Mg ':V .-v,- "»' :■ 'vx.v^ /, ::,j. ' -v-,: v . :%Ms|s: , .-*:-^t ^V- ■ 1 - 11 ■ ■. ■■■ ■ - v:- ■ os m ■' *z 4 m^rn- ' ' ; \ '&{>&'. ■y ■ ■ , . ->. • \ ;. / >Vh! IZ VSEBINE: LOVEC glasilo Lovske zveze Slovenije, revija za lovstvo letnik LXV., št. 4 april — mali traven 1982 Lovca izdaja Lovska zveza Slovenije. Tiska ga Tiskarna »Jože Moškrič« v Ljubljani. UREDNIŠKI ODBOR: Glavni urednik Jelo Gašperšič Odgovorni urednik Boris Leskovic Miha Adamič, Drago Bitenc, France Cvenkel, Janez Černač, Vitomir Mikuletič, Janko Perat, Ciril Štrumbelj, Polona Terčelj, Veljko Varičak. Lektor in korektor France Cvenkel Tajnica uredništva Magda Vetrih Lovec izide praviloma vsak mesec. Prva številka letnika izide v začetku leta, v januarju. Ta številka je izšla v 21 700 izvodih. Po mnenju Republiškega sekretariata za kulturo in prosveto SRS, št. 421-2/72, je LOVEC oproščen prometnega davka. Letni prispevek zveze lovskih družin po članu lovske družine Lovski zvezi Slovenije, v katerem je vračunana naročnina za glasilo LOVEC za leto 1982, je 500 din. Za druge naročnike je letna naročnina 360 din, za inozemstvo 600 din. Posamezen izvod revije je 30 din. Naročnino je treba plačati vnaprej na žiro račun Lovske zveze Slovenije. Vse gradivo za objavo pošiljajte Uredništvu glasila LOVEC, Župančičeva 9 — p. p. 505, 61001 Ljubljana. Telefon (061) 214 948. Nenaročenih rokopisov in slik ne vračamo. Cene malim oglasom: do 15 besed 120 din, od 15 do 25 besed 140 din, od 25 do 30 besed 300 din. Za vsako nadaljnjo besedo 10 din. Za člane lovskih organizacij v SR Sloveniji velja polovična cena. Male oglase je treba plačati vnaprej na žiro račun Lovske zveze Slovenije, Župančičeva 9, Ljubljana: 50101-678-47158. Lojze Čeme 112 Fazan Predsedstvo skupščine LZS 114 Poziv za zaščito divjega petelina Ivo Kuljaj 117 Naj meja na Gorjancih ne bi bila več smrt za divjad! Janez Markoli 119 Kako smo gospodarili v letu 1980 Iztok Geister 121 Razpoznavanje težko razločljivih ptic — Navadna postovka in južna postovka Branko Galjot 122 Gamsja garjavost na Gorenjskem Franc Šetinc 126 Sedem noči Republiška veterinarska uprava 128 Steklina na območju SR Slovenije (mesečno poročilo) Lovska organizacija: 129 Lovska zveza Slovenije jih je odlikovala, od 1. 8. 1981 do 1. 4. 1982 129 Poročilo odbora sklada Toneta Prestorja o stanju kozorogov na Ljubelju — I. Nečemar Jubilanti: 134 Karel Lenčič Lovski oprtnik: 135 Povsod po Evropi se zanimajo za rise pri nas -elf- V spomin: 137 Dr. Jože Brilej Lovska kinologija: 139 Najboljši na zvezni poljski tekmi ptičarjev in na republiški tekmi v vodnem delu v Ljutomeru BARVNA SLIKA NA NASLOVNI STRANI: V marcu in aprilu pol ega večina divjih svinj. Mlada svinja poleže do štiri, srednje stara in starejša pa do osem pujskov, ki so značilno varovalno progasti vse do jeseni, ko se prebarvajo. Svinja mladičev vedno ne vodi s seboj, pač pa jih tudi odloži in gre sama preverit, če je nameravana pot varna. Vodeče svinje so tja do junija skoraj povsem ali le delno v zimski dlaki. Paziti je treba, da lovec v preveliki vnemi seskov ne zamenja z merjaščevim spolovilom! Posledice prenagljene odločitve so nepopravljive! Foto Leszek K. Savvicki, Diana SLIKE NA DRUGI STRANI OVITKA — NA 110. STRANI LETNIKA LXV: 1. Ko se sneg umakne, gamsi dobijo že več hrane v skalovju soteske Iški Vintgar Foto Tomaž Kočar, Diana 2. Če bi bila slika barvna, bi imela planinska kavka na sliki rumen kljun in rdeče noge Foto Matevž Lenarčič 3. Ščinkavec venomer ponavlja svojo kitico pomladi v pozdrav Foto Konrad Mlinar 4. Ko zgoraj spomladi vzcvete pomladanski žafran, je veverica še v zimskem kožuščku Foto Janez Papež, Diana Fazan Lojze Černe Naglo upadanje številčnosti in odstrela fazanov v zadnjih nekaj letih je za lovce prava uganka. Niti upad staleža jerebic in nato zajca lovcev ni tako prizadel kot' prav upad fazanov. Prav fazan je povzročil zaskrbljenost o usodi male divjadi. Enako kakor pri nas je v zadnjih letih zaskrbljujoč upad staleža fazanov tudi drugod po Evropi. V ČSSR so npr. leta 1970 na enega vloženega fazana odstrelili 4,2 fazana; leta 1980 pa je bil odstrel le še 0,59 na enega vloženega fazana. V NDR so leta 1980 od 30 000 vloženih fazanov ustrelili skupaj z naravnimi vred le 15 000 fazanov, kar je enak rezultat kot v ČSSR. Pri nas smo leta 1980 vložili 41 400 fazanov, ustrelili pa skupno 29 000 ali 0,7 fazana na enega vloženega, kar je celo uspešneje kakor ponekod drugod. Ker je stalež fazanov izmed male divjadi začel upadati nazadnje in ker povzroča med lovci največjo zaskrbljenost, smo se odločili, da fazana najprej in v celoti predstavimo, saj je prav slabo poznavanje njegovih življenjskih zahtev vzrok za tako različna mnenja o nadaljnji usodi tega tetreva. Izvor in razširitev fazana Domovina fazana je Azija. Tam je zastopan v mnogih rodovih z nad 100 vrstami in podvrstami. Iz azijskih step so prinesli fazana v Evropo že stari Grki, razširili pa so ga Rimljani. Sprva so ga širili le po dvorih kot okrasno ptico in kot kulinarično specialiteto. Prvi podatki o fazanu pri nas so znani že iz časa cesarja Maksimilijana (1493—1514), ko je bila blizu Celja obora, v kateri so poleg jelenjadi gojili tudi fazane. Iz 17. stoletja je znana tudi fazanerija na gradu Goričane pri Medvodah. Iz statistike o odstrelu pa zvemo, da je postal fazan lovna divjad mnogo kasneje. Prve podatke o odstrelu fazana imamo pri nas iz leta 1800, ko so v takratnem ptujskem in mariborskem okraju od- strelili 140 fazanov. Na Kranjskem je znan prvi odstrel iz leta 1877 — 6 fazanov. Po podatkih so naselili fazana na Primorsko leta 1828. Leta 1900 pa so na Primorskem ustrelili 244 fazanov. V obdobju po prvi svetovni vojni je začel odstrel fazanov v Sloveniji naglo naraščati. Tako so od leta 1921 do 1925 (brez Primorske) odstrelili poprečno 1196 fazanov na leto. V obdobju od 1936. do 1938. leta pa poprečno 9900 na leto. Med drugo svetovno vojno je stalež fazana močno upadel, iz nekaterih predelov pa tudi popolnoma izginil (Primorska). Leta 1949 so v Sloveniji skupno odstrelili le 1174 fazanov. Zanimanje za povečano gojitev fazana se opazi po drugi svetovni vojni. Že leta 1948 je začela delovati fazanerija Lovske zveze Slovenije v Vurbergu pri Mariboru. Kmalu nato pa so se pojavile še druge manjše fazanerije pri lovskih družinah. Pri razširitvi in novih naselitvah fazanov so te fazanerije odigrale pionirsko vlogo. Fazana so začele vlagati lovske družine po vsej Sloveniji, povsod, kjer je bilo le nekaj osnovnih možnosti za njegovo uspevanje. Zelo uspela je povsem nova naselitev na Koprskem, kjer so leta 1955 vložili 28 fazanov in naslednje leto še 100. V nekaj letih je število fazanov zaradi izjemno dobrih razmer naraslo na več tisoč. Zaradi velikega zanimanja za naseljevanje fazanov so v letih od 1960 do 1970 nastale velike moderne fazanerije: Fazan — Beltinci, Kozorog — Kamnik, Kompas — Petrovci, Koper in Sežana. Povečala in modernizirala pa se je tudi fazanerija Vurberg. Manjše družinske fazanerije so, z nastankom večjih, postopoma prenehale z delom in jih danes praktično ni več. Skupna zmogljivost vseh fazanerij presega 100 000 fazanjih kebčkov na leto. Od leta 1966 naprej smo vložili v lovišča vsako leto od 30 do 50 tisoč fazančkov. Največ leta 1971 —- 74 500, ko je bil tudi največji odstrel — 94 400 fazanov. Biologija fazana Od številnih vrst fazanov razlikujemo v praksi le dve skupini: lovne in okrasne. Okrasni fazani se v prosti naravi ne obdržijo. Goje jih največ v živalskih vrtovih in tudi razni ljubitelji okrasne perutnine. Najbolj znani okrasni fazani so: zlati, srebrni, kraljevi in diamantni. Od lovnih fazanov so v Evropi poznane štiri vrste: Bakreni fazan (Phasianus colchicus colchicus). Svoj čas so tega fazana najbolj gojili Čehi, zato ga lovci imenujejo tudi navadni ali češki fazan. Značilno zanj je, da petelin nima belega ovratnika. Kitajski fazan (Phasianus colchicus torguatus). Samec ima ozek sklenjen bel ovratnik. Mongolski fazan (Phasianus colchicus mongolicus). Od lovnih fazanov je največji in ga sedaj v fazanerijah tudi najbolj množično goje. Značilno za samca je, da ima širok bel ovratnik dveh pollunastih oblik. Temni fazan (Phasianus colchicus tenebrosus). Ta fazan je temna različica (mutacija) bakrenega fazana, ki so ga vzgojili v Angliji. Pri nas ga lovci imenujejo francoski fazan ali kar »francoz«. Petelin je temno zelen in tudi fazanka je precej temna. V manjših količinah ga gojijo v fazanerijah. V naravi pa se doslej pri nas ni razširil. Dolgo časa je veljalo, da je ta fazan bolj »gozdni« in s tem za gojitev v naravi bolj perspektiven. Vse omenjene vrste fazanov se med seboj križajo, zato čistih vrst v naravi ni. Pri fazanu se spola med seboj izrazito ločita, mnogo bolj kot pri drugih vrstah divjadi. Samec se loči od samice po pisanem