študentski list
Ljubljana, 27. oktobra  1965
Letnik XVI.
številka 4
tribuna
O >CO
O univerzi je bilo v zadnjih nekaj mesecih izre-čenih mnogo sodb (in obsodb), ki so bile podprte s »konkretnimi dejstvi«, ta pa največkrat različno inter-pretirana. Posplošena ugotovitev bi se verjetno gla-sila: univerza postaja splošen družbeni problem.
Za to ugotovitev ne govori le dejstvo, da je bila univerza večkrat označena kot »odtujena«, »abstrakt-na«, da prehaja v »akademizem« in »intelektuali-zem«. Vse to v narekovaju zato, ker so te ugotovitve podane s stališča naše (proizvodne) prakse, torej ne-kritično, saj ni bilo nikdar zastavljeno vprašanje te-ga stališča samega, vprašanje, koliko je ta naša kon-kretna praksa sama odtujena sodobni (proizvodni) praksi.
V zadnjem času se s strani družbe močno pove-čuje pritisk na univerzo v obliki želje po izobrazbi, po študiju ali vsaj »akademskih časteh«. Vsega tega pritiska univerza ni sposobna absorbirati, pa smo za-to (toda rie samo zato) priča pravemu izbruhu vi-sokih in višjih šol. Ta povečani pritisk se izraža tudi v poslabšanih razmerah na univerzi; ob tem lahko mirno zapišemo, da reforma univerzitetnega študija v svojem najbistvenejšem ni uspela.
Problem je dvojen: navznoter se kaže kot neor-ganiziran ali slabo organiziran študij, kot problem selektivnih iz$itov, osipa, itd., kot problem v bistvu absurdne zahteve nekaterih univerzitetnih delavcev, naj praksa izdela »profil kadrov« kakršne potrebuje, univerza pa jih bo »izdelala«. Navzven pa se problem pokaže samo takrat, kadar se zaostri, kadar je druž-ba prisiljena dajati več, kadar zahteva več ali bolje ali drugače izobraženih strokovnjakov, kadar se za-stavi vprašanje socialne strukture študentov itd. Pri-znati je treba eno: vse te probleme rešujemo, toda rešujemo jih kot pojave, kot aktualne in boleče feno-mene, nikdar pa ne sežemo globlje, ne iščemo vzro-kov. Vselej gre le za družbeno kurativo, nikdar ali malokdaj za preventivo.
Primer takega reševanja je trenutno najaktual-nejši problem: materialni položaj študentov. Ta je bil doslej vselej reševan z »udarnimi gasilskimi eno-tami«, ko je že gorelo, nikdar pa nam ni uspelo pre-prečiti problema v njegovem bistvu, preprečiti vzro-kov. Sistem štipendiranja je v glavnem neizdelan, ne-izpeljan, zato nestimulativen in sploh nezadosten. Prav isto lahko očitamo sedanjemu sistemu krediti-ranja: po obsegu nezadosten, neizdelan in krivičen. Vendar je jasno, da se v reševanju problema giblje-mo znotraj teh dveh relacij v obliki dileme ali kom-binacije, in da nekega jtretjega realnega izhoda ni.
Reševanje naj bi verjetno teklo po dveh tirih: prvi upošteva obstoječo situacijo in začenja v njej, drugi končuje v nekem sistemu, ki bi bil ne samo boljši, temveč tudi (predvsem?) pravičnejši. Dilema se pojavlja zato, ker takozaprvo (štipendije) kotdru-go varianto (krediti) lahko navajamo dejstva. Za šti-pendije govori to, da teoretično ni moglo priti do nikakršne hiperprodukcije kadrov, da tisti trenutek, ko zanje ni bilo družbenih potreb, tudi štipendij ni bilo itd. (toda ta »za« je na dokaj rahitičnih nogah ob vprašanju, kakšna je ta praksa, ki delegira šte-vilo inženirjev, zdravnikov itd., in ob ugotovitvi, da štipendij ni bilo niti ob vnebovpijočih potrebah. Mar je lahko štipendija tista vez, ki povezuje »prakso s teorijo«, »proizvodnjo z univerzo«, ali je to lahko in mora biti delo na univerzi?'!).
Za kredite govon to, da so dostopnejši, stimula-tivnejši, pravičnejši v tem, ker omogočajo študij vsem. Toda krediti so tudi odgovornejši, ne le za štu-dente, temveč tudi za družbo. S kakšno pravico sprej-memo v prvi letnik nekega oddelka dvakrat več štu-dentov, kot jih sme, to se pravi, da objektivno more preiti v drugi letnik, in nato vsem tem »vpisanim in (vnaprej) obsojenim« podeliti kredite?
Takih »za« in »proti« je še mnogp. V sedanji situ-aciji je nujno, da jih določneje domislimo, posta-vimo drugega zoper drugega, pretehtamo, izberemo in se odločimo. Toda treba je, da »premišljujemo« prav vsi, zakaj ta problem ni univerziteten, temveč družben.
Tribuna bo v prihodnjih številkah poskušala od-preti nekaj teh problemov, prav zato, da se omogoči javna in odkrita diskusija. Apeliramo na vse odgo-vorne, da se vanjo vključijo, da s tem izločimo mož-nost špekulativne rešitve in omogočimo rešitev dile-me, ki bo dolgoročnejša in smiselnejša rešitev, ne pa »gasilska akcija«.
Verjetno je tragično in simptomatično, da »druž-benost« univerze priznavamo šele sedaj, ko je postala splošno družbeni problem: torej prav zaradi zaostre-nih odnosov. Mi vsi, ne le univerzitetni delavci, moramo poskusiti vzpostaviti drugačne.
Zato v razpravo pozivamo prav vse: organizacijo Zveze študentov, vse odgovorne forume, štipenditorje in štipendijske sklade, delovne organizacije, predstav-nike občinskih skupščin in zlasti študente. Kajti reši-tev ne sme biti parcialna in v korist nekaterilh, mar-več mora vsebovati korist za vse.
Milan Pintar
Znotraj     Foto: Karpo Ačimovič
VPRAŠANJA UČNO-VZGOJNEGA PROCESA NA FAKULTETAH______
OKROGLA MIZA TRIBUNE
V  našem drugem razgovoru za okroglo mizo smo želeli osvetliti vprašanja, ki se pojavljajo predvsem na ravni fakultet in ki jih tako ali drugače univerzitetni delavci rešujejo  neposredno pri  svojem delu.  Zato  smo  na naš  razgovor  povabili po  enega delavca z vsake fakultete. Zdi pa se, da so univerzitetni delavci tako preobremenjeni z najrazličnejšimi sestanki, da ne utegnejo še med seboj razpravljati o svojem delu. Tako  se  večina žal ni mogla odzvati našemu  vabilu.  Snov razgovora smo  razčlenili v tri točke:
1.   ORIENTACIJA,   SELEKCIJA,   DIFERENCIACIJA.   V   ta   okvir  so.di   vprašanje, kdaj in kako usmeriti mladega človeka, da bo izbral sebi, svojim sposobnostim in zanimanju   primeren   študij;   dalje,  kako  zgraditi  strog  in  pravičen   sistem   selekcije, v katerem bi tisti, ki bi bili izločeni, zgubili kar najmanj časa, sposobni pa lahko kar najhitreje in najkvalitetneje razvijali svoj študij. In končno sodi sem tudi vprašanje, kdaj in kako naj se študentje usmerjajo v poglobljeni študij ožjega območja, kako zagotoviti uspešno specializacijo obenem s širokim poznavanjem svoje stroke in njenega mesta itd.
2.  SEMINARSKI NAČIN DELA IN IZPITNI REŽIMI. Pod to točko smo razprav-Ijali o seminarjih, v katerih študent aktivno razvija in pridobiva znanje pod neposred-nim vodstvom in nadzorstvom docenta; o vzrokih, zakaj ta način dela ponekod ni naj-nspešnejši  in  kakšne  nove  oblike  bi  kazalo  uvesti.  Po  drugi  strani  pa sodi  pod  to točko  razprava  o  problematiki  izpita  kot načina  preverjanja  in  vrednotenja  znanja. Je to edini način, ali ga lahko (moramo) kombinirati z drugimi? Če ni edini, kakšni so   drugi   načini   preverjanja   in   ocenjevanja  znanja?   Danes  pride   študent   marsikje v neposreden stik s profesorjem šele na izpitu; je to prav?
3.   ASISTENTI,   DEMONSTRATORJI.   Ce   hočemo   zagotoviti   kontinuiran   študij, v katerem je študent kar najbolj aktiven in samoiniciativen — po drugi strani pa čim več v neposrednem stiku z docentom ali drugim vodjem svojega študija, potem moramo izkoristiti vse možnosti, ki nam jili nudi ustanova asistentov in demonstratorjev. Status obojih je precej nejasen, vendar lahko zelo natančno opredelimo delo, ki ga opravljajo. Je njihovo zdajšnje delovanje zadovoljivo? V kateri smeri in kako je treba prevrednotiti njihov status, da bi nam omogočal sodobnejši in uspešnejši študij? Kakšne bi bile tedaj njihove naloge?
V  razpravi sodelujeta Miroslav Kališnik, docent na medicinski fakulteti, in France Križanič,  izredni   profesor  na  fakulteti  za  naravoslovje  in  tehnologijo.   Pismene  pri-spevke pa sta poslala Franc Gologranc, docent na fakulteti za strojništvo in Boris Pa-ternu, docent na filozofski fakulteti.
KALIŠNIK
Ne bi želel začeti s komplimenti, vendar je dejansko treba pohvaliti iniciativo ure-dništva Tribune, in sicer zato, ker se mi zdi, da je resen odnos študentskega ča-sopisa do važnih problemov zelo pozitiv-na stvar.
Že dalj časa nisem opazil revolverskih člankov, zaradi katerih sem jo včasih z nejevoljo odložil. Mislim, da so proble-mi na univerzi dejansfco težavni in da se jih ne da kar mimogrede odpraviti. Zato pozdravljam vašo pobudo. Na sestanek sem prišel z veseljem in z zanimanjem, da bom slišal mnenje tako svojih tovari-šev, ki učijo na univerzi, kot študen-tov. Zelo rad bi izmenjal poglede, izkušnje in prav rad bi skupaj z vami razpravljal o  vprašanjih,  ki  ste  jih načeli.
O nekaterih točkah obširnega progra-ma ne morem zavzeti nikakršnega do-končnega stališča; če sem pošten, mo-ram priznati, da zato, ker mi stvari niso še jasne. Verjetno pa je tudi, da nekate-ra vprašanja sploh niso rešena ne v sve-tu ne pri nas in bi jih bilo treba šele raziskati.
Univerzitetna pedagogika ali bolje re-čeno hebagogika, ker gre za mladostni-veka, najbrž iji popolnoma razvita stro-ka, najbrž ni popolnoma razvita stro-in tako ne odgovarja na vsa vprašanja — žal nv. je, da tu med nami ni nobenega pedagoga.
Ko sem poslušal nekoč neko predava-nje o vlogi znanosti, sem slišal tole zelo
TRIBUNA  —   IZDAJA  UO  ZŠJ
— UREDNIŠTVO IN UPRAVA TRG REVOLUCIJE l/II - TE-LEFON 21-280 — TEKOCI RA ČUN 503-608-72 — LETNA NA-ROCNINA TISOC DINARJEV. POSAMEZEN IZVOD 40 DI-NARJEV - ROKOPISOV IN POTOGRAFIJ NE VRAČAMO — TISKA CP DELO, LJUBLJANA, TOMŠICEVA 1, TELEPON 23-522 — POŠTNINA PLACANA V GOTOVINI
UREDNIŠKI* OOBOR:
FRANCE    ANŽEL    (TEHNICNI
UREDNIK)
RASTKO MOČNIK (ODGOVOR-
NI   UREDNIK)
MILAN PINTAR
DIMITRIJ RUPEL
zanimivo misel: »Večkrat bi bilo dobro zamenjati parlament z elektronskimi mo-žgani in ob te elektronske možgane po-staviti ljudi, ki bi vanje dajali samo ustre-zne podatke in vprašanja ter dešifrirali odgovore, ki jih dajejo možgani. Na ta način bi si prihranili mnogo časa, tru-da in sredstev«.
Neredko se dogaja, da škodljiv parla-mentarizem o kakšnih vprašanjih samo medli situacijo. Zato skušajmo študirati in raziskovati te probleme, ki so še nerešeni, ker vsi sodimo, da ne morerno dati od-govora nanje. Ta misel ni nova. Po svetu in v naši državi so raziskovalne ustano-ve, ki proučujejo tovrstne probleme, na primer zavod za univerzitetni pouk v No-vem Sadu v okviru rektorata univerze. Ponekod obstajajo po fakultetah metodo-loške komisije, ki imajo podoben namen — na znanstven način proučevati ta vpra-šanja.
KRI2ANIČ
Pozdrav in zahvala Tribuni za po-gumno izrečene besede: orientacija, selek-cija, diferenciacija Prišle so pravi trenu-tek; letos je še čas, da razmislimo, kako bomo Slovenci sr,opili v tretje tisočletje, predlagana gesla pa kot nalašč sodijo v tako razmišljanje. Le v enem se s Tribu-no ne strinajm, da gre za probleme predvsem na fakuitetni ravni. Vpraša-nja so splošnega pomena in le družba v celoti, taka kot je in taka, kot naj bo, jih-lahko rešuje in reši   Ne pravilnikov in ne
sistemov za usmerjanje ne potrebujemo, le družbo, k jasnemu cilju naravnano, spo-sobno, da z vso močjo zagrabi mladega človeka in ga oblikuje v zavestnega in sposobnega soustvarjalca.
Cilj naše družbe je jasno zastavljen in že z imenom države izpovedan. Sposob-nosti družbe za usmerjanje, izbor in raz-členjevanje pa je treba šele razviti. Za zdaj, ali vsaj do zdaj, je v našem gospo-darstvu in v naši nadgradnji tako kot v moderni umetnosti. Vse je dobro, ker se da vse interpretirati Zato so tudi naše na-pake vselej pravilne Reforma, če naj bo res revolucija v vseh nadstropjih, pa nas sili v realistični. normativni pogled na stvari.   '
Pri usmerjanju mladega človeka igra odločilno vlogo srednja šola. V letih, ko se človek oblikuje, sedi pač v srednješol-skih klopeh. Tu, v gimnaziji bi morali de-tati najboljši ljudje naroda Osebnosti, ši-roko razgledane po svoji stroki, ki bi čutile njen današnji utrip in ga znale po-sredovati mladim. Ob njih bi učenec pre-skusil svoje moči in se ogrel za ustrezno življenjsko pot. Gimnazija bi morala biti močno selektivna šola tako za učence kot za profesorje. Toda doslej je družba zelo malo storila za boijšo selekcijo srednje-šolskih kadrov, po vojni je njihov ugled prej pade kot narasel. Ničesar nismo sto-rili, da bi se za ta poklic odločali naj-boljši. Naša prva naloga v prihodnjih desetletjih bo zgraditi kadrovsko močno gimnazijo
Na univerzo pride študent z že izbra-nim ciljem, naloga univerze je, da ga za ta cilj usposobi uvede v strokovno ali ce-lo v znanstveno delo. Tudi ta naloga terja profesorja — kažipot, ki ga ne najdemo povsod. Sam mora biti aktiven delavec v svoji znanosti, p« bo znal biti tudi dober učitelj. Njegovo znanstveno delo mu bo najbojši vodi<5 pri pouku, navedlo ga bo na najustreznejše oblike dela z učenci.
