40. številka. Ljubljana, vtorek 20. februarja. X. leto. 1877.
Uhaja vBak dan, izvzemši ponedeljke in dneve po praznicih, ter velja po pošti prejeman za avgtro-ogerske dežele za celo leto 16 pld., za pol leta 8 pld., ta četrt leta 4 gld. — Za Ljubljano brez pošiljanja na dom za celo leto 13 pld., za Četrt leta 3 gld. 30 kr., za en mesec 1 gld. 10 kr.   Za pošiljanje na dom se računa 10 kr. za mesec, 30 kr. za ćetrt leta. — Za tuje dežele toliko več, kolikor poštnina iznaša. — Za gospode učitelje na ljudskih Šolah in za dijake velja znižana cena in Bicer: Za Ljubljano za četrt leta 2 gld. 50 kr., po pošti prejeman za četrt leta 3 gld. — Za oznanila se plačuje od četiristopne petit-vrste 'i kr., če se oznanilo enkrat tiska, o kr., če se dvakrat in 4 kr. če se tri- ali večkrat tiaka. »opisi naj oe izvole trankirati. — Rokopisi se ne vračajo. — Uredništvo je v Ljubljani v Franc Kolmanovej hiši št. 3 „pleduliška stolha". Opravništvo, na katero naj se blagovolijo pošiljati naročnine, reklamacije, oznanila, t.j. administrativne reči, je v „Narodni tiskarni" v Kolmanovej hišL
Zopet en slovenski profesor „ex-offo" na Nemško prestavljen!
Včeraj nam je došel glas, ki nas je zopet vrlo neugodno dirnil in občutke ter misli v nas vzbudil, katerih samo zarad tiskovne nesvobode ne izrekamo na tem mestu. Slovenec profesor Karel G1 a s e r, znan delavec na polji našega novejšega slovstva, prestavljen je na nagloma, brez povedanega uzroka in brez prošnje iz Kranja gori v nemško Šlezijo, v Weidenau, na prusko mejo. On nij nič dražega zakrivil, pravijo vsi, nego da je v kranjskoj čitalnici bil pevovodja. Sicer ve in mora pritrditi vsak, ki ga pozna, da je dober, miro ljuben in tih človek, celo bolj boječe, nego agitatorične narave. In vendar mora iz domovine na prusko mejo, brez prošnje iz „službenih ozirov".
Oni dan je bil iz Ljubljane prestavljen na ta način v Wiener Neustadt profesor Š u k-lj e, zdaj iz Kranja Glaser, pojutranjem morda pride tretji na vrsto.
Kakor rečeno, — če nečemo pisati samo za državnega pravdnika, temuč če hočemo da ta list bralcem v roke pride — moramo se vsake sodbe o teh prestavljenih naših roja kih mej Nemce in Nemcev mej nas zdržati. Grajati ne smemo, le konstatirati menda še smemo in bralci naj sodijo sami.
Vendar nam ne morejo paragrafi prepovedati, da glasno zavpijemo: Slovenstva ne bode s tem in taci m konec! Temuč baš v ognji se čisti zlato! Rodoljubje se ne da pri pravih možeh z ničem ugasniti! Vsaka ideja je imela svoje mučenike, katere je narod v hvaležnem spominu ohranil in katerim je bila zavest dobrega dejanja najslajša tolažnica.
Časi so hudi za nas.   Ali  vstrajajmo v
dobrem in v svetem svojem prepričanji, in če morejo oni javno menj delati za narodno stvar, katerim so jednaka premeščenja mogo pripetiti, delajmo mi vsi, ki smo neodvisni, s podvojeno močjo, oni naj pa nas podpirajo tam, kjer morejo in kolikor jim se prepovedati nikdar ne more.
Rekel je zadnjič nj. ekscelenca gosp. minister Stremaver — nepozabljivo bode nam Slovencem to ime! — da nemarno učiteljev za slovanske srednje šole. Res jp ! Nemarno jih! Pritrjujemo, kaj hočete več od nas opo zicijonalcev? Nekaj jih gre na Dunaj, nekaj v Weidenau, nekaj v vViener - Neustadt, v Ried, v Gradec, itd. Kako bi se čudili, če jih nam doma zmanjka?
Priprave za vojsko.
Donske novine poročajo, da so mlajši vojaki tretjega reda donskih kozal.ov dobili ukaz, naj bodo pripravljeni hitro v \ojsko odmarši-rati. — „Wiener Abendpost" pa sicer iz Pe-terburga poroča, da se le uže mobilizirana ruska vojska sicer res dopolnjuje, ali vesti o novih ruskih oroževanjih, da so pretirane. Mi bi sodili, da se ruska vlada pač čuva povedati dopisnikom in poročevalcem v nanj i m, kaj dela in kako se pripravlja. Ruske novine pa o tem mnogo molče, ker morajo in iz patri-jotizma.
Tudi Turki se baje povsod pripravljajo, da si so vojevitega Mithad-pašo vrgli in zdaj neka stranka uže ruje in dela na to, da bi M a h m u t - D a m a t - paša, sultanov svak, prišel na vlado, kateri bi Rusom vse terjatve izpolnil. — Iz Uuščuka se „Koln. Ztg." poroča, da je 8G kanonov v Varno prišlo, da je zdaj turška vojska mnogo boljša, nego pred 4 tedni, vendar še vsega manjka, najbolj pa
denarja. Iz Zadra se piše „Pol. Corr.a, da so Turki v Hercegovini proti avstrijskej meji začeli kule zidati.
Mar se hočejo vstavljati našej avstrijskej vojski, ko bode spomlad marširala v zgornjo Hercegovino in liosno ? Mogoče. Ker v zadnjih dnevih se zopet pozitivno trdi, da je Rusija ponudila to Avstriji, — drugi celo pravijo, da je v tem smislu uže z Rusyo pogodba narejena. Ker se na Hrvatsko vedno več kanonov in živeža vozi, kakor to čitamo v zagrebških novinah, verjetno je ono.
