Tanfcum religio potuit suadere malorum! Lucr. Brata sta Serb in Hervat; ljubezen naj vlada med brati, — Serb Hervata čerti, Serba sovraži Hervat! Med sovraštvi sveta najhujše je bratov sovraštvo; Volk ne sovraži tako bridko, serdito volka! Brata sta bila si Kajn in Abel, poroča nam pismo.; Perva pretočena kri bratova bila je kri ! Kajn je brata ubil; kaj serd mu je vnelo kervavi? Služil drugače Bogu, druge je žertve daril. Vera, ki vez naj bo ljubezni med zemljo in nebom, Pervi rodila razpčr, pervo prelila je kri! Serba sovražiš, Hervat! — zakaj ? — drugače se križa: Z desne na levo menda, ali narobe, ne vem! Duh iz Očeta samo, ne izhaja mu tudi iz Sina — Kdor „filioque" taji, biti ne more mi brat! — Oj slepota! Smijal bi se človek nespameti taki, Da bi mu bridke solze ne zadušale smelm! K&j se služi tako, govorita! očetu v nebesih? Kakega mislita pač, Serb in Hervat, si Boga ? More-li bratov razpor in serd veseliti očeta? Bratov sovraštvo, prepir v serce očetu je meč! S tabo, Hervat, govorim, na serce bi rad ti govoril, Ako človeški ti ni v serci ugasnil še čut! Brat nesrečen je tvoj! Ves svet ga miluje v nesreči; Vsmiljenje serca povsod, roke odpira ljudem. Od ledenega, glej! morja se dvigujejo bratje, Bratu hite na pomoč, z mesta ne ganeš se ti! Bližnji si sosed mu ti in brat, ne! ti si mu dvojček, Tebe od njega težk& tuje razloči oko. Z mečem ne smeš na pomoč mu iti, postava ti brani, „ Brani Madjar ti gospod, a govoriti bi smel! Žalost zapira in sram mi ostre besede, — le to še: Če ne pomagaš mu že, vsdj ne preganjaj ga zdaj! s. m. ospod ^.irodolski. XIV. Drugi dan zjutraj je še vse spalo po gozdu, ko sta bila že Zaboj in Peter v imenitnem pogovoru. Peter je bil prišel pozno po noči domov; ko je čul Brutus od daleč njegove korake, zbudi hitro svojega gospoda, ki mu je ležal na strani. Zaboj plane kvišku, gre oglarju naproti, ter mu razloži o kratkem, kaj se je zgodilo. Peter ni bil posebno bistra glava, vendar si je dal lahko dopovedati, kako se je v kratkem izpremenilo njegovo stanje in kako se mu je vesti: izprevidel je takoj, da sedaj nima več oblasti v svojem skromnem domu. Tudi o pijači in zajuterku ni bilo prepira; pošteni oglar je blagodušno vse odobril in poterdil, kar je bil storil Zaboj brez njegovega dovoljenja. Tudi on je prenočil, kakor Zaboj in Brutus, pred kolibo, v kateri je ležala mlada, tuja popotnica. Pred dnevom ga je zbudil Zaboj; zdaj je bilo treba posvetovanja in ukrepanja. Tiho sta govorila, da bi ne zbudila spečega dekleta. »Peter! do zdaj sem zadovoljen s teboj: in to ni kar si bodi, ako pravim jaz komu, da sem z njim zadovoljen; vedel si se kakor mož, poštenjak; ali kaj pa zdaj? Kaj početi z dekletom, ker sva jo že pobrala in vzela pod streho? Tako je ne moreva pustiti: kar je človek začel, treba da konča: delo na pol storjeno ni nič prida, bolje ne začeti. Peš je ne moreva pustiti od tod, dekle je še preslabo, omagalo bi na potu; voza tudi nimava, kaj meniš, Peter?" „ »Tisto prav praviš, peš ne more dalje; dekle je, kakor si rekel, gosposko; jaz torej sodim, da bo iz mesta; tukaj pri nas ni gosposkih ljudi: do mesta je pa odtod dober dan hoda, zato ni da bi jo človek pustil peš na pot. V bližnji vasi