-----   207    -----
Ozir po svetu.
Potopis iz  Srbije.
Spisal dr. J. Podliščekov.
Letošnjo lepo zimo, ki je bila kakor mi „Novice" pripovedujejo, tudi na Slovenskem topli spomladi podobna, sem potoval v južno srbsko mesto Aleksinac, in prehodil sem njegovo prekrasno okrožje.
Iz kragujevške doline jo namerim čez visoko planino ,,črni Vrh" proti Jagodinu. O črnem Vrhu sem že marsikaj slišal in bral; zato mi je bila službena priložnost jako mila, da udarim po grozno slabi poti naravnost na-nj. Gosta hosta je na vseh straneh, hiše pa nikoli nikjer nobene. Blizo v sredi planine pridem vendar do neke samotne oštarije. Stopivši v temno sobo, s „pomozi vam Bog!" pozdravljam; „Bog ti po-mogil gospodine!" mi odzdravljajo možki glasovi od vseh strani. Al nikogar nisem razločil, zlasti pri belem dnevu je bila taka tema v sobi polni duhanskega in ognjiščnega dima, da ji mala papirnata, pa že zaruje-vela okenca niso dajala več svitlobe. Ni tedaj čuda, da nisem videti mogel, kje da ona možka grla tičijo, ki so mi tako glasen odzdrav dala. „Ako, Bog dd, gospodine?" (lep srbsk običaj, namesti: „kam greš, gospodine?") me popraša zdaj z debelim glasom neko možko grlo. „V Aleksinac po dolžnosti" — mu odgovorim, akoravno ga videl nisem. Rad bi se bil umaknii iz temne sobe, a nisem vedel za vrata; tako nepri-ljudno mi je bilo v nji, da so mi mravljinci po nogah lezli. V ta mig se odpr6 vrata in moj kočijaž stopi v sobo; ž njim pa pride, kakor sem potlej doznal, tudi gazda oštarije v sobo, kteri naji na neko klop posadi in me priljudno popraša: „Izvolite gospodine, kave, vina ili rakije?" Cašo vina — mu okorajživši se — odgovorim. Z „izvolite, gospodine!" mi ga prinese z največo priljudnostjo.
Sčasoma se iz solnca prisedsemu moje oči temo privadijo, da nekoliko vidim po sobi. Na leseni ležnici je ležalo mnogo možkih, ki so lenobo pasli, duhan pu-šili, kavo, rakijo ali vino srkali, in se med seboj z omolklim glasom razgovarjali, drugi so pa na malih stoličih po kotih in ob stenah sedeli. Kdo so ti neznani ljudje" bili, tega ne vem. Al ponoči v njihovem društvu, v samotni oštarii med temno hosto biti bi si nikakor ne želel. Tudi moj kočijaž je bil mojih misli. Hitro popijeva čašo vina, z Bogom! pa hajd! naprej kviško po gladki cesti gori na planino, s prekrasno bukovo hosto pokrito.
-----   208    -----
Potovaje zopet dobro uro prideva do druge samotne ostarije v gozdu, akoravno na vrhu črnega Vrha. Od te ostarije, ki v toplem zavetji proti soincu stoji, prideva kmalu na sneg, kjer je oster sever bril, da je nos mojega kočijaža kakor paprika lepo rdeče izgledal. Kakošen je bil moj, tega ne vem. V kaki dobri pol uri sva bila na vrhu črnega Vrha, s kterega se prekrasen pogled na vse strani Srbije odpre. Videl sem v daljavi visoke rudničke planine in lepo planino „Venčac" pri kisli vodi nad mestom Aranželovcem, kjer sem lani bil, v visoko planinsko selo Vukosovac potovaje. Po teh temnih hostah rudničkih^ planin in posebno po ho-stah lepega Venčac-a se je Črni Juri pred Turki skrival in ž njih nje napadal. Z rudničkih planin in z Venčac-a pri kisli vodi nad Aranželovcem je pričel proti Turku vojsko, ktero je kmalu po vsi Srbii razširil; povsod Turke iz Venčaca se spustivši in po vsi zemlji kakor voda naprej drvivši sekal in gradove njih po-žigal. Ker je tako delati vsemu narodu zapovedal, je kmalu vse izsekal, ili iz zemlje iztiral in njih gradove požgal. „Na rudničkih planinah in na lepem Venčacu je bil krvavi porod srbske s lobode!"*) Pred njenim porodom so Turki preplašeni bežali in so po mestih: Rudnik-u, Kragujevcu, Jago-din-u itd. zavetja iskali. V Rudnik-u je živel neki Sali-Aga, zavoljo nesramnega življenja tudi „rudnički bik" zasramovan. Črni Juri nameri in udari najprej na Rudnik, in vzame mesto,; al „rudnički bik" mu je utekel. Pod Venčac-em je Črni Juri kmalu potem tur-čina Kiičuk-Alija, ki je iz Beligrada v Rudnik svojemu bratu Sali-Agu „rudničkemu biku" z veliko vojsko na pomoč hitel, v Kragujevac zapodil, odkodar je moral kmalu v Jagodin in odtod zopet bežati v Beligrad, odkodar je prišel.
Po visoki, sneženo-beli in strašno mrzli glavi črnega Vrha grede* oziram se na vse strani sveta^ Pri Beli-gradu se mi pokaže lepo šilasti, kranjski Šmarni gori podobni hrib „Avala." Pod mojimi nogami pa se razgrne lepa, neskončno dolga in veliki širjavi s hribi zagrajena plodna ravnina prekrasne Mor a ve. Potoval sem celo uro po vršini, takrat z debelim snegom pokriti , grozno mrzli, od ostrega severja briti glavi prekrasnega črnega Vrha, čeravno mi je v podnožji njegovem vroče bilo, da sem se potil. Na jugu v grozni daljavi se mi pokaže v nebo kipeči Rtan pri Banji v aleksinačkem okrožji, ki je velikemu, precej debelemu in mastnemu slonu jako podoben, okoli njega pa drugi hribje, mali, kakor črne vrane in krokarji, živeža iskaje, izgledajo. Pokazal se mi je oče srbskih hribov s sivo svojo glavo Kapaonik, in z belo kapo pokriti Jastrebac; oba v kruševačkem okrožji.
Ko sem ogledal vse, kar se vidi na višini črnega Vrha, ropotam doli po strmi kamniti poti ozkega žleba, v čegar globočini planinski potoček, na vse strani se zvi-jaje, brzega teka naprej šumljd. Ob potoku stoje* posamezni mlini in hiše, kterih je niže doli čedalje več bilo. Te hiše so raztreseno planinsko selo „Štiple", s kterega je Črni Juri leta 1804. sušca meseca Jagodin in Batočin napadal.
Črni Juri je, kakor sem rekel, s sela Stiple proti Beligradu morivno za divjimi Turki dirjal; jaz pa grem od todi po lepi moravski ravnini v Jagodin, kjer ni o Turku več ne duha ne sluha. Na poti sem srečaval velika krdela naših južnih bratov Bolgarov, ki so šli iz Turške s svojimi pridnimi rokami in bistro glavo po Srbii si vsakdanjega kruha služit. V velikem krdelu lepih čvrstih fantov videl sem sive starčke na palico se opiraje za njimi krevljati,   za njimi pa male,
•) Rodila se je spomladi leta 1804.
bose in raztrgane fantičke cepljati. Srce me vsegdar zaboli, kadar vidim nesrečne brate bežati iz lepe plodne Bolgarije, da si na tuji zemlji s krvavimi žuii kruha služijo.                                                          (Dal. prih.)
----   216   —-
Ozir po svetu.
Potopis iz Srbije,
Spisal dr. J. Podlisčekov. (Dalje.)
Od Stiple do Jagodina je uro hodi;.cesta je ravna in prilična. Mesto Jagodin stoji v lepi ravnini; ob kraji mesta na  kragujevški   cesti   se  vidi  nova pravo-
slavna cerkev; tej cerkvi nasproti pa stoji še neka stara turška mošeja, z visokim in okroglim stolpom (turnom), s kterega je še pred nekoliko leti turški der-viš (duhoven), se okoli njega v višini sukaje in skozi nos govoreč in pevajoč, pravoverne (tako Turki sebe imenujejo) k vsakdanji molitvi klical. Na tej mošeji je streha brez strehe, to je, ostala so še rebra nekdanje strehe, pa tudi stolp je čisto gologlav, in ozidje mošejino , kjer se že davno „ala" (turški bog) ne moli, in se Mohamed njegov prerok, ki je prvi za Bogom, ne časti več, je razpadlo v grde razvaline, v ktere Srbi zdaj svoje svinje zapirajo, in kavke si svoja vesela prebivališča izbirajo. Razvaline te opominjajo narod strašne nekdanje sužnosti, ga opominjajo Boga, kterega je pred 50 leti še plaho po šumah in hostah skri-vaje se molil, pa ga zdaj, osloboden nečloveškega rob-stva, javno časti v lepi cerkvi, pred ktero je nasprotna cerkev polomeseca otemnela. Bog daj , da skoraj po vseh jugoslavenskih deželah polomesec pred svetim križem otemni, kakor je otemnel po lepi Srbii!
Ker že o mestu Jagodinu govorim , ne morem si kaj, da ne bi se spomnil junaškega moža, ki je prvi srbskemu narodu pokazal, da se jarem turškega sužtva zlomiti more, — moža, ki je prvi turški jarem zlomil in Turke iz vse današnje Srbije in še dalje naprej kroz Niz do mesta Zofije iztiral in tako nad vso današnjo Srbijo in nad gornjo Bolgarijo vladal. Ta junak bil je Koča Petrovič iz lepega sela Panje ve-a pri Jagodinu. Koča, po turški Veliki Petrovič, je bil trgovec, gotovo svinski, kar so vsi imenitniši srbski trgovci in junaci bili, in so še dandanes. Ko trgovec je Koča večkrat v Avstrijo šel. Leta 1787. je v Avstrii slišal, da bode med njo in med Turško kmalu vojska. Koča se vrne v Srbijo, in gre po vsej deželi od kraja v kraj, od mesta v mesto, se združi z imenitnišimi ljudmi, jim tiho šepta na ušesa, kar je slišal v Avstrii in jim svetuje, da je treba, lepe prilike 8e poslužiti in prijeti za orožje. Ves narod je K o če ve besede radosten sprejel in ga za svojega vojvoda izbral. Ves narod se brž skrivej in na tihoma pripravi za vstajo in za boj s Turkom. Modri Koča izbere in odredi med narodom imenitniše može za četovodje, bar-jaktare, zastavare (zastavonositelje) itd. in naredi vse, kar je potrebno bilo za boj.
