SLAVISTIČNA REVIJA

VSEBINA
RAZPRAVE
Evald Koren, Govekar, Zola in V krvi..............281
Juraj Martinooič, Sonetje nesreče: Poezija suprotstavljena apsurdu . . .	321
Jan Zoltan, Odmevi Alberta Camusa pri Slovencih 1945—1959 ..........34"
OCENE - ZAPISKI - POROČILA - GRADIVO
Lino Legiša, Kranjski »Zapisnik« 1899—1900 ............ 373
Viktor Smolej, Češkoslovaška dela o jeziku, zgodovini in kulturi slovanskih narodov.....................378
TABLE OF CONTENTS
STUDIES
Eoald Koren, Govekar, Zola and "V krvi".............281
Juraj Martinooič, Sonetje nesreče: Poetry in Opposition to the Absurd . . 321 Jan Zoltan, Reception of Albert Camus in Slovenia (1945—1959) .... 347
REVIEWS — NOTES — REPORTS - SOURCES
Lino Legiša, "Zapisnik" from Kranj 1899—1900 ........... 373
Viktor Smolej, Czechoslovak Works about Language, History and Culture
of Sluvic Nations from 1760 ................ 378
Uredniški odbor: France Bcrnik, Vatrosiav Kalcnič, Janko Kos, Boris Paternu (glavni urednik zu literarne vede), Fran Petre, Jakob lligler, Jo/c Toporišič (gla\ ni urednik zu Jezikoslovje), Franc Zudravcc
Odgovorni urednik: Jože Toporišič
Naročiln sprejema in časopis odpošilja: Založba Obzorja, 62 01)0 Maribor, Partizanska 5. Za založbo Drago Siniončič
Natisnila: Tiskarna Ljudske pravice v Ljubljani
Editorial Hoard: France Gornik, Vutroslnv Kulcnič, Janko Kos, Doris Paternu (Editor in Chief for Literary Sciences), Fran Petre, Jakob lliglcr, Jože Toporišič (Editor in Chief for Linguistics), Franc Zadravec Editor: Jože Toporišič
Subscription and distribution: Založba Obzorja, 62 000 Maribor, Partizanska 5. Za založbo Drago Siniončič
Printed by: Tiskarna Ljudske pravice, Ljubljuna
UDK 886.3.091 Govekar 7 V krvi : 840.091 Zola Evald Koren
Filozofska fakulteta, Ljubljana
GOVEKAR, ZOLA IN >V KRVI«
Fran Govekar (1871—1949), imenovan tudi »slovenski Zola«, je avtor romana V krvi (1896), osrednjega in najznačilnejšega naturalističnega teksta v slovenski literaturi. Nekateri elementi geneze, zlasti pa izsledki idejne, snovno-motivne in oblikovalno-tehnične analize dokazujejo, da je roman nastal v tesni naslonitvi na nekaj del Zolajevega cikla Rougon-Macquartovi.
Fran Govekar (1871—1949), also called »the Slovene Zola«, is the author of the novel V krvi (»In the Blood«), the central and most characteristic naturalistic text in Slovene literature. Some elements of its genesis, and especially the analysis of the ideas, plot-motifs, form and technique prove that the novel was produced in close reliance on some of the novels from Zola's series Les Rou gon-M ac quart.
Gotovo najzanimivejše obdobje v literarnem delovanju Frana Gove-karja se časovno ujema s prodorom naturalizma v slovensko literaturo.
V	boju za uveljavitev nove struje, slovenske oblike literarnega naturalizma, se je Govekar z njemu lastno samoumevnostjo postavil na čelo skupine somišljenikov, ki so razkladali posebnosti in novosti svojih stališč, opredelitev in razgledov, in tako v veliki meri pripomogel k artikuliranju in uveljavljanju novih idejno-estetskih nazorov. Govekar pa ni samo propagator in polemik, marveč je tudi avtor najznačilnejšega teksta zolajevskega naturalizma na Slovenskem, saj lahko njegov roman
V	kroi označujemo kot nazoren prikaz novega okusa, kar je posledica avtorjeve načelne nazorske opredelitve in njegovega zavestnega mili-tantnega nastopa.
Medtem ko je slovenska literarna historiografija dokaj natančno opisala in razložila ostro in bučno polemiko sredi devetdesetih let, njen potek, stališča in cilje nasprotujočih si taborov, njene posledice in plodove,1 pa nimamo študije, ki bi se podrobneje ukvarjala z Govekar-
1 Prim: Ivan Prijatelj, Janko Kersnik, njega delo in doba, 2.—3. seš. (Ljubljana 1914), str. 595—627; Marja Boršnik-Skerlak, Aškerc (Ljubljana 1939), zlasti poglavje »Fin de siècle«; Anton Ocvirk, Slovenska moderna in evropski simbolizem. Nsd 1955, str. 193—214; Anton Slodnjak, Nova siruja ali slovenska varianta naturalizma (1895—1900). V: Zgodovina slovenskega slovstva 4 (Ljubljana 1963); Marju BorSnik, Cankar z novostrujarskim klubom pri Mladosti. SR 1969, str. 25—67.
l'> - Slavistična revija
jevim romanom in ki bi še posebej natančno raziskala avtorjev odnos flo Zolaja. Sicer obstaja vrsta pripomb, ugibanj in namigov, ki opozarjajo na zvezo med Govekarjem in Zolajem, natančneje pa ta odnos ni bil pretehtan in opredeljen.2 Roman V krvi takšno raziskavo gotovo upravičil je. Ne morda zategadelj, ker bi delo sodilo med spoštljive tekste polpretekle dobe ali celo med živo prozo današnjega dne, saj umetniška plat tega dela ni in ne more biti tista njegova posebnost, iz katere bi razprava izhajala ali se oprla nanjo, marveč zaradi posebnega, če že ne kar paradoksnega mesta, ki ga ima roman v naši literaturi. Vprašanja, ki jih J kroi postavlja naši literarni vedi, izvirajo namreč iz dejstva, da je po eni strani osrednji tekst naših naturalističnih devetdesetih let, po drugi strani pa je to roman z neizpolnjenimi umetniškimi pretenzi-jami, torej estetsko obrobno in nepomembno delo naše literature. Značilni lastnosti, ki opredeljujeta ta roman, sta osupljivo neskladni in združljivi le tedaj, če odstopamo od prepričanja, da je idejno, snovno in stilno najznačilnejši tekst neke literarne smeri obenem njena najpopolnejša estetska manifestacija.
I
Nova struja je hotela na Slovenskem mahoma in prepričljivo uveljaviti toliko novin. da je prav naglo naletela na srdit odpor tistih literarnih skupin, ki se jim je zdelo, da njeno početje ogroža ne samo bodočnost slovenske literature, marveč hkrati tudi nravi slovenskega živi j a. Glavna tarča napada na novo strujo je bil prav roman V krvi, saj ni nobenega dvoma, da je Govekar s svojim osrédnjim delom naj-izrazitejc oznanjal nove ideje, nove snovi, novi stil. skratka novi estetski okus.
Tako širokega spektra temeljnih inovacij pa skoraj ni moč zasnovati izključno ob lastnih spoznanjih in merilih, brez stika /.■drugimi, splošno aktualnimi literarnimi gibanji na tujem, brez poznanja njihovih potov in zgledov. Zatorej je popolnoma naravno, da mlada nastopajoča generacija zavzeto upira oči v snujočo Evropo in da smo nekako od srede devetdesetih let naprej nenadoma priča širokim razgledom in močni volji po spoznavanju novejšega literarnega dogajanja ter njegovega prenašanja v domačo ustvarjalnost. Za novo strujo je torej značilna misel, da je treba osvežili in oživiti idejnost in snovnost domačega pisanja, ki je postajalo v brezvetrnem, zatohlem ozračju neplodno. Še prav po-
2 Najbolj tehtno in izčrpno je o romanu razpruvljal Л. Slodnjuk v navedeni Zgodovini slovenskega slovstva 4, zlasti na str. 39—46.
sebej pa je vodilo Frana Govekarja prepričanje, da je treba našo literaturo preroditi po evropskem zgledu, saj je videl vzrok za neugledno in zaskrbljujoče stanje sodobne slovenske literature prav v samozado-voljstvu in nepoznanju tujega idejno-literarnega dogajanja. Tega njegovega prepričanja ne razbiramo samo iz njegove konkretne literarne prakse, marveč jo prav tako odkrivamo v vrsti izjav in razlag, predvsem tistih, ki jili lahko najdemo v njegovi korespondenci.
Morda je najbolj izčrpen v pismu Marici Nadliškovi z dne 11. 3. 1897, kjer se zanima za neko njeno sodelavko, o kateri meni, »da bo morda še vrla pesnikinja, če se ne bo naslanjala le na domače vzornike«. Nato pa nadaljuje: »Slovenci nimamo sredstev, niti prilike, da bi se mogli toliko baviti s slovstvom, da bi producirali kaj docela originalnega. Zato pa imejmo, ker že moramo, vsaj vzornike, ki so ueliki in res ženijalni, na podlagi katerih izkušajmo doseči neko stopinjo individualnosti! — Zato bi pa jaz našim poetom in beletristom vedno svetoval: širite svoje obzorje! — poglejte črez domači plot! — ne bodite vedno isti Prešerno-
viči in Jurčičevci.--«3
Govekar te misli seveda ni izpovedal prvi. Že 1. 1870 lahko najdemo v Stritarjevi polemiki z Zgodnjo Danico naslednje vrstice: »Nespametno se nam zdi zahtevati od peščice Slovencev, da naj si ustvarijo čisto novo lepoznanstvo, po čisto novih, popolnoma drugačnih pravilih kakor ves svet. Vpraša se: ali hočemo Slovenci imeti umetnost, literaturo ali ne; če jo hočemo, potem se nam bo pač treba učiti od drugih narodov; posnemati, kar je spoznal svet za lepo, večno veljavno.«4
Ni se nam treba posebej truditi, da v teh dveh odlomkih, v Stritarjevi zavrnitvi Jožefa Ulaga in v Govekarjevem pisemskem poduku Marici Nadliškovi, najdemo podobnosti, ki so na moč presenetljive. Tezo, ki jo lahko razberemo iz obeli navedkov, pa lahko povzamemo takole: Slovenci ne moremo doseči ničesar pomembnega, če se zapiramo vase, če zanikamo ali odklanjamo evropsko dogajanje in evropsko rast.
O spoznanju, ki ga je Govekar izpovedal, torej ne moremo reči, da bi bilo v slovenskem literarnem življenju novo, enkratno in brez primere. Nasprotno, v njegovi izjavi odkrivamo prvine, značilne za tisto posebno usmerjenost v našem umetnostnem ustvurjanju, ki se upira težnji po uklenitvi izključno v domače izročilo in je zatorej voljna naslanjati se na tuje dosežke in sprejemati tuje vrednote. Označuje nam nasprotni pol domačijstva, zaprtosti in samozadovoljstvu, tedaj odprtost, dovzetnost in kritičnost.
» Zapuščina Marice Bartol-Nadlišek, NU K Ms 703.
4 Zvon 1870. Prim, tudi Stritarjevo ZD 6, str. 365, 528.
Izjavi, ki smo ju navedli, sta res odločno uglašeni na nujno izbiro med obema možnostma, vendarle se med sabo v mnogočem razlikujeta. Razločki nas ne morejo presenetiti, saj vemo, da stoje za takšnimi izjavami živi pisci z določenimi estetskimi nazori in programi, kar pomeni, da vsak izmed avtorjev, ki ga skrbi rast slovenske literature in ki zategadelj išče zvezo z Evropo, želi uveljaviti svojo zamisel, po kateri bi hotel usmeriti literarno življenje, in vztraja pri svojem posebnem zdravilu, s katerim bi ga hotel izboljšati.
Stritarju, ki se je v sedemdesetih letih skladno s svojimi idejno-estetskimi nazori odločil predvsem za glavne predstavnike evropskega predromantičnega sentiinentalizma in segel po proznih delih, ki so nastala v drugi polovici 18. stoletja, je polemično sledil Govekar z gesli neprimerno mlajše, posebno pa aktualnejše smeri, naturalizma. Očitno je torej, da sedaj o Stritarju ne more soditi drugače, kakor da ga imenuje »starokopitnega sentimentalca in romantika«, ki načelno »ne študira modernih pisateljev«. To oznako lahko najdemo v pismu Minki Vasičevi, kjer Govekar sodi enako neugodno tudi o Stritarjevih privržencih, saj je prepričan, da skoraj vsi slovenski pisci modernih »literarnih smerij sploh nič ne poznajo«.5
Prav zavest, da sega po novejši literarni smeri, je Govekarja opogumila k drznemu koraku: na silo je polariziral raznolična prizadevanja v našem tedanjem literarnem življenju, tako da je domala vse pisanje uvrstil med dovčerajšnje, nesodobno in zastarelo literaturo, svoje literarno blago, svoje nazore in načrte pa razglasil za nove, sodobne, predvsem pa moderne.
Zlasti mu je pri srcu izraz »moderno«, ki z njim označuje bistvo svojih literarnih želja, namenov in izdelkov. Moderno pa ni le to, kar je zanj sodobno in novo, marveč je hkrati tudi nosilec večvrednega. Se pravi, da je »moderno« postalo kategorija vrednostne razčlenitve, na katere vrhu pa ne najdemo tistih smeri in stilov, ki so sredi devetdesetih let v Evropi že močno opazni, marveč naturalizem, tedaj strujo, ki se je v tem času že umaknilu iz ospredja evropskega literarnega dogajanja. To pa pomeni, da se kronološko, zgodovinsko zaporedje prevladovanja posameznih literarnih tokov ne ujema z vrednostnimi stopnjami, tako da bi bila smer, ki je najbolj prezentna, aktualna, resnično sodobna in triuinfulno tvorna, tudi najbolj vredna. Pri Govekarju torej zapažamo značilno omejitev »modernega«, saj se da dokaj natančno rekonstruirati, da se moderno pri njem skoraj docela sklada z idejami in nazori lite-
5 Covekarjevo pismo Minki Vusičcvi z dne 13. 8. 1895. Govekarjeva zapuščina, NIJK Ms 1011.
rarnega naturalizma. Natanko isto se je zgodilo tudi z besedo »moderna«. Medtem ko sodi izraz v svoji pridevniški obliki v širše območje jezikovne rabe in se ga drže pomenske plasti, ki so za presojanje estetskih prizadevanj kaj malo prikladne, je kot samostalnik omejen na mnogo ožje tolmačenje. Zalet idejno-stilnih teženj v nemško-avstrijski literaturi je že v prvi polovici devetdesetih let izrinil iz območja moderne njeno naturalistično zasnovo, Govekar pa je kljub temu vklenil ta pojem v tesne vezi in skrčil pomensko razsežnost moderne na goli obseg naturalizma. Le tako je mogoče razumeti, da je z Dunaja, kjer je »ustanovil svoj klub iz samih čilih in plodovitih moči j«, Marici Nadliškovi takole pojasnil pomembno novico: »7 o bodi slovenska moderna.«*
Cela vrsta izjav in razlag nam oznanja Govekarjevo prepričanje, da je dosledni realizem oziroma naturalizem tista umetniška smer, ki je eksistenčno najbolj upravičena in estetsko najbolj obetavna. Zato je očito. da njegovih izjav, kako nujno je redno spremljanje tujega literarnega dogajanja, ni jemati do črke natančno, saj je jasno razvidna njegova odločenost, da vztraja pri razglašenih stališčih in zakoličenih nazorih.
Ze tri leta po tem, ko je Govekar naši literaturi z napol preroško, napol pretečo kretnjo določil pot v mejah naturalistične moderne, mu je Ivan Cankar postavil natanko tisto neprijetno vprašanje, ki ga je bil pred kratkim Govekar namenil Stritarju: »ali niste vi vsi zadnjih deset let čisto nič čitali, — čisto nič, razen predpotopnih francoskih romanov? (Niti Maupassanta ne? —)«.7 Cankar, ki se je z odmikom v novi, dekadenčni in simbolistični tip proze postavil po robu Govekarjeviin nazorom, čeprav je še sam pred leti prisegal nanje, je seveda s tem vprašanjem meril na tisto vrsto literature, ki je ubirala nova pota, stran od naturalističnega programa. In če Cankar omenja Maupassanta kot najnujnejše poroštvo za to, da pozna bralec vsaj drobec novih hotenj v literaturi, ga gotovo ni jemal za zgled kot avtorja ortodoksnih naturalističnih proznih del, marveč kot pisatelja, ki se je medtem že oddaljil od nazorov medanskega naturalizma. Kajti nobenega dvoma ni, da tistih »predpotopnih francoskih romanov« ni napisal nihče drug kot Emile Zola, avtor obsežnega cikla romanov Rougon-Macquartov.
• Govekar Marici Nadliškovi v nedatiranem pismu (med 21. in 24. 11. 1896). Zapuščina Marice Bartol-Nadlišek, NUK Ms 703.
7 V pismu z dne 24. 8. 1899. Cankarjevo ZD 26, str. 137—138.
II
Ko se je Govekar opredeljeval za naturalizem, se je hkrati navduševal nad Zolajem, ki ni bil le utemeljitelj nove smeri, temveč tudi ustvaritelj obsežnega umetniškega in publicističnega opusa. Zola je torej osrednja pisateljska osebnost, ki se je naturalizem z njo uveljavil ne le v Franciji, marveč tudi v drugih evropskih in neevropskih deželah. Nič čudnega torej, da so Govekarja, ki je postal glavni in najznačilnejši predstavnik naturalizma na Slovenskem, kaj kmalu povezovali in vzpo-rejali z Zolajem.
V Slovencu z dne 19. 10. 1895 beremo poročilo o slavnosti v dunajski .Sloveniji', ki se je je udeležil tudi ».Ljubljanskega zvona' ,radikalni' pisatelj (= Zolist!) stud. med. Fr. Govekar«.8 Poročevalec se nekoliko posmehljivo obregne ob domačega »zolista«, vendar ne kaže drugega namena, kot da ga pač uvršča med Zolajeve privržence. Ko pa Gove-karju leto dni kasneje očitujo, da je postal »živ ekscerpt Zolajev«, ga s tem niso razglasili samo za njegovega somišljenika, marveč mu hkrati očitajo, da je »prav pridno presejal francoske rastline na domače svoje gredice«.' Očitek je odmerjen poprek in ne navaja natančneje, kaj je pravzaprav tisto, kar naj bi bil Govekar prenašal v slovensko literaturo in kakšne sestavine vsebuje izvleček, ki naj bi ga bil napravil iz Zola-jevih del: so to ideje, je to snov, morda stil, ali pa kar vse hkrati? Tega neznani avtor ne razčlenjuje, saj ni namen članka, da bi bil natančna, pravična in nepristranska analiza, marveč je le polemičen zapis ob robu literarnega boja. Govekarju pa niso samo očitali, du je »živ ekscerpt Zolajev«, uinpak so kratko in malo zapisali, da je »slovenski Zola«. Tuko ga imenuje Pavlina Pajkova, in meri s tem na nekatere lastnosti, ki so po njenem prepričanju pisateljema skupne, saj zatrjuje, da ima Govekar tako nizkotne misli, kot se lahko porodijo le še »v nebrzdani, po najnižji podlosti pohlepni domišljiji zverinskega pisatelja Zole«.10
Vse te vzporedbe in imenske zveze so polemično obarvane in zaznamovane na način, ki je posledica izrazito negativnega razmerja do naturalistične literature, zato ni naključje, da so te označbe objavljene v glasilih tistega političnega tabora, ki je bil novi struji najbolj gorak. S tem seveda ni rečeno, da se je ves liberalni tisk navdušeno izrekel zu pot, ki jo je ubral Govekar, saj je tudi Miroslav Malovrh v Slovenskem narodu ugotovil, da je pri Govekarju »vse kukor pri Zoli, goli in očitni
ь Pismo. Z Dunaja, 18. oktobra.
• Janez /?/, » Literaren boj<. S 1896 (30. 12.) št. 299.
'« Fin de siècle. SI. 1898 (16. 7.) št. 41, str. 206.
naturalizem«, in izrazil upanje, »da se emancipira pogubnega upliva Zolovega«.11
Spričo tako odločno odklanjajočega stališča in že kar ovaduško obarvane kritike Zolaja v delu naše publicistike se je Govekar obotavljal, da bi se brez pridržkov javno opredelil za Zolajeve ideje in njegovo estetiko. Sicer je izzivalno zapisal, »da je E. Zola med vsemi sedaj živečimi franc, pisatelji i po delili i po idejalih prvak, orjak, genij, katerega slave, čitajo in posnemajo vsi narodi zemlje«, v nadaljevanja pa je to svoje navdušenje že omejil in omilil, češ »da zaide Zola v svoji natančnosti često predaleč in da žalibog opisuje marsikaj, kar za dejanje ni neobhodno potrebno«.12 Tudi Govekarjevi prijatelji in privrženci so pomišljali, ali bi namen in težnje njegovega pisanja javno poistili z Zolajevimi, saj se jim je to zavoljo sporne veljave francoskega pisatelja na Slovenskem zdelo preveč tvegano in nič kaj koristno.
Značilen odsev takega občutljivega in previdnega razmerja do Zolaja je postopek Frana Vidica, ki je v prvem zvezku dunajske Mladosti13 orisal literaturo nove struje. V tistem delu študije, ki se ukvarja z avtorjem romana Y krvi, beremo naslednje: »Govekar je učenec Francozov! Uzor mu je Guy de Maupassant; a očita se mu, da posnema tudi Zolo in njegov naturalizem.« Vidic torej ugotavlja, da se je Govekar usmeril v francosko literaturo in se vzoroval pri Maupassantu, nekatere značilnosti pa da je vendarle prevzel od Zolaja, češ da očitki glede posnemanja Zolaja »niso povsem neutemeljeni«. Rade volje in brez pomisleka je torej namenil prvenstvo v stopnji vzorovanja Maupassantu, medtem ko odmerja Zolaju skromnejše, čeprav ne nepomembno mesto: »Kakor Zoli tako je tudi Govékarju priroda in znanstvo torišče, na katerem se najsvobodnejše giblje /.../ In kakor zavzema pri njem nauk o podedlji-vosti /.../ glavno mesto, tako je tudi Govékarju v njegovem glavnem delu ,V krvi' vodilni motiv — dedičnost!« S to ugotovitvijo je nalahno, verjetno celo nehote oplazil Zolajevo zahtevo po znanstvenosti literature, eno izmed osrednjih značilnosti naturalistične doktrine. Vendar je očito, da Vidic ne samo da tega vprašanja ni pretresel, marveč je problemsko razsežnost Govekarjevega odnosa do Zolaja skrčil na razmeroma ozko področje. Potem ko razkričanega, sramotenega in obrekovanega Zolaja ni priznal za glavnega Govekarjevega vzornika, je med njima našel eno samo skupno značilnost: oba pisatelja sta svoje delo oprla na znanstveno temo, in sicer na nauk o zakonih dedovanja. Ker pa Vidic odgovarja
11 Naš najnovejši literarni boj. SN 1896 (21. 3.) št. 67.
1S Zola — realizem in *portretne karikature*. E 1896 (1. 10.) št. 118.
13 Mladost 1898, str. 33—38.
na očitke, da je Govekar posnemal Zolaja, to hkrati pomeni, da podobnost v delih teh dveh pisateljev ni naključna, temveč da je Govekar misel o naslanjanju svojega romana na dednostno teorijo prevzel od Zolaja. Čeprav se Vidičevi ugotovitvi pozna, da so ji botrovali tudi po-lemično-kritični razlogi, je njegov zapisek vendarle prvi poskus stvar-nejše in bolj nepristranske presoje Govekarjevega odnosa do Zolaja, in je z njim pravzaprav položil temelj za poznejše raziskovanje tega vprašanja.
Medtem ko si lahko ustvarimo precej natančno podobo o tem, kako so Slovenci v devetdesetih letih sprejemali Zolaja, se pravi z zmerno, v publicistiki pa še utišano navdušenostjo v Govekarjevem krogu, in z ogorčenim zavračanjem v ostrih javnih nastopih nasprotnikov nove struje, pa vemo kaj malo o Zolajevi razširjenosti pri slovenskih bralcih. Vidic in Govekar sta prve Zolajeve knjige prebirala že v Ljubljani, če drži izjava, ki sta jo dala Marji Boršnikovi.14 Vendar po tem podatku ne bi smeli soditi, da so Zolaja v prvi polovici devetdesetih let prebirali pri nas kar vsevprek, saj je Bežek še spomladi 1895. leta zapisal, da se Zola »v naših krajih prav malo čita«.15 Sicer tudi vemo, da je Zupančič prebral prvo njegovo knjigo 1. 1897ie in da je Pavlina Pajkova šele konec leta, ko se je v Franciji razplamenela Dreyfusova afera, prvič prebrala Nano in nekaj drugih njegovih del," vendar nas ti drobci ne rešujejo iz zadrege, ko se sprašujemo o Zolajevi širši usodi pri slovenskih bralcih.
Na našem domačem knjižnem trgu se do takrat še ni pojavil noben slovenski prevod kakšnega Zolajevega dela, zato so morali bralci seveda segati po izvirnikih ali pa tudi po tujih prevodih, če francoščini niso bili kos. Govekar, ki je v študijskih letih na Dunaju razširjal in poglabljal svoje poznanje Zolaja, začeto že v gimnaziji, ni obvladal francoskega jezika18 in se je zato z Zolajevimi deli seznanjal po nemških prevodih; to ni bila zanj nikakršna ovira, saj so bile možnosti resnično izredne. Do 1. 1893, ko je v istem letu kot izvirnik izšel tudi nemški
14	Boršnik, Aškerc, str. 143.
15	V pismu Pranu Govekurju z dne 6. 3. 1895. Govekarjeva zapuščina, NUK Ms 1011.
" V pismu Ivanu Cankarju z dne 5. 1. 1898. Zupunčičevu zapuščina. Cit. po: Dušan Pirjevec, Oton Župančič in loan Cankar. SR 1959/1960, str. 9.
