Leto 28                   ANOELČEK                 Stran 73
Fr. Ks. Steržaj:
V stiski.
Žl&edi aprila je bilo, ko nam je kar žc na zele-(gPJl nje začelo sncžiti. Po tako lepi, brezsnežni ^^ zimi ni bilo to nič čudnega pri nas v gorah. Sneg se je usipal izpod sivkastega neba kakor za stavo.
Spolzka in zamazana pola so bila kar naenkrat na debelo zasuta s snegom. Vejevje na drevju se je nizko pripogibalo k tlom,
Po skednjih, okoli hlevov in na podstrešjih so prezebali strnadje,
Gost, sivkast dim se je vlačil po jugu nad za-melenimi strchami.
Tuintam so sc odprla vcžna vrata, in iz njih sta snvuknila po eden ali po dva možička z velikim dež-nikom — pravzaprav bi rekli s »snežnikom« — in se napotila v klanec proti šoli.
V bregu za šolo se je razviia pravcata bilka. Gorjuški šolarji so v zadnjera času navadno vedno zamujali Šolo, Podrobom »na Blatu« se je bil napravil jeseni bajar, ki je bil tudi sedaj še zamrznjen — in ta bajar je bil vzrok vsakdanjL zaraudi gorjuških šo-larjev. Danes so bili pa res izvanredno pridni. Pa, kdor bi mislil, da to iz hrepenenja po znanosti in učc-nosti, bi se zelo motil.
Sncg je bil danes oditižen in kakor nalasč za ke-panje, Oni breg pa za šolo, koder so prihajali sosedjc Koprivnikarji množit v šolo svojo prebrisanost — pa za kepanje šc bolj pripraven.
Izpod Kdka gor so prihajali vsi učenjaki cm-strajD&kega  Koprivnika:   Podkokaricv,  oba   Markot-
*$tran 74                  ANGELČEK                  Leto 82
Čevaf Hribarjeva dva s sestro Francko, Blažinovi Stirje, spodnji in zgoroji, pa oba Mihova iz Krniškega loma, Mihov Jožek je bil za svojih osem let res še sdla majhen in droban. Pa še oblcčen jc bil bolj po-letno in napol. Nihče bi mu ne bil prisodil še šest ne, kaj Šele osem.
Vpili in kričali so ti razgrajači kakor vrabci v meji in si nabirali kep v šolske »mavhe« ne glede na to, kakšne bodo knjige, zvezki in tablice s kruhom vrcd, ki se tišči poleg njih za dolgo popoldne.
Mihov Jožek ni bil ta dan prav ntč pri korajži. Vedno sc je držal bolj v ozadju, boječ sc( da mu kdo ne zadega kepe v tablico, koder je imel tako lepo napisano domačo nalogo,
Paf ker so bili Gorjušci na višjcm prostoru od ko-privniških sosedov, so njihove kepe letele preko glav in se pogosto vsipale v Jožkovi bliždni. Poizkušal se jc pač skriti, pa mu ni Šlo, Drevcsa ali grmovja ni bilo v bližini. Ali bi šel nazaj za Koarošičeve svisli ondi na brežiču? Predaleč bi bilo! Zamudil bi šolo in — kaj potcm?
Če gre pa naprej-------Pravnič ni utegnil več
razmišIjaU, kako bi )o ukrenil, da bi bilo prav... — Čof! — je priletelo.
Velika, bolj rahla kepa je z vso silo tudarila — naravnost v njegovo računsko nalogo, Skoro da. rau
je izbila tablico iz rok.-------Jožek pogleda, kakor
bi ne hotc! verjeti .., Zares! Ravno srcdi naloge ,., Vso jc zakril mokri sneg; Polagoma se sptiščajo rosnc kaplfice nizdol m zakriva-jo s svoio mokrino še to, česar ni kepa uničila,
Kaj bo pa zdaj?
Ni bil ravno strahopetec, ta Mihov Jožek, Glas-no ia lepo )e vselej odgovarjal, pa brez strahu. Ni bil
Leto 28__________ANGELČEK__________Stran 15      I
Kaj bo -?                 ff
Stran 76__________ANGELČEk__________Uto_2S
tak kakor Ažmanov Peterčck, ki se ic kisai, če jLa je gospod učitelj ]e pogledal, kaj šele — povprašal. In da je junak, si lahko mislite: v snegu v cokljah, samo v volnenem jopiču vrh srajce — komai da bi se mogel kdo drugi meriti ž njim.
Dancs se je pa le ustrašil in si ne upa naprej.. . Kaj bo? Za šolskim vogalom je obstaJ. Samo mal čopek las moli preko vogala.
Sliši dnige moliti, sliši klicanje po imenu. Zdaj zdaj bodo klicali njega ...
A"li naj gre? Ali naj ostane —-? Kaj bo bolje?
Naloga je izbrisana. Zaprt bo... In potem do-coa... Ata so hudi, če ni vse v rcdu — — — Kar zmisliti se ne sme.
Pa, saj ni sam krivl Eden Gorjuških ^a je zadel s kepo. Kdo? — Tega ne ve, da bi povedal gospodu učiteljiu Ia če bi vedeJ, bi tega ne storU, ker ni lepo   . tožariti.
Kaj naj naredi?------—
V snegu zašumi. Jožka zazebc okoli srčka, in priUsne se ie bolj tesno k steni------—
»No, Jožek, kaj pa s tabo?« Gospod učitelj stoji pri njem.                                                             .^b
»Naloga-------Kepa ...«                              |H
»Kdo pa te je?«                                          ^"
»Ne vem ...«
»Daj, pokaži! — No, glej, glei! Saj se še pozna skozi mokrino. Vidim, da si spisal nalogo! Kar noter pojdi! Nič se ne boj!«
Gospod učitel) gre naprej, Jožek za njim, tn tako lahko in prijetno mu je pri srcu ...
Kako dobro dene v siiski prijazna beseda, dobrohoten svetl