PoJtni urad Celovec 2 — Verlagspostamt Klagenfurt 2.		Izhaja v Celovcu — Erscheinungsort Klagenfurt
LETO XIV./ŠTEVILKA 42	CELOVEC, DNE 18. OKTOBRA 1962	CENA 2.- ŠILINGA
Za osebno svobodo in dostojanstvo
Koununisiti vedno pondarjajo, da se bore za koristi delavcev in ikmetov, za boljSe življenje malega človeka. Pravijo, da mu s svojim političnim in gospodarskim sistemom hočejo ustvariti tak pololžaj, da ga nihče več ne ibo izkoriščal, ker »bodo vsi enaki«. Se pravi: vsi bodo lastniki vseh pri-dobitvenih podjetij, tovarniških obratov in zemlje, ‘ki jo bodo odvzeli sedanjim lastnikom, veleposestnikom in razdelili med tiste, iki jo v resnici obdelujejo. Pravijo, da bodo iza vse tako dvignili življenjsko stopajo, da bodo vsi lahlko dobro živeli in bo tudi delavec brez težav in skilbi lahko vzdrževal svojo drulžino. Seveda ne bo nikjer vdč siromašnih proletarskih naselij, ampak povsod velika stanovanjska poslop-'i^ oz udobnimi in cendnimi stanovanji. ;.. atka: 'Napovedali so lepše in pravičnejše življenje za delavnega človdka, kot pa je v talkozvani kapitalistični družbi.
Takšna je (komunistična propaganda. Stvarnost je pa čisto drugačna. iKar poglejmo si j0] Komunisti so prišli na oblast v Sovjetski zvezi Že med prvo svetovno v°jno, t. j. leta 1917. Na oblasti so že polnih 45 let. 'Po neprevidnosti in nepremišljenosti zahodnih zaveznikov so svojo oblast po drugi svetovni vojni še znatno razširili in jo potisnili daleč naprej proti zahodu Evrope in v osrčje Azije. Povsod, kjer so prišli na oblast, so Ijudjem pobrali vse. Lastnik vseh pridobitnih in proizvajalnih sredstev je postala država. Prejšnje veleposestnike je zamenjala država, prejšnji zasdbni kapitalizem pa državni kapitalizem. In kaj vidimo? V Sovjetski zve-^ n- pr. mora Hruščev še po 45 letih, ko nemoteno vlada nad narodi ogromnega koga področja, priznati, da prejšnja svetovna žitnica ne pridela zadosti žita, da državna posestva ne zredijo zadosti živine m je zato še vedno občutno pomanjkanje mesa. Splošni življenjski položaj se ni dvig-Ntl tako kot so komunisti napovedovali. Ljudje so slabo oblečeni, deloma slabo 'ranjeni, ne morejo si nabaviti modernih tehničnih pripomočkov za domače gospo-'bnjstvo. Delavstvo je izgubilo vse prejšnje pravice, ki se jih je lahko posluževalo v sporih za plače. Poti komunisti ne sme nihče stavkati in mora delati za dostikrat nižje Plače kot poprej, in pod težjimi pogoji.
ndi napoved (komunistov, da bodo pod njtmi vsi enaki, se ni izpolnila. Izkazalo je, da je bila to le prevara, saj pod komunisti res dobro živi samo vladajoči komunistični sloj, vsi drugi pa slabše.
Tako je pri komunistih. Kako pa na ne
mnunistični strani, na tisti, ki jo komu-ni2Qm stalno napada in o njej trdi, da k*-1110 Okorišča delovne ljudi za svoje sebične koristi?
Vsestranski gospodarski, socialni in knl-tuirni dvig držav v svobodnem svetu je V'Ln vsepovsod. Sedemnajst let po kon-a‘ni vojni je nastal iz ruševin popolnoma nov svet. Nastala so najmodernejša mesta ' lepimi stanovanjskimi hišami, nastala n<>Va industrijska podjetja, ki so v takem ■fttgonu, da nimajo zadosti delovne sile in Je potrebujejo vedno vdč. Ljudje so mate-t jalno in v socialnem pogledu dobro pre-Tubljeni, kar sami tudi radi priznajo s t-m, da jim gre dobro kot še nikoli.
V svobodnem svetu so demokratske po-'me stranke z demokratskimi režimi do-
Htič._
kazale, da je mogoče ustvariti boljši in pravičnejši socialni sistem in red le ob upo-stevanju človekove osebne svobode in nje-govega dostojanstva. Delovni sloji v zahod-"! Lvropi imajo odprte oči. Vse te razlike 0 (primerjavi obeh sistemov vidijo in se Povsod odločajo za življenje in delo v s'obodi in demokraciji.
Oder mladje te je predstavil
z ..Mrtvim oznanilom” Bora Kostanka
»Oder mladje« se je v prejšnjih številkah »Našega tednika« predstavil kot skupina mladih, za igravsko umetnost navdušenih ljudi, ki so si stavili visoki cilj, podajati sodobne odrske prireditve za zahtevnega gledavca. So to pretežno dijaki z gimnazije za Slovence, z učiteljišča ter študenti iz naših univerzitetnih mest.
V nedeljo, dne 14. oktobra 1962, se je ta skupina prvič predstavila javnosti v Modri dvorani Doma glasbe z dramskim poizkusom »Mrtvo oznanilo« našega koroškega pisatelja Bora Kostanka.
Med gosti, ki so napolnili dvorano, so bili predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev, profesor dr. Valentin Inzko ter tajnik profesor dr. Reginald Vospernik; predsednik Zveze slovenskih organizacij dr. Franci Zvvitter; ravnatelj slovenske gimnazije dr. Joško Tischler, predsednik Krščanske kulturne zveze profesor dr. Pavle Zablatnik ter avtor igre Boro Kostanek.
'((Posebno poročilo o kulturno 'pomembnem dogodku prinašamo na 3. strani.)
5
VABILO
Vabimo na misijonsko nedeljo, dne 21. oktobra 1962, na misijonsko prireditev z igro
„OB SINJI REKI"
Igro uprizori Slovenski misijonski krožek »Lambert Ehrlich« ob pol treh popoldne v Kolpingovi dvorani v Celovcu.
Vsi prijatelji misijonov so prisrčno vabljeni!
Dijaški misijonski krožek
1»
1»
1»
1»
\
Aretacije v Rodeziji
Policija v Južni Rodeziji je znova aretirala večje število Afričanov in jih obtožila, da »izzivajo nerede«. Do aretacije je prišlo v Salkburyju, Bulavaju im Bancroftu. Do novih policijskih ukrepov proti afriški večini v Julžni Rodeziji je prišlo po nedavnem sklepu Edgarja Whiteheada, da prepove majvečjo politično organizacijo v državi - Afriško nacionalno unijo Zimbabve. Ta organizacija je proti federaciji Rode-zija-Njasa, in zahteva popolno enakopravnost za afriško prebivalstvo. Hkrati, ko so prepovedali to stranko, so začeli zapirati in konfinirati njene voditelje, med njimi tudi Nkoma.
] iižn o rodezijske oblasti so v zadnjem času aretirale 1600 Afričanov, 200 funkcionarjem .prepovedane stranke pa so o-mejili prostost gibanja. Njeh predsednik Nkoma ne sme zapustiti svoje rodne vasi v bližini Gulavaja.
V	Lodomu ne skrivajo, da bi prišla bri-lamška politika v Južni Rodeziji v slepo ulico 'potem, ko je odstopil britanski predstavnik v OZN za kolonialna m skrbniška vprašarija Huigh Foot. Toda kljub temu ni še nobenega znamenja, da bi britanska vlada v bližnji bodočnosti kaj storila, da bi zavrla samovoljo južno korejskega predsednilka vlade in Odprla pot za rešitev sedanjega napetega stanja.
V	Londonu ne pričakujejo, da bi v bližnji iboddčnosti prišlo do britanske intelr-vencije v Južni Rodeziji. 'Predvsem zato, ker se London ne želi zamerM beli manjšini v koloniji, po drugi strani pa bi v britanski prestolnici radi počakali na volitve v Severni Rodeziji, ki bodo konec oktobra, in na jKtročilo, ki ga bo dala posebna vladina komisija, ki sedaj, raziskuje stanje v Južni Rodeziji.
KRATK E VE STI
Dosedanji ravnatelj Mednarbdine banke za razvoj, Eugene Black, je odstopil: na njegovo mesto so predlagali uglednega mew-yorskega bančnika Georga Woodsa.
V	finsko prestolnico je odpotovala poljska trgovinska delegacija, ki jo vodi poljski minister za zunanjo trgovino Kazer. Pogajala se bo za 'trgovinski sporazum, veljaven za prihodnje leto.
V	Firencah so bile demonstracije zaradi aretacij, ki jih izvaja španska policija. Na čelu demonstrantov je korakal župan Firenc, krščanski demokrat Giorgio La Pira.
Mehiški predsednik Lopcz Mateos, ki je l)il pet dni na uradnem obisku na Japonskem, je začetkom tedna odpotoval iz Tokia. Pred Japonsko je Obiskal Indijo, sedaj pa je namenjen v Indonezijo in na Filipine.
Eksplozijo ameriške atomske bombe v veliki višini, ki bi jo morali izvesti začetkom tega -tedna nad Pacifikom, so zaradi slabega vremena odložili za 24 ur.
Četrto obletnico malgaške republike so svečano proslavili. Vojaški paradi je pri-soStoval predsednik republike Fulbert Cirannana.
Eden izmed najbolj aktivnih aosovcev,
bivši polkovnik Argoud, je objavil pismo, v katerem pravi, da OAS za zdaj ne bo likvidirala de Ganila, temveč bo počakala na »Obsodbo, ki jo ibo izreklo francosko ljudstvo na referendumu o reviziji ustave«. Zapisal je tudi, da OAS paziva francosko ljudstvo,, naj glasuje z »ne«. Domnevajo, da živi Aiigoud v Zahodni iNemčiji.
Francoske oblasti so začetkom tedna izročile Allžiru francosko letalsko oporišče
Zborovanje zaupnikov
V nedeljo, dne 21. oktobra 1962, bo v Celovcu v prosvetni dvorani Mohorjevega doma, Viktringer Ring 26, ob pol treh popoldan v zvezi z državnozborskimi volitvami v smislu sklepov občnega zbora zborovanje in posvetovanje krajevnih zaupnikov Narodnega sveta koroških Slovencev.
NAZNANILO
Napovedali smo, da bo uprizorila Farna mladina Žitara ves v nedeljo, 21. oktobra 1962, igro »Zadnji vitez Rebrčan« na odru v Št. Jakobu v Rožu. Zaradi bolezni in drugih nepredvidenih okoliščin pa moramo u-prizoritev preložiti na termin, ki ga bomo objavili pozneje.
Farna mladina Žitara ves.
OBJAVA
V gospodinjskih šolah šolskih sester v Št. Jakobu in Št. Rupertu se bo pričel redni pouk v ponedeljek, dne 5. novembra 1962. Še je čas, da se prijavite za šolo, ki je potrebna vsakemu sodobnemu dekletu, če hoče stopiti pripravljena in usposobljena v samostojno živ-Ijenje.
KLUB SLOVENSKIH ŠTUDENTOV NA DUNAJU
poroča o obisku predsednika NSKS, dr. Valentina Inzka, na Dunaju.
V nedeljo, dne 7. oktobra letos, nas je obiskal v »Korotanu« v Bennogasse predsednik NSKS, dr. Valentin Inzko, ki se je mudil tiste dni na Dunaju. Dr. Inzko nam je govoril o pomenu in nalogah NSKS in tudi ostalih slovenskih organizacijah v boju za enakopravnost. Razkril nam je probleme našega ljudstva in obenem utemeljil članstvo pri Federativni uniji evropskih manjšin, kajti le kot člani lahko soodločamo pri sklepih te važne organizacije. Ponazoril nam je tudi težave v zvezi s škofijskim odlokom glede poučevanja verouka na osnovnih šolah v jezikovno mešanem oziroma pretežno slovenskem ozemlju.
Ob koncu predavanja se je razvila živahna diskusi ja, ki se je nanašala predvsem na bližnje volitve in na stališče, ki ga bosta zavzemala Narodni svet koroških Slovencev, odnosno njegovo glasilo »Naš tednik — Kronika«!
Maison Blandhe. Izročitvi so prisostvovali funkcionarji mešane francosko-alžirske komisije za izvezo. Pomembno vojašlko oporišče so izročili Alžiru na podlagi' določil evian-skih sporazumov. Oporišče je eno izmed največjih v Allžiru. Opremljeno je z najmodernejšimi navigacijskimi napravami.
Jemensko vrhovno vojaško poveljstvo je ulkaizailo vsem pripadnikom jemenskih oboroženih siil, ida se morajo vrnilti v svoje vojašnice najkasneje v petih dneh. Radio Sana poroča, da je poveljlstvo poizvalo vse pripadnike jemenske airmade, naj. prevzamejo svoj e redne dolžnosti.
V Sovjetski zvezi bodo v drugi polovici novembra preizkusili nove 'tipe večstopenjskih raket, nosilk vesoljskih ladij. Nove rakete 'bodo preizkusili na področju Tihega oceana. Sovjetska Vlada je izdala poziv vsem prizadetim državam, naj zaradi varnosti pomorskega in zračnega prometa v drugi polovici novembra ne pošiljajo ladij in letal v določena tihomorska področja.
Osemnajstih afriških držav in Madagaskar, ki se pogajajo s skupnim trgom o 'bodočih medsebojnih odnosih, zavračajo predlog EGS, 'da bi jim v 'prihodnjih petih letih iz sklada za razvoj nudili kredite v višini 700 milijonov dolarjev, kar bi znašalo kakih 7 milijonov dolarjev letno za vsako državo. Ti krediti ne bi zadostovali niti za pokritje 30 odstotkov javnih investicij'.
Politični teden
Po svetu
ROJI V JEMENU
Razvoj ipokvžaja na jemenskih mejah, v katerih so se morale jordanske in Saudove čete umakniti zaradi močnih napadov jemenske vojske, je predmet poročil tujih novinarskih agencij, Iki se opirajo na nek 'kairski časopis in poudarjajo, da je jemensko letalstvo uničilo ostanke jordanskih in Saudskih revolucionarnih enot v sevc-rovzhodnem Obmejnem območju Jemena. Invazijske enote so utrpele hude izgube, piše egiptovski list, ki se sklicuje na uradna jemenska poročila. Zaplenili so veliko orožja in vojnega materiala, ki so ga invazijske skupine zapustile pri umiku. Medtem se vršijo razgovori o uniji med Jemenom in ZAR. Te razgovore članov predsedništva sveta ZAR z jemenskimi voditdlji ocenjujejo v krogih kairskih političnih opazovav-cev IkOt prvi korak v smeri tesnejših odnosov med obema državama in možnosti obnovitve unije med ZAR in Jemenom.
SEGNI OBISKAL TRST
Predsednik republike Italije Segni s soprogo je prispel v Trst. Po slavnostnem sprejemu na postaji je odšel v vladno palačo na Trgu Umita, kjer je sprejel rektorja in profesorski zbor tržaške univerze. Pozneje je Sprejel predstavnike oblasti in javnega Življenja mesta in bil na proslavi 110-iletmice državnega policijskega zbora na hipodromu. Trst je ravno sedaj pozorišče hudih političnih boib pred bodočimi volitvami v občinski svet. »Primorski dnevnik«, glasilo slovenske manjšine v Italiji, je ob tej priliki razpravljal tudi o položaju slovenske narodne manjšine ter izražal upanje, da bodo kmalu uresničene zakonite pravice in zahteve slovenske manjšine v Okvirih italijanslke republike, katere ustavo in suverenost zastopa visoki gost.
ADENAUER GRE V ZDA
Predstavnik Bele 'hiše je sporočil, da bo kancler Adenauer meseca novembra uradno obiskal ZDA. Zahodnonemški kancler 'bo prispel v VVashingtan na povabilo predsednika Kcmmedyja. Sporočilo o Adenauer-jevem Obisku so objavili neposredno po odhodu ministra Schroderja iz Bonna v Wa-shimgtom na razgovore s predsednikom iKem-nedyjem, ministrom Ruskom in drugimi ameriškimi funkcionarji, ki so odgovorni za evropslke zaldeve in Berlin. Poudarjajo, da bo Adenauer prišel v Washington 7. novembra in ostal v ZDA dva do tri dni. To bo drugi obisk kanclerja Adenauerja v ZDA, odkar je (Kannedy postal predsednik ZDA.
JUGOSLOVANSKI SPORAZUM
Ž INDIJO
V	Beogradu so podpisali sporazum o blagovni menjavi med Jugoslavijo in Indijo. Ta sporazum določa povečanje medsebojnih pošiljk blaga v prihodnjih petih letih. Med razgovori med ohoma delegacijama so prouči li tudi možnosti za širše gospodarsko ter industrijo sodelovanje med Jugoslavijo in Indijo. Predvidena je tudi poglobitev medsebojnega znanstvenega im tehniškega sodelovanja.
TITO POJDE V MOSKVO
Obisk sovjetskega predsednika Brežnje-va v Jugoslaviji je marsikaj izčistil. Prinesel je marsikaj novega, ugladil marsikatero nasprotetvo in obudil stara. V znamenju novih odnosov mod Moskvo in Beogra-idom bo j ugoslovanski maršal Tito letos decembra obiskal Sovjetsko zvezo. Hnuščov ga je namreč že pred meseci povabil na počitnice, toda Tito je vabilo sprejel šele sedaj po obisku Brežnjeva v Jugoslaviji.