bi se pač dobil voz, seveda ne tak, kakor jih je vajen gosposki svet"". »Na volovskih kolih, po slabi, kameniti poti, ni da bi se vozilo tako šibko, slabo ženišče, iz tega ne bo nič, kaj druzega je treba ukreniti, Peter!" »»Kaj treba ukrepati? če ne more od tod, potem ni druzega, kakor da ostane tukaj, "tako dolgo, da si opomore. Streha je, postelja tudi, zay živež se bo že kako skerbelo"". »Živež, to je ravno, Peter, živež! Ovsen kruh. to vidiš sam, Peter, ni za take drobne gosposke zobčeke; s prosenimi žganci, tistimi debelimi, kakoršne imaš ti ob nedeljah in praznikih, tudi nevem, da bi se sprijaznil njen želodček. Treba bo kaj boljšega, Peter, kaj bolj imenitnega, gosposkega! Zato je pa treba drobiža! Kaj se praskaš za ušesom, kaj se deržiš, kakor mačka, kader germi! Pri meni ne najdeš okroglega, če me na glavo postaviš ; ti, Peter, ti imaš zaslužek, ne verjamem, da bi bil brez cesarske podobe. Poslušaj me, Peter; pametno besedo bom govoril s tabo; jaz nisem berač, nikoli še nisem prosil ne na posodo, ne tako; česar potrebujeva jaz in moj Brutus, to si prislužim: tebi pervemu, Peter, hočem izkazati čast, kakoršne nisem še izkazal nikomur; prosim te, ne zastonj: prosim te na posodo, samo toliko, da spravimo siroto na noge; v dveh, treh dnevih ti vse vernem pošteno, in zraven boš še kaj dobrega storil, kar je tudi nekaj vredno, če si pobožen. Delal bom pridno, kakor nisem še nikoli, če ni drugače, na njivi, na polji; dela je zdaj povsod dovolj; kopal bom, kosil, derva sekal, vse, kar mi pride v roke. Poštenega dolžnika boš imel, Peter!" „„Kedo pa je ta deklina, da se tako potezaš zanjo? odkod je, zakaj se tako klati po svetu'?"" „ Deklina, klati! tako mi ne smeš govoriti, Peter, ako hočeš, da si ostaneva prijatelja. Jaz ne vprašam, kedo je in kaj je; samo to vidim, da je potrebna, in to nama bodi dovolj, Peter! Ne pomišljaj se, Peter; vsak čas se lahko zbudi mlada tičica v gnjezdu in odpre kljunček; kaj ji bova vteknila vanj, da ga zopet zapre? Hitro, Peter, daj, da skočim v vas in prinesem, česar treba!" „„Saj bi, ali pri sebi nimam; notri se pa bojim, ba bi je ne zbudil in prestrašil. Poskušal bom pa vendar"". In pošteni oglar gre po perstih kakor tat v svojo kočo. Cez nekaj časa se verne, vesel, z umazano mošnjo v roki: mošnjo izroči Zaboju, rekoč: »Nič ni čutila: na, kar imam: menim, da bo dovolj za nekaj dni, potem bomo že zopet videli, kaj in kako. Tisto pa, kar si govoril prej o tistem vračevanji, veš, to ni tako na tanko. Peter ni napačen mož, da si je počasne glave, in ne zna tako govoriti kakor ti. Pojdi in stori, kakor se ti zdi. jaz bom tukaj ostal, ako bi me bilo kje kaj treba". Zaboj ga ni več poslušal; izgubil se je bil že v hosti. Brutus, ki je ves čas zvesto poslušal ta pogovor, ni vedel, kam bi se dejal, da bi bilo prav; bilje brez povelja. Zadnjič sklene iti za gospodarjem; ali ta mu migne z roko, da naj ostane, in Brutus je ostal pri Petru; bil je zvesta, pokorna žival. Tako urno ni morebiti še nikoli hodil Zaboj svoje žive dni, gotovo ne, odkar se je jel klatiti po svetu. Danes pervič se mu je mudilo. Ne da bi bil tekel, ali delal je korake, da so kaj zalegli. Plašno in radovedno ga je gledala leverica, ki je še