Politični razgled.
dežele.
V Ljubljani 19. februarja.
M9f*lntntii»st-t'fj«i deželnega zbora nameravana adresa je imela sledeči pasus: „Nj. Veličanstvo naj pozove zakonite zastopnike kraljevine Hrvatske in Slavonije, da v zvezi z zastopniki kraljevine Dalmacije iščejo načina in pogoiov, da se te kraljevine državno zopet združijo v korist naroda in slavo krone."
Mif'Viwt.rM>i starčevičevski softe na graš-kem vseučilišči so izjavili tudi neko izjavo proti Rusom in Srbom in sicer tako surovo in neotesano, da so jo celo na Hrvatskem konfiscirali. Hrvutstvo bode vse simpatije mej nami, in povsod mej prijatelji, izgubilo in južno P o 1 j s t v o postalo, če bode take iz-rodke v sebi trpelo. Kaj neki ti bedasti šovinisti „Hrvati" mislijo? Urez Slovanstva so vsi Hrvatje 5 i Ste nule in narodnej smrti posvečeni, kot mi in Čehi, ker so mehki; vide' Rauch.
1>t/e»-*ki baron Sennyey je pri cesarji rekel, da se mora cela nagodba Ogerske z Avstrijo temeljito popraviti, t. j. zdunja odpraviti. Čas za tega državnika bode, pravijo, kmalu prišel, za to se vabijo konservativci na Ogerskem, naj se zbero okolo njegove zastave.
Motele,
Prižigalec.
(Roman, v angleškem spisala M i.s s M. Cummins, poslovenil J.)
Šestnajsto poglavje.
(Dalje.)
„Jerica, ti lehko greš tja doli in se ž njim pogovarjaš1', rekla je Emilija. „Kadar bode odšel, pa pridi k meni nazaj; vi gospa Ellisova lehko pridete in mojo sobo nekoliko pospravite. Mislim, da bodete našli mnogo cunj po preprogi, kajti gospica Raudolf jih raztrese vselej toliko, kadar se napravlja."
Gospa Ellisova jih je pobrala ter se potem vsedla v naslonjač tik peči, držeča pisane cunjice v enej roki, bele pa v drugej, ter je jela o Jerici govoriti.
„Emilija! kaj pa mislite ž njo početi?" prašala je; „pošiljati jo v šolo V
„Da, to zimo bode hodila h gospodu V. j v šolo.1*
nKaj! ali nij to zelo draga šola za takega otroka?"
„Zelo draga je, gotovo; a rada bi jo imela pri najboljšem učitelji, ki ga poznani in oče se pogojem nikakor ue upira. Oče misli, kakor jaz, namreč, da se mora sama temeljito izučiti, če se buče pripravljati za učiteljico. Ž njim sem prvi večer prišedši v mesto govorila o tem in pritrdil mi je, da bi bi bilo bolje dati jo precej učit se kakega ročnega dela, kot da bi jo le na pot odgojila, iz nje naredila olikano gospo, ki pa nij za nobeno rabo. Prepustil je meni, naj po svo-jej volji reč vravnam in sklenila sem, dajati jo k gospodu V. v šolo. Za sedaj bode tedaj ostala pri nas. Rada bi jo pri sebi obdržala, kolikor dolgo mi je mogoče, ne le za to, ker otroka ljubim, ampak tudi za to, ker je tako mehka in občutljiva.  Ker sedaj tako
močno žaluje po raiijkcm Flintu , imeli biT mislim, vse storiti, da bi jo osrečili. Gospa Ellisova, ali vi no menite tega ?
„Jaz mislim zmerom na to, da bi izpolnila svojo dolžnost," rekla je gospa Ellisova precej svojeglavno. „Kje pa bode spavala, ko bodemo uredjeni?"
,,V mali sobici konci prehoda."
„Kam pa naj potem postavim likavnico za perilo?1';
„Kaj bi ne mogla stati v veži? Zdi se mi, da bi prostor mej oknoma bil popolnem primeren za njo."
„rač mora biti,"- rekla je gospa Ellisova lete iz sobo in sama pri sebi govorivši: „Zarad tega nesrečnega človečeta se najbrž pre-vrno vsa hiša od vrha do tal."
Gospa Ellisova so je jezila iz raznih uzrokov. Dolgo je v gospod Grahamovi hiši prav po svoje gospodinjila in je vsled tega postala precej svojeglavna. Bila je dobra go-
Vilanje drrtiTc.
Srhrkn skupščina bode vprašanje o nadaljevanji vojske ali sklepanji miru v tajnej seji reševala.
«Y#*o//##»-*;* t knez je na prigovarjanje angleškega konzula vendar obljubil, s prvo la-dijo v Carigrad poslati s,ojega zastopnika, da bode slišal, kako bi Turki mir sklepati hoteli. Zarad tega se uže govori iz Carigrada o podaljšanji premirja!!
Iz K»'ete se poroča, da tam uporno gibanje raste.
Iz .1 ##i*»ftse poroča, da je dotični odbor petnajstorice z 8 proti 7 glasovi sklenil, da je v državi Luisiani voljen IIayes za predsednika republike.
Dopisi.
