v starih in gradnjo novih prostorov. V prvem obdobju so načrtovali šolo za 650 otrok. Za dobr® organizacijo l,5-izmenskega pouka potrebujejo 12 učilnic z3 predmetni in 6 učilnicza razredn1 pouk. Velike prostore potrebuj® tudi posebna osnovna šola, v kateri bo v 8 oddelkih 80 učencev. Zaradi organizacij® prevoza učencev posebn® osnovne šole vseh krajev občin® bi bilo zelo dobro zagotovi*' enoizmenski pouk.
V skladu z razvojem gospodarstva v občini Lenarat in kadrovskimi potrebami v občini 'n širšem območju in seveda v skladu z novim konceptont usmerjenega izobraževanja bi morali v občini Lenart v obdobju 1981—1985 zagotoviti prostorsk® kadrovske, materialne in drug® možnosti za začetek usmerjenega izobraževanja. Le z ustrezno organizacijo usmerjenega izobraževanja bi večini mladega rodu, ki končuje osnovno šolo, omogočili nadaljnje šolanje. Prav to bi morala biti prihodnje ena izmed pomembnih nalog razvoja izobraževanj" na tem območju.
Načrti in naloge, ki so jih zapisali v tezah za izdelavo program" osnovnošolskega prostora v občini Lenart lani so izredno obetavni. Gotovo pa je, da bodo morali pri tem krepko pomagati lenarški delovni ljudje in občani-Potrebna pa bo tudi pomoč od drugod. Pobuda, da bi del sredstev iz samoprispevka v prihodnjih štirih letih namenili za izgradnjo osnovnih šol, je prav gotovo koristna. Delovni ljudje in občani Lenarta vedo, da so omenjene naloge zelo zahtevne. Storili bodo, kar je v njihovih močeh, saj želijo otrokom omogočiti šolanje, ki ga terja sodobni čas. Doslej so že veliko naredili, zato bodo tudi novi načrti kmalu uresničili.
MARJAN TOŠ
Za nove rodove
Med pomembne akcije, ki smo jih lani uspešno uresničili v naši republiki, je tudi preureditev in dozidava osnovne šole Jurovski dol v občini Lenart v Slovenskih goricah. S pomočjo občanov Lenarta in širše slovenske skupnosti sq uredili prostore za 300 otrok, ki so rasporejeni v 14 oddelkih. Pred dozidavo in preureditvijo je imela šola v Jurovskem dolu 6 učilnic, zato so morali uporabljati za pouk še nekatere druge neustrezne prostore v tem kra-ju. V skladu z investicijskim programom je bila šola preurejena, dozidali so dva prizidka s štirimi prostori in telovadnico. Na podstrešju šole so uredili upravne prostore, pridobili pa so tudi 8 učilnic, večnamenski prostor, kuhinjo z jedilnico, kabineta, knjižnico in še nekaj drugih potrebnih prostorov. Vsi ti prostori s telovadnico omogočajo 1,5-izmenski pouk, ki ga bodo lahko z ustrezno organizacijo tudi posodobili z nekaterimi prvinami celodnevne osnovne šole. S tem so v občini Lenart v Slovenskih goricah naredili nov korak na področju urejanja osnovnošolskega prostora.
Akcija za izgradnjo šole v Jurovskem dolu je pomenila doma-
činom v tem majhnem kraju izredno veliko; vlila jim je nov pogum in zaupanje v moč skupne graditve. Dolgo časa so si želeli nove šole, v kateri bodo lahko njihovi otroci pridobivali znanje v skladu z zahtevami sodobnega vzgojnoizobraževalnega procesa. Sami so prispevali veliko denarja in prostovoljnih delovnih ur za gradnjo in preureditev, pomagali pa so jim tudi ljudje iz drugih slovenskih občin. Prav zato so dandanes na šolo toliko bolj ponosni, saj pomeni izredno veliko pridobitev za sedanje in naslednje mlade rodove.
Takšnih in podobnih delovnih zmag se veselimo iz leta v leto-Otroci, ki obiskujejo pouk v sodobno urejenih svetlih učilnicah, vedo veliko povedati o gradnji šole. Vsaka njihova pripoved je tako življenjska, saj živijo v sedanjosti in jasno gledajo v prihodnost. Še veliko takih nalog nas čaka na področju urejanja osnovnošolskega prostora, pri izpolnjevanju smotra: dati vsetn učencem enake možnosti za osnovnošolsko izobraževanje. Zatorej ni čudno, če se bodo takšne akcije skupne graditve in pomoči nadaljevale.
MARJAN TOŠ
Način ni bil dober
J Zadnje čase so se razplamte-!ale različne razprave o izobra-2evanju vzgojiteljic. Nihče ne dvomi, da pedagoški delavci na Področju predšolske vzgoje po-|rebujejo višje šolsko izobrazbo. Vsakdo-tudi ve, da petletna šola Več vzdržna v okviru srednje s°le. To pomeni, da je ukrep o ] ukinitvi petega leta srednje vzgo-' Weljske šole popolnoma v d ^ladu s sprejeto šolsko zakono-
! Na seji sveta za vzgojo in izo-J “taževanje pri predsedstvu RK | ^ZDL Slovenije je bilo rečeno,
1 da način, kako so delavci vzgoj-lovarstvenih organizacij skušali rčšiti vprašanje, ni bil dober. Ak-c'ie so bile v nasprotju s težnjami Preobrazbe vzgoje in izobraže-yanja, ker niso upoštevale stališ-da jc treba redni študij skraj-?ati in uveljavljati študij ob delu ln iz dela, ne pa vztrajati na enkratnem daljšem študijskem Programu, kakor so to zahtevale vzgojiteljice. Ni mogoče dopusti-*'» da bi še vedno gledali na preo-
brazbo vzgoje in izobraževanja, kakor da se ne bo nič spremenilo, je naglasil predsednik republiškega sveta za vzgojo in izobraževanje mag. Emil Rojc v svoji razpravi. S preprostim prehodom na šestletni enotni izobraževalni program bi tudi zanemarili prakso. To pa ni več mogoče.
Misliti bo torej treba na organizacijo takšnega izobraževanja pedagoških delavcev, ki bo bolj upoštevala delovno prakso kot sestavino izobraževalnega procesa. Zato pa bodo morali zakoni tudi podrobno opredeliti pripravniški staž kot del pedagoškega procesa, odgovornost kadrovskih šol in tistih, ki prakso omogočajo, ter zagotoviti tudi delavce-mentor je v praksi. Mentorji pa bi morali biti primerno moralno in materialno nagrajeni. Javna razprava bo gotovo odgovorila tudi na to občutljivo vprašanje, ki bo zaživelo v novih zakonih.
R. L.
Proces podružabljanja
sole
To je začetek velikega dela, je aaglasil v razpravi mag. Veljko ‘HOHA, direktor Pedagoškega 'nštituta pri Univerzi v Ljubljani nadaljuje resnično podružbljanje Vzgoje in izobraževanja. V tem ,renutku bi morali dobro oceniti, ^aj je bilo doseženega od leta I^SŠ, ko se je ta preobrazba za-Cela. Šola prevzema nove naloge, je treba ovrednotiti in obenem ^Predeliti dejavnosti prostega Casa, ki doslej niso imela takega It'esta, kakor ga morajo imeti pri Uresničitvi vzgojnega smotra.
Celodnevna šola lahko doživi neuspeh, če ni dobro pripravije-na- Temeljito se moramo pogovoriti, denimo, o zunanjih sode-‘avcih, o mentorstvu, o vzrokih ?sipa, o vključevanju v okolje in ae sedaj oceniti stopnjo podružb-‘jenosti naše šole. Bistveno pa je vPrašanje demokratizacije no-lranjih odnosov med učitelji in učenci in med učitelji in starši. Ti odnosi še niso dovolj razviti, še Pdso enakopravni, so pa najpo-
membnejši za oblikovanje samoupravne zavesti. Osnovna šola je doslej naredila veliko, vse dobro pa je treba ohraniti, hkrati pa razviti nove obilke dela, v katerih bodo učenci ustvarjalni sodelavci.
Ob tem jasno povejmo, kakšnega učitelja zahteva nova šola, da bi po njenih potrebah resnično preobrazili pedagoško šolstvo. Učitelj preobražene osnovne šole potrebuje več različnega znanja, ki presega tako ali drugačno ozko predmetno področje.
Ne smemo pozabiti na otrokove potrebe, je poudaril mag. Troha; in opozoril na to, da je bila v gradivu premalo opredeljena vloga dejavnosti prostega časa. Otrokova sreča je v prid družbi, prav tako pa jo moramo zagotoviti. Proces podružbljanja zahteva tudi interdisciplinarno sodelovanje, odgovornost za izvedbo projekta naj nosi posebej določen projektivni svet.
Kraj samoupravljanja
Preobrazbo lahko dosežemo ^ z nenehnim dogovarjanjem. 'Tsnovna šola ne more vzgajati za *atnoupravljanje, če tudi sama ni araj samoupravljanja, je pojasnil (*r- llija MRMAK. O smotrih, "ačinih oblikah in dosežkih dela np more več odločati. Učenje je v bistvu težko delo, v katerem je
učenec subjekt in objekt. Nujna je samoupravna praksa, da preraste učenčeva pasivnost v živo aktivnost. Učitelj mora biti tudi pristen samoupravljalec, da bo lahko uresničeval samoupravno vzgojo. Vse to in vsak problem zase bo treba dobro študijsko proučiti.
Zb ustvarjalne učitelje
Končno lahko uveljavljamo takšno šolo, kakor jo predvideva aaša ustava, je povzel v razpravi hladen TANCER, profesor Pedagoške akademije v Mariboru. r°dvomil pa je v uspeh, če bo za ■bajanje projekta oblikovana s,alna delovna skupina in zato ^merjena ustrezna vsota denarja.
Na pedagoški akademiji v Ma-dboru so že pred leti zaorali le-dino za izobraževanje učiteljev na področju prostega časa, toda '° delo zadnje leto usiha, namero da bi napredovalo. Med naj-Pornebnejše razloge lahko šte-Knio to, da ni nihče pripravljen
financirati tako razširjene dejavnosti. Izobraževalno skupnost Slovenije so zaprosili za 30.000. — din prav za to tako potrebno vsebino izobraževanja pedagoških delavcev; to je skrajno malo, pa še tegam niso mogli dobiti. Dosedanje izobraževanje učiteljev je vse preveč enostransko usmerjeno v izobraževalno tehnologijo, pa še to ni dovolj razvito, druga področja pa so zapostavljena. Za dobro izpeljavo projekta nove šole bo treba več sodelovati tudi s praktiki, študij pedagoških delavcev pa tako vsestransko organizirati, da se bodo lahko strokovno razvili v ustvarjalne učitelje.
Pretežke šolske torbe
te bi odrasli nosili v službo Vsak dan toliko, kakor mora danes nostiti učenec prvega ra-?rpda, bi vsakdo nosil s seboj Plinsko bombo, je bilo rečeno v fazpravi. Osnovno šoki že v niž-Pb razredih nosijo v šolo 6 do 7 bg. Celodnevna šola bo tu vsaj delno odpravila, toda nekaj bi bilo potrebno storiti že zdaj.
Učni načrti so prenasičeni.
odločiti bomo morali najbolj bistveno in se otresti bremen, ki nastajajo zaradi dodajanja novega. Učenec ne more delati več, kakor dela delavec v tovarni.
Ublažiti bo treba tudi prehod iz vzgojnovarstvene organizacije v osnovno šolo, da bo ta postopen, brez prevelikega prepada, del celostnega zdravega vzgoj-t noizobraževalnega procesa.
Postopno v celodnevno šolo
Delavci Zavoda SR Slovenije za šolstvo so pripravili osnutek izhodišč in delovnih nalog za nadaljnjo socialistično samoupravno preobrazbo osnovne šole. To je nedvomno pomembno delo prav sedaj, ko je potrebno skladno s celotno preobrazbo vzgajanja in izobraževanja ustrezno izpopolniti preobrazbo vzgajanja in izobraževanja ustrezno izpopolniti preobrazbo predšolske vzgoje in osnovne šole. Pripravili so dolgoročni načrt, ki bi ga postopno izvajali vse do 1.1990. To kaže, da gre za preudaren razvojni proces, za sodelovanje vseh, ki ga bodo izvajali.
Pri reševanju različnih vprašanj in premostitvi ovir morajo sodelovati visokošolske organizacije, družbenopolitične skupnosti, organizacije in društva, samoupravne interesne skupnosti, strokovna in znanstvena društva, vzgojnoizobraževalne organizacije, skratka vsi, ki so zainteresirani za nadaljnji razvoj osnovne šole. Prvo preizkušnjo je predloženi osnutek izhodišč in nalog doživel na posvetovanju, ki so ga pretekli teden sklicali na Zavodu SR Slovenije za šolstvo in so se ga v veliki meri udeležili predstavniki skoraj vseh omenjenih dejavnikov.
Najpomembnejše je samoupravno dograjevati in poglabljati življenje osnovne šole, prepletenem življenjem krajevne skupnosti, delovnih, družbenopolitičnih in drugih organizacij in društev. Šele tako bodo učenci lahko doživljali dobro vzgojo in v njej delovali kot soustvarjalci vzgojnega in izobraževalnega procesa in s tem lastnega razvoja in osebnostnega oblikovanja. Spremeniti bo treba odnose in enakovredno uveljavljati poleg pouka še druge dejavnosti in s tako učno, proizvodno in družbeno prakso in dejavnosti prostega časa razvijati samoupravno zavest in sposobnosti samoupravnega ravnanja. Vse to pa zahteva preureditev vsebine vzgoje in izobraževanja spremembe in razširitev dejavnosti, oblik in načinov dela in življenja osnovne šole. Jasna je ugotovitev, da je za uresničitev tega prevladujoča predvsem organizacijska oblika celodnevne šole, kajti le tako lahko učenci ves dan sodelujejo v vzgojno organiziranem okolju in življenju, prepletajo pridobitev znanja z uporabo le-tega na različnih področjih proizvodnega in drugega dela, doživljajo ustrezno svoj prosti čas in pridobivajo tudi ustreznejše socialne izkušnje.
V osnutku so celodnevno šolo razločno opredelili kot šolo s petdnevnim delovnim tednikom.
Ta dela po predpisanem predmetniku in učnem načrtu tako, da najustrezneje združuje vse naloge iz življenja in dela šole v enovit vzgojnoizobraževalni proces za vse učence. Uresničuje splošne in posebne družbene vzgojnoizobraževalne smotre socialistično zavzete in samoupravno organizirane osnovne šole in je nova, racionalnejša in enovitejša	organizacijska
zgradba celodnevnega življenja in dela šole, ki ima ustrezne možnosti za sodoben pouk. za samostojno učenje, za dejavnosti prostega časa in prehrano učencev, za pripravo in spremljanje dosežkov vzgojnoizobra-ževalnega dela učiteljev.
Prve celodnevne osnovne sole so začele delovati v drugem polletju šolskega leta 1974-75 in so zajele v 52 oddelkih 1251 učencev ali 0,6%. Največji razmah so dosegle v tem šolskem letu, ko je celodnevno organiziranih že 86 osnovnih šol, ki imajo v 704 oddelkih 17.010 učencev ali 7,8 % osnovnošolcev v Sloveniji. Razvoj celodnevnih šol je torej nezadržen proces, ki ga zahtevata sodobno družbeno življenje in samoupravna vzgoja. Nič več niso potrebne temeljne razprave o tem, ali bo celodnevna šola, ali je ne bo, temveč je treba misel in dejavnost usmeriti v dolgoročno načrtovanje, kako dobro postopno razviti novo samoupravno celodnevno
osnovno šolo za vse učence. Prav to je bistvo dolgoročnega projekta, ki se ga je treba lotiti z vsemi sposobnostmi in možnostmi, da bi v prihodnjem desetletju dosegli ta pomembni in veliki družbeni smoter v korist naših otrok.
NUJNO SKUPAJ S STARŠI
Naloga ni lahka, saj je treba premagati veliko različnih materialnih in drugih težav. Učinkovite preobrazbe osnovne šole si ni mogoče zamisliti brez tesnega in zavzetega sodelovanja staršev in krajanov s šolo, brez povezovanja šole z okoljem in organizacijo takega vzgojnoizobraže-valnega procesa, ki bo zmogel neposredno uporabiti vse dejavnike v okolju in tudi pritegniti občane, sposobne, da neposredno razvijajo določene sestavine vzgojnoizobraževalnega dela. Jalovi so pomisleki, ki svarijo starše, da jim celodnevna šola odteguje otroka in krni družinsko vzgojo, saj je v resnici prav nasprotno: celodnevna šola zahteva neposredno in vztrajno sodelovanje staršev s šolo in jim pomaga uresničiti družinsko vzgojno poslanstvo. Celodnevna šola skuša uveljaviti možnosti vsestranskega razvoja osebnosti, da zagotovi čim boljši razvoj učenčeve individualnosti in obenem zdravo samoupravno socializacijo.
To pa pomeni, da bo treba razviti dobre samoupravne odnose znotraj šole, demokratizirati pouk, obenem pa razviti tudi pristne in poglobljene odnose s starši in krajevno skupnostjo. Šola ne daje le informacije, znanja, temveč mora tudi vzgajati, usposobiti človeka, da ugotovi kakšna je njegova odgovornost, ki jo ima do sebe in svojega okolja, to pa lahko spozna samo le v živi samoupravni in delovni praksi ustrezno organizirane šole.
Dosedanja šola je pogosto zanemarjala možnosti hitrejšega razvoja tistih učencev, ki bi lahko dosegli več in tako po svoji nadarjenosti boljše napredovali. Nekoliko več pozornosti je bilo namenjeno učencem, ki niso mogli dosegati ustreznega učnega uspeha v rednem pouku, skoraj nič pa ni bilo narejeno za kompenzacijski pouk, potreben tistim učencem, ki so prizadeti zaradi pomanjkljivosti v družinskih in drugih socialnih razmerah, pa bi sicer lahko v redu napredovali. Več skrbi bo treba posvetiti še fakultativnemu pouku, izobraževanju na področjih, ki posameznega učenca še posebej zanimajo. Vse to bo laže reševala celodnevna šola, ki bo tudi laže vzgajala, seveda, ob dobrem sodelovanju staršev.
