G. Koritnik: Od brega se reka zelena vali.                         33
sprejme vsako delo kal smrti že ob svojem porodu. Zato se bo treba obrniti do njih z najresnejšim pozivom, naj nam ne delajo težkoč. Če že nočejo ali če nimajo poguma in moči aktivno sodelovati, naj nam vsaj ne škodijo. Škode nas pa obvarujejo najsi-gurneje, ako ne rabijo plurala: »Tega ne zmoremo". Tu tudi ni na mestu „pluralis maiestaticus". Take eksistence naj govore v ednini!
Kaj zmoreta trdna volja in pozitivno znanje, tega nas uči najjasneje naša mlada umetniška organizacija. Ljubljana jo je sprejela z nekakim suverenim nastopom. Tako približno, kakor sodi človek, ki mu pravi demon: „Snovi ne obvladuješ, toda pokazati ne smeš tega za nobeno ceno, torej . . . zabavljaj! Rizika, da izgubiš kaj ugleda, imaš pri tem ravnanju jako malo." „Ljudstvo" te bo le občudovalo, kak »duševen velikan si!" — Naša sreča je bila, da se možje, ki jih ni spoznal in priznal za umetnike lastni njih narod, niso ustrašili, da so šli med svet, tja, kamor spada umetnik! —
Tu so zato umestna vprašanja: ali naj ostane naš znanstvenik za vedno v zapečku? ali naj rabota i nadalje le za tujca? ali ne velja tudi za znanstvenika, kar so storili naši umetniki? Poguma je treba! „Skromna in tiha ljudstva pa so igrala še vsekdar vlogo — sužnjev."x)
(Konec prihodnjič.)
Od brega se reka zelena vali.
\Jd brega se reka zelena vali        O, to je šum in šepet in hrup
razpenjena, razbrzdana,                   v valovih temnozelenih,
v daljavi tam daleč v naročje, hiti    o, to je neizprosni obup
oblastnega oceana,                          v dušah zapuščenih . . .
To je viharna, brezupna mladost/
ki tava samotna po svetu,
neomejena, brezmejna prostost
v duha drzovitem poletu!
G. Koritnik.
') A. Aškerc „Za vseučilišče v Ljubljani". „Ljublj. Zvon" štev. 12., 1901.
„Ljubljanski Zvon" 1. XXIX. 1909.                                                                                        3