62 MOSTOVI 1/1991/XXVI
OBJAVLJENO V DELU
O kulturi prevajanja
v angleščino v Sloveniji
DELO, 28. 3. 1991, str. 15
Dolgotrajna polemika, ki se je januarja letos začela s člankom Stanka Klinarja o knjigi ZSD, se je
dostikrat dotikala precej drugačnih zadev kot kakovosti angleškega prevoda, kije bila glavna tema
omenjenega prvega članka. Vendar me poznejše razmišljanje o tej sporni knjigi — glede na na¬
sprotje: čudovite slike, pošasten angleški prevod — spodbuja, da povem svoje misli na splošno o
angleški prevajalski/študijski sceni v Sloveniji.
Pravzaprav o splošnem stanju prevajanja v
angleščino raje citiram mnenje Alana Duffa,
enega najboljših angleško govorečih prevajal¬
cev v Jugoslaviji in gotovo najbolj veščega in
izkušenega voditelja/predavatelja na strokov¬
nih seminarjih za jugoslovanske/slovenske
prevajalce. (Srečni smo lahko, da zdaj živi in de¬
la v Sloveniji.) On meni, da so prevodi Sloven¬
cev v angleščino velikokrat precej/zelo dobri
ali precej/zelo slabi. (Ves čas govorimo o pre¬
vajanju neleposlovnih zvrsti.)
Kateri so razlogi za tako stanje? Prevajanje je
izredno zahtevna in visoko strokovna dejavnost
in ne nekaj, kar bi z lahkoto zmogel vsak, ki bi to
rad. Slovenščina in angleščina sta si precej raz¬
lična jezika, v katerih se zrcalita različni misel¬
nosti. Vsak ima svoje posebno bogato besediš¬
če, idiomatiko, skladenjske zmogljivosti, ki se
samo do neke mere ujemajo z vzporednimi ka¬
tegorijami drugega jezika. Obvladanje »vseh«
tančin angleškega jezika (kot katerega koli jezi¬
ka) zahteva dolga leta vztrajnega študija.
Odličnih izvajalcev v kateri koli stroki — tudi
v drugih deželah — bo vedno malo, to je živ¬
ljenjsko dejstvo. Biti odličen pri delu je odvisno
od mnogih dejavnikov, med katerimi moramo
upoštevati prirojeno zmožnost. Vendar je tudi
res, da desetletja splošni jugoslovanski sistem
(šolski, politični itd.) ni maral gojiti izvrstnosti
—iz strahu pred elitizmom.
Splošno rečeno je status prevajalcev še pre¬
nizek. Citiram iz Mostov, strokovne revije
DZTPS (Društva znanstvenih in tehniških preva¬
jalcev Slovenije): »Enotno mnenje vseh [na po¬
svetovanjih prevajalcev] je bilo, da imajo preva¬
jalci od vseh akademsko izobraženih delavcev
v podjetjih najnižji poklicni status, pa naj gre za
plačo, delovne razmere, strokovno izpopolnje¬
vanje ali pa za strokovni ugled.« (XXV/2 (1990),
str. 12)
Vendar obstajajo res dobri prevajalci, ki si
prizadevajo za čim bolj kakovostne prevode in,
če se le da, iščejo pomoč/lektoriranje pri še
boljših poznavalcih angleščine.
Slabo prevajajo lahko preprosto manj spo¬
sobni (morda nesamokritični) poklicni prevajal¬
ci ali pa »amaterji«, ki mogoče angleščine niso
študirali na fakulteti ali je niso doštudirali, ali so
diplomirali z nizko oceno. (Mimogrede: zakaj
sedanje diplome ne pokažejo študentovega
končnega izpitnega rezultata? Dvomim, da
obstaja takšna praksa v zahodnih deželah — v
Veliki Britaniji gotovo ne.) In dalje: diplomski iz¬
pit je bil leta in leta iz angleške in ameriške knji¬
ževnosti, zadnja leta iz angleške/ameriš¬
ke/avstralske/kanadske književnosti, ne pa iz
angleškega jezika, čeprav je v mnogih strokah
znanje jezika potrebno bolj kot znanje književ¬
nosti. Diplomiranega prevajalca z diplomskim
izpitom iz jezika poznamo šele od leta 1989
naprej.