ODGOVORNOST KADROVSKIH ŠOL IN RAZISKOVALCEV
Takšen razvoj osnovne šole pa zahteva obenem spremembe dosedanje zakonodaje, spremembe v odnosu med posameznimi predmeti, ko jih bo treba pogumneje prepletati v celostna predmetna področja, kakor, denimo, biologijo in kemijo, zgodovino in zemljepis, glasbeno in likovno vzgojo itn. Prav tako bo treba dognati, kako toge šolske ure prožno prepletati z drugimi dejavnostmi in izvajati pouk od teorije do uporabe v celostnem delu in življenju šole. Razmisliti bomo morali o tem, kako ob takem načinu vrednotiti delo učiteljev, učencev in vse šole. Gotovo bo treba spremeniti tudi financiranje posameznih šol, pri
katerem bo bolj kakor doslej treba upoštevati kakovost dela vsake šole in tako dati šoli, ki dela več in bolje tudi več denarja kot tisti, ki se ne trudi dovolj in ne izrabi svojih možnosti.
Zavedati se je treba tudi tega, da ne bo mogoče napredovati brez pravočasnih in temeljitih pedagoških raziskav. Tako bo treba proučiti učni načrt zaradi zgodnejšega vpisa učencev v osnovno šolo, združevanje različnih vzgojnoizobraževalnih predmetov v področja na višji stopnji osnovne šole, vprašanje uspešnosti mejnih primerov med učenci, vprašanje razširjenih dejavnosti, povezanost med poukom in dejavnostmi prostega časa itn. Čimprej bomo morali proučiti tudi vprašanja izobraževanja delavcev za osnovno šolo, kajti sedanji študijski programi ne ustrezajo potrebam sodobne, celodnevne samoupravne osnovne šole, zato bo treba takoj zagotoviti primerno izobraževanje za dejavnosti prostega časa, da bodo pedagoški delavci lahko dobri mentorji, pa tudi dobri animatorji, sposobni delovati v kraju in pritegniti ljudi k sodelovanju. Učitelj, ki sam ne obvlada te ali druge dejavnosti prostega časa, ne more biti dober mentor, ne more razviti ustrezne ustvarjalne samozavesti in ne more spodbudno delovati. Pedagoške kadrovske šole se temu ne morejo več izogniti, kajti dejavnosti prostega časa so nujno sestavina vzgojnoizobraževalnega procesa, zato na takih šolah ob študijskih dejavnosti ni mogoče opredeljevati enako kakor ne drugih šolah, temveč posebej pozorno kot obvezno sestavino študija, delovne in samoupravne prakse.
Dejavnosti prostega časa niso le možna sestavina šolskega dela, temveč so tudi pogoj samoupravnega razvoja osebnosti, omogočajo uporabo znanja v proizvodnih in drugih dejavnostih, pa tudi identifikacijo osebnosti v dejavnosti, ki ji najbolj ustreza. Prav to pa je na pedagoških kadrovskih šolah treba urediti jda ne bomo razvili celodnevnih šol prej kakor pa se lotili ustreznega izobraževanja pedagoških delavcev za celodnevno šolo.
Proučiti je treba tudi obremenitev učencev. Po dosedanjih podatkih naši osnovnošolci niso obremenjeni bolj kakor drugje, vprašanje pa je, kako preživljajo šolske ure. Pouk naj ne bo predvsem napor, spopad s pritiski, temveč naj bo tudi sproščeno, vedro doživljanje, kar pomeni, da je obremenitev in doživljanje obremenitve relativna stvar v veliki meri odvisna od odnosa med učitelji in učenci in od metod dela ter resničnega položaja učenca v tem procesu. Tudi to je povezano z učiteljem, njegovo osebnostjo in sposobnostjo, da razvije samoupravne odnose, ki zahtevajo nedvomno višje oblike in zahtevnejše načine dela. Takih oblik dela pa se naj študent navadi že na pedagoški kadrovski šoli, da bo že tam samoupravni soustvarjalec svojega oblikovanja, odgovoren in sposoben samostojno sodelovati; za to pa nedvomno potrebuje tudi ustrezno delovno prakso, voden staž, dobrega mentorja. To seveda niso majhne naloge, ki pa jih bo v nekaj letih dobro rešiti.
Vse to in še veliko drugega lahko razberemo iz pomembnega gradiva, ki sta ga pripravila mag. Emil Adamič in Jelica Mesesnel.
RUDI LEŠNIK
Glasbeni šoli v Radovljici in na Jesenicah že dalj časa uspešno sodelujeta. V petek, 23. februarja sta pripravili koncert, Jn sicer v.dvorani gledališča Tone Čufar.
Videti šolo v celoti
Preobrazba osnovne šole doživlja vedno najširši odmev, zato so vsaki premiki na tem področju zelo odgovorni, je poudaril dr. Iztok WINKLER, sekretar komiteja za znanost. Pravijo, da se preobrazba postopoma razvija, toda izhajati je treba iz jasnega projekta zgledne celodnevne osnovne šole, če hočemo v desetih letih doseči smoter. Če zajema prva stopnja preobrazbe nižje razrede, druga četrti in peti razred, tretja pa vse do osmega, potem je že na začetku treba natančno vedeti, kako bo vsebinsko
in organizacijsko oblikovana osemletna celodnevna šola in to v ugodnih razmerah. Glede na ta smoter je treba graditi, in pri tem upoštevati koliko zmore družba in posamezno krajevno okolje. Jasno vedeti moramo, kaj je obvezno za temeljno podlago osnovnošolca, in to tudi zagotoviti, hkrati pa spoznati možnosti, ki jih lahko razvije in uporabi še poleg tega vsaka šola. Vsaka šola je dolžna bogatiti vsebine in možnosti, ne le informirati. V tem tiči globoka samoupravna možnost in odgovornost.
V novo rast
Ustvarjanje je delo in ustvarjanje je rast. Bili so časi, ko se je morala Ženska zanj boriti. Niti v radosti oblikovanja ni bila drugim enakovredna ustvarjalka. Njeno delo ni doživelo celostnega priznanja.
Pot v družbo si je utirala pogumno in vztrajno. Prvo dekle na gimnaziji — kakšna senzacija, prvo dekle na fakulteti — kaj si neki predstavlja, prva dekleta na učiteljišču, prve pravnice, prve zdravnice, prve psihologinje, prve univerzitetne profesorice, znanstvenice...
Danes, pravimo, ni več razlik. In jih ni. In so še! Jutri jih zagotovo ne bo več.
Prosvetna delavka — ustvarjalka. Njen dan se nikoli ne začne in nikoli ne konča. Samo teče.
Prosvetna delavka igra na žive strune. Tista v mali šoli, tista v osnovni, srednji, višji, visoki, tista v vzgojnovarstveni organizaciji, tista, ki ji pravimo negovalka.
Ne more biti več bolj in manj pomembne in ne sme biti bolj in manj upoštevane. Edino merilo priznava: delo.
Prenekatera prosvetna delavka riše, kipari, poje, piše. Niza pomene, zajema iz polnosti.
»Menim, da je človeku vredno živeti le, če ustvarja. S tem izrazom si ni treba misliti samo velikih stvari. Človek velja toliko, kolikor je dal pokolenju, kateremu pripada, s svojo ustvarjalno dejavnostjo kjerkoli in na kakršenkoli način.«
To so besede Edvarda Kardelja, ne samo učitelja, ne samo politika in ne samo misleca.
Prihodnost prinaša še večje naloge. Današnji dan je le most, ki stika bregova: včerajšnji in jutrišnji svet.
Prosvetna delavka hiti v novo rast.
V TUJINI
To niso mehke trave, to kamenit je tlak, to niso rosne daljave, to ulic tesni je trak!
In tam, kjer polno rož je, so moje sanje zdaj in sladko domotožje me kliče tja nazaj.
Iz njiv poganja žito, iz src poganja moč.
Brez sonca tu so dnevi, brez zvezd je moja noč! VIDA JERAJ
DVE SMERI
Molčeča debla rastejo navzgor.
Miren, vztrajen dež navpično pada.
Dve smeri, druga proti drugi, druga mimo druge.
Kaplja
je trčila ob vejo, razlomljena, vsa razpršena spolzi navzdol.
A v zemlji
razbita
poišče skrito
hlepeča usta koreninic
in napoji drevo.
Za rast v dve smeri.
ALENKA GLAZER (iz zbirke Ujma)
NA MAMA, KER SI ŽIVA!
...Ko sta pozvonili, so se naenkrat odprla vrata. Med vrati je stal star mož in Urška in Tatjana nista dobro vedeli, zakaj sta se ustrašili. Prva se je znašla Tatjana in rekla: »Prosim, ali stanuje tukaj tovarišica Rezka Kogovšek?«
»Kakšna šala pa je to?« je ostro vprašal mož. Urška spet ni vedela, zakaj se ji je tresel glas, ko je rekla: »Radi bi ji čestitali za osmi marec. Taborniki smo, veste.«
Nekaj časa so vsi trije molčali, potem pa je stari mož tiho rekel: » Včeraj je umrla, vesta.«
Na stopnišču je postalo čisto tiho in Urški je srce razbijalo visoko_ gori v vratu. Potem je stari mož iztegnil roko, vzel od Urške voščilnico in rekel: »Pa vseeno lepa hvala. Pridni punčki sta.« In vrata so se zaprla.
Joj, kako je Urška tekla domov! Morala je takoj, ampak res takoj videti svojo mamo. Hotela ji je tudi nekaj dati, ampak v cvetličarnah je bila taka vrsta, da je rep stal prav na cesto in bilo je res nemogoče, da bi toliko časa čakala. Podobno je bilo v papirnici in v trgovini s steklenino, samo pri pepelnikih ni bilo toliko ljudi in Urška je kupila pepelnik, tak lep, zelen kot mah, kot nalašč za njeno mamo, čeprav ni dosti kadila. In še mar ji ni bilo, da je dala zanj skoraj vso žepnino. Potem je kot veter tekla domov in planila v kuhinjo, naravnost k svoji mami —samo tam je bil Andrej in ji razkladal nekaj o progresistih. Res je živ obup, če imaš brata, ki misli, da je tvoja mama samo njegova mama. Nekaj časa je stala poleg mame, ker pa Andrej le ni končal, ji je položila pepelnik v naročje in rekla: »Na, mama, ker si živa!« In je stekla iz kuhinje po stopnicah prav v garažo, kajti ni bolj zoprnega, kot če se jočeš in drugi to vidijo.
POLONCA KOVAČ
(Odlomek iz črtice; Kurirček 7-1978)
BILA SEM ŠE OTROK
Kjer ima naša vas svoj najlepši kot, tam je moj dom. Bajta. Šena cesto nima vrat. Okoli moraš, če si žejen ali če bi rad vprašal, koliko je ura. Na zamreženih oknih so vedno prašne belagonije. Okoli pa malokdaj zaide tujec. Če pa le zaide, pove da je lepo. Šestero orjaških jablan, pod njimi senca, v senci čudovito zelena trava, za senco sonce in v soncu greda rož-
Po vseh domovih imajo jabljane, sence, travo, sonce in rože, a nikjer ni človeku tako — da bi sedel.
Tam, kjer ima naša vas svoj najlepši kot, tam je moj dom.
»Otrok,« zamahujejo ljudje in govore ter delajo, kot bi dete ne bilo cel človek.
»Otrok,« so zamahovali tudi nad menoj.
S priprtimi očmi sem dojemala bridkost, za katero nihče ni vedel, da mi jo je zadel. Ne vem, ali ni nihče slutil, da moram od svojega poltretjega leta še kaj drugega čutiti kot lakoto in udarce. In vendar sem bila dostikrat skoraj premajhna za težek dan. Nekje globoko sem čutila zgrešene poti svojih vzgojiteljev. Molčala sem, ker sem bila otrok in ker sem morala molčati.
Grenkost je šla z menoj.
ANA GALE
(Iz knjige Pesmi, povesti)
Vida Fakin: Beg 1 —olje, 1976. Glavni del umetniškega opusa akad. slikarke Fakinove prikazuje tradicionalno motiviko slovenskega slikarstva — kozolec v pokrajini. Ustvarjalka najde tu vedno nove likovne rešitve s sodobno in perečo vsebino. Zadnja leta obravnava v svojih kultiviranih slikarskih vizijah boleče stanje naše pokrajine. Va-loviti griči s polji, travniki in kozolci se kakor v ujmi umikajo neizprosnim zahtevam stehniziranega življenja in do narave brezčutne miselnosti. — Učenci umetnice so se na mnogih likovnih natečajih s svojimi prispevki odlikovali zlasti po discipliniranem delu in barvni kulturi, ki jim jo je posredovala s temeljito teoretsko podlago.
Tinca Stegovec: Klic — barvna reljefna jedkanica in akvatinta, 1978. — Akad. slikarka in grafičarka Stegovčeva zastopa trenutno s svojimi grafičnimi listi Slovenke na ravni jugoslovanskih likovnih umetnic v Subotici, kamor vabijo ob dnevih žena po eno avtorico iz vsake republike. V barvnem globokem tisku upodablja prizore iz vsakdanjega življenja, kjer posameznika ali skupino ljudi komponira v simbolne izpovedi o sodobnem dogajanju; tu odkriva vzajemni vpliv med človekom in njegovim okoljem. — Vzgajala je mladino pri pouku grafike in drugih likovnih predmetih ob mentorsko-proučevalnem in organizacijskem strokovnem delu ter pisani besedi.
Alenka Gerlovič: Iz cikla Glasba za kamnite orgle — Rekviem za Indijance — polivinil acetat — lesonit, 1977. — Ta podoba akad. slikarke Gerlovičeve, zasnovana ob doživetju pokrajine v ameriškem nacionalnem parku Brice Canyon, je odziv avtorice na usodo Indijancev, ki jo je že od otroških let živo prizadevala. Slikarkine estetske, širokopotezne in monumentalne krajine vsebujejo po pretehtani kompoziciji arhitektonske elemente, po jasno odrejenih oblikah grafične in po izraziti plastičnosti še kiparske — Gerlovičeva je kot pedagoginja ob neposrednem delu z mladino opravljala pionirsko delo v reformi likovnega pouka z animatorstvom in organizacijo, s predavanji in tečaji ter slednjič z učbenikom za likovno vzgojo.
G LA VNI ODBOR AFŽ
Januarja 1945
Danes je pa res zanimivo. Pri nas so se naselile članice Antifašistih fronte žena Slovenije. Sedim na peči in jih opazujem. Z menoj je na p1, tudi Obajdinova Rija, da, hčerka izdajalca Obajdina. Starši so ji pod zasluženim partizanskim strelom, otroke pa so dali družin^ »Otroci niso nič krivi,« je rekla naša mama in je vzela Rijo k no'1' Naročila mi je: »Rija je zdaj naša. Le glej, da boš prijazna z njo. Oba1 šaj se do nje, kot da je tvoja sestra.«
Rija je prijetna deklica. Imamo jo radi. Tudi partizanke se z njo p jazno pogovarjajo.	__	,
Članice AFŽ pa ves čas pišejo in tipkajo. Pisalni stroj je zares čudo'' izum. Pritisneš na tipko in že je črka narejena. Tu so Helena Puharji Mira Kraigherjeva, Angelca Ocepkova, Mira Miheličeva in Zima V1* čajeva. Da, piše se Zima( Zares smešno! Gledam jih s peči in občudU' jem njihov čudoviti pisalni stroj.
»Metka, bi rada tipkala?« se oglasi Helena.
»O, bi, seveda bi.«
»Glej, takole se vloži papir... zdaj pa pritiskaj na tipke.« .r^r: Iščem črko za črko. Kaj naj napišem? Napišem svoje ime in priime* f- l Marjeta Rogelj. O, kako lepo je natipkano! Moje ime je natipkano! je res imenitno. Tečem v kuhinjo.	i' K
»Mama, poglej! Pojdi gledat, kako znam tipkati.«	‘
Mama gre z mano. Spet tipkam.
»O, pa znaš res tipkati.«	[H
»Mamca,« se oglasi Mira, povedali nam boste kaj o vzreji prašičev. 9 Rj •m bom pisala v Naši ženi.«	lF,ii
Ra:
'Pr
m
‘oh
tem bom pisala v Naši ženi.
»Seveda vam bom povedala,« pravi mama.
»Mama,« jo milo prosim, »ko bo konec vojne, mi boš kupila pisali stroj.«
»Bom, seveda bom.«
Ko bo konec vojne, bo zares lepo. Mama mi bo kupila puško, klavd’ pisalni stroj, plisirano krilo. Da, ko bo konec Vojne. Bo res kdaj kotih Sj vojne? Svet brez vojne se mi zdi kot pravljica.	j a'
»Hajka!« zavpije partizan, ki je naglo vstopil. »Odhod čez desdvse minut! Zdravo!«
‘od
‘Ot,
Helena in druge hitijo, pospravljajo v nahrbtnike in že odhajaj0-fes Pustile so pisalni stroj, papirje, spise. Ničesar niso naročile, saj tud) ot niso utegnile. In tudi vedo, da ni potrebno. Še vedno smo storili, kar f bilo potrebno.	. R
»Lojze, pisalne stroje moramo skriti. Spise bom spravila jaz,« prah mama. »Tu je še zastava, Titova slika...«
Vzamem pisalni stroj in ga nesem pod pod. Pokrijem ga s senortk Drugega odnesem pod sosedov pod. Tretjega skrijem v star, osušef vodnjak. Skrivamo tudi časopise: Slovenskega poročevalca. Našo ženo... Pomaga mi tudi Rija. Ravno o pravem času smo pospravili-»Že gredo k nam. Le naj gredo, ničesar ne bodo našli!«
MARJETA DAJČMAN
(Iz knjige Marjetka ve, kaj je vojna. Izšla bo pri založbi Borec.)
k
l
k
i'
Sedela je na pragu vsa otrpla od mraza, in stara, kakor je bila, ni ču- n tila starosti. Srečna se je odzibala v hišo in mislila, kaj bo Jozeju napisa- P la. Pozneje si je pravila, da ji je Jozej pisal tistikrat, ko ji je na miceninji- ; vici zmrznilo nesrečno korenje.
