Leto XII. Štev. IX., X., XI., XII. Sept., Okt., Nov., Dec. 1916. Leto XIII. Štgv. 1.___8. Janara 1917. MARIJIN LIST rrr— ——;-----—^a Nevtepeno Poprijeta Devica Marija, Zmožna Gospa Vogrska. — POBOŽEN MESEČEN LIST. —= Vrojujega: KLEKL JOŽEF vppk. pleb. v Črensovcih. CSERFOLD (Zalamegye.) • B«Mnyi Ernft Alsdleodva i Muraszombat Popravek. 351. stran, 2. red: namesto »nje življenje toga mladem:«... se naj čite: »je življenje toga mlade //m«; — v 10. redi namesto »za dom tam,« se naj čite: »za dom i tam.« V 17. redi namesto: »igrao na cistre«, se naj čitč: »igrao na citre.« . 354. stran, 6. red: namesto »njuve -spiše«, naj se čite: »njuve spise.« 14. red: »Marijo prev častiti« se naj čite: »Marijo prav častiti.« 15. red: namesto »Stera« se naj čite »Stera.« 17. red: namesto »Se časti,«'naj se čite »Le časti.« 20. red: namesto »jedino tistoj,« čiti »jedino v tistoj.« 23. red: namesto »vpleri,« čti »vpleli.« 25., 26., 27. redi naj se etak čitejo: njegove na Go-ričkoiti, Ravenskom i Dolenskom. Prihajajte k njemi verni Slovenci i Slovenke, Dolenci, Ravenci, Goričanci, Bakarje kak Bojmečje pa vohajte, pridihavajte pobožen, sladki, prijeten duh toga venca. Pa kda ste si napunili ž njim dušo, ga..,« DRAGIM NAROČNIKOM! Marija, kraljica miru vzemi vas pod plašč. To je naša želja i ponižna prošnja. Z tov začnemo novo leto i sklenemo staro. Mir prosimo za vas. Mir za dušo, mir za telo, mir za hišo, mir za družino, mir za te zemelski žitek, mir za večnost. Pot. za mir de dale kazao i v no-vom leti Marijin List kak ga je v starom. O da bi mogo vnogim jezerom ešče odpreti to pot, ki je ne poznajo. O da bi mogo pač vse duše pripelati pod Marijin plašč, ne, še dalje, v njeno materno srce, v njeno ljubečo dilšo/ ka bi po njej vsi prišli k Jezusi, ki je jedini cil našega celoga življenja. Marijin naj bode svet, ka po njej Jezušov postane, to je namen naš pri izdavanji Lista, To je pot za mir. Te svoj namen pa samo po vas moremo doseči, dragi pisatelje, naročniki i širitelje. Od vaših trudov je odvisno, če postane te delec sveta, šteroga preživiti mora naš List, Marijin i po njej Jezušov. Prosimo te trud od vas za splošni blagor zburkanoga sveta. Naj nastanejo po vašem prizadevanji veliki valovi prave pobožnosti do Marije i naj se kotajo od src do src močne, sladke milošče njuve pa ta prevzemajo v last Marijino, v last Jžzušovo. O v te namen naj raste Marijin List! O v te namen mo dale se mantrali! O v tč namen ne odstopite stari naročniki ! O v te namen pristopite novi! O v te namen naj žive dale pero vaše, dragi pisatelje! O v te namen prenašajte trild i križe širitelje! O v te namen pišimo, širimo, čtimo,, podpirajmo Marijin List! Vse naj bo Marijino po njej pa Jezušovo, pred vsem pa duša naša. Oj kraljestvo Marijino Podignimo, podignimo! Že misel to nam plačao bo, Oda vzeme gor nas v svefnebo Jezus mali, sin nje dragi, Ki se vekomaj naj hvali. Cena Marijinoga Lista z Novinam? vred je doma, če skupno hodi v edno faro ... 4 Km vsakomi na njegov lasten naslov.....6 l\., v Ameriko . .......... . . 12 K-, k Listi dobijo vsi, domači i Amerikanci proti konci leta Kalendar Srca Jezušovoga. List brez Noviri se rie pošila. Siromaki si naj tak pomagajo, ka eden plati Novine drugi pa List, kalendar pa dobi edno leto eden, drugo drugi. Novine prihajajo vsaki tjeden, Marijin List vsaki mesec. Naroči se oboje Vkup pri f(lekl Jožefi vp. pleb, v Črensovcih; Cserfo/d, Žalam, (Ogrsko.) Duhovne dobrote naročnikov. Naročniki, pisatelje, širitelje Marijinoga Lista majo del vu več kak štirijezerih svetih mešali vsako leto, štere da služiti sirotinsko deco oskrbljavajoči »serafinsko društvo.« Za vse pokojne naročnike, širitele, pisatele i vse ži-voče širitele i pisatele se služi vsako leto 14 sv. meš pri več. g. misijonarah (Lazaristi). Za naročnike i njihove domače živoče i preminole, ki so na deset let naprejplačali M. List ali Novine, se v teh desetih letah vsaki mesec služi edna sv. meša v Črensovcih. Na deset let naprej se plača jemle do 31. maja 1. 1917. Plača se za M. List 20 K-, za Novine 30 K-, za 0b°)e 40 Vredništvo. D a r i. I. Na afrikanske misijone. , Nabrao Bakan Jožef v -Dokležovjih. Daruvaii so: Skerban Stev. 1 K, Brunec Mih. 2 Antolin Štev. 1 K 20 f, Vindiš Martinovca 40 f, Rapoša Marija 40 f, Bobovec Marija 20 f, Žemlič Ana 20 f, Meserič Marija 60 f, Sreš Kata 20 f, Antolin Ana 60 f, Jerič Mih/40 f, Vohar Marija 1 K. K'emenčič Jožef 40 f, Gjorek Matjaš 60 f, Pin- tarič Ferenčka 1 K, Bakan Ivan '40 f, Špilak Ana 20 f, Škafar Agota 20 f, Bobovec Jožef 40 f, Baligač Orša 30 f, Horvat Bara 40 f, Vohar Ivan 40 f, Nemec Mih. 40 f, K'emenčič Ivan 2 K, Csergoli Ivan 20 f, Perdigal Mat-jaška 20 f, Zver Matjaš 20 f, Poredoš Ana 40f, Oujtmari Mikloš 20 f, Fras Ferenc 1 K. Briinec Jožefica 1 K, Ku^ bilec Ivan 3 K, Kavaš Balaž 1 K, Plej Štev. 1 l(, Mlinaric! Ivan 40 f, Forjan Orša 2 !(, Vinkovič Orša 1 kor., Bakan Mih. 2 K, Žilavec Mih. 1 \{, Balažic Martin 1 K, Balažic Kata I K, Zver Mih. 60 f, Bakan Jožef 8 kor. II. Na Domajinsko kapelo, do rok Benko Marije je prišlo kron: Fuks Marija 60 f, Fuks Frančiška 40 f, Fuks Marija 40 f, Žilavec Ana 1 K. Vogrinčič Antonija 60 fil., Prasl Marija 60 f, Benko Ana 68 f, Sinko Ana I K 20 fil., Sukič Jelena 1 K. Sapač Ana 1 \{, Pančor Marija 2 K, Fukaš Ana 80 f, Lulik Marija 60 f, Benkič Ana 1 kor., Žilavec Miha! 60 f, Žilavec Marija 1 K, Zorjan Ana 80 < f, Glažar Marjeta 40 f, Fukaš Frančiška 60 fil., Benko Marija 4 K> Benkič Rozalija 1 K, Benkič Marija 2 kor., Čerpnjak Ana 1 K, Smodiš Ana 1 K, Smodiš Alojzia 40 f, Smodiš Ana 1 K, Škotnik Rozalija 1 I(. Škotnik^Frančiška 1 K, Luk Ana 2 K. Šarkan Treza 2 kor., Škotnik Rozalija 1 K, Kcmhajzer Marija 1 K, Žilavec Marija 80 f. III. Na novi farni studenec pri sv. Jeleni. /z Pertoče: Marič Franc 4 kor., Kolmanko Jožef 2 k., Forjan Jožef 1 k., Kosednar Števan 2 k., Mihalič Jožef vojak 1 k.. Lang Ana 5 k., Nemec Jožefa žena 1 kor., Čontala Janoš mlinar 3 k,, Mencigar Jožef 2 k., N. N. dekla 3 kor., N. N. ženska 2 k., Szegeri Števan 2 kor., Nemec Marija 1 k., Vogrinčič Ferenca žena 2 k., N. N. ženska 2 k,, 1 ženska 1 k., Barbarič Uršula 1 kor. .. Iz Ropoče: Grah Franc 2 k., Hari Alojzia 2 k., Hari Mihal 1 k., Hdri Mihao 49. št. 3 k., edna ženska 2 kor., Sadi Jožef 5 k., Ficko Treza 2 kor. Iz Večeslavec: Gomboc Marija 2 k., Meneigaf .Jožef 2 k., edna ženska 2 k., Mekiš Ferenca žena 3 k., edna ženska 2 k., Gerlec Števan 2 kor., edna ženska 60 fil., Recek Števan 2 kor. Iz Gerlinec: Gomboc Jelena 2 k., Gomboc Mihal 2 k., Opaka Treza 2 k., Kplrnan Treza 2 k., Grah Jožef 2 k. Iz Krdšič: Kužniič Mihal 4 k., Sarkanv Leopold 2 k., Contala Janoš 2 k., Gomboc Treza 1 k., Haužar Mihal 6 k., Škodnik Janoš 2 k., Vogrinčič Jožet 2 kor., Ulrik Janoš 4 k., Opaka Ivan 2 kor. IV. Na podobe Sv. Srca Jezusovoga i Srca Marijinoga so dariivali za kapelo dokležosko. Bakan Jožef 20 k., Žilavec Miha! 10 kor., Antolič Orša 5 k., Klemenčič Jožef 10 k., Csergoli Ivan 6 kor., Nemec Mihal 4 k., CsergSli Števana žena 5 k., Antolič Ana 4 k., Baša Števan 5 k., Briinec Mihal 5 k., Vohar Mihal 10 k., Bakan Mihal 10 K* Mesaric Ivana žena 10 kor., Lipič Ivana žena 10 k., Balažic Matjaš 5 k., Ropoša Ivan 5 k., Vindiš Martina žena 10 kor., Cipot Martina žena 10 k., Panker Franc 8 k,, Pintarič Franca žena 10 k,, Gjorek Matjaš 10 k., Bakan Ivan 10 kor,, Gujtman Mikloš 10 k., Žižek Andraš 6 k., Balažic Martin 10 k., Kobilec Ivan 10 k., Škafar Agota 5 k., Kavaš Balaža žena 5 k., Plej Števan 6 k., Mulič Ana 5 k., Forjan Orša 5 k., Škrban Števan 10 k.. Slavic Mihal 6 k., Horvat Števana žena 6 k., Cipot Ivana žena 6 k., Pal Ivan 10 kor., Balažic Kata 4 k., Lukač Števan 5 k., Horvat Alojz 5 k., Pintarič Ivan 10 k., Lopert Ivan 6 k., PoredoŠ Števana žena 6 k., Mulič Balaž 5 k., Antolič Ana 6 kor., Laden Martin 5 k., MariniČ Janoša žena 5 k., Gregor Matjaša žena 5 k., Domjan Matjaša žena 6 k., Horvat Verona 5 k., Lopert Martin 5 k., Vohar Marija 20 k., Pivar Ana 15 k., Balažic Martina žena 6 k., Franko Antona žena 5 kor., Miholič Ivan 3 kor., Miholič Mihal 3 k., Fras Franc 10 k., Antolin Števan 10 k., Vohar Ana 5 k., Bobovec Orša 5 k., Slavic Jožefa žena 8 k., Pali Kata 10 kor., Zver Matjaž 5 k,, Domjan Ivan 5 k., Brunec Jožefa žena 5 k., VinkoviČ Orša 8 k., Kar Franca žena 4 k., Laden Franc 5 k., Vohar Ivan 6 k., g. v. Benkovich Janoš 6 k., Perdigal Jožef 10 k., Bobovec Martina žena 10 k., Balažic Ivan 6 k., Horvat Orša 3 k., Miilič Ana 2 k., Novak Marija 2 k., Novak Martin 5 k., Jerič Mihal 10 k., N. N. 4 k., Laden Jožef 3 k., Nemec Martina žena 5 k., Forjan Štev. 5 k., KJemenčič Ivan 10 k., KJemenčič Verona 5 k., Perdigal Matjaž 10 k., Balažic Števan 6 k., Sreš Števan 2 k., Škafar Lata 5 k., Brunec Matjaš 10 k., Denša Mikloš 2 k., Voroš Števan 3 k., Kranjec Mihai I k., Cipot Martin 2 k., Csaszar Ferenca žena 1 k., Gornjec Števana žena 60 f., Poredoša Ivan 2 k., Mulič Janoš 2 k., Jerič Števan 2 k., Kolbl Jožef 4 k., Ropoša Ivan 6 k., Petek Matjaš 4 k., Filip Orša 3 k., Antolin Marija 4 k., Jerič Mihal 2 k., Salika Treza 2 k., Horvat Balaž 1 k., Škerban Števan 3 k., Ropoša Jožef 3 k., Gorčan Jožef 2 kor., Ciglar Marija 40 fil. Vse vkup 672 koron. V. Na melinčko kapelo: Lendvai Kata 20 f., Kolarič Marija 20 f., Sobočan Marija I k., Kociper Treza 30 f., Brunec Martin 1 kor., Meserič Ana 1 k., Andrlič Matjaš 1 k., Duh Marko 1 k.,-Ozmec Marija 1 k., Petek Ivan 60 f., Bagari Mikloš 2 kor., Jerič Matjaš 2 k., Jerič Ana 1 k., Maršič Bara 1 k., Pčtek Marija 1 k., Duh Andraš 1 k., Duh Kata I kor., Nežič Martin 1 k., Damiš Ana 1 k., Kiihar Ivan 1 kor., Fekonja Jožef 1 k., Fekonja Marija 50 f., Gjura Agneš 60 f., Halija Bara 80 f., Škarjot Števan 40 f., Frank Ivan 1 k., Šlajfer Ignac 60f.,Kovačič Ferenc 60 f., Brunec Matjaš 20 fil., Ros Jula 40 f., Kolar Jožef 1 K 20 f., Vohar Ivan 60 f., Glavač Števan 1 k., Jerebic Števan 1 k., Škafar Orša 80 f., Kiizma Miha! 2 k., Vuk Orša 1 kor., Glavač Štev. 1 k., Glavač Ana 1 k., Kpstrca Bara 40 fil., Jerebic Andraš 50 f., Balažic Štefan 50 f., Strmec Marija 20 f., Maočec Martin 1 k., Horvat Andraš 1 K '0 f., Taljan Ana 40 f., Meserič Števan 1 K-> Kavaš Martin 1 k., Zorko Ana 1 k., Kociper Miha) 1 k., Kociper Mari 40 f., Duh Ana 1 kor., Pucko Bara 1 k., Maočec Lena 50 f., Pozderec Kata 60 fil., Pozderec Ana 1 k., Žokš Marta 1 k., Jeneš Mihal 50 f., Ros Marija 1 k., Kavaš Orša 1 k., Brunec Lčna 1 k., Kavaš Miha! 50 f., Šprinc Matjaž 1 k., Škafar Kata 40 f., Cimrman Geta 40 f., Szep Orša 1 k., Balažic Mirija 20 f., Kovač Števan 1 k., Zorko Geta 60 fil., škafar Marija 50 f., Škafar Ana 40 f., Sreš Bara 40 f., Stanko Matjaš 40 f., Kociper Matjaš 40 f., Kokoi Geta 20 f., Glavač Bara 1 k., Kuzma Števan 40 fil., Glavač Ivan 1 k., Forjan Ivan 1 k., Kavaš Treza 1 k., Poredoš Marija 1 k., Majcen Števan 50 f., Maroša Verona 1 k„ Majcen Jožef 40 f., Duh Kata 40 f., Kolenko Vinci 40 f., Kozina Jožef 1 kor., Smodiš Števan 1 k., Štaos Ignac 1 kor., Taljan Jožef 60 f., Škarjot Jožef 1 k., Ščančar Marija 1 k., Maršič Lena 60 f., Duh Števan 1 1( 20 f., Meserič Marija 1 k., Kuzma Ana 30 f., Kolman Ferenc 40 f., Damiš Ivan 40 f., Maočec Geta 50 f., Gjura Ana 1 k., Tkalec Števan 50 fil., Horvat Ivan 40 fil., Šari/ga Marija 40 f., Tkalec Janoš 30 f., Krčmar Marko 40 fil., Meserčč Marija 1 k., Gjura Kata ' k., Jaklin Ana 40 f., Bakan Števan 30 f., Legenv Treza 60 f., Horvat Orša 1 k., Ozmec Orša 40 f., Balažic Ivan I k., Petek Marija 40 i, Gujtman Ana 60 f.,-Zpdravec Kata 40 fil. VI. Na podporo Marijinoga Lista i Novin. Žerdin Štefani so v Chicagi njegovi naročniki 276 K- več dali, kak bi dužni bili, Ta odvišna naročnina je o je podpora. Naročnine so plati 1 i v centah: Hozjan Matjas 175, Hozjan Števan 60, Hanc Martin 175, Konica Štev. 60, Horvat Janoš 60, Žerdin Ivan 175, Kranjec Roza 60, Majcen Števan 175, Košar Fana 60, Tkalec Ivan 115, Tivadar Martin 60, KolariČ Števan 175, Ohman Ferenc 60, Kohek Števan 175, Horvat Števan 175, Horvat Marko 60, Matjašec Ivan 60, Špilak Števan 80, Glavač Andraš 175, Zerd in Jožef, Prša Štefan, Pčtek Štefan, Denša Janoš vsaki 175, K°štrica Janoš, Balažic Števan, Balažic Janoš, Benko Števan, Prša Martin, Farkas Anton vsaki 60, Lajnar Ivan 200, Hozjan Jožef, Vučko Števan, Hozjan Janoš, Balaiic Ivan, Frank Ivan, Sobočan Janoš, Dogar Janoš, Sobočan Matjaš, Frank Martin, Kislin Martin vsaki 175, Kresi in Števan 75, Tivadar Jožef, Lebar Kata, Žerdin Števan, Raščan Števan, Vrajžič Peter, Hozjan Števan, Gerič Števan, Matjašec Ivan, Raj Peter, Matjašec Matjaš, Gabor Martin vsaki 60, Toplak Ivan 200, Denša Ivan, Hozijan Matjaš, Zadravec Marko vsaki 115, Kranjec Kata, Dovičar Jožef, Žapčič Janoš, Zver Matjaš, Horvat Janoš, Žižek Ivan, Matjašec Marko, Gerič Števan, Čačovič Marija, Balažic Števan vsaki 175, Tivadar Števan, Prša Ivan, Balažic Anton, Gjorek Anton, Kranjec Jožef, Tompa Števan, Cuk Števan, Prša Matjaš vsaki 60, Hozjan Števan, Žapčič Števan, Kuzma Martin, Jalšovec Ferenc, Horvat Matjaš, Žerdin Števan, Glavač Ivan, Otroša Jožef, Lebar Mihal, Raj Jožef, Hrebrica Ignac, Kelenc Martin, Frank Matjaš, Bežek Jožef vsaki 1 75, Legenv Jožef 200, Hren Martin, Gjorek Števan, Balažic Ivan, Horvat Števan vsaki 175, Horvat Ivan, Maučec Števan, Gabor Martin, Horvat Števan, Stanko Janoš, Gjorek Mihal, Lebar Ivan, Gjor-ktfš Ivan, Žalig Martin, Škcifar Martin, Hozijan Matjaš, Kavaš I\ata, Volpatič Peter, Gjura Martin, Gjura Števan, Pivar Anton, Raščan Štefan vsaki 60. — Bog lepo patlj vsem! — Vrednik. VII. Na ranjene vojake i vojaške sirote 459 K., na podporo M. Lista i Novin 75 K. nabrala v Steeltoni Nčmeth Martin i Kočar Jožef. Daruvali so v centah: Z Bogojine: Bajlec Janoš, Koltai Ivan, Smej Jožef, Hari Peter z Ivanšavec, Berke Ferenc i žena z Tešanovec, Dominko Jožef i žena z.Ne-delice, Cuk Janoš i žena z Fokovec, Kranjec Adam z Gerešavec, Krišpli Treza z Sakalovec, Fajfer Marija i mož z Števanovec, Ščrnen Štefan i žena z Brezovice, Šobočan Ana z Nedelice, Vogrinec Štefan i žena z Filo-vec, Klenščak Marko i žena z Štrigove, Zadravec Martin, Belovič Anton i žena z Šafarskoga, Stanko Janoš z Se-lišča, Nemeth Martin iz G. Maute vsaki 100, Vajda Ferenc i žena z Števanovec 200, Koitai Jožef z Berkovec, Varga Ana, Varga Marija z lvanšovec, Včrčs Lina i mati z Barkovec, Bedi Jula z Števanovec, I Vkup dozdaj ... . . . 10417 K, 62 f. Izplačano leta 1914. i 1915..... 3453 K- 35 f. 1916. leta.......... 3139 » — » Vkup.......... 6592 K- 35 f. V hranilnici beltinskoi i szombathely-skoj shranjeno ........ 3542 K- 54 f. V blagajni (kasi) ostalo doma . 282 > 73 > 10417 K- 62 f. , » Izplačltev. Leta 1916. so tiare sledeči dobili poleg namena darovni-kov: Koron: Tkalec Števana žena z Malakocije 50, Rdeči križ 50, Griiškovnjak Petra dovica z Beltinec 50, Sirote fare sv. Križa 10, Sv, Jiirja ob Šavnici 10, Ljutomerske 15, Fiumske 5, Mar-koja Štefana sirote z Odranec 60, Sirote v Budapest 20, MauČec Ivan z Gančati 50, Baligač Kata z Lipovec 50, Franc Števana žena z Črensovee 40, Zver Antona dovica z Žižkov 40, Bojšič Štefan, TGrnar Aga, Hozjan Treza z Črensovee vsaki 40, Koren Bara z Renkovec, Ferčak Bara z Tčrnišča, Tkalec Treza z Črensovee, Kavaš Ana, Žižek Klara, Vogrinec Ana z Žižkov, f Ros Marka žena' z Csrensovec, Ciglar Lujza z Csrerisovec, Tkalec Marija z G. Bistrice vsaka 40, Hozjan Ana z Csrensovec 40; z G. Bistrice: Škafar Štefana žena, Šmodiš Ana, Czizmazija Matjaža žena, Horvat Kata i Žalig Bara z Csrensovec vsaka 20, Žalig Ana z G. Bistrice 30; z Csrensovec: Kustec Števana žena 30, Kohek Marija 20, Hozjan Martina dovica, Skledar Jožefa žena, Kovač Ivana sirota, Tfirnar Martina dovica, vsaka 30, Žunič Marka žena 40, Šomen Andraža žena z Žižkov 40, SoboČkao krajna bolnišnica 200, Dolnjelendavska 200, Csakovska 59, Terenta" Jan o 5 z Cian-čan 40, Hozjan Ivana dovica z G. Bistrice 40, Temlin Štefana žena z Adrijanec 10, Antolin Balaža žena 20, Horvat Martina žena z Filovec 40, Kociper Andraš z Gančan 40, Dolnjelendavske sirote 300, vlč. G. Slepec ban, sobočki esp. pl. na jiižino ran-jencov 200, f Markoja Štefan? sirotam 40, Rdeči križ 50, beguncom 200, Rdeči križ 50, Panker Kata z Lipovec 20, Rdeči križ 100, tri bolniSnice sobočke i vlč. g. Slepec Ivani na jiizino ranjencov skupno 180 kron. Vse vkup 3139 koron izplačenja i. 1916. Vrednik. IX. Na podporo Marljinoga Lista i Novin so za 1. 1917. darilvali koron: Mesarič Jožef z Hižekovec 4, Fras Ferenc z Dokležovja 1, Miholič Mihal z Dokležovja 1, Kavaš Balaž z Beltinec 0'60, Ba-kan Jožef z Dokležovja 2, Škafar Geta z Hižekovec 0-40, Zver Ivan i Matjaž z Beltinec 0'80, Mesarič Jožef, pogorski topničar 1, Benkovič Jožef z Bogojine 4, Ferčak St. z lvanec 2, Maučec Ferenc z Bogojine 2, Rožman Tomaža dovica z Filovec 2, N. N. 0'50, Csrensovska fara 200, od mil. piišpeka 280-68, Gomboc Ferenc pešak 83. pp. 4, Krampač Andraš podd. 48. pp. 2, Drža-nič Mihal, ranjenec, z Csakovca 3, Kellner Leopold, des. san. 6, Rogač Janoš des. 5, dpp. 2, g. Zorko Edmund, praporščak 32. dpp. 10, Poz vek Jožef z TrOssinga 4, Vinčec Jožef z Tfnja 2, Maček St., vojni žandar 2, Kolenko Janoš z D. Bistrice 5, Huber Mihal 1, Tretjired z Turnišča 3 60, Matjašec Ivan, pazitel zajetih 6, Sakovič Jožef z Vadarec 2, Ficko Mariča z Krajne 3, Šadl Jožef z Edersgrabena 2, Bonaforto Martin z Gerlinec 060, z Grabrovnika: Belovič Marko 2, Jambrovič Gabora žena 1, Novak Monika 1, Trstenjak Marija 1, Lesar Jurij 0'40, Kovačič Jakob 1, Golenko Agneš 1, Maršič Štefan i pajdaši iz 313. dpp. 5, Cigler Lujza z Korošec 1, Riižič Ivan z Schirndorfa 1, Š5men Mat-jaš telefonist 5, Balažic Štefan betežen vojak 4, Olaj Ferenca žena z Sobote 3, Sreš Martin strelec 3. b. 3, Mikec Baiaž z He-meševca 1, Sobočan Ferenc topničar 7, Stojko Jurij domb. 20. dpp. 3, Farkas Jožef z Csrensovec 1, Djura Treza z G. Bistrice 4, ŠOmen Martin i žena z M. Polane 1, Plej Bara z G. Bistrice 0 80, Družba M. Sedmere Radost! z Odranec 53-50; zHedeiice! VorOs Ferenc, Dominko Verona, Sobočan Štefan vsaki 0'40, Koren Jožef metalec min 2, Cigan Štefan z Csrensoveč 4, Gom-boc Ferenc pešak 83. pp. 2, Balažic Matjaš trenski vojak 4, Tretjired sv. Frančiška z Csrensoveč 30, Prkič Ferenc nabrao v Bakovcih 20, Lončar Ferenc z Martjanec 6, Golob Ferenc 10, Balažic Martirt des. 48. pp. 6, Zelko Šandora žena od Sv. Še-beštjana 4, Kornhauzer Alojz zapovednik zajetih 4, Lan g Jožef četov. 83. pp. nabrao 12, Muršič Janoš z Sp. Rakiča 2, Škafar Matjaš četovodja 5, Pertoci Alojza žena r. Tropovec 10, v Kop-rivniki nabrano 13, Balažic Jožef topničar 6, Tomec Ana z Sr. Bistrice 4, Csurics Treza z Žižkov 4, Kolarič Ana z Gomilic 1, Bagar Ivan i Matko Andraš nabrala v bolnišnici 11, Magdič Ig-nač topničar 2, Stanko Jožef p. 48. pp. 2, v Maloj Polani nabrao Gabor St. 35-30, N. N. z Velike Polane 1, Driižba Živ. Rož-noga Venca z Trnja 4, Dravec Marija z Židove 3, Gerič z Pre-cetinec 1, Gerič Marija 1, Pintarič Anton 1, Tibaut Verona z Kuršinec 1, Markoja Kata i Ivan z Radislavec vsaki 1, Mencigar Marija z Wicdna 1, Hozjan Ivan vojni financ 10, Hozjan Janoš železničar 1, Nerad Martin z Trnja 4, Raduha Ana od Sv. Lovrenca 4, Holsedl Ančika z Gerlinec 2, vlč. g. Klemen Veren vojni duhovnik 10, Jakšič Pavla dovica z G. Bistrice 2, Kocet Ivan 2 Žiskov 4, N. N. od Sv. Jiirja vsaka 1, Borovnjak Jožef z Odranec 1, Cigan Jožef z Žižkov 2, Ros Franc p. 48, pp. 2, Horvat Ana z Ivanec 2, Piicko Ivan nabrao v Nedelici 16-06, Fartely St. vojni delavec 6, Jost Marija z D. Sinika 2, Kustec Andraš vojni pek 5, Špolarič Martin z Lapičine 1, Maric Mihal nabrao v Soboti 11-60, Varga Franc z Kupšinec 1, Pajžlar Matjaša žena z Petanec 1, Mataj Lujz 1, Ribaš Anton 060, Sukič Marija 0-50, Pertoci Janoš z Tropovec 2, Mencigar Filipa žena z Večeslavec 1, Magyar Janoš 0 20, Kalar Antona žena 1, Novak Ferenc vojni delavec 6, Tkalec Štefan iz 14. p. div.