'fthwvt>ke kisuttuHne* W V r Leto XXIV, 11-12 EL VOCERO DE LA ACCION CULTURAL ESLOVENA November-december 1977 Z Jezusovim vstopom v zgodovino se je Bog dokončno in nepreklicno zavzel za svet in človeka. Odkar je Jezus vstopil v naš čas in prostor, svet ni več brez Boga. Obenem je končano oboževanje sveta: svet ni Bog, zato ga ni dovoljeno častiti po božje, to bi bilo malikovanje. Pa tudi ne gre sveta preklinjati in obupavati nad njim, saj je Oče poslal vanj s Sinom odrešenje in ljubezen. Učlovečenje božjega Sina pomeni, da se neskončni Bog napoti v meje kočnega, večni Bog v človeški čas, božje bogastvo v človeško revščino, Sveti v našo grešnost, polnost življenja v našo krhkost, Stvarnik v svojo stvar. In to čudovito dogajanje se začenja v hlevu, v jaslih za živali, v otroku. To je pravi človeški otrok, v katerem si privzame Bog človeško podobo. In tu ne gre le za nekaj zunanjega, kakor če bi kakšen kapitalist igral vlogo berača, po koncu igre pa bi beraške cunje odložil v garderobi. Učlovečenje ni igra. A ta prihod božjega Sina med nas je imel določeni namen: tega namreč, da bi bili z njim mi posvečeni. Bog je postal človek, da bi človek postal Bog. Bog je stopil v čas, da bi lahko stopil človek v večnost. Bog je prišel v meje končnega, da bi mogel človek v božjo neskončnost. Bog je stopil v človeško revščino, da bi mogel človek v božje bogastvo. Seveda se pa to poboženje človeka ne uresničuje avtomatično, brez človekovega sodelovanja. Bog nam ponuja Sina kot svoboden dar, človek lahko ta dar le svobodno sprejme. Samo tistim, ta dar sprejmejo, daje učlovečeni Sin pravico, da postanejo božji otroci. To je osrednje sporočilo božiča in le to je lahko vir pristnega božičnega veselja. Tako je učlovečenje božjega Sina ne le začetek našega štetja, ampak tudi in predvsem tečaj zgodovine in našega življenja. To zadnje seveda le, če sami hočemo. naša luč, 1977/10 tako je varno tukaj Nocoj se tudi ti smehljaj, otrok brezdomcev! Ne narejeno, kot da hočejo odrasli. Glej, jaslice: še Božje Dete nima doma. čez vhod v votlino stare koče ščit visi. In veter kuka ves zavzet skoz špranje okna: kaj dela Jezušček v rokah Marijinih? In ti in jaz nocoj povzdigniva glavo. Ne čutiš, da je Dom, kjer Jezušček prebiva? Tako svetlo je tukaj, varno, prav in milo. Morda tam daleč, v zemlji prednikov, sneži. A nama v Jezuščka očeh gore kristali, ko naju gleda čisto tih s plenic na slami. Tokio, božič 1977 [/^ MILENA MERLAK, žena pisatelja in esejista Leva Detela, je zvesta sotrudnica v našem Meddobju že petnajst let. Pesmi, ki jih predstavljamo bravcem Glasa, so nabrane v njeni najnovejši pesniški zbirki ZIMZELENE LUČI, ki je za lanski božič izšla v založbi tržaške revije Mladika (52 strani v lični opremi). Zadnja stran zbirke predstavlja pesnico s kratkimi življenjskimi podatki takole: „Milena Merlak-Detela se je rodila leta 1935 v Ljubljani, kjer je po končani gimnaziji študirala svetovno književnost in psihologijo. Od 1960 živi v Avstriji, trenutno na Dunaju. Objavljati je začela leta 1955 v maturantskem almanahu Mladi obrazi, ki ga je tudi uredila. Sodelovala je pa še v Reviji 57, Naši sodobnosti in Tribuni. Po odhodu v tujino objavlja pesmi in kratko prozo v revijah Mladika, Most, Meddobje idr. Sodeluje tudi pri radijskih postajah v Trstu, Celovcu in Kolnu. Doslej je izdala sledeče samostojne zbirke: „Sodba od spodaj" (Trst, 