706 Alastor: Dunajske pesmi. Dunajske pesmi. Djum in hrup, rop6t in gndča, Vse naprej, navskriž hiti, In iz dkeii neštevilnih Lucij sto in sto blišči. Tukaj biser, ondu svila, Tam zlatd se lesketri, Na obrazih tisočerih Žarna sreča se smehlja. Na Grabnu. Oj, kako je lepa zemlja! To da solzni bil bi dol? — Kjer je toli jasne sreče, Tamkaj mesta nima bol. Kdo to zna? — Saj tudi meni Cesto smeje se oko, Dočim iz sred mi vender Kaplje temnokrvne vrd ! II. Maj stojiš mi tu, sirota? Ali zime zate ni ? Poln ti je naročaj cvetja IMrev, kakor kdo želi. E, nevesta menda nisi; Pogled sije ti medlo, K sebi dete drobno stiskaš: Prav, mu bode vsaj gorko. Na Ringu Cvet, čemu si ga nabrala ? Da odičiš dete ž njim ? — »Oh, ne sebe, nI otroka Nikdar s cvetjem ne krasim. »Drugim ga ljudem ponujam In prodajam za denar — Saj po vrtu svet ne vpraša, Ne kdo njega je vrtar. »Glejte, vrt srce" je moje, In ljubezen mu vrtai, Ki hranila bodem živo Temu detetu vsekdar !« III. Z^a hišo mogočno se hiša vrsti: Te stavbe ! Te krasne palače ! Konjič za konjičem med njimi drevi, Pred vozom ponosno ti skače. Gospe po vozovih, gospodje sede", Lastniki palač teh bogatih, Vsi zlate besede, vsem zldto ime", A mislij jim v duši ni zlatih! Karntnerstrasse. Neznatna, uboga res hišica to. Kjer meni kdaj bode ostati, Konjiča ne bo in voziča ne bo, A vender se smem rado vat i. Kaj mari bogastvo, kaj stavbe lep6, Kaj meni palače so zlate. Ker ljubjce moje hranjeVa srce" Zaklade brezmejno bogate! . . . Alastor. i 68 Alastor: Dunajske pesmi. Dunajske pesmi. IV. M I Xc.lad tak6 in že beračiš ? -Kaj bo s tabo, dete moje ? — Kar obrni proti domu K materi korake svoje! Oh, gospod, kdo bi pač rajši Bil doma ... za mizo polno -Ali glad je hud — še huje Mater je imeti bolno. Wahring Brez jedila, brez zdravila Bolni revi je ležati — Ljubim jo, dasl ne morem In ne ve"m ji pomagati. Vender, kar mi je mogoče, Vse storim za svojo mamo Kaj bi bilo, če umrje In pusti me dete samo ?! Pitajte me le z beračem, To ne more me boleti — Saj za mater meni zlato Nič pretežko ni trpeti! Lahna hoja, pogled jasen, Zvonek smeh in glas vesel Jaz pa jedenkrat med svetom Srečen biti bi ne smel ? V daljnem tujem svetu Srce mi vzdihuje, Od bolesti silne Duša omaguje. VI. Prater. Srečen ? — Koliko po sreči Vprašal drugih si, povej! VeVovati v svojo srečo, To najteže je vselej ! Brez veselja, sreče Dan za dnevom mine, In za uddo nada Iz srcti mi gine ! Vender moč življenja V meni ni končana, Zadnja nada moja Ni še pokopana. VII. Stvarnik v dnij temotnih Mojih je število Luč poslal nebeško Srcu v tolažilo. Ni noči nI dneva, Da Boga ne prosim, Naj ljubezen čuva, Ki jo v srci nosim. VIII. Žar poslal nebeški Bog je v dušo mojo, Ko mi dal je s tabo Vso ljubezen tvojo ! Saj dokler mi cvela Ta ljubezen tvoja, Bode tudi žila Srečna duša moja! 1) Glej »Ljubljanski Zvon«, XI. leto, 12. štev. Ivan Steklasa: Padec Krupe leta 1565. 