*ll, Brunec Ferdinand topničar 8, Peterka Mihal z Machersdorfa 1, Serec Marija 2, Harcan Jula z Schopfendorfa 1, Mujdrica Kata z Beltinec 1, Mar-tinec Števan z Bakovec 1. — Bog lepo plati! Vredtiik. t—AfV -J Pismo na vredništvo. Vefičastiti g. Vrednik! Oda v Novinah i M. Listi čitam pisma naših dragih vojakov, se v srci od veselja razjočem, videvši kak veliki sad rodijo Vaše Novine i M. List v duši vojakov. Vsa njihova pisma majo v sebi te: tri velike reči: hvalo, prošnja, obliibo. Zahvalujejo se s celoga srca za to lepo slovensko čtenje, v šterom, kak eden piše »odločeni od lube slovenske zemle, zvedijo ka se doma godi, najdejo nikšo skrivno moč, da veselejše .in Iešej prenašajo svoje trp-lenje; ono jih tudi čuva in potrdi v veri.« Prosijo za božo volo, naj bi se jim vsaki tjeden po-šilale; tudi Marijin List srčno čakaja. Najbole me pa tolaži to, da obečejo, ka po vojski, gda pridejo domo, bodo stanovitni naročniki in goreči širiteli našega tiska. To pa že mnogi zdaj delajo. Siro-mačeki si takrekoč od viist odtrgavlejo, da bi li mogli kakši groš spraviti in poslati na podporo. Trdno zato smemo vupati, da tisti, ki pridejo nazaj domo, bodo prava podpora. Z veseljom sam čitao tudi imena on-ih, ki so doma dali kakšo koronico. Ništerne vesnice in fare so zaistino hvale vredne. Da bi li ešče naprej pomagale! Vse to svedoči, tak se meni vidi, ka je naše liidstvo, hvala Bogi, začnolo jako spoštiivati in liibiti svoj jezik, da rado podpira Novine in Marijin L. Nevem pa, či je dosta takših naročnikov, ki so ze gdaj mislili, ka či je zdaj zavolo vojske vsaka najmenša reč po desetkrat dragša, tudi papir, črke, tinta, stroji, delavci In vse drugo v tiskarni je dragše. Vsaki pameten človek vidi; ka je to popolnoma pravično či se naročnina podigne. Zagotovo Vam povem, ka v uašoj fari nišče ne zavrže zatogavolo Novin in Marijinoga Lista nego ešče več naročnikov bo po Novom leti. Li podignite, koliko je potrebno. (Ne smo vupali podignoti. samo oba lista smo združili. Vrednik.) Nabirali bomo tudi za novo tiskarno, štera nam je preveč potrebna. Jaz bom molo za Vas in za vse cenjene pisateie. Da bi nam Bog poslao več takših gorečih pisatelov, da bi v bodočem meli zviin Novin in M. L. ešče kakšo drugo lepo knigo. (Hvala na ljubeznivih rečeh, na veliko tolažbo so nam. — Vrednik.) Širite t. Molitve za mir. (Potrjene od sv. Oče.) Molitev k K^alici mirii. Zdrava bodi zmožna Kralica mira, sveta mati boža! Pri Srci presvetom svojega božanskoga Sina, vladara mira Te prosim, zadobi nam, naj konča svojo srditost i naj vlada nad nami mir njegov. Spomeni se milostivna Devica Marija, ka je nigdar ne bilo Čiiti, ka bi Ti koga zavrgla, ki se molo za tvojo obrambo. Navdušeni od takšega vupanja, hitim k Tebi, ne zavrži prošnje moje, mati vekivečne Reči, nego me poslušaj i milostivno pos-Itihni, o milostna, o sladka Devica Marija! Amen. (300 dnevni odpiistki. Pius IX., sept. 23. 1R4K.) Razlaga % katekizma po nedelah za vsako hišo. 1. Zakaj smo na sveti? Zato smo na sveti, naj bi Boga spoznali, njega ljubili, njemi služili i naj bi se tak zveličali, to je: v nebesa prišli. 2. Kaj moremo činiti, naj Boga spoznamo, lii-bimo, njemi služimo i se tak zveličamo? Naj Boga spoznamo, lubimo, njemi služimo i se tak zveličamo, moremo 1. vervati, kaj je Bog nazvesto; 2. včiniti, kaj Bog zapovedava; 3. živeti z onim, s česom miloščo božo zadobimo. To dvoje pitanje se prečte vsako nedelo pred sledečimi navuki. Katekizem. Razlaga. 1. Nedela. Naš žitek je šola. Navčiti se moremo v njem na znanost od sveta vekšo, na rešitev svoje duše. Kj se to ne navči, goro bo vekomaj. Kj pa zapopadne to znanost, srečen, nedopovedlivo srečen i blaženi de vekomaj. Ne istina, velika naloga je zato živeti ? Od minlivih teh malih naših let visi večna sreča ali nesreča naša. Z jočom pridemo vsi na svet, z težavov pa idemo ž njega; to je pri vseh ednako. A živlenje posameznih se loči; eden ljubi tisto, kaj drugi zametava, joče te nad tistim, kaj ovoga veseli. Oreh i jakost, hudo i dobro, poštenost i krivica se preminjavajo v človečem življenji. Ne včijo se vsi ednako. Ne posluša vsaki na vučitela ednoformo. Devica na moški pogled že strepeče, razviizdanec se pa ne more nasititi z nasladnostjov mesenov; tolvaj lomi i tere pa pobira, kaj je tujega, pravičen še svoje razdel-java; trezen, zmeren raj ma svojo dušo, kak jestvino i pitvino, parovnjak i pijanec jo pa zaje i zapijš. Vidite kak velika je razlika v toj šoli! Odkod je to? Je vučitel ne dober? Ali je navuk ne eden? Odkod shaja, da vnogi žive jedino zato, naj se pogubi ? Zrok spačenoga življenja med ljudmi je to, ka ne poznajo svojega cila, zakaj so na zemlji. Kaj je pa te te cil? Bog nam ga naznani z temi le rečmi „Oospod je vse za svojo volo naredo." (Pr. 16, 4.) 2. Nedela. Za Boga smo stvorjeni, njega moremo odičitJ. V pekli ga pa nišče ne more hvaliti, ar tam prekletsvo kra-luje; rooremo zato tak živeti, ka se zveličamo, ka nam diiša v nebo pride, kde se večna molba, dika, hvala vrši triednomi Bogi v slavo. Naš cil je zato tč: Živi tak, ka gogd odičiš i sebe zveličaš, ali reši si diišo po božoj službi. Tak služi Bogi, ka za to službo njega dobiš za plačo. To je tvoj cil na zemli. Ki ne žive zato, je te najvekši nore. K' za tisto žive, kaj se ž njim vred zakopa, ž njim vred sprhne, zagnili, je pamet zgubo. Takši človek je spodoben po rečah sv. Alphonza k brodari, šteri ne ve kam se ma pelati i zato se njemi ladja razbije. 3. Nedela. „Edno je potrebno" (Luk. X. 42) pravi ljubljeni Jezus, i to edno je: „Iščite predvsem kralestvo Bože i njegovo pravico pa vse drugo vam pridano bo" (Mat. VI. 33.) Kak strašno se osramotijo po teh Jezušovih rečeh tisti, ki pravijo, da je blaženost v dobrom jeli i pili, v bogastvi i v nasladnom vživanji! K stvaram so spodobni tei nesrečniki, nebi hrbet kažejo, v zemlji pa rovajo. — Nasprotno pa nebo iskajoči človek. Te zemljo tlači, nebo gleda i vse pretrpi, naj jo samo dobi. Z potrtim srcom spoznam, ka kda sem grešio, sem se spozabo iz svojega cila, sem zablodo z poti večne blaženosti i zavdaro na stezo pogubljenja. Moj greh, moj preveliki greh! Smileni Jezus, ti si najlepši, ti si najbogatejši, ti si najbolši, tebe, samo i jedino tebe ščem meti, drugo mi ne trebe. 4 Nedelj. Jezušov ščem biti. Zveličati se hočem. Kakda mi bo to mogoče? Ne smem Jezuša v laži postaviti niti v re-Čeh, niti v djanji, te pridem k njem, te se zveličam, Jezuša v laži postavlajo krivovemiki, ki vse ne ver-jejo, kaj je on včio, ki njegov navuk po svojem folma-čijo, ga popraviti ščejo. Nesrečni slepci bi sunce radi presvetili i večno svetlost pobolšali f — Sebe vkanijo i pogubijo. Jezuša poslušajmo „To je večni žitek, naj spoz■ naj o tebe, j edino pravo ga Boga i Jezusa Kristusa, koga si poslao." (Jan. XVII. 3.) Boga morem tak poznati, če ščem večni žitek meti. Bog se pa spozna, če veriem tisto, kaj mi je Jezus od njega glaso i ne, kaj bi jaz ščeo. On je naime Boži Sin, jaz pa ubogi grešnik sem, Vera Jezušova mi je tak prvič potrebna za zveličan je. 5. Nedela. Ali vera je ne zadosta. Sluga ne služi že z tem plače, če verje, da je vse prav, kaj njemi je gospod na-ročo, nego če to tudi verno spuni. Rdvnotak je potrebno za zveličanje, naj ne verjemo samo tisto, kaj je Jezus včio, nego naj tisto tudi zdržimo, kaj nam je zapovedao. Ne smemo ga v djanji tudi v laži postaviti. To bi pa včinoli, če bi toti vervali, ka je njegova vera prava, če bi spoznali, da smo katofičanci, svoje vere pa ne bi držali, njene zapovedi ne bi spunili. Stčm bi tajiii Jezušova dianja, njegovo ljubezen, dobroto, kak nezahvalno dete, štero ne boga svojih starišov, čeravno verje, ka prav ravnajo, z svojov nepokorščinov pa li kaže, da ne-majo prav, ne so vredni zato, da bi jim podložno bilo. Nesrečen človek jaz, kelkokrat sem tak te že ljObljenoga Jezuša v laž postavo? Kelikokrat sem z svojim djanjom potrdo, da on nema prav, da je ne vreden, da bi ga poslušali? Nesrečen jaz, ne sem vervao, drugi so pa meni! po mojem zgledi so se ravnali i od Kristuša odstopili ali k njemi ne pristopili. Jočič morem spoznati, da bi se vnogo krivovernikov že povrnolo v JezuŠovo matercer-kev, če bi se jaz po Jezuševih rečeh ravnao, šterc mi velijo vČe v življenje ščeš priti, zdrži zapovedi. (Mat. XIX. 17.) Sebe bi rešo i nje bi povrno. Zapovedi Bože morem zato drugoč zdržati, če se ščem zveličati. AH tak v.ervati, kak zapovedi zdržati ne morem iz lastne moči, nego potrebfljem božo* štera se milošča zove. Jezus fnili mi to naznanja z temi le rečmi „Brezi mene nikaj ne morete delati." (Jan. XV. 5.) Kde pa najdem pomoč, ali miloščo božjo? V skeri, ali sredstvi za milošče. Takše sredstvo, takša šker je pa: sv. meša, svestva, blagoslovi i molitev. Navuk, šteri nam razlaga vero, zapovedi, sv. mešo, svestva, blagoslove i molitev se verski navuk zove ali nakratci krščanski navuk, knigi pa, v šteroj se najde, je ime katekizem. Od te knige je pravo Joufrov, profesor vseučelišča parizkoga svojim prijatlom na smrtnoj posteli: „ V katekizmi, šteroga se deca vči, so vsa velika pitanja življenja rešena. Čestokrat čitete z tč knige.11 Mamo to knigo?Jo prebiramo? Pot je v njem, štera v nebo vodi, radi jo glčdajmo. 7. Nedela. Jezuš je pravo od sebe >Jaz sem svetlost svetd; ki me naslediije, ne blodi v temi.« (Jap. VIII. 12.) l\i njegovo vero ma, v svetlosti hodi. On je potnik podnevni, ki pa krivo Vene, je ponočni blodnik. Moj Bog, kak veliki razloček! Pravica i krivica, tmica i svetlost, Kristus i krivovernik, kak si to nasprotuje! Pa li so nesrečni ludje, šteri raj majo krivico, temo i krivoverski navuk, kak Kristuša Boga, večno resnico. Pot njihova je nastlana z rožami, a kače so pod njimi, pela je v grade z zlatom napun-jene, a v ognji se tei najdejo. I^ama varnejše je vudnč hoditi med trnjom, štero čiravno -bodne, rožo potrplivosti obrodi; jakost, poštenost z te rane zraste, pela pa ti trnjava pot v mesto, kje je večno blaženstvo. Zato, ka se Kristus za svetlost imenuje i je tudi prava ve^na svetlost, se je \A prikazala na bethlhemskih ravninah pri rijegovom rojstvi i na nebi v bliščečoj zvezdi. To pomenijo tudi sveče na oltari i večna Itič pred ol- tarom. Kristus je svetlost, njegova vera da prav spoznati vse, presveti vse. Po njej spoznamo dobro, štero včiniti i hudo, šteroga se ognoti smo dužni. Kristus sveti na pravi i levi kraj, kak pomenijo sveče pri slovesnoj meši kre oba kraja mešne knige goreče, kda se evangelij čte, kda se Kristušova svetlost prižiga za svet. • 8. Nedela. Vera presveti človeka. Po njej nam je jasno jezerno pitanje zdajšnjega časa. Vera nam razloži vsako pitanje, razžene vsaki dvom. Po njej spozna siromak, da ga v nebi čaka večno bogastva, če na torrv sveti siromaštvo voljno trpi, bogateč pa, ka če ne de do vbogih smileni, zajde v večno pogubljenje. Za kinče svoje si kGpi veliko imanje večnoga ognja. Pa vera krepi tudi dušo. Za zemelsko plačo što de se dao vesiti, vtaplati, obglaviti? Za nebo pa keliki so to včinoli. Okrepila jih je vera, štera njim obetala večno blaženost za časno trplenje i smrt. Vera je olje za bolečo dušo, tolaži, vrači jo i da njej moč pa zras. Nešteto ljiidih bi se skončalo, če ne bi vere melo i nieden z med tistih, ki so po samomori prejšli, ne bi tak nesrečno obhodo, če bi meo vero. Eden socialdemokrat je naleto na veliko dopadenje pred svojimi vinskimi brati, kda njim je ovado, ka se njemi je po triletnom prizadevanji li pripetilo ženo v nevero spraviti. Pun hvale od strani svojih nevernih paj-dašov dobljene se vrača proti domi. I kda domo pride, najde puno ljudi kre hiže svoje. Nesreča se je zgodila, —- njemi pravijo. Stopi v hišo i najde zaistino veliko nesrečo, mrtva je njegova od vera spravljena žena z decov vred. Na listeki poleg pokojne ležečem je napisan bio zrok smrti z temi rečmi: »Kak dugo sem vervala, sem vso trplenje živlenja za božega najema volo mirno prenašala. Odtisti mao pa, ka me je mož, tč birič od vere spravo, sem celo nesrečna. Naj moja deco ne do takša, zato sem je vse zastrupila (zagiftala.) (Kreuz von Ca-lais 1897.) 9. Nedela. Potniki posvet vkrasti na strmih, nevarnih potah je strašno hudodelstvo, ar brez njega v prepad spadne i se ubije. Vero vzeti je pe ešče več hudodelstva, ar se po njem pogubi dvoji žitek, časni i večni, teloven i duševen. Pa kak lehko je to tolvajijo doprinesti! Guči samo, ka je ne vse tak, kak predgajo, ka je spoved ne za moške pa obhajilo, ka pekla ne ga, ka ga tu na zemli mate v trplenji i drDge takše govorice med ljudstvom razširjene, od hudih duhov izmišljene! Guči je samo po krčmah, med težaki, ti že zraste sad ž njih. Postanejo Že tvoji poslušavci žalivci Kristušovi, betežniki vu veri, sušeče se drevje, štero bo samo za žganje. Eden smeh, edna reč proti veri več kvara napravi, kak te najvekši vihčr, čeravno bi divjao po čelom širokom sveti. Da te drevje toti spodere, hiše odkrije, veje spotere, sad dol-strosi, ali v kratkom njemi ne ga sledu, popravi se vse, protiveren guč pa pretrga koren, šteri dušo proti nebi drži, jo večnoga blaženstva oropa, jo za večni ogenj pripravi, to je spravi je od najvekše sreče vkraj i sune jo v najgrozovitejšo nesrečo pa ta nesreča ne da bi se dala popraviti, kak časni kvar, nego dale se širi. Podsekana vera kaplje na druge i te tudi podseka. Zato je pravo te naj-krotkejši Jezuš »Jaj sveti za volo spake.< (Mat. 18, 7.) Molimo za tiste, štere samo kda z zgledom ali z gu-čom vu veri oslabili i prosimo močno vero zase. 10. Nedela. Kda rimskoga papo koronujejo, edno prgiščo pre-diva pred njim vužgejo i njemi pravijo: »Sveti oča, tak mine slava svetš,« Na sveti ne ga nikaj stalnoga. Vse mine i rdvno zato ne ga pravoga blaženstva. Vsikdar nam sili naime misel: dugo ne bo to trpelo. Ne ga pa najbole zato blaženstva na sveti, ar more vsaki mreti. Te najzdravejši, te najlepši, te najbogatejši ne more praviti: dugo bom to vživao. Vsaki se nasprotno more podati usodi: vse tu neham i idem vu večnost. Negotovost, nemir kalita blaženost, štere brez miru ne ga. Toga pa popolnoma ne mogoče najti na sveti. Zemelske dobrote so po Jezušovih rečah trnje, štero nas ne more veseliti, nego samo zbadati. Jedina blaženost na zemlji je v veri. Jezuš pravi »Ki k meni pride, ne bo gladio« (Jan. VI. 35.) On svoje verne dušice naime napuni z mirom, te pa je blaženost. Ali popolen je ne te pri nikom, ar ga motijo skušnjava i težave. Sv. Pismo veli »Vsi, ki v Jezuši Kristusi pobožno ščejo živeti, bode preganjanje trpeli.« (II. Tim. III. 12.) če pa že ti pobožni nemajo mira, ga hudobni tem menje majo, ar sam g. Bog je proti njim z svojimi rečmi »Hudobni nemajo mira« (!s. 48, 22.) 11. Nedela. Kak je šibica samo zato, naj Ž njov posvet vužge-mo, v roki jo pa dugo ne smemo držati, naj si prstov ne pežgemo, ravno tak vse zemelske reči nam na to moro služiti, ka si ž njimi večno svetlost pridobimo, ne pa večno pečelino. Blaženost na to m sveti se najde jedino v pravoj veri. Ta da mir, brezi šteroga ne more nišče na sveti blaženi biti. Poslušajmo samo Jezuša, nastavitela prave vere, kaj pravi! >Ki k meni pride, ne bo glada trpo« (Jan. VI. 35.) Ne boš potrta, oslabljena, dušica, kak glad trpeči človek, ne nemirna, ne mirajoča, če h K^ristuši prideš, če spri-meš njegovo vero i se je držiš. Ta te okrepi, kak jed i pijača telo, te segreje i obrani proti mrzloti sveta, kak topla obleka pred mrazom. I če se trdno, močno, stalno poprimeš Jezusove vere, mir tvoj de stalen, blaženost tvoja de večna. To vupanje krščanskoga katoličanskoga človeka v tih najvekših nevolah i križah tak okrepi i za-dovoli, da ma več miril v suzdh, kak neverniki v svojem smehi. 12. Nedela. Zadovolnost pa, štero Jezušova vera da na tom sveti, se samo tistoga poprime, ki trpeti znš. Naše življenje je nemirno morje. Stalne sreče ne ga v njem rav-notak, kak ne stalnoga leta i protoletja, nego je tOdi spremenljiva jesen i mrtva zima. Če si dnes v radosti, pripravi se na joč; če pa jočeš, tolaži se, da bodeš se smejao. Jako tužen je bio eden krščenik. K.da so ga tolažili, je odgovoro, ka njegova žalost nikdar ne mine i nikd&r ne bode več veseli, Prigodilo se je pa, ka je dober Bog dolvzeo ž njega to pobitost i ga obsipao z velikim duševnim veseljom. I zdaj? Zdaj je pa totrdio: nikddrveč ne bom žalosten, nikdar ne. Njegov prednjek ga pa zavrne: Ne sinek, boš pali žalosten, v tom življenji se radost i žalost preminjavata, stalnosti nega tu. Bodimo zato pripravni na hudo, če smo v dobrom, na dobro, če smo v hiidom; te svet je spodoben naime k lestvici, po šteroj keliko klinov prestopimo gor, teliko moremo i dol. Filip, macedonski kralj, kda bi zvedo nekoč za tri srečne dogodke, šteri so ga doleteli, se je prestrašo i pravo: »Oj, jaz sem presrečen, to ne more dugo tak ostati.« Prav je meo. Na tom sveti duge sreče nišče ne more m«ti i če bi jo meo, meo bi to najvekšo nesrečo, Ar bi sliižo plačo toga sveta i ne večnoga, neskončno blaženoga nebeskoga. 13. Nedela. Latinski pregovor pravi, ka nepoznane reči ne moremo poželeti. Od česa nikdar nikaj ne sem čiio, do tis- toga ne, morem v sebi nikši.h lel gojiti. Gledajte, to je zrok, zakaj je tak malo ljudih dobrih, bogaboječih. Ne poznajo Boga, njegove liflbezni, njegove plače, zato pa ne služijo njemi, nego tistomi, kaj vidijo: ki svojemi teli po nečistosti, ki bleki i grli po nezmernosti, ki pa svojemi žepi po skoposti. Nesrečne, jaj, nedopovedljivo nesrečne duše so to, štere blato ljflbijo, ar je vidijo, naj-dragši zlat pa zavržejo, ar ga ne poznajo. Jokati se morem pri toj žalostnoj reči. I Ras ite vredno v ■ spoznanji Boga« (I. Kor. I. 10.) je pisao sv. Pavel Korinčanom i naklada nam ravnoto za dužnost sv. Maticerkev. Spoznajmo Boga, znajrno kakši je, te ne bo trebelo praviti, iščite ga, ar mo ga sami od sčbe nezmerno želeli, si z cele moči prizadevali, naj moremo v njegovo bližino priti i mo pripravni stokrat mreti na den, naj moremo to najvekšo lepoto ednok vživati. Želeš Boga viditi? Bodi čistoga srca. Bog se z srcom, z čistim srcom more samo gledati, kak mili Jezus pravi ^Blaženi so čistoga srca, ar oni bodo Boga gledali< (Mat. V. 8.) Nikdar ga pa ne boš želo viditi, Če ga ne poznaš. Spoznaš ga pa po njegovih delali, po njegovom razodenji, nazvoščenji.Na zemlji ne ga drugoga spoznanja. TQ se Bog ne da viditi od lica do lica i vživati v blaženstvi, kak v nebi. Tu ga samo posredno lehko vidimo, to je med njim i nami v sredi so njegova stvor-jenja, je njegovo nazveščenje kak edno gledalo, v šte-rom ga gledamo. Čem čistejše so naše oči, tem bole ga vidimo v ,tom gledali, v njegovih stvareh. Gučim od . duševnih očih, štere so te čiste, če nemajo greha na. sebi. Grešna dilša ma kalne oči, zato slabo vidi Boga. M U Z tf-". - ',/ O 15. Nedela. 1 R \j S ^ J _ ■ ■ i Neposredno gledanje Boga to je od lica do .Jica, dor bimo samo v nebi za najem. Te svet jecjšola, priprava;, v šteroj si moremo dobro oči ščistiti, z grtffigv,csp gjfimi za nebeško svatbo. Sveto pismo nam gledanje Boga pravi za vživanje.Nad- ' angel Rapbael je pravo naime Tobiji: »Vživani nevidno jestvino i pitvino, škrive se od ijiidth ne moreta viditi.« (Tob. XII. 19.) 1 Jezu; sam je tudi pravo* >To je žitek vekive-čen, naj spoznajo tebe, pravoga Boga, i koga si poslao, Jezusa Kristusa.