1964), „Beseda brez besede" (London, 1968), „Skrivnost drevesa" (1969). Nekaj njenih del je izšlo v nemških in angleških prevodih." Ob prevodih njenih pesmi, bi v Glasu pridejali, so bile tri objavljene 1976 v Literarni knjigi Broadsides and Pratfalls, Pri Menard Press v Londonu. Pozneje je nekatere prevode njenih pesmi prinesla tudi avstralska revija Poetry Austra-ha. Pesniško zbirko Zimzelene luči, ki jo je posvetila svoji mami, je pesnica predstavila s kratkim uvodnim zapisom bralcem. Iz njega povzemamo: „Pričujoča pesniška zbirka je nastala postopoma iz pesmi, ki sem jih prvič pisala za slovenske oddaje radia Glas Nemčije v Kolnu, pa tudi za slovenske radijske postaje v Trstu in Celovcu - ... za večje praznike med cerkvenim letom. Ker se zaporedje praznikov s svojo več ali manj strogo določeno versko vsebino, povezano s tostranskimi in onstranskimi pomeni vsako leto ponavlja, najdemo tudi v tej zbirki priložnostnih pesmi več inačic za posamezne praznike, največ seveda za tiste, ki so vodilnega značaja in dajejo pečat celemu letu... Skušala sem z besedami oživeti, ohraniti tudi za bodoče rodove, del svojih dragocenih otroških in mladostnih spominov, ko smo doma po mamini zaslugi lepo praznovali vse praznike. Ker sem čutila neuničljivo aktualnost vseh prazničnih skrivnosti, se mi je porodila notranja potreba, da bi prikazala, kakšno naj bo njihovo praznovanje v okviru problemov današnjega časa... Več pesmi pa je nastalo neposredno, iz spontanega pesniškega podoživljanja posameznega praznika." Knjigo je kritično ocenil v 8. številki letošnje Mladike tudi slovenist prof. Martin Jevnikar v zaglavju Zamejska in zdomska literatura. Svoje misli sklene kritik: „Gre torej za. zbirko pjiložnostnih pesmi, ki so dali pes-nioj več snovnega bogastva iri narodopisnih običajev kot pa resničnega notranjega podoživljanja. Zato so opisi lepi, realistični, nazorni. Uporablja kitice, rimo in druge pesniške figure, ki dajejo pesmim večjo pripovednost.. . v pesmih je dosti življenja narave, polj, travnikov, družin, običajev, odmevajo pa tudi sodobni problemi. .. “ Knjigo je pesnica uredila v tri cikle: božičnega, velikonočnega, pa pobinkoštnega. Naslov knjige razloži pesnica v sklepni Vsesvetni pesmi: Na koncu polti ni na svetu nobenega križišča, ne moreš naprej ne nazaj, na nobeno stran, LEVA DETELE TRETJA NEMŠKA KNJIGA Pri dunajski založbi Rhombus Verlag je izšla septembra letos nova, že tretja v nemščini napisana knjiga pisatelja in esejista Leva Detele, tudi člana mednarodnega Pen kluba. Gre za grotesken, krajši roman „Die Kdnigsstatue“. Začetki romana so pravzaprav že v Detelovem slovenskem delu „Kraljev kip“, ki je izšlo 1970 v Londonu. Nemški tekst, ki se je v teh mesecih pojavil po vseh vidnejših za-hodnonemških, avstrijskih in švicarskih knjigarnah, je modernejši, dokaj blizu današnjim nemškim literarnim težnjam. Pred meseci smo poročali, da je pri avstrijski založbi Edition Roetzer izšla Detelova druga nemška knjiga „Legenden um den Vater“. • Ob obeh knjigah so pisali ugledni nemški, avstrijski in švicarski časniki in revije, tako Die Tat, Kleine Zeitung, Wiener Zeitung, Tiroler Tageszeitung, Die Presse, tudi dunajska revija, „Literatur. und Kritik". O najnovejši „Die Konigsstatue" je zelo pozitivno poročal tudi radio Freies Berlin, pa tudi avstrijski radio. Pritrdilno je o nji pisala tudi dunajska