ZDA SE ZAPREJO KUBI
Ameriška vlada je uvedla trgovinsko zaporo prot iiKubi. Povabila je tudi druge zavezniške države iz Južne Amerike in Evrope, naj ji pomagajo ter ne prevažajo s svojimi ladjami vojaškega materiala na Kuho.
BRUSELJ
V	Belgiji so se nedavno obnovila pogajanja za vstop Velike Britanije v Skupno evropsko tržišče, ki so jih prekinili začetkom avgusta. Angleško delegacijo vodi minister za evropske zadeve Heath, ki je pred tem obiskal prestolnice držav SET-a.
INDIJSKA VLADA IZGNALA
KITAJSKE ČETE
Predsednik indijške vlade Nehru je izjavil, da so indijske čete dobile ukaz, naj izženejo čete s severovzhodnega obmejnega področja Indije. Dodal je, da so kitajske čete med spopadi, ki so bili v sredo, zgubile okoli sto mož. Nehru je pred svojim odhodom v Cejlon, kjer bo ostal tri dni, izjavil časnikarjem, da so nedavni spopadi na kitajski meji »hud incident«. Spopadi na tem področju so izbruhnili nenadoma, toda niso trajali prdko 10. oktobra. Glede pogajanj s Kitajsko je (Nehru izjavil: »Dokler traja napad na severnovzhodnih mejah, je malo verjetnosti, da bi se začela pogajanja s Kitajsko.«
SCHROEDER POTUJE
V	WASHINGTON
V	nemškem Bundestagu je med razpravami o zunanji politiki prišlo do ponov-
VESTI O KONCILU
Kakor smo že zadnjič poročali, se je danes pred tednom začel veliki 2. Vatikanski koncil. Ko so koncilski očetje prispeli v procesiji skupno s svetim očetom skozi bronasta vrata preko trga svetega Potra v baziliko, se je začelo prvo zasedanje. Molili so molitev ‘k Svetemu Duhu, na kar je kardinal dekan 'daroval sveto mašo. Po izpostavitvi svetega pisma so kardinali in zastopniki nadškofov in škofov izkazali papežu pokorščino. Papež in zbrani očetje so potem molili veroizpoved in druge molitve, da izprosijo božjo pomoč pri delih koncila. Zatem so peli evangelij v grškem in latinskem jeziku. (Prvo zasedanje so zaključili z govorom svetega očeta.
#
Po uradnih vesteh ho prvi del koncila končan 8. decembra. Drugi del se bo pričel v prvih mesecih leta 1963, tretji del pa se bo pričel jeseni 1963.
*
Sveti oče Janez XXIII. je sprejel v privatni avdienci ogrske škofe Endre Hamva-sa, S and or Kovasca in apostolskega administratorja Pavla Brežan o vskega. To je prvič po vojni, da sveti oče 'lahko sliši jroročila iz uslt ogrskih škofov.
*
Najstarejši škof na koncilu je msgr. Alfonz Carinci, ki bo 9. novembra, v polnem 'teku koncila, pralznoval svojo stoletnico. Najmlajši škof pa je Alcide Mendoza Castro, ki ima 35 let in (že štiri leta vodi škofijo AIibancay v Peruju. Na koncilu so zastopane vse dežele sveta razen Sovjetske zveze. Tudi anglikanska in protestantska
cerkev sta poslali v Rim svoje zastopnike. Razgovori z ekumenskim patriarhom v Carigradu, Moskvi in Atenah pa niso prinesli zaželenega sporazuma.
Koncilska dvorana
Ta se razteza Od glavnih vhodnih vrat bazilike do papeškega oltarja, pred katerim je postavljen prestol za svetega očeta. Sedeži za koncilske Očete so razmeščeni vzdolž ladje na Obeh straneh in porazdeljeni po stopnicah, kar omogoča popoln razgled z vsake točke dvorane. Z deli za spre-menitev glavne ladje bazilike v koncilsko Slavnostno dvorano, v kateri bo lahko delalo nad 3000 oseb, koncilskih očetov, teologov, opazovavcev, notarjev, tajnikov, stenografov in drugih uslužbencev, so pričeli 15. maja. 'Najprej so zgradili stopnice v kovinski strukturi s kilometri cevi, z deset tisoč spojkami in s stotinami kubičnih metrov desk. Nanje So montirale sedeže. Vsak sedež, ki je tapeciran in pokrit z zelenim blagom, ima tudi majhno mizico za pisanje in klečalnilk. Nad stopnicami v prostorih osmih velikih lokov glavne ladje so izgradili tribune, kjer bo mesto za opazovalce, teologe in druge udeležence. Kovinske strukture, ki so visoke slkoraj 20 metrov nad tribunami, drže zavese iz rdečega damaska, ki tvorijo ozadje velikim gobelinom, tako da povsem zapro in napravijo bolj privlačno vse okolje koncilske dvorane. Za izvedbo tega dela so porabili 3000 metrov damaska, 2000 metrov baržu-na, stotine in stotine pozlačenih res in drugih okraskov. Nad vsem tem pa kraljuje
n ih vzklikov članov opozicije proti Adenauerju in proti njegovi politiki. Adenauer je dejal, da pomeni kritika socialdemokratskega voditelja OMenhauerja »posredno podporo tezi Hruščeva«. Zunanji minister tSchroder je skušal pomiriti duhove v zvezi z Berlinom, s skupnim tržiščem ter z odnOsi med Vzhodom in Zahodom. Potem je omenil, da bo odpotoval v ZDA in da zaradi toga ne želi prejudicirati svojih razgovorov s Kenncdyjem s kakršnimi koli izjavami ali z neumestno polemiko.
... in pri nas v Avstriji
USPEH OeVP V SALZBURGU
'Preteklo nedeljo, 14. oktobra 1962, so se v Salzburgu vršile težko in napeto pričakovane občinske volitve glavnega mesta. Od vseh 72.206 volivnih upravičencev se je volitev udeležilo 61.405 udeležencev, to je 78,52 odstotkov, od teh jc bil 60.573 veljavnih glasov. Zanimivo je, da je pri teh volitvah žela največji uspeh Avstrijska ljudska stranka. Pridobila je glasov za cel mandat, tako da jih ima sedaj štirinajst. S tem pa je FPOe zgubila mandat, ki bo odslej zastopana z devetimi namesto z desetimi mandati v mostnem občinskem svetu.
Deželno vodstvo Ljudske stranke je po volitvah zavzelo stališče k izidu volitev. Dobesedno pravi: »Izid današnjih salzburških občinskih volitev pomeni za Avstrijsko ljudsko stranko izreden uspeh. Kajti edina od štirih strank je pridobila en mandat.
mogočna arhitektura bazilike, ki daje koncilski dvorani resnični občutek veličastnosti in mogočnosti.
Da bi olajšali delo glavne skupščine so namestili zvočne naprave, ki Obstajajo v 30 zvočnikih in 40 mikrofonih, tki so vsi povezani s kabino za režijo. V koncilski dvorani je tudi notranja telefonska naprava s centrale in s 40 telefonskimi aparati, ki naglo povezujejo različne točke. V dvorani je naprava za razsvetljevanje, ki je neodvisna od razsvetljave bazilike s 40 projektorji, ki so nameščeni pod stropom in Sterilni drugi aparati, ki osvetljujejo vse točke dvorane. V dvorani je tudi naprava za registracijo s posebno kabino in 4 veliki registratorji, ki bodo vnesli na trak vse, kar bo povedano na sestankih. V njej je tudi mehanografsko središče za nagio štetje glasovnic po glasovanjih, 'ki bodo izvedena na koncilskih sejah. Stalne naprave so pripravljene za televizijske in radiofonske prenose javnih sej in slovesnosti.
Za vse te naprave so bili potrebni kilometri in kilometri električnih in radiofonskih, televizijskih in telefonskih kablov, ki kot nevedna mreža povezujejo vsako točko dvorane, kjer se viši drugi vatikanski vesoljni cerkveni zbor. (Po tleh dvorane so razgrnjene velike bele prejproge.
Gre za tesnejše zbližanje med Cerkvijo in svetom
Sedanji vesoljni zbor ima predvsem pastoralni, to je dušnopastirski značaj. »Koncil — je dejal že omenjeni rimski kardinal — nima naloge, da formulira nove nauke, temveč ima predvsem nalogo, da ponovno in krepkeje potrdi pričevanje krščanskega življenja.«
V	letih priprav in tudi v zadnjih dneh se jc mnogo govorilo o vprašanju krščanskih verskih Idčin. Nekateri so celo zatrjevali, da je glavni cilj sedanjega vesoljnega zbora, omogočiti ponovno združitev vseh ločin s katoliško Cerkvijo.
V	tej zvezi pa je kardinal Traglia dejal: »Namen koncila je, ponovno predstaviti Cerkev v vsej njeni večni življenjski moči in resnici. Ge bodo ločeni bratje potem hoteli uresničiti skupno željo po enotnosti, jim (bomo lahko z 'živo ljubeznijo rekli: »To je vaš dom, to je dom vseh tistih, ki na sebi nosijo Kristusovo znamenje. Zaradi tega se bodo koncilski o-četje potrudili, da se omogoči vrnitev ločenih bratov, ne da bi to škodovalo resnicam in ustroju Cerkve, ki jo je hotel Kristus.«
Za ekumenski koncil Vatikan H. vlada veliko 'zanimanje ne samo v Vsem katoliškem svetu, temveč tudi pri nevernikih. Zanimivo in značilno je, da bodo koncilska dela spremljali kot opaizovavci predstavniki številnih nekatoliških Cerkva, slovesne otvoritve koncila pa so se udeležili predstavniki 85 držav, mnogi državniki pa so poslali papežu poslanice, v katerih so mu izrazili voščila za srečni potek in uspeh zasedanja.
SLOVENCI
(Loma Ui po h'v (tu
Razstava slovenske knjige v Frankfurtu
Drivvna založba Slovenije je nedavno razstavljala /ia knjižnem sejmu v Frankfurtu. Letošnji sejem je bil izredno velik. Nastopalo jc okrog 1200 založ niških hiš z vsega sveta. Na tej vsakoletni svetovni knjižni manifestaciji jc letos tudi slovenska knjiga dobila svoje mesto. Prikazali so manjši izbor knjižnih del in je za prvi poskus uspeh zadovoljiv. Za slovenske knjige je bilo dokaj zanimanja. Pozornost so zbudile predvsem knjige: čop, Svet med vrhovi, Kosova in Groharjeva monografija, Zbirka slovenskih klasikov, Kos: Zgodovina Slovencev, Mikuž: Pregled zgodovine Narodnoosvobodilnega boja, Spomeniški vodniki itd. Omenjena založba je na sejmu vzpostavila stike s tujimi založniki in knjigarnarji. Uspehi teh stikov bodo med drugim izdaje slovenskih del v tujih prevodih.
Poljsko-slovenski književni stiki
Iz Poljske se je vrnila delegacija Zveze književnikov Jugoslavije. Lojze Krakar in Izet Sarajlič sta prepotovala dobršen del Poljske in se sešla z mnogimi književniki mlajše in starejše generacije. Ti prijateljski razgovori bodo ugodno vplivali na na-daljni razvoj stikov obeh narodov, posebej še na intenzivnejše zanimanje Poljakov za književnost narodov Jugoslavije, saj je ta še vedno premalo znana med njimi. V Varšavi je izšla „Antologija jugoslovanske poezije”, ki pa zajema samo del jugoslovanske poezije in zato nc zadovolji. Državna založba Slovenije pa pripravlja antologijo poljske poezije 20. stoletja. Izšla bo v kratkem in bo zajela 55 pesnikov ter obsegala okrog 5600 verzov. Pripravlja jo Krakar. V zvezi z. njegovo antologijo so ob njegovem bivanju v Varšavi uprizorili večer poljske poezije v slovenščini. Ob vsem tem lahko upamo, da bodo v preglednem času prevedi,, poljščino še marsikatero slovensko delo.
Razstava pesniških del
Študijska knjižnica Mirana Jarca v Novem mestu je priredila v počastitev 80-lclnicc Alojzija Gradnika razstavo pesniških del in prevodov. Razstava obsega tudi izbor prevodov Gradnikovih pesmi v tuje jezike in izbor literature o pesniku. Med bibliofilskimi izdajami jc razstavljen prvi odtis Gradnikovih Pisem z Jakčevimi lesorezi in tudi Škerjančeva uglasbitev prvega pisma iz zbirke.
Milan Vidmar umrl
V Ljubljani je nenadoma preminil prolesor Mi lan Vidmar, znani slovenski učenjak in šahovski velemojster. Slovenija, kakršna je, majhna in neznatna tako v zemljepisnem pogledu kot v pogle-du številčnosti svojega prebivalstva, je vendarle dala svetu nekaj sijajnih znanstvenih imen. Omenimo med temi samo znanega matematika Jur Vego, čigar logaritmične tablice sc uporabljajo danes, ali pa slavnega fizika Jožeta Štefana, ki je prvi izračunal temperaturo sončne površine. Toda poleg teh dveh bi lahko našteli še več drugih, U so dostojno predstavljali svoj majhni slovenski narod na prizorišču svetovne znanstvene ustvarjalnosti. Danes lahko med te brez drugega prištejemo tudi pok. prof. Milana Vidmarja, saj je njegova kvaliteta kot znanstvenega delavca potrjena ne le doma, ampak si je s svojimi uspehi na p0-dročju elektrotehniške prakse in teorije pridobil sloves, ki sega daleč preko meja njegove ožje domovine.
Kot strokovnjak jc prof. Vidmar na svojem znanstvenem področju napisal več pomembnih knjig in razprav, ki so potem bile prevedene v različne svetovne jezike. Že leta 1920 je izšla njegova znana knjiga „Die Transformatoren”, ki jc doživela v£č izdaj in bila prevedena v vse važnejše tuje jezike, tako v francoščino, nemščino, ruščino itd. Sledila so številna druga dela, razprave, članki, kjer je 1 velikim znanjem ter izkušnjami razčlenjeval najtcl' ja praktična in teoretična vprašanja elektrotehni' kc. V elektrotehniki je znana tudi tako imenovana »Vidmarjeva formula”, poleg te »Vidmarjevi zakoni”, kar je nedvomen znak za ceno in mesto, ki ju slovenski učenjak uživa v mednarodnih znanstvenih krogih.
Pokojni profesor Milan Vidmar se je rodil 22. j’1' lija 1885, in sicer v slovenski prestolnici v Ljub' Ijani. Ko je lu dovršil srednjo šolo, sc jc vpisal na dunajsko tehniško visoko šolo, kjer je leta 1997 diplomiral za inženirja, a leta 1910 promoviral za doktorja tehniških ved. Že zgodaj je kazalo, da 1*° njegova razvojna pot izredno uspešna in sijajna-Najprej se je kot mlati inženir zaposlil pri mi” v AVeislu pri Gradcu, kmalu zatem v lltu1'1"' pešti v tovarni ,,Ganz”, kjer je s svojimi zavidljivimi uspehi vzbudil veliko pozornost. Leta 10*® jc na dunajski visoki šoli opravil izpit za docenta, naslednje leto pa, ko jc bila v Ljubljani ustatM>v' Ijena slovenska univerza, je tu ustanovil clekti0 tehniški oddelek, ki ga je vodil do leta 1919. To mesto jc zapustil šele, ko sc jc v tem času zače' intenzivneje ukvarjati z vprašanji elektrifikacije n’
jc postal vodja Inštituta za elektrogospodarstvo.
Hcatke, kuttuMrt v&sli
© BOLOGNA
V	neki bolonjski kliniki je umrl sredi septembra ugledni literat, literarni zgodovinar in kritik Francesco Flora, profesor za italijansko literaturo na literarni fakulteti univerze v Bologni. Slovel je kot eden najboljših italijanskih kritikov, zelo upoštevana pa je tudi njegova »Zgodovina italijanske literature« v petih zvezkih, ki je resnično monumentalno delo. Vse do zad-njega je bil aktiven kot kritik in član raznih literarnih razsodišč. Bil je med drugim član akademije lepih umetnosti. Doživel je 71 let.
•	RIMINI
V	mestu Rimini so podelili nagrade za najboljše risane filme. Pivo nagrado je do-bil Japonec Taiji Vabushita za svoja dva filma »Mali Samuraj« in »Simbad mornar«. Nagrajenih je bilo še več italijanskih filmov, češki film »Suzana in črke«, poljski film »Igračke«, jugoslovanski film »Skelet nastavlja past«, bolgarski film »Strelovod« in še nekaj britanskih, kanadskih in drugih filmov.
•	ITALIJA
Frančiškanski pater Angelo Lancelotti je odkril nov, pravzaprav mrtev jezik, ki so ga govorili pred 2000 leti v Mezopotamiji. Gre za jezik starih Akadijcev, ki so še pred Babilonci uporabljali klinopis. Narečje je l>otlobno semitskim jezikom in je že v starem veku izginilo iz rabe. Omenjeni uče-njak je na podlagi arheoloških odkritij sestavil celotno slovnico akadijščine. S po-'čjo teh raziskovanj se bo moglo pojasnili-marsikaj iz biblične zgodovine.
•	BEOGRAD
V	prostorih Matice Srbske so slovesno odprli razstavo del Iva Andriča ob pisateljevi 70-letnici. Razstava prikazuje skoraj vsa Andričeva dela, ki so doslej izšla v Jugoslaviji in v tujini.
•	DUNAJ
70. rojstni dan Iva Andriča je zabeležil tudi dunajski list »Die Presse« s posebnim člankom, v katerem pravi, da Andričevo delo, zlasti oba njegova velika romana, o-svetljuje ne samo zanimivo poglavje jugoslovanske, ampak tudi svetovne zgodovine. Član kar poudarja, da izraža Ivo Andrič pri obravnavanju problematike in pri slikanju Ijodi izredno humanost.