169 IX. Zdaj gore med nama Meje so visoke, Doli so in re"ke Sumne in globoke. V mislih vnet poljubljam Lice ti cvetoče, In ob tebi zabijam Vse boli pekoče. Kaj mi je višina, Kaj mi je nižava ? Saj jih lahnokrili Duh moj le preplava! Pozdrav ti pošiljam Iz srciC globine, Pozdrav svoj iskreni Iz hladne" tujine! . . . Alastor. ^-P5^: Padec Krupe leta 1565. Spisal Ivan Steklasa. dražestni dolini reke Une je poleg Bihača izvestno najvažnejše mesto Krupa, ki se je do konca 13. veka zvala Pset, kesneje pa le Krupa, bržkone po potoku Krupnici (Krušnici), ki teče mimo mesta. Kakor Pset, tako se je delila tudi Krupa na dve mesti, na gorenje in dolenje, kar nam dokazuje slika v potopisu Slovenca Benedikta Kuripešiča z leta 1530. in tudi druge listine iz 15. veka. Kraj krupski pa je poznat že za domačih vladarjev hrvaških. Tako nam je znan psetski župan Miroslav iz leta 1072., a druge listine dokazujejo zopet, katerim plemenom je vladalo mesto Pset, ki je bilo iz početka župansko, kesneje pa kraljevsko mesto. Od konca 13. veka so bili gospodarji v Krupi knezi Baboniči. Prvi se je zval Babo Babonič, ustanovitelj mesta Blagaja na Sani, pritoku Une, toda pozneje so se Baboniči zvali tudi Blagajski ali Blagaji. Le-ti velikaši so prav tako znameniti za staro dobo hrvaške zgodovine kakor Zrinjski in Frankopani, ako ne še bolj, zakaj sami kralji so jih zmatrali za prve velikaše na Hrvaškem. Saj so se raztezala njih posestva od štajerske in kranjske meje daleč doli proti Bosni preko reke Vrbasa. V borbi proti hrvaškim kraljem italijanske krvi, sosebno proti Karlu Robertu (od leta 1300. do leta 1341.) in Lu-doviku Velikemu (od leta 1341. do leta 1382.) za pravice hrvaške kraljevine, izgubili so sicer precej posestev, ali ostalo jim je še toliko, da so bili še vedno najodličnejši med velikaši hrvaškimi. Ze po njih letnih dohodkih moremo soditi tako, zakaj njih imenja so jim nosila na leto do 120.000 cekinov. To so za one čase ogromni dohodki, kakeršnih niso imeli mnogi nemški knezi. Bilo je iz njih obitelji tudi 262 Alastor: Dunajske pesmi. L Dunajske pesmi. olnce v mraku tone, Gor zlati vrhove, In v oblakih drobnih Hladna luna plove. X. Mir iz lin oznanja Svetu zvon večeVni; Ura mirna zdme — Molči, vzdih prešerni! Oh, da mi je tiho Kdaj srce" že moje, Tiho, ko kraljevstvo, Noč, tihotno tvoje! Oj, ti lepo žensko bitje, V stran pogled obrni svoj, Ki me z neizrecno silo Vleče tajno za teboj. Od zlata, demantov tvojih Bolj oko se ti žari, In lokavo to smehljanje V mreže tvoje me lovi. To telo v šumečem krili, Belo, vitko in gibko, Vse mi je srce prevzelo Z-neutdšljivo strastjo. XI. Huj, kako se valovito V žilah mi pretaka kri, V strasti burni duša slepa Koperndča plameni! V stran pogled si obrnila, Drugemu se že smehljaš, Res, nedolžna to zabava — Prav prijetno se igraš! Meni pa, ko mi bodalo Seglo, zdi se, bi v sred — In spoznanja in kesanja Sdlze mi oko rose\ Rothenthurmstrasse. V duhu vidim nizko sobo, Vidim bled in mil obraz, In po njem čistosti sve*te Angeljski razlit je kras. Vidim sklenjene ročice, Cujem prošnje vzdih glasan : »Oh, ne vodi ga v skušnjavo Ter njegova bodi bran !