v
Časopis za mladost sploh,
pa tudi za odrašene proste ljudi. J. tečaj.        24.  Velkiserpana 1848.          8.
B,
Molitev pomaga.
'arba je bila vboga zapušena vdova — samiga sinčika pridniga Milica je imela, s katerim je v revni bednici nekiga skopina stanovala, kterimu pa je mogla vsake kvatre nekej precej plačevati. Revšina pa jo je tako terla, de zdaj plačati ni mogla. Torej je prosila moža, de bi poterpil nekoliko, kerje obljubila pred ko bo moč gotovo plačati. „Š'tir in dvajset ur," zakriči pa ta, „ti dam odloga, če v tem času ne plačaš, se spravi spod moje strehe; de pa škode ne bom imel, ti bode vse tvoje malovredno blago prodano." Nič ni pomagalo, ne jok ne stok. „Kar sim rekel, sim rekel" reče mož, in oberne ji herbet. — Kaj je hotla Barba? Ni bilo drugač, ko se v božjo voljo vdati. — Popoldne je gnal Mihec kozo, edino redilo njegove matere, na pašo. Tu pred neko znamnje Marije poklekne, moli, in s*erčno prosi kraljico nebes in zemlje, de bi odvernila nesrečo. Ko je od-molil je v svojo baško (torbico) jagode nabiral, de bi jih materi nesel. Kar pripodi skol go-^
58
lobico, ki se je v votlo drevo pred sovražnikam skrila. To viditi Mihec spleza na drevo do duple ^votline}, seže vanjo in privleče z golobico vred vun koga? težko, inošnd polno denarjev. Urnih nog teče do svoje matere, ji pokaže, kaj de je najdel, kje in kako. Marija je v slišala molitev Mihca, in otela dva revna, tode pobožna človeka čudno nesreče, ki ju bila skorej skorej zadela. — Molitev pomaga. —             M. Valjavec.
Nobeden se naj na svojo urnost preveč ne zanaša.
Pred šestemi leti je šlo po vikšim dovoljenji iz Laškiga veliko hrovaških vojšakov skozi Novo mesto v svojo domovino. Bil je strašno" vroč dan. Si vročino iz života pregnati, se gre eden izmed vojšakov, ki je bil v Benetkah pervi uče-nik plavanja, prec po kosilu prav sam v Kerko kopati. Ljudje, ki so ga vidili, so pravili, de se je po vodi plavajoč z leseno palčico brez vse skerbi igral, ker jo je namreč semtertje po vodi metal in lovil. Pa to komaj četertinko (fir-teljc^ ure terpf, kar na enkrat zavpije: „0, joj! pomagaj, kdor je živ!" Nato se pogrezne. Ljudje to viditi, vkup letijo in predin bi bil desetkrat z očmi trenil, sta že dva moža z velikima aka-ma v čolni po vodi veslala. Še kakih pet korakov je manjkalo do mesta, kjer se je bil voj-šak pogreznil, ko se še enkrat prikaže in roko', v kteri je terdno imenovano palčico deržal, iz vode pomoli, pa.pri ti,priči zopet zgine,  Neu-
59
tegama eden dveh mož s svojim dolgim akam v vodo seže iu ga pod pazho prijetiga brez rane vun privleče. Vse se je veselilo. Ali vse prizadevanje ljudi jn zdravnika, po kteriga so bili še pred poslali, ko je bil toplenik iz vode potegnjen , je bil^ zastonj; zakaj merttid ([božji žlak) ga je bil -zadel. — Glejte, tako naglo je končal v vodi moL, ki je bil — kakor sim že zgorej povedal — v Benetkah pervi učenik plavanja! Gotovo ni nikdar mislil, de bo tako smert storil. Kdo pa bo popisal žalost žene iu otro-čičev tega nesrečniga vojšaka, kterim je bil neki že pisal, kedaj de se b&j.o zopet ouz njimi in oni k njim vidili, in kterl-so že dan ujegoviga prihoda komaj čakali, ko $o j>o njegovih pajdaših (kameradih) njega žalostno^ smert zvedilij — Zdravnik, ki ga je oživljal, je djal k ljudem; Dobro zapomnite, de se ni\ ne. s polnim, ne s praznim zelodcam kopati vama; ravno tako tudi se je nevarno kopati, dokler še sonce močno pripeka. Vsak naj to pred kopanjem dobro prevdari, in nobeden se naj na svojo urnost preveč ne zanaša.               j, Navratil.