Pri nas smo daleč od take persanalne unije znanosti in pouka. Tako zelo zahtev-no kadrovsko politiko je imela univerza le leta 1919. Tedaj pa njeno uresničenje ni bilo tako težko kot danes; kadrov ni bilo treba oblikovati, fcar uvozili so jih. Danes si velja zastaviti vprašanje: ali je bolje vztrajati pri celotni slovenski univerzi pro domo ali pa vsaj nekatere profile šolati drugje. Delitev dela med jugoslovanski-mi univerzami bi lahko prispevala k boljši kvaliteti. Za marsikatero stroko bi bila ena stolica v Jugoslaviji dovolj. Ko bo en-krat naša industrija res industrija in ne prepleskana obrt, se nam bo posvetilo, da je pametneje in ceneje šolati kadre v tu-jini in jih zaposlovati doma, kot pa šolati doma in jih zaposlovati v tujini.
To je nekaj bežnih in površnih misli, ki so mi vzrojile po glavi ob vašem vabilu.
TRIBUNA
Kaj mislite o tisti vrsti orientacije, ki so jo prakticirali na medicinski fakulte-ti in katere posledica je bila, da je ta fakulteta absorbirala odlionjake?
KALIŠNIK
Naša fakulteta vsako leto sprejme ti-ste, ki imajo po dosedanjih izkušnjah naj-več možnosti, da bodo uspešno študirali. To pa še zdaleč niso samo odličnjaki.
TRIBUNA
Zdaj izdelujejo načrt, da bi mladino usmerjali že v zadnjih dveh letih gimna-zije.
KALIŠNIK
Zavzemam se za to, da bi moralo bi-ti usmerjanje mlaaine v poklice kontinu-iran proces, ki bi se začel v najzgodnejši mladosti in trajal vso šolsko dobo. Mla-dino lahko usmerimo v določene poklice ne samo glede na njene sposobnosti, am-pak tudi glede na objektivno potrebo družbe po ustreznem strokovnjaku. Zato bi bilo potrebno, da bi za vse profile stro-kovnjakov izdelah dolgoročne plane.
TRIBUNA
Družbenih planov kadrov ni mogoče izdelati.
KALIŠNIK
Ni res. Na seminarju v Dubrovniku »Univerzitet danas« je bila na primer po-sebna tema posvečena vprašanju planira-nja visokošolskih kadrov. Priznam sicer, da niso bile podane rešitve, bili pa so nakazani principi planiranja, to se pravi, da ti principi obstajajo in da jih je treba uveljaviti.
Razmišljal sem o planiranju medicin-skih strokovnjakov. Vemo, kako se na-še prebivalstvo razmnožuje, lahko tudi približno predvidimo, kako se bo ver-jetno gibalo prebivalstvo v mestih in na vasi. Lahko tudi predvidimo, kdaj bodo ti zdravniki, ki danes živijo, upokojeni ali umrli, koliko zdravnikov potrebujemo po normativih svetovne zdravstvene organiza-cije in koliko jih danes iraamo.
TRIBUNA                                                 j|
Vrnimo se na prejšnje razpravljanje: če bi torej ozdravili razmere na srednji šoli, ali bi na univerzi odpadel velik zla? ECALIŠNIK
Opažamo, da je znanje kandidatov vsa-fco leto boljše, ker opozarjamo že sred-nješolce na program naših sprejemnih izpitov Zato smo letos predlagali zavodu za napredek šolstva, da poverno vsem šo-lam, kakšno izobrazbo pričakujemo od ti-stega dijaka, ki naj bi uspešno študiral medicino. S tem bi nekoliko vplivali na izoblikovanje programa srednje šole, zla-sti tako, da si bc vsak dijak izbral še po-seben predmet katerega bo več poslušal, več študiral
KRIZANIC
Selekcija je družbeni proces in če ta proces nasploh ni kontroliran, ga je tre-ba kontrolirati vsaj v srednji šoli. Ge *sred-nja šola fce kontrole ni sposobna organi-zirati, ji lahko pri tem zelo veliko poma-
Nadaljevanje na tretji sfe
BREZ BESED
TE DNI NA NA&IH FAKULTETAH
Kam se pa rinete, ali ne vidite, da
je   že   vse   nabasano   do   zadnjega
kotička?
Presneto! Jaz moram noter, jaz sem
profesor.
Nadaljevanje z druge stranl
ga univerza. V učnih programih utegnejo v tej smeri veliko pomeniti izbirni pred-meti. Matematiki pa imamo večletne zelo dobre izkušnje z interesnimi krožki za srednješolce. To je pomembno usmerja-nje v organizaciji matematičnega dru-štva in fakultete.
Važno vlogo igrajo tudi vsakoletna tek-movanja matematikov na republiškem, dr-žavnem in mednarodnem nivoju. To usmer-janje sicer ne vodi vedno na matematič-ni oddelek, vendar precej poveča dotok odličnih študentov na vse ostale naravo-slovne stroke. Pri usmerjanju mladine pa danes deluje tudi faktor, proti kateremu smo brez moči, to je materialna spod-buda. Neurejena materialna pomoč in nepravilno vrednotenje poklicev lahko spodbije vsako še tako sistematično usmerjanje. Delni odraz tega je tudi da-našnja socialna struktura študentov na univerzi 2e leta so aiani podatki o zelo nizkem procentu delavskih in kmečkih otrok na univerzi, toda v vseh teh letih .niso storiJi ničesar. da bi izboljšali to si-tuacijo
KALISNIK
Vzroki za takšno stanje so seveda pov-sem zunaj univerze. Krivično, toda zako-nito je obenem, da ima otrok intelek-tualcev boljšo izobrazbo, a ne zato, ker bi jo zaslužil, pač pa zato, ker mu jo starši nudijo. To je krivično do otrok, ka-teri starši niso intelektualci. Rešitev je v izdatnejši družbeni pomoči tem drugim otrokom.
TRIBUNA
želeli smo se pogovarjati tudi o pro-blemu diferenciacije v unrverzitetnem štu-diju.
KALIŠNIK
Ali ni specializacija boljši izraz kot di-ferenciacija?
TRIBUNA
Skušali smo problem zajeti širše, kot pa ga razumemo pod pojmom specializa-cija. Gre za koncipiranje študija, ki bo po-svečal posebno skrb formiranju znanstve-no raziskovalnega kadra. Poleg standard-nega pomena pojma specializacije smo hoteli z diferenciacijo zajeti še problem svobodnejšega načrtovanja profila diplo-manta na osnovi svobodnega povezovanja kateder.
KALIŠNIK
Ob reformi smo slišali najrazličnejša mnenja, kdaj naj bi se specializacija priče-la. Nekateri bi jo vpeljali že kar v I. let-niku. Predlaganih je bilo veliko število ¦ specializacij, na koncu so se zadovoljili s štirimi, danes pa je postal študij zopet enoten s tern, da je specializiran samo sto-matološki študij. Uveljavljeno pajeprinas poglabljanje v določeno medicinsko stro-ko glede na želje in sposobnosti. Ti specia-lizirani kurzi sprejmejo le omejeno šte-vilo slušateljev, ker so organizirani po principu delovnih grup.
S takim sistemom se  varujemo prehu-de specializacije,   ki   bi   bila  zaradi   eno-iskosti škodljiva.
IBUNA
V seminarskem načinu vidijo jugoslo-iske univerze magično formulo za iz-Bod iz današnje kntične situacije — obli-ko, tri naj poveže učitelja s študentom in študij s prakso.
KALIŠNIK
¦t Nedvomno  je težava pri razpravljanju
W seminarskem načinu študija v tem, da
seminar sam ni definiran, pač pa na raz-
ličnih   fakultetah   ali   katedrah   pod   tem
^pjmom razumejo * različne stvari. t Seminarski študij vsekakor predpostav-ja ožje delovne skupine, to pa je ob ogromnem številu slušateljev na nekate-rih fakultetah iluzorno. Sam se zavzemam za idejo t. i. programiranega študija kot možne delovne oblike na univerzi.  Popolna realizacija programiranega štu- pri nas ni mogoča, ker nimamo na voljo ustreznih strojev, niti programiranih ^jčbenikov. Obnese pa se nekoliko modifi-
 oblika — vodenje študija. Vodeni. študij pri nas poteka nekako kole: vsakih 14 dni pišejo slušatelji po ekaj nalog. Taka naloga obsega snov, bravnavano v preteklih 14 dneh, da pa povezovali tudi že predelano snov, po-segajo naloge tudi nekoliko nazaj. Da za-radi prevelikega obsega odgovori ne bi jževali ocenjevanja vsebine, te naloge piziramo v smislu objektivnih testov, ta-ko da študent samo izbira odgovore. To omogoča objektivno točkovanje študento-vega znanja. Ugotoviti je celo možno, v kakšnem procentu je študent predavano tvarino osvojil
Zelo važno pri vsem tem je, da učitelji lahko ugotovimo, katerih poglavij večina študentov ni razumela Ta mesta lahko potem še enkrat in bolje obdelamo. Tako se mi sami prilagajamo znanju oziroma neznanju študentov.
Ob sklepnem izpitu imamo o vsakem študentu   že   ustvarjeno    dokaj   precizno
Pko. Na osnovi tega smo najbolj zavze-q študentom izpit olajšali in se je na njem odločalo v glavnem o tem, ali mu damo odlično ali prav dobro oceno. Iz-pit je v tem primeru skoraj samo formal-nost. Po izpopolnitvi sistema nameravamo
izpit celo opustiti za vse tiste, ki bodo red-no in uspešno sodelovali. O samih izpitih menim, da so sicer pomemben pedago-ški akt, če je izpraševalec ustaljena oseb-nost. Po izpopolnitvi sistema nameravamo ševalec je tudi človek, podvržen najraz-ličnejšim vplivom, ki jih nekateri pri spraševanju in ocenjevanju znajo izločiti, drugi pa ne Prav zaradi tega je testira-nje na izpitih dobrodošla pomožna me-toda.
TRIBUNA
Kako   vodenje   enega   predmeta   vpliva na prizadevnost študentov pri drugih pred-metih? KALIŠNIK
Vodeni študij seveda maksimalno veže študentovo pozornost, kar ima za nor-malno posledico zipanjšanje pozornosti pri drugih predmetih. Ravno zato bi bilo treba voditi študij pri vseh predmetih, ki jih  študent  vpisuje  sočasno.
Poseben problem pri vodenem študiju je pedagoška dilema: voditi ali pustiti ra-sti. Rešitev bi bila v naslednjem: najprej voditi, potem pa vse bolj sproščati in pustiti rasti. S tem svobodno intelekual-no zorenje ni omejeno. Ob prehodu iz gimnazije na fakulteto pa je vodenje štu-denta zelo potrebno. Dodati moramo še, da vodeni študij sam predvsem aktivira študenta pri asimiliranju izobrazbe. Od seminarjev pa pričakujemo, da bodo štu-denta uvajali v kritičen študij slovstva oziroma ga navajali na znanstven način mišljenja.
GOLOGRANC
O problematiki študija
na strojni fakulteti
V pretektih 20 ietih je nagel razvoj na vseh področjib gospodarstva in tehnike povzročil velike spremembe in s tem ve-like potrebe po kadrih z višjo in visoko izobrazbo. Tudi pri nas vddra tehnika in z njo vred vsakovrstni stroji na skoraj vsa področja sodobnega življenja, in to veliteo hitreje, kakor je mogoče pripravljati in vzgajati ustrezne strokovnjake, ki so po-trebni za ustvarjanje in vzdrževanje čeda lje bolj zapletenega tehnološkega mehaniz-ma. Iz tovarn izginja grobo fizično delo, na njegovo mesto pa stopajo stroji, ki ne le nadomeščajo in pomnožujejo človekovo fizično moč, temveč bolj in bolj prevzema-jo tudi vlogo uravnavanja raznih tehničnih dogajanj. Ta tehnični napredek pa člove-fca ne izriva iz delovnega mesta v proiz-vodnji, temveč mu le odkazuje bolj inte-ligentno delo, oziroma ga vedno bolj us-merja s težkega fizičnega na še zahtevnej-še umsko delo
Problem neskladnosti med razpoložlji-vimi strokovnimi kadri in naglim razvo jem tehnike ter izgradnjo industrije je pri nas zlasti občuten na področju strojni-štva, saj smo se Slovenci lahko lotili stroj-niškega študija v omembe vrednem obse-gu šele po drugi, svetovni vojni. Ceprav je fakulteta za strojništvo dala že lepo šte-vilo diplomantov, je pomanjkanje stroj-nih inženirjev še vedno občutno, pa naj bo to na področju tehnologije, konstru'k-cije, energetike, procesne tehnike ali na številnih drugih področjih gospodarstva.
Pravilno pojmiovand inženirski poklic postavlja zelo zahtevne pogoje.- kritično in realno usmerjen razum ter krepko psihič no konstitucijo. To velja še posebno za strojnega inženirja, pa najsi dela za risal-no desko v konstrukcijskih oddelkih ali v proizvodnih obratih tovame, v energetskih centralah i.td Sposobnost za hitre in jas-ne odločitve ter čut odgovornosti so prav tolikšnega pomena, kakor sposobnost za pravilno wklju2itev v proizvodno skupnost in tovariški odnos do vseh sodelavcev. Brez teh lastnosti ne sme biti nihče, kdor tioče biti inženir. To pa so zvečine lastno sti, ki se ne dajo priučiti v šoli, marveč morajo biti človeku vsaj v bistvu priroje-ne kot prava moralna podlaga za poklic. šola lahko daje le temeljito osnovo in pri-pravo, lahko oblikuje tehnično mišljenje tnženirja, dokončno pa ga izoblikuje šele praksa.
Problem usmerjanja mladega človeka v določen študij, ki naj bi ustrezal njegovim sposobnostim in njegovemu zanimanju, mora reševati tn po možnosti rešiti že srednja šola. Fakulteta za strojništvo do-slej nd preverjala sposobnosti kandidatov, če so le zadostili formalnim pogojem vpi-sa, to se pravi, 5e sq z uspehom zaključili ustrezno šolo druge stopnje. Pakulteta za strojništvo doslej tudi ni omejevala vpi-sa, čeprav Jo prostorske in kadrovske raz-mere silijo v to že vsa leta njenega obsto-ja. Poskusi v tej smeri so ostali tudi vse-lej neuspešni, čeprav vedo univerzitetni in višji organi, da je sedanja zmogljivost fa-kultete neprimemo manjša od dejanskih potreb. Mislim pa, da sedanji način izbira-nja in usmerjanja kandidatov ni najslab-ši, saj je prav prvi letnik študija za no-vince najtežja, hkrati pa tudi najbolj ob-jektivna preizkušnja lastnih sposobnosti. Po dosedanjih izkušnjah odpade že v teku prvega semestra tisti dei slušateljev, fei se je vpisal fiktivno. Vendar bi se da-lo precejšen del teh novincev, ki se ne znajo takoj v prvem semestru vključiti v redno študijskio delo, rešiti, če bi delovne razmere na fakulteti ustrezale zahtevam, kakršne postavlja sodoben študij strojni-štva. Zlasti pereče je v prvem letniku vprašanje ustre2aiih prostorov za predava-
nja in vaje, pomanjkanje laboratorijske opreme in zadostnega števila asdstentov, kar onemogoča individualno delo s študen-to. Skrb za učne uspehe posameznikov in stalno nadzorštvo nad njimi pa sta pri se-danjem študijskem sistemu veL kakor nuj-na.