katoliška Die Furche, kot tudi Arbeiter Zeitung. Posebno pozornost ji posveča kritika v švicarskem dnevniku Der Bund, še bolj pa v Frankfurter Allgemeine Zeitung, svetovno eden najbolj priznanih dnevnikov. Detelovo pisanje - pesmi in prozo - prevajajo tudi v angleščino. V prevodu Harriette Watts je 1976 pesmi objavila kanadska revija The Malahat Revievv, v ZDA pa v prevodu Hernerta Kuhnerja revija Webster Rewiev in almanah Bro-adsides Pratfails. Kot pesmi njegove žene Milene Merlak, so tudi Detelove izšle v avstralski reviji Poetry Avstralia. Pisatelj Lev Detela, ki je vnet sodelavec našega Meddobja in Glasa, je dopisal dve novi nemški deli v prozi. Za; roman bitje srca ne doni več v temnem prodoru telesa, le duša, duša išče naprej ZIMZELENE LUČI, zimzelene luči so božje in kažejo v nebesa. Gornje pesmi smo odbrali iz božičnega cikla. Pesnici Mileni Merlak pri Kulturni akciji ob novem dosežku njenega besednega petja čestitamo. Veselimo se nove knjige naše vredne sodelavke. Slovenskim bralcem v zamejstvu in zdomstvu pa iskreno želimo, da si ta šopek moderne slovenske pesniške besede zataknejo na vidno mesto svoje knjižne police in se ob posamičnih krščanskih obdobjih našega, leta zalistajo vanj. mt „Gesprache urtter den Fabrikschorsteinen" (Pogovori pod tovarniškimi dimniki) je prejel posebno štipendijo dunajskega mesta, ki mu je omogočila delo skončati. Pripravlja pa tudi že natis drugega romana „Imponiergebarden des Herrschens" (Spoštovanje vzbujajoče kretnje). Za obe prozi že ima založnika. V celovških mohorjevkah za leto 1978 je izšla Detelova slovenska knjiga „Povojni slovenski koroški pesniki ih pisatelji". O tem delu bomo posebej poročali. Kot stalni dopisnik celovškega Našega tednika je Detela v listu zadnje mesece objavil dva pomembna eseja. Prvi govori o „30 let povojnih prevodov nemške literature v slovenščino", drugi pa o „Slovencih v nemških prevodih" (v tem eseju se mudi ob prevodih modernih slovenskih piscev). Stalno dopisuje tudi v tržaško Mladiko, predava na slovenskih in mednarodnih pisateljskih srečanjih, sodeluje pri celovškem, tržaškem in kdlnskem radiu - hkrati pa je vnet zagovornik Slovenske kulturne akcije in njene dejavnosti, saj s pisano in govorjeno besedo evropski svet seznanja z našimi publikacijami. Kulturna akcija z zadoščenjem ugotavlja, da je Lev Detela že tretji povojni slovenski zdomski pisatelj, ki se je uveljavil v svetovnem kulturnem prostoru. Prvi je na Bavarskem živeči pisatelj Igor šentjurc, ki je danes med priznanimi bavarskimi pisci (piše tudi scenarije za nemški film in televizijo); na Dunaju si je utrl pot med avstrijske literarne kroge Lev Detela;, v kanadskem Torontu pa je uspel s svojo angleško prozo in poezijo Božidar Ted Kramolc. Našemu sodelavcu ob izidu najnovejše njegove knjige v nemščini čestitamo. alojz rebula snegovi edena Knjiga z gornjim naslovom prinaša na prvem mestu krajši roman »ob babilonski reki«; izrez XIX in XX zaglavja tega romana predstavljamo bravcem XIX KO so čez nekaj ur izstopili v Timjanu, se nikomur ni mudilo spat. Krištof in Adela, ki sta bila prvič v kartuziji pod Gorjanci, bi bila rada nekako podaljšala razpoloženje tistega doživetja. Povabila sta Jermolaja k sebi na dom. »Obrit se grem in pridem!« je rekel. »Na polnoč gre, pa se boš bril?