« (Jan. XVII. 3.) Jestvina, pitvina, žitek diiše je gledanje Boga, njegovo spoznanje v nebi. To spoznanje Boga je neposredno, to je pri tom spoznanji ne trebe gledala, ka bi v njem Boga gledali, on sam bo naše gledalo, v njegovoj svetlosti mo gledali njegovo nepopisno lepoto i čutili■ v duši neskončni mir, kak sv. pismo veli: »V tvojo/ svetlosti bomo v idili svetlost* (Ps. 35, 10.) Razloček med dvojim spoznanjom se lepo da razložiti na te način. Dva človeka si pogučavata, da bi ra-diva poznala na te kraj morja ležeči del sveta: Europo. Eden ide po tom guči v trgovino i si kupi zemljevid, na šteroga so vse držele Europe narisane. Toga si pred sebe presfrč, dobro ga' prebrodi i se ž njega na pa- met navči vse dežele Europe, njihovo lego, njihove meje, vekša mesta i. t. d. Te drugi si pa reši edno karto na železniškom kolodvori, se vozi od postaje do postaje pa prehodi i preglčdne celo Europo. Ne istina, oba jo poznata? Ali njidva poznanje se jako loči. Te prvi jo pozna samo po zemljevidi, slabo, nepopolno, te drOgi pa po lastnoj poskušnji, popolno, očividno. Prvo spoznanje je posredno, to drugo neposredno. Takše je i človeče spoznanje gledoč na Boga. Na tom sveti ga moremo samo posredno spoznati sred njegovih stvorjefij i nazveščenj, v nebi pa neposredno, to je z glčdanjom njega samoga i ne sred kakše stv&ri. 16. Nedela. če Boga ne poznamo, ne moremo zadovolni biti, niti pobožno živeti. Pa kak bi tOdi zadovolen mogo biti lačen čl-ovek? Lačen jesti žele i vsikdar to premišlava, kak se more nasititi? Lačna duša je ravnotak. Nemirna je,, ar njoi fali jestvina. Želo ima po njej, njč pa nema. Odtod pride nemir, šteri človeka onesreči. Hrana duše je Bog, kak smo vidili. Toga če nema, omedleva sirotika i jako je nesrečna, najvekšega pomilovanja vredna. Ki 3oga ne pozna, je slepec. Slepec teloven pa ne vidi kaj je dobroga i lepoga na sveti, ravnotak ne duševen slepec, kaj je duhovna dobrota i lepota. Če ga nišče ne vodi, spadne, k cili ne pride, to najdragšo reč potlači teloven slepec, ravnotak ttidi duševen. Ki Boga ne pozna, nema tolažila, krepčila v nevolah življenja, nema vupania ne smrtnoj posteli, nema v grobi sna, nego samo obvup i strahoto. To je zrok teh vnogih samomorov v deneš-njem Časi. Nesrečni so tei ljudje, moliti moremo za njč, naj spoznajo te najdragši kinč, Boga. Nesrečni, najbole nesrečni so tei Ijiidjč, da tisto, kaj minč, gledajo, poznajo, dičrjo, čeravno je mantrd, večnoga Boga, šteri ma neskončno,,blaženost za nje, pa ne. Od teh pravi sv. AugustitT: »Nesrečen je človek, šteri vse pozna, tebe pa, o Bog, ne pozna. < Dečki, batrivnosti. Vam pravim to, dragi mladenci, ki ste bili že premagani od skušnjave nečistosti. Vam kričim, batrivnost. Ne spadnite nikdar v dvojnost, ne obvflpajte v tom boji. Ne mislite, ka bi po večkratnom spadaji bilo zobstom več proti stati, ka bi bilo zaman vsako orožje. Verite mi, ka.što ie batriven, pogumen in stanoviten v tom boji proti nečistosti, gotovo zmaga. ObvOpanje, v dvojnost kapanje je znamenje slabosti in zato tudi,strašne in gotove zgube. Istina je, vaši spadaji v te oduren greh so bili velika nesreča, nego IGbezen in smilenost boža sta ešče vekšivi, celo neskončnivi lastnosti našega Stvarnika. Vzdignite se zato in pravite kak nigda razsipni sin: Stanem, bom šo k oči in njemi povem ka sam preg-rešo. Da, ne mOdite se, nego ite k vretini toga smilenja, ite k sv. spovedi. Odkrijte brezi bojazni vse svoje rane, naj vam Kristusov namestnik more vlejati na nje zdravilni balzam. Potom vaša duše postane kak lepa golobica, črstva in lehka. Sama se vzdigne do nebeskoga raja, kje se milijono in milijono angelov veseli nad njov, pO rečeh samoga Jezuša, ki je pravo: »Povem vam, ka bo v nebesih veliko veselje .nad pokoro činečim grešnikom. « (Luk. 15, 7.) Gda ste pa opravili sv. spoved, pokleknite dol pred angelskim stolom. Tam vas čaka dober Paster, ki vas je dugo časa iskao. Ravno gda ste hodili po grešnih potah, gda ste blodili kak zgilblena ovca po traji ki prepadih, - m - gda ste iskali nasladnosti in napajali svoje nezadovoljivo telo s čemerom, šteroga ste meli za med, da, dragi mojir ravno v tistom časi je dober Paster h odo za vami, naj bi vas pripelao nazaj v svojo ovčarno... Zdaj ste najdeni.;. ste že tu... Angelje vas čakajo pri lepom zagrnjenom stoli. Ešče malo, par minut. .. cin, cin, cin ... ■ »Ovo Agnjec boži, ovo ki odjemleš grehe sveta... Gospod he sam vreden, ka bi stopo mod mojo streho, nego samo edno reč povej, in ozdravlena bo mojadii3a.< »Telo našega Gospoda Jezusa Kristusa naj občuva dušo tvojo na veke, amen« . .. * * Batrivnost, dečki! Zmaga je vaša. \{ak megla se razkadijo vse peklenske moči po dobro opravlenoj spovedi in po svetom obhajili. Šatan škripce z zobmi, si trga vlase, ar ste vi bili tak močni, ka ste njemi raztrgali mrežo. Vi ste se strgali z njegovih nesmilenih škramplov, kak se strga zmatrana ptičica iz škramplov orlovih. Vražji zapelivec pa ne spi. Ci je ednok premagani, potem išče vekše moči, pripravla močnejše mreže in napada z groznejšov silov. Ne mislite ne, ka bi vas dugo časa pusto pri miri. Neprestano bo hodo okoli vaš kak tuleči oroslan, iskajoč da, 'bi vas požro. On je vaš ne-prijatel in vi ga poznate. Tudi vam je znano v čem vas najraj skušnavle, kje vas največ napada. Ne dajte se, ka bi vas zgrabo! Ci bi se pa vse edno znalo zgoditi ka bi vas znova zadeo v svoje zanke, batrivnost! Ranjeni vojak na bojišči komaj čaka zdravnika, ki njemi rane zaveže, komaj čaka, ka bi ga odnesli v bolnišnico, daleč od sovražnika. Batrivnost dečki! Vi znate kje je dušni zdravnik, poznate kraj obvezovališča. Zato pa zopet k sv. spovedi, znova k oltarskomi svetstvi,- po toj poti popolnoma zmagate, popolnoma te. čisti,. • Vaš prijatel. - 2Sf - Podignjenje Srca Jezuiovoga na tron v družinah. To je edna nova, jako hasnovita pobožnost. Samo Jezusovo Srce jo je izmislilo. Stoji pa v tom, da se po določenom obredi podoba Srca Je-zušovoga na tron zdigne, koronuje v hišah, kak kral v svojem kraljestvi. Pomeni ta ceremonija, ka to hišo bo ravnalo Srce Jezusovo, haske pa rodi pobožnost neizmerno velike. Nešteti veliki grešniki, okorni prostozidarje amerikanski so se po toj pobožnosti povrnoli. Apoštol te pobožnosti je P. Mateo, eden mladi duhovnik iz Južne Amerike. Rojen je v Peruji, opravla pa \ svoje apostolsko, dOhovniško delo v ljudovladi Chile. Tu je pred par leti nevarno obetežo. Zdravniki so ga dol-povedali. On je pa meo veliko vupanje, da ozdravi, če se prikloni Srci Jezusovomi v tistoj cerkvi, kje se je prvič prikazalo. Napravo je zato dugo pot na Prancozko v Paray-le-Moniai, kde kak je v cerkev Srca Jezusovoga stopo, taki je ozdravo i čuo pozvanje od Srca Jezušo-voga, naj svoje življenje posveti toj pobožnosti, ka družin vlado, ravnanje Njemi da posvetiti. Po ozdravljenji se je povrno v Rim i tam proso sv. očo X. Pija za dovoljenje, ka sme svojo pobožnost širiti. Sv. oča so njemi pravili: »Ne samo4 da vam dovolim širjenje toga apoštolstva, nego zapovem vam to.« Zatem je šo nazaj v Ameriko i začeo svojo pobožnost širiti. Prehodo je z čudnim uspehom Ameriko gor do severne Canade. Zatem se je podao na Španjolsko. TO je pobožnost njegova celo kralevski dvor genola. Na Prancozko je prišeo zdaj med bojom. Cerkveni oblastniki so ga šteli zadržati, naj zdaj henja i samo po kon-Čanoj vojski začne predgati. Odgovoro njim je: »Je Noe po potopi delao barko?« — I širio je vlado Srca Jezu-šovoga po nevernom Prancozkom. Iz Prancozkoga se je podao na Nizozemsko ali v Hol.landijo. Tu, so njemi taki pravili, ne de tak gladko šlo, kak v južnih deželah, hol-landarje so malo premrzli zato; on je pa odgovoro, ka Jezušovo Srce z svojov ljubeznostjov vse narode obda; i začno je svoje apoštolstvo tu še z vekšim uspehom kak v južnih krajinah. Ešče protestanti so poslušali njegove predge i v Rotterdami ta najvekša dvorana mesta je prenatlačena bila z poslušalci. Z Hollandije se je podao v Rim, kje so ga sv. Oča Benedikt XV. na audien-čijo sprejeli i njemi naložili, naj drži duhovne vaje v Rimi za duhovnike, zatem pa širi po celoj Italiji sVojo pobožnost. Uspeh je nedopovedljivo veliki bio, ka so se njemi sami sveti oča čudili i apostola po njegovo] vrnitvi v Rim nazaj opitala po tistih sredstvih, z šterimi takšo moč ma dtiše na pobožen žitek genoti On njim je pa odgovoro/ka on nikšega sredstva ne rabi v te namen, dela vse Srce Jezušovo, šteroga je on samo škčr to je sredstvo. Srce Jezusovo guči po njem i te guč zarazumi vsaka duša, zato ka je te guč nej drugo kak ljubezen njegova. Nato so sveti očo pravili, ka je ta pobožnost »jako primerna našemi časi,« »je od božje previdnosti,« »je od samoga Boga to delo« i njemi je naročo, naj evangelij Srca Jezušovoga li glasi dale i po drugih deželah. Po tom naročili je prišo v Švicarsko, celo pre-hodo i geno jezere pa jezere na ljubezen do Srca Jezušovoga. Naša domovina ga čaka še; o da ga dugo ne bi bilo trbelo, ka bi se razširilo čem hitrej kraljestvo Srca Jezušovoga prinaš. Sv. Martin. Od sv. Martina pušpeka (škofa) piše sv. Maxim: *K diki našega svetoga i preblaženoga oče, Martina, kaj pridjati bi pomenilo njo pomenjšati.« Eden tih najv.ekših svetnikov bio, koga vredno hvaliti smo ne mogoči Sv. Bernard pravi od njega > Martin je bio posvet, šteri je goro i sveto.* Goro je v ljubezni do Boga i sveto je z svojim zgledom celomi sveti. Njegova smrt nam posvedoči kaj čisto to trditev. Že davno pred smrtjov je znao, kde pride ta, pravo je i zato svojim redovnim bratom: »razpad mojega tela se bliža.« I čeravno so se ga že lotile teškoče toga razpada, vendar sč je podao na pot, da bi popravo razkol, šteri je nastao v kondatenskoj pušpekijn Glejte posvet goreči, segrevajoči. Ljubezen njegova je odpravila razdor, pomirila sovraštvo, nastala je blažena mirovčina po nje-govom trudapunom, ljubeznivom prizadevanji. Šče se zdaj domo vrnoti, da mi v miri zaspao po narejenom miri. Ali dober Bog je nači dokončao. Hitro ga obleti smrtna slabost. Zazove zato svoje vučence i njim naznani, ka se on zača ločiti sveta. Tei pa na to žalostni postanejo, začajo na ves glas jokati i ga prositi, naj jih še ne ostavi rekoč: »Oča, zakaj nas ostaviš, ali komi nas zapuščene zročiš? Čredo tvojo napadnejo naime zgrabljivi vukovje.« Te reči osemdeset lčtnoga svetoga starčeka tak genejo, ka se ponudi na nadaljno trpljenje za zveličanje njihovih duš. Odgovori njim naime z mo-litvov: »Gospod, če sem potreben še za tvoje ljudstvo, ne odpovem se deli, naj bo tvoja vola.« Pred vrati nebeškimi kda so njemi angelje že proti, šli z zasliiženov koronov, kak velika svetlost, kak vroča svetlost je še te. se ponudili na trpljenje zavolo rešenja nemrtelnih duš! Ali dober Bog je te ponudbe že ne sprijao. Zadosta je včino njegov veren sluga že za njega, plača ga čaka zdaj samo. Več dni ga muči trešelka velika, ali on zato le moli i verostuje i vse to ležečki v pepeli i v spokornoj obleki. I kda so ga vuČeniki prosili, naj si konči na malo slame leže, je odgovoro: »Ne dostaja se, sinki moji, za krščenika nači vmreti kak v pepeli. Ce vam drugi zgled dam, zagrešim.« Roke proti nebi držeč i pogled v njo 2 kak zemlo, naj se ravna moja duša na svojo pot h Gospodi.« velika svetlost, kak vroča svetlost je to! Za-istino Kristusova je, ki je živo v njem, Kfistušova, ki je opreč je zmerom molo. Kda bi ga duhovniki tak ležati vidili, so njemi pravili, naj si na en kraj leže, ka si more malo odehnoti i beteg se vtišati. Pa njim je odgovoro: »Nehajte me, nehajte me, bratje, naj bole nebo gledam Sveti Martin. V Amiensi na Francozkom jase mladi vojak, Martin, v strašnoj zimi i sreča nagoga, od mraza dregetajočega siromaka. Smili se ujemi te, vreže z sablov na dvoje svoj plašč i z ednov polovinov ga pokrije. V noči po tom smiljenji se njemi prikaže Jezus v rokah z odrezanim plaščom pa njemi pravi: ,,Martin, ki se na krst samo še pripravlja, me je z tov oblekov odeo " za nas na križi mirajoč tiidi ne iskao polejšanja, ne, niti piknjice ne. Oh kak velika, prevelika ljubezen je to : v trpljenji ne iskati olejšanja? Se ne. zasramujemo pri toj svetlosti, če si zmislimo na svojo temo, v šteroj mrmramo ešče na male neprijetnosti, štere smo si pa vendar krvavo zaslužili z svojimi grehi. Hudi duh je prišo ob zadnjim ga tiidi še ednok pohajat i skiišavat. Ali kak ga svetnik ovara, njemi odločno pravi: »Kaj stojiš tu, krvava zverina? V meni nikaj greš-noga ne najdeš: v Abrahamovo krilo pridem.« Zatem je dušo piišto. More kaj bole svetiti, kak na smrtnoj vori v osemdesetom leti hudomi diihi naravnoč praviti, ka v njem ne najde greha? Velika goreča svetlost, štera da bi nam svetila, prosimo varstvo, obrambo toga velikoga svetnika. Prosimo svetoga Martina, koga rojstva šest-najset stoletnico zdaj obsliižavamo i bomo jo kleti do julija, prosimo ga dostakrat, naj nam sprosi od Jezu-šovoga Srca milost, ka mo se bojali ne samo velikoga, nego ešče toga najmenjšega greha. Ta bojazen je velika, nedopovedljivo velika milost; vredno je za njo leta dugo prositi z postom i miloščinov sv. Martina, naj jo samo zadobimo ednok. Sedemstoletnica porcijunkulskih odpustkov. Haski odpustkov. >Ne postanimo poželjivci prazne dike, da bi eden ovoga dražili, eden na driigoga nevoščeni bili.* (Gal. 5, 25.) Sveta Maticerkev na god vtisnjenja Jezušovih peterih sv. ran v telo sv. Frančiška, v svojih molitvah to prosi, »naj se naša srca na ljubezen vužgejo v sveti že zmrzavajočem; naj vsikdar nosimo svoj križ i vreden sad pokore rodimo.« Glejte, to je posluhnenje opomina sv-Pavla apoštola, naj prazne dike ne poželemo. Na ljube- žen do Boga se vužgati, vsikdar križ nositi i vreden sad pokore roditi, to je poželenje i iskanje nej prazne, nego pune dike za krščenika vsakoga, tembole pa za ednoga tretjerednika. To diko ki išče, ne postane poželjivec prazne dike, pri šteroj se nahaja svaja i nevoščenost. Pri iskanji pune dike se ne najde ta grehota. Aii ste Čiili gda sveta, ka bi se zato zbili, svadili, eden na ovoga mrzili, eden ovomi nevoščeni bili, ka je eden, od driigoga šteo Boga bole ljubiti, več trpeti, vekšo pokoro delati? Ne jeli. Že za mira volo zato, šteroga trpljenje da, bi je dužni bili močno ošepnoti, keliko bole pa za dike volo, štero nam spravi. Jaz vam zdaj namenim od ednoga ščista maloga trpljenja pisati, štero nam pa vendar neizmerno veliki hasek na zemlji i diko v nebi obrodi. Gu-čao bom vam od tistoga trpljenja, štero je potrebno k zadobljenji odpustkov i od haskov teih. Sv. Frančišek, ki si nam sproso velike porcijunkulske oepiistke, sprosi nam moč od Brezmadežne Deve, ka mo se mogli teih i drO-gih odptistkov v vseh mogočih prilikah vdeležiti. Pred bi vam razložo namenjeni predmet, dovolite, da se spomenem začetka porcijunkulskih odpustkov. Letos je naime 700 let, ka je te velikanske odpustke sv. Frančišek sproso Matecerkvi. Pred 700 leti edno noč meseca oktobra je sv. Frančišek vrelo proso Boga za povrnenje grešnikov. Med molitvov se njemi prikaže angeo Gospodov pa njemi pravi, naj ide v cerkev Marije, kraljice angelov, štera se za porcijunkulo zovč, tam ga čaka ljubljeni Jezus z svojov prečistov Materjov i z šeregom angelov. Frančišek boga i najde v cerkvi vse tak, kak njemi je angel povedao. Od velike slave i dike nebeščanov prevzet na tla spadne i ne vupa gledati prikazni. Ali dober Jezus ga osrči i njemi pravi, naj se ne boji, nego naj ga prosi, kaj hoče, vse dobi. Na to Jezušovo reč je te sproso sv. Frančišek popolen odpustek, šteri se porcijunkulski zove zato, ka je v porcijunkulskoj cerkvi sprošen. Na Jezušovo reč ga je III. Honorij rimski papa potrdo i dobi se dnesden v vsakoi franciškanskoj cerkvi i tudi v driigoj, v šteroj je III. red ustanovljen. Dobi se zato črensovskoj, sebeštjanskoj, gračkoj tudi. Za potrditev, ka je zaistino od dobroga Jezuša to delo, je On dve čudi včino. Prva je ta. Po dobljenom odpustki se je hudi duh prikazao sv. Frančiški i ga začo nagovarjati, naj se ne trapi i pokori teliko, da je ešče mladi človek i ga je na nečistost skušavao. Sv. Frančišek pa na prvo reč sktišavca sleče haljo i se vrže v brezlist-nati ščipkov grm, šteri je raseo poleg samostana, — bila je naime že zima, — pa se tečas vala po njem, dokeč ves krvavi ne postane i nečisto poželenje ne po-tere. Na to junaško zmago je suhi grm naednok prec-veo; obrodo je bele i rudeče rože v spomin ljubezni do Boga i čistoče. Te rože je neseo v dokaž bože prikazni sv. oči v Rim sv. Frančišek, šteri je zdaj določo, kak je Kristus sam'pravo, naj se odpustek porcijunkulski aug. l.-ga začne. Ta druga čuda se je pa teda zgodila, kda je sv. Frančišek te odpustek razglaso. On ga je razglaso, kak ga je dobo, na vse čase, to ie ka vala do sodnje-ga dneva; sedem piišpekov pa, ki so se vdeleželi slovesnosti razglašenja, so šteli samo na ništerna leta razglasiti te odpustek. I glejte, kak na predganico prido, proti svojemi nekanenji vsi edno naznanijo, to, ka popolni odpustki porcijunkulski na vse čase valajo. Teliko v spomin porcijunkulskomi odpustki. Zdaj pa glejmo, kaj zahtevajo odpustki i kaj nam hasnijo. Povejte meni, morete vi sunce očrbniti? Ne jeli? Ali svetlost njegovo že morete. Obesite jeli zaveso, zagrinjalo ta, kam sija, pa so njegovi traki že očrbinjeni. Ne more polna svetlost da vas. Ravnotak smo mi do Boga. Boga samoga ne moremo v njegovom bitji, v njegovoj nes-končnoj naravi, naturi poškodtivati, moremo ga pa v njegovoj diki, štera se neskončno vnogo milijonkrat bole razleva na naše duše, kak sunčevni traki na zemljo. To božjo diko očrbinimo, oskrunimo kelikokrat zavesimo, zag-rinemo svoje srce pred miloščov božjov, da ne more v nje. To se zgodi po grehi. Glejte en zgled. Bog nam je dao zapoved 6.: ne nečistuj! Ki jo zdrži, Boga odiči. Milijoni i trilijoni nebeških prebivalcov se radujejo v nebi, ka je ta duša nečistoga duha zlagala i dičijo dobroga Boga na večne čase zato, ka njoj je pomago zmagati. Ena druga duša privoli v nečisto skušnjavo, nesramno misli, guči. Milijoni i trilijoni prekletih v pekli besno tulijo, ka je božja zapoved prelomljena i so dobili novo pajdašico, novoga pajdaša. Ta radost hudih duhov je črbina božje dike pri tebi, ki si za grešo. I poleg navuka sv. Materecerkvi vsaki greh, če je samo tak mali kak makovo zrno, dvojo črbino napravi na božjoj diki, štera oboja se more popraviti, izbrusiti, če ščemo v nebo priti. V nebo tečas ne pustijo nikoga, dokeč se obe črbini na božjoj diki narejeni popolnoma ne izbrusita. Iz tidveh črbin prva se zave zadužek greha, druga pa zadužek kazni ali kaštige. Zdaj te poslušajte ! Sv. Maticerkev za krivovernika ma tistoga, ga z svojega zveličavnoga krila dolvrže, ki bi trdioj ka se z grehom kaštiga tudi vsikdar odpusti. Na trien-tinskom občinskom zbori v 14. seji v 12. zakoni to predstavi vsem nam za vervanje, ka po odptišČenom grehi navadno ostane še kaštiga gor, štera se more dolslOžiti. To teliko pomeni, ka kda ti, duša draga, se vračaš od spovednice z mirnim srcom vkraj, si samo edno črbino izbrusila, plačala si samo zadužek greha; zadužek kaštig ti je ešče gorostao. Bog ti je odpusto greh, če si se dobro spovedao, či si meo istinski volo se pobolšati, odpusto ti :e greh popolnoma, to je z peklom vred, da smrten greh pa pekel sta vkupzraščeniva, eden poleg ovoga se ne more odpustiti, nego samo oba naednok. Ali druga črbina je ostala še; kaštige časne, to je toga sveta i vic ali purgatoriuma so nej ostale pri spovednici kak pekel i grehi, nego sprevajajo te kamkoli se podavaš. I naj ne zaničuješ teh kaštig, ti samo teliko pošepetnem, ka pravičen Bog, kak nam razodenje svetnikov naznanja, za eden mali greh že naveže na dušo 50—60 letno ognjeno vozo v vicah. Teliko mi pa zato li dovolite, jeli, ka ste v vašem življenji več malih grehov včinoli kak ednoga? Od velikih ne bom gučao. Čitem na vaših obrazah: oj da bi samo ednoga maloga včino ali včinila, bi dobro bilo, ve vsaki den jih več včinim! Uboge, pomiliivanja vredne duše, te te se-pa na slotine let mogle v ognji čistiti pred v nebo pridete. Se ne bojite ognja? Ste ga tak poljubile? Lehko se vadite že naprej, kak te ga prenašale na drugom sveti, pa si morebet že zdaj tu na zemlji roke vsaki den na kratko pol vuro v njega polagate? Sirotike! Še šibice goreče ne morete v prgišči zdržati, ne ka bi roko, ali nogo mogle v ognji. Zato pa dvojni zrok mam se bojati za vas, da te še dugo, dugo po smrti trpele v ognji, več stolet, ka morebit že tiste cerkvi ne de, kje ste navuke poslušale, šteri so vas na pokoro zvali a ne ste jih posluhnole. Ali pridem vam na pomoč. Ponudim vam ščista malo trpljenje i veliko plačo za nje. Pretrpite radovolno, popolno tisto, kaj Maticerkev zahteva za zadobijenje odpustkov. 