MOSTOVI 1/1991/XXVI 63
Slabi prevodi so lahko tudi delo sicer pridnih
ljudi, ki so na anglistiki diplomirali, vendar se je
njihovo jezikovno znanje z leti poslabšalo. Za to
okoliščino niso krivi popolnoma sami — pose¬
bej če upoštevamo slabe delovne razmere, ne¬
redko malomarno napisane slovenske izvirnike,
pomanjkanje dvojezičnih strokovnih slovarjev
ter nemogoče roke (»Ta prevod rabim do vče¬
raj!«) itd. Zato moramo pohvaliti prizadevanja
DZTPS, omenjena v istem članku v Mostovih:
Društvo je- pripravljalo »načrte akcij za izbolj¬
šanje statusa prevajalcev po podjetjih. Ugotovili
smo, da je treba vodilne delavce v podjetjih
seznaniti s pomenom prevajanja pri zunanjetr¬
govinskih poslih. Najprej smo se povezali z
Gospodarsko zbornico Slovenije, nato pa smo
ustreznima šolama na Brdu pri Kranju in v Ra¬
dencih ponudili, da v program izobraževanja
delavcev v zunanji trgovini in poslovodnih de¬
lavcev vključijo predavanja Vloga prevajalca v
poslovnem svetu« (prav tam, str. 12). Posebni
seminarji, ki jih organizira Društvo, so prav tako
pomemben prispevek k bolj kvalitetnemu delu
slovenskih prevajalcev.
Na ljubljanskem Oddelku za germanske jezi¬
ke in književnosti so že poskusili dvigniti raven
slovenskega prevajanja v angleščino. Od leta
1982 do 1988 je tekla podiplomska slovensko-
angleška specializacija, ki je dala dodatno zna¬
nje 48 vpisanim. (Prenehala se je deloma zaradi
pomanjkanja denarja. V letih 1987—1988 učite¬
lji za to dejavnost sploh niso bili plačani.) V
akademskem letu 1986—1987 je bila uvedena
prevajalska smer iz angleščine, in sicer za tretji
in četrti letnik. Doslej so diplomirali samo štirje
— nerazveseljivo malo, čeprav so med absol¬
venti še sposobni študentje. Načrtovanje vsebi¬
ne za specializacijo in prevajalsko smer je bilo
v rokah Stanka Klinarja.
Če se vrnem h knjigi ZSD: avtor Matevž Le¬
narčič je sam priznal (KL, 31.1. 91), da ima pet
prevajalcev, ki so sodelovali pri knjigi, »eno
samo skupno točko — da niso včlanjeni v Druš¬
tvo prevajalcev Slovenije.« (Pravzaprav Društvo
s tem imenom ne obstaja.) Signifikantno? Do
avgusta 1990 je bilo v DZTPS vpisanih 580 čla¬
nov, vštevši okrog 200 prevajalcev iz anglešči¬
ne, tako da ne sme biti težko najti ustreznega,
uradno priznanega prevajalca.
In če se vrnem k prvemu članku Stanka Kli¬
narja (3. 1. 91): v zadnjih mesecih sem večkrat
slišala kritiko tele njegove trditve, tičoče se de¬
lovanja učiteljev angleščine na Filozofski fakul¬
teti: »Ker sta metoda poučevanja angleščine in
kriterij ocenjevanja na mnogih šolah, posebej
pa na fakulteti, zgrešena... Toda kljub šoli in
njenemu zavajanju (ki je v prikrivanju neznanja
z naivno visokimi ocenami in izdajanju na fik¬
tivnem znanju temelječih diplom) bi bili morali
ohraniti nekaj zdrave presoje, in predvsem pre¬
vajalca bi bila morala spoznati, da nalogi nista
kos.« Razširjeno, a napačno tolmačenje tega je,
da dobiva večina naših študentov »na fiktivnem
znanju« temelječe diplome, kar seveda ni res.
Žal Klinarjev poznejši članek, v katerem je svoje
stališče jasneje razložil, ni bil (iz posebnih raz¬
logov) objavljen. Citiram iz tega članka: »Kole¬
ge na fakulteti, ki so bili prizadeti zaradi izjave o
diplomah, temelječih na fiktivnem znanju, naj
potolažim z mnenjem, da izjave v tistem sobe¬
sedilu nikakor ni treba razumeti pavšalizirajoče.
Kolegi dobro vedo, da se zavzetim anglistom
trudim dati priznanje. Mimo izjemno prizadev¬
nih delavcev vidi vsak, tudi jaz, še celo vrsto ze¬
lo zanesljivih, pravih »zidakov«, kot jim pravi¬
mo; ne izstopajo, a so nepogrešljiv del
(anglistične) zgradbe.«
Tukaj sem svoje mnenje odkritosrčno pove¬
dala kot človek, ki mu je angleščina materni je¬
zik in ki že skoraj dvajset let opazuje
slovensko-angleško pedagoško sceno in okrog
dvanajst let zadevno prevajalsko sceno. Tri leta
in pol sem ponovno (in v svoje zadovoljstvo)
zaposlena na germanističnem oddelku FF, kjer
od vsega začetka poučujem na pedagoški in
prevajalski smeri. Želim in trdno upam, da bodo
naša skupna prizadevanja starejših, izkušenih
kolegov in mlajših, perspektivnih kadrov obro¬
dila sad v znanju angleškega jezika med bodo¬
čimi rodovi naših diplomantov.
P. S. Članek (o precej širši temi kot je bila po¬
lemika o knjigi ZSD) sem napisala pred
21. marcem 1991, ko je bil objavljen odgovor
Gregorja Tomca na drugi pripis k mojemu
prejšnjemu članku.
Margaret Davis