« »Opolnoči sam sebi zasmrdim po merjascu, če sem kosmat,« je rekel Jermolaj. Prišel je ne samo obrit, ampak tudi v drugi srajci, manj sproščen, grof. Krištof je ravno zlagal v mapo svojo pisarijo, tisto vizijsko polovičarstvo, tisto bedo... »Kako gre s tistim?« je vprašal Jermolaj in sedel za mizo v prostoru, ki je bil prebivalnica in kuhinja obenem. »Ne zlaga se, kot bi se moralo,« je Krištof zalučal mapo, da je odbila paradižnik na kredenci. »Saj ni treba. Iz česa pa bi bilo življenje, ko bi se vse tako lepo zlagalo po našem. To bi bilo veslati po želatini. Iz zelenega brezna naj zajamejo vesla. . .« »Je tebi čopič zmeraj zajemal iz takega prozornega brezna?« »Že desetletje se nisem dotaknil čopiča razen pri britju,« je rekel Jermolaj. »Odkod pa mi je prej jemal čopič, s tem naj se mešajo v seminarskih nalogah študentje.« Da, slikarjenju je bil dal slovo. Krištof in Adela sta se zmeraj znova vračala k vprašanju; zakaj tista Jermolajeva abdikacija? Ali je resnični umetnik sploh mogel tako odnehati? Ali so studenci sploh mogli zatolči sami sebe? Kaj pa, če Jermolajeva ustvarjalnost ni bila toliko za na platno kolikor za življenje, kljub ceni, ki so jo uživala njegova dela? če je bil večji umetnik tamle za mizo, ko se je sproščeno razživljal grof v njem? Če je slikaril predvsem s svojo živo besedo? Krištof in Adela sta skušala še enkrat zavrtati v skrivnost izčrpanega vrelca. »Portret in pokrajina, oboje izginja v slikarstvu, narava in človek, tebe pa je navdihovalo oboje,« je Krištof skušal še enkrat ukresati iskro v njem. »Zakaj se ne bi malo posilil, umetniško ustvarjanje ni samo spontano razlivanje, je tudi kaj drugega...« »Čemu?« je Jermolaj s prisrčno kretnjo zalučal roki od sebe. Potem se je domislil, da bo nekaj povedal v tisti zvezi, nekaj dokončnega. Toda protokol je bil protokol. Najprej je bilo treba zvrniti kozarček češnjevca na jetra in potem ista jetra poplakniti s kozarcem vode: potopiti jetra v ogenj in se ga potem otresti. To je bilo eno. Drugo je bilo iti z odrešenimi jetri na cigareto in to je bil že poseg v kozmos. To je bilo potovati z roko skozi vesoljske praznine, izvleči iz molekularnih ozvezdij cigareto, se vrniti čez vse in jo prižgati. »Slikati človekov obraz? Preveč sem se že najedel te geografije bradavic in kocin, da bi še risal poldnevnike skoznjo. Slikati pokrajino? Da, ta mi je dosti znosnejša od vlažne hominidske protuberance z nosom. Od človeštva se mi ne bo težko posloviti, od dreves pa. Toda čemu loviti na platno pokrajino, ko sem kar zadušen od razstav od vseh strani? Brez prediha med olji in akvareli, med jedkanicami in akvatintami? Saj so kar štirje mojstri zaprisegli, da me bodo imenoma zasipali s svojimi vizijami! Mojster Zima v svojem nagnjenju k abstrakciji, k črno-belem poenostavljanju, a ne brez žara zelenih gmot sredi belih sijajev. Mojster Pomlad, ta ne vem že kakšen bruhajoči izem že na robu znosnosti, povsem obseden od cvetja. Bolj umirjen mojster Poletje, zagledan že v obzorje realizma, malce preveč nasičen, polnih kontur in polnih barv. Mojster Jesen, najdo-gnanejši med njimi, realizem s čutom za neskončnost, pretehtano operiranje z vladarskimi barvami, s škr-latom, z zlatom. . . « Kozarček je izpodrival kozarček, cigareta cigareto. Jer-molaju je začenjalo iti na kozmično. Odkupi ti mojo jalovost!« je rekel Krištofu. »Slikaj ti namesto mene! Z gofljo namesto z barvami! Samo da rajši izpuli kakšni kokoši pero iz škofije, kakor da pišeš s kemičnim svinčnikom! Piši s kokošjo!