1 kaj je to? 1. Mejte volo ostaviti iz srca vse grehe, še te najmenjše i 2. opravite tiste predpise, štere Maticerkev nalaga za zadobijenje odpustkov. Maticerkev pa ščista malo predpisuje, včasi spoved i obhajilo pa 5 očanašov i 5 zdravimarj v namen sv. oče zmoliti, i to največkrat, ali cerkev pohoditi, Svetstvo sprevodih i drugo spodobnoga; vse male reči! To vči-,nite verno, to pretrpite konci pobožno i mejte volo ne nikaj grešiti, nej malo, ne veliko, pa ste zadobili popolen . odpustek, odpusto vam je Bog vse kaštige, štere bi mogli na tom sveti ali na ovom v purgatoriumi prestati. Ta druga črbina je z njim izbriišena, zadužek kazni, kaštige fe rešen. Moj Bog, kak veliko je dobljeno po tnalom trpljenji! Znate, kaj vam je dano po popolnam odpustki? Kraljestvo. V tistom hipi, kak zadobite popolne odpustke, je vaše najlepše, večno, neskončno odičeno nebeško kra-lestvo. Ne de vaše, nego je že vaše. Če oči zatisnete i dušo pustite, brez vsega trpljenja začnete svoje večno, radostno kraljuvanje. Ne de stotine let ognjene voze, ne, niti en hipek nej, nego neposredno večno blaženstvo. Ve znate jeli, ka je Jezus obečao v svojoj predgi na gori (Mataj V.) ka naše bo kraljestvo, če mo siromaki v diihi, se pokorili, preganjanje trpeli, kraljestvo pa samo kra-lovje majo. Kralovje mo zato vsi, >so/ierbaši Kristušovi*, (Rim. VIII. 17.) kak pravi sv. Pavel apoštol. I jaz vam več povem, kralovje i sodediči Kristušovi ste že postali te, kda ste samo eden popolen odpustek zadobili. Človek je slab. Sv. Pismo pravi, (Preg. 24, 16.) ka še pravičen spadne sedemkrat na den v skušnjavah ne da bi oblegeo po njih, to je samo v male grehe privoli; spadnemo mi slabi zato tembole. Zatogavolo pa si vsaki den znova zapremo pred sebom nebo i odpremo mnogoletno ognjeno vozo. Kaj stoga shaja ? To, ka smo se dužni skrbeti za popolne odpustke kem večkrat. Povem za edne. Poznate družbo Marijine 7-re radosti? Ta vam vsako nedelo ponudi priliko na zadobitev popolnoga odpustka še brez spovedi i obhajila jedino po opravljanji radost-noga sv. Čisla. Se ga bojite tretjeredniki ? Te še duže raj meli trpljenje v vicah, kak rešenje ž njega? Te še duže samo po imeni pokorniki ne pa po življenji ? Ne je vreden voditelstva tretjerednik, če je nej zednim tudi kotriga, goreča kotriga družbe Marijine 7-re radosti. Kak je na pol kiihana i na pol surova reč ne za vživanje, ravnotak na pol pobožna i na pol posvetna oseba ne za sveti pokorni 3. red. O da bi ta reč donela tak močno, tak glasno, tak sladko do vaših src, ka zavolo rešenja iz več stoletnoga ognja vic i zavoto hitroga zadobljenja nebeške dike bi se vsi pridružili ranjenom i sv. Frančiški po njem Radostnoj Materi Mariji i po njej k Jezusi. Nezmernost. — Kak se je rešimo? „ Ne žive samo z kruha človek, nego od vsake reči, štera pride z viist Božih." (Mat. IV. 4.) Je duševna hrana tudi. Meseni, požeresti, pijani človek je ne pozna. Te telo gleda samo, duše ne vidi. Fdno oko ma samo odprto, z drugim žmi. Razum i volo je podredo poželivosti, ta ga vodi in on slepo hodi za njov. Vživati, to je njegov cil i namen, driigoga ne pozna na sveti. Nesrečni so tei ljudje, pa keliko jih -je. Krmijo se, naj do vražje bolšo pečenko meli ž njih, napajajo se, naj more kem več smudja zrasti na dni njuve vlažne duše i naj jo more kem več nesnage grehov oblaziti. Oblosunec i pijanec cele črede grehov paseta na svojoj dOši. Bi pravo zgled? Zmislite si na tiste krčmo pohajajoče ftice, štere v vsakoj fari okoli lečejo pa te vidili živo podobo nečistosti, pijanosti, oblosunosti, nepokor-nosti, trdokornosti i ešče cele čete drugih grehov. V jelo i pilo zakopana duša je rodna, rodi vsaki den, vsako vfir.o, vsako minuto brezštevilne grehe. Vživanji vdana dtiša ne pozna svetoga. Zato je Jezuš pravo, „Ne mečite svojega džiindža pred svinje." (Mat. VII. 6.) Kak svinja ne ve razločiti blata od džundža i rova v obojem, ravnotak ne ve razločiti človek, komi je gut i blek jedini predmet njegovih žel, sveto mesto od krčmenoga dima. Pijančevanji, tepešiji, kartanji, bitji, grdim gučam vajeni ljudje, kaj vse pa z nezmernoga poželenja i vživanja jela i pila shaja, ne vejo razločiti i presoditi, ka je cerkev ne krčma i prostor okoli cerkve ne dvor krčmeni. Zato se ne ve eden ne premali del toga naroda v cerkvi obnašati, kak se dostaja Bože hiše, i zato okoli cerkvi samo voglari, drče, kadi, ali od nje v krčmo vujde, kda je sv. meša, predga ali večernice, ar ne ve, kaj je duševna hrana, ar v cerkvi ne ga za telo jela i pila. Naj mi, dragi či-tatelje v neredno vživanje jela i pila ne privolimo i tak neštetim greham poti ne napravimo v svojo dušo, premislimo si z pomočjov Jezušovoga Srca, štero v ol-tarskom. Svestvi med nami prebiva, 1) kaj je nezmernost v jestvini i pitvini i 2) kak se je moremo rešiti ? Kaj tretjeredniki v vodili majo zapovedano, da. so naime dužni biti zmerni v jeli i pili, to. ma vsaki kršče-nik zabranjeno po Kristušovom navuki, šteri lakomnost za greh imenuje i jo med glavne grehe šte. Kaj je te nezmernost v jeli i pili ali lakomnost? Kda pregrešim jaz ž njov? Nezmeren je tisti, ki več je ali pije, kak njemi potrebno. To je prvi pregrešek proti zmernosti. >Jaj vam, ki se presitite* (Luk. VI. 25.) [pravi g. Jezus Kristuš. Ne živemo zato, naj jemo, nego zato jemo, naj živemo. Cil, namen jela i pila je ne drugi, kak jedino te, naj moremo v žitki ostati i svoje dužnosti verno spuniti. K' zato več je, kak njemi potrebno k oh-ranjenji žitka i več pije, greši. »Nebeško kralestvo je ne jestvina i pitvina (Rim. XIV. 17.) prdvi sam Gospod. Do guta se najesti i napiti — je samo tistim nebeško . kni-lestvo, šterim je voj evangelski bogatin vživajoči, od šteroga gospod Jezus Kristuš pravi, »Ka je v pekel priča.* (Luk. VI. 25.) Dragi krščenik, če ti zato več ješ i piješ, kak ti je potrebno, naj ostaneš živ i zdrav, če ješ ali piješ takše, kaj ti zdravji škodi, greh včiniš. Navadne dni se te gre redkokda pripeti, vsikdar pa, kda se kaj bolšega spravla. Gostuvanja brez poprek smrtnih grehov ne najti. Cehski računov, pokapanja, mlatibe ali drugoga dela, kda se kaj več i bolše na stol nosi, tudi vnogokrat nt!]'. Moj Bog, kak strašna odgovornost za tiste, ki na te grehe prilike ddvajo! Mledoženec i mladožena narahnjeniva z Jezušovim telom i oblagodarjena z božim blagoslovom potrebujeta pomoč, ka ta znala svojo veliko, preveliko naloga hišnoga zakona verno i sveto spuniti; — pokojnoga duša, šteroga telo je še tu razprestreto ali • pa zdaj v grob položeno, krvavo potrebuje našo pomoč z žgočem ognji v vicah; — novorojeno dete ravnotak po sv. Krsti, naj nedužnosti ne zgubi, — pa vendar ka se zgodi? Ne podpirajo morebit voglov teh hiš pijanci i oblositnci, šteri m je hfldo gratalo zavolo nezmernoga jela ali pila ali obojega i se ne razširja lehko ztem smrten greh okoli tč nesrečne hiže, šteri prežene Boga od nje? Nesrečni, jezerokrat nesrečni vi, ki v krčmi začnete svoje življenje i tam je tudi dokončate, kim je jelo i pilo Bog, ki dete od krsta v krčmo nesete i žalost za pokojnim v jelo i pilo zadušite! Ne vete, ka je krinina, trobina poganska navada, krivo djanje, štero pokojnomi ne olejša trplenja, vam je pa povekša, ki jo držite! Ne ga te že zdaj pra-voga krščenika, ki bi za nebeško plačo sprevajao mrtve, kak sv. Tobija, kak stari krščeniki, kak drugi farniki i ne za jelo i pilo? Ne vete, ka je mrtve pokapati telovno djanje smilenosti. štero Bog plača, pri siromaki še bole, kak pri bogatci! Pa bi mi zajeli i zapili tO plačo? Plačajte pokopiča i njegove pomočnike vo z penezi, z jelom i pilom pa henjajte gor pri mrtvecah. Vnoga hiša, kde mrtvec leži, je prava jama razbojnikov. Kartajo pri mrtveci, kunejo, nesramno gučijo, norčujejo i vse to zato, ar je vleče dobro piti i jesti, štero tam dobijo. Ne spoznate i ne previdite, da ste še poganje, čersvao ste krščeni, ar ne živete Kristušovo, nego pogansko življenje? To nači more biti. Neba naj vas vleče, njeni duh, njeni kruli, Kristus je te, — tam v oltari ga mate; toga radi vži-vajte, pa nezmernost posehne v vaših srcah. Nezmeren je v jeli i pili i greši nadale tisti, ki je paroven. To je tisti, ki z silov, naglo je i pijč, ki cila na kupico, kak jastreb na ptičico i kak se pravi >na edno duško jo sprazni.« Ki vse trepeče, kda vidi jesti na stoli, se ne vtegne niti prav prekrižiti, njemi oči le po hrani hodijo, tei so krivci obdriigim nezmernosti i zovemo je za parovnjdke. Ne mislimo si, dragi krščeniki, ka smo mi ščista brez falinge v toj reči. Ne ga med nami ni ed-noga, jaz sem tudi ne izvzeti, ki to pišem, ka ne bi proti zmernosti kaj .zagrešili. Samo si dušnovest dobro pregled-nimo, že v pamet vzememo, oj kelikokrat smo jeli ali pili več, kak nam je trbelo ali kelikokrat parovno.— Če lačen ali žejen postaneš, kaj delaš? Jeli ideš v kišto po kriih, v kamro po kaj bolšega, k ročki ali v pivnico, kda li začutiš kakši opomin želodca. Jeli tak delate. V zobe si denete vsako drugo v5ro gotovo kaj, gutnete pa že vsako voro kaj. Vidite, to je nezmernost, to je grešna parovnost. Je ne Bog časa za jesti i piti odločo? Pri stvari ga znaš obdržati, štera nema duše, prisebi, duši na ha-sek, nej? Ne zgučavaj se yu: slab sem. Ravno zato si slab, ka predosta ješ i piješ, prekreda si okladeš telo, te pane more voziti. Zajtrk, obed, večerja, to so trijč mdli ali Časi za jesti. Zviinteh treh časov deca, betežnik, starec, slab ali teško delo opravlajoči, potnik naj si vzeme še jesti i piti, pač tisti, ki pravi zrok ma k tomi drugi, pa nej če nešče, ka bi ga Bog zavoio parovnosti sodo. K trem malom pa vzemimo teliko, keliko nam je potrebno za zdravje i moč. Najejmo i napijmo se pošteno. Eden menje potrebuje, drugi več, keliko komi trebe naj zav-žije zato ka Bog žele. Jesti je ne sramota, nego duž-nost. Jezus je tiidi jo ino pio pa ešče na gostiivanji je bio. Mi si včasi tudi smemo kaj bolšega voščiti, nego proti zmernosti ne smemo grešiti poleg zgleda Jezusovoga. Proti zmernosti zagreši končno tisti, ki si zbira v jestvini. Navadno tak pravimo, ka rova v njej. Ka je to greh, nam sv. pismo svedoči. V Mojzesovoj knigi čitemo naime, ka je Bog osmrto tiste, ki so z manov ne bili zadovolni, nego so meso poželeli. Ka za pomočkov je proti nezmernosti. Če neščemo v nezmernost privoliti, prvi pripomoček je molitev. Zato molimo pred jelom i pilom. Jaz sem vam nikda drugo tudf priporačao v teh listah. Duhovno čtenje. J <5 kje hiša, v šteroj bi se duša konči z pet minut trpečim dobrim Čtenjom okrepila, ka v nezmernost ne bi privolila? Ne vete čteti? Nemate dobrih knig? Ali vas je sram na Boga misliti? Pa morete pri jeli i pili tudi, ar nam sam Bog pravi: >Ali jete, ali pijete, vse Bogi na čast delajte* (I. Kor. X. 31.) Čitete kaj dobroga, pet minut ni koga ne buje i v teh petih minutah se vam duša napuni z nedopovedlji-vov močjov. Tistomi pa, ki je posebno nagnjen na nezmernost, prepora"am duhovno obhajilo. »Jezus, hodi k meni i ostani prtmeni, jaz tvoj eščem biti«, — to naj zdehne parknit pa ogenj nezmernosti hajdi potihne v njem. Bogi na čast jesti i piti, znate, kaj to pomeni? Zato jesti, ar Bog žele od vas, naj se okrepite na.spun-javanje svojih dužnosti. Tak, z toga namena če k stoli sedete, z dvojim dobičkom stanete od njega: nahranili ste si telo i Bog vam v nebi plača, ka ste njemi na čast jeli. Vidite, kak lehko je v nebo priti, ešče za jesti i piti si jo služimo. Parovnost si pa naj ležej tak obladamo, ka si močno bomo prizadevali, oblubili, ka zviin treh časov, zajtrka, obeda i večerje brez istinske potrebe ne mo jeli i pili pa kelikokrat bi proti toj oblubi zagrešili, tolikokrat si za pokoro post v jeli i pili naložimo. Z Božov pomočiov de šlo i si naturo premagamo. Greh pre-birce v jeli i pili pa obladamo tak, ka si zmislimo na vnoge siromake, ki niti kruha nemajo, pa je tiste ravno-tak stvoro Bog kak nas, za nas ne nači mro, kak za njč pa so od nds vnogi svetejši i bolši, zato pa bomo zadovolni s tistim, kaj se pred nas dene, ne bomo sklede obračali, prek driigoga segali, nego z lubdzni do Jezuša, ki je za nas gladio, bomo popolnoma zedovoljni. Drevo veliko se ne da vugnoti. Odrašenoga dečka i deklo že kesno včiš na zmernost. Zato pri deci začni dragi stariš; ne davaj njemi ne vsako reč jesti i piti. Za Jezušeka dejte zatrpi, — njeni pravi i tak je vči na red. Naj ne čiije od tebe, ka je jelo, pilo, krčma neba, nego • zatajuvanje, kak Jezus pravi: »/<7 šče za menov iti, naj se zataji^ (Mat. XVI. 24.) to je, zatajite se, jejte redno i v rednom časi pa zadovolni i včite deco tudi tak, pa Jezuš vaš i njuv bo. Srečna smrt se ne da zaslužiti, mora se sprositi. > Če boš pravičnoga oppminjao, da naj pravični ne greši i on ne bo grešio; bo zaistino živo, ar si ga opominao in ti si rešo svojo diišo..« (Ezeh. III. 21.) Te reči božie povedane sv. Ezehieli proroki, slišijo vsakomi duhovniki. Zapoved so za vsakoga tak, kak tolažba. Tudi jaz nevreden sluga Jezušov je ščem spuniti i se z obečanov tolažbov napuniti. Rad bi meo v teh groznih dnevah to sladko tolažilo: ka sem rešo svoio dušo, kda sem pravične opominao, naj ne grešije i oni so me bogali. Vam namenim naznanjati, pravične, v milosti božjoj živoče dttše, božje reči, sveti reči, reči, vzete iz premilostivnoga Srca Jezušovoga, štere kda bodete nasleduvale, si spravite najvekši dar nasveti, »ne te grešile in te živele,« to je spravite si stanovitnost v dobrom, aH srečno zadnjo viiro. Opomin moj de šo k vam, ne da bi vas dramo; ne, ve ve živete božje življenje, nego da bi vas ravnao na tisto pot, po šteroj jedino je mogoče do nebeški vrat priti, da bi vas rešo zapletk, štere vam peklenšček nalečuje, ne da bi vc to ovarale, i štere vnoge prie svete duše tak smetejo, ka spadnejo i nikdar več ne stanejo. Gučao vam bom od stanovitnosti, 1) kaj je? 2) če si je morete zaslužiti? 3) kaj naj včinite, dajo zadobite? Marija, radostna mati, blagoslovi moje reči, ka mnogo duš k tebi pripelajo, štere pri tebi srečno zadnjo viiro zadobijo. Kaj je stanovitnost ? » Veliki dar stanovitnosti,« kak ga maticerkev imenuje, je dobrota božja ali dobrovolna pomoč božja, štera napravi, ka človek v stani posvečujoče milošče vmerje. K tomi dari je troje potrebno, ali bole rečeno, iz treh darov stoji te eden: 1. da se človek more v vsakoj priliki greha ognoti; 2. ka človek more/ stanovitno vse zapovedi obdržati, i 3. ka človek te merje, kda je to dvoje spuno. Vsako skiišavanje premagati, ka smrtno ne zagrešimo, vsako zapoved zdržati, ka smrtnoga greha ne včinimo i tak te vmreti, to ie stanovitnost v dobrom. Sto nema toga dara, kda vmerje, je stalno, ka se večno pogubi. Te veliki dar stanovitnosti, šteroga na kratci za srečno smrt zovemo, se naime ne da zaslužiti. Posebna milost, pomoč božja ga samo more dati i to posebno milost božjo nišče na sveti ne more zaslužiti. Nišče ne more tak velikoga dela doprinesti, ka bi dober Bog njemi-du-žen bio za plačo srečno smrt dati. Poslušajte navuk Ma-tercerkvi danoga na trientinskom občinskom zbori. Glasi se tak: >Če bi sto pravo, ka pravičen človek brez posebne božje pomoči v dobljenoj pravičnosti more stanoviten ostati, naj prekleti bo« (Can. 22, s. 6.) To je, če se jaz spovem i očistim smrtnih grehov, ne morem se do smrti drugih smrtnih grehov ognoti, če mi Bog posebne milosti k tomi ne da. Pravim posebne milosti. Navadne, štere Bog dava, ne zadostujejo k tomi, nateliko smo mi slabi. Dokeč ne-mam te posebne milosti, tečas nemam srečne smrti, te-čas je stalno, da se pagubim. Šteri iz med nas pa vupa trditi, da on že m a to posebno miloščo? —- Dober Bog etak pravi pri sV. Jeremiji proroki: »Svoj strah dam v njihovo srce, naj ne odstopijo on mene. « (Jer. 22, 40.) Te strah je tista posebna milost stanovitnosti. Sferi pa ma tisti strah že, ka njemi je ne mogoče več grešiti i zapovedi prelomiti? Slabe dušice! Dnes objočete spadaj, viitro že globše se pogrozite še v malih skušnjavah! Ka pa če bi velike prišle nad vas? Mali zrok zadostuje, ka po nedelaj mešo zamudite i stem smrtno zagrešite, ka se zapojite, svadite pa znova smrten greh včinite vnogi, ki ste se že na popolno pot podali! Kaj bom pa gučao te od onih, ki so greha vajeni, kak ništerne stvari blata? Svedoči to vse, žalostno, žalibog, to svedoči* ka nemarno še niti pravični, — grešniki pa tak ne tistoga strahu, šteri bi nas od grehov smrtnih za vsikdar odvračiivao, nemarno še milošče srečne smrti, gotovo je zato, tak gotovo, kak je Bog v nebi, da se pogiibimo, če si ne spravimo te milošče posebne za srečno smrt. .Zaslužiti si pa to miloščo nišče nemore. Tč plače je Bog nikdar ne obečao. Nasprotno nas opominja po sv. Pavli apoštoli t Ki misli, da stoji, naj pazi, da ne spadne < (I. Cor. X. 12.) i »Z strahom i s strepetom obdelavajte svoje zveliča nje.« (Philip. II. 12.) Če se pa milošča srečne smrti ne da zaslužiti, po čem so jo te dobili svetniki i vsi zveličani?' Sprosili so si jo. Sv. Augustin pravi, ka se z poniznov prošnjov zasliizi. (De dono pers. C. 6. n. 10.) Jezus Kristus pravi t Ki stanoviten ostane dokorica, on se zveliča< (Mat. X. 22.) V čem pa naj bo stanoviten? Poslušajte, poslušajte Gospodovo reč, ta vam pove: »Pred smrtjov tvojov delaj pravico, (Ecdi. XIV. 17.) pride noč. kda več nišče ne de mogo delati,< (Jan. IX. 4.) i >Brez henjanja molite«' (Les. V. 17.) To so reči božje. Dobro delo i dobra molitev naj je stanovitna, te pride milošča srečne smrti, ovak ne, nikdar ne. Prisego lehko na sebe i na vas, vi na sebe i na mene doldenete, ka se stalno pogiibimo, ka zaistino mo z prekletimi tulili ria veke v pekli, če si ne sprosimo z dobimi deli i molitvami milosti posebne za srečno smrt. To je božji na-vuk. Tu nam niti Bog ne more pomagati. Večno je to. Večno, večno, vekomaj večno. Pomagati si moreš zato ti sam krščenik, ti sama pobožna duša. Sprosi si tak to milost! Pobožnim dušam govorim, štere neso v smrtnom grehi, da ki je v smrtnom grehi, si ne more te milošče sprositi; tisto naime, česa nega, se ne more povekšati, tam se začeti more. Cirešnik si prle more miloščo pos-večiijočo spraviti po dobroj spovedi, more se pobolšati, samo tak si more samo miloščo povekšati, samo tak si more miloščo srečne smrti sprositi. Kaj dobroga bi pa ve duše delale i kaj bi molile, da bi zadobile stanovitnost, srečno smrt? Na oboje odgovorim z rečmi svetoga pisma: »Ki mene najde, najde življenje i dobi zveličan je od Gospoda« (Preg.