malo zaspana skakala od veje do veje ter otresala jim jutranjo roso na urnega popotnika. Zajec zaspanec, kije bil, tako zgodaj izplašen iz gorkega ležišča, planil na gladko stezo, mislil je gotovo, da mu je smert za petami, tako na vso moč je bežal pred njim. Zaboj ni imel danes časa misliti ne na leverico, ne na zajca: v eno mer je krepko korakal proti vasi; skerbelo gaje samo to, da bi vsega dobil, česar treba, in da bi se vernil, predno se deklica zbudi. Imel je srečo; v vasi, ki je bila bolj tergu podobna, dobil je vsega, kar se mu je zdelo potrebno. Lepo in hvale vredno zdi se nam tudi to, da pri vseh svojih skerbeh ni pozabil poštenega Petra in škode, katero mu je bil storil; ko je bil vsega nakupil dekletu, skerbel je tudi Petru za pijačo; sam se je vernil ravno tak domov, kakoršen je bil šel z doma. Nič posebnega! saj še tica, ki gre po paše mladičem v gnjezdu, ne je sama prej, dokler ni nasitila mladega zaroda. Dekle je še spalo, ko se je vernil Zaboj obilo obložen; vsaj čuti je ni bilo. Petru se je odvalil kamen od serca, ko je zagledal Zaboja; težko ga je pričakoval, kaj ko bi se zbudilo dekle? kako govoriti, kako vesti se z njo? Ves čas je premišljal, kako bi ji rekel, ako bi vstala in prišla iz kolibe: dobro jutro, ali kako? Zdaj je bil odrešen! Vojak, ki stoji v tamni noči samoten na straži, težko da je tako vesel, ko se mu bliža malo vojaško kerdelo z njegovim naslednikom, kakor je bil Peter, ko mu je Zaboj prinesel odrešenje. »Nič novega?" vpraša ga Zaboj. „„Vse, kakor je bilo, nič se ni genilo; dobro opravil?"" »Dobro, vsega dovolj! To je zateK. Peter vzame svoj zajutrek in odidi po svojih opravkih. Radoveden ni bil Peter; ko bi se bil obernil v tem trenotji, videl bi bil tujo deklico, ki je šla ravno iz kolibe proti Zaboju. Bleda je bila kakor po bolezni, tudi omahovala je malo; a čisto oko je pričalo, da se ni več bati. Blagodejno spanje jo je bilo lepo pokrepčalo, in z vidnim veseljem je dihala čisti, krepki jutranji zrak. Zaboj je bil zadovoljen. »Kako se počutite?" vpraša jo prijazno. »»Dobro, prav dobro! In vendar, nikoli bi ne bila mislila, da bodem še kedaj gledala beli dan: prav slabo mi je bilo; a zdaj je zopet vse dobro"", odgovori mu deklica s hvaležnim pogledom. »Postelja je bila res malo terda, a kaj se hoče! v naglici ni bilo mogoče pripraviti boljše". „„Na pernici bi ne bila bolje spala!"" »Zdaj imamo časa dovolj, lahko se kako kaj preskerbi in pre-naredi, da ne boste tako terdo ležali". »»Kaj govorite, blagi mož? saj tega vendar ne morete misliti, da bi vas še dalje nadlegovala; toliko ste že storili zame!"" »Kakor se vam zdi; samo to bi vas prosil, da pustite tiste priimke, ki jih ne morem terpeti. Jaz nisem blag mož; jaz sem — toda pustiva to, kaj sem. Nihče vas ne sili, iti smete, kader se vam zdi in kader morete; rad vam verujem, da vam ni prijetno živeti v takem gradu, pri takih ljudeh; vendar, ako bi vam smel svetovati, prigovarjal bi vam, da še malo poterpite, ako nočete, da se vam zopet kaj prigodi. Bojite se, da bi ne bili doma preveč v skerbeh, to je čisto naravno, ali pomagati je lahko; jaz imam dobre noge; samo recite mi, kam in kako, in vse bo opravljeno". Zadnje besede so čudno zadele