Poštnina plačana v gotovini
Sped. in abbon. postale - II Gruppo 70 H
Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA
34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - Tel. 83177
PODUREDNISTVO 34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - Tel. 414646
Letna naročnina, Italija	Lir 28.000
Letna inozemstvo	Lir 40.U00
Letna inozemstvo, USA dol.	30
Poštno čekovni račun:	štev.	11234499
m	
	
Wk
Leto XXXVIII. - Štev. 34 (1914)
Gorica - četrtek, 4. septembra 1986 - Trst
Posamezna številka Lir 600
Kocbek - pričevalec? Vzhodno od Trsta
O Kocbeku je bilo že ob njegovem pogrebu rečeno, in se še vedno sliši, da je bil vedno premočrten kristjan. In mlajša generacija v matični domovini vidi v njem nekak zgled borca proti mračni sili in nasilju komunističnega režima, kar je z ozirom na tamkajšnje razmere razumljivo in verjetno dobrodošlo. A kljub vsemu to nima in ne more imeti trajne vrednosti; kajti taka sodba o Kocbeku ni samo netočna, ampak je zgodovinsko docela zgre šena. To nam zgovorno in prepričevalno dokaže Kocbek sam, ko govori o svojem delovanju za časa druge svetovne vojne.
Na strani 130 knjige »EDVARD KOCBEK«, pričevalec našega časa, Trst 1973 (uredila Boris Pahor in Alojz Rebula) se Kocbek pritožuje, da se je partija poslu-žila nasilja in dobesedno pravi: »V ozračju OE se je vrinilo nekaj tujega in nevarnega, začutili smo nadslovenske in naddemo-kratske namene. Partija je ukinila osvobodilno enakopravnost in si začela graditi izključno oblast. Začel je delovati tihi teror.«
Torej leta 1973, celih 34 let pozneje, Kocbek očita partiji nasilje in tihi teror, a ne pove in ne obžaluje, da ji tega ni očital, četudi je partija to izvajala ves čas od ustanovitve OF leta 1941 in naprej, ko je bil Kocbek član vodstva OF. Kocbek ne pove, da ni protestiral proti sili in nasilju, ko bi bilo treba.
A ne samo, da tega ni storil: na žalost je zgodovinsko dejstvo, da je Kocbek takrat izrecno in silovito odobraval silo m nasilje rekoč: »Nas more rešiti le marksizem s svojim revolucionarnim pojmovanjem sile in nasilja« (gl. stran 160 v knjigi: Edvard Kocbek, »Slovensko poslanstvo«, Dnevnik s poti v Jajce 1943).
Torej ne samo sila in nasilje, ampak sila in nasilje v smislu marksističnega revolucionarnega pojmovanja; a tihi teror |e bistvena karakteristika marksizma, kot to poudarja Lenin, ko govori o » parali-zujočem terorju« v skladu z revolucionarnim bojevanjem. Ta marksistični »čredo« je v usodepolnem razdobju slovenskega naroda dobil v osebi Kocbeka jasnega in odločnega pričevalca. A sila in nasilje diametralno nasprotuje krščanstvu in kdor zagovarja silo in nasilje, ne more biti kristjan; kaj šele premočrten kristjan!
KOCBEK - NAMIŠLJENI SAVONAROLA?
Na strani 122 v gori omenjeni knjigi »Slovensko poslanstvo« pravi Kocbek: »Moja kretnja in kretnja mojih prijateljev se hoče vrniti na pozicije kristjanov pred Konstantinom Velikim. Krščanstvo hočemo osvoboditi vsega, kar je poslej napravilo iz njega tradicijo in vsoto organizacij, ideologijo in moralizem, interes in zunanjo moč. Verniku hočemo znova omogočiti notranje razmerje do Boga in dejavno ljubezen do bližnjika. Samo resnica ne pomeni veliko, resnica mora biti aktualizirana v naših dejanjih. Ce danes sodelujemo s komunisti v osvobojevanju človeka, izpolnjujemo temeljne evangeljske zapovedi.«
Tako govori Kocbek! Po njem je vsa zgodovina krščanstva po Konstantinu Velikem zmotna. Kocbek ve več kot sv. Avguštin; Kocbek ve več kot Tomaž Akvin-skl; Kocbek ve več kot Frančišek Asiški.
V	svoji domišljiji in egocentrosti se Kocbek pojavi kot veliki reformator, ki v napuhu prekosi celo Savonarolo.
In ni čudno, da je ruski general, ko je slišal govoriti Kocbeka »o velikanskem pomenu človeškosti, ki druži katoličane In komuniste« vprašal, ali je s Kocbekovim razumom vse v redu. Sodelovati s komunisti zato, da se Izpolnjujejo temeljne evangeljske zapovedi, zdrav razum ne prenese, kajti ni večje kontradikcije kot je marksizem-ieninizem in krščanstvo.
KOCBEK ODOBRAVA UMOR EHRLICHA
Kar jaz osebno Kocbeku najbolj zamerim, je to, kar je napisal v zvezi z umorom prof. L. Ehrlicha. Kocbek pravi: »Zvedeli smo, da je Ljubljansko vodstvo obsodilo Ehrlicha na smrt.« Perfidno skuša pred
slovensko javnostjo prikazati stvar kot da sta bila s Kidričem postavljena pred »fait accompli« (izvršeno dejstvo), torej da ni Kidrič osebno odgovoren za umor tega kristalno čistega, gorečega Slovenca, ki je njega (Kidriča) rešil iz dunajskega zapora in skoro gotovo s tem tudi njegovo življenje. Samo mimogrede Kocbek omeni, da je Ehrlich obiskal Kidriča v zaporu v Avstriji, a ne pove, da Kidrič ne bi bil izpuščen iz zapora, če ga ne bi Ehrlich osebno rešil. Dejstvo je, da je Kidrič osebno odgovoren za smrt svojega rešitelja. In dejstvo je, da je Kocbek odobraval umor Ehrlicha, kajti že na naslednji strani govori, da imajo revolucionarne oblasti pravico sumarno, brez procesa ubijati. In to naj bi bil premočrten kristjan?
KOCBEK VEDOMA GOVORI NERESNICO
Izgovarja se, da ni vedel za pokol domobrancev. A dejstvo je, da je bil v Ljubljani in to prve dni junija 1945, torej v času, ko so na kamionih vozili fante proti Kočevju. (»Pismo Kocbeku«, Jože Cukale SJ, gl. Katoliški glas 2.8.1984). Naravnost smešno trdi Kocbek, da je šele 1946 zvedel za ta strašni zločin. Še bolj smešno je, da so mu tovariši komunisti govorili in ga prepričevali, da so bili domobranci poslani v »prevzgajališča«.
Dejstvo je, da je vsa Slovenija takoj junija meseca vedela, kaj se je zgodilo v Kočevskem Rogu in julija meseca so Slovenci v Beogradu javno govorili o tem. In dejstvo je, da je konec leta 1945, ni pretirano reči, že vsa Evropa in Amerika vedela za pokol domobrancev, le in edino Kocbek naj ne bi za to vedel.
Dejstvo je, da je vedel, a ničesar storil, kot je to v gori citiranem pismu zgovorno prikazano. Šele pozneje, ko je leta 1946 prišel za stalno v Ljubljano, je moral slišati in poslušati glasove žalujočih mater, očetov, bratov, sester in prijateljev ubitih nedolžnih žrtev in šele takrat se je zavedel grozote — sile in nasilja svojih marksističnih tovarišev.
VSI SMO KRIVI
In končno se Kocbek krije s plaščem skupnosti: »Vsi smo krivi.« Bolj iskreno obžalovanje in kesanje bi pokazal, če bi rekel: «Tudi jaz, Kocbek, ki sem v prvi vrsti kriv...« Kocbekovi takratni tovariši-komunisti nočejo in ne morejo priznati, da so krivi, kajti evangelij marksizma je sila in nasilje, ubijanje in požiganje. Zato Kocbek ni mogel reči: »Moji tedanji tovariši komunisti in jaz Kocbek...«
Kocbek je znan kot pesnik in pisatelj, ki se zelo pogosto poslužuje visoko letečih izrazov in predstav, nerazumljivih navadnemu zemljanu. A priznati se mora, da je bil v najkritičnejšem razdobju zelo jasen in odločen pričevalec marksizma, a ne pričevalec krščanstva. In tega dejstva ne more in ne bo mogel noben govor, nobena knjiga, nobeno naknadno pričevanje in tudi ne sedanje drugačno gledanje nanj izbrisati iz zgodovine največje tragedije slovenskega naroda.
DR. J. KOCE
Apostolsko pismo o sv. Avguštinu
1600-letnica spreobrnjenja sv. Avguština je dala sv. očetu nagib, da je o njem napisal posebno apostolsko pismo, ki se prične z besedami »Augustinum Hipon-nensem«. V prvem poglavju opiše njegovo spreobrnjenje, v drugem pa se ustavi ob njegovem nauku. Omenja odnos med vero in razumom, ta večni problem, nadalje odnos Bog in človek, potem Kristus in Cerkev, Cerkev, ki je mati vernikov, svoboda in milost, resnica in ljubezen.
Potem ko papež povzame nauk sv. Avguština, pokaže njegovo uporabnost za današnji čas. »Sv. Avguštin uči tiste, ki iščejo resnico, naj ne obupujejo, dokler je ne najdejo.« Mlade pa vabi, naj se oklenejo resnice, svobode, ljubezni.
(Prevod iz revije »Vita pastorale«, št. 8-
9.	Napisal Vittorio Messori. Originalni naslov: A est di Trieste).
Morda zadostuje, da zajamemo sapo in se potolažimo zaradi nekaterih nevšečnosti, če preusmerimo svoja potovanja, ki so skoraj vedno proti Zahodu, proti Vzhodu. Pa ni treba iti daleč na Vzhod od Trsta. Zadostuje tistih slabih sto kilometrov do Ljubljane, glavnega mesta Slovenije, ene od republik jugoslovanske zvezne države.
Tam skrbi za prevod nekaterih mojih knjig salezijanska založba, ki me je že dolgo vabila na obisk in na razgovor s krajevnimi pisatelji in časnikarji. Dolgo sem odlašal in končno sem se vdal na neke vrste ljubeznivo prisilo: kako je mogoče odkloniti vabilo na praznovanje Marije Pomočnice kristjanov. Saj je sv. Janez Boško, obračajoč se na Marijo, s tem naslovom izvršil vsa svoja čudovita dela.
