Izhaja 1. in 16. dan vsaccga meseca.
Velja a celo loto 3 gold. za pol leta gold. 1,50.
Vredništvo. opravništvo: Krakovski nasip šf. 10.
ljudski Glas
Inserati: Potit-vrsta, ako so lkrat tiska 5 kr., 2krat 4 kr. in ako se 3krat ali večkrat tiska 3 kr.
Rokopisi sc ne vračajo.
Na norrankirana in pisma brez podpisa so no ozira.
10. številka.
V Ljubljani dnš 16. maja.
II. leto 1883.
Našim oblaževalcem.
V	marsikteri številki našega lista pokazali smo, da tako zvani voditelji slovenskega naroda kmetiškemu in sploh delavskemu stanu ne bodo nikdar pomagali, temveč le škodovali, ker le sebe n nobenega druzega ne poznajo. Danes hočemo pa še nekoliko o njili zmožnosti ali nezmožnosti za olajšavo bremen delavskega stanu spregovoriti. Ako si vse te naše duševne velikane ogledamo, vidimo, da je njih izobraženost le enostranska, da ne morejo — in če bi tudi hoteli
—	ljudstvu nikdar pomagati, ker še njega težnje poznajo ne. Iz univerze stopivši, pogledajo svet, zdi se jim kraj raznoterih prijetnosti in šmen-tano malo se brigajo za ljudstvo, le za svoj dobiček, za svojo prijetno eksistenco se brigajo. V domišljavosti, da Bog ve kaj znajo, mislijo se poklicane k vodstvu ljudstva in ne bo trajalo dolgo, da jih lastni somišljenci postavijo v kot. Kaj jim je zdaj storiti sami ne vedo, a mislijo, ako večkrat „narod, narod" zavpijejo, pa so našo domovino rešili. Sicer se od tacega mladička ne more nič zahtevati, ker je pač kratek pogled v resnost življenja storil. Na univerzi se je pa tudi malo ali celo nič gledč socijalnega življenja izobrazil. Bil je sicer znabiti vpisan v kaki „buršen-sebaft", tudi se je znabiti udeležil pri kakih študentovskih pobojih, in znabiti tudi včasih iz dolgega časa in zarad pomanjkanja denarja v ko-legium se zaletel, a življenja resnost, žalosten položaj kmetiškega in delavskega stanu ni nikdar poskusil. Kako naj bo potem taka duševna reva oprostitclj ali voditelj naroda? Ni mogoče in tudi od njega nič ne bi terjali, ako se nebi po vsi sili na krmilo hotel vzdigniti, če pa že hoče vajeti v roke vzeti, mora ljudstvu dokazati, da je zmožen in sploh, da mu je volja svoje delovanje v korist naroda in ne v svoj dobiček žrtvovati, tega pa nikdar ne more, ker je njegova izobraženost le enostranska, sebičnost njegova pa prevelika.
Predrznost takega prvaka je tako velika, da se kakor tako zvani voditelj naroda — ne le nič za ljudstvo ne briga, temučje še zasmehuje, zaničuje. Ob časih volitev bodo ti naši osreče-valci kaj milovali našega revnega kmeta, ubozega delavca i. t. d., a komaj bodo po njih ramah v zbore prišli, bo pa kmet „goved“ — delavec „bedak". Zasmehovali bodo kmetiški stan, zaničevali delavca kakor do zdaj, ker njih glavna naloga je, po deželi le komandirati in pod krinko goreče narodnosti razpor delati mej prebivalci in ljudstvo v temoti držati, da ga tem lažje potem za svoje namene porabijo.
Kako enostranska je omika te vrste ljudi, kažejo uže surovi napadi na vse one pošteno misleče može, kateri se le za ljudski blagor brigajo in v njih rog ne hotč trobiti. Da bi vsaj ti naši mladički enkrat se spametili in prevideli, da ljudstvo ni zarad njih, temuč oni zarad ljudstva tu.
Glavna napaka naših prvakov jo, da mislijo vse vedeti, dasi tudi druzega ne znajo, ko svoje žepe polniti. Itanjki, obče priljubljeni in v resnici pošteni profesor Kersnik je večkrat spregovoril: „Vedeli boste kaj še le takrat, kadar boste vedeli, da nič ne veste!" A naši žurfiksovci in svetovni modrijani ne vedo, da nič ne vedo — toraj — žalibog res nič ne vedo. Ko bi bil naše „prvake“ ranjki profesor učil, znabiti bi jim njih srca še oblažil, ako že niso od otročje dobe ostrupena bila.
Dobro poznamo enega naših narodnih kričačev, o katerem je vže njegov oče o nekej priliki rekel: „Iz mojega sina ne bode nikdar nič, on je veternik." Zadel jo je mož, kateri ni bil sicer to, kar je njegov sin postal, temuč le pri-prost delavec, a žlahtnega srca in vnet za svoj stan. Kaj bi bil starec še le rekel, ko bi bil videl v prihodnjost, da njegov sinček oni stan, iz katerega se je sam porodil, zdaj zaničuje, biča in zasmehuje, in to vse pod firmo »prvak", pod odejo slovanske vzajemnosti.