dekleta; Zaboj ni več dvomil, s kom govori! Hudo mu je bilo, ko je videl dekle tako nemirno; solze so ji silile v oči in toliko da ni omahnila. »Vidite, da niste še tako močni, kakor ste mislili, pa hočete po vsej sili od tod. Jutranji hlad vas je prevzel, hitro zopet nazaj na gorko! Zakurili bomo: život potrebuje kaj gorkega; seveda pri takih ljudeh ne dobote kedo ve kaj dobrega; poterpljenje je treba imeti, za silo bo že: danes tako, jutri drugače". Molče gre dekle z njim v kolibo: tam sede na klop. kjer je bila prenočila. Zaboj odloži; kar je bil nakupil, potem nakolje derv in zakuri. Ko je gorel ogenj na ognjišči, in ko je pristavljal Zaboj posodo, hotela mu je pomagati, a on jo zaverne prijazno: »Pustite, pustite, toliko že še znam, četudi se nisem učil: kader boste hoteli kaj boljšega, potem vam rad prepustim ognjišče in vse njegovo orodje". Dekle sede zopet na klop; čez nekaj časa izpregovori se žalostnim glasom: „Za božje ime, kaj si boste mislili!" »»Nič si ne bom mislil; jaz nimam časa misliti; radoveden nisem; če mi hočete kaj povedati, poveste mi lahko, kader hočete in kolikor hočete. Najprej pa, prosim, jejte!"" Ni ga mogla pregovoriti, da bi bil zajuterkoval z njo. „To je vaše!" odgovori ji na kratko; »moj želodec ni vajen take hrane". „»Torej zame ste vse to nakupili; samo zame ste vstali tako zgodaj in šli kupavat, Bog ve. kako daleč? Saj sem videla, vernih ste se bili ravno, ko sem prišla iz hiše! Vedite, sirota sem, poverniti vam ne morem, kar ste mi storili, zato mi je tako hudo!"" »Težko je izhajati z gosposkim svetom!" odgovori ji nevoljen; »človek nikoli ne ve, kako bo prav? Kaj so pri vas doma take navade, da gre vse za gotov denar, iz rok v roke? Kaj so vas tako učili vaš oče?" Ta beseda mu je bila ušla; nazaj bi jo bil rad potegnil zaves svet; prepozno! Dekle si pokrije z obema rokama obraz in zdihuje: »Moj oče, moj oče!" Zaboj se hitro umakne; zunaj se vdati jezno s pestjo na čelo rokoč : »Tepec stari! zdaj si pravo zadel!" čez nekaj časa, ko je bilo zopet vse tiho, poverne se v kočo. Dekle si je bilo obrisalo solze in je sedelo zopet mirno na klopi. Zaboj se ji približa, poda ji roko ter pravi: »Ne bodite mi hudi, prosim vas, ako sem kaj nerodnega storil, gotovo ne iz hudega serca! — Pustiva otročarije in govoriva pametno besedo! Preslabi ste še, da bi mogli od tod. Moj svet je ta: ostanite tukaj nekoliko časa, tako dolgo, da dobimo voz ali pa da vam bo mogoče peš hoditi. Jaz bom skerbel, da boste imeli česar treba, da se preterpi za silo. Zdaj moram na delo; prej pa vam moram povedati, kar vam je vedeti treba. Ta koča ni moja: oglar, prijatelj moj, je njen gospodar: zdaj je vaša, tu lahko ostanete, dokler vam drago. Moj prijatelj Peter je dober mož, smete mu zaupati kakor malo komu na svetu. Vse sem mu razložil; pravo veselje mu storite, ako ostanete pod njegovo streho. Jaz grem zdaj na delo: zvečer se vernem po- gledat, kako se vam godi; in tako bo dan za dnevom, dokler vas bo volja ostati pri nas. Predno pa grem, povejte mi, če imate kako željo, vad vam jo izpolnim, ako mogoče". „„Pač bi imela željo, ali — ne morem vam je še razodeti: — kader pridete!"" »Tudi prav! — Ees! da ne pozabim! Obljubiti mi morate