PROCESIJA MARIJE POMOČNICE NA RAKOVNIKU
Znano je, da je Jugoslavija med socialističnimi državami najlaže dostopna in je celo na glasu po nekem liberalizmu. Ko pridemo tja, odkrijemo stvari, o katerih se sproščenim turistom na dalmatinskih obalah niti ne sanja: npr. skoraj ni starejšega duhovnika, ki v svoji službi ne bi imel nekaj let ječe ali vsaj preganjanja. Otroci so v šoli podvrženi običajni brezbožni propagandi. Izpovedovati vernost pomeni za mladega človeka, da si zapre vsa vrata za napredovanje, zlasti na nekaterih področjih. Katoliški tisk je podvržen cenzuri in ne tako redko zaplembi. Prodaja je dovoljena samo po cerkvah. Samo v cerkvenem območju se morejo vršiti verske funkcije, vključno procesije. Tako se je vršila tudi procesija Marije Pomočnice.
Ni bilo lahko gibati se v tistih tesnih prostorih, ko se je vkljub policijskemu vohljanju zbralo več tisoč ljudi. Organizacijski čut, ki ni nikoli manjkal Don Bo-skovim sinovom, je znal na nekaj metrih izpeljati v čudovitem redu procesijo, ki bi bila pri nas dolga vsaj en kilometer: duhovniki, bogoslovci, redovnice, novinke v številu, ki ga Zahod danes skoraj več ne pozna, župnijske skupine v prekrasnih narodnih nošah, godbe na pihala, bandera in potem neverjetna množica mož, žena, otrok, mladine, starejših, vsi neutrudni v prepevanju verskih pesmi. In to s kakšnim popolnim poznanjem glasbe in besedil ter s kakšnim navdušenjem!
Romarski shod na Blejskem otoku
Po 40-letnem prizadevanju povojnih blejskih župnikov, duhovnikov radovljiške dekanije ter ljubljanskega nadškofijskega ordinariata je s krajevnimi družbenopolitičnimi oblastmi sklenjen dogovor o »načinu, pogojih in terminih souprave cerkve za tri verske obrede letno« — za sv. Blaža dan, 3. februarja, za veliki in mali šmaren. Ob letošnjem prazniku Marijinega vnebovzetja, 15. avgusta, se je okrog 600 Blejčanov in okoliških vernikov zbralo v otoški cerkvi, kjer je opravil slovesno mašno daritev z nagovorom ljubljanski nadškof A. Šuštar. Med mašo je pel mladinski cerkveni zbor pod vodstvom s. Marte Zadravec, po maši pa so bile pete litanije Matere božje.
■	Na kongresu zahodnonemške socialdemokratske stranke v Niirnbergu, ki je v tej zakonodajni dobi v opoziciji, je bil izbran za predsedniškega kandidata na prihodnjih parlamentarnih volitvah januarja 1987 Johannes Rau, trenutno predsednik dežele Vestfalija-Porurje. Rau je napovedal, da se bo uprl postavljanju novih jedrskih raket v ZR Nemčiji in zahteval umik že postavljenih jedrskih raket Pershing 2, češ da je v njegovi državi že več orožja za množično uničevanje kot kjerkoli drugje na svetu.
Pred tem se mora Italijan, ki hodi po katoliškem svetu, sramovati, ko pomisli na presunljivo revščino svojega zborovskega petja. Odkar so izginile latinske himne, čeprav popačene, ki so jih znali skoraj vsi, so naše pobožne množice (če še moremo govoriti o množicah) skoraj neme in so zmožne samo ponavljati eden ali dva odpeva, ki sta sta sad kakšnega nepoznanega pastoralnega urada.
Kakšna razlika, med temi od sonca ogo-relimi kmeti, med temi ženami z robcem na glavi, med temi študenti v blue-jeansi, kupljenimi na trgu v Trstu! Rezerva njihovih pesmi zadošča kar za nekaj dni: mnogi med njimi so prebili noč na prostem ali v cerkvi ali na hodnikih. Pesmi, rožni venec, malica iz torbe, požirek vina iz steklenice in potem dalje v pričakovanju jutra med petjem, glasbo in molitvijo. Zares evangeljski prizor v še hladni slovenski noči med tem ljudstvom, ki je prišlo od vseh strani, da počasti Kristusa in njegovo Mater.
PREMISLEKA VREDNE BESEDE
Eden izmed teh podjetnih salezijancev mi je dejal: »Glejte, nas redovnikov in še bolj teh naših kristjanov zares ne zanimajo in so nam nerazumljive vaše teološke debate in prepiri med brati po veri, ki se zdi, da jih ne skrbi toliko oznanjevati ljudem evangelij, kakor da se med seboj sramotijo. Drugi vatikanski koncil? Gotovo zanimiv. Nam je pomagal okrepiti vero od nekdaj. Če naj verjamemo časopisom, ki prihajajo k nam z Zahoda, se mi zdi, da je mnogim med vami pretveza za debate, ki vodijo v mrtvilo. Pridite nekoliko k nam, vi, ki cepite las na štiri dele v brezkončnih dokumentih, v vedno novih debatah, simpozijih, okroglih mizah in srečanjih. Pridite sem, kjer je treba življenje po veri plačati osebno. Opazili bi hitro, da so vaše debate često muhe bogatih in razvajenih kristjanov.«
Ob teh besedah sem ostal v zadregi. Isto sem doživel ob srečanju s skupino izobražencev. »Zanimivo,« mi pravi eden najbolj znanih slovenskih pisateljev. »Zanimivo: mnogi vaši teologi, kadar govorijo o teologiji osvoboditve, mislijo na srečanje ali na sodelovanje z marksizmom. Mi, ki uresničeni marksizem doživljamo vsak dan, mislimo nasprotno: osvoboditev, da, toda od marksizma. Zakaj nekateri redovniki ne preživijo nekaj časa na Vzhodu, potem ko so študirali v Nemčiji, v Parizu ali celo v Rimu, nato naj šele gredo v Tretji svet in oznanjajo "osvoboditev”, ki jo mi celo preveč dobro poznamo? Zakaj se nihče izmed njih ne informira pri nas? Znano je tudi, da do še pred nekaj leti med vami skoraj ni bilo izobraženca, ki ne bi vsaj škilil proti komunistom. Na Vzhodu od Trsta pa so mnogi izobraženci, zlasti med mladimi, odkrili krščanstvo. Kdor se šteje za marksista, bo morda uspel v poklicni karieri služeč režimu, a uspeh bo drago plačal, ker je osamljen, ker ga prezirajo kolegi in ljudje. Vse, kar je pri nas živega, kar prinaša bodočnost, je vsaj podzavestno krščanska duhovnost, gotovo pa ne zgodovinski materializem.«
Kaj napraviti, kakor ugrizniti, kakor pravijo v Rimu. Ko sem se vračal čez mejo pri Opčinah, se mi je zdelo, da se ne vračam iz sosednje dežele, ampak da sem pristal na Zemlji po vesoljskem potovanju s kakim shuttle vesoljskim vozilom.
Poletna dejavnost Slovenske skupnnsti
Kljub poletnemu vzdušju in delnemu političnemu mrtvilu, ki vlada v teh mesecih, je SSk tako na deželni kakor na pokrajinski ravni podvzela nekaj pomembnih korakov.
Sestanek deželne večine. V ponedeljek 1. septembra je deželni predsednik Bia-sutti sklical v Vidmu sestanek strank deželne večine (DC, PSI, PSDI, PRI, PLI in SSk). Na dnevnem redu je bila razprava o delovanju deželne vlade in deželnega sveta, na katerega gredo kritike, da večkrat prepočasi deluje. Treba je nadalje sprejeti proračun in na vidiku je odobritev novih deželnih zakonov za decentralizacijo deželne uprave ter preureditev deželnih uradov in služb. Torej velike naloge. Nadalje so še nerešeni problemi zlasti tržaških uprav (občina in pokrajina), kjer krajevne stranke ne najdejo ustrezne rešitve in seveda tako stanje pogojuje tudi politično življenje na deželni ravni.
V	razpravo so posegli tudi predstavniki slovenske stranke. Na posvetu so SSk zastopali Ivo Jevnikar, Marjan Terpin in dr. Drago Štoka.
Sestanek goriškega vodstva SSk z DC.
V	Gorici so se sestali predstavniki vodstva SSk in DC. Pomenili so se o problemu stavb za slovenske šole v mestu, ki je izredno pereč, zlasti še, ker je namen tržaške univerze, da bi kmalu začela svojo dejavnost tudi v Gorici. Predstavniki SSk (tajnik Marjan Terpin, dr. Karlo Brešan in Mauro Leban) so ponovili zahtevo, da se najprej zgradijo nove stavbe za slovenske šole in šele nato naj se dd na voljo univerzi semeniška stavba. Druge rešitve za Slovence niso sprejemljive. Beseda je nadalje tekla o problemih, ki zadevajo medsebojne odnose zlasti v luči tesnega sodelovanja teh dveh strank na pokrajinski in občinski ravni v Gorici. Delegacijo DC je vodil pokrajinski tajnik Gianfranco Crisci.
Sestanek SSk s sindikatom zdravniških pomočnikov ANAO je potekal na Plešivem pri Krminu. Kot znano, je pred durmi obnovitev upravnega sveta Goriške zdravstvene ustanove (USL), kjer ima svojega predstavnika tudi slovenska stranka. Iz raznih strani tudi prihajajo različni predlogi za izboljšanje delovanja te ustanove, ki je na Goriškem v precejšnji krizi. Seveda posveča tudi SSk veliko pozornost temu problemu, h kateremu spada tudi sestanek s tem sindikatom, ki je nosilec nekaterih zanimivih pobud. SSk so na posvetu zastopali tajnik Marjan Terpin, dr. Mirko Špacapan in Gradimir Gradnik (ki je doslej zastopal slovensko stranko v Zdravstveni enoti).
Imenovanje. Predsednik deželnega sveta Solimbergo je te dni sporočil, da je deželna zbornica na predlog slovenskega deželnega svetovalca dr. Draga Štoke imenovala v nadzorni odbor nad radiem in televizijo v deželi Furlaniji-Julijski krajini goriškega zastopnika SSk Marjana Ter-pina.