Leta 1788. napove carica ruska, Velika Katarina, Turku vojsko. Cesar avstrijski Jožef II., njen zaveznik, postavi ob celi dolgi turški granici svojega velikega carstva vso svojo vojsko, in pokliče ves narod srbski, da se vzdigne in Turkom odpove pokornost. Brž je bil ves narod srbski na nogah ter zgrabi za orožje. In brž se začne tako imenovani: „Kočin rat", to je Kocina vojska, v kteri je drug druzega baral: „imaš dober handžar? imaš dobro sablo? dobro puško? imaš dovolj svinca in puškinega praha itd.?" ^Za kruh in jčlo v tem ratu, kterega je ves narod z najve-čim navdušenjem pričel in v kterem se je z največo hrabrostjo boril, nikomur mar ni bilo. Dokler je slavni Lavdon Beligrad tolkel, ni Koča samo branil, da nobena turška armada Beligradu na pomoč ni mogla priti, ampak je Turke tudi iz vse Srbije tiral, jih do Zofoje zapodil, in potem nad to zemljo sam vladal dve leti in nekoliko mesecev. V tem je avstrijska vojska vzela Šabac, ktero mesto je Mohamed II. leta 1470. sezidal, vpetrebivši lepo in zgodnjo priliko kralja Matjaža (Matija Korvina, sina Janeza Sibinjanin-a-Hunijada), kteri se je takrat nepošteno s češkim kraljem Jurjem Podie-bradom boril, in po nepotrebnem prelival kristjansko kri, namesti da bi bil vse svoje moči obrnil zoper Turka. Cesarska vojska je vzela tudi Požarevac in Smederevo, kjer je  Juri  Brankovic   (bolje   Juri  Vukovi6,
----   217    ----
srednji sin Vuka Brankoviča, izdajnika v kosovopolj-akem boji) grad in današnjo trdnjavo leta 1435.—1436. sezidal. Cesarski vojski na podporo bil je samo še Beligrad. Zdaj se oslobodijo in osrčijo trije turški govoreči Srbi, gredo med Turke v Beligrad in zabijejo na beligradski trdnjavi tri, cesarski vojski največo škodo delajoče topove, pa se vrnejo zopet nazaj k Lavdon-u, kteremu se je moral  potem Beijgrad 1789.   leta  udati.
V Kocini vojski se je tudi Črni Juri, takrat kakih 25 let star, vojskoval kot desetnik (koplor) pod kapitanom Radičem Petrovic-em in se je pretepal s Turki okoli Užice in Rudnika.
Radie, pod polkovnikom Mihajlovic-em, je imel v svoji četi kakih 2000 mož samovoljnih Srbov (se ve, da kapitan Radie in polkovnik Mihajlovie sta bila Srba) in Črnega Jurja z 100 možmi hajdukov. Nekega dne dozn& Radie po ogleduhih, da se je v Užici 12.000 mož zbralo turške vojske z namenom, da doide Beligrajdu na pomoč. Zdaj popraša Radie svojega desetnika Črnega Jurja, kaj je storiti? Desetnik Juri Petrovič mu odgovori: No, kaj? pobiti jih! Pa kako? — mu zavrne Radie — nas je samo 2000 mož, al Turkov je 12.000. To je lahko — odgovori desetnik Juri. — Kakor ena huda paprika j6d za 20 ljudi razhudi, tako je nas ta turška vojska razhudila, da vsaki od nas hoče 20 Turkov nase vzeti in jih pobiti! Mi moramo— nadaljuje desetnik Juri — malo turško mesto Požega blizo Užice ponoči napasti in zapaliti. Turki v Užici bojo praskanje pušek slišali, veliki ogenj v Požegi zagledali , in vsi se bojo vzdignili in Požegi na pomoč hiteli. Mi moramo med tem hiteti, da se z velikim, v Požegi dobljenim plenom umaknemo. In tako se je tudi zgodilo: Desetnik Juri udari ponoči s svojimi 100 hajduki na Požego in jo zapali na vseh straneh! Kapitan Radie pa vse oplenjeno blago v planino spravlja. Kmalu pride vsa turška vojska iz Užice. Srbi bežijo, Turki jih podijo globoko v planino, ^kjer jih Srbi v temni hosti po zasedah pričakujejo. Črni Juri pogleda iz zasede po svoji dolgi puški turškega voditelja, nekega Lomigorič-a, poturčenjaka, in ga pahne v večnost. {Se ve, kogar je Črni Juri po svoji puški pogledal, onemu ni več solnce sijalo). Od vseh strani prasnejo srbske puške, da Turki padajo mrtvi na zemljo kakor snopje. Turki brez voditelja preplašeni bežijo, Srbi jih podijo in iz zasedi na nje skačejo , jih pokajo in sekajo! Zmaga je bila popolnoma na srbski strani; Turki so bili grozno tepeni, le nekoliko njih je življenje odneslo v nevrednem begu.
Tako je desetnik Črni Juri Petrovič prvo svoje junaštvo kazal v Kočinem ratu. Boj med Avstrijo in Turško je po vzetem Beligradu še trajal do leta 1791. Pripoveduje se, da so cesarskega generala Lasei-ja Turki podkupili, da je brez svinca in železja s samim puškinim prahom na Turke pokal! Al Koča Petrovič je zavzel na Donavi blizo Oršave neki tako trden položaj, da ga Turki z vso svojo silo niso osvojiti mogli! In tako je branil srbski ta Leonid na svojih Termopilah Turkom pot v Srem in v Banat dolgo časa, dokler ga ni neki Vlah izdal in Turkom skrivnega pota do njega pokazal. Turki pridejo do Koča zdaj od treh strani, ga vjamejo živega in na kol nasadijo! In potem divjajo globoko v Banat in v Srem! In tako je vojska cesarja Jožefa s Turkom nesrečno se skončala za-nj, pa še bolj nesrečno za srbski narod, ki je po Kocini smrti zopet padel v turško sužnost, in je v nji zdiho-val, dokler ga ni nekdanji desetnik Črni Juri Petrovič leta 1804. oslobodevati pričel, in ga tretji junak srbski leta 1815. Miloš Obrenovic s svojim junaštvom in s svojo diplomatiško pogumnostjo, mislim, za vsegdar oslobodil.                                          (Dal. prih.)
------    224------
Potopis iz Srbije.
Spisal dr. J. Podliščekov. (Dalje.)
Srbski narod še zdaj broji (šteje) čas od Kocinega rata (vojske), ali od Kocine krajne (konca). Ako po-prašaš Srbina: koliko si star? ti odgovori: rodil sem se o Kocinem ratu; bil sem dečko o Kocinem ratu ; ženil sem se o Kocini krajni; zidal sem hišo o kocinem ratu ali o Kocini krajni itd. In čestito je, da narod srbski ohrani svojega najslavnišega junaka v večnem spominu, kajti on je prvi narodu kazal, kako se mora lomiti turški jarem. On ga je sam prvi zlomil, in narodu kazal, da silni Turki niso nepremagljivi. Po njegovi nesrečni smrti je zajajira postopal drugi narodni junak Črni Juri in po Črnem Jurji tretji junak narodni Miloš Obrenovič. Da ne bi bilo Kočo Petroviča, ne bi bilo tudi JurjaPetrovič-a; in ako ne bi bilo Jurja Petrovič-a, ne bi bil narod imel od-rešnika svojega v Miloš Obrenovic-u, in narod srbski bi bil morebiti še dandanes turški suženj.
" Od Jagodina je cesta lepa, gladka in ravna do Aleksinca; imenujejo jo „carigradsko cesto", ki je zmiraj polna volovskih vozov, srbskih vozarjev, ki blago iz notranje Srbije in iz Turške v Beligrad počasi cicajo in iz Beligrada drugo blago nazaj. Ubogi vol tukaj grozno dosti trpi; on mora v strašen plug vprežen globoko zemljo orati in mora vse blago bogate Srbije ali po strašnem blatu in mlakah ali po trdih cestah sem ter tje prevlačevati; pri tem je on večkrat, pozimi zmiraj, lačen, ker si mora živeža sam in tudi izpod snega iskati. V lakoti se pa še zime (mraza) trese, ako ga težak jarem neugreje, ker v Srbii toplega hleva ni; srbski vol ne pozna druge toplote, nego jarmove in solnčne.
Za uro hoda pridem po lepi cesti, da lepša biti ne more, do velike reke Mora ve, na kteri krasen in dolg most na čolnih plava; pred mostom pa stojijo srbski pontonirji. Unkraj mosta stoji malo mesto Čuprija na desni ravni obali Morave, skozi kterega peljd čari-gradska cesta. Kakor vsa srbska mesta, ima tudi malo mestice Cuprija začetne šole za možko in žensko mla-dež; tu je tudi jetnišnica za grešne ženske in tudi za take možke, ki niso veliki hudodelci. Od Cuprije hitel sem dalje proti Paraein-u. Celo pot srečavam nato-vorjene volovske vozove in krdelo za krdelom umetnih in neutrudljivih, nesrečnih zemljedelcev iz Bulgarije! Oj, kako bi plodna lepa Bulgarija cvetela, da bi marljive roke poštenih, krotkih in miroljubnih Bulgarov domd za narodno korist krvave žule dobivale! Bog daj, da pride skoraj čas, da bi mirnemu Bulgaru z njegovo bistro glavo ne bi trebalo iti z lačnim trebuhom za kruhom! Da bi skoraj čas prišel, da bi se na svojem ognjišču ne bal za svojo ženo, lepo hčerko in za bistro svojo glavo! Po lepi ravnici sem videl lepo polje brez nepotrebnih velikanskih ograj ; videl sem neštevilna krdela razne živine in pri nji pastirje pokrite s kučmami, ki so iz kož celih koštrunov narejene, pred kte-rimi bi slovenski otroci kakor pred povodnim možem plaho bežali.
V kakih treh urah prišel sem srečno v lep Para-čin, kjer sem prenočil pri svojih prijateljih v veselem društvu. Kroz Paračin teče bistra in brza reka Črni ca. Mesto ima kakih 900 hiš in žitelji so večidel trgovci in rokodelci, pa vrlo priljudni meščanje. Ako smem bilar, karte in šah in druge igre evropejski kulturi prištevati, istina je, da je kultura ta po lepi carigrad-ski cesti že do daljnega Paračina prispela in ga kakor Kragujevac, Jagodin, Kruševac izobrazila. Kavane so polne možkih, ki veselo duhan puhajo, kavo, vino, rakijo in čaj srkajo, karte, šah, bilar itd. igrajo. Tudi v lepem Paračinu so razvaline neke turške cerkve, in strašne razvaline velike nove pravoslavne cerkve, ki je Paračincev grozno veliko stroškov prizadela, pa razrušila se, predno je bila dodelana.    Strašna škoda!