Kar je Gutenberg tiskarsko umetnost izumil, pač ne trebamo več univerz, da se človek v socijalnem oziru izobrazi. Imamo dovolj knjig
in časnikov, iz katerih se priprosto ljudstvo v potrebnem izuči, in kakor smo prepričani, je taka omika v večjo korist ljudstva — kakor enostranska izgoja na univerzah. Oni, kateri so univerzo študirali, kaj radi le to prebavljajo, kar so se učili, in ako se nečejo za socijalne razmere brigati, ostanejo nevedneži, ki so kmetijskemu in delavskemu stanu le v pokoro. Delo časti človeka, in to vsak prizna, le oni ne, ki sam nič ne dela.
Kakor smo vže omenili, so največji protiv-niki delavskega stanu naši širokoustneži, ker je njih izobraženost le — enostranska. Kako malo so strinja narodni voditelj — in delavski sovražnik, bo vsak sprevidel. Le ruski car Peter, katerega zgodovina „Velikega“ imenuje (ako po zaslugi ali ne — nam ni mar), se ni delavskega stanu sramoval, temveč delo tako čislal, da se je sam ladjetesarstva učil. Da je Peter delo častil, dokazal je s tem, da je svoji ženi za en rubel, katerega si je še kot tesar zaslužil, kruha in sira kupil ter rekel: »Glej, Katinka, če tudi ne bi car bil, zamogcl bi te vendar živiti!" In kdo je bil ta Peter? Gotovo mož izredne inteligence, kateri je v podplatih več previdnosti in pameti imel, kakor naši možički v glavi. Pa ne, da bi kdo mislil, da bi hoteli cara Petra v nebo povzdigovati, o ne, saj on je bil tiran, barbar, a le to hočemo omeniti, da našim prvakom, kateri se pač nikakor z Petrom glede duševne zmožnosti primerjati ne smejo, prav slabo pri-stuje, da delavski stan tako zaničujejo, prezirajo in se najsvetejšim svetinjam trpečega, v potu svojega obraza si kruli služečega ljudstva rogajo! Načelo naše v tem oziru je: Spoštuj delo! In ako bodete Vi mladički delo spoštovali, bodemo mi starejši Vas spoštovali, ker ste se le od nas to učili, kar znate.
Zabavni del.
Oči v ljudski poeziji.
(Spisal M—M—.)
(Konec.)
Naša slovenska poezija opeva največ le lepoto črnih očf, in večinoma se vrti okrog njili tudi poezija ostalih Slovanov. Tako n. pr.: Srbski pesnik pravi:
Oh zapri vsaj oko črno,
Pokrij lice milokrvno,
Zakrfj bole si prsi!
Ker pogled na-nje bedaku Pamet zopet dd zijaku,
In v bedaka pametnega st’ri.
Oči, vidim, to so strele,
Joj, al’ kaj so prsi bele?
Kaj rudeče-bel obraz?
Sneg, če rečem, ni resnica,
Labud beli, cvet ti z lica Prispodobe nima ’zraz.
To veli tudi Sim. Jenko, pojoč:
Prosim te tujka ljubezniva,
V mč ne vpiraj temnih oči,
Da se ljubezen nepremagljiva
V mojem srcu ne zbudi.
Nemška narodna pesen pa poje:
Madele, guck, guck, guck in meine schwarze Auge,
Du kannst dei liebliclis Bildle drinne schauc;
Guck nur reclit drei nei,
Du muss drinne sei,
Bist du drinne z’ Haus,
Kommst au nimme d’raus!
In srbska pesen velf: -
Kolnem te, deklina! črne tvoje oči,
O! črne tvoje oči naj bi otemnele,
Ki vse vidijo...............
V	slovaški narodni pesni pa izraža dekletce, da so njene črne oči tolikim mladeničem v spod-tiko. Zavolj ljubega miru je voljna, nakupiti na kupe črnih oččs, da bi fante ž njimi obdarovala in sama pokoj vživala. Bujnost poezije se kaj lepo kaže v tej pesni:
Za dvorom pri hramu devica len moči,
Opazi to fantč: da ima črne oči;
Naj črne oči bi na sejm pripeljali,
Kupila b’ jih fantom, da bi mi mir dali.
Cvete majaronek pri gališkem mostu,
Če 'čete me imeti, pa mater poproste,
Pa mater poproste in vina doneste,
Ker ona to ljubi in vam me obljubi.
Lastovka okolo že kroži veselo Ter pravi, da svita, za cesto me bara;
Idi le dalje, ne vem ti pomoči,
Pot tebi kazati, bi v zlo se mi štelo.
In zopet, druga nemška pesen, svareča pred črnimi očmi, pravi:
Schon sind wolil schwarze Augen,
Aber treu sind sie nicht!
Isto skrb potoži tudi fante Čeh svoji ljubi, govoreč ji:
Črne imaš oči, dekletce mqje Ti mene okaniš, jaz se te bojim.
«Naj hi jih tud’ še črnejših imela,
Prekaniti tebe bi vendar trn h'tola.-Vrana na dobu lam lušči žolodje,
Bog mili sam znade, kateri tvoj bode?
«Čc sem pod dobom tebi obljubila,
Zakaj potem tebi hi zvesta ne bila?*
Toraj pa pojdiva v daljnije kraje,
Obleko z korsela zato ti podajem;
In ko prehojena bo gora, dolinca,
Bodo lesovi najina celica.
Drugo mesto zavzemajo v poeziji modre ali plave očf. Poljska pesen odločno poje:
Ah! VČ oči, Oči,
Plavojasne oči,
Na vas, ko se spomnim,
Se zemlja z mano toči (vrti).