Ljubi Jozej,	v '
zelo sem bila vesela tvojega pisma, glavno je, da si živ in zdrav, vidiš, 1 mlad si in vse bo še dobro. O, kaj vse sem si namenila napisati, zdaj mi je pa vse zletelo iz stare glave, vse sproti pozabim. Ja, kaj sem že hotela reči. 1 zdrava sem hvala bogu, moja ljuba kozica mi da dosti mleka, da mi res^ ni hudega. Za malo gospojnico sem zaklala tisto grahasto kuro, ni veš nesla, mi je bilo žal, da te ni, tako pa sem jo guzala cel teden, še dobro, da se meso ni usmradilo, ni bilo hude vročine. Zdaj sem se preskrbela l drvmi in drugim za zimo, le da ne bi bila prehuda in predolga, reči moram, da sem včasih kar žalostna, sem sama kot volk v gošči.
Tu se je mati zamislila, kaj mu naj še pišem, za sosede se ni nikoli zanima, tudi ni da bi preveč jamrala, težko bi mu delo, ker je šel od doma, naj le spozna svet, delati se bo naučil, san je sem imela lepe, najbrž mu gr boljše, kot si jaz morem zamisliti, kaj bi sicer pomenil star denar, kiserr, ga v sanjah našla pod uto, nima pomena, da mu trobim, naj bo potrpež-Iji v in uboglji v, zaradi besed se še ne bo spremenil, mogoče pa le ni tako slabe pameti, kot se meni stari tori zdi.
Še enkrat je vzela v roke Jozejevo pismo in spoznala, da ni nikjer naslova; kam le bi poslala pismo, viš jo, si je rekla, tako mi ni treba napisati pisma do konca.
Res je prišla blaga 'zima, mati se je grela ob peči, pometla sneg pred hišo, napravila gaz do ceste, stopila kdaj v dolino po sol in sladkor, po-brkljala po kuhinji, pokukala skozi zasneženo okno, od kod se le vzame toliko snega. Ni mi nikdar prizadejal skrbi ne rekel žal besede, se je včasih spomnila na Jozeja.
Prišla je tudi pomlad, nato poletje, jesen, znova zima. Da bi le ne bila hujša kakor druge krati!
Spet so se nekajkrat zvrstili lepi letni čas, bogve kdaj je že bilo, ko ji je koza pomendrala in popasla vrt, kdaj že ji je na njivi zmrznilo nesrečno korenje!
Tolko let je že minilo, da so se drevesa pred hišo razrasla v prave velikane, mati se je še bolj postarala, kaj se ne bi, in nekoliko spremenila svoje življenje. V hišo je preselila kozo, da je imela mleko pri roki, se grehi na pragu in pustila, da ji je kozica popasla vrt in miceno njivico, ji obglodala drevesa, saj nekaj pa mora jesti, koza pri gobcu molze. Ni se več trudila: pobrala je kako hruško ali jabolko, če ji je že ravno padlo pred noge, drugače pa sedela na pragu in se grela na soncu, glinasto pipo je že zdavnaj razbila, nove si ni preiskrbela, zato tudi kadila ni več.
Prišla je dolga in huda zima.
IVANKA HERGOLD (Iz knjige Vse imaš od mene)
Pripravila: BERTA GOLOB
Mladi o osmem marcu
trn
pd'
id
i#
bnt
pri'
'od
etM
l/d'
idil'
^zkošna darila so neumnost *^raznik žensk in enakoprav-Tudi moški praznujejo /' Konec »razsipne« tradicije, ^Oiujmo z delovnimi dosežki e oako se je sploh »rodil« dan
lini
/)L ^sako leto raje čakamo na • ■^nik naših mam, tet in babic. j1! Zato, da se lahko na ta dan J!eno napijejo, drugi zato, ker v 01 vsaj deklet — ne sprašuje-j Tretji se zares veselijo, da . ao lahko mami enkrat v letu posodo in pometli po ku-razmišlja sedemnajstletna .l^ia Remsko. »Našsosed mami se Le ieto govori, naj počaka, da bo
jo-
Hel
njen praznik, potem ji bo
' v Pomagal, ji pospravil stano-T nie- In mame so seveda vesele 1 le^'16 Pos°de, kajne? En dan v u se vsi vrtimo okrog njih. ^otpak — zakaj sploh je ta raznik? Od kdaj? Njegov r°rnen?
Th — saj je vseeno. Še mame ii vedo, zakaj bi bilo treba nam. Nakupili bomo raz-ednic, nanje napisali »iskrene
čestitke« in jih poslali vsem ženskam — tistim ki so blizu in daleč. Zakaj pa ne? Vendar — to je le formalnost, ki je je vsaka vesela, čeprav je kar tako...
Svoji mami bom kupila šopek zvončkov, teloha ali narcis. To bo moja zahvala za vse jutranje »Vstani! Všolo!« za vse zajtrke, za vse skrbi. Podarila ji bom šopek in vsadila vanj svojo ljubezen. Kaj bi z razkošnimi darili? Kaj bi razmetavala denar, ki ga tako nimam veliko. Samo majhen cvet, da se spomnim maminega dne, da ji polepšam praznik, pa čeprav le zaradi osmega marca...«
Naše mame niso zahtevne. Kje pa. Saj ne želijo veliko. Samo malo pozornosti, zato pa je dovolj cvetje, prijazna beseda, pomoč. Res, da to še zdaleč ni dovolj! In dovolj ne bi moglo biti nikdar, saj tega, kar so za nas storile rname, ne moreš poplačati z ničimer. Tudi možje, ki kupujejo draga darila, da se v službi lahko pohvalijo pred sodelavci: »Jaz pa sem kupil svoji ženi zlat prstan,« se s tem še niso oddolžili za njeno ljubezen, dobroto, in trud. Saj
‘rva čestitka
mi pomeni dan žena? Saj Nikoli nisem razmišljala. fjaisa sploh praznujemo? Oa j, al- Zakaj prav osmega marca? Laa!a vprašanja so splošna, todc, jOj skoraj ne znam odgovoriti. L	marec je pač osmi marec, jt
šena, ki vsaki ženski, četudi L,l’e> kako »se je rodil« ta praz-W ’ veliko (ali malo) pomeni, iti *ral ženska čuti, da je potrebna .Pomembna, čuti, da jo imajc ^ '■ Vsi se posvečajo le njej. Žal, uradno le enkrat v letu,« razmiš-»Tadislava Lesjak, sekretarka finske konference Zveze so-^ stične mladine Slovenije v ^tiboru. Lada je zelo zgoda, J ctia svojo družbenopolitične ^.uvn°st. Ze v osnovni šoli je de-v mladinski organizaciji, v nfj-sističnem krožku in klubu tel' V vz8°jitehski šoli je prev-a odgovorno nalogo — bila jt fectsednica mladine. Ko je bila VŽ'službi, vzgojiteljice sploh nisc svoje osnovne organizacije .. MS, je bila prav Lada pobud-Ca za njeno ustanovitev. f> 'jfzemati se moramo, da igl šg posebno dekleta bolj so-^ ovala v . družbenopolitičnem ou in se zanj usposabljala ozda je prav zdaj — ob žen-n efri prazniku — primeren tre-fk, da to spet poudarimo.« ? udi na tem področju se je i linjih letih marsikaj izboljšalo, vedno pa ne smemo biti zado-tijni.
\^Sama sem sicer še mlada zate vem natanko, kako so ta dar, poslavljali nekoč. Zdi se mi, de, S« ie pred leti ženske in sevedi Ppfki obhajali po lokalih in ne j	zapravljali. Danes st
\,aZnovanje vse pogosteje kaže \ \ p, ovnih uspehih. To mi je žele I j, eti saj je ženska samouprav-P fo in ne le gospodinja in mati d ■ „— biti mati —to je naši „ 1 večj e in najlepše poslanstvo, k {j ni mogoče enačiti z ničimer , “ l0 večkrat pozabljamo, po L n° še danes, v tem hitren > razvoja. Spominjam sesvo-ranih otroških let. Ob osmen
marcu sem zbrala denar in kupila mami majhno lončnico. Bila je je vesela. Sama pa niti vedela nisem, zakaj sem ji čestitala. Zato, ker so to storili tudi drugi, ker »je bilo pač treba«. Tako je bilo takrat. Kasneje sem vse bolj dojemala, kaj je mati, da je to njen praznik in potem tudi moje čestitke niso bile več samo zato, da so pač bile.«
Lada je vzgojiteljica. To je izrazito ženski poklic. Tako nežen, materinski....
» Poklic vzgojiteljice mi je zelo pri srcu. Že zgodaj sem se odločila zanj. Ni mi žal. Veliko lepega sem doživela ob teh prijetnih »kratkohlačnikih«. In ob dnevu Žena so mi vedno voščili. Nekateri starši so kupovati darila — ne ravno poceni, da mi je bilo skoraj neprijetno. Saj vem, hoteli so samo dobro. Toda —takšna darila so nesmisel! Najlepše darilo za žensko je lepa beseda, lepa cvetica. To je dovolj. Samo, da čutiš pozornost. To ti je priznanje za ves trud. Najbolj vesela sem bila, ko mi je kak otrok prinesel kaj svojega, kar je naredil doma, ali pa šopek pomladnega cvetja.«
Ko je deklica še mlada, ko vsako leto znova in znova čestita mami ob njenem prazniku, se niti ne zaveda, da bo nekoč 8. marec tudi njen praznik...
»Res je. Potem pa pride, kakor pride v življenju prav vse, kar mora priti. Pred šestimi leti, ko sem jih imela osemnajst, sem dobita svojo prvo čestitko za dan Žena. Nek poseben občutek me je spreletel. Nekaj lepega, toplega. Saj ne znam povedati. Takrat sem se zavedala, da sem tudi sama že ženska...«
In kakšen bo Ladin letošnji osmi marec? Takole napreduje:
»Zvečer bom šla na koncert in praznovala svoj. dan le v ožjem krogu. To mi je najbolj všeč. Ne ugajajo mi tista razvpita praznovanja s popivanji, pa tudi dragocena darila ne. Samo čestitka, roža. To je najlepše.«
nimam nič proti takim prstanom in podobnim darilom. Zakaj? Če ima kdo dovolj denarja in si lahko privošči tudi večje izdatke, potem prav. Toda boli me, zares me boli, ker ljudje včasih to posplošujejo in mislijo, da morajo kupovati velike stvari. Vsakdo pa si tega ne more privoščiti. Saj si predstavljte, kako neprijetno se mora počutiti mož z malo tanjšo denarnico, ko Se kolega pred njim postavlja, s čim vse bo razveselil (?) svojo naj dražjo (zares je druga!)...
»Danes je vse to že preveč skomercializirano. Prav zabavno je opazovati moške, ko na praznični dan hitijo po mestnih ulicah Z velikimi zavoji v rokah, iz cvetličarne v cvetličarno, iz. trgovine v trgovino^ Nekateri iz resničnega čustva, drugi kar tako, zaradi lepšega. Ker morajo,« pripoveduje in se smehlja maturantka Mihaela Matul.
Prav vsaka — pa tudi vsak — mora nekaj občutiti ob tem dnevu. Nekaj ti mora pomeniti. Nekaj ti mora predstavljati. Lahko tudi nič. A nekaj vendar pričakuješ od osmega marca, četudi samo zato, ker je osmi marec.
» Veliko mi pomeni, če imam ob sebi človeka, ki me osrečuje, mi pomaga in me razume vse leto, ob dnevu žena pa mi podari šopek, ali pa tudi ne. Bolj, pomembno je, da ob njem občutim, da sem enakopravna z njim, sposobna odločati po svoje in ne po volji, ki bi mi jo drugi vsiljevali,« nadaljuje Mihaela.
»Ko sem bila še majhna, mi je pomenil ta praznik vse kaj drugega. Obiskovala sem še vrtec, skupaj smo izdelovali za naše mame voščila in nabirali zvončke. Koliko truda in otroške ljubezni smo vložili v to. In potem smo nastopili za mamice. Mami se je kar zalesketalo v očeh, tako je bila ganjena. To so bili lepi trenutki. Zanjo, ki so ji največ pomenila pristna otroška čustva, in zame, ki sem bila srečna, ker sem nastopala in sama nekaj naredila. Obe sva bili srečni. Zdaj, pri mojih osemnajstih, sva si že preveč odtujeni, da bi mogli to še enkrat podoživeti... Danes je drugače, vsaka praznuje zase. Vse se pač spreminja. Vendar je tudi tako lepo. Rada bi, da osmi marec ljudem ne bi pomenil samo tistega enega dne, ob katerem ljudje že iz navade razmetavajo denar, temveč da bi spoznali veliko vrednost Žena in mater, da bi se trudili in jim pomagali v njihovi skrbi za otroke in može. Naj bi jih razumeli in upoštevali vse leto. S tem bi jim omogočili mnogo lepši in svetlejši osmi marec, kot pa je marsikje danes.«
Petnajstletna Mika pravi, da je še premlada, da bi praznovala ta dan. Ne zaveda se še dovolj, da je to tudi njen praznik. »Ne pomeni mi veliko, samo nekaj malega. Najlepše, najprisrčnejše je, če se te kdo spomni s kakšno rožico. Ni mi do velikih daril in ponočevanja. Najbolj bom vesela, če se bodo v razredu naši sošolci spomnili na nas.«
Res, prav prijetno je, če sošolci in dekleta s čim presenetijo. Vsak dan so skupaj, fantje ponavadi zelo živahni, tu in tam jih celo vidiš, kako se stepejo ob 8. marcu pa so vsi drugačni, nekako bolj resni.
»Dan žena mi pomeni malo,
morda celo zelo malo. Premalo dojemam njegov pomen, morda zato, ker se mi zdi, da dandanes njegova vloga večkrat ne seže dlje kot do dragih daril in veseljačenja,« ugotavlja osemnajstletna Alenka Uran. »Zelo prav so storile tiste delovne organizacije, ki so denar, namenjen za dan žena, prispevale za gradnjo novega vrtca; skratka — za izboljšanje delovnih in življenjskih razmer svojih delavk. Hkrati sem prepričana, da mnoge zenske še danes ne morejo zaživeti enakopravno z
Zdenka Topolovec: »Ne maram za želodec škodljivih veselic...«
moškimi — mnoge so še danes tako ekonomsko kot tudi drugače podrejene svojim »boljšim ali slabšim<< polovicam. Še več bi lahko razpravljali o tem, ne le ob dnevu žena, temveč vse leto; zato ni prav, da namenimo ženam samo en dan v letu. Toše zdaleč ni enakopravnost!«
Tako pravijo dekleta, s katerimi bo morda že jutri tako, kot je sedaj z njihovimi mamami. Vsaka po svoje občuti ta praznik, pa vendar je marsikaj podobno...
In za konec smo povprašali še fanta, maturanta Zmaga Goloba, kaj mu pomeni dan žena. Saj vendar živi med ženskami, pa ne more kar z zaprtimi očmi milo tega praznika.
»Meni — moškemu ne pomeni osmi marec pravzaprav nič. Saj sem že tako navajen, da ženske vedno dobivajo darila. Pa saj je prav tako, zaslužijo jih. Ni mi všeč, da je praznik sedaj zgolj formalnost. Prepogosto pozabljamo ali sploh ne vemo, kako je dan žena »nastal«, se razvijal. Tudi sam ne vem tega. Nekaj v zvezi z A FŽ ali kako je že bilo...
Osmega marca se navsezadnje le vsi veselimo. Mame in žene, pa seveda dekleta in deklice so vesele šopkov, skromnih daril, prijetno jim je najbrž tudi opazovati može ob štedilniku! Pa tudi moški smo veseli tega dne. Imamo vsaj razlog. »da si ga prvoščimo«. Seveda skupaj z ženskami. Saj bi jim bilo pusto, če bi proslavljale kar same!
Meni je zelo všeč, če pripravijo moški v manjših kolektivih presenečenja za svoje sodelavke. Tudi mi v razredu se bomo izkazali do svojih sošolk!«
Tinca Stegovec: Ob morju, barvna jedkanica in akvatinta 1977
Dekleta in fant so povedali svoje. Povedali so dovolj, pa tudi to, da jim ni prav nič do tistih razkošnih, velikih daril, ki so že prešla v navado, da z njimi zaznamujemo ta praznik. Mladi rod je odločno proti temu. »Samo majhno pozornost želimo,« so rekla dekleta. Tako je prav. Če pravijo tako mladi, potem je res čas, da prekinemo s »razsipno« tradicijo in praznujemo dan žena z delovnimi uspehi —še bolj, kot je to danes.
In še nekaj! Skoraj nihče, s ka-
terimi sem se pogovarjala, pravzaprav res nihče ne ve, kako je nastal ta praznik, kako se je razvil, zakaj, kdaj, kje. Smešno, mame? Tudi sama, odkrito povem, da ne vem. Zaman sem brskala po knjižnici, da bi našla kakšne zapise, podatke o razvoju tega praznika. Prav gotovo kje kaj piše, le našla nisem ničesar. Kar ne morem se sprijazniti s tem, da ne vemo skoraj nič ali pa tako zelo malo o 8. marcu. Tako vsakdanji postaja, da ne razmišljamo več o njegovem izvoru.
Mihaela Matul: »Največ mi po- Alenka Uran: »Premalo doje-ineni, če imam ob sebi človeka, ki mam pomen in globino tega me osrečuje, mi pomaga in me praznika.« (Foto: Lučka Lešnik) razume vse leto.«
Vesela je šopka
Zdenka Topolovec dela približno trideset let v pedagoškem poklicu. Že dolgo poučuje na Osnovni šoli Ludvik Pii bere k v Mariboru. Ne le tretješolci, ki jim je razredničarka, vsi učenci jo dobro poznajo. Vedno rada pomaga pri organizaciji šolskih prireditev, vodi dramsko in recitacij-sko sekcijo, več let je bila mentorica pionirske organizacije.