« »Kaj naj pišem, ko ne vem, kaj bo iz tega?« je rekel Krištof. »česa pa se ti je bati?« je Jermolaj prijel za mizo, ko da jo misli zvrniti. »Kritike? Kje pa je kakšna kritika na Slovenskem? Peresarji se pri nas res nimate česa bati. česarkoli se boste znebili, bo vse enako dobro, bo vse enako struktura. Brez skrbi! Kokošje pero v roke in na dan s prerokbami!« XX KDOVE kdaj je bilo, tam med polnočjo in tremi, ko se je grof umaknil. Za njim je izplapolal zastor, ki je predeljeval kuhinjo in shrambe. Od tam sta Krištof in Adela namesto grofa pričakovala cesarja, v slovesnosti pozne nočne ure. Pa se je izza zastora prikazal starec iz domišljije Friedricha Nietzscheja: bos in z rjuho čez pleča je stopil v kuhinjo Zaratustra. Z levo roko se je v imperatorski drži naslanjal na Ko z gornjima izrezom predstavljamo slovenskim zdomskim klavcem najnovejšo knjigo eminentnega zameiskega pisatelja ALOJZA BEBULE, ki jo je poimenoval SNEGOVI EDENA, storimo to ne samo iz Slovenske kulturne zavednosti in zavzetosti, marveč tudi iz dolžnosti, ki nam jo velevajo pravila Kulturne akcije, kjer v prvih členih stoji zapisano, da bo ustanova, med drugim, posredovala tudi kulturno ustvarjalnost med zdomskimi in zamejskimi slovenskimi umetniki. Alojz Rebula bravcem Glasa ni nepoznano ime. Prvič smo ga vredneje predstavili pred leti, ko je Gledališki odsek uprizoril dramatizirano verzijo njegove radijske igre Pilatova žena. Znova smo se ustavili ob njem, ko je kot zvezek Slovenskih večernic zagledala dan njegova povest „Divji golob“. Knjiga je pri nekaterih sicer nagledanih zdomskih kulturnikih ob njihovi neodprtosti in prepričanju o edini zveličavnosti lastnih uvidov,- ki naj veljajo za ves slovenski svet in za vse čase, pobudila nekaj prav infantilnih, kulturnega peresa nevrednih izpadov (že zdolgočaseno kra- metlo, medtem ko mu je desnica z zanosno kretnjo plala zrak. TAKO SE JE PREKLICAL ZARATUSTRA, se je glasila napoved. Potem se je razlilo čez kuhinjo v grobem basu: »Kje sta moja zvesta spremljevalca, ki sta vselej prihajala z mano iz te moje votline, kača na moji levi in orel na moji desni? Kje sta ostala? Ali pa se je res zgodilo z njima, kar šušlja drhal? Da so kačo obesili na kol, orel pa mora biti za kokljo na kokošjih jajcih? Kača, slast trebuha na trebuhu zemlje, eleganca zavoja in blisk ugriza, preprečevalka pobožnih želja na vrhu Geneze. Orel, zagon v smeri, odkoder izvirajo strele, sla po ovcah in po sinjini, sla po krvi in po praznini. Kam sta izginila ta dva moja spremljevalca, da moram sam v ta večer, v katerega veje kakor iz pragozdov pelina? O bratje, sama je moja duša in grenka, ko da se je iz lobanje napila Mrtvega morja! Kaj vidim v dalji? Ne gorijo tam moje drevesnice, ne gori veselje mojih posevkov? Ne gre razdejanje čez moje tlačilnice? Ah, pa naj zaplapola nad vsem bandero velikega podora! Izpleši se v svojo pijano kolo, Uničenje! Kdo ste, ki sem vam nekoč izpred te votline klical bratje? Ali more lev imeti brata? O ti moja biblijska buča! Naj se tukaj med kredenco in hladilnikom slečem kakor kača in treščim v tla svoje table! Na gobce naj vam jih treščim! Na vaših kozjih nosovih naj se razletijo table nadčloveka? O, grenkoba v mojih ledjih! O, Mrtvo morje v mojih pljučih! O vetrovi iz pragozda! Kje sta kača in orel, da prisostvujeta mojemu novemu sporočilu, da mu kača zasika v pozdrav in da ga orel vzame med kremplje? Toda ali nisi bila tudi doslej pijana samote, moja duša? S čim drugim si se napajala kakor sama s seboj ? Zato stran s poti, da tukaj iz svečanosti te rjuhe in pokončnosti tega metlišča postavim nove table, nove table da postavim, nove table človeka-žuželke, s kavino žlindro napisane in s polžjim srebrom obrobljene! Med dva nohta se splošči, kar nisi uspelo biti nadčlovek! V vehico krvi se skrči, žuželka prihodnosti! . . .