Iz ffirorl&kefffl 17. febr. | Iz v. dop.] (Spomin na dr. Lavriča.) Kmalu mine leto dnij, odkar nas je zapustil naš nikdar zabljeni dr. Lavrič, odkar ga je na tisoče slovenskega naroda Bpremilo do tihega groba. Ogromna množica občinstva pri tem sprevodu velikanskem dokazala je, da dr. Lavrič nikakor nij bil navadna prikazen v človeštvu. Doznavši od svojega zdravnika v Trstu malo pred smrtjo svojo, da ga zapušča luč oSij, ter da bode sam sebi in drugim v nadlego; vi-devši, da njegov narod le z veliko muko napreduje do svoje svobode, vse to in njegov melanholični temperament spravilo ga je v neizmerni obup, kar mu je staro bolest v možganih potenciralo tako močno, da je moral zapustiti dolino solza. Kateremu poštenjaku ne bode hudo pri srci, ker je naš dr. Lavrič radi prevelike ljubezni do svojega naroda zapustil to življenje? Kakor vsak nehlinjavec, tako je tudi on imel nekoliko nasprotnikov, kateri bi ga bili radi po ostracizmu izgnali, ker nij mogel biti farizej. Toda dr. Lavrič je vse te krivice od farizejske strani volno trpel, naj so še tako debelo lagali črez njega. On je gledal la na kaj plemenitega, na potrebno delo za svoj prezapuščeni in enostransko od-gojevani narod. In za to je tudi faktično žrtvoval svoje gmotne in duševne sile — svoje — svoje življenje. Njegove poslednje besede: Narod moj slovenski naj živi, naj se razcveti in naj napreduje duševno in materijalno, kar mogoče", — so dokaz, kako težko je videl slovenskega kmeta v starej nevednosti, iz katere se rodi vse gorje slovenskega vratarja. Vidi se pa tudi, da je ipak v po-slednjej  svojej  uri navdušeno nadejal se, da
konečno le premaga večstoletno temoto svojo Slovenec, kar mu iz vse duša želi.
Koga ne presune do solza sklep njegove oporoke:
„Narodu našemu sem udan z dušo in telesom in ostanem do smrti njega ponižni sin dr. Lavrič. 2. marrcija 1876."
Njegova rodoljubnost nij bila hlinjavska in nikedar nij tržil ž njo. Pred volitvami se svojim volilcem nikdar nij vlačil po kolenih, in proti kmetu se nikoli nij obnašal s po-skrobanim hrbtiščem, on nij bil v nijednem obziru afektiran v svojem življenju, nego s poštenim obrazom si je upal stopiti pred vsacega. Koliko imamo dež. odbornikov, kateri bi kmetu odstopili svojih 1200 gld. na leto, poleg ta-cega premoženja, kakoršnoje imel dr. Lavrič? On je to storil. Mnogo jih je imenitnih naših „narodnjakov", ki nose surko, a radi klepetajo tuji jezik i t uradu i v privatnem življenju, če tudi prav nič treba nij tega; dr. Lavriča pa nikdar nijsem videl v surki, a tudi skoro nikdar ga nijsem čul, drugače govoriti, nego slovensko. Kjerkoli se mu je ponujala prilika, povsodi je učil, vzbujal svoj narod. On je bil oče goriških taborov in čitalnic. Tu je povsodi se svojo lepo zgovornostjo kakor lev povzdigoval svoj domoljubni glas, da je vsako neizprideno srce moralo solziti se. In njegov nastop in odstop na taborskem odru prouzročil je brezkončno ploskanje pri narodu; njegovi prekrasni govori so se radi čestih živio-klicev pretrga vali, kajti on je govoril iz dna svojega srca in njegova beseda je poslušalstvu tudi v dno srca podala. Kolikokrat smo jednodušno prisegali po čitalnicah, da hočemo zvesti ostati našej majki Slavi, ko je po učenji on vzel v roko čital niško zastavo ter nas navdušil za našo najsvetejšo stvar. Lepo slovensko petje se mu je tako dopadalo, da ga je kar očaralo, vnet je bil za vse lepo, za vse pravično, za vse pošteno. Učil pa je kmeta tudi v svojej od-vetniškej pisarni tako dolgo, dokler mu je dopovedal, kako naj se poslužuje svojih narodnostnih pravic od 21. dec. 1867. 1. v 19. §. osnovn. drž. zakonov nahajajočih se itd.
V 1. vrsti je pa želel to, da bi se narod v obče omikal. Zato se je pa tudi mnogo brigal za to, kako da se izobražujemo učiteljski kandidati, ter nam je vedno priporočal marljivost in značajnost. Posebno je gledal na to, da postanemo dobri govorniki, dobro vedoč, da nemi učitelji katerih si bodi šol ne veljajo
nič. Pa tudi druge dijake je izobraževal v govorništvu, da T)i kedaj pozneje bolje mogli zagovarjati pravice svojega naroda. Kolikor je imel, toliko je daroval marljivim dijakom na univerzah; podpiral je narodne učilnice učili in samoučili; mnogo je podaril tudi raznim čitalnicam.
Povod denašnjemu mojemu pihanju je ta, da naj bi pač nikedo Slovencev in Slovenk ne pozabil 3. marcija na predragi biser slovenskih rodoljubov, ki je bil slovenskoj mladini pravi Sokrat, slovanskemn narodu v obče pravi Aristid. Spominjajmo se ga vsi ta dan na svojem domu, osobito pa mu naj vse čitalnice, posebno po Goriškem slovesno besedo aranžirajo na večer 3. marcija.
Jaz pa Tebi, preljubi moj učitelj, drugačne hvaležnosti ne morem izkazati iz zapuščenih slovenskih krajev na tožnem Krasu, nego iz globočine srca, da Ti pošiljam v Elizij najiskrenejši pozdrav!      tyčc*<k (pG^uf&fc.
I k AJAov&cliie 15. febr. [Izv. dop.] Pričakoval sem, da bode kdo drugi popisal, veselico, s katero smo pri nas slovesno za letos pokopali „očeta pusta". Vidim pa, da morem to storiti sam. Pustni vtorek tedaj popoldne ob 1 uri pričel se je velikanski korzo, kakoršnega bi bili še celo Ljubljančani veseli. Udeležili so se vsi odlični posestniki iz Ajdovščine in okolice in nekateri iz Vipave. Bilo je 34 voz, v nekaterih krasne maske. Zvečer je napravilo društvo „Edinost" krasen, ples, v svojih prostorih. Udeležil se ga je cvet naših krasotic, tako da smo našteli nad 100 obiskovalcev. Toalete gospodičin, ki so bile deloma maskirane, bile so jako elegantne, zabava skoz in skoz živahna. Tudi nekaj gostov iz Ljubljane in Vipave in okolice je veselico obiskalo. Mi čestitamo društvu »Edinost" k izvrstni zabavi, posebno g. aranžerjem.