»Želo rada delam z mladino. Tako se počutim vedno mlada, nikoli mi ni dolgčas, vedno je kaj novega. Oja, med poukom in prostovoljnimi dejavnostmi je kar precejšnja razlika. Pri pouku so vsi nekako^ utesnjeni, pri krožku pa se sprostijo. Šele tam jih lahko dodobra spoznam. Vsak otrok je nekaj posebnega. V vsakem je nekaj dobrega, tudi v tistem, ki mu pravimo »večni problem«. Samo približati se mu moraš pravilno. To je marsikdaj zelo težko. Mene pa najbolj zanima prav to spoznavanje in odkrivanje novega. Srečna sem, ko vidim, da sem nekomu pomagala, da sem mu bila potrebna,« pripoveduje navdušeno. »Še nikdar mi ni bilo žal, da sem si izbrala ta poklic. Saj so bile tudi že neprijetnosti, toda te se pojavijo občasno, v vsakem poklicu. Srečna sem, da sem učiteljica, pa tudi ponosna! Toplo mi je pri srcu, ko srečam včasih svoje nekdanje učence, zdaj že odrasle, ki so se že usposobili za poklic. Najbrž obdajo vsakega učitelja ob takih srečanjih posebno prijetni občutki. Tudi moja mama je bila učiteljica, pa sem se zgledovala kar po njej. Lepo je biti učitelj. Tudi otroci so prisrčni...
Večkrat govorimo, da je danes mladina »pokvarjena«. Ne vem, če je to res. Zgodi se sicer, da kdo zaide na kriva pota, drugače pa niso nič slabši, kot smo bili nekdaj mi. Posebno mlajši znajo biti tako iskreni. Velikokrat me presenetijo. Če drugače ne, vsako leto znova ob dnevu žena. Ta praznik je zame nekaj posebnega, tedaj vse ženske občutimo, da naše delo na vseh mogočih področjih ni prezrto, da nas imajo radi. In vsaka si želi majhne pozornosti.
Tudi če imam še tako razgraja-ški razred, so na ta dan vsi drugačni. Lepo tiho me pričakajo v razredu, potem mi drug za drugim voščijo. Tisti, stiski rok, topli, iskreni pogledi, majhen šopek —; to je nekaj najlepšega.
Seveda smo vse ženske vesele, če nam ob tem prazniku tudi sodelavci ali možje jtripravijo kakšno presenečenje. Že to je dovolj, da nas vsaj za en dan razbremenijo obveznosti. Še malo pa mi ne ugajajo tiste veselice do jutranjih ur, ko je vse pijano. To — vsaj zame —pokvari vse.«
Res ni treba veliko. Pravzaprav —- nič. Nobenih bogatih daril, ki so pač zato, da so, niti hrupnih veseljačenj. Že šopek zvončkov, nabranih ob gozdu, je včasih dovolj. Dovolj, da človeka osreči. Lepo je takim, ki najdejo srečo tudi v majhnih stvareh —ob pogledu na vesele šolarje, prijaznih besedah, spomladanskih šopkih... Srečni so ti ljudje. Kajne, tovarišica Zdenka?
Pripravila LUČKA LEŠNIK
V imenu neke generacije
Šel je popotnik skozi povojni vek in srečal se je z generacijo učiteljev, ki še danes s pedagoškim optimizmom opravlja pomembno družbeno poslanstvo: vzgaja in izobražuje mlade ljudi v napredne člane naše socialistične domovine. Vse družbene spremembe po vojni so terjale nenehne vsebinske spremembe tudi v šolstvu. Veliko zavesti in notranjega žara je bilo potrebno povojnemu učitelju, ki se je loteval vzgojnoizobraževalnega dela, uvajal nove učne načrte in predmete, uveljavljal nove učbenike, uresničeval reforme, gradil nov šolski sistem za potrebe današnjega časa.
Povojni učiteljski rod se je koval v nenehnem spopadu z ostanki stare miselnosti, s starimi predsodki. Kot zavedni člani družbe so učitelji delali na vseh področjih povojnega življenja. Udarniške akcije za obnovo porušene domovine, kulturnopro-svetno delo v šoli in zunaj nje, družbenopolitično delo (ponavadi so ga opravljali ob nedeljah) je bilo sestavina njihovih obveznosti. To velja posebno ža učitelje, ki so delali na vasi. Bili so učitelji — kulturni delavci in politiki.
Tedaj še nismo poznali normativov pa tudi nadur za delo v obšolskih dejavnostih (ali za politično in samoupravno dejavnost) niso plačevali. Tudi »točk« za prekomerni pouk ni bilo. Učitelj je velikokrat opravil dopoldne delo v oddelku s kombiniranim poukom, popoldne pa je poučeval še v »čistem« razuredu. Tako je bilo ob sobotah pa tudi ob nedeljah. Vse to je opravljal učitelj z veliko delovno vnemo in navajal učence k delavnosti.
Učiteljski poklic spada prav gotovo med najpomembnejše družbene dejavnosti, saj priprav-ja mladino, da bo prevzela opravila in naloge starejših. Ob vsej tej družbeni vlogi pa je v primerjavi z drugimi — tudi intelek-:ualnimi poklici še vedno zapostavljen in manj ovrednoten. Že vsa povojna leta se potrjuje stara resnica, ki je bila poudarjena tudi ob jubileju ljubljanske pedagoške akademije:	»Glavno
plačilo za našo delo je zavest, da smo pošteno opravili svojo dolžnost, da smo otroku ne samo učitelji, tepiveč tudi vzgojitelji in vodniki v najbolj občutljivih letih, ko se oblikuje osebnost, ki se razvija v svobodni, socialistični družbi; le-ta se ni nikdar odrekla humanim odnosom med ljudmi in jim kljub nekaterim težavam prav sedaj daje večjo veljavo in pomen.«
In delavci v drugih poklicih? Ali upoštevajo to »spodbudo«?
Kaj vse je moral pretrpeti povojni učitelj, posebno potem, ko so začeli prihajati na šole diplomanti pedagoških akademij. Očitki o pomanjkljivi izobrazbi so bili in so še na dnevnem redu. Učitelji z dolgoletno prakso naj bi si,ne glede na starost in družinske razmere, pridobili višjo izobrazbo. Ker so imeli samo leto študija manj (učiteljišča so imela povečini pet letnikov), so morali slišati marsikatero grenko in še sedaj jim odtegujejo denar »zaradi pomanjkljive izobrazbe«. Ob takem vrednotenju učitelj (tudi s tridesetletno prakso) ne more napredovati, medtem ko si delavci v drugih delovnih organizacijah lahko pridobijo z delom in ob delu visoko strokovno usposobljenost.
Ob uvedbi osemletke takih očitkov še ni bilo. Takrat so prejšnji učitelji ljudske šole poučevali tudi posamezne predmete, čeprav zanje niso bili posebej uspsobljeni. Zakaj tolikšna uvidevnost? Odgovor je na dlani: tedaj pač ni bilo dovolj učiteljev z ustrezno formalno izobrazbo. Sedaj lahko poučujejo učitelji s srednjo izobrazbo predmetni pouk le na šolah, oddaljenih od središč.
Kaj pa minulo delo? Učitelji, ki so se upokojili kmalu po vojni, so imeli tudi 80% dodatka za minulo delo. Sedaj znaša ta dodatek le 12 %. Lahko se zgodi, da ga drugo leto ne bo več — ali pa se bo morda zvišal!
Podobno je z leti, ki so upoštevana pri višini pokojnine. Nekaj časa je veljalo poprečje enega leta, potem treh, petih, desetih let. Prav učitelj je pri upoštevanju desetletnega poprečja zelo prizadet, ker so bili njegovi osebni dohodki v preteklosti še manjši. Če doseže dovolj let, znaša njegova pokojnina poprečni osebni dohodek. Pokojnine takih učiteljev so torej poprečno od 4000 do 5000 din.
In še o vrednotenju učiteljevega dela na predmetni in razredni stopnji. Znano je, da poučuje na razredni stopnji še precej učiteljev prvih povojnih generacij. Ne glede na enotno zasnovano osnovno šolo je delo učitelja na razredni stopnji slabše ovrednoteno kot delo njegovega kolega na predmetni stopnji. Osebni dohodki se razlikujejo za približno 600 din. Učiteljem razrednega pouka (med temi je precej starejših povojnih učiteljev), ki nimajo višje izobrazbe, ponekod še dodatno znižajo osebne dohodke, čeprav to ni zakonito. Skrajni čas je, da bi o tem spregovorila prosvetno pedagoška služba. Zaradi vsega tega ima učitelj pred upokojitvijo le nekoliko višje osebne dohodke kot začetnik na predmetni stopnji, posebno, če kolektiv ne oceni, da je njegovo delo nadpoprečno kakovostno.
Pišemo leto 1979. Nekateri povojni učitelji so že odšli iz šol, drugi bodo upokojeni v dveh, treh letih. Med temi so tudi taki, ki so postali učitelji še pred drugo svetovno vojno in se med okupacijo niso hoteli udinjati tujim oblastnikom. Še vedno morajo delati, ker jim »manjkajo leta«. Ti učitelji so tako ali drugače zapostavljeni. Prav bi bilo, da bi vsaj zdaj odpravili take nepravilnosti.
V Prosvetnem delavcu beremo: »Letošnji diplomanti odhajajo v naše vzgojnovarstvene in vzgojnoizobraževalne organizacije prav v času, ko zapuščajo šole še zadnji učitelji, ki so nosili veliko breme med NOB in prvih povojnih letih obnove porušene domovine. V času, ko bi jim morali stati ob strani z znanjem in izkušnjami mnogi učitelji, ki so postali žrtve okupatorjevega nasilja in izdajalskega delovanja domače reakcije. In vendar, tako kot so v daljni preteklosti mnogi mladi učitelji brez izkušenj, brez mentorjev in svetovalcev jasno videli svojo pot, spoznali svoje naloge v vzgoji mladih rodov, tako upamo, še več, prepričani smo, da boste tudi vi nadaljevali njihovo delo in se z vsem žarom, ali kot smo včasih rekli, polni pedagoškega erosa, storili vse, da bomo našo mladino vzgojili v zavedne, predane člane naše velike socialistične družine slovenskega naroda in vseh jugoslovanskih narodov in narodnosti.« Tako pedagoška akademija mladim učiteljem na pot. Vse lepo in prav, toda: Kdo bo povojnim učiteljem povrnil izgubljeno? Večina jih je upokojenih. Nekateri so zagrenjeni in razočarani, Nemesto zahvale — posmeh, češ: Zakaj pa si vztrajal v prosveti?
Priznajmo: mnogo pedagoškega optimizma je bilo v njih, da so vzdržali povojne napore, ob zahtevnem delu učitelja, kulturnega delavca in aktivista.
Še je čas, da se popravi krivica vsaj tistim povojnim učiteljem, ki še vedno delajo v prosvetni stroki. Prav zdaj pripravlja Sindikat delavcev vzgoje, izobraževanja in znanosti enotnejša merila za nagrajevanje šolskih delavcev, pri tem pa naj bi sodelovale strokovne službe, kadrovske šole in Republiški komite za vzgojo in izobraževanje. Prav gotovo so pred odgovorno nalogo: pripraviti merila, ki bodo pravična za vse delavce — se pravi — tudi za starejše. Učiteljevo delo bi morali nenehno spodbujati z nagrajevanjem, kajti tudi mladi morajo biti za prizadevno delo primerno nagrajeni — toda ne na račun tistih, ki so pred upokojitvijo in so po vojni opravili pionirsko delo v vzgoji in izobraževanju.
TONE KEBE
Osnovna šola še nadalje v rokah žensk
Če vstopiš v katerikoli slovensko osnovno šolo, ti je takoj jasno, da so v njej zaposlene povečini ženske. Le tu in tam zagledaš kak moški obraz. Za našo republiko je značilno, pomanjkanje učiteljev v osnovnih šolah, pa tudi neustrezno razmerje med učitelji in učiteljicami v teh šolah. Na osnovnih šolah poučuje le 20 odstotkov moških. Ta odstotek se ponavlja že od leta 1973, odkar pedagoški inštutut spremlja kadrovsko situacijo z raziskavo Poklicna in regionalna migracija učiteljev v osnovnih šolah. Seveda je to razmerje po posameznih občinah različno.
Pa si najprej oglejmo, kje imajo najmanj zaposlenih moških učiteljev v občini! (Vsi po-
datki, ki jih navajamo v prispevku, kažejo stanje junija 1977). Manj kot 10% moških učiteljev med vsemi učitelji v občini je v štirih občinah in sicer: v Trbovljah (8,9%), Postojni (9,0%), Ilirski Bistrici (9,6%) in Piranu (9,7 %). Še vedno pod poprečjem, od 10% do 15%, moških učiteljev imajo v ljubljanskih občinah, nadalje v občinah Domžale, Izola, Sežana, Hrastnik, Mozirje, Ravne na Koroškem, Radlje ob Dravi in Maribor.
Le osem slovenskih občin ima v osnovnih šolah zaposlenih četrtino in več moških učiteljev. To so občine: Litija (27%), Tržič (34,2 %), Jesenice (25,2 %), Šentjur pri Celju (34,3 %), Murska Sobota (27,7%), Lendava
Dr. Zlata Vokač
Prva doktorica literarnih ved v Sloveniji
Zlata Vokač je letošnjega 22. januarja na Filozofski fakulteti v Zagrebu uspešno ubranila doktorsko disertacijo s tezo: Evropski izvori Grinove fantastike.
Kdo je Zlata Vokač? Med svojimi študenti zelo priljubljena predavateljica, objektivna in razumevajoča, v svojem domačem okolju znana kot skromna, vedno nasmejana, v strokovnih krogih pa cenjena kot ena najbolj priznanih rusistk pri nas. Izhaja iz stare učiteljske družine. Rojena je bila v Murski Soboti leta 1926. V najbolj krvavem obdobju naše zgodovine, med 2. svetovno vojno, je bila kot mlado dekle, staro šele 15 let, izseljena tako kot mnogi drugi zavedni Slovenci. Šele po osvoboditvi, ko se je ponovno vrnila v Maribor, je nadaljevala šolanje na L gimnaziji, kjer je leta 1947 maturirala. Še isto leto je nadaljevala študij na Filozofski fakulteti, na oddelku za ruski jezik in svetovno književnost. Precej naslednjih let je poučevala po srednjih šolah po vsej Sloveniji, od Kamnika, Šlovenske Bistrice do
Maribora, kjer se je končno ustalila. Že dvajset let poučuje na VEKŠ ruski poslovni jezik, na pedagoški akademiji pa rusko književnost. Svoje strokovne članke in razprave o ruski književnosti pa objavlja v reviji Dialogi.
Leta 1973 je zagovarjala na Filološki fakulteti v Beogradu magistrsko nalogo Poetika Kon-statina Faustovskega. Od leta 1976 dalje pa sodeluje pri znanstvenem projektu Ruska avantgarda, ki ga vodi Inštitut za znanost in književnost v Zagrebu.
Uvod v temo, s katero je doktorirala, je njeno predavanje Aleksander Grin in revolucija, s tem se je predstavila na mednarodnem simpoziju o ruski avantgardi, ki ga je organiziral Inštitut za znanost o književnosti v Zagrebu od 11. do 18. novembra lani. Predavanje Aleksander Grin in revolucija je vzbudilo precej pozornosti, predvsem zavoljo dveh vzrokov: v njem je spregovorila o doslej malo znanem ruskem revolucionarnem piscu', način, kako se je tega dela lotila, pa je izhajal iz metodolo-
(25,8%), Tolmin (24,8%), Škofja Loka (24,2 %) in Trebnje (24,0%).
Slovenijo smo razdelili na štirinajst področij, ki si glede na to, koliko je na določenem območju moških učiteljev, sledijo takole: najmanjši delež moških med učitelji je na Krasu (11,5), v Zasavju (12,6 in Primorju (13,7%); Koroška, centralna Slovenija in mariborsko območje jih imajo okoli 16%; 18 % ali 19 % zasledimo na Dolenjskem in na celjskem območju od 20% do 22 % moških učiteljev pa je zaposlenih na Kočevskem z Belo krajino, na Gorenjskem v severni Primorski, na ptujskem območju; največ moških učiteljev je na Kozjanskem (23,5 %) in na območju Murske Šobote (27 %).
Zanimivo pa je, kakšno je razmerje med številom moških in žensk, ki zapustijo osnovne šole ali pa se na njih nanovo zaposlijo. Številke povedo tole: delavno razmerje je v šolskem letu 1976—77 prekinilo 889 učiteljev, od tega 245 moških ali 27,6%. Osnovne šole so v začetku šolskega leta 1977—78 na novo zaposlile 1230 učiteljev, med katerimi je bilo 284 moških, kar pomeni 23,1 %. To pomeni, da se manjša delež moških v celotni populaciji osnovnošolskih učiteljev v Sloveniji. To še posebej potrjujejo rezultati globlje analize, kjer vidimo, da se večina učiteljic, ki so prekinile delovno razmerje, ponovno zaposli na osnovni šoli (v drugem kraju), da pa moški pogosteje iščejo novo zaposlitev v drugih vzgojnoizo-braževalnih organizacijah, družbenih dejavnosti ali v gospodarstvu.
Bolj kot drugod so prekinjali delovno razmerje moški na mariborskem območju (odšlo jih je 39,4%), na Kočevskem (33,3 %), severni Primorski, na ptujskem območju in na območju Murske Sobote (na vseh treh področjih je odšlo 31 % moških), na Dolenjskem (30,4%) in na Koroškem (30%).
Največ moških učiteljev se je zaposlilo na naslednjih območjih: Murska Sobota (36,7%), Dolenjska (29,4%), ptujsko območje (27,4%) in mariborsko področje (26,3 %).