barvnem perju, daljšem repu, ostrogah, po teži in velikosti. Petelin doseže težo 2 kg. Fazanka je manjša, tehta do 1,3 kg in je bolj enotne rjavo sive grahaste barve. Fazan ima močan in nekoliko upognjen kljun. Ima izredno razvit sluh in vid, okus in voh pa slabo, tako kakor druge ptice. Starosti v naravi ne doseže velike. Odstreljenih je največ enoletnih in dveletnih fazanov. Stari, nad štiri leta, pa so prava redkost. Sicer pa navajajo največjo starost tudi 15 let. Mladega, do eno leto starega petelina zanesljivo ločimo od starejšega po ostrogah. Mlad ima tope, svetle, do 1 cm velike ostroge, nad eno leto star pa daljše, šiljaste, temno obarvane do sive. Fazan je izrazit talni ptič in se tudi največ giblje po tleh. Teče hitro, tako da ga v gosti podrasti pes le s težavo ujame. Sam od sebe leti nerad. V primerjavi s trupom ima kratke peruti in tudi s težavo in zelo hrupno vzleti. Ko se dvigne, običajno na okoli 7 m višine, v gozdu pa nad krošnje dreves, ne tolče več s perutnicami in skoraj neslišno leti. Z razprostrtimi perutmi odlično jadra in doseže hitrost od 60 do 80 km na uro. Sled fazana je podoben kokošjemu. Petelinov sled je večji od fazankine-ga. V mehkem snegu je pri samcu viden tudi sled repa. Fazan se razmeroma pogosto oglaša, v času rastitve pa tudi, ko zleti v gred in iz nje. Najbolj je poznan kovinski glas samca »tagat« ali »gog-gok«. Fazanka se oglaša ob nevarnosti s svarilnim glasom »ci-cik«. Svarilni glas daje tudi samec. Parjenje (rastitev) nastopi pri fazanu konec marca oz. v začetku aprila, glede na vremenske razmere. Samci se v tem času oddaljijo od krmišč in si poiščejo rastišče. Petelinov rastitveni prostor je velik od 0,5 do 2 ha. Samec razprostre perje, pernata ušesca dvigne pokonci in ponosno koraka. Na rastišču se pogosto oglaša z ljubezenskim klicem. Pri vsakem klicu udari s perutmi in poskoči. Pri fazankah se nagon po parjenju pojavi nekoliko pozneje, v prvi polovici aprila. Okrog enega samca se zbere običajno od 4 do 8 fazan k. Fazan jih rasti (kopča) v glavnem v jutranjih urah in a istem mestu. Fazanke pridejo same do njega. Pri fazankah traja nagon po parjenju kakih 20 dni, pri samcu pa 2 meseca. Samec na svojem ozemlju ne trpi tekmecev in jih stalno odganja. Pri tem pride do ostrih petelinjih bojev. Fazanka gnezdi izključno na tleh, najraje V podrasti, kjer je postarana suha trava, v hitro rastočih kulturah krmnih rastlin in na travnikih z veliko travo. Za gnezdenje je bolje, če je pomlad suha in hladna, da vegetacija zakasni; s tem je fazanka prisiljena, da gnezdi v remizi, ne pa na polju. Fazanke začno nesti po 20. aprilu, največ okoli 1. maja. V poprečju fazanka znese okoli 12 jajc (8—18). Čas nesnosti je od 16 do 30 dni. Jajca so enotno obarvana: sivo zelena, olivna, belo rumena in rjavo zelena. Preden fazanka začne nesti v gnezdo, rada spusti 1 do 2 jajci izven gnezda. Kaže, da še nima občutka, kdaj bo znesla. Tako spusti jajce na mestu, kjer jo čas prehiti. Znese navadno v jutranjem času. Ko znese in preden zapusti gnezdo, jajca zakrije. Ko vali, jajc ne zakriva več. Ko fazanka jajca še nese in tudi še v prvem tednu valjenja, je izredno občutljiva na vsako vznemirjenje. Prepodena z gnezda se na to gnezdo ne vrne več. Naredi si drugo, včasih tudi še tretje gnezdo, vendar je v teh manj jajc. Opuščena gnezda niso znak, da fazanke same po sebi zapuščajo gnezda, ampak so zato drugi vzroki: plenilke, domače živali in ljudje, ki vznemirjajo fazanke, da gnezda zapuste. Dostikrat so za zapuščena gnezda krivi lovci sami, ko stikajo za gnezdi in prepodijo fazanke z gnezd. Fazanka vali 24 dni. Zadnja dva dneva pred izvalitvijo gnezda ne zapusti in se ne hrani. Po izvalitvi, ko so kebčki osušeni, gnezdo zapusti in se nanj ne vrne več. Kebčke vodi fazanka sama. Samec se za leglo ne briga, kljub temu, da se po izvalitvi rad pridruži kaki fazanji kiti. Mladi fazančki se hranijo prvih štirinajst dni le z žuželčjo hrano, nato pa čedalje v večji meri z rastlinsko. Fazančki precej hitro odraščajo. Štirinajst dni stari že poletavajo na krajše razdalje. S petimi tedni začno prenočevati na drevju. V šestem tednu pa petelinčki že začno dobivati pisano perje. Kljub številnemu leglu (izvaljivost je skoraj stoodstotna) je dejanski prirastek (do jeseni preživeli fazančki) izredno majhen. Zaradi številnih izgub računamo, da je dejanski prirastek v posameznih letih le od 0,5 fazana do največ 3 fazanov na (1) fazan-ko. Izgube so zaradi številnih propadlih gnezd ob košnji, opuščanja gnezd zaradi vznemirjenja, pogina kebčkov, zaradi preobilice padavin v juniju in začetku julija ter številnih plenilcev. Hladen dež v juniju in juliju, ki traja nekaj dni, lahko uniči celoten prirastek. Prehrana in okolje Fazan je vsejed. Hrani se z rastlinsko in živalsko hrano: s semeni žit, trav, detelj in zelišč, s plodovi grmov in dreves, z zelenimi listi, stebelci, cvetnimi glavicami, cvetovi in gomoljčki; z žuželkami, ličinkami, pa tudi z manjšimi ali mladimi plazilci, žabami in najmanjšimi glodavci. Pri hranjenju ni preveč izbirčen. Golšo si napolni s hrano, ki mu je tedaj najbolj na voljo. Najrajši pa ima koruzo, zato so zanj najboljši predeli, kjer sejejo obilo koruze. Odrasel fazan poje na dan od 4 do 6 dkg hrane. Pobira tudi drobne kamenčke, ki jih potrebuje za mletje hrane v mlinčku. To moramo upoštevati pri zimskem krmljenju, ko fazan v snegu ne more priti do kamenčkov. Vodo pije bolj izjemno. Dovolj je najde v zelenih rastlinskih delih, rosi in žuželčji hrani, zato tekoča voda ni pogoj za gojitev fazana. Dejstvo pa je, da se fazan zelo rad drži obrežja voda, ker je tam več kritja in hrane. Fazan se hrani v jutranjih urah. Z gredi zleti ob sončnem vzhodu. Za hrano gre peš in se hrani kaki dve uri. Potem se rad okoplje v prahu (se prepeli), nato se umakne v gosto podrast, kjer skrit — vsak sam zase — pre-čepi po ves dan. Dve uri pred sončnim zahodom se fazani ponovno hranijo. V mraku zletijo v gred. Spijo na drevesih z vodoravnimi vejami blizu debla. Prenočujejo pa tudi v grmih, meter in pol do 3 m od tal. Samotnih dreves za prenočevanje ne marajo. V času vegetacije, še zlasti če je suho, prenočujejo tudi na tleh v gosti podrasti. Pri močnem sneženju ostanejo tudi do dva dni na gredi in jih ni na krmišče. Jeseni se združijo v manjše jali večje jate in ostanejo skupaj vse do parjenja. Jate petelinov so često ločene od jat fazank. Petelini se združijo v manjše jate 3 do 5 petelinov, jate fazank so večje, 10 do 30, redkeje tudi do 50 fazank. Jate fazank spremlja vedno tudi po nekaj petelinov. Jate fazanov žive družno: skupaj gredo za hrano, skupaj prebijejo dnevni čas v kritju in skupaj gredo prenočevat. V jatah žive složno, napadalni so le na krmiščih, ko močnejši spodrivajo šibkejše, tako petelini kakor kokoši. Na življenjski prostor fazan ni zelo navezan. Rad se premika. Poleti se premakne daleč na polje, jeseni pa si išče ustrezno kritje v gozdičih z obilo gozdne podrasti. V dobrih življenjskih razmerah se giblje v krogu s premerom okoli treh kilometrov. Občutljiv je tudi na vznemir- janje. Jeseni ga lahko s stalnim lovljenjem prepodimo iz lovišča. Še posebno hitro se zaradi vznemirjanja odselijo vloženi fazani. Izpuščeni še niso navezani na kraj izpusta in jih ponavadi že z enim večjim vznemirjanjem preženemo iz lovišča. Pregnani drugam pa se nikoli ne vrnejo nazaj. Pravo fazanovo življenjsko okolje je stepa, saj od tam tudi izvira. V evropskih razmerah pa se je povsem prilagodil na podobne razmere, to je na poljedelski obdelan svet. Njegov življenjski prostor je sedaj njivski obdelan svet, ki je prepleten s številnimi gozdiči, zaraščenimi bregovi rek, potokov in kanalov. Za razliko od jerebice, ki živi celo leto na skoraj povsem odprtem polju, je fazan divjad na meji polja in poljskih gozdov. Je izrazito remizna divjad, od vseh živalskih vrst potrebuje največ kritja — nizke gozdne podrasti. Najboljši zanj so mešani gozdiči z gosto gozdno podrastjo, ki jih obdaja njivski svet. Rad se zadržuje tudi na obrobju voda, ker je tam ponavadi obilnejša podrast. Območje za fazana mora biti dovolj prostrano. V ožjih dolinah, ki jih obdajajo strnjeni gozdovi, ga ni moč gojiti. Strnjen gozd na splošno ni njegov življenjski prostor in v strnjenih gozdovih ne živi. Neprimeren zanj je tudi širok odprt poljedelski svet brez vmesnih gozdičev — remiz. Po spravilu kmetijskih pridelkov fazan na odprtem polju ni sposoben živeti tako kakor jerebica ali zajec. Umakne se v kritje poljskih gozdičev z dobro podrastjo, zato so re-mize pogoj za uspevanje fazana. Na 5. seji skupščine LZS, 12. decembra 1981, je bilo glede temeljnih nalog lovskih organizacij pri gojitvi divjadi v srednjeročnem obdobju sklenjeno, da naj bo ZLD Gorenjske nosilec razprave, v kateri bi ugotovili in ocenili vse pobude za učinkovitejše