Iz veselega in lepega Paračina dospem v malo urah po prekrasni cesti in prekrasni ravnini, ktero v veliki širjavi temni hribje obrobujejo, v selo Jovanovac, kjer nisem niti hiše niti poslopja videl, izvan lepe po-Štarske hiše in gostilnico. Kje so in koda so raztresene druge seljaške hiše? ne vem. V gostilnici zagledam človeka, kteri mi je bil po licu znan, da je iz češke, v duševnem in narodnem napredku hrabre dežele; tudi on je mene poznal, da nisem rojen Srbin, al mislil je, da sem Slovak iz bahajoče Magjarske, česar bi si nikdar ne želel, ne samo zato, ker postopanje oholih Magjarov z nemagjarskimi narodi — resno grajo zasluži, temuč tudi zato ne, ker sicer duševno daroviti in bistri Slovaki iz zelo prevelike miroljubivosti magjar-skim bahačem nikakega upora ne zoperstavljajo. Po«-našam se, da sem Slovenec; če tudi smo razdeljeni v več dežel, je vendar bela Ljubljana sredotočje duševnega napredka slovenskega naroda, in mi Slovenci imamo po svojih raznih deželnih zborih, izvan malo-kterih, pogumne narodne zastopnike, ki neprestrašeno trdijo n&rodno pravo Slovencem.
Iz Jovanovca prišel sem po bolj vegasti zemlji v lepo in veliko selo Ražnjo, ki ima vrlo lepe hiše in malo cerkvico. V veliki krčmi sem opoldne pri oštirju, mladem srbskem človeku, malo sirovega kislega zelja in nekoliko fižolov s čebulo ručal in pri slabem tem ručku kruh s črnim vinom zalival, pa se ž njim marsikaj pogovarjal, kajti veselilo me je med Cincarji vendar enkrat Srbina oštirja najti. Ko se od njega na voz  stopivši poslovim,   me  pozdravlja   „reisen Sie
225
glucklicb, bester Herr!" „0d koda tebi nemačko?" ga začuden poprašam. ,,No, od koda?" mi odgovori; ,,od tamo, od kodar mi i drugi jezici. K meni zahajajo — mi govori na dalje — ljudje vseh dežel in vseh ver, in od njih naučil sem se vseh jezikov; govorim turški, grški, cincarski, vlaški, nemšk in vse, kar vam drago." Srbski narod je res navadno darovit. Vsak trgovec zna po več jezikov, ki se jih je mimo grede naučil; mnogo pri-prostih seljakov sem že naletel, ki so govorili vlaški, turški, grški, cincarski. Posebno po mestih so mnogo-jezičniki; samo nemški malo kdo znd, ker Srbin na „Švaba" mnogo bolj mrzi, nego na Turčina; zato sem se nemški govorečemu mlademu oštirju v Ražnji res zelo čudil.                                                     (Dal. prih.)
232
Ozir po svetu.
Potopis iz  Srbije.
Spisal dr. J. PodliŠčekov. (Dalje.)
Od Ražnje drdram naprej proti slavnemu očasu srbskega vstanka, najimenitnišemu bojnemu polju De-ligrad-u. Davno sem že videti želel ta kraj srbskega junaštva, zato sem hitel do njega, kar se je dalo, mislec, Bog ve, kaj da vidim onda — pa videl sem — nič!
Selo Deli grad stoji na veliki, zgodovinsko imenitni jako lepi ravnini desne obali bolgarske Morave. Na severni strani staroslavnega, a tako zel6 raztresenega sela, da se komaj še nektera hiša vidi, teče mnogokrat suh potoček, ki si je grozno strme, 4 do 8 čevljev globoke bregove izkopal v proteku svojem. Nad njegovim levim, visokim in strmim bregom so v daljavo in širjavo grabni, zemeljski nasipi, okopi itd. V teh zemeljskih okopih so se Srbi devet let borili in Turčinu pot v Srbijo zapirali. Po sredi teh zemeljskih nasipov gre namreč lepa carigradska cesta, ki se pri malem potočku na kruševačko in paračinsko deli. Na carigradski cesti v sredi okopov je lepa gostilna. Neki čuden nagon me je tudi tiral, da sem to slavno, s človeško krvjo celih devet let grozovito gnojeno bojno polje prehodil od široke bolgarske Morave do daljne goste šume. Na Deligraduje najprviPetar Do brin ac Turkom se uprl in jim pot na Kruševac in Paračin zaprl, te okope hrabro branivši in si tukaj večno slavo s   svojim   junaštvom  pridobivši.    Njemu   je   priskočil
vsaki čas hajduk—junak Stan oje Glavaš in hrabri Milenko Stojkovic iz bližnjih šum in planin na pomoč. Mnogokrat je kakih 3000 do 6000 Srbov silni turški trumi 30.000 do 60.000 mož pot v Srbijo zaprlo; dokler je junaško PetarDobrinac branil Deligrad, odbil je vsako turško , če še tako veliko vojsko tako, da mu nič storiti ni mogla. Tako strašno je Črni Juri utrdil Deligrad, da se je pod hrabrim Vuico Stojkovič-em s svojimi 3000 vojniki še 6 tednov držal, ko so Turki leta 1813. že vso Srbijo zavladali in tudi Beligra*d, Smederevo, Sabac itd. vzeli. — Na carigradski cesti je v sredi teh okopov velika krčma, blizo nje je zdaj nova ljudska šola in po njeni veliki ravnini stojijo stare šupe, ostanki in rebra trgovskih šup vsakoletnega deligrad-skega sejma; kajti na Deligradu je vsako leto naj-veči srbski sejm, na kterega dohaja narod iz vse Srbije in iz Turške z obilim živim in mrtvim, umetno izdelanim blagom.
Iz Deligrada sem v kakih dveh urah po krasni cesti vAleksinac pridrdral. Aleksinac je novo mesto iz časa srbskega vstanka. Kako je to mesto postalo in od koda mu je to ime, ne vem. Gotovo so Srbi ob času svojega vstanka v početku tega stoletja svoj stan tukaj imeli in od toda mesto Niš napadali, in da se je s časom iz tega njihovega stana lepo mesto Aleksinac izredilo; kajti mesto Aleksinac je po mojih mislih za brambo vrlo sposobno. Ono ima kakih 3000 duš, re-alno-gimnazijo in ljudsko šolo za dečke in deklice. Se ve, da po Srbii učijo žensko mladino izučene učiteljice, V Aleksinc-u je velika kvarantina (zdravstvena zaprtija zavoljo kuge), v kteri se ljudje prisedši iz Turške zadržujejo. Kvarantino ogledavšemu mi pov6 upravitelj njen, ki je zajedno tudi njen lekar, sivi starček gosp. Slavuj: „Evo, gospodine, danes sem dobil 200 Bulgarov iz Turške v kvarantino !" Ko ga vprašam, jeli jih vsaki dan toliko dobi, odgovori mi, da včasi še več. Pokazal mi je tudi potne liste, ki jih nesrečni Bulgari od turške vlade dobivajo in seboj nosijo. Kaj mislite, kakošni so ti potni listi? Prav taki so, kakor so bili ob času Bach-ovem avstrijski „Haimat-šajni"; razlika je samo ta, da namesti nemškega so narejeni v francozkem jeziku in namesti druzih jezikov avstrijskih narodov stoji turški jezik. Ze po teh potnih listih se vidi, da ima franco z ki jezik v Turški prvenstvo pred vsakim drugim jezikom. Koliko pa je fran-cozkih prebivalcev v sultanovem carstvu, kjer njih jezik vlada, ne vem; kdor ve, prosim ga, naj mi pove\ Kdo pa čita take potne liste nesrečnih Bulgarov? Bul-gar sam gotovo ne, ker jih ne razume; divji turški straž&r na srbski granici ravno tako ne; da bi jih srbski stražarji citati znali, o tem še misliti ni; lekar in upravitelj kvarantine pa jih tudijie razume in deželne oblasti v Aleksinc-u tudi ne. Čemu tedaj taki potni listi? to sam turški allah ve! — Mesto Aleksinac ima lepo vredjene, široke in ravne ulice, lepe hiše in me-stice ima veliko trgovino s Turško. Tu na turški granici je tudi izvrstna pivarna in izvrstno pivo, da jej v Srbii izvan Beligrada para ni; gotovo tudi Ljubljan-čanje nič bolje ne kuhate. Tudi vino je vrlo dobro; vinogradi ležijo na severo-iztočni strani mesta med visokimi hribi, kteri jih varujejo mrzlih vetrov. Kake pol ure izvan mesta je na reki Moravici lep mlin gosp. Rista Prendic-a, srbskega tatarina (pota), kterega srbska vlada v Carigrad pošilja. To je tretji mlin v Srbii meni znan, in hvale vreden. Malo mlinov je na Kranjskem meni znanih, ki bi se s Prendic-evim meriti mogli; pa gotovo ni nobenega tako bogatega raznotere perutnine kakor je Prendičev, kjer je kokoši, rac, gosi, puranov, pavov itd. raznega roda, da se čudiš.
V Aleksinc-u sem se jako začudil videti vpivarni pri
233
peneči pivi sedečega kapitana v avstrijski uniformi! Kako in v kakem poslu ste^vi tukaj? ga začuden vprašam. Jaz sem kapitan Emil Čučkovič, graničar iz Petrina, mi odgovori, in tukaj sem avstrijski poštar. Vsaki teden dvakrat nosim pisma, ki po srbski pošti iz Avstrije za Turško pridejo na turško granico in ondi prejemljem pisma iz Turške za Avstrijo, da jih dam srbski pošti. Turška granica je od Aieksinc-a samo eno uro dalječ in Avstrija drži za to uro daljave svojega poštarja v daljnem Aieksinc-u, kajti Srbija ni v nikakoršni zvezi niti s Turško niti z Avstrijo. To nam iz Avstrije velike sitnosti dela, kajti mi moramo svoja pisma kakemu prijatelju v Beligrad pošiljati pa ga prositi, da jih avstrijski pošti da, in onda pisma za nas sprejme in jih nam po srbski poŠti pošilja. — Brez prijatelja v Belem gradu niti bi mogel komu v Avstrijo pisati, niti bi od tam kako pismo ali novine dobil. Priljudni avstrijski kapitan ima vrlo slab položaj v Aleksioc-u, ker tukaj na švaba, posebno pa na švabsko uniformo vse mrzi. Imenujejo ga sploh švabskega pismonosa ali tudi švab-skega ogleduha. Vrli mož je bil srčno vesel, mene ,,švaba" v društvo dobiti, pa tudi jaz njega; pogovarjala sva se midva „švaba" vsak večer pri peneči pivi, se ve, da po srbski. Pripovedoval mi je, kako vesele dni je v Ljubljani vžival, jaz pa sem lepi Zagreb hvalil. Tako o mili domovini se pogovarjaje sva si želela <loma biti.                                                     (Dal. prih.)
