-----    161    -----
Dopisi.
Iz Gradca 10. maja. w Mislim, da ne bode že prepozno, če „Novicam" povem, da smo imeli 1. maja pri tukajšnji sodnii čisto slovensko obravnavo. Ne bil bi tega omenjal, ako bi se bila stvar po tukajšnjih nemških časnikih brala, ki vsako še tako malo zanimivo stvar v svoja predala vzemo in tudi to svojim bravcem na tanko naznanjajo, kaj se v sodnji hiši godi. Pa kakor niso omenili nekdaj, da so slovanski dijaki visoke šole naše poslali Riegerju zaupnico in je njih navada, da prezirajo vse, kar slovenstva tiče, tudi tega niso omenili. Zatoženo je bilo in tudi slednjič obsojeno nekaj ljudi,   da  so   šestice ponarejali.    Prvosednik tej
------    162   ------
obravnavi je bil gospod deželni svetovavec Grarzarollij zagovarjal je slovenski gosp. advokat Kotzmut in za državnega pravnika je bil gosp. dr. Mele, ki je sicer le še malo časa tukaj, al gotovo ves na svojem mestu; kajti izveden mož je, in ima tudi blago arce za slovenski svoj narod.
Iz Maribora — piše „Marb. Zeitg.", da znani tržaški ladijedelec Tonello namera s parobrodom svojim (ladijo, ki jo goni sopar) brodariti po Dravi in s tem dokazati vladi, da se to more tudi brez uravnanja (regulacije) Drave, ktero stane na leto 300.090 gold. Ta ladija (parobrod) se bode na posamne dele razstavila in te dni po železnici poslala v Maribor, kjer se bode zopet zložila; prva skušnja bode prve dni prihodnjega meseca v pričo izvedencev.
Iz Celovca 12. maja. — Ker vem, da ne berete naše „Klagenfurt.", Vam moram vendar povedati, kako da se centralisti na vsaki poti napenjajo v to, da bi se sklical nekdanji „reichsrath." Gospod J. Scheliessnigg, odbornik trgovske zbornice, je spisal spomenico, ki popisuje žalostni stan fužinarjev na Koroškem. Zbornica je v seji 8. dne t. m. sklenila, to spomenico izročiti Njih Veličanstvu cesarju. Gotovo je, da je fužinarstvo naše res v vejicih nadlogah, kakor to slišimo tudi iz Kranjskega, Stajarskega itd. Gosp. pisatelj spomenice je tedaj prav storil, da je povzdignil svoj glas v tolikih stiskah. Al prečudno je to, kar „Klag." trdi, da eden izmed pomočkov, da se odvrnejo fužinarstvu nadloge, je ta, da se skliče — državni zbor! — Ali so morebiti one stiske od 20. sept. 1865? Ali ni bilo že tožeb brez konca in kraja popred, in takrat, ko je državni zbor v najlepšem cvetji bil? Zakaj je pomočnik, ki se zdaj kliče na pomoč, takrat gluh bil, da ni slišal fužinarskega stoka? Saj je vendar 4 leta zboroval, pa zakaj ni pomoči našel? Zakaj ga zbornica takrat ni podrezala, ko je še veljalo: „principiis obsta!" Zdaj bi celiti mogel reichsrath vse rane|deželne in državne! Mi nikakor tega ne verjamemo.
Iz Trsta 13. maja. — Spolnite drage „Novice" žalostno nalogo in naznanite rojakom našim smrt gosp. dr. Konstantina Schrott-a, c. kr. medicinalnega svetovalca, ki je po dolgi bolezni 11. dne t. m. v 56. letu svoje starosti tukaj umrl. Poznali ste rajacega tudi v Ljubljani kot energičnega moža, ki je zdravniško svojo službo marljivo opravljal in zvest sin bil svoji domovini.   Bodi mu zemlja lahka!
Iz Senožeč 12. maja. — Ker so nam „Novice" zadnjič povodale, kaj je starinski denar, ki ga je kmet našel v Gaberčah, naj nam drage volje pozvedo , kaj je ta, ki je bil v Dolenji vasi 1848. leta najden, ko je neki kmet „fundoa za svojo hišo kopal; bilo je tacih denarjev za cel polič na kupu; prodali so se tudi v Trst za 18 gold.*)                                   Senožečan.