Kje je moja svoboda,
Kje veselost navadna?
Komaj sem vas opazil,
Že je v siou prazna.
Duševno in telesno delo.
V	našem javnem življenji ovirajo nas najbolj mnogovrstni predsodki, celo morje krivili nazorov, kateri so večini ljudstva vmeseni, vže v mladi dobi vcepljeni ali celo vtepeni nam, nasproti dere. In vendar hočemo resnico pokazati, in vendar hočemo Sisifovo delo pričeti. Naj skala še tolikrat nazaj leti, enkrat mora vendar na mestu ostati!
Če pogledamo v svet in če si raznovrstne l judi ogledamo, moramo priznati, da so si vsi frapantno podobni, da so si enaki kakor eno jajce druzemu. Da, enaki so si in vsi imajo brez razločka stanu, naj bodo učenjaki, arhitekti, zemljemerci, umetniki, črevljarji ali cunjarji, eno skupno namreč: roke in možjane.
Vsak čitatelj — kateri še zdravo misli in kateremu duha predsodki niso še popolnoma zatemnili, mora priznati, da narava nič brez namena ne vstvari in ker je narava vsem ljudem roke in možjane dala, mora toraj to svoj uzrok imeti in uzrok ne more nič druzega biti, kakor ta, da človek roke in možjane rabi. Narava nam je toraj prstokaz, da morajo vsi ljudje delati in misliti. Ko bi narava nameravala bila, da naj ena vrsta ljudi edino le misli, druga zopet edino le dela, bi bila prvim samo možjane, drugim pa samo roke ustvarila. Toraj je dolžnost vsacega delavca misliti in vsacega mislečega človeka delati ali drugače rečeno: Vsak človek naj telesno in duševno dela. V tem zmislu tudi Louis Blanc govori, ko pravi: „Čemu se človek trudi to razdeliti, kar je Bog v človeškej naravi nerazdeljivo zedinil11.
Ni-li človeška stvar resultat čudapolne edinosti med truplom in duhom? Narava zahteva, da vsak človek duševno in telesno dela, toraj delo, čast in dolžnost vsacemu.
Izvirni dopis.
Iz Krope, 10. maja. Brali smo v zadnjej številki priljubljenega nam „Ljudskega Glasu“ članek „Za žrebljarske trpine". Od radosti nam je kar srce zaigralo, ko smo čitali, da se nam vendar enkrat hoče pomagati. Veseli nas, da nam je „Ljudski Glas“, kateri se je že tolikrat za nas in naše interese potegal, prvi, pa tudi edini to veselo novico prinesel. Toraj pride vendar enkrat tako zaželjena obrtniška šola v naše kraje. Pač edino sredstvo za olajšavo naših bremen bi bila
Kdarkoli z nogo vstopim,
Ko telo mig povzroči,
So vsigdar pred menoj Te modrojasno oči.
Temu podobno se glasi tudi slovaška pesen:
Teraz — m&m tu na zemi Dvoje modrych oči,
Ked sa do nich nazer&m,
Svet sa so mnou toči.
in Nemka, o svojem ljubeju pojoča, določno omenja njega plave oči ter pravi:
Mein Schiitzele ist fein,
’s kann feiner not sein,
Es hat mir versproche Sein Herzle g’lior mein;
Blaue Aeugle i|n Kopf,
Und a Gjrttble im Kinn,
O du herzig, liebs Schiitzle,
Wie bist du so schon!
In dalje vošči ljubej svoji ljubici:
Ihr bi a u en Augen, gute Nacht!
Schliesst ouch zu siissen, siissen Traumen;
Auf dass ihr hell und frisch ervvacht,
Wenn golden sich die Wolken siiumen;
Ihr blauen Augen, gute Naclu!
taka šola in oni vrli ljudski prijatelji, kateri so naj-prvi to srečno misel sprožili, bodo večno v spomin našega ljudstva živeli. Naša in naših potomcev srca bodo jim neminljive spomenike hvaležnosti stavila, saj le ti so bili rešitelji naše neizogibljive pogube. Pisatelj tega sicer ne pričakuje več dosti olajšav svojih lastnih bremen, če se ta šola ustanovi, saj so njegove ure v tej dolini solz le še kratke, ne bode dolgo več trajalo in njemu bo zasijala zarija večnega odrešenja, a poznavši vse bridke razmere naših krajev, raduje se boljše prihodnjosti, srečnejše eksistencije svojih vnukov, in z mirnim čutom in lepo nado, da so njegovim potomcem prijetnejši dnevi odločeni, kakor so njemu bili, bode svet zapustil. Res, žalostno je življenje pri nas, grozna revščina, pomanjkanje in bridkost so naši vedni tovariši. Komaj se naš žrebljarski trpin od dela loči in se z nekako obupnostjo na svojo slamo s praznim želodcem vrže
—	da bi svoje trudne ude nekoliko okrepčal. — Komaj zatisne oči, da bi ga blagodejno spanje v svoje roke vsprejelo, že ga kliče zvon z revnega ležišča k ognjišču, pri katerem je svoje zadnje moči pustiti obsojen. Zagotovljam dragi te, „Ljudski Glas" — saj le ti se še zmeniš za naše delavce — da bi tako hudo delo in grenko živo-tarenje najkujemu razbojniku prevelika kazen bila. Kako marsikateri naših trpinov zavida mirno živečega jetnika, ta je z vsem preskrbljen, nima niti ene skrbi in dosti sem jih slišal spregovoriti: „Če ne bi sramota bila, takoj bi menjal z ujetnikom". Pa kaj bodem dosti pisal, ni bil danes moj namen, žalostne naše razmere popisavati, ker jih itak že poznate, a kar človeka teži, to no more zamolčati. Nameraval sem Vas le prositi, da nam blagovolite, ako Vam je mogoče, imena onih žlahuomislečih patrijotov, kateri so nam se tako dobrodelni izkazali, naznaniti. (Bomo videli, če oni gospodje to dovolč! Vred.) Radi se bi jim v imenu vseh Kropčanov in Kamnogori-čanov urno za njih zasluge zahvalili. Do tje pa kličemo tem gospodom: Živili, slava!