-----   240   ------
Ozir po svetu.
Potopis iz Srbije.
Spisal dr. J. Podliščekov. (Dalje.)
Prebivavci mesta Aleksinc-a in njegove okolice so Bulgari in nekaka zmes Srbov in Bulgarov. Pri njih sem videl, kako en sam človek z dvema voličema njivo orje. Njih plug je brez plužin in celo lahak; voliča ga brez težave vlečeta; nihče ju ne vodi; tudi plužnarja nad volmi se derečega ni; ker plug nima plužin. Bul-garin   sam,  z   eno roko  majheni plug,   z   drugo   lulo
med zobmi drže* in duhan  pušaje,   počasi  za voličema mendrd.
Nek lep popoldan sem s prijatlom kapitanom Vaša Simič-em šel v turško carstvo. Carigradska cesta od Aleksinc-a do Turške je tako strašno grda, da ni vredna imena poti; pravijo pa, da je naprej po Turški še grša! Kdo jo je naredil, ali Grki ali Rimljanje, Srbi ali Turki? ne vem. To pa je gotovo, da že več vekov je nobena živa duša ne popravlja, da jo vedno prenarejajo plohe in druge uime, in gladijo jo Bulgari in velike karavane natovorjenih konj, ki trgovsko blago med Turško in Srbsko sem ter tje na hrbtu prenašajo. V poli ure sva prišla do prve srbske stražnice pod visokim hribom v globokem žlebu stoječe; pred stražno kočo je stal pan-dur globoko zamišljen z dolgo puško, notri so pa njegovi drugari na gosle brenkaje veselo popevali. — Cez nekoliko časa prideva do druge stražnice, pred ktero je tudi pandur z dolgo puško ves zamišljen in v zemljo gledajoč se sprehajal. Ne vem, kaj neki imajo ti ljudje misliti, da tako zamišljeni izgledajo? Brž ko ne nič ne mislijo! Pred hišo je bil lep, dobre vode poln in velik vodnjak ali bunar (štirna), v hiši pa je bilo polno pandurjev, ki so duhan pušili in na gosli popevali, med njimi pa tudi turški vojniki. „Pomozi bog!" jih noter stopivša pozdraviva. „Bog vam po-mozi!" odzdravljajo pri najinem ulazku omolknivši in pokoncu stopivši Srbi in Turki. Veliva jim, naj se vsedejo in dalje poj6, vsakemu pa čibuk duhana ponudiva. Hvaležni so ga sprejeli. Svoje čibuke zapalivši, počno nama dokazovati, kako ondi v prijateljstvu živijo , drug drugemu pomagajo in si potrebnih reči po-sojujejo. Mi smo tukaj brača, reče neki Turčin, drug brez druzega ne moremo živeti; mi trebamo od njih to, a oni od nas to, in tako dohajamo mi k njim, a oni k nam. Mi smo ondi sosedje na samoti v šumi, zato je treba, da se ljubimo; nam vsem bi bilo tukaj v hosti grozno težko živeti, da bi se sovražili. Mi vsi smo sluge; mi smo carovi, a oni so kneževi; car ali knez vse jedno je; mi moramo samo poslušati, kar se nam zapoveduje in prepoveduje. Po tem govoru Turki čibuke izpušivši vstanejo, in naji k sebi na turško stran povabivši odlazijo.
Od srbske stražarne hiše je kakih 20 korakov do prave meje turške; tik pred mejo je velik, visoki gomili podoben griček, na njem pa stoji velik lesen križ brez božje podobe in brez vse umetnosti iz dveh ote-sanih brun narejen. Misle, da je to kak grob, po-prašam pandura, kdo daje tukaj pokopan? Nihče ni tu pokopan — mi odgovori — križ je le znamenje, da je ta zemlja srbska, unkraj meje je turška. Meja med turškim carstvom in kneževino srbsko je meja popolnama tega imena vredna. Zagrajena je visoko in gosto s košatimi vejami, grmovjem, trnjem itd., po hribih in dolinah, polji in ho-stah tako dobro, da iz Srbije noben zajec na Turško ne more, niti iz Turškega v Srbijo. Skrijejo naj se meje slovenskih zelnikov pred to mejo. Na cesti so med to res pravo mejo zmirom dobro zaprta vrata, ki se samo popotnikom odpirajo. Tudi nama se odpro, da smukneva kroz nje na Turško, kjer se nama tik meje pokaže nov, grozno trden gradič, ki je poln lukinj, za puškine strele napravljenih; v njem so turški stražarji in pred njim je lep nov vodnjak, malo naprej je mala, stara hišica neke vdovice Turkinje, kjer ima neki cincar krčmo. To je grozno slaba ga-stilnica na granici, pa vendar le dobra zato, ker je edina za popotnike in trgovce; na srbski strani ni nobene. Tudi midva greva noter na čašo vina, in nudiva turške vojnike ž njim, al nobeden se ni dal zapeljati, da bi bil vino pil;   kave so pa posrkali in duhana po-
i
-----   241    -----
žgali sila veliko. Skrivaj sem poprašal krčmarja, ali ti Turki res nikoli vina ne pij6? O, pa še kako! — mi odgovori — pij6 vsi vino in rakijo, samo da jih nihče ne vidi; tudi drug drugemu ne zaupa; posamem prihajajo k meni zdaj ta, zdaj ta; hitro zvrne čašo rakije (žganja) ali vina, pa gre, pride zopet, popije in gre ali napolni čibuk, se vsede, kave zahtevajoč, pri kteri dolgo sedi duhan pušeč, med tem pa čašo za čašo vina ali rakije izpraznuje. Tako — pravi — delajo vsi. Zdaj pa potegnem jaz iz torbe kračo, narežem lepe kosove, in Turke, ki po svojem verozakonu ne smejo svinjskega mesa vživati, zapeljujem ž njimi, kakor nekdaj satan Kristusa, — al nič nisem opravil. Krčmar se mi smeja in mi na uho pošeptd: „Ali vidite, kako se jim sline cedijo! Da imam jaz takega lepega mes&, vsega mi še danes pojed6, pa tako, da ne bi drug za druzega vedel, in koliko bi pri njem še vina potočil!" Zdaj se oglasi ombaša, zapovednik vojakov: „Gosp6da! na svinjsko mes6 je treba dobrega vina; jaz bom plačal; daj gospodinoma vina, oštir! Zdaj pokliče za naji vina drugi in tretji Turein in redom vsi. Gospoda, morata, da pijeta, da pomnita, kdaj sta bila na Turškem. Na meso je treba vina, po vinu bota dobro spala, pijta! pijta!" — tako nudijo naji. Midva pa jim dajeva kave za kavo, čibuk za čibukom. E! — se oglasi zopet ombaša — škoda, da vaji ni jutri ondi, ko pride veliki vezir z inženirji in z mnogo gospodo le-sem; že je v Nišu, in od todi bode novo cesto vbral, — do Carigrada.
Toliko iz sultanovega carstva, kjer sem dve uri prvikrat v turškem društvu, če tudi ne nobel, pa vendar veselo živel. Vrnila sva se s kapitanom nazaj v Aleksinac.                                               (Dal. prih.)
------    247    -------
Ozir po svetu.
Potopis iz Srbije,
Spisal dr. J. PodliŠčekov. (Dalje.)
Res jako me je mikalo  iti  v dve uri   od granice oddaljeni Niš in na bojno polje Kamenica,   kjer je
-----   248   -----
v                        v
1809. leta junak Štefan Sinželic s svojimi junaki za dom in narod slavno smrt storil. Rad bi bil videl gradič na Kamenici, ki so ga Turki iz samih mrtvaških glav sezidali! Od tako grozovitega grada bere se v basnih, al pri Nišu stoji v resnici! V njegovih strahovitih stenah je gotovo tudi glava slavnega Štefana Sin-želic-a vzidana, ki je na Kamenici s svojimi 2000 Re-savci svoj zemeljski obkop proti 60.000 mož jaki turški sili junaško branil in vse silne turške napade hrabro odbijal cel teden. Grabni okoli nasipov so se tako napolnili mrtvih Turkov, da so se z obkopom zravnali in da so Turki po mrtvih v njega hromeli! Pa vselej so bili nazaj pahnjeni in so mrtve okoli obkopa strašno ugomiljavali. Veliki vezir, zapovednik turške vojske, strašno razkačen, ker ni mogel s tako grozno silo malemu obkopu zapovednik postati, srdito zažuga svojim Turkom strašne besede govoreč: „Ako vi v prvem napadu obkopa ne vzemete, hočem vam glave sekati, ž njimi topove polniti, in ž njimi srbski obkop biti!" Te strašne besede so pomagale! Turška vojska, grozovitega vezirovega groženja oplašena, udari kakor besna (nora) na mali obkop in hromi kroz gomile mrtvih v njega. Sinželic videvši, da mu ni mogoče, strašni sili ubraniti se, in da ne bi Turkom živ v pest prišel, zapali barutana (shrambo puškinega praha) v obkopu, pa švigne on, njegovi Srbi in vhajoči Turki v zrak proti nebesom. Da so se prej vrnili, predno so do njih prihiteli, se ve\
Iz Aleksinc-a se prepeljani na brodu kroz derečo in sila globoko korito kopajočo bulgarsko Moravo na njeni ravni levi obali v lep opraviteljstven gradič Pr kilo vac, okoli kterega so po lepi bulgaro-moravski ravnini velika in gosta sela. Domači Srbi imenujejo prebivalce  teh   sel  Arnavte.    Al oni  so  toliko Arnavti
-v
kakor jez Svaba! Da, oni so lepo, čisto pleme naroda srbskega, so visoki, krepki, plečnati, in res lepi ljudje, ako smem strašno zamolkle in brkaste obraze, koren -jaška, kosmata in zaraščena telesa lepa imenovati. Ti lepi Srbi so pravega srbskega stroja, imajo dobro vrezan srbsk obraz in govorijo čisti, čvrsti in krhki jezik srbski. Al Srbinu je vse Arjiavt, kar je iz stare Srbije, kakor mu je vse Svaba, kar je unkraj Save domd. In teh čistih Srbov bo tretji rod še Ar-navt, kakor bojo iz Avstrije došlih Slovanov otroci otrok še čisti in pravi Svabi, če tudi nemškega jezika še nikoli slišali niso in ga ne bodo. Da, Srbin bolj pisano gleda in mrzi na Svaba in Arnavta, kakor na Turčina! Zakaj on svoje brate, avstrijske Slovane Svabe in svojo bračo iz stare Srbije Arnavte psuje? zakaj, tega ne vem; a gotovo ni lepo !