- 8, 35.) pravi od božje Modrosti, štera se je včlovečila v Bi. D. Mariji. Ta zveličanje, večni žitek davajoča Modrost je Marijina vekomaj. K> zato Marijo najde, kak razlaga mati-cerkev, najde to Modrost, Sina božjega i ž njim srečno smrt, štera v žitek večni pela. Vsaka milost naime, kak včijo sv. očaki, skoz Marijinih rok pride k nam, milošča srečne smrti zato tudi. Slišajmo samo reči sv. Bernarda, ki pravi: >Bog nešče, da .bi mi kaj tneli, kaj ne bi skoz Marijinih rok prišlo,« jo zove za >delivko darov i njoj veli: >Koga ščeš, zveličaš: od koga pa obrneš svoj obraz, se po-giibi« (Ps. Virg.) Če ščemo zato posebno miloščo srečno smrti zadobiti, moremo brez henjanja tak moliti, ka mo stem Marijo častili, tak jo častiti, do mo jo mogli najti. Marijo najti! Kje i kak te jo iskali, da jo najdete? More mati biti brez deteta? Ne jeli. Pri deteti, pri Jezuši jo zato iščite, tam jo najdete. Znate, kaj je Jezus tistim pravo, ki so njemi naznanili, ka ga mati išče ? Poslušajte to! t In je roko stegno na svoje vučenike rekoč: Glejte, moja mati« (Mat. 12, 49.) Vučenike zove za svojo mater, ar 3 SO oni njegov navuk to je njega samoga glasili. Njegov navuk to je njega samoga, poslušati verno, pomeni zato najti Marijo, štera ga je od vseh svetnikov bole poznala i bole verno tudi nasledtivala. Tak častite zato Marijo, te jo najdete. Stalno molite njej ne čast i poslušajte po nie-nom zgledi Jezušov navuk pa ga nasledujte — i najšli ste Marijo, srečno smrt pa večni žitek ponjej. Nadale bodite stanovitno smileni. Sv. pismo v neštetih mestah pravi, ka smilenost smilenje rodi. 40. Psalm pa naravnoč pravi, ka je blaženi, šteri se smiltije ubo-gomi, ar ga Bog zato reši hudi deri i njemi da pomoč na posteli njegove bolečine. Te hudi den je smrti den, toga dobi rešenje i pomoč, ki je smileni bio. Zato pravi tudi sv. Hieronim: »ne pomnim, da bi kje čteo, da je što nesrečno turo, ki je rad opravlao dela smilenosti« (Ep. ad. Nep.) Zato je zvao tudi so Vincenc Pavlanski smilenost za vrastvo proti strahi smrtnomi. Oboje, stanovitno češčenie Marijino po poslušanji i naslediivanji Jezusovih navukov i smilenost, to najvekšo smilenost,spuniava kotriga Marijine sedmčre radosti. Vsako nedelo posluša iz katekizma dvoji navuk Jezušov, se ravna celi tjeden po njem, časti po molitvi sv. čisla BI. D. Marija, moli za mirajoče, grešnike, pomaga pokojnim, zida matercerkev, podira pekel, spravla mir, odpravla greh. Je vekša smilenost? Keliko več je duša od tela, teliko več je duševna smilenost od telovne. I ravno to duševno rosijo kotrige na neštete duše svojih bratov i sestčr pa zednim opravlajo tudi telovno, ar mrtvece pohajajo je-dino iz ljubezni ne pa za volo jela i pila. Naj pa poslušanje teh navukov Jezušovih, naj hasek njuvih molitev do koma pride dušam, se zatajujejo, brez šteroga nega prave pobožnosti, kaj v sledečem navuki razložimo i tret-jired, šteri tak veliko zatajuvanje i pokoro predpisujejo, če v to, malo zatajuvanje zahtevajočo družbo ne more Spraviti kotrig, se je posušo; to naprej omenimo. Stariši, mladina, dečica moški i ženske, ne pozabite, vefa naš vči, ka si je srečne smrti ne mogoče zaslužiti, nego Bog jo samo tistomi dd, ki je smileni i rad moli brez smrt* noga greha. Najlepšo molitev, častenje BI. D. M. i njeno nasleduvanje pa najvekšo smilenost skažuje, ki stopi v družbo Marijine sedmčre radosti. Oh zato vas zovemo vse sem, ar bi radi vsem sprosili srečno smrt, večni žitek. Pridite, da srečno merjete. Molitev se nam posliihne, če k njej zataju-vanje prikapčimo. „Pretrgajte srca svoja, ne pa oblačila svoja." (Joel. II. 13.) Židovje so si v žalosti, v pokori obleko pretrgavali, ne so se pa pobolšavali; zato njim veli dober Bog po sv. Joel proroki, ka se srce more pretrgati, ne pa obleka te je prava njuva molitev, štera njim Boga prinese. To je pa nam ravnotak povedano. Pokora, trplenje, zatajuvanje more začinoti naše molitve, te se posluhnejo, ovak ne. Ne verjete lehko to? Ne verjete, ka je istina, kaj sam Bog pravi v 50. Psalmi po sv. Davidi: „Potrto i ponižano srce o Bog ne odvržes." (19.) Bog pravi, večna istina je: Štero srce je trpljenje, ponižanje potrlo, tisto bo uslišano. Molitev more z zatajiivanjom biti združena, te obrodi sad, nači nej. Vči nas na to Gospoda Jezuša Kristuša reč i zgled pa zgledi svetnikov. Marija, Marija, Marija, ponižno te prosim, vlej v nas duha zatajiivanja, ka mo znali ž njim moliti, naj se posluhnemo. Brez zatajiivanja molitev ne rodi sadu, kak brez vlage ne polje. Najvekša svedočba te trditve je lastno naše življenje. So se pobolšala vaša deca, i drugi, za štere že tak dugo molite? Se je potrla vaša spačliva natura, štera je že vam samin na tak veliko teškočo? Oj kelikokrat čtijem z vaših viist: zaman molim, zaman se prečišča- vam, Bog me ne posiiihne, Bog mi ne pomaga. Vi sami svedočite, ka so vaše molitve, vaša obhajila suha veka, na šteroj se je sad ne mogo dozoriti. Žalostna svedočba, ali istinska. Dosta se moli, malo se pa vsliši, zato ka se moli brez zatajiivanja, Gospodovo reč poslušajte, ne mojo, ta vam pravi, ka je to pomenikanje zatajiivanja zrok, ka se naše molitve ne posltihnejo. Evangelij sv. Mataja pri-povedava, ka je eden oča pripelao svojega sina, šteroga je obsedo vrag i ga strašno mantrao, ka ga je v vodo i ogenj tudi meiao, da bi ga Jezus zvračo. Jezus je pa ravno te ne bio tam, zato so vučeniki sami poskusili hudobo odgnati z mladenca. Bili so pa ti apoštolje, kak je Jezus sam svedočo od njih, zviin Judasa sveti ljudje, ki so nej meli smrtnoga greha, pa li jih je ne bogao hudi duh, ne je povrgo na njuvo reč mladenca. Kak je pa Jezus prišo, na edno njegovo reč ga je i sina zdravoga je dobo nazaj oča. Kda bi vučeniki pitali Jezusa, zakaj so oni ne mogli vraga zgoniti, njim je pravo: „ To pokolenje se ne izženc nači, kak z molitevjov i postom" (Mat. XVII. 20.) To je, če ti duša ščeš, ka bi Bog tvoje molitve posliihno, ka bi hiidoga duha, to je grehe, da to so sadovi hiidoga duha, odtirao od tebe i od drugih, za štere prosiš, moreš se poleg molitve še zatajiti. Pa kaj Gospod z rečjov vči, to potrdi tudi z svojim zgledom. Gledajmo ništeroga. Kda je on začeo svoje življenje i si je šteo apostole zbirati, je prvič šo v pus-tino štirideset dni se postit, pa samo zatem molit i tak te odebirat svoje ljudi. Sv. Pismo nam pravi: »Tu (v piiš-čavi) je bio 40 dni in nikaj ne jo tiste dni« (Luk. IV. 1—2.), in »Zgodilo se je pa tiste dni, da je na goro šo molit in je pre-nočio v molitvi božjoj in kda jc postao deti, je pozvao svoje v tiče ni le in jc iz njih 12 izvolo, štere je tiidi apostole i meniivao." (Luk. VI. 12, 13.) Vidite, kak veliko zatajuvanje je Bog prikapčo k molitvi: 40 dnevni post, zato je pa dobo tiidi to milost, ka z med 12-ih se je samo eden znevero po lastnoj krivdi, da je milosti zadosta dobo, ka bi lehko veren ostao. Oj da bi dosta duš prišlo v nebo, če bi mi samo edne duše rešenje sprosili z med 12 z svojimi spokornimi molitvami! Pa lehko sprosimo večim rešenje, Če prikapčimo k molitvi kak Gospod, zatajuvanje. Kda je Gospod edinost proso za svojo matercerkev, kak nam sv. Janoša evangelij pripovedava, kda se je ta mila prošnja odtrgnola od njegovih vust: »Sveti oča, ohrani je v svojem imeni, štere si mi dao, da bodo edno, kak i mi« (17, II.). te je to najvekše zatajuvanje prikapčo k svojoj molitvi; nastavo je najsvetejše oltarsko Svetsvo, dao se je za hrano, štera se potroši i sproso je po toj poti tudi tisto edinost, štere nema druga, kak jedino prava katoličanska maticerkev, ka vsi katoličana, šterekoli narodnosti so, verjejo edno i majo vsi sedmera svestva; druge vere se pa razcepajo i kalajo pa razpadajo da nemajo edinosti kak na priliko luteranska sama iz 300 vereizpoved, to je iz 300 fajt stoji, štere vse nači verjejo. Če bi srdniki združili k svojim molitvam tudi zatajuvanje, oj keliko srdov, nemira, svai bi se stavilo, kak blaženi mir bi kraluvao med družinami! Kda je Gospod na olskoj gOri molo za nas i nam miloščo proso srečne smrti, je svojoj miloj prošnji rodovitnost dao z krvavim znojom, šteroga je tri viire točo tam. Ti bi pa rad srečno mro brez zatajuvanja? Ne de šlo, dragi moj, nej, Jezušove krvave skuze ti drugo sve-dočijo, ti glasno kričijo: srečna smrt se ne sprosi z drem-lavov molitvov, z prenakrmlenim i prenapojenim telom, nego z težavnov molitvov, z britkimi prošnjami. Bi vam pravo to, ka so Jeruzalemske ženske samo te dobile odgovor od Jezusa, kda so jokale nad njim, i desni razbojnik samo te miloščo povrnenja, kda je trpo ž njim ? Ne, dojde naj; trpečega, mirajočega, krv točega Boga zadnja molitev naj kriči samo še v trda srca, v njih temni svet; »Oča odpusti njim, ne vejo, kaj činijo, tebi zročim svojo diišo« (Luk. 23, 34, 46). Te je.molo tak, kda je največ trpo i po toj molitvi se je dokončalo odrešenje sveta. 1 ti ščeš rešen biti brez zatajiivanja? Molitev je, jeli, pogovor z Bogom! Vsikdar je zato molila BI. D. Marija, ar si je vsikdar v najvekšoj pobož-nosti zgučavala z Jezušom. I tei njeni pogovori, te njene 72 letne molitve, joj meni, z kak britkoga morja žalosti so se zdigavale? Ne vete morebit, ka je njeno srce sedem tak britkih mečov prehodilo, kakših svet še ne vido i tudi ne bo? De mi vredno zato naprej prinesti pri pogledi na te grozne njene bolečine to malo zatajuvanje, ka je v čelom življenji ne jela mesa, vina ne pila, kak pravi razodenje čast. Agredske Marije! Muči duša moja, muči, mesenim, poželivim ljudem gučiš; oj da če je z sedmerim mečom prebodjeno tužno materno srce ne gene nato, da bi se vupali tistoga čemera, žganice og-noti, šteri je posiišo čistočo, moj Bog, ne viipam povedati, v kelikih dušah, je zaistino zabadav gučati od toga, ka je Marija ne pila vina i mesa ne jela, ne gene to tak nikoga. Kcla mi ženske pokornoga tretjega reda te glas pošlejo, ka je njim malo na den pollitra vina spiti, i žganice pitja ostaviti teško, te jeli je zaman Jezusov i Marijin zgled pred nje skladati. Pa li včinim, ka mi je duž-nost, da mi sv. Pavel apostol pravi: »Jaj meni, če ne bom predgao«. (I. I V potrplivosti 'svojoj si bodete duše ohranili« (Luk. XXI. 19.) Tisti Jezus to pravi, ki vči, ka brez prošnje ne dobiti pri njem pomoči. Če ščemo zato svoje duše v oblasti meti i rešiti, molimo z zatajuvanjom. To najmenjše zatajiivanje je pa zdržati predpise družbe od Marijine 7. radosti. Čakam vas, hodite, naj svoje i vnoge druge duše rešite. List za deco. Dečica nekaj jako lepoga vam povem. Poglednite sliko, štera predstavlja vas i dobroga Je-zuša. Jeli kak veselo je gledati nedužno, malo deco pri Jezuši, pri tom najčistejšem, dobrom božanskom pastiri. Kda gledamo to sliko (kep), se nam vidi kak da bi gledali edno kupico rož, v šteroj so'lepo razcvetene i komaj se razptiščajoče lelije. Razcvetena lelija je Jezus, kalajoči se bombleki (bateki) ste pa vi, draga dečica. Je ne to veselo, radostno, tolažljivo, iz srca kipeče, draga dečica? Vseh kraljov kralj, vseh gospodov Gospod, te naj- lepši, te najbogatejši, te najmočnejši se poteguje za vas i vas k sebi zove, na svoja naročja potegne i ž njih ne pusti. Poslušajte, poslušajte, kak veselo doni njegov mili glas: t Pustite rhale k meni priti i ne branite njim; takših je nebeško kraljestvo.) (Mat, 19, 14.) Pa naj zvedite, zakaj vas te veliki Gospod zove, vam naznani On v svojem pismi, štero je dao po svetih možah pisati i štero se za Sveto PismO zove zato, ka je njega, toga najsvetejšega Gospoda glas v njem. V tom njegovom pismi se čte to od vas, draga dečica: »/ obimnovši nje i roke na nje položivši, bhigoslovo jih je< (Marko 10, 16.) Kak srečni ste vi, draga dečica. Tisti, koga je neba i zemlja, ves zlat, vse ptice, sunce i mesec pa te milo migljajoče zvezdice, tisti, ki je posipao naše gredice z rožami, polje z siljern, gorice z trsjom, ki je napuno nebo z angelmi, šteri tak lepo znajo popevati, ka na njihov glas bi se vse nevole sveta naednok v najvekšo radost spremenile, pravim te Gospod zato zove vas, ka bi vas obimno, blagoslovo. Srečna dečica! Kda si jaz pokorno suzo zbrišem z očih, ka sem več ne vreden na tom predobrom Jezušovom Srci kak nedužno dete prebivati, vas nezmerno milo i proseče poglednem, blažena dečica. Prosim vas z svojim milim pogledom: ne stopite dol z Jezusovoga naročja! Jezus var zato šče pri -sebi meti i blagosloviti, naj nedužni ostanete, o ne idite zato vkraj od Njega nikdar pa nikdar nej! Zakaj ne bi šli vkraj od njega? Zakaj vas ne pusti? Zato, draga dečica, ka ste vi tak lepi, tak sladki, tak ljubljeni, dokeč ste čisti, dokeč ste nedužni, dokeč veli-koga greha ne včinite, ka Jezus vse omadleva po vas. Zlato sunce njemi pravi: Gospod, prebivaj v meni, vse te pozlatim, ne bom te žgalo; mesec njemi veli: Gospod, srebreni venec bom pleo okoli tvoje glave, ostani prime-ni; zvezde njemi pravijo: Gospod, svojo lepoto raztro- sfino na tvojo pot, hodi po nas! Pa Gospod se milo zosmeie i njim odgovori: lepše je deteče srce, k njem se paščim, pustite me. Pa znaš, drago dete, kda je prišo te veliki i dober Gospod prvič k tebi i te stisno [k sebi pa blagoslovo? Kda si bilo k sv. krsti prinešeno. Tistikrat te je dragi Jezus na svoja naročja vzeo i te še zdaj drži na njih pa se veseli tistoj predragoj lepoti, štero ti je tedaj po-delo. Pri sv. krsti ti je dušo v tak lepo obleko zagrno, ka vsi kinči pa vse lepote sveta so v primeri k njej čarna tenja, prazna ničest. I ta tvoja draga dOševna obleka ie zato tak ljubljena njemi, ka je spletena ž njegovoga trpljenja. Ta oblačila so rejena naime z njegovoga razmesarjenega božjega tela i njegove od sunca čistejše, do zadnje kapljice na križi prelejane krvi. To prebridko trpljenje njemi ysele na pamet pride, kda štero dušico obleče v obleko nedužnosti pri sv. krsti i zatogavolo jo drži tak močno k svojemi Srci. Drago dete, ali zdaj pazi! Ta prelepa obleka se zna zgubiti, i če se zgubi, več te Jezus pri sebi nešče meti i ne more meti, mesto njego de te varvao vrag. Okoli sedmoga leta se v vsakom deteti zača buditi želenje po hiidom, prepovedanom. To je skušavanje, naj zgubiš, drago dete, obleko nedužnosti. Skušava te lastna natura, hudi duh i lagoji ljudje, pajdašje, pajdašice. Tei vsi so se zaprisegli, ka ti to lepo obleko vzemejo. Natura te vabi, naj se gizdaviš, si lakomno, parovno, hudi duh te napelava, naj-kaj grdoga gledaš, misliš, delaš; pajdašje pa, naj kradneš, lažeš, nespodobne guče gučiš, se njim smeješ. Vsi irijc te pa skupno napelavajo, naj ne moliš rado i dobro pa k sv. obhajili ne hodiš. Ubogo dete! Jezus vse tre-peče za tebe i ti po starišah, diihovnikah, vučitelah i drugih dobrih ljudeh, posebno pa pe tvojem angeli ču-vari na vsako zapelavanje da mili opomin: ne bogaj za-peljivcov, ostani primeni. Ali siliti te nešče i ne more. On ti je dao prosto volo, naj moreš si plačo v nebi zaslužiti. Če bi te po sili vkraj držao od greha kak ti po sili z šibov od ponjave vkrajstiraš kure vsele, kda se njoj bližajo, ka bi zrnje jeli ž nje, te ti v nebi ne bi melo plače, ne bi si je zaslužilo. On te samo prosi i zadosta pomaga, naj zapeljivcom vuideš i si te najdragše obleke ne raztrgaš, je ne zgubiš. Če ga bogalo boš, — angelček ostaneš, če ga pa ne boš, vrag postaneš. Moj smi-leni Jezus, kak veliki razloček je te. Tisto pa, kaj ti Jezus narača, da ž njim njegovo ostaneš, je gosto sv. obhajilo. Njegov namestnik na zemlji, ki njegovo čast nosijo, so vas pozvali, draga, ljubljena dečica, da bi pogostoma pohodili Jezusa, se pogostci prečistili. Ga bogate? Hodite k Jezuši? Si krepite ž njim duše, ka vas trojni sovražnik ne dobi? Ljubljenci Jezu-šovi, draga dečica, povem vam, povem vam, ne vam je mogoče tiste lepe obleke na duši obdržati, če ne te radj k Jezuši hodili. Sovražniki vaši so premočni, vi pa preslabi, obladati je samo Jezus more, zato pa hodite, le hodite pogostci k njemi pri sv. obhajili ali prečiščavanji! Oj kak veseli glas, presladki glas za vas, draga dečica, ka vas Jezus zove, Jezus obimnjava, Jezus blagos-Icivla i On čaka vsaki den pri sv. obhajili, da bi vas ok-repo, ka vam ne de mogo vzeti nišče tiste obleke, štero vam je On pri sv. krsti dao. Veseli glas, nedužni agnječki Materecerkvi, angeljčki v človečem teli, lelije najlepše na zemlji, zvezde migljajoče pred božjim oitarom! Oj veselite se vašoj sreči i skačite od radosti pa priskačite če ne vsaki den, konči vsaki tjeden ednok dvakrat k Jezuši, ka nedužni ostanete. Ka mislite dečica, kaj je spametnejše? Beteg dovoliti i ga zatem vračiti? Ali ga pa preprečiti, nas se naj ne primle? Kaj je čednejše, dovoliti, naj se nam hiša vužge i jo te gasiti, pogoreno pa znova zi- dati? Ali pa ogenj taki v začetki pogasiti? Je ne bolje ptiča držati, ka ne vujde, kak pa zaletenoga loviti? Je ne modrejše zabraniti, naj se nam ladja ne razbije, kak pa sledkar ostanke z težavov i med nevarnostjov po vodi loviti? Vsi mi jeli pritrdite k tomi, ka je spametnejše beteg preprečiti, kak ga pa dovoliti i potem vračiti. Da jeli ne da se vsikdar zvračiti, kakšte dobra so zdravila i imenitni so zdravniki. Ravnotak je čednejše nej dovoliti, da bi se nam hiša vužgala, kak pa jo po ognji gasiti i znova zidati? Ž njov zna naime ves penez zgoreti i ne bomo meli občem jo znova spovati. Ka mislite zato dečica, kaj de spametnejše, če mi duhovniki i drugi vaši dobročinitelie pa gojitelje dovolimo, naj se prie pokvarite, pohiijšate, hudobni, vrajži gratate, ka mo vas te sledkar na pravo pot nazaj sprav-lali, ali pa če v začetki preprečimo vaš spadaj, naj an-gelci ostanete na Jezušovih naročah?De čednej, naj dopustimo, ka te pijanci, razviizdanci, tolvaji i samo zatem mo vas vabili nazaj na pravo pot? Jeli če bi tak mislili, bi vas strašno sovražili i bi naravnoč želeli, naj vi v pekel pridete. Toga pa vari nas Bog. Zato pa, da sami vi, draga dečica, sprevidite, ka je bolše, naj zdaj pazimo na ■ vas, kda ste še pri Jezuši, ka ga ne zgubite, kak pa, da bi vam zgubljenoga pomagali goriskati, bogajte nas, kaj bomo vam pravili. Najvekši vaš sovražnik, šteri podmuljeno, zahrbtno podkapa vaše zveličanje, je vživanje. Te bes vas nape-lava: kadi, pij, delaj, kaj starejši. Ce te ga bogali, si po vini, pivi, žganici, teji, tobaki spravite čemer v telo i v dušo, šteri vas zastrupi na obojem. Zastrupljena, zagif-tana reč pa prejde. Prejde zato vaše telo i vaša duša tudi. Oboje oslabi i se prevrže telo v rani grob, duša pa v rani pekel. Opojne pijače i tobak pri mladini rodijo nečistost na diiši i jetiko na teli. Oboje smrt trosi, nečistost za dušo, jetika za telo. Družba Marijine sedmere radosti je vrastvo proti tomi čemeri. O draga, preljubljena slovenska dečica, pridi pod njeno zastavo, postani kotriga njena, naj boš živela v teli i duši zdrava, nevražena na Jezusovom krili vsikdar. Kaj pa ta družba žele od tebe, drago dete? Nekaj veseloga. To, ka bi ti vsako nedelo zmolilo sv. čislo Marijine sedmere radosti za mir, ka bi ti atek hitre] prišli domo, za duhovnike, ka bi vnogim dušam pot do Jezusovoga Srca odprli, vnoge iz strašnoga ognja vic rešili, vnogim mirajočim blaženo smrt spravili. Velikim dtišam boš tak pomagalo, telikokrat si povekšaš ljubezen Jezušovo do sebe i z tem plačo svojo nebeško. Zmoliš po čisli tudi eden Očanaš za namestnika Jezušovoga, svetoga očo, rimskoga papo, ki zdaj tak veliko žalost nosijo v svojem srci i 7 Zdravimarj na čast tistomi vešelji, štero tvoja najbolša mati nebeška, BI. D. Marija v nebi vživa i v štero tudi tebe željno čaka, ki si njeno dete. To lehko zmoliš kjekoli; na paši kak lepo bo to po leti zmoliti! Po molitvi prečteš dvoje pitanje iz katekizma z razlagov vred, vsako nedelo drugo, kak tu v listi vsele najdeš, zatem pa čti kaj z Marijinoga Lista. To vse naj -duže ne trpi kak edno viiro. Sme se zmes, ali na konci tudi edna lepa Marijine pesem zpopevati. i0 zavrženi, osramočeni i od vsesa sveta odtirani ' O Jezus, pridi k meni, jaz te iz srca rad vzemem v svoje srce, naj te konči malo pomirim za tisto sramoto i raz-žaljenje, z šterim si se pred celim svetom napuno. Pridi ti najlepši med človečimi sini! Ti I ju bežni vreden zaročnik duševni, pridi v moje siromaško srce! Pridi živi kriih nebeški i okrepi moje slabo srce! Pridi ljubezniva svetlost i prehodi moje temno srce! Kralj src stopi doli v moje vdihavajoče srce, naj je kak njegov vodnik vodiš, kak njegov čuvar čuvaš, kak njegov kralj vladaš i kak nje- *) Pnslao nam eden vojak za vas. gov zaročnik v blaženost spraviš. O Jezus, Bog mojega srca, ki si mi moč, hrana, pitvina, bogastvo, poštenje, ki si mi vse, ti se nateliko zniziš, da k meni ščeš priti i se mi popolnoma ščeš prekdati, — glej, jaz tudi, jaz tudi se tebi darujem brezpogojno na vse večne čase!« »Vidva pa, Preblažena Dev. Marija, Mati mojega Jezuša i sv. Jožef, čuvar mojega Jezuša, prosita njega, naj me nikdar ne zaptisti, naj me nikdar dol z svojega naročja ne dene, naj nikdar smrtno ne zagrešim, nego sem vreden vsikdar vajno dobro dete biti njegovomi Srci na najvekšo tolažbo.« Kaj bi rada znala edna deklica. Babica so včili vniikico na desetere zapovedi. Oda so njoj razlagali, ka Boga mora više vsega ljubiti, jih je pitala: Kaj j« to: više vsega ljubiti Boga? Babica njoj odgovorijo, ka to tetiko pomeni, ka Boga more raj mati, kak vse drugo na sveti. I od te vure mao se je deklica dostakrat obrnola proti nebi i pravila: »Dober Bog, jaz te raj mam, kak £teka pa mamiko, raj kak babico, štera me včijo i raj kak vse stvari i vse rožice.« — Mej Jezusa raj kak vse na sveti, drago dete, to je njegova zapoved. Kak postavi dete najlepši nagrobni spomenek svojim starišom ? Viktorija je bila hči siromaških starišov. Pred ednim letom so njoj pokopali dobro mater, štere je v gorečoj detinskoj lubezni nej mogla pozabiti. Vsaki den je šla na njeni grob pa je tam dugo klečala i molila. Eden den je pravila Viktorija svojemi oči: »Kak lepi nagrobni spomeniki so na pokopališči, naša mati pa majo tak prosti, leseni križ na svojem grobi. O, Či bi jaz bila bogata, kak dragi spomenek bi njim dala napraviti!