Ugotovljamo, da je mariborskega območja, z območja Murske Sobote, z Dolenjskega in ptujskega območja odšlo veliko moških učiteljev, hkrati pa tudi to, da se jih je veliko zaposlilo na novo. Moških učiteljev pa je po letu 1977 manj na Kočevskem (odšlo 31,1 %, prišlo 13,2%) in na Krasu (odšlo 23,3 %, prišlo 12,5%).
Podatki kažejo da so npr. v občini Logatec prekinili delovno razmerje samo moški, in to polovica vseh moških učiteljev v občini, več kot četrtina moških je odšlo v občini Piran, Postojna, Ilirska Bistrica in Maribor, četrtina ša v Velenju in Dravogradu. Drugod je moških manjši odstotek.
Več moških se je zaposlilo kot
gije, ki jo poznamo v našem slovenskem prostoru.
Dr. Zlata Vokač, kakšna je ta metodologija, s katero ste se lotili dela tega ruskega pisatelja?
— smo jo vprašali.
»Grinovo delo sem osvetljevala z metodologijo, ki jo je utemeljil Dušan Pirjevec. V evropskem prostoru sem prav s to metodologijo lahko Grina prikazala takšnega, kakršen je v resnici. Zato sem tudi v uvodu na naslovni strani mojega znanstvenega dela zapisala tole posvetilo: To delo in vsa nadaljnja raziskovanja Grinovega ustvarjanja posvečam spominu Dušana Pirjevca.«
In kako vi na tej osnovi vrednotite dela Aleksandra Grina? Znano je, da imajo v Sovjetski zvezi Grina za otroškega pisatelja. Dokazujejo, da je pisatelj za otroke, ki govori o velikem upanju.
»Pri nas v Evropi Aleksandra Grina le malo poznajo, v njegovi domovini ptu so ga napačno ovrednotili. Dokazujem, da je
pa jih odšlo v ljubljanskih d' nah, v občini Kranj, Jeseflf Novo mesto, Slovenska Bistf* Ptuj in Murska Sobota. V dr1*! občinah se je na novo zapos približno toliko moških učitelj1 kot jih je prekinilo delovno zmerje ali pa nekoliko manj'. Ko smo ugotavljali, kol1' moških je zapustilo svoje glede na različno stopnjo url1 nosti kraja, kjer so bili zaposl{l smo odkrili, da je odšlo več Aj ških v manj razvitih krajih. ^ novo se pa pogosteje zaposluj) v razvitejših krajih. V Ljubi)1 je bilo npr. od 146 učiteljev, kj prekinili delovno razmerje,1 moških, to je 19,2 %. Na novo1 je zaposlilo v našem republiška središču 179 učiteljev, od tega moških, kar znaša 26,8%; drugih večjih občinskih središcl (Celje, Koper, Kranj, Muh' Sobota, Nova Gorica, mesto) je odšlo 16,2 % mošk1 prišlo pa 20,0%. Najbolj se1 število moških povečalo v ka|! goriji industrijskih občinsk' središč (Jesenice, Ravne na ^ roškem, Trbovlje, Velenje), je odšlo 18,0 % moških prišloj
28,2%. V vseh drugih manjš'
mdDJ r
občinskih središčih se je zap' (V( slilo v šolah manj moških kot? t jih je odšlo (odšlo jih je 33,1tL prišlo pa 16,3%). Manj sejittjL zaposlilo, kot pa jih je odšlo i vseh drugih krajev in vasi v nC' republiki (odšlo 29,8%, P^i. 23,0%).	L
Naj omenim še en podatek,1! kaže, da se razmerje med tff, škimi in ženskami ne izboljšuj®,* Število učiteljev, ki so prekiu'! ^ delovno razmerje zato, kersl odšli k vojakom, je vsako JetV večje od števila učiteljev, ki5^ odslužili obveznosti v JLA iujj,., spet zaposlili v osnovni šoli- ' t, pomeni, da se mladi učite? ^ potem, ko se vrnejo iz JLA, ra!(^ odločajo za druge službe. vzrok, da jih delo v osnovni š®1 ne privlači dovolj? Kaj bi bi? treba storiti, da bi jih osnovH1 ^ šola zadržala?
Tolikšna stopnja feminizacijj
med učitelji v osnovnih šol^ gotovo prinaša nekatere teža*]
ki bi jih lahko najbolje opis: ravnatelji šol; reševati mora! probleme nadomeščanja učit® Ijic med njihovim porodniški' dopustom, med odsotnostjo radi bolezni njihovih otrok it' Kako vpliva razmerje med ntf škimi in ženskami na razpoložj nje, življenje in delo učiteljsk1 zborov in kako na vzgojnoiz” braževalno delo v razredu, u razvoj učenčeve osebnosti ipd To so vprašanja, ki jih bo tretk natančneje razčleniti, zato nanj' ni mogoče takoj odgovoriti. ° globlje bi morali raziskati vptaJ šanje, zakaj prav toliko feniin|'j zacije učiteljskega poklica v osnovnih šolah, saj ima problui’1 tako dolgo zgodovini). Dolg? časa je trajalo, da so dobile že!>'| ske dovoljenje za poučevanju'
šolah, učiteljski poklic je bil d°' mena moških. Kaj je vplivalo n;l \ to, da se je situacija zasukala i" [( kaj je vzrok, da ostaja stanje nU" ij spremenjeno.
M\G. MAJDA URŠIČ - PLESTENJAK
I
d
. ^
Aleksander Grin že deset 1® 1 pred evrojjskimi realisti nastop 1 z istimi načeli, iz katerih so izh®'; jali nadrealisti. Zapisoval f i sanje in halucinacije, boril se Jc za osebno človekovo svobodov! s svetu zlagane meščanske civiH' { zacije. Je povsem evropski pis0' t tel j, ker se s svojo idejo o človeku t — bogu upira brezosebni norm' ( ideala ruskih simbolistov, ki 50 ! sledili filozofskim nazorom GO':' golja, Tolstoja in Dostojevskeg* P ter pristali na koncu v nauku Vladimirja Solojeva. Dokazu' jem, da je Grinova ideja up0) proti represivni civilizaciji meš' čanske družbe in pomeni začetek evropskega nadrealizma v svetovni književnosti.«
Ali nameravate slovenskim bralcem širše predstaviti delu Aleksandra Grina?
»To si zelo želim. Najprej pab? ( seveda rada objavila to svoj® delo Evropski izvori Grinov® fantastike. Tudi prevedla bi,, predvsem kakšno njegovo nove-, lo, pa saj veste, kako je danes to težko. Niti ne vem, na koga m ; kam naj se obrnem.«
BREDA ČEPE
h O11 isen'1 liste drui tpos1 iteljj /no1 anj' kol'1 e ^
, ur1, ■osl£l 2Č«1 h. f1
sl< jblj» v, k'!
ie-
OVD1
iiškfj
eg^
:diš£l lurs* N«1 ošk'1 se ka*! insk' a K<
)M
an]S>
zap^
M
'k
šlo il
9 °bisku v Zdravstveni šoli Juga Polak v Mariboru
30-letnici, leta 12977, je poimenoval delovni kolektiv zdrav-rv n® šole svojo organizacijo po borki, partizanski bolničarki in pa-; C^ni sestri Jugi Polakovi, nosilki najvišjega mednarodnega sestr-^likovanja Florence Nightingale za izjemno in požrtvovalno 0 z bolniki in ranjenci.v vojni in miru. Učenke in nekaj učencev, 792
ek,11
si P,r*dobiva znanje in veščine za svoj človekoljubni poklic na tej naj-"i slovenski zdravstveni šoli, bodo nadaljevali delo in pot, ki si jo je ^®jem življenju začrtala sestra Juga.
iŠlfcREZERVIRANO«
kinwMo za DEKLETA
ers
l4^EDA KRAJNC, RAV-
k>sl ia .^ELJICA: Miselnost o tem, i11*1 ieJe,naša šola izrazito ženska, je i' i'W • • stara ‘n obremenjena s iitell !cijo; medicinska sestra je ,	od nekdaj pomoč bolni-
Ije J °'la mu je sestra in do neke 1 š^uj^udi mati. Res pa je, da seta fr' ;» e‘n°st, zlasti v zadnjem času, °v!l' ,eertl*nja- To nam kažejo tudi .,,1 |V|*ke pri vpisu v našo šolo. V aCI| 1 imamo letos 5 fantov, v ulal1 Jih je 9; v 2. se jih izobražuje in
pouk je organiziran tako, da dijakinje v 2., 3. in v 4. letniku že praktično delajo v zdravstvenih delovnih organizacijah. V 2. letniku opravljajo tako imenovano osnovno nego, kasneje, v 3. in 4. pa se njihovo znanje širi in opravljajo posebno nego. To pomeni, da so ob bolniku, da delajo ob njem in ga negujejo. Razumljivo je, da mladi kot so, spoznavajo tudi veliko najrazličnejših duševnih stisk bolnikov. To je prav gotovo eno od področij, ki mladega človeka najbolj bremeni.
n
f,reia Kranjc: »Poklic ni ran samo za ženske!«
e
do-k
rezer-
n> Rablja za poklic medicin-tehnika 12, v 1. letniku pa se je vendarle začelo
|J?a,no ali v večini dekleta — ali , ? to posebno barvo življenju klunašoli?
“REDA KRAJNC: Lahko t eni, da je tako! Dekleta se ^harle bolj ukvarjajo s »tradi-I kalnimi« ženskimi opravili, letkj na aktivnost pa je žal še ,pjlL3'0 bolj značilna za fante, is- liip e(Jn'k mladinske organiza-je h. na šoli je fant, čeprav je šola je ^to dekliška.
) ^ana ^ertl> 2. f farmacevtik bn| Sl^er’: Fantie 50 ž® P° naravi ;i). 5r] i divji. Vendar pride to prav v šolskem športnem pii iliJtvu- Kot predsednica se tru-so. t;3*’ da bi nas v društvu delalo 5 "tveč,
1 prc
skrk° uresničili, zlasti zaradi
j ' -m ut imi v uiumvu uciaiu
^asnova^ srno 7e^° obši-|te>kProgram	Pa ga bomo
.Ko uresničili, zlasti zaradi njenih prostorov. Telovadil® majhna, in če bi bilo malo [)o|.Prostega časa, bi bilo veliko
'ENEHNO povezovanje
m HRAKso
tv reda Krajnc: Na vseh zdrav-®nih šolah je delo eden te-Jnih sestavnih delov vzgoj-k^braževalnega procesa, zato j. . kar pogumno rečem, da : n> strah usmerjenega izobra-^ar>ja. Geslo: IZOBRAŽE-ijl Z DELOM ZA DELO je d°lgo naše vodilo. Praktični
Tatjana Šertl: »Fantje so bolj divji...«
Sredi življenja v vsej njegovi krutosti?
Da, šestnajstletnik ali sedemnajstletnik vidi na oddelkih neozdravljivo bolne ljudi, ki so zapisani smrti. Zjutraj je ob bolniški postelji, ob 10. uri pa že v šoli pri teoretičnem pouku, kjer mora biti zbran pri matematiki, pisati mora angleško nalogo in tako naprej. Gre gotovo za hude duševne obremenitve naših deklet in fantov.	'
Silvana Bešič, 2. e ambulant-no-bolnične smeri: Že kot otrok sem si želela, da bi nekoč postala medicinska sestra in pomagala bolnikom. Na praksi sem se veselila vsakega odhoda bolnika, ki je ozdravel in se je lahko vrnil v življenje. V naši družini je pač tako, da smo vsi otroci predani temu poklicu: sestra,1 brat in bratranec... Izobraževanje na naši šoli poteka v dveh smereh. Eno je praksa na oddelku — pravo življenjsko izobraževanje, drugo pa teorija, ki jo dobimo v šoli. Ur je veliko, urnik je prenatrpan, vendar je še nekaj časa za dejavnosti v prostem času, ki so zelo razgibane. Sem v več skupinah, »našla« pa sem se v literarnem krožku. Sem štipendistka Titovega sklada in bi rada nadaljevala šolanje na Medicinski fakulteti v Ljubljani. Nisem se še odločila za smer, časa je še dovolj, vem pa, da bi rada pomagala. Želim, da bi se mi to posrečilo.
usmerjeno
izobraževanje
znanost
Poklic, ki naj ne bi bil samo ženski
KAKO JE Z DEJAVNOSTMI PROSTEGA ČASA IN KAKO UČENCI SODELUJEJO V SAMOUPRAVNEM DOGOVARJANJU IN ODLOČANJU?
Breda Krajnc: Ta dejavnost je zadovoljiva, ni pa idealna. Pri nas dela nekaj zelo dobrih skupin na področju dejavnosti prostega Časa. Klub OZN je dosege! lani L mesto na občinskem tekmovanju v Mariboru. Tu je dobra planinska skupina, ki pripravi vsako leto izlete po domovini; v šolskem športnem društvu sode-
Silvana Bešič: »Rada bi pomagala bolnikom«
lujejo tudi fantje. Veliko je dejavnosti s področja kulture, dokaj dobra je literarna skupina, nato glasbeni krožek. Skratka, interesne dejavnosti so široko zasnovane in pestre. Seveda pa delo ne bi bilo tako uspešno, če ne bi imeli tako zelo prizadevnih mentorjev.
Zveza socialistične mladine in odločanje?
Imamo kar dobro in čvrsto mladinsko organizacijo in učenci se vse bolj vključujejo v šolsko samoupravo. Organizirali smo že tripartitni sistem samouprave po
Mateja Kurnik: »Vem, da sem se prav odločila«
Trenutek v lepem okolju. Vsakdanja podoba v Zdravstveni šoli Juge Polak v Mariboru. (Vse foto: Jože Dobinger)
novem statutu. Učenci so že jeseni izvolili svoje delegate v svet šole, seznanjajo se s problemi upravljanja vse šole. Ne rešujejo samo svojih težav, temveč razpravljajo o denarju, kadrih in tako naprej;
Mateja Kurnik, 3. d zobozdravstvene smeri: Učenci naše šole so časovno veliko bolj obremenjeni kot učenci drugih srednjih šol, vedeti pa moramo, da se usposabljamo za delo z ljudmi, ki potrebujejo pomoč. Delati za ljudi in za sočloveka je bilo moje vodilo, ki me je pripeljalo v to šolo. Dolgo sem se sicer odločala za zdravstveno šolo, seda j pa vem, da sem se odločila prav.
Sem delegatka v svetu šole in predsednica razredne skupnosti; učenci smo na šoli dovolj močno organizirani. Vse se začne v razredni skupnosti, kjer se dogovorimo o konkretnih zadevah, v svetu šole smo upoštevani.
Marija Golob: »Otroci rabijo pomoč...«
V DELO ALI NADALJNJI ŠTUDIJ
Mnogo želja je bilo izpovedanih ob tem kratkem obisku v zdravstveni šoli v Mariboru. Veliko deklet ima štipendije; to pomeni, da bodo morale takoj po koncu šolanja na delo, veliko pa bi jih rado nadaljevalo študij. Največ se jih bo izobraževalo ob delu, v Mariboru ali drugod, nekaj jih bo odšlo na medicinsko fakulteto, nekaj pa se jih bo poslovilo od dela v zdravstvu. Mnogo je »sopotnikov«, ki bodo odšli v druge smeri, na višjo pravno, na pedagoško akademijo, večina pa jih bo vendarle
ostala v poklicu, ki bo plemenitil in bogatil življenje tako, kot so se že zdavnaj odločili.
Marija Golob, 3. b otroške smeri: Ta poklic me privlači že od 5. razreda. Veseli me delo, ki pomaga človeku. Otroke imam rada, zato sem šla na otroško smer. Otroci potrebujejo pomoč in medicinska sestra mora mnogokrat nadomeščati mater. Otroku mora dajati materino nežnost in sploh vse, kar potrebuje.
Imamo natrpan urnik, vendar je še nekaj prostega časa, ki ga namenjam delu v planinskem krožku; rada imam naravo. Po šoli? Če bo le mogoče, bom študirala naprej, ob delu, delala pa bi rada v ptujski bolnišnici, na otroškem oddelku.
Zlatka Zidar, 4. c porodni-ško-ginekološke smeri: Rada bi se zaposlila v bolnišnici v Novem mestu, vendar bi morala urediti s
Zlatka Zidar; »Šola daje veliko...«
štipenditorjem. Letos končujem. Šola mi je dala veliko znanja za delo. Naše šolanje se razlikuje od šolanja v drugih smereh, kajti me delamo z zdravimi ljudmi, zelo malo z bolnicami. Šola nam je dala veliko za življenje, ob strokovni usposobljenosti pa še mnogo drugega, čeprav smo pri pouku in na praksi vsak dan, od jutra do večera.
Samo bežno smo lahko pogledali za šolske zidove, na oddelek ali v ambulanto, kajti srečanje z dekleti v belem je bilo kratko. Veliko je ostalo še neizrečenega, zato bo potrebno še kakšno srečanje, še kakšen pogovor. EDVARD PUKŠIČ
Za organizirano dopoljnevanje
Nobena šola ne zmore dati toliko uporabnega znanja, da bi zadostovala za večletno delo. To tudi dobro vedo diplomanti Visoke šole za organizacijo dela, zato se povezujejo v Društvu inženirjev organizacije dela, ustanovljenem že 1972. leta. Društvo prireja izobraževalne seminarje, pomaga pri podiplomskem študiju in skrbi za strokovno povezanost tistih, ki se ukvarjajo z organizacijo dela v Sloveniji. V društvu je trenutno
okoli 200 članov, čeprav je bilo diplomantov Visoke šole za organizacijo dela v Kranju na prvi stopnji doslej že 1644 in na drugi 190. Društveno delo bo treba zasnovati tako, da bo pritegnilo večino diplomantov. V društvu obetajo, da bodo svojim članom strokovno pomagali pri uveljavljanju najsodobnejših metod in tehnik, in s tem pri opravljanju delovnih nalog. Sedež društva je v Kranju.