Razumljivo je, da se težavne razmere, v katerih se odvija študij na fakulteti za strojništvo, kažejo tudi v učnih uspehih ter nivoju in strukturi znanja slušateljev. Za študij strojništva ni dovolj, da slušate-lji pasivno sprejemajo učno snov na pre-davanjih ali iz skript, temveč bi morali v mnogo vedji meri aktivno ustvarjati in samostojno o^ravljati številne programe in vaje, ki naj bi jih uvajale in usposobile za prakso. Dofeler faikulteta ne bo mogla nudati zlasti mlajšim slušateljem možno-sti, da opravijo vse svoje študijske obvez-nosti v prostorih fakultete, pod stalnim nadzorstvom in ob stalni pomoči asisten-tov, ni rooč pričakovati od njih takšnih uspehov, takega znanja in ndvoja, kakršne-ga pričakuje od njih industrija. Prav štu-dij strojništva bi moral v veliki meri vsebovati eksperimentalno delo in praktič-ne vaje, kd bi se morale izvajati v najož-jem stiku z učnim osebjem. To pa je od-visno od personalnih in materialnih zmog-ljivosti, ki so trenutno zelo omejene. Na prvi stopnji bi se slušatelji morali srečati tudi z vsemi tistami sodobnimi elementi, tehničnimi prijemi in metodami dela, kl naj bi jih kasneje uporabljali in uvajali v praksi.
Zaradi nemogočega stanja, ki traja že vrsto let, in slabih izgledov razmišljamo v zadnjem času zopet o rahli selekciji pred vpisom   na   fakulteto.
Glede vpisa na ožje smeri ugotavljam, da se je koncept omejitve študijskih pa-nog na samo dve najvažnejši področji strojništva, na energetsko in tennološko, povsem uveljavil, čeprav bi fakulteta za strojništvo svojčas — po vzorcu drugih fa-kultet — zlahka opravičila tudi 24 usme-ritev Danes vidimo, da je bila naša odlo-čitev pravilna. Ta načelna delitev študija velja za prvo, pa tudi za drugo stopnjo. Ker sta prvi letnik prve in druge stopnje zaradi enotnosti in racionalizacije študija skupna za obe smeri, se usmerja študij v bistvu šele v drugem letniku obeh stopenj. Razmerje med številom slušateljev ener-getske in tehnološke smeri se iz leta v le-to phlo spreminja, je pa dokaj v ravno-težju, tako da sta obe smeri razmeroma močni. Izbira smeri je svobodna, slušatelji pa se odločajo dostikrat po priporočilih ali na zahtevo štipenditorja. Obe smeri sta našemu gospodarstvu nujno potrebni, pri čemer so trenutne potrebe industrije po tehnologih še posebno velike. Ožja di-ferenciacija študija je izvedena sarfio v drugem letniku II stopnje, kjer je v ener-getski smeri možna še izbira posameznih Skupin predmetov. O uspešni specializaciji pa ne more biti govora, ker ni ustreznih risalnic, še manj pa laboratorijev in so-dobne laboratorijske opreme. V tem pogle-du smo še vedno na predvojnem nivoju in vedno bolj zaostajamo za industrijo, pa tudi za drugimi, celo najmlajšimi strojni-tnd fakultetami pri nas. Medtem ko nima-mo možnosti za normalno in uspešno de-lovanje ene same tovrstne ustanove, pa še cepimo sile in sredstva za kadre ter inve-sticije.
Seminarski način dela je slooraj nemo-goč, ker za tako delo nimamo niti prosto rov niti dovolj asistentov. Pri 250 do 300 slušateljih prvega letnika ne moreta imeti neposrednega stika s slušatelji niti preda-vatelj niti asistent V prvi stopnji, kjer je letos skupno skoraj 400 slušateljev, je pri 27 predmetih zaposlenih 13 rednih asisten-tov.
Raztrganost urnika bridfco prizadeva slušatelje vseh letnikov. Namesto da bi svojih 30 — 32 ur predavanj in vaj (iz-vzemši predvojaško in telesno vzgojo) od-pravili v petih dopoldnevih v tednu, so zasedeni ves teden od jutra do večera. Presledke med posameznimi predavanji in vajami pa ne morejo izkoristiti za študij, ker se večina nima kam dati.
Izpiti na na&i fakulteti niso edini način preverjanja in vrednotenja znanja, ker ob-stajajo pri večini predmetov še vaje, pri mnogih pa tudi kolokviji. Zaradi številnih slušateljev morajo predavatelji večinoma postavljati izpitne roke vsak mesec. Da se predavatelj in slušatelj seznanita šele pri izpitu, je pri takih razmerah množičen po-jav. Tako stanje je seveda nevzdržno in za slušatelje in njihov študijski uspeh — končno pa tudi za nas vse — škodljivo.
PATERNTJ
1. Orientacija, selekcija študentov?
Pristati smo morali na razmeroma drago in ne pretirano humano prakso: na strogo izpitno selekdjo šele po prvem in drugem letniku. Mnogo manj škode in manj zapoznelih razočaranj bi bilo, če bi se vse to lahko dogajalo že pri obvez-nem sprejemnem izpitu pred vpisom na fakulteto. Toda tudi taka, na prvi pogled preprosta in razumna odločitev je skoraj nesprejemljiva. Mladi ljudje namreč iri-so sami krivi, da prihajajo na univerzo iz tako različno zahtevnih in različno zre-lih srednjih šol, da njihovega znanja vča-sih tudi zatx) niti primerjati ne morerao.
Tako trenutno ni videfcl druge možnoatl, kot da se vsakemu kandidatu omogoči leto »poskusnega« bivanja na fakulteti. Nekollko razkošna navada, ki pa je za zdaj najbrž nujna posledica nekega dru-gega zla. Poklicno usmerjanje mladih lju-di (preden končajo srednjo šolo) se mi spričo takega položaja zdi zelo bistveno vprašanje. Toda, kot vse kaže, zija tu po-polna praznina. Kaj če bi se za to reč zavzela strokovna društva srednješolskih profesorjev vseh strok in poskušala svoje člane spodbuditi k prizadevnejši pomoči dijakom pri izbiri bodočega študija? Od-delki fakultete pa bi morda pomagali z informativno brošuro, v kateri bi dijak v primerni obliki našel popis študija in študijskih zahtev. Take infofmacije bi srednješolcu marsikaj povedale, seveda če ne bi bile preveč suhe in zgolj stati-stične.
2.  Diferenciacija študija?
Ker je glavna »okvara« sodobne mladi-ne, ki prihaja na univerzo, v njeni sploš-ni izobrazbi — in marsikaj kaže, da se bomo potrudili to okvaro še poglobiti z novim razcvetom tako imenovanega poli-tehničnega prakticizma v srednjih šolah — bi bilo napak prezgodaj začeti s »spe-cializacijo«. Pazimo, da ta izraz ne bo zdrknil v že obsežen seznam ironičnih besed. Kdor se nauči v stroki dobro mi-sliti in trdo delati, ne bo nikoli prepozno prispel na področje specializacije. Tudi če začne šele po fakultetni diplomi druge stopnje. Obratna pot je tvegana in se najraje konča v že dovolj obljudenem človeškem tipu omejenega mikrospeciali-sta, znanega pod geslom »Pachidiot«.
3.  Seminarski način^iiela?
Tudi aktivni seminarji se lahko spre-vržejo v učeno ponedeljsko pogovarjanje o stvareh, ki jih ne vemo. Ali pa so to res zahtevni naskoki na probleme, ki bi-strijo strokovno pamet in širijo znanje. Uspeh je odvisen od sistematike dela, še bolj pa od volje in sposobnosti ljudi, M so zraven. Predavanja so zanesljivejša in manj tvegana pot, čeprav je tudi tu vse odvisno od človeka. Nikjer ni rečeno, da predavanja že zato, ker so predavanja s katedre, zahtevajo od študentov šibkejšo notranjo udeležbo kot seminarji. Je pa res, da se ta udeležba pri seminarjih lah-ko bolj ofipljivo preverja. Zato je pri se-minarjih vedno mnogo manj slušateljev kot pri predavanjih, vsaj kolikor vem iz najbližje prakse.
4.  Izpitni režimi?
Režim ni prijetna beseda, toda pri iz-pitih naj kar ostane, če že zadevo tako imenujete. Bodimo tu nekoliko konservar tivni in ne začenjajmo preveč dvomiti v izpit kot eno izmed nepogrešljivih prever-janj znanja. Je pa res narobe, če pride študent, kot pravite, marsikje v neposre-den stik s profesorjem šele na izpitu. Po mojem naj bi se njun rendez-vous začel, nadaljeval in po možnosti srečno dokon-čal že v seminarju. Potem je izpit bolj ali manj formalna zadeva. Z anonimnimi »akademiki« pa je vedno križ in lahko se zgodi, da se na izpitu tudi zmotiš t njegovo škodo.
5.  Asistenti, demonstratorji?
Ne vem, kaj bi bilo tako nejasnega t tem, čemur pravite »ustanova asistentov in demonstratorjev«. Asistent ima točno določene pedagoške in mentorske obvez-nosti, ki pa naj bodo toliko zmerne, da mu dopuste osebni znanstveni razvoj, In take, da so čim bliže njegovemu razisko valnemu področju. Omogočiti nekomu de-lovno zbranost je danes, ko to zbra-nost vse razbija, najbolj važno. Pojem »večnega« se pri sposobnem asistentu kri-je s pojmom tragičnega. »Ustanova de-monstratorja« je nekoliko manj jasna. Dobro bi bilo, če bi demonstrator ne bil samo nekakšen tehnični miličnik ali cestninar, temveč tudi študijski po-močnik kolegom. Toda za tako delo je premalo plačan in bi ga tudi težko opravljal, če noče sam zabresti v po-ložaj večnega absolventa. če bi imeli toliko denarja, kolikor ga nimamo, bi si raje omislili krdelo izurjenih in izpraša-nih tut»rjev. In šli bi med osipnike boj bojevat.
6. Slučajna pripomba?
To, kar današnjega študenta na naši fakulteti najbolj tlači, tudi če je sposo-ben, marljiv in oskrbljen z najnujnejši-mi gmotnimi sredstvi (seveda je to pro blem zase), je po mojem prepričanju pre-obloženost s predmeti, ki so zunaj glav-ne stroke.
So te notranje  rezerve res nedotakljive?
OBVESTILO
Univerzitetni odbor naknadno vpisuje abonente za Beethovnov reprizni abonma vsak dan do sobote od 9. do 12. ure v pro-storih univerzitetnega odbora ZŠJ, Trg re-volucije 1-1 — soba 56. Cena abonmaja je 800, 550 in 450 din.
TRIBUNA STRAN 3
i
KNJIZEVNE REVIJE
Sodobnost
8, 9, 10
Omenjene tri številke Sedobnosti morajo brez dvoma še takšne omahljivce in dvomljiv-ce trdno prepričati, da je Sodobnost, kljub vsemu, da jepo zaslugi naših zglednih kultur-nih razvner bila tolikokrat opljuvana, kot bi bila v resnici ona kaj kriva, še zmeraj ali pa čedalje bolj centralna slovenska revija, pa naj pri tem zapiramo oči ali karkoli, kar pa ni pošteno, ker je pošteno, da objektivni resnici ne spodmikamo tal.
V  vseh treh številkah piše EDVARD KAR-DELJ v nadaljevanjih o naši DRUŽBENI KRI-TIKI, kjer pa ne govori o funkcionalnosti em-pirične  ali  znanstvene   družbene   kritike   pri nas  neposredno, marveč  razglablja o  vzrokih konflikta  med  trenutno  družbeno  kritiko   pri nas in  najnovejšo  socialistično   prakso.   Med številnimi    tehtnimi    ugotovitvami    poudarja tudi, da lahko najbolj iskrena kritika družbe postane jalova in brez vrednosti za družbo, če obstaja na podlagi  statično  gledanih  dejstev, zunaj časa in medsebojne povezanosti ter od-visnosti.
V  dvojni številki (8, 9) moram omeniti do-bro     PROZO     LEOPOLDA     SUHADOLČANA, BEG. Ta pisec se nedvomno hitro in kvalitetno razvija, njegovo pisanje premore neki svojski element, ki mu ni mogoče reči besedna melo-dija, ne ritem, ne zanos, je pa nekaj, kar veže stavke y trdno čustveno celoto.  če govorimo o tako imenovani doživetosti, kar je v naši kri-tiki  nenehna  dobra ali  slaba  razvada, potem lahko zanesljivo trdim, da je doživetost v tej Suhadolčanovi prozi maksimalna. Kdo ve, kaj avtorju omogoča tako dobro pisanje? Trdo de-lo? Talent? Drugi prozni tekst v tej številki, ki je več kot vreden pozornosti, so PABITELJI znamenitega    češkega    pisatelja    BOHUMILA HRABALA (objavljen je tudi sestavek   o njem izpod   peresa   FRANTIŠKA   BENHARTA).   Ta proza je tako magična s svojo nesubjektivno angažiranostjo,   slikovito pripovedjo in  neten-denčnim humorjem, da človeka zaposli že pri prvem stavku. Bohumil Hrabal je po krajšem premoru na češkem ponovno oživel in ga po-natiskujejo  na  veliko.   BOGO KOMEL, ravna-telj študijske knjižnice v Novem mestu, je iz-bral   odlomke   iz   neobjavljenega  DNEVNIKA MIRANA JARCA, ki nam razkrivajo novo, še nepoznano  podobo   tega  pomembnega ekspre-sionista, njegovo človeško duhovnost, njegovo intimno življenje z ženo in dvema hčerkama. Takšni   dnevniki  so  izredno  zanimivi  in  hva-ležno branje tako za laike kot za strokovnja-ke. Menim, da bi morali vsi pomembni literar-ni  dokumenti  na svetlo,   ker   zgubljajo   svoj pomen, če se zgolj valjajo po študijskih knjiž-nicah. CIRIL ZLOBEC in FRANC ZADRAVEC pišeta O SLOVENSKI PESNIŠKI AVANTGAR-DI.   Zadravčev   članek   je  zanimiv  in  oprem-Ijen  z   mnogimi  primeri,  Zlobčev  pa  je  po-membnejši, ker je tehtnejši in razvozlava ter očrtuje avantgardno situacijo pri nas jasno in
nepristransko. Zlobčev članek obenem pred-stavlja odnos njegove literarne generacije do generacije, ki tej sledi in ji je, potemtakem, logično, nasprotna-
Pesniški del v tej številki je šibkejši. JA-NEZ OVSEC objavlja štiri pesmi pod naslo-vom OB BETONSKIH VERTIKALAH. V prvi rešuje stokrat obravnavani problem priklenje-nosti na asfalt, daje pa temu problemu nekaj svežine z orientacijo v duhovnost in etiko. Ostale njegove pesmi so idejno in oblikovno nekoliko rasbile, verz se včasih zatakne, ritem, ki ga je že od vsega začetka mogoče zaznati kot intencijo, ni povsem dodelan. Tudi nekaj filozofske didakticnosti je v tej poeziji. POGO-VOR Z OSLIČKOM SEVERINA ŠALIJA je simpatično poskušanje paralelizirati človeško nebogljenost ob nespoznavnosti sveta z apa-tično brezumsko vdanostjo osla. Spričo preve-šanja v humoriziranje pa se vtis razbija in je tako celotna stvar, tudi s pomočjo oblikovne konvencionalnosti in šibke izpovedne moči re-snično komaj vredna objave.