Domače zadeve.
—	(Cesarsko potovauje po Kranjskem.) V sredo dne 11. julija ob l'/s ure po-poludne: prihod na deželni meji v Trbovljah. Popoludne ob 4% uri: prihod v Ljubljano. Zvečer ob 8. uri: bakljada s petjem. V četrtek dne 12. julija: v Ljubljani. Zjutraj ob 8. uri: slovesna sv. maša. Dopoludne ob 10. uri: poklanjanje deželnih poslancev, dvornih dostojanstvenikov itd.
Iz očesca toraj odseva izraz, ali znamenje ljubezni. Ko sc je mladenič ali dekletce preveč zagledal v nasprotne oči, pa je proč tudi srčni mir. Vsaj čitamo v pesni:
O ti cvetka moja nad cvetice!
Naj nebo kara mater tvojo,
Je navdala te z mičnostjo svojo In v vas poslala med družice,
Kjer starci rujno vino pijo,
Mladenči dekleta vrtijo;
Tam vgledal sem očesca tvoja,
Odslej boleham nepokoja.
In ljubezni gladno, prej osamljeno sred, ko je našlo naposled drugo, katerega se oklepa, govori:
Wenn ich deine Augen seh’,
So schwindet ali’ mein Leid und Weh;
Docli wenn ich kiisse deinen Mund,
So werd’ ich ganz und gar gesund.
Wenn ich mich lelm’ an deine Brust,
Kommfs iiber mich wie Himmelslust;
Doch wenn du sprichst: *Ich liebe dich!»
So muss ich weinen bitterlich.
In kaj krasno opevajo sledeče vrstice modrino očesno, kako umestno prispodablja pesnik „vodno planjavo" večno ljubečemu srcu:
na Najvišem dvoru. Popoludne ob 3. uri: Najviše ogledovanje. Zvečer ob 8. uri: predstava v deželnem gledišči in osvetljava mesta. V petek dne 13. julija: v Ljubljani. Zjutraj ob 7. uri: ogledovanje vojaške posadke. Dopoludne ob deseti uri: splošne avdijencije (zaslišavanje). Popoludne ob 1. uri: Najviše ogledovanje. Popoludne ob 4. uri: slovesno streljanje in potem ljudska veselica. V saboto dne 14. julija: v Ljubljani. Zjutraj ob 7. uri: Najviše ogledovanje vojaštva. Dopoludne ob 11. uri: Najviše ogledovanje. Popoludne ob 3. uri: Najviše ogledovanje. V nedeljo dne 15. julija: v Idriji — Ljubljani. Zjutraj ob G'/a uri: vožnja na Spodnji Logatec, v Gornjo Idrijo. Prihod dopoludne ob 10. uri: Najviše ogledovanje rudokopa. Popoludne ob 1. uri: vožnja nazaj v Ljubljano. Prihod ob 4'/2 uri. V ponedeljek dne 16. julija: Ljubljana — Kamnik
—	Kranj — Begunje — Bled. Zjutraj ob 7. uri: v Kamnik. Najviše ogledovanje. Dopoludne ob 10% uri: daljno potovanje v Kranj. Prihod ob 12. uri. Najviše ogledovanje. Popoludne ob 1. uri: na Lesce v Begunje. Najviše ogledovanje. Popoludne ob 3. uri: v Bled. Prihod tje ob 4^'s uri. Zvečer ob 9. uri: svečanost na jezeru. V torek dne 17. julija zjutraj: odpotovanje.
— (Kranjski deželni zbor) je razpuščen. Volitve so meseca junija. V prihodnjej številki kaj več spregovorimo glede novih volitev.
— (Za obrtnijske šole) je odločeno podpore : za Borovlje 400 gld., za Celovec 530 gld., za Železno Kaplo 200 gld., za Beljak 250 gld , za Velikovec 150 gld., za Kočevje 200 gld., za Ljubljano 2000 gld., za Novo mesto 400 gld., za Tržič 150 gld.
— (Domačim izseljencem) naznanjamo, da se zemlja blizu Banjaluke kaj po ceni dobi.