Jas tm nidcn 18. februarja flzv. dop.] Marsikaj se poroča iz Gradca, iz dijaških krogov pa uže dolgo nij bilo ničesa slišati. A iz tega sklepati, da dijaki spe, ne bilo bi opravičeno. Z veseljem morem poročati, da se slovenski dijaci nekaj časa sem precej živo gibljejo. Dijaško pevsko društvo se je zopet oživilo, in če pevci ostanejo tako pridni, kot do sedaj, kar je posebno želeti, bodo gotovo svojo nalogo, akoravno je pomanjkanje pevcev, vsaj tako izvršili ko v lanskem letu.
Društvo „Triglav" lepo napreduje; shodi, katere napravlja, so v primeri z lanskim letom  dobro obiskovani, in predavanja dijakov
spodinja, svojeglavim in snažna; privajena je bila male rodbine in uže mnogo let nij imela ničesar opraviti z mladimi otroci. Jerica je bila po njenih mislih vsiljenka, ki jej nehote dela zmerom vse vprek ter jej moti njene najlepše nakane. Dalje je tudi Jerica vzrasla kot se je gospa Ellisova izrazovala, v najnižjem stanu; oskrbnica pa je imela nekoliko predsodkov glede na imenitni rod, če prav nij bila nikakor trdega srca in je močno odobravala vse javne in zasebne dobrodejne zavode. Iies, da so se nje razmere precej na slabo obrnile, vendar se je močno ponašala s tem, da je iz dobre rodovine; čutila je svojo čast razžaljeno, ko bi se kdo nadejal, se bode ona sama zanimala za majhenega deklica ter bi skrbela za njo, ki je glede na svojo krv bila nizko pod njo.
Še bolj, kakor to pa jo je jezilo, da se je bala, češ, nova domačinka jo bode spodri-nila pri gospici Grahamovi.   Gospa Ellisova
nij mogla strpeti misli, da bi pri Emiliji, ka-1 tero je vsled njene nesreče in njenega kaj občutljivega zdravja toliko časa sama varovala in toliko ljubila, kolikor je po svojej naravi katerega ljubiti mogla, zavzimala še le drugo mesto.
Vsled takih razmer gospa Ellisova nij bila nikakor Jerici dobra in udana, Jerica pa od svojo strani še tudi nij bila toliko pripravljena, da bi bila gospo Ellisovo presrčno ljubila.
Sedemnajsto poglavje.
In jadrati po morji trm nevarnem moraš. 0 zgođq] hodi moder! Zna razbiti temu Se Indija, nespametnemu puk se mora.
Emilija je ostala sama v sobi. Gospod Graham je bil šel k zboru ravnateljev banke. Gospa Ellisova je izbirala suho grozdičje. Viljem je bil še pri Jerici v mali knjižnici v spodnjem nadstropji. Emilija je premišljevala j svoje misli, luna pa je svetlo svetila v sobo,
ki pa je obstala zanjo vendar temna. Glavo je naslonila si na roko. Njeno lice, drugokrat tako milo, videlo se je žalostno in otožno in vsa nje zunanjost je izrazovala notranjo brit-kost in otožnost. Misel se jej je drvila za mislijo in prestane skrbi oživljale in vrstile so se nagloma v njenem spominu; polagoma je položila glavo na blazino naslonjača, na katerem je sedela, in solze so jej prste pomočile.
Nenadoma se je neka roka mehko dotakne. Zganila se je, kakor se je navadno zganila v strahu, kajti zarad nenavadne otož-nosti njenega srca nij slišala Jerice priti.
„Ali vam je kaj, gospica Emilija?" pra-šala je Jerica. „Kaj hočete biti rajša sama ali pa lehko ostanem?"
Sočutni glas in nežno prašanje sta ganila Emilijo. Pritisnila jo je k sebi rekoč: „0 da, ostani pri meni." Objemši mlado deklico zapazila je, da se je tresla in da je močno razburjena, ter je prašala:  „Kaj pa ti je, Jeri-
blatta" in druzih tacih listov, kamniški padar ki čuje na ime g. Saurau. Ker smo mu bili lani marca meseca, v nečem dopisu iz Kamnika, na nekov njegov „tagblatski" dopis nasproti stopili, vložil je zoper nas tiskovno tožbo. V Ljubljani je bila tožba sprejeta pri deželnej sodniji takoj, a mi smo po svojem advokatu dr. Mošetu rekurirali na Gradec in prvič — dobili. Po areči namreč v uradu »dvokatne kancelije zagovornika našega protivnika g. dr. "VVurzbacha, nijso znali po novem kazenskem redu pravilne tožbe sestaviti. Saurau je v drugič novo tožbo vložil; mi zopet rekurirali; on zopet propadel, zmirom le zarad tega, ker njegov pravni prijatelj nij znal pravilne tožbe narediti. Tožil je tretjič, mi rekurirali, tožil četrtič, petič! Minilo je v tej našej borbi jednajst mesecev, nazadnje je Saurau zmagal, peta tožba je namreč pravilna in urednik tega lista je pred porotnike pozvan na dan 15. tega mes. Zdajci je bilo treba pripravljati be za dokaz resnice, za dvadnevno dolgo porotniško obravnavo, kar smo bili tudi vestno storili, kajti neoboroženemu nij da bi šel na tožno klop, kjer so prej te dni gospodje porotniki celo na smrt obsojali. Prišli smo 15. t. m. pred 9. uro zjutraj v sodišče, za nas kot zagovornik g. dr. Mencinger, advokat iz Kranja. Prepričani smo bili, da nas nasprotniki ne mogo obsoditi. Tu je g. Saurauvu zadnji trenotek „miroljubnost" prišla. Zapustil ga je bil prejšnji zagovornik, ki mu je tožbo delal, nobenega druzega advokata nij mogel dobiti, zato si je bil zadnji hip vzel za zastopnika penz. godca g. Konschegga. Menda tudi nij bil prepričan, da bi bile njegove lastne priče za njegov „Tagblattovski" dopis pričale. Za to je zastopnik tožiteljev vprašal ured. Jurčiča, predno so se Še porotniki izžrebovati začeli, da li je J. pripravljan preklicati. Urednik je rekel, da „nema ni če s a preklicati", ker bode izvršena obravnava pokazala, da dotični kamniški dopis v ,,Slov. Narodu" stvarno nij bil neresničen; da pa se porotniki ne bodo trudili dva dni s to malostno stvarjo, naj odpade tožitelj od pravde. V ta namen je pripravljen izreči, da nij bil namen njegov razžaliti to-žitelja, ker ga prej niti poznal nij. Tako je bilo vsega konec in resultat le v včerajšnjem listu priobčeni ,,izrek".