" Pavlina Pajkovu, Nekoliko o Zoli. SL 1898 (5. 3.) št. 18, str. 70.
18 Opozarjumo na naslednji Govekurjevi izjavi: (1) v delno ohranjenem pismu I ranu Vidicu (ok. 1.1902?): »obžuljujem, du ne znam tegu jezika, da bi mogel čitati originale francoske.« NUK Ms 934. (2) v pismu Ivunu Prijatelju z dne 26. 3. 1918: »Nemškega /zborniku/ nisem imel niti enegu, u fruneoskegu niti ne znam.< Govckurjeva zapuščina, NUK Ms 1011.
prevod Doktorja Pascala, zadnjega romana znamenitega cikla, so bili v nemščini dostopni prav vsi romani iz vrste Rougon-Macquartov, in sicer v več izdajah, često pa tudi v več prevodih. Res so bili zlasti prvi prevodi zelo nepopolni, skrajšani in predelani, saj Stritar še 1885. leta toži, »da Zola v nemški obliki ni Zola«,19 a kmalu so se pojavili popolnejši prevodi, dokler se ni leta 1892 budimpeštanska založba Gustav Grimm temeljiteje lotila objavljanja Zolajevih del. Posamezne zvezke je sicer že prej izdajala v »avtoriziranih in popolnih prevodih«, prav v letu 1892, ko je Govekar odšel na Dunaj, pa sta v tej založbi izšla prva zvezka posebne, celotne edicije Rougon-Macquartov, ki jo je založba označila za »edino neskrajšano« nemško izdajo. V prvih štirih letih, se pravi do 1. 1895, je prišlo na nemški knjižni trg trinajst zapovrstnih zvezkov Zolajevega cikla, tudi Trebuh Pariza, Greh abbéja Moureta, Beznica, Nana in Y kipečem loncu, medtem ko je zadnji roman Rougon-Macquartov v tej izdaji izšel leta 1898.20
Prav malo neposrednih podatkov govori o tem, katera Zolajeva dela je Govekar utegnil poznati. V svoji korespondenci je sicer omenil nekaj naslovov tega cikla, prav nobenega pa tako določno in v taki zvezi, da bi ga mogli na tej podlagi z vso gotovostjo uvrstiti med tista literarna dela, ki so tedaj sestavljala njegovo obzorje. Ne samo, da ne vemo, katera Zolajeva dela je poznal že v srednji šoli in kakšna je bila kakovost teh prevodov, tudi za dunajska leta nimamo posebnih dokazov o tem, katere tekste je imel tedaj v rokah. Neposredni podatki, ki z njimi razpolagamo, nam torej ne morejo dati zanesljivega odgovora na naslednja tri vprašanja: Katera Zolajeva dela je Govekar prebral, kdaj jili je imel v rokah in kakšni so bili prevodi teh del?
III
Nobenega dvoma ni, da je za našo raziskavo pomembno orisati genezo romana V krvi in iz pregledanega gradiva izluščiti tiste avtorjeve nazore in odločitve, ki so vplivale na zasnovo njegovega romana. Vendar moramo ugotoviti, da viri, ki govore o nastanku tega prvega obsežnejšega Govekarjevega teksta, sicer niso nepomembni, so pa zelo pičli.
Iz časa pred objavo romana v LZ 1896 sta se nam ohranili samo dve Govekarjevi izjavi. Prvo omembo bodočega romana najdemo v Govekar-
18 Pogovori 6, LZ 1885, str. 483. Prim, tudi Stritarjevo ZD 6, str. 76.
80 Gl. (1) Ch. G. Kayser's Vollständiges Biicher-Lexicon; (2) Emile Zola im deutschen Buchhandel. V: Börsenblatt für den Deutschen Buchhandel 1898
(16. 2.), str. 1261—1264.
jevem pismu Franu Vidicu z dne 16. 9. 1895, kjer obvešča prijatelja o Bežkovi želji, naj napiše »Zvonu za 1. 96 uvodni roman«.21 Ker se zaradi nekega izpita ni mogel takoj obvezati in ker ga je urednik LZ rotil, naj mu spis obljubi vsaj do začetka novembra, je Govekar sklenil: »Morda sestavim do tedaj kak načrt in pišem potem sproti.« A že sredi oktobra je imel Bežek v rokah krajšo verzijo romana z Govekarjevo pripombo, da namerava spis razširiti, kajti 28. 10. piše Minki Vasičevi, da mu »je Bežek zopet jako laskavo odgovoril radi ,V krvi'«.22 V pismu omenja Govekar še Bežkove predloge in nasvete glede dr. Pajka, lika romana V krvi.
Bistvenih podatkov nam ne prinaša ne prvo pa tudi drugo pismo ne, čeprav ne kaže zanemariti dejstva, da nam časovno opredeljujeta zasnovo romana. Kot vse kaže, pa ti podatki niso popolnoma zanesljivi, saj ne smemo prezreti dejstva, da je Govekar v začetku septembra 1895. leta, torej pred Bežkovo ponudbo, objavil v Slovanskem svetu odlomek iz svojega romana.23 To pa bi lahko pomenilo, da je bil roman v osnovnih črtah koncipiran in, kot dokazuje objava, vsaj deloma tudi oblikovan že avgusta ali celo prej, in ne šele od srede septembra do srede oktobra, kot bi lahko sklepali iz njegove pisemske izjave. Sicer je res, da se objavljeni odlomek ne ujema do nadrobnosti z ustreznim, kasneje napisanim delom romana, vendar kaže neutajljive fabulativne enakosti in je pravzaprav osnutek kasnejšega petega in sedmega poglavja.
Ker se nam niso ohranili Govekarjevi dopisi Viktorju Bežku in ker pogrešamo Bežkove dopise Govekarju po 9. 5. 1895 in pred 27. 2. 1896, ki bi bili za genezo romana izredno dragoceni, smo odslej navezani na izjave, ki se po svojem značaju in kruju zapisa precej razlikujejo od zgoraj navedenih. Kakšne so te izjave, se pravi, kaj nam pripovedujejo o vzgibih, virih in vplivih, ki so delovali na pisatelja, ko je snoval svoj roman, so vprašanja, ki nas lahko močno zanimajo in zaposlujejo.
V članku Plagiatovstvo24 beremo med drugim: »Pisatelj je čital med dnevnimi beležkami tržaške .Edinosti' 1. 1895. v pet-, šestvrstični notici o mnogoglavi fainiliji, pri kateri je štatistika dognala, da je v njej že do petega kolena dedična — nemoralnost, kleptomanija in tuberkuloza. Bile so navedene tudi številke.« In takoj nato: »Ta zanimiva beležka je spomnila pisatelja na neko ižansko rodbino — pisatelj je sam Ižanec! — v kateri je opazoval približno isto .hereditarno bolezen' nenravnost idr.« Po-
" NUK Ms 934.
a Govekurjevu zapuščina, NUK Ms 1011.
43 SS 1895 (6.9.) str. 317—318.
»« + /? +y (V. Bežek, F. Goestl, F. Govekur): Vlagiatoostoo. LZ 1897, str. 349.
novno se je Govekar vrnil k tej ižanski družini četrt stoletja pozneje, in sicer v članku Moj mentor — Viktor Bežek in ,V kroi'2i, kjer je spregovoril »o lepi grešni Tončki: rodila se je na Igu v koči, ki je že davno izginila s površja, in propadala v tržaškem velikem svetu kot bivša prekrasna in bogata metresa«.
Kar je avtor zapisal v teli vrsticah, je v tesni zvezi s snovnim in idejnim ogrodjem njegovega romana. Gre za lepo žensko, ki se je rodila v revščini, se nato v velikem mestu prebila do razkošnega življenja, nato pa propadla. Gibalno silo njenega življenja odkriva Govekar v dedni nravni izprijenosti, saj pravi, da se je v družini prenašala na prvem mestu razuzdanost, nato šele kradljivost in jetika. Dogajanje v romanu sloni torej na resničnem življenju, saj se najbrž nihče ne bo upal trditi, da bi si bil časnikar Edinosti, ki je svoje poročilo podprl celo s številkami, novico izmislil ali podatke ponaredil. Prav tako nam ne kaže dvomiti, da bi v Trstu ne bila shirala vlačuga, po rodu Ižanka, ki je imela v svojih najuspešnejših letih bogate odjemalce svoje lepote.
Gre torej za naslonitev na resnične ljudi in dogodke, kar pomeni, da jemlje avtor snov za svoje pisanje iz življenja, ki ga obdaja in katero pozna, bodisi da ga o tem pouči ustrezno časopisno poročilo, bodisi tla so pobude in zamisli plod njegovega opazovanja.
Govckarjevo pričevanje o nastanku romana pa bi ne bilo popolno, če ne bi upoštevali značilne izjave, ki jo laliko beremo v Jutru iz 1. 1941,26 kjer je objavljen pogovor s pisateljem. Božidar Borko je tam zapisal domnevo, ki jo poznamo že iz Vidičevega članka v Mladosti, da »kaže roman ,V krvi' nekatere značilnosti naturalistične šole, npr. Zolaju tako priljubljeno teorijo dednosti«. Na vprašanje je Govekar odgovoril takole: »Da, v tem je bolj vpliv mojega medicinskega študija — takrat smo se mnogo zanimali za Mendlova odkritja o zakonih dednosti, — kakor pa vpliv zapadne naturalistične literature.«
Izjava nam dopolnjuje in zaokroža pisateljev postopek pri zasnovi romana. Kajti Fran Govekar, ki trdi, da je dobil glavno spodbudo za svoje delo iz časopisnega poročila in se potem lotil sorodne snovi iz domačega življenja, se nam razkriva kot pisec, ki tega življenja ne popisuje v njegovi naključnosti, marveč ga oblikuje s stališča znanstvenih dognanj, ali kot sam pravi, »na podlagi ideje o atavizmu«.27 Torej ni dvoma, da se za nauk o zakonih dednosti ni odločil le po temeljitem opazovanju življenja, temveč da je upošteval znanstvene izsledke genetike po pre-
« SN 1920 (18. 1.) št. 14.
M Obisk■ pri Franu Gooekarju. J 1941 (11. 12.) št. 289. 17 LZ 1897, str. 349.
udarku, kar pomeni, da je pritegnil znanost kot tvorno podlago, ki je na njej utemeljil svoj roman.
Govekarjeve izjave, iz katerih razbiramo njegov pogled na nastanek romana, se zdijo tako pomembne, da jih ne kaže sprejeti brez premisleka in preverjanja. Treba jih je natančneje pretehtati, saj se nam avtorjev povsem določeni odnos do svojega dela na eni in do Zolaja na drugi strani prav na tej točki značilno razkriva.
Kronologija navedenih izjav nain narekuje, naj se ustavimo najprvo pri omenjenem časopisnem poročilu iz Edinosti. Za podatki, ki nam jih Govekar skopo podaja, otipljemo izmaličen svet bolnikov, cip, tatov in zvodnikov, ki je tembolj usoden, ker se rodbina skozi pet rodov prepleta z drugimi družinami, prenika v razne družbene plasti in se tako razrašča v mračno podobo bolezni in zla. Novica zaobsega torej bogate snovne in fabulativne možnosti, ki bi lahko po pravici vzburile pisateljevo ustvarjalno domišljijo. Spričo raznovrstnih možnosti, ki jih članek naravnost ponuja, pa nas preseneča Govekarjeva inlačnost in ravno-dušnost do snovno-fabulativnih prvin tega vira, saj je očitno, da je iz poročila zajel samo opozorilo na usodne posledice dednosti.
Čeprav bi naj bil članek nosilec prvotnega doživetja, njegov pomen torej zdaleč ni tako velik, kot bi lahko sklepali po Govekarjevi izjavi. Se posebej ne tedaj, če upoštevamo ugotovitev, du je časopisna novica, ki jo Govekar navaja, fikcija. Ali točneje rečeno, poročila o rodbini, ki bi bila zaznamovana na način, kot o njej pripoveduje Govekar v Ljubljanskem zvonu, v tržaški Edinosti iz leta 1895 ne najdemo. In ne samo to. Takšne novice tudi ni najti v kakšnem drugem slovenskem časniku tistega leta in leto poprej, čeprav je res, da obstaja nekaj poročil s prav zapeljivo ustrezujočimi naslovi,28 njihova vsebina pa se ne krije z navedenim zapiskom. Prav dokončno obstoja takšnega članka seveda ne moremo zanikati, saj je treba upoštevati možnost, da ga je Govekar povzel po kakšnem drugem viru, recimo po kakšnem nemškem avstrijskem časniku. Zaradi razlogov, ki pa jili bomo navedli šele kasneje, pa je skoraj popolnoma izključeno, da bi bil Govekar navedeno poročilo sploh mogel prebrati med dnevnimi novicami.
Govekar je svoja pričevanja o nastanku romanu razširjal. Postopno vključevunje novih dejavnikov v razlage opažamo že v naslednji njegovi izjavi, ki pripoveduje o modelu za osrednji ženski lik romana. Gre za dekle z Iga, ki ni odvisno samo od podedovanih lastnosti svojih prednikov, murveč posega vanjo predvsem značilno velikomestno okolje.
ïe Prim, zlusti poročili: O bolezni na umu. E 1895 (12. 9.) št. 110 in »Uzorna< rodbina. E 1895 (1. 10.) št. 118.
Prav pod vplivom, velemesta se razbohoti njeno podedovano nagnjenje do razvrata, zavoljo tega postane nadvse uspešna služabnica ljubezni. Poleg dednosti je torej Govekar navedel še družbeno okolje, s tem je natančneje utemeljil lik tega dekleta in postaje v njenem življenju. Čeprav pravi, da je napisal svoje delo »po resnični dogodbi, po resničnih tipih«,29 so njegove navedbe vendarle tako splošne, da nas ne prepriča o tem, kako je prav osrednji lik in glavno zgodbo posnel natančno po resničnosti. Praznih rok ostanemo, ko tipljemo za dokazi, da je roman v svojem jedru upodobitev resničnega življenja in da ne gre za plod njegove domišljije ali celo za posnetke tujih literarnih del.
Kaj nam prinaša še zadnja Govekarjeva razlaga, ki nas seznanja s tem, da je avtor, ko je na Dunaju študiral medicino, pri predavanjih slišal za Mendlove poskuse in nato gradil svoj roman na njegovih dognanjih o dednosti? Ko preverjamo to njegovo razlago, ne moremo mimo dveh bistvenih, za naše vprašanje pomembnih dejstev.
Prvo zadeva Govekarjev študij medicine. V svoji obsežni avtobiogra-fiji iz 1. 1921 je zapisal: »Na dunajski univerzi sem poslušal 4 leta medicino. Toda še več sem zahajal v gledališča /.. ./.«30 Določnejši je njegov zapis v rodbinski kroniki,31 saj tam beremo: »Dasi sem deloma z odliko položil naravoslovne tri izpite za medicino, se mi je študij popolnoma uprl. Živel sem le literaturi in gledališču.« Fran Goestl, ki Marico Nadli-škovo 7. 1. 1897 v pismu natanko obvešča o razlogih, zaradi katerih je Govekar vstopil v uredništvo Slovenskega naroda, pa je pribil: »Z medicino se še ni čisto nič pečal.«32 Kljub temu, da se izjave med seboj nekoliko razlikujejo, je iz njih jasno razbrati misel, da se Govekar ni kaj prida zanimal za medicino, kolikor pa se je z njo ukvarjal, je le izpolnjeval najnujnejše študijske obveznosti.
Drugo dejstvo je v tesni zvezi z njegovim študijem, vendar ga po pomenu presega, saj zadeva razvoj in uspehe znanosti, ki so jo kasneje imenovali genetiko. Brnski menih in botanik Gregor Mendel je namreč leta 1865 po večletnem eksperimentalnem delu ugotovil osnovni ustroj dedovanja, vendar je bil tako daleč pred svojim časom, da so njegova odkritja ostala neznana vse do konca stoletja. Sele tedaj so trije botaniki različnih narodnosti neodvisno drug od drugega prišli do enakih izsledkov in tako potrdili njegova dognanja, ki ne veljajo samo za rast-
« LZ 1897, str. 349.
30	Govekar Fran, Avtobiografija (31. 5. 1921). Govekarjeva zapuščina, NUK Ms 1011.
31	Rodbinska kronika Govekar jev in Minattijev (17. 1. 1944). str. 141. Delo hrani pisateljeva hčerka Milena Govekar.
38 Zapuščina Marice Bartol-Nadlišek, NUK Ms 703.
linski svet, marveč tudi za živali in človeka. Mendel, ki ga štejejo za utemeljitelja moderne vede o dednosti, potemtakem pred 1. 1900 ni bil znan širšemu krogu biologov, saj so Hugo de Vries in drugi botaniki šele tedaj odkrili njegovo publikacijo O rastlinskih hibridih.33 Iz tega lahko sklepamo, da je bil Gregor Mendel v času, ko je Govekar snoval svoj roman, za evropsko naravoslovje in dunajsko univerzo prav gotovo popolnoma neznana oseba, zatorej je izključena možnost, da bi bil naš pisatelj v tem času poznal izsledke njegovih poskusov, tedaj dognanja, ki jih moderna genetika imenuje Mendlove zakone. To lahko tem bolj upravičeno trdimo, ker upoštevamo Govekarjcvo kratkotrajno in površno zanimanje za medicino, ki izključuje kakšno posebno vnemo ali celo raziskovalno prizadevnost na tem področju. Torej lahko ugotovimo, da njegova izjava ne samo da ni oprta na stvarne temelje, marveč je v hudem nasprotju z zgodovinskimi dejstvi. Zategadelj nam ne preostaja nič drugega kot zavreči njegovo izjavo, ki je z njo dokazoval svojo tesno povezanost s sodobnim znanstvenim dogajanjem.
Ko ocenjujemo gradivo, ki smo ga skrbno pretehtali, moramo upoštevati celotno pisateljevo stališče in njegovo vedenje v zvezi s tem romanom. Govekar je namreč med objavljanjem svojega dela in seveda še potem, ko je bilo v celoti natisnjeno, široki publiki nenehno razgrinjal svoje nazore, svoja stališča in prizadevanja. Ni pa bil samo razlagalec svojega dela, marveč hkrati tudi njegov branilec, ki je odvračal napade večidel sovražno razpoložene kritike. In prav v tem polemično zaostrenem spletu okoliščin in podcenjujočem odnosu do romana bo pač iskati vzrok, da je Govekar pred vzdraženo publiko in popadljivo kriliko večkrat pojasnjeval svoje delo na način, ki je zanj značilno izkrivljanje dejstev in maličenje podatkov. Samo tako si menda lahko razložimo, zakaj je v izjavah, ki smo jih analizirali, tako mulo trezne presoje, zalo pn tem več samoljubnega pretiravanja in izmikajočega se spreminjanja.
Dejstvo, da vse izjave niso iz časa, ko je roman še buril duhove, saj so nastajale v časovnem razponu skoraj pol stoletja, nas pri tem ne preseneča in nas tudi ne more motiti, ker jili povsem očitno združujeta isti napor in ista volja, priboriti romanu mesto in pomen, ki mu po uvtorje-vem prepričanju nedvomno pripadata. Medtem ko so starejše izjave naperjene zoper stališča tedanje literarne kritike, pa je Govekar s kasnejšimi meril na krivico, ki mu jo je delala literarna zgodovina, ko je
33 Prim.: Edward C). Dodson, Genetics. The modern science of heredity (Philadelphia — London 1956): Isaac Asiinov, A short history of biologi/ (New-York 1964).
njegovo delo neustrezno vrednotila in ga ni uvrstila med pomembnejša, če že ne kar najpomembnejša pripovedna besedila slovenske literature.
Kritični pretres Govekarjevih razlag nam je razkril gradivo, ki je vse prej kot točno, zanesljivo in obetajoče. Takšno je, da ne zadene v živec pisateljevega doživljajskega sveta in nas ne privede do natančnih virov in spodbud, ki so bile odločilne za nastanek romana. Pač pa nas te izjave pripeljejo do drugih, za našo raziskavo prav tako pomembnih ugotovitev. Tako razberemo iz Govekarjevih razlag njegovo očitno željo, da se predstavlja kot pripovednik, ki se je odločil za ustvarjalni postopek realističnih oziroma naturalističnih pisateljev in ki je do neke mere prevzel tudi njihova programatična izhodišča in oblikovalno-teh-nična načela. Govekar je bil prepričan, da te bistvene značilnosti odlikujejo modernega pisatelja, in prav zategadelj se je vztrajno in odločno oklepal tistih treh pojmov, ki smo jih obravnavali s posebno pozornostjo — časopisnega poročila, resničnega življenja in znanosti. To je seveda storil v prepričanju, da ničesar ne tvega, saj je šlo za načelno opredelitev, za odločitev, ki ne ogroža in ne okrnjuje samosvojosti njegovega dela. Prav vprašanje pisateljske izvirnosti je namreč Govekarja močno zaposlovalo, saj je bil razpet med naslonitvijo na sodobne evropske zglede, ki jo je navdušeno oznanjal, in ohranitvijo umetniške posebnosti in samostojnosti, ki jo je prav tako vneto zagovarjal. Zato je vselej zavračal vsakršne namere in poskuse, da bi ga uvrstili med posnemovalce tujih, še posebej pa Zolujevih pripovednih del. Kot smo videli, je dopuščal tuje spodbude, ko je šlo za programatična načela in metodo dela, čini pu so vprašanja zadevala kompozicijsko, predvsem pa snovno-fa-bulativno plat romana, pa je odločno odklanjal sleherno misel na morebitno vzorovanje. Ivanu Cankarju piše, da je njegova povest »zajeta i po scenali i po značajih iz našega žitka«,34 in v večkrat navedenem članku Plagiatovstvo, katerega soavtor je tudi Govekar, je razločno zapisano: »oblika, razsnutek. zveza in uporaba živih domačih tipov in resničnih slovenskih dogodkov je do cela Govekarjeva lastnina«,35 in »da je roman ,V krvi' povsem originalno delo slovenskega pisatelja«.3®
In vendar je Govekar v oceni Tavčarjevih Povesti,37 kjer tipa za njegovimi vzorniki, navedel tole misel nemškega pisatelja in dramatika ilermanna Sudermanna: »Vsak mlajši beletrist se naslanja glede sloga in sujetov na tega ali onega priznanih, starejših romanopiscev ali pesnikov,
34 Govekarjevo pismo z dne 7. 2. 1897. Cankarjevo ZD 26, str. 377.
38 T.Z 1897, str. 350.
M Prav tam, str. 349.
37 G./ovekar/ F/ra/-n., Povesti. {Spisal dr. Ivan Tavčar. I. zvezek). SN 1897 (26. 1.), št. 20.
ter se emancipuje ali osamosvoji le polagoma, dok ne doseže neke stopnje samostalnosti in originalnosti.« Pa še: »vsi /.../ najslavnejši beletristi so posnemali v svojih prvencih izvestne uzornike. In prav je tako, ker drugače ne more biti!« Očitno je torej, da se je Govekar za to misel ogrel in da z njo soglaša, saj zakaj bi jo sicer v svojem članku tako vneto razlagal? Spričo avtorjeve dileme med izvirnostjo in posnemanjem, ki jo prav dobro poznamo, pa dobiva navedena misel še dodatno razsežnost, predvsem pa drugačen pomen, saj nam ne razkriva samo pravega vzroka, zakaj jo tako natančno razčlenja, misel nam hkrati osvetljuje tudi avtorjevo stališče in njegov postopek pri zasnovi lastnega dela — romana Y krvi. Kajti Govekar je bil pred letom dni prav tak mlajši beletrist, ko je začel v Ljubljanskem zvonu objavljati svoj romanski prvenec, kot o njem govorita Sudermann oziroma avtor članka. In bi bilo mar zelo presenetljivo, ko bi se bil naš pisatelj »glede sloga in sujetov« naslonil na kakega starejšega romanopisca, saj je vendar v članku nedvoumno zapisal: »Sam iz sebe ni bil še nihče nič«?38
IV
Slovenska literatura najbrž ne pozna dela s tako namerno izzivalnim in programatičnim naslovom, kot ga ima roman V kroi, s katerim je hotel Govekar presenetiti in vznemiriti bralce novega letnika Ljubljanskega zvonu.38 Čeprav je naslov semantično nejasen, saj bi lahko pomenil, da nekdo leži o kroi, v svoji ali tuji, ranjen ali ubit, pa ni dvoma, da je hotel Govekar s to pregovorno rečenico pomenljivo poudariti neke lust-nosti in značilnosti, ki jih ima človek o kroi.
Tak pomen naslova naj bi podkrepil in pojasnil še moto, ki stoji na začetku romana. Y latinščini navedeni heksameter iz Horacevih Pisem vsebuje namreč misel, da se narava, četudi jo izganjaš z burklami. kljub temu kar naprej vrača.40 Gre za središčni verz epistole, ki v njej llorac slavi podeželje (rus) in ga postavlja nasproti mestu (urbs), torej naraoo proti urbanemu svetu. Takoj na prvi pogled pa je očito, da sporočilo Horacevega verza nima niti najraldejše zveze s pomenom, ki ga je Govekar razbral iz navedene vrstice, saj mu narava nikakor ne pomeni nasprotja civilizacije, marveč jo pojmuje popolnoma drugače, in sicer
Pruv tum.
" Komun je izhajal v LZ 1896 skozi vse leto, torej od 1. do 12. štev.