Opomba. Kdo je Vittorio Messori? Rodil se je leta 1941 pri Modeni. Doktoriral je iz političnih ved. Po poklicu ie časnikar. Delal je pri dnevnikih, tednikih, mesečnikih in pri raznih založbah. Je kon-vertit. Napisal je knjigo »Kdo je Jezus Kristus«, ki je prevedena tudi v slovenščino. Prevedena je še v vrsto dingih jezikov in dosegla polmilijonsko naklado. Potem je napisal knjigo »Izziv smrti«, ki jo imamo tudi že v slovenščini. Za prevod in izdajo obeh knjig so poskrbeli salezijanci v Ljubljani.
800 - letnica pokristjanjenja Letonske
V	Latviji (Letonski), ki si jo je Sovjetska zveza priključila s silo ob koncu zadnje svetovne vojne, živi pol milijona katoličanov (vseh prebivalcev je 2,5 milijona). Na veliki šmaren so proslave ob 800-letnici pokristjanjenja dežele dosegle svoj vrh. Na tisoče vernikov se je zbralo na božji poti Aglona, kjer je vodil slovesnost 91-letni kardinal Julians Vaivods. Za to priložnost je papež Janez Pavel II. poslal kardinalu posebno pismo, v katerem poziva tamkajšnje kristjane, naj kljub vsem težavam pogumno izpovedujejo svojo vero in jo posredujejo prihodnjim rodovom. V glavnem mestu Latvije, v Rigi, deluje tudi bogoslovno semenišče za vse širno področje Sovjetske zveze razen Litve. Lani je bilo v tem semenišču 62 bogoslovcev, v mašnike pa jih je bilo posvečenih 17.
In memoriam Franceta Goršeta
Potovanje po Sardiniji in Korziki
Slikovita lega mesta Bonifacio na jugu Korzike s še bolj slikovitim pristaniščem
V	nedeljo 27. julija je ladja-trajekt z našim avtobusom ob 8,30 zapustila pristanišče Santa Teresa in Gallura in se usmerila proti Korziki. Komaj 12 km loči ta otok od Sardinije. Po dobri uri vožnje smo zavili v slikovit zaliv, nad katerim se pne mesto Bonifacio na apnenčasti ploščadi. Jedro zgornjega mesta je trdnjava, v kateri je imela svoj sedež svetovno znana Tujska legija. Trdnjavo so zgradili Genovežani, ki so bili lastniki Korzike kar 500 let.
NEKAJ O KORZIKI
Korzika meri 8.681 kv. km, prebivalcev pa ima 220.000. Je naj večji francoski otok in četrti po velikosti v Sredozemlju, takoj za Sicilijo, Sardinijo in Ciprom. Zemljepisno bi morala Korzika pripadali Italiji, saj je veliko bliže njej kot Franciji (92 km do Piombina, 170 do Sinje obale). Vzhodna obala (proti Italiji) je nizka, ravninska z več močvirji, zahodna pa je zelo razčlenjena in z majhnimi zalivi. Notranjost je gorata. Kar 50 vrhov preseže 2000 m, osem 2500, najvišji pa je Monte Cinto (2707 m). Na obrežjih je videti sredozemsko rastlinje (agave, palme, lovor, evkalipte), malce v notranjost nasade oljk, mandljevcev in trte, višje pa se začno gozdovi z bukvijo, hrastom, kostanjem in macesnom. Pogost je jugozahodni veter, »libeccio« imenovan. Klima je v poletju suha, pozimi mila.
Značilno za Korziko so italijanska imena krajev. Otok je namreč francoski šele od leta 1768. Kolonizirali so ga v 8. stol. pred Kr. Etruščani, v 3. stol. so se ga polastili Rimljani, kasneje so ga pustošili Saraceni; v 11. stol. pride otok pod Piso, a po bitki pri Melorii (1284) postanejo gospodarji Genovežani. Sredi 18. stol. se pojavi gibanje za neodvisnost, ki ga vodi rodoljub Pasquale Paoli, ki celo razglasi »svobodno republiko Korziko« (1755-1769). Eno leto po priključitvi Korzike Franciji se rodi 15. avgusta 1769 v Ajacciu Napoleon, po prednikih Genovežan.
Francija, centralistično urejena, ni nikdar kazala dosti razumevanja za potrebe domačega prebivalstva. Otok še vedno nima avtonomije, čeprav je ta nujno potrebna in jo mnogo otočanov terja, pogosto tudi z atentati. Do zadnjega tudi uporaba domačega jezika ni bila dovoljena in v šolah se še vedno uči le francoski jezik. Gospodarstvo sloni na skromnem poljedelstvu (žito, vino, olje) in živinoreji (ovce in prašičereja), zato te prebivalstvo neprestano izseljuje. Pač pa turizem dobiva vedno večji razmah, saj nudi obiskovalcu res veliko lepega in prijetnega. O tem smo se lahko sami prepričali.
POSTANEK V AJACCIU
Po kratkem postanku v Bonifaciu nas je pot vodila po zahodni strani otoka proti zalivu Valinco, deloma ob obali, deloma bolj znotraj. Čudili smo se ozki cesti, sicer asfaltirani, a na marsikaterem mestu že načeti. Prvi vtisi so torej bili, da ostaja Korzika pastorka Pariza.
Od kraja Propriano, ki leži ob zalivu Valinco, se je položaj zboljšal in po raznih vzponih in spustih smo sredi popoldneva dospeli v Ajaccio, mesto s 50.000 prebivalci in glavno mesto otoka. Ima zelo lepo lego, je tudi pomembno pristanišče. V hribih nad njim je pred nekaj leti našlo smrt 170 slovenskih turistov, ko se je zrušilo letalo, katero jih je poneslo na ogled mesta. Njih smo se spomnili skupaj z umrlimi vojaki s Primorskega pri sv. maši v tamkajšnji stolnici.
Mesto kiasi mogočen spomenik iz leta 1865, ki predstavlja Napoleona kot cesar-
ja, obdanega od štirih bratov. Prav tako je na ogled Napoleonova rojstna hiša in muzej, posvečen velikemu Korzičanu. Popoldne smo obiskali grobove naših umrlih primorskih rojakov, o čemer je že bilo govora. Stolnica je posvečena Naši Gospe usmiljenja in je iz 15. stoletja. V eni njenih kapel je bil krščen Napoleon 21. julija 1771.
POVRATEK
V	Ajacciu smo prenočili dvakrat. V torek 29. julija pa smo spet šli na pot. Poslužili smo se slikovite ceste, ki veže zahodno stran otoka z vzhodno, Ajaccio z Bastio in prečka otok od juga na sever. Kot cesta se vzpenja tudi slikovita ozkotirna železnica, zgrajena v 19. stol. Na prelazu Vizzavona (1161 m) smo se ustavili za pol ure, da smo se naužili gorskega zraka in lepote pragozda, skozi katerega si je cesta utrla pot.
Onkraj prelaza se je pokrajina spremenila. Izginil je gozd in znova se je pojavila ožgana trava in nizko grmičje. Kosilo smo imeli v kraju Corte (8.000 prebivalcev), iz katerega je Paoli naredil
Obtožbe kardinala Tomašeka
Praški nadškof kardinal František To-mašek, ki je star že 87 let, je v pogovoru z dopisnikom dunajskega dnevnika »Kurier« obtožil češkoslovaško vlado, da se neprestano vmešava v notranje zadeve katoliške Cerkve. Veliko bolje bi bilo za Cerkev, je dejal, ko bi prišlo do take ločitve kot je v veljavi na Poljskem in Madžarskem. Praške komunistične oblasti zlasti vztrajajo na tem, da bi bili novi škofje izbrani iz vrst režimskega društva »Pacem in terris«. »Mi pa hočemo,« je kardinal dodal, »da bi bili naši škofje neomajno zvesti papežu.« V veliko tolažbo pa mu je, da se mladina vedno bolj oklepa Cerkve.
Papež prihodnje leto v Čile in Argentino
Predsednik čilske škofovske konference nadškof Bernardino Carvallo je na tiskovni konferenci povedal, da bo papež Janez Pavel II. 1. aprila 1987 obiskal Čile. Med petdnevnim obiskom se bo ustavil v prestolnici Santiagu in še sedmih drugih čilskih mestih. 6. aprila naj bi odpotoval v sosednjo Argentino. Zaenkrat še ni znano, ali bo obiskal tudi sporno območje v prelivu Beagle, ki je povzročilo prepire med tema državama zaradi lastništva tega o-
kratkotrajno prestolnico neodvisne Korzike.
Popoldne ob štirih smo že bili v Ba-stiji, pomembnem pristaniškem, trgovskem in industrijskem mestu s 60.000 prebivalci. Prvotni del mesta ima tipično ligursko podobo. Nad starim pristaniščem se pne trdnjava s cerkvijo sv. Janeza Krstnika. Oboje so zgradili Genovežani v 16. in 17. stol. Nekateri smo se poslužili cestnega vlakca za ogled starega mesta, drugi so si privoščili sprehod po obalni cesti, tretji pa so posedli v parku ob pristanišču in se odpočili.
Zadnji dan potovanja se je pričel z vožnjo proti La Spezii. Imeli smo na trajektu še kosilo, kmalu po eni pa smo se izkrcali in takoj nadaljevali z vožnjo proti Gorici. V Vicenzi smo se ustavili eno uro, da smo opravili v znanem romarskem svetišču Monte Berico zahvalno sv. mašo. Tu smo se poslovili od g. Kavalarja, ki se je vrnil v Pariz, sami pa čez dobre tri ure srečno dospeli na svoje domove, hvaležni Bogu za vse, kar smo videli in doživeli.
Konec	Jk.
zemlja. Po papeževem posredovanju so se razgreti duhovi pomirili in državi sta spor rešili po diplomatski poti. S presledki pa se je vlekel kar sto let.
Salezijanski vestnik: 10 milijonov izvodov
Don Bosco se je zavedal važnosti in pomena, ki ga ima tiskana beseda. Zato je že sam skrbel za dober tisk. Njegovemu zgledu sledijo salezijanci po vsem svetu. Med njihovim tiskom je pa gotovo na prvem mestu »Salezijanski vestnik«, ki izhaja v 18 jezikih. Skupna naklada vestnika je deset milijonov izvodov. V Jugoslaviji ga salezijanci tiskajo v slovenščini in hrvaščini.