PESMI STEVANA RAIČKOVIČA, ki jih je prevedel BOGDAN GJUD, so slabe. Avtor skuša opravičiti svojo nemoč s ceneno melodi-ko in konvencionalnim ritmom. Nad ta nivo se dvigne edino v pesmi NEBO, kjer vnaša tu-di misel kot element poezije, FRANČEK RU-DOLF objavlja ŠTIRI SONETE, ki oblikovno včasih nekoliko zašepajo, z običajnim besedi-ščem klasične lirike, v njih pa prihaja (ker je to racionalna lirika) do prastarih spoznanj in ugotovitev, razen v sonetu številka 3, ki je od vseh tudi najboljši. MARKO KRAVOS objav-Ija boljše pesmi, ki so izvirne, globoke in ima-jo svoje temelje. Vendar včasih preide iz liri-ke namesto v njeno dobro skrajnost, intelek-tualno poezijo, v njeno slabo skrajnost, afori-ziranje.
Centralni del 10. številke so ZAPISKI S KONGRESA PEN KLUBOV NA BLEDU, pri-družuje pa se mu KRAKARJEV OGNJEMET OB SEINI, eminenten pesniški ciklus, doživet, sugestiven, pretresljiv in za avtorja grozovit napredek. BARVE TEGA DNE MARJANA KRUŠIČA so nekoliko blede. Vendar je težko soditi, dokler ne bomo prebrali celega dela (se namreč nadaljuje). JANEZ MENART pa objavlja pesem KRALJ MATJAž. Ta pesem razodeva, da se Menart razvija v neko novo smer, vendar še zmeraj v okviru zakonitosti svoje lastne poetike. Odlični so njegovi epi-grami na koncu revije.                Evald Flisar
Dialoffi
štcvilka
Prva misel, ki se mi pri tej številki Dialo-gov vsiljuje, je spoznanje, da uredniški odbor še dozdaj ni našel enotnega koncepta, pa od številke do številke drobi svoja prizadevanja in jih ne more uravnovesiti v posamezne do-bre številke. Kajti pomembno je tudi, na ka-terem mestu in kdaj je kaj objavljeno pa v kakšni  soseščini.  Predvsem  menim,   da  mora
dobra revija imeti trden literarni pa enako trden publicistični del, ki ju moramo na ne-. vsiljiv način ločiti. Dialogi pa tiskajo problem-ske, esejistične in kritične prispevke čiste pu-blicistične narave med poezijo in prozo. Tako je človek pri branju nekoliko zmeden. In osta-ne mu vtis neke neenotnosti, ki je morebiti le navidezen, vtis pa je le.
številka je tudi sicer izredno šibka — z doe-ma izjemama. To so PESMI HERMANA VO-GLA in KRAMBERGERJEV ODLOMEK IZ SCENARIJA PO VISOŠKI KRONIKI. Med Voglovimi VEČERNICAMl je najboljša prva pesem, polna prisrčnega in presenetlji-vo prepričljivega mladostnega zanosa, točneje povedano, polna silovitega prekipevanja mla-deniške krvi. Ta emocionalna sugestivnost pa je poleg izbranega pesniškega jezika, ki smo ga pri Voglu že vajeni, njena edina odlika- To mnenje potrujejo pesmi, ki ji sledijo in se jim poznajo Voglovi začetniški koraki. Pesmi so brez dvoma iz Voglove pesniške preteklosti. Če pravimo, da so v tej številki Dialogov, de-nimo, najboljše, potem še zmeraj lahko trdi-mo, da so bile pesmi istega avtorja, objavljene v Problemih in Naših razgledih, veliko boljše.
Kar zadeva pesmi makedonskega pesnika SLAVKA JANEVSKEGA, ki nastopa v reviji kot gost (njegove pesmi je prevedel Ivan Mi-natti), lahko priznamo, da je Janevski v ma-
kedonskem   ku
membna   ustva, )sebnost,  mene  pa   nje-gove pesmi nn ičale. Razen morda po-
slednje, z  nasl te poslednje,
dobre   čitalnišk
ževnikov, da so
njenih    glavnih potrebno, da.se
RAZPRAVE O ŽIVLJENJU, to lo neodgovorno tudi   pravi,   »di
centru   nedvomno  po-
EDENJE.  Pesmi,  razen
¦neupravičenega patosa, ki diši po lar\ mu, poceni metafor in brezpomembnel ništva. Da ne govorim o UVODU V & 0 MAKEDONSKO PO-EZIJO, ki gaji iMILAN DJURČINOV; ta je tako pleh ten, da me spominja na
na Slovenskem.   Vseka-
kor pa se ogre  idejo mariborskih knji-
\boru predstavili sodob-
no   makedonskt, o in v  Dialogih  enega
tavnikov.    Resnično    je amo.
BOGO    TEP   mjuje    SLODNJAKOVE
1RNU IN NJEGOVEM mje pa se mi zdi rah-)go Teply med drugim rnen Prešernovega   Slo-
vesa od mlados > evropskem merilu ve-lik, saj je Prešfipred julijsko revolucijo prikazal v s>erz
da le ft ime sloveče, da človelmvelja kar plača.« Menim   in   premsem,   da   je   Slovo   od mladosti  v   evrmmerilu  pomembno za-voljo  povsem mivalitet, nikakor  pa ne zavoljo  teh  vermtačas za  evropsko  me-
rilo niso bili resnično nič novega, saj najdemo, če se ne motim, podobno spoznanje pri Petrar-ci, prav zanesljivo pa pri starih Grkih.
V MEDITACIJAH O SOCIALISTIČNI MO-RALI pravi avtor VLADO SRUK med drugim tudi tole: »... Ob pisanju o moralnih temah bi moral pisec sebe čimbolj odmisliti...«. Nje-govo pisanje o moralnih vprašanjih pa je, na-sprotno, pod težkim vplivom njegove emocio-nalnosti, pisano je tudi rahlo nepregledrio, ima pa, moram priznati, neko posebno veljavo, ki jo lahko imenujemo aktualnost.
JOŽE SNOJ objavlja GOSPO Z MENTO-LOM, konec. O tej prozi je težko najti zaneslji-vo mnenje, kajti kakor hitro ga človek defini-ra, pa potem ponovno- preleti še kakšen odsta-vek, mora mnenje že povsem spremeniti. Re-kel bi, da je proza zavoljo svoje čudne globin-ske kreativnosti dobra, na vsak način eksperi-ment, dober eksperiment. Tu in tam je rah-lo konvendonalna in jezik včasih ni najbolj čist.
PESMl SVETLANE MAKAROVIC pa SO metaforične konstatacije brez najosnovnejših sestavin takšne uli drugačne poetike. Razen morda tretja pesem iz cikla Hrošči. Če bi zna-la avtorica svojim resnično odličnim metafo-ram domisliti iskrenost, melodiko, ritem in še kaj, bi lahko bila to zelo zelo dobra poezija.
Evald Flisar
JEANA ANOUILHA ,,ARD
Nekoliko laiikotnejši repertoar mestnega gledališča za sezono 1965/66 da misliti, da bo to gledališče v letošnji in morda" tudi v na-slednjih sezonah prikazovalo kvalitetna dela z nekoliko bolj bulvarpimi lastnostmi, pa za-to z večjimi komercialnimi uspehi (morda tu-di umetniškimi).
Tekst za prvo premiero te sezone — An-ouilhova »Ardele ali Marjetica« ima svoje obli-kovno-vsebinske modele v področju tekstov Durnasa sina, Scriba, Sardouja in Sarceya. »Piece bien faite«, ki je velika in prepotrebna lastnost vsakega francoskega dramatika, ki je hotel uspeti na domačih odrih, je bila tudi nespodbitno načelo Jeana Anouilha.
Svojo »Ardele ali Marjetico« je Anouilh na-pisal mnogo bolj groteskno, bridko, ali če ho-čete — tragikomično, kar je osupljiva lastnost njegove dramaturgije. Lahkotnost, ki smo je pri tem elegantnem dramatiku vajeni, je tu nenavadno močno zagrenjena in obstaja vpra-šanje, če delu v tej uprizoritvi — nameravam jo obravnavati kasneje — tukaj in danes lah-ko nadenemo ime »satirična komedija«. Iz tek-sta samega je namreč očitno, da je ta Anouil-hov tekst mogoče igrati kot komedijo (taka so bila tudi prizadevanja ansambla MG) ali pa kot bridko komedijo, grotesko in mislim, da ne bi bil absurden poizkus — igrati jo kot tragedijo.
Delo zajema problematiko francoske viso-ke družbe — problematiko ostanka visokih, de-generiranih provincialnih aristokratov, ki sina vso moč trudijo obdržati formalno moralno neoporečnost njihove familije. Problem, okrog
naki   —   cinični mondena   žena,
ALI MARJETICA"
katerega  se  zap tipični anouilhovski  ju- i
 njegova  prismojena   in  degenerirani    ljubimec,
mlad  ljubezensls i razrušenimi  iluzijami,
star  general  z jo  in njegova do njega« — j generalovo  hče: cem.
Ta  groteskni vendar se zdi, nemarjen, saj j ralova  igra  — h kateri lahko neralove žene neralova   pripo njegov izbruh pa  njegovo   ko: cholasa  od  An bil preveč pozi
 vo moralno  preteklost-
je »umrla iz  ljubezni
ljubezni med grbavo
nim  grbavim   ljubim-
 t je   stalno    prisoten,  v izvedbi MG včasih za- dopuščala, da je gene- tej  groteskni   prvini,  o tudi blazni izpad ge- na raven burke  (ge- ubezni   njegove   hčere,  v jedilnici — ali  edeno odvračanje  Ni- t). škofov general je  ostavljen. Za genera-lovim opravičil«je imel zaradi  žene, ki je zblaznela,   tdpjenje, se  še  ne  skriva problematične Anouil-o simpatično ostarelo
polnomočje, da hove figure naj vojaško korenii
Zelo  uspela (Skrbinšek),   grcj (Kumer). Salor ti predvsem Ha je  nekajkrat Anouilhave  di resnici,  zato  je i »serviranje« repM
Markovčič  in| grala na prijete
liva   je   trojica:    grof lahnova)   in  Vilardieux »jenost je uspelo poda-Skrbinšku. Kumer se ebnem   trudil   narediti duhovitejše,  kot so  v zapadel  v  neprijetno
va sta svoji vlogi  odi-tiovsko dražljiv način.
Vsekakor je imel več težav Markovčič, ki vlogi fizično ne odgovarja. Potrebna bi bila malen-kostna korektura teksta na mestu, kjer Na-thalie ljubkuje Nicholasa. Nerodnost, ki ni ne-premostljiva.
šugmanova je podala simpatično služkinjo Onienim naj še zahtevno epizodo Mete Puglje-ve (generalova žena). Monolog, ki je ftjen edi-ni tekst, bi prav tako lahko pogumno korigi-rali s črtami, ker večkrat mučno deluje — ali sam po sebi zaradi dolžine ali pa po zaslugi Pugljeve, ki ga je podala nekoliko preveč li-nearno-kričavo.
Na prehodih iz prizora v prizor se tempo predstave nekajkrat zaustavi. Kljub različnim zvočnim pomagalom atrnosfere z odra ni bilo čutiti. Ti premori s praznim odrom so bili več-krat cokla predstave.
Osnovni scenski zamisli VI. Rijavca — pogledu v tri prostore: jedilnico, dnevno so-bo in stopnišče nad njo — ni kaj reči, vendar je očitno, da -scena deluje preveč statično in masivno, poleg tega pa ima nekaj lapsusov v smislu arhitektne logike razporeda prostorov (videti je, da je generalova' soba na istem me-stu kot soba generalove žene). Dva ženska akta s svečniki v rokah sta v absolutnem nesoraz-merju z minimalnim prostorom, ki je v Mest-nem gledališču na razpolago in na katerem sta postavljala predstavo Jože Gale in VI. Ri-javec.
Predstava Anouilhove »Ardele ali Marje-tice« je mlačen in nevitalen začetek sezone 1965/66.
Zvone Šedlbauer
V soboto zvečer se je s koncertom nagrajencev končalo tekmovanje mladih glasbenih umetnikov. Tekmovanje se je odvijalo v dvorani Slovenske filharmonije. Med nagrajenci je tudi harfistka Ruda Ravnik-Šurbekova (na sliki).
NOBELOVA NAGRADA ŠOLOHOVU
Letošnjo Nobelovo nagrado za litera-turo so podelili sovjetskemu književniku Mihailu Aleksandroviču ŠOLOHOVU. Šo-Iohov se je rodil v Kružilinem na Donu 24. maja 1905. V tridesetih letih je postal član partije in aktiven družbeni delavec. Od leta 1946 je član vrhovnega sovjeta ZSSR. Je eden najpomembnejših sovjet-skih prozaistov. Njegovo najboljše delo je roman Tihi Don (1928—40), ki pripove-duje o življenju donskih kozakov v času prve svetovne vojne, revolucije in dr-žavljanske vojne. Drugi roman Zorana le-dina (I. del 1932, II. 1960) govori o teža-vah pri uvajanju kolhozov v Sovjetski zvezi. Danes Šolohov živi v Vešenskaji, blizu svojega rojstnega kraja. Letos je praznoval 60-letnico, podelili pa so mu tudi red Lenina. najvišje sovjetsko pri-znanje.
Duša Počkajeva in Jurij Souček
Nova predstava Male drame SNG, dramski feljton Frangoisa Billetdouxa, čin, čin! (v iz-virniku Tchin-tchin!, kar je nekaj podobnega kot slovenski Na zdravje!) je, mislim, v zelo plastični obliki ponazorila in potrdila tisto dej-stvo, ki smo ga dozdaj le nekako slutili ali čutili, ki pa se ga zdaj — prav po njeni zaslu-gi — moremo tudi zavedati, dejstvo namreč, da je z današnjim slovenskim gledališčem ne-kaj v osnovi narobe.