40 Nuturum expellas furca, tamen usque recurret. Epistulae I 10, 24. Kajetan Gantar je dal heksametru tole slovensko podobo: Duši z gorjačo spodiš jo, nu-rava se vedno spet vrača.
kot človekovo naravo.41 Tako tolmačene narave po Govékarju ni iskati v razumskem ali čustvenem območju, marveč v tistem delu, ki ga najdemo po tradicionalni vertikalni razčlenitvi človekove osebnosti na najnižjem mestu, torej v njeni nagonski komponenti. Če sledimo Govekar-jevi razlagi, tedaj je treba zapisati, da človekove narave ni moč uskladiti z njegovo razumsko ali čustveno dejavnostjo, marveč da vlada med človekovo tako imenovano biološko naravo in njegovim duhovnim svetom nepomirljivo nasprotje. Nič čudnega torej, če se skuša človek svoji naravi upreti, vendar je ta napor prazno početje, tedaj poskus, ki je vnaprej obsojen na polom, saj nas poučni moto posebej prepričuje, kako se narava ne da izgnati in kako se kar neprenehoma vrača. Torej lahko brez vsakršnega obotavljanja trdimo, da človeka njegova biološka narava utesnjuje, saj obvladuje njegove želje, polašča se njegovih hotenj in usmerja njegova dejanja. To pa hkrati pomeni, da te prevladujoče plati osebnosti ne moremo preseči, se pravi, da človek ni samosvoj, ustvarjalen in v svojih odločitvah svoboden, marveč nasprotno, da je bitje, ki je poslušno, podložno in nesvobodno.
Tega seveda ne bi mogli zapisati, če ne bi imeli pred očmi še odlomka iz zadnjega poglavja romana, dolgega monologa, ki ga govori osrednji lik romana, Tončka Vrhnikova, ko jo srečamo v nekem dunajskem lokalu. Takole razglablja o svojem življenju:
Ne morete si misliti, /.../ koliko sem pretrpela v poslednjih letih! Moja strast, prirojena strast, poltnost, ta edina dediščina moje nesrečne matere, mi je naklonila vse kazni, kar jih more zadeti človeško bitje. Največje sramote, najhujše prevare, najgrše ponižanje, obup, krvave solze in končno lakoto — lakoto! /.../ Sedaj me vidite tu, odkoder za-me ni rešitve. To je predzadnje dejanje v drami mojega življenja — zadnje se zvrši — v kaki bolniščnici. — l'a bodi, kakor je menda moralo priti 1 — Vidite, vdana sem v svojo usodo, resignirana sem; ničesar več ne upam, nič me več ne veseli, ničesar se več ne bojim... živim, da živim — kakor žival, od danes do jutri. — Bila sem spoštovana dama. A čujte, povem vam, srečna se nisem čutila. Tedanje moje življenje se mi je zdelo že takrat samo zgrešena epizoda, uloga, ki ni za-me. Ze tedaj sem se bala, da nisem ustvarjena za soprogo in mater. Ze s početka sem se morala lxjriti s svojo nemirno krvjo, hlepečo, hrepenečo vedno le po izpremembi... sedaj pa se povsem jasno zavedam, da je bila vsega kriva moja mati... Kar ona, to jaz! Tako je moralo priti slej ali prej... (LZ str. 723.)
Odlomek, ki smo ga navedli skoraj v celoti, popisuje pustošenja v Tončkinem življenju, hkrati pa nam odkriva tudi njihove vzroke. Tončke se ni loteval samo obup in je nista zadela le sramota in ponižanje, kar je poteptalo njeno človeško dostojanstvo; morala je trpeti tudi lakoto in vsak hip ji grozi usodna bolezen, kar pomeni, da bo tudi te-
41 lloracev verz so v tedanji slovenski publicistiki delno ali v celoti pogosto citirali, ne da bi upoštevali njegov izvirni pomen, se pravi, da je bil verz že vsebinsko izlužen, ko ga je Govekar sprejel za moto svojemu romanu.
20 — Slavistični) revija
lesno propadla. Vse duševne stiske in telesne nadloge pa ji je nakopala njena strast ali poltenost, se pravi, da je čezmerna čutnost tista temeljna lastnost Tončkine biološke narave, ki oklepa in določuje vse njeno ne-lianje. Pri Tončki torej očitno ne gre za zdravo čutnost, marveč za izrazito spolno anomalijo, saj kaže njena psihoseksualna konstitucija vse znake tako imenovane prave, endogene nimfomanije: spolno slo, ki je nenasitna in je ni moč nadzirati, ravnanje pod prisilo in preziranje same sebe.42
Nemški psihiater Richard Krafft-Ebing, ki je v svojem delu Psycko-pathia sexualis iz 1. 1886 najbrž prvi sistematično obravnaval razne oblike spolnih anomalij, se je natančneje ukvarjal tudi z nimfomanijo in navedel nekaj kliničnih primerov iz znanstvene literature, pa tudi iz svoje prakse. V odstavku, kjer razpravlja o nekoliko blažji obliki nimfomanije, ki jo imenuje kronično, beremo tole drzno trditev: »/Te motnje/ vodijo kajpada v prostitucijo.«43 Stavka ne kaže tolmačiti drugače, kot da morajo nimfomanične ženske postati prostitutke, ker tako očitno najprimerneje strežejo svojim nezmernim spolnim strastem. Vzročna zveza med nimfomanijo in prostitucijo, kot jo postavlja Krafft-Ebing, je potemtakem natanko tista misel, ki jo lahko odkrijemo v nenavadni Gove-karjevi utemeljitvi Tončkine življenjske poti, kajti Tončka postane vla-čuga, ker jo v to neizprosno tira njen posebni psihoseksualni ustroj. Morda je Govekar celo poznal delo nemškega psihiatra; dve okolnosti, zgodnji izid Krafft-Ebingovc knjige in dejstvo, da je bil od 1. 1889 profesor na dunajski univerzi, govorita v prid tej domnevi, vendar tega z gotovostjo seveda ne moremo trditi. Zaradi dveh razlogov pp temu vprašanju ne pripisujemo posebnega pomena. Prvič, Krafft-Ebingov zapis ne prinaša nove, izjemne in znanstveno oprte ugotovitve, marveč sprejema ustaljeno, splošno razširjeno, a znanstveno neutemeljeno predstavo o prostitutki kot izredno čutni, strastni in razvratni ženski. Drugič, Tončkin odklon od normalne spolnosti je samo ena sestavina Govekarjevega utemeljevanja v obravnavanem odlomku, medtem ko nas zanima predvsem druga, namreč izvir Tončkine spolne abnormitete, tedaj dedni značaj njene čezmerne čutnosti. Tončka je namreč svojo golo strast podedovala od matere vlačuge.
Šele z obrazložitvijo o dednostnem izviru dobiva nenavadna, tako rekoč bolezenska čutnost svojo posebno, nepreklicno in usodno utemeljitev. Z njo si šele moremo razložiti Tončkino popolno nemočnost in resignira-
48 Albert Ellis & Edward Sagarin, Nymphomanie (München 19(>7), str. 19—23.
43 Dr. R. v. Krafft-Ebing, Psychopathia sexualis mit besonderer Berücksichtigung der conträren Sexualempfindung (Stuttgart "1893), str. 370.
nost, v njej je iskati vzrok, da so njena volja in dejanja ohromljena do takšne mere, da je ponižana na stopnjo živali in. kot beremo v navedenem odlomku, zanjo ne obstajajo ne veselje ne bojazen in bodočnost je brezupna. Prav dednostna podlaga je tedaj tisti dejavnik, tisti najgloblji vzrok, na katerega je usodno priklenjena Tončkina nenasitna spolnost. Tako utemeljena čutnost je za Tončko odločujočega pomena, saj mora živeti življenje, ki je vnaprej določeno, nujno in neogibno, in ki nanj — tako zaznamovana — ne more vplivati, kaj šele ga spremeniti.
Spričo posebnega mesta, ki ga ima dednostna podlaga Tončkine čutnosti, se seveda sprašujemo, kako se je izoblikovala lastnost, ki se je nato prenesla z matere na hčer, torej nas najprej zanima Tončkina mati Urška kot oddajalka tako izrazite in pogubne lastnosti. Če skušamo na kratko obnoviti poglavitne postaje v njenem življenju, moramo upoštevati tale dejstva: ko se je Urška poročila s štiridesetletnim Vrhnikom, ji je bilo 21 let; pet let je ostala doma, ker ni dobila zaposlitve, nato se je šestindvajsetletna zaposlila pri loterijskem uradu; ko je bila stara 33 let, je rodila Tončko in Janeza, petdesetletna pa je umrla. Če te skope podatke. ki smo jili morali opreti na natančne številke, dopolnimo z drugimi, ki jih daje tekst, je treba ugotoviti, da je bila Urška do 26. leta starosti neoporečno dekle oziroma žena; šele kasneje je zdrsnila na nepoštena pota, huje pa se je zavrgla šele po rojstvu obeh otrok, saj je bil oslabeli mož ob službo in je bilo treba nahraniti celo družino. Vrhu tega se je vlačuganju pridružilo še prekomerno pijančevanje, ki je slednjič tudi povzročilo njeno smrt. O vzrokih, ki so pogubili Urško, je Govekar v šestem poglavju svojega romana zapisal tole:
/.../ uboga duša, nekdaj čista, jasna, vzorno lepa, potem pa propadla, oskrunjena, pogažena po ljudeh, katerim poljubljajo roko in suknjo, po ljudeh, katere spoštuje in časti vse kot najpoštenejše, najbolj nravne in v najfinejših krogih živeče može — po možeh, ki je sedaj, ko so jo pogubili, niti več poznati nočejo... Rafinirana zapeljivost teh mož, njih brutulnost, od njene strani njena — lakota, ničemurnost in zaničevanje prepohlevnega moža... vse to je bilo vzrok njene propasti. (LZ str. 208.)
Vseskozi in dosledno so torej poudarjeni razlogi, ki izvirajo v tako imenovanem človekovem okolju, pa naj bo to družina, ki jo mora Urška preživljati, ali pa moška družba, ki jo zalezuje in ugonablja. Posebej moramo poudariti dejstvo, da Urška ni imela nikakršnih nndpoprečnih senzualnih nagnjenj, da so torej njeno nenravno življenje povzročili edi-nole zunanji, predvsem gmotni razlogi. Če se je največ šest let pred Tončkinim rojstvom prostituirala, tega ni storilu zavoljo posebnega nagnjenja do razvrata, marveč zaradi gmotne in duševne stiske, v katero je zabredla. Ravno to obdobje Urškinih blodenj pa je Govékarju zado-
stovalo, da je nanj oprl Tončkino čezmerno čutnost, saj je podedovala lastnost, ki se je prav v teli letih pred njenim rojstvom izoblikovala pri materi.
Pred sabo imamo značilen primer, ko naj se pod neposrednim delovanjem okolja oblikuje neka posebna lastnost, ki se nato z dedovanjem prenese na potomstvo. Ni treba imeti prav posebno globokega in izčrpnega biološkega znanja, da v Govekarjevi utemeljitvi zaslutimo teoretične podlage tako imenovanega neolamarkizma, znanstvene smeri, ki je bila prav ob prelomu stoletja najbolj uspešna in ugledna. Vendar je Go-vekarjeva misel, ki uvršča tudi čutnost in vlačuganje med tiste za življenja pridobljene lastnosti, ki se podedujejo, tako pretirana in sprepro-ščena, da izkrivlja tudi najbolj drzna lainarkistična sklepanja.
Govekarjeva razlaga Tončkine čutnosti, ki učinkuje življenjsko in umetniško neprepričljivo, se torej izkaže tudi s sodobnega znanstvenega stališča kot nezadovoljiva. Nič čudnega, saj je Govekar objestno stopil na področje, kamor še ni bila prodrla luč raziskovalčeve bakle, kot pravi nemški naravoslovni pisec Wilhelm Bölsche, ki je pisatelje opozarjal, naj sicer upoštevajo dednost kot pojav, vendar naj se z njo nikar ne poigravajo.44 Tudi v slovenski publicistiki najdemo svarilne glasove pred neutemeljeno širokim tolmačenjem dednosti. Tako je Govekarjev prijatelj Fran Goestl dve leti pred izidom romana V krvi zapisal: »Podedujejo se le nekatere bolezni, med tem tudi živčne in možganske, v prvi vrsti blaznost.«45
Potem ko smo se prepričali, kako dvomljivo, nedognano in neuspešno je Govekar utemeljeval Tončkin razvrat, se lahko vprašamo naslednje: ali je Tončkina čutnost, ki je tako rekoč spodsekana v svojih dednostnih temeljih, obvisela neoprta v zraku, ali pa morda sploh ni tako čezmerna in nebrzdana, kot jo razkričujejo nekatera mesta romana? Če hočemo odgovoriti na to vprašanje, si moramo pobliže ogledati Tončkino zgodbo, ki je takale:
Dvanajstletno Tončko je mati poslala v tobačno tovarno; tam se je sprijateljila z dvema dekletoma, pobožno Nežko in lahkoživo Alenko. »Začela je premišljevati o življenju, dvomiti, se ozirati po drugih ter primerjati, katerim se godi bolje, uli onim, ki se vedo tako kot Nežka. ali onim, ki so Alenkinih misli.« »Tako omahovanje je trajalo dve leti. V tem je Tončka postala prava delavka in se preselila v oddelek, kjer zvijajo sniodke. — Tačas pa je zmugal slabi duh, zmagali nazori Alenkini« (LZ
44 Wilhelm Bölsche, Die naturwissenschaftlichen Grundlagen der Poesie (Leipzig 1887). str. 27.
44 1'ran Goestl, Črtice o blaznosti. Vesna 1894, str. 107.
str. 132), ki so se kazali v tem, da je dobila iz Alenkine družbe svojega prvega fanta, ki so ga kmalu zamenjali drugi.
Po smrti staršev jo vabi dr. Pajk, naj zapusti tovarno in se zaposli v njegovem gospodinjstvu. Toda Tončka se ne more takoj odločiti, razmisliti mora. Odvetnik ji prigovarja. »Tončki pa je bilo čudno pri srcu. Gledajoč dr. Pajku v oči, je pozabila na vse; ničesar ni slišala, a čutila le eno, da ga mora poslušati. Y pogledu njegovih oči je izgubila vso svobodo svoje volje; storila bi bila tačas vse.« »In Tončka je ostala.« (LZ str. 211.) Kmalu jo doktor prične zalezovati, »Tončka pa se mu je znala odtegovati. Odbijala ga je dolgo časa odločno, nekoliko iz bojazni do odvetnice, najbolj pa iz gole koketnosti /.../ Vedela je, da je lepša, nego katerakoli druga v mestu, vedela torej, da ima v svoji lepoti neprecenljiv kapital. In da bi žrtvovala ta kapital zaljubljenim muham ože-njenega in ne več mladega bogatinca, ne da bi imela za to kaj zadostila? — Ne, za to je bila Tončka prepraktična. pa tudi že preomikana. Vzgledi prijateljice Alenke, pokojne matere po eni strani, po drugi strani pa gospe odvetnice so se bili pri nji obnesli!« (LZ str. 217.) Vendar, Pajkova žena umre in vdovec se je pripravljen poročiti z lepo Tončko. »Veliko sem dosegla,« je razmišljala — »zato sem pa tudi vse, vse žrtvovala. Darovano mi ne bo nič. — In ne bi li storila vsaka isto? Ali naj bi ga bila odbijala, ko sem videla, da mi ponuja zlat zaslužek? Norica bi bila! — /.../ O, prav pametna sem bila, da sem se vdala Pajku ter ga navezala stalno, trajno na-se! Ali, da bi le ne bil tako star!« (LZ str. 396.) Mir njune zukonske zveze pa skali stotnik Jekler, kateremu se je bila nekoč vdala. »Tedaj se je sklonil pl. Jekler k doktoričnemu ušescu ter zinil dve, tri besede ... Doktorica je kar pobledela, a naglo ji je zopet kri zalila obraz ... Brzo je stopila par korakov od njega, plašno zroč, kakor bi hotela zbežati. Pl. Jekler pa, vihajoč si junaške brke z obema rokama, je zinil znova — bled, a miren, zmagonosen ... S povešeno glavo je stala pred njim doktorica kakor grešnica, kakor sužnja, ter je molčala. Ko pa je za hip dvignila zlatolaso glavico, je puhtelo iz njenih ravnokar milo zročih oči — sovraštvo in zaničevanje.« (LZ str. 527—528.) Da bi preprečila škandal, privoli v izsiljeni ljubezenski sestanek. Kmalu po tem premestijo Jeklerja v Budimpešto in zdolgočasena gospa Pajkova želi presenetiti moža s svojim portretom, ki ga je pripravljen izdelati slikar Tužen, h kateremu odslej skrivoma zahaja. Razmerju med Tončko in sli-karjem stori konec dr. Pajk, ki vdre v Tužnov atelje, potem ko je dobil anonimno sporočilo o ženini nezvestobi. Tončka zbeži najprej v Budimpešto, nato pa odide na Dunaj in se tam preživlja z lepoto svojega telesa.
Opiraje se lia gornji prikaz Tončkinih ljubezenskih prigod smemo brez pomisleka trditi, da je Tončka vklenjena v neko frigidno preračunljivost, ki je samo v razmerju do Pajka sem in tja prepletena s pristnim ljubezenskim čustvom. Tončka je imela pred seboj čisto določen cilj, hotela se je rešiti revščine in živeti v sreči in blaginji. Potem ko je to dosegla, tega seveda ni hotela izgubiti, zato je raje prešuštvovala, da bi si tako s telesom obranila tisto, kar si je z njim izbojevala. Ni pa tega storila zategadelj, ker bi spolnost imela popolno oblast nad vsem njenim življenjem, njenimi hotenji in odločitvami. Izkazalo se je torej, da Tonč-kina čutnost po svoji moči in razgibanosti sploh ne presega poprečja in da potemtakem ni čezmerna, nevarna in usodna, kot nam jo je Govekar naslikal na nekaterih mestih. Z drugimi besedami, njena čutnost ni osrednja prvina ali temeljno gibalo pripovedi.
Kot je dednost v romanu neprepričljiva, tako tudi čutnost nikakor nima tiste vloge in tistega pomena, ki ji ga zagotavljajo in priznavajo naslov, moto in nekatera deklarativna mesta romana. V ustroju romana odkrijemo torej med fabulativnim jedrom na eni in pojasnjevalnimi prvinami na drugi strani neskladnost, ki je tako izrazita in očitna, da dogajanje romana lahko ovrže njegove najizrazitejše načelne odlomke, prekliče dednostno tezo in razveljavi naslov z motom vred.
Nezadostnosti Tončkine dednostne utemeljitve in deklarativne čutnosti se je najbrž šele potem, ko je bil roman že v celoti natisnjen, zavedel tudi Govekar. Y pismu Antonu Aškercu je bil 11.2.1897 zapisal: »menim, da sem propad .Tončke' dr. Pajkovke motiviral ne samö z de-dičnostjo, /.../ nego tudi s slabo družbo v m ladosti /.. :/, z nagovarjanji pohotnega dr. Pajka, z zapeljevanjem ritmojstra, z družbo Zuljanke in drugih slabih soprog. Tako je bila torej .epeda' (ali milieu) res tak, da bi Tončka morula priti do stališča svoje nesrečne, le iz bede in lakoti, pa radi njene kočljive službe /.../ propule matere, vlacugî;, da bi l ončka morala poginiti v blatu tudi brez krvi. brez atavizma. Na to sem prav posebno pazil!< 40
Kakor kaže, utegne biti okolje ali milje, ki v njem človek živi, tista sila, ki ima v Govekarjevem romanu pomembnejše mesto kot dednost. S tem pa ni rečeno, da ta porazdelitev teže ustreza prvotni Govekarjevi odločitvi, saj lahko s precejšnjo gotovostjo trdimo, du je dednostnemu dejavniku odmeril vsaj tolikšno vlogo kot okolju, če ni bila prav dednost tista ideja, ki ga je najmočneje, tako rekoč programatično zuposlo-vala. Hereditarna in miljejska opredeljenost človeka, ki ju je pisatelj
" Aškerčeva zapuščina. NUK Ms 972.
v romanu uveljavljal s tako različno prepričljivostjo, torej razločno govorita o tem, da je Govekar prevzel prav tisti poglavitni naturalistični prvini, ki ju je v svoji teoriji znanstvenega romana razlagal Emile Zola: »Ne da bi si upal izrekati zakonitosti, menim, da ima dednost velik vpliv v človekovem umskem in čustvenem življenju. Precejšen pomen pripisujem tudi okolju.«47
O teli dveh bistvenih načelih pa Zola seveda ni samo teoretično razglabljal, marveč je že prej na njih zasnoval svoj monumentalni ciklus dvajsetih romanov o Rougonih in Macquartih. Zatorej bi bilo kajpak zgrešeno, če bi vprašanje Zolajevega pomena za Govekarjevo delo omejili samo na ti dve temeljni ideji, ne da bi upoštevali tudi Zolajev pripovedni opus.
V.
Izmed Zolajevih proznih del, ki se povezujejo z Govekarjevim romanom V kroi, se največkrat omenja Nana, ki jo srečamo že v romanu samem, označeno kot »velezanimivo berilo«. (LZ str. 589.) Prebira io Ton^'-a. ki jo je Anton Slodnjak v svoji analizi Govekarjevega romana imenoval kar »slovensko inačico Nane«.48
Vendar se ne kaže ustaviti samo ob tem romanu, saj se Govekar z ženskima likoma, Tončko in Urško, ne naslanja samo na Nano, marveč tudi na Beznico. Prav iz slednjega je posnel zgodbo o pošteni ženski, katero različni zunanji vplivi tirajo v počasno propadanje, ki postaja vse bolj neusmiljeno in se konča z njeno pretresljivo smrtjo. Iz osrednje fabule Beznice je torej skrojil uvodni del svojega romana, saj Urškina zgodba v marsičem spominja na zgodbo Gervaise, Naninc matere. V utemeljevanju njunega propadanja pa je precejšnja razlika, saj so Gove-karjevi vzroki, če jili primerjamo z Zolajevimi, mnogo šibkejši. To je razumljivo že zaradi mesta, ki ga ima Urškina zgodba v romanu, ker je le epizoda, ki hoče upravičiti Tončkino posebno naravo. Spričo tako odmerjene vloge pa je razumljivo, da je zasnovana dosti skromneje, su j je Govekar prevzel predvsem njegov zunanji očrt, velik del Zolujevc notranje motivacije, ki izhaja iz njegove ideje in delovnega načrta, pa je ostal neuporabljen.
Natančna analiza odkriva med Urško in Gervaise še nekatere druge podobnosti, ki jih pa skoraj nikjer ni mogoče povsem natančno določiti
47	Le Roman expérimental. Oeuvres complètes, éd. Henri Mitterand, Cercle du livre précieux (Paris 1968) 10, str. 1184.
48	Slodnjak, n. d. str. 44.
in dokazati. Za zgled navedimo, da sta obe postali alkoholni žrtvi. Ger-vaise je že v zgodnji mladosti popivala skupaj z materjo, nato se je alkoholu zavestno odrekla, dokler se mu ni kasneje ponovno predala, vsa otopela zaradi nenehnih neuspehov, brez upa, da bi si še kdaj opomogla; tudi njen oče je bil pijanec in sama je bila spočeta v pijanosti. Urška pa je popivala po lokalih, kamor je hodila prodajat loterijske srečke; sprva je to sodilo k njenemu poslu, kasneje pa se je pijače vse bolj navajala. Tako Gervaise kakor Urška sta hraniteljici svojih družin, dasi so razlogi, ki so povzročili nepridobitnost njunih mož, različni — pri prvem alkohol, pri drugem senilnost. Obe družini trpita pomanjkanje, ki pri Zolaju ni posledica pičlih dohodkov, marveč razuzdanosti, ki se je vgne-zdila pri Coupeaujevih potem, ko se je k njim priselil Auguste Lautier, prejšnji Gervaisin ljubimec in oče njenih sinov; nasprotno pa je pri Govekarju prav pomanjkanje vzrok Urškinega nenravnega življenja. Spričo vsega tega je intimnost družinskega življenja, ki v njem odraščata dekleti Nana in Tončka, v obeli romanih razdejana: pri Zolaju bolj, saj se Gervaise opoteka med dvema ležiščema, moževim in ljubimčevim, tako rekoč pred Naninimi očmi, medtem ko prihaja Urška domov le prespat svoja naporna doživetja. In če primerjamo, kako se Tončka razvija iz otroka v zrelo dekle, lahko odkrijemo v njej nekaj podobnosti z njeno vrstnico v Beznici, saj sta obe dekleti izredno lepi in zgodaj navežeta intimne stike z moškim svetom.
Posebno epizoda, ki sliku Tončko v tobačni tovarni, močno spominja na prizor iz Beznice, kjer Zola popisuje delavnico gospe Titreville. Tam beremo:
Da, da, Nanu si je tu zares luhko izpopolnila vzgojo. Sevedu je zu to imelu vse možnosti. Stik s temi dekleti, ki sta jih že zlomila revščina in greli, ji je dal zadnje poteze. Tu so bile na kupu in so se kvurile med seboj, podobno kakor košura jubolk, v kateri je nekaj liagnitih. /.../ kudar so šušljule tuko po kotili, je umazanija kar cvetela. Ce sta se znašli kje dve sami, sta se zvijali od smeha, ko sta si pripovedovali svinjarije. /.../ tudi ozračje v delavnici sami je bilo za nedolžna dekleta, kukršnu je bila še Nunu, kužno; dišalo je po predmestnih plesiščih in ne ravno pobožno preživetih nočeh: dull, ki so ga prinašale s seboj potepinske delavke v nemarno počesanih laseh in s tuko pomečkunimi krili, da je bilo videti, ko da so spale v njih. Mlahuva lenobnost po prekrokanih nočeh, črni kolobarji pod očmi, /.../ poklupana telesu, hripavi glasovi, vse to je nad razkošno mizo z nežnimi umetnimi cvetlicami razširjalo duh po pokvarjenosti. Nanu je vse to vlekla vusc in kar v glavi se ji je zavrtelo, kadar je ob sebi začutila dekle, ki je že spoznalo moškega. /.../ Smrklju je vedela že vse, vsega se je naučila na pločniku ulice Goutte-d'Or. Tu v delavnici je samo vi-dela, kakšna je ta reč od blizu, in polagoma se je v nji razraščalo poželenje, počasi si je vteplu v glavo, tlu moru tudi sama poskusiti.4"
4» Beznica. Prevedel Ivan Skušek. (Ljubljana 1964.) Str. 325—326.