Neko nedeljo grem v Aleksinc-u k službi Božji, se ve v pravoslavno cerkev, ker druzih cerkva v Srbii ni izvan v Belem gradu, ker so cerkve vseh v6r, novih in starih. Ko pridem v pobožnega sveta polno cerkev, prižgejo pri oltarji tako veliko svečo kakor so kdli pri telegrafu. Zdaj mi pošepta z menoj v cerkev prisedši gospod na ušesa: „Evo, gospodine! vam so to čast uči-nili i prižgali veliko svečo! Tako storijo tukaj vsakemu prvikrat v cerkev prisedšemu.
Iz Aleksinc-a grem po lepi cesti in ravnini ob reki Moravici, na kteri je mnogo lepih vasi in malnov, v šest ur oddaljeno mesto Banja. Drdram mimo med hribe skritega samostana sv. I Ti j a nad lepim selom Sr-botin-om. Ravne obali reke Moravice so vrlo lepo obdelane, in lepe vasi in malni kažejo premoženje prebivalcev. V bližnji daljavi pa zapirajo hrij?je popotniku vsak daljnji pogled na levo in desno. Cez kaki dve uri pridem na kraj ravnine, kjer Moravica izmed visokih in šilastih hribov v lepo polje hiti in kjer se alek-sinška z   deligradsko   cesto  druži.   Tukaj se vidijo na
prvih dveh jako šilastih hribih obeh bregov Moravice razvaline starih gradov, o kterih ničesa pozvedeti nisem mogel. Pa gotovo so ti gradovi nekdaj stražišča bili, so nad obema obalima reke Moravice vladali in pot v njeno strašno tesno sotesko zapirali. Od toda grd združena aleksinško-deligradska cesta ob Moravici po globokem in tesnem žlebu, med visokimi hribi, od kodar se samo v nebo vidi. Na levo in desno je pa hosta in skalovje po strmih bregovih, med kterimi se šumeča Moravica hitro naprej suče po globokem, z velikimi skalami in kamenjem napolnjenem koritu, vštric kterega je skozi vse tesnjave lepa cesta, ki se kakor Moravica po globokem žlebu sem ter tje med tesnavami zavija. Za selom Bovan se mi lepa, dobro obdelana dolina razgrne, okoli in okoli z zaraščenimi hribi zagrajena. Iz nje pridem v drugo ravno tako sotesko in iz te v veliko, vegasto, rodovitno in dobro obdelano banjsko ravnino, okoli ktere stojijo v velikem okrogu velikan Rtan in drugi visoki hribje, kterim imena ne vem. Po lepi ravnici naprej drdraje pridem do dobrega, lepo obzidanega, popotniku za počitek s klopmi oskrbljenega studenca. Ta studenec je dal knez Mihael pri svojem prihodu v Banjo leta 1862 obzidati. Ob srbskih cestah in potih se nahajajo povsod in pogostoma lepo obzidani studenci, s klopmi in koriti, da se popotnik more spočiti in živinico svojo napojiti; al tako lepo obzidanega kakor pri Banji nisem nikjer videl. Od tega studenca je kako uro do Banje, malega mesta, ktero ima, kakor vsako srbsko mesto, svojo učiteljico, da dekleta podučeva, in svoje učitelje za fantiče. Banja je zel6 podobna naši Kostanjevici na Dolenskem. Imenitna je zavoljo zelo vročih zdravilnih toplic, kamor bolniki cele Srbije zdravja iskat hodijo. Voda je tako strašno vroča, da bi se vsak v nji skuhati moral, ako bi ne bila mrzla voda v toplice napeljana. — Te toplice so izvrstno zdravilne in bojo menda kadaj še po svetu slovele, pa Banja leži tudi v vrlo zdravem kraji, kakor je na napeti ravnini na primer lepi St. Jernej na Dolenskem. Že za tega milega podnebja voljo bodo kadaj bolniki iz severja v Banjo dohajali. Od Banje je do Turške samo dve uri, do mesta Knjaževc-a šest, do Aleksinc-a in do slavnega Deligrada tudi šest ur. Stoji tedaj v sredi pota med Knjaževc-em, Aleksinc-em in Deligradom. In na vsa ta mesta je cesta lepa in gladka. Prebivalci Banje so, kakor večidel po aleksinškem okrožji, Srbi in Bulgari in pa njih zmes. Zgovorni so in priljudni in vrlo dobri zemljedelci; skoraj sploh sem pri njih videl mali plug brez plužen; en človek z dvema voličema njivo brez velikega truda orje. Kmetje okoli Banje nosijo sploh strašno velike kučme celih koštrunov. Toplice banjske so pa zdaj še v grozno slabem stanji. Obzidane so po turški. Kdor je videl, ka-košne so peči Slovencev, kjer se apno žge, lahko si misli toplice v Banji; po vsem so podobne sila veliki slovenski apnenci. Zato je v njih grozna tema in strašna soparica. Tudi je kopališče pri obilni vodi tako maj-heno, da se k večemu pet do šest ljudi na enkrat kopati more. Se ve, da so Turki le sami za-se skrbeli in po svoji potrebi toplice obzidali; „sužna raja" jih tako ni rabiti smela. Tema je pa taka v njih, da more pri kopajočih se ljudeh zmirom sveča goreti! Brez sveče niti vidiš, kam stopiti, niti v belem dnevu kam izslečeno obleko položiti! V veliko, iz lepega gladkega kamenja narejeno kad (kopatilo) dajejo tri velike, ko-sitarske fučije (pipe) obilno vode; dve dajete vročo, ena mrzlo, in tako si hladijo in toplijo bolniki vodo kakor jim je drago. Okoli te velike, res lepe kamnite kadi so ob kamnitih stenah lepe kamnite klopi. Taki kopališči ste dve: eno za ženske, eno za možke; pa obedve   ste   v   enem   ozidji.      Loči ju  kamnita  stena.
-------   249    -------
Častiti bralci naj si mislijo grozno veliko, čez sredo prezidano apnčnco z dvema vratama, in v vsakem predelu apnence namesto ognja v zemljo vkopano z vročo vodo napolnjeno kad, okoli kadi pa ob stenah klopi. Tudi vrata v te toplice so apnenčnim podobna; nizka so in tako ozka, da se ne morata ognjiti, ako se dva na vratah srečata, nego eden mora čakati, da se drugi skozi nje zmuza. Pa tudi brez sveče pri belem dnevu v toplice ne moreš! Brez nje na kamnitih, gladkih in polzkih stopnicah padeš, si nogo ali roko zlomiš, glavo razbiješ in se po njih pred časom ves oblečen v kopa-tilo strkljaš! Ce si že skozi vrata na stopnice proti kopatilu prišel, še zmirom nisi gotov, da se ne vrneš iz srede pota zopet nazaj; ako namreč na ozkih in temnih stopnicah kakega vampastega možiceljna srečaš, ne moreta se ogniti! eden se mora vrniti: ali ti včn, ali on v toplice nazaj! — Tako na kopito slovenskih apnenic so vse turške toplice narejene; vsaj jaz nisem še drugih videl. Kadaj se bojo gotovo tudi toplice popravile, kakor se na kiseli vodi po Aranželovcu že letos in lani popravljajo. Se ve, da srbske toplice so težko popravljati, ker v njih se vsak zastonj koplje in lekovito (zdravilno) vodo zastonj pije kolikor komu drago; plača se samo stanovanje v obštinski hiši. Da bi od toplic za kopanje in za pitje vode kdo plačeval , to v Srbii nikakor ne gr6, ker bistroumni in slobodoljubni srbski narod ne trpi, da ne bi smel tega, kar je Bog vstvaril in dal, vsaki slobodno vživati. Tukaj ni med gospodo in bornim kmetom tako .velik razloček kakor na Slovenskem; skoraj da smo vsi enaki; kake prednosti nihče nima; tudi po srbskih toplicah nobenega prvenstva ni. Vse zajedno se koplje, visok in imeniten gospod s priprostim bornim kmetom.        (Dal. prih.)
Ozir po svetu.
Potopis iz Srbije.
Spisal dr. J. Podliačekov. (Dalje.)
Mesto Banja je svojo slavo zadobilo v početku tega stoletja za čas srbskega ustanka, ker bilo je glavno borišče junaka junakov, hajduka Velko Petrovič-a. Mislim, da ne bo od več, ako Slovencem, ki od hajduka Velko Petrovič-a malo ali nič slišali niso, njegovo življenje in njegove zasluge za srbsko knježe-vino v kratko napišem. In ker sem na krvavem bo-rišču njegovega junaštva in na glavnem bojnem polji njegove slave, si tudi res ne morem kaj, da ne bi o neumrlem junaku junakov, slavnem hajduku Velko Pe-|     trovič-u nekoliko povedal.