Vsakdo, ki se količkaj spozna na logiko in zakonitosti gledališkega dela, ve, da je v tej zvezi nerribgoče govoriti posebej o tekstu, po-sebej o režiji in sceni in da je še manj mogoče izolirano in avtonomno obravnavati igralske deleže. Znano pa je tudi, da je najboljše gle-dališče tisto, ki je zgrajeno po principih homogenih delovnih grup in da se polemični gledališki dialogi lahko uspešno razvijajo le med posameznimi grupami, medtenj ko izrazi-tejša različnost stališč znotraj grupe pravilo-ma najeda sicer nujno homogeno strukturo njenega dela, pa naj bo ta različnost zvezdni-ške, generacijske ali politične sorte. Poeno-tenost je seve nujna, uspešna pa le, če je or-ganska. Vsako nasilno reprezentančno, prestiž-no, konjunkturno itn. združevanje najboljših gledaliških delavcev v eni hiši pomeni ne-uspeh, saj se takoj pokaže, kako lahko ta »naj-boljši« velja le v tehničnem ali formalnem po-menu besede, medtem ko se njegova vsebina lahko adekvatno uveljavlja le znotraj sebi po-dobnega, organskega konteksta, sicer je obso-jena na sprotno prilagajanje nekemu splošne-mu povprečju, ki je le fizikalna, ne pa or-ganska rezultanta posameznih vsebin. Sloven-ska gledališča — od katerih ni zdaj niti eno zgrajeno po principu homogenih delovnih grup, ampak po logiki reprezentančnih potreb in ponekod celo socialne kurative, torej po lo-giki nečesa, kar ne more biti imanentna last-nost gledališkega ustvarjalnega dela — razode-vajo, mislim, svojo temeljno pomanjkljivost manj v internih polemikah ali vsaj manj v re-zultatih teh polemikr (vodstvo gledališča, naj bo takšno ali drugačno, ima pač vsa totaliza-torska sredstva na voljo), temveč predvsem z nujno atomiziranostjo svoje kontekstne — vsebinske in stilne — podobe. Dobra je lahko posamezna predstava, organska in homogena, amsambelska, kakor pravimo, sezona v celoti praviloma ne. — To gledališče tvega ved-no le z eno predstavo, saj ga v bistvu nič ne obvezuje, da bi z naslednjo predstavo ne sme-lo  narediti nekaj  popolnoma  drugačnega, ne-
kaj, kar bo tve formizem.   (ZgL Sartre in Mihelii in Kesselring itn.! Na vprašanje, ve mirno druga
Dpu spremenilo v kon-
samem   repertoarju:
pit in Medeja, Camus
:o živijo te predsta-in kako   lahko   isti
igralci in režiserjfcrjajo tako kontradik-torne in med semučujoče se predstave, je očitno mogoč m odgovor: da jim niti
v prvem niti v
zares, tako kot
mu ustvarjalcu,
jim  delom,
Mogoča je sicer
rianta odgovora
morda dana socul
dališča   ne   omog
tako   mislim,   vs
na.   Situacija
eksistenca je na
pomeni, da je sj
ločeni meri  tudi
lje,  potrebe  po
po  kreativnem
nu   odprtega   del
nju, ne pa izkorišf
tuacije  je   v   prii jubljanske  Drame   do-
volj. Toda o teml Bneje.)
seveda   spreobrnjene:
Tako pa so namesto napada formizma, izraze voljnosti ipd. Za vendar letošnje i predstavami — m gledališč   —    kaž
fprimeru ni šlo docela zares tistemu resniče-samo z enim svo-flim svojim  bivanjem. bolj naturalistična va-tvprašanje; da namreč acija drugačnega gle-ndar  je   ta   varianta, kem oziru   špekulativ-determinira,   ampak 8n le pred esenco, kar cialna situacija v do-človeške delovne vo-to se pravi  potrebe nju situacije  v  ime-prostora,   spreminja-In tudi izkoriščanja si-y
t situacija izraze kon-adostnosti, samozado-je zdaj še prezgodaj, i že s prvimi tremi se tu dotikali drugih e  utegne   ljubljanska
Drama kompenzi Djo temeljno pomanj-kljivost. Eden pi ledov za to spozna-nje pa je ravno p ra Frangoisa Billetdou-xa, ki so jo v »ami postavili igralci Duša Počkajeva, louček, Tone Slodnjak in Janez HočevarAr 2arko Petan, sceno-graf Sveta JovaiA kostumografka Mija Jarčeva. Zdaj silba najprej še enkrat priklicati  v  spomfraj spoznano atomizi-
ranost sodobnegai vanja in ji dodati
kega gledališkega sno-novih dimenzij. šele
potem bojo stvanpr nekem oziru postale jasne: stvari sploadališke situacije in še posebej problemi Bstave.
Nekateri pravipi drami tudi eksperi-mentalni oder. Dolsmo na tem odru gle-dali Kopitovo igi očka, ubogi očka..., Gipsonova Dva n ilnici in končno čin, čin! Vse igre je re arko Petan. Vse se do-tikajo  erotičnih 1 odobnega človeka. Po
tej plati torej enovita linija. Kaj pa je ekspe-rimentalnega na tem odru? Vprašanje je smi-selno zato, ker sprašuje po samem bistvu te (izven abonmajske) podružnice Drame. Če nam je pojem eksperimentalnega gledališča istoveten s polemičnim dialogom med že usta-ljenim in šele projektiranim odnosom do sve-ta, med konformnostjo in izumiteljsko svo-bodo, med tveganjem in samozadovoljnostjo, in če se strinjamo s trditvijo, da je notranja hornogenost organski, eksistencialni pogoj gle-dališču, in če nam potem enovitpst literature, režije in igre pomeni prvo in osnovno zname-nje gledališča, potem smo dolžni temu prepri-čanju tudi slediti in se najprej vprašati po no-votah, ki jih prinaša naša zadnja predstava. Ne morem se znebiti občutka, da gre pri Billetdouxu za že prenasičeno ponavljanje iste-ga disharmoničnega erotičnega motiva, ki naj bo simbol razpadlih medčloveških komunika-cij v sodobnem svetu, motiv, ki smo ga v ze-lo podobnih variantah že večkrat videli. Nima pomena naštevati naslovov Nima pomena raz-členjevati podobnosti na pozitivistični način. Nobenega namena in tudi nobenih razlogov ne moremo imeti, da bi Billetdouxu očitali plagiat. Gre za preprosto dejstvo, da se vse to, včasih duhovito, včasih moralizatorsko po-govarjanje nikakor ne dvigne nad nivo senti-mentalnega nedeljskega podlistka in da z ne-smotrnim naključnim menjavanjem razpolo-ženj ne more izpričati nekega izostrenega ne-izbežnega -in vitalnega odnosa do sveta in neke docela izvirne in avtentične vizije človeškega bivanja v njem, ki skoz alkohol kompenzira neko . eksistencialno manjkanje komunikacij v sebi. To ^e francozirana bulvarna varianta ameriške psihoanalitične drame. Vendar je v slednji ves čas mogoče čutiti neko fatalnost in obupno socialno determinacijo, ki spoče-nja deformirane komunikacije, neko tragiko docela človeških usod, ki nosijo fatalizem š se-boj, v krvi in mesu, tu, pri Billetdouxu pa je psihoanaliza dogmatizirana, spremenjena v te-zo s sentimentalnim izidom, zato lahko posta-ne Človeška last Mrs. Pamele Puffy-Picqove in gospoda Cesareja Grimaldija šele kot posledica špekulativne intrige, ko začne gospo varati mož z gospodovo ženo, šele potem začneta Mrs. Pamela Puffy-Picqoua in Cesareo Grimaldi piti in govoriti nihilistične in romantične be-sede.
Na tem nivoju, pri spoznanju, kako ne-adekvatno je to psihoanalitično špekuliranje, pa se začenja paradoks naše predstave, ki bi
ga morali asociativno na starega Diderota imenovati  »paradoxe sur le comedien«. V mi-
slih imam igralski delež, ki ga je z gospo Mrs. Pamelo Puffy-Picqovo dala Duša Počka-jeva. Ne čutim posebne potrebe, da bi opi-soval presenetljivo viktorijansko in antivik-torijansko podobo ženske, ki jo je v predstavi bivala Počkajeva. Tudi se mi ne zdi potrebno, da bi formalistično razčlenjeval bleščeče di-menzije njenih prehodov iz enega človeškega stanja v drugega, ki so bistvena vrednost te njene zadnje igre in ki jo napolnjujejo z ne-ko — pri tej igralki še ne videno — dinami-ko in avtentičnostjo. Tudi me ne zanima lo-gika njene do kraja izdelane psihologije, če-prav je dejstvo, da je ta tip igre od začetka do konca psihologističen. — Zanima me res-nica igre, ki jo Duša Počkajeva biva v tem in takem gledališču, kot je ljubljanska Drama.
Na videz je popolnoma nerazumljiVo, ka-ko je mogla ta igralka v tako neavtentičnem tekstu zasnovati tako do kraja izdelano ble-ščečo in izvirno človeško figuro in kako vir-tuozno je z njo vzdržala do konca. (To njene-mu partnerju Juretu Součku ni uspelo.) Ven-dar pa poskusimo premisliti natančneje. Nje-na igra je doživela le v prvih dveh tretjinah prvega dela predstave adekvaten in sklenjen odziv v partnerju Součku, potem pa se je iz-trgala iz odnosa in živela naprej sama, iz sebe, kakor »ogenj, ki sebi sam gori...«. Perfekcija je v tekstu našla samo osnovo, nato je mora-la v razvoju sama sebe iskati in utemeljevati svoj raison, svojo pamet, edinole iz sebe. Part-ner je omagal. Spremenila se je v čisto zaseb-nost, v bivanje, ki se uresničuje izven sveta: perfektno, čisto, dosledno. Ampak to so, premi-slimo natančno, samo formalne značilnosti. Te so v celoti stvar igralke. Vsebino bi ji dal kontekst, ki bi tudi potrdil resnico, ki jo je igralka skozi to svojo vlogo morala izkričati. Kontekst pa je bil mrtev, brez resnice; zato je igralka optala sama, resnica nekega izpoved-nega moranja je ostala nepotrjena, njeno bi-vanje se je preselilo v brezzračni prostor, na gladko stekleno ploskev, se na njej dopolnilo in ugasnilo kakor ognjemet, ne da bi bilo mož-no sprožiti še kaj več (groze, posmeha itn.) človeškega, kakor je navdušeno odobravanje njene čudežne zmožnosti — odkrivati v sebi za vsako ceno nekaj, česar v svetu ni, česar svet v bistvu sploh ne potrebuje, in to razvi-ti do svojega konca, trdo, vztrajno, absurdno. Zato ne bi mogel reči, da sem pri tej vlogi Duše Počkajeve imel občutek, da jo je igrala
zato, ker jo je morala, ker bi brez nje bila manj, ampak bolj občutek neke velike, zgolj formalne virtuoznosti, za katero mi je žal, da se ni razpršela v neki drugi vlogi, ki bi je bila vredna in ki bi jo tudi igralka zaslužila.
Kaj je tu novega? Kaj je tu eksperimental-nega? Je gledališče mogoče opravičiti z ble-ščavo enega ali dveh posameznikov? če je to mogoče, poterri je Mala drama eksperimental-ni oder Duše Počkajeve. Ampak v njeni igri ni v bistvu nič eksperimentalnega; če natan-ko premislimo, tudi biti ne more. Eksperimen-talna je lahko edinole celota. Bila je pri Kopi-tu. O tem smo že pisali. — Zdaj smo se dolž-ni vprašati, katere so tiste možnosti, ki so Du-ši Počkajevi omogočile tako virtuoznost. Ne morem verjeti, da so izključno v njenem oseb-nem talentu, čeprav je — jasno — od njega odvisno zelo mnogo. Mislim namreč, da sploš-na slovenska gledališka situacija to virtuoz-nost v marsičem spodbuja. Ustvarjalski poten-cial, ki je v naših gledališčnikih, je potrebno nekje kompenzirati. Tu pa se začenja problem. Ta problem nas vrača v začetek našega razmiš-ljanja. Kaj je s tem našim gledališčem torej v osnovi narobe?
Avtomizacija njegovega snovanja najeda tudi same predstave. Najočitnejši primer je kreacija Duše Počkajeve. Mogoče je govoriti o njej, o predstavi ne. Zato tudi govorim o kompenzaciji. Formalna virtuoznost je edina, ki je še ostala. Predstave so tehnično in for-malno brezhibne, reprezentančne, ampak neke enovite sklenjene bivanjske resnice v njih ni. Gledališče ni delovna grupa, organska združba. Je eklektična vsota posameznikov, ki pa vse tvegajoče komunikacije ne morejo ust-variti. Virtuoznost je edino, ki jim ostane. Vse-bino je mogoče realizirati v svetu, torej v kon-tekstu, ki jo omogoča in potrjuje kot neizbež-no resnico.
Sicer se vse začne in konča v resnici igre, ki je v službi pri sami sebi in ostane torej v osnovi nerealizirana, sama, antieksistencialna. Ne morem se znebiti občutka, da se s tem ka-že tudi konformnost nekega bivanja. Res pa je, da je igralec sam na sebi že po naravi svoje-ga dela in bivanja ne more premagati, ker je bolj od vseh drugih navezan na svoje nepo-sredne bližnjike in mora, če se hoče realizira-ti, nastopati le kot del celote. Sicer ostane Ro-binzon, pa naj bo ta Robinzon še tako popoln, iznajdljiv in genialen. Gledališča ni, če ni v njem občestva so-delujočih in so-bivajočih bližnjikov.                               Andrej Inkret
niitja meršol
zaradi
Zaradi nečesa Zaradi nekoga Zaradi ničesar Zaradi nikogar
Že dolgo je trobental glasnik,
kar predolgo dolgo svoj
trarara,
da se je sodnik za prekrške
zmotil v nezmotljivosti svojega kladivca
Drevo je de facto in de iure jokalo,
ko je žaga kot
pohotna starka zasadila svoje zobe
stare in nove umetne
vanj
Zmotil se je stari, zmotil,
ko je razsodil, da starka
ni mislila nič hudega
nič hudega
Sama ljubezen, sama ljubezen
do bližnjega
Drevo pa je žalostno preminilo v
obcestni kamen
in psički kodrastih har\
na vrvici nevede
močijo tla okrog njega, da bi spet
pognalo, da bi spet pognalo
Ko je tako lepo počivati v senci
Potem pa smo šli na naš ljubi weekend
In dež je jezno padal na žage »Saj nismo krive, saj nismo krive«, so vpile, ko jih je posiljevala nesramno, sredi belega dne, ta rja
Ptic pa ni bilo na cesti Bila je predaleč od gnezd Pa tudi nevarno je za mladiče, saj je tam sam prah in pasji urin
Mi pa smo luštno metali žogo
v zrak
in pili Vita, vita sok
in sentimentalno ljubili zrak
in kožo naših devic
Psi pa so lajali in hoteli
domov
Nikogar ne moreš prisiliti,
da bi mu ugajala ta nebeška klima
Ute so tako mračno lepe
s kupčkom sena in kostjo
pred vhodom
Sprehod, oh sprehod ob
obcestnih kamnih, hov, hov
Pasja volja ni zmagala,
v naši oblasti je
oblast
Dali smo jim naočnike in
abecedo
»Naj se izobražujejo, mrhe
pasje«
Psi niso več tulili na luno,
ampak so se pogovarjali s
hAv
hEv
hlv
hUv
pa tudi s hOv, kadar so bili
nostalgično dobre volje
Hodili so v bar, lepo in dostojno
in gledali neizobražene brate
v programu
Ko smo se vrnili
Bil je to žalosten dan prav za vse
Psi niso več hodili na cesto
puščat sledove
Veliko bolj je prijetno
angleško stranišče
OSIROTELO ZALOŽNIŠTVO
Knjiga je pač zaklad, ki jamči narodu svoje živ-Ijenje. Kultura in nje poglavitni del — knjižni jezik
—  je streha stavbe, ki se ji, če ni pokrita, kaj kmalu omajejo temelji. Nekoč smo že zapisali,  da je jezik edina možnost, ki daje narodu narodno naravo, da je treba torej ta jezik  skrbno  čuvati,  kakor je treba čuvati narodnost, ki je naš skupni imenovalec in naša prvobitna opredelitev. V mislih na probleme dosti manj načelne (bolj vsakdanje) narave smo obi-skali nekaj slovenskih zalozb. Ko smo na naša naivna vprašanja dobili premisleka   vredne   odgovore,   smo uvideli svojo navivnost in se prerodili v skeptike, ki si postavljajo vprašanja,   kot   jih   postavlja   zgornji uvod.