šeT da ne pojdete od tod, predno se vernem". Dekle mu obljubi. Nato ji izroči, kar je bil nakupil živeža za ta dan; potem se prijazno poslovita. Zaboj gre še prej iskat hišnega gospodarja, da se z njim pogovori. Ni ga dolgo iskal; dim, ki se je kadil ne daleč iz ogelniee, kazal mu je do njega pot. Pove mu, kar treba, priporoči mu še enkrat Vedno zelen beršlin je slaba, šibka rastlina, ki nima toliko moči, da bi poganjala od tal in rasla kvišku v zrak kakor druge; plazi se po tleh, po rujavi zemlji dalje. Ako pa priraste do kakega drevesa ali do kake skale, tedaj se je oprime ter se spenja dalje po nji kvišku. Zbog svoje slabosti je beršlin vendar in sicer po pravici čislan kot zelena dika dreves in skal, katerih se oprijemlje z mnogobrojnimi svojimi zračnimi koreninami, katere venča in zaljša se svojo šibko, zeleno ložo, obdano se svetlimi, usnjastimi listi, kateri so pri dnu ser-časti, zgoraj pa skoraj suličasti. Ti lističi so temno-zeleni, prepreženi z bolj svitlo-zelenimi žilicami. Omeniti pa vendar moramo, da je ta rastlina popolnoma nedolžna in neškodljiva; da ne zajeda dreves, katerih se oprijemlje in jim ne škoduje, kakor mah, omela in druge enake zajedalke. Lepo zelen beršlin ovija visoko deblo zračnega bresta v prijateljskem objemu in iz hvaležnosti, da mu je dovoljeno ovijati svoje mladike okolo njega, da more tudi on posezati kvišku v blagodejni zrak proti sinjemu nebu, da mu ni treba vedno plaziti se po rujavi, umazani persti, da nima blatnih svojih zelenih peresec, — iz hvaležnosti zato ga radovoljno diči se svojimi vedno zelenimi listi. Tako združena v bratovskem objemu spenjata se veličastni brest in pohlevni beršlin v zrak proti sinjemu nebu. In v tem smislu naj bi bil zelen beršlin znamenje pohlevnosti, hvaležnosti in ljubezni, kakor je znamenje upanja. In siva skala, ki je tako mertva, tako nepomenljfva, ki ne vzbuja človeku skoraj nobenih čutov, kako je vsa bolj zanimiva, vsa lepša in prijetnejša očem, ko je prerastena se zelenimi beršlinovimi ložami, dekleta, potem se napoti dela iskat. b. m. „Po kteri pleza Gorski sin, Zelen obdaja Jo beršlin". Staro razpokano zidovje porušenega grada prerašča košat ber-šlinov germič; verbove „butare", katere neso cvetno nedeljo lepo praznično opravljeni dečki k blagoslovu, ovite so košato se zelenim ber-šlinom. In na okencu, kjer spava dekle, dragi mladenič, spenja se morda tudi po okrižji beršlinova loža sladkega upa, sladkega tebi in nji; — o gojita jo in prilivajta ji skerbno, da bode širila svoje zelene mladike in zamrežila z njimi nebeško okence. — tihi raj, da se bode uresničil sladki up, da se bodete združili vajini serci na verhuncu zemeljske sreče zakonskega razkošja. Zdaj pa se podajmo na pokopališče. Tu na mestu miru in smertnega spanja, kjer trupla ranjcih v tišini groba spe, tu vidiš, kako se zopet oprijemlje kamenitega spominka zelen beršlin, beršlin upanja prihodnjega vstajenja in boljšega življenja, kjer „Bridke, tuge, bolečine, Duhomorni trop skerbi, Žalovanje grenko mine, Potok solz se posuši". In beršlin, ki se tako rad oprijemlje drevja, ovija naj se tudi okrog drevesa Slovanskega, — zelen beršlin živega upanja lepše, boljše prihodnosti, upanja zlatega veka, prostoti ovija naj se okolo debla lipe Slovanske. S. P. II. — PRIZORI. 