V	samotah, pri Novem Prjedoru ali za Banjaluko v Vrbanji, Prnjavru i. t. d. se dobi po 5 do 10 gld. njiva, ali blizu Banjaluke tudi po 10 do 20 gld. njiva. Kdor misli kupiti, stori najbolje, da pride prej sam na ogled. Živina ni predraga; par volov, s katerimi se more orati, stane 150 do 200 gld., bosenski konji so po 50 do GO gld. Kdor je blizu železnice, proda svoje blago dvakrat tako drago, ko drugi, ki je od železnice oddaljen kakih 10 ur. Svetovali bi torej, naj se naselijo naši ljudje, ki nameravajo iti v Bosno, blizu Novega Prjedora, Ivanske in Banjaluke.
— (Cirkus Si doli) je zopet tu na cesar Jožefovem trgu. Družba je zelo mnogobrojna, in se odlikujejo posamezni členi v telovadbi, jahanji i. t d. Žal ne bo nobenemu, ako se tjii napoti in si ogleda zares ekvilibristične te umetnosti.
Ko gledam na modre jezera vod6,
Se druži mi v srcu blaženstvo, gorjž;
Modro tam tvojo sem videl oko In sedaj ne v6m, kaj iz tega še bo!
Pa če brezkrajne jezera vodč Ogleditvam vnovič jaz vsacega dnž,
So vodne planjave taiste vedno,
Mi priča pa večno ljubezen ok6.
Zarad tega pa tudi naš prvi slovenski pesnik Preširen, ki se zavoljo nesrečne ljubezni ni malo namučil, s6 svojo osodo, še bolj s pesnijo svojo vsacega svari:
In komur mar je prostost zlata,
Cvetočih deklic naj ne ogleduje,
Miru sta bili men’ očesi tata Nad svojmi naj pogledi skrbno čuje,
Odpr6 skoz nje se nam ljubezni vrata,
Skoz te se naša pamet premaguje;
Kdor noče meno vbogat, ta bo zvedel,
Ko v zmote moje reva bo zabredel.
In kaj je posledica prevelike neopreznosti, le prečeste nesrečne ljubezni? — Solze. Oko, ki je poprej prezvedavo zrlo v drugo, pokoruje se zapuščeno s tem, da izmiva svojo pregreho, svoje oči, z solzami in take, kakor sploh vsake solze so bridke, grenke. Mnoge srčno bolečine hi >
— (Vitez Schneid) je zapustil te dni Gorico ter se je podal na Dunaj, kjer ostane nedoločen čas. Na poti se je mudil par dnij v Ljubljani, ki ga je bila izvolila za svojega državnega poslanca. Zdravje si je toliko zboljšal, da more zopet delati. Bog obrani takega moža! — Gospa in sinova so ostali v Gorici, ker sinova bodita v Gorici v šolo.	„Soča“
— (Slovenska Matica) naznanja svojim udom. Po pravilih Slov. Matice plačujejo družniki v prvi polovici vsakega leta naprej, da se njih imena natisnejo v imeniku in da prejmejo potem knjige. V treh, štirih mesecih bode Matica razpošiljala svoje knjige za 1. 1882. in 1883. skupaj in tako nadomesti, kar je doslej zamudila; zahteva se pa, da tudi njeni udje storijo svojo dolžnost, in skleneno je, da „Spomenika“ ne dobi, kdor ni plačal že za leto 1883. Da se torej imenik prav sestavi in knjige oddajo le resničnim družbenikom, prosijo se po tej javni poti ter vabijo poverjeniki in drugi, naj pošljejo svoje doneske za 1. 1882., pa tudi za 1. 1883. vsaj do 15. junija t. 1., da Matica dospe tako do svojega pravega reda.
— (V po stoj insko jamo) se je binkoštni ponedeljek pripeljalo iz Trsta 900 osob.
— (Samoumor.) V Štepanjej vasi obesil se je 10. t. m. ob 7. uri zjutraj 52 let stari posestnik T. A. Našli so ga na nekem žreblju tik peči visečega. Vzrok temu strašnemu koraku je bil po zdravniškem izreku zmešanje mozganj.
— (Našli so mrliča) na bregu Ljubljanice ne daleč od Most, katerega je voda vsplaknila. Nesrečnež je rojen v Smledniku in je bil, kakor pravijo, premožen posestnik. Pred mesecem dnij podal se je v Ljubljano in od tistega časa pogrešali so ga v svojem kraji. Kaj je temu vzrok, ni znano, a mislijo, da se je revež zmešal. Mrliča prepeljali so v Smlednik.
— (Policija pozor!) Klati se po Ljubljani nek potepuh, kateri je tako nesramen, da ne nadleguje samo s prošnjami ljudi, temuč prav impertinentno zahteva denarja; tistemu, kateri njegovemu zahtevanji ne ustreže, žuga z raznovrstnimi rečmi. Tako se je pripetilo včeraj v nekem tukajšnjem predmestji, da je v neki hiši zahteval (ne prosil) dve srajci, črevlje in denarja. Ko se mu to ni dalo, rekel je: „Vi me ne poznate, jutri bom prišel in tudi upam, da bo to pripravljeno.“ Res pride danes, a ves predrugačen. Imel je prevezan obraz, in kakor slišimo, bil je tudi tetoviran. Nek gostač dotične hiše, na ta obisk pripravljen, hoče ga v sobo zvabiti, da bi ga policiji izročil, a postopač to
ostale, da ni imel ta fantč ali una deklica zalih oči, ker zale oči, brez srčne dobrote same, ljubezen sicer hitro zanetijo, toda komaj da vzplapola, že vgasuje, kakor škopa sežgane slame. Ni treba se toraj žaliti njemu, ki meni, da nima zalih oči. Naj pogleda le samo nekoliko v poezijo, toževanje, ali sploh v vsakdanje življenje tolikotere prevaljene ljubezni, blagroval še bo samega sebe, da taka osoda mnogih ni njegova osoda. Žal, da o tem sedaj pisati ne vtegnem! Vsak si naj le dobro v spomin vtisne naslednje stihe še ene take, gornji enake svaritve, ki veli:
Die schOnsten Augen triigen Wie alle Sternelein,
Mit ihrem Feuer lugen Sie sicli in’s Herz liinein.