Nekoliko  od nekdajnih   Turških  vojsk v naših krajih.
(Dalje.)
Kakor se vidi iz bukev, klere so gospod Anton Krempl, nekdajni fajmošler pler Mali Ne-deli v Slovenskih Goricah na Štajerskim, pod napisani „Dogodivšine štajerske zemle" spisali, in ktere smo še .le zdej v roke dobili,
60
je bil kervožejni Tnrk na Štajersko še pred prihrojnel, kot na Krajnsko, in scer že v letu 1396 #)   do mesta Ptuja, je to mesto pož-
§al in šestnajst tavžent ljudi s sabo gnal. koli Ptuja se še zdej pripoveduje, kako so tu otroke na špice natikali, in v Ormoži na Štajerskim se govori od Turške obsede, to je, Turk je mesto tako od vsili strani obsedel, de se noben človek ni smel upati, iz mesta iti, pomoči ali živeža iskati. Leta 1418 je Turški cesar Amurat, potem ko je bil že skoro celo ogersko kraljestvo pod-se dobil, zopet veliko vojsko poslal, de naj Štajersko pod njegovo oblast spravi. Turki privihrijo nad mesto Radgono. **) Njih vojvoda misli, de to mesto in grad dobiti, mu je le igračaj ali zastonj on z vso močjo nad Radgono rine pervo-, drugo-, tretjokrat, vsakokrat je od možkih ju ženskih tega ozidaniga mesta tako nazaj veržen, de nič ne opravi. Od jeze goreč gre zdej na sgorni in spodnji kraj mesta prek jreke Mure in od Radgone gori vse pokonča, požge in pomori, kar v roke dobi. — Zdej mu pride štajerski vajvodav Ernest imenoven železni, z veliko vojsko Štajercov na Lipničko polje naproti. Tudi pridejo grof Frangepan z &50 krajnskimi konjiki in z 800 Hrovati, grof Turjaški pa s 1000 krajnskimi pešci, koroški deželski kapitan z 200 pešci  in   700  konjiki,  razun  teh pa še pet
*) Stran 126 zgovej imenovanih bukev. h") Badkersjburg.
61
tavžent drugih vojšakov. Pri Apačah na Cer-nečkira polji se zagrabijo. Z grozovitnim vpitjem planejo Turki nad naše. Strašno so se bili, in že naši omagajo, kar prirušijo z železarn okovani koroški konjiki in naši zopet serčnost dobijo. Krajnski grof Frangepan, kterigavSO bili že Turki zasačili, kteriga so pa serčni Štajerci rešili, skoči nad Turškiga vojvoda Ahmeda Bega in mu hoče s svojim ojstrim mečem glavo ra-sklati; ta pa se na stran pripogne in zasuče svojo krivo sablo proti Frangepanovim vratu5 ali Frangepan mu da zdej eno čez roko s svojo desno, ga zrabi za vrat z levo in ga ne izpusti poprej, dokler se mertev na tla ne zverne. #) Turki vitliti, de je njih vojvoda padel, strahu pobegnejo. — Še enkrat se vernejo; pa zopet morajo bežati. — Ko k Radgoni nazaj pridejo, jih Radgončani tako zmlatijo, de jih strašno veliko mertvih Ostane. — — Sonce je ravno zahajalo, ko se začno' kersanski vojšaki zopet zberati. Dva tavžent jih je manjkalo in brez rane ni bilo ne eniga; pa tudi je ležalo dvajset tavžent Turkov pobitih po kervavih hribih okoli Radgone, in drugi so iz dežele pobegnili.                 (Dalje sledi.)
Cvetje.
Zima je že slovo vzela, divja sapa novo rojene pomladi jo je dalječ proti severu zapodila 1 polja in loke so spet zelenele, in mile ro-
*) KI. steiernu National-Kalender, Gracz 1842 — straa 13.
62
žice so začele v mnogih barvali iz travce vun gledkati.
Drevje je blo čez in čez z belim cvetjem pokrito, ko je Jožek z ljubim očkam veselo na vert perskakljal, in o lepoti prerojene narave se veselil.
„0 jej, oča!" pravi ves zamaknjen, „oh oča, poglejte no našo malo jablano; kakor sne-žec cvete! De te, to bo jabelk!" —
„To se- ti le tako zdi," pravijo oča, „ker te obilno cvetje zveseluje, ljubi revčik; in vunder je mogoče, de bomo v jeseni prav malo sadja imeli." „Le malo?" se začudi Jožek, „kako je to?"