varstvo divjega petelina v loviščih Slovenije. ZLD Gorenjske je 6. aprila sklicala strokovni razgovor, katerega so se udeležili predstavniki lovskih organizacij, nekaterih gozdnih gospodarstev in raziskovalnih ter naravovarstvenih institucij. Na tem razgovoru je bilo ugotovljeno, da je številčno stanje divjega petelina v Sloveniji dejansko zaskrbljujoče; zato je bila sprejeta pobuda za dveletno popolno zaščito divjega petelina v vseh loviščih SR Slovenije. Raziskovalna naloga o ekologiji divjega petelina v Sloveniji se bo medtem nadaljevala. Predsedstvo skupščine LZS poziva vse lovske organizacije, naj lovci ne bi lovili divjega petelina že v letošnjem letu. Hkrati predsedstvo tudi daje predlog za dveletno popolno zaščito divjega petelina v vseh loviščih SR Slovenije v razpravo in potrditev vsem lovskim organizacijam, ki naj bi se o tem dokončno izrekle na zasedanju programsko-volilni seji skupščine LZS, ki bo 22. maja 1982. V Ljubljani, 13. aprila 1982 Predsedstvo skupščine Lovske zveze Slovenije Fazan v predelu remize Foto J. Ivanjšič Vse do zadnjih let je bilo gospodarjenje s fazanom pri nas zelo uspešno. Razmeroma dober je bil naravni prirastek, prav tako pa so se tudi obnesla vlaganja fazančkov. Gojitev ni povzročala nobenih težav. Vso skrb smo namenili zimskemu krmljenju in vlaganju fazanov v lovišča. Vse je kazalo, da smo s fazanom uspešno nadomestili izginjajočo jerebico in zajca, saj je njegova številčnost naraščala še več let po tem, ko je jerebica praktično skoraj povsem izginila, zajec pa postal zelo redek. Nenadoma pa je začel upadati tudi stalež fazanov. Vzroki za upadanje številčnosti Številčnost fazanov je začela upadati v Sloveniji po letu 1973, ko smo ustrelili še 64 000 fazanov. Občutno znižanje pa je nastopilo prav v zadnjih letih. Zato ni res, kot mnogi trdijo, da je številčnost fazana upadla kar nenadoma v dveh letih. Sploh pa za izginjanje navajajo vse mogoče nepojasnjene in nedokazane vzroke. Število fazanov je začelo upadati prav tako postopno, kakor so se začele zanj postopno slabšati življenjske razmere. Le-te so se začele slabšati kasneje kakor za jerebico in zajca. Če primerjamo fazana z zajcem, potem je zajčji stalež upadel še bolj nenadoma, v štirih letih. Leta 1968 smo ustrelili v Sloveniji 43 300 zajcev, leta 1972 le 25 300 in leta 1980 samo 9000! Razmere so se poslabšale zaradi vsesplošnega poslabšanja življenjskega prostora za vso malo divjad, najbolj pa zaradi poslabšanja njegovega osnovnega življenjskega prostora — pomanjkanja remiz. Dobre fazanje remize so nastale takoj po drugi svetovni vojni, ko so obilno sekali ali dobesedno izseka-vali ravninske gozdove. V močno razredčenih ali povsem posekanih gozdovih se je razvila bujna gozdna podrast, rekli bi neprehodne gošče. To so pa prave remize za fazana. Lovcem je to dobro znano, saj velja pravilo, fazana išči tam, kjer še pes ne gre rad notri. Remize ali prave neprehodne gozdne goščave so po vojni nastale po vsej Sloveniji. Fazan je s tem dobil dovolj širok življenjski prostor za uspešno razmnoževanje. Zato se ne smemo čuditi, če so naselitve z vlaganji iz umetne z rej e uspevale, čeprav smo fazana vlagali neposredno v lovišča. Remize so nekaj časa obnavljali kmetovalci s stalnim sekanjem manj vrednega lesa za kurjavo. Sledilo pa je obdobje, ko za obnovo remiz ni nihče skrbel. Les za kurjavo so nadomestila druga goriva. Drevesne vrste pa so postopno začele odraščati v visok gozd. Gozdna podrast je začela zamirati, s tem pa so začele remize slabeti. Ko so gozdovi končno odrasli, je gozdna podrast v nekaj letih popolnoma zamrla. Remize so v nekaj letih po vsej Sloveniji povsem ogolele, postale so brez podrasti, s tem pa bile za fazana povsem izgubljene. Le malo je še ostalo fazanjih remiz; te so se ohranile s kasnejšo sečnjo, čaka pa jih enaka usoda kakor prejšnje, če se ne bo spremenilo gospodarjenje z ravninskimi gozdovi. Povsod, kjer so primerne remize še sedaj, je zadovoljiv tudi stalež fazanov in tam uspevajo tudi vlaganja. To je pa tudi dokaz, da brez ustreznih remiz fazana ni mogoče gojiti. Ne smemo pa slepomišiti, da je že vsak grm fazanja remiza. Fazan potrebuje obilo remiz (splet remiz). Po čeških merilih je potrebnih v lovišču, v katerem letno od- strelijo 500 petelinov kar 20 do 40 ha dobrih fazanjih remiz! Poseka z bujno gozdno podrastjo v strnjenem gozdu ni fazanja remiza, saj fazan v strnjenem gozdu ne živi. Teh je v Sloveniji nekaj več in to lovci radi izkoriščajo za protidokaz, češ saj remize so, pa tudi tam ni fazana. Taki lovci slabo poznajo življenjske zahteve te divjadi. Vrednost remiz moremo zlasti oceniti pozimi, ko fazan potrebuje največ kritja. V času vegetacije je kritja za fazana na splošno dovolj, tako na polju kot v gozdni zeliščni podrasti. Poleti so ponekod možnosti za gojitev tisočev fazanov, pozimi v ogolelih remizah pa niti za enega! Sporedno s poslabšanjem remiz so se za fazana poslabšale tudi druge razmere. Prizadejajo ga še zlasti zgodnje košnje. Ker v remizah ne najde ustreznega mesta za gnezdenje, gnezdi skoraj izključno na polju, tam pa gnezda večinoma propadejo pod kosilnimi stroji. Pomanjkanje možnosti za gnezdenje v remizah — v dobrih remizah se nahaja tudi do 60% fazanjih gnezd — je tudi vzrok, da fazanke gnezdijo na neustreznih mestih, kjer nimajo miru in gnezda zapu-ste. Zaradi pomanjkanja kritja je fazan tudi lahek plen številnim plenilcem, ki so se v zadnjih letih pre- odrasel gozd 1—2 leti 2—3 leta 3—15 let 15—20 let 20—25 let 25—30 let ni remiza, nekaj kritja le poleti golosek, primeren le za gnezdenje grmišče, ustrezna remiza najboljša remiza ni več najboljša remiza, vendar še ustreza slaba remiza, pozimi brez kritja nekoč remiza, sedaj gozd, povsem brez kritja vse leto Razvoj fazanje remize več razmnožili, npr. lisica. V severovzhodni Sloveniji in na Koprskem so se nenadoma pojavile tudi kune, ki so prav gotovo med najhujšimi sovražniki fazana. Vse doslej kun v fazanjih območjih niso poznali. Zaradi ogolelih poljskih gozdov oziroma neustreznih fazanjih remiz tudi vlaganja fazanov ne uspevajo več. Lovci želijo vlagati fazana za vsako ceno in ta cena je v večini primerov zares velika. Vložen in nato ustreljen fazan stane v večini primerov nekaj starih tisočakov. V normalnih razmerah pri uspelem vlaganju se cena ustreljenega fazana giblje med 60 in 100 starimi tisočaki. Od vloženih fazanov je uplenjenih največ 30 odstotkov. Da Ustrezna fazanja remiza bi dosegli čim večji plen vloženih fazanov, se lovci poslužujejo že pravih improvizacij lova. Iz prilagoditvenih voljer spuščajo že odrasle fazane in jih takoj po izpustitvi lovijo. S pravim lovom ima tak način kaj malo skupnega. Cilj gojitve divjadi tudi ni, da bi jo neprestano vlagali in takoj odstrelje-vali. Prava gojitev je le naravna gojitev in temu je treba podrediti vsa prizadevanja! Kolikor v naravi ni možnosti za naravno gojitev, fazanov tudi ne vlagamo. S samim vlaganjem fazana ne bomo rešili! Vsaka vložitev v neustrezne življenjske razmere je že na začetku obsojena na neuspeh. Ne le pri fazanu, ampak pri divjadi vseh vrst! Takih izkušenj imamo že dovolj. Foto F. Bajt, Diana Remize — pogoj za gojitev fazana Ko ugotavljamo, da je fazan skoraj povsem prešel ob remize, se že samo po sebi vsiljuje vprašanje, kako priti spet do remiz. Povsod, kjer so manjvredni gozdovi — pa-njevci, to niti ni težko. Veliko bo rešila že energetska kriza. Les postaja spet ceneno kurilno sredstvo. To pa pomeni, da bo spet več sekanja in da se bodo razmere glede kritja postopno izboljšale. Potrebno se bo le dogovoriti z gozdarji za poseben režim sečnje v ravninskih gozdovih. Sekanje v pasovih na golo po načelu kolobarjenja! S tem bi dobili idealne fazanje remize. Večje težave pri obnovi naravnih remiz pa bodo povsod, kjer je v gozdovih več vreden gradbeni les. Ker je le-ta skoraj povsod v najlepši rasti — letvenjak, ne moremo pričakovati, da bi ga izsekali, da bi s tem dobili fazanje remize. V vseh takih predelih (značilen primer so gozdovi na Gorenjskem) bo treba z ureditvijo remiz počakati, da les dozori, kasneje pa se dogovoriti, kako gospodariti z ravninskimi gozdovi, da se bodo remize trajno obnavljale. Šele, če bomo za fazana uredili dovolj remiz, bodo uspešni tudi drugi gojitveni ukrepi, kakor so vlaganje, zimsko krmljenje, vplivanje na gnezdenje, reševanje prekošenih gnezd in drugi, s katerimi lovci lahko pomagamo tej divjadi, da se bo v naravi uspešneje razmnoževala. O snovanju in urejanju fazanjih remiz je obsežno poglavje v 10. knjigi Zlatorogove knjižnice Mala divjad. Naj meja na Gorjancih ne hi bila več smrt za divjad! Ivo Kuljaj Iz poziva predsednika skupščine Lovske zveze Slovenije, ki ga je v aprilu 1981 naslovil vsem zvezam lovskih družin in lovskim družinam, ki mejijo na SR Hrvatsko (Lovec, št. 