— (Seja ljubljanskega mestnega zbora 16. febr.) Na predlog pravne sekcije se je sprejela pri novih hišah kranjske stavbeno družbe nova ulica v mestno last. Odbor
je predlagal ime „Tirolska ulica". Mestni odbornik Jurčič predlaga, naj se imenuje ta ulica, ker se je uže dozdaj oziralo pri naime-novanji ulic na historična imena za našo kranjsko deželo zaslužnih mož, „Knaflova ulici", ker Knafel je nam s svojo ustanovo za univerzne študente naše dežele, torej tudi I njenega glavnega mesta neumrljivo dobroto storil. Ta predlog je bil jednoglasno sprejet. — Pri poročilu šolskega odseka v remunera-ciji provizoričnega kateheta Rozmana na ljubljanskih mestnih deških šolah je predlagal, odsek letno remuneracijo 8O0 gld. na leto, več nego imajo drugi učitelji. K tej točki se je oglasil mestni odbornik g. K1 u n in predlagal naj se učitelj veronauka definitivno nastavi, enako drugim učiteljem, ker je ta katehet svojo sposobnost uže dokazal in zarad dostojanstva veronauka. Po dolžjej debati, katere so se udeležili poročevalec, mestni odbornik Pirker in mestni odbornik dr. Kaltenegger skleneno je bilo, da pride Klunov predlog kot samostalen predlog v iednej prihodnjej seji na vrsto.
V imenu policijske sekcije je poročal mestni odbornik dr. Keesbacher in predlagal, naj se provizorični mestni fizikar dr. Ko-vatseh izpremeni v definitivnega, naj ima m e-sto in naslov magistralnega sv eto vale a, vsled česar more pri vsakej magistratnej seji navzočen biti in glas imeti v sanitarnih rečeh. Župan Las chan konstatira, da je ta predlog v protislovji z mestnim statutom. Mestni odbornik Jurčič pravi, da nasvet sekcije kaže veliko površnost dela, ker fundament našega obstanka, občinski red, prezira, zatorej on nasvetuje za denes prehod na dnevni red. Mestni odbornik IT o rak podpira Jurčičev predlog, pristavljaje, da novi mestni odborniki niti ne poznajo instrukcije gosp. Kovatscheve. Sicer pa meni, da mestnemu riziku dr. K. nij treba nobenih novih naslovov, on naj svojo dolžnost izpolnjuje, naj se zadovoljuje s častnim naslovom ,,doktor", ki ga uže ima in meščanstvo ga bode spoštovalo bolj, nego po vseh imenih svetovalec". Tudi Kaltenegger je za odložitev. Keesbacher se temu ne ustavlja, ali z močno nevoljo polemizira zoper Župana, Kalteneggerja in Koraka. Prvima očita ,,zopf". On pravi, da ne le pandekte in drug jus, temuč tudi drugo znanje sploh dela muozega človeka zmožnega v občinskih rečeh govoriti. — Nazadnje pa je bil predlog, naj se celo odlikovanje Kovačevo odloži, vendar sprejet.
so zanimiva. Hvalevredno pa je posebno, da ne predavajo le samo modroslovci, kakor je bilo do sedaj, nego da tudi juristi v tem ne zaostajajo. Velika korist tacih predavanj je razvidna iz tega, da se ne zabavajo in ne učijo poslušatelji sami, temveč, da se urijo predavatelji v govorništvu, v jeziku. Društvo daje s tem posebno dijakom juristom lepo priložnost se vaditi v slovenščini, ker njihove študije jih pač malo k temu bude.
Vodnikovo svečanost sti obhajali letos obe društvi skupno 2. febr. zvečer. Sobana „zum wilden Mann" bila je napolnena z društveniki in gosti. G. prof. dr. Krek in več drugih narodnjakov počastilo je društvo s svojim prihodom. Tudi srbski dijaci so prišli in corpore. Hrvatje sami so izostali; se ve da se temu nobeden nij čudil, ker znano je, da so enaki svojim bratom v Zagrebu. — Jeden udeležencev je prav krepko narisal v svojem govoru norčavost njihovega početja. Program se je bil prav dobro izvršil. Izmej pesnij se je posebno odlikovala „Ilirija oživljena". Govor g. Jurtela jur. o Vodniku je bil zelo zanimiv in dobro izpeljan. Posebno pa je občinstvu dopadal proti koncu veselice potpouri slovenskih narodnih pesnij na citre od g. Soka.