Pri Govékarju pa beremo:
Na poti ni nedostajalo nikdar smehu, šal in zabavljic. Tončka je molčala ter pazljivo poslušala, kaj si pripovedujejo starejše delavke, smejala se z njimi, često pa strmela, ne vedoč, kaj pomeni ta ali ona zabavljiea, kako naj razume to in ono dvoumno šalo. /.../ Tončka je imela svojo delavnico visoko pod streho, kjer je, sedeč v družbi deklic svoje starosti, rezala debel papir ter lepila in stikala škatlje po vzorcih. Za red so skrbele »majstorice«, ki so hodile od mize do mize, pregledovale delo, popravljale, učile in kazale. /.../ Govoriti so smele med seboj le delavke pri isti mizi, a samo tiho, napol šepetaje ... (LZ str. 79.)
V navedenih odlomkih odkrivamo nekaj značilnih lastnosti, ki povezujejo opisa. Ze v Tončkinem lepljenju cigaretnih in cigarnih škatlic in v Naninem izdelovanju umetnih cvetlic ugotavljamo neko podobnost, ki je sicer resda zunanja, a le na videz nebistvena, kajti njuno delo je tako, da se delavke ob njem lahko pogovarjajo, njihovi pomenki pa, ki imajo povsem določeno vsebino, dekleta nravstveno pridijo. Medtem ko govori Zola o gnilobi, pokvarjenosti in kužnem ozračju v delavnici, je moralno vzdušje pri Govékarju neprimerno manj razbrzdano. Vendar se tudi Tončka spridi, podobno kot Nana, ne samo v delavnici, kjer je nastavljala ušesa pritajenim pogovorom, marveč tudi na poti v tovarno, ko je prisluškovala glasnim dvoumnim šalam.
Po tem podobnem doživljanju, ki oblikuje njuno nadaljnje življenje, se Nanina in Tončkina pot razideta. Medtem ko postane Tončka služkinja, ljubica in celo žena uglednega meščana, gre Nana na cesto in naglo postane iz bedne cipe bleščeča kurtizana. O njej beremo v romanu Nana tole:
Faucheryjev članek z naslovom Zlata mulia je bil zgodba nekega dekleta, ki je izhajalo iz štirih ali petih rodov pijancev; dolgotrajna dediščina bede in pijančevanja, ki ji je izpridila kri, se je pri njej spremenila v živčno razrvanost njene ženskosti. Vzbrstela je v predmestju, na pariškem tlaku; in velika, lepa, s čudovito poltjo kot cvetlica, zrasla sredi gnojišča, je maščevala revne in zapuščene, ki jim je bila potomka. Z njo se je gniloba, ki so jo pustili vreti med ljudstvom, spet vzdigovala in je razkrajala plemstvo. Ne da bi to sama hotela, je postala naravna sila, kal razkroja; med svojimi snežno belimi stegni je pri-dila Pariz in ga drobila, ga sesirjala, kot ženske vsak mesec sesirjajo mleko. In na koncu članka je bilu primera z muho, z. muho sončne barve, ki vzleti iz blata, z muho, ki prenaša smrt iz mrhovine, puščeni ob poteh, in ki brenčeča, plešoča in lesketajoča se kot dragulji s samim tem, da seda nanje, zastruplja moške v palačah, kamor prileti skozi okna.50
Sestavek, ki ga je Zola pripisal časnikarju Faucheryju, ne prikazuje Nane le kot žrtev alkoholizma in revščine, ne razlaga torej samo njene dednostne in miljejske opredeljenosti, marveč razločno poudarja njeno posebno družbeno poslanstvo. Kajti Nana je ugonabljala stebre družbe in razkrajala vladajoče družbene razrede zavoljo krivice in zla, ki so
M Nana. OEuvres complètes (Paris 1967) 4, str. 171.
ga prizadejali zatiranim in izkoriščanim. Kakor nam pojasnjuje parabo-lični del Fauclieryjevega članka, oblastnikov pač ni vznemirjala gniloba in trohnenje, in če mrhovine niso zakopavali, to seveda ne more pomeniti drugega, kot da niso odstranjevali vzrokov, ki so pripeljali do telesnega in nravstvenega propadanja preprostega ljudstva. Prav iz teh zanemarjenih in izžetih družbenih nižin pa je izšla Nana, ki je po avtorjevi zamisli nehote postala ne samo glasnica družbene pravičnosti, marveč hkrati tudi nosilka socialne akcije. Ne da bi se tega zavedala, »je maščevala revne in zapuščene«.
Podobno je v Govekarjevem romanu lepa ženska, ki je izhajala iz revnega stanu, ugonobila denarnega mogotca in političnega veljaka. Tončka je pogubila dr. Pajka, moža, ki je zagrešil številne izdaje in goljufije, ki je varal ljudi, jih izrabljal in gospodarsko uničeval. S svojo grabežljivostjo in pohlepnostjo pa je celo soustvarjal prav tisto življenjsko okolje, iz katerega je Tončka izšla, saj je bil Vrhnik njegov pisar, ki ga je odvetnik izkoriščal in mu tedaj, ko ni več zmogel napornega prepisovanja aktov, vzel še ta borni zaslužek. Gosta mreža družbenih krivic, ki jo je spredel Pajk, pa ni bila poglavitni razlog njegove pogube, saj nam odlomek iz romana natanko pojasnjuje, da je vprašanje zločina in kazni poenostavljeno in skrčeno na ožje, erotično področje. Takole namreč razmišlja odvetnik, potem ko je prebral neznankino nadvse usodno sporočilo, du mu je žena nezvesta:
»S čim sem zaslužil, o Bog, du si me tako udaril? — Kuj sem zagrešil, da si me pahnil i/, največje sreče v grozno temo obupnosti, iz katere ne vidim izhoda?/.../«	'
Omahnil je na naslanjač, si zakril bledi, strašno prepadli obraz, hropel, h rope I, dokler ni zaihtel kakor majhno dete... lli|>oinu pa je planil pokoncu; široko so mu zrle oči, obraz pa mu je bil mrtvaško bled, ko je vzkliknil glasno:
>Bog, 1i ai praničen!<
In s sklonjeno glavo, kakor na smrt utrujen, je hodil počusi po sobi 1er mislil na preteklost... Pred dušo pa so mu vstali vsi oni prizori, katere je bil zakopal že davno v dozdevno pozabnost. Kakor mrtveci so vstajali iz grobov spomini na vse one nesrečne žrtve, katere je varal in poteptal /.../. Spomnil se je vseh tistih zornih dev. vseh tistih zaupljivih žen, v katerih srcu je zbudil v svojih mladih, samskih letih ogenj ljubezni, zubelj strasti... a brez pomisleka jih je pahnil od sebe, ko se jih je naveličal. In na uho so mu doneli znova razločno vsi oni joki, oni strustni vzdihi, one grozne kletve osrumočenih, zapuščenih devic in njih mater, preklinjajočih njegove neštevilne ljubezenske lopovščine... (I.Z str. 596.)
Kljub temu, da so družbena nasprotja obseženu v navedenem odlomku, saj je Pajk po vsej verjetnosti onesrečeval dekleta in žene iz manj premožnih ali celo revnih družin, in je njega uničila »fabriška delavka, gladim, raztrgana in umazana dekla« (LZ str. "506), pu ni nobenegu dvoma, da je Govekar maščevanju, ki ima pri Zolaju tako izrazit značaj
socialno-kritičnega protesta, v precejšnji meri skrhal njegovo socialno ost. Govekar, ki je zapisal: »baliač, prešeštnik, oderuh in politični šarlatan dr. Pajk je slikan tako, da je oduren in da se vidi, kako ga jaz obsojam«,51 je namreč Pajka zaradi hudega in zlega, ki ga je povzročal ljudem vsevprek, res obsojal, obsodil pa ga je prav zavoljo njegove ljubezenske dejavnosti, zaradi tako imenovane razuzdanosti oziroma ne-nravnosti. Za Govekarja je torej značilno, da s Pajkom v navedenem odlomku ne obračunava na širšem socialnem področju, marveč v ozkih mejah morale, s tem pa je družbeno-obtožujoče obeležje Tončkinega nezavednega maščevanja kajpada pomaknjeno globoko v ozadje.
Faucheryjevega članka nismo navedli le zavoljo posebnega odtenka maščevalnega motiva, ki ga odkrivamo tudi pri Govékarju, marveč še zaradi tega, ker ga lahko upravičeno povezujemo z genezo romana V kroi. Zapisali smo že domnevo, da tista sloveča novica »o mnogoglavi familiji, pri kateri je Statistika dognala, da je v njej že od petega kolena dedična — nemoralnost, kleptomanija in tuberkuloza«, ki bi jo naj bil Govekar prebral v Edinosti I. 1895, ne obstaja in da je prav gotovo izmišljena.52 Ce si novico nekoliko natančneje ogledamo, se čudimo nesmiselnosti trditve, da bi bila mogla statistika za več kot sto let, skozi pet rodov neke nič kaj imenitne družine ugotoviti ne samo razuzdance in tatove, marveč celo pljučne bolnike! Se pravi, ne le dejstvo, da novice v slovenskih časnikili ni bilo moč najti, tudi njena vsebina priča o tem, da jo jc Govekar sam sestavil in zanjo očitno uporabil vsaj dva različna vira. Eden izmed njiju je kratki članek ,Uzorna' rodbina, ki govori o neki angleški družini, katere člani so bili mnogokrat kaznovani: »najmlajši sin bil je doslej kaznovan nič manj nego 130-krat /.../. Starejša hči je bila 67-krat kaznovana, oče 35-krat in mlajša hči 29-krat. Skupno so torej dobili člani (e ,uzorne' rodbine 261 kaznij!«53 Za svoj sestavek je Govekar tukaj lahko prevzel ne samo predstavo o močno delinkventni družini, marveč tudi navajanje pogostih prekrškov s številčnimi podatki, tedaj misel o tem, kaj je lahko »Statistika dognala«. Iz Faucheryjevega članka pa, ki mu je bil poglavitni vir, si je prikrojil domislck o natanko petih rodovih sprijen-ccv. Sicer je iz Zolajeve premočrtne pijanske vrste nastala pri Govékarju »do petega kolena« pisana druščina razvratnežev, hudodelcev in jetičnih bolnikov, vendar ta pomenljiva sprememba ne zasenčuje pomembnosti rodovnega vidika, nadvse potrebnega za umeščanje dednostne misli.
51	Govekarjevo pismo Franu Vidicu z dne 19. 1. 1897. NUK Ms 934.
52	Gl. str. 292 naše razprave.
Gl. opombo štev. 28.
Naša ugotovitev, ki znamuje tako imenovani Faucheryjev članek kot zgovoren člen v genezi Govekarjevega romana, dokazuje, da je tudi začetne vire in vzgibe zanj iskati znotraj Zolajevega pripovednega dela in ne zunaj njega, kajti nobenega dvoma ni, da ima poglavitna prvina izmišljenega časniškega poročila, ki ga je Govekar ponujal prijateljem in nasprotnikom, svoj izvir neposredno pri Zolaju.
V	ospredju našega zanimanja je tedaj dednostno vprašanje, ki mu je Govekar posvetil posebno pozornost v pestrem 12. poglavju svojega romana. Na Pajkovi domači zabavi, kjer razpravlja sodni svetnik Grdinič v krogu svojih poslušalcev o nekaterih pomembnih naravoslovnih in filozofskih vprašanjih, se pogovor suče tudi o teoriji dednosti, ki pripovedovalca, sodeč po njegovi izjavi, ljubiteljsko zanima. Njegova razlaga pa je povsem nezahtevna pripoved, saj v okviru sila preprostega tradicionalnega pojmovanja označi dednostni pojav tako na splošno, da ga lahko celo ponazarja z nekaterimi tujimi, pa tudi z razširjenimi ljudskimi rekli, kot je npr. pregovor o jabolku, ki ne pade daleč od drevesa. Zanimivejše, čeprav nedognano in nedomišljcno, je njegovo naštevanje bolezni, »ki se širijo Mied človeštvom ponajveč ravno vsled podedljivosti«: »vse prsne bolezni, tuberkulozo, rahitido, daltonizem, živčne bolezni, histerijo, nimfomanijo, epilepsijo, hemikramijo /hemikranijo/, progresivno paralizo ... Atavistična je tudi: bicarija /bizarerija/, kleptomanija, samomorska ma-nija, nagnjenje k blaznosti, k brezsrčni krvoločnosti in neusmiljcnju, in pa k — nemorulnosii.t (LZ str. 525.)
V	ta zmedeni in naključni seznam dednih bolezni in bolezenskih nagnjenj jc torej avtor uvrstil tudi nimfomanijo in nenioralnost; pri tem je nemoralnost še prav posebej poudaril, saj jo jc postavil na konec dolgega naštevka in jo povrhu še grafično zaznamoval.
V	Pajkovi kadilnici pa teče beseda tudi o drugih pomembnih vprašanjih, o katerih je sodni svetnik Grdijriič natančno poučen. Ne le da pozna zadevno strokovno literaturo, marveč se v poglavitnih nazorih tudi strinja
z modernimi prirodoslovci, ki zanikujejo svobodno voljo, in ne smatrajo nravi-tosti, čednosti, grehu za pojave nravnosti uli nenravnosti, nego se jim vidijo človeške nravi le fizijološke posledice, izvirajoče iz kakovosti in kolikosti človeške krvi in človeških živcev. Vsuki duševni pojav se rodi po tisti teoriji iz molekularnih sprememb v centralnem živčevju, tj. iz delovanja možganov in hrbtnega mozga. Ako je torej živčevje bolno, je bolno tudi vse mišljenje in čuv-stvovanje, vsled tega pa tudi vse delovanje dotičnega nesrečnega bitja, ki zato za svoja sluha dela ne more biti odgovorno... Kjer ne dostajc svobodne volje in namenu, ondi ni krivde, niti zasluge. Hudi tega — tako uče omenjeni prirodoslovci — hudodelci ne sodijo na vešulu uli v mnogoletne, morila celo dosmrtne, demoralizujoče ječe, nego le v poboljševulnice, uli pu v — blaznice... (I./ sir. 523-4.)
Nič čudnega torej, če je Grdinič »v svoji pravniški praksi polagal vselej največjo važnost na izjavo sodnega zdravnika glede dušne in telesne razpoložitve obtožencev in hudodelcev«. (LZ str. 523.)
Nekoliko daljši odlomek smo navedli zaradi tega, ker nam razkriva avtorjev namen in značilno usmerjenost tega ključnega pogovora. Predvsem je pomembna Grdiničeva osrednja ugotovitev, da človekova volja in njegovo delovanje nista svobodna. Še posebej je zanimiva zategadelj, ker to nesvobodo utemeljuje s fiziološkimi dejstvi, kar pomeni, da je človekova zavest odvisna od njegovega fiziološkega ustroja, da ima torej svoj neposredni vzrok v zamotanem delovanju telesnih organov. Ta človekova notranja, biološka plat, ki se vrhu tega prenaša z dednostjo, pa po razlagalčevem naziranju ni samo glavni, marveč tudi edini pogoj, ki določuje človeka. Kajti v nasprotju s prepričanjem državnega pravd-nika, da je osnovni vzrok, ki opredeljuje človeka, njegovo zunanje okolje. »beda, vzgoja, slab vzgled« (LZ str. 469), odreka svetnik temu okolju kakršnokoli pomembno oziroma prvensko vlogo. Tudi kadar to okolje nima razkrajajoče vloge, mu avtorjev modrovalec pripisuje le povsem skromen in neznaten delež: »vpliv omenjenih faktorjev /domače vzgoje, šole, cerkve in države/ je vsekakor vedno in povsod blažilen, pomirljiv in omiljevalen! Toda krvi izpremeniti, /.../ tega ne more nihče.« (LZ str. 524.) Človekovo zunanje okolje je tukaj skrčeno na starševsko in šolsko vzgojo, na vplive cerkve in oblasti, zatorej obsega le vrsto dejavnosti in institucij, ki naj omiljujejo posledice tam, kjer je bila / kakovost in koli-kost človeške krvi in človeških živcev« neustrezna in nezadostna. Zato v teh primerih, potem ko so kajpada odpovedali vsi dejavniki — dom. šola in cerkev — država ne sme nastopiti strogo in neprizanesljivo, marveč mora biti njen poseg »blažilen« in popustljiv. Sodišča naj zato upoštevajo, da storilci kaznivih dejanj ne ravnajo svobodno, temveč jih k temu sili njihova biološka utemeljenost.
Presenetljiva značilnost tega razpravljanja je njegova forenzična usmerjenost; ne le da so glavni udeleženci pogovora pravniki, marveč se pri obravnavanih naravoslovnih in filozofskih vprašanjih vselej upoštevajo tudi juridični oziroma kriminološki vidiki. Če se je avtor že zatekel k pravnikom, ker je morda spoznal, da njegove izjave o fiziologiji in dednosti, pa tudi o svobodni volji, niso dovolj podprte in prepričljive, da bi jih lahko posodil zdravniku, se sprašujemo, zakaj se potem o vseh temah razpravlja še posebej z juridičnega stališča, ko pa v romanu ni niti pretresljivejšega kriminalnega dejanja, niti nima sodišče v njem kakšnega pomembnejšega mesta.
Ce hočemo ugotoviti razloge, zavoljo katerih je Govekar zgornji odlomek uvrstil v roman, moramo predvsem poudariti, da so nazori o zločincih in zločinstvenosti, ki jih razlaga sodni svétnik Grdinič, sorazmerno novi in da se bistveno razlikujejo od pogledov tradicionalne kriminologije. Grdinič, ki oznanja prepričanje, da se pri sojenju kaznivega dejanja ne bi smeli omejiti na dejanje samo, marveč da je treba upoštevati tudi obtoženčeve telesne in duševne značilnosti, je s tem naziranjem postal literarni glasnik tistih znanstvenih pogledov, ki jih je s svojimi kri-minalno-antropološkimi raziskavami utemeljil italijanski psihiater Ce-sarc Lombroso, čigar delo Zločinec54 je izšlo v Milanu že 1. 1876, medtem ko je bil prvi del nemškega prevoda dostopen šele 1. 1887, zadnji pa komaj 1896. leta. Prizadevanje, odvrniti sodstvo od navade, da se hudodelcev loteva samo s kaznimi, ne da bi upoštevalo njihove psihične in somatične posebnosti ali anomalije, je več desetletij — do konca stoletja in še čez — močno zaposlovalo javnost, sodstvo in znanosti. O tem pričajo ne nazadnje tudi vedre in zanosne vrstice utemeljitelja moderne psihopatologije spolnega življenja Krafft-Ebinga, ki jih je zapisal v predgovoru k 8. izdaji svoje »klinično-forenzične študije«, v kateri je raziskoval hudodelstva, ki jih je povzročila tako imenovana paresthesia sexualis, iztirjena spolnost: >;Brez izjeme ugodna kritika, ki je je bila knjiga deležna v pravniških krogih, daje piscu poroštvo, da knjiga ne bo ostala brez vpliva na pravosodje in zakonodajo in du bo pomagala odpraviti večstoletne strogosti in zmote.«55 Novi nazori pa v sodstvu niso zmagovali tako naglo in odločno, kot jc morda bilo pričakovati, zato ni nobenega dvoma, da je bilo v času, ko jc nastajal Govekarjev roman, vprašanje o tem, ali so hudodelci za svoja dejunja odgovorni ali ne, še močno aktualno. Vendar to splošno zanimanje strokovne javnosti, pa naj je podpiralo nove nazore uli jih zavračalo, najbrž ni edini razlog, zavoljo katerega jih je Govekar sprejel v svoj roman, čeprav s pripovedjo nima nobene tesnejše zveze.
Opozoriti želimo predvsem na dva zaporedna Zolujcva romana iz cikla Rougon-Muccputrtovi, Nana in V kipečem loncu, v knterili se pojavljajo na nekaterih mestih presenetljive podobnosti s pogovorom v Pajkovi kadilnici. Siccr v teh romanih nihče ne pojasnjuje zapletenega do-gajanja v človekovem telesu, še celo ne na tisti značilno vulgarni in mehanicistični način, ki ga je ubral Govekarjev pravnik, pač pa je na
54 L'uomo delinquente, in rapporto all'untropologia, alla giurisprudenza cd alle discipline carcerurie 1—11 (Milanu 1876). Der Verbrecher in anthropologischer. ärztlicher und juristischer Beziehung I—III (Hamburg 1887—1896).
85 Psychoputhiu sexualis, str. VI; gl. tudi op. štev. 43.
nekaterih mestih govor o drugih zanimivostih, ki jih v romanu Y krvi razlaga sodni svetnik Grdinič. Gostje v Naninem salonu razpravljajo namreč »o resnem vprašanju: do kolikšne mere je morilec, ki je kroničen pijanec, odgovoren za svoje dejanje«.56 Ker pa sestavljajo moško družbo, zbrano v Nanini hiši, le dva konservativna plemiča in dva meščana, to sta oficir in njegov mlajši brat, je njihova sodba kajpada povsem drugačna od stališča Govekarjevega programiranega navdušenca za znanstvene novote. Zato pri Zolaju beremo: »Gospodje so se izrekli zoper nove kriminalistične teorije; s tem lepim domislekom o neodgovornosti v nekaterih bolezenskih primerih ne bi bilo več zločincev, bili bi samo še bolniki.«57
Medtem ko je forenzični pogovor v Nani samo rahlo povezan s fabulo romana, pa je sorodna scena v naslednjem delu, V kipečem loncu, učinkovitejša, saj je posledica zločina, ki se je zgodil prav v hiši, katere stanovalci so osebe tega Zolajevega romana. Revna delavka, ki je stanovala na podstrešju meščanske hiše v ulici Choiseul, je ubila svojega komaj rojenega otroka in porotno sodišče jo je za to dejanje po posebnem prizadevanju sodnega svetnika Duveyriera obsodilo na pet let ječe. Kajti Duvcyrier je mož starokopitnih nazorov in privrženec strogih sodnih ukrepov, ki skupini gostov v malem salonu takole utemeljuje svoje nepopustljivo stališče, naslovljeno na zdravnika, ki je hotel delavkin primer razložiti z medicinskega vidika: »imamo statistične preglede, število detomorov narašča v zastrašujočih razsežnostih ... Dandanašnji se preveč vdajate čustvenim razlogom, predvsem pa vse preveč zlorabljate znanost, svojo tako imenovano fiziologijo; zavoljo katere kmalu ne bomo več poznali ne dobrega ne zla. Razuzdanosti ne moremo zdraviti, zatreti jo moramo v kali.«59
Če bi ne bilo obrnjenega nazorskega predznaka, če bi torej sodni svetnik Grdinič ne imel tako izzivalno nasprotnih pogledov na pomen fiziologije in na kaznovalno politiko kot sodni svetnik Duvcyrier, bi med gornjim navedkom in delom Grdiničevega učenega razpravljanja morali postaviti enačaj, tako presenetljivo sorodna sta si odlomka. Na ujemata se samo v podrobnostih — kajti tako pri Zolaju kot pri Govékarju nastopata pred zbrano družbo govorca, ki opravljata isti poklic in imata celo isti službeni naziv oziroma stopnjo — marveč se skladata tudi v mnogo pomembnejši, vsebinski komponenti, saj velja osrednje skupno zanimanje obeh pravnikov istemu vprašanju, morali. »Čas je že, da za-
»• Nunu. OEuvres complètes (Paris 1967) 4, str. 254.
57 Prav tam, str. 255.
»" Pot-Bouille. OEuvres complètes (Paris 1967) 4, str. 679.
jezimo pokvarjenost, ki grozi preplaviti Pariz«,58 zahteva Duveyrier, ki je prav v skrbi za ohranitev nravnosti odmeril delavki-detomorilki tako eksemplarično kazen, v Govekarjevein romanu pa državni pravdnik ugotavlja, da je morala »redka čednost med nižjim ljudstvom«. (LZ str. 469.) Medtem ko rohnita predstavnika meščanstva zoper pokvarjenost nižjega ljudstva, pa je seveda popolnoma očitno, da je ost obeh romanopiscev naperjena zoper pokvarjenost in moralno dvoličnost ravno v meščanskih krogih, saj živijo njuni liki spotikljivo in pohujšljivo erotično življenje. Ta lastnost je značilna tako za Govekarjeve meščane in plemiče kakor tudi za stanovalce na zunaj ugledne hiše v ulici Choiseul, med katere spada tudi sodni svetnik Alphonse Duveyrier, ki ne vzdržuje le priležnice, marveč je zapeljal tudi sosedovo služkinjo. Zato je Zolajev prijatelj Paul Alexis o romanu čisto upravičeno zapisal: »Temeljna ideja romana Y kipečem loncu je bila v tem, da bi povedal meščanstvu resnico o njem, potem ko jo je že povedal ljudstvu; ustvariti ,beznico\ grozovitejšo od one druge, pod pozlačenimi opaži, pod ugledno zunanjostjo. Gradivo za roman je torej vsa ohlapnost meščanske morale, vsa globoka pokvarjenost srednjega stanu, zlasti prešuštvo .. .«.®° Pisatelj sam pa je takole povzel svoje stališče do romana: »Nobene strani, nobene vrstice v romanu V kipečem loncu nisem napisal, ne da bi hotel v njem izruziti moralni namen. Delo je brez dvoma kruto, še bolj pa jc moralno, v pravem in filozofskem pomenu besede.«®1 In Govekar, ki je že z izjemnim poudarjanjem nemoralnosti v navedenem seznamu dednih bolezni opozoril na posebno idejno-motivno sestavino svojega romana, je Marici Nadliškovi svojo namero takole razložil: »bičati hinavsko moralo in prikrito nenravnost; ne vzbujati poltnosti, nego odbijati čitatelje od iste: to je moj namen, pošten in lep namen«,02 zato mu je naslovljcnka lahko nemudomu priznula plemenitost njegovega početja in mu zagotavljala, da je zanj »polna glasnih občudovanj in začudenj*,®3 njegovo misel pa v Edinosti brž ponovila skoraj od besede do besede.®4
Niti Zola niti Govekar ne bi tako odločno poudarila moralnega namena svojih del, če jima kritiki ne bi tako vztrajno očitali prav nasprotno. Zato je Govekarjeva izjavu nastala manj iz trdnega in iskrenega pre-
Prav tam, str. 678.