> LJUBLJANA
Pretekli teden so v Mali galeriji v Ljubljani odprli razstavo lesorezov zahodno-oernškega umetnika Hapa Grieshaberja. Avtor slovenskemu občinstvu ni neznan, ^.i je razstavljal že na mednarodnem gra-t,čnem bienalu v Ljubljani in na njem tudi dobil priznanje za svoje delo.
® OPATIJA
Ta teden je bil v Opatiji festival in simpozij svobodne glasbe »Musiča nova«. Festival je priredilo vodstvo za novo muziko v Opatiji. Na prireditvi je sodeloval tudi ansambel Pro mušica viva iz Ljubljane poti sodstvom dirigenta in skladatelja Iva Petriča.
® DUNAJ
. Na Dunaju je gostovala znamenita amc-jiška baletna skupina New York City Bal-et. Pod vodstvom Georga Balanchina goji ja ansambel svoj specifičen slog, ki se pri-hžuje novoklasičnemu, hkrati pa njegove koreografije dopuščajo zelo svobodno raz-aganje. Ameriški balet je na Dunaju nastopal z tleli Stravinskega, Čajkovskega, ferscya, Kaya, Brahmsa, Ravela, Bacha, Glazunova, Bellinija in drugih.
® BERLIN
T Berlinu so podpisali sporazum za kulturno sodelovanje med Jugoslavijo in Nem-C1j<> za razdobje, ki bo trajalo do konca le-ta 1965. Poleii izmenjave učiteljev in znan-vejukov predvideva program tudi sodelo-vanje na področju šolstva in zdravstva.
•	Moskva
tritedenski obisk v Sovjetsko zvezo odpotovali nemški pisatelji Heinrich 611, Rudolf Hagelstange in Richard Ger-‘ich. Posebno Bdllova dela so doživela v ' ovjetski zvezi že več izdaj.
KULTURNI OBZORNIK
Mejnik v kulturni zgodovini
koroških Slovencev
»MRTVO OZNANILO« BORA KOSTANKA NA ODRU CELOVŠKEGA
DOMA GLASBE
Pisatelj sam imenuje svoje delo dramski poizkus. Poizkus v dvojnem smislu: kot prvo njegovo delo ter kot prva tovrstna uprizoritev na koroškem odru. Uvodna misel nas kar privede v problematiko igre. Narod, ki umira — in to umiranje gre kot pretresljiva bol skozi govorjenje in vse molčanje tega večera — skuša vstajati, išče opore, išče sonca. Nevidni kralj, ki naj bi bil opojna reminiscenca na zgodovinsko pomembne vrhove preteklih dni, kliče v temo. In vstaneta fant in dekle, se iščeta in najdeta v ljubezni do naroda in hkrati tudi v medsebojni ljubezni. Nastopajoče osebe so simboli, so odsev dogajanja, ki se dogaja in za katero kljub vsemu vemo, da sc ne bi moglo dogajati drugače. Simboli so v prvotno grškem pomenu besede: kar se dogaja v njih in med njimi, se dan za dnevom dogaja v nas samih, le da ne čutimo tega utripa, ker nam manjka posluha. Fant, ki si je zastavil cilj, da bo rešil svoj rod letargije, bije povsod na mogočna kamnita vrata. Vsepovsod vidi letargijo, brezbrižnost, apatijo, nedolžno umiranje vseh ob očevidni krivici. Povsod samo tisti duh izoliranja samega sebe, polnitev vseh glav s pravico lastnega izvora in zadovoljstvo s to kartelirano pravico. Vsi sedijo na zatožni klopi: cerkev, država, narodni voditelji, narod sam, ki je zaspal, da ne bi videl, kaj se dogaja okoli njega. Ob teh mučnih prizorih imamo vtis, da narod utone pretežno tudi po svoji lastni krivdi. V tem in v nočno-tihem izzvenu tega velikega umiranja je treba poudariti, da Boro Kostanek pretemno gleda naše razmere, da premalo vidi to, kar se je ustvarjalo in kar se ustvarja v prid narodu-trpinu. Veliki monolog fanta po pomenu in po lirično-težkem jeziku osrčje drame, je polet, ki izzveni v smrti — telesni in duševni smrti — fanta in v nemoči dekleta. Da se prav razumemo: nismo za barvni happy-end s poljubčkom in srečnim vveekendom nekje v slovenskih gorah, toda treba je, da pisatelj kot človek, ki razume današnji razvoj, poda svetlejšo sliko, ne, ker jo rabimo, ampak zato, ker jo vidimo.
To iskanje človeka, to samoto in brezizhodno samoto vsakega posameznika najdemo v sodobni francoski dramatiki. Zgleda, da je avtor Boro Kostanek, katerega globoki in lirično lepi jezik nas je nad vse presenetil, dobil svoje navdihe deloma tudi od te strani. Če je igra dosegla, da gledavce kakor v grških dionizijah vzdrami, vzbuja in doseže tako zvano katarsis, potem že samo to pomeni dovoljšen uspeh.
Režija je bila v rokah spretnega in v insceniranju odrskih prireditev že izkušenega Erika Pmnča. Je pa to njegova prva uprizoritev moderne drame. Oder je odprt, brez zavese, igravci pridejo iz občinstva. Ta tehnika sicer ni nova; srečavamo jo pri vrsti modernih dramatikov. Posrečena je bila ideja mreže, ki sega čez polovico odra. V njej je ujet narod, ne da bi se tega zavedal. Igra z lučjo v adekvatni meri ponazoruje dogajanje na odru. Skrb za osvetljavo je bila v rokah Miheja Bliimla, skrb za glasbo pa v rokah Hanzija Gabriela. Želeti bi bilo, da bi bolje in laže razumeli nevidnega kralja po magnetofonskih posnetkih. Režija Erika Prunča je skušala polagati tem več važnosti na govorjeno besedo; na odru so samo najpotrebnejši rekviziti. To omogoča posebno koncentracijo na notranji razvoj dogajanja.
Prunč Erik je hkrati podal tudi glavno vlogo Fanta. Da kar ugotovimo: presenečeni smo bili ob njegovi govorni kulturi. Za tem tiči dolgo, resno delo. Dal je svoji vlogi tisti lik, kakršnega si je verjetno zamišljal Boro Kostanek: poln idealizma, ki se izžareva v ne prepatetično lirskem govoru, katerega so spremljale le rahle in zadržane kretnje, stopa v svojo smrt.
Marija Partl je bila drugo presenečenje uprizoritve. Njena domena je mimika in melodika govorjenih stavkov, padajoča ali rastoča intonacija v stavčni melodiji. Na nekaterih mestih bi si želeli malo manj patosa. Slovenski izraz je bil lep in izklesan. Polglasnik in široki c sta bila artikulirana morda za z nianso prevelikim odzvočnim prostorom, tako da sta se približala zvoku a. Njen prikaz dekleta pa je bil doživet do zadnjega utripa slutečega in ljubečega srca.
Smolič Karli, ki je prebral uvodno »besedo ob poizkusu«, je hkrati tudi podal čuvarja. Ker ima čut za komiko, oziroma za komi-tragiko, je bila ta vloga prav za njega. Nemoč oblasti je prišla do polnega izraza. Potrebno pa bi bilo vsekakor, da bi vlogo jemal bolj resno in natančno.
Govorna kultura ostalih igravcev je poleg Prunčeve lope slovenščine slabša, kljub temu pa še boljša kakor na vseh naših običajnih prireditvah. Čuti se tudi tu roka režiserja. Tako zapazimo pri sejavcu za narodov blagor Francetu Koncilji koroško artikulacijsko bazo. Sicer pa je podal svojo vlogo s tisto sigurnostjo in obenem bojaznijo, kakor je zamišljena.
Tudi govor v zboru čakajočih je presenetil z eksaktnostjo.
Se enkrat naj ugotovimo: umetniško gledano je bila ta prireditev ne korak marveč najmanj deset korakov naprej. Letni program »odra mladje« nam obeta še marsikatero presenečenje. Upamo, da idealizem, ki je zavzel peščico mladih ljudi in tako uresničil dolgo zasnovano idejo po lastnem slovenskem odru v Celovcu, ne bo ponehal in da bo vrgel plamen tudi v vrste, ki so med čakajočimi in spečimi. Naš narod še živi, ker umira in ker ga morijo: ta navidez paradoksna izpoved pisatelja Bora Kostanka nam je bila v teh dneh globoko doživetje.
dr. r. v.
Nova razpravljanja o Slovenskem pravopisu
Iz ljubljanskega »Dela« povzemamo, da je Slovenska akademija znanosti in umetnosti skupno s Slavističnim društvom Slovenije priredila konferenco, ki je razpravljala o novem Slovenskem pravopisu in še posebej o njegovem predlogu glede pisave bravec. Konference so se udeležili razni kulturni zastopniki in vsi, ki so javno razpravljali o novem pravopisu.
Konferenca je posebej poudarila, da pomeni novi pravopis v marsikaterem oziru pomemben napredek, izrekla s tem priznanje njegovim tvorcem ter tako potrdila njegovo veljavnost. Avtorji pravopisa so konferenco hkrati podrobneje seznanili z zgodovino in nastajanjem novega pravopisa, z načeli svojega dela in še posebej z razlogi, zaradi katerih so predlagali pisavo
bravec. Konferenca je nato lablko ugotovila, da so avtorji pravočasno sporočili javnosti ne le načela novega pravopisa, marveč tudi svoje reformne predloge z željo, da bi jim javnost sama s svojimi predlogi in kritikami pokazala mejo, do katere smejo seči reformna prizadevanja. Vendar pa odgovor javnosti ni bil tako določen, da bi avtorje pravopisa odvrnil od njihovih prvotnih zasnov, šele ugovori, ki so se po izidu SP 1962 dvignili proti pisavi bravec, so pokazali, da se ta reformni predlog ne more uzakoniti kot edino veljavna norma, zato konferenca skupaj z avtorji pravopisa predlaga, naj v šolah za pisavo in izgovorjavo -lec oziroma -vec veljajo določila Pravopisa 1950, dokler posebna komisija ne sestavi, šolska oblast pa potrdi posebnega pravopisa z dokončnimi določili.
Oder
Slovenska drama
v Modri dvorani
Mladi slovenski umetniki uprizorijo
»Mrtvo oznanilo« Bora Kostanka.
iPod tem naslovom prinaša celovška »Kleine Zeitunig« 'kratko razpravo o mladem slovenskem pokretu. Dobesedno piše: »Na jezikovno mešanem ozemlju Koroške se je jeseni 1960 našel ikrog slovenskih umetniških ljudi — okrog dvajset jih je —, iki se posveča deloma pesnikovanju in pisateljevanju, deloma odru. Zastopani pa so tuldi slikarji in Igraifiiki. Vsi se 'Zbirajo okrog revije »mladje«. List, Iki ga urejuje novi urednik »Našega todnika-Kroniika«, Flori Lipuš, hoče doprinesti prav koroški del h skupni slovenski literaturi. Revija objavlja samo mlade 'živeče ustvarjavce, ki njih dela še niso bila nikjer drugod natisnjena. Skupino odra pa vodi študent Erilk Prunč.
List nadalje poroča o uprizoritvi »Mrtvega oznanila« Bora Kostanka ter o drami. Zaključuje pa z navedbo programa, ki si ga je stavil oder mladje.
SMOLE DRAGO:
Beseda ob poizkusu
še je dan, a pripravlja se noč.-
Iz poslopja tisočletne zgodovine vre truma ljudi. Vhod jih bruha iz sebe. Teman val polišenega ljudstva se razlije po cesti. Cesta ga razbija in slabi.
Mnogi s križem zvezanimi rokami na prsih ali na hrbtu. Mnogi s spletenimi nogami si komaj utirajo pot. Raz ramen visijo zanke, oči — po dolgoletni temnici nevajene luči — imajo zastrte.
7, besedami na ustih, s težko govorico, kii je nastala ob temi, ob čakanju, ob molku, beseda iz nabrekle krvi. Mnogi so zasenčili obraz, mnogi so oglušeni v prahu tisočletij in ne čujejo krika pravice, a ga čutijo.
Cesta je dolga in prašna.
Besede se spoprijemajo s prahom in se nerazumljivo kolcajo po ustih.
Doseči hočejo, najti. Smer vodi v neskončno ravnino. Na njenent obzorju divje blišči stolp pravI-ce. Obrazi in telesa sc obrnejo tja. Zamolkel krik. Tisoč jih omahne nad neskončnostjo, tisoč jih -popada oslepljenih od bučečega sija stolpa. Posedejo na cestne kamne im poležejo v jarke in se zakrijejo blesku stolpa. Pokapali jih bodo.
Truma se krči. Mnogo jih zaostaja, ker ne zmorejo bremena, ki ga nosijo in vlečejo irz zgodovine
Nekaj podatkov o pisatelju
Boru Kostanku
Boro Kostanek je pisatelj dramskega poizkusa »Mrtvo oznanilo«, ki je preteklo nedeljo doživelo svojo krstno uprizoritev. Rojen je 4. maja 1937 v Lobniku pri Železni Kapli. Ljudsko šolo obiskuje v Lepeni in Železni Kapli. Gimnazijo študira na Ple-šivcu in jo zaključi z maturo leta 1958. Jeseni istega leta se vpiše na filozofsko-teo-loško učilišče v Celovcu in tam študira štiri leta bogoslovje. A še pred koncem četrtega leta izstopi in študira na univerzah v Ljubljani in pozneje v Gradcu.
Ustanovitelj in glavni urednik kulturne revije »mladje«. Poleg tega urednik slovenskega tednika. Pisatelj abstraktne realistične proze. »Mrtvo oznanilo« prvi dramski poizkus.
za seboj. Počili bi za trenutek, pa zapadejo čakanju; čakajo, da jim ikido pomore. Molk je ostal oh skrčeni trumi. Molk in pekoča svetloba pravice in neizmerna pot do nje.
Samo za dve pesti jih je, ki še niso obupali, ki še hodijo im bodo hodili, dokler...
In to smo mi. Mii še verujemo v konec svoje poti, da bomo dosegli pravico. Vstaja nov tod, ki mu čas še mi zlomil hrbta, ki mu pajki časa 5e niso zapredli jasnega pogleda.
Iskal bo mašo besedo In jo načel lepo. Otresel se bo molka im se ne bo dal ustrahovati. Cvarst bo vzel butaro nase in si utrl pot do pravice. Sam se bo povzpel do nje in vrh pravice zadihal prosto in globoko. Razprostrl bo toke kot krila, oči se mu bodo svetile od pravične svetlobe. Pokazal bo daleč naokoli: -to je maj dom, to je naša domovina, in zapel bo pesem o sebi.
7.e se vzbuja med nami. Tu jc. Že vidim vstajati dekle im fanta, vsakega na svojem koncu. Hodita drug proti drugem-u, telesi sl tavata naproti, obraza se kličeta, roki se iščeta v ljubezni, bliže, vedno bliže, bliže...
Zdaj! Kaj je, saj mi prepozno. Kdo ugaša luč? Ne more biti prepozno. Luči Ne sme biti prepozno. Ni.
»GRČE« NA RADIŠAH
Ponovno so priSIli Senitjanžlki igralci na RadiSe. Tokrat so nam prav lepo zaigrali pretresljivo dramo iz kmečkega življenja »Grče«. Zares 'je igra polna življenja in marsikaj se more 'tudi danaišinji človek naučiti iz igrane zgodbe. Saj je toliko nerazu- j mevamja Se danes med »starimi in mladi- ( mi« v naSib družinah.
Posebej doživeto sta podala svoji vlogi stari oče Vrsan in neisrdčna Liza, pa tudi drugi igralci so praV ugajali.
Ob tej priliki pa simo zopet slišali tamburaše, ki so tudi iprišlli iz Roža. Pred časom smo tudi na Radišah igrali tamburice in prav bi bilo, da bi se naša mladina zopet oprijela te lepe glasbe. Slišali smo več veselih komadov, izmed katerih so nekateri prav lepo zveneli. Tako je povedal g. Tol-majer v pozdravnem nagovoru, v katerem se je tudi zahvalil Sentjanškim igralcem za gostovanje.
Domači pevci pa so tudi tokrat nastopili ■z vrsto narodnih pelsmi pod vodstvom gospoda organista Wrulicha. Radišani pač znajo lepo zapeti in radi smo jih poslušali, saj postaja naša pesem vedno ibdlj redka.
Talko je prav 'lepo in v splošno zadovoljstvo 'potekel veseli Obisk mladine iz Št. Janža na Radišah in tudi lepa udeležba ra-dišlkih faranov je bila ponovno spričevalo, da Radišani ljubijo slovensko krščansko prosveto.
ŠT. VID V PODJUNI - LIBIJCE
Zvedeli smo, da je dal Anton Rutar svojo trgovino Adolfu Blažeju v najem. Pričakujemo, da 'bo naš novi trgovec ravno tako postrežljiv, vsaj ga poznamo še od prej, ko se je pri Rutarju učil in bil zelo priden, prijazen in bister in da bo nam oddaljenim dostavljal vse na dom.
Od Rutarja pa pričakujemo, da bo ostal zvesti farmam in pevec in da ne bo za vsema prevandral v IKlopinjo ali Dobrlo ves.
SELE
(Dva veterana odšla ...)
V teku enega meseca sta bila iz naše srede odpoklicana dva farama v visoki starosti. Dne 14. septembra je po dolgi bolezni u-mrl Šimam Hribernik, p. d. Kačnar na Šaj-di, star ,blizu 86 let. iKiljub visdki starosti je še dolgo delal; ko pa je opešal, si je zlomil nogo in bil' zadnji dve leti v postelji. Trpel pa je voljno in mirno umrl.