Ako bode društvo „Triglav" tako napredovalo, kakor zdaj kaže, bode gotovo doseglo svoj lepi namen, biti središče slovenskim dijakom v Gradci. Društvo ima tudi dokaj lepo bukvarnico, ter jo množi prav pridno, če tudi so denarni doneski prav pičli in dijaci še te precej neredno prinašajo, v čemer bi pač želeti bilo, da se poboljšajo.
O splošnih razmerah tukajšnjih Slovanov moram omeniti, da imajo sedaj dve pevski društvi: moško slov. pevsko društvo in dijaško. Ali glede na to, da prvo ne bode moglo dobro izhajati, dokler nema v svojih krogih zadostno število pevcev in dokler je le od dijakov v petji odvisno, ker dijaci rekel bi, so bolj ali menj nezanesljivi element; želeti bi pač bilo, da bi se izpremenilo v čitalno društvo in petje le slučajno gojilo, koja misel se je uže od več strani j izrekla. —u—.
Domače stvari.
— (Saurau contra „Slovenski Narod.") Mej čudne prijetnosti uredniške pri slovenskem listu spada tudi cela množina malostnih borb, bralcem nevidnih, a uredniku čas jemljočih in sitnosti napravljajočin. Jedno malo tacih sitnosti nam je delal jeden dopisnik   „Laib.  Tagblatta*,   dunajskega „AVelt-
ca? Zakaj se pa tako treseš in tako zdi-huješ?"
Sedaj je žalost premagala Jerico. n()h! go-spica Emilija, prišedši mislila sem, da se jokate, ter sem se nadejala, da me bodete pustili k sebi in z vami se jokati, ker tako nesrečna sem, da ne morem druzega storiti."
Emilija, vznemirjena po zmirom rastoči razburjenosti otrokovi, je skušala poizvedeti uzrok temu brez dvombo novemu iu težkemu trpljenju. Izvedela je, da je bil Viljem pri njej in jej je povedal, da gre proč iz dežele, uli kot se je Jerica izrazila, da gre konec sveta, v Indijo. Gospod Clinton je bil deležnik neke kupčijske hiše v Kalkuti, ter Viljemu ponudil najugodnejše pogoje, ko bi hotel kot služabnik v ta kupčijski zavod vstopiti. Tam se mu je kazala dosta boljša bodočnost, kot se jo je imel nadejati v domovini. Plača je bila uže s prva tako velika, da je lehko sam živel ter
preskrbel vse potrebščine svojcev, ki sta bila vsako leto bolj nanj navezana. Nadejal se je tudi velicih bodočih dobičkov. Res je rahločutni mladenič presrčno ljubil domovino in sorodnike, vendar nikakor nij dvomil, kaj ima storiti, Če hoče izpolniti svojo dolžnost in samemu sebi koristiti. Sprejel je ponudbo. Kolikor zelo se je pri misli, da mora za pet ali morebiti za deset let zapustiti domačijo, bojeval sam s soboj, vendar zmagal je hrabro, ter je maturi in staremu očetu ves radosten to naznanil.
„Gospića Emilija!" rekla je Jerica, ko jej je bila to novico naznanila in se zopet nekoliko umirila, „kako bodem to pretrpela, da Viljem otideV Kako bodem živela brez Viljema? Tako dober je in me ljubi tako močno. Bil mi je zmirom boljši kot kakov brat; iu odkar je umrl strijc Trueman, storil je vse za me.  Mislim, da bi ne  bila preživela smrti
strijc Truemanove, ko bi ne bilo Viljema; kako bi ga sedaj pustila oditi ?u
„Jerica, to je teška izkušnja," rekla je Emilija prijazno, a brez dvoma je to njemu v korist.   To moraš poskusiti iu to pomisliti."
„To vem," odgovorila je Jerica, „to verujem. A gospica Kinilija! vi ne veste, kako rada imam Viljema. Ilila sva toliko skupaj in bila sva le midva sama in mislila sva zmirom drug na drugega. Viljem je bil toliko starejši od mene i u vendar je zmirom tako močno na me gledal. O, vi si ne morete misliti, kako dobra prijatelja sva si bila!"
Jerica je nevede omenila reč, ki je Kmi-lijo pretresla. Glas se jej je tresel, ko je odgovorila : „Jerica, drago moje dete! jaz bi tega ne vedela ? Vem to boljše, nego si moreš ti mislitti, kako ga moreš rada imeti. Tudi jaz sem imela t— —" .
(Daljo prili.)
— (Slovenska predavanja) v čitalnici ljubljanskej se začno prihodnjo nedeljo ob 11. dopoludne. Letos predavajo gg. dr. Šav ni k, J. K rs ni k, prof. Auklje, in sli kar Ivan Franke. Več o tem, ko dobomo program.
— (Odbor „Matice Sloveuske") imel bode v sredo 21. t. m. ob 5 uri popo-ludne v Matični hiši na Bregu svojo 39. skupščino. Dnevni red tej seji je: 1. Bereta se zapisnika 38. odborove seje in 12, občnega zbora. 2. Volitev predsednika, dveh podpredsednikov, blagajnika, tajnika, knjižničarja, pre-gledovalca društvenih računov in dveh ključarjev. 3. Razprava o sklepih 12. občnega zbora. 4. Razprava raznih Matičnih zadev.
— (V državnem zboru) slovenski po slanec Pfeifer nij prišel do besede, v debati o kreditu za pariško razstavo, akoravno je bil vpisan kot tretji govornik. Govorila sta samo dva, potem je bil sprejet konec debate — — ostali govorniki se nijso mogli zjediniti na generalnega govornika in so se odrekli besedi.