ZALOŽBA LIPA - KOPtR
Ko sem vprašal za poslovanje zalozbe, so takoj zavzeli obrambno pozicijo. Bili so prepričani, da pri-hajarn z očitki, da izdajajo komercialne knjige. Ne da bi posebej vprašal, so me skušali prepričati, da je Angelika (Anne in Serge Golon: Angelika — knjiga, ki je ob izidu pobudila mnogo očitkov) koristno in dragoceno berilo. Odkrili so mi svoje karte. Angelika je edina knjiga, ki so jo lahko izdali v precejšnji na-kladi (7000 izvodov), ki ima drago opremo in visoko ceno, ki pa so jo kljub naštetim (sicer bremenilnim) okoliščinam najlaže prodajali in z njo ^prodrli celo na goriški in kobariški knjizm trg. S to knjigo so za-sluzili toliko, da so po drugi strani mogli kriti izgubo pri pesniških zbirkah slovenskih pesnikov. To je preprost račun — pri »popularnih« knjigah zaslužiti toliko, da lahko odplačaš davek slovenski literarni ustvarjalnostif Povedali so, da se le malokdaj zatečejo po pomoč k skladu za pospeševanje založništva pri sekretariatu za prosveto in kulturo SRS, ker jim v sedanjem položaju ni potrebna — oni sami fv okviru lastnih sredstev) subvencionirajo knjige, ki »ne gr& do«. Tako so lahko prejšnja leta izdajali tudi tri do štiri slovenske pesniške zbirke na leto, tako so lahko letos izdali Obledele pastele Ade škerl. Pokazali so mi kalkulacijo za eno Lipinih pesniških zbirk. Avtorjev delež — 200.000 din, oprema — 20.000 din, tiskarna 584.000 din; upravno-podjetniški stroški znašajo — 126.000 (malo!), knjigotrški rabat — 180.000 din. Vsi ti stroški znesejo 1,110.000 din. če bi prodali celo na-klado (600), bi pri ceni 1200 din za knjigo iztržili 720.000 din. To pa je kar 390.000 dinarjev manj, kot znašajo stroški. Tej razliki se bodo po vsej vsrjet-nosti pridružili še drugi tisočaki, kajti kot pravijo, prodajo pesniških zbirk komaj eno peiino naklade. Slovenskim pesnikom torej slabo kaže! Na-sploh pa je zanimiva ugotovitev, da takšno zbirko financira kupec Angelike ali katere druge »manj za-htevne« literature.
Poleg te determinante knjižnega trga, ki zahleva »pristopnejše« čtivo, igra pri naši razčlenitvi vlogo tudi struktura slovenskih bralcev. Skromen knjizni odkup je opaziti predvsem pri domačih avtorjih in pri knjigah z mehkim ovitkom. Slovenski bralec želi imeti v svoji zbirki v usnje vezano knjigo in mu niti cena ni najhujša ovira. Gospodarska reforma je pri Lipi le skrb v prihodnosti. Trenutno je njihovo stanje ugodno, prodaja dobra, cen niso spremenili, program pa je tudi obsežen in pester
V tisku so naslednje knjige: Bogomir Magajna — življenje in sanje (uredil France Vodnik, bibliogra-fija — Marjan BreceljJ, Ottokar Janetschek — Be ethoven, Andre Soubiran (avtor zdravniškega romana Ljudje v belemj — Dnevnik žene v belem, Arnold Krieger — Ljubljena in preganjana, Anne in Serge Golon — Neukročena Angelika IV. del, Arthur Sioerr
—  Zdravnik tiranov, A. Slodnjak — Pogine naj pes, Borisa Paternuja — Slovenska proza do moderne, v leto 1966 pri Lipi še nimajo izdelanega dokončnega načrta. Med predvidenimi izdajami so naslednja dela: pesniška zbirka Evalda Flisarja — Spmphonia poetica, Borisa Paternuje — Slovenska proza do moderne, v dogovoru pa so tudi z Brankom Hofmanom za nov roman. Založba  Lipa   želi   zaradi   svoje   geografske lege seveda tudi italijanske avtorje, tako so predvi-deli Carla Cassolo, Dina Brusattija in Brancattija.
Kaj naj rečemo za sklep? Da je Lipa pravzaprav pametna založba, ker zaupa le lastnim (notranjim) rezervam- In tndi, da je ena pesniška zbirka na leto vendarle premalo. Sicer pa pojdimo naprej — k drugim založbam.
MLADINSKA KNJIGA - UUBUANA
Urednik Uroš Kraigher je povedal: »Med uredni-kom in komercialistom v založbi ne sme biti naspro-tij!« Tudi ne gre za to nasprotje, je še rekel, temveč za odnos do knjige. Knjigotrzec in urednik morata oba Ijubiti knjigo, oba morata biti kulturnika. Tako to nasprotje izgine. Kajti dobra knjiga )e lahko tudi »komercialna«. Komercialna je bila knjiga o Presernu. Z njo bi lahko zasiužili, če ga ne bi polomili komer cialisti. Niso preračunah, da bo povpraševanje tako veliko in so v prvi nakladi tiskali le 6000 izvodov. Ti izvodi so bili takoj prodani in ponatisnili so še 8000 izvodov. Seveda pa knjige, kot je Angelika ali Prešeren, ne morejo biti rešitev za mlade pesnike in pisatelje slovenskega rodu.
Menda je res čas, da bi začenjali vzgajati slo-venski knjižni trg, bralce, kupce. Znan je pojem po-hištvenega značaja knjige. Marsikdo, ki kupuje knjigo, jo želi imeti na polici, vsem na očeh, lepo vezano in z zlatimi črkami. To je slovenski malomeščanski kompleks. Zato je doslej propadla ze vrsta zbirk, ki so bile samo broširane. Tako je propadla Borkova Mala knjižnica, tako je propadlo Cvetje iz domačih in tujih logov, tako je propadlo Klasje. In takšne knji-ge so bile potrebne. Morda so krive zalozbe, ki so pre-zgodaj obupale, saj se ne da pričakovati spreobrnje-nja Čez noč. Najdlje je še prišel Kondor Mladinske knjige. Uroš Kraigher, ki je urednik te zbirke, je de-jal, da je osnovna nit Kondorja — izdajati izbrana dela iz domače in svetovne književnosti, ki so ali bi lahko bila predpisana za branje v okviru državljan-ske literarne izobrazbe Kondorja danes tiskajo v nakladi 12.000 izvodov, kar priča, da knjiga »gre«. Po-
leg Kondorja izdaja Mladinska knjiga še Sivi kon-dor s programom, ki ga danes izvaja pravzaprav Cankarjeva zalozba z zbirko 100 romanov. Poleg obeh pa je Mladinska knjiga pripravila še 48 knjig zbirke Moja knjižnica. To bo berilo zp, otroke v osem-letkah. Edina težava v zvezi s to zbirko je ta, da so se pri Mladinski knjigi odločili, da izdajo vseh 48 knjig skupaj. Izračunah so, da pomeni to 130 ton knjig. In pri tem podvigu se je zataknilo. Tiskarna ni hotela več tiskati, ker ji Mladinska knjiga ni porav-nala starih računov. Imela je blokiran račun, ker je vsa razpoložljiva sredstva vložila v gradnjo velike tiskarne na Titovi cesh. Poleg tiskarne je na denar čakalo tudi mnogo avtorjev in pravijo, da so imeli srečo, da jih niso vsi tožih. če bi jih.-. bi jim trda predla. In menda še danes stojijo v tiskarni tone in tone svinca za zbirko Moja knjižnica, le papirja ni, da bi veličastna ideja o 48 knjigah zasijala »črna na belem«.
Glede financiranja imajo pri Mladinski knjigi drugačen princip kot pri Lipi. Ker ne izdajajo Ange-lik (Prešeren pa je le eden), večkrat priskočl na pomoč sklad za pospeševanje založništva. Tako so subvencionirani, učbeniki, zbirka Kozmos in^mnoge druge kulturne in znanstvene edicije. Notranja sub-vencija obstaja v tem, da se odrečejo konvencional-nemu obračunavanju režijskih stroškov. Konvencio-nalen obračun je takle: pri golih (tisk, honorarji) stroških znese cena žepne knjige npr. 100 dinarjev. Oni pomnožijo to vsoto z 2 in dobe prodajno ceno. V drugih sto dinarjih je vračunano njihovo poslova-nje, trgovina in vse ostalo. Notranja subvencija je zdaj v tem, da se odrečejo faktorju 2 in pomnožijo prvi stotak z 1,5 ali 1,2. Včasth seveda pomnožijo tudi s 3, če se jim zdi, da bo knjiga prenesla tudi višjo ceno. Drugi del subvencije krijejo v okviru celega podjetja. Tako letos računajo s 16 milijoni posebne izgube,  kar bodo morali pokriti  v okviru podjetja.
Vsa akumulacija v založništvu izvira seveda iz drugih dejavnosti, pri zalaganju knjig nastaja kveč-jemu deficit. To je vprašanje vesti našega založni-štva. Ali bo v pogojih reformiranega gospodarjenja še voljno prenašati breme izdajanja knjig za sloven-ski narod? V Cankarjevih časih je bilo to breme bržkone še večje in vendar   je  Blasnik   tiskal  vsak
Cankarjev rokopis, mu dajal predujme za tekste, ki jih ni imel v rokah niti Cankar itd. itd.
Pri Mladinski knjigi tožijo tudi zaradi vse večjih tiskarskih stroškov. Ti stroški rastejo iz leta v leto (ob zadnji spremembi so narasli za 50 odstotkov), medtem ko ostaja knjigotrški rabat, torej odstotek, ki pomeni živahnost in dinamiko knjižnega trga, ne-spremenjen (25 odstotkovj. Pomagale bi edino veli-ke naklade, kar pa zaradi skromnega slovenskega kul-turnega prostora ni uresničljivo Vendar se da doseči »pokrivanje« že pri nakladah nad 10.000 izvodov. Pri Mladinski knjigi izhaja v takšni nakladi zbirka Si-nji galeb, Kondor, čebelica, Zenit. Zanimiva je pri-merjava z založbami na Zahodu. Tisk povprečno znaša 14 odstotkov, honorarji 7—10 odstotkov, knjigo-trški rabat 50 odstotkov. Pri Mladinski knjigi so te številke drugačne: tiskarski stroški — 45 odstotkov, honorarji 10—18 odstotkov, rabat — 10—25 odstot-kov. Posebno zadnja številka onemogoča ejektno prodajo. Resen pomislek sproža tudi vprašanje po-štnine. Ti stroški so ob zadnjem povišanjn toliko na-rasli, da znašajo pn knjigi, ki stane 200 dinarjev, 100 dinarjev (priporočena pošiljkaj, pri Zenitu, ki stane 400 dinarjev, tudi 100 din itd Na sestanku z direk-torjem poštne skupnosti so zalozbe protestirale pro-ti tako visoki poštnini. pa jim je direktor odgovo-ril: »Ustanovite konkurenčno poštno podjetje!«
Pri Mladinski knjigi so mi postregli tudi s pri-merom. Knjiga Pomaranče iz Maroka (Zenit) stane v prodaji 400 din. Natisnili so 10.170 izvodov- Stroški tiska in papirja znesejo 2,075 000 din. stroški prevoda 201.000 dinarjev, kar je skupaj 2,276.000 dinarjev. Za-ložniškega minusa pri tej knjigi (pozor — broširana knjiga, velika naklada!) imajo 262.261 dinarjev. Po-slovanje tako velike založniške hiše, kot je Mladin-ska knjiga. je gotovo zelo zamotano. Prav gotovo je, da takšno poslovanje zahteva izkušenih urednikov, izkušenih komercialistov in preciznih analiz. Teh menda pri Mladinski knjigi ni ravno dosti. Prav ta-ko je sodelovanje urednikov pri sestavljanju pro-grama minimalno. V glavnem je odvisna usoda te ali one knjige od besede enega samega človeka. Tako je tudi s slovenskimi avtorji, ki le malokdaj in z ne-srečno roko izbrani pridejo v programe založbe. Tem avtorjem je reforma brez dvoma najhuie. zagodla.
(se nadaljuje) —dr
Francoska univerza na tapeti
Povzetek nekaterih, tudi za nas aktu-alnih stališč iz ankete, izvedene med naj-vidnejšimi francoskimi univerzitetnimi delavci.
Situacijo v francoskem visokem šol-stvu je najbolj ustrezno označil Max de Ceccaty: »če verjarnemo Leninovemu stav-ku — kadar vzvalovi univerza, vzvalovi vse, potem nam nemir. ki tf&nutno vlada na različmh področnh nacionalne vzgoje, naznanja predrevolucionarno stanje. To-da marsikdo bi se zlahka potolažil ob propadu tega gibanja, če bi se spremenilo v nepovezane pretrese. Zato postaja nuj-no obvladanje tega pojava, obvladati pa ga morajo tisti, ki jih neposredno zadeva. Vse se je začeto z zahtevo, ki jo je druž-bena praksa postavila pred univerzo, da namreč mora postati nosilec znanstveno-raziskovalega dela.«
Raziskovanje predstg,vlja osrednjo os poslanstva visoke šole, a ne zato, ker profesorji baje opravljajo pravzaprav dva poklica, ob pravem učiteljskem še drugot-nega — poklic raziskovalca. Prvo mesto gre raziskovanju zavoljo tega, ker razi-skovanje v svojem bistvu zahteva dina-miko, gibčnost in prilagojevanje, ki mo-rajo biti temelj — brez dvoumnosti in razprav — poslanstvu tega pouka. Nika-kor torej ne gre za ustanavljanje vseh mogočih fakultetnih, šolskih itd ... labo-ratorijev na isti ravni kot ustanavljanje bolj ali manj speciaiiziranih organizmov, od katerih upravičeno pričakujemo do-ločeno neposredno produktivnost. Razisko-vanje na univerzi se podreja istim impe-rativom rentabilnosti, vendar v širšem načrtu, v katerega je izrecno zajeta tudi poživitev pouka, notranja in zunanja, s pomočjo duha, ki vlada po njegovi saslu-gi. To raztskovanje državi ni opravičilo nekega telesa, ki bi se prilagajalo oko-Iju z zakonom računa, elektronskimi mi-kroskopi in etnografskimi odpravami. To je narava samega tega telesa, ki bi obsta-jdLo sicer ludi brez nje, a ne bi živelo kakor bi-tedaj tudi ne živela zdrobljena kultura v pouku brez vira in avanturah brez pedagogik.