*) Na prvi pogled se že vidi, da tudi ta srebernjak je beneak (res očitna priča, da je Kras nekdaj imel z Benečani mnogo opravka). Gospod Dežman ga tako-le popisuje: „Srebernjak dožde Andreja Dan dol a, enega najizvrstnejaih mož tada-njega časa. Dožda (glavar beneške republike) je postal 1344. leta v 36. letu svoje starosti, umrl je 7. sept. 1354. V kroniki svoji je zapustil neumrlo delo beneške zgodovine. Na sprednji strani tega srebernjaka stoji sv. Marka in izročuje doždu meč. Zgorej se bere DVX, na strani dožde ANDADVL, na strani sv. Marka S. M. VENE. Na drugi strani Kristus z izveličavno zastavo sedi ne 4voglati in s križi ovenčani ploši; opis je: XPS RES—VREXIT. Tudi ta srebernjak, ki ga hra-nuje ljubljanski muzej, je popisan v Appelnovem repertorii III. str. 1122 pod štev. 3924 in v „Serie delle monete e medaglie di Aquileja e di Venezia di Schweizer" str. 103. V Wellen-heimovem katalogu je tudi zaznamovan z R, tedaj je denar, ki se redko nabaja; pri dražbi te zbirke 1844. leta je bil za 4 gold. prodan. — To vnovič potrjuje, kar smo unidan svetovali vsacemu, kdor najde kak starinsk denar.             Vred.
Iz Dola 12. maja. J. V. — Iskreno „na zdravje!" tudi mi Dolani kličemo vrlim gospodom Sokolcem, da so nas razveselili s prihodom svojim, da smo videli junake domače v zali obleki, da smo slišali lepo njih petje v cerkvi in zunaj. Veseli smo pa tudi, da so poleg bistriškega broda srečno prišli Čez nevarno brvico, s ktere je v prekopano strugo unidan neki žandar padel. Res bi se bili po pravici pritožili, da se ne popravi sila nevarna steza!
Iz Ljubljane. Naše mesto je že več časa res podobno „Valenštajnovemu tabru"; vojaki vsake vrste prihajajo in odhajajo noč in dan. Mestni župan je za tega voljo v saboto oklicati dal hišnim gospodarjem, da morajo pripravljeni biti, nastaniti (vkvartirati) vojake v svoje hiše, ako se ne najdejo kakor koli drugačni prostori. Gosp. županu , kteri ima od zora do mraka skrbi, kakoršnih pred njim še menda ni imel noben župan ljubljanski,, ker tacega živahnega vojaškega gibanja ne pomnimo Še v našem mestu, gre poštena hvala, da je iskal poti, kako bi se hišnim gospodarjem v mestu in predmestjih odvzelo saj za zdaj to težavno breme; govoril je tedaj z višo vojaško gosposko: ali dovoli, da se kolibe (lesene barake) napravijo za stanišče vojakom , in ko je ta dovolila, sklical je magistratni zbor in mu priporočil predlog tukajšnega stavbinega mojstra V. Kubelke, ki ga je zbor popolnoma potrdil. In že se dela na spodnjih Poljanah blizo vrta kmetijske družbe 9 velicih kolib, ki bojo v 8 dneh gotove in za 2600 vojakov pripravne , v poslopje pa, ki je tikama teh kolib in je bilo poprej fabrika za žigice, se nastanijo oficirji. Za vse to bode mesto za 6 mesecev plačalo Kubelki 3600 gold., mesto pa bo ves ta čas pobiralo od vojakov prenoenino (schlafkreuzer) in druge davščine za nastanovanje. Ko se bojo ti dohodki odbili od gori omenjenih stroškov za napravo kolib, bode le malo plačilo prišlo na hišne gospodarje. —• V Pongračevem poslopji na Poljanah (v prejšni cukrarii) je za 4000 vojakov prostora. — V nedeljo je 4. batalijon našega domačega polka ves navdušen odrinil na Laško. Nabirali se bojo še 5. batalijoni. Ker stari vojaki ne pomnijo-nabere 5. batalijonov, kaže to očitno, da hoče Avstrija se krepko na noge postaviti, da junaško odbije kakoršen koli napad na dežele svoje.