Kaj bo novega v kasetah
Oddajam radijske šole, ki so že posnete na kasetah, se počasi toda vztrajno pridružujejo nove. Do konca šolskega leta bo v prodaji dvajset novih kaset, na vsaki bosta po dve oddaji: tako boste lahko izmed štiridesetih oddaj radijske šole marsikaj takoj uporabili pri svojem delu. V ciklusu NENAVADNIH POGOVOROV bodo tele oddaje:
Največji pretepač in prepirljivec v razredu. V oddaji obravnavamo nenavadno izraženo agresivnost, ki jo kažejo nekateri otroci do vrstnikov pa tudi do odraslih. Taki otroci so pogosto iz družin, v katerih so odnosi grobo moteni, kjer ni posluha za otrokove čustvene potrebe, spore pa rešujejo z grobostjo in nasiljem. Oddajo je napisala Tanja Pirš.
To sem naredil, ker sem lump.
Oddaja prikazuje problem, kako se med otrokom z vedenjskimi motnjami in okoljem sklene začaran krog, ki otroka prav sili v vlogo izobčenca, »lumpa«. Oddajo je napisala Joža Zagorc.
Vmi se natanko ob uri.
Oddaja obravnava vzgojni problem nekaterih staršev, ki nesmiselno vztrajajo pri zahtevi, naj se otrok vrne domov ob natančno določeni uri. Svoje početje utemeljujejo s preveliko skrbjo za otroka, da se mu ne bi kaj zgodilo. Oddajo je napisala Ela Peroci.
Jaz že ne zmorem. V oddaji govorimo o dokaj pogostem problemu v naši vzgojni praksi, o negativni motivaciji otrok. Okolje obravnava otroka kot nesposobnega za kakšno delo, ker je premajhen, prešibak, nespreten.
Kot nesposobnega začne doživljati otrok tudi samega sebe in ne počne ničesar. Oddajo je napisala Ela Peroci.
Violinski ključ. Oddaja obravnava pridobivanje delovnih navad pri otroku. Narejena je po motivu istoimenske pravljice, napisala pa jo je Ela Peroci.
Mamin sinček. Oddaja govori o problemu otrok, ki se v prvih letih šolanja zelo težko prilagajajo. Gre za tiste otroke, ki se v razredu ali skupini otrok ne počutijo dobro. Otrok bi najraje ostal doma pri materi, da mu ne bi bilo treba v šolo, si pogosto izmišlja izgovore. Tak otrok je med vrstniki pogosto nepriljubljen, posmehujejo se mu. Oddajo je napisala Marinka Svetina.
Grdi mali raček. Oddaja obravnava problem skupin, ki mnogokrat odklanjajo posameznike, drugačne po videzu, vedenju ali drugih lastnostih. Ni pa nujno, da je tak posameznik, ki ga skupina odkloni, slab, nesposoben ali manjvreden. Oddajo je po motivu Andersenove pravljice Grdi mali raček napisala Ela Peroci.
Ne maram svojih staršev. V
procesu socializacije učijo starši otroka, naj se prilagaja zahtevam 'n pričakovanju okolja, ki v njem dorašča. Opustiti mora svojo primarno izrazito egocentrično usmeritev — mora se odpovedati uresničitvi mnogih želja in teženj, ki niso v skladu s težnjami in željami njegovega okolja. Za dobro socialno učenje, to je vedenje, ki je v skladu s pričakovanji okolja, ga odrasli nagradijo z naklonjenostjo, pohvalo, s tem, da ga sprejmejo. Te nagrade pomenijo otroku zadovoljstvo.
NIŽJA STOPNJA 16. marca Ptice spomladi
23. marca Pravljica o treh glasovih ali poudarjen kratki in široki e SREDNJA STOPNJA
13. in 14. marca — Ivo Andric: »Zgodbe iz otroških let«
20. in 21. marca — Etične vrline lova , II
VIŠJA STOPNJA
13.	in 15. marca — Šolstvo stare Jugoslavije
20.	in 22. marca — Mladi med seboj
ZA SREDNJE ŠOLE
12. marca — M. Pavlovič: Predtem
19. marca — A. Popovič: Nogavica iz stotih pentelj
14.	in 15. marca — Razvoj informacijsko komunikacijske tehnologije kot dejavnik družbenega napredka
21.	in 22. marca — Zakaj je potrebna nova mednarodna informacijsko komunikacijska ureditev
nadomeščajo mu ugodje, ki bi ga sicer doživljal, če bi sledil svojim primarnim težnjam in impulzom, usmerjenim proti interesom okolja. Starši uporabljajo pri tem učenju tudi represijo, ki pa rada izzove pri otroku upornost
in druga agresivna čustva. Taki otroci velikokrat rečejo:	ne
maram svojih staršev. Oddajo je napisal Janez Dokler.
Nočem biti odličnjak. Odličen uspeh čedalje bolj izgublja

pomen in privlačnost. To je lahko za učenca tudi nekaj neprijetnega, nekaj, s čimer se pretirano izpostavlja in se zato znajde med sošolci velikokrat v neugodnem položaju. Najbolje je biti nekje v poprečju, v sredini. Te spremembe v pojmovanju vrednot so povezane s splošnimi, pomembnejšimi pojavi in spie-membami časa, ki v njem živimo. Oddajo je napisal Janez Dokler.
Posebno sinovon rade pode’1 vlogo nadomestnega moža-

njim delijo svoje notranje življ1 nje tudi takrat, ko tega še sposobni prenašati. Z njimi & |n lijo tudi svoje materialne ek*1*—__
čajo kot bi se na može, kakršn'
stenčne skrbi in se nanje ob1; o. ,
.........................
svoje otroke bolj, kot je to
želele imeti. Tako se navežejo1' (,^el
Mati mi je posvetila vse svoje življenje. Oddaja načenja vprašanja mater, ki nimajo več čustvenega stika z možem in se zato včasih pretirano oprimejo svojih otrok kot rešilnih bilk..
otroke prijetno. Mnogokrat 1W<' ovirajo v samostojnosti s tetiv faa pretirano skrbijo zanje in natb1s
n lih lirpictirv	T ^
sto njih urejajo življenje. Ta’ j| matere bi s samostojnostjo otib j, ni1
izgubile tesen stik z njimi, ki SLJ*1 -	- •	-	J	“U!
potrebujejo kot nadomestilo ‘ |j2~ j
stik s primernim moški'1'
Oddajo je napisala Ela Perob
Miha Mare: IVO ANDRIČ
Zgodbe iz otroških let
J‘j
M]ai
'Jo d •'ali olov(
K,
-^nii
Radijska šola bo uvodoma prikazala življenjsko pot Iva
I1' ša
lep? le in
Andirča in se zaustavila pri njegovih najpomembnejših delih, primernih za srednjo stopnjo radijske šole. Nato bo retrospektivno zajela Andričeva otroška leta, iz katerih izvirajo tudi zgodbe, ki so smiselno vključene v njegovo literarno ustvarjalnost.
Iz zgodb, ki opisujejo Andri-čevo višegradsko otroštvo in sarajevsko zgodnje mladeništvo, bo oddaja izluščila temeljna Andričeva sporočila: iz zgodbe Prvi
koraki na pot knjige in	.
slovja željo po spoznavanju''^ki] odkrivanju umetniških stvari!6* iz zgodbe Prvič v cirkusu spozfa nje, da igra in lepota nista več111, iz zgodbe Prvič in zadnjič na o^* je, pa bridko razočaranje po uvelj8' vitvi na odrskih deskah.
Na(
%
Vi
o
*ht
h]{
Iz oddaje bo razvidno, kako5 |jS|J ti drobni, a vendar zelo P? ^ membni dogodki iz pisatelj6' ,^
mladosti v Višegradu in Sarajev.f ^ vplivali na umetnikovo nadaljbJ
pot, ki ga je privedla v sam
svetovne književnosti.
V
Vi
etji
Prof. Stanko Brumec:
'so?
Vi
Etične vrline lova II
tka
Vi
Vi
Oddajo Etične vrline lova II smo posneli v revirjih lovske družine Vič. V prvi oddaji smo spregovorili predvsem o skrbi za divjad in predstavili lovstvo kot humano organizacijo, v drugi oddaji pa bomo spregovorili o lovskih psih, o dresuri, o lovskih
ie
"tek
puškah in o tem, kakšen m°r linj,, biti pravi lovec. V oddaji sodel6' ^ jejo lovci lovske družine Vič | otroci, tako da je pogovor neposreden. Poslušalci bodo oddaji spoznali delo in odgovof' ^ nosti lovske organizacije in & ^ bili nov pogled na življenje v fla' ^r( ravi.
\ tre Jpo:
č
Nedelja.
Zunaj brije veter, oblačno je, snežinke plešejo svoj vilinski ples. Ljudje se zazirajo v nebo in govorijo: Jožefova zima.
Vsi smo doma: mož prebira časopis, sin prelistava skripta, starejša hčerka sestavlja diplomski zagovor, mlajša v predsobi frizira prijateljice, kuha kavo in navija gramofon. Jaz pripravljam kosilo in mislim na jutrišnji dan.
Ves popoldan porabim za razpravo pogovora s starši. Jutri imam sestanek s starši. Sestankov me je vedno bolj strah. Tudi roditeljskih. Starši so iz leta v leta bolj zahtevni. Posebno mlajši. V prvem polletju mi je mladi očka zabrusil: Tovarišica, učenci si želijo mladih, veselih in razigranih učiteljev. Tak je čas, kaj hočemo.
Mladi očka je bil pred leti moj učenec. Mogoče pred petnajstimi leti. Takrat sem bila tudi jaz mlada, vesela, razigrana. Ne vem, kako sem odgovorila, vem pa, da mladi očka ni bil zadovoljen z odgovorom.
Ponedeljek.
Že ob pol štirih sem na nogah. Likam, pripravljam perilo, obleke. Najbrž sem jih preveč razvadila. Na moje družinske člane mislim. Pa saj so moji. Še malo in razkropili se bodo po svetu. Sin, diplomirani ogronom, starejša hči višja medicinska sestra, mlajša frizerka. Ostal mi bo mož, ostala bom jaz, sitna upokojenka.
Pred leti so govorili: majhni kolektivi, en sam spektrum iskrenega tovarištva. Pravilo naj bi veljalo pedagoškim družinicam podružničnih šol. Pozlačen nauk je danes podoben presihajočemu studencu; zlata harmonija je le še v klaviaturi brezhibno uglašenega klavirja.
Četrtošolčki so delavni. Ni plavi ponedeljek, res ne. Vedo, da bo popoldne roditeljski sestanek. Izbero delegacijo, ki bo prišla na sestanek. Med petintridesetimi jih izberejo sedem. Ena petina. Vsem povem vsebino sestanka, delno tudi vsebino mojega predavanja. Učenci zatrjujejo^ da bo udeležba staršev stoodsotna. No, zmotili so se le za slabih pet odstotkov. Vsi opravičeno odsotni: delo v popoldan.,k: izmeni. Sestanek po-
teka normalno. Najprej moje poročilo, smernice za poznejši pogovor, nato poročilo delegacije. Za tem pove, nekaj besed še članica sveta staršev. Prevzelo me je tiho zadovoljstvo, vendar samo za trenutek. Besedo ima mlada mamica, prav tako moja nekdanja učenka. In začne: Tovarišica, govorili ste o odnosih. Kako pa je Z odnosi v vašem kolektivu? Zares smo na tekočem. Učenci to vidijo, občutijo in zaman so še tako posladkane pedagoške pridige.
Razgovor s posamezniki je kratek, nisem se spuščala v podrobnosti. V glavi, v vsej moji pedagoški notranjosti je pozvanjal očitek mlade matere; njen sinek pa je v razredu pravi vragec.
Torek.
Poleg vsega še vzorni nastop. Vzorni? Ne. Običajna ura matematike. Zadaj posedujejo: vodja šole tovarišica Mira, poleg še Cita in Hrmina, v kotu sedi tovariš Mrkič. Zares je mrk in puščoben. Ima svoj svet, v katerega ni moč prodreti. Tudi jaz se zavozlam s Carolovimi diagrami. Ne gre in ne gre. Polašča se me živčnost, vsa se spotim, v prsih me tišči, rada bi zakričala: Kaj hočete od mene? Bežite, pustite me na miru! Pa nisem. Nekako sem zvozila. Vodja, prav tako moja nekdanja učenka, suho pripomni: Saj je kar šlo. Včasih človeku spodleti. Ježe tako.
Kosilo mi ne tekne. Celo mož se me sposodi: na roditeljskem si pa imenitno pridigala. Čestitam.
Zvečer kar zahtevno predavanje. Dva tedna sem zbirala podatke. Leto otroka sem skušala razložiti. Vrtela sem se v nekakšnem začaranem krogu: dom-šola-učitelj-okolje. Predavanja organizira Društvo prijateljev mladine. Sem članica odborov in nisem mogla odkloniti. Zdelo se mi je, da sem jim dobro povedala. Udeležba je kar lepa. Poklici? Rudarji, tovarniški delavci kmetje, obrtniki, izobraženci. Razprava je povsem življenjska. Nekdo jo lepo zabeli: Vse lepo in prav. Ampak, glejte, vi ste poklicna vzgojiteljica. Pa kljub temu •■'ušc najmlajše niste mogli ukroti-
Hi
šolsko
okno
Teden ima sedem dni
ti. Tudi pri vzgoji so včasih računi brez krčmarja.
Doma planem v jok. Jočem dolgo v noč. Res je, mlajša ni izdelala osmega razreda. Prosila sem, toliko da nisem padla na kolena, nič. Hodila je deveto leto in zaradi nediscipline so jo vrgli iz šole. Moji sokolegi, sotovariši na centralni. Dekle je moralo na drugo osemletko. Osmi razred je
končala z dobrim uspehom. Je frajer v pravem pomenu besede, v frizerskem poklicu pa zelo uspešna.
Sreda.
Tovarišica vodja pove, da bo hospitirala. V vsakem razredu eno učno uro. Sem najstarejša in zato pride k meni zadnjo, četrto uro. Telesna vzgoja. Tovarišica
V središču hrvaškega naivnega slikarstva v Hlebinah so 4. marca odprli 9. razstavo slik in plastik, ki so jih ustvarile žene-umefnice iz vse Jugoslavije. Razstavljene umetnine prikazujejo enoletno bero ustvarjanja žena v naivnem slikarstvu Ingoslavije.
Na fotografiji je delo Zlate Volarič: Dvorišče
Mira ni zadovoljna, legapreko-picavanja pa res ne bom gledala. Lahko preidete na uro slovenskega jezika? me pogleda, nato stopi k steni, kjer visi urnik. Ni ji všeč moj upor. Z učenci nadaljujem s telovadbo, Mira pregleduje uradne spise. Pred odhodom pohvali učence, da so kar gibčni, da so lahko zadovoljni, ker imajo tako prizadevno tovarišico, meni pa namigne, naj v pripravah ne pozabim omeniti operativnega smotra, potem mi stisne roko in jadrno odide; njen vodja sem bila polnih sedem let, verjela sem v njeno znanje in nisem nikoli hospitirala.
Četrtek.
Dobro jutro gor, dobro jutro dol. Kaj zanimivega, kakšne posebnosti? Telefon! Vodja dvigne slušalko. Prosim? Ja, vsi smo čili in zdravi. Kako? Prav, kar pridi. Seveda. Upam, da boš zadovoljen. Prosim? Ne, tega pa res ne vem. Odloži slušalko. Stari pride naokoli. In kaj pove! Naša Slava gre v pokoj! Pa nič ne rečeš, se obrne k meni, oči ji igrajo, ne razvozlam njenega leska. Stari res pride. Nasmejan, dobre volje. Tovarišice in tovariš, majceno bom pokukal v vaše razrede. Lahko? Tokrat sem prva na vrsti. Slovenski jezik. Učenci malo nemirni, sicer delavni Utrjevanje že obravnavanega berila, znane besedne vrste v stavkih. Tudi ravnatelj sprašuje. Odgovori so zadovoljivi. Učence morate še bolj aktivirati, dati jim več samostojnega dela. V tedniku in učnem načrtu premalo opomb. Sicer pa kar v redu. Na svidenje.
Razmišljam v šoli in doma. Toliko inšpekcij, nastopov, predavanj in skoraj vedno sem bila uspešna. Zdaj pa... Smola na vsej črti. Ne zaupam vase, brez vzroka se grizem, pregristi se ne morem.
Petek.