00	Le Reveil, 15. 4. 1882. Cit. po: Pot-Iiouille. Les OEuvres complètes, éd. F. Bernouard (l'aris 1928), str. 429-30.
01	Zola v pismu de Cyonu z dne 9. 2. 1882. Cit. po: OEuvres complètes, éd. Henri Mitterand, Cercle du livre précieux (Paris 1970) 14, str. 1422-3.
nï V pismu z dne 15. И. 1896. Zupuščinu Marice Bartol-Nadlišek, NUK Ms
,3 V pismu Franu Govekarju z dne 26. 11. 1896. Pruv tum.
•4 Marica: Naš literarni boj. E 1896 (21. 11.), št. 140.
pričanja, da želi vplivati na moralo meščanske družbe, kot iz povsem določenih obrambnih razlogov spričo pisanja svojih nasprotnikov »o ta-kozvani ,novi', naravnost rekoč nečisti literarni smeri«, ki je »v resnici pravi ,škandal' in za Slovence neizmeren kvar v vsakem, ne samo literarnem pomenu«, saj »novostrujarji ne znajo slikati druzega nego temne, pokvarjene strani življenja«.65 Gre kajpada za človekovo ljubezensko življenje, točneje, za pretiravanje oziroma razuzdanost v spolnem pogledu, ki je v Govekarjevem romanu Y krvi značilna vsaj za njegov glavni lik — Tončko Yrhnikovo.
Prav za Tončkino spolno življenje pa je značilno, da ga uravnavata dva različna dejavnika: prvi — njeno prosto odločanje (spomnimo se Tončkine življenjske zgodbe, ki smo jo povzeli v četrtem poglavju naše razprave), in drugi — njena samovoljna in ukazujoča biološka narava, o kateri nas poučuje ne le Tončkin samogovor v zadnjem, temveč tudi salonski pogovor v dvanajstem poglavju romana. Spričo že izvršenega moralnega razkroja in neizogibnega telesnega propada je Tončka potemtakem zanju sama odgovorna, obenem pa je tudi žrtev svojega fiziološkega ustroja. Tončka torej uveljavlja svojo svobodno voljo, hkrati pa jo obvladuje tako imenovana biološka determiniranost. Priča smo torej nenavadnemu sožitju dveh nazorov, ki si nista le popolnoma tuja in nasprotna, marveč tudi drug drugega celo izključujeta. Kar pa zadeva determinizem, je treba poudariti, da se Govekar alias Grdinič opira na nespreinenljivke, saj je mnenja, da opredeljujejo človeka notranje silnice, ki se jim ni mogoče ogniti, zatorej ima ta biološka determiniranost v bistvu fatalističen značaj: Tončka se mora črnogleda, vdana v usodo podrediti svoji biološki naravi, tedaj lastnostim, ki jih je podedovala od svoje matere. Nobena sila ne more spremeniti poti njenega življenja, ki jo je začrtala biološka determiniranost. Čeprav smo navedli tudi popolnoma nasprotno tolmačenje,06 pa ne more biti dvoma, da je družbeno okolje, tako imenovana socialna determiniranost, ki je pri Zolaju v teoriji in praksi poglavitnega pomena, tukaj skoraj brez vsake moči.
Medtem ko je Zola zavračal fatalizem in utemeljil svojo estetiko na determinizmu, predvsem na miljejski teoriji, je Govekar gradil svoj roman na dednostni teoriji in biološki determiniranosti, ki pa jo je tolmačil zelo ozko. Če bi pa trdili, da je Govekar v svojem romanu skušal
os Citati so zapovrstjo iz teh treh člankov: Dr. Janko Pajk, Manevri naše nove literarne šole, E 18% (17. 11.) št. 138 in (17. 10.) št. 125; Rodoljubkinja /Pavlina Pajkova/, Itodoljublje in ljubezen. Spisal Fran Govekar, SL 1897 (15. 5.) št. 20, str. 161.
00 Gl. str. 302 naše razprave.
21 Slavistična rrvijn
odstraniti neskladnost med svobodno voljo in determiniranostjo in tako ustvariti soglasje tam, kjer tega ni moč storiti, bi mu podtikali namen, ki ga avtor prav zagotovo ni mogel imeti. Pač pa govori njegovo ravnanje o tem, da je le površno prevzel nekatere elemente, ki so temelji naturalističnega romanopisja, in tako spregledal nezdružljivost dveh tako rekoč nasprotujočih si naziranj. Trditi smemo, da Govekar ni razumel filozofskih implikacij pozitivističnega determinizma.
VI
Pismo, ki ga je Govekar v začetku avgusta 1. 1896 napisal Franu Vidicu, je zanimivo pričevanje o pisateljevih literarnih premišljevanjih. Posebej mikavna je njegova obsežna izjava o oblikovalno-tehničnih vprašanjih, iz katere navajamo naslednji stavek: »/P/osnemam le Homera in Zolo in D'Aiiunzia, a ne po Murnikovo, nego porabljajoč dejanje, ne stanje, mirovanje (à la Murnik), porabljajoč gibanje, ali pa oči opazovalcev v povesti, s o 1 n č n i žarek, ki pada in skače po osebah in stvareh, katere popisujem.«"7 Medtem ko je besedi dejanje in gibanje podčrtal že pisec, smo mi razprli tedve besedni zvezi, ki nas posebno za-poslujeta: oči opazovalcev in sončni žarek.
Takoj za opisom delavnice tobačne tovarne, ki smo ga obravnavali zavoljo nekaterih sorodnosti z izdelovalnico umetnega cvetja v Beznici, je v Govekarjevem romanu opisana množica ljudi, ki po končanem delu zapuščajo tovarno:
/.../ tvorniea se je izpraznila. Iz enih široko odprtih vrat so vrele delavke, i/, drugih pu delavci; nekateri so se pridružili posamičnim ženskim skupinam, drugi pu so šli, sami živahno se pomenkujoč uli pa tiho, s sklonjenimi glavami. Videti je bilo tu mladcničev, mož in starcev, zdravili jn krepkih, rdečeličnili in bistrogledih, pa mnogo tudi medlih, trhlih, zelenkastorumenin obrazov, topih, plahih pogledov — slike izdelanosti, fizične in duševne propadlosti; videti je bilo tudi mladih, iskrili deklet, še nežnih otrok in mnogo žen, muter; nekatere čedno, ničemurno, napol gosposki oblečene, druge pu v siromašnem, ponošenem, skoro beraškem odelu. Tu radost, hrepenenje, življenje, ondi nedovzetnost, skrb. lakot — čudiui zmes značajev, obrazov in govoric. (I.Z str. 79—HO.)
Pri opisu tega prizora se je Govekar očitno vzoroval pri uvodni sceni Beznice:
Od pregruje pri mitnici je skozi mrzel jutranji zrak še vedno odmevalo topotanje človeške črede. Ključavničarje si v gneči prepoznal po modrih platnenih bluzah, zidarje po belih hlačah, pleskarje po suknjičih, izpod katerih so silile dolge halje. Od daleč je bila videti ta množica kakor odrgnjen omet, prelivala se je v nedoločljivih odtenkih, med katerimi stu prevladovali izlizunu
" NUK Ms 934.
modra in umazano siva barva. Kdaj pa kdaj je kak delavec obstal in si prižgal pipo, medtem ko so drugi še vedno stopali dalje, brez nasmeha, brez besed, s prstenimi obrazi /.../ Za delavci so cesto preplavile delavke, čistilke, modistke, cvetličarke; stisnjene v lahke oblekce so urno drobile po predmestnih bulvar-jih. Po tri ali štiri so šle skupaj, se živahno pogovarjale, se smehljale in okrog sebe metale goreče poglede. Kdaj pa kdaj, v dolgih presledkih, se je od zidu mitnice prikazala osamljena delavka: shujšana, bleda in resnobna se je izogibala lužam nesnage. Potem so prišli uradniki: hukali so si v pest in gredoč drobili tisti svoj kos kruha za pet soldov; slabotni mladeniči v prekratkih oblekah in z modrimi kolobarji pod očmi, ki so bile še motne od zaspanosti; ukrivljeni starčki, ki so podrsavali z nogami, izpiti in bledi od dni, preživetih v pisarnah.08
Nobenega dvoma ni, da oba pisatelja namerno prikazujeta množico, čeprav ugotavljamo, da je Zolajev izbor mimoidočih širši kot Govekar-jev, ki opisuje le delavce in delavke ene same, to je tobačne tovarne; poleg tega gredo pri prvem na delo, pri drugem z dela, kar pa ni bistven razloček glede na to, da gre v obeh primerih za delovno konico.
Pri Govckarju hite trume »delavk za trumo delavcev mimo hiše, v kateri je stanovala Tončka« (LZ str. 79), podobno kot v Beznici mimo hotela, v katerem živi Gervaise. Toda medtem ko se Tončka pridruži delavski množici, hiteči mimo njenega doma, je Gervaise opazovalka tega nemega jutranjega mimohoda, saj s hotelskega okna oprezuje za Lantierom, na katerega čaka že vso noč. Pisano množico potemtakem zaznavamo iz gledalkine perspektive, ali kakor bi rekel Govekar, z očmi opazovalke, kar daje opisu sorazmerno pristno kompozicijsko utemeljenost. Čeprav se je Govekar za to optiko v načelu navdušeno opredelil, je v navedenem prizoru to priložnost prezrl ali pa opustil, morda ne nazadnje prav zategadelj, da ne bi bil tako podoben sceni, na katero se je očitno oprl.
Govekar, ki je želel »biti zlasti v popisih natanjčen«,'9 se je hotel izogniti utrujajočemu naštevanju in je zato poskušal popestriti nadrobno opisovanje. Takole na primer uvaja 10. poglavje svojega romana:
Skozi presledek med težkima, pisanima jutovima zastoroma ob oknu se je ukradel v sobo solnčen žurek. Skočil je na širok fotelj ter obsijal ondi nago-miljeno, v vidni naglici zmetano žensko obleko. Ljubkujoče je božal vse predmete, trepetal in skakal z enega na drugega, potem pa švignil na tik stoječo postelj. In zopet je švigal med damastom, svilo, čipkami in ružem, pa obstal na krasnem, snežnobelem komolcu ter ga poljubljal. Objeinljoč in poljubljajoč ta lepi komolec, pa je zaželel žarek poljubiti vso roko; objel in poljubil je torej še belo ramo, skočil za labodji vrat, švignil na fino bradico ter se utopil v par bujnih, sladkih, živordečih ustnic. Ko pa se je nasitil poredni nagajivee tudi teh, se je začel igrati okoli lepega, ravnega noska in ščegetati zaprtj veki. In ni se mu bilo treba dolgo truditi. Nenadoma sta se širom odprli obe veki, in žarek je osupel odskočil na obilico zlatih, po vzglavju razprostrtih las. (LZ str. 395.)
0H Bezniča. Prevedel Ivan Skušek. (Ljubljana 1964). Str. 9—11.
00 V navedenem pismu Franu Vidicu (zač. avg. 1896). Gl. opombo štev. 67.
Značilna prvina, ki z njo postopoma osvetljuje žensko perilo, lepo-tilne potrebščine in končno še lepo spalko sâmo, je »solnčni žarek, ki pada in skače po osebah in stvareh«. Skrbno izbiranje intimnih predmetov in delov ženskega telesa, ki jih oplazi objestni žarek, sodi v pisateljev rokohitrski načrt, ko nam iz zatemnjene spalnice privabi pred oči prizorišče burne ljubezenske noči. Ta hotljivi žarek, ki obvladuje kar ves prizor, pa očitno ni podvržen fizikalnim zakonom, saj kljub marljivi gibčnosti vztrajno ohranja svojo prvotno obliko. Tudi zategadelj mnogo bolj spominja na svetlečo čarovno palico, kot na stanjšano svetlobno prvino, ki mu lahko skazi obliko že najrahlejši premik okenskih zaves.
Gibkost svetlobe in značilna zveza med svetlobo in čutnostjo sta tisti okolnosti, ki zaposlujeta našo pozornost v naslednjem odlomku iz Zola-jevega romana Greh abbé ja Moureta:
Kakšen srečen in ljubek dan! Sonce je sijulo z desne strani, daleč od vdolbine. Vse jutro ga je Serge opazoval, kako je počasi napredovalo. Gledal ga je, kako se mu je približevalo, rumeno kot zlato, kako je gladilo staro pohištvo, se kratkočasilo z ogli in včasih zdrsnilo na tla, kakor konec odvitega blaga. Počasi in varno je napredovalo; to je bilo bližanje zaljubljenega dekleta, ki je stegovalo svoje bele ude, približujoč se vdolbini v enakomernem gibanju, z nasladno počasnostjo, ki je vzbujala blazno željo po njeni posesti. Naposled je proti drugi uri sončna lisa zdrsnila z zadnjega naslanjača, se povzpela vzdolž pregrinjala in se razsula po postelji kot razpuščeni lasje. Serge je prepustil svoje shujšane prebolevniške roke temu strastnemu ljubkovanju, pripiral je oči in čutil, kako se mu po vseh prstih razsipljejo ognjeni poljubi; kopal se je v svetlobi, v objemu žareče oble /.../ Potem se je sonce zopet spustilo s postelje in se s spo-časnjeniin korakom pomikalo na levo. Tedaj je Serge opazoval, kako se je znova vračalo in se presedalo s stolu na stol, in obžaloval je, da ga ni zadržal na svojih prsih.70
Zolajev prizor je gotovo zusnovan bistveno drugače kot Govekarjev. O tem ne priča le okolnost, da je tukaj sončna svetloba, ki nima oblike žarka, ampak traku ali lise. strogo vezana na Sergejevo optiko, na oči opazovalca, marveč tudi dejstvo, da ima ta premikajoča se svetloba še globljo izpovedno funkcijo in simbolično vrednost. Vse to v Govekarjevi sceni ni zapustilo nobenih sledov. Pač pa je Govekarja v tem delu Zola-jevega romana utegnil zanimati opis Sergejcvega hlepenja po soncu, njegovi svetlobi in toploti. Zola je prizor nastlal z erotično govorico, vpletal v opis erotično metaforiko, ki se zgoščuje in stopnjuje do orgastič-nega vrha. Svetlobna prvina pri tem sicer ohranja svojo samostojnost, obenem pa se prispodablja in celo poisti z ljubezenskim partnerjem. Prav hkratno uveljavljanje senzualnosti in svetlobe ter njuno občasno zlitje pa je tista značilnost, ki jo najdemo tudi v Govckarjevem prizoru, pa četudi imu tam seveda drugačno vlogo in, kot smo zupisali, samosvojo podobo.
70 La Faute de l'abbé Mouret. OEuvres complètes (Paris 1967) 3, sir. 107,
Čeprav odlomek iz Greha abbéja Moureta najbrž ni bil brez pomena pri oblikovanju Govekarjevega prizora z žarkom, moramo vendarle navesti še tale kratki odlomek iz romana Nana:
Naslednjega dne ob desetih je Nana še spala /.../ Nana je spala na trebuhu, in med svojimi golimi rokami je stiskala podzglavnik, v katerega je zarila svoj obraz, ves bel od spanja /.../ Izpod zavese se je širila svetloba, razločevalo se je palisandrovo pohištvo, tapete in naslanjače iz vezenega damasta z velikimi modrimi cvetovi na sivi podlagi.71
Med navedenim odlomkom in Govekarjevim prizorom obstajajo podobnosti, ki se ne kažejo le v posameznih sestavinah, marveč tudi v temeljnem prepletu okoliščin, ki ga izpričujejo naslednja dejstva: oba prizora stojita na začetku novega poglavja; Nana in Tončka se prebudita točno ob deseti uri, obe sta imeli za seboj ljubezensko noč, oba sta njuna ljubimca zapustila že pred jutrom in v nadaljevanjih odlomkov se v naslednjem trenutku obe gospici pogovarjata s svojo sobarico.
Naše ugotovitve ne dopuščajo skoraj nobenega dvoma o pravilnosti domneve, da je Govekar ukrojil svoj prizor šele potem, ko se je oplajal z lastnostmi obeh Zolajevih predlog, iz Nane in iz Greha abbéja Moureta, ki se stikata v skupni snovni prvini — svetlobi.
Čeprav obstaja več sorodnosti med Zolajevimi romani in V krvi, se ni Govekar vselej enako določno in neposredno naslonil na dela svojega vzornika. Ko je na primer med pisanjem romana stal pred vprašanjem, kako naj naslika poroko med Tončko in dr. Pajkom, je Minko Vasičevo spraševal tole: »Kako se peljejo svatje k poroki? — S kom se naj pelje udovu Zuljanka? — Ali imajo dame v cerkvi druge toalete kot na sva-tovščini? — Ali je običajno v finih krogih, da po pojedini plešejo? — navadno imajo le fino kosilo, potem se odpeljeta ženin in nevesta. Ob kateri uri je navadno poroka? Ali more biti ob 12. ali 1. — ali 6. zvečer? — /.../ Napravi mi za Žuljanko in sodnico, še po jedno (ali dve?) toaleti! Poslane porabim zu druge babnice. — «72
Morda si je Govekar svojo poročno sceno zamislil prav pod vplivom Zolajeve v predzadnjem, dvanajstem poglavju romana Nana. Ker pa je snoval poroko v domačem, meščanskem okolju in ne v aristokratskih krogih, mu Zolajev tekst ni mogel nuditi kdove kolikšno oporo.
S tem, da je skušal Govekar zbrati ustrezne podatke o poročnih na-vuduh med meščani in se tako hotel poučiti o vprašanju, ki ga je pomanjkljivo poznal, je ruvnul popolnoma v duhu dokumentarne metode, ki jo je Zola tako vneto oznanjal v prid eksperimentalnemu romanu. Ravnal je
71	Nuna. OEuvres complètes (Paris 1967) 4, str. 44—45.
72	V pismu marca ali aprila I. 1896. Govekarjeva zapuščinu, NUK Ms 1011.
torej natanko tako kot Zola, ki pa ni poznal poročnih navad v plemiškem okolju. Zato je Emile Zola 22. novembra 1879 napisal ženi svojega založnika, gospe Charpentier, tele značilne vrstice: »Ali se v visoki družbi priredi ob poroki ples, in na kateri večer? Na večer ženitovanjske pogodbe ali na večer cerkvene poroke? Ljubše bi mi bilo na večer cerkvene poroke. Želel bi, da bi bil ples v salonu Muffatovih. In zlasti, če je ples popolnoma izključen, ali lahko dam prirediti slavnostno večerjo? In še to: kako bi bila oblečena nevesta, če bi bila slovesnost na večer ženitovanjske pogodbe? In če bi bila na večer poroke, bi moral pustiti poro-čenca oditi na običajno potovanje ob koncu plesa? /.../ Pošljite mi kolikor mogoče natančnih nadrobnosti, nikomur ne bom povedal, da ste sodelovali pri Nani.«7'
Résumé
L'analyse critique du roman Dans le sang (1896) de Fran Govekar, ainsi que l'examen minutieux de sa genèse, permettent de conclure que l'oeuvre littéraire de Zola, accessible à l'auteur — peu familiarisé avec le frunçais — grâce aux adaptations allemandes, doit être considérée comme lu principale source du roman en question.
Bien que partisan du principe qu'il faut suivre les courants littéraires de l'Europe contemporaine, Govekar s'opposuit ù toute critique, lui repprochant l'imitation de modèles étrangers, particulièrement des romans de Zola. Il affirmait que l'initiative principale lui étuit venue d'un fait divers, ù partir duquel il traitait un sujet semblable, pris dans lu vie du puys, en tenant compte des découvertes scientifiques de la génétique moderne.
Ces déclurution.s cependunt ne correspondent point aux fuits réels: le prétendu fuit divers est une construction de l'auteur; le personnuge principal ne répond ù aucun modèle vivunt; l'auteur ne pouvuit pas connaître les lois de l'hérédité de Mendel.
Il est évident au contruire que le roman de Govekur révèle des affinités diverses avec ceux de Zola, auxquels il se rattache pur son point de dépurt, ses aspects thématiques, ainsi que par ses procédés de technique et de forme romanesques.
D'autre purt, lu préoccupation de 1'uutcur de mettre en valeur le principe fondumentul de l'esthétique de Zolu, c'est-à-dire le déterminisme, inscrit son rœnun Duns le sung décidément duns lu série des romans naturalistes européens s'inspirunt des Rougon-Mucquurt. Tant qu'il oscille entre le déterminisme biologique et le déterminisme du milieu, de façon ù mettre en évidence tantôt lu puissance du premier, tuntftt la puissance du second agent, Govekar se maintient dans les cadres des postulats naturalistes. Mais dès qu'un personnage
75 Correspondance (t8?2—V)02). Les OEuvres complètes, éd. P. Bernouurd (Paris 1929) str. 537—38.
(Tončka, «Nana slovène») est conduit selon deux agents contraires s'excluant entre eux, c'est-à-dire selon son libre arbitre et selon sa nature déterminée, cela aboutit à un conflit de deux principes opposés. D'autant plus que Govekar confère au déterminisme biologique (système psycho-physique hérité)) une valeur constante, qui échappe presque entièrement à l'influence du milieu. 11 s'en suit que le déterminisme de Govekar manifeste un principe fataliste étranger à l'esthétique de Zola, laquelle toute entière est fondée sur le déterminisme, surtout quant à la théorie du milieu, et refuse ainsi le fatalisme.

UDK 886.3 Prešeren 7.07 Sonetje nesreče
Juraj Martinooič
Filozofska fakulteta, Sarajevo
SONETJE NESREČE: POEZIJA SUPROTST AVL JENA APSURDU
Pokušaj egzistencijalne interpretacije pjesnikovog središnjeg djela, ciklusa Sonetje nesreče. Suštinski problem ciklusa i osnovni uzrok Prešernove subjektivne drame jeste spoznaja apsurda čovjekove egzistencije, a djelo je shvačeno kao pokušaj njenog prevazilaženja i razrješenja.
This is an attempt of the existencialisiic interpretation of the poet's central work, his cycle Sonetje nesreče (The Sonnets of Unliappiness). The essential problem of the cycle and the basic cause of PreSeren's subjective drama is the recognition of the absurdity of man's existence, and the work is understood as an attempt to surpass and solve this state.
Poetski formulira juci svoju vizi ju svijeta, Prešeren je 1830. u elegiji Slovo od mladosti kao suštinski problem iz kojega če izrasti drama njegove poezije fiksirao apsurd čovjekove egzistencije u svijetu otudenom od duhovnih i etičkih vrijednosti. Taj smisao pjesma otkriva čitavom svojom strukturom, ali je on posebno artikuliran u stihovima:
dokler, da smo brez dna polnili sode, 'zučč nas v starjih letih časov sile.
Medutim, trenutak u kojem se konflikt odreden ovom spoznajom zaoštrava do maksimalnog intenziteta i u kojem sc pitunje smrti, od-nosno samoubistva, po Camiisu, jedinog ozbiljnog filozofskog problema, postavlja kao najozbiljni ji pjesnički problem, pa i kao mogočnost prevazilaženja apsurda, predstavlja ju Sonetje nesreče, objavljeni četiri god me kasnije. L ovom ciklusu je ,drama Prešernovega duševnega življenja* u trenutku svoje kuhninacije dovedena do najautentič-nije pjesničke kristulizacijc, a (a kristalizacija, kojom je ostvaren več najavljeni korak ka struktuiranju poezije kao totaliteta kojemu je harmonija imanentnu i koji če po tome biti suprotstavljen disharmoniji reulnog svijeta, značilu je i prvo i jedino moguče poetsko prevazila-ženje pjesnikove duboko tragične vizije. Moglo bi se reči da se ciklus, kao struktura koja u mediju pjesničkog izraza odražava pjesnikovu vizi j u svijeta i u isto vrijeme predstavlja njenu antitezu, otkriva kao poetska formulacija jednog <lijalektičkog procesa, što je izraženo i u
njegovoj kompozicionoj strukturi. Jer, niada su Sonetje nesreče, u izvjesnom smislu, i sami drama, i iako ce dramska tenzija biti dovedena do kulminacije u petom sonetu, dok če posljednji sonet imati funkciju epiloga, što govori o dramskoj kompoziciji ciklusa, ciklus je po svojoj pravoj prirodi i po svim bitnim strukturalnim elementima izrazita lirska tvorevina, te nije teško uočiti da su u njegovom struk-tuiranju djelovali elementi koji su se suprotstavljali njegovom dram-skom obliku i koji su, po tome, bili izraz prevazilaženja u njemu sadr-žanih protivurječnosti, odnosno izraz intuitivne težnje za stvaranjem čvrste simetrične, a to znači i harmonične strukture.