— Vsled ukaza ces. kralj, državnega ministra je našim gimnazijam, visi realki in knezoškofovemu kon-zistoriju došel zastran učenja slovenskega jezika prevažen ukaz, da bi „Novice" mogle molčati o njem. f— Državno ministerstvo je iz obravnav našega deželnega zbora pozvedelo, da naši gimnazijalni učenci v svojem maternem jeziku ne napredujejo toliko, kolikor bi se smelo pričakovati od njih, ki se ga uče skozi celih 8 let. Lahko je torej umeti, da se slišijo tožbe o tem in da se pomoček išče v tem, da bi se saj nekteri šolski predmetje učili v slovenskem jeziku. Pri tem pa se je prezrlo, da je tega slabega vspeha tudi kriv * način (metoda), po kterem se slovenščina sem ter tje uči. Ministerstvo torej ukazuje, naj se pred vsem skrbno pazi na to, da se ravnd po tem, kar ,,Organi-sations-Entwurf" od 1849. leta in ukaz od 11. januarja 1860 velevata o učenji maternega jezika. — Kar se pa tiče glavne šole, o kteri izvedenci trdijo, da se učenci v njej ne nauče niti slovenskega niti nemškega jezika, naj knezoškofijski konzistorii prevdari, ali ne bi bil pravi pomoček iskati ravno v predlogu,, kterega je (vsled dr. Bleiweisovega predloga) dotični odbor priporočal deželnemu zboru.
Marsikomu se bode to, kar je državno ministerstvo* ukazalo, ubogo malo zdelo; res je to, vendar je ta ukaz jako važen; kajti zastran glavni h šol se trdno nadjamo, da bode naš prečastiti konzistori ministerstvu nasvetoval
-------    163-------
predlog šolskega deželnega odbora; v gimnazijah in na realki se bode pa menda tudi zasukalo po omenjeni osnovi 1849. leta, po kteri gre slovenščini kot mater-nemu jeziku na gimnazii v 1. in 2. razredu po štiri, v 3. in 4. razredu po tri, v 5. razredu po dve, v 6., 7. in 8. razredu pa po tri ure na teden; v nizi realki po štiri, na visi v vsakem razredu pa po pet ur na teden, medtem, ko se je zdaj skrčilo učenje le na dve uri na teden! Po vsem tem smo te misli, da državno ministerstvo ozir napačnega načina ne graja učiteljev, ampak veliko več naš dosedanji učni red, ki je toliko ur pristrigel slovenščini, da se ni mogla učiti po poduku, ki ga daje osnova 1849. leta za materni jezik. Ravno to se kaže iz poduka, ki določuje, kakošne naloge naj se dajejo učencem iz maternega jezika. Ta poduk veleva, da se dajejo naloge tudi iz fizike, živalstva, rastlinstva, rudninstva, zemljepisja in zgodovine. Da se more učitelj slovenskega jezika ravnati po tem poduku, gotovo je najmanj treba tega, da učitelji imenovanih predmetov učence seznanijo z dotičnimi tehničnimi izrazi svojih predmetov. Ce se oboje to zgodi, obrnila bi se slovenščina že na boljšo pot. Po naših mislih pa se ve, da to nikakor ni zadosti; kajti ne moremo si misliti, da bodo učenci mogli izvrstno izdela-vati naloge iz imenovanih predmetov, ako se teh predmetov ne uče slovenski in se ne vadijo slovenski govoriti o njih. Prav po 17. §. imenovane osnove, na kterega se naslanja dr. Bleiweisov predlog, se mora ta stvar urediti, da nam bode pravica. Ta §. se pa glasi tako le: „1. Vsak jezik sme učni jezik biti; 2. kteri jezik bodi učni, določuje potreba prebivalcev, ki svoje otroke pošiljajo v šolo; kjer so prebivalci dveh jezikov, treba je ustreči obojim. Zavoljo tega je pripuščeno, da sta v isti gimnazii tudi dva učna jezika, tako , da se učenci razdele v dva oddelka (po jeziku), ali pa, da se nektere stvari uč6 v tem, nektere pa v tem jeziku. In prav to je, kar mi zahtevamo prav po postavi, ki veljd že od 1849. leta, toda žalibog! pri nas le na papirji! Iz tega se jasno kaže, da nam že stareje postave niso tako nemile, kakor oni, ki jih izpeljujejo. Zoperno je res že, beračiti milosti, kjer nam postava zagotovlja pravico!