Dne 8. oktobra pa je preminula Reza Perč, pd. Voramčeva Reza, Kočarica v Rebri, ki je po Veliki Gospojhici dopolnila 87 let. 'Kljub starosti je za silo še sama o-pravljala svoje malo gospodinjstvo. Oči je imela talko zdrave, da je brez očal lahko vdela nit v šivanko, nogavice pa je pletla tako lepo, da bi se mogla kosati z vsako drugo. V življenju je morala nositi mnogo bridkosti in težav. Pred 46 leti ji je umrl mož in ji zapustil tri nedorasle sinove, za katere je v težkih vojnih in povojnih letih skrbela z delom svojih rOk. Druga svetovna vojna pa ji je vse tri ugonobila: dva sta padla, tretji se je vrnil kot neozdravljiv invalid in je letos vigredi odšel pred njo v večnost. Mnogo j,e trpela in žrtvovala, zato je bila zelo primerm nagrdbniča, ki jo je ob odprtem grObu zapel cerkveni zbor: Blagor mu, ki se spočije...
Starešina naše farne družine je še vedno Jurij Mak, pd. Spičjek, star 87 in pol leta. Med ženami pa sta najstarejši Urša Božič, pd. Pipanca in Liza Mlečnik, ki sta v tem mesecu dopolnili 86. leto, pa sta za svoja leta primeroma še dosti krepki in ohranjeni.
ŠMIHEL pri PLIBERKU (Izlet na Peco)
Naša farna mladina Se je pod vodstvom gospoda kaplana Kasla zbrala v zelo številnem obsegu dne 21. in 22. julija v Večni vesi. V spremstvu veške mladine, ki dobro pozna Peco, smo se podali na Strmo pot. Prispeli smo na Veški stan, kjer je vladalo živahno planinsko življenje. Pastir nam je velikodušno postregel, dekleta so nam skuhala čaja. Če bi bilo poleti, bi se najedli žgancev in mleka. Potem pa smo tirno hiteli kresil. Velik kres nas je zagrel in ob njem so zadonele naše domače pesmi. Vmes pa sta skrbela Maikscj in Lenče j s svojimi šaljivkami za smeh.
Lepo je bilo potovanje na vrh Pece. Stavili smo si sicer pogumen načrt, da bomo še pred sončnim vzhodom na vrhu. Vendar se naša dekleta niso mogla odtrgati od toplih postelj. Tako smo dospeli z majhno zamudo na vrh. »Hribolazci« med nami so bili prvi.
Bili smo na novi sv. maši...
V	veselem ipričakovanju smo se v petek, 5. oktobra, odpeljali v Rim. Mračilo se je že, ko smo vstopali v Celovcu, na Vrbi, v Beljalku in v Podlkloštru v železniške vozove, iki nam jih je rezerviral celovški Putnik. Preden smo se pripeljali pod Sv. Višarje, nas je Že objela noč. In žalost nam je legla na dušo, ko smo 'zvedeli, da v Žalbnicah leži na mrtvaškem odru višarski župnik Jožef Siimic, dolgoletni župnik v Žalbnicah in goreč ljubitelj višarske Matere božje in njenih romarjev.
V	temno noč je drvel bnzec. Preko Benetk in Firenc nas je v sobotno jntro pripeljal v večno mesto Rim — na cilj našega romanja. Na kolodvoru Termini nas je pričakali naš novoimašnik s svojimi sobrati iz papeževega zavoda »Germanika«. Po pozdravu so nas prevzeli v vodstvo in nas spremljali vse dni našega bivanja v Rimu. Z omnibusi smo se odpeljali na svoja potovanja v via Casilina k sestram, katerih red se imenuje »Ancelle del’ amore misencor-dioso« (po našem bi rekli: »Služabnice u-smiljene ljubezni«). Skrbno so nam stregle vse dni, domače smo se počutili, četudi nismo bili edini v njihovi prostorni obe-dnici. Z nami je bila nemška Skupina iz Monakovega ob svojem novomašniku g.
polaganju škofovih rok mladi možje, bilo jih je 17, postanejo duhovniki. Ob veličastnih akordih orgel so vkorakali ordinan-di-movomašniki, za njimi škof-kardinal,
eden izmed teh — je naš... Dal Bog, da nam ostane naši
Popoldanski obisk je veljal staremu mestu, rimskemu Forumu, Simbolu poganskega Rima. V bližini je cerkev Imena Marijinega (SS. Nome di Maria), naša novo-mašna cerkev. Obiskali smo jo, da si jo ogledamo in se hkrati z vajo pripravimo na novo sv. mašo.
V lep dan nas je poklicalo sonce, v dan nove sv. maše, četudi daleč od doma, da bi novomašniku zapeli ob slovesu od rojstne hiše »Oj hišica očetova...« in našo »Novomašnik, hod’ pozdravljen ...« ob pristopu k novomašnemu oltarju. Zanesljivi vodiči m vozači so nas pravočasno pripeljali v cerkev, okrašeno am ovenčano, s čast-
Skupina slovenskih romarjev s Koroške z novomašnikom pri slovenskih sestrah v Rimu
rimski provikar s svojo asistenco v napolnjeno cerkev. In sv. maša se je začela z Obredom mašniškoga posvečenja — polaganje škofovih rok in rok vseh navzočih du-
$
S
i
t
:
j
t
:
Slovensko kulturno družtvo v Celovcu
priredi v sredo, dne 24. 10. 1962 ob pol 8. uri zvečer v Mohorjevem domu v Celovcu, Viktringer Ring 26
PROSVETNI VEČER
Spored:
Kulturni sprehodi po Koroškem Poljudno predavanje z barvastimi slikami. Po predavanju družaben razgovor članov.
K udeležbi vabi odbor.
Medele. Ob naši pesmi v kapeli in ob družabni pesmi v obednici smo se zbližali.
Po popoldanskem ogledu okolice sv. Petra smo se zvečer duhovno pripravili na nedeljo, dan mašniškoga posvečenja. Zjutraj, v nedeljo, pa smo se zgodaj odpeljali v cetlkev sv. Ignacija, kjer smo se zbirali bližnji in daljni sorodniki ter ostali romarji, da doživimo vzvišeni trenutek, ko po
hovnikov, po litanijah vseh svetnikov, ko novomašnikom oblečejo mašno obleko, mazilijo roke, izročijo pateno in kelih s hostijo in vinom in po sv. obhajilu izročijo oblast odpuščati grehe in zadržati... In po končani sv. maši so novomašniki prvič podelili svoj novomašni 'blagoslov, S pesmijo Te Deum — Hvala večnemu Bogu — smo se razhajali, s .ponosom v srni: vsaj
Kako se človek oddahne, ko dospe na vrh hriba! Tisti sveži zrak, mir in krasen razgled so človeku res prijetni, da bi najraje zavriskal od veselja.
V prijetni zabavi, z zbranim petjem in v občudovanju maraVe je hitro minevalo popoldne. Ob tej priliki Se moramo zahvaliti našemu Fridlmu za svoje »pripovedke« iz fantovskega življenja. Saj je on res zgodovinska osebnost, podojbna oni v Jurčičevem romanu »Deseti brat« — Krjavlju.
Pri (križu smo se spomnili v molitvi našega rojaka Valentina Kaiserja. Ob njem smo se poslovili od Matjaževega kraljestva in vznova vzljbili naše gore in našo domovino.
S sveto mašo v Večni vesi smo zaključili izlet. Upamo, da Se bo naša mladina tudi v narodnelm in kulturnem življenju tako marljivo, navdušeno in radovoljno oprijela delal
REBRCA (Razne novice)
O Rebrci se je poslednji čas precej govorilo, saj je šSo za Obstoj odnosno za na-dalnje obratovanje rebrške tovarne, v katero hodijo delat naši možje in fantje vsaj iz devetih fara. Modernizacija obrata, ki je za sodobni čaS in Sodobno konkurenco nujno potrebna, je stala 115 milijonov šilingov. Ni Čuda, da je zabredla tovarna v težave. No, Zdaj ji je zagotovljena pomoč v znesku 27 milijonov šilingov. »Zdaj moramo samo pridno delati!« sta dejala generalni direktor prof. dr Wultsch ter direktor dr Limontschew.
von
na vse
Tudi laštnica tovarne gdč. Ingrid Cžerweny v Gradcu, ki se je tud načine trudila za Obstoj rebrške tovarne, ima sedaj zadoščenje za svoje napore in želi, da bi si prebivalstvo še naprej v zadovoljstvu moglo služiti vsakdanji kruh.
Rebrca je letos stopila v ospredje tudi z znano igro »Zadnji vitez Relbrčan«, ki jo je uprizorila farna mladina iz bližnje okolice. Kdor je videl priprave za to igro, tako tehnične kakor tudi vaje, je moral občudovati to idealno mladino. Pri igranju so pa tudi Vsi do zadnjega dali najboljše, pokazali odlične zmožnosti, da so se gostje iz Amerike čudili in povpraševali, ali igrajo mar kakšni odlični dijaki. Kar verjeti niso mogli, da so to v večini kmečki fantje in .dekleta, ki Itako lepo obvladajo in govore knjižni jezik. Kritika v .»Tedui.ku-Kroniki« nas je prav .užalila. Tisti, iki jo je napisal, naj sebe vpraša po znanju knjižnega jezika!
Naš rehrški rojak g. Hugo Schuller, ki je v Wiener NeuStadtu študiral na vojni akademiji, je dovršil študije in postal častnik in je že nastavljen v St. Johannu na Salzburškem. Iskreno mu čestitamo k doseženem cilju in nas na moč veseli, da je tudi eden naših domačinov v oficirskem zboru mlade, avstrijske vojske. Ker obvlada naš jezik — saj je kot dijak in akademik često celo pel na rdbrškem koru —, se je na vojni akademiji z lahkoto učil tudi ruščine, ki mu bo kot modernemu oficirju prišla tudi prav. Mladi g. poročnik bo študiral še naprej, za vojnega inženirja.
Letos je Relbrco obiskalo zelo veliko tuj-cev-letoviščarjev iz bližnjih in daljnih kra
nimi sedeži za Strelčevo mamo novomašni-ka, za strica-dobrotnika, ki ga je med študijem vzdrževal, za brate in sestre in ostale sorodnike, na drugi strani pa za odlične goste, Slovence iz Rima, ki so s svojo ut ležbo počastili novomašnika in tudi nas, njegove rojake — koroške Slovence. Naš vrli pliberški gospod Jože je mojstriI orgle, ki so ob vstopu novomašnika v cerkev zadonele in izlile akorde v prošnjo Mariji »Vse duhovne, o Marija mati, sprejmi v milostno srce...« (Narahlo, nekam plaho se je še oglasila pozdravna pesem »Novomaš-nik, bod’ pozdravljen . ..« Ob asistenci domačega šentjakobskega, večletnega šentjakobskega kaplana Vinka Zaletela in donna-čina-rojalka, šentjakobčana. g. Tevžeja, je novomašnik pristopil in zmolil svoj prvi duhovniški »Introibo ... Stopil bom k oltarju ...« S krepkim tenorjem je zapel svojo »Gloria in excelsis Deo« in veselo smo zapeli »Naj slava se razlega v višavah tebi, Bog...«
Po evangeliju smo prisluhnili besedam novomašnega pridigarja, bivšega gojenca Gcrmanika, ki je Ob 10-let niči svoje n^--. maše v Rimu ustregel novomašniku in nam romarjem Spregovoril o lepoti katoliškega duhovništva.
(Dalje prihodnjič)
mi, starinska cerkev s freskami, naj lepši karner (kostnica) na Koroškem, komenlda (župnišče) — nekdanja trdnjava zoper Turke, v kateri je živelo sto let 12 vitezov, m še marsikaj. Zelo so Vsi hvaležni, kadar jih vodi in jim razlaga zgodovino in umetnine sam g. komendator prof. dr. Turnšek, ki to rad stori. Gostje obiskovalci si žele knjižice o Rebrdi in njenih umetninah ter njeni zgodovini. Zares je potrebna, pa kar v več jezikih.
Med obiskovalci je treba omeniti goste iz Amerike (Argentina, Brazilija, Kanada, USA), Danske, Švice, Italije, Nemčije, pa tudi iz Poljske (akad. slikar Lapinski) ter veliko iz Jugoslavije.
Rebrca tudi vedno bolj raste. Letos si j( dozidal hišo Blaž Mičej kar z nadstropjem' Trgovec Walter Plesdhounig si je postavd že temelje za novi dom in trgovino. Enako stoje Že temelji za vilo, ki si jo gradi domačin tovarniški uradnik g. Kudhling.
V	farnem življenju moremo zabeležit1
nekaj razveseljivih in ndkaj bolečih dogodkov.	^ .
V	Zaplalznici se jie poročil Vol in o1 v Frie-Pavličevo neVCsto si je pripeljal z Obit" skega. Pastorkova, po domače Bukovnik®' va, pa se je poročila preko Bele v št. Vid'
K večnemu počitku pa simo 8. okt. p°' •spremili mater Štefanijo Tomažič, ki je bila doma iz (Sibirije v Rusiji in se je preJ imenovala Tomencova. Zavratna bolezen raka jo je ugrabila štirim otrokom.
Nesreč je po župniji tudi vedno nekaj-Letos je obiskala še samega g, komendator ja, ki je 1 tedne bil v 'bolnici v Hariberg11’
GG V "IGLU V lav^CUJV- v i'/-.	•»* *	J	J — * —*    ---------------
jev. Zanima jih nekdanji grad /. razvalina-zdaj pa je spet pri vernikih in svojem delu-
Za naše gospodinje
Šoferski kotiček
Pogon na sprednjih kolesih
Vozil, Iki imajo (pogon na prednjih kolesih, je danes že mnogo in njihovo Število se bo v bodoče Se 'povečalo. Ta rešitev nudi namreč 'prednost večjega prostora za potnike, ker odpade prenosni most.
Kako pa se podobna vozila upravljajo?
Vprašanje je danes aktualno, kajti čeprav ni pri normalni, počasni vožnji nobene ralzlilke pri upravljanju z enim ali drugim sistemom pogona, je pri visokih hitrostih tehnika vožnje precej različna.
Številne nesreče 'tovrstnih vozil v zadnjem času so pokazale, da njihovi vozniki niso bili o tem obveščeni, se 'tega niso zavedali in 'so jih neobičajne reakcije stroja presenetile, ne da bi vedeli, kaj jim je Storiti. Zaradi tega je potrebno, da povemo, katere so prednosti in pomanjkljivosti pri enem in drugam sistemu.
Pri pogonu na zadnjih kolesih je prednost v tem, da ima vozilo večjo sposobnost pri vožnji nav]krdber v kolikor se teža v glavnem prelnese na zadnji kolesi. Pomanjkljivost: večja nevarnost, da vozilo zanaša, posebno na ovinkih.
C e pa je pogon na prednjih 'kolesih, je manjša nevarnost, da bi vozilo zanašalo; vožnja po ovinkih je torej lažja. Sposobnost .za vdžnjo navkreber pa se oslabi, v kolikor je 'teža na prednjih kolesih manjša.
Kako vozimo z vozilom, ki ima pogon na zadnjih kolesih vemo; zato se bomo omejili le na glavno pravilo vožnje vozila s pogonom na prddnjih kolesih. S takim vozilom moramo pri vožnji v krivino dati motorju
liha tako, da nam prednji kolesi vlečeta ‘v krivino.
Ce pa na krivini damo preveč plina in vozilo Ibelži pa tangenti, tir 'popravimo z znižanjem pritiska na plinski pedal. Vendar tudi to ni brez nevarnosti in moramo izbrati pravo mero, drugače bo motor zaviral vozilo, katerega teža se prenese na gonilni kolesi. V takih primerih, ko moramo nujno močno pritisniti na zavore, bomo to delali sunkoma ih istočasno izklopili motor, da ne bo zaviral koles.
Najbolj' znana evropska vozila s pogonom na prednji kolesi so: Lancia Flavia, Autobianohi, (ki bo v kratkem na trgu), Panhard, Citroen DS 19, Renault R 4, DKW, Ford TaUnus 12 M, Morris 1100, Mini Minor, Austin seven.
Oli PROMETNI NESREČI
Vsak (dan se nam lahko pripeti prometna rjvesreča ali pa smo le priča cestnih nezgod.
■ enem in drugem primeru imamo obveznosti. Prva je ta, da moramo ponesrečencem nuditi vso pomoč.
Dolžnost vsakogar je, da pomaga pone-
ŠKROBLJENJE. Nekatere kose perila, zlasti zavese, vezenine ali prtičke, zapestja ali ovratnik moške srajce, gospodinje rade poškrobijo, da so videti dalj časa sveži. Ce škrob kuhaš, ga prej raztopi v mrzli vodi in ga zlij polagoma v krop ter mešaj, da se zgosti. Ce hočeš, da se bo perilo blestelo, daj košček voska, V2 dkg na 1 1 vode. Ko si škrob precedila skoz belo krpo, namoči v njem še vlažno perilo. Na suhem perilu se škrob nabere v kupčke in napravi pod likalnikom lise. Pošlkrobljeno perilo položi v suh prt in likaj še vlažno z dobro segretim železom. Preden likaš, zbriši perilo s čistim, suhim robcem. Zlikano, škroblje-no perilo posuši na soncu ali pri peči. —
Bele namizne prte in ovratnike škrobi-mo najbolje z riževim škrobom, ker daje perilu belino, naj je kuhan ali surov; druge vrste Škraba puščajo nekakšno sivino. Moške bele ovratnike, ki naj bodo svetli in trdi, škrobimo s surovim škrobom, ki ga raztopimo v mrzli vodi in dodamo malo boraksa, ki smo ga raztopili v kozarčku vrele vode. Na 1 '/2 1 vode damo 12 dkg škroba in 2 dkg boraksa, ki preprečuje mehur-čenje pri likanju. Najbolje, da škrob razmočimo že dan pred uporabo. Suho perilo damo v pripravljeno raztopino in ko se dodobra prepoji s škrobom, ga ovijemo in zavijemo v čisto krpo. Za škrobljenje zaves in tankega blaga sploh pa moramo škrob kuhati. V tem primeru ga najprej razma-kamo v skodelici mrzle vode, vlijemo v vrelo vodo ter pustimo med mešanjem pre-vreti.