„Poglej," pravijo oča, „zdaj jablana še le cvete; de pa tudi lepo' dozori, je še veliko treba. Mnogo cvetja, ljubi dečik, kakor se boš sam kmalo prepričal, bo veter raznesel, mnogo ga tičice, červi in druge živalice spodjedo, de vsah-ne in odpade; in kolikokrat se zgodi, de pozni pomladanski mraz vso cvetje v eni noči pokonča."
„0 to je žalostno," zdihne Jožek, „kadar nas up takti, goljfa!"
„Ja pač • žalostno," pravijo oča, „in tako tudi marsikteri oča od svojiga mladiga sina nar lepšiga sadu pričakuje; ali na enkrat strup ra-zujzdanosti spodje nar lepši cvetje čednosti, in tako željno pričakovani sad ne dozori."
S temi besedami so oča sinčika milo, pa pomenljivo pogledali; ta jih je razumil, padel je na njih persi, in poln nar slajšiga čutila s solznimi očmi rekel:  „To se vam, preljubi očka,
63
od mene ni treba bati, za Boga, to ne! Ta kusljej in ta vroča solzica naj vam poterdi, de je moja obljuba resnična!"                   Detomu.
Ppgovor uvenika % učenci.
Učenih. Poslednjič sim djal, de naj danes tisti, kteri žele od snega, s olike ali solce, ali pa toče kaj bolj natanjko vediti, vstanejo.
CMuhar, Jamar in Pevec vstanejo .J
V. No, Muhar! kaj bi ti rad vedil?
Muhar. Gospod učenik! ali je^res, de tudi co-pernice znajo točo delati, iu de takrat, kader toča bije, po zraku letajo?
V. Otroci! dobro si zapomnite, de takih ljudi, kakoršni so pod imenam copernice znani nikoli nikjer ni, če pa jih ni, kako zamo'rejd potlej točo delati?! — Vprašam, koga ljudi copernice imenujejo? — Večidel stare žene, ki od starosti že komaj hodijo. Ce pa še dobro hoditi ne morejo, kako bojo neki letale?!
Jamar. Kako' pa je potlej to? Jez sim že večkrat slišal, de copernice točo iz lasi delajo, in zares so se neki že v toči lasje na-rajmali. Zato pa pravijo,-ljudje, de je odrezane lase nar bolje v ogenj vreči, de copernice do njih ne pridejo.
V. Res je, de so se v toči že lasje našli; pa kako so lasje v točo prišli? — Gotovo nikakor drugači, kakor de jih je močna sapa visoko v zrak zanesla. Primerznili so se tukaj na kako zerno toče; s tem zernam so pozneje zmerznili novi, niže plavajoči kančki
64
ali pa kako drugo zerno toče, in lasje so bili po tim takim ne le k zernu toče primer-zneni, ampak tudi vmerzneni najdeni.
Pevec. Pa pravijo, de je, kader se je ob hudi uri z blagoslovljenim ali žegnanim smodnikam streljalo, ali na oblak zvonilo, v tistim kraji kak čevelj, kaka ruta, ali peča na tla padla.  Ali niso te reči od copernic?
V. Otroci! povedal sim vam že, kako močna de je sapa pri Reki, Ter s tu in tudi na Krajn-skim pri Postojni in Ipavi; pozabil sim vam bil takrat povedati, de se veter včasi tudi nekako zaverti, in ravno zato se mu pravi ver ti ne. Vertinc se včasi s tako strašno močjo zaverti, de drevesa s korenino vred iz zemlje izpuli, in kviško vzdigne. Ce ima te-dej sapa tako moč, mende tudi lahko' kak star čevelj, ki jih je dosti po ulicah in dvorih, kviško vzdigne. Ravno tako vzame huda sapa kaki ženski prav lahko' ruto iz za vrata, ali pečo z glave in odnese te reči kviško. Primeri se, de potem, kader sapa, ktera jih je morde deleč po zraku zanesla, poneha; ena ali druga teh reči blizo tistiga kraja na tla pade, kjer jse je na oblak zgonilo ali streljalo, in nevedni ljudje mislijo, de je zavolj zvonenja, ali streljanja kaki copernic i od-pala. Se nekoliko bi vam rad danes od tega povedal; pa ni več časa. Pripravite se tedej za bližno bart.
Rozalija Eger, založnica. J. Navratil, vrednik.