Pred srbskim ustankom je bil hajduk Velko Petrovič v hajduški četi za srbski narod mnogo zasluženega hajduka^Aram-baše Stanoje Glavaše. Ko so Srbi pod hajdukom Črnim Jurjem Srbijo Turkov otrebili in 1806. leta jim tudi Smederevo, Sabac in Beligrad vzeli, so Turke vse in iz vse Srbije ali iztirali ali pobili. Se ve*, da so v tem velikem poslu vsi Srbi obilo posla imeli in da je ves srbski narod z orožjem v roci delal, dokler ni izvršil velikega posla. Al ostali so Turki še na Timok-u v kranjskem in po drugih okrožjih ob Timok-u, kjer jih ni še nihče vznemirjal. Hajduku Velko Petroviču doidejo ti Turki na Timoku na misel, in pri tej priči je bil gotov, da jih hoče obiskati in se ž njimi pogledati; zato prosi srbsko svetovalstvo le za €n barjak (zastavo) in za druzega nič ne prosi. In sovet mu d& zastavo, puškinega praha in svinca, druzega nič, pa Velko tudi zahteval ni več. Brž razvije poklonjeno mu zastavo, zbere pod njo kmalu kakih 100 dobrih hajdukov (slabih pod svojo zastavo ni jemal) in gre ž njimi proti Timok-u, pride do Podgorice, kjer je neki bogat turški beg bil, ki je po vsi okolici strašno hudobno z narodom delal, ga globil, drl, ropal in ubijal. A tudi njemu je ura odbila! Velko preko Morave do-spevši udari iznenada na grad Podgorico. Beg se v njega zapre in se zaprt s svojimi Turki iz njega brani. Al Velko grad obsede, ga zapali in tako bogatega bega prisili na vero se mu predati. Velko je Turkom dano vero pošteno držal in ni ne begu ne njegovim Turkom kaj hudega storil; al slekel jih je vse z lepih dragocenih oblek in svoje hajduke va-nje oblekel, Turkom je dal pa grde raztrgane hajduške cape. In ker je beg med vsemi Turki najlepšo in najdražjo obleko imel, je dobil nepovoljno čast, svojo dragoceno obleko z Velkovo premeniti. Velko se obleče v lepo begovo obleko in mu vrže svoje hajduške cape. Velko je vzel Turkom vse, kar koli je pri njih našel: orožje, lepe arabske konje itd., in to vse med svoje hajduke razdelil; pa hajduke povzdigne po njihovi sposobnosti v bimbaše, buljukbaše, ombaše, barjaktare itd., samega sebe pa naredi za vojvoda. Al ime hajduk je obdržal, ker to mu je bolj dopadlo kakor vsako drugo in bil je zdaj: „hajduk, Velko Petrovič vojvoda!" Pri Turkih je dobil Velko tudi mnogo denarja, 800 cekinov' In dva žaklja dvajsetic. Cekine obdrži novi hajduk vojvoda za-se, en žakelj dvajsetic pošlje narodni kaši, drugega razdeli med svoje hajduke. Pa tudi oplenjenih Turkov ni Velko pozabil; iz blagodarnosti za lepo obleko, orožje, konje in vse drugo bogastvo, ki ga je pri njih dobil, jim da slabe hajduške konje, stare, kij use, Jki so mu zdaj odveč bile,   in potem spremi razcapane,
stare kljuse jašeče, brezorožene Turke kroz Timok v Bulgarsko, kamor so iti želeli. Ko ta dogodba turškim spajem, begovim, subašem in drugim Turkom po Kranjskem in druzih okrožjih na Timok-u na glas pride , se splašijo in bežijo v nesrečno Bulgarsko skozi Timok. Velko ostane zdaj zapovednik in gospodar na Timoku, do kterega je tako hitro in brez prelivanja krvi srbsko granico razširil. Ko pa Turki v Vidin-u in v Bulgarski slišijo, kako Velko z malo četo skozi Timok Turke podi, sklenejo v Vidin-u in po vsi Bulgarski na njega udariti. Spomladi 1808. leta zber6 veliko vojsko iz vse Bulgarske in grejo nad-nj. Al Velko dobi o tem glas in brž mu je sklep gotov, da turško vojsko iznenada napade in pobije. Turška vojska prišla je že blizo njega in je namerila rano v jutro na-nj udariti. Al zviti Velko se privleče skrive ponoči v sredino turškega stanja s svojimi 100 hajduki, ki prasnejo iz puške med Turke na vse strani in zakričijo po turški na Velkovo zapoved: ^Bežimo, razbil nas je Velko!" Turki v spanji od ognja in od strašne vike hajdukov preplašeni, se počno v temni noči med seboj klati, bežijo kroz Timok in pustijo Velku celi bogati stan in vse, kar so seboj prinesli. Zdaj priznd tudi Črni Juri in srbski sovet hajduka Velko za vojvoda in mu izroči, da granico srbsko na izhodu na Timok-u brani, ktero je res tudi v slavo srbsko in v strah Turkom junaško branil. Od Donave je on kakor sokol letal, klal in sekal Turke podnevi in ponoči; nikoli jim ni dal mini, zmirom jih je iskal in napadal. Njegovo največe veselje je bilo sovražniku v oči pogledati in mu svojo britko sablo pokusiti dati; zato je on vsaki dan Boga prosil: „da bi, dokler je on živ, vSrbii miru ne bilo, nego zmirom vojska in še le po njegovi smrti naj d d zemlji mir!" In Bog je molitev slavnega junaka uslišal; vsaj za njegovo življenje so bile takrat kakor po vsi Evropi, tako tudi v Srbii, strašne vojske in grozno prelivanje krvi.
1809. leta, ko je junak Štefan Sinželic na Kamenici pri Nišu s svojimi junaci slavno poginil in je glavna srbska vojska premagana bila, udari Velko pri Mustaj-pašini Palanki na Turke, jih grozovito otepe in leti naprej proti Nišu glavni srbski vojski na pomoč. Al mogel se je kmalu zopet vrniti, ko sliši, da so Turki njegovo okrožje zopet upalili. On je imel takrat že 5000 mož; ž njimi vzeme grad „Beligradček" in otepe ž njimi 20.000 mož močno turško vojsko. Istega leta je 120.000 mož turške vojske na Srbijo od vseh strani udarjalo. Srbi so bili tepeni na Kamenici pri Nišu in mogli so vso zemljo unkraj (na desni strani) Morave pustiti Turkom, ki so bili že vzeli Požarevac, Knjaževac, slavni Deligrad, Kruševac itd. Sam Velko ostane še na desni strani Morave in to v Banji. Vse je mislilo, da Velko in njegovi junaki so izgubljeni in da za nje ni nobene pomoči več, ker veliki vezir Mustafa-paša je Velka v Banji s 60.000 mož močno turško vojsko oblegel in ga na vse strani zaprl. Al Velko se ne oplaši; marveč iz Banje silne Turke na vse strani napada podnevi in ponoči. V tej neprestani borbi se je Velkova hrabra četa strašno umalila in ostalo je le še kakih 3000 mož, se ve, da samih junakov. Pa zdaj pride Velku srbska vojska iznenada na pomoč. Ko jo Velko zagleda, ne ve, kaj bi od radosti počel. Veselo zajaši svojega hrabrega konja „Kušlja", vzame svitlo orožje v roko in predere kroz sredo turške vojske do svoje brače na ves glas kričaje: „Evo vam, Turki, hajduka Velko, da mi potlej ne govorite, da sem se vkral prevarom skozi vas!" Ko mu doide na pomoč srbska vojska, jo poduči, kje in kako naj okope napravi, in se ž njo dogovori, kdaj in kako da bodo na Turke zajedno in složno udarili.   Tako dogovorivši se jo udarijo sopet
—    257    -------
-----    258-----
nazaj v Banjo k svojim junakom skozi turško vojsko glasno in veselo kričaje: „Turki! Evo vam zopet hajduk Velko! Jaz ne vem, koda mimo niti okoli vas iti! A stranpotom hodijo plašljivci! Jaz pa si volim široko cesto, ktero ste vi danes zaprli, zato se tolikrat vidimo!" In tako se prebije zopet v Banjo skozi turško vojsko nazaj.
Pa to njegovo junaško žrtovanje skozi silno turško vojsko mu ni bilo na zlo. V srbskem taboru se ponoči puška sproži po naključbi, vojska se oplaši in beži. Ko Velko zjutraj vstane, se čudi, da od srbske vojske ni duha ne sluha. Zdaj vidi, da za-nj ni nobene pomoči od nobene strani, pa je tudi ne bo, in da se mu tudi v Banji ni moč držati, ker so mu Turki vodo zaprli. Kaj tedaj početi? Da bi se Turkom predal, na to še mislil ni, niti mu je smel kdo kaj tacega svetovati. Da bi pa mogel s svojimi 3000 še ostalimi junaki silno turško vojsko 60.000 mož premagati, tudi misliti ni bilo. Al junak Velko straha ne poznd, pa tudi v svoji četi kakega plašljivca ne trpi. V taki strašni stiski skupi svojo hrabro četo in jej tako govori: ,,Bračo mojo ! Danes se mi v naši lepi Banji počijemo in napijemo dobrega vina; pa naj se tudi Turki malo oddahnejo! In ponoči, kadar bo petelin prvikrat zapel, jih bomo pričeli buditi! Mi se tukaj držati nikakor ne moremo, ker vode nimamo. Ponoči, ko bojo petelini prvikrat zapeli, hočemo iz Banje iti. V sredo hočemo vzeti svoje ranjence in druge bolnike in vse blago, kar ga v Banji imamo; kajti ne dam, da bi se Turki z našim blagom in denarjem veselili in nad našo hrabro, bolestno bračo maščevali. Bračo, junaki! Vezir Mustafa-paša je obljubil, kakor sem po ogieduhih doznal, tistemu, ki mene ubije, najbolje vezirstvo , kjer koli si ga izbrati hoče, ali v Bosni, Ercegovini, Makedonii ali Bulgari ali kjer koli mu drago. Al jaz sem velikemu veziru Mustafu-paši odgovoril, da jaz ne bi dal onemu, ki njega ubije ali tajno umori, ne ene divje svinje.
Velko v pozni noči, ko so petelini prvikrat zapeli in ko so Turki v najslajšem spanji bili, skupi svojo četo, v sredo med njo vzeme bolnike in vse blago, kar ga je v Banji bilo, in udari skoz turško vojsko na ves glas kričajoč: „Turki! evo vam zopet hajduk Velko, da ne mislite, da se vas bojim! Z vami se udariti, mi je vse jedno, bodi podnevi ali ponoči!" In prebije se s svojo hrabro četo, na vse strani smrt dajaje, z vsem blagom in z bolniki v planine, od kodar je potem neprestano Turke napadal, jim strah in trepet bil, dokler jih ni zopet od desne strani Morave vseh čez Timok iztiral.                                                          (Dal. prih.)
-----    265    -----
Ozir po svetu.
Potopis iz  Srbije.
Spisal dr. J. Podliščekov.                                         (Dalje.)
Velko je prvi med Srbi dobil zlato rusko svetinjo ko znak odlične hrabrosti. Na to je poslal dragocene sablo ruskemu generalu Ramenskemu, ktero je nekemu bogatemu Turčinu v boji vzel. Al Kamenski ni hotel sprejeti sable, temuč jo pošlje Velku, dodavši še 200 zlatov, z izgovorom nazaj: „Tako sablo naj nosi ta, kdor je bil zmožen, jo Turku v boji vzeti!"
Ko so mu prigovarjali Rusje, kterim je bil iskren prijatel, da naj se ne imenuje „hajduk", ker to pomeni razbojnika, jim odgovori: „Grozno žal bi mi bilo, ako bi bil kdo bolji in veči hajduk od njega. Se ve, da srbski hajduki niso bili razbojniki, nego plemeniti sokoli, moč naroda srbskega, branitelji vere in domovine svoje. Da! oni so bili narodni mučeniki; za narod, dom in vero so oni pozimi in poleti po planinah, v temnih hostah, v mrzlih brlogih ali pod milim nebom živeli, glad in žejo, mraz in strašne solnčne žarke trpeli, za narod se bili, kri prelivali in mrli. Kolikor huje so Turki srbski narod pritiskali, toliko polneje so bile srbske planine in hoste narodnih čuvajev — hajdukov, gorečih narodnega ponosa in ljubezni do domovine in naroda. Njih cilj in konec je bil živeti po mrzlih planinah in temnih hostah, in od toda v slavo božjo in v maščevanje naroda svojega Turke neprestano napadati; darovali so svoje življenje Bogu, veri, narodu in domovini. — Ker koli so se s Turki sešli, tam so se tepli ž njimi; sovražnika niso šteli; čem več dušmanov, tem veči plen, tem veča slava. Njih telesna hrana bilo je to, kar so Turkom vzeli; njih veselje in duševna hrana bila je ž njimi biti se, potem pa pope-vati junaških pesem pri brenčanji javorovih gosel. Narod svoj so oni pustili vselej in zmirom na miru; njega so le branili, nikoli ga niso napadali. Neorožane in siromake napadati so zmatrali za greh in sramote. Ai osveta (maščevanje) jim je bila sveta. Vsak je rad in brez strahu poginil, ker je vedel, da njegovi pobratimi ga bodo osvetili.