Drum nehmt ihr Miinner! eucli in Aclit Und fUrchtet stets der Augen Pracht,
Und gliilčn eucli auch zwei Aeugelein,
Schaul nicht zu lief, zu tief hinein!
zapazivši, jo naglo pobere, rekoč: „Če vas nisem
dobil, našel bodem vašo hišo in potem !“
Toraj policija pozor! Mož je srednje a močne postave, rudečega obraza in precej dobro oblečen. Tudi je nemškega jezika zmožen!
— (Čast ljubljanskim hišnikom.) Z veseljem moramo priznati, da hočejo naši ljubljanski hišniki eden druzega prekositi v zunanjem olepšanji hiš gledč dohoda našega cesarja. Vse že renovira hiše, dokaz, kako naše prebivalstvo našega očeta ljubi. Kmalo bo delavcev zmanjkalo, ker čas v to svrho je le še kratek, a upamo da se bode vse mesto prenovilo ne le v naše veselje, temuč tudi v čast našega vzvišenega vladarja — pravičnega očeta vseh narodov — presvetlega cesarja Fran Jožefa.
— (Družba sv. Mo bora) kaj veselo napreduje. Ko se je 1 1875 oglasilo 26 33(5 udov in 1. 1876 celo 26 815 družbenikov, prešinila je vse rodoljube neizrekljiva radost in tujci so nad tako ogromnim številom kar strmeli. Sploh pa se je mislilo, govorilo in pisalo: sedaj je družba dospela do vrhunca svojega razvitlca, svojega napredka. In res se je 1. 1877 število udov skrčilo na 25 863 in 1. 1878 na 24 412 družbenikov. Dasiravno se je 1. 1879 pomnožilo zopet na 25 333, 1. 1880 pa na 25 430 in 1.1881 na 25 094 udov, zmanjšalo se je lani za 610 udov, tako, da je bilo 1. 1882 vpisanih 527 dosmrtnih in 23 947 letnih, vkup 24 474 družbenikov. Letošnja nabera je sklenena, prospeh družbe pa tako sijajen, tako velikansk, da presega vse nade, vse upanje! Kajti čez 28 000 udov je letos družbi pristopilo, tedaj okoli 4000 več kot lani. Toliko jih dosedaj še nijedno leto ni bilo vpisanih. Imenik se sedaj sestavlja, končno uredjen je za Goriško nadškofijo, za Krško in Lavantinsko škofijo. V prvi se je število pomnožilo za 1085 udov, in Goriška nadškofija šteje letos 3883 družbenikov; tudi na Koroškem jih je za 210 več, in Krška škofija ima letos 2608 udov družbe sv. Mohora; v Lavantinski škofiji pa ni je dekanije, da bi ne štela več udov, kakor lani. Na novo je vpisanih 1148, in samo Lavantinska škofija šteje 9125 družbenikov.
—	(Velika Notranjska slavnost) v Postojini v spomin OOOletne zveze slovenskih dežel z vlado Habsburško vršila se bode v nedeljo 9. septembra t. 1. Program, kateri se za časa primčrno objavi, ostane do malega po obsegu — kakor lani —: govori, petje, loterija in pa ljudska veselica.
Drobtinice.
— (Pos rošitolj.) Minulo dni skočil jo nek knjigovodja v Boču tik Soiijnoga mostu v Donavo. Pes nekega ravno mimoidočega agenta skoči za njim, zgrabi ga za suknjo in ga privleče na suho. Samomorilca prinesli so na policijo, kjer jo trdil, da ga jo prevolika revščina k tomu koraku privedla.
— (Satira ni humor.) Jožo: V nekom slovenskem listu čital som o neprostovoljnem humoru, razloži mi ta pomen. — Tine: Neprostovoljni humor jo ona nadarjenost, s katero so pozna, kam pos taco moli. — Jožo: Kam pa pes taco moli? — Tine: Tje, kamor kosti, vsaj so taco kosti. — Jožo: Kam pa prav za prav po tvojem prostovoljnem humoru pes taco moli? — Tine: I kam neki drugam, kakor kvišku! — Jožo: Zakaj pa? — Tino: Zakaj? No vidiš li kvišku kranjske suho klobase viseti? — Jožo: To jo pa izvrsten humor — no pa satiraI
— (Porezovanje kurjihočes.) Ifako novarno jo to, priča sledeči nesrečni dogodek. Nek mlad, korenit mladonič v Bocu si je kurja očosa z ojstiini nožem porozaval in so pri toj priliki tudi noznatno v mazincc vrezal. Vslod toga si jo ostrupil kri in niti amputacija nogo, niti druga zdravil® ga niso moglo smrti oteti.