7/81): ...»Zaradi tega (delegaciji Lovske zveze Slovenije in Lovske zveze Hrvatske) predlagata vsem obmejnim lovskim organizacijam (na obeh straneh republiške meje), da po prejemu tega pisma uresničijo pobudo o osnovanju skupnih delovnih teles za medsebojno sodelovanje in spremljanje tega sodelovanja. Obveznosti glede uskladitve lovnih dob, načinov lova in smotrnejšega varstva ter gojitve divjadi v obmejnih loviščih obeh republik so najvažnejše tam, kjer področja prehajajo eno v drugo. Naloge iz teh obveznosti morajo postati temelj sodelovanja lovcev obeh republik pri varovanju družbene lastnine — divjadi. Na skupnih sestankih lovskih organizacij Hrvaške in Slovenije, ki upravljajo sosedna si lovišča, je potrebno ob obojestranskem razumevanju oblikovati enotne rešitve v vseh najvažnejših vprašanjih lovstva, še zlasti pri: — načinih gojitve v mejnih področjih (ugotavljanje številčnosti in prirastka, vlaganja, ukrepi zoper divji lov in krivolov); — načrtovanju in izvajanju odstrela divjadi tistih vrst, ki so predmet skupne gojitve (količina odstrela, starostna in spolna sestava, skupno ocenjevanje trofej); — lovnih dobah na jelenjad, fazana, raco mlakarico ter še na nekatere vrste divjadi, odvisno od pogostosti prehajanja iz lovišča v lovišče. Velikega pomena so tudi navezovanje in krepitev lovsko-organiza-cijskih stikov ter sodelovanje pri raznih manifestacijah, kar vse prispeva k boljšemu spoznavanju, zbliževanju in tovarištvu mejnih lovskih organizacij ter krepitvi bratstva in enotnosti. Vse oblike sodelovanja naj sloven- ske in hrvaške lovske organizacije opredelijo s samoupravnimi sporazumi, katerih izvajanje naj spremljajo skupni usklajevalni (koordinacijski) odbori, ki do konca leta 1981 o tem poročajo lovskima zvezama obeh republik, kateri bi se, če bi bilo potrebno, vključili v razreševanje določenih vprašanj.« Velika divjad na Gorjancih kliče po zaščiti Zadnje čase lahko večkrat zasledimo tarnanje gozdarjev, kmetov pa tudi drugih prizadetih zavoljo velike škode, ki jo v gozdovih in na poljih dela divjad. Medtem ko to velja domala za vso Slovenijo pa se tu in tam le najdejo območja, kjer o čezmernem staležu velike divjadi (jelenjadi, divjih prašičev in srnjadi) ne more biti govora. Med slednja prav gotovo spadajo tudi Gorjanci, še zlasti na območjih, ki sodijo v upravo lovskih družin oz. društev Brusnice, Gorjanci in Radatoviči. O tem se je bilo moč vnovič prepričati tudi ob prvem snegu v tej zimi, ko se je znova potrdila žalostna resnica; jelenjadi in divjih prašičev kot stalne divjadi v loviščih omenjenih LD ni več. Če lovčevo oko morebiti le opazi kakšen sled, potem je to jelen ali prašič, ki so ga prepodili iz revirjev sosednjih ali bolj oddaljenih lovskih družin. Pogoni nekoč in danes Včasih pa ni bilo tako. Starosta gorjanskih lovcev, spomeničar Jože Rakoše, ki uživa zaslužen pokoj le še z ribiško palico v Kostanjevici na Krki, pravi: »Sam res ne zaidem več v gorjanski hrib. Puško sem obesil na klin, ker mi oči ne služijo več tako kakor nekoč. Kakor pa mi povedo prijatelji s te pa tudi z žumberške strani, mora biti stanje glede prašičev res kritično. Ko bi ti vedel, kakšno prašičje bogastvo je včasih premogla gorjanska gora! Lahko rečem, da tedaj, ko sem bil še v Gabrju, z gore skorajda nismo prišli brez prašiča. Če nismo nič ustrelili, potem smo to lahko pripisali zgolj dejstvu, da nas je tisti dan zapustila Diana, ali pa smo bili preklemansko nespretni. A prašiči so bili vedno. Bile so tri, štiri gošče, ki brez prašičev v svojih nedrjih nikoli niso bile. Zgodilo se je, da smo položili na ščetino tri pa tudi več prašičev naenkrat. Če se samo spomnim ... Pokojni Gregor iz Brusnic je nekoč zavoljo .višje sile' brez hlač čepe položil dva z dvema streloma. O sebi niti ne bi govoril. Pa pokojni Rukše iz Gabrja ali pa Konda iz Suhadola, koliko le jih imata ta dva na vesti. Ja, tako je bilo včasih.« Danes pa seveda ni več tako. O tem vse pogosteje pričajo tudi nedeljski pogoni. Zadnjič v krčmi na Cikavi so bili lovci mnenja, da bi bilo treba veliko divjad na Gorjancih za nekaj let popolnoma zaščititi. Karel Lužar in Ivan Tekste r, lovca LD Gorjanci, pa sta glede na to, da bi bila popolna zaščita za nemirno lovsko srce in pa seveda za kmeta le prehuda reč, menila, da bi bilo potrebno lov prepovedati vsaj v nekaterih revirjih. Ivan Tekstor je šel dlje in dejal, da bi bilo bržkone že dovolj, če bi se lovci na obeh straneh republiške meje za nekaj let vzdržali lova le kak kilometer ali dva ob meji. Kajpak je s tem Tekstor zadel v srčiko problema, kajti več kot na dlani je, da je prav meja smrt za divjad. Da je to res, nam morda še najbolj zgovorno potrjujejo nekatere težnje, po katerih bi bilo treba na Gorjancih vse postreliti. Če pa že to ne, pa so nekateri prepričani, da bi bilo pametno očistiti sleherno dlako vsaj ob meji. Od kod takšne skrajnosti? Meja, ki sicer pomeni most sožitja za ljudi na obeh straneh, je za lovce na Gorjancih slej ko prej nepremostljiva ovira. Seveda to ne velja za vse lovce in vse lovske družine, v glavnem pa je tako. Stalne razprtije, sumničenja, uhajanje na teren sosednje družine in še bi lahko naštevali nečednosti te široke »reke«. Na obeh straneh meje vlada prepričanje: »Če ne bomo pobili mi, bodo oni.« In tako poka, da je kar veselje. Začaran krog, v katerem utegnejo kaj kmalu (če bo šlo tako naprej) na Gorjancih docela iztrebiti veliko divjad. Aprila je srnjad povsod še v sivi zimski dlaki Foto K. Mlinar Lov ni le streljanje Lovska zakonodaja pa je jasna. Njen osnovni smisel je, da lovci vrnejo naravi toliko, kolikor iz nje vzamejo. To za lovsko družino, ki ji je družba zaupala upravljanje živalskega bogastva, pomeni, da mora z divjadjo dobro gospodariti. V nasprotnem primeru se lahko zgodi, da pristojni družbeni organi lahko razpustijo družino in formirajo novo. Kajpak v spremenjeni sestavi. To se le redko zgodi, kajti razpustitev družine sledi šele tedaj, ko so vse druge poti izčrpane. Povejmo, da se je to lani v Sloveniji že zgodilo. Na Gorjancih je lovska zakonodaja, etika itd. eno, dejanske razmere pa povsem drugo. Jasno je, da bodo v takih razmerah slej ko prej morali zapeti zvonovi, še zlasti, ker so na tem območju izvrstni pogoji za gojitev velike divjadi. To nam s svojo stalno navzočnostjo v nekaterih predelih (seveda v tistih, kjer ima mir) potrjuje tudi jelenjad, ki bi ob primerni skrbi lovcev lahko kaj hitro postala dodatni čar Gorjancev. Prve so kajpak na potezi omenjene lovske družine. Nič pa ne bi bilo napak, če bi za skupno mizo sedli vsi gorjanski lovci in se pomenili, kako in kaj. Tudi pomoč okoliških lovskih zvez na Hrvatskem in Slovenskem bi bila dobrodošla. Pri vsem tem pa je najpomembnejša dobra volja, ki lahko pripomore največ. Zdi se, da to še najbolj potrebujemo, saj se sicer utegne zgoditi, da nam za izvajanje »genocida« nad divjadjo ne bodo več »vzorniki« le naši zahodni (italijanski) lovski sosedje ... Enkratno doživetje žumberških in metliških lovcev »Če me občutki ne varajo, potem sem bil med ljudmi tako odprtih src, kot so vaša, samo še takrat, ko smo tudi v teh krajih kovali to, kar danes imamo in na kar smo vsi ponosni. Tovariši, verjemite mi, tudi jaz sem vesel in ponosen, da sem lahko prebil ta dan z vami, saj ste me danes vnovič prepričali, da duh bratstva in enotnosti ter prijateljstva med ljudmi na obeh straneh meje nikoli ne bo zamrl,« je med drugim dejal Rade Bulat, general in narodni heroj, po končanem nedeljskem lovu, ko se je na »zadnjem pogonu« v radoviškem kulturnem domu zbralo več sto žumberških in metliških lovcev ter bližnjih in daljnih gostov. In res je bil to dan, ko so lovci pozabili na lovsko mejo — republiške pa tod živeči ljudje tako in tako ne poznajo še od vojnih časov dalje — enkratno doživetje, ki se bo slehernemu od njih prav gotovo globoko vtisnilo v spomin. Kajpak tu ni mišljen lovski plen, ki je bil ves čas v drugem planu (kar pa seveda za njegovo pičlost ni nikakršno opravičilo), temveč predvsem vsa tista drobna lovska pa tudi druga doživetja, ki so vsakogar posebej prepričala, da morajo takšna srečanja lovskih družin Metlike in Radatovičev postati stalna. Tradicionalna žumberška in belokranjska gostoljubnost, v kar pa seveda ne sodi zgolj lovski golaž visoko v gori in zakuska ter belokranjska dobra kapljica v že omenjenem domu, ampak tudi mnogotera vabila Žumberčanov (stopite no k nam v hišo) po zakotnih zaselkih, je bilo tisto, česar se bo marsikdo še najbolj spomnil. Ljudje v teh krajih se kljub vsemu, čemur smo danes priča, niso kaj dosti spremenili. In bržda je marsikdo med lovci prav zategadelj obljubil, da prihodnje leto spet pride. Prvo takšno srečanje na tem območju pa je pomembno še zaradi nečesa, kar ne bi smelo ostati osamljeno. Govorci so namreč vsi po vrsti menili: »Tako, kakor smo odprti lovci in drugi ljudje na tej strani Gorjancev, bi bilo več kot koristno, če bi se to lovsko sožitje razširilo po vsej mejni črti, ki deli Gorjance na slovensko in hrvaško stran.