Hajduk Velko ni bil nobene reči tako lakomen kakor boja in plena. On je bil zmirom pripravljen, za eno dvajsetico svoje življenje vagati, in precej, kadar je kaj zgrabil, podelil je med svoje društvo. Njegova posiovica je bila: „Kadar imam jaz, naj imavsak; al kadar jaz nimam, gorje onemu, kdor ima, pa ne dd!" — Zmirom je bil dobre volje, priljuden in vesel, trezen tudi vedno. On se s Turkom ni klal zarad kake namere; nego samo zato, da je Tur k, in to zato, ker je Turk narodu srbskemu največ vrag. Rodu je bil priprostega in je ostal vse svoje življenje priprost. Brati in pisati ni znal, niti se učil; če tudi je bil najhrabriši vojvoda srbski, ni se drugače imenoval nego hajduk. Imena vojvoda, ki si ga je sam dal in ktero mu je po njegovi zaslugi Črni Juri in srbski sovet tudi potrdil, je imel samo za potrebo; al vpo-trebljaval ga nikakor ni; nego imenoval se je samo: „Hajduk Velko." — Kje se je rodil, se nikakor ne ve\ — Mogoče, da se je rodil po hajduško v visocih planinah ali v temni hosti v kakem mrzlem brlogu. V svojo četo ni jemal seljakov in zemljedelcev, nego samo neoženjene može brez posestva. Taki so mu bili duša in veselje, in jih je sebi ravne priznal; zato se je enkrat v Negotin-u s svojo ženo sporekel, ker njegovemu hlapcu (vojniku) ni tako dobro postregla kakor njemu. „To so vsi moja brača — ji je Velko rekel — toraj jim gre čast in posluga kakor meni."
Največo slavo je Velko dobil pri odbrani Nego-tina leta 1813: tu pa je tudi smrt storil. Enega jutra gre on po navadi obkopov ogledovat in popravljat, kar ga zagleda turški topžija (pravijo, da je bil Francoz, ker Turčin ga ne bi bil pogodil?), nameri na-nj top, ga zapali in krogla raztrga nepremagljivega junaka Velko Petroviča kroz sredo na dvoje! Zadnja njegova beseda, ki so jo njegova zmirom veselja in šalepolna usta izgovarjala, bila je: „Drž"! — Gotovo je hotel izgovoriti „držite se!" pa nagla smrt mu je hrabro besedo presekala in usta zaprla.
Tako je za narod in vero poginil največi junak naroda srbskega meseca julija 1813 — hajduk Velko Petrovič; junak, ki se more meriti z Milošem Obilicem, Markom Kraljevičem, Strahin Banom itd. Na Velka je narod srbski, ko v svojega nepremagljivega junaka, gledal in narod je bil nepremagljiv, dokler je Velko živel; ko pa on naglo in iznenada umrje, je njegova slavna smrt ves narod kakor strela iz jasnega neba udarila! Vse se prestraši in nišče ni mogel v občem obupu in strahu Turku se upreti! Ta grozni strah in obup je tudi slavnega junaka Črnega Ju rja po Vel-kovi smrti tako potrl, da je skrivaj in plah svoj narod, za kterega se je vzdignil in devet let slavno boril, zapustil in v Avstrijo bežal! Da je Velko pri življenji ostal, gotovo ne bi bila na narod srbski leta 1813. neopisljiva nesreča prišla; voditelji naroda ne bi bili naroda zapustili in preplašeni v Avstrijo bežali; po Vel-kovi smrti so vsemu narodu hrabra srca in junaške roke onemogle.                                            (Dal. prih.)
-----    287    -----
Ozir po svetu.
Potopis iz Srbije.
Spisal dr. J. Podliščekov. (Dalje.)
Pet dni po Velkovi smrti beži ponoči njegova prej tako hrabra in nepremagljiva četa, ki za njegovega življenja na beg še misliti ni smela, pod vodstvom brata Milutin-a iz Negotina, kterega potem Turki vzamejo, in kmalu potem celo Srbijo v svojo pest dobijo. Ves narod je padel zopet v staro turško sužnost, kakor je padel po smrti Koče Petroviča,   dokler   ga ni zopet
-------   288    -------
junak Miloš Obrenovic leta 1815 turškega jarma, mislim, za vselej oslobodil.
Ko sem v Banji bil, in se v lekovitih toplicah kopal, mi je na tem borišču slavnega junaka hajduk Velka življenje živo na misel prišlo; zato sem ga Slovencem, kolikor mi je znano, opisal.
Iz slavnega Velkovega borišča Banje grem čez bojno polje Deligrad, skozi čedne vasi in rodovitno zemljo po lepi cesti mimo lepega samostana sv. Romana, kjer je cesta v veliko daljavo zavoljo izliva Morave jako povikšana in polna lepih mostov, v Kruševac v staroslavno prestolno mesto Čara Lazar a.
Lep samostan sv. Roman je kaki dve uri od Deli-grada, stoji v žlebu med hribi kaka dva puškometa nad cesto, s ktere se dobro vidi. Blizo samostana sv. Romana je krasen most iz čolnov čez bulgarsko Moravo, kterega prelazivši pridem na njeno levo obalo v selo Džunis, ktero je tako zelo raztreseno po lepi ravnini Morave, da se ne vidi ne. Prekrasni most čez široko bulgarsko Moravo, lepo kasarno in pred njo cele hribe lepih čolnov in debelega lesa, kterega srbski pontonerji naprej in naprej tešejo in obrezavajo, ter v čolne in druge vodne priprave spreminjajo: vse to ogle-davšemu in občudivšemu mi prihajajo na misel tisti gospodje , ki so v čudapolnem zagrebškem zboru bese-dovali in dokazati se trudili: „da ni srbskega naroda več, da so Srbi na Kosovem polji pro-pali itd. itd. ergo, da jih ni! Bog me! da narod srbski še živi, da jako živi, da vsaki dan se bolj oživlja, se zaveda in razvija na vse strani. Kdor ne verjame, naj pride in sam gleda, da je narod srbski istina še živ in za svojo narodnost vatren! Naj grč po srbskih mestih in občinah, povsod bo videl šole polne mladeži; po večih mestih bo videl po več šol in v vsakem po jedno realno gimnazijo; videl bo povsod državna nadležateljstva in urede. Kdor ne verjame, naj pride in naj pogleda srbsko stoječo in narodno vojsko, neizbrojne topove, hribe topovskih krogelj, grmade pušek in druge vojne priprave, kar si je vse sam narod srbski naredil in si še nareja. Da! Srbija more vsaki čas dobro oboroženih 100.000 mož čistih Srbov v boj poslati in ji še ostane 100.000 mož tudi čistih Srbov v rezervi. Govori se celo, da Srbija more 260.000 mož dobro oboroženih in v vpotrebljavanji in rokovodstvu orožja izučenih na boj poslati. Kdor ne verjame, da so to Srbi, naj gre in naj jih popraša, kdo da so, in prepričal se bo, dani ne 30 tujcev med njimi, najmanj pa Hrvatov. Take besede, kakor so jih nekteri gospodje v slavnem zboru zagrebškem govorili, srbski narod res žalijo; ali mnogi so se jim tukaj pa tudi smejali in mnogokrat semčul na svoja ušesa: „Su li budale bračo Hrvati!" — »Jebej jim otca itd. za Hrvate nečem več, da znam!" In bridko mi je delo, da nikoli nisem koga slišal se z „bračo Hrvati" ponašati in jih hvaliti kakor hrabre Cehe v obče hvalijo, a neslavjanske Poljake isto tako grajajo. Tudi mi je večkrat kdo rekel: „Boga mi brate! da sem jaz v ljubljanskem saboru, jaz bi vaši izdajici po jedno toplo zaušnico dal, pa hajd jo iz zbora izmetal!" Grozijo se Srbi tudi nad vašo ljubljansko „okrožnico", kajti, ne mislite, da Srbi nimajo ušes za to, kar se godi po svetu! In bog me! Ako bi kdo na srbskih skupščinah narodu tako grozno protivno govoril, kakor govorijo nekteri poslanci na zborih v Ljubljani, v Pragi, v Lvovu itd., srbski narod bi ga hudo zgrabil.
Iz Džunis-a sem dospel v beli Kruševac. Lepo carsko mesto Kruševac stoji na jako veliki plodni ravnini, ktero z drugimi manjšimi hribi zapirata v veliki daljavi z večnim snegom ^pokriti Kopavnik in pa Jastrebac,   ki ima  tudi  večidel  belo kapo.    Po tej
lepi ravnini teče velika reka srbska Morava, v ktero se pod Kruševcem reka Rasina izliva. Staroslavno prestolno mesto čara Lazara je res lepo mesto, ulice so mu vse široke, ravne, gladke in res carski vredjene j hiše so večidel lesene, z opeko krite in lepo pobeljene in stojijo , kakor sploh po Srbii, v sredi lepih sadnih vrtov. Največe in res krasno poslopje je nova, velika hiša, v kteri so realna gimnazija in začetne šole. Blizo te lepe hiše je bela mala cerkvica z dvema stolpoma; to je cerkvica čara Lazara! Poleg nje pa se kopičijo visoke razvaline grada njegovega, in blizo je lepa stara česma (štirna) polna dobre vode, ki iz šestih čepov teče; tej česmi pravijo „Lazarica!" Zjokal sem se, ko sem te srbski povestnici svete kraje ogledoval. Stopila mi je pred oči vsa sreča in svetlost naroda srbskega pod vlado slavnih Nemaničev in vsa nesreča in britkost po nesrečnem kosovopoljskem boji in po slavni smrti vitežkega čara Grbljanovič-a. — V temnih razvalinah starega grada videl sem veličanstveno mesto, pred kterim je hrabri car Lazar cvet naroda srbskega zbral in ga na Kosovo polje peljal, da tam za narod in vero gine in mre! Videl sem starega Jug Bogdan-a in njegovih devet sinov, devet Jugovicev, devet junakov! Mimo grada sem videl silno vojsko v boj na Kosovo polje veselo in vatreno hiteti, in pred gradom svitlo carico Milico britko plakati, ko ji njen mož car Lazar, njen oče stari Jug Bogdan, in njenih devet bratov, devet junakov Jugovicev, vsi z vojsko v boj hitijo, od kterih nihče dom& pri nji za tolažbo ostati ni hotel, od kterih pa se tudi nihče povrnil ni — vsi so v boji slavno umrli!