« »Liibo dete,« odgovori oča, »čeravno si siromaška, zato lehko postaviš materi pa meni lepši spomenik, kak so tisti, šteri stojijo na pokopališči. Živi vsigdar po navit-kaj svete katoličanske cerkve, kak sva te včila z materjov Tak te Bog blagoslovi, pa ostaneš dobro, pobožne dete, kak si dozdaj. To bo najvekša čast za tvoje stariše. Liidje, ki bodo te poznali, bodo pravili: »Viktorija je mela za pravo istino jako dobre, bogaboječe roditele, zato je tak lepoga obnašanja.« Vidiš, drago moje dete, ta sodba, štera bo se opirala na tvoje. življenje, bo za naj lepši spomenik, kak pa mrtev kamen, naj bi ga napravo tudi te najslavnejši umetnik.« Viktorija je očo dobro. zarazmila, S .svojim jakostnim živlenjom jc postavila dobrim roditclom najlepši spomenik To je bio spomenik dobre zgojitve. Pot v nebesa. Kak težko je potniki, šteroga silno delo zovč na kakše mesto, kam more priti po vsakoj ceni ob določe-nom časi, či se na svojem potuvanji v logi zgubi, da ne ve kam bi šo. Šče težavnejša je takša zamuda mladenci, gda zvedi, da so oča i mati na smrtnoj posteli, pašči se domo, da bi jih še zadnjikrat žive vido, ali zablodi pravo pot i po dugih i neznanih krajeh trati dragi čas. Tudi mi smo popotniki v večno domovino, kam moremo priti v pravom časi, znabiti prle kak mislimo. Duga i važna je ta pot; ar tu se ide ne le, da bi pali vidili svoje drage, ki so šli pred nami v večnost, tiidi ne za kakši mali dobiček ali zaslužek, nego ide se za imanje večnoga Boga, ide se za nebeško korono. Kak vesela i tolaživna je teda gotovost, da smo na pravoj poti, štera nas pela naravnost v nebesa. 1 to gotovost mamo pravoverni krščeniki. Mi pož^ namo pot v nebesa i znamo zastalno, da je prava. Znamo pa tudi, gda jo zgrešimo i gda se je držimo. Sam Sin boži, ki je iz lubezni do nas stopo na zemlo i nam z svojov krvjov zasltižo nebesa, nam jo je pokazao. Na njega se pač smemo zanašati. »To je moj liiblčni Sin,« se ja čulo z nebes, »njega posltišajte.« (Luk. 9, 35.) Ka pa pravi Sin boži od poti vnebčsa?On pravi: »Jaz sem pot, pravica i živlenje.« (Jan. 14, 6.) »Zaistino,« piše sv. ' Peter, »pozvdni smo ne le v njega vervati, nego tiidi po njegovih stopnjaj hoditi.« (I. Petr. 2, 21.) Sv. Peter je Čiio te navuk iz viist Jezušovih, ki njemi je velo: »Hodi za meno.« (Jan. 21, 19.) Hoditi za Jezušom Kr'stušom, to je pot, štera vodi v nebesa. Kristus je podoba, štero nam je oča nebeški dao v te namen, da si prizadevamo, njej podobni postati, to je, da Kristuša naslediijemo, svoje obnašanje popravlamo i tak svoje živlenje po njegovom ravnamo, stoplemo po poti mira proti nebeskoj domovini. Ali ne po pravici, da mi, ki smo od Kr'stuša dobili imč, tiidi po Kr'stušovom zgledi živemo? Gospod nas je iz lubezni zvolo, da hodimo po njegovih stopnjah i da bodemo njegovo izvoljeno i posvečeno liidstvo. Sin boži je zato stopo na zemlo, da bi nam pokazao, kak naj hodimo v nebesa. »Jaz sem pot,« veli on, »Jaz sem svetlost sveta, što hodi za menoj, nc hodi po tmici, nego bo meo svetlost živlenja.« (jan. 8, 12.) 1 ar nas po zastoplenji v nebesa ne zapusto kak sirote, brez vsake pomoči, nego je pri nas vse dni do konca sveta, da nas podpira z svojov miloščov, nam pač ne težko ga naslediivati, posebno ar nas vleče k njemi sama liibezen. »Pridite k meni vsi, ki se trudite i ste obteženi, jaz vas bom poživo; vzemite moj jarem na sebe i bo-dete najšli pokoj svojim dušam; da je moj jarem sladek, i moje breme je lehko.« (Mat. 11, 30.) To zvanje Kr'S-tušovo nas osrčiije i razveseliije i v zbuja v naših srcih 4 hrepenenje piti iz kupice, iz štere je on pio. Nasledii-vanje Jezuša Kristusa je teda kak nas vera vči, jedina pot v nebesa. Naj že bo človek što koli, či njegovo živ-lenje ne podobno Kristusovomi, ne pride v K'"istušovo kralestvo; ta podobnost s Kristusom je mera, s šterim se meri naša jakost i pobožnost. I nišče ne pride k Oči ovak, pravi l Ali ne bilo potrebno, da je Jezuš trpo i tak šo v svojo čast?« (Luk. 24, 26.) Ci se najmre nad zelenim lesom to godi, ka se bo godilo nad suhim?« (Luk. 23, 31.) Zato je Bog od nigda v starom i. novom zakoni vse vsoje ltiblence, še celo Marijo, nebeško kralico, vodo po trniavoj poti, jih s križi obiskavao i skušao. Ar smo grešniki, moremo trpeti svojo kaštigo, prle kak stopimo v nebčsa. Ali ne bole, svoj križ tu na zemli z vdanim srcom prenašati, kak pa v vicah svoj dug plačuvati? »Zaistino neskončno leže je,« pravi sv. Pacijan, »očistiti se grehov z vodov pokore, kak pa z ognjom.« Po križnoj poti prideš naj hitrej do svojega čila i konca. Pobožen Baltazar Alvarez imenuje pot križa poštno cesto, britkosti pa bistre poštne konje — Sv. Augustin jih imenuje nagle ladje, gredice, lestvice, po šterih se pride naravnost v nebčsa. Zato md razsvetleni krščenik križe i težave le za milost i dokaz bože Kibezni. Bog nam je pošila vsaki' den, da nam ne bi menjkalo po-rnočkov, Kristuši podobni postati i njega posnemajoč potovati proti hebesam. Naj ti bo teda o krščenik, tvoj križ vsigdar v velikoj časti. Nigdar ne zapuščaj prilike, nabirati si s potrpežlivostjov vnogo zasluženja za nebesa. V ednom samostani sta živeli dve devici v najlepšoj sesterskoj lubezni. Edna je bila nikelko pri letah, druga pa v cvetečoj mladosti. Ar je starejša bila vučitelica i odgojitelica mlajše, jo je mlajša kak svojo dflhovno ma- ter častila i liibila. Po dokončanih treh letih samostans-koga gospodarstva, stopi starejša nazaj v vrsto sester ar je dobila službo za dvorjenico pri betežnikah. Ta služba je bila za njo težka, potožila je svoje težave mlajšoj sestri, štera se včasi ponudila, da šče opravlati to službo mesto nje. Za nikelko dni se je senjalo mlajšoj sestri, ka je vidila Jezusa križ nosečega paščiti se za starejšov sestrov, štera je pa pred njim bežala. Na to pa pristopi mlajša sestra, ka bi odvzela križ svojemi zveličiteli. Drugi den, gda si je nišče ne mislo, je prednica razdelila samostansko službo i zroči mlajšoj sestri rdvno tisto, štera je bila starejšoj pretežka. Oda je starejša sestra zvedila, ka se je mlajšoj senjalo, včasi spozna, da merijo senje na njo. Štera teh sester je bila srečnejša? j) Strmna pot v nebesa. »Nebeško kralestvo silo trpi i le silni ie na sebe potegnejo.« (Mat. 11, 12.) Što se najmre zatajuje, brzda svoje strasti i z miloščov božov kroti svoje telo iz lubezni do Boga, tisti hodi po strmnoj poti v nebesa. Včasi vzdigne edno samo junaško delo človeka na visoko stopnjo pobožnosti, ali kak pravi sv. Ignacij, »edno junaško delo je vreč vredno, kak jezero vsakdenešnjih pobožnih vabil.« Karol XII., sloveči švedski krao, se je navčo v mladih letah pijanosti tak, ka je v vini včasih celo pamet zapio. V takšem stani je eden den napadno svojo mater z jako razžalivimi rečmi. Druge den, gda se je strežno, ga opomni eden prijateo, — redki zgled odkritosrčnosti do krdla, — britkosti i žalosti, štero je prešnji den napravo z nespodobnim obnašanjom svojoj dobroj materi. Karol mirno posluša svojega prijatela i gda njegove reči resnobno i z genlivim srcom prevdari, zakriči: »Prinesite mi kanto vina i kupico.« Zgodilo se je. Karol vzeme kanto v roke, ide k svojoj materi pa veli: »Mati; včeraj sem vas jako razžalo, jeli bdr?« Na to. nalije kupico z vinom i jo v nazočnosti matere sprazni do dna, rekoč: »Mati; to je moja zadnja kapla vina, to i nigdar več, či sto let živim.< Pove i ostane mož reči. Jeii, to je junaštvo? Edna gospa je mela jedino dete, štero je liibila nad vse. Dete zbeteža. Žalostna mati prosi i prosi Boga, naj njoi ozdravi dete. Jako veliko daritev obeče za to dobroto. »Či ga ozdraviš, veli Bogi,« ga nigdar več ne kužnem. « Ona dosegne, ka je prosila i ostane pri reči. — Ali je ne to junaštvo ? Sv. Frančiška Šantalska, gda je bila še bogata gospa, je vzela ednok ednoga betežnika pod svojo streho. Bolezen toga betežnika je pa bila tak odurna i smradliva, da so se vsi slugi zbojali, njemi dvoriti. Pa ka včini sv. Frančiška? Sama prevzeme to skrb, njemi dvori več me-secov, dokeč ne v njenom naročji zdehno duše. — Jeli, to je junaštvo? Edna dovica je jako prosila sv. Pavlina škofa, naj odkupi njenoga edinoga sina sužnosti. Pavlin pa ne meo nikaj svojega, vse je že med siromake razdelo. Ka vči-nite škof? On sam je šo v ;sužnost za mladenca. Jeli, to je junaštvo? k) Vzlet lubezni. »Liibi«, pravi sv. Auguštin, »pa delaj, ka ti je vola.« Čistoj i svetoj lubezni do Boga ne more nikaj proti stati. Vera mine, viipanje vgasne, samo lubezen ostane. Sto razmi to visoko vučenost, lubiti Bog nad vse, iz vsega svojega srca, iz vse svoje duše i po vsoj pameti, kak ga je lubila sv. Magdalena, sv. Terezija, sv. Katarina, sv. Neža, sv. Ignacij, sv. Auguštin i sto i sto drugih, on se zdigne nad vse zemelsko i poleti s perotami lubezni k samomi Bogi. Sveta lubezen, vužgi moje srce! »Či bi znala, da šviga še edna kaplica krvi po mojih žilah, ali da je še kakša žilica pri mojem srci, štero ne prešinila lubezen do Boga, ne bi jih trpela v sebi, scedila bi krv i strgala bi žilico.« Tak je zdihavala goreče lubezni do Boga, sv. Magdalena Pačiska, i lubezni plamteči Frančišek Šaleški. Štoger Janoš S. J. „ Nebeška krona." Potegnite številko 10—5—14. Dva dečka bi radiva mela srečo pri ednoj igri. Poznala sta, kak sveti mož ie biO Don Bosko, zato sta šla k njemi, ga pitat, kakšo številko naj potegneta, da kaj dobita. »Potegnita številke 10 — 5 — 14,« je odgovoro Don Bosko. Dečka sta od radosti poskočila in štela odbežati na igro. Častitlivi duhovnik jiva pa stavi rekoč: »Malo po-Čakajta, ka vama povem vzrok teh treh številk: 10 pomeni — Desetere bože zapovedi; — 5 pomeni — Petere cerkvene zapovedi; 14 pomeni — 14 dejanj smilenja do bližnjega.« Edni radi devlejo peneze v kakšo igro, z namenom, da bi dobili kaj lepoga, več vrednoga kak so tisti penezi. Vse trepečejo od straha, či bi znali zgubiti, v istom časi pa tudi od radosti, ar vijpajo dobiti.. Edni majo srečo, nego vekši del si v glavo segajo rekoč: Oh či bi znao, ka zgubim, ne bi djao nikaj! Či ščemo biti zagotovleni, da na konci živlenja, toga v vupanji in strahi, v trplenji in veselji pretečenoga živlenja, dosegnemo večno bogastvo, živimo tak, kak nam Bog in sv. Mati Cerkev zapovedavleta. Bodimo smileni do siromakov, tolažimo in pomagajmo žalostnim dovicam, vzgajajmo in podpirajmo zapuščeno deco. Vera, viipanje, liibezen. Prihaja noč? pa tak zaspim, Ka več,se tii ne prebudim?* Pa kaj zato? Telo mi skrije temni grob, V naročje bože dušo dam, Pred stol sodnikov se podam V odgovor, tužne zemle rob. Bojim se soda trepetoč, Pa vendar močno vupajoč; Ne vupao bi? Ve grozne boli sam prestao, Braneči vero, dom, krala, Prenašao vzdihe vseh doma, Na zadnje žitek daruvao. * * Že plava duša v raja sreči, Od štere jezik nema reči, »Domačim vsem iz teh višav Pošilam srčni vam pozdrav, Proseči vas: * . Za me se več ne žalostite, Oči si mokre posušite. R.J. Zdrava pamet. Glasoviten francozki casar Napoleon, ki je skoro celo Europo v svojo oblast spravo, je nazadnje v ednoj vojski od sovražnikov bio vjeti in odpelani kak vjetnik na otok sv. Jelene. V tom pregnanstvi si je ednok pogovarjao s svojim generalom, ki ga je pitao, če je Bog? na koj njemi je casar odgovoro: »Vi me pitate, če je Bog? či ga jaz poznam in ka znam od njega? Dobro, vam odgovorim. Povejte pa vi meni najprle: odkod vi znate praviti, ka je kakši človek modre glave? ali je ta modrost kaj tak-šega, ka se vidi in primle? zakaj verjete, ka ta modrost je? Vi poznate in vidite samo sadje, dreva pa ne, vendar pa verjete, ka či je sadje, tiidi drevo more biti. Ali je ne istina, ka pravim? Oda sva bila na bojišči, in ste vidih* ka sam jaz taki v začetki kakšega napada spoznao položaj cele bitke, sam znao davati svojim četam modra gibanja, hitre spremembe, ste ves navdiišeni in začudeni kričali: Kak veliki človek! Kakša modrost! Či se je pa v najvekšoj bitki vidilo, ka je zmaga ne ravno bogve kaj gotova za nas, vi ste gledali okoli in mene iskali. Zakaj pa? Zakaj se je od vseh krajov čiilo: Casar, kje je casar? Ka on misli? Tisto kričanje je vam samo od sebe prišlo na jezik, ar ste meli veliko vupanje v mojoj modrosti. No dobro je. Tak se godi tiidi z menov, gda mislim, gda gledam naturo in njene pojave, njene čude; na vse to pravim Bog. Občudujem in zakričim: Je Bogi Za-volo zmage ste vi vervali v meni; no dobro, zavolo vsega ka vidim na zemli, verjem v Boga. Verjem zavolo vsega toga, ka vidim in slišim. Ali je vse to delo vsemogoče bože previdnosti nej tak očividno kak so moje slavne zmage? Ka je gibanje ednoga šerega v boji proti gibanji zvezd? Vi verjete, ka je človeška modrost močna, ka dosta zna napraviti, toda povejte mi, prosim vas, povejte mi, odkod je dobo človek svoj razum, svoje mišlenje in svojo modrost? Povejte mi, gde jemle vse to ? pokažite mi zrok. Vi toga ne veti, jeli ? Tiidi jaz ne vem, in mislim, ka nieden človek ne more zgriintati. Pa itak vse to v človeki je, in nišče ne viipa tajiti. Či. pa so v človeki vse te čiidovitne reči, morejo 5 meti svojo vretino, svoj začetek in vzrok. Kakši neveren modrijaš bi mi znao praviti: »Vse to se dela v človeških možganah.« To so pa samo izgovori nevernikov, za mene so ne... Me razmite? Sad mi kaže, ka more biti tudi drevo, vse to ka vidim, mi pravi, ka more biti eden višiši vzrok. Da, more biti eden boži vzrok, edna najvekša pamet, edno neskončno bitje: to je začetek in vzrok vseh vzrokov; ta pamet je tista, štera je vse stvorila. Je edno neskončno bitje, pred šterim ste vi general edna mravlica; pred šterim sam tudi jaz, Napoleon, s vsov svojov modrost-jov nikaj ne; ste me razmili ? To bitje je Bog. Jaz čutim in vidim toga Boga; jaz njemi verjem, brezi njega ne morem živeti. Či ga pa vi ne čutite, njemi vervati neščete, nesreče je vsa vaša.« R. J. Govor preč. g. Bašša Ivana pl. pri prvoj sv. meši č. o. Forjan Florenca frančiškana z Beltincih sept. 17-ga. Jdi, o daj vsa, ka maš ino daj siromdkom pa boš meo kinče v nebesaj." (Mat. 19.) Tistoga hipa je prišeo mladčnec k Jezuši,—pripovedka sv. evangelium — pa je pitao Jezuša: »Gospodne, ka.rnam včiniti, da z večnim živlenjom ladao bodem?« »Či ščeš v živlenje iti,« njemi odgovori Jezuš, »spunjd-vaj zapovedi.« »To sam vse obdržao od mladosti moje, ka mi ešče menka?« »Či ščeš popolen bih', idi, odaj vsa štera mšš, pa daj siromakom pa boš meo kinče v nebčsaj pa hodi, naslediij menč.« Pa je odišeo mladčnec, »ar je bio jako bogat,« kak pravi sv. evangelium. Ne je razmo pozvanja svojega, njegovo bogastvo je njemi bole važna več bila, kak poz-vanje Gospodnovo na višišo popunost žitka. Zato je te Jezus pravo apostolom: »Teško je iti bo-gatom v kralestvo nebeško.« Zato je sv. Peter te tudi pitao Jezuša: »Gospodne, mi smo vsa povrgli ino nas-.leduvali tebe, ka nam za to daš plače?« Naime: bogatomi je teško v nebesa pridti, mi smo pa ne bogati, ešče ka smo meli, smo povrgli, zdaj te mi znam Ii dobimo svojo plačo za to? Pa njim Jezuš obeča plačo rekoč: »Zaistino vam povem, da vi, ki ste nasle-duvali mene, te sedeli na dvanajsterih stolcaj ino te sodili dvanajstera pokolenja Izraela.« Pa ka so povrgli apoštolje velkoga? Edno siromaško kučo, ništeren kržak i mrežo, ar to je bilo vse njihovo. Da pa rivno zato, ar so vse ostavili, dobijo plačo. Ar je' ne od toga guč, kelko što povrže, nego od toga, ka vse povrže, štera bi slobodno meo, zato pravi Jezuš na dale: »Pa vsaki, ki povrže hižo, ali brate, ali sestre, ali očo, ali mater, ali ženo, ali sine, ali polč za volo imena mejega, stokratno dobi, pa de meo žitek vekivečni.« (Mat, 19.) Ar vsaki, ki to včini, naslediije Jezuša, ki sam sve-doči od svojega siromaštva rekoč: »Ftiči gnjezde majo, lisice pa luknje svoje, Sin človeči pa nema mesta, kam bi svojo glavo dolinagno.« Zato pravi sv. Ferenc Assiski: »Oh ti liibeznivo siromaštvo, kakšteč te zametavajo blodni liidje, li te jas više vsega cenim od tistoga hipa mao, ha se je moj božanski Mešter s tebov zaročo.« Takšega hipa je živo sv. Ferenc, kda so. liidjč bežali za bogastvom, za vrednoščov, penezami, kak dnes-d£n, pa ga je Bog vovdebrao za to, naj pokaže narodom, ka je blžženstvo človeka ne v bogastvi. Pa ti mladenec pred oltdrom, brat v KristuSi, si tGdi na to pot stopo. Že tam v tihoti tvojega samostani si klččao pred oltarom božim ino si obliibo z slovesnov obliibov tvojemi Bogi, ka povržeš za volo imena njegovoga očinsko hižo, očo, mater, brate, sestre, tivariše i tivarišice tvojega detinstva i tvoje mladosti. Povržeš potoke, pole, zelene travnike, lepe gaje tvoje domačije za volo Jezusa pa dnes, kda si z očinske hiže prišeo se k oltari božemi, se ponavla v tebi ta obluba. Tvoje - srce Boga išče, pa či te je pripelalo dnes v krog tvojih 1 ti— beznivih, je to samo zato včinolo, ka bi je prijao za roko, štere si lObo, ino je pelao sem pred oltdr boži rekoč: »Glejte, tu pri Jezuši je moje mesto, tu je moj dom, moja hiža, moja žela, moje veselje — odsegamao, či te me iskali, me tu najdete pri njem, ki me je stvoro, ki me odkijpo, ki me je deonika včino svojega siromaštva pa me je te pripelao na goro svojega svetoga oltara, naj ponavlam njegovo nekrvavo daritev; ki sem se pripravo, či On tak ščč na vso, ešče na krvavo daritev svojega žitka tudi tudi za volo njegovoga svčtoga imčna.« Pa do te tebi tudi pravili tisti, ki se doaaa za kokoš, pa za edno jajce pa za materni reklin pravdajo po nje-noj smrti: »Siromak si bio. Ka si pevrgao? Ka se šti-maš z tem?« Pa ti tiho bodi; njim ne odgovori nikaj, jas njim povem eti zdaj: Vsa si povrgeo, štera si meo pa štera bi meo. Kak apoštolje, šteri so tudi malo meli, liki tisto malo so z cela povrge. Ne samo za dnes si se odpovedao vsemi, štera bi mogoči bio meti, nego tudi za celo tvoje Živlenje si se odpovedao vsemi, štera bi si mogoči bio po poštenoj poti spraviti. Nej človeka na zemli, kak šteč velki siromak je, šteri ne bi računao v sebi, ka to si ešče sprdvim, tisto ešče kupim, to ešče splačam, ovo ešče spovam. Pa te račun zemelskoga človeka drži v nevoli, v nesreči. Vnogi človek bi pred časom prejšeo, či ga ta skrb za utrdšnji den ne bi mantrala, — ti pa, brat, neš-Češ na to misliti, ti si želenja tiidi Bogi dariivao pa iit-rššnji tvoj dčn z hrdnov i oblekov je Bogi preporočeni. Tak si se prek dao tvojemi Zveličiteli, kak rože na poli i ftice pod nebom znajoč, ka žive njihov Oča nebeški, ki de je hrano. Zato ltibi v Kristuši vktip sprdvleni, glejte to čUdo, štera se vsakikršt ponavla v sv. matieerkvi, ka človek povrže očo, mater, sestre, brate, dom i vsa, štera je liibo pa se poda brezi skrbi v službo božo pa prosite z me-nov Boga, naj njemi napuni srce z miloščov svojov pa ga pripela na vrh človeče popunosti ino ga naj plača za njegovo veliko delo. Ti pa brat, podigni tvoj glas ino razprestri rokč pred tvojim i našim Bogom pa se spomeni z nas, ki mo dnes za tebč molili. Amen. Zakaj nam več ne zvonite? Deklic duge vrste v šlari Stopale so pred nebov; Jezusa so nesli mešnik, — Vi pa spevali lepo. „K tebi Mati pribežimo, Vzemi v svojo brambo nas..." Tak smo romarje zapeli, — Nam pomagao vaš je glas. V čarnom 'bleči malo deco Gnao je oča za roko, Rekši milo, — mame nega... Vi brneli ste tužno. V čarnoj megli je zavrelo, Nam naznanjalo točo; Grom je troso grešno zemlo, — Vi ste bili pa močno. Vsikdar ste nam tak igrali Kak želelo je srce, Samo zdaj vam glasa nega, Oda v potoki so suze? R.J. Pobožen duh vojaških pisem. To najveselejše znamenje bodočnosti našega slo-venskoga naroda je duh pobožnosti, šteri veja iz pisem, iz srca naših vojakov. Pobožnost, poštenost, vera, potr-pljivost, z ednov rečjov jakost je podlaga vsakoga naroda. Šteri je te fundament zavrgeo, je prejšo. Kde so mogočni Assirijani, Babilonci, Hunni, Rimljani itd. Ne-jakost jih je pogubila. Podlaga njihovoga obstanka je bila prhljava; na telo so zidali, štero sprhne, zagnili, zato so prejšli ž njim. Na dušo se more zidati, na večno vero i jakost Jezusovo, te de večen naš obstanek, mo obstali v svojoj narodnosti kak Slovenci vsikear i se preselimo v lepa nebesa v večno veselje. Bog je naime vse zato stvoro, naj z svojim obstankom njega odiči. Zato je stvor-jen vsaki narod, naš tudi. Ne bi pa dosegno svojega namena, če bi postao neveren, razvuzdan. Z grešnim življenjom bi si podsekao sam korenje bodočnosti. Zdaj pa da vidimo, kak lepi duh pobožnosti se širi v dušah pri večini naših vojakov, mamo i tudi moremo meti to najveselejše vupanje, ka bodočnost našega naroda bo lepa na diko celoj vogrskoj domovini, v šteroj se popravi vsaka zamuda i vsaki krivi stopaj prvejši i onih, ki so v toj strašnoj borbi gledali sebe ne pa Boga. Pisma naših vojakov so nam veseli dokaz za to vupanje. Glejmo je, veselimo se njim i vtipajmo se! * * * Sobočari Ferenc, topničar, z tSrniške fare se BI. D. Mariji zahvali, ka ga je prek dveleti vse nesreče rešila; granata je prišla med njč tri, kda so šest konjov čistili, dva konja sta mrtviva, ovi teško ranjeni, njim se je pa nikaj ne zgodilo. Vse kipi njegovo srce od zahvalnosti do te dobre nebeške Matere i srčno žele priti pred njeno podobo v Turnišče domo, kam bi vodo tudi svojo vno-goštevilno družino, štera ga tak jako skrbi. — Ravno ta zahvalnost sija iz pisma Valentič Matjaša iz štrigovske fare, pešaka 8/30. bat., ki milo zove vse nas, posebno svoje vojake pajdaše pod zastavo Srca Jezušovoga, Dev. Marija i Sv. Trojstva. — Edšidt Matjaš, strelec 11. bat. z tišinske fare naznanja, ka skrivoma hodijo Slovenci po večerah k večernicam, kaj je ljudstvo neizmerno genolo. Je nej to veselo, ka teliko dobrih i močnih možov mamo, ki nemarajoč za norčenje, vestno spunjavajo svoje verske dužnosti? — Mekiš Janoš, pešak z sv. jiirjenske fare piše, ka suze toči nad dobljenim čislom i svetinjicov od radosti pa srčno žele rodovitnost našemi pisanji, ka dobre duše stanovitne ostanejo, slabe se pa povrnejo po Srci Jezušovom. Ne kaže to zdrave duše ednoga pravoga krščenika? Pa ešče v kak velikoj meri.