Kadar škrobimo s kuhanim škrobom, naj bo perilo še mokro, nato ga lepo poravnamo in obesimo, suhega navlažimo in zvijemo vsaj eno uro pred likanjem. Kako močna naj bo raztopina, je odvisno od blaga, ki ga škrobimo. Včasih zadostuje že žlica boraksa. Tudi tu pokaže praksa pravo mero. Vsekakor pa je to delo koristno, saj se na primer ovratnik bluze dosti manj uma-
srečencem in da o nesreči obvesti pristojne organe. Do njihovega prihoda, po pravilu se ne sime spreminjati nastalo stanje. Le če moraimo rešiti ponesrečenca, lahko napravimo vse, kar je za to potrebno. Če smo zaradi nesreče prizadeti, zabeležimo imena očividcev, Se zanimamo za podatke o soudeležencih, o vozilih (vrsti, znamki in barvi), o morebitnih posebnostih, ki bi jih lahko vreknenske, prometne ali druge okoliščine 'sipramenile. če imamo pri rolki fotoaparat, slikamo zlašti vozila in zavorne sledi na cesti z odgovarjajočih strani.
ZNAKI ZA OPOZARJANJE
Znake za opozarjanje moramo dati pravočasno in razumljivo. Opozarjamo zlasti, kadar spremenimo staier vožnje, prehiteva-
že, če je naškroibljen.
Skrobljeno perilo likamo z vročim likalnikom, najprej z narobne strani, nakar s prave strani zgladimo. Sicer pa likamo posamezna blaga zelo različno. Bela pralna blaga likamo vlažna z zelo vročim likalnikom. Trikojasto perilo, ki ga sušimo ležečega, da se ne izvisi, likamo z narobne strani, da mu ne vzamemo značilnega, lepega leska. Čisto svilo likamo vlažno, surovo pa popolnoma subo z narobne strani. Pri vsakem 'likanju je važno, da potegnemo likalnik v isti smeri kakor teče osnovna nit, to je po dolžini; če likamo postrani, se blago postrani razvleče in strga.
Perila, ki ga ne rabimo, ne smemo likati, sicer prekmalu porumeni. Tudi ga ne smemo trdo zložiti, ker se robovi zaostrijo; to velja zlasti za škrobljcne prte, ki jih rajši zvijmo. Posteljno perilo, ki leži dolgo v omari nerabljeno, večkrat preložimo, da niso gube vedno na istem mestu. Škrob ni •poceni, zato ga ne zlivaj stran. Postavi ga na toplo, da se osuši. V posodi se usede, nakar ga lahko zopet uporabiš.
ŠKROB pripraviš takole: skuhaj 2 jedilni žlici boraksa v V2 litra vode in raztopi 12 jedilnih žlic riževega škroba v V2 1 vode. Obe raztopini zmešaj hladni med seboj; boraks preprečuje mehurčenje pri likanju.
SAJASTI MADEŽI na belem blagu se dajo zdrgniti s svežim kruhom ali z milno peno. Na drugih blagih jih čistimo z mlačno vodo in bencinom. Za marmor zmešamo zdrobljeno kredo z bencinom, namažemo madež ter pokrijemo s kakšno posodo, ker bencin hitro hlapi. Čez kakšno uro speremo madež z marmorja z mlačno vodo. Če padejo saje na preprogo, jih potresemo s soljo in narahlo pometemo. Saje lonca ne bodo okvarile, če ga obrišeš z mastno krpo ali mastnim papirjem, preden ga postaviš na ogenj. Po kuhanju boš tak lonec lahko očistila saj s časopisnim papirjem.
mo, kadar začnemo voziti, ustavljamo na nepreglednem delu ceste, pri očitni nevar-nosti ali če to zahteva varnost prometa.
Znaki za qpOzarjanje so zvočni, svetlobni in z roko.
Zvočne znake smemo uporabljati samo v nujinih primerih. Zlasti jih ne smemo uporabljati ponoči in na krajih, kjer stoj i znak »prepovedana uporaba zvočnega znaka«. Tudi za 'nakazovanje spremembe smeri vožnje ne Smemo uporabiti zvočnih znakov, najmanj pa, kot se to često dogaja, da bi z njimi klicali ljudi.
Svetlobne znake dajehio s kratkim menjavanjem velikih in malih luči, s smernimi kazalci (kot opozorilo, da spreminjamo Smer vožnje) in z zavornimi lučmi (kot opozorilo, da zmanjšujemo hitrost ali se ustavljamo).
M. van der Mecrsch:	15
sem dobil/
(»Ribiči” — iz življenja katoliške delavske mladine)
Jaz pa sem vse odklonil: nabiranje, delo v kuhinji in porcije. Hotel sem ostati prost. Vedel sem: kdor bo vzel jed, bo vezan. Lahko bi mi bili kdove 'kaj naložili in potem tako imenitno uredili, da bi bil ni°ral prav takrat krompir lupiti in solato trebiti, kadar bi v strojnici delegati zatrli kako prav zanimivo posvetovanje, brezpogojno sem hotel ostati prost. Od svojih ljudi sem terjal isto žrtev.
l o sem seveda drago plačal. Nisem imel pravice niti do deleža iz nabirke niti do krožnika juhe. Soseda ali moj oče sta mi od doma prinašala po eno jajce in nekaj 'kruhkov. Ta večni kruh, mrzila jed in vonj gorke juhe, do katere nisem imel pravice, vse to mi je sčasoma pokvarilo želodec. Tovariši so me pustili na cedilu samega, prevzeli so delo v kuhinji in terjali svoj delež juhe. Jaz sem prevzel zgolj stražo pri vratih, ker sem tako imel priliko, nekaterim siromakom pripomoči do prosto-
. Tako sem še bolj osamel. Začeli so se me izogibati in se 'bati moje druščine. V vedno večjo spodtiko sem jim bil. Večina le bila prepričana: revolucija se je pričela, ‘n nič drugega nam ne kaže, kakor da se Postavimo na stran novih gospodov. Globok molk je zavladal vsakikrat, kadar sem skočil na sode zahtevat, ugovarjat, branit svojo svobodo in kako kršeno pravico. Kma-u sem se spraševal, ali bi poleg svojih petih možakov med temi osemsto možmi
sploh še dobil kakega krščanskega delavca.
Zadnjikrat 'sem se zavedel svoje osamljenosti:, ko Smo glasovali, alfi naij izpraznimo tovarno.
Našim predlogom j'c tovarnar venomer samo tele odgovarjal:
'»Najprej izpraznite tovarno, potem se bomo Ipogajali.«
Vauxelles mi je v '.sindikatu takoj povedal:
»Ko bi vsaj' mogel (doseči, da bi večina zapustila tovarno! Potoni bi se dalo kaj štori ti. Precej: hitreje bi dosegli cilj: delavci bi pokazali dobro voljo. Sicer pa je zasedba itak pirotipostavtia. Mnogim delavcem je je že čez glavo dol vol ji.«
»Težko bo Ikajl«, sem rekel. »Kočljivo je.«
i»Vseeno pdskuši!«
Popoldne je Beck moral delavcem razložiti položaj. Sklenil sem, da posežem Vmes. Kakor vselej, sem zadevo tudi zdaj naprej pripravili. Po svojih ljudeh sem vrgel med ljudi misel, maj se tovarna izprazni. Sestavil sem si kratek govor ter glavne stavke mcprestaino ponavljali. Stokrat sem sam sebi dopovedoval: Nič strahu! Ne bojim se jih! Govoril Ibom! V resnici sem se pa tresel ko šiba na vodi.
Naš generalni delegat Beok se je ob kakih treh vrnil v avtu svojega tovariša od GGT. Z rdečilmi zastavicami okrašeni avto je mogočno privozil ina dvorišče. Telesna straža divjih obrazov je obstopila Becka. S petjelm, klicanjem in kričanjem so pozdravili našega ,vodjo’. Slovesnega in žarečega obličja je izstopil, se nam smehljal in dvignil pest — pravi vodja! Bržkone je to videl kidaj v kakem kinu in se naučil posnemati. Kaj bi doživeli, kakšne nepopisne dik-
tature bi morali prestati, alko bi te smešne in strašne figure kdaj postali naši gospodarji!
Beck je ralzložil zahteve tovarnarjev, jih prežimo razmrcvaril, oznanil 'bližnjo zmago, besedičil o Bluimu, Rusiji, o fašizmu, o Španiji in ljudski fronti ter končno o zma-igoslaVjh SvetoMniega proletariata. Ko je končal, isam prosil za besedo. (Ker so me še kar dobro 'prenašali, sem jo tudi dobil. Beck si je tudi sicer prizadevali, da bi pokazal videz polstavnosti.
(»Tovariši«, sem začel, »tovarnarji vztrajajo, da moraimo mi, prej izprazniti tovarno, preden se začno pogajanja. Da se vsi rešimo še nadaljnjih Stiišik, zlasti ker je zasedba itak protipostavlna, v imenu svojega sindikata zahtevam, da o izpraznitvi glasujemo. Nekaj moraimo ukreniti. Vsi hočemo čim-prej spet začeti delati in se vrniti na svoje domove...«
Rad bi bil dodal še besedo o družini, kar so vselej radi slišali, a delegati so me prekinili.
»Nehaj! 'Nehaj!«
'»Najet si! Strahopetec! Jezuit! Fašisti Far!«
»Za Svobodo sem!«
»Nisi!« zakriči Beck in ukaže mir. »Tovariš, odkritosrčen si, to vemo. Ali tukaj igraš na karte tovarnarjev. Ubog trap si, ker si si dal glavo zmešati.«
»Večino imam za seboj. Zahtevam glasovanje.«
Bedk je vnovič ukazal množici, naj miruje.
'»iPustite naj govori! Mardyck, pokazali ti, bomo, ali imaš res prav. O izpraznitvi bomo glasovali.«
Gospodarske vesti
^ I’o podatkih italijanskega avtomobilističnega kluba je bilo od januarja do avgusta 1962 registri, ranih v Italiji nekaj nad 478.000 novih avtomobilov, kar je za 24 odst. več kot v istem obdobju 1901.
^ Poljski minister za kmetijstvo Micczislav Jagiclski, ki je na čelu poljske delegacije v ZDA, se je sestal z ameriškim ministrom za kmetijstvo Frcemanom.
Na Poljskem je bila letos letina izredno slaba, vendar še vedno boljša kot leta 1960. Vladni predsednik poljskih komunistov, Gomulka, je izjavil, da je morala Poljska nakupiti žita za 157 milijonov dolarjev v Združenih državah, Kanadi in Sovjetski zvezi. Predsednik je pozval vse kmete, naj storijo vse, da bodo zvišali pridelke. Glavni vzrok slabe letine pa je bil večjidel slabo vreme ter mrzlo poletje.
^ Delo konference kmetijskih sindikatov in kmečkih zadružnih združenj držav sredozemskega bazena se je te dni končalo. Udeleženci konte, renče so sklenili sklicati preiodične konference, po možnosti letne, s področja sredozemskega bazena in jo razširiti tudi na druge države. Sprejeli so tudi predlog [predsednika jugoslovanske delegacije Milana Pribliča za objavo poziva za tehnično in finančno pomoč nezadostno razvitun deželam, zlasti pa Alžiru.
^ V Ljubljani so odprli 9. mednarodni sejem »Sodobna elektrika”. Na sejmu sodeluje 130 razstavljavcev iz 16 držav. Na otvoritvi je član izvršnega sveta Marijan Cetinič govoril o med. narodnem sodelovanju in poudaril, da sc Jugoslavija drži načela, da je vsako nacionalno gospodarstvo del svetovnega gospodarstva. Poudaril je važnost enakopravnega sodelovanja in izjavil, da se zaradi tega Jugoslavija upira vsem umetnim oviram.
^ Sovjetska zveza se ne bo udeležila mednarodnega sejma v Ncw Vorku. Iz \Vashingtona ^ poročajo, da je Sovjetska zveza umaknila svojo prijavo na »Svetovni sejem”, ki bo v Ncw Vorku leta 1964-65. Kaže, da so Rusi umaknili svojo prijavo zaradi zahteve Američanov, da bi organizirali posebno ameriško razstavo v Sovjetski zvezi.
^ Na angleškem trgu z lesom se je zdaj pričelo običajno živahno poslovanje, ki ga je za skoraj tri mesece zaustavil poletni premor. Povpraševanje po lesu se še ni popolnoma razvilo, toda to se bo gotovo zgodilo v najkrajšem času. Terminskih kupčij je razmeroma malo, kljub temu da se tuji trgovci živo zanimajo za angleški trg in zaključujejo tudi uspešne posle, čeprav večinoma za manjše količine blaga. Skandinavski izvozniki so zelo previdni pri novih ponudbah ter se držijo starih cen. Vzhodne države zdaj mirujejo. Le Poljaki so pred kratkim izročili Angležem zanimivo ponudbo, ki jo zdaj »študirajo”. Kanadčani ponujajo na angleškem trgu pošiljke dobrega lesa po konkurenčnih cenah. Čeprav sc je njihova dejav. nost v zadnjem času nekoliko skrčila, je opaziti, tla se Angleži še vedno zanimajo za nekatere vrste kanadskega lesa, in sicer zlasti za vrste, ki uspevajo ob Pacifiltu. Jugoslovani so prodali v zadnjem času na angleškem trgu nekaj večjih količin bukovine. Nekaj jtošiljk bukovine je prispelo tudi iz Romunije in Danske.
'»Am]paik tajno!« sem zakričal, ker sem talkoj zaslutil, da me hoče potegniti.
»Tajnega glasovanja na‘m ni treh a.«
»iPoitem pa to nič me pometli,« sem ugovarjal. »Zahtefvam tajno glasovanje. Svobodni smo. Saj nismo tulkaj v kakem 'koncentracijskem taboriščni. Upam, da 'bodo ■vsi tovariši zahtevali tajno glasovanje, kakor jafe.«
Vsi so molčali:. Čutil sem, da je velika večina z meinbj. Saj so bili vsi že do grla siti zasedbe, stavke in diktature Beckove toljpe. Ko sem govoril o koncentracijskih taboriščih in omenjali Hitlerja in Rusijo, sem udaril na ipravo Struno. Vendar pa ni-fcdo ni črhnil besedice. Samega So me pustili govoriti. Že kar vhajprej sem bil poražen.
»Glasovali bomo z dvignjeno roko,« je oznanjal Bečk. »Kdor je pošten, se mu ni treba Ibati svoje mnenje javno priznati. Saj smo možje, ki odkrito mislimo. Svojih misli ne skrivamo.«
Dedec je bil dobro pripravljen. Imenitno se je naučil umetnosti, kako je treba množico voditi. Vedno je znal izbrati besede, ki bi jim ne upal ugovarjati, najsi bi laž iz njih kar vpila. Zmal je tudi v enem samem stavku hkrati množici se laskati in jo posiljevati. Na svoji strani je imel velikansko predhost, da je poznal hlapčevsko podložnost mase in jo izrabljal, jaz pa sem se venomer boril zoper klečeplazenje in skušal mnolžico dvigniti. Nikoli še nisem videl človeka, Iki bi bil maso tabo izrabljal v svoje namene in jo vandar tako preziral kakor 'ta Bedk. Mene je Beck se nekam kar rad imel, kvečjemu me je pomiloval in me imel za naivneža.
(Dalje prihodnjič)
Kino in Dias v naše dvorane
'Kulturne organizacije imajo svojo nalogo prav v tem, da jpoHpeSujejo kulturo. V ta namen se iposldžujejo pomožnih sredstev, da svoj namen tem 'bolje dosegajo.
'Govorjena iin pisana beseda sta bili najobičajnejši sredstvi pri dedovanju prosvete. S predavanji in petjem smo iplemenitili svojega dluiha in tako rastli v (polnost kulturnega naroda.
Se danes zavzemata predavanje in petje v kulturnem delu prvo mesto. V tem je pač nenadomestljiva solidnost in, kdor bi 'hotel omalovaževati dosedanji način detla katoliških kulturnih delavcev, bi se hudo pregrešil. 'Zlasti pri nas na Koroškem predstavlja pesem najmočnejšo kulturno vez in sega najgloblje v srca; celo že škoraj odpadle zna ogreti in more tako pogosto močno zavirati proces odpadanja.
Bilo bi pa na 'drugi strani prav tako po-grešeno, Če bi prezrli napredek in veliko privlačno moč, katero ima 'kino ali cdlo navaden dias na človeka. Za takšno trditev ni treba posebnih dokazov. Pogledati je treba samo v kino-dvorane, pa naj je predstava na nedeljo ali delavnik. Če hočeš najti mladino v tem času, jo bas gotovo našel v kihu. Pa naj je napovedana pevska vaja ali še tako zanimiv sestanek, mnoge bo le premamila kino-rdklama.