Ob vsakem drugačnem koncipiranju univerze, ki ne upošteva elementa znanst-veno raziskovalnega dela. se sproži cel sklop problemov okoli načrtovanja pro-fila diplomanta, njegove strokovne in družbene angažiranosti. Ceccaty opozarja: »V največji meri mladi fantje in dekleta, ki obiskujejo univerzo, nazadnje posta-nejo tisto, kar iz njih napravimo. To je njihovo opravičilo in njihova obsodba. To pomeni, da morajo učitelji in odgo-vorni učenci opraviti neko skupno delo, da morajo potegniti za seboj vso uni-verzo, da pa se morajo že na začetku odreči zlivanju svojih glasov z motivaci-jami svojih okolij.«
Pierre Papon razpravlja o razmerah na visokih tehniških šolah. »Natečaji so naj-slabše sredstvo selekcije in usmerjanja, kar jih lahko obstaja; faktor sreča ima pri preizkušnjah velikansko vlogo, dejan-sko gre za eleatorno sredstvo usmerja-nja.« Papon postavlja tudi vprašanje pro-fila tehniškega strokovnjaka: »Določimo poglavitne cilje poučevanja na šolah za inženirje. Pri tem pouku ločimo tri faze, ki pa se lahko prepletajo Prva faza pri-naša dopolnilo znanstvenih informacij, ki
so inženirji nujne — matematika, obča fizika itd. Naloga te faze je prej obliko-vanje, kakor pridobivanje znanja, študenta pripelje v grobem na nivo prve stopnje. Druga faza vsebuje pridobivanje tehnike, katere obvladanje je nujno inženirju, ki mora biti polivalenten. Končno si študent v zadnjem letniku pridobi poznavanje in-dustrijske uporabe znania. To področje pa je dovolj prostorno, da opravičuje ob-stoj različnih opcij
Pouk bi moral imeti tri dopolnjujoče se oblike, predavanja, dokumentarnost in aktivnost. llčni tečaj ustreza predavanjem ex cathedra; predavana snov mora biti iz-brana tako, da ustreza točno določenemu cilju, bodisi ker koristi oblikovanju duha bodisi ker omogoča nadaljnji pouk. Vse zastarelo, kar te izgubilo smisel obstanka, je treba odpraviti. Nujno je, da imamo ob profesorju še določeno število študen-tov, ki bodo z majhnimi skupinami učen-cev predelovali kočljive točke predavanj. Prav tako je potrebno pomnožiti število vaj, ki so sredstvo, da se prikopljemo do stvarnosti. Tu se vmeša dokumentarni pouk, ki naj dopolni predavanja; razmno-ženi tečaji ali popolnejša dela naj širijo predavanja, vsebujejo uporabo, naj širijo razpoj,  naj  vsebujejo  bibliografijo.
Vaje, ki predstavljajo 'aktivni del po-uka, morajo biti zasnovane kot priložnost, kjer naj se bodoči inženir osebno potrudi, da si izdela metodo raziskovalnega dela. Pri tem pouku je študenta možno priva-biti na delo v ekipi Staž je nadaljnji vidik tega aktivnega pouka, njegova vklju-čitev v šolsko dobo je zaželena s pogo-jem, da je skrbno pripravljena. Treba je še podčrtati, kako potrebno je dati bo-dočim inženirjem tudi ekonomsko in so-cialno vzgojo, ki pa ne sme biti izključno knjižna, pač pa mora študenta povezovati z zunanjim svetom.
Dejansko stanje pa je takšno, da diplo-manti obžalujejo, ker je bilo njihovo bi-vanje v inženirski šoli le čas, ki ga je treba prebiti, ne pa resnična priprava na življenje in poklic«
I. C. Payen zatrjuje o selekciji v izo-braževanju, da je to relativna družbena segregacija vse dotlej, dokler ne bomo imeli vsi izenačenih možnosti za univerzi-tetni študij. Vendarle pa je pred univerzo dilema, ali naj žrtvuje pouk posameznika pouku monžice? Ali naj ~ in to vpraša-nje je zdaj poglavitnega pomena — ome-juje vpis na fakultete in uporabi načelo predhodne  selekcije?
Francoski nacionalni sindikat visokega šolstva je mnenja, da mora omejevanje števila študentov — če že mora priti do njega — temeljiti na revalorizaciji baka-lavreata ffrancoske srednje šole) in pred-vsem na predhodnem in trajnejšem usmerjanju na ravni srednjega šolstva, ne pa na načelu nekega sprejemnega iz-pita.
Enega najtehtnejših prispevkov je v francoski univerzitetni razpravi dal Emil-le Bonpareytre. »Predstavljajmo si zelo poenostavljeno sliko funkcij, ki jih dejan-sko ima vsakršen sistem visokega šolstva, kakor hitro obstaja kot takšno, zlasti še v industrijski druzbt. Univerza prenaša znanje in uporabo znanja, pa tudi norma-tivno usmerjanje, ki skuša poučiti mlade Ijudi o njihovih nalogah odraslih Ijudi. Z
diplomami in ispiti, naa katerimi ima monopol, podeljuje univerza status posa-meznikom in kulturnim dobrinam. Seveda različni sistemi poučevanja ustvarjajo s svojimi nalogami hierarhije, ki so vsaki-krat specifične. Tako na primer vidimo, da ameriški sistem še širše prenaša nor-mativne usmeritve, torej pripravlja na državljanske in družinske naloge, in iz-recno pripisuje pouku vrednote globalne družbe, medtem ko francosko visoko šolstvo spodbuja avtonomnejše, bolj stro-kovne vrednote, npr. norme, ki so lastne raziskovanju. ali   poklicu   intelektualca :..
.. . Nobenega dvoma ni, da je naša univerza bolna; pedagoški proces vzbuja isto neugodje pri študentu in profesorju; profesorji obžalujejo neprestano nižanje nivoja pri svojih učendh, študentje pa za~ čenjajo obžalovati isto pri projesorjih; redno naraščanje števila učencev in pro-fesorjev ne prinaša ustreznega naraščanja števila diplom. Nelagodnost je vsakdanji kruh. Vsakdo, ki pride mimo, ponuja svo-jo bolj ali manj zavzeto diagnozo; tu najde priložnost, da strese svoje stare zamere, ali da meče svojo jezo na mo-ralo, ki je ne dojema. V vsem tem raz-ponu samosvojih mnenj tiste diagnoze, ki hočejo biti najrigoroznejše, niso vedno najbolj dobrodošle. Nikakor pa ne bomo pridobili veliko, če bomo skušali prede-lati univerzo po vzorcu industrijskega podjetja ali delavskega sveta.«
Bistvena možnost, pa tudi ovira za preobrazbo visokega šolstva, je univerzi-tetni profesor. »Po em strani je profesor uradnik s homologno kariero v centrali-zirani administraciji po drugi strani deli obenem s svobodnimi poklitf. značilnost, da nudi dobrine, katerih vrednost ne mo-re adekvalno oceniti le presoja tršišča.
. .. Popolnost učnega tečaja je popol-nost umetnine; občudujemo ga zaradi njega samega, Njegovo nujno dopolnilo je študent gledalec. glede katerega pa si profesor vendarle pridržuje pravico, da mu na  dan izpita očita pasivnost. ..
.. . Univerzitetni profesor je bil dolgo prej kot delavec duševni plemič; ni imel ne odgovornosti denarja, ne odgovornosti moči. Nekje ob strani je postavljal na-čela in prepuščal drugim skrb, da iz njih izvedejo politične zaključke. Ni bil ko-risten in nihče od njega ni zahteval, naj bo koristen. Občevanje z največjimi du-hovi preteklosti in sedanjosti mu je pri-našalo družbo po njegovi podobi. če gre-mo do skrajnosti, kulture ni širil, pač pa jo je utelešat. Z zgledom je dokazoval moznost intelektualnega in duhovnega živ-Ijenja in njegova dejavnost je bila dra-gocena sama po sebi, prej kot po svojih učinkih
Biti univerzitetni profesor je danes poklic in do enake preobrazbe je prišlo pri večini duhovnih poklicev. Poklic, to se pravi delo, z urnikom, z roki in pred-vsem s »strankami« in cilji, ki jih je treba doseči. čas ki si ga pridrkimo za razmišljanje, »prosti« čas, brez oprede-Ijivega učinka in brez določenega cilja, se počasi spreminja v delček razvedrila, ki si ga skuša ohraniti vsak zaposlen človek. Njegova naloga ni več opredeljena z njegovim osamljenim izpopolnjevanjern. Tudi on mora pokazati rezultate.«
Povzel Franci Pivec

Tone Lapajne, Barjanec
Počasna gradnja stanovanj za študente
V Ljubljani trenutno študira okoli 10.000 študentov. Ce poskušamo ugotoviti, kakšna je možnost, da si študent zagotovi posteljo v enem od študentskih domov, ugotovimo porazno stanje Kapacitete vseh domov so v primerjan s številom študentov izredno skromne. Prehod na tak sistem študija, ki bi dopuščal za vse enak položaj, je zato verjetno zelo daleč. Sistem koledžov, ki nudi zelo dobre razmere za študiranje, je pri nas še vedno le lepa perspektiva. Ver-jetno smo v Ljubljani na enem od prvih mest po raztresenosti in neracionalnih lo-kacijah univerzitetnih objektov Studentstea domovi so zelo oddaljeni drug od drugega, povrh tega pa še od skoraj vseh fakultet. Pri gradnji novih objektov se je premalo razmišljalo o tem, da bi bilo dosti ceneje, če bi tudi v Ljubljani zgradili tako imeno-vano univerzitetno mesto. Ce samo pomi-slimo, da ima dom visoke šole za zdrav-stvene delavce kapaciteto 130 postelj in lastno menzo, je jasmo, da bi lahko v štu-dentskem naselju, kjer na primer menza še zdaleč ni polno izkoriščena, pripravili dnevno 130 obrokov ve<5 pri neznatnem po-večanju obratnih stroškov Ni mi jasno, zakaj so zgradili visoko šolo za politične vede ter njen dom popolnoma izolirano od ostalih domov in šol. S tem ne mislim sa-mo lokacijsko izolacijo, ampak tudi peda-goško in družbeno. Bodoči vodilni družbe-ni delavci, kar, sodeč po dosedanji praksi, sedanji slušatelji te šole nedvomno so in bodo, tti se na vsak način morali v veliko večji meri vključevati v družbeno politično ter kulturno življenje na ¦ r zi. Tega za sedaj ne moremo opaziti, j^ >»a
zaradi oddaljenosti šole iz centra mesta še nekako razumljivo.
Raztresenost domov je posledica tega, ker imajo tako kot Akademski kolegij in Oražmov dom še stare prostore, ki so za bivanje študentov že neprimerni. Govorice, da se bo kolegij preselil (kam, ni povedal nihče), so se polegle še posebej po refor mi, ko ni sredstev niti za zadovoljitev naj-nujnejših potreb po gradnji novih kapaci-tet v naselju. Letos bi se naj namreč zgra-dila v naselju stolpnica s 160 posteljami. Trenutno stanuje v vseh domovih 2650 štu-dentov in če bi se gradnja stanovanj na-daljevala z »isto naglico« kot letos, bi za zadostitev potreb ostalih 7300 študentov ra-bili še okroglih 45 let. 2al pa statistike predvidevajo, da bo število študentov že do leta 1970 naraslo na 15.000, zato se bo verjetno še precej študentov stiskalo po privatnih sobah, kjer morajo plačevati eko-nomske najemnine. Pred novimi gospodar-skimi ukrepi so bill neredki primeri, da so nekateri privatniki plačevali najemnine za svoje stanovanje nižje kot podnajem-niki. Pogosto se sprašujemo, če se res ne da proti takemu načinu nič napraviti. Jas-no pa je, da bo ta pojav še dolgo eksistiral v praksi, če ne bo zadosti kapacitet po do-roovih. Torej je za zdaj ta problem skoraj nerešljiv.
še celo obstoječi domovi so se znašld v zelo težki situaciji, ker so se po 1. avgustu močno povečale cene komunaLnih storitev, električne energije in potrošnega materia-la. Zanimive so velike razlike, ki nastopajo v ekonomskih cenah stanovanj po posa-meznih domovih. Ker pa prejemajo domo-
vi dotacije in so ekonomske možnosti za študente po večini precej izenačene, je dejanska cena, ki jo študentje plačujejo, zelo izenačena. Giblje se od 2970 v kole-giju do 8000 din v domu VŠPV.
Cene v domovih:
ekonomska cena     za študente Naselje                    6323                      3800
Kolegij                    4170                      2970
Intemat VŠZD       6125                      2560
Višja gosp. šola     6500                      4000
VŠPV                     26128                      6294
Za primerjavo še cene v študentskem domu  v   Mariboru:
Ekanomska stanarina znaša 9250 din, študentje Pa naj bi plačevali 5000 din.
Ker domovi prejemajo republiško dota-cijo in se delno financirajo tudi od izred-nih dohodkov v počitnicah, so stanarine za študenta precej nižje, kot če stanuje pri-vatno. Vendar je potrebno opozoriti, da bo kljub dotacijam nastal v proračunu za le-to 1965 pri študentskih domovih skupni primanjkljaj v znesku 61,173.000 din. Upaj-mo pa, da ga ne bomo morali pokriti štu-dentje iz lastnega žepa
Razldke med ekonomskimi cenami v po. sameznih domovih delno izvirajo iz tega, ker so bili v novejših domovih večji grad-beni stroški. zato je njihova amortizacija večja, delno pa vpliva tudi dejstvo, da ima na primer dom VSPV tri profesionalne vratarje, medtem ko v ostalih domovih opravljajo vratarsko službo študentje sa-mi. Prav tako je s čiščenjem sob. Omenje-ni dom ima namreč zaposlenih sedem sna-žilk. Vendar študentje te šole niso priza-deti, ker plačujejo komaj četrtino ekonom-
ske stananne. Zdi se, da to ni najbolj pra-vilno, ker večina študentov na tej šoli štu-dira z nadpovprečnimi štipendijami, ki precej presegajo študentove dohodke. Pa vendar se je v letošnjem letu prijavilo za Naselje nekaj študentov VSPV, ki so bdli odklonjeni. Vprašujem se celo, ali je po-trebno, da dom sploh vzdržuje tako števil-no osebje, medtem ko drugi domovi ni-majo sredstev niti za funkcionalne izdatke. Sedanja situacija na področju študento. vega standarda, še posebej kar se tiče ka-pacitet domov, torej nikakor ni rožnata in zahteva takojšnje in temeljite rešitve. Ne-davni sklep univerzitetnega sveta, da se v naslednjih nekaj letih vsa razpoložljiva sredstva usmerijo v graditev študentskih domov, je zato umesten in nujen. Ceprav tudi fakultetam manjka nekaj najnujnej-ših prostorov za normalno delo, je štu-dentu vsekakor treba takoj ustvariti raz-mere za nemoten študij. To pa bo zahte-valo maksimalne napore univerzitetnih or-ganov za zagotovitev sredstev, ki so v zad-njem času za investicije zelo omejena. Ra-cionalizirati bo treba gradnjo domov s tem, da se koliskor mogoče strnejo v enot-no naselje, ki bi zahtevalo minimalne iz-datke za komunalne storitve. Pogovori, da naj bi se domovi združili pod enotno upra-vo, so očitno še vedno samo nL ravni dis-kusij. Na tak način bi bilo manj zlorab pri sprejemanju v domove. Do sedaj so se vsako leto čuli ugovori, da stanuje v do-movih mnogo preveč takih, ki ali zaradi študijskih (ne)uspehov ali drugih pogojev ne ustrezajo kriterijem sprejemanja v do-move.                                       Ivo Marenk
ZAKAJ V EMIGRACIJO?