— Tkalec Štefan, pešak 17. pp. z črensovske fare, odkriva, ka ga sv. evangelij do suz gene, ga v duši i teli krepi, po njem potrpljivi grata. — Krampač Matjaš, železničar, z dolnjelendavske fare se zahvali dobromi Jezuši i Dev. Mariji za rešitev. Mojitvenoj knigi se ma zahvaliti, štero je v žepi noso ino iz štere se je navčo ljubiti Jezuša i Marijo, ka si je v nevarnosti na Njidva mislo, šteriva sta ga tudi rešila smrti i ozdravila iz četverih ran. Srečen je, ki zna ljubiti Jezuša i Marijo. — Lackovič Mihalj pešak 6/13 črnv, etap. bat. se v miloj molitvi zrača patronom naše vogrske domovine i ponižno prosi njihovo pomoč i svetih angelov čuvarov. Je kaj veselejšega, kak može i dečke v gore-čoj molitvi viditi ? I naši vojaki dosta i pobožno molijo, — Horvat Martin, pešak 48. pp., vreli tretjerednik z čren-sovske fare kak lepo piše: »Vdan v božjo volo čakam prihodnost. (Dugo že ne vemo nikaj od njega, ali ne bo-, jimo se za njegovo dušo. Vr.) Lepo jih prosim, naj se spominajo z mene v molitvah i pri sv. mešah, da v vsem trpljenji, kaj me ešče čaka, ostanem stanoviten vojak našega Gospoda Jezusa Kristusa i veren suženj (rob) moje nebeške Matere, Prečiste Device Marije. Rad bi že po-gledno moj rojstni kraj, moje stariše, šteri so me gorz-gojili i mi vsadili v srce prve navuke svete vere, pa Bog zna, jeli se spunijo gda te moje žele. Ali či Oča Nebeški tak žele, da se več ne povrnem nazaj, naj se zgodi njegova sv. vola. Samo to prosim Nebeško Mater, BI. BI. D. Marijo, naj mi sprosi to milost, ka podvržem svojo volo popolnoma božjoj voli.« Pravi džiidž je vsaka slova toga pismo, kak lepo dušo odkriva.— Glavač Martin, peš. 48. pp. se zahvali tistomi dečki že pokojnomi, ki ga je nagno, da je vzeo nase sv. škapuler. Že v civili je čuto veliko njegovo pomoč, najbole pa na bojišči. Tu je verno zdržavao predpise, pazo na čistočo, zato ga je dobra Mati Nebeška z posebnim varstvom občuvala ravno na den karmelske D. Marije na ruskom bojišči, ka je v grozovitnoj bitki smrti rešen. Svetomi škapuleri se ma zahvaliti, ka je njegova rana ne smrtnonosna postala, te njemi je stavo krv. — Gomboc Ferenc, domobr. 18. dpp. od strojnih pušk z tišinske fare, piše, ka vsaki den zmoli sveti rožnivenec, če nači ne mogoče, te vnoči. Jeli kak lepa vernost je to do BI. D. Marije? Bi mogla ta brez plače ostati? Ljubezen do BI. D. Marije se njemi je tak v srci vkornila, ka je apoštol postao. Razlagao je na vse kraje navuke Marijinoga Lista, šteroga je z mokrim očmi čteo posebno pobožnost od Mar. 7. žalosti i naročo sebi pa celoj svojoj družini čisla, knigo, naj častijo Mater žalostno. Se bomo čudivali* če postane, kak obeče, te vojak, kda se domo vrne, pravi apoštol Marijin na svo- jem dorni? — Ravno ta ljubezen do BI. D. Marije gori v pismi Smej Antona iz beltinske i Ritlop Antona z Čren-sovske fare, šteriva sta zajete stražila v Pozsony-i. l(aj milo nazoveta svoje pajdaše vojake, naj se vsi združijo v češčenji Marije, naj po sobotah i drugih dnevah molijo čislo njej na čast, ka čisti i pobožni ostanejo. Pa ka je dobra Mati tem raj posliihne, prosijo, nai z Angelom čuvarom prihajajo k njej. Mislite, ka se ta pobožnost po boji posuši ? O ne, še povekša se, viipajmo se. Lepi zgled popolne ljubezni do Boga kaže Sobočan Štefan pešak 48. pp. z tčrjanske fare. Piše, ka je tak slab, da po palci more hoditi, nego ne naznanja to zato, ka ne bi rad trpo, nego od veselja, ka ma priliko za Jezusa dosta trpeti. Zaistino pokorni duh sv. Frančiška. Oh' pripelaj toga 3-rednika nazaj v našo sredino, dober oča, iz daljne Rusije. — Prša Štefan, četovodja 20. dpp. iz beltinske fare genljiv prizov naznanja. Dugi čas je mino, ka so naši dobri možje ne čiili že zvonskoga petja. Na Mala-mešo zadonijo zvonovi v mesti, kam so prišli. I kak njih sladki glasovi njim do viih prido, si vsaki vojak kapo dol vzeme, se prekriži i srčno moli Angelsko pozdrav-ljenje, od očih si pa zbriše vsaki edno vročo suzo, štera se je porodila iz ljubezni do BI. D. Marije v njihovom srci. Dobri Marijine sinovje, le molite in pridite domo širit in vtrjavat kraljestvo nebeške kraljice. — Puhan Jožef, OšLaj Martin, Mertiik Štefan, Forjan Martin, Ferenčak Martin, Mikolek Matjaš, pešak 48. pp. iz martjanske, bogo-janske, beltinske i štrigovske fare se jezero jezerkrat zahvalijo na Marijinah Listah. V teh najdejo moč za ob-držanje naše vere. So kak lačno dete, štero stonostokrat opita mater, če je že večerja gotova, tak tudi oni stonostokrat pozvedijo, če je že prišla njihova dušna hrana: Marijin List. Medjimurci so si naslov gorzapisali, tak so ga poljubili, komaj čakajo, da domo prido i si ga naročijo. Iz srca se zahvalimo dobroj nebeskoj materi, ka smo se ne zaman trOdili, ka sad rodi naše pisanje, ka duše Marijine po njem postanjujejo, oh blaženo, preveliko vupanje se nam rodi! Mati, ne zameri, vupamo se, ka pride vura, kda te listek v tvojoj ljGbezni združi i k Jezuši pripela vse Slovence, uboge luteranske brate tudi. Tak bodi. — Kaj lepo nam riše Šeruga Ivan črnovojnik 20. dpp. z beltinske fare ravno to hrepenenje po diišev-noj hrani. Ravno bi po menaž mogli iti lačni vojaki, kda je pošta M. Liste prinesla. Že so šajke vsi v rokah meli i... poslušajte domači!... i tei zmučeni, gladni vojaki so prle po List segnoli i ž njega si dušo nahranili i samo zatem šli si telo krepit. Ne moremo pri tom junaškom zatajiivanji drugo praviti, kak iz zahvolnosti proti nebi podignoti oči in ponoviti Jezusovi reči: „Blaženi so, ki gladiijejo i žejajo pravita, zato ka se nasitijo." (Mat. V.) t— Kamplin Štefan, vojni delavec iz bogojanske fare sebe i vse tužne tolaži z zgledom BI. D. Marije, žalostne Ma^-tere, štera nej mela tolažitelja nikšega, pa z goristanen-jom Jezušovim, štero vse trpljenje posladi i povrne. Omenja v pismi vesele ljudi za časa boja i ne obsodi je, nego v molitev našo je zroči z sebov vred. Zaistino krščanski duh. O da bi živo v vseh ljudeh! — Poglejte se zdaj pali v čisto vretino lepe ljubezni do domačih. Šimon Štefan, pešak 83. pp. iz nedelske fare nam pošle 10 K- Ž njimi plača polovico naročnine za 10 let naprej, naj navuki Marijini krepijo i tolažijo njega i njegovo mater pa vse domače, naj majo tei en blaženi spomin od njega, toga; ka je njuv sin, njuv brat iz ljubezni do Marije i njihove duše goro, kda se je na žalostnom bojišči mislo na nje, si odtrgao potrebne filere i daruvao za rešenje duše njihoye. To de tiidi njegov najlepši spomin, če spadne na bojišči. Redka ljubezen do starišov, bratov, sester, kak lepa si vendar! O dobro se pogled-nimo v njo! — Pismo, štero nam naznanja smrt Bašša Mihalja, 28 let staroga mladenca i z belatinske fare, pre- seljenoga v Lugatz na Štajar, je pa veselo. Veselo, čeravno je velika zgiiba, zato ka nje živlenje toga mladenci pravi kaži pot v nebeško domovino. Bio je pobožen goreči tretjerednik. Obhajao se je pogostci. Nad vse je ljubo čistočo. Je bio celoj hiši pokoren kak ovca i popolnoma vdari v božjo sv. volo. Veselo je šo na bojišče naslanjajoč se na dobroga Boga, ki ali ga nazaj pripela k ljubim starišam, ali pa še v lepši dom, v nebo. Zato se je ne bojao. Dev. Marije i Srca Jezušovoga vreli častilec je pri Gorici dao življenje za domi tam je zakopan v v miloj slovenskoj zemlji. Vojni kurat so tužnim starišam naznanili od njegove smrti, da se je nikaj ne bojao, da je popolnoma bio v božjo volo vdan i da je tak živo, ka je stopo zdaj v nebi v angelsko službo. Slovenski, mladenci, ravnajte se potom zgledi. Ne je poznao te vrli mladenec sveckoga veselja plesa, i druge grehe, kak po-nočno tepešijo i kriko, doma si je igrao na cistre i tom-bolico i spevao k tomi pobožne ali narodne pesmi ali pa v družbi pajdašov je spevao rad Bogi na čast — nikoli pa ne ponoči med tepešijov. — Maučec Ivan, poddesetnik 48. pp. se z pajdaši slovenskimi zahvali za M. List. Ce teh navnkov ne bi dobivali, ne bi mogli vu veri močni biti, niti junaški, batrivni vojaki. Spoznajo, kak so dužni zato zahvalni biti. Hvala, hvala, dragi vojaki! Mi pa druge zahvalnosti nikdar ne želemo, naj li ostanete močni vu veri, kak ste močni vu obrambi domovine. Prite li močni domo! — Korpič Jurko, pešak 90. pp. z nedelske fare nam naznanja, kak močno gene srce sv. meša. Po dugih mesecah so Se komaj včakali ednok taborske sv. meše. Pod milim nebov opravljena sv. daritev jih je tak genola da so kak mala deca jokali pri njej. Kaj milo popiše, kak ga je srečno sprevodo iz nevarnosti materin zadnji opomin. Oni so njemi pri slobodi pravili: »Sinek v kakšoj koli nevarnosti boš, zovi na pomoč BI. D. Marijo." I bogao jih je. V nezračunanih bitkah od stopnje do stopnje med strašnim ognjom je njegovo srce ne poznalo druge reči kak: »Zdrava Marija... moli za nas.« 1 rešila ga je iz vse nevarnosti. Zato ljubi njo i po njej dobroga Boga-— Rajner Mirko, z sobočke fare odkriva ljubezen paj-daško. Milo vzeme slovo od pajdaša Benko Franca, ki je v 21-om leti pretrpo junaško smrt i zapiisto v žalosti svoje domače. V pokojnoga imeni pravi domačim dragim: Sam večni Bog vam naj plati Vse vaše ti ude in skrbi... Pajdašom naznanja, naj nasledujejo ga v tistom, kaj lepoga njim je kazao: V to čarno zemljo se podam, Vam lepe navuke neham ... Vse pa prosi z navukom Materecerkvi, naj molijo za njegovo dušo: Molimo pa za njege zdaj Naj v svčt' nebeški pride raj. Zaistino lepa pajdaške ljubezen, naj li žive naduže med našimi moži i dečki, naj se ljubijo tak, ka si duše vsikdar bole k Bogi prikapčijo. Glejte zdaj rožo požrtvovalne ljubezni I Šomen Štefan, domobr. 20. dpp. z bogojanske fare pošle 2 K- na podporo M. Lista i Novin. Zakaj ? Že dugo je nikaj ne čiteo od Marije, jako bi že rad, ka bi se njemi srce razveselilo. Kak si je pa spravo tidve koroni? Teškoranjeni v bolnišnici iz tistih 6 filerov, štere je na dčn za plačo vlekeo. Je ne to preljiibljena rožica ljubezni ? O da bi se zaklila v vseh naših rojakah i nikdar se nej posušila! Zgled prelepe vernosti nam kaže Luk Janoš, vojni delavec, iz cankovske fare. Službo svojo more opravlati po noči od polnoči do dve, zatem pa od 6-te do 8-me vure. Pa je li niednok nej viinehao svete meše po nedelah. Pol vure se je dobro mogo paščiti po službi do cerkve i vsako nedelo se je pripaščo do nj6. Med sliižbov je pa zato bio veseli, ka je lehko Boga molo i v dužnosti raz- nih bratovčin, štere je že kak mladenec v Celji pri č. o, Lazaristih nasč vzeo, verno mnogi spuniti. Ne osramoti te vojak mnoge domače pri vogli cerkvenom prebivajoče i itak sv. mešo zamudeče mlačne krščenike? Češčenje D. Marije je celo družino toga vrloga moža prehodilo. Vsi so goreči v njej i vsi iz ljubezni do dobre nebeške Matere vse trepečejo, naj morejo Marijin List čem bole razširiti. Samo detinska ljubezen do božje Matere je mogla tomi vojaki na pero prinesti te reči »Zato ka me je veselila molitev i trpljenje, sem vreden postao, da me je brez greha poprijeta Dev. Marija odebrala za svoje dete i me pozvala za služabnika i širitela svojega Marijinoga Lista. Verno srce je mogoče samo tak čisto biti, ka ovara še v tom veliko miloščo, pa je tudi prevelika milošča i dika, — ka sme širiti Marijino čast po širjenji »Marijinoga Lista.« Te duh naj okrepi vse naše širitele i pisatele v stanovitnom trudapunom deli, te duh toga vojaka, šteri za posebno miloščo drži, ka se sme za Marijino čast truditi. — Kak prehodijo pripravljeno srce navuki i hasnijo celomi rodi, naznanja Ojdrek Matjaš iz štrigovske fare. Piše ka se je ravnao po navukih Marijinih Listov z sestrov vred i po govorah duhovnikov, štere je rad poslii-šao. Ti navuki so ga srečno vodili v boji za roko ; ti so genoli njegovo sestro, da je postala nuna, ti so dozoreli v njem te sklep, da jedinoga sina da za duhovnika včiti, naj on dale glasi tisti navuk, pri šteroga svetlosti in toploti je njegov oča tak blaženi bio. Kak se vresničijo tO Jezusove reči, ka je ništerno zrno spadnolo v dobro zemljo i prineslo še stoteren sad. O navuki mojege Jezusa, o ti moj dragi Jezus sam, ostani in rasi pa dorasi v naših srcah do punoga dneva! Dokončamo z sledečov dopisnicov našo razpravo: »G. Pleb. k njim se obrnem jaz, kakti Veren Ferenc z Gorice (piiconska evangeličanska družba) ino jih najob-prvim srčno pozdravim pa njim dobro zdravje želem od Blažene Device Marije v toj našoj sladkoj slovenskoj domovini. Pišem njim, ka sam jaz siromak obetežao, dol sem se razhlado i Bog zna, jeli dobim nazaj svoje zdravje ali nej. Zdaj že v štrtoj bolnišnici ležim. Za drago prosim njuvo dobroto, naj mi Novine i Marijin List pošlejo. Istina, ka sam jaz luteran, ali rad mam njuve spiše,«,Naš slovenski brat, ki je evangeličanske vere, se z vupanjom obrne ta, kje vidi za človeče srce najslajšo reč: mater. K Materi Mariji se pašči, ona ga vleče, njena ljubezen je vrastvo na njegovo trpljenje, ona njemi vse v tom tužnom časi. O dragi brat, kak srečen si! Znaš zakaj? Ne samo zato, ka si mater najšeo, nego najbole zato, ka si po njej najšeo pot do najvekšega kinča do njenoga Jezuša, dobroga Boga. Marijo prev častiti pomeni naime teliko, kak k Jezuši se paščiti ž nienov po močjo v. Stera ga je dala celomi sveti, ona ga spravi vsakomi posa-meznomi človeki tiidi. Se časti to dobro Mater, dragi brat, boš že v pamet jemao, ka do se ti duSevne oči vsikdar bole na široko odpirale, tak na široko, ka ednok samo to ovaraš, ka je jedino tistoj Matericerkvi varna pot do nebe, v šteroj je Marija doma. Te rožice smo pobrali iz pisem naših dobrih vojakov pa je vpleti v en mali venček. Te venček je zraseo na tleh cele naše Slovenske Krajine. Pognale so rože njegove na Goričkom, Goričanci, Bakarje kak Bopirečje pa vohajte, pridihavajte pobožen, sladki prijetni duh toga venca. Pa kda ste si že napojili ž njim vašo dušo, ga pošlite na razne kraje milim vojakom, naj se i oni ž njegovim duhom napunijo, ka mo vsi prerojeni, prenovljeni na nove življenje, na življenje po Mariji za Jezuša. - m - t V zahvalni spomin našemi velikomi vladari, Franc Jožefi, ki je I. 1916. dne 21. novembra večer ob 9. viiri v 87. leti svoje starosti zatisno oči, dajmo vsi en den. Pun den, kak je puno bilo njegovo življenje z križami. Vsa dobra dela oeloga dneva, posebno pa sveto obhajilo darujmo za njegovo dušo. Tisti, ki je zarazmo, ka je vladarska čast od Boga i je zato tam iskao pomoč v toj groznoj bojni, kde se jedino more najti, zasluži to. Sebe i celo svojo državo je zročo BI. Dev. Mariji i po njej Srci Jcsuišo-votni. Ta zročitev je jedini zrok naših zmag i bo bodočega blaženoga miru. Zato pa včinimo dosta dobra za diišo blagoga pokojnoga vladara, posebno en den, šteroga si v te namen zvolimo. Na vsesvecovo. Z rožami oklajen Je vsaki že grob; Bog zna, jeli moj brat Ne njegov je rob?! Ar dosta je, takših l^a mrtvi že so, Mi pa je čakamo Tak želno domo. Me žalost obhaja Te sveti veččr; Zakaj je bil zbuntan Naš blaženi mer?! Da dosta je mladih, Dosta je starih,... Ki na bojišči so Mrtvi ostali. Me žalost obhaja; Je nemrem pregnat', Ka svečice nemrem Na grob njim vužgat'! K. O. J. Ljubezen. Liibi Gospodna Boga tvojega! Ljubezen ti naj napuniz cela srce i diišo — »Lubezen je lepota diiše, kembole se povekšava liibčzen, tem bole se olepšava duša.« (Sveti Auguštin.) .Na liibezen, na lubezen, na liibezen nezgrun-tano dobrotljivoga Boga smo stvorjeni. Kakša je lubezen, takši smo mi sami tudi. »Či što zemlo liibi, te je on zemelski, či što telo liibi, te je on teloven, či Boga liibi, te je on Boži.« (Sv. Aug.) »Samo lubezen loči bože sine od vrajžih sinov.« (Sv. Aug.) »Što ne liibi, v smrti ostane.« (I. Jan. 3, 14.) Či-ravno mam moč prorokiivanja pa naj znam vse skrivnosti pa vse modrosti; naj mi bo tak močna vera, ka gore prestavim, či liibezni nemam, nikaj sem ne. Či razdelim vso svojo vrednost siromakom pa či prekdam 6 - m - svoje telo, naj gori, či nemarn liibezni: nikaj mi nevalaA (I. Kor. 13, 2, 3.) »Lubi Gospodna Boga svojega z celoga srca i z cele duše i z cele pameti svoje. To je ta najvekša i prva zapoved. Druga je pa spodobna k toj: Liibi bližnjega svojega, kak samoga sebe. V tvoj dvojoj zapovedi je za-popadjena cela pravda i prorocje.« (Mataj 22, 37—40.) »Ki očo ali mater bole liibi, kak mene, ne je vreden mene.« (Mataj 10, 37.) »K' se bojite Gospoda, 1 ubite Ga pa se vam presvetijo srca vaša.« (Jez. Sir. 2, 10.) »Spunjavanje pravde je lubezen.« (Rim. 13, 10.) »I(i ma zapovedi moje pa je obderži, on je tisti, ki liibi mene. Što pa mene liibi, liibo se bo od Oče mojega pa jaz ga tudi liibim, i se njemi nazvestim. (Jan. 11, 21.) Lubezen je poterpežliva, je dobrotliva; lubezen je ne ne-voščena, ne dela neonačno, se ne napihnja, ne je častilakovna, ne išče svojega, ne da se razclražiti, ne misli hiidoga; se ne veseli krivici, veseli se pa pravici; vse preterpi, vse verje, vse viipa, vse prestane. Lubezen nigdar ne mine. < (I. Kor. 1 3, 4—8.) »Zndmo pa, ka onim, šteii liibijo Boga, vse k haski pride.« (Rim. 8, 28.) »Što nas pa te odtrgne od Kristušove liibezni? bojna? stiska? glad? nagota? nevarnost? preganjanje? meč? (Rim. 8, 35.) »Ar sem zagotovljen, da niti smrt, niti živlenje, niti angelje, niti poglavarje, niti oblasti, niti zdajšnje, niti pri-doče, niti moč, niti visokost, niti globočina, pa nikše stvorjenje nas ne more odtrgnoti od liibezni Kristušove, štera je v našem Gospodi Jezuši Kristuši.« (Rim. 8,38, 39.) »Či što to pravi: Liibim Boga« pa odurjava bližnjega, lažlivec je. Ar što ne liibi bližnjega, koga vidi, kak bi pa te mogeo liibiti Boga, koga ne vidi? Ta zapoved je pa od Boga: ka što lubi Boga, naj lubi bližnjega.« (1. Jan. 4, 21.) »Što lubi Boga, on odpiiščenje dobi. od Boga za grehe pa se jih haba, posliine se v vsakdanešnjoj mo- litvi.« (Jez. Sir. 3, 4.) Ki tebe lubijo, kak jiitrašnje sunče se naj bliščijo.« — »Oči Bože, na njega liibečih.« (Jez. Sir. 34, 16.) »Vsako vaše delo naj bo z liibeznostjov.« (Gal. 5, 14.) »Vse za Boga, Boga pa od vsega najbole moremo lu-biti. Ne pogučavaj si: bole liibim Boga, kak sebe. Prazen guč je to, pokaži i z djanjom to! Či Boga od sa-moga sebe bole lObis, 10t>i ga bole od srebra; te mo ti že vervao, ka ga od samogasebe bolje ljubiš. Čt pa za Boga ne moreš zaverči penez, kak boš pa te sebč za-vergeo?« (Zlatovustni sveti Janoš.) Za včkše moremo poštiivati Boga pa liibezen njegovo, kak kajšteč na sveti pa moremo pripravni biti, raj vse preterpeti, kak Boga zgubiti. »Ne liibi te zadosto Gospod moj ; što zvun tebe i drugo liibi, ka ne liibi za tebe.