« Nekaj neznanskega se je staknilo, hladilnik se je vklopil in začel brneti. Zaratustra se je spet umaknil za zastor shrambe. Namesto njega se je vrnil grof, obut in v srajci, moker od znoja. Z vrat je pogledal po vremenu in ko se je obrnil, je vprašal: »Naj počakam petelina?« Premislil se je. »Jutri bom moral motovilec posejati. Ne samo posejati, tudi s plahto ga bom moral pokriti. Lahko noč!« tenje pravice do drugačnosti pri nekaterih zdomcih — v znamenju krščanske svobode in koncilskih konstitucij?). Pisatelja Rebulo smo srečali pozneje v Glasu še enkrat, ko smo objavljali glose, vzete iz njegove pesniške in besedne bere. Oglasil se je tudi v Meddobju kot sodelavec z objavo svoje radijske igre „Neznana zvezda“ (Meddobje XII). Po Divjem golobu se z lastno knjigo Rebula ni več pred-' stavil. Pač pa je s pisateljem Borisom Pahorjem zamislil in pripravil februarja 1975 za 70-letnico pesnika Edvarda Kocbeka slovito brošuro „Edvard Kocbek - pričevalec našega časa“. V brošuri, ki je izšla kot 6. zvezek Kosovelove' knjižnice v Trstu, je Rebulov daljši esej o Kocbekovi knjigi Listina (drugi del Tovarišije), imenovan Premišljevanje o „Listini“. Pahor pa je objavil poleg nekaterih daljših in krajših zapisov o dialogu, svobodni polemiki, polemike o Kocbekovi novelistični zbirki „Strah in pogum" in podobnem tudi zgodovinsko dokumentarni intervju s Kocbekom, imenovan ,,Edvard Kocbek, odgovori". V inter- j vjuju odgovorja Kocbek na Pahoi jeva vprašanja o svojem medvojnem ravnanju kot odločujoč dejavnik v Osvobodilni fronti, prvič pa tudi javno prizna resnico o pokolu slovenskih domobrancev maja in junija 1945, kot prizna, kako je slovenska kompartija 1943 z „Dolomitsko izjavo’1 tudi formalno prevzela vodstvo revolucije pod pretvezo osvobodilnega boja in se znebila vseh, ki se v Osvobodilni fronti niso strinjali z njeno revolucijsko, totalitarno, neslovensko politiko. Intervju je bil v začetku maja 1975 ponatisnjen — hote? — tudi v ljubljanskih „Naših razgledih", da se je lahko z njim seznanil vsak slovenski bravec doma in dobil tudi dokončen odgovor na dolga leta uradno zanikanje pokola domobrancev. Po izidu brošure je režimska slovenska oblast pobudila proti Pahorju in Rebuli precizno orkestrirano gonjo, posebej še, ker se je za intervju s Kocbekom začela zanimati tudi evropska kulturna javnost. V njegovo obrambo je takrat zadosti vehementno nastopil tudi Nobelovec, nemški pisatelj Heinrich Boli, ki je pozneje v intervjuju na avstrijskem radiu slovenske domobrance imenoval patriote, ki so se sredi okupacije bili i proti okupatorju i proti internacionalnemu boljševizmu prikritemu pod krinko Osvobodilne fronte. Republiška vlada v Ljubljani je Pahorja in Rebulo kaznovala: Rebuli so za leto dni zabranili vstop v jugoslovansko Slovenijo. Pahorju pa še zdaj ne dovolijo tja. Pahor je bil ob natis svojega romana „Zatemnitev“, ki