—	(Blažoni psi.) Nodavno je dunajska policija v jeduej noči pozaprla 367 oseb, ki so bilo broz prenočišča. Ali se no glasi coloj človeškej družbi
vzlic porogljivo vost, da ondi noko prismode nameravajo ustanoviti zavetišče za pse. Neka „usmiljona“ gospa je dala v ta namen tisoč mark. Zopet nov dokaz, da rovež dandanes lo še kot žival more človeški živeti. Tako prikazni pač same pripravljajo vesoljni potop.
— (Tomnozolonabarva)jo vslod primešanega arsonika človeškomu organizmu zolo škodljiva. Mnogo smo sicer že o no varnosti za tisto ljudi, kateri mej zolenobarvaniini stenami bivajo, ali celo zeleno obleko nosijo, čitali, a nov dokaz tomu jo bila zopet huda bolezen noko ženo v Beču. Dolgo časa niso zdravniki znali uzroka to bolezni in bolna žena bila jo žo kraj groba, ko so nekomu zdravniku posreči dokazati, da so hudej bolezni edino lo temnozeleno tapeto, mej katerimi je bolnica ležala, vzrok. Komaj so jo smrti rešili. Da bi ljudje vendar bolj pazili na tako barvo.
— (Krt velik dobrotnik.) Krta kmetovalci še zmirom ne poznajo: oni pravijo, dajo naj voči prijatelj kmetov, drugi pa ga imajo za največega škodljivca in ga pobijejo, ltjor ga lo vidijo. Kaj jo tedaj resnica ?
Besnica jo, da krt kmetu več koristi, kakor ško-dujo; broz vse škodo pa tudi ni. Krt no jč koronic pod zemljo, ampak on rije po prsti lo za črvi in gosenicami od hroščov (Engorlingo). Ti črvi ali boljo rečeno: podzemeljske gosenice, zgrizejo koronico in pokončajo tako vos poljski sad. Zato jo krt velik dobrotnik, da te živali pokončava. Krt so loti celo mladih miši in žab ter jih poje, in sicor ugonobi veliko teh škodljivih živali, ker jo od silo požrešen, tako da vsak dan dvakrat toliko sne, kolikor jo sam težek. Angložki vrtnarji kupijo vsako leto do sto tavžent mladih krtov na Francozkom in jih spustijo po svojih vrtih, da jim pokončavajo podzemeljsko škodljivo golazen.
Krti pa spet škodujojo s tem, da namočejo veliko krtino, da jo potom travnik težko kositi; čo so pa to krtino pograbijo, omažo so s prstjo trava. Tudi krti s svojim ritjem marsiktoro rastlino tako vzdignejo, da pridejo koronico na površje in so potem rastlina posuši. Vendar pa vse to ni taka škoda, da bi se smoli krti pobijati, kor sicor kmotu toliko dobrega store s pokončavanjom škodljivih mrčesov pod zemljo.
Nek poljedelec pripoveduje to-le:
Prod sedemnajstimi loti jo bilo, ko smo imeli pri nas toliko golazni pod zemljo, da jo ves sad pokončala. Na 16 oralih zemlje sem trikrat peso vso-jal, pa črvi so mi vso koronico zgrizli in sad pokončali. Pa tudi krti so mi nagajali, ker so tako rili za črvi, da so marsikatero rastlino iz zomljo vrgli, ki so jo potom na solncu posušila. Moji sosedi so obupali in niso več peso sejali. Jaz som pa to-lo naredil: Mislil sem sam pri sobi: Ko bi prav voliko krtov v njivo spustil, potem bodo vso črve v kratkih dneh pojedli; in ko na moji njivi no bodo več živali našli, razkropili so bodo po sosednih njivah, in jaz bom rešen črvov in krtov. Tako som tudi narodil, iu dobro so jo poneslo! Kupil sem 17 krtov, po 15 kr. onoga. To krto sem vso na enkrat spustil v njivo. Ljudjo so so mi smijali. Coz dva dni pridom spot na njivo in no najdem nobeno krtino več; ko so namreč krti vso črve pokončali in niso imeli voč živoža, pobognili so v drugo njivo, moja njiva pa jo bila rešena črvov in krtov. Potem som vso njivo na novo izoral in spot poso vsojal. Ponosla so jo prav dobro. Odsloj som vsako leto tako naredil. Navadil som dva človeka, da sta mi krtov nalovila, kadar sem jih potreboval.
V tem kraji zdaj noben človek krta voč no vbij o.
V	krajih, kjer peso sadijo, plača so živ krt po 20 kr. Krti potujejo vsako leto z njiv na travnike, tam se polovijo iu prinosejo v vrtove, z vrtov pa spet na njive.	Po	„p.	L.“
Tržne cene v Ljubljani
12. maja 1883.
Hektoliter banaške pšenice 9 gl. 05 kr., domače 7 gl. 64 kr.; ječmen 4 gl. 55 kr.; rež 5 gl. 20 kr.; ajda 4 gl. 39 kr.; proso 4 gl. 87 kr.; turšica 5 gl. GO kr.; oves 3 gl. 25 kr.; 100 kilogramov krompirja 3 gl. 21 kr.
| Lake (lose)
m
firneže
iz tovarne
Molyn in tovarš., Rotterdam
priporoča po izvirnih tovarniških cenah
Ljubljana, Preširnov trg 1
fatorilcaclja, različnili barv za
lilše
oljnatih barv, lakov in firnežev
Prodaja na debelo in drobno.