»Znamka« tudi za liturgična oblačila
Velik uspeh je v Parizu doživela razstava cerkvene umetnosti, ki jo je državni odbor poveril naj večjim sodobnim umetnikom za zbirko slik, kipov, liturgičnih predmetov in oblačil. Za oddelek liturgičnih oblačil sta skrbela dva ugledna modna ustvarjalca: Andre Courreges in J. C. Castelbajac in prispevala nekaj svojskih stvaritev. »Liturgična oblačila,« je dejal Courreges, »morajo biti polna svetlobe, ki naj ugodno vplivajo za nov občutek duhovnosti.« Pristavil je še: »V dobi, ko prevladuje odvisnost medsebojnega obveščanja, liturgične barve kot tradicionalni element, niso več tako važne; ne zanimajo me oblika, barva ali material, temveč želim iz vsega tega ustvariti sintezo, ki bi imela sporočilno vrednost.«
Castelbajac pa je dejal: »Želel bi ustvariti liturgično oblačilo, ki bi bilo povzetek najlepših delov raznih oblačil, ki sem jih izdelal v zadnjih letih. Predvsem pa sem se zagrizel v tematiko, ki me že 15 let stalno zalezuje: struktura križa. Zato sem si zamislil liturgično oblačilo, ki bi vsebovalo vse barve kot jih odsevajo sončni žarki skozi barvna okna na tlaku katedrale.«
(Po Vita Nuova, 25.7.1986)
Opomba. Tako piše Vita Nuova brez komentarja. Toda dobro se spominjam, kako nas je pok. msgr. J. Ukmar skozi vse leto seznanjal z barvami cerkvenega bogoslužja. Zato sklepam, da so barve sestavni, a tudi izrazni del v dogajanju cerkvenega življenja. - F. V.
Akademskega kiparja, prof. Franceta Goršeta, ni več med živimi. V soboto 2. avgusta proti večeru je v bolnišnici na Golniku na Gorenjskem mirno zaspal v Gospodu, v katerega je vse življenje zvesto in močno veroval. Nad vhodom v svoj atelje v Svečah je pritrdil večno resnični latinski rek: Ars longa - vita brevis: umetnost je večna - življenje je kratko. Čeprav je dosegel starosta slovenskih umet-
Iz Slovenije
Skupni očenaš na Brezjah
(Osebno doživetje)
Državne meje ne morejo ločiti ljudi, ki verujejo v Boga, državne meje ne smejo ločiti ljudi, ki govore enak jezik, nobena državna meja ne sme ločevati ljudi, ki si žele miru na tem svetu; vsi ljudje na tem planetu si želimo miru, zato smo skupno zapeli molitev, ki nas jo je naučil naš Gospod: očenaš.
In smo ga peli vsak v svojem jeziku po koralnem napevu. Ko sem gledal svoje sosede, Furlane in Avstrijce, sem videl, da pojejo iz polnih grl in da jokajo. Ni me sram priznati, da so tudi meni tekle solze po licih.
To je bil tak mogočen očenaš, kakršnega človek zlepa v življenju ne doživi. Pelo ga je deset škofov, sto duhovnikov in 7.000 kristjanov iz treh sosednih dežel — vsak v svojem jeziku!
Zato, kdor v soboto 16. avgusta 1986, ni bil na Brezjah, mu je lahko žal.
Po maši sem se sprehodil ob stojnicah. S takšnega slavja je treba vendar prine-šti kak spominek vnučkom. Avstrijec zraven mene bi rad kupil svečo s podobo brezjanske Matere božje. Prodajalka jih je prodajala samo za dinarje, on pa je imel v žepu samo šilinge. Pa sem mirno rekel: »Dajte mu svečo! Bom plačal v dinarjih.« Ko mu jo je prodajalka zavila in izročila, se je možakar obrnil k meni, mi ponudil roko in dejal: »Lieber Freund, so stelle ich mir ein Frieden ohne Gren-ven vor!« (Dragi prijatelj, tako si predstavljam mir brez meja!).
V	roke mi je stisnil več šilingov, kot je veljala sveča. Ker sem se branil, me je potegnil k točilni mizi. Tam sva bratovsko proslavila nepozabni brezjanski MIR BREZ MEJA.	—	av
■ V bližini pristanišča Novorosijsk v črnem morju je potonila sovjetska potniška ladja »Admiral Nahimov«, potem ko je trčila z neko tovorno ladjo. Na potopljeni ladji, ki je vozila na progi Odesa-Batum, je bilo prostora za 1.400 potnikov, dolga je bila 174 m, težka pa 17.053 ton.
V	prometu je bila že 61 let. Imenovala se je po generalu Pavlu Stepanoviču Nahi-movu, enem od junaških branilcev Seba-stopola v krimski vojni. Tiskovna agencija Tass pravi, da so bile tudi žrtve, in sicer okoli 400. Letos je to že druga pomorska nesreča v Sovjetski zvezi. 16. februarja se je blizu Nove Zelandije potopila potniška ladja »Mihail Lermontov«.
■ V Libiji so slovesno proslavili 17.-let-nico državnega udara, ki ga je 1. sept. 1969 izvedel sedaj 44-letni polkovnik Moha-mar Gedafi zoper kralja Idrisa. Vsa slovesnost je trajala več ur. Pričela se je pred polnočjo in trajala do jutra. V svojem triurnem govoru je libijski samodržec naravno napadel predvsem Reagana in napovedal, »če bo Reagan nadaljeval s svojimi bedastočami, bom organiziral mednarodno vojsko, ki se bo s Severno Ameriko spoprijela na vseh krajih sveta«. To je bil prvi Gedafijev govor po 15. aprilu letos, ko so Američani napadli v odgovor na libijski terorizem prestolnico Tripoli in pri tem razdejali tudi diktatorjev dom.
■ V zahodnoafriški državi Kamerun je prišlo do ene najnenavadnejših prirodnih katastrof, ki so sc v zadnjih desetletjih primerile. Strupeni plini, ki so se sprostili iz vulkanskega jezera Nios, so na nekrvav način pomorili več kot 151)0 ljudi in na tisoče živali, domačih ih divjih. Številne osebe so tudi dobile hude opekline, ki jih je povzročil oblak z žvcplo-vodikovo in solno kislino.
■ Pri kraju Cerritos v Kaliforniji sta v zraku trčili dve letali: mehiško z 58 potniki in 6 člani posadke ter zasebno s tremi osebami. Vsi so izgubili življenje. Njim so se pridružile še tri osebe na tleh, ko so ostanki razbitin padli nanje.
nikov-kiparjev lepo starost — skoraj 89 let, je ustvarjal do zadnjega.
Rajni je bil že v mladih letih navajen na bolezen. Vse življenje jo je premagoval s svojo jekleno voljo in potrpljenjem. A tokraj je bila božja dekla močnejša. Večni popotnik — večni romar —, katerega je rajni upodobil v glini in na sliki mnogokrat, je priromal do svojega zadnjega cilja — do Boga. Se leta 1974 je izjavil: »Prosim Boga, da bi mu mogel do zadnjega diha služiti s svojo umetnostjo, kajti to je področje mojega pričevanja, izžarevanja.«
Sredi kulturnega vrta v Svečah na Koroškem je spomenik, posvečen vsem neznanim slovenskim koroškim kulturnim ustvarjalcem: velik kamen v obliki gorečega srca. To je gotovo enkratna zamisel, ker se je slovenska kultura, slovenski jezik in sploh slovenstvo ohranilo na Koroškem do danes le po velikih nesebičnih Žrtvah mnogih malih, neznanih kulturnih delavcev. Na tem vrtu si je postavil umetnik Gorše že pred nekaj leti tudi svoj lastni spomenik z bronastim oprsjem, kamor je dal zapisati tele besede: »V neutrudnem iskanju lepote in resnice / je utripalo njegovo srce.«
Za lanski božič je izjavil časnikarju »Družine« sledeče: »Tu, pod zvonom sv. Lamberta, kjer živim zadnje poglavje svojega kiparskega iskanja, je moje delo pognalo globoke korenine. Izključno se izražam v religiozno smer. To je nekaj povsem naravnega in hkrati zavestnega. Vsa moja dela so prežeta s tem duhom, ki oplaja v skrivnosti, vsajeni v človeka od Stvarnika. To živi v človeku, ko pa ta umrje, v delih še naprej živi.«
— fe
Kamenčki
Cesar Franc Jožef in slovenski župan
Leta 1883 je cesar Franc Jožef potoval po Koroški in Primorski v Trst. V Gorici so mu pripravili tak sprejem, da »kdo teh dni ne bo pozabil, dokler bo živ, zlasti oni priprosti kmečki ljudje ne, ki jih je cesar povabil na kosilo, da so pri njegovi mizi jedli in njegovo vino pili...«
Iz Gorice se je napotil proti Trstu. Po poti ga je neki slovenski župan ogovoril po laški, kar pa je boremu možu delalo toliko preglavic, da so se mu jele udirati debele potne kaplje po licih in se mu je jezik zapletaval. Cesar vidi njegovo zadrego ter ga vpraša: »Znate li slovenski?« »Seveda znam,« odvrne župan. Kaj bi ne znal, ko svoje žive dni ni drugače govoril in je le tu in tam kako laško besedo vjel. Preslepiti se je dal od gospode, češ da se v slovenskem jeziku vendar ne more cesar pozdravljati!
»Če znate slovenski,« odvrne cesar, »torej govorite rajše v svojem maternem jeziku!« in kramljati sta pričela po slovensko. Zupana je bilo sram govoriti po slovensko, cesarja pa ne.
(Koledar Mohorjeve družbe 1884 -Prinesel Steverjanski vestnik, št. 5)
Zgodba je poučna tudi za današnje dni tako za Slovence tostran državne meje, kot tudi za one v Jugoslaviji.
(r+r)
Z GORIŠKEGA
Nova ekološka grožnja
Južno od Mirna, blizu vasice Lokvice, naj bi postavili velik kamnolom z letno proizvodnjo 300.000 kub. metrov kamenja. Naprava za drobljenje kamenja naj bi bila na višini 180 m nad morjem, medtem ko leži Mirenski Grad 120 m in vas Miren 40 m nad morsko gladino. Kaj vse to pomeni? Prah, ki bi prihajal iz tega kamnoloma, bi prekril vso okolico in gotovo prišel tudi tostran meje. Prišlo bo do silnega onesnaženja okolja. Med Orehovljami, Biljami in Mirnom, kjer so skrbno obdelane kmetijske površine in se prideluje predvsem zelenjava, bi zgradili novo cesto do predvidenega objekta, ki bi vse to območje uničila. Tovornjaki bi po njej vozili po izračunih po eden vsakih pet minut in povzročali neprestan hrup. Zato je krajevna skupnost Miren trdno odločena, da ne pristane na načrtovani kamnolom, čeprav so v Novi Gorici že sprejeli odločitev za njegovo aktivizacijo.
Upamo, da se bosta zganili tudi občinska uprava v Sovodnjah in goriška pokrajina (do sedaj sta bili čisto tiho) ter nastopili iz razlogov varstva okolja proti nameravanemu kamnolomu.
Bastia, na severovzhodnem delu Korzike, odskočna točka za Italijo in razgibano
pristaniško mesto
RAZNE NOVICE
UBIIIA 00
Najmlajši tržaški skavti in skavtinje v Logu pod Mangartom
SEKCIJA SLOVENSKE SKUPNOSTI V OBČINI DOLINA
vabi na
Naš praznik
v Zabrežcu pri Borštu
Sobota 6. septembra: Odprtje; od 20. ure dalje igra ansambel »Sora« iz Škofje Loke.
Nedelja 7. septembra: Ob 17.30 kulturni program, v katerem nastopajo Mladinska godba iz Kopra, plesna iz Bo-ljunca, harmonikarski kvintet Glasbene matice in Tržaški mladinski pevski zbor. Govorila bosta tajnik sekcije Sergij Mahnič in pokrajinski tajnik dr. Zorko Harej. Zvečer igra ansambel »L. Furlan«.
Ponedeljek 8. septembra: Od 20. ure igra ansambel »Pomlad«.
Vse tri dni delujejo kioski z jedmi na žaru in domačim vinom.
tržaške novice
. :	“W.
L£>- h«
Med šestimi tabori, ki jih je priredila Slovenska zamejska skavtska organizacija, in sicer za goriške volčiče in veverice v Žabnicah, za goriške izvidnike in vodnice v Logu pod Mangartom ter za tržaške novince roverje in novinke popotnice v Reziji, za izvidnike in vodnice v Stranjah pri Kamniku in pri Ilirski Bistrici ter za tržaške volčiče in veverice v Logu, je bil letos najbolj številen ravno tabor za najmlajše skavte in skavtinje iz Trsta.
Odpotovali so v sredo 30. julija izpred železniške postaje v Sežani. Tu je bilo že zgodaj zjutraj vse živo, saj se je zbralo nad sto udeležencev tabora volčičev in veveric s cele Tržaške, ki so nestrpno čakali na odhod proti Logu pod Mangartom. V Logu so imeli priložnost, da so praktično poskusili vse to, kar so se na tedenskih sestankih skozi celo leto naučili. Glavna tema tabora je bila Kipplingova »Knjiga o džungli«, ki je tudi osnova celotnega delovanja naj mlajših članov skavtske organizacije.
Svoje šotore so postavili na travniku, ki se razprostira ob reki Koritnici in od koder je bil čudovit razgled na Jerebico, Mangart, Rombon in Jalovec. Prav prijetno je bilo opazovati vrvež prvega dne, ko je nad 200 pridnih ročic postavljalo svoje šotore, ograjice okoli njih in iskalo primerne palice za svojo zastavico, ki jo je vsaka skupina izdelala na tedenskih sestankih.
Tudi druge dneve ni bilo v taboru kaj prida miru. Dan po prihodu je bilo treba poskrbeti za tiste zgradbe, ki so na vsakem taboru neobhodno potrebne: jambor, kuhinja in shramba, jama za odpadke, stranišče; nekaj zgradb (vhod, oglasno desko, pipe za umivanje in vodno napeljavo) pa so tržaškim skavtom pustili gori-ški bratje in sestre, ki so taborili na istem prostoru nekaj dni prej.
Program, ki si ga je zamislilo 20 voditeljev, ki so volčičem in vevericam sledili dan za dnem na taboru, je obsegal poldnevni izlet za spoznavanje okolja, celodnevni izlet k izviru Soče, h Kugyjevemu spomeniku, v sotesko Mlinarico, botanični vrt Juliana in Trentarski muzej, športni dan, dan izražanja, ko je vsaka skupina predstavila kraj, kjer deluje, dan obiskov, ko je tabor obiskalo veliko staršev in nekdanjih skavtov, dan v naravi, ko so si volčiči in veverice sami pripravili kosilo
V	četrtek, 27. avgusta, je v 51. letu starosti prenehalo biti srce Marinke Theur-schuh Pisani, dolgoletne igralke Radijskega odra. Njenega pogreba na Repentabru se je naslednjo soboto udeležila velika množica ljudi, ki se je ganjena in s težkim srcem poslovila od nje.
Marinkino največje veselje in poslanstvo je bilo radijsko igranje. V štiridesetih letih sodelovanja pri Radijskem odru je odigrala na stotine velikih in malih vlog, vse z isto resnobno profesionalno zavzetostjo. Iz svojega po naravi žametnega in prijetnega glasu je znala izvabiti nešteto odtenkov. Njen altovski glas se je posebno dobro prilegal poustvarjanju močnih karakternih in tragičnih likov. Kot nalašč zanjo napisana je bila vloga' Medeje ali Lilijane iz Cankarjevega Potopljenega sveta ali Berte iz Remčeve Kirke. Enako prepričljiva pa je bila tudi v oblikovanju nežnih ženskih likov. Kdo jo bo pozabil v Dumasovi Dami s kamelijami? Pa tudi v otroških oddajah je bil razpon njenih izraznih možnosti izredno obširen: od čarovnice do vile in princese, od račke do vrane in raznih simboličnih upodobitev. Poleg igranih vlog pa je sodelovala še z branjem novel, pesmi, šolskih oddaj, tako da je bil njen glas vsem radijskim poslušalcem domač in priljubljen.
Rada je nastopala tudi na odru in odigrala v okviru Slovenskega odra več markantnih vlog. Znanje in izkušnje, ki si jih je pridobila v okviru Radijskega in Slovenskega odra, je prenesla na prosvetno
in združili podvig z iskanjem ugrabljenega kuharja, ter nočno igro. Ves program je slonel na desetdnevni igri, kar je značilno za vse tabore volčičev in veveric na svetu.
Zelo privlačen je bil tudi športni dan, kjer so mladi volčiči in veverice spoznali dve novi igri: skavtski hokey z metlami in boj med opicami.
Najbolj pričakovan pa je bil dan obiskov, ki je letos potekal v znamenju čim tesnejšega sodelovanja med starši volčičev in veveric ter voditelji. Na ta dan so imeli starši priložnost, da so spoznali življenje v taboru in si ogledali razstavo izdelkov, ki so jih njihovi otroci pripravili za dan izražanja, ko je vsaka šesto-rica s spisi, pesmicami in z risbami predstavila svoj kraj sestankov. Poleg že običajne maše in tabornega ognja, ki so se jih udeležili starši v velikem številu, je bila letos na programu tudi nogometna tekma med starši in voditelji, ki je vse prisotne, zlasti starše, zelo navdušila, saj je izbrana vrsta staršev z lahkoto premagala voditelje.
Zelo prijeten je bil tudi taborni ogenj, katerega so se udeležili številni vaščani iz Loga. Volčiči in veverice so s pomočjo svojih voditeljev in voditeljic predstavili skavtsko organizacijo in življenje Slovencev v zamejstvu. Ta prireditev spada v sklop pobud, ki jih ima skavtski tabor vsako leto za medsebojno spoznavanje z okolico tabora in njenimi prebivalci.
Poleg tega so bile na programu še razne igre, pevske vaje, priprava na nedeljsko mašo in izlet v vas, kar so skavti združili z mašo za pokojnim Mariučijem, ki se je ponesrečil med taborom v Logu leta 1979.
Zadnji dan tabora, 8. avgusta, so volčiči in veverice z žalostjo v srcu pospravili šotore, počistili travnik in se z avtobusom vrnili v Sežano, kjer so jih pričakovali starši. Z navdušenjem so vsi pripovedovali, da se bodo na tabor še vrnili, večina na tabor volčičev in veveric, drugi pa na enega izmed taborov starejše starostne veje, tj. izvidnikov in vodnih.
Za izredni uspeh tabora imajo zasluge vsi, ki so se z otroki trudili skozi ves potek tabora, posebno načelnik Stojan Pahor, podnačelnica Margi De Luisa, duhovni vodja g. Tone Bedenčič, vsi voditelji, ekonom in odgovorni v kuhinji.
Zasanjana Koala
delo, ko je sama pripravljala in režirala igre, proslave in kulturne večere v domačem prosvetnem društvu v Repnu ali kot voditeljica dramskega krožka na šoli Fran Levstik. Pri zamisli in izpeljavi raznih nastopov in proslav je pokazala vedno veliko iznajdljivost in svežino. Z navdušenjem in veseljem je dolgo vrsto let sodelovala pri ženskem pevskem zboru Repentabor. Poleg tega je tudi požrtvovalno delovala v repentaborski sekciji Slovenske skupnosti, kakor tudi v osrednji organizaciji. In še bi lahko naštevali. A že iz tega je jasno, kako se Marinka ni zapirala med štiri stene, ampak se je razdajala tudi izven doma, čeprav sta dom in družina predstavljala njeno prvo skrb in nalogo.
Težko verjamemo, da Marinke ni več; njene vesele, prekipevajoče narave, ki je včasih prehajala v melanholijo; njenega pikrega humorja, ki je zakrival veliko občutljivost in ranljivost; njenega ustvarjalnega zanosa, za katerega je dobila vse premalo priznanja; njenega nemirnega iskanja sreče in ljubezni. »Nemirno je naše srce, dokler ne počije v tebi. Gospod.« Te besede so se uresničile tudi pri Marinki.
Nam bo ostal njen žlahtni glas, ki bo od časa do časa še segel do nas prek radijskih valov, ter topel spomin na vse to, kar je Marinka bila — radijska igralka, kulturna, prosvetna in politična delavka, predvsem pa Človek, poln altruizma in ljubezni. - M.P.M.
Srečanje tržaških pastoralnih delavcev
V	dneh od nedelje 7. do srede 10. septembra popoldne bo v Sappadi tradicionalno srečanje pastoralnih delavcev in voditeljev župnijskih verskih skupin, ki ga pod pokroviteljstvom tržaške škofije prireja škofijska komisija za mladinsko pastoralo (ŠKBP) v Trstu.
Vprašanja, ki se jih bodo udeleženci letos dotaknili, so vsekakor zanimiva in aktualna. Po uvodnem nagovoru predsednika komisije P. E. Biaginija bosta nastopila dva predavatelja in sicer dominikanec Angelo Urru, ki bo govoril o vlogi laika v Cerkvi, in škof L. Bellomi, ki se bo dotaknil problema laika v družbi.
Poleg teh predavanj bo na voljo tudi veliko časa za razgovor, preverjanje in planiranje, saj bi iz tega študijskega srečanja morale iziti glavne smernice za pastoralni načrt za delo z mladino, ki ga misli ŠKMP predložiti g. škofu pred iztekom svoje mandatne dobe, tj. do decembra letos. »Sappade ’86« se bodo udeležili tudi slovenski predstavniki.
Smrtna nesreča treh vojakov v Trstu
Vojaške vaje s tanki so v ponedeljek 1. septembra povzročile tri smrtne žrtve na vojaškem vežbališču v bližini Trebč. Oklepno vozilo z vojaki na krovu se je na vožnji po strmini prevrnilo in pokopalo mlade fante pod seboj. Na mestu so bili mrtvi poročnik in dva 19-letna vojaka, dva pa sta težko ranjena v bolnišnici na Katinari, dva pa sta lažje ranjena in sta v bolnišnici v Trstu. Med njima je tudi Slovenec Marko Cian iz Sovodenj. Le eden je ostal nepoškodovan.
Nesreča je vzbudila velik odmev. V Trst so prihiteli visoki vojaški poveljniki in v torek popoldne sam obrambni minister Spadolini, ki je tudi izrekel svojcem ponesrečenih vojakov osebno sožalje.
Praznik župnijskega zavetnika v Mačkoljah
Poleg Opčin in Barkovelj so Mačkolje tretja župnija na Tržaškem, kjer je za zavetnika sv. Jernej apostol (24. avgusta). Verni Mačkoljani ga skušamo vsako leto dostojno počastiti. Lani nam je za to priložnost g. škof Bellomi blagoslovil novi kor in orgle.
Pred dobrim mesecem smo postavili koše za košarko na župnijskem terenu Praznika češenj in s tem omogočili otrokom in mladini primeren prostor za šport in razvedrilo. Hvaležni smo nekaterim denarnim ustanovam za pomoč, predvsem pa dobrim možem, ki so žrtvovali veliko časa za betonsko ploščo.
Hvaležni smo vsem, ki so se potrudili z organiziranjem letošnjega praznika župnijskega zavetnika. Zal nam je nevihta in sploh slabo vreme onemogočilo večjo zunanjo slovesnost, a program smo vseeno izvedli. Slovesno mašo ob 10.30 je opravil domači župnik Žarko Škerlj, popoldne ob 17. uri pa so nam pomagali povzdigniti praznik številni duhovniki: najprej s petjem pri večernicah, ki jih je vodil dekan g. Vončina, kakor tudi s svojo navzočnostjo v cerkvi in na igrišču, oz. v srenjski hiši. Po verskem slavju nam je tokrat zaradi dežja kar iz cerkve blagoslovil avtomobile novi župnik na Proseku p. Rafael Slejko. Okrog 18. ure je dež ponehal in veliko se nas je zbralo na novem igrišču, ki ga je odprl mladi podpredsednik PD
Mačkolje Andrej Smotlak.
Ob piškotih, vinu in lubenicah smo se še dolgo razgovarjali, spoznavali nova dušna pastirja s Proseka in Katinare, se nasmejali in zapeli. Videli smo, da nas naš patron sv. Jernej lahko še vedno uči predvsem apostolske zavzetosti, pravega veselja, poštenja in iskrenosti. Škoda le, da na te lastnosti pozabljamo, še huje pa je, da se izgublja verski čut, zavest pripadnosti Cerkvi in še bolj vaškemu zavetniku sv. Jerneju apostolu. - Vaščan
Bazovica
Že od leta 1948 ponavlja naša župnija marijansko procesijo. Takrat je Fatimska Marija romala po vsem našem Krasu ter bila deležna toplega in prisrčnega sprejema. Od takrat se vsako leto verniki zberemo zvečer na praznik Marijinega rojstva v cerkvi in po maši pospremimo Marijo po naši vasi. Tako bomo tudi letos — že osemintridesetič — javno počastili Marijo in jo prosili, naj izprosi naši skupnosti več vere, več trdnega izpolnjevanja božjih postav v blagor naše župnije.
Lepo vabimo v Bazovico 8. septembra ob 20. uri.
★
Sožalje
Ob smrti Marinke Theuerschuh izreka Slovenska skupnost iskreno sožalje možu Franku ter sinovoma Andreju in Marku.
Iz Beneške Slovenije
Dve zlati maši
To poletje sta bili v Slovenski Benečiji dve zlati maši. V nedeljo 26. julija je obhajal zlatomašni jubilej g. Arturo Bla-sutto v rodni župniji Viskorši, kjer se je rodil pred 73 leti. Kot duhovnik je služboval v Osojanih v Reziji in v Ljesi v Benečiji. Sedaj živi kot upokojenec v Viskorši.
V	svojem duhovniškem življenju se je vedno zavzemal za pravice svojega slovenskega ljudstva. Zato je prišel v nemilost pri svetnih in cerkvenih oblasteh. Pred leti je dobil priznanje OF. Ob zlati maši mu je sv. oče podelil apostolski blagoslov, kardinal Casaroli pa mu je poslal telegram s čestitkami in zahvalo za vse
Resolucija o globalnem zaščitnem zakonu za Slovence v Italiji
XI. kongres Mednarodnega združenja za zaščito ogroženih jezikov in kultur — AIDLCM —, ki je bil v Celovcu od 24. do 27. julija letos, upoštevajoč, da za Slovence, ki živijo v Furlaniji-Julijski krajini, še ni bil izdan globalni zaščitni zakon, za uresničitev katerega so bili oddani predlogi ustavni komisiji italijanskega senata, pričakuje, da bo predsednik omenjene komisije pospešil postopek za predložitev omenjenega zakona, obenem pa tudi pričakuje, da bo vlada italijanske republike pokazala potrebno politično voljo za zaščito vseh Slovencev v Italiji, to je v tržaški, goriški in videmski provinci.
XXI. ŠTUDIJSKI DNEVI
DRAGA ’86
Park Finžgarjevega doma, Opčine Narodna ulica, 89 Petek, 5. septembra
17.00 Predstavitev predavateljev.
17.30 Predavanje »Slovenska Cerkev med Bogom in cesarjem«.
Sledi zakuska in družabnost.
Sobota, 6. septembra
16.00 Slovesno odprtje, nato predavanje »Matične dileme med narodnostjo in državljanstvom«.
Nedelja 7. septembra
10.30 Predavanje »Blagodejna odvečnost krščanstva«.
16.00 Predavanje »Po plovbi čez Rdeče morje«.
Po vsakem predavanju diskusija. Nedeljska služba božja bo v parku na prostem ob 9. uri. Daroval jo bo g. Ladislav Lenček CM iz Argentine.
dobro, kar je storil svojemu ljudstvu.
Naslednja zlata maša je bila na praznik Marijinega vnebovzetja; obhajal jo je msgr. Angelo Specogna v Črnem vrhu, od koder je doma. Med mašo je bilo slovensko, italijansko in latinsko petje. Služboval je v Kosci in v Platiščih, sedaj pa živi v pokoju v Santa Maria la Longa. Slovesnost se je zaključila popoldne ob 17. uri z večernicami in zahvalno pesmijo.
Zlatomašniku je čestital župan iz Pod-bonesca, ki je bil navzoč pri zlati maši s celim občinskim odborom; občina je zlatomašniku poklonila lepo ikono, delo diakona Paskvala Zuanelle.
Kako zavajajo ljudstvo
»Dom«, kulturno verski list za Benečijo, piše: Na Brezjah je bilo v cerkvi srečanje treh narodov; iz Furlanije je prišlo okrog tisoč romarjev, iz Benečije pa štirje avtobusi, eden iz Terskih dolin, dva iz Rezije, iz Nadiških dolin pa samo eden. Vzrok: nekaj dni pred romanjem so hodili razni »italianissimi« in ljudi nagovarjali, naj ne hodijo na Brezje, češ da gre za srečanje »slovenskih komunistov«. Tudi videmski nadškof da je komunist in vsi, ki bi se romanja udeležili, da so izdajalci Italije. »Niso pa obtožili komunizma Matere božje, ki se baje prikazuje v Medju-gorju,« ironično dostavlja »Dom«. Celo ta in oni župnik, v strahu, da ga ne razglasijo za komunista in izdajalca, si ni upal oznaniti romanja na Brezje.
Čudno se slišijo take stvari tako glede vernikov kot glede župnikov, ki bolj zaupajo šovinističnim agitatorjem kot pa svojemu nadškofu.
Širite 9> Katoliški glas"
Devet ohranjenih grobov primorskih mož in fantov, ki počivajo kot žrtve druge svetovne vojne na posebnem vojaškem pokopališču, ki Je v sklopu novega civilnega pokopališča sv. Antona v dolini nad Ajacciom. Grobove smo obiskali v ponedeljek
28. julija (foto S. Bratina)
V nedeljo 14. septembra bo na Opčinah pri Trstu
38. MARIJANSKI SHOD
Začetek ob 15.30 v župnijski cerkvi. Ob lepem vremenu bo procesija po vasi s kipom Fatimske Marije. Sledila bo sveta maša na prostem za cerkvijo. Letos bo vodil procesijo, maševal in pridigal urednik »Ognjišča« iz Kopra g. Franc Bole. Vsi rojaki prisrčno vabljeni!
im od Mb tersthoh M
 ...............    I..................Mimi.......Mimi.......milimi.......................milnim......imunim.............................................................................................................................................................................    m................................................................  imun.........mm.....................................
Barbana vabi! Letošnje slovensko romanje je v ponedeljek 15. septembra. Sv. maša bo ob 11. uri
Duhovniške premestitve
Z dekretom goriškega nadškofa z dne
1.	septembra 1986 je bil g. Anton Lazar, župnik v Doberdobu, premeščen za župnika v Števerjan. Istega dne je bil g. Kodelja, do sedaj župni upravitelj v Šte-verjanu, premeščen za župnega upravitelja v Doberdob.
Obema gospodoma naše želje, da bi na novem delovnem mestu v božjem vinogradu bila deležna obilnega božjega blagoslova, pri vernikih pa razumevanja in pomoči.
Slavje pri Šolskih sestrah
V	nedeljo 31. avgusta so Šolske sestre iz Trsta in Gorice v lepem številu poromale na Sveto goro. Namen romanja je bil za nekatere zaključek duhovnih vaj, za vse pa izredna priložnost praznovanja s. Silvane Trošt, ki bo 9. septembra obhajala 60-letnico redovniškega življenja.
Sestri Silvani, ki je iz Lozic v Vipavski dolini in je sedaj v provincialni hiši v Trstu, iskreno čestitamo in ji želimo še obilo božjega blagoslova.
Pri Šolskih sestrah v Egiptu praznuje 50-letnico s. Silverija Gogala, s. Fortuna Doloroza pa 25-letnico.
Tudi njima: Bog vaju živi!
Obisk uglednega slovenskega znanstvenika
Pred nekaj tedni se je mudil v Gorici s svojo ženo in hčerko dr. Ljubo Sire, profesor na univerzi v Glasgovvu (Škotska), kjer predava o gospodarstvu vzhodnih dežel. Obenem vodi v Londonu revijo ERCE (Center za raziskavo komunističnih ekonomij). Dr. Sire — v Gorici je stanoval v Palače Hotelu — je svoj čas napisal zelo zanimivo knjigo osebnih doživetij v prvih letih komunističnega režima v Sloveniji, kateri je dal značilen naslov »Smisel in nesmisel«.
Sovodnje
Po počitniškem obdobju se je občinski svet spet sestal na redni seji v sredo 27. avgusta. Med sprejetimi sklepi je tudi ta, da bo občinska uprava v smislu zakona o brezposelnosti zaposlila skupino desetih delavcev za 76 šesturnih delovnih dni, za kar bo potrebnih 19.500.000 lir; od teh bo 17 milijonov krila država. Svetovalec SSk B. Čemic je pri tem opozoril, da se da pri sprejetju v službo prednost domačinom. Odobren je bil tudi sklep o obnovi poda v otroškem vrtcu v Rupi, kar bo stalo 10.500.000 lir.
Dokončno se je tudi zaključila zadeva cone (ciclamino) v Gabrjah. Ožji občinski odbor je končno le ugodil zahtevam gabrskih vaščanov s tem, da je bil popolnoma spremenjen od vaščanov osporavani lotiza-cijski načrt. Na Vrhu bo k 53.000.000 lir stroškov za gradnjo ceste h kulturnemu središču treba dodati še 7 milijonov. Gre pri tem za sporazum med občinsko upravo in lastniki zemljišč, po katerih teče cesta. Sprva zahteve nekaterih lastnikov niso bile sprejete, zavoljo česar je prišlo do žolčne razprave na seji 28. aprila. Uprava je namreč grozila tudi s prisilno razlastitvijo zemlje, čemur se je odločno zoperstavila svetovalska skupina SSk.
Ponovno se je razpravljalo o razlastitvenem postopku v obrtniški coni v Mal-nicah (Rubije). S tem v zvezi so svetovalci SSk hoteli vedeti, kako se odvijajo pogajanja z lastniki teh zemljišč. V odgovor je podžupan prečital pismo, v katerem so navedene želje lastnikov in pogoji, da pristanejo na razlastitev in s tem omogočijo obrtniško cono. Pri tem je dejal, da se s predlogi lastnikov strinja.
Ob vzdržanju svetovalcev SSk in enega od večine je bil preklican sklep z dne 28. februarja letos, s katerim je občinska uprava dodelila prosilcu začasni prehod po občinskem zemljišču nasproti orožniške postaje ter je bil prosilcu odobren trajni prehod po omenjenem zemljišču.
Svet je nadalje sprejel imenovanje komisije za natečaj občinskega redarja-ob-hodnika. Komisijo sestavljajo župan, po zakonu Michele Totaro za združeni sindikat, Luisa Musso, inšpektor mestnih redarjev iz Tržiča, Giorgio Chinese, maršal mestnih redarjev iz Gorice in B. Cernic kot predstavnik manjšine.
Zupan je s svoje strani poročal o dograditvi železniškega podvoza na štradalti, o razvoju del na šolskem poslopju v Rupi, ki ne bodo končana do novega šolskega leta, zaradi česar se misli na možnost prevoza otrok v Sovodnje.
Na koncu je poveljnik orožniške postaje, ki je sejam redno prisostvoval, povedal, da odhaja na višje mesto v Gorici in se zahvalil domačemu prebivalstvu za naklonjenost, ki je je bil v svojem 13-let-nem službovanju deležen. - R. D.
Šport
Odbojkarji Olympije na pripravah v Gornji Radgoni
Preteklo soboto so se vrnili v Gorico odbojkarji in odbojkarice ŠZ 01ympije, ki so bili na devetdnevnih pripravah v Radencih oz. Gornji Radgoni, kjer je sočasno potekal Pomurski kmetij sko-živilski sejem, največja tovrstna pobuda v Sloveniji. Tja so se bili podali že v petek 23. avgusta v spremstvu trenerja prve moške ekipe Metoda Tušarja in tehničnega vodje in pomožnega trenerja Daria Maraža. Skupaj z moško ekipo so bila na pripravah tudi dekleta, ki so lani branile barve 01ympije v mladinskih prvenstvih. Udeležil pa se jih je tudi predsednik ŠZ Olimpije dr. Jože Vrtovec.
Nad dvajsetčlanska družba je tako trenirala po dvakrat ali trikrat dnevno in si nabrala moči ter navdušenja za bližnja prvenstva. Treningi so se odvijali na urejeni trim stezi, po gozdnih poteh, pa še v telovadnici v Radencih, ki so jo šolske oblasti prijazno dale na voljo. Seveda so bili treningi posebej planirani za fante in dekleta, vsi pa so od njih odnesli kar največ. Zlasti je važno, da se je vzdušje v ekipi izboljšalo, pa tudi razumevanje s trenerjem je kar dobro. To je obetavno za uspešno sezono.
Odbojkarji prve ekipe, ki bo letos nastopala v C-2 ligi, so se med pripravami udeležili tudi memoriala dr. Toplaka v Apačah, ustanovitelja tamkajšnjega društva. Poleg tega so odigrali še nekaj prijateljskih tekem z zelo kakovostnimi ekipami iz Pomurja, ki nastopajo v slovenski ligi. Prav tako so se tudi mlade odbojkarice Olimpije pomerile s svojimi vrstnicami iz Murske Sobote, pa še celo s prvoligašicami iz Beograda, ki so se v istem kraju mudile na pripravah.
Kot rečeno, je sočasno potekal kmetij-sko-živilski sejem Gornja Radgona, na katerem je tudi letos razstavljalo podjetje Terpin iz Gorice, katero bo tudi v tej sezoni sponsor moške ekipe 01ympije v C-2 ligi. Med sejmske prireditve je spadal omenjeni memorial dr. Toplaka. Poleg tega pa neverjetno pisana parada okrašenih voz, na katerih so kmetovalci iz vse okolice prikazali domača opravila.
Gost radgonskega sejma je bil tudi pokrajinski odbornik dr. Mirko Špacapan, ki se je z domačimi upravitelji pogovarjal o možnostih tesnejšega sodelovanja na kulturnem in športnem področju.
Za športnike ŠZ Olimpia so se zanimala tudi krajevna javna občila, ki so pripravila intervjuje in poročila o njihovem bivanju v tem kraju, med temi Radio Maribor, pa še časopisa Večer in Vestnik.
Šlo je torej za vsestranske koristne in uspele priprave na prvenstvo, ki se bo za moško ekipo pričelo že sredi oktobra. Treningi se sedaj nadaljujejo v Gorici, zaenkrat še na prostem, dokler še niso razpoložljivi notranji prostori. Seveda vsi nestrpno pričakujemo dograditev nove telovadnice, ki bo dokončno rešila problem vadbenih prostorov in nudila delovanju 01ympije novega zagona.
■	Na splošni avdienci v sredo 27. avgusta je sv. oče opozoril na realnost greha. Dejal je, da je resnica o grehu središčna resnica krščanskega nauka. Odrešenje in greh sta V vzročni zvezi. Brez greha postane odrešenje, ki ga je prinesel Kristus, nerazumljivo. Greh je osnovno zlo človeške družbe, saj pomeni zavračanje božje volje.
DAROVI
Diomira in Drago Bajc: ob srebrni poroki za sklad M. Cuk 50.000 in za lačne po svetu ob 40-letnici mašniškega posvečenja g. Stanka Zorka 50.000 lir.
Za cerkveni zbor pri Sv. Ivanu v Trstu: Anton Koršič v spomin Hilarija Požarja
25.000	in v spomin dr. Martelanca 25.000 lir.
Za Sv. goro: Jelka in Maks Šah 50.000; Julka Gorenšek v spomin na pok. Gito Podobnik 20 USA dol.
Tečaji
Slovenskega deželnega zavoda za poklicno
izobraževanje v šolskem letu 1986/87:
Tržaška pokrajina:
1. Drugi letnik tečaja s kvalifikacijo za tehnično upravne uradnike (900 ur).
2.	Prvi	letnik	tečaja	s	kvalifikacijo	za
tehnično upravne uradnike (900 ur).
3.	Prvi	letnik	tečaja	s	kvalifikacijo	za
mizarje (1200 ur).
4.	Prvi	letnik	tečaja	s	kvalifikacijo	za
kamnoseke (1200 ur).
5. Tečaj specializacije za programerje elektronskih računalnikov (175 ur).
6.	Izpopolnjevalni tečaj	za dopisnike v
angleščini (150 ur).
7. Tečaj ažumiranja za zunanjo trgovino (40 ur).
8. Tečaj ažurniranja za vodenje malih obratov - finančni aspekti (40 ur).
9. Izpopolnjevalni tečaj za tehnike vzdrževalce hardwareja in mini ter mikro računalnikov (300 ur).
10. Izpopolnjevalni tečaj v vrnarstvu - Ko-lonkovec (40 ur).
11. Izpopolnjevalni tečaj za vinogradništvo in kletarstvo - Nabrežina (60 ur).
Goriška pokrajina:
1. Tečaj specializacije za programerje elektronskih računalnikov (175 ur).
2. Tečaj za dopisnike v angleščini (150 ur začetniški).
3. Tečaj za fiskalno ažurniranje pri vodenju malih obratov (40 ur).
Vpisovanje in podrobnejše informacije do 13. septembra: v Trstu - na sedežu Zavoda, ul. Ginnastica 72 (Dijaški dom), tel. 577941; na sedežu Kmečke zveze,- ul. Cice-rone 8/B, tel. 62948 (za tečaje iz kmetijstva); v Gorici - v Slovenskem dijaškem domu, ul. Montesanto 84, tel. 83495.
V	Drežnici je zrastla že pred 1. svetovno vojno prva cerkev, posvečena Srcu Jezusovemu na Primorskem, druga je bila zgrajena po isti vojni v Vrtojbi pri Gorici. V Drežnici dokončujejo nedovršeni zvonik, s katerim so združeni izredni stroški. Obračamo se na častilce Srca Jezusovega in zlasti Drežničane po svetu za pomoč, ki jo lahko pošljete na župnijski urad pri Sv. Ivanu v Gorici (ul. S. Giovanni, 34170 Gorizia). Vsem darovalcem naj Bog obilno povrne.
DAROVI
Za cerkev sv. Ivana v Gorici: Štefanija in Tatjana Koršič v spomin Zore Bregant
100.000 lir.
Za Katoliški dom: C. S. ob obletnici smrti drage mame 100.000 lir.
Za goriško Marijino družbo: L.L.M. v spomin na pok. Cilko Mian 50.000 lir.
Za novo telovadnico v Gorici: K. A., Gorica v spomin na pok. prof. F. Goršeta
500.000 lir.
Ob 9. obletnici smrti dragega očeta Ivana Vetriha: družina za Zavod sv. Družine, za Alojzijevišče in za Pastirčka po 50.000 Ur.
Za Zavod sv. Družine: Marija, Janez in Metka ob 7. obletnici smrti tete s. Ahacije
100.000 lir.
V spomin na pok. Gito Podobnik: L.L.M. z? lačne po svetu 100.000, za Katoliški glas 50.000, za Pastirčka 50.000 in za cerkev sv. Ivana v Gorici 50.000 lir.
Za cerkev v Pevmi: Rožica z družino ob 80-letnici pok. mame Leopolde Mrak vd. Simčič 50.000 lir.
Za ŠZ Soča: gostilna Devetak, Vrh 75.000 lir.
V spomin g. Štuheca: N. N., Mavhinje za lačne po svetu in za Katoliški glas po
20.000 lir.
Za cerkev na Opčinah: Marija Klakočer 20 avstralskih dolarjev; druž. Bobek v spomin na Mariota Sosiča 100.000; Angela Škerlavaj z družino v spomin na Mariota, Milko in žrtve lanske cestne nesreče 50.000; Franka Gombač v spomin na Milko Vremec 50.000; Netka Škerlavaj 50.000; Marija Hollstein-Odom 40.000; Angel Vremec v spomin na ženo Milko 200.000; druž. Škerlavaj namesto cvetja na grob Milke Vremec 30.000; novoporočenca s Tabra 10.000; Jožica Kink-Martelanc v spomin na moža dr. Draga 100.000; Pavel Morpur-go v spomin na teto Maro 50.000; Arman-do Škerlavaj v spomin na mamo Marijo 50.000; Delka Ferluga v spomin na mamo Justino 32.000; Angela Škerlavaj-Sferzi 20.000; Marija Daneu Škerlavaj 10.000; razni 22.000 lir.
Za Marijin dom pri Sv. Ivanu: družina Bizjak v spomin Santine Baretto 15.000. v spomin dr. Martelanca 15.000 in v spomin prof. Mesesnel 15.000; Ksenija Levak v spomin Štefanije Birsa in Hilarija Požarja 50.000; Marija Mijot v spomin dr. Martelanca 3.000; Lija Bak v spomin Hilarija Požarja 50.000 lir.
Vsem podpornikom našega Usta Bog povrni, rajnim pa daj večni pokoj!
Sožalje
Športno združenje Olympia izreka iskreno sožalje svojcem in OK VAL ob prerani izgubi RENZA FAGANELA.
m
V soboto 30. avgusta sta stopila na skupno pot
Paolo Vescovi in Barbara Sedmak
Veliko sreče na novi življenjski poti jima želi SKD Hrast.
»
Srebrna poroka
Karlo in Adorina Lavrenčič sta 19. avgusta praznovala srebrno poroko.
Ob tej priložnosti jima SKD Hrast in mešani zbor iz Doberdoba voščita vse najboljše in želita veliko sreče in medsebojnega razumevanja.
m
V soboto 30. avgusta sta si obljubila večno zvestobo
Paolo Vescovi in Barbara Sedmak
Njuni sreči se z obilo voščili pridružuje skavtska družina iz Doberdoba.
OBVESTILA
Mednarodno tekmovanje Seghizzi
bo letos v Gorici od 4. do 7. septembra. Nastopi bodo v dvorani UGG popoldne in zvečer kot običajno. Zaključek nastopov in nagrajevanje bo v nedeljo zvečer.
Duhovno srečanje za družbenice in žene bo v nedeljo 14. septembra v Zavodu sv. Družine. Začetek ob 9. uri, zaključek s sv. mašo ob 18. uri. Žene, pridite, da vsaj eno nedeljo preživite v miru in počitku!
ACM - Gorica vabi k maši za edinost, ki bo v ponedeljek 8. septembra ob 16. uri v Zavodu sv. Družine. Sledi razgovor o obnovitvi članstva ACM.
Srečanje pri Mariji Devici na Vrhovlju za vsa Brda bo v nedeljo 7. septembra. Sv. maša bo ob 15. uri. Vabljeni vsi Brici tudi s tostran državne meje!
Sadiš M A
Spored od 7. do 13. septembra 1986
Nedelja: 9.00 Sv. maša iz župnijske cerkve v Rojanu. 10.30 Mladinski oder: »Bratec Jaglenec in sestrica Rutvica«. 11.45 Vera in naš čas. 12.00 Kmetijski tednik. 14.25 Nastop tamburaške skupine z Reke v Bo-Ijuncu. 15.00 Na počitnice. 15.30 Pevsko tekmovanje Seghizzi v Gorici. 16.00 Draga 1986 (neposreden prenos). 18.00 Poletni mozaik.
Ponedeljek: 8.10 Liki iz naše preteklosti.
9.00 I. Pregelj: »Plebanus Joannes« 10.10 Koncert. 12.00 Onkraj naših ožjih meja. 13.20 Ženski zbor iz Dobrovega in oktet Vrtnica iz Nove Gorice. 16.00 Beležka.
17.00 Kulturna kronika. 17.10 Klasični album. 18.00 Kmetijski tednik. 18.30 Poletni mozaik.
Torek:	8.10 Morje, zibelka človeštva.
8.30	Iz sence večnosti. 10.10 Koncert. 12.00 A. Marodič: »Ljubezen na meji«. 14.10 Otroški kotiček. 16.00 Beležka. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Klasični album. 18.00 Slovenka. 18.30 Poletni mozaik.
Sreda: 8.10 Gledališki glasovi. 9.00 Ivan Pregelj: »Plebanus Joannes«. 10.10 Koncert.
12.00 S potovanja po Afriki. 13.20 Komorni mešani zbor »Nova Gorica« v Dolini. 14.10 Glasbeni portret Urbana Kodra. 16.00 Beležka. 17.00 Kulturna kronika. 18.00 Literarne podobe. 18.30 Poletni mozaik.
Četrtek: 8.10 Povejmo v živo! 10.10 Koncert. 12.00 Poletne razglednice. 14.10 Otroški kotiček. 16.00 Beležka. 17.00 Kulturna kronika. 18.00 Pričevanja o TIGR-u. 18.30 Poletni mozaik.
Petek: 8.10 Stoji učilna zidana. 10.10 Koncert. 12.00 Izleti v likovno umetnost. 13.20 Zborovsko tekmovanje Seghizzi. 15.00 Iz filmskega sveta. 16.00 Beležka. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Klasični album. 18.00 Kulturni dogodki. 18.30 Poletni mozaik.
Sobota: 8.10 Kulturni dogodki. 9.00 Iz sence večnosti. 10.10 Koncert. 12.00 Na počitnice! 14.10 Poti do branja. 16.00 Filipike in jeremijade Ivana Cankarja. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Klasični album. 18.00 Smeh na domačih tleh. 18.40 Poletni mozaik.
Za goriške in tržaške skavte: družine Bavdaž namesto cvetja na grob Marinke Theuerschuh Pisani 150.000 lir.
Dvonadstropna hiša v Gorici, ul.
Don Bosco, je na prodaj za ugodno ceno. Prvo štirisobno nadstropje vseljivo. Tel. 86564.
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski oglasi in osmrtnice 400 lir, k temu dodati 18 % davek IVA.
Odgovorni urednik: msgr. Franc Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
Izdaja Katoliško tiskovno društvo
ZAHVALA
Ob težki izgubi naše drage
Marinke Theuerschuh Pisani
se iskreno zahvaljujemo vsem prijateljem in znancem, predstavnikom ustanov in društev, župniku g. Tonetu Bedenčiču in g. Dušanu Jakominu, ženskemu pevskemu zboru Repentabor, Slovenski skupnosti, sovaščanom, ki so na katerikoli način sočustvovali z nami.
Franko, Andrej, Marko in Renata
Repentabor, 3. septembra 1986