— (Umrl) je 14. febr. Gustav pl. Gbtt-moun, c. k. generalmajor v pok., itd., posestnik graščine Sanneggske pri Braslovčah na slovenskem Štajarskem v 73. 1. svoje starosti. Bil je — piše se nam, velik podpornik okoličanov in tudi šolske mladeži, iu zbog tega se bode jako pogrešala njegova darežljiva roka. 17. febr. se je poleg mnogo gospode iz bližnjih graščin in druge inteligence vdeležilo sprevoda od Sanegga do braslovške cerkve obilo občinstva. Tudi šolska mladina je skazala mnogozasluženemu možu zadnjo čast. Truplo ranjcega se je potem, ko se je blagoslovilo in brala sv. maša, odpeljalo v Prago, kjer bode počivalo v družinskej rakvi.
— (Uhacijevi kanoni.) V soboto je šlo pet oficirjev in 70 mož ljubljanske vojaške garnizije na Dunaj, da bodo dobili nove Uha-cijeve kanone za 12 art. reg. Znamenito je, da prve te kanone so dobili regimenti jugoslovanski avstr. vojske.
— (Napad na cesti.) V soboto so neznani malopridneži napali starega kmeta pri Lav rici pod Ljubljano na cesti in mu vzeli 22 gold. denarja in nekaj kož, katere je v Ljubljano na prodaj nosil.
— (Iz Šoštanja) 17. febr. se nam piše: V noči od petka na soboto so v tukajšnjo farno cerkev tatovi uloinili: prelaz so imeli skozi gornjo lino gotično vrezanega okna. — Na kamenitom žrtveniku so plehuato zakrivalo na strani nekoliko odvilinoli ter tako denar ven sesuli. Razven tega so na stranskem oltarji vzeli p rte no pogrinjalo.
— (Od Drave) na slov. Štajerskem se nam pišo dne 16. febr.: Denes zjutraj ob 9 uri je pri sv. Antonu začel farovž goreti. — Pogorelo je celo postrešje in žito, špeh, meso in druga jedila, katera so bila tam hranjena.
G. župniku so komaj 'rešili pohištvo. Škoda znaša samo g. župniku kacih 800 gld. To je bilo dobro, da je bril ugoden veter, drugače bi bila pogorela tudi cerkev, katera je tudi 1. 1874 bila pogorela in še zdaj nij popolnoma dozidana. — Tam je bil uže tretjekrat — ogenj. Ogenj se je v dimniku pričel. — Čudno, da ob Dravi ogenj čestokrati gospodari.
1.1 mi niča ur«>dii. G. L. Uže večkrat smo povedali, da tacih preklicev, da ta in ta nij pisal tega ali onega dopisa, nikdar ne objavljamo, nikomur ne.
Poslano.
Vsem znancem in prijateljem, pri kojih se zarad bržega odhoda iz Trsta nijsem mogel osobno posloviti, zakličeni tu svoj srčni pozdrav: „ Živili!"
(39) ID. IZia.xer3.t_
TU|C1.
18. februarja: »iTop«   FiBcher z gospo iz Dunaja. — Crne iz Kočevja.
Pri Slona: Kulanovski iz Moskve. — Heriog iz Dunaja. — Benvenuii iz Zagorja. — Miiller iz Zagreba. — Bizjak iz Ljubljane.
Pri M«*ll*l: Kuka iz Dunaja. — Gostiša iz Celja. — Hofman iz Dunaja,
Dunajska borza 19.	februarja.	
(Izvirno telegraflčno poročilo.)		
Enotni drž. dolg v bankovcih	62 gld. 85 kr.	
Enotni dri. dolg v srebru	68	05 .
1860 dri. posojilo	109	60 .
Akcije narodne banke	835	■
Kreditne akcije	149	
London	123	60
Napol.         . .	9	86
C. k. cekini	5	89
Srebro	114	—
Razne vesti.		
* (R o p.) Serežanski oddelek v Vreli javlja, da je roparska četa, obstoječa iz 15 do 20 osob, ki je iz Bosnije prišla, oropala 6. t. m. krčmarja Suševića v Popini. Oboroženi so bili roparji z ostragušami, samokresi in handjari. Mej zločinci je oškodovanec izpoznal graničarja Dazila Damjanovića iz Kupinova in Rade Rokami iz Osrjedka. Prvega so vjeli. Vrednost ugrabljenih stvarij je 370 gld., mej tem 190 gld. gotovine, drugo oropano blago obstaje iz biserov. Rop so je takoj naznanil sodniji; zdaj pa zalezujejo zločince.
FriŠni rumenjaki
trije za 2 krajcarja, se vsak dan dobodo v
Klailit'iiniiei Itirliisrh.
kongresni trg. (37—2)
j Eliksir iz Kine i Koke, j
najboljSi do sedaj  znani želtulcu i liker;
Pospešuje cirkulacijo in prebavljenje, ter različne organe iu ude z nova okrepi  in oživi. 1 steklenica 80 kr.
Dobiva se jedino le pri (53—38)
G-a/brlel Ficcoll*
Iekarju, rta dunajske) cesti v Ljubljani.
Graške špiritne drože
dobivajo se vsak dan sveže (frisno) v prodajalnic'' steklenega blaga gosp. Fi*tiiic?n Kolmuua na glavnem trgu št. 236 iz prijaznosti do
(878—88} ^   A. Schneiderja.
■H Menj ko jml kilograma <\ funt)  se no prmiaie.
•cm milnim moč in zdravje brez leka in  brez stroškov po izvrstni
BeialesciBre ti Barry
v #>om ti o mm.