Včeraj popoldne sem bila na seji sindikata. Danes seja sveta šole. V sredo seja krajevne skupnosti. Od sedme do enajste. V torek SZDL. Mož godrnja: Saj te ni nikoli doma! Hm. še to. Delo v razredu me včasih pomiri. Tok, tok, tok! Vstopi pedagoški sveto-valeč. S-.po ml zapre, ,'s.,
■<r k>k;
tfffer
Jli&
vzdrhtim. Svetovalec to vidi 1,1 fel reče: Le nič strahu. Ta predel ob’ :ep delujem in sem se oglasil. Karo® daljujte. Na urniku spoznavaj ‘Po narave in družbe. Poljski zajd' jp-Oče je bil lovec in o zajcih veliP ts'ti vem. Tako mislim jaz. Kako P1 J0ri drugi, na primer mladi svetov1 lec, ki je bil pred leti moj učerid ' ja Bister, a strašno nagajiv p0$ ^P' Mislim, da sem mu dala vedeti prav dobro. Obesim sliko, gov rim, razlagam, govore učerv Tudi pesmico o zajcu povef1 Delam, delajo učenci, dela sve® rtt valec, vsi delamo. Gleda priprf ve, redovalnico, psiholog1 P< opombe, dnevnik, učni na&" '"v letni delovni načrt, prelistava rt1' % tič ne liste. Potem stopi po razri' jjo du, zastavi nekaj vprašanj, uče^ 'V v lepih stavkih odgovarjajo, eddfn | pa se ojunači: Tovariš, moj brad' <% je tudi glodalec, zgoraj ima sad1^ lrUf dva zobka in spodaj tudi. Ha, M' ^ zaoripo razredu. Vsi se smejeta^ JV Tovarišica, reče svetovalec, tu^ 'ko redovalnici ocenjujte us peša0, manj uspešno, zelo uspešno. N yt več številčnih ocen. In v priprS' Pos vah manj deklarativnosti. D^' jic, gače v redu. Zares uspešna ad jen slovenskega jezika. Lepo p01' z“i] dr avl jeni.	""O
Sobota, nedelja.	, 'ek
Kuham, perem. likam. Sp‘ s,fa smo vsi skupaj. Mož je dobil a0' grado za norost, sin je opravil f' "jg hteven izpit, starejša hči uspeš^ Jja pri praktičnem izpitu, mlajša * “"g hvali z zajetno žepnino. In jaj' "tg Zmeraj globlje lezem vase. N ^ česa ne razumem. Sem utruje^ sklerozna, živčna, neprilagojen0’ kri; prestara, se moram res umakni^ Pta Ah, ta usedlina, ta patos. Neka0 sta, je zapisal: Največji uspeh za uCf 'ja tel ja je, ko ga učenci prerasti0' 'tri Moj vodja, moj mladi stari, ped0' 'ko goski svetovalec — v.v; so b1' nekdaj moji učenci. Da. Vsi ved° Vc da sem bila vseskozi delavk0’ jl/S zavzeta za pedagoško delo. D0’«lt.
prišli so se poslovit ob de'11. ^ Zunaj je čudovito vreme, e^
samo sonce, globoko v meni P1
ena sama tesnoba, rada bi zakrf čala, da bi me slišal ves pedagetf, ^. svet: Tovariši, pa sem bila kip1" ^ vsemu 33 let uspešna učitelji00’ ^
uspešna vzgojiteljica!	j ^
)bisk v osnovni šoli |a Paškem Kozjaku
nt' /“ letošnji jubilejni obletnici jot,. nega pohoda XIV. divizije na o l Jfrsko smo med drugimi kraji tjiflKtudi Paški Kozjak in n,^ 5ajšnjo osnovno šolo. jifli,, a sola ima zagotovo več po-ra> 'j.tl0sti med osemrazrednimi
v Sloveniji. Stoji v »zare-Sr
,. vrhovoma Špikom in Z|jj 'ščem na nadmorski višini j! 1.100 metrov. Do nje še ni Jana avtomobilska cesta. Ta J. je sicer že zelo približala, a )ana je do podnožja Špika, Leninske koče. Od tu pa moli delavci še ves material zno-L j,9'1 Zvoziti z vprežno živino po F °vozu 600 metrov daleč. Prav ^ i; • k° smo l’’!* na obisku, je z volmi na saneh peljal k 0,; Gmotno opeko, ročno oro-ii> ikn t'ru8 tnaterial za popravilo
s iit
I>P*a
jjia’,| daljnja značilnost šole je, ;joi' |J2ina tromeji med občinami: Gradec, Celje in Vele-,|jj'; ;k>troci, ki jo obiskujejo, so iz ;o teh treh občin. Organizacij-ic.ie ta osnovna šola podruž-nsO l,. Popolne osemletne šole v /[%u.
jev< °la na Paškem Kozjaku ima \ef,, 0sern razredov. Letos jo obi-jnF J6 40 učencev, ki so razde-vfl1 1 v tri oddelke: prvi in drugi j,61!, tretji—četrti—peti drugi eplek in česti-sedmi-osmi )■ oddelek. Razen učiteljev, j,2e poučevali v kombiniranih l e'kih, malokdo ve, kako po-j, pouk v kombiniranih . elkih s tremi razredi. Kljub • 11 da je v teh oddelkih malo KCev> j® to garaško delo, če ot> ijJ-Pčjtelj predelati predpisani ;|U' 9||I1alni učni načrt.
er ima šola le dve učilnici,
J6pouk v dveh izmenah. H^jŠi otroci prihajajo k pouku . ,oi" /“Idneinsaj stanujejo precej d<y 0di šole. Opoldne se začne na- ^ učencev prvega in drugega
Letos so zaposleni na tej šoli tri učiteljice in kuharica-snažil-ka. Podružnico vodi učiteljica Zinka Potisk, poleg nje pa poučujeta še dve absolventki pedagoške akademije Maribor, oddelka za razredni pouk: Silva Pogorelčnik in Angela Legart.
Pogovarjali smo se z vsemi tremi, največ pa nam je povedala vodja podružnice Zinka Poti-skova. Pohvalila je otroke in ugotovila, da radi prihajajo v šolo, ji pomagajo in so sicer redoljubni. Vzgojnih problemov nimajo. Težje je s starši, z njihovim sodelovanjem s šolo. Ti ljudje živijo na osamljenih kmetijah na pobočjih Paškega Kozjaka. Težko navezujejo stike s starejšimi starši, ki malokrat obiščejo šolo, z njimi se tudi težje pogovarjajo o problemih. Ugotavljajo pa, da so mlajše družine povsem drugačne. Za to območje je še vedno značilno, da ostajajo otroci doma zaradi dela na polju — pojav, ki ga v nižinskih šolah že dolgo ne poznajo več.
Učiteljice in učence smo povprašali tudi o tem, kako je razvita šolska samouprava. Z odgovori niso bili v zadregi. Šolska skupnost se sestane najmanj dvakrat letno. Sprejme letni načrt dela in ob koncu leta pregleda dosežke opravljenega dela. Učenci so organizirani v pionirski organizaciji in v oddelčno-razrednih skupnostih. Sodelujejo v prostovoljnih dejavnostih, organiziranih v krožkih. Možnosti za delo so sicer omejene, a tiste, ki so na voljo, pa učiteljice in učenci spretno izrabijo.
O tem smo se prepričali, ko smo poslušali njihov kulturni spored in nastop ob spomeniku padlim na Paškem Kozjaku, ki so ga pripravili letošnjim udeležencem pohoda po poti XIV. divizije.
FRANJO MAROŠEK
Priročnik, vreden pozornosti
Izdajateljska dejavnost Zveze prijateljev mladine Slovenije je zaživela, saj je v kratkem obdobju izdajateljski svet poslal vzgojiteljem in učiteljem več potrebnih priročnikov za uspešnejše neposredno delo s cicibani in pionirji.
Izredno pomemben je broširani PRIROČNIK ZA DELO S PIONIRJI, ki je izšel v teh dneh, čeprav z letnico 1978. Priročnik obsega 206 strani bogato pisanega gradiva, zveza pa ga je izdala v 3000 izvodih.
Uredništvo je priročniku na pot v uvodu zapisalo med drugim, da bo marsikomu dobrodošel sopotnik pri vzgojnem snovanju in delovanju na področju pionirske organizacije, drugemu pri delu s podmladkom specializiranih organizacij, pa tudi šolnikom pri njihovem vzgojnoizo-braževalnem delu. Prav gotovo bodo priročnik vzeli večkrat v' roke tudi tisti, ki delajo v mentorskih organih Zveze pionirjev — pionirskih odredih, v krajevnih skupnostih in samoupravnih interesnih skupnostih, v vzgoj-noizobraževalnih, kulturnih organizacijah in pedagoških službah; vsi tisti, ki odločujoče vplivajo na načrtovanje in financiranje dejavnosti Zveze pionirjev in pionirskih dejavnosti.
Takoj v začetku je jasno in nedvoumno poudarjeno, da je naš cilj — socialistično vzgojen otrok. Pri vzgojnoizobraževalnih prizadevanjih naše socialistične samoupravne družbe želimo v mladem rodu razviti celostno človekovo osebnost in spodbujati tiste pomembne razvojne silnice, ki razvijajo kritično in ustvarjalno mišljenje, prizadevno dejavnost in pobude. To so tisti vzgibi, ki oblikujejo človekovo razmerje do sveta, nje-
gove nazore, prepričanje in stališča. Posebej je podčrtano, da je marksistična vzgoja enovit vzgojni proces, zasnovan na marksističnih, znanstvenih, ideoloških in revolucionarnih stališčih in praksi. Zelo jasno je izražena ugotovitev, da ima v takšnem vzgojnem procesu Zveza pionirjev kot dejavnik samovz-goje in aktivnosti otrok, določeno spodbujevalno in usmerjevalno vlogo.
V manifestnem uvodu je zapisano:	»Zato mora imeti za
opravljanje teh vzgojnih nalog takšen program vzgojne vsebine, ki bo prilagojen zmogljivostim in dojemanju posameznih starostnih obdobij otrok, skozi delo in igro zastavljen v dejavnostih, ki bodo prispevale tudi k razvijanju marksističnega nazora pionirjev, k dejavnemu socialističnemu domoljubju — patriotizmu, in-ternacionaiizmu in solidarnosti, k spoštovanju kulturne dediščine in sodobne ustvarjalnosti jugoslovanskih narodov in narodnosti, k razumevanju in plemenitenju pridobitev, vrednot NOB in socialistične revolucije, vodile k tovarištvu ih ljubezni do dela, potrjevale v veri v lastne sposobnosti in ustvarjalno moč naših delovnih ljudi — narodov in narodnosti — socialistične samoupravne skupnosti, jih usposabljale za samoupravljanje in tvorno delo, utrjevale v bratstvu in enotnosti, pogumu in ponosu, svobodol jubnosti, da bodo čuvali svojo in skupno ustvarjalno domovino.«
Temu vodilu priročnika je zvesto sledilo dvajset avtorjev s svojimi skrbno napisanimi prispevki in tako omogočilo, da je dolgo pričakovani in za delo s pionirji prepotrebni priročnik zares bo-
gato vezivo odgovorov na temeljna vprašanja dela s pionirji in za pionirje.
Naš namen ni podrobno oceniti posamezne prispevke, pač pa obvestiti vse, ki delajo neposredno ali pa tudi posredno s pionirji, kaj vse zajema priročnik, in tako omogočiti hitro pomoč mentorjem in drugim pri reševanju določnih vprašanj.
Stane Repar je v prispevku Zveza pionirjev Slovenije, sestavni del Zveze pionirjev Jugoslavije opredelil mesto, vlogo in naloge naše pionirske organizacije. Široka in poglobljena informacija o Jugoslovanskih pionirskih igrah od začetka do danes, ki jo je napisal Miran Zirkelbach, nam daje vpogled v ustvarjalne sposobnosti naših pionirjev. O načrtovanju dela v pionirskih kolektivih piše Milojko Vidmar. Rezi Pirc nas seznanja s samoupravnimi družbenimi organi Zveze pionirjev Slovenije. Dr. Ilija Mrmak razčlenjuje marksistično vzgojo pionirjev; o idejnih in pedagoških vrednotah pionirskega samoupravljanja piše dr. Muhamed Muradbegovič iz Sarajeva. Internacionalistična
vzgoja in mednarodna solidarnost pionirjev Jugoslavije je naslov prispevka, ki ga je napisala v priročnik Rada Prelič. Kritičen zapis dr. Franca Strmčnika je posvečen mestu in vlogi pionirske organizacije v osnovni šoli. Prispevek Darke Marič Zveza pionirjev v reformi osnovne šole je nadaljevanje razmišljanj iz prejšnjega članka. Ana Vehar osvetljuje vlogo mentorja pionirske organizacije, a Klara Li-cinger pa govori v svojem prispevku o usposabljanju kadrov za delo s pionirji. Prispevek Metodika vzgojnega dela s pionirji v prostem času je napisal Rajko
Kladnik, Franček Bohanec pa Nekaj metodičnih izhodišč lite-rarno-estetske vzgoje. O likovnem mentorstvu pri mladih piše Marjan Tršar, s tehnično-kon-strukcijskimi dejavnostmi pionirjev nas seznanja Amand Pa-potnik. Pomemben je prispevek mag. Toneta Strojina Družbeno koristna izraba prostega časa mladih. Velike in praktične vrednosti so razmišljanja Hedvike Lešnik o pionirskih dejavnostih v celodnevni šoli. Zdrav otrok v sodobni šoli je zapis dr. Fine Dovečar. Emil Paravina je prispeval podroben zapis o sprejemu v Zvezo pionirjev. (Le bežno velja opozoriti na Paravi-novo delo Osposobljavanje pionirskih voditelja — upute za or-ganizatore i predavače seminara, ki ga je izdal Savez društava »Naša djeca« SR Hrvaške, Zagreb, 1978, strani 192!). Na koncu priročnika so razmišljanja Francija Kržana o sprejemu pionirjev v Zvezo socialistične mladine Slovenije.
Priročnik z bogato vsebino prihaja med mentorje ob pravem času. Njegovo mesto ni na knjižnih policah, pač pa na delovni mizi vsakega učitelja. Po njem bodo radi posegli vsi, ki skrbijo za rast mladega rodu, to pa so vzgojitelji, učitelji, društveni delavci in mladi, ki se v kadrovskih šolah pripravljajo in usposabljajo za delo s pionirji in mnogoterimi dejavnostmi prostega časa.
Ob koncu še kritična misel: škoda, da v priročniku ni obravnavanih še nekaj tipičnih dejavnosti pionirjev, ki so po naših osnovnih šolah množično zastopane. Tudi naklada bi morala biti višja, saj bi moral imeti priročnik vsak osnovnošolski učitelj!
MLADEN TANCER
1 l r ^.'r.a poklica je vse prej kot 0 ftosta zadeva. Mlad človek, nl 16 mora odločiti za svoj poklic, v? v>stav|jcn pred težko in odgo-^ Ipreškušnjo, ki je ne more
Jhopraviti sam. Pri tem mu ^ pomagati šola, učitelji, ^.poklicne svetova ‘ 'ahko naštevali. K ^'j .^more še to, da
•■j»u,yy*y iu, ua je človek ^ ot 'z*3'ro poklica še mlad in
W neP
j. '"alo p
Sa bi lahko pravilno
^ 'rp- nepoučen o tem in onem.
^lo pozna življenje in po-L'Ce’ tia bi lahko pravilno in
'4Udarno izbiral.
ri\
poklicev je veliko in vsak po-c' jUJa pred človeka svojevrstne 9 eve, ki se tako zelo razliku-nci fe ^ot Poklici sami. Zelo ra-
tUdi P0/’’ d° P°usamez-
teC r,| butcev: nekaten zahtevajo ^ || aje, ki je daljše, zahtevnejše, j jSj spet drugačni. In prav v 0 ^ je tudi eden izmed elemen-(F	Pre<J izbiro poklica ve-
,0 °^rat premalo upoštevamo.
^ašati se moramo, kakšne so ^ pobnosti tistega, ki izbira po-uP kakšna je njegova priprav-.. f"ost za šolanje. Nujno je, da / lro poklica prilagodimo oseb-sposobnostim mladega člo-4 st ^ so s^a razbčne. Po drugi .. pa moramo pred izbiro ' .l>ca upoštevati še osebna ' J8njenja in veselje do opravlja-’ nekega dela. Velikokrat se
4
. i *«y
j ®Saj'a, da so odločujoče želje in t pnjenja otrokovih staršev, ne (jJ a ^nimanje mladega človeka.
|A k,
/ji ‘adevati si moramo, da to od-[jii ipjmo. Dejstvo pa je, da lahko xj- jj Sl s svojim znanjem in izkuš-jt). jpdi veliko pomagajo svojemu (0. j, °ku, ki je pred težko življenj-„1 Odločitvijo.
^AŠKI JJE ŠIR_
iii, ^NOSTI
4 ^stavimo se pri vojaških po-4 za katere se v zadnjih letih ' °ča vedno več mladih ljudi, v j. °j na začetku je treba pouda-1 J’ ^ Je izbira vojaških poklicev p široka. Mladi ljudje pa veli-pat gledajo na poklic — tudi z iškimi je marsikdaj podobno
POKLIC
!; ŠIROKE
— samo z njihovih mikavnih strani, ali celo višine zaslužka. Ne smemo gledati samo s tega zornega kota in tudi ne s stališča težavnosti, ker se lahko v tem primeru mladi ljudje prehitro ustrašijo. Vsak poklic ima svoje lepe strani, nobeden pa ni brez težav. Te veliko lažje prenašamo takrat, če nas delo v izbranem poklicu res veseli. To je ena izmed prvin, ki jo moramo upoštevati pri odločanju za vojaški poklic. Pri izbiri poklica naj bi upoštevali tudi možnosti kasnejše zaposlitve. Povejmo, da v vojaških poklicih glede tega ni težav. Za vsakogar, ki je končal vojaško šolo, je zagotovljeno delovno mesto, kajti v vojaške šole sprejemajo toliko gojencev, kot jih kasneje v resnici tudi potrebujejo na delovnih mestih. Dandanes je vedno več novih poklicev, veliko več, kot jih je bilo še pred desetletji. Tako je tudi z vojaškimi, kajti vsesplošni napredek znanosti in tehnike vpliva tudi na obrambno področje in omogoča permanentno izpopolnjevanje in vsestranski razvoj.
RAZNOVRSTNOST
POKLICA
Vojaški poklici so zelo raznovrstni in pestri. Ne smemo pozabiti, da je naša ljudska armada in ves sistem ljudske obrambe in družbene samozaščite glede na namen in naloge tak, da povsem samostojno živi in deluje, seveda ob podpori vseh nosilcev, gospodarskih zmogljivostih. V sestavi ima poleg svojega pestrega borbenega dela, ki vključuje številne rodove, še vse tisto, kar je potrebno za prehrano ljudi, za oskrbo, preskrbo, vzgojo in izobraževanje. Vsi ti rodovi in službe, ki se v armadi vsestransko razvijajo, omogočajo pestro izbiro poklicev. Za primer naj navedemo podatek, da je samo med 'starešinskim kadrom okrog 70 različnih poklicev.
POGOJI ZA VOJAŠKI POKLIC
Glavni deli jugoslovanske ljudske armade so: kopenska vojska, vojno letalstvo in proti-
Kadri sestavina ljudske obrambe
zračna obramba in ''ojna morna- pa delujejo še številni rodovi, rica. V okviru teh glavnih delov Dobro je, da mladi ljudje pred
odločitvijo za vojaški poklic vse to dobro poznajo. Starešine v armadi sestavljajo mlajši oficirji in oficirji. Za poklice mlajših oficirjev je treba končati najprej osnovno šolo in kasneje vojaško srednjo šolo. Teh šol je več, pa tudi v n jih so najrazličnejše smeri Za poklic oficirja je potrebna uspešno končana srednja šola, na primer gimnazija, srednja tehniška šola, srednja vojaška šola ali katera druga in visoka vojaška šola. Za nekatere vojaške poklice, kot so zdravniki ali pravniki, se pripravljajo kandidati še s študijem na ustreznih civilnih visokih šolah ali fakultetah. Lahko torej rečemo, da ima vsakdo, ki je uspešno končal osnovno in srednjo šolo in se je odločil za vojaški poklic — ob tem pa mora izpolnjevati še vse zdravstvene pogoje — veliko izbire. To je samo kratka informacija, več o poklicih pa zvedo mladi ljudje vsako leto, ko izidejo razpisi za šolanje v vojaških šolah. Poklicno usmerjanje za vojaški poklic je dovolj široko razvito in na osnovnih šolah uspešno organizirano. Vse to pa pripomore k pravi odločitvi in izbiri.