V Kruševcu so počivali v neki kapeli zemeljski ostanki Vuka Brankovic-a, izdajice v kosovopoljskem boji. Te ostanke so Turki ubožavali in pred njimi sveče palili; ko pa so Srbi pod Črnim Jurjem Kruševac vzeli, so prah in pepel prokletega Vuka Brankoviča na lopatah v zrak zmetali, da bi ga veter kako iz srbske zemlje odnesel! — V Kruševcu se tudi še vidijo razvaline neke turške cerkve, in razvaline turških toplic. Prebivalci mesta so vrlo priljudni in veseli. Jaz sem bival pri svojem drugaru gosp. dr. Holac-u, vrlemu Čehu. Veselih ur belega Kruševca nikoli pozabil ne bom.
(Konec prihodnjič.)
-----    297    -----
Ozir po svetu.
Potopis iz  Srbije.
Spisal dr. J. Podliščekov. (Konec.)
Iz Kruševca sem šel po lepi cesti mimo razvalin turških toplic na vrlo široko, jako derečo in globoko reko srbsko Moravo, čez ktero se na brodu prepeljem, da pridem v selo Jasika, ki je imenitna zato, ker tukaj so se 1810. leta. Srbi pod Črnim Jurjem in Rusje pod grofom Orurk-om s Turki pod Kuršid-pašo pokali. V Jasiki so Srbi imeli svoje okope, kteri se še danes vidijo. Na koncu sela Jasika in njegovih okopov se zavije srbska Morava in njo spremljajoča, lepa cesta proti severju med hribe, ki so mi ves pogled zaprli, dokler ne pridem v dobri uri v lepo in veliko selo Bošnjane, kjer sem opoldne malo sirovega kislega zelja in nekoliko zrn fižona v veliki, lepi oštarii ručal, in svoj onemogli želodec s kosom Črnega kruha in s čašo vina potolažil. Iz sela prišedšemu se mi razgrne velika in lepa ravnina — velike Morave, na kteri se stekate bulgarska in srbska Morava.   Na visokem polo-
 toku, ki ga obe reki delate, stojijo razvaline starega grada Teodora Stalač-a, ki se v pesmah popeva. Todor Stalač je živel v času^despotice Jerine. Ona je bila v Smederevu in Todor Stalač ji je mogel vsako jutro hlebec kruha s svojega grada poslati. In hlebec je moral vselej šev vroč v njene roke v Smederevo priti! Od Todora Štalača grada do Smedereva so bili zato vsako jutro ljudje razvrsteni in so si dajali hlebec iz rok v roke. Je li to res? tega ne vem. Despotica Jerina je bila sestra zadnjih grških čarov Janeza in Konstantina Paleologa, ki je pri odbrani Carigrada slavno umrl. Z njo se je oženil srbski, bogati despot Juri Brankovič, srednji sin izdajice kosovopoljske Vuka Brankovica; ssato bi po očetu njegovo pravo priime Juri Vukovic imelo biti.    On je imel z Jerino tri sine in dve hčerki.
Stareja hči Katarina se je omožila z našim slovenskim celjskim grofom Urhom, mlajši Marija je pa morala sultana Murata vzeti. In evo, tako so slovenske, sultanske in srbske rodbine si v žlahti bile; pri vsem tem so se pa strašno med seboj klale. Med Jurjem Brankovič-em (Vukovic em) in sultanom Muratom ni bilo nikoli mini, tudi Slovenci so morali večkrat ž njim se biti; posebno so se pa klali z njegovim sinom Mahomet-om pa Janezom Kapistran-om in Jankom Si-binjaninom (Hunijadom), ki se je neprestano z Muratom in njegovim sinom Mahometom pretepal. Nad njega je šel pod Beligrad tudi grof Urh s svojimi Slovenci, in, kakor moj prijatelj France Kočevar pravi, da so se posebno Teharčanje z Mahomet-om pod Beligradom junaško tepli, kamor jih je junaški Milnarjev Janez s svojo Zagorčevo Marjetico pripeljal. — Po smrti Jurja Brankovica, ki je imel na tem svetu strašno bogastvo, pa nikoli veselja, sreče in miru ne, je vladala njegova žena Jerina in njena sina Lazar in slepi Gregor Brankovič. Juri Brankovič je bil strašno bogat, pa grozno nesrečen; svojo mlado hčerko Marijo je moral dati Muratu v zakon. In taJMurat je iskopal oči in oslepil oba njegova stareja sina Štefana in Gregorja. Njih sestra Marija Muratova žena ni mogla za nju pri svojem možu nobene milosti izprositi! In on sam (Juri Brankovič) je moral pred Muratom s svojim bogastvom bežati in se pred njim skrivati po Ogerski, Kranjski, Hrvaški, Dal-macii itd. do svoje smrti po strašno grenkem in grozno bogatem življenji. Njegov sin Lazar Brankovičvje po očetovi smrti kmalu izteral svoja slepa dva brata Štefana in Gregorija brez usmiljenja iz dežele in čez nekoliko časa zavda svoji materi Jerini in jo umori. Pesem popeva, da je Jerina grad v Smederevu zidala in strašno na narod pritiskala; to ni res; grad je zidal njen mož Juri Brankovič, al ona in njeno zlato- in srebroljubje je bilo vzrok, da je grad Smederevo kmalu, ki je bil gotov, Muratu v roke prišel. Mesto Smederevo je še pod Rimljani bilo, zidal ga je neki car Prob(?) in okoli njega vinske trte zasadil. Je li to res , ali ni ? tega tudi ne vem; al res je, da je smederevsko vino vrlo dobra kaplja.
Al sedaj moram k svojemu potovanju nazaj; pre-deleč sem zagazil v povestnico. Tega pa je krivo smederevsko vince, ki sem ga pil, in ktero je car Prob sadil; pač mu velika hvala za dobro kapljo! Bog mu daj večni mir in pokoj! — Po lepi ravnini naprej in naprej drdraje pridem na lepo ravnino Varvarin, in kake pol ure od ce3te se lesketd lepo selo Bela cerkev, ktero to ime po vsi pravici ima, ker selo ima res lepo belo cerkev, veliko belo šolo, belo občinsko hišo itd, Al lepa ravnina Varvarin pri Beli cerkvi je zato imenitna , ker na nji je bila leta 1810. avgusta meseca strašna bitka, dva dni krvav boj med Turki, Srbi in Rusi. Na Varvarin-u in na mišarskem polji pri Sabcu so bili največi boji srbskega vstanka in najslavneje zmage naroda srbskega na ravnem polji. — Ko so se namreč pri Jasiki, kakor sem povedal, Srbi, Rusi in Turki brez posebnega vspeha pretepali, zato prosi general grof Orurk Črnega Jurja, da mu kako drugo za boj bolj ^pripravno mesto" pokaže, kakor so hribaste Jasike. Črni Juri izbere in mu pokaže lepo in veliko ravnino Varvarin, ktera je Orurku dopadla. Zdaj kličeta oba Orurk in Črni Juri in zbirata vojsko^, na Varvarin. Ko je bila vsa vojska zbrana, izroči Črni Juri vso zapoved nad njo grofu Orurku: on pa se umakne, kam? ne vem. Ko Turki v Krupevcu zvedo, da se je srbska vojska na lepi ravnini Varvarin-u zbrala, se radujejo in gred6 precej z vso silo 60.000 mož nad njo. In Kuršid-paša vojsko srbsko v lepi ravnini ugledavši, se raduje, veselo svojo brado gladi, svoji
-----    298    -----
vojski govoreč: „Zmirom se mi tožite, da ne morete raje na ravnini dobiti! evo, vam rajo, in evo, vam ravnico! Zdaj hočem videti, ali carski kruh zaslužite!rt Se ve, da Srbi so pri svojem vstanku zavoljo pomanjkanja konjikov, kterih so Turki v obilnosti imeli, boje na ravnem polji izbegavali, kar in kolikor je bilo mogoče. — Zdaj udarijo turški konjiki kakor besni (nori) na srbsko vojsko; al hajduk Velko in Stanoje Glavaš skočita s svojimi hajduki in s kozaki pred nje in se sekata ž njimi. Zdaj lupajo in udarjajo kakor besni turški konjiki na grad Kare, ki ga je grof Orurk s svojih Rusov pred obkopom naredil. Pa vselej so bili odbiti, s puškami in topovi dobro poškropljeni. Hajduk Velko in Stanoje Glavaš sta pa Turke s svojimi hajduki in kozaki iznenada napadala zdaj tam, zdaj tam. In v tem velikem dva dni trpečem boji sta bila oba ranjena. Turki so bili pa tako grozno otepeni, da so vse križem v nevrednem begstvu po šumah svojega re-šenja iskali. Tudi grof Orurk je zgubil nekoliko ko-zakov in druzih vojnikov. In Orurku so se Srbi v tem velikem boji tako grozno prikupili, da je neki na dan srečne in slavne zmage on vsakega Srbina, kterega je kol srečal, ljubeznjivo poljubil veselo govoreč: „Dobro vojnici! dobro, dobro, ljudi in bračo moja!"
Iz lepega bojnega polja Varvarina pridem v kakih šestih urah po lepi gladki cesti zopet v Jago-din, kjer me je moj zemljak, inženir gospod Klin ar veselo sprejel in mi pri kaplji vatrenega vinca na kitaro brenkljaje in slovenske pesmi popevaje vesele ure delal. Sedaj dobim v Jagodinu Milosov-a Mitrovic-a, sivega starčeka, ki je sedem let pisar hajduka Velka bil. Pripovedal mi je o njem, kar sem vam gori povedal, in še mnogo drugih važnih in nevažnih malenkosti. Od Velka moram vam še toliko povedati, da njega srbski narod še sedaj v blagem spominu ima, kakor Kočo Petroviča. Po obeh teh junakih broji narod čas in preteklost. Ako vprašaš na primer Srbina: koliko si star? ti odgovori: „moj oče je bojeval v Kočinom ratu; jez sem se rodil za vreme hajduka Velka; vojeval sem z Velkom; ta hiša je zidana v Kocini krajini, za vreme Velka" itd. itd.
Iz Jagodina grem zopet skozi selo Stjple in Črni Vrh v Kragujevac. Al zdaj visoka glava Črnega Vrha ni bila bela in mrzla, kakor v prvem prelazku čez njega; tudi ni bila zdaj tiha in mrtva, nego na njegovi zdaj lepo zeleni glavi je bilo vse veselo. Razlegalo se je veselo petje mnogobrojnih in raznih zračnih prebivalcev in veselo petje in dudlanje pastirjev po glavi Črnega Vrha, s kterega sem v nekoliko urah v vegasto kragujevaško dolino in v Kragujevac prišel. — Drugikrat kaj druzega.