Ljubljana, Semeniško poslopje.
Hugo Eberl
za frančiškansko cerkvijo v g. J. Vilharjevi hiši št. 4,
stavbeni in hišne nprave barvar, lakirnih
in Metalec slikanih napisov.
Zaloga oljnatih barv, lakov in Arnežev
po najnižji ceni.
Prodaja na debelo in drobno,
isti prevzema vsa v svojo stroko spadajoča dela.
ff
isj res
klepar
se je iz Cojzove hiše na Bregu
preselit na Krlževniškf trg: št. 3
ter se priporoča za raznotera kleparska dela, zahvaljevaje se za njemu dosedaj izkazano zaupanje.
		
■iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiui		
Usojam se p. n. občinstvu naznaniti, da sem
v Ljubljani v baron Cojzovej hiši na Bregu
kupčijo z sodovo vodo
z vsemi pripravami najnovejše sestave, najvljudneje proseč obilih naročil.	Z	odličnim	spoštovanjem
F. Zangel.
     .............................
Naznanilo
otvorenja koncesijoniranega posredovalnega zavoda za zasebna opravila in naznanila
■v Uj-u/bljan-l.
Podpisani naznanja, da je ravnokar otvoril
„Koncesijoniran posredovalen zavod za zasebna opravila in naznanila11:
Gospodske ulice št. 7 (pritlično).
Ob jednem, ko podpisani naznanja otvorenjc svojega zavoda, usoja se navajati, da ima vsled visokega uradnega dovoljenja naročilo pravico, posredovali za občinstvo pri sledečih opravilih, namreč: Posredovanje, da dobfe stranke posojila, kakor tudi, da se že umestena posojila po cesiji prevzemo; posredovanje nakupa in prodaje premakljivega in nepremakljivega posestva; natančna naznanila za vse tiste, kateri službe iščejo ali oddajajo; isto tako za stanovanja, katera se oddade, ali pa, ako se stanovanja iščejo; tudi preskibo-vanje naznanil v slovenskih in nemških časnikih, za razne odnošaje.
Splošnemu zaupanju sl. občinstva se priporoča
Florijan Rogi.
Josip Stadler
stavbeni in galanterni klepar
v Ljubljani
črevljarske nlice štev. 4 (Novi trg)
priporoča se v mestu in po deželi za sprejem vseh v njegovo stroko spadajočih
kleparskih del,
bodi si novih ali pa za popravljanje; dalje je tudi ma-zdri, zagotovljaje strogo poroštvo, hitro in solidno izvršbo po zel6 nizkih cenah.
Največja zaloga vsega kuhinjskega in hišnega orodja, modelov za peko in žojco, mline in čaše za kavo, Specialitete rnašin za kavo kuhati in brzovariče vseh sčstav, daljo žpiritne mašine za golaž, praženo pečenko in beel-steak, petrolejne pečice za kuhanje, stenska umivala, sedal ne in otroške banje, toplotne steklenice, sklede za telesne potrebe, mizice za cvetke z neprestanim vodometom in aquarium, škropilce za cvetlice, škafe, korce in vedre, vlivalne korce vseh oblik in velikosti, hladce za šampanjca, laterne za procesije in zadnjo popotnico itd. V zalogi ima in postavlja
brezsmradne zahode (vodne klosete).
Velik izber Igrač od plehovine.
Cenilniki se promptno in franco razpošiljavajo.
fif
8
strojevni ključaničar in kovinski delavec, Ljubljana
sv. Petra nasip štev. 17
se priporoča za popravljanje strojev, sesalk, za-klopcev, musirnih pip itd., in vsakovrstnih strojnih ključarskih del itd.
Vse naročbe se izvršujejo točno in po ceni.
asasasisasasHsasasaEasasasiisasasasiajsast
Peter Thomann
kamnosek v Ljubljani
se vljudno priporoča za izdelovanje nagrobnih kamenov, križev, spomenikov, počenši od 5golil, in više, za vsake cene; kamenenih ograj, cerkvenih svetcev, kropilnikov, umivalnikov, spomenskih plošč, kamenenih žlebov in tudi gledž družili kamenoseških del.
Za poletje
priporoča udano podpisani svojo bogato zalogo
solnčnikov za gospe in gospode
v izredno lepej in različnej izberi, priprosto in najelegantnejše upravljene, potem	_	x/-	m	i
O. @
v bogalej izberi, vsake velikosti, barve in snovi, kakor: bombaž, alpaka, klot, pol-svila, svila, double-face-svila, gladke in z notranjim robom, gumi itd. z elegantnimi palicami po najnižjej ceni.
Posebno se priporočajo dežniki in pa solnčniki za gospode s praktičnim, tako naglo priljubljenimi
patent-paragon-avtomat-stojalom.
Nouveautes v dežnikih: samootvorni, samozaporni, v kovčegu shran-Ijivi, s palico od titanija ali pa z zlatim stojalom so v lepej množini na izber.
Dežniki se kaj naglo na novo prevlačijo in popravljajo ter naročila z dežele, tudi na posamezne dežnike, zvršujejo se točno po volji naročnika s poštnim povzetjem.
Prekupcem stoje na razpolaganje obširni cenilniki brezplačno.
L. MIKUSCH.
falorilsant dežnikov in solnčnikov
v Ljubljani, Mestni trg št. 15.