S sprostitvijo družbeno političnih mer, ki so še do nedavnega veljale za odhod naših državljanov v inozemstvo, se je legalizirala pri na$ tudi nova prak-sa odhajanja. Pomanjkanje deviz in razmeroma moč-na notranje politična diferencija prva leta po vojni, poleg tega pa še velika konjunktura na trgu delovne sile, so bili vzroki, da ekonomske emigracije pri nas skoraj nismo opazili, vsaj legalno ne. Tudi nezaupa-nje naših takorekoč standardnih odjemalcev viškov delovne sile do naše družbeno politične ureditve je botrovalo, da je emigracija, kolikor je je bilo v zad-njem desetletju, napravila državi več škode kot ko-risti. Prvi povojni emigranti zato ne sodijo v kontekst tega zapisa, ker so odšli zaradi posebnih vzrokov, ki so splošno znani.
Afirmacija naše države v tujini, pa tradicija, ki je že stara (primer Prekmurja in sezoncev) sta v za-padni Evropi ponovno povzročili zanimanje za uvoz delovnih rok s področja SFRJ, Določeni premiki de-lovne sile z enega na drugo gospodarsko območje so vedno obstajali in so več ali manj normalni.
Majhna stopnja industrializacije in velik odsto-tek ljudi, ki se ukvarja s kmetijstvom, povzroča vsem razvijajočim se državam obilo glavobola, kajti druž-beni proizvod take države se izredno težko vključuje v proces mednarodne delitve in menjave. Pač pa lah-ko trdimo, da tempo industrializacije, specializacije in mehanizacije, ki smo.ga doživeli pri nas po vojni, nujno zahteva tudi povečevanje produktivnosti živega dela, ki zato pritiska na trg v obliki premikov delov-ne sile. Naša industrija je v prvih letih po vojni z lali-koto absorbirala odvečno delovno silo s kmetijskih področij, ki so se v pomenu organizacije dela moder-nizirala. Toda ta pojav je razumljiv le zato, ker je industrija hkrati večala le obseg svoje produkcije, ne pa obenem tudi produktivnosti družbenega dela.
Da so vsi ti pojavi igrali važno vlogo tudi pri vkljueevanju naše države v mednarodno delitev dela, je jasno in precej znano. Decentralizacija upravlja-nja gospodarstva in očitna tendenca prodora na sve-tovni trg, ki se kaže zadnja Ieta, pa sta zavrli pov-praševanje po delovni sili, kar je ekonomsko edina alternativa za večanje produktivnosti, v konkretnih pojavnih oblikah pa pogosto družbeni eksces.
Ekonomska emigracija je zlasti v Prekmurju za-vzela izredno široke meje med kmečkim prebivalst-vom, v ostalih predelih Slovenije ali celo države pa manj, a zato v dosti bolj škodljivih oblikah. V Prek-murju se celo opazi, da je z odhodom najbolj vitalne delovne sile padla kmetijska proizvodnja.
Problem zase pa so odhojdi inteligence in štu-dentov.
Naše ravnanje, ki ni v skladu z družbeno ekonom-sko teorijo, pač pa zelo pogosta družbena praksa, da naša podjetja zlasti v zadnjih dveh letih nekaj-krat premislijo, preden sprejmejo v delovno raz-merje strokovnjaka z višjo ali visoko izobrazbo (gre
predvsem za tehnične strokovnjake), je izredno škod-ljivo ter nezdružljivo s kratkoročnimi, še manj pa z dolgoroenimi plani socialistične skupnosti. šolanje enega strokovnjaka na ljubljanski univerzi stane družbo ogromno denarja. če upoštevamo stvarno sta-nje, bi proizvodnja strokovnjake tudi nujno rabila. Škoda je zato še veliko večja. Denar, ki ga investira-mo v formiranje določenega profila strokovnjaka, ta-ko enostavno vržemo v vodo. Razumljivo je, da pred-stavlja za neko podjetje v tujini naš strokovnjak iz-redno ceneno naložbo. Četudi ga neracionalno uporabi v procesu produkcije na nižjem delovnem mestu, kot zahteva ponudnikova formalna izobrazba (politično ekonomske termine uporabljam zato, ker v resnici gre za precej nečedne blagovno-tržne odnose), je še vedno cenejši kot domači strokovnjak. To zato, ker ne postavlja realnih zahtev po dohodkih konkretne sredine, v kakršni se nahaja, in ker vanj ista druž-bena skupnost ni vlagala nobeiiih sredstev za repro-dukcijo delovne sile. Pojav je skoraj istoveten s po-javom preplačevanja štipendistov znotraj naše države, le da ima za kupca še eno prednost, namreč, da niti posredno ni ničesar prispeval za izobrazbo. Torej bi šlo, če ne bi slučajno obravnavali »predmeta«, ki ima »slučajno« razum in zavest, za nekorektne posloviie odnose, naravnost rečeno, za tatvino. Ker pa pri tem »blagu« govorimo o zavestnem opredeljevanju, opi-sani pojav ni več pojav, temveč za našo družbeno prakso proces in to zelo škodljviv proces, ki mu je potrebno poiskati korenine ter jih po možnosti spod-rezati. Odnosi v tem procesu pa zaradi zavestnega faktorja prehajajo okvire tržno-ekonomskih odnosov ter se formirajo v družbene kot eksces. Namenoma nisem obravnaval študentov, ki predstavljajo v teh gibanjih velik odstotek, ločeno, ker se mi zdi, da so vzroki preseljevanja identični.
Premajhna ekonomska stimulacija strokovnjakov pri nas je pač eden izmed vzrokov, ni pa edini, niti glavni vzrok. Prepočasna reelekcija vodilnih kadrov v znanstveno raziskovalnih institucijah in podjetjih one-mogočata strokovnjakom normalno vključevanje y družbeno ekonomske procese, ker so zanje meje nji-hovih reakcijskih norm preozko postavljene. Ker to implicira tudi destimulativne elemente za njihov oseb-ni dohodek, je razumljivo zmanjšana tudi njihova lastna aktivaost in želja po večjem vključevanju v taiste procese. Ce temu pravijo nekateri bojazen pred šolanimi kadri, mi je pač vseeno.
Bojim se, da bo v sedanji situaciji še marsikdo odšel s trebuhom za kruhom, verjetno ne zaman. Toda poudariti moramo, da je bil cilj gospodarske reforme predvsem uvajanje znanstvenega dela v prak-so, kar pa opisani proces onemogoča. Čez nekaj let se ob sedanjem tempu izseljevanja lahko zgodi, da bo naša univerza producirala le še strokovnjake za naše sosede.
Zanima me, kdo jo bo potem finansiral. —
Ivo Marenk
RAČNI BLIŠČ BLAGINJE
(nadaljevanje  iz prejšnje  številke)
III
Ta človekov položaj je v pogojih izredne in še zmerom rastoče blaginje povzročil, da je danes veli-ka večina Švedov politično pretežno pasivnih. Usta-Ijen politični režim ustvarja možnosti za optimalno ureditev družbe, v kateri so prizadevanja za čim višjo življenjsko raven gotovo uspešna. Zgrajen go-spodarski sistem in miren razvoj gospodarstva sta švedski omogočila izredno ugoden položaj na med-narodnem tržišču; bogastvo se steka v državo, ki cvete. In posledice? Lenin piše spomladi 1916: »Impe rializem... ustvarja ekonomsko možnost za podku-povanje vrhnih slojev proletariata ... krepi oportu-nizem.«
»Oportunizem« pa iii samo narastel in potem zgnil kot bolezenski tvor, kakor je predvideval Lenin, pač pa je zajelo buržoaziranje proletariata v nasem imperialističnem stoletju prav neverjetne razsežno-sti; tako danes na švedskem komaj lahko še govo-rimo o proletariatu: to je družba srednjega razreda. Kot večina razvitih zahodnUi dmžbt ki so v tej last-nosti istega tipa, švedska družba kot celota eksploa-tira svetovni proletariat, ki ga danes predstavljajo razvite in razvijajoče se družbe. To lahko opaziš iudi neposredno na švedskem, kjer neprestano sre-čuješ pojav, ki ga je Lenin takole ppisal: »Med po-sebnosti imperializma ... sodita zmanjšanje emigra-cije iz imperialističnih dežel in povečanje imigraci-je... v te dežele iz bolj zaostalih dežel z nižjo mez-do.« V vseh tovarnah, ki so nam jih pokazali med bivanjem na Švedskem, je bilo zaposleno izredno veliko število delavcev iz Grčije, Jugoslavije, Italije in drugih manj razvitih podrocij Evrope.
Zdaj smo prišli do temeljne značilnosti švedske družbe; ljudje so v glavnem »zadovoljni«. Razum-ljivo je, da to niso tla, kjer bi se lahko razmahnila politična levica. Levičarske težnje so malo močnej-še samo med študentsko mladino — tu pa imajo izra-zit intelektualističen značaj: abstraktnost, individaali-zem in izredna nazorska difevenciranost (le malo mladih je fonnalno članov KP; večina se raje raz-glaša za trockiste, maocetungiste in baje je tudi precej »titoistov«).
V drugem odstavku tega spisa sem zapisal do-mnevo, da so vsa zavestna prizadevatija švedske družbe usmerjena y blaženje napetosti, ki jih po-raja temeljno protislovje blagovne produkcije. Po tem, kar sem povedal v tretjem odstavku, je ta domiieva konkretnejša. Zelo nazorno pa jo pona-zarja način integiiranja posameznikovega dela v družbo, ki ga srečamo v večini razvitih kapitalisti-čnih dežel, in ki je prav vzgledno urejen na švcd-skein: namreč davčni sistem. Obdavčenje je zclo visoko in progresivno narašča z višino prejemkov, država pa s temi dohodki finansira dmžbene in druge  službe,  ki zagotavljajo  državljanu varao  in
udobno življenje. Državljani in država so v kupo-prodajnem odnosu in posameznik se integrira v družbo posredno prek denarja, tega abstraktno-kvantitativnega znamenja svojega dela. Na šved-skem je ta sistem, ki je seveda v dani diužbi edino mogoč, izredno dovršen in uspešen, tako da bi bil vreden podrobnejše analize ravno s prav-kar  orisanega stališča.
IV
Značilnosti družbene strukture se na poseben način izražajo v švedski politiki. S svojo nevtral-nosljo se je Švedska ognila najstrašnejših vojnih kataslrof. Nekateri ji zamerijo, da se ni angažirala v zadnjem svetovnem spopadu in da je do neke mere celo paktirala s fašistično Nemčijo, vendar mislim, da je to ravnanje s stališča kapitalističnih držav popolndma razumljivo; ne morem razprav-ljati o tem, kakšni interesi so odločali, da so se zahodni zavezniki spustili v vojno, toda švedska logika se mi zdi tale: ocenili so, da ni y interesu njihovega kapitala in nacionalnega gospodarstva, da bi se udeležili vojne — in kaže, da se niso zmo-tili. Sklepanje zveni cinično, vendar je verjetno, saj vemo, da so bili npr. tudi v Veliki Britaniji ljudje, ki so mislili podobno.
Danes je švedska nevtralnost sicer v vseh po-gledih naslonjena na zahod, vendar izrazito miro-Ijubna in celo pasivna do nekaterih perečih sve tovnih problemov. To ji omogoča, da se lahko uspešno gospodarsko uveljavlja na področju raz-vijajočili se dežel, predvsem v Afriki. Nerazvitim deželam je namenjen poseben razvojni program (SIDA), vendar brez vsakršnih političnih pritiskov ali teženj. Ta politika temelji na čistih in poštenih ekonomskih računih in pri njej, kot se zdi in kot je splošna ekonomska zakonitost, razvitejši v do-ločeni meri profitira. Lahko bi celo domnevali, da švedska, ki je vendarle šibkejša od drugih gospo-daiskih in političnih velesil, s to politiko na aktu-alnih področjih prav uspešno stopa v korak s svo-jimi konkurenti, ki uporabljajo brutalne in manj sprctne inetode. — Po vsem, kar sem napisal, se mi vsiljuje tale sklep: švedska družba se je razvila do maksimuma, lu je mogoč v okviru kapitalistične blagovne produkcije (upoštevati je treba relativ-nost tega avtoritativno zvenečega stavka!). Ta sklep   dopolnjujejo nekatera   spoznanja:
:— človek v taki družbi ne more prerasti svoje razklanosti, enostranskosti in vseh protislovij, ki jih poraja Magovna produkcija; zato se ne more uresničiti kot družbeno ustvarjalno, praktično bitje;
— ta protlslovja pa se v zavesti ne kažejo v svoji ostrini, ker se je človek nekako sprijaznil in se naselil v danem okviru, ki ga ureja s sistemom družbenih določil in norm, ki nudijo varnost in udobje;
-—   revolucionarna   preobrazba    take    družbene
strukture se zdi glede na sedanje stanje utopi-čna, posebno, ker je družba kot celota v neki meri kolektivni izkoriščevalec. Razvoj materialne baze torej res ne vpliva tako mehanično na razvoj člo-vekove   zavesti  in  družbenih   odnosov,
če so ti skiepi pravilni, so za nas izredno po-membni iz dveh razlogov: če lahko malo primerja-mo z velikim, se danes v slovenski družbi vse razločne-je pojavljajo nekatere posebnosti, ki so tako značilne za švedsko družbo; to so prav tiste razsežnosti, ki so si z našim konceptom socializma v nasprotju in utegnejo precej uspešno ovirati njegovo ures-ničitev. Torej je ostri naslov tega spisa vsaj v tem pogledu upravičen.
Povrhu tega zgornje ugotovitve prav v jedru prizadevajo običajne predstave o svetovnem proce-su komunizma. Ta boj se nam zdaj kaže veliko bolj zapleten in veliko težji, kot smo bDi navajeni mi-s?'f? 7ato pa je napadalnost naslova tem bolj u.pra-vičena.                                                Rastko Mocnik