Ova ce nam se struktura otkriti ako podemo od idejne i misaone suštine djela i ako, istovremeno, pokušamo odrediti mjesta pojačanog emocionalnog intenziteta. Ako, dakle, pridemo djelu kao tvorevini u kojoj su sadržane dvije komponente, refleksivna i emocionalna, ako u njemu pokušamo saglcdati medu njima uspostavljeni odnos, uočičemo da se one luogu predstaviti dvjeina potpuno različitim krivuljama, ali da nijedna od njih ne raste niti ne opada pravolinijski. Prateci ampli-tudu izražene emocionalnosti, vidječemo da je ona u prvom sonetu veoma snažno izražena, da je u drugom jako potisnuta, da bi se zatim, nakon katrena trečeg soneta, u kojima gotovo da je ni nema, pojavila več znatno naglašenija u njegovim tercinuma. U četvrtom sonetu, iako je diskretno izražena, njeno se prisustvo več može primijetiti, dok svo-ju kulminaciju doseže u petom sonetu, koji je pjesnički izraz klimaksa drame, promatrane čak i u okvirima čitavog Preš6rnovog opusa. Iako je, dakako, ovo suprotstavljanje refleksivnosti i emocionalnosti u znat-noj mjeri shematizirano, buduči da sc i u ovom ciklusu, kao i u poeziji uopče, ovi elementi prožimaju i medusobno uslovljavaju, specifično ostvareno prožimanje refleksivnosti i emocionalnosti u ovom djelu otkriče nam da se harmonija medu njima, osiiu, inožda, u šestom sonetu, rijetko gdje uspostavlja, da su oni medusobno zuista suprotstavljeni, i to u onoj mjeri u kojoj je ciklus u isto vrijeme slika intelektualne spoznaje svijeta i izraz razrješavanja drame odredene tom slikom. Tako, nasuprot krivulji ko ja izražava valovito rast i opadanje emocionalnog intenziteta, rekleksivni elementi u prvom sonetu su samo diskretno izraženi, u drugom iznenada preovladavaju, da bi katreni treceg soneta bili potpuno u znaku refleksivnosti, koja j o u četvrtom još uvijek dominantna, da bi je u petom, i to posebno u drugom dijelu soneta, emocionalnost gotovo potpuno potisnula. Ova krivulja, ako bismo je prikazali grafički, imala bi obrutan oblik od krivulje kojom jc
predstavljen intenzitet emocionalnosti, te bi od prvog do treceg soneta ravnoinjerno rasla, da bi tada do petog isto tako ravnomjerno opadala. Medutim, i jedna i druga krivulja pokazuju siinetričnu arhitektoniku onog dijela ciklusa koji sačinjava prvih pet soneta. Šesti sonet, koji u čitavom ciklusu zauzima posebno mjesto i o kojem bi se čak moglo govoriti kao o drugom dijelu ciklusa, na odreden način predstavlja uspostavljanje harmonije izmedu ove dvije linije, uspostavljanje harmonije izmedu misli i osječanja, što predstavlja jednu od osnovnih težnji izraženih u Prešernovoj poeziji, ali težnju koju je bilo inoguče ostvariti samo u izuzetnim trenuoima razrješavanja osnovnog dram-skog konflikta.
U traženju pravog značenja Prešernove drame u trenutku njene kulminacije važan putokaz predstavljaju upravo okvirni soneti prvog dijela ciklusa, prvi i peti, jer njihova emocionalnost otkriva dimenzije unutarnjeg sukoba. 1 več se na prvi pogled može uočiti da je ova drama omedena dvjema težnjama, potpuno kontroverznim, od kojih svaka predstavlja pokušaj prevazilaženja apsurda. Na jednoj je strani težnja ka iluziji, a na drugoj ka smrti.
* * »
Apostrofom, kojom počinje prvi sonet, pjesnik neposredno progovara kao emocionalno izrazito angažiran subjekt:
C) Vrba! srečna, draga vas domača, kjer hiša mojega stoji očeta; da b' uka žeja me iz tvoj'ga svéta speljala ne bila, goljfiva kača!
Pravi smisao i karakter ove emocionalnosti otkrivaju epiteti srečna i dru#u, čija bi konvencionalnost, pa i banalnost, s obzirom na složen intelektualni smisao Prešernove poezije i rafiniranost njegovog pjesnič-kog izraza, mogla na prvi pogled djelovati iznenadujoče. Medutim, u ovom kontekstu, naprotiv, upravo ta njihova prividna banalnost postaje pjesnički najadekvatniji izraz pjesnikove nostalgije, čežnje i nježnosti, njegove osječajnosti, neposredne i jednostavne, koja se, probudena sječa-njeni na isto tako neposrednu i jednostavnu sredinu, javlja i kao otpor prema znatno složenijim osječanjima izazvanim kompleksnošču njegove trenutne situacije. Time se, neosporno, izražava nostalgija za mladošcu, za djetinjstvom, ali več stihovi koji upučuju na razloge rastanka i sa rodnim selom i sa sretnim djetinjstvom proširuju čitavu problematiku. Očito je, kao što ističe Janko Kos u svojoj knjiži Prešernov
pesniški razvoj, da je ovdje prisutna i socijalna problematika, te da antiteza selo — grad, koja implicira antitezu selo — društvo, označava jednu važnu determinantu Prešernove drame.
Ipak, iako su obje ove komponente podjednako prisutne u Prešer-novoj poeziji, a posebno u ovoj strofi, i premda obje podjednako odre-duju njegovu dramu, izgleda da se i ovdje kao osnovni javlja problem iluzije i spoznaje. Uostalom, več je i Ivan Prijatelj, poredeči ovaj sonet sa Krstom pri Savici, djelom čija dramska okosnica svojim naj-važnijim dijeloin počiva na konfrontaciji iluzije i spoznaje, istakao da je ovdje izražena Prešernova težnja za več prevazidenom iluzijom. Dakle, kao u Slovesu od mladosti mladost, ovdje se djetinj-stvo identificira s iluzijom. Medutim, ne samo s iluzijom da na selu. odnosno izvan grada, što znači izvan društva, postoji mogučnost adekvatne nagrade, na što Kos dosljedno svodi osnovni problem Prešernove poezije. Jer, izvjesni elementi i u ovoj strofi nedvosinisleno govore da je problem znatno dublji.
O pravom karakteru pjesnikove drame jasno govori Prešernovo pismo roditelj ima iz Beča 1824. godine. Porcdenje sa pticom uhvacenom u klojiku, u toni pismu, nedvosinisleno i ekspresivno izražava osječanje otudenosti i nemoči, osječanje često prisutno u Prešernovo j poeziji, a u ovom ciklusu čak i dominantno. Ovim poredenjem kao da je po-tvrdcno mišljenje da pjesnikova lična nesreča potice od pokušaja uključivanju u društvo. To je neosporno tačno, i ovo je osječanje svakako odredeno sukobom izmedu pjesnika ka« nosioca duhovnih vrijednosti i svijetn, koji predstavlja njihovu ncgaciju, ali se problematika Prešernove poezije time ne iscrpljuje. Jer, za razumijevanjс njegove drame ključno jc pitanje: zašto jc pjesnik, kao ptica u zutvo-renoj klopki, onemogučen da se isključi iz društva i. da, ako je zaista čitav problem samo u tome, u svijetu u kojem još postoji mogučnost ostvarivanja adekvatne nagrade, odnosno ako u njemu još stvarno postoji takva iluzija, tu nagradil pokuša ostvariti. Nagradu koju je u ovom sonetu i sam opisao:
Zvest6 sreč in delavno ročico zu doto. ki je nima miljonarka, bi bil dobil z izvoljeno devico...
Ali, upravo modalni oblik ovih stihova, kao i slika zarobljene ptice, koja ne izražava samo čovjekovu otudenost nego i nemogučnost prom-jene tog stanja, što Prešeren, uostalom, u pismu roditeljima i cksplicira isticanjem nemogučnosti povratka kuči, govori da ipak osnovni prob-
lem nije u spoznaji odnosa izmedu sela i društva, odnosno u spoznaji prema čovjeku nepri jatel jskog svijeta, nego da je primarna promjena njegovog statusa, koja je definitivna i nepovratna. A u tom problemu nije teško otkriti problem šire društvene kategorije kojoj je i sam pjes-nik pripadao, problem slovenačkog intelektualca, koji je, zaista, u društvu izgradenom na negaciji svih duhovnih i intelektualnih vri-jednosti bio osuden na totalnu otudenost, ali čija ce tragedija kao totalna biti odredena još jednim elementom. Naime, došavši do spoznaje
0	svijetu i o čovjekovom položaju u njemu, do spoznaje na koju je kao intelektualac bio osuden, on je ostao definitivno isključen i iz svijeta iz kojega je potekao i kojemu se više nije mogao vratiti. Stoga ogorčeni
1	potresni vapaj zbog definitivnog životnog opredjeljenja, opredjeljenja koje je onemogučilo sreču ostvarivu jedino u rodnom selu, odnosno u svijetu isključenom iz društva, ali još više u mladosti i naivnosti bez spoznaje, u završnim stihovima prve strofe prerasta u ljudski razumljivo proklinjanje uka žeje, te osnovne pokretačke snage čovjekovog razvo ja.
Ali, problem intelektualca, koji je po svojoj suštini identičan sa problemom samog pjesnika, transponiran u medij Prešernove poezije, ne može se svesti isključivo na socijalne determinante. Iako je čovje-kova otudenost odredena neprijatel jstvom realnog svijeta i premda je neposredna posljedica deklasiiranosti slovenačkog intelektualca, osnovni se konflikt, u Prešernovoj poeziji, ne odvija ipak na relaciji izmedu čovjeka i društva nego u čovjeku samom, buduci da taj konflikt ne determinira ju toliko objektivni odnosi koliko čovjekova spoznaja o njima. A kako spoznaja čitav problem prenosi u čovjeka samog, on postaje mnogo dublji, složeniji i zaoštreniji. Iako još uvijek ostaje otvorcno pitanje kakve če biti konačne posljcdice deziluzioniranja i u kojem če pravcu biti usmjereni pjesnikovi napori u prevazilaženju njegove subjektivne problematike, jer če na tome biti zasnovan ciklus u cjelini, drugi kutren nedvosmisleno govori da je poprište tragedije, koja je posljedica spoznaje, u čovjeku samom:
Ne vedel bi, kako se v strup prebrača vse, kar srce si sladkega obeta; mi ne bila bi vera v sebe vzeta, ne bil viharjev notranjih b' igrača!
U prva dva stiha ističe se, doduše, empirijski, a ne intelektualni karakter spoznaje, ali je u ovoj strofi težište stavljeno, očigledno, na po-sljednje stihove, kojimu se izražavju posljedice tog životnog iskustva. Čovjek, suočen sa razočaranjima i 11 nemogucnosti ostvarivanja vlasti-
tih stremljenja, neminovno gubi vjeru u samog sebe, a tirne, zapravo, počinje njegova unutrašnja drama, drama koju na principiina gradacije konačno izražava posljednji stih: on postaje igračka viharjev notranjih, postaje žrtva u sebi samom protiVurječnih i suprotstavljenih sila. A to znači da su i rješenja moguca jedino u njemu samom.
Jasno je, medutim. da je ova duboko unutrašnja drama neraskidivo dijalektički vezana za čovjekovu situaciju u svijetu. Jer, njeno jedino moguče definitivno razrješenje predstavl jalo bi ostvarivan je harmonije izmedu čovjeka i svijeta. harmonije koja bi pretpostavljala čovjcka kao sujekta u svijetu čiji bi on bio integralni dio. A kako je Prešernova poezija gotovo uvijek, a naročito ciklus Sonetje nesreče, ne samo statička struktura koja izražava pjesnikovu viziju svijeta nego. u prvom redu. pjesnički izraz jcdnog dinamičnog procesa, dijalektič-kog sukoba protivurječnosti koje odreduju pjesnikovu viziju svijeta i koje, upravo zato što su nepomirljivo suprotstavljene, u dramatičnom oblik il zahtijevaju svoje prevazilažen je, ciklus, posebno svoj im prvim sonetom, izražava i tu neostvarivu težil ju za harmonijom, težnju čovjeka duboko otudcnog i nesuverenog u jednom prema njemu nepri-jateljskoin svijetu. Medutim, ova se težnja javlja neraskidivo vezana za svoju negaciju, za svijest o njenoj .iluzornosti, iz čega proizlazi ele-gični ton pjesme i njena dramska napetost.
Iako i prvi stih soneta, kojim je izražena ova ,romantička težnja', kako ju je nazvao Prijatelj, svojim nostalgičnim i do banalnosti jedno-stavniim uzdahom izražava u suštini čovjekovu vrl6 složenu situaciju. Uspostavlja se sličan odnos kao i u Slovesu od mladosti, u pjesmi u kojoj je mladost kao cilj pjesnikove težnje bila označena metaforom temna zarja i u kojoj je ta težnja bila, takoder, odredena spoznajom. Da je u trenutku stvuranja Sonetov -nesreče problem bio znatno zaostreni j i, govori i pomjeranje cilja težnje od mladosti ka djetinjstvu, što znači ka totalnoj iluziji. Ova promjena svoj pravi smisao otkriva u posljednjoj tercini soneta, koja, obavijena i prožeta sviješču da se radi samo o iluziji, dovedenoj u torn trenutku do kiilini-naoije, izražava sliku potpuno harmoničnog odnosa izmedu čovjeka. prirode i metafizičkih snaga:
mi mirno pluvalu bi moja burku, pred ognjem dom, prod točo mi pšenico bi bližnji sosed varoval — svet Marka.
Kao što se vidi, iz ovc harmonične slike društvo ili grad sasvim su isključeni. Ostaje jedino čovjek i priroda oko njega. 1 to čovjek koji nije dopro do spoznaje, čovjek koji se nije odvojio od svog djetinjstva,
što znači da je, kao i društvo koje predstavlja okvir njegove nesreče, ukinut i njegov status intelektualca koji nesreču uslovljava. A time je, više nego modulnim oblikom rečenice, istaknuta svijest o definitivno izgubljenoj mogučnosti ostvarivanja harmonije, svijest o iluzornosti čovjekove težnje. Naravno, ako se tako shvati smisao ovih stihova, u njima nečemo prepoznati nikakvo Prešernovo religiozno opred jeljenje več čemo se, naprotiv, u njima susresti sa tragičnim osječanjem čovjeka koji je oslao sam, bez boga.
Ne radi se, dakle, više samo o empirijskom iskustvu nego o spoznaji koja je neposredno vezana sa pjesnikovim statusom intelektualca, pa uka žeja nema za posljedicu samo pokušaj uključivanja u društvo več upravo promjenu njegovo statusa. Tako je i metafora goljfiou kača postala psihološki još motiviranija, jer odreduje pjesnikov emocionalni odnos prema spoznaji. premda o njenom pravom sadržaju malo govori. Uopce, za ]>rvi sonet je karakteristično da on predstavlja pokušaj raz-rješavanja dramskog konflikta, čime je odredena njegova emocionalna napetost, a da samo naznačava neke elemente koji su konflikt uslovili. odnosno da je, u prvom redu, izruz emocionalnih posljedica spoznaje prisutne u jednoj široki strukturi, u ciklusu u cjelini. Tako je, mada predstavlja ekspoziciju čitavoj problematici, istovremeno, ako ciklus promatramo kao sinhronu strukturu, i sam odreden problematikom
koja če se potpunije razviti tek u narednim sonetima.
* * *
Nagla promjena tona u drugom sonetu, kao i njegova prividna ne-konkretnost, odredeni sil logikom čitavog ciklusa. Jer, ako je čitava drama zasnovana na spoznaji kojom je onemogucena naivna iluzija, i njeno razrješenje jedino je moguče u spoznaji, koja odreduje čovjeka u Prešernovo j poeziji. Tako če drugi sonet, 11 čijem če se središtu nači upravo motiv spoznaje, odredu j uči razvo j drame u narednim sonetima, isto toliko objašnjavati i motivirati sonet koji mu je prethodio. Ali, buduči da je spoznaja rezultat misaonog procesa, a da se vizija svijeta formira na intclektualnom planu, refleksivnost u ovom i u narednim sonetima 11 znatnoj mjeri potisku je emocionalnost. A njihova je apstraktnoet prirodna posljedica veoma naglašenog misaonog karak-tera. Svakako je time odredena i promjena ugla promatranja, odnosno prelazak sa prvog na treče lice, jer time se pjesnik, prividno se distan-cirajuči i potisku j uči svoju emocionalnu angažiranost, približava objektivnosti, što je bitna pretpostavka stvarno intelektualne spoznaje.
Stiliovi kojima počinje drugi sonet ne uvode samo u novi sloj pjesnikove drame nego, istovremeno, otkrivaju i njegov napor da dramu razriješi:
Popotnik pride v Afrike pušavo, stezè mu zmanjka, noč na zemljo pade, nobena luč se skoz oblak ne ukrade, po mesci lirepenèc se uleže v travo.
Naime, upravo ta njihova .objektivnost', činjenica da se pjesnik kao subjekt prividno gubi, da se pojavljuje apstrakni i nepoznati popotnik, što znači neodredeni, .bilo koji', pokazuje pjesnikovu težnju da spoznaji dâ univerzalni ljudski karakter, mada je pjesnička slika ostvarena u uvom katrenu po svojoj prirodi intelektualna konstrukcija i subjektivna projekcija pjesnikovog videnja čovjeka u svijetu. Več sama ta činjenica, ta potreba da se vlastita subjektivna situacija projecira u vidu ulegorije kao univerzalna, govori i o pravim dimenzijama i karakteru drame, koja. za Prešerna samog, nije bila odredena samo sukoboin njega kao pojedinca, njega kao pjesnika sa svojom sredinom, nego konfliktom čovjeka uopče kao nosioca duhovnih vrijedonsti sa materijalniin svi-jetom.
U osnovi soneta se, ipak, nalazi motiv spoznaje. I alegorija o putniku koji luta u mraku težeči za svjetlošču ima samo jedno moguče i več tradicionalno objašnjenje, koje če, uostalom, i sam pjesnik dešifrirati več u prvoj tcrcini:
<
Tako mladenča gledati ie gnalo naključje zdunjih dni, dokler napoti prihodnosti bilo je zagrinjalo.
Uopštavajuči, dakle, svoje iskustvo i stvarajuci alegorijsku sliku u kojoj je dramska tenzija veoma izražena, ali od koje se sam pjesnik prividno distancira, on je, zapravo, ostvario sliku mladosti dijamelralno suprotnu slici u prethodnom sonetu, u kojem je vizija djetinjstva bila inanje objektivna sliku, u više izraz razrješavanja duboko subjek-tivnog konflikta. Problem mladosti, ili djetinjstva, odnosno perioda prije spoznaje, sada jc osvijetljen iz sasvim drugog ugla. I ako taj period čovjeku koji je več spoznao svijet može u njegovoj težnji da se oslohodi vlastite tragične situacije izgledati kuo trenutuk moguče sreče u naivnoj iluziji, to je, u isto vrijemc, i razdoblje čovjekovog inte-lektualnog mraka. I otuda se javlja čovjekovo prirodno i duboko urodeno stremljenje ka znanju i spoznaji koje cc ga uvijek iznovn voditi u konflikt.
U sljedečein katrenu, kao i u stihu Okusil zgodej sem tooj sad, spoznanje! и Slovesu od mladosti, Prešeren je tradicionalnom motivu spoznaje dao potpuno drugi, u duhu vlastitog iskustva, negativni smisao:
Nebo odpre se, luna da svečavo; tam vidi gnezditi strupene gade, in tam brlog, kjer ima tigra mlade, vzdigvati vidi léva jezno glavo.
Medutim, iako se u ovom sonetu spoznaja znatno konkretizirala, premda se ona našla u njegovom središtu, on, ipak nije sasvim odreden ovim motivom, kao što u njemu još uvijek ne možemo otkriti pravi smisao spoznaje. Paralelno sa razvijanjem problema spoznaje, čitalac se upoznaje i sa Prešernovoin slikom svijeta, koja se konstituira u navedenim stihovima, odnosno koji ovu sliku u drugoj tercini objašnjavaju:
Zvedrila se je noč, zija nasproti življenja gnus, nadlog in stisk nemalo, globoko brezno brez vse resne poti.
Svjetlo kao simbol spoznaje potvrduje se i kao uzrok čovjekove nesreče, odnosno kao početak njegove drame. Jer, mada posljednji stih označava trenutak čovjekove maksimalne ugroženosti, trenutak u kojem se prividno gubi svaka perspektiva, pa samim time dovodi u pitanje i mogučnost daljeg razvijanja drame, situacija če se u svom pravom smislu pojaviti tek kada ovaj sonet sagledamo u sklopu ciklusa kao cjeline. U drugom sonetu, naime, proces spoznaje još nije završen. Slika svijeta koju nudi nesumnjivo je mračna i tragična, ali, što je u sklopu ciklusa mnogo značajnije, ona je kaotična, a može još uvijek biti i samo prividna i slučajna, na što pjesnik direktno upucuje izrazom naključje zdanjih dni. Tu se još ne može govoriti niti o naziranju bilo kakvog principa koji bi ovakvu sliku odredivao i koji bi bio svevažeči za svakog čovjeka. A smisao spoznaje, svakako, nije u percepciji slučajnih pojava nego upravo u truženju tog principu. Jer, jedino njegovo upoznavanje pruža mogučnost prevazilaženja. Stoga, i pored svega bezizlaza koji izražava globoko brezno brez vse rešne poti, ali bezizlaza samo za slučajno izabranog pojedinca koji se našao u toj konkretnoj situaciji, situacija čovjeka uopče još nije bezizlazna. Naime, nije dok ne bude otkri-vena kao zakonita i svevažeča. Tako prava drama počinje prerastanjem pojedinačnog slučaja u opči, a sve če se više zaoštravati u procesu spoznaje, u procesu kojim je uopštavunje odredeno.
22 Slavistična revija
Treči sonet predstavlja novi korak u toni praveu. O spoznaji, do-duše, pjesnik više ne govori, ali njegovo djelo postaje pjesnički izražena spoznaja:
Hrast, ki vihar na tla ga zimski trešne, ko toplo sonce pomladansko séje, spet ozelénil semterjtè bo veje, naenkrat ne zgubi moči poprešne:
al vèndar zanjga ni pomoči rešne; ko spet znebi se gôjzd snega odeje, mladik le malo, al nič več ne šteje, leži tam rop trohljivosti požrešne...
Slika hrasta, zaista, predstavlja, u skladu s uobičajenim Prešernovim postupkoin po kojem pjesnik u prirodu transponira čovjekove misli i osjecanja, parabolu za koju je još Josip Vidmar istakao da »dobi svojo pravo pomenljivost samo v celoti tega cikla«. Medutim, koliko osnovno značenje ove pjesničke slike, toliko je bitna i njena struktura, koja potvrduje dubinu Prešernove drame i koherentnost njegove vizije svijeta. Mada i slika hrasta, kao i alegorija u prethod-nom sonetu, predstavlja projekcij u saznanja o pravom karakteru čovjekove situacije, dakle sliku koja jc, odredena zakonitostima Prešernove stvaralačke prirode, rezultat u prvom redu misaone konstrukcije, a tek onda, i u znatno manjoj mjeri, plod inspirativnog videnja fenomena u prirodi, ona izaziva rezonanciju u mediju u koji je prenesena čovjekova drama, te tako parabola prerasta u metaforu. Po-redenje čovjeka sa hrastom neosporno se zasniva na analogiji, ali se slika hrasta, i pored te svoje analogijske funkcije, uklopilu u struk-turu prirode objašnjavajuči i otjelotvoravajuči njene zakonitosti, koje su potpuno van sfera ljudskih i društvenih zakonitosti. U čitavom ovom procesu, koji više ne izružava alegorijski odnos, jer je postao nesvodljiv na samo jedno značenje, implicitno jc pnisutan i obrnut proces. Hrastom, koji jc postao potpuno sinhron simbol ljudske drame i znak prirodnih zakonitosti, ove se zakonitosti prenose u sferu ljudskih i društvenih odnosa, tako da je identitet izmedu čovjeka i odre-dene prirodne pojave, hrasta oborenog vihorom, uspostavl jen na višem. transcedentnom planu. To. svakako, predstavlja tradicionalan pjesnički metod, ali je priroda ostvarenog identiteta daleko od svakog tra-dicionalnog. a posebno romantičarskog shvatanja, jer čovjek transcen-dirajuči u prirodu ne nalazi nikakve mogučnosti prevazilaženja vlu-stite drame. Nuprotiv, spoznavši prirodu kao identičnu samom sebi, došao je do potvrde o nemogučnosti osmišljavanja svoje egzistencije izvan sebe.
Promatrajuči o vaj sonet, u značenju koje nam se otkrilo slikom hrasta u katrenima, otkriva nam se pravi smisao i unutarnja logika kompozicije ciklusa, bar njegovog prvog dijela. Polazeci od vlastite subjektivne drame, emocionalno naznačene u prvom sonetu, preko uopštavanja prenošenjem drame na slučajno izabranog pojedinca u drugom, pjesnik je, na principima analogije, ali reducirajuci u duhu svoje vizije svijeta istovetnost na uvijek samo jednu jedinu kompo-nentu, u trečem sonetu, prekoračivši u potpuno novi svijet, svijet prirode, empirijskom iskustvu dao karakter intelektualne spoznaje, spoznaje koja je doprla do za njega jedino mogučeg svevažečeg principa.
Time je drama došla u no vu fazu. Jer, globoko brezno brez ose resne poli, pred kojim se u prethodnom sonetu našao samo slučajni pojedinac, sada se prijeteči javlja pred čovjekom uopče. Primjereno Prešernovoj viziji svijeta, naime, hrast se kao simbol javlja u potpuno novom svjetlu, sa značenjem bitno različitim od uobičajenog, u trenutku kada je več osuden na lagano, ali neumoljivo umiranje. I kada hrast upravo u torn momentu prerasta 11 subjekt nastoječi se oduprijeti sudbini, ali ne prkoseči joj u svom herojskom porazu več pokušavajuči produžiti svoje uzaludno i besmisleno življenje, onda on, sasvim sigurno, ne simbolizira prometejski odnos prema svijetu nego, potvrdujuči se kao in-herentan elemenat Prešernove vizije svijeta, sizifovsku situaciju. A upravo ovo otkrivanje apsurda u svijetu prirode, u svijetu u kojem smo skloni da vidimo ako ne uvijek harmoniju onda bar logičnost njegovih zakonitosti, pokazuje da je za Prešerna apsurd jedini svevažeči princip do kojega čovjek u svojim spoznajnim naporima može do-prijeti.