SLOVENCI IN VOJAŠKE ŠOLE
Naša ljudska armada je kovačnica bratstva in enotnosti, je
armada vseh jugoslovanskih narodov in narodnosti. Prav zato si prizadevamo doseči, da bi bili vsi jugoslovanski narodi in narodnosti v armadi ustrezno zastopani, ne samo po številu vojakov, temveč tudi po starešinskem kadru. Zanimivo je, da v naši republiki tega sorazmerja še vedno nismo dosegli. Ob popisu prebivalstva 1971 je bilo od vseh prebivalcev Jugoslavije 8,2% Slovencev. Tudi odstotek starešin bi moral ustrezati temu razmerju.
Podatki pa govore, da je bilo 1. 1971 v armadi le 4 % oficirjev in 3 % nižjih oficirjev. Zaradi tega je CK ZKS na 28. seji 1972 leta razpravljal o vseh teh perečih vprašanjih in med drugim tudi sprejel sklep, da je treba zagotoviti da bo imela celotna slovenska družba aktivnejši odnos do reševanja kadrovske problematike JLA. Vojaške kadre je treba obravnavati kot pomemben del slovenskega strokovnega kadra in slovenskega izobraženstva.« To pomeni, da moramo mlade ljudi še bolj spodbujati in jim pravilno razložiti vse o vojaškem poklicu. Podobno je tudi s šolanjem v šolah za rezervne vojaške starešine. Tudi zanje se kažejo slovenski mladinci premalo zanimajo.
MARJAN TOŠ
Kabinet opreme za reševanje pilotov. (Foto: Dragoslav Uroševič)
Pravijo, da je lepši
Priporočilu republiškega odbora Sindikata delavcev vzgoje, izobraževanja in znanosti so se v teh dneh odzvale še osnovne šole Anton Aškerc v Velenju, Cerkvenjak v Slovenskih goricah, Limbuš in Videm pri Ptuju. To pomeni, da se uresničuje zamisel vsakemu pedagoškemu in raziskovalnemu delavcu Prosvetnega delavca. Ni vseeno, če je časnik le na šoli, čisto drugače je, če ga ima vsak delavec zase, da prebere to in ono takrat, ko ga najbolj zanima, ko lahko koristno izpolni bežne trenutke prostega časa.
Zelo smo se razveselili tudi pisem, ki govore, da je zdaj časnik lepši, bolj sodobno oblikovan, privlačnejši. »Zdi se mi, da je taka pot prava,« piše tovariš Franjo Marošek iz Vitanja, »časnik se nam bolj približuje«. Razumljivo, da bo še bližji, če ga boste pomagali spremeniti v živo stičišče mnenj, predlogov, izzivov in odmevov. Prav zdaj ob pomembnih javnih oravnavah predlogov novih zakonov in rešitev na področju vzgoje in izobraževanje je za to še posebno priložnost.
Uporabite jo!
Občni zbor Društva predmetnih in strokovnih učiteljev gospodinjstva
Več kot 80 učiteljev gospodinjstva iz vse Slovenije se je zbralo 17. februarja na katedri za kemijsko izobraževanje — RCPU na svojem zboru, ki so se ga udeležili predstavniki Centra lega zavoda za napredek gospodinjstva, Višje gospodinjske šole iz Zemuna, Zadružne zveze Slovenije — sekcije žena za-družnic in predsednik Društva prehrambenih in živilskih delavcev Slovenije.
Predstojnik oddelka za biologijo, kemijo in gospodinjstvo na Pedagoški akademiji v Ljubljani, inž. Saša Glažar je poročalo rednem in izrednem izobraževanju gospodinjstva, dr. Dražigost Pokorn pa je govoril o lanskem kongresu v Sarajevu na temo o prehrani. Justi Goličnik Zmaga je poročala o sodelovanju Mare Repena Osolnik, članice komiteja zadružnic mednarodne zadružne zvaže pri pospeševanju ekonomike gospodinjstva glede izboljšanja in povečanja proizvodnje hrane.
Inž. Andrej Berlot, predstavnik planske skupnosti za razvoj družbene prehrane SRS je govoril o sprejetih stališčih in sklepih skupščine SRS o nadaljnjem razvoju družbene prehrane in o načrtih in pripravi tehnologije v prehrambeni industriji. Poudaril je povezanost mnogih problemov in s še posebno potrebo po vzgoji in izobraževanju porabnikov vseh starosti. Marija Toplak, ki vodi oddelek za prehrano pri Zavodu za napredek gospodinjstva, je poročala o raziskovalni nalogi o porabi mleka v osnovni šoli, in o akciji, s katero naj bi povečali porabo mleka v šoli v letu otroka. Podjetja: Ljubljanske mlekarne, Kolinska in Pivovarna Laško so pripravila
pokušnjo skutinih namazov, mlečnih pijač in drugih jedil, tovarna Kolinska pa je pripravila kosilo. Člani društva so izpolnili anketne liste o testiranju jedil. Poročilo je zajelo pregled sklepov prejšnjega zbora in naloge, ki jih je še treba opraviti: popis opravil in del za vodenje skupnih gospodinjstev, pospeševanja kmečkega gospodinjstva, diete-tičarja, svetovalca za uporabnost stanovanjskega prostora ipd.
V poročilu izvršnega odbora je bilo največ povedanega o pomenu in nalogah, ki naj bi jih opravile podružnice društva: v Mariboru, Murski Soboti, Dravogradu, Celju, Novem mestu, Novi Gorici, Kopru, Kranju in v Ljubljani.
Poročilu je sledila živahna razprava o prihodnjem delu društva. Če na kratko povzamemo, so bile sprejete tele smernice za prihodnje delo: društvo bo sodelovalo pri raziskovalni nalogi projekta o razvoju družbene prehrane v Sloveniji, še nadalje bo sodelovanje s pedagoško akademijo pri rednem šolanju in izobraževanju ob delu, utemeljevalo področje gospodinjstva na vseh stopnjah usmerjenega izobraževanja, organiziralo seminarje o pripravah domačih jedi, pripravilo strokovne ekskurzije in predavanja itd.
Zato,da bi društvo lahko vse to opravilo, je zbor ustanovil komisije za prehrano, pospeševanje kmečkega gospodinjstva in turizma, za izobraževanje, informiranje in propagando, za učila in stike z društvi doma in v tujini. Občni zbor je podelil naziv častnega člana Čirih Bambič in Geli Marinc-Šetina.
Š G
Tovariš! Tovarišica!
ALI SI ŽE ČLAN SAMOPOMOČI?
Če še nisi, napiši pristopno izjavo, ki jo lahko dobiš pri poverjeniku ali pa na sedežu Samopomoči, v Gosposki ul. 3-1. nadstropje.
Samopomoč prosvetnih in znanstvenih delavcev Slovenije je stara že več kot 80 let. Je naslednica Učiteljske in Profesorske samopomoči. Ustanovljena je bila zato, da si lahko solidarnostno pomagamo takrat, ko smo v stiski, ko se pojavijo izdatki, ki jih z rednimi dohodki ne moremo poravnati.
Samopomoč daje svojim članom brezobrestno posojilo iz socialnega sklada in posmrtnino iz posmrtninskega sklada.
Članstvo v Samopomoči pomeni nadaljevanje-kofistne in zelo humane tradicije naših stanovskih tovarišev, pomeni pa tudi prijetno zavest, da s svojim prispevkom pomagamo tistim, ki so pomoči potrebni.
Letna članarina je za leto 1979 120,00 din.
Bodi dober in human tovariš in se včlani v svojo stanovsko organizacijo Samopomoč prosvetnih in znanstvenih delavcev Slovenije!
Obvestilo
Da bo dovolj krvi, tega nenadomestljivega zdravila, ki ga ne more izdelati nobena tovarna, vabi Rdeči križ Slovenije vse občane in delovne ljudi, da se v čim večjem številu udeleže krvodajalske akcije. Prijave sprejema občinski odbor Rdečega križa, v delovnih organizacijah pa aktivist RK, odgovoren za krvodajalstvo.
Darujte kri, dokler ste zdravi. Dajanje krvi je dokaz človečnosti in zato tudi eno izmed meril naše solidarnosti do sebe in drugih.
MAREC 1979
LITIJA	19.,	20
KRANJ	21.,	22.,	23.,	26.,	27.,	28.
ZAGORJE	29.,	30.
RDEČI KRIŽ SLOVENIJE
H
Vida Slivnikar-Belantič: Brez naslova — akril, 1978. Čar sproščenosti, svežine in izjemnega slikarskega temperamenta je že ob prvih nastopih akad. slikarke Slivnikerjeve na skupinskih razstavah opozarjal gledalce na novo umetniško osebnost. Po intenzivnem doživljanju, tenkočutnosti in moči realizacije je izstopala v začetnih realističnih študijah, kakor danes v svobodnih transpozicijah optičnih senzacij z dramatičnim notranjim dogajanjem. — Razen tega pa sodi med redke umetnice mlade generacije, ki delujejo tudi na pedagoškem področju; zavzeto vodi mladino pri grafičnem oblikovanju v Centru za tisk in papir.
irosvetm
delavec
Strokovno za prosti ča
Na lanski skupščini Zveze društev pedagoških delavcev Slovenije so sklenili, da bi bilo potrebno organizirati strokovne delavce, ki bi smotrno razvijali teorijo in prakso vzgoje za prosti čas. Izvršilni odbor ZDPDS je za to nalogo zadolžil posebno delovno skupino, da uresniči sklep.
Sekcija za pedagogiko prostega časa pomeni v bistvu strokovno organizacijo, ki naj bi skladno z interesi samoupravne socialistične družbe in s potrebami združenega dela pomagale razvijati ustvarjalno in polnovredno življenje v prostem času. Prizadeva si zlasti za boljše, poglobljeno vzgajanje in izobraževanje otrok in odraslih, da bi zavedno izrabljali prosti čas in razvijali dejavnosti prostega časa, ki so izredno pomembne pri uresničevanju vzgojnega smotra vsestranskega razvoja osebnosti. Pedagogika prostega časa pomaga na temelju marksizma kot temeljnega odnosa utrjevati in izpolnjevati človekovo vsestransko dejavnost in goji pristno socialistični humanizem, interna-cionalizem in sodelovanje vseh naprednih sil v procesu osvobajanja človeka. Taka strokovna organizacija torej razvija pedagogiko in andragogiko prostega časa tudi kot eno izmed temeljnih izhodišč spreminjanja odnosov v vzgojnoizobraževalnem procesu in razvoju samoupravnih odnosov. Zato spodbuja in povezuje medznanstveno sodelovanje vseh, ki lahko prispevajo k razvoju pedagogike prostega časa in razvijajo prosti čas kot področje človekove ustvarjalne in sprostitvene dejavnosti ter človekovega življenjskega okolja.
Sekcija za pedagogiko prostega časa bo predvsem usklajevala in povezovala strokovno delo pri reševanju vprašanj prostega časa. S tem bo skrbela za povezavo in pridobivanje izkušenj in spoznanj doma in v tujini in za izmenjavo izkušenj med podobnimi specializiranimi or-
ganizacijami s področja vzg0)* izobraževanja. V ta name11 organizirala različne sesta" posvetovanja, seminarje izmenjavo ustrezne dokurn^ cije ter literature. Obenef’. skrbela za razvoj informira"' tega področja, tako da bo M določene podatke in tudi izdajala potrebno gra' Odbor je že začel akcijo, 1 lahko zdaj, ko je zlasti še dej cem v celodnevni šoli, v odd"1 podaljšanega bivanja if drugje treba veliko pofflaf svetovati, prikazovati oblik" načine uporabe prostega "" izdajal občasno tako gr"1". Sekcija namerava spodbuja" organizirati dogovore za razi5" valno in pedagoško delo področju prostega časa in t magati pri vzgoji kadrov z" področje.

Delovanje strokovne se zajema tako pedagogiko P, stega časa kot sestavino vzgal nja in izobraževanja v vseh kah organizirane pedagoške javnosti, sodelovanje pri nad vanju in uresničevanju ra^t( naprav, igrišč in drugih objek, za prosti čas otrok, mladin" odraslih, dejavnostih prostc( časa v šolah in drugih organi"8 jah ter društvih, sodelovanj industrijo prostega časa ter d stvi množičnega obveščanja« delovanje z organizacijami« usposabljajo pedagoške kadd sodelavce za področje Pr°stJ časa in z vsemi, ki vplivajo naP litiko prostega časa v različni" teresnih in drugih skupno5
Delovna skupina je pripra' temeljne teze in pravila delo' nja, ki naj bi jih potrdi" skupščini sekcije v sredo, aprila v ljubljani. Pričakujejo« bodo zainteresirane delovne* ganizacije in druge skupnosti P1 slale na skupščino ljudi, kj' resnično strokovno ukvarjaj"! vprašanji prostega časa in pomagati razvijati njegovo^ ristno uporabo.
R. L.
Iz pisma upokojenega učitelja
Vladi mit a Bratuž-Furlan: Fosil — peščenec, 1978 — Arhitektko in akad. kiparko Bratuževo pri kiparskem delu v lesu, kovini ali kamnu odlikujejo na raznih stopnjah razvoja izdelan likovni nazor, iznajdljivost in estetičnost. V zadnjem obdobju jo inspirirajo na morski obali najdeni fosili; odkriva njihovo arhitektoniko, lušči značilne oblike, ureja njihv ritem in oblikuje samostojne likovne kreacije z zanesljivim občutkom za izrazni material — kamen. Ob posameznih plastikah je izdelala tudi nekatere domiselne notranje opreme javnih prostorov v turističnih mestih. — Kot pedagoginja skrbno vodi srednješolsko mladino pri plastičnem oblikovanju.
Imam vtis, da se vaših predhodnikov kar nekam sramujete. Tega pa ne delajo v vseh organizacijah,. Dnevno se srečujem s kolegi s pošte. Kako drugačni so odnosi tam med aktivnimi in upokojenimi poštnimi delavci. Ob novem letu jih povabijo, skupaj potujejo na izlete, kjer se lahko pogovorijo o nekdanjem in sedanjem delu, o napredku in slabostih. Tudi letovanje, rekreacija je pri poštarjih posebno poglavje. Učiteljev je zelo veliko, pa nimamo niti po-
Vabilo
čitniškega doma, ne ob morji111 v hribih, vsaj za upokojence Skratka, po upokojitveni odU"' si odpisan in nihče se te več* spomni! In to smo učitelji — "s ki smo v vseh časih solili pa"1 drugim in se postavljali ved* nekako naprej, ko je šlo za otl' niziranje in splošni napredek Spoštovani tovariš urednik* bi se dalo kaj storiti? Česa vs£! se spomnijo v drugih družbe11 organizacijah in to tudi izpeljeJ‘ Lepo, tovariško vas pozdra'11 upokojenec Ivan Globokar.
Časopis izdajata republiški odbor Sindikata delavcev vzgoje, izobraževanja in znanosti ter Izobraževalna skupnost Slovenije — Izhaja štirinajstdnevno med šolskim letom.
Tečajnike pedagoškega tečaja v letu 1948—49 v Koroški Beli p1^ vodstvom tov. Draga Vončina vabimo na družabno srečanje ob letnici, ki bo,24. marca,ob 11. uri v gostilni Maček, Cankarievo"j brežje 15—17, Ljubljana. Osebnih vabil ne bo, zato prosimo, da ob’ stite vsakega tečajnika, če veste, kje je.
Za odbor: Ela Divjak-Kukovec, Osnovna šola F. Osojnik, i’11
Vabilo učiteljem pevcem * v
Ureja uredniški odbor. Direktor in glavni urednik Rudi Lešnik, odgovorna urednica Marjana Kunej, tehnična urednica Tea Dominko.
Naslov uredništva: Ljubljana, Poljanski nasip 28, tel.: 315-585. Naslov uprave: Ljubljana, Nazorjeva 1/1, telefon: 22-284, poštni predal 65, Ljubljana 61104.
Rokopisov in fotografij ne vračamo, posamezni izvod 4 din. Letna naročnina 100 din za posameznike, za delovne organizacije 160 din, za študente 50 din. Št. tek. računa 50101-603-46509.
Tiska ČZP Ljudska pravica. YU ISSN 0033-1643 Po mnenju Republiškega komiteja za vzgojo in izobraževanje je časnik »Prosvetni delavec« prost temeljnega davka od prometa proizvodov (glej 7. točko 1. odstavka 36. člena zakona o obdavčenju proizvodov in storitev v prometu).
Vabimo nove učitelje — pevce v naš stanovski zbor. Zglasite 5" Ljubljani pri Zvezi kulturnih organizacij Slovenije, Dalmatinova pri tovarišu Mitji GOBCU
—	v Mariboru na Zavodu SR Slovenije za šolstvo, Tomšičeva 45,P tovarišu Branku RAJŠTRU
—	v Celju na Zavodu SR Slovenije za šolstvo, Cankarjeva 1, pritoVl rišici Vidi BUKOVAC
Postani redni član UPZ »Emil Adamič«. Strokovno se boš izpopf"11
v glasbi, vsebinsko boš izpopolnil svoj prosti čas.
Vsak pevec UPZ »Emil Adamič« veliko prispeva k razvoju našeg*8 bene kulture.
UČITELJSKI PEVSKI ZBOR SLOVENIJE »Emil Adamič«
Ljubljana, Komenskega 19