Že pred vojno so nekatera društva redno predvajala filmske programe v svojih dvoranah, O uspehih je bilo mnogo raizličnib mnenj. Prav igotovo so bili na ta način zlasti mladi ljudje pritegnjeni in vsaj nekoliko pod nadzorstvom, kar bi v drugačnem slučaju izostalo. Že to je bil velik uspeh; če pa še dodamo, da so skušali ustreči želji po dobrih filmih 's skrbno izbiro, v kolikor j,e sploh 'bila mogoča radi pomanjkanja dobrih filmov in pa radi kapric izposoje-caicev filmov, je hspeh še vdčji.
Danes pa že imamo večjo izbiro dobrih filmov in vdlika konkurenca je tudi že o-lajšala svobodnejše izposoj evan j e filmov. Poleg tega So nabavni stroški že dobrega zvočnega filmskega apr at a mnogo manjši kot ndkoč im tudi je mogoče prav velike filme dobiti na ozkem traku. Tudi policijski predpisi pri uporabi filmskega aparata z ozkim trakom niso zahtevni in tudi iizpo-sojhima ni previsoka.
še mnogo laže pa je v društvenem kulturnem delu uporabljati tskioptični aparat, ki ima celo nekaj prednosti pred filmom.
Že nabava je neprimerno lažja in tudi slik ni težko dobiti. Predavanj brez spremljave diapozitivov si pa skoraj več ne moremo predstavljati, če hočemo doseči kaj uspeha. Sicer taka predavanja ne bodo pritegnila prav vseli, vdndar pa bodo v tistih, v katerih še tli iskrica ljubezni do izobrazbe in medsebojne povezanosti, mnogo glob-je pognale korenine kot pa filmska brzina in površnost.
Velika dobrota iza naše kulturno delo bi zato bilo, če bi obstajala kje večja zaloga dobrih slovenskih filmov in diapozitivov, ki bi bili vsem kultiuirinim delavcem do-stojpni...
JANEZ JALEN:	3
CVETKOVA (dUka
ZGODBA
»Redko, redkokdaj je to res. Pa sem bil v več metelžih,« je Janez zagovarjal sebe in Cvetkova dva.
»iKakšen hudič pa je potlej pravzaprav vojska,« je zrašel Cvetek.
Janez je zmijgnSl z Taimeni. Pokazal je na stezo in mrki Obraz se je mu /je razjasnil: »Oče, Cilka gre.«
Kakor bi ga bil preslišal in kakor bi ga bil slišal, je odgovoril Cvetek: '»'No da, tla vsaj še tebe niso ubili.«
Janez je bili vesel Cilke. Ravno prav je prišla, da je pretrgala pogovor o vojski, ki je očeta vedno tako bolel. In še nikoli ni bilo Janezu talko hudo za Blažem in Andrejem. Kakor bi mu bila brata, je občutil. Če bi se bila vrnila, kako lahko bi vprašali za Cilko. Kakor na dlani mu leži priložnost, pa ...
»Oče!« je skušali Janez spraviti Blaža nazaj v dlolbro vOljo. »Če Cilka ne bo ravno namerjalla sesti na rjuho, ji ne smete nič namigniti, kaj je v nji. To se bo začudila!«
'»Saj res,« se je spet posmehnil Cvetek.
Šekla sta najprej in se delala, kakor bi Cilke še opalzila ne bila.
Cilki ni bilo vredno zavoljo kosila za dva 'zadevati jerbas na glavo, je bila košara
mLadine in fiposoete
„Vera je zasebna stvar*4?
Socialna šola:
Vernemu človeku je vera najmočnejše vodilo življenja. Ona mu daje smernice in mu predstavlja oporo v življenjskem boju. Po njej ne uravnava samo svojo intimnost, marveč tuldi ves svoj socialni odnos v javnem delovahju.
Viden predstavnik človekove vere je Cerkev. Ona mu je Učiteljica in svetovalka, kako naj vehske ideje v življenju uresničuje in spravlja v sklad s svojo vestjo.
Dvojne marale ni!
Ločiti človdka Od javnega življenja je nemogoče; pravtako 'pa tudi ni mogoče človdka raizdeliti v dvoje: v privatnika in člana družbe. Človek ima samo eno vest in eno moralo, ki ga vodita v privatnem im
efe tf ilmsk&ga vneta
KONCIL V TELEVIZIJI
Kakor je bilo napovedano, je tudi avstrijski radio prenašal ves potek otvoritve 2. vatikanskega koncila. Vse do zaključka ob enih popoldne je zadnji Četrtek bilo mogoče po televiziji zasledovati veličastni začetek koncila, Prenos je bil povezan z italijansko televizijo RAI in je bil zelo dober. V pirdkomorstvu 'kot v Ameriki pa je posredoval neposredni prenos dogajanj v Rimu satelit Telstar in tudi ta prenos je bil zadovoljiv.
Kot je mapovadaho, bo televizija še v nadalje prinašala važnejjše dogodke s koncila, celotno pa bo prenašala zaključek koncila, kar pa seveda še nikomur ni znano, kdaj bo.
»TARZAN« ŠE NI ZASTARAL
Letos poteče že 50 let, odkar je bila napisana zgodba o Tarzanu, junaku pragozda. V 32 variantah je opisan ta legendarni junak in v prometu je še vedno okrog 30 njegovih fimov. Ta zgodba v knjigah in na platnu se že nad 50 let ponavlja, pa je še vedno privlačna.
Leta 1912 je pisatelj Edgar Rice Bur-rough napisal prve zgodbe o Tarzanu in od takrat je izšlo to delo v 58 jezikih ter milijoni so že v kino-predstavah z napetostjo sledili vratolomnim scenam na platnu.
»CIGAN BARON« V NOVI OBLEKI
Znana Joh. Straussova opereta »Cigan harom« je bila že pred leti. posneta na filmski trak. Šeclaj pa pripravljajo novo snemanje, ki bo vse boljše. Film bo mnogo pridobil, ker bo v Sivih barvah. Kot folklorističen okvir bodo služili originalni posnetki iz jugoslovanske folkloristike on bogate -zaklaidniče naravnih lepot. Glavno vlogo v filmu igra Carlos Thompson, županovo hčerko poje Heidi iBruhl.
javnem življenju. In prav vera je tista, ki naj gldhje oblikuje njegovo vest im moralo.
Da jie »vera zalsdtma zadeva«, proglaša moderna modrost. Iz povedanega pa je razvidno, zla je ta trditev nesmisel. S to kri-latioo si družba sama izpodkopava tla in si ruši temelje. Močasno pa nujno vodi v laizacijo javnega življenja. Bogu je tako za-branjen vstop v javne ustalnove ter je potisnjen v cerkve ih družinske domove.
Ko je bila v 19. stoletju proglašena liberalna ideja za odrešilno in edino moderno, so hoteli človdka in družbo »osvoboditi« vseli vezi vere in 'Boga. Takrat je tudi nastala krilatica: »Vera je zasebna zadeva«. Danes ponavlja isto krilatico komunizem. Oba dta pa pod to krinko spretno vihtela meč proti Bogu in Cerkvi.
Vendar pa bi bilo zgrešeno, če bi liberalizem im kolmiunilzdm z enako obsodbo o-ccnili. Vsak izmed njiju umeva namreč to geslo po svoje.
»Cerkev v zakristijo!«
Liberalizmu je bil stavek »vera je zasebna stvar« načelo; temu je povsem logično sledilo njegovo pojmovanje vsemogočne države, ki 'poleg sebe ni priznavala ničesar drugega. Zvesta načelu svobode pa v zasebno življelnje posameznikov avi posegala in se tudi ni zanimala za. vensko življenje privatnikov. V splošnem torej velja, da liberalizem vere posameznikov ni zatiral in je geslo »vera je privatna zadeva« tudi v tem smislu 'pojmoval. Do 'nasprotovanja med liberalno državo im Cerkvijo je prišlo le zato, ker je država dušila cerkveno javno delovanje; cerkvene jaVne uistanove so morale občutiti nenaklonjenost državnih oblasti in Cerkev se je morala mnogokje umakniti v zakristije.
»Uničiti vero!«
Komunizem pa uporablja geslo o zasebnosti vere kot taktično načelo za začetek. Že stari Engels je rekel, da je trd)a delavcu pustiti njegovo vero; ko bo pa delavec pridobljen za marksizem, bo sam zavrgel versko navlako. Tako je komunizmu vera zasebna stvar le v tem pomenu, da država tre sme nikoli pokazati kaj verskega. Še več, država mora celo proglašati brezboštvo kot uraden nauk in ga z vsemi sredstvi propagirati, pri tem pa istočasno trditi, da je svoboda vere zajamčena.
Znano je, da je v komunističnih državah vera popolnoma izrinjena iz javnega življenja. Tako je geslo »vera je zasebna zadeva« postalo velika laž, saj so vsi, ki žive v državni odvisnosti, izpostavljeni šikanam, če hdčejo slediti svoji veri, im to čeprav le kolikor mogoče skrito!
ZA DEKLETA:
(TžesnLhta deUUlka zgodba.
'Preprosto, šestnajstletno dekle, Marija N, s 'podeželja, je končno le dobila dovoljenje od 'staršev, da gre v mesto. Saj jih je pri (ričetovi mizi še vedno pet otrok, katere ni Ualiko preživljati, ko pa je očetov zaslužek talko skromen. Kot poljski delavec je slabo plačan in povrhu je toliko dni neplačanih — zimski čas, slabo vreme in številni1 prazniki.
Marija pa bo v mesltu dobro zaslužila; sama sebe bo oskrbovala in še materi bo 'kaj poslala; talko sta z materjo sklepali. V 'tovarno bo hodila delat in mnogo Časa ji bo še preostajalo. Ne bo ji treba trpeti, kot trpi mati in Vse ženske, ki ostanejo na kmetih.
Kakor se je Marija dogovorila z materjo, tako je tudi Storila. Zares je šla v mesto in kmalu našla zaposlitev. Lepa plača, mnogo prostega časa, privatna sobica in dobra o-skrba. 'Boljšega sr ne bi mogla želeti. Le dobrega naslveta im ndkoga, ki bi na mlado dekle nekoliko popazil, ni bilo. Saj je delodajalca zanimalo le njeno delo, za njeno privatno življenje mu mi bilo prav nič mar.
Pri vseh 'Ugodnostih je Mariji kmalu začelo postajati dolgčas, ko je vendar le 40 ur delala v tednu; ves ostali čas pa je bil povsem njen. Iz dolgočasja je začela zahajati v kino, kmalu nato pa še na plesišča. Vedno pozneje je prihajala domov. Že gospodinja je godrnjala, češ takih stvari ni Ibila doslej vajena. A tudi v tovarni niso bili včč 'zadovoljni z Marijinim delom. Nenaspana je zanemarjala svoj stroj, pa tudi izdelki so bili površni. Ob majhni Okvari 'stroja, 'povzročeni po Marijimi malomarnosti, jo je poklical ravnatelj podjetja pisarno in ji brez besed izročil delavsko 'knjižico: bila je Odpuščena z dela.
Marija je bila vržena na cesto; tudi stanovanja ni mogla več plačevati. Da bi se vrnila na očetov dom . . . ? Sramota bi bila prevelika, a tudi sicer bi se doma ne znašla več.
Tako 'tavajoč brez cilja se je spomnila dobre znanke s plesišča. K njej se je podala po nasvet in prvo pomoč; saj ona je vse 'bolj; izkušena, ko je že nekaj let v mestu.
Našla jo je in se ji razodela. Pa ji je prijateljica skrivnostno namignila: »(Poišči si prijatelja; saj si vendar lepa in že sedem-najist let Istara! S svojo mladostjo boš lahko dobila prijatelja, ki bo skrbel zate in ne bo ti vdč treba delali.«
Po tem satanovem nasvetu je Marija tudi ravnala. Zares je kmalu našla svojo »srečo«. Pa ni dolgo trajala. Policija jie iskala mOžG ki je bil obtožen prelstopkov proti mladoletnim. 'Marija je bila ponovna žrtev tega brezvestnega moža.
Komaj je minilo leto dni, odkar je kot poštelno dekle šlo v mesto, a blesk mesta jo je omamil tako, da je v nekaj mesecih postala povsem »zrela« za poboljševalni zavod ...
dovolj velika. Netila jo je za locen v desni, v levi pa grabljic.
»Kako sta pridna,« je pohvalila bolj Janeza kakor očeta.
•»•Če bi se bila še malo obotavljala, bi te bila pa skoraj k ognjišču 'prišla priganjat, da se hitreje obračaj,« je ponagajal oče svoji najstarejši.
»Gotovo sta že težko čakala. Kar brž ikose Iz rok in jest, da krapi ne (bodo trdi.«
»Nekaj minut bodo že še počakali, da končava. Ni vredno še enlkrat jemati koso v roke,« je ugovarjali Janez.
»Prav imaš,« je pritrdil oče. »Cilka! Kar rjuho razgrni, da nama ne bo 'treba sedati na Vlažno travo.« Na skrivnem je Cvetek fantovsko nagajivo (pomežika! Janezu.
»Kaj mislite, da salma nimam toliko pameti?« Cilko je hotelo kar malo sram biti očetovega opomina, ker ga je tudi Janez Slišal. Položila je grablje ara detelj išče, s košaro pa odšla k rjuhi, ki je ležala zganjena vrh senožeti. Oba 'kosca sta začela brusiti, čeprav Se nobenemu ni bilo zares treba. Oba pa sta se obrnila tako, da Sta videla Cilko in rjuho.
Cilka je prepodila kosovlko, ki je brskala pod grmom tik poleg rjuhe in iskala črva za mlladi zarod. Gledala je za njo, kam leti, da bi 'Uganila, 'kje ima gnezdo. Grede je postavila košarto na tla. Še vsa zamišljena je prijela rjuho za vogal, da jo razmota. Tedaj se je 'iz rjuhe zakotalila Cilki prav pod noge za pest velika siva kepa z rdečim priveskom, zabrcala in zavekala. Cilka je
vsa '/drgetala in nevede cvileče in odsekano zavpila »av«, odskočila in obstala kakor pribita. Zajček pa jo je talko urno ucvrl po 'bregu navzdol, da je bilo videti, kakor bi se siva kepa res valila in grede mahiljala z rdečo zastavico — talko sta frfotala neovita konca Janezovega rdečega robca. V prvo pripravno kotanjico se je začetek spet stisnil in potuhnil. Janez in oče sta se na vsa usta smdjala.
Cilka se je pa hitro znašla. Zapretila je s prstom proti Janezu: »Le počakajta! Vama že vrnem. Sedaj pa koj jest.«
»Se bojiva, da bova tepena, ko nama tako groziš,« se je smeje branil Janez.
»Jest, sem rekla,« se je Cilka še vedno delala hudo.
»Naj bo, no, ko si ravno ti in detelja že vsa leži,« se je ponorčeval še oče, da tudi on nekaj rtiče.
In sta šla na rdb. Kosi sta obesila v jesen, oselnlka pa zataknila v zemljo.
Cilka je že molila očemaš.
Na pol lože na nosilni rjuhi sta Janez in Cvetek zajemala sirove (krape, jih zamakala; 7. mlekom in se pogovarjala. Janez je ves čas pazil na zajčka, da bi mu jo ne popihal.
Zahrbtno, tiho sc jie od nekod pripeljala vrana in se spustila dve lakti od prihuljenega zajoka. Janez je namignil očetu •in Cilki, naj hotita pri miru in opazujeta sivega ptiča.
Vrana je košatorito stopila prav k zajčku. Že je dvignila glavo, da useka nebogljeno
živalco s 'trdim kljunom, pa jo je Janez prehitel. Plosknil je v dilan: »'Pšššt! Pusti ga, coprnica!« Vrana je 'zaobrnila glavo, kakor bi hotela ugovarjati, kdo je tako predrzen, da jo moti.
Janez se je razvnel: »Pa še premišlja, ali bi odletela ali ne. če bi imel puško, bi ti posvetil!«
Cilka pa je vstala in zamahnila s predpasnikom proti predrznemu ptiču. Vrana se je dvignila in vreščeče zakrakala, kakor bi zmerjala. Cilka ji ni bila tiho, nadirala jo je, kakor da jo razume.
Cvetek je zmajal z glavo: »človek bi ne verjel, če bi sam ne videl. Pa kar vpričo nas se ga loti.«
»Robec je izdal revčka.« Janez je vstali poveznil klobuk na zajčka in ga ujel, da bi ga ponesel domov.
Pa se je tako zaobrnilo, da je zajčka nesla Cilka v košari, Janez pa v rjuhi deteljo za kobilo. Oče pa je ostali za Mladim lesom, da zmeša redi in prigrabi Okrog kraja. Trdno pa je zabičal Cilki, da ne sme dati kobili vse detelje hkrati, samo pol, druge p°l pa naj razgrne na hladno pred klet, da do večera ne ovene.
Cilki' se j'e mudilo, Janezu pa nič manj-Oba hkrati sta odšla. Med potijo se jim11 je pa poigoVor tako zatiulkal, da je Janez poljubili Cilko, Cilka pa Janeza.
V njivo za Mladim lasom pa se je uprlo visoko sonce itn vse dopoldne parilo zjutraj iposečeno Cvetkovo deteljo.
p * | * 5 *	*N*0 * B * R * /\ * N * J * E
Zdravilno jabolko
(NARODNA)
Svoje dni je živel 'kralj, ki je imel tri sinove. Doživel je Šestdeset let in moči so ga jele zapuščati. Nekega dne naglo zboli. Poklicali so najboljše zdravnike vsega kraljestva, da bi vrnili kralju zdravje, vendar zaman. Odkritosrčno so mu rekli, da se mu bliža konec življenja.
Kralj se je vdal v božjo voljo in se pripravljal na daljno zadnjo pot.