—  V nedeljo se je dr. Lovro Toman, včeraj pa deželni glavar baron Codelli podal na Dunaj, kjer se snideta z baronom Apfaltrerjem, da po sklepu deželnega zbora opravijo pri c. kr. ministerstvih poslanstvo svoje.
—   V saboto je privrelo zopet veliko ljudi iz dežele v hranilnico po shranjeni denar, menda kakih 130 bukvic je izplačala. Leta 1848., 1849. in 1859. je bil ravno tak strah. Da pa je bil le prazen strah, vsak ve, in kaže najbolj to, da taki, ki so takrat po svoj denar pridrli, pa ga pozneje zopet pritirali v hranilnico , ga ji zdaj mirno puščajo. Hranilnici pa to jemanje denarja celo nobene zadrege ne prizadeva, ker ima zmiraj gotovine toliko, da vsak brž dobi, kar je njegovega. Tako zmožna ni menda nobena druga hranilnica.
—  V nedeljo je bila smešna seja, zelo podobna tisti pred nekimi mesci, ko je nameravala „znana stranka" spodriniti odbor društva za denarno pripomoč rokodelcem. Zdaj je sapa pihala prav spet od tiste stranke, ter je hotla podreti poslednje volitve 4 odbornikov za gospodarstvo mestne kosarne v Trnovem in je „iiste" že naredila za 4 druge, ker neki v poslednjem zboru se je več volilnih listov oddalo, kakor je deležnikov tega društva pričujočih bilo. Gosp. Horak je zadostil zahtevi nekakih 20 udov in sklical nov zbor; snidlo se je 70 hišnih posestnikov ali pooblastencev »jenih,  in  med vsemi — samo 1 glas je bil za to, da
naj se podero undanje volitve, in ta glas je bil, čiga\r neki? Glas g. Tomaža Pirnata, ki pri zadnji volitvi ni bil več izvoljen, pa je v zboru nedeljskem zvonec nosil za vso svojo stranko s tako žalostnim uspehom, da more ona zdaj res prav o sebi reči, da se je pokopala enoglasno. Requiescat in pace! Prus pa bi rekel: „es jinge wohl, aber es jeht nicht."
—  Mehikanski prostovoljci, ki so v petek ponoči iz Ljubljane odrinili v Trst, da bi na ladii, za-nje že pripravljeni, potovali v Mehiko, so se morali ustaviti v Nabrežini, ker amerikanska vlada ne trpi tega, da bi vojaki iz našega cesarstva se vdinjevali me-hikanskemu cesarju, kterega amerikanska vlada še ne spoznava za postavnega vladarja v Mehiki, ktera ji je država ljudovladna (republika). Sliši se, da v tej zadregi se bojo nabrani prostovoljci za zdaj razpustili na „urlaub", kajti nevarno bi bilo za Avstrijo, ako bi si zdaj še Amerikance nakopala kot sovražnike na glavo.
—  Prvi sad letošnji — prve češnje — dobili smo iz Vipave 11. dne t. m., tedaj le en dan poprej kakor lani.
—  2. snopič „Klasja iz domačega polja" je prišel na svetlo; nadaljuje Preširnove pesmi.
— Včeraj je iz Zagreba od presvetlega bana kraljevine Dalmacije, Hrvatske in Slavonije vredniku „Novic" došlo sledeče prečastno pismo: „Gospodine! Njegovo cesarsko i kraljevsko apostolsko Veličanstvo blagoizvolielo je previšnjim riešenjem Svojim od 9. svibnja t. g. premilostivo potverditi Vas kano člana akademije jugoslavenske. O kojoj previšnjoj odluci imadem čast obaviestiti Vas uslied odpisa vis. herv. slav. kancelarije dvorske od 10. t. m. br. 299/pr. — U Zagrebu 13. svibnja 1866.    Sokčevic, ban."