« (Sv. Aug.) Liibezen naša se v spunjavanji zapovedi Božih odkriva. »l\a, žmetna je zapoved Boža? Što ne liibi Boga, jo najde za žmetno.« (Sv. Aug.) Či lObirno Boga, te za njegovo čast moremo čedno pa z vrelostjov delati tudi: na tom moremo biti, ka naj i drugi lubijo Boga. »Liibezen za Boga je nigdar ne nemarna; ar veliko dela, či jo što ma; či je pa nej delavec, te pa tak ne more lObiti.« (Sv. Gregor.) Naj nam ne vgasne liibezen v srci: vsakši den zajiitra si pobiidimo v sebi namen: vse iz ljubezni do Boga dnes včinim. »Liibezen se nemore od nikoga vkradnoti, z svoje vole jo zapusti vsaki; ma jo zapovedano vsaki, nišče je ne vo zapreti žnje; niti ne more biti brezi nje nišče, či je ne sam toga kriv.« (Richarda S. V.) »Liibezen je Bog pa što v lObčzni ostane, v Bogi ostdne po Bog v njem.» (i. Jan. 4, 16.) Obljuba tretjerednikov. „Kajkoli obljiibiš, zdrži." (Eccl. 5, 4.) Na tretjerednike merijo tudi reči sv. pisma: „Kajkoli obljiibiš i zdrži" Duh sveti, Duh Božji, Duh Jezušov nas opominja na to. Zdržati moremo, kaj obljubimo. Naj mo pa znali, predstavimo si pred oči 1) v čem stoji tretje-redniška obluba? i 2) zakaj jo moremo verno zdržati? Dober Jezuš, ki v oltarskom svestvi prebivaš, ti močen obladavec pekla, greha i smrti, okrepi nas z svojov mi-loščov, ka bomo znali mi tUdI tak močni biti, ka proti vsemi skušavanji pekla, tela in sveta verno zdržimo svojo obljubo. Obljuba je Bogi dano obečanje, ka kaj dobroga spu-nimo. Ne smo je dužni narediti, nego če jo naredimo, dužni smo jo spuniti. To pa iz dvojega zroka, I) ar če jo samohotno ne zdržimo, sebe za lažlivce postavimo ob 2) pa, ar Boga za norca mamo; z svojov nezvesto-bov naime to svedočimo, ka je Bogi zadosta samo obe-čati, ne je pa potrebno to obečano tudi spuniti. Zatoga zroka volo nam pravi sv. \>\smo\ „Keliko bolje je ne obljubiti, kda po obljubi obečana - ne zdržati. Bogi se naime ne dopadne neverno i nespametno obečanje." (Eccl. 5, 4.) Tretjeredniška obljuba ne veže pod grehom. Kak se more to razumeti? Lehko tak, ka če desetere bože ali petere cerkvene zapovedi na zdržim, nemam greha? Ce bi se to tak razumelo, te bi že davno vsi lumpi pa vse vlačiige v tretjired slišile? Ti grešniki naime dobro znajo, ka je prestop božjih i cerkvenih zapoved greh i ravno zato se tudi bojijo tretjega reda, ar mislijo, ka do te dvofi greh meli če zapovedi prelomijo. Pa je ne tak. K' tretjega reda obljubo naredi, ma toti greh, če štero zapoved prelomi iz deseterih Božjih ali peterih cerkvenih, kak vsaki drugi, nema pa dvojega. Razloček med tretjeredniškov i drugov obljiibov je to. Ce ti na priliko obljubiš Bogi, ka v petek ne boš mesa jo, če ga ješ, maš dva smrtniva greha, ki je pa to ne obljubo, pa samo ednoga. Cerkvena zapoved vsa-komi prepove naime v petek meso jesti. Ali če ti poleg dane svoje obljube zdržiš petek, maš dvojo plačo v nčbi, tisti pa samo edno, ki toti zdrži zapoved nego obliibe je na nje obdržanje ne naredo. Tretjerednika pa čeravno obliibi ka vse zapovedi bože i cerkvene zdrži, ta obljuba li ne veže pod grehom, ar je tak maticerkev odločili, zato če je tak nesrečen, ka štero zapoved prelomi, samo eden greh včini ravno tak kak vsaki drugi, ki je ne v tretjired. Te mi pravili, te pa obljuba tak nikšega haskanema? Ma prevelike. Prvi je ravno plača nebeška. Sv. Tomaž aquinski vči, ka iz obljube včinjeno delo več plače nebeške služi, kak ne iz obljube doprinešeno. To pa zato, ar iz obljube opravljeno dobro delo ma čistejši namen i trdnejšo volo to je vekšo ljubezen pri sebi. Čem vekša je pa ljubezen, iz štere delam, tem vekša je tiidi plača, štero si služim. Dober Bog je naime pravičen. Poleg svoje pravičnosti more zato strašlivcom, ki se bojijo njemi še tisto obliibiti, kaj njim je že itak zapovedano, plačo v nebi dolpotegnoti i more tem strašlivcom, ki ne viipajo v tretjired stopiti i v njem deseterih božih i peterih cerkvenih zapoved spunitev ohliibiti, plačo v nebi pomenjšati; gučim od tih pozvanih, štere Bog že dugo vleče, neščo ga pa bogati. I ravno poleg te pravičnosti more Bog tistim, ki to viipajo včiniti med špoti i osmehavan-jom sveta nej ednok, plačo v nebi podignoti. Moj Bog, kak hitro sem povedao hasek obliibe, ali kak neskončano dosta sem ž nje odkrio. Z najdragšega kinča, z najvek-šega i naj bogatejšega kralestva, z najlepšega i najbolšega dara več za deo dobiti i na veke dobiti, je povekšanje plače nebeške, Bog, neskončana dobrota je naime naša plača v nebi. On sam trdi to: „]az sem tvoja prevelika plača" (I. Mojz. 15, 1.) Za to ne bi obliibe naredili i je verno držali? Za to ne bi viipali Bogi'služiti? Za kupico vina, falat mesa, par kron penez, kaj vse ne včinite, za povekšanje nebeške neskončne i večne plače ne bi viipali pred oltar pokleknoti, se v Gospodov jarem v preči dati? Ne bi viipali kaj malo več zmoliti, menje grešiti, večkrat Jezuša pohoditi, varnejšo in mirnejšo smrtno viiro si spraviti? Bojite se? Česa? Nebe i ne pekla-, tretjired je v nebo pot. Mili se vam? Kaj? Duša? Ta že ne, nego telo se vam mili, štero sprhne; za dušo se ne brigate, štera večno žive. O preiiiblene i predrage dušice, svetki viizemski vsakoga leta vsakomi more odpreti oči, vsa-komi voditi stopnje proti grobi. Ve ste hodili jeli vsako leto k njemi, samo ka ste ne mislili tam tisto, kaj bi mogli. Ste mislili pri Gospodovom grobi na svojega? Ste se pitali: bom jaz tiidi tak mirno počivao v njem? Ste pleli dale v svojih mislah: bom, če srečno merjem ; srečno pa ne mogoče mreti, Če nesrečno, v grehi živem. Vidite, drage, preljubljene dušice, če si spokorite telo, ka de za grehe i ne od grehov spokorjeno, zmantrano, te te merno spali v grobeh, de vas Marija v njega spreva-iala, kak Jezuša i odičeni bo vaš grob. Tretjired je pa šola za te pokorni žitek, ar je pokore red. Pa bi se ga li bojali, da vam teliko lepoga i večnoga obeče? Pa ki ste že v njem, ne bi verno obljubo držali? Ne bi jo z celov diiševnov močjov naredili, ki ste novici? To je prvi sad obljube: povekšanje nebeške plače. Drugi je sledeči. Kak što obljubo naredi za tretjired, njega kotriga postane tečas, dokeč ali sam ne izstopi ž njega, ali pa se ne izbriše, izstira ž njega. Pa tak močno je zapisan v tretjired, ka čeravno nikaj njegovih dužnosti ne spunjava, vendar sliši k njemi zavolo narejene obljube. Ta obljuba ga tak močno vtrdi, ka se v drugi tretjired več niti ne da sprejeti. K1 je obljubo naredo, ne more več v drugi tretjired stopiti, kakti dominikanskoga, kar- melitanskoga itd. Sme pa v bratOvčine i v ostrejše rede. Kak prava kotriga tretjega reda po obljubi deležen postane vseh odpustkov i blagoslovov tretjega reda, šterih je brezračuna veliko. Skoro na vsaki tretji den spadne eden popolen odpustek. Veliki tjeden vsaki den so popolni odpustki pri odvezi. Kakše nedopovedljivo velike dobrote! Kak malo truda vam trebe nase vzeti pa kak velikoga bremena se rešite? Nezračunano dosta kaštig si dolzaslužite, ka' de jih na vas na drugom sveti malo čakalo, i še vernim dušam v vicah, svojim dragim pokojnim je lehko naklonite i njim hitre] odprete nebeška vrata, zakoj de vam pa pali nebeški zaročnik dušic trpečih posebno zahvalen. Pa če k tomi haski ešče vzememo obtretjim to mi-loščo, ka pridete po obljubi pod zavetje svetoga Frančiška, koga je sam Jezuš obimno, posebno ljubo, se vam more srce od radosti raztegnoti, ka po tom dobrom vašem oči tak bluzi pridete k Jezuši, k tomi milomi odkupiteli i sodniki večnomi. Ne tolaži to vas, ki ste obljubo že naredili? Ne vleče to vas k njej, ki pred njov stojite? Ne odpira vam oči, ki še neste ovce frančiškove ovčar-nice? O da, dam odgovor mesto vas, vleče vas, ki pred njov stojite, ar ste teško den obljube čakate; budi tudi vas, ki ste že sinovje i hčeri sv. Frančiška, ar vnogi med vami so na dobroj, svetoj poti; zaspane in mrtve pa naj obudi premišljevanje to od haskov obljube, ka oči odprejo, si dušo zravnajo, si trah pred svetom premagajo pa postanejo in ostanejo pokorniki, kim je neba obečana. Drugo pitanje je to, zakaj moremo obljubo verno zdržati? Prvi zrok shaja že z prvejšega razlaganja. Priganjati nas moro k vernomi obdržanji obljube tisti haski, štere tretjired po toj obljubi nosi i štere smo više razložili. More nas pa tiidi zahvalnost. Zaistino mi tudi lehko pravimo proti Bogi, kak Izraelci: „Vodnik si bio ljudstvi, štero si reso; i ti je spravljaš po isvojoj moči na tvoje sveto mesto." (Ex. 15, 13.) Iz grešnoga sveta te je Bog rešo i pozvao ne zavolo tvoje vrednosti, nego zavolo svoje smilenosti v red, šteri te v nebo vodi. Bog ti je dao dobre sestre i brate v njem; Bog ti je ponudo v njem gostokrat zveličavne navuke; Bog ti deli v njem G>j neštetokrat svojega jedinorodjenoga Sinu i neprecenljive vrednosti njegove predrage krvi v nezračunanih od-pijstkah, blagoslovah i miloščah; Bog ti drži pri smrtnom strašilom boji svoje lice milo proti i ti čisti dušo od vseh zamakov po popolnom odpustki na smrtno vtiro ti da-nom, i on ti odvežiije tudi, če li prideš v ogenj purga-toriumski, po popolnom odpustki za pokojne tretjerednike pri sv. meši, štrašne žareče verige i te pela v nebo v to povekšano plačo. Vse to ti Bog da brez tvojega zaslužka v tretjemredi. Ne boš njemi za to zahvalen? Ta neskončna boža dobrota te more vsikdar vujškar držati, dragi tretjerednik, da boš do slednjega zdihlaja veren v spunjdvanji svoje obljube. Pa reč tvoja tu v cerkvi pred Bogom dana bi pusta, nerodovitna ostala, kak suha vejka? Pa tisti kiiš, šteroga date podobi Kj*ižanoga, bi Judašov poljub bio? Pa ška-puler, šteroga nosite, vodilo, štero večkrat prečtete, bi vam samo v manjost služilo kak dosta jela i pila nezmernim ljudem? Bi se blagoslov svetoga Frančiška, šteroga pri obljubi dobite, brez haska posiišo na vas, kak deževne kapljice na mareli? Vidite, dragi tretjeredniki, drage tretjerednice, vse vas opomina, naj verno zdržite obliibo, ste dobri sini, verne hčere sv. Frančiška, ka tlačite pot v nebo, pot vesele pokore, šteroj se angelje veselijo, Jezus pa obeče večni paradižom. Zdržite zato obljubo. Obudite si jo večkrat, najbole pa vsako leto aprila 16-ga, ali, če ste te den zadržani, v nedelo po tom dnevi; te den, 16. aprila je prvič naredo sv. Frančišek svoje obljube pred rimskim papom Innocencom 3. I\ak blaženi spomin, šteri vas vlečo i more pa zvOntoga tč dčn ali v nedelo po njem je tOdi popo-len odpustek podeljen obljubo ponavljajočim, če k stvest-vam pristopijo. Obudite si zato oblubo, bar tč den vsako leto, dobro jo je pa vsaki mesec ednok pa še večkrat. Obuditev njena je kur za dušo, segreje se ta po njej na Božjo ljubezen. Obudite si obljubo, naj morete verno vodilo spuniti. Stari izrek, — pa te pravico ma v sebi, — veli: >Ki poleg vodila žive, za Boga žive.« Obudite si obljubo, ka bote Bogi povolno znali živeti po opravljanji dobrih del, kak sv. Peter apoštol pravi : »Bratje, prizadevajte si svoje pozvanje po oprdvlanji dobrih del zagotoviti. < (II. Pet I. 10.) Jezusova ljubezen v oltarskom Svetstvi. ^ Že le nje, če se spuni, razveseli diišo.* (Preg. XIII. 19.) Če bi se nam, dragi krščeniki, na sveti naednok vse Žele spunile, štere v svojem srci nosimo kaj bi bilo z nas? Jaz tak mislim, da ne samo, kak sv. pismo pravi, bi se nam duša razveselila nego toga veseloga trenutka ne bi mogli niti preživeti. Ali ste nikdar ne čiili, ka je toga pa tisto došla velika radost od pameti ali celo v grob spravila? Ste ne slišali, ka srce od radosti tudi poči ne samo od žalosti? Moj Bog, če bi pri smrti bili sv. Alojzija mladčnca, sv. Filipa nerejskoga, sv. Treze i drugih neštetih svetnikov i svetnic, bi jočič, od radosti jočič potrdili, kaj i jaz trdim: ka od veselja tudi poči srce pa še večim kak od žalosti. Mislite, ka je sv. Jožefa ali BI. D. Marije smrt drugo bila, kak končanje od radosti? Ljubezen, radostna ljubezen, veselje nedopovedljivo nad tem, da se njima je žela spunila, ta najsrčnejša i najbole žarjava žela gledati večnoga Boga, to je morilo njidva i za njima teliko svetih src. Zato če njidva i driige svete dtiše neso mogle prenesti spunitev velikoga želenja tak, ka bi mogle z ednim tudi v teli ostati, tem menje so naše slabe duše mogoče to doprinesti. Mreti bi mogli, kda bi se nam vse žele naednok spunile. Mreti bi mogli v cerkvi vsi od prevelike radosti, ka smo se smeli spraviti k nogam dragoga, neskončno dobroga Jezusa, kak nikda Marija Magdalena; mreti bi mogli od radosti hipno, včasi, kak zavžijemo pri sv. obhajili Jezusovo najsvetejše telo. Da pri Jezuši biti i ž njim se združiti, so naše jedine žele, je cil, za šteroga živemo na sveti. I ka li živi ostanemo pri Gospodi i z Gospodom, je dar njegove ljubezni, štera nam skrije njegovo veličanstvo, štero bi nas vmorilo, če bi je vidno gledali. Naj ga mamo na zemli, se nam skrije, naj ga mamo v nebesah, se nam prekda v sv. obhajili. To nezmerno njegovo ljubezen gledajmo, ka me jo znali nasleduvati. »Bog je ljubezen, < (1. Jan. IV. 8.) pravi on sam po sv. Janoši apoštoli. To teliko pomeni, ka je Bog sama ljubezen, kak je ogenj sama vročina i morje sama vo-dina. Od tistč reči, v štero ie tuja, druga ne primešana, pravimo, da je sama. Sama pšenica, v šteroj ne najti driigoga zrnja, samo zlato, v šterom ne ga nikše druge kovaline. Ravnotak, ali v neskončno popolnejšem pomeni je Bog sama ljubezen. Drugoga, kak ljubezni ne v njem. I ta ljubezen je nezmerna, neskončna v njem. Sveto pismo svedoči naime. ka je on nezmeren, neskončen : » Veliki je Gospod i čerez hvale vreden, i njegovoj velikosti nej-konca <■ (Ps. 154, 3.) i t Misliš, ka ne napunim jaz nebe i zemlje, pravi Gospod.« (Jer. 23,23.) 1 ta neizmerna ljubezen je v hostiji pred nami. Jaz ubogi grešnik stojim pred njov, gledam v njo, pa živ ostanem. Je mogoče to? Izraelci so kričali Mojzesi: »Govori ti z nami in bomo poslušali; nikak naj ne govori z nam i Gospod, da kje ne pomerjemo« (II. Mojzes, knjiga XX. 19.) Bojali so se, ka če de G. Bog govoro z njimi, to ne do mogli prenesti. Njegova neskončnost je osmrti. Mi ubogi ljudje pa kaj smo se predržnoli včiniti? Ne samo, ka smo se že telkokrat k nogam neskončno ljubečega Boga, nego, nego — bi povedo, kaj smo včinoli ?— nego, nego, mi smo to večno ljubezen vupali z mesta zdignoti. Z mesta? Pa moreš ti človek cerkev zdignoti? Ne jeli. Gospoda i Stvoritela cerkvi i celoga sveta, ki je vekši, kak vsi svetovi zemeljski i nebeški, ki je neskončno veliki i ž meten, toga si pa mogo z mesta zdignoti ? Zdigno si ga po duhovniki, zdigno pa položo si ga, pa ne viipam povedati kam, vendar povem, položo si ga po njem v svojo grešno dušo oj keli-kokrat pri sv. obhajili i zatem sam noso ga v svojem teli. je mogoče to? Tebi človek ne, ali tistomi, ki je sama ljObezen, Bogi je mogoče. Jezus, neskončne ljubezni Bog je napravo, da jie svojo neskončnost skrio pod podobo rhaloga kruheka, šteroga gda zdigneš, neskončnost geneš, šteroga gda zavžiješ, z neskončnov ljiibeznostjov se nahraniš i napojiš. Vidiš, kakšo čudo je mogo Bog včiniti, naj ga moreš ti meti! Vidiš, kak veliko ljubezen je mogo vužgati, kda je tak mali šteo postati, kak globoko se je mogo skriti, naj ti ne ovaraš njegove božje dike i se je ne bojiš pa ne merješ od nje ! O človek, človek, ti prah in pepel, ki pred neskončnov ljiibeznostjov stojiš v cerkvi, daj za to ljubezen konči teliko ljubezni Gospodi, da spoznaš, ka pred neskončnov ljiibeznostjov prebivaš v ednoj fari, v ednoj cerkvi. Od ljubezni gučim. Kaj je to: ljubiti? Glej mater pri posteli svojega betežnoga deteta; glej jo kak se trapi noč no den, kak prenaša potrpljivo vse teškoče betega: trud, snenost, žalost, glad, žejo; glej to mater, kak se nagible k viistam slaboga deteta i posluša njihov mirajoči šepet, pa si vido ljubezen. Ali idi na krvavo bojišče, pa. glej z jezerih ran krvaveti junaka pa tiho posliihni njegovoga srca bitje i slednji zdihlaj, pa boš vido ljubezen, štera je vmreti znala za domovino i krala. Ali potrudi se v starodavne čase, obišči gor sv. Lovrenca na žarjavoj ponvi, sv. Sebeštjana pri sohi z čemernimi strlicami v čelom teli, pogledni v kopališče sv. Lucije, na morišče sv. Neže, pa je opitaj, opitaj te i druge jezere mantrnike, kaj jih je li nato spravilo, ka so te strašne muke i to grozno smrt tak radovoljno sprejali! Pa ti odgovorijo: ljubezen. I ešče edno romanje napravi, pohodi samostane moške i ženske; se stavi pri drvej karmelita, v šterom bole mirno spi, kak ti na mehkoj posteli; pogledni hčeri sv. Treze, bosonoge karmelitanke i posliihni njuv mili glas, spokorni psalm za grešnike: »smiluj se®, šteri se nepres-tanoma zdigava ž njuvih viist proti nebi, kak sunčavni traki kaplo proti zemli; ali obstani čudeč se pri vedno nemih karthusiancih; če tč i drflge neštete jezere redovnikov i redovnic pohodiš i pregledneš njihova siromaška ležišča, kratke noči, ostre poste, bičanje, verige, duge molitve i junaške vojske proti teii, sveti i hudomi diihi, pa kda boš te vido tam lepe, mlade, bogate, plemenite ljudi, štere je svet z razprestretimi rokami lovio, da bi je obdržao i v zakon spravo, i če boš je pitao: »Zakaj trpite teliko i zakaj se vsemi odpovite?« ti odgovorijo, zato ka ljubimo Jezusa. Vidite, drage duše, to je ljubezen. Ljubezen trpi i merje za ljubljenca. Jezus je pravo: > Ki ma moje zapovedi i je zdrži, on je, ki me ljubi.« (Jan. XIV. 21.) Mati, vojak, mantrnik, redovnik veren zna, pozna Jezusove zapovedi i da je nači ne more z držati, kak z trpljenjom, križom prelevanjom krvi, z miranjom, trpi i merjč raj, kak ljubljenca razžali. Vidite, to dela ljiibezen. V Jezuši je neskončna ljubezen. V oltari, v hostiji jo kaže neskončno bole kak vse matere, kak vsi junaki, vsi mantrniki i redovniki. Mati nadaja dete z mlekom. Tak je, jeli. I mleko je sad njene krvi i njenoga tela; z sadom tem da deteti zras i življenje. Oj keliko več pa Jezus tU v oltari! Ne hrani te z sadom svojega tela i krvi nego z samim telom i z samov krvjov. Čifješ dušar ka je tvoja hrana? »Moje telo je zaistino jestv i rta i moja krv je zaistino pitvina,« (Jan. VI. 56.) ti pravi on, te večni Bog. Od sunca čistejša krv se toči v tvoje žile i od zvez-datne nebe lepše telo se nagne v naročje tvoje "pri sv. obhajili zavolo neskončne, večne Jezusove ljubezni do tebe. Ne povrneš jo? De nečisti ogenj žgao naduže tisto telo, štero je najbole junaškoga vojaka, najvekšega rnantr-nika, najpopolnejšega redovnika neskončna ljubezen posvetila? Šte ne čiili, kaj je Jezus pravo v getsemanskom ogradi, Petri, ki je meč potegno v njegovo obrambo? To je pravo: *Misliš, ka ne morem prositi Očo svojega i bi mi poslao več kak dvanajst legijonov angelov?« (Mat. XXVI. 53.) To je od 72 jezero angelski vojakov več bi lejko meo kre sebe, pa je sam šteo zmagati. Sam, jedini je premagao celi pekel, smrt i greh; pa za toga vojaka, ki je vse to za tebe včino i včini, dobro pazi, včini, ponovi vsaki den na oltari pri sv. meši, ti ne bi se vojskiivao, ne bi potro v sebi tela, sveta pekla moč? Ne bi nikše malo mantrništvo prestao za njega, ki kak najvekši mantr-nik vsaki den ponovi svoje križno miranje na oltari na nekrvavi način ? Ne bi se malo zatajo, ne bi si tela v jarem posta, vroče pobožne molitve djao za najpopolnejšega redovnika, ki že skoro dvejezerolet, čuješ? — dvejezero let, — je noč no den notri v svojem samostani v vednom posti, v vednoj molitvi, v vednom mu-čanji, v stalnoni razžalenji, ne da bi se z svoje vole samo ednok geno z svojega vozkoga mesta, z dostakrat vlaž-noga. plesnivoga, črvivoga tabernakla. Vidite, vidite, neskončna ljubezen kaj včini za vas; oj povrnite jo i trpite za njo! Nakanite se pred njov, ka prekdate svoje telo Jezuši, kak on svoje vam ddva. Obečajte njemi, ka nikdar ne zmrmrate, če se on držati šče za vas, kda ga grešniki plodili, ranili bodo. Da vnogo-krat ga vdari štera roka, brsne noga, prekune jezik ali razžali glava z svojim mišlenjom! Tolažbo išče siromak. Vašoj roki, nogi, glavi da bolečino, da bi se njegovo razT žaljenje potišalo. Ga vkraj sunete? Ga zavrnete? Zakaj? Zato, ka vas nadaja z lastnov krvjov i nahranja z lastnim telom? Nezahvalneži ? Ke'f