Ko ni bilo nikogar v sobi, so se odprle duri in v sobo je stopil prosjak. Nejevolja se je pokazala kralju na licu. Prosjak to zapazi in reče: »Kralj, nikar ne bodi nejevoljen! Nisem prišel k tebi prosjačit, nego povedal bi ti rad nekaj važnega, če me hočeš poslušati.«
»Hitro mi povej! Saj vidiš, da se mi bliža zadnja ora,« Odgovori kralj s slabotnim glasom.
»Ni še prišla smrtna ura, kralj! Še je zdravilo na svetu, ki ti more vrniti ljubo zdravje.«
»Tega skoraj ne morem verjeti,« pravi bridko kralj. »Vendar povej!«
»Predobro vem, da boš neverno zmajal, toda kar ti povem, je gola resnica. Ozdravi te samo zdravilno jabolko. Ko ga použiješ, boš zdrav kakor riba v vodi. Pošlji tedaj svoje tri sinove po svetu, da ti prineso zdravilno jabolko. Enemu se bo gotovo posrečilo. Ako ne storiš po mojih besedah, ti je
bila zadnja ura. Zbogom, kralj!«
Po teh besedah zapusti prosjak sobo. Kralj ga pokliče nazaj, 'ker bi rad vedel, kje je tisti vrt, na katerem raste zdravilno jabolko. Na njegov klic pride služabnik in temu reče, naj takoj pokliče prosjaka, ki je pravkar odšel. Začuden pravi služabnik, da •ti videl nikogar iti iz sobe, čeprav je stal blizu kraljevih duri.
Kralj se zamisli. Čez nekoliko časa pokliče svoje tri sinove in jim reče: »Sinovi, moje življenje še nii končano. Ozdraviti pa •tte more samo zdravilno jabolko. Odpravite se torej na pot po svetu! Kateri izmed vas mi ga prinese, bo moj naslednik v kraljestvu.
Starejšima sinovoma to ni bilo po volji, kajtti potovanja nista bila vajena. Rajši sta se brez dela zabavala na veselicah. Najlmlaj-sj sin pa se je razveselil, začuvši, da mu preljubi oče še ne umre.
Vsi se odpravijo istega dne na pot, vsak *ia drugo stran.
Minilo je več tednov, ko je starejši sin, prišel v deželo, kljer ni videl nobene žive duše. Gledal je s hriba okrog, pa ni zazrl nobene hiše, nolbene vasi. Ko hodi tako po beli cesti, vidi, da mu prihaja nasproti kruljev človek. Ril je prosjak. Kraljev sin •toče prevzetno mimo njega, a ta ga lepo prosi; »Ponižno prosim, milostljivi gospod, Majhen dar.« Nato mu vrže kraljevič dese-
tico. Hromeč pa še prosi: »Košček kruha, milostljivi gospod; lačen sem da ginem.« Napuh kraljeviču nii dopuščal, da bi še dalje stal pri revnem možu. Ničesar mu ne odgovori, ampak odide ponosno dalje. Zdajci se ozre, rekoč: »No, prosjak, desetico si debil. Ali mi znaš povedati, na katerem vrtu raste zdravilno jabolko?«
»Le odidi po taj cesti. Kmalu prideš do tistega čudnega mesta. Urno utrgaj jabolko in odidi z vrta!«
»Že prav, že prav!« reče kraljevič in se smeje nasvetu, ki mu ga je dal prosjak. Cesta je bila zelo dolga. Naposled pride do velikih vrat, jih odpre in stopi na vrt. Dreves ni bilo videti nobenih samo sredi vrta je zelenela samcata jablana. Gredica se je vrstila za gredico in na njih je raslo na tisoče naj milejših cvetlic. Čarobna vonjava se je razširjala po vrtu. Počasi je stopal kraljevi sin po poti, ki je držala k drevesni. Jablana je bila na zeleni tratici. Sadja ni bilo na njej. Samo na eni, nizko k tlom pri-pognjeni veji, je viselo lopo rdeče jabolko. S hitrim korakom gre mladenič tja in u-trga prečudno jabolko. Radoveden ga o-gleduje od vseh strani, a bilo je kakor navadno jabolko. Komaj stoji nekoliko trenutkov pod drevesom, že ga Obide težka u-trujenost. Leže plod drevo na zeleno trato in zaspi.
Ni dolgo ležal, ko se mu je približal človek. Kraljeviču se je zdelo, da gleda skozi gosto mrežo. Sedaj spozna neznanca; bil je tisti prosjak. Ta se pripogne k ležečemu mladeniču in mu vzame iz rok jabolko. Dotakne se z njim veje, na kateri je poprej viselo, in jabolko je zopet na drevesu. Nato utiga majhno vejico in se z njo dotakne kraljeviča, šepetaje: »Ti nisi vreden, da bi ]jrinesel očetu zdravilno jabolko. Zakaj me nisi ubogal? Talko dolgo bodi vran, črtni vran, dokler ne pride rešilni dan!
In res, spremenil se je v črnega vrana in zletel kvišku.
Tri dni pozneje je šel po isti cesti drugi sin in temu se je isto pripetilo kot prvemu.
Zopet tri dni pozneje vidimo na isti cesti najmlajšega sina. Nasproti mu pride prosjak, ki ga pa ni utegnil prositi miloščine, zakaj kraljevič mu je bil že poprej vrgel rumen zlat v klobuk, rekoč: »Gotovo si lačen, revni mož. Na ta kos kruha!« Nato hoče iti dalije, a prosjak se mu lepo zahvali in mu de: »Kraljevič, vem, kam greš. Ta pot je prava. Urno utrgaj jabolko in odidi z vrta! Danes je zadnji dan. Preden bo mesec vzhajal, mora imeti 'tvoj oče zdravilno jabolko, sker je prepozno. Gorje tebi in bratom, ako ne ubogaš.«
Te besede so dale kraljeviču novo moč. Kmalu dospe do vrta in stopi vanj. Cvetlice so mu mamljivo dehtele nasproti. Pogum-
no je hitel k jablani. Ko utrga rdeče jabolko, hoče takoj oditi, kakor je zapovedal prosjak. A glava mu je bila težka in noge utrujene. Že hoče leči pod drevo, kar nad njim nekaj zašumi. Ozre sc kvišku in vidi dva vrana. Grozna slutnja se ga polasti. »Kaj, ko bi bila to moja brata?« mu šine v glavo. Telo se mu strese in utrujenost ga mine.
»Moij oče!« vzklikne ter hiti z jabolkom z vrta. Zunaj pa mu pride nasproti prosjak, rekoč: Blagor ti kraljevič! Trepetal sem zate. Sedi semkaj na zeleno trato ter se od p oči j! »Nekoliko trenutkov je prosjak molčal, potem pa je Spregovoril: »Na to vejico! Vlzemi jo s seboj! V tistem hipu, ko vstane oče zdrav s postelje, idi iz gradu na piano! Priletela bosta dva vrana in sedla pred teboj na zemljo. Hitro se ju dotakni s to vejico!«
In zopet se je kraljeviča polotila utrujenost. Ni se je mogel ubraniti. Zaprl je trudne oči. Zdelo se mu je pa, da ga je prosjak prijel okrog vratu in zletel z njim kvišku.
Siv mrak je ležal na zemlji, ko se je mladenič prebudil. Pred seboj je zagledal grad svojega očeta. Sprva je mislil, da je samo sanjal o zdravilnem jabolku, a ko ga je zazrl v roki, je spoznal, da je bila resnica.
Ko je kralj jabolko zaužil, je bil zdrav. Čvrst in krepak je skočil s postelje. Kraljevič je odhitel iz sobe. Ko pride na piano, mu res priletita nasproti dva vrana in sedeta predenj na zemljo. Glej čudo! Komaj se ju je dotaknil z vejico, ki mu jo je bil dal prosjak, že sta stala pred rij im njegova brata.
Mislite si veselje, ki je bilo v gradu! Le starejša kraljeviča sta bila žalostna, ker je mlajši brat postal očetov naslednik.
BASEN
Strašno gladovni volkovi so grozovito tulili vsem zajcem smrtno obsodbo iz vseh mračnih, globokih gozdov.
»Zajci, zajci morajo dol priti .. . ! Zajci, zajci morajo dol priti...!« se je razlagalo po dolini, po deželi.
Vsi zajci so to bojazljivo, trepetajoče slišali, četudi je neki modrijan menil: »Najprej morajo nas šele dolbiti!«
Le nekateri, Srečni, te volčje grozitve, tu-lenja niso umeli ali niso vzeli na znanje. Ti so mimo živeli in trpeli kakor prej, tako tudi slej.
Drugi si nilso upali ničesar, še bati se ne — ter so trpeli naprej.
Eden pa je bil med njimi, ki se je imel za modrijana, za učenjaka, ki ima vse modrosti tega revnega zajčjega zemeljskega 'življenja v najemu. Hodil je namreč nekaj časa v oslovske šole, da (bi se naučil I — A, I — A ... Pa pri višem oslovskem trudu in potrpežljivosti je zmeraj le mukal A — I, A — 1 ... Tako da se je še oslu zdelo oslovsko neumno in ga je kratkomalo brcnil iz svoje šole. Potemtakem je učeni tepec le ostal tepec, ker učen pač ni utegnil biti.
Kljub temu se je bahal po vsej pokrajini s svojim A — I, A — I —, tudi in predvsem pri zajcih tovariših, ki ga niso zastopili ali pa le komaj. Zatorej' so ga imeli tisti z jasnim umom im čutom za takšnega, kakršen je bil; so pustili tepca tepcem.
Toda slednjim se je zdelo imenitno, kar je on govoril, kako jo je zarobil. Oponašati, posnemati so ga začeli in čez nekaj časa je A —I-kalo Jz vsega tretjega grma, da bi ti zmedlo čut im pogum za vse iepo, paL metno in pravo na sprehodu ob zajčji stezi.
Če jih morem razumeti, so hoteli s tem postati ncikaj (posebnega, predvsem pa zrasti Jz svoje prirojene zajčje kože, ki so se je menda sramovali, češ da je nekaj manjvrednega, oskrunjenega, kakor otroku sraj-
ca, na kateri leze koka — kakor ga je nekdo dražil —, katere se hoče znebiti. Pa pomagaj si, ko kože le ne moreš sleči, dokler si živ in je za zajčje telo le zajčja koža od Boga dana in prikrojena... Drugo last-post, katero jle prav ostro zajel pri kaki stari mački, je štel prilog tega tudi v svojo last, to se pravi, da so jo lahko opaževah drugi pri njem: prilizovanje.
Ni čuda, da se je znal, ne, hotel tudi volkovom lizati, da bi raje požrli le prijatelja, ker je baje brilj masten in pustili njega, ker se ne izprača —, res ne.
A prišlo je talko:
Volkovi so po dolgem, brezuspešnem tuljenju in groženju le uvideHi, da tako ne pridejo do cilja, ker so se pač vse zajčje kože poslkrile, se izognile, potuhnile ali pa v sveSti pravičnega hodile po praivi iln tajno obvarovani poti.
Zategadelj je bila nova, vsa hudičeva, volčja parola: »Zajč-ji, zajč-jl mora dol priti. . . ! Zajčji, zajčji mora dol piriti... !« In pustili so širom dežele naznaniti: »Kdor bo z nalmi tulil, mu ne bomo zakrivili nobenega uhlja!«
On, zajec pri lizun, »učen« tepec (po rodu ne!), ki se je hitro naučil jako imenitnega A —I, on je takoj razumel j njemu je vseeno, ako zajčji dol pride; njemu je pra'v, ja, v prid, če zajčji dol pride, ker tako bo on nekaj, drugi 'pa nič, ker le on zna najbolje A — I-kati ...
Z vriskom in tdpčevskim navdušenjem začne skakati, okoli svojega gnezda ter vpije, kar mu je sape: »Zajčji mora dol priti! Zajčji' mora dol priti! Zajčji mora dol priti!«
Lahko ga je čul vsakdo, laže še tanko pozorni 'volkovi, ki so divjelavSko prilajali v tropu in si lizali zribe, češ da Ibddo le pohrustali neumnega dobrega zajca, si utcšili (•Konec na 8. strani)
Erekjič in zadnjič je Bajtinikov Janez pripeljal deteljo k 'Cvetkovemu s togi i. V zcl-••iku koj zraven je plela Cilka in ga čalka-
da poda Janezu še zadnji voz. Brž je pristopila, ii/pregla kribilo in jo odpeljala v senco za brano, v katero sta obdela drugi ''oz ddtdlje. Lisco je privezala k tepki. 'Preden se je vrnila, je Janez že odvezal in raz-žrdal Volz ih iprlložii k obema desnima ko-esotma velik zvitek detelje, da bi pesta ne razrila ruše. »iHoooruk,« sta se uprla s hrb-h, prevrnila voz in ga koj, spet postavila nazaj na kolesa. Janeza je ojinica udarila na rame, pa še še zmenil ni.
Obotavljati' se kar nič nista lamela. Od vrha Triglava je nebo zmeraj bolj zagri-injalla čnnjava in obetala dež. Janez je prh ••esel in prislonil lelstvo 'in se vzpel med lat-nike. Cilka pa jie že z železnimi vilami pretresala deteljo, da mu jo poda. Molčala sita •n hitela.
Zvečer bo 'treba Spet k Mrzlemu studencu '7a 'boljšim zaslužkom, so se zaisukale Ja-110/11 misli. Do solbote zvečer bosta apdt pedi jjekiira ]n 'žaga in vse dni ne bo Videl Cilke. Do’l'g čas bo.
Gledal je Cilko zviška. Lica so ji rdela, vtrlo rikO so obrobljale '.skora j črne obrvi, tod ravnim nosom 'so žarele ustnice, izza katerih So ise zasvetili tu in tam beli zobje. Rokave si je bila visoko privihala. Ob zagorelem Vratu 'je včatedh izza- rolha srajce zablestela bela, od sonca merižgama polt. Delo J'0 je ogrevalo. Odvrgla je rdečo ruto in si popravila kiti temnih lals. In kadar je trdho
Stopila in vzdignila težke vile detelje, je še bolj ralzodevala pristavo života.
'Ozrl se je naokrog, če morda kdo ne posluša. Ni mogel več mrilčati. Počasi in preudarno, kakor bi se bali, da bi se mu kaj ne zareklo, je začel: »Ni ravno prijetno viseti v brani ih olbdevati deteljo, pa če bi 'jxxla-jala ti, Cilka, imMim, da bi s,e nikoli ne naveličal.«
Vdano se mu je nalsmehmila Cilka od spodaj navzgrir: »Jaz še manj podajati.«
»Cilka! Najbolj prav ibi bilo, če bi se midva vzela,« se je Janez od latnikov obrnil k Cilki 'im čakali, kidaj mu poda nov 'žimukdlj detelje.
Cilki pa so vile zastale. Sele po dolgem premolku je tiho odgovorila: »Ne vem.« Skrita žalost je tičala v 'tem glasu.
»Ne mislim, Cilka, zavoljo vaše zemlje,« je hitel dopovedovati Jahelz, da (bi ga dekle vendar prav razumela: »Ti pridi k nam!«
»Bi pa že moral ti k nam, ko ni več močne moške roke za ddlO.«
»No, Saj:. Z očetom se razumeVa.«
»Vidim. Kako lepo bi llalhko bilo,« si je Cilka grizla ustnice.
»Že kar malo namigujejo, naj te vprašam. Samo reci, pa bo lepo.«
Cilka je globoko zajela sapo in se ozrla v brano. S senco žalosti v obrazu je bila še lepša: »Janez! Teden ali dva odloga mi daj, da Vse Se enkrat premislim.«
»Kakor ti je ‘brilj prav,« si je popravil Jalnez klobuk, snel' z vil no v podaj ek d etelje in ga obesil na lathik.
»Lisca!«
Za lučaj proč je zavpila Minca nad kobilo.
Cilka je vrgla vile proč in stekla okrog Sloga. Kobila se je bila Odvezala iln jedla iz brane sparjeno deteljo.
»Nikar ne pravi atu,« je Cilka prosila M inčo.
»Ne brim.«
'»Zaprdzi in pelji voz domov!«
»Lahlko!« Minca se je vprašujoče hudomušno smejala Starejši sestri.
Voz je riddrdral. Kmalu za njim sta pred prvimi kapljami dežja pribežala domov tudi Janez in Cilka.
#
Dež je poživil zelenje. Sonce je zašlo že za jasne gore, na Poljalniskem pa je še vedno grmelo. Utrujeni so Cvetkovi šli zgodaj počivat in so hitro prispali. Z drugimi vred je legla po molitvi tudi Cilka, zasipati pa ni mogla. V hiši, na nekdanji materini postelji, se je upirala zaspancu. Skrbela jo je kobila. Kljub premagovanju je zadremala.
Topot kopit v hlevu jo je predramil. Hitro je vstala, se površno oblekla ih se bosa po prstih ilzmuznila gledat v hlev.
Zunaj so sijale zvezde. Na Jeilju je vpila sova. Okrog skednja je netopir lovil vešče. Pa Cilka, ki je že od mladih nog v jasnih nočeh rada postajala zunaj, se ari utegnila prav nič muditi. Prižgala je luč, narahlo odprla hlevina vrata ih 'posvetila h kobili.
Lisca je stala sama v hlevu. Vsa goveja
živina s prašiči vred je bila na planini na Gorelljtku. Minca je vsako jutro navsezgodaj šla po mleko za dom. Le kdaj pa kdlaj so naprolsili koga drugega, da ga jim je spotoma prinesel.
Kobila je bila vsa premočena. Nemirno se je prestopala in kaj pogosto z zadnjimi nogami brcala pod trebuh.