« Težko pričakovana roka je torej podana. Če bo sprejeta (o čemer ni dvomiti), bi to utegnilo Gorjance kaj kmalu približati tistim slovenskim in hrvaškim območjem, ki so po bogastvu z divjadjo znana tudi izven naših meja. Ne nazadnje pa je to lahko tudi dodatna možnost in spodbuda za hitrejši gospodarski in socialni razvoj spominskega območja »Žumberak — Gorjanci«, kar so si ti kraji s svojo revolucionarno zgodovinsko preteklostjo tudi zaslužili. Opomba: To je ponatis dveh sestavkov, ki sta bila objavljena v Dolenjskem listu, 21. 1. 1982, pod naslovoma »Meja smrt za divjad« in »Sožitje lovcev na meji«. Uredništvo Kako smo gospodarili v letu 1980 Janez Markoli, predsednik sveta za gospodarsko-tinančna vprašanja LZS Prihodki lovskih družin v SR Sloveniji od gospodarjenja z lovišči v letu 1980 Prihodki (v din) Znesek v 000 Indeks 80/79 Struktura (v %) 1979 1980 1. Od inozemskih gostov 11 783 173 14,1 13,6 2. Prodaja uplenjene divjadi in kožuhovina 67 779 190 73,8 78,5 3. Živa divjad 47 104 0,1 0,1 4. Odstrelnine 1 921 108 3,7 2,2 5. Posebni prisp. članov 903* 131 1,4 1,0 6. Ostali prihodki 3 948 117 6,9 4,6 Skupaj 86 381 178 100,0 57,8 100,0 69,6 Saldo iz leta 1979 37 687 106 42,2 30,4 Vse skupaj 124 068 148 100,0 100,0 * Menda gre za pristopnine. Strokovni sekretariat Lovske zveze Slovenije je zbral in objavil statistične podatke za leto 1980. Zbrani so tudi podatki o prihodkih in odhodkih za društveno dejavnost, za gospodarjenje z lovišči, o premoženju lovskih družin ob koncu leta 1980, nadroben pregled škode od divjadi in poročilo o lovskem turizmu v letu 1980. Podatki so zbrani po zvezah lovskih družin, zato se morda splošne ugotovitve ne ujemajo s stanjem v posamezni lovski družini. Tem lovskim družinam velja moje opravičilo; zaključki iz poprečij so lahko včasih krivični. Če želimo zbranim podatkom dati močnejši poudarek, jih moramo opremiti z besedo, napraviti še dodatne primerjave in glavne ugotovitve ter zaključke. Obravnavano leto je že resda malce odmaknjeno, je pa povezano z naslednjimi leti, saj smo npr. v finančnem načrtu za leto 1982 vzeli kot osnovo za izračunanje prispevka za lovski sklad in raziskovalno delo prirejen dohodek iz leta 1980. Ta se je, kot vemo, povečal iz leta 1979 v leto 1980 za 89%. Ne bo nikakršne škode, če malce pobrskamo po rečeh, ki jih radi skrijemo pod plašč samoupravnega odločanja. Poglejmo torej po vrsti oblike našega gospodarjenja. Društvena dejavnost V letu 1980 so bili doseženi prihodki iz društvene dejavnosti v višini 32 785 tisoč dinarjev ali za 37 % več kakor leto prej. K temu je bil prištet presežek iz leta 1979; ta je znašal 12 485 tisoč dinarjev, tako je bilo skupnih sredstev 45 270 tisoč dinarjev. Za članarine je bilo odvedenih 10 858 000 dinarjev ali 25% več kot leta 1979, za razne druge odhodke pa porabljenih 15 981 000 dinarjev oz. 30 % več kakor leto prej, skupaj torej 26 839 000 dinarjev. Neporabljenih naj bi ostalo 18 431 000 dinarjev, katere smo prenesli v leto 1981. Če pogledamo sestavo odhodkov, ugotovimo, da smo 40,4 % odvedli za članarine in 49,6 % porabili za drugo. Več pozornosti bomo morali nameniti temu, za kaj se porablja denar pod postavko razni odhodki. V tej postavki naj bi prikazali res samo tisto, kar ni moč opredeliti, ne pa, da sem dajemo precej tistega, kar želimo zamolčati. Primerjava raznih zneskov ne pove dosti, kljub temu pa lahko ugotovimo, da imajo nekateri v primerjavi z drugimi bolj razvito društveno dejavnost. Prihodki od gospodarjenja z lovišči Skozi podatke o gospodarjenju z lovišči se zrcalijo naši denarni uspehi in neuspehi. Menda ni treba posebej poudariti, da je gospodarjenje z lovišči naša osnovna dejavnost. Zato namenimo temu vprašanju nekoliko več prostora. Tudi nekaj tabelarnih pregledov ne bo odveč. V letu 1979 je predstavljal izkupiček za uplenjeno divjad 73,8 % vsega prihodka iz lovišč, leto kasneje že 78,5 %. Povečal se je še delež prihodka od inozemskih gostov, indeks povečanja drugih prihodkov je znatno nižji (indeks 117), kakor je splošno povečanje. Od inozemskih gostov so sorazmerno največ iztržile lovske družine v zvezah lovskih družin Celje, Gorica, Maribor, Ptuj in Prekmurje. V teh območjih je bilo realiziranih 77,5% vseh prihodkov od inozemskih gostov. Za bolj plastičen prikaz lahko te podatke povežemo s podatki o izvršenem odstrelu. Primerjava je sila zanimiva in pokaže, kako so bili v posameznih območjih pripravljeni sprejeti in izvajati priporočilo o vključevanju lovskih družin v pridobivanje deviz. Vendar o tem kasneje. Posamezne vrste odhodkov se ne povečujejo v enakem sorazmerju, kakor so se povečevali prihodki. Skupni odhodki za gospodarjenje so za 31 % večji kakor leta 1979. Zanimivo bi bilo pogledati razmerja znotraj posameznih vrst odhodkov. Žal prostor ne dopušča, da bi se spuščali v podrobnosti. Te primerjave lahko opravijo ZLD ali LD same. Zamisliti se moramo nad podatkoma o obsegu presežnih sredstev. Preneseni prihodki so predstavljali kar 42,2 % vseh prihodkov v letu 1979, naslednje leto nekoliko manj, vendar še vedno 30,4%. Ne vem, koga bogati zadovoljstvo ob velikem denarju na bančnih računih? Lovišč prav gotovo ne! Za hude čase je pametno dati nekaj denarja na stran, toda ne toliko! Dogovorili bi se lahko, da se za nepredvidene ukrepe v loviščih zadrži nekaj odstotkov sredstev, morda 5 ali nekaj več. Toliko, kolikor pa zdaj prenašamo iz leto v leto, je odločno preveč. Poglejmo še, za kaj smo sredstva porabili! Porabljena sredstva lovskih družin v SR Sloveniji v letu 1980 Odhodki (v din) Znesek v 000 Indeks 80/79 Struktura v % 1979 1980 1. Prispevki v sklade 6 157 127 10,5 10,2 2. Gojitvena čuvajska služba 2 688 124 4,7 4,4 3. Krmljenje divjadi 5 394 120 9,8 8,9 4. Biotehnična dela 2 206 141 3,4 3,7 5. Gradnja in vzdrž. lovskih naprav 3 776 139 5,9 6,2 6. Nabava žive divjadi 3 218 115 6,1 5,3 7. Stroški za kinologijo 1 064 133 1,7 1,8 8. Škoda od divjadi 5 447 141 8,4 9,0 9. Investicije 14 387 132 23,8 23,8 10. Razni stroški 16 094 136 25,7 26,7 Skupaj 60 431 131 100,0 100,0 Presenečata podatka: povečanje sredstev za investicije, čeravno je že veljal zakon o omejevanju investicij in visok delež raznih drugih stroškov, teh je nekaj več kot četrtina vseh odhodkov. Stroške, ki so zajeti v tej postavki, bo potrebno v bodoče podrobneje razčlenjevati. Dvakrat toliko denarja, kolikor smo ga porabili za gospodarjenje v loviščih, smo prenesli v naslednje leto. Pri društveni dejavnosti smo prenesli 18 431 000 din, pri gospodarjenju 63 637 000 din, kar je skupaj 82 068 000 din. K temu je potrebno dodati še ovrednoteno delo članov 11 262 000 din (kar gotovo ni malo) in vrednost pridelkov 2 725 000 dinarjev. Pozitiven rezultat v denarju in z blagajniškim neizkazanim dohodkom je znašal 96 055 dinarjev. Upam, da je naslednji primer iz preteklega leta osamljeni: V neki lovski organizaciji so si pred novim letom razdelili brez plačila po 2 kg divjačine (mesa). Ko bi tako storilo še drugih 20 000 slovenskih lovcev, bi družbo oškodovali za 6 milijonov dinarjev! Če bi tako sklenili tudi delavci v proizvodnji, da bi vsak lahko konec leta vzel 2 kg praška ali 2 kg žebljev ipd., potem bi naše gospodarstvo zares težko zlezlo na zeleno vejo. Premoženje lovskih družin ob koncu leta 1980 Vrednost osnovnih sredstev je znašala 202 510 000 dinarjev. Ob prehodu v novo leto smo imeli na računih 79 319 000 dinarjev gotovine, kar je za 57% več kakor leto prej. Terjatve so znašale 8 944 000 dinarjev, tudi dolžni smo bili nekaj, za 19% več kot leta 1979, in sicer 6 397 000 dinarjev. Več so nam dolgovali, kot smo bili dolžni, vendar ne v vseh zvezah enako. Ob koncu leta smo tako razpolagali s čistim premoženjem v višini 284 376 000 dinarjev. Za škodo od divjadi je bilo potrebno odšteti 5 447 000 dinarjev. Polovico škode 2 903 400 dinarjev so »pridelali« divji prašiči. Preseneča pa podatek, da smo več plačali za škodo od srnjadi (1 007 000 din), kakor za škodo od jelenjadi (973 500 din). Lovski turizem Devizni priliv, preračunan v dolarje, se je povečal samo za 4%, toda gostov je bilo za 9% manj. Če izračunamo dohodek na gosta, znaša ta 269 dolarjev oz. 13,5% več kot prejšnje leto. Prihodek se je resda nominalno pove- čal za 69%, vendar v veliki meri zaradi povečanja vrednosti dolarja, ne pa, ker bi se odločili, da odstopimo več divjadi za odstrel inozemcem. To pa bi morali, če bi hoteli devizni priliv povečati. Razen za zveze lovskih družin, ki so zajete v tabeli, sem izračunal dohodek tudi za druge zveze: (dohodek v dolarjih na gosta) Gorenjska 343, Gornja Radgona 237, Ilirska Bistrica 325, Kočevje 928, Ljutomer 