ga je v svoj knjižni načrt že vnesla Državna založba Slovenije (roman je pozneje izdal kot 7. zvezek Kosovelove knjižnice v Trstu; ob izidu je Glas o tem pomembnem zamejskem literarnem dogodku pisal in objavil tudi krajši odlomek iz dela). Rebulovo pri koprski založbi Lipa že natisnjeno novelistično zbirko „Snegovi Edena," so pa zaklenili v skladišče. Vse kaže, da je zaradi helsinške odjuge vsaj na zunaj, verjetno zaradi beograjske varnostne konference, vihar po-tišal. V začetku letošnje jeseni so namreč knjižno skladišče pri Lipi v Kopru odprli in Rebulovi „Snegovi Edena" so slednjič zagledali luč in dan - z letnico 1977... Da je bila jugoslovanska „odjuga“ zaradi mednarodnega ugleda nujnost, dokazuje izid Kocbekovega pesniškega opusa, ki ki je junija 1977 v dveh zajetnih knjigah izšel pri Cankarjevi založbi v Ljubljani. SNEGOVI EDENA (234 strani; opremil je knjigo Franc Vecchiet) so — če smo po literarno zgodovinskih pomočkih, ki so nam na voljo, prav šteli - Rebulov osmi pripovedni knjižni opus. V knjigi je pisatelj nabral in izbral svojo pisateljsko bero v sedemdesetih letih (do 1975). Predelil pa jo je v tri razdelke, ki jih je poimenoval: Ob babilonski reki (krajši roman); Ob uri najkrajših senc (pet črtic in novelet) in Slovenske ekloge (sedem črtic in esejistično ubranih glos). V zadnjem krogu se nam zde najbolj prepričljivi premišljanje o Slovenskem romanu — v celoti bomo to odlično pisanje ponatisnili v prihodnjem letniku Glasa, v vsaki številki po eno zaglavje — pa novela Snegovi Edena, ki jo pisatelj piše kot „gobarjev dnevnik" in po kateri je poimenoval svojo knjigo. Ob izidu in javni predstavitvi knjige 24. oktobra letos pri Društvu slovenskih izobražencev v Trstu je kritik in literarni zgodovinar dr. Lino Legiša, primorski rojak, ki je knjigo predstavil, opozoril na Rebulovo izredno prefinjeno oko za nadrobnosti in posebnosti okolja, poudaril odliko Rebulovega jezika, njegovo svetovljansko globino, „evropskost njegove misli in široki razpon njegovih motivov, vse tisto, kar ga visoko dviga nad vsakršno provincialnost, posebno pa nad ožino in samoizbrani ghetto takoimenovane zamejskosti". Edino literarno kritično razpravljanje ob novi Rebulovi knjigi smo do zdaj našli v letošnjem 9. zvezku tržaške slovenske revije Mladika. Pisec kritike je naš redni član lit. zgodovinar in univ. profesor Martin Jevnikar. Objavil jo je pod svojim stalnim zaglavjem Zamejska in zdomska literatura. Ugotavlja: „Rebulova knjiga je motivno bogata,, vendar je poudarek na zamejstvu in njegovih težavah. Dela so nastala v daljših časovnih razmerah, ob večjih delih, zato so različna. Pisatelj pravi sam: ,Po čem naj sodimo umetnika, če ne po tem, do kakšnih podvodnih plasti bivanja sega njegova mreža.' V nekaterih sestavkih je segel zelo globoko, v drugih je mreža posnela bolj pri vrhu. Vedno pa je mojstrsko podana narava in tudi jezik je tako izbrušen in prekvašen z izvirnimi primerami, da nima tekmeca." Rebulovi knjigi želimo prijatelji pri Slovenski kulturni akciji polnost uspeha. Znano nam je, da je bil odziv pri slovenskem knjižnem kupcu v matični Sloveniji ob izidu precejšen. Uradna režimska kritika o knjigi do zdaj še ni spregovorila. Dvomimo, da bo. Želeli bi, da se objektivno oglasi ob nji tudi slovenski kritik v zdomstvu. Novi knjižni dar odličnega sodobnega, tako svetovljansko in krščansko ubranega