»Koljle jo,« 'je koj vedela Cilka. »Pa še rekla sem, da bom tisto deteljo izpred kleti zaneSla k slogu im jo stlačila v brano k drugi, pa iso me ata prehiteli in jo vrgli v parne. Že Itako je dribila Lisca veliko detelje, zdaj se je pa še sparjene nažrla. Da sva se morala z Jaheteom pri slogu tako zaverovan!«
Obesila je Svetilko pod strop, privezala kobilo na kratko, da bi ji v nepokojnosti ne stopila na nogo. Zavihala si je rokave ih vzela v vsako roko zvitek slame. »Desno — levo, ddsno — levo, desno — levo,« je hitela izmenjaje z ribama rokama drgniti kobilo, kiilkor je 'bila videla med vojsko vojake na Bistrici, kako so na uikate utirali spenjene konje. Znoj ji je začeli kapljati z o-braza. Gulila je, kako ji pobi po životu, kobile pa ni mogla osušiti.
Vsa upehana se je naislolnila na žleb. Žalostno, z bolečino v očeh jo je pogledovala kobila, kakor bi ji očitala vnemam ost. V luč se je zaletavala vešča. Svetloba je predramila muhe na stropu. Zmeraj glasneje so pobrehčavale.
(Dalje prihodnjič)
Športni kotiček
NOGOMET:
Madžarska — Jugoslavija 0:1 (0:0)
Po 31 letih se je Jugoslovanom le posrečilo premagati v Budimpešti madžarsko reprezentanco iz rezultatom 1:0. »Zlati« gol srečanja je ustrelil v 71. minuti Galič. Tekmo je vodil avstrijslki sodnik Seipelt.
DRŽAVNA LIGA Austria Celovec — Wacker-Dunaj 1:1 (0:1)
Preteklo nedeljo je v Celovcu gostoval dunajski klub Waoker, 'ki je s toga srečanja odnesel eno točko. Kljub 3 rezervistom je
STADLER
Prvenstvo il-D razreda
3. ZMAGA ŠT. JANŽA
Grebinj - SV Št. Janž 0:2 (0:0)
Prvič v tej sezoni je šentjanSko moštvo nastopilo v polni zasedbi. Na lepem in velikem igrišču v Girebimju so se Rožani hitro znašli in imeli več od igre, vendar niso mogli premotiti obrambe domačinov, ki je ta dan odlično igrala.
Samo Hanzeju Gabrielu, 'ki je bil zopet najboljši igralec na igrišču, se je v drugem polčasu posrečilo predreti ta »zid« Gre-binjčanov in poslati dvakrat 'žogo v mrežo.
Zdi se, da je sentjanška enajstorica zopet v isti formi Ikot v pretekli sezoni in da tudi v nadaljnjih tekmah ne bo ostala praznih rok.
šentjanški mladinci pa so nesrečno podlegli mladincem iz Kotmare vesi Z 2:3 (0:0).
Začetek namiznoteniške sezone
Prejšnji teden se je začelo koroško prvenstvo namiznega tenisa Lige m 1. razreda.
V 1. razredu je letos prvič zastopan na novo ustanovljeni klub DSG Celovec, ki ima v svojih vrstah slov. študenta Partla Martina, nadalje Matijo Opetnika, Grab-nerja ter Gratzerja. Ti mladi navdušeni 'igralci vsak teden pridno trenirajo v št. Petru.
Svojo prvo prvenstveno tekmo je DSG Celovec odigral v soboto s KESTAG-Borov-Ije. Srečanje se je končalo s pičlo zmago (6:4) Rorovljanov, ki so se v preteklem prvenstvu uvrstili na 3. mestu. Točke za ‘zmagovavce sta dosegla Wassner (3), Schnei-der (2) ter Wassner-Schncider, za premagane pa Partl '(2), Gratzer ter Grabner.
Delovanje Koroške dijaške zveze
bil Wačker tehnično boljši in že v 14. minuti je prevzel vodstvo z 1:0. Dunajčani so nadalje neprenehoma napadali gol Celov-čamov in v 26. minuti se jim je skorajda posrečilo dosdči drugi gol; toda Bahr je igral tokrat vlogo vratarja ... in sodnik je pokazal na enajst metrovko. Vratar Gartner se je zavedal svoje naloge in z lepo parado izhoksal žogo.
šele 11. minuto pred koncem se je posrečilo Lorberju 11. z lepim strelom izenačiti rezultat s tem pa je rešil Korošcem vsaj 1 točko.
Dne 10. oktobra se je v dvorani Mohorjevega doma v Celovcu vršil drugi občni zbor KOROŠKE DIJAŠKE ZVEZE (KDZ). Študentje in študentke, med njimi samo
STADLER
:
^--^
eden z Dunaja in dva visokošolca iz Gradca, so dvorano napolnili.
BASEN
(Nadaljevamje s 7. strani) glad kar z dvema pečenkama: 1. da smo te prekanili; 2. da te polžremo.
Že režijo vanj, mm krivijo oba uhlja, popadejo tace in ga vlačijo za rep, zmagovalno, posmcihovalno lajajo: »Zdaj te imamo, ti zajčje strašivo neumno!«
Smrten strah ga obide, poti se, čeprav se zajec ne more potiti; poti se temnordeče. Že se pdkaže prvo jezno, ostro volčje zobovij e, da bi se ogolimo zasadilo v mehko zajčje meso, a sovolk za vidno zareži, pade prvemu v ugriz —; pa Se tretji, četrti, peti...
Poglavar in vodja volčadi vidi, da preti smrtna bitka med brati zaradi tele burne zajčje noge, ki je je samo še kost in koža, talko je Shujšala v strašnem strahu. In zareži bolj ko volčje:
»Pustite, nehajte, čujte, kaj vam starosta govori in veli: iPuistite ga, saj nihče ne bo sit te uboge zajčje sledi.; nehajte in ubogajte! Ne bomo vdč dobili nobenega, ako tega kratkomalo pohrustamo. Vsi bodo nas pregledali ob našem 'klicu: »Zajčji mora dol priti!«, vši bodo vedeli, da nam za
Zaradi opustitve trgovine
razprodaja po zelo ugodnih cenah
WALCHER KLEIDUNG
DClatjmlurt - (Oelooee,
10.-Okto herstra e 2
»zajčji« ni, da je nam le za zajce! Le malo še potrpite in vsi bodo naši —, sami bodo pršil, da jih raztrgamo...!«
Volkovi so morali ob tej misli kar sline požirati in so radi tega za trenutek umolknili. V tem trenutku se jim je posvetilo, kako pametno, koristno za gladovne želodce je ukrenil starosta, kako v čast volkom prekanjeno.
»Toda ti ne boš ušel kazni,« se obrne proti 'komaj živemu zajčjemu mrliču, »strahopetec, mačji prilizuin, glava neumna, ki si klicala S kraljevskimi volkovi, sama sebi smrt...« Tu se volčad tako zareži, da se 'trese vsa okolica. »Ti, z nami si se drznil primerjati; ti, ko nikoli ne moreš postati to, kar smo mi; ti, ki te j|e rodila le uboga zajčja mati, ne pa julnašlka volkulja ...! Ti boš nam služil, dokler bo trepetalo tvoje ničvredno zajčje srce; ti boš skakal okoli tvojega uisramega gnezda in klical noč in dan, dan in noč: »Zajčji mora dol priti! Zajčji mora dol priti! To pa tako glasno, da 'te bo čulo vsako volčje dete v temnem gozdu, ki miu boš za kratek čas in smeh! Gorje ti, če te enkrat ne slišimo ...!« In pokazali so mu usmrtilo o o-rožje vseh volkov. Tako ubogi, res usmiljenja vredni 'zajčji tepec še zdaj, skače, leze, ves pohabljen, okoli gnezda in brez sape, z bolmim glasom, umirajočim srcem ihti svojo lastno smrtno obsodbo: »Zajčji, zajčji morajo ... dol... pri-ti!«
Kakšna peklons|ka volčja kazen in pokora mora to biti!
Koro Zec
Blago za jesenske obleke, posteljno perilo
Velika izbira -zelo
ugodne cene
L. Maurer
Klagenfurt	Alter Platz 35
NACH WIE VOR FUHREND!
Die Uberzeugenden Vorteile
•	Eigene Erzeugung
•	Freie Zustellung
•	Kostenlose Aufstellung
•	Zinsenlose Raten
R . C .
MOBELHAUSER
in Klagenfurt, Villach, Spiftal-Drau, Oborvellach und K£rntens grttftte stiindige M O B E L S C H A U in den Sandv/irtsUlen, Kiagonfurt, Kolping-gasse 2 (nebon Hotel Sandwirt)
F.R.C.-MOBELFABRIK
VI LLACH
Kot predsednik starega odbora je začel Wakounig Jože občni zbor, ki je pozdravil povabljene goste ter številno mladino. Nato sta na kratko poročala podpredsednik Prunč Erik o goriškem taboru ter tajnica Partl Marija o delovanju v tekočem letu; Habernik jože pa je dal blagajniško poročilo.
Naslednja točka dnevnega reda pa so bile volitve osrednjega odbora. V osrednji odbor so bili izvoljeni: Tischler Jožko (Gradec), predsednik; Wakounig Jože (Dunaj), podpredsednik; Mitsche Mili in Sima Ma-rijanka (obe Celovec), tajnici; Jože Wrulih in Zdravko Zwitter (oba Celovec), blagajnika. Srednješolce pa bo zastopal v zvezi-nem odboru Grilc Matevž (Celovec).
Novi predsednik se je zahvalil za zaupanje, ki so mu ga dali redni člani KDZ pri volitvah ter je poudaril, da bo z vso svojo močjo deloval za skupen cilj ter izrazil u-panje, da bo to korak naprej in ne nazaj.
Občni zbor je živahno potekal in končal v prijetnem razpoloženju. Po oljčnem zboru je bila še seja osrednjega odbora, v kateri so sklenili program do božiča. O tem bomo poročali še v drugi številki.
OPOZORILO SLOVENSKIM IZSELJENCEM!
V	teh dneh so slovenski izseljenci dobili odnosno bodo dobili dostavljene odloke deželne vlade, s katerimi jim je priznana odškodnina na podlagi 12. novele k zakonu o oskrbi žrtev. Po formalnih predpisih predvidevajo odloki tritedenski prizivni rok in postanejo avtomatično pravnoveljav-ni šele po poteku tega časa.
Zato vsem slovenskim izseljencem svetujemo, da takoj po prejemu odlokov le-te točno pregledajo in v primeru, da se strinjajo z navedenimi podatki, pošljejo pristojnemu oddelku deželne vlade izjavo naslednje vsebine:
Erklarung
Mit dem Bescheid des Amtes der Kamt-
ner Landesregierung vom....... Z1.....
erklare ich mich einverstanden und ver-zichte daher auf das mir zustehende Rechtsmittel der Berufung.
V	izjavi je nujno treba navesti datum in številko o d 1 o k a, jo lastnoročno ]H»dpisati in pristaviti točni naslov bivališča, nato pa poslati na naslov: Amt der Karntncr Landesregierung, Abteilung 20, Klagenfurt.
Zveza slovenskih izseljencev
GLEDALIŠČE V CELOVCU
Petek, 19., sreda 24., četrtek, 25., petek, 26., sobota 27., nedelja 28. oktobra (ob 15.00 zadnjikrat) »Die Csardasfiirstin«. Za vse predstave prosta predprodaja kabt. Začetek vedno ob 19.30.
KOMORNE IGRE V DOMU GLASBE
Petek 19., sobota 20., nedelja 21., (15.00 in 19.30), sreda 24., četrtek 25., sobota 21, nedelja 28. Oktobra: Ljubljeni lopov. Za vse predstave prosta predprodaja kart. Začetek vedno ob 19.30.
MODRA DVORANA V DOMU GLASBE
Petek 26. oktobra, ob priliki dneva zastave: literarni večer. »Hauptmann Radin« Heinza Zechmanna. Gena 10.— šilingov za vse prostore. Študenti in dijaki z izkaznicami 5.— šilingov. Začetek ob 19.30.
Bistrica v Rožu. der Nina B (IVa).
Sal>ota, 20. 10.: Die Affare Dramatičen film, za odrasle s premislekom. — Nedelja, 21. 10.: Musiik ist Trumpf (Ha). — Muzikaličen avtobiografski film o nekem Švicarskem muzikamlu in njegovem sekste-tu. — Sreda, 24. 10.: Der Raketentrattel '(IV). — Veseloigra iz /vojaškega življenja.
Borovlje. — Sobota, 20. 10.: Fracass, der freche Kavalier (III). — Pustolovski film o obubožanem francoskem baronu im filmski igralki, ki se končno izkaže kot hčerka nekega princa. — Nedelja, 21. 10.: Der Orgelbauer von St. Marion (IV). — Domovinski film. — Torek, 23. 10.: Der Galgenbaum (IV). — Dober film iz divjega zapada. — etrtek, 25. 10.: Das Testament des Dr. Cordlier (IVa). — Grozljiv film za odrasle s premislekom.
Dobrla ves. — Sobota im nedelja, 20. in 21. 10.: Ras Riesenrad (111 + ). — Življenjska usoda dunajskega zakonskega para od začetka tega stoletja do današnjih dni. — Sreda, 24. 10.: Bis zum letzen Mann (IV). — Vojaški film. Ošaben komandant vodi svoj regiment samovoljno v smrt.
fitm&Ua ocena
Miklavčevo. - Nedelja, 21. 10.: Alm am der Gren-ze (III). — Domovinski film. — Četrtek, 25. 10.. Bis zum letzten Mann (NV). — Glej pod Dobrla 'cf’'
Pliberk. - Sobota, 20. 10. in nedelja, 21. l°-: Mariamdl (III)-. - Dvorni svetnik po dolgih letih izve, da ima hčerko, ter končno poroči njeno u^ ter. - Torek, 23. 10.: Oltne Gnade ist dic Naok-(V). - Kriminalni film, ki ga je treba odklanjati.
MOTORNE ŽAGE
znamke Stihi, Jonsereds, Pioneer,
Solo in Klinton — krožne žage; kotle za kuhanje svinjske krme.
naročite najugodneje
Johan Lomšek
TIHO J A 2, P. Dobrla ves — Ebemdorl
Telefon 04237 246
Zahtevajte cenike! Ugodni plačilni pogoji!
STROKOVNA TRGOVINA ZA
DEŽNA OBLAČILA
Ballon-Popellime, loden-plašči za moške, dame in otroke v največji izbiri! Gumijasti plašči. Vsakovrstna popravila izvršimo takoj.
VAL. TARMANN
KLAGENFURT, Vblkermarkter St. 16
-	Četrtek, 25. 10.: Harte Manner, ha/rte Fauste (IV). — Film iz divjega zapada o ubegu dveh zl0" činccv.
Sinča ves. — Potek in sobota, 19. in 20. 10.: April entdeekt die Manner (IV). — Zgodba mladega de kleta iz ameriške družine, ki najde prvo ljubezen.
-	Nedelja, 21. 10. Ferion fiir Verlicbtc (IV)- " Ameriški dušeslovec pride do spoznanja, tla svojih hčerk nc more več obvarovati pred zakonom. Ponedeljek in torek, 22. in 23. 10.: Fahrkarte ins Jenseits (IV). — Film iz divjega zapada. Nek in° osvoji neko malo mesto nasilnega vladanstva. — •'*re da in četrtek, 24. in 25. 10.: Sonntag solist du storben (V). — Pustolovski film iz divjega zapada« ki ga je treba odklanjati. — Petek in sobota,
in 27. 10.: Plotzlich im letzten Sommer (IVa)« ''
št. Jakob v Rožu. - Sobota, 20. 10.: Ich und d‘e Kub (III). — Francoski ujetnik v Nemčiji za čas druge svetovne vojne Skuša ubežati, pa te 11111 ^ tragikomičen način ponesreči. — Nedelja, 21-Autofahrer untenvegs (III). — Veseloigra o 211 avstrijski radijski oddaji. — Sreda, 24. 10.: Dic Luft und heisse Liebe (IV). — Pustolovski film-
SLOVENSKE ODDAJE V RADIU
--------------------------------- $
NEDELJA, 21. 10.: 07,00 Duhovni nagovor.
pesmijo in glasijo pozdravljamo in voščimo. NEDELJEK, 22. 10.: 14.15 Poročila, objave. ^
glod sporeda. — Skladbe slovenskih skladateljev. 18,00 „So ptičice zbrane...” — TOREK, 23-	^
14.15	Poročila, objave. - S knjižne police- "j SREDA, 24. 10.: 14,15 Poročila, objave.
in glasba iz domačih krajev. — CETR 1 EK, 2-’-	^
14.15	Poročila, objave. - Otroci, poslušajte ' PETEK, 26. 10.: 14.15 Poročila, objave. - Od Pc ^ do petka po naših krajih. — S poti po Podjuni ^ SOBOTA, 27. 10.: 09,00 Od pesmi do pesnit -srca do srca. - NEDELJA, 28. 10.: 07,30 Duhov^ nagovor. — S pesmijo in glasbo pozdravlja1110 voščimo.
List izhaja vsak četrtek. - Naroča se pod naslovom: „Naš tednik - Kronika”, Celovec, Viktringer Ring 26. — Naročnina mesečno 7.- šil., letno 80,- šil., za inozemstvo 6 dolarjev letno. — Lastnik izdajatelj: Narodni svet koroških Slovencev. - Odgovorni urednik: Janko Tolmajer, Radiše, p. Žrelec. - Tiskarna Družbe sv. Mohorja, Celovec. Viktringer Ring 26. - Tel. štev. uredništva in uprave 43-J •