1. Po stezi sem šel ondi za vertno ograjo. Solnce je pripekalo z jasnega neba in čebele so šumele po vertni seči. Vstavim se, vprem se na plot, v dlan si naslonim glavo in gledam tija na kmečko dvorišče. Poleg stene je stal zaprašen plug in na plugu je jezdaril bo-sopet, zmeršen samosrajčnik. Bič je imel v roki, očetovo kučmo na glavi, in z bičem je vdrihal po svojem plužnem konji. Na vežnem pragu je sedel mož sivolas, ded njegov. Veselil se je gorkega solnca, svoje kratke pipe v brezzobih ustih in veselil se je samosrajčnika, ki je jezdaril ondi po plugu. Sredi svoje radosti pa zadremlje. Grlava mu omahne na persi, pipa mu pade v naročje in širokokrajno pokrivalo mu zleze bolj na desno uho. Opazivši to prihiti drobna kurja družina, ki se je pasla prej mirno po travi, ter poseda pogumno pred starcem. Drobni kratko-repi paglavci so najprederznejši; zaganjajo se vanj. na kolena mu skačejo, od tod na rame, in počepajo mu po naročji. Stare modre pute in kralj petelin se spreminjastimi peresi in škerlatnimi pod-bradki, lazijo bolj boječi okolo njega, zaganjajo se mu v brezrokavnik in kljujejo kos černega kruha, ki mu gleda iz žepa. Samosrajčnik pa se ne meni za vse to. Po svojem lesenem konji jezdari, bič vihti in sanja o bodočih lepih časih, ko bode velik kakor drugi ljudje, ko bode gospodaril, zapovedaval in bič vihtil nad pravim, živim konjem. Minilo je mnogo, mnogo let od tistega časa. Jaz sem odšel na tuje, pozabil sem jezdeca samosrajčnika, spečega starca in kurje družine. Na dom pa sem mislil vsak dan in vsako noč. In vernil sem se čez dolgo, dolgo časa. Šel sem zopet po stezi za vertno ograjo. Naslonil sem se zopet na plot ter gledal sem na kmečko dvorišče. Poderta, skoraj razpala je samela ondi nekedanja bela hiša. Okna so ji bila razsuta, duri ulomljene, iz dimnika se ji ni valil dim v jasno nebo, po dvorišči se ni pasla kurja družina. In ondi pred žitno shrambo je ležala celo prevernena koča hišnega varuha, kosmatega Sultana in veriga njegova je bila zarujevela. Samo poleg stene je stal še zaprašen plug, na plugu pa je sedel starec in siva glava mu je slonela na koščenih dlanih. Ne vem, ali je dremal, ali premišljal, kako vse mine in gine. Kurja družina se ni zaganjala vanj, ni mu počepala po naročji, in nekedanjega zmer-šenega samosrajčnika tudi ni bilo videti! Meni pa se je dozdevalo, kakor da bi bil starec nekedanji jezdec na plugu, in dozdevalo se mi je, kakor da bi bil ta prizor — zgodovina človeštva! Pomaknem si pokrivalo na oči in odidem. A ozreti sem se moral še enkrat čez ramo na sivega deda ondi na plugu. 2. Pri našem sosedu so imeli merliča. Mala Marjetica je ležala na mertvaškem odru. Marjetica, prijateljica moja. Pa kakova je bila! Takega merliča nisem še videl nikoli. Kakor sneg belo je bilo njeno mertvaško krilo, venec iz zelenega rožmarina je imela na glavi in kito najlepših cvetic iz njenega vertiča je deržala v belih ročicah, sklenenih na persih. Tudi okolo in okolo nje so bile razpostavljene cvetice v znožji. pri glavi, na desno, na levo! Ležala je v samem cvetji. Samo dišeče voščene sveče ji niso gorele v srebernih svetilnikih; najti jih ni