Tercine u ovom sonetu ne predstavljaju samo dešifriranje pravog /.načenja metafore i vračanje iz svijeta prirode na plan ljudske problematike nego označavaju i novu dimenziju čovjekove drame. Zanim-Ijivo je da se upravo u tom trenutku, na početku prve tercine, javlja sam pjesnik progovarajuči u prvom licu. Do ovog momenta on se u prvom licu javio samo u prvom sonetu, kada je progovorio svom rodilom sein kao davno minuloj i nepovratno izgubljenoj iluziji. Sada se. što pokazuje koliko je njegova drama, uslovljena spoznajom, za-oštrena, obrača direktno sudbini samoj:
lak siromak ti v bran, sovražna sreča! stoji, ki ga iz visokosti jasne na tla telébi tvoja moč gromečn ...
Interesantno je da se ovo javljanje pjesnika u prvom licu podudara sa kompozicionim vrhuncem čitavog ciklusa, u trenutku kada je spo-znajom otkrio zakonitosti koje njegov položaj odreduje kao defini-tivno apsurdan. Isto je tako zanimljivo da je ovo njegovo pojavlji-vanje vrlo diskretno. On, istina, progovara sudbini samoj kao da izmedu nje i njega poslije spoznaje nema više nikakvog posrednika, ali. prividno, još uvijek ne u svoje vlastito ime. Kao da ostaje emocionalno dezangažiran u ime vlastite identifikacije sa čovjekom uopce.
U ovoj tercini, medutim, bitnije je nešto drugo: Prešeren u trenutku potpune spoznaje u čovjeku otkriva ne klonuče koje bi vodilo rezignaciji nego revolt. Čovjek, dakle, upravo u trenutku spoznaje svoje nemoči i besinislenosti vlastite akcije, upoznajuci snagu njemu nedokučive i prema njemu .sovražne sreče, postavlja joj se v bran, što upucuje na jedno moguče rješenje njegove drame, rješenje koje ce, po svemu sudeči, biti suprotno rezignaciji.
Medutim, upsurd. jednim dijelom, proizlazi i iz činjenice da čovjek u svojoj spoznaji, ipak, ne može doprijeti do kraja, da principom kojim je odreden njegov položaj rukovodi njemu nedokučivi slučaj kojcmu nije dorastao. Time se otkriva još jedna istovetnost izmedu čovjeka i hrasta: mogučnosti čovjekovog izbora nisu ništa vece nego u svijetu vegetativne prirode. Njegovo shvatanje o predestiniranosti, izraženo več u Slovesu od mladosti, tako je potvrdeno, pa sovražna sreča kao oznaka za nedokučivu igru slučajnosti na metafizičkom planu, ali i kao konstantna odrcdnica čovjekovog položaja u realnom svijetu, i u ovom ciklusu, i to u njegovom najistaknutijem dijelu, postaje duboko logičan izraz pjcsnikovog videnja ljudske sudbine i njegovih mogučnosti, potvrdujuci svojom nedefiniranošču još jednom kraj nje granicc čovjekovih spoznaj rtih moči.
Na drugoj strani, jedina stvarno neosporna činjenica, jedino potpuno izvjesno saznanjc do kojega čovjek u svojim naporima dolazi jeste saznanje o neminovnosti smrti:
ak hitre ne, je smrti svest počasne, bolj dan na dun brli življenju sveču, doklčr ji reje zmanjku, in ugasne.
Ovdje je, oöito, težište na čovjekovoj svijesti o smrti, što, takoder, u odredenoin smislu, predstavlja nov stepen u otkrivanju i potvrdi-vanju apsurda. Jer, smrt, čija jc neminovnost jedina stvarno spoznata činjenica o životu, buduči da se javlja kao fenomen koji je neinoguče osmisliti, onemogncila je bilo kakvo osmišljavanje života. Tako je, u
ovom središnjem sonetu, na misaonom planu Prešernova problematika dobila svoj najpotpuniji izraz, a spoznaja do koje ovdje dopire zrači na sve ostale sonete u oba smjera odredujuči tirne i emocionalnu napetost u okvirnim sonetima, prvom i petom, koji predstavljaju pokušaj razrješavanja drame, i najavljujuči poslednji, šesti sonet, u kojemu je
ta drama na odredeni način i razriješena.
* * *
U sljedečem se sonetu Prešeren ponovno vrača u čovjekov svijet:
Komùr je sreče dar bila klofuta, kdor je prišel, ko jaz, pri nji v zamero, ak bi imel Gigantov rok stotero, ne spravi vkup darov potrebnih Pluta.
Ovaj sonet, koji govori isključivo o susretu čovjeka sa sudbinom, odnosno o njegovom položaju u svijetu, predstavlja, i po sadržaju i po tonu, pandan drugom sonetu, što, takoder, otkriva simetriju u gradenju prvog dijela ciklusa. Ali je razlika izmedu ova dva soneta bitna. Naime, dok popotnik u drugom sonetu predstavlja slučajno izabranog poje-dinca postavljenog 11 jednu odredenu situaciju, u ovom sonetu čovjek več ima univerzalno značenje, te njegov sukob sa sudbinom i svijetom više ne može biti posljedica slučajnosti več predstavlja rezultat duboko zakonitog pravila. Ako je Prešeren u spoznajnom procesu od drugog do trečeg soneta indukcijom od pojedinačnog slučaja došao do svevažečeg principa, on je taj spoznati princip dedukcijom u četvrtom sonetu po-novo prenio na čovjeka i na njegovu situaciju.
Svijet u Prešernovoj poeziji, što pokazuje Slovo od mladosti i čitav niz drugih njegovih djela, nije nikakva apstraktna metafizička kategorija nego posjeduje sve atribute društva, dakle totaliteta koji je po svojoj sadržini čovjekov. Zato je ovo vračanje čovjeku značilo postavljanje čitave problematike 11 izvjesnoni poetskom smislu u društvene okvire. A to je, 11 skladu sa Prešernovoin vizijom svijeta, dovelo do izdvajanja pojedinca. Jer, u svijetu ljudi ne može svaki čovjek doživjeti istu sudbinu, a čovjek Prešernove poezije otuden je i sveden na objekt upravo u svijetu ljudi. U <0111 kontekstu posebno je značajno ponovno diskretno pojavljivanje pjesnika u prvom licu u izrazu ko jaz. Ovo izjednača-vanje pjesnikove sudbine sa sudbinom čovjeka koji je duboko odrede-nim zakonitostima osuden na apsurd, implicitno prisutno i u drugom i u t rečem sonetu, neposredno veže ovakav doživljaj svijeta za prvi sonet, koji je predstavljao pokuiaj prevazilaženja upravo ove situacije. A ta veza,
u isto vrijeme, otkriva da se i u četvrtom sonetu kao čovjek suprotstav-ljen svijetu javlja pojedinac koji je, kao i pjesnik, nosilac duhovnih i moralnih vrijednosti, odnosno da se univerzalnost otkrivenih zakonitosti odnosi samo na njega.
Kao i u prethodnom sonetu, ali ne više metaforički preneseni, svi se čovjekovi napori potrvrduju kao apsurdni:
Kjer hodi, mu je s trnjem pot posuta, kjer si poiše dom, nadlog jezero nabere se okrog, in v eno mero s togotnimi valmi na stene buta.
Okrog ga drvita skrb in potreba,
miru ne najde revež, ak preiše
vse kraje, kar jih strop pokriva neba...
Ovo prenošenje problematike u konkretnu čovjekovu situaciju otvara nove mogučnosti razvoju drame, a pjesnikovo javljanje u prvom licu navijestilo je i povečanje dramskog intenziteta. Ali, više od prividne dinamike sadržane u slici čovjekovih bezuspješnih i duboko tragičnih napora, ove mogučnosti pruža prisustvo smrti, koja ovdje več dobija sinisao jednog mogučeg rjcšenja drame. Naime, smrt koja se u prethodnom sonetu, u stihu uk hitre ne, je smrti soest počasne, javila samo kao neosporna činjenica, slično kao i objektivno izražena konstatacija prvim stihom soneta Memento mori, potcncirajuči čak apsurdnost čovjekove egzistcncije, ovdje, opet u posljednjoj tercini, predstavlja ne samo neminovan završetak čovjekovog životnog puta nego, u<izvjesnom smislu, i prevazilaženje apsurda i čovjekovo definitivno oslobodenje:
šele v poköji tihem hladne hiše, ki pelje vanjo temna pot pogreba, počije, smrt mu čela pot obriše.
Personificirana smrt se javlja kao prema čovjeku jedina prijateljska sila, te tako otkriva duboku protivurječnost u sebi sa moj: ona postaje
i razlog apsurdu i mogučnost njegovog prevazilaženja.
* * *
Peti sonet, kao i prvii, predstavlja emocionalni okvir čitave problematike, pa njime završava jedna kompoziciona cjelina gradena potpuno simetrično. Medutim, več je na prvi pogled uočljivo da ovaj sonet po svom tonu nije jedinstven, odnosno da je snažno izražena emooionalnost prisutna samo u njegovom drugom dijelu. Važno jc, takoder, uoöiti da ova granica ne teče, kao što je u sonetima, prema pravilima klasicističke poetike, uobičajeno, izmedu katrenu i tercina
več da je pomjerena izmedu prve dvije strofe. U okvirima čitavog Pre-šernovog opusa upravo ovaj sonet je jedini čija spoljašnja unaprijed zadana forma ne izrasta organski iz njegove unutarnje kompozicione strukture, čiji je spoljašnji oblik u disonantnom odnosu sa logikom jezičkog izraza koji se, inače, u Prešernovoj poeziji prilagodava za-konima versifikacije, a ne predstavlja neposrednu ekspresiju emocionalne i smisaone suštine pjesnikovog videnja svijeta. Granica koja sonet i po sadržaju i po tonu oštro dijeli na dva dijela potcrtana je i time što je svaki od ovili dijelova obuhvacen potpuno odvojenim i zaključenim rečenicama. pa tako podudarnost rima u katrenima, jedna nesumnjivo važna kolieziona spona soneta, u ovom slučaju postaje zaista samo formalna.
Prvi katren predstavlja, dakle, zasebnu cjelinu, koja se po tonu veže za središnje, refleksivne sonete. U njemu, zapravo, završava proces spoznaje lapidarno ostvarenom slikom životu u kojoj je primarna i dominantna vizija čovjekove potpune nemoči i totalne alijenaçije:
Življenje ječa, čas v nji rabelj hudi, skrb vsuk dan mu pomlajena nevesta, trpljenje in obup mu hlapca zvesta, in kes čuvaj, ki se nikdar ne utrudi.
Vjerovatno da se, uključujuči i poslijeratnu liriku alijenacije, teško može nači tako lapidarna, zgusnuta, a u isto vrijeme i tako ekspresivna i mračna slika čovjekove otudenosti i njegove nesuverenosti kao što je ostvarena 11 Prešernovoj sintagmi življenje ječa. Proces deziluzioniranja ovdje je definitivno i stvarno završen, čovjek je sagledan u tragičnoj i paradoksalnoj situaciji 11 kojoj njegov život postaje izraz otudenosti. Uspostavlja se, znači, znak jednakosti izmedu čovjekove egzistencije i ulijenacije, dok je on, po prirodi svog postojanja, u svijetu samo objekt bez mogučnosti, pa čak i bez ikakve iluzije o bilo kakvoj mogučnosti, du se potvrdi kao subjekt. O tome svjedoči čitava strofa, u kojoj se, p rem d a je vizija života projecirana iz čovjekove perspektive, sam čovjek niti ne spominje.
Drugi dio prvog stiha ovu situaciju potvrduje kao definitivno ne-promijenjljivu, jer se vrijeme, zu koje čovjek jedino može vezati svoje nade u pronijenu vlustite situacije, javlja kao prema njemu izrazito neprijateljska kategorija, kao rabelj hudi. Ostali stihovi govore o poslje-dicama ove spoznaje za čovjeka samog, uli on niti tada ne postaje čak ni potencijalni subjekt. Sta više, kao da se i njegova osječanja, koja su
izraz duboke nesreče, otuduju od njega vežuči se u metaforičnoj konstrukciji za njemu neprijateljsko vrijeme, koje je u tamnici što život znači jedino suvereno. Izostavljanjem glagola pjesnik je izrazio totalnu statičnost, neprolaznost i nepromijenjljivost čitave situacije, potpuno u duhu metafore kojom je izražen pravi karakter vremena.
Sasvim je razumljivo da u skladu sa tonom prethodnih soneta pjesnik i dalje govori u trečem licu potiskujuči svoju ličnost. Ta njegova pri-vidna objektivnost odredena je upravo spoznajoin koja prevazilazi karakter njegovog ličnog slučaja i govori o neminovnosti takve situacije za čovjeka uopce. Ovu vlastitu objektivnost, ali, istovremeno, i siromaštvo čovjekovog duhovnog života odredeno alijenacijom i gu-bitkom svake iluzije, pjesnik izražava krajnjom lapidarnošču i eko-nomičnošču svog pjesničkog izraza. Medutim, ovu neosporno uinjet-ničkim razlozima motiviranu prividnu ravnodušnost i objektivnost, koja je, u svojoj osnovi, uslovljena osječanjein nemoči, razbija snažan prodor ironije. A ta ironija, koja gotovo da graniči sa sarkazmom, nije samo pjesnički adekvatna slika čovjekovog apsurdnog položaja u svijetu i njegove totalne otudenosti i nesuverenosti nego je i emo-cionalan izraz pjesnikovog ogorčenja. Ironija svoju kulminaoiju doseže u metafori pomlajena nevesta, koja po svoin pravom značenju aso-cira na najsretnije trenutke čovjekovog života, ali koja, vezana za skrb kao za glavni sadržaj njegove egzistenoije. u ovom, za nju neprirod-110111 kontekstu, djeluje poput groteske.	,
Covjekov konflikt sa sudhinom u prcthodnom sonetu ovdje je. u skladu sa pravim karaktcroin Prešernove drame, prenesen u čovjeka samog, ali u tom trenutku više u vidu potcncijalne dramske napetosti nego stvar nog dramskog konflikta. To je uvod u kuluiinacioni tre-nutak ,drame Prešernovega duševnega življenja". Situacija u kojoj su ljudske mogučnosti opstanka u totalno antihumanoin svijetu dovedene do krajnjih g ranica i izostavljanje predikata, svakog glagolskog oblika, što implicira odsustvo bilo kakve mogučnosti promjene, doveli su do nemiinovnosti prelaza u novi kvalitet, pa snažan prodor emocionalnosti, pjesnikovu subjektivna angažiranost u sljedečoj strofi uslovljena jc, tako, najdubljom logikom ciklusa. A snaga drame koja se približava svojoj kulminaciji ispoljava se rušenjem svili formalnih barijera, svili kanona, pa do ovog naglog skoka u novi kvalitet, do suštinskog zaokreta u kompoziciji cijelog ciklusa, ne dolazi na granici izmedu dva soneta, pa čuk niti unutar soneta na mjestu na kojcni se on prirodno dijeli na dvije cjeline. Ova duboko strukturalna promjena
več na prvi pogled je jasno uočljiva po promjeni tona i ponovnom prisustvu pjesnika, koji u prvom licu stupa u neposredan dijalog sa smrču:
Prijazna smrt! predolgo se ne mudi:
ti ključ, ti vrata, ti si srečna cesta ...
Ponovno se, dakle, kao i u prvom sonetu, susrečemo s apostrofom, a time motiv smrti doživljava novu gradaciju i izbija u prvi plan kao u tom trenutku jedino moguče rješenje čovjekove drame, na što ne-dvosinisleno, izmedu ostalog, ukazuje iznenadujuči, ali u ovom kontekstu potpuno Iogičan i psihološki pripremljen atribut prijazna. A ovakav odnos prema smrti, koja se više ne očekuje pasivno kao ne-minovan završetak čovjekovog života, govori da se nalazimo pred poet-skom formulacijom problema ne samo smrti nego upravo samoubistva. Več su Prijatelj, Vidmar, pa i Kos naglašavali da niti naša niti svjetska lirika ne poznaje tako potresan vapaj pojedinca. Medutim, potrebno je istači da u čitavoj Prešernovoj poeziji ne postoji stih u kojem je emocio-nalnost u tolikoj injeri narušila pjesnikovu urodenu težnju za harmo-nijom. Izmedu pjesnika i njegovog sagovornika, smrti, nema nikakvog posrednika, pa je, čak, i posredstvo pjesničke slike svedeno na najmanju moguču mjeru. Metafore ključ, vrata i cesta predstavljaju najpotresniji i najneposredniji izraz pjesnikovog odnosa prema smrti, a svoje pravo značenje otkrivaju tek 11 kontekstu sa metaforom življenje ječa.
Eliptičnost i istovremeno ponavljanje zamjenice ti, kojom se postiže intininiji pjesnikov odnos sa smrču, ali, istovremeno, ostvaruje i utisak gotovo neartikuliranog grcanja, narušava harmoniju zasnovami na implicitnim pravilima Prešernove poetike, prema kojima su se poetskim oblikovanjem čovjekova osječanja transformirala i potiskivala. Ovaj gotovo ekspresionistički i toliko ljudski grč, koji u ogromnoj pjesnikovoj težnji za oslobodenjem oslobodenje onemogučava, koji katarzu odgada, ali čini neminovnom, predstavlja u jednoni dubljem i autentično poet-skom smislu najudckvatniji izraz Prešernove ljudske i pjcsniške drame. Prešeren je ovdje progovorio pjesničkim jezikom stranim klasičnoj i kla-sicističkoj poeziji i nepoznatim, inače. u njegovom stvaralaštvu, ali i u tom stihu, koji svojim disonantnim izrazom predstavlja izuzetak u strukturi njegove poezije, možemo otkriti unutrašnju logiku kojom je i ta disonantnost dovedena u odredeni poetski red.
Več je na prvi pogled Iako uočiti da se stili raspada na tri rečenične cjeline, po obliku medusobno vrlo slične. Sve tri počinju ličnom zamjc-
nicom ti, koja se odnosi na smrt, a završavaju, doduše, uvijek drugom metaforam, ali metaforam koja uvijek ima samo jedno značenje: smrt. 1 upravo u ovom variranju prividno uvijek istog odnosa, na čemu počiva dinamika stiha, ali i, šire, akumulacija dramske napetosti i njeno naglo razrješavanje, kriju se duboko strukturalne razlike, koje se ispoljavaju na različitim raz i nam a i u raznim oblicima. U prvoj rečeničnoj cjelini. dvosložnoj elipsi ti ključ, formulira se prva misao o oslobadanju od života, koji je metaforam življenje ječa več dobio karakter vlastite negacije. a time je načinjen i korak dalje u transformiranju problema smrti u problem samoubistva. Smrt identificirana sa ključem postaje sredstvo za otvaranje izlaza iz života koji je tamnica. ali sredstvo koje pasivno čeka da bude upotrebljeno. 1 upravo ovu graničnu liniju koja, psihološki promatrano, ima karakter emocionalne napetosti dovedene do grča iza-zvanog nedoumicom rastrzanom izmedu mule i straha izražava odsustvo predikata. Tako nedovršena rečenica i afektivno izražava nedonesenu odluku. Citava se problematika, krajnje zaoštrena, fiksira na razini čovjekove još uvijek nemočne težnje. A ovo odgadanje konačnog ras-pleta drame, odgadanje izraženo cliptičnošču rečenice, uslovljava porast intenziteta dramske napetosti.
Drugom cjelinom, takoder eliptičnom, ti vrata, postignuta je gradacija, koja se može promatrati iz više raznih uglova. Ponovljena eliptič-nost, koja nije diktirana ekonomičnošču izraza, jer ova sintagma karakter elipse dobija gramatički suvišnim ponavljanjem zamjenice ti. promatrana sa gledišta razvoja dramske napetosti, ima, slikovito rečeno, funkciju prepreke koja se odupire oslobadanju sve zategnutije opruge, ali koja upravo svojim otporom neminovan trenutak oslobadanja čini eksplozivnijim. A j)rostorno ostvarena gradacija povečanjem dimenzija predmeta sa kojim se poredi smrt kao da korespondira sa gradacijom u samom jezičkom izrazu, što se oči t nje u širen ju ove rečenične cijeline u odnosu prema prethodnoj za jedan slog. Naravno, najbitnija promjena, na kojoj počiva razvoj dramske napetosti i kojoin je naznačen pravac razrješavanja, počiva na suštinski različitoj funkciji pojma vrata kojim je kao simbol smrti zamijenjen ključ. Jer, vrata u isto vrijeme pripadaju zgradi i predstavljaju izlaz iz nje; ona su istovremeno i zapreka i izlaz. U kontekstu ove Prešernove pjesme, u kojoj je život več identificiran sa tamnicom, smrt kao i vrata, dakle, predstavlja pregradu kojom je život omeden, i po tome, u duhu pjesnikovog shvatanja života i smrti, ne znači ništa drugo nego fizičku granicu života, ali u trenutku kudu se drama približava kulininuciji smrt otkriva, saglasno svojoj metaforičkoj
označi, i drugu, suprotnu funkciju: smrt se preobražava u jedini moguči izlaz iz tamničkog prostora života. Pjesnikova težnja je, naravno, usmje-rena prema tom izlazu, ali njegov definitivni izbor još uvijek nije učinjen, odluka nije donesena.
U sljedečem dijelu stiha, u rečenici ti si srečna cesta, konačnim i oče-kivanim pojavljivanjem predikata kao da je opruga oslobodena, te je tako i sintaksički izražen trenutak katarze. Sada je rečenica konačno potpuna, što simbolizira oslobodenje od grča i nadeno rješenje, i, kao što se rečenica otvara oslobadajuči se svili nametnutih joj sintaksički nepri-rodnili ograničenja, tako i nova metafora, kojom se opet označava smrt, po svojoj suštini simbolizira oslobodenje i otvaranje. Jer, dok je ključ bio samo sredstvo za uklanjanje jedne prcpreke, a vrata predstavljala upravo tu prepreku i samo potencijalni izlaz, pri čemu su iako identificirana sa smrču pripadala njenoj suprotnosti, životu, cesta kao pojam sam po sebi, svojim neomedenim stapanjem sa horizontom, nosi kao svoje osnovno značenje smisao slobode. Cesta ničim nije vezana za zatvoreni prostor; naprotiv, ona predstavlja njegovu antitezu i negacijo. A rečenica, što je, svakako, motivirano ovim osječanjem oslobodenja, katarzom zapravo, ne samo da više nije eliptična nego postaje i bogatija, buduči da se javlja i njen novi, dodatni član, atribut srečna. S istim epitetom smo se susreli več u prvom stihu ciklusa, gdje se odnosio na pjesnikovo rodno selo, jedino, znači, u onim sonetima i u onim stihovima u kojima je bio naglašen njihov emocionalni karakter, svodeči na isti nazivnik dvije disparatne težnje: težnju ka iluziji i težnju ka smrti, kao jedinim inogučim prcvaziluženjima čovjekove situacije. Naravno, veču specifičnu težinu, kao radikalnije i beskompromisnije rješenje, ima težnja za smrču, u njena transformacija u cestu kao simbol slobode pjesnički najubjedlji-vije potvrduje veličinu drame i tragičnost Prešernovog videnja života.
Nakon katarze definitivno oslobodena rečenica, kao što je osloboden čovjek koji je stupio na otvorenu cestu, teče u ravnomjernom ritmu prema koncu soneta, a pjesnikovo iskazivanje u prvom licu množine nema isključivo funkciju uopštavanja ličnog iskustva več se time, u trenutku ruzrješavanja njegove subjektivne drame, izražava i prevazilaženje otudenosti:
ki pelje nas iz bolečine mesta,
tje, kjer trohljivost vse verige zgrudi;
tje, kamor moč pregdnjovcov ne seže, tje, kamor njih krivic ne bo za nami, tje, kjer znebi se človek vsake teže ...
Kao da anafora, svodeči izraz u ravnomjernu i jednoličnu kolotečinu,
djeluje na postepeno smirivanje emocionalne napetosti, koja se gotovo
potpuno primiruje u poslednjoj tercini. A ona, i po tonu i po pjesničkoj
misli, skoro u potpunosti odgovara posljednjoj tercini prethodnog soneta.
tje v posteljo postlano v črni jami, v kateri spi, kdor vanjo spat se vleže, da glasni nrup nadlog ga ne predrami.
U ovom dijelu soneta, od stiha ki pelje nas iz bolečine mesta, kojim čitava problematika s obzirom na identifikaciji! grada i društva u Pre-šernovoj poeziji dobija i svoj društveni kontekst, do konkretizacije smrti svedene na materijalizaciju njenog stvarnog domašaja u stihu tje v posteljo postlano d črni jami, slika smrti se razvija odredena logikom i značenjem metafore cesta, dok su metafore ključ i vrata kao izraz ne konačnog oslobodenja i definitivnog razrješenja drame nego trenutnog napora u jednoj krajnje napetoj, ali i privremenoj, situaciji ostale zatvo-rene u svojim nedorečenim sintaksičkim fragmentima bez odjeka u ovom dijelu soneta, koji se struktuirao ne više kao izraz dramske napetosti več kao prevazilaženje drame. Vezane po svojoj funkciji isključivo za zatvo-reni prostor, u ovom slučaju za metaforu življenje ječa, izgubile su svaku mogučnost simboličnog značenja u prostranstvima izvan života.