187, Novo mesto 517, Postojna 520, Zasavje 706, Idrija 164, Notranjska 258, Bela krajina 88 in Savinjska dolina 241. Poleg merila, ki sem ga uporabil za primerjavo učinkov po vrednosti, bi lahko uporabil še podatke o tem, koliko je bilo za divjad posamezne vrste plačano, kakšna je bila raven trofej in še kaj. Iz podatkov, ki so na razpolago, sem uporabil kot merilo doseženi dohodek na gosta v dolarjih. Ta podatek je bilo najlaže dobiti. Če bi sklepali po tem merilu, bi morali pohvaliti kočevsko in zasavsko zvezo. Na Kočevskem so gostje uplenili 3 srnjake in medveda, v Zasavju pa 5 srnjakov in 3 muflone. Zaradi tega podatke vzemimo kot sicer zanimive za razglabljanje, zaključke pa tokrat pustimo ob strani. Za kaj takega bi se bilo potrebno temeljiteje pripraviti. Bežna primerjava podatkov iz tabele še pokaže, da so poprečje odstopljenega odstrela inozemcem pri srnjadi malo presegli na območjih Gorice, Maribora, Posavja, močno pa na območjih Prekmurja in Ptuja. Glede gamsov podatkov ne bi primerjali, ker so to divjad samo v dveh zvezah lovili tuji gostje. Presenetljivo velik odstrel fazanov za lovski turizem so odstopili na Kopr- Lovski turizem inozemcev v loviščih lovskih družin SR Slovenije v letu 1980 Lov. družine v ZLD Število lov. gostov Dohodek v $ Doh. v $ Uplenjena divjad Plen tujih gostov, izražen v % na ves odstrel gosta srnjaki gamsi fazani srn. gam. faz. Celje 104 34 752 334 72 16 15 4,9 9,3 3,4 Gorica 157 72 065 459 68 54 — 6,1 9,2 — Koper 216 40 765 189 — — 886 — — 41,2 Maribor 163 50 514 310 102 2 321 5,4 0,7 9,5 Ljubljana 77 14915 194 35 — 114 3,7 — 7,9 Posavje 102 16518 162 21 — 97 6,1 — 8,9 Prekmurje 96 30 218 315 50 — 321 11,4 — 16,1 Ptuj 188 37 292 198 86 778 14,3 23,3 Skupaj vse LD v SRS 1339 360 648 269 520 82 2993 5,0 5,0 17,9 Opomba: Odstotki plena tujih gostov so izračunani s kombinacijo podatkov iz tabele »Podatki o izvršenem odstrelu v letu 1980« in iz tabele »Poročilo o lovskem turizmu v letu 1980«. Pri gamsih in fazanih so združeni podatki o odstrelu gamsov, koz in mladičev ter fazanov in fazank. skem. V letu 1980 je v Sloveniji poprečno vsakega šestega fazana ustrelil tuj gost, vsako deveto grlico pa domač lovec. Lovci iz inozemstva so uplenili še 89 jerebic (Posavje 44, Ptuj 34); 343 rac (Maribor 217, Prekmurje 17, Ptuj 57); 301 divjega goloba (Maribor 216, Ljutomer 30, Ptuj 53); 1783 grlic (Ljubljana 438, Celje 60, Ljutomer 252, Posavje 671, Prekmurje 242). Že bežen pregled obravnavanega gradi- va zastavlja nekaj vprašanj, o katerih bi bilo koristno podrobneje spregovoriti. Do sedaj smo se obravnavanju teh zadev sramežljivo izogibali. Prav bi bilo, da se jih vendarle lotimo in pokažemo našo odprtost in pripravljenost, kritično jih obravnavati. Za to pa poleg volje potrebujemo tudi novejše podatke, kakor pa so podatki izpred dveh let. V zbiranju podatkov in njihovi obdelavi preveč capljamo za časom. Podatke za zadnje minulo leto bi morala zveza lovskih družin zbrati in poslati najkasneje do konca maja strokovni službi LZS, ki bi morala zbrane podatke pred dopusti obdelati in pripraviti za objavo. Najkasneje v septembru pa bi morali biti objavljeni. Tako bi bili podatki dovolj zgodaj na voljo za tehtno obravnavo. Na ta način bi se laže odločali za ukrepe, vezane na tekoče dogajanje. Razpoznavanje težko razločljivih vrst ptic Navadna postovka in južna postovka V zadnjh tridesetih letih opažamo v Sloveniji drastično zmanjševanje števila postovk. Skoraj v vsaki vasi najdemo mežnarja, ki bo vedel povedati, da je še v prvem desetletju po vojni gnezdila v vaškem zvoniku cela kolonija postovk. Danes pa gnezdi kvečjemu en sam par in še ta ne vsako leto. Nedvomno je največji vzrok za tako velik upad uporaba pesticidov na poljih, kjer se postovke hranijo. Vendar moramo pri tem upoštevati še nekaj. Postovke, ki so gnezdile v kolonijah, niso bile navadne (Falco tinnunculus), temveč južne postovke (Falco naumanni), ki so se v obdobju po drugi svetovni vojni bliskovito razširile iz južne v srednjo Evropo, zlasti v Sloveniji in južni Avstriji (Štajerska in Koroška). Na ponoven upad številčnosti je poleg razlik v prehranjevanju (južna postovka se hrani v veliko večjem obsegu z žuželkami kakor navadna) vplivala predvsem nestanovitnost, ki je lastna vsem populacijam na robu razširjenosti njihove vrste. Lahko bi torej rekli, da je šlo za neke vrste vrnitev v normalne okvire. Kakorkoli že, južna postovka še danes gnezdi v Sloveniji in kdor je ne pozna in površno opazuje, bo postovki obeh vrst zlahka zamenjal, zlasti še, ker je obe samici in mlade ptice večkrat skoraj nemogoče ločiti; zlasti še, če jih skušamo razlikovati zgolj po obarvanosti perja. V gnezditvenem obdobju samice lahko ločimo po glasu in po tem, da južne postovke gnezdijo v koloniji. Če najdemo gnezdo, pogledamo kremplje mladičev: pri navadni so črni, pri južni svetlejši. Samca se v zraku dobro ločita, tako od zgoraj kakor od spodaj. Najzgovornejša razlika je v tem, da so krovna, ramenska in na vrheh tudi drugoredna letalna peresa (zgoraj) pri navadni postovki pikčasta, pri južni pa ne. Razen tega ima navadna neizrazit brk, ki ga južna nima. Od spodaj se ločita po obsegu in gostoti peg na spodnjem krovnem Navadna postovka (Falco tinnunculus) Južna postovka (Falco naumanni) perju (podkrovci). Na letalnih peresih in repu se proge tako rekoč ne vidijo, kar vse daje vtis, da je samec južne postovke, kljub temu, da je po trebuhu nekolikanj temnejši, v celoti precej svetlejši od navadne. Pri obeh spolih pa je mogoče opaziti še eno pomemb- Navadna postovka Južna postovka no razliko: ker sta srednji krmilni peresi (v repu) pri južni daljši od drugih, je rep videti stopničasto oblikovan, kar še poudarja črna obroba na koncu repa, sicer značilna za obe vrsti. Pozoren opazovalec bo postovki ločil že po vedenju. Južna postovka le redkokdaj lebdi v zraku, pač pa zelo vzdržljivo plava, kar je v zvezi z njenim načinom prehranjevanja (žuželke za razliko od miši!). O tem, kako lahko letečo postovko zamenjamo s skobcem, pa prihodnjič. Iztok Geister Gamsja garjavost na Gorenjskem Branko Galjot, Zveza lovskih družin Gorenjske — Kranj Gamsja garjavost na žalost že prerašča gorenjske okvire in zaradi možnosti razširitve te bolezni tudi v druge slovenske regije postaja problem vsega slovenskega lovstva. Prav je, da se s stanjem bolezni, zlasti pa z dosedanjimi, za gorenjske lovce »dragimi« izkušnjami, seznani slovenska lovska javnost. Na sejah skupščine Lovske zveze Slovenije smo sicer gorenjski lovci delegate občasno seznanjali s stanjem in širjenjem bolezni, prav tako pa je bilo tudi v glasilu Lovec nekaj razprav in poročil o gamsji garja-vosti, kar pa ne moremo imeti za natančnejšo informacijo o stanju bolezni na Gorenjskem. Oblike boja zoper gamsjo garjavost V začetku pojava bolezni; bilo je septembra 1973, je bila pri Lovski zvezi Slovenije imenovana posebna delovna skupina, ki se je kasneje preimenovala v »Odbor (Štab) za preprečevanje širjenja gamsje garjavosti«. Naloga tega odbora je bila zlasti usklajevanje akcij in del pa tudi izvajanje konkretnih nalog pri preprečevanju gamsje garjavosti. Odbor so sestavljali predstavniki veterinarske stroke (Republiška veterinarska uprava, Veterinarski oddelek BF, občinske veterinarske inšpekcije) ter lovci zavodov za gojitev divjadi »Triglav-Bled« in »Kozorog« Kamnik, Lovska zveza Slovenije, ZLD Gorenjske ter lovske družine z okuženega področja). S širjenjem bolezni vzdolž Karavank ter v Julijce se je odbor številčno vse bolj krepil, tako da je leta 1979 štel že prek 30 članov. Odbor je imel takrat glavno nalogo, da sprejema smernice in spremlja njih izvajanje pri preprečevanju garjavosti; prva leta je celo usklajeval odstrelne plane za lovišča v okuženem ali neposredno ogroženem območju. V prvih letih bolezni je torej odbor opravljal pionirsko delo pri preprečevanju gamsje garjavosti na Gorenjskem, zlasti še če upoštevamo dejstvo, da takrat še nismo imeli nobenih svojih — domačih izkušenj v boju zoper to bolezen. Tuji napotki so se izkazali kot manj primerni za gorenjska lovišča. Odbor je bil tudi v nenehnem stiku z zamejskimi lovskimi organizacijami (Koroška lovska zveza, Gozdna uprava v Trbižu,) s katerimi je redno izmenjaval obvestila o širjenju bolezni in o ukrepih, ki so jih sporazumno sprejemali in tudi izvajali tostran in onstran državne meje. S širjenjem bolezni, v osredje Julijcev in nadalje še vzhodneje v Karavankah, pa se je izkazalo, da dosedanja oblika organiziranosti, ki je pretežno slonela le na gorenjski lovski organizaciji, ni bila več ustrezna, zlasti zaradi obsežnosti okuženega območja. Predsedstvo skupščine LZ Slovenije je imenovalo nov, republiški odbor za preprečevanje gamsje garjavosti, pri lovsko-gojitvenih območjih (triglavsko, karavanško, loško, soško), ki so