bilo po vsej vasi. Berlela pa je ondi pri zglavji oljna svetilnica, prav otožno! Vaščani in znanci od blizo in od daleč so se zbirali pri sosedu, kakor v procesiji. Kropili so Marjetico, po-klekali tija za duri ter molili na lesene molke. Na vežnem pragu pa je sedela čudna starka. Dolgi sivi lasje so se ji vsipali po persih: v koščenih rokah je deržala peščeno uro in z mertvaškimi očmi je merila sosede, ki so stopali čez prag. Poznal je ni nihče. Njeno temno ogrinjalo, njeno molčeče vedenje ji je dajalo nekaj skrivnostnega. Ko je pala noč na zemljo, ko je zažarela večerniea na nebu, zapiskalo je nekaj po vertnem drevji in zašumelo, kakor da bi letala nočna tica po gozdu. In kedor bi bil tedaj na pragu, čul bi bil te besede: „Boginja smerti. kaj sediš ondi na pragu in strašiš živeče; jzakaj si mi pokosila mojo Marjetico?" Starka strese svoje sive lase, pogleda v nebo, dvigne koščeno desnico in zagrozi se: »Rojenica! kedo je kriv, da nimam miru ne po noči, ne po dnevi? Zakaj kličeš v življenje ubogi človeški rod in mu predeš dni in leta? Brez tebe bi ne bilo tudi mene!" In zašumelo je zopet po drevji. Na nebu pa se je ukresalo nekaj kakor goreča metla in zletelo je daleč, daleč pod nebom! Iz koče pa se je ozerlo pri tej priči skozi odperta okna nekaj radovednih obrazov in stari sosed je mignil rekoč: »Poglejte! svetinja se je uternila na nebu in hiti po samotnih cerkvah obiskavat svetnike". In zijali so vsi za gorečo svetinjo, ugibali so o njej in pozabili so mertve Marjetice in tuje ženske na vežnem pragu. Cez nekaj časa se zasuče zopet govorica. Govorili so o vremenu in o poljski letini! A. Koder. j. o r a. (Obraz iz narave.) Mila mi je rujna zora Što s istoka tek izvire Ter po svetu s rodnih gora Svetlost svojo razprostire. Minila je skrivnostna temna noč in iz nje se je porodilo sivo utro. Gosta megla se vlega na zemljo in z njo vred jutranji hlad. Na vzhodu, na obzorji pa se dviguje iz za gora lepa rudeče-rumena zora oznanjajoča prihod zlatega solnca, vzplava na nebesni obok ter ga pre-vleče in prepreže, kakor rujna meglica čez in čez na jutranjem obzorji se svojimi rumenobojnimi žarki. In ta veličasten in krasen prizor opeva že slavni gerški pesnik Homer, ko gleda v zornem jutru tja na vzhodno stran, kjer meni, da neki meji mogočno Okeanovo valovje zemeljski krog ter poje: »Dviga iz morskih valov se rumenoprepasana zora". Ko je tako vzplavala svitla zora, dneva porodnica, na vzhodno obnebje, tedaj se razlijo njeni rujni žarki po oživljeni zemlji; — in rosne kapljice, viseče na travnih bilkah, leskečejo se v prekrasnem lesku, in odsevajo v tisočerih bojah, da vse miglja; leskečejo se, kakor dragoceni biseri ali kakor solzice, ki jih je jokala čez noč tožna zemlja, dolina solz, — videč tisočerno človeštva gorje, poslušaje zdihe in jok zemeljskih otrok: in verhovi gora se žare v njenem svitu; — tudi jutranja zarja Zlati z rumen'mi žarki glavo trojno Suežnikov kranjskih siv'ga poglavarja. Jutranja zora, oznanjevalka lepega dne, v svojem svitlem siju, v svojem rudečo-rumenim žaru, kako je »Krasna kakor bi se bila V rajski rosi kopala, Tak' je lepa, tak' je mila Kot bi rože dihala". Tako opeva pesnik svojo Milico miJjeno in smel bi reci,