30 let mit je nij bolesni, ki bi Jo ne bila oidrs-rila ta prijetna zdravilna hrana, pri odraščenih i. i Lrocih brez medicin in stroškov; zdravi vse bolezni želodcu, na živcih, dalje prsne, i na jetrah; žleze i naduho, bolečine v ledvicah, jetiko, kašelj, nepre-bavljenje, zaprtje, prehlajenje, nespanje, slabosti, zlato iilo, vodenico, mrzlico, vrtoglavje, silenje krvi v glavo, šumenje v ušesih, slabosti in blevanje pn nosečih, otožnost, diabet, trganje, snuj sanje, blediČico in pre-nlujenje; posebno se priporoča za dojenee inje bolje, nogo dojničino mleko. — Izkaz iz mej 80.000 spriee->u zdravilnih, brez vsake medicino, mej njimi spričevala profesorja Dr. VVurzerja, g. F. V. Beneka, pra-• "tTH profesorja medicine na vseučilišči v Maribora, zdravilnega svetnika Dr. Angelsteina, Dr. Shoreland<<,. Mr. Campbella, prof. Dr. Dedi, Dr. Ure., grofinje Castlo-■tuart, Markize de Brehan a mnogo družili imenitnih oeob, se razpošiljava na posebno zahtevanje zastonj.
Kratki ifkas ii 80.000 spričevalo*.
Spričevalo it 73.670. spričevalo zdravilnega svetnika Dr. VVurzerja,
Bonn. 10. jul. 1852. Uevales ciere Do Barry v mnogih slučajih nagradi vsa zdravila. Posebno koristna je pri dristi in griži, dalje pri sesalnih in obistnih boleznih a t, d pri kamnju, pri prisadljivem a bolehnem draženji v h alni cevi, zaprtji, pri bolehnem bodenji v obistih lo mehurji, trganje v mehurji i. L d. — Najbolje in in neprecenljivo sredstvo ne samo pri vratnih iu prs-dh boleznih, ampak tudi pri pljučnici in sušenji v grlo. (U S.) Bud. VVurzer, zdravilni svetovalec in člen mnogo učenih družtev.
Winchester, Angleško, 3. decembra 1842. Vaša izvrstna Revalescičre je ozdravila večletne i   nevarnostne  prikazni, trebušnih  bolezni, zaprtja,, bolne čutnice in vodenico. Prepričal sem se sam glede »sega zdravila, ter vas toplo vsakemu priporočam. James Shoreland, ranocelnik, 96. polka. Izkušnja tajnega sanitetnega svetovalca gosp. Dr. An g sls tein a.
Berolin, 6. maja 1856. Ponavljaje izrekam glede RevaleBcičre d u Uarrjr vsestransko, najbolje spričevalo.
Dr. Angulstoin, tajni sanit svetovalec Spričevalo št 76.921. O h ur g i ni po r n , (Badensko), 22. aprila L 872. Moj patient, ki je uže bolehal 8 tednov za strašnimi bolečinami vnetic jeter, ter ničesar použiti nij mogel, je vsled rabe Vaše Rovalesciere do Barry po-poluama zdrav.
Viljem Burkart, ranocelnik.
Spričevalo št 72.618. La Koche sur Yon, 30. julija 18 68. Vafia Revalescičre ozdravila me je popo Inoin strašnih želodčnih in čutnicuih bolezuij, katere so me deset let uučile.
(Gospa) Armanda Prevest, posestnica. Revalesciere je l krat cučuejša, nego mesu, ter ■o pri odruščenih in otrocih prihrani 50 krat več un coni, ko pri zdravilih.
/ pieh-iAitiui pusioidi ,x> pol fanti 1 gold. SO kr;, l -nt 2 gpid. SO xr.r J funta 4 gold. ^0 kr., 5 funtov 10 ftoid., IU rumov M gold., M funtov »ti .$oid.
Aovaieteiero Bisouiton v pusicah in RevaloBCiere-(Jhocolatee v prahu 12 Ml I gld. 50 tr., iii -aa gl. v. vi.-., 4t& taa *l gl. 504tM v prahu aa 120 ta«    ' jI. 'rodajo: l)n .r5atry ,.h. 0om p. na Oa xajft* JV**.t-»svctotlMMua; it,      ftakor  v v sen  tustih pri .lobrih bitrjih m cpe*"n;rijđki.ti crgovoihj eadl.ruipo41\}a la-.v.i'j.'.j. ui^i, .»    >o kraje .-•      n..    aataftiuoan iii pavaot^ih* V ••■ .juiii;.. t.m i;u ilanr, J. Sv ob oda, lokar pri czlatem orlu", v Reki pri iekarju J. P r o-Uamu, v Celovca pri Iekarju B: r n iiaoherj u, 7 Hpljeta pn  Iekarju Aljiuoviču, v Trata pri i-ii.ir;u Jakobu Serravallo, pri drogeristu P. Rocca in J, Hirschu, v Zadru pri Androviču. v.7r»j
Na Dunaj i 17. febr.: G5. 42. 32. 31. 62. V G rade i  17. febr.:   IG. 05. 48. 25. 41.
Priporočilo.
Podpisani dajo v občno vednost, da toči razen navadnih uže znanih Illur-vinov tudi prav dobre
Tina za ftouteile
lv. 1H75 iz Ljutomera (belega) in iz Konjlftfeegu okraju (rudočega) iz Štajerskega, v celih, v pol in v čotrt litrih v svoji gostilnici in črez uiice.
Ljutomerski beli jo a liter po   . .      ,52 kr.
Konjiški rudeči   „  „    „    „ .      . (>0
(38—1) Spoštovanjem AIIIOII M*erillC*.
V najem se daje
zaradi družbinskih ra/uicr v TCi-silctiiii iii«^(s»tn, b Izu želoz-nice, lepa. lii^ii. z 11 sobami, 2 kuhinjama in jako dobro obiskovano trgovino UOteAuziega 1>1iij4'il i (iemiseht-waarenhandlang) /, dvema prostornima magaotnuma, primerna posebno za kuiičijo s produkti (Prodiiktoiihandlung) in oblokanim vinskim hramom.
V najem so dsjo tudi samo pritlični prostori s trgovino. Natančni pogoji bo izvedo pri  lastnici  Mariji   Žark v
Hrsk«ui, kamor naj se blagovolijo pisma adresirati. (33—3)
Izctetclj in urednik Josip Jurčič.
Lastnina iu Ubit 9Narodne tiskarne'