se prav takrat ustanavljala, pa naj bi ustanovili tudi območne odbore za preprečevanje gamsje garjavosti. Ti naj bi imeli predvsem nalogo operativnega izvajanja del in programa v gamsjih loviščih vseh navedenih lovsko-gojitvenih območij. Ti odbori pa žal še niso ustanovljeni, ker tudi delo v lovskogojitvenih območjih še ne poteka tako, kakor bi moralo. Širjenje in razširjenost bolezni Po navedbah tuje literature (Schro-der, Rottler) je hitrost širjenja okužbe do 30 km na leto. »Hitrost« širjenja bolezni v Karavankah pa je bila občutno manjša, saj je bolezen za približno 45 km, kolikor je zračna razdalja od avstrijsko-italijansko-jugoslovanske tromeje pri Ratečah do Košute nad Tržičem, kot najvzhodnejšega žarišča bolezni, potrebovala celih 8 let. Vzrok za počasno širjenje bolezni v Karavankah je mogoče v konfiguraciji in legi (reliefu) Karavank oziroma v dejstvu, da se bolezen hitreje prenaša v smeri sever—jug (senčno — sončno pobočje) kot pa v smeri zahod — vzhod, to je vzdolž gorstva. Po stanju v začetku leta 1982 gamsja garjavost zajema v Karavankah praktično vsa lovišča LD od Kranjske gore do Ljubelja ter revirje gojitvenega lovišča Kozorog: Aprila je v gorah še prava zima Foto B. Galjot, Diana Begunjščica, Zelenica in del Košute. V Julijskih Alpah je sedaj okuženega že 4/5 triglavskega lovišča oz. Triglavskega narodnega parka, dejansko vsi gamsji revirji, razen Vogla, Komne in Krna. V Julijcih so uplenili ali našli garjave gamse še v loviščih lovskih družin Boh. Bistrica in Stara Fužina — ZLD Gorenjske (po 1 gams), v gojitvenem lovišču Prodi in v lovišču LD Podbrdo — ZLD Gorica (prav tako po 1 gams). Več pa je bilo garjavih gamsov v loviščih lovskih družin Soča, Bovec ter zlasti Log pod Mangartom — vse ZLD Gorica. Približne meje razširjenosti bolezni so razvidne s karte (na strani 124); upoštevano je stanje bolezni v januarju 1982. Skupna površina okuženega območja znaša že približno 86 000 ha (!) najlepših in najboljših gamsjih lovišč v Sloveniji, kar je že več kakor polovica gamsjih lovišč v Sloveniji. Bolezen pa se še vedno nezadržno in vztrajno širi v osrčje Karavank in v zahodne Julijce ter ogroža tudi ostale gamsje populacije v Sloveniji. Jakost epidemije Ker so znani dokaj dobro ocenjena številčnost gamsov pred prihodom bolezni in po njenem prehodu ter podatki o najdenih ali uplenjenih garjavih gamsih, je torej mogoče za lovišča, ki jih je garjavost že prešla, oceniti tudi jakost bolezni in njene posledice. Iz razpredelnice vidimo, da je bila jakost bolezni v posameznih loviščih različna, da pa bolezen po izkušnjah iz zgornjesavskih lovišč prizadene okoli 80% gamsov. Nekoliko manjše izgube so ugotovili v revirjih Zavoda za gojitev divjadi Triglav, kjer je od približno 3000 gamsov, kolikor jih je bilo pred boleznijo v lovišču, sedaj le še približno 1200, kljub temu, da nekateri revirji tega zavoda še niso prizadeti, ali pa je bolezen v njih šele v nastajanju. Največji »davek« je bolezen zahtevala v loviščih lovskih družin Kranjska gora in Dovje, kjer je po prehodu bolezni ostalo le še 5% oz. 16% gamsov. Res je, da sta bili obe lovišči prvi v Sloveniji, ki sta se »spoprijeli« z gamsjo garjavost-jo, ko še ni bilo ne navodil za boj zoper to bolezen, ko se je vse vprek Izgube gamsov zaradi garjavosti v loviščih lovskih družin v Karavankah Lovska družina Kranj- ska gora Dovje Jese- nice Stol Be- gunj- ščica Kovor Tržič Skupaj Leto pričetka bolezni 1973 1975 1977 1979 1978 1979 1979 Ocenjena številčnost gamsov pred boleznijo 400 200 280 160 130 50 40 1260 Število preživelih gamsov 20 32 65 70 20 8 11 226 Delež preživelih gamsov v % 5% 16% 27% bolezen še prisotna 44% 1 15% 16% 27% 17,7% govorilo in pisalo o bolezni, a le malo koristnega ukrenilo za uspešno preprečevanje. Ne nazadnje so lovce razdvajali tudi polemični članki, kresala so se različna mnenja, kako naj bi bolezen najhitreje in učinkovito zatrli. Tako se je del lovcev opredelil za misel, da naj bo bolezen naravna selekcija, naj sama izloči iz populacije vse, kar ni sposobno živeti in da potemtakem nobeno ukrepanje skoraj ni potrebno. Drugi del lovcev pa se je zavzemal za »redčenje« pretežno le trofejnih gamsov. Kasneje, ko smo imeli že prve dragocene izkušnje prav iz lovišč LD Kr. g. in LD Dovje, je lovcem vzdolž Karavank le uspelo zmanjšati jakost bolezni in ohraniti večji delež preživelih gamsov. Možno je tudi, da je življenjska moč pršice, ki povzroča garjavost, iz raznih vzrokov opešala, podobno kakor je opešala tudi moč virusa gamsje slepote, ki je npr. v Trenti obupno zdesetkala gamsje trope (v Julijcih in zlasti v Karavankah so bile izgube zaradi gamsje slepote komaj omembe vredne). Med izgube zaradi garjavosti v karavanški gamsji populaciji ne smemo šteti zgolj najdene ali uplenjene garjave gamse, marveč tudi precejšen del negarjavih živali, ki so bile predhodno odstreljene v t. i. »redukcijskem odstrelu«. Ta delež je v nekaterih loviščih znašal tudi več kot 30% številčnosti. Namen redukcijskega odstrela je bil, zmanjšati preveliko številčnost, z željo, da bi bili preostali gamsi telesno močnejši in zato odpornejši, in da bi hkrati uredili spolno in starostno sestavo. Jakost okužbe je v največji soodvisnosti od urejenosti populacije, zlasti od njene številčne usklajenosti z možnostmi okolja ter pravilne sestave. Zanimivo je tudi razmerje med številom uplenjenih in najdenih poginulih garjavih gamsov, kar prikazuje grafikon L Vidimo, da je bil sprva pogin v primerjavi z odstrelom majhen, kasneje, ko se je bolezen na široko razmahnila, pa je znašal odstrel le tretjino ugotovljenih garjavih živali. Zadnja leta pa se je to razmerje že pretežno izenačilo (delno morda tudi zato, ker so se lovci naučili prepoznavati obolele gamse v lovišču). Oboleli gamsi po starostnih razredih To je prikazano v grafikonu II, podatki zanj pa so bili zbrani v letih 1973—81 v vseh sedmih družinskih loviščih Zgornjesavske doline, ki so bila ali pa so še okužena z gar-jami. Grafikon lil (stran 125) pa prikazuje odstrel in pogin garjavih gamsov v revirjih zavoda Triglav v letu 1981. Kaj nam pove grafikon? Da bolezen iz vseh starostnih razredov in od obeh spolov vzame Grafikon I: Primerjava odstrela in pogina garjavih gamsov v loviščih lovskih družin v Karavankah, 1973—1981 -—**ii*r~ 'ze&Rmpa&L - * ^ GL Kozorog t77,;K..,/ "^X. ^ ■ . X -NV -, J$>‘iŠGg • • . ’>- " ?-c JiSSr®^ ' H* -AeNuftr*^ $tS> okuzeno podrocje • ;>.W •■ ' ' , V. ir-B ZLD ldr"ak^J .g/- MEJA ZVEZ LOVSKIH DRUŽIN JL •. JEL MEJA GOJITVENIH LOVIŠČ določen delež (%). Noben gams ni »varen« pred garjami, kajti zbolijo lahko vsi, od kozliča do 21-letne koze. Seveda sestava oz. krivulja garjavih gamsov ni bila v vseh loviščih enaka. Zaradi različnega stanja v gamsji populaciji so bila večja ali manjša odstopanja. Zlasti ob prihodu bolezni, v prvem valu, se dozdeva, da so oboleli pretežno kozli, zlasti v prsku. Kozel prskač je v začetnem stanju bolezni še spolno aktiven, potuje od tropa do tropa in okuži koze. V naslednji fazi Gamsje garje Foto A. Mertelj bolezni obolevajo predvsem v prsku okužene koze, pogosto tudi njihovi kozliči pa tudi ostale živali v tropu. V februarju in marcu je bolezen navadno v največjem razmahu. Prek poletja bolezen dokaj miruje, dokler se jeseni, v prsku, isti ciklus spet ne ponovi. Po rogljih, kot edinem merilu kakovosti živali, saj je telesna teža, kot drugo merilo, razumljivo izostalo, je bilo 61 % garjavih živali »b« kakovosti. Pri tem mladiči (kozliči in kozice), katerih edino merilo kakovosti je zgolj telesna razvitost, niso bili upoštevani. Izkustva in predlogi V devetih letih boja z gamsjo gar-javostjo na Gorenjskem je bilo le pridobljenih nekaj domačih izkušenj. Splošnega »recepta«, ki naj bi obvaroval čim več gamsov pred boleznijo v lovišču — ni! Zaradi pogojev okolja, številčnosti in urejenosti ter zdravstvenega stanja gamsje populacije pred prihodom garjavosti, nadalje oblikovitosti in lege lovišča, številčnosti gamsu v prehrani konkurenčnih vrst ter verjetno še drugih vzrokov so jakost, potek bolezni in izgube v gamsjih loviščih zelo različni. Na Gorenjskem smo gamsja lovišča glede na možnost prihoda bolezni ali stopnjo okuženosti razdelili na neposredna ogrožena in okužena. Ugotavljamo, da je edini učinkovit ukrep za omilitev nadaljnjega razmaha in jakosti bolezni v neposredno ogroženih območjih in v področjih, kjer je bolezen v nastajanju, v načinu odstrela. Z višino Gamsje garje Foto A. Mertelj Grafikon II: Garjavi gamsi — koze in kozli — iz lovišč lovskih družin v Karavankah, 1973—1981 80 TO 60 50 40 30 20 10 0 0 10 20 30 40 50 60 70 | pogin odstrela, ki naj bo prilagojena dejanski številčnosti gamsov, naj se poskuša uravnotežiti številčnost živali z možnostmi v okolju oziroma približati dejansko številčnost boni-tiranemu staležu, če je le-ta