« Megla na okd mi le"ga, Divje krči se sred — Mladih dnij vi vzori svetli, Vprašam, kje sedaj ste, kje ! ? XII. Revni deček, ni mladosti Doba srečna zrite ni', V bolečini in bridkosti Tvojih broj se dnij gubi. Med otroke druge skakat Tudi ti bi rad mi šel, Trdnih, zdravih nog korakat, Ne posejal osamel. A zaman željd so tvoje, Mirno, tiho tu sediš, Zreš vrstnike srečne svoje In se žalostno smejiš. Hernalser Linie. Zala tvoja ni postava, Toda lep ti je obraz, Ki z milobo olepšava Čudno toge ga izraz. To okd, kako ti milo In bolestno gleda v svet, Z ognjem čudnim, s čudno silo Tebi pogled je raz vnet. Cesto že oči sem svoje Meril z drugimi očmi — A okd vztrpeti tvoje Nemogoče se mi zdi! Alastor. 472 Alastor: Dunajske pesmi. Dunajske pesmi. XIII. eselje razvneto in petje in smeh Po širni dvorani vrše", Med njimi pa godbe glasovi krepkd V šumečih akordih zvene". Poslušam in gledam na oder strmeč, Kjer pesem se tožna glasi, Kjer boben grmi in se lokov deset Navzgori, nizdolu dre vi. V blesteči belini mladenke lepe* Opravljene godejo v noč, Raz oder premnogi jim švigne pogled In gori spet žarek in vroč. Vsi puhli obrazi, ni črte na njih, Kjer brati bi dalo se kaj — In nezadovoljen obrnem oči Od godcev že skoro nazaj. Cafe Austria. Ne, ne, obstoji mi okd na nji, Ki vodi zbor godcev svoj, Nelepi obraz je nje zanimljiv, Bolesten os vita ga s6j. O majnika cvetnih, veselih dneh Ljubezni se pesem glasi — Kako krčevito in strastno kakd Lok drobna ročica podi! Okd prebegava ti lista vrste, Vse hočeš izbrati iz njih! Kar pisal umetnik je s srčno krvjd, Zdi svoje se duše ti vzdih. Vzkipevajo prsi ti, ustna ožiš, In solza rosi za solzo — Oj, dekle ti mlado, čuteče dekle, Zakaj si nesrečno tako ?! Umevam ! Neznan mi ta glas ni godal, Ta glas iz srca globo čin — Vem, hujšega ni in ne bode nikdar, Ko sreče nekdanje spomin! . . . XIV. Ko pogledam v dni minule, Nepredirno zrem temo, Saj nikjer podobe jasne Najti v nji bi ne bil6. Od trenutja do trenutja Upal sem v prihodnje dni, Dan potekal je za dnevom, A rešenje, kje si ti ? Stvarnik, saj ne prosim mnogo, Jeden žarek sreče le" Naj posije mi v življenje In si najde pot v sreč! XV. Božična muha ! —- To srečo pomeni . . . O sreči razmišljal sem dosti že"; Ne maram topiti več v misli se take, Dosežem da kdaj jo — tako mi ne grč! Oj, muha ti ljuba, življenja predolgo Ne bodeš vesela — tako se mi zdi A česa sem spomnil se — prilike dne, Ki o jednodnevnicah dveh govori: Iz jajčec dveh nežnih dve taki živalci Za drugo sta druga izlezli nekdaj — Trenutja pol bilo je v rojstvu presledka, A prva že drugi de": »Naš narastaj!« . . . Alastor.