Medutim, bilo bi potpuno pogrešno kada bi se u ovom poetski mctafo-ričkom otvaranju prostora izvan života pokušalo prepoznati metafizički karakter smrti. Nije teško uočiti da pjesnik, gotovo u svim stihovima, govoreči o smrti, govori, zapravo, o prestanku životnili nedača, da se smrt javlja isključivo u funkciji negacije, a ne afirmacije. Anafora tje, koja se, upucujuči na izlaz, implicitno suprotstavlja svojoj jezičkoj opoziciji, posredno odreduje pravo poprište drame. To je jedino život, a več navedeni stih u kojem je to poprište još preciznijc odredeno i u kojem je kao prvi i naj neposredni ji korak prema čovjekovom oslobadanju označeno njegovo napuštanje bolova izazvanih gradom, ili društvom, govori da uzroci tako mračnoj slici života i ovakvoj viziji smrti iiisu meta-fizičke prirode. Nemetafizički kurakter smrti najdosljcdnije je ostvaren u stihu tje, kjer trohljivost ose verige zgrudi, u kojem je, svodenjem smrti na trulež, dakle, na jednu potpuno materijalnu činjenicu, potvrde-na ideja smrti prisutna u Prešernovoj viziji svijeta kao njena neobična važna konstitiitanta. U potpunom saglasju sa Prešernovim u suštini ne-idealističkim poimanjem svijeta, na kojem počiva struktura njegovih najznačajnijih misaonih djela od Slovesa od mladosti preko Sonetov nesreče do Krsta pri Savici, smrt ne predstavlja nikakvu metafizičku ili idealističku kategoriji!, pa upravo zbog svoje
materijalnosti po kojoj kao isključivo fizički fenomen može imati samo funkciju negacije, svojom neminovnošču i neosmišljenošču, samo potcr-tava besmisao čovjekovog života, apsurd njegove egzistencije.
Tim svojim značenjem ovaj stih dobija u sklopu razrješavanja Pre-šernovog dramskog konflikta neobično važno mjesto. Kao opozicija prema stihu ti ključ, ti vrata, ti si srečna cesta, gdje je smrt imala funkciju katarzičkog razrješenja, dovodeci u pitanje rasplet drame prihvatanjem smrti, on u metafori cesta definitivno ukida potencijalne komponente metafizičkog karaktera smrti i čitavu ideju fiksira u granicama isključivo afektivnog psihološkog stanja. Jer, smrt se kao moguče rješenje može javiti samo u trenutku izrazite dramske i emocionalne napetosti, a tada ona nema nikakav ontološki i metafizički karakter. Čitava se problematika svodi na psihološki problem samoubistva, i to samoubistva motiviranog besmislenošču egzistencije i alijenacijom, po čemu se javlja kao Camusov ,jedini ozbiljan filozofski problem'.
Ali, svodenjem smrti na fizički fenomen, dolazi i do prevazilaženja samoubistva kao rješenja, pa se ovdje več priprema i posljednji, šesti sonet. Jer, u Prešernovoj poeziji osnovni čovjekov problem je u potvr-divanju sebe kao subjekta, ali dobrovoljno opredjeljenje za smrt, što u ovako zaoštrenoj konfliktnoj situuciji može izgledati i kao jedina mogučnost njegovog izbora, kao jedini način da svoju ukciju kao subjekt dovede do cilja, upravo zato što smrt predstavlja samo negaciju života bez ijednog atributa po kojem bi imala karakter afirmacije, značilo bi negiranje smisla takve akcije, u prestankom čovjekove fizičkc egzistencije, koja nema nikakvih produžetaka na transcedentnom planu, definitivno bi se potrvrdila iluzornost njegovog nastojanja da se pojavi kao subjekt u svijetu koji je jedino poprište njegove drame. Čin samoubistva značio bi konačno i neopozivo priznavanje poraza i odricanje od vlastite suštine, vezane isključivo za čovjekovu fizičku egzistenciju. Tako je čovjek i dalje osuden na prihvatanje životu, a to znači, ako oslaje vjeran sebi i svemu ljudskom u sebi, na totalnu otudenost i apsurd, dok se smrt, koja se u jednom trenutku emocionalne napetosti dovedene do afekta javila kao moguči izlaz, svodi samo na jedan oblik težnje, kao i njena suprotnost harmonija.
* * *
Šesti sonet kao pandan nekada prvom sonetu P o v ' d o let starih čudne izročila, koji je Prešeren definitivno komponirajuči Sonetje nesreče kao u sebi zaključenu cjelinu izostavio u ime njihove unutrašnje koherentnosti, otkriva prvobitno potpuno simetrični!
kompozicionu strukturu ciklusa. Tim pjesnikovim postupkom ciklus se raspao na dva dijela, a šesti sonet je u skladu sa dubljom logikom djela dobio karakter zasebne kompozicione cjeline. čija se posebnost ogleda i u njegovom poetskom značenju. U njemu se čovjek prvi put uspostav-lja u svom ljudskom integritetu, pa pjesnik kao potvrdeni subjekt pro-govara u prvom licu obračajuči se ne više rodnom sein kao simbolu ilu-zorne harmonije ili smrti kao prividnom rješenju vlastite situacije nego neposredno sudbini i životu, dakle, dosljedno neprijateljskim kategorijama, koje su i odredivale njegov nesuvereni i konfliktni položaj. Pa iako sovražna sreča i življenja ječa, sada več gotovo potpuno izjednačene, potvrduju njegovu nesuverenost i otudenost, pjesnik se, sada več potpuno identificiran sa čovjekoin koji se u imaginarnim prostoriina drugog i četvrtog soneta javljao kao simbol i pjesnikove intimne i opče ljudske tragedije, a u čije je ime s izvjesne distance, ali solidarizirajuči se sa njegovim revoltom, progovorio u trečem sonetu, obrača njima kao ravno-pravno biče:
Čez tebe več ne bo. sovražna sreča!
iz mojih ust prišla beseda žala;
navadil sem se, naj Bogu bo hvala.
trpljenja tvojega, življenja ječa!
U okvirima cjelokupnog Prešernovog djela upravo je ovaj sonet naj-češce bio ona pjesma na osnovu koje se izvodio zaključak o rezignaciji kao osnovnom osječanju Prešernove poezije, kao posljednjoj etapi i emo-cionalnom razrješenju njegovog konflikta. Rezignacijom su se tumačile mnoge protivurječnosti Prešernovog pjesničkog djela,'a pri interpretaciji ovog soneta to se osječanje nerijetko apsolutiziralo, pa je rezigna-cija dobijala svoj epitet totalna, dok je Prijatelj, čak, emociju u njemu izraženu označio kao nirvanu. Ovo shvatanje, medutim, pokazače se kao vrlo problematično čim sonetu, neovisno o njegovoj znokruženosti i dovršenosti, pridemo kao integralnom dijelu Sire strukture, ciklusa u cjelini, pa i još šire, kao bit nom strukturalnimi elementu totaliteta koji predstavlja cjelokupna Prešernova poezija, i čim u njemu ne budemo vidjeli samo pjesničku formulacijo odredenog psihološkog stanja nego autentičan izraz razrješenja jednog veoma zaoštrenog dramskog konflikta. Prije svega, važno je primijetiti da sc ovo osječanje prividne re-zignacije javlja neposredno poslije soneta u kojemu je pjesnikova emo-cionalnost, odredena kulminacionim trenutkom dramske napetosti, dovedena do izuzetnog intenziteta, te da po tome šesti sonet, kao i epilog u drami, ima karakter misaonog zaključka, dok jc izvjesno odsustvo enio-cionalne napetosti u njemu uslovljeno i psihološki sasvim prirodnim praznjenjem karakterističnim za postkatarzičko stanje. Medutim, za
potpuno razumijevanje njegovog pravog značenja važnije su njegove misaone i sadržajne komponente. Jer, ne smije se zaboraviti da se u trenutku klimaksa drame smrt identificira sa njenim rješenjem, a da se u ovom sonetu smrt više niti ne spominje, da. prema tome, on sadrži i veoma bitnu misaonu komponentu negiranja smrti kao izlaza. A ovim negiranjem smrti u tom smislu, smislu koji je neprihvatljiv za integralnog čovjeka, za čovjeka koga ne odreduje samo njegova emocionalnost, šesti sonet izražava i konačno prilivatanje života sa svim posljedicama koje za čovjeka iz toga proizlaze.
Svodenje čitavog smisla ovog soneta na samo jedno psihološko i emocionalno stanje ne samo da bi bilo u suprotnosti sa karakterom i tonom prve strofe, u kojoj pjesnikov dijalog sa sudbinom i životom izražava njegov prkos i ljudsko dostojanstvo, i misaonom suštinom čitavog djela več bi nas, u pokušaju sagledavanja Prešernove vizije svijeta i odnosa njegove poezije kao koherentnog totaliteta prema toj viziji, dovelo pred neraz-rjcšive protivurječnosti. Jer, rezignacija sama po sebi. posebno okvalificirana kao totalna, predstavlja negaciju čovjekovog stava, pa i svake životne aktivnosti, a, prema tome, i poezije same. Ovakva je kvalifikacija u direktnoj suprotnosti sa shvatanjem da je Prešernov pjesnički razvoj, paralelno sa sve zaoštrenijim konfliktom u njegovoj duhovnoj strukturi, vodio afirmaciji poezije kao autonomne vrijednosti i strukture kojoj je harmonija imanentna, što je svoj najpotpuniji izraz dobilo upravo u kompozicionom struktuiranju ovog ciklusa, koji, tako, od svili Prešernovih djela najnedvosmislenije potvrduje misao Borisa Paternua formuli runu u študiji Slovenska poezija: »Zgradba pesniških besedil je dinamična, toda nepopustljivo tektonska, do kraja nadzirana. Težko bi v poeziji 19. stoletja našli tako strogega i mojstrskega arhitekta, kot je Prešeren, tudi če obenj postavimo Baudelairja. In bolj ko je njegov duševni svet vznemirjen, ogrožen ali celo razdejan, bolj nepopustljiva postaja strogost zgradbe in konciznost izraza. To daje njegovi poeziji posebno notranjo semantično napetost in moč.«
U šestom sonetu, koji predstavlja sintezu i prevazilaženje protivurječnosti na kojima je počivala struktura prvog dijela ciklusa, čija se misaonu suština zasniva na potvrdenoj spoznaji, a ne na iluziji, čiji je protest izraz čovjekove svijesti o svojoj snazi da prihvati vlastitu sud-binu, a ne vjere da je može promijeniti, forma, odredena uspostavlja-njem harmonije u čovjeku samom, i u skladu sa strukturalnim principi-ma soneta kao pjesničkog oblika, opet dostiže svoju klasičnu harmoniju, dok se rcčenice smiruju i uklapaju u okvire pojedinih strofa:
Navadile so butare se pléca, in grenkega se usta so bokala, podplat je koža čez in čez postala, ne straši več je tfnjovka bodeča.
Otrpnili so udje mi in sklepi, in okamnélo je sreé preživo, duha so ukrotili nadlog oklepi;
strah zbežal je, z njim upanje goljfivo; naprej me sreča gladi, ali tepi, me tnalo najdla boš neobčutljivo.
Ova harmoničnost pjesničkog izraza i smirenost tona, čije se prave dimenzije mogu sagledati tek u poredenju sa relativnom disharmonično-šču izraza u prethodnom sonetu, svakako je u izvjesnom disonantnom odnosu prema sadržini nekih stihova kojima kao da se potvrduje misao o rezignaciji kao bitnom osječanju ove pjesme. Medutim, za razumijevanje suštine, koja je u vračanju čovjeka samom sebi, nemočnom, ali i nepo-raženom, u njegovom raskidanju sa svakom iluzijom, ali i u oslobodenju od stralia. što mu i omogučava da se prvi put unutar cijelog ciklusa javi kao subjekt, posebno važnost ima stili utrali zbežal je, z njim upanje golj-fioo. U otudenoin svijetu u kojem je svaka akcija a priori apsurdna jedina je mogučnost čovjekova da preraste u subjekt u svjesnom odrica-nju od iluzije, bez obzira radi li se o iluziji o harmoniji u svijetu ili o iluziji o smrti kao rješenju, i u odricanju od akcije zasnovane na iluziji. Ovakvo shvačena pjesnička poruka ovog soneta, a to znači i šire strukture kojoj pripada, vrača nas Sizifu kakvog je vidio Camus, Sizifu koji sudbinu na koju je osuden prihvata i kao vlastito opredjeljenje i koji upravo svojim svjesnim prilivatanjem apsurda postaje gospodar vlastite situacije, a to u Prešernovoj poeziji, koja se nikada nije odrekla ideje harmonije, makar ona bila ograničena samo na njenu formu, uslovljava da, kako konstatira Paternu, »skepsa, obup in razdejanost se v skrajnih legah povezuje s posebno filozofijo vztrajanja, ki sicer ni več razsvetljensko optimistična ali naivna (,trpi brez miru!'), vendar je še vedno in kljub svoji lustni skepsi zmožna obdržati stvarem mero, vrednotam težo in življenju smer«.
* * *
Značaj ciklusa Sonetje nesreče nije samo u njegovoj unutraš-njoj koherentnosti i umjetničkoj dovršenosti nego i u tome što, izraža-vajuči i prevaziluzeči cgzistencijalnu drumu Prešernove vizije svijeta u trenutku kada je bila najzaoštrenija, poslaje središnjc djelo čitavog pjesnikovog opusa, djelo koje u največoj mjeri odreduje strukturu nje-
gove poezije u ejelini. Nimalo slučajno, Prešeren je pri komponiranju svoje zbirke Poezije za moto izabrao pjesmu Prosto srce, čije genetičke zametke možemo jasno otkriti upravo u posljednjem sonetu Sonetov nesreče. A Črtomirovo prihvatanje ,historijske neminov-nosti' pokrštavanjem u Krstu pri S avici, kojim zbirka završava, zasniva se na istoj pjesničkoj ideji kao i ovaj ciklus. Tako je Prešeren i kompozicijom svoje zbirke nedvosmisleno istakao suštinsku problema-tiku vlastite poezije, koja če biti potvrdena i imperativom završnili sti-liova pjesme Pevcu, u čijojo poruci pjesniku i čovjeku uopče da istraje svijetu i apsurdu uprkos odjekuje poruka Sonetov nesreče :
Stanu
se svojega spomni, trpi brez miru!
U isto vrijeme, Sonetje nesreče su se konstituirali, suprot-stavljajuči se disharmoničnosti pjesnikove vizije svijeta i prevazilazeči svojom formom njegovu drainu, kao nova realnost i poetska struktura u kojoj, u izvjesnoj mjeri, nailazimo na disonantan odnos izmedu forme i sadržaja, što prema Kosovom mišljenju izraženom u študiji Prešeren i u evropske romantike, predstavlja bitnu osobenost Prešernove poezije uopče: »Forma Prešernovega pesniškega sveta je uresničenje ideala, o katerega nedosegljivosti govori njena idejna in motivna vsebina.« Na istom principu, dakle, na kojem su intuitivno i spontano ostvareni Sonetje nesreče pjesnik če stvoriti i svoje najharmonič-nije i formalno najsavršenije djelo Sonetni venec. Ali ne samo to: na Prešernovom shvatnju da poezija kao u svojoj formi realizirana harmonija može predstavljati posebnu realnost, realnost sposobnu da se suprotstavi realnosti pojavnog svijeta i kadru da slobodna od njegovih zakonitosti postoji u vremenu i prostoru, počivuče kao na svom najčvrš-čem uporištu pjesnikovo poimanje stvuralačkog angažiranja u društve-noj i nacionalnoj problema t ici njegovog vremena.
ZUSAMMENFASSUNG
Die Grundprobleme, auf denen Prešerens Vision der Welt beruht und die sein inneres Drama bedingen, sind das Entfremdetsein in der Welt, in der ulle eigentlichen geistigen unci moralen Werte total negiert werden, und das Be-wusstsein der Absurdität der menschlichen Existenz in einer solchen Welt. Dus Drama erreichte seine Kulmination im Zyklus Sonetje nesreče, und der Dichter versuchte sie zu übersteigen, indem er eine formal harmonische dichterische Struktur schuf, im Bestreben, durch seine Poesie eine Harmonie herzustellen die es in der Welt nicht gab. Davon spricht die Komposition des Zyklus, der in zwei Teile zerfällt. Den ersten Teil bilden fünf symmetrisch
25 — Slaviitlčna rcviju
aufgebaute Sonette. Das erste und das fünfte Sonett, die den Kompositionsrahmen des Ganzen bilden, drücken ein dramatisch verschärftes menschliches Streben nach der unwiederkehrlich verlorenen Illusion und nach dem Tode als möglichen Lösungen seiner existentiellen Lage aus. Indem der Dichter in den zentralen Sonetten das Problem der Erkenntnis enwickelt, hat er in dem zweiten und dem vierten in einem bedeutend objektiviren Ton seine subjektive Problematik generalisiert und als allgemein menschlich erkannt, während im dritten Sonett im Mittelpunkt dieser konzentrischen Kreise eine dichterisch formulierte Erkenntnis der Absurdität als Grundbestimmende seiner eigenen Vision der Welt liegt. Im sechsten Sonett, das den zweiten Teil des Zyklus darstellt, spricht der Dichter würdevoll zu seinen ärgsten Feinden, dein Schicksal und dem Leben, indem er auf Hoffnung und Furcht bzw. auf jede Illusion verzichtet, doch seinem menschlichen Wesen treu bleibt. Denselben Sinn werden wir in einer Reihe anderer Dichtungen Prešerens entdecken, und das Streben nach dem Schaffen einer formal harmonischen, der Disharmonie der Erscheinungswelt entgegengesetzten Poesie wird wesentliche Kennzeichnung seiner dichterischen Wirkung sein.
UDK 886.3-4:840:92 Camus Jan Zoltan Nova Gorica
ODMEVI ALBERTA CAMUSA PRI SLOVENCIH 1945—1959
Albert Camus v slovenski javnosti od prvih glasov do njegovega prodora v središče. Natančno zasledovanje gradiva skuša poiskati posebnosti slovenskega razumevanja Camusa. Namen tega prizadevanja je osvetliti nekatere značilnosti pisateljevega dela in pojasniti zakonitosti, ki so obvladovale slovenski prostor.
The author discusses the appearance of Albert Camus in Slovene publications, starting from the first voices about Camus until his taking one of the central positions. A detailed following of sources is directed towards the establishment of special traits in understanding Albert Camus. The aim of these endeavours is to throw light on some characteristics of the writer's work and to explain the laws dominating in the Slovene area.
Ze v izhodišču našega razmišljanja se nam zastavljata predvsem dva sklopa vprašanj: ob posameznih odmevih je potrebno pojasniti značilnosti kulturne atmosfere, v katero so se vključevali, poleg tega pa moramo raziskati, katere plasti dela so bile aktualizirane in poiskati vzroke takšnega razumevanja.
Uporabljena metoda nam ne omogoča nove ter sklenjene interpretacije pisateljevega umetniškega sveta in verjetno so se prav zato pojavili pomisleki o upravičenosti takšnega dela, saj je cilj literarne vede raziskovanje besedne umetnine. A prav ob Camusu spoznamo prednosti takšnega pristopa. Poldrugo desetletje po tem, ko se je njegovo ustvarjanje pretrgalo, nam njegov opus ne ponuja bistveno novih razumevanj zaradi zamejenosti z avtorjevim esejističnim delom. Vse skrbne stilistične in psihologistične analize Tujca postanejo nebogljene ob Sizifovem mitu. Na tem mestu se nam vsiljuje premislek: ali je npr. specifično slovenski odnos do Obsednega stanja zgolj slučaj ali posledica določenih kulturnih razmer ali pa mogoče obstajajo v strukturi Camusovega dela odprta mesta, ki omogočajo takšno razumevanje. In pri tem se ne zanašamo zgolj na zanesljivost lastne pronicljivosti, pač pa se opiramo na ugotovitve, ki jih v javnosti zagovarja vrsta interpretov.
Toda šele konkretna analiza gradiva nam bo omogočila ugotoviti, katere zakonitosti so vplivale na slovensko razumevanje Alberta Camusa.
I
Zasledovanje glasov o Camusu v letih 1945 — 1954 nas vodi k razmišljanju o slovenskih kulturnih razmerah neposredno po drugi svetovni vojni. Pri tem se navadno poudarja vloga teorije socialističnega realizma, pa tudi ozkost in administrativno urejanje kulturne politike. Pogosto se ne razmišlja na podlagi pozitivnega gradiva, pač pa pod vtisom ostrih debat iz prve polovice petdesetih let, ko sc je govorilo:
Po zmagi revolucije se diktatura raztegne tudi na kulturo, pa če mi hočemo ali ne1.
Nedvomno so pomembna tudi ta dejstva, mogoče pomenijo celo osnovno značilnost te dobe, vendar nas ne smejo zavesti v pretirano ozkost. Ne smemo pozabiti, da so bili kljub temu stiki s tujino dokaj živahni. Res je bila naša pozornost usmerjena predvsem na SZ, vendar so bili pogosti tudi stiki z Zahodom. Že 1946 so pri nas gostovali poleg sovjetskih tudi francoski publicisti, po drugi strani pa je vrsta naših kulturnih delavcev potovala tudi na Zahod. Tam so se razgledovali po kulturnih prostorih zahodne Evrope in v številnih zapisih poročali o razvoju literature, o gledališkem življenju, itd.
Poleg tega ne moremo spregledati značilnosti naše dobe: razvitost komunikacijskih sredstev in delovanje nekaterih institucij, kar se nain zdi včasih vse preveč samo po sebi umevno. Komparativist ftc sme pozabiti, da so pri nas delovale specialne tuje biblioteke, da so na univerzah gostovali tuji lektorji, da so uredništva časopisov prejemala vrsto tuje periodike.
Upoštevanje teh vezi nas vodi do spoznanja, da smo imeli tned zuhod-nimi državami najživahnejše stike prav s Francijo, kjer je bila po vojni levica izredno močna, kulturna atmosfera pa zelo razgibana. V tej dobi so zbujali eksistencialisti največ pozornosti, tako da se je skoraj vsak poročevalec opredelil tudi do tega gibanja.
Tako je Cainus že v tem času stalno prisoten v naši publicistiki, če-prav srečujemo le omembe in priložnostne oznake njegovega dela. V naši periodiki nujdcino tri vrste informacij o Camusu: poročila francoskih publicistov, poročila slovenskih posrednikov, ob tem pa se seveda pojavlja tudi kritika eksistencializma in s tem tudi Caniusa.
1 Miško Kranjec: Kum pelje tu pot, LD*. 1952, št. 2 in dalje.
♦Uporabljamo iste kratice kot Slovenska bibliografija, razen na mestih, kjer to posebej omenjamo.
Čeprav dokaj skromne, so zelo zanimive informacije o Camusu, ki so nam jih posredovali francoski publicisti: Bloch, Marcenac in Quey-raule, Michel. Ambrière. Posebno pozornost zaslužijo prvi trije, saj so gostovali pri nas neposredno po vojni, poleg tega pa so bili deležni precejšnje pozornosti v naši javnosti.
Jean Richard Bloch je 1946 predaval v Beogradu, (priloga Ljudske pravice, Vprašanja naših dni, je objavila prevod njegovega referata2). Bloch je Camusa ocenil izrazito negativno in lahko sklepamo, da je predavatelj poznal le njegovo dramo Caligula, saj je to edino delo, ki ga konkretno upošteva. Značilno je, da omenja Camusovo delo kot tipičen primer eksistencialistične literature in da je spregovoril o pisatelju pod vtisom doživetja Caligule. Tako se nam že v tej, sicer drobni omembi kaže značilnost tovrstnih poročil o Camusu pri nas, kajti vsa so nastala ob neposrednem spremljanju razvoja francoske literature. Ti posredniki v glavnem niso imeli pregleda nad celotnim pisateljevim delom, omenjali so ga kot tipičnega predstavnika eksistencialistične lit.
Poročilo o pogovoru Jeana Marcenaca in Jeana Queyraula z našimi novinarji3 pravzaprav ne spada neposredno k proučevanju glasov o Camusu pri nas. Omenjamo ga, ker nam ilustrira naše zanimanje za eksistencializem, ki je bilo očitno zelo živo že 1947. Poročevalec je namreč posvetil največ pozornosti Marecnacovemu odgovoru na vprašanje o pomenu eksistencializma. Ne glede na to, da je Marcenac odklonil smer, je značilno poročevalčevo zanimanje za problem, saj ostalih vprašanj niti ne omenja. Še bolj pa je pomembno, da je bilo vprašanje sploh zastavljeno. Vznemirljivost gibanja nam ilustrira celo Kranjčeva izjava po prihodu z Berlinskega kongresa književnikov, saj je občutil to smer kot nekaj docela tujega in nerazumljivega, vendar jo ima za značilen pojav Zahoda4.
Torej lahko ugotovimo, da je vladalo pri nas že v tem času živo zanimanje za to smer, čeprav jo je bilo možno spoznavati le preko tujejezič-nih virov. Ze 1946 je bil v Ljubljani dostopen Tujec, naslednje leto pa še Kuga in Sizifov mit, torej razen Upornega človeka, vsa Camusova temeljna delu-''.
1 Jean Richard Bloch o novih poteh francoske književnosti, VND, 1946. str.
1300- 1302.
" Francoska književnika o novi poeziji in literaturi, LdP, 1947, št. 190.
4	Miško Kranjec: Iz Berlina, LdP, 1947, št. 271 in dalje.
5	Da bi ugotovili dostopnost te literature, smo opravili sondažni popi« knjižnega fonda pomembnejših knjižnic do leta 1934. Na žalost niso upoštevane stro-
Pomembnejši so slovenski publicisti, ki so potovali v Francijo in so po sredovali vtise s svojih potovanj tudi naši javnosti. Zaradi nezanesljivosti virov ne moremo upoštevati in presoditi pomena potovanj, ki so ostala na privatni ravni, čeprav pomenijo pomemben vir informacij. Edvard Kocbek je npr. 1956 potoval v Pariz in prinesel Janezu Janže-koviču gradivo za njegovo študijo o Marcelu6. Prav tako bi morali upoštevati potovanja Dušana Pirjevca, Primoža Kozaka. Tarasa Kermauner-ja. Jara Dolarja in še koga.
kovne knjižnice delovnih organizacij, kar bi sliko nedvomno dopolnilo. Nujno bi bilo upoštevati knjižnice nekaterih časopisