Prvo-
majski
pohod
Med letošnjimi prvomajskimi prazniki smo se taborni-ki odreda Podkovani krap odpravili na pohod po Istri. V soboto zgodaj zjutraj smo se vkrcali na vlak, kjer smo pretrpeli najhujše na vsetn pohodu. Na vlaku je bila taka gneča, da smo se do Pazina, kjer smo iztopili, peljali staje in še to komaj na eni nogi. Ta »matrarija« je trajala kar štiri ure in pol.
Iz Pazina smo se takoj odpravili proti Učki, ki je bila naš cilj. No ja, od Pazina pa do Učke je bilo dva dni dobre hoje. Ko smo po vaseh prosili za vodo, so nam prijazni domačini ponudili vse prej kot vodo, od vina pa do kave. Drugi dan je bil na vrsti naitežji del poti, vzpon na vrh Učke. Iz skoraj nič metrov nadmorske višine, smo se vzpfeli na 1396 m visoko Učko, pri čemer nas je nenehno spremljalo sonce. Preden smo se zagrizli v hrib, pa smo srečali nekega domačina, ki nam je povedal, da je pot po kateri smo mislili priti na Učko, nevarna. Povedal nam je še, da je tu največ divjih svinj in kač na vsej Učki. Nismo mu najbolj verjeli, pa tudi prestrašil nas ni, toda za vsak slučaj smo naredili majhen ovinek po železnici. Po treh kilometrih hoje smo bili že vsi do vratu siti železniških pragov in kamenja. Toda ta obvoz se nam je kar dobro obrestoval. Ko smo pri neki hiši, blizu proge,
prosili za vodo, nam je gospodinja prinesla na dvorišče buhteljne in rolado. Vse to smo zalili s hladnim malinov-cem. Kako se nam je vse to prileglo, mi najbrž ni treba pisati. Nato nam je pokazala še pot na Učko. Preden smo se poslovili in zahvalili za dobre buhteljne, nas je še opozorila, da je pot zelo zaraščena, kar smo kasneje tudi občutili na lastni koži.
Na začetku smo poti še kar dobro sledili, toda na sredini poti se je stvar malo zapletla. O poti ni bilo več ne duha ne sluha. Kmalu nam je postalo jasno, da smo pot zgrešili. Takoj za tem smozagledali na sveže shojeno pot, ki nas je pripeljala do tabomic odreda Sivega volka, ki so tudi imele namen priti v vas Malo Učko. Tako smo se skupaj bolj ali manj uspešno prebijali skozi goste borov-ce in trnje ter iskali pot. Na koncu nam je to še kar dobro uspelo, čeprav smo bili opraskani, kot da bi se stepli z mačkami. Se malo smo hodili in pred nami se je prikazala vas Mala Učka.
Vas je zapuščena kot večina vasi v Istri. Med drugo svetovno vojno so jo požgali Nemci, tako da obnavljajo hiše samo še za vikende. Ko skopni sneg, priženejo pastirji in doline ovce, ki jih pasejo do pozne jeseni. Našli smo si lep prostorček in si skuhali kosilo. Čez dve uri pa smo že stali na vrhu Učke. Razgled na žalost ni bil najboljši, toda morje smo veseno videli. Naredili smo še gasilsko sliko in se odpravili v vas. Postavili smo šotore, zakurili ogenj in si spekli večerjo. Naslednji dan smo se spustili do morja. Čisto nad morjem pa nam je ostal še neljubi del poti, to je kakšen kilometer nizkih stopnic. Tudi to smo preživeli in končno prišli v Lovran. Od tu smo se z avtobusom odpeljali v Reko, kjer smo srečali tabornike odreda Močvireki tulipan, ter se skupaj vmili
domov                                      MARKO PINTARIC