seveda pravilno izračunan in ocenjen. Kakor nobena skrajnost tudi ekstremno veliki odstreli gamsov pred pojavom bolezni populaciji ne koristijo, zato je pri načrtovanju višine odstrela potrebna določena treznost. Prvenstveno naj bi iz vseh starostnih razredov izločili vse na videz nezdrave gamse obeh spolov (nepravočasno in nepravilno prebarvani, telesno podpoprečno razviti, mršavi). Zdravstveno in telesno oslabeli gamsi so po vseh izkušnjah najbolj dovzetni za bolezen. Preostali odstrel pa naj bi izvršili po možnosti tako, kakor narekujejo smernice za gojitev gamsa v Sloveniji za obdobje 1980—85. Telesna razvitost naj bo pri tem pomembno upoštevana. Naslednja ugotovitev je, da je delež okuženosti bistveno manjši na prisojnih pobočjih, kakor v osojnih, vlažnih predelih. Prav tako je obolelost gamsov večja v gozdnatih predelih, zlasti pri nižjih nadmorskih višinah, kakor pa je v visokogorju. Sonce in sončenje zavirata širjenje bolezni. Načrtovani odstrel gamsov je potrebno izvesti na vsej površini, ki jo naseljuje gams; koncentrirani odstrel (»totalni odstrel«) na omejeni površini ne da zadovoljivih izidov in je lahko celo škodljiv, ker praznine v prostoru zapolnijo novi gamsi, tudi garjavi, s tem pa se bolezen le razširja. Prav tako se bolezen hitreje razširja z neprestanim vznemirjanjem gamsov. Pogoni, pritiski in druge oblike skupinskih lovov naj povsem odpadejo. Zaradi spremljanja bolezni je nujno gamsom, uplenjenim v ogroženem in okuženem območju, vzeti vzorce kože in jih poslati na pregled. »Odredba o preventivnih cepljenjih in diagnostičnih ter drugih preiskavah v letu 1982« (Ur. list SRS, št. 29-30/81), ki je pričela veljati 1. jan. 1982, v svojem 19. členu med drugim pravi: »Iz območij občin Jesenice, Kranj, Radovljica in Tolmin morajo veterinarski zavodi pošiljati vzorce kože s prsnega predela, v velikosti 10 X 20 cm, od 20% odstreljenih gamsov. Pri gamsih, sumljivih garjavosti, je potrebno odvzeti del kože z roba spremenjenega mesta.« Lovske družine oz. lovci morajo torej pošiljati večje vzorce garjave ali garij sumljive kože s predpisanega telesnega dela območnemu veterinarskemu zavodu, ki odpošilja vzorce navedene velikosti v preiskavo VTOZD za veterinarstvo Biotehniške fakultete v Ljubljani. Za gamsjo garjavost so značilni »preskoki« bolezni, dolgi tudi 10 in več kilometrov. Tako se ustvarjajo nova žarišča bolezni, ta pa naj bi čim hitreje odkrili in lokalizirali. Prav jemanje in pregled vzorcev kože omogoča čim hitrejše odkrivanje bolezni. V okuženih predelih naj se lov omeji zgolj na nadziranje tropov vse leto ter na odstrel garjavih in garij sumljivih gamsov. Odstrel gamsov brez znakov bolezni je prepovedan. V času, ko bolezen že preide na gamse, je torej možno kaj malo storiti za njihovo preživetje. Vse, kar je možno storiti za rešitev čim večjega števila gamsov, lahko in tudi moramo opraviti pred pojavom bolezni! Vsi, ki se tako ali drugače ukvarjajo z gojitvijo in proučevanjem divjadi, so zaradi gamsje garjavosti vse bolj zaskrbljeni. Gorenjski lovci, ki so videli poginjati garjave gamse — so zaprepadeni. Naše gore ne smejo ostati brez gamsa! To naj bi bilo vodilo nas vseh pri našem delu in prizadevanjih! Grafikon III: Garjavi gamsi — koze in kozli — iz gojit, lovišča — Triglavskega narodnega parka v letu 1981 Starostni razredi Kozli in koze skupaj (°/o) 50 koz ^ Garjavi gamsi so v razmerju 1,85 (koze) ; 1 (kozli) ^ 27 kozlov 1 15 14 13 III 2 30 Vo 12 26e/o 11 1 10 _J 9 1 8 7 1 II «r- s 40'/o 6 37'/o 5 1 4 1 S? I " 3 I 30"/. 2 37‘U ' O učinku hirtenberger Stalno tudi na zalogi: 243 VVinchester, 6,5 X 57, 5,6 X 57, 7 X 64, 30—06, od junija letos pa tudi 7 mm Remington Magnum 8 X 68 S. POPOLNOST, PRECIZNOST IN USKLAJENOST CELOTNE LOVSKE OPTIKE SVVAROVSKI kajti v učinkovitosti je razlika odločilna. Hirtenbergova krogla ABC je izdelana iz tombaka. Zaradi svojstvene konstrukcije se kegljasta krogla v telesu divjadi sistematično odpre na štirih delih in oblikuje: programirano, pravilno, ostrorobo in tudi drugače stabilno rozeto s premerom do 2V2 kalibra. V primerjavi z dosedanjimi kroglami Hirtenbergova ABC obdrži do 90% teže. Navadne krogle z delnim plaščem obdrže le 30% svoje teže, večji del se v telesu divjadi razleti v drobce. Zaradi izjemne konstrukcije pa 10,0-gram-ska Hirtenbergova ABC po zanesljivem izstrelu še vedno tehta 9 gramov. S tem so pri Hirtenbergovi ABC krogli raznih kalibrov dosegli idealno sorazmerje njene teže in kalibra. Orožje pošiljamo v SFR Jugoslavijo po pošti neposredno na naslov naročnika ob predhodni predložitvi kopije jugoslovanskega dovoljenja za nabavo orožja. NAJNIŽJE IZVOZNE CENE! G. SALBERGER A-9473 Lavamiind — Labot 21 — Avstrija Telefon 0 43 56/360 Stalno imamo na zalogi in vam nudimo: — krogelne naboje vseh kalibrov RWS, Hirtenberg, Sako, Sellier & Bellot in Remington; — šibrene naboje s šibrami vseh velikosti Hirtenberg, VVaidmannsheil, Schnepf, Eley, Sellier & Bellot, Hubertus in Rottvveil s šibrami od 4,5 do 8,9 mm; — šibrene trap naboje — pri nabavi večje količine dajemo popust! — lovske dvoglede in strelne daljnoglede Svvarovski-Habicht, Kahles in raznih japonskih vrst kakor npr. Tasco in Hubertus; — lovske puške Steyr-Mannlicher, Mauser-repetirke in različne bokarice ter polrisanice (biksarice) v več kakor 30 različnih modelih — delno že tudi z montiranimi strelnimi daljnogledi in nastreljene. V Avstriji je prodaja lovskega orožja in municije za lovsko orožje — prosta (brez dokumentov). Pri izvozu povrnemo tudi 18% avstrijskega prometnega davka. Odkupujemo stare puške petelinke. LOVSKA DRUŽINA GROSUPLJE PRIREDI TRADICIONALNO LOVSKO STRELSKO TEKMOVANJE V KOMBINACIJI ZA POKAL »ILOVA GORA« v nedeljo, 27. junija 1982, s pričetkom ob 7.30 pri lovski koči na Ilovi gori. Tekmujejo posamezni strelci in strelske ekipe. Strelci kakor tudi gledalci vabljeni k čim številnejši udeležbi! Gojitveno lovišče »Medveda — Kočevje vabi k sodelovanju lovce, ki imajo sposobnosti in veselje za poklicno delo v lovstvu. Kdor ima veselje za opravljanje lovskočuvajske službe, naj se prijavi na naslov: Gojitveno lovišče »Medved«, Reška 35, 61330 Kočevje. MALI OGLASI Brak-jazbečarja, starega 7 mesecev, odličnih roditeljev — prodam. — Franc Peterlin, Žlebič 10 (nova hiša), 61310 Ribnica. Zaradi upokojitve sem popolnoma prenehal s prepariranjem. — Anton Mlakar, preparator, Rogaška Slatina. Tovariši lovci! Nudimo vam vse prepa-ratorske usluge. — TAMAŠ, Gornja Bistrica 130 A, 69232 Črenšovci. Prodam lepega kratkodlakega istrskega goniča (psa), starega 11 mesecev. — Rudi Klavžer, Pečice 25, 63257 Podsreda. Prodam resastega štajerskega goniča s telesno oceno prav dobro in z uspešno opravljeno PNZ. — Viktor Konečnik, Mozirje 265, 63330 Mozirje, tel. (063) 831 811. Prodam bokarico Merckel-Suhl v odličnem stanju, kal. 16-16, z menjalnima cevema, kal. 16-7 X 65 R, s strelnim daljnogledom Kahles. Interesenti naj se javijo po telefonu (066) 73 135. Prodam lovsko karabinko Mannlicher-Steyr, kal. 7 X 64, s strelnim daljnogledom Kahles 6 x 42. Ogled v trgovini Lovec, Ljubljana, Gosposvetska 12. Prodam nem. kratkodlakega ptičarja, starega dve leti in pol, s prav dobro telesno oceno. — Anton Ipavec, Šempas 38 a, 65261 Šempas. Novo češko bokarico, kal. 7 X 57R-12, s strelnim daljnogledom in z menjalnima cevema, kal. 12-12, prodam za 45 000 din. — Simoneti, Gregorčičeva 13, 61000 Ljubljana, tel. (061) 223 772. Prodam češko bokarico, kal. 7 X 57 file, s streljnim daljnogledom in z menjalnima cevema, kal. 16-16; polavto-matko FN, kal. 12. — Božo Dolenc, Erjavčeva 14, 66000 Koper, tel. (066) 26122. Tovariši lovci! Izdelujem lesene okrasne podstavke (deščice) za lovske trofeje vseh vrst in podstavke, na katere pritrdite noge srnjadi (obešalniki). Naročeno pošiljam po pošti (po povzetju). — Vojin Pejčič, Kolodvorska 62, Sarvaš, 54204 Bijelo Brdo. SLIKE NA OVITKU — 143. STRAN: Zgoraj: Muflone, ki so se čez zimo zadrževali v bližini krmišča, prebujajoča se pomlad vabi v druge predele lovišča. Foto Janez Černač, Diana Spodaj: Starejši srnjak si v aprilu oguli rogovje. Z drgnjenjem ob veje in debelca si odstrani kosmato kožo (mah ali lik), ki je bila rogovju potrebna čez zimo, ko je raslo. Ko se mah na rogovju prične sušiti, ga srnjak odstrani. Foto Mirko Hain, Diana BARVNA SLIKA NA ZADNJI STRANI OVITKA — 144. STRAN: Ko srnjak z drgnjenjem odstranjuje z rogovja kosmato kožo (mah), ga sproti tudi maže s sokom iz odrgnjenih vej in debele. Sok različnega drevja pa različno vpliva na barvo srnjakovega rogovja. Hkrati srnjak z izločkom čelne žleze označuje svoje stanišče. Foto Janez Papež, Diana ■ • V: ^ A,-M... ^.;.. ■ :X '.Lv*. ■ T'*." --■ . i^" >-■« -v,"'<"'- .' - '• -••••': -- - • * 'MŠlk. ■'■■ -. ••■ ;•■ • .j-x7-,*.. v.~ .;\ Vi .r*' ■ '-''.-'V:-: . >' J'- ^ • r*>«- - -• •*•? .—' '•>