slovenskega pisca to zasluži. Rojakom, ki se jim ponudi ob obisku Trsta in Celovca nakup, jo priporočimo. Ob rob: v romanu Ob babilonski reki sta omenjena tudi Glas Slovenske kulturne akcije in tiskarna... n j PROSIMO, POPRAVITE V GLASU julij-avgust 1977 V julijsko-avgustovski Glas 1977 se je vrinilo nekaj smiselnih napak v prispevke Vladimira Kosa in dr. Brumna. Vabimo cenjene bravce, da pravilno berejo takole: V Vladimira Kosa pesmi na 4. strani, zvani Prvi dvom, se tretji verz druge kitice pravilno glasi: od ceste komaj kdaj protest zavor odmeva. ... (Ne:... preprost zavor.. .!) V istega avtorja Pismu Meddobju v onstranstvo sloveni v (10) odstavku omenjeno Luckasevo knjigo Passing of the Modem Age pravilno z: Razpadanje moderne dobe. Pod zaglavjem Premišljevanja velja v Vinka Brumna raz- pravljanju o Življenjski pristnosti in resnici dopolniti predzadnji odstavek 2. stolpca na 11. Strahi. Natisnjenemu odstavku manjka deset besed, kar ga dela neumljivega. Pravilno se odstavek glasi: „Ko skušamo ugotoviti, odkriti ali spoznati bifno resnico ali resnico stvari, iščemo lahko obe ravni bitne resničnosti ali1 pa le katero od njiju. Naše odkritje ali spoznanje more biti v skladju s katerokoli od bitnih resnic in zato moremo tudi v spoznani resnici razlikovati dve ravni: spoznanje stvari, kakor dejanski (sedaj in tukaj) je, in pa spoznanje stvari, kakor naj bi bila ali bi morala biti. Prvo imenujmo spoznano dejansko resnico, drugo pa spoznano vzorno resnico." (Nemastno tiskane vrstice v natisu manjkajo.) darovi dr. N. N., Buenos Aires, Argentina, 400 pesov Alajzij Šonc, Argentina, 1.000 pesov o. Gabrijel Arko ofm, Argentina, 500 pesov N. N., R. Mejia, Argentina, 1.000 pesov N. N., Bs. Aires, Argentina, 4.000 pesov Stanko Jerebič, Argentina, 3.000 pesov ga. Ljuba Lipušček, Argentina, 2.500 pesov ga. Martina Maček Berlotova, Argentina, 1.000 pesov N. N., Argentina, 10.000 pesov Ignacij Grohar, Argentina, 1.000 pesov lazarist Jože Mejač CM, Kanada, 10.000 pesov Janez Medved, Kanada, 5 dolarjev duhovnik Julij Čuk, Ecuador, 2 dolarja N. N., Europa, 40 dolarjev Ivo Gregorc, Švica, 31 dolarjev akad. kip. France Gorše, Koroška, 547 šilingov duhovnik Matej Rus, Italija, 13.230 lir dr. Vinko Beličič, Trst, 30.000 lir Jože Štefančič, Argentina, 2.000 pesov Vinko žitnik, Argentina, 4.500 pesov Jože Peternel, Argentina, 2.500 pesov Alojzij Šonc, Argentina, 2.000 pesov Franc Lobnik, Argentina, 500 pesov ga. Marija Maček, 3.000 pesov N. N., Argentina, 6.000 pesov N. N., Argetitina, 2.250 pesov župnik Vinko Zaletel, Koroška, 10 dolarjev N. N., Švedska, 2 dolarja dr. Dimitrij Bergant, Ajiglija, 2 dolarja akad. kipar France Gorše, Koroška, 835 šilingov prof. dr. Nikola Pribič, ZDA, 5 dolarjev duhovnik Ludvik Ceglar, Brazilija, 200 cruzeirov o Ž o z 1- f- £ !E^ 82«: < o TARIFA REDUCIDA CONCESION 6228 *. p. i. 1328339 GLAS je glasilo Slovenske kulturne akcije. Izide dvanajstkrat na leto. Urejuje ga Jose Petrič, Zapiola 1723, ID, 1426 Buenos Aires, Argentina. Tisk Editorial Baraga del Centro Misional Baraga, Co!6n 2544, Remedios de Escaiadg J826, Pcia. Buenos Aires, Argentina. Vsa nakazila na: Alojzij Rezelj, Ramon L. Falc6n 4158, Buenos Aires 1407, Argentina - Editor responsable Slovenska kulturna akcijo (Valentin Debeljak), Ramon L. Falcon 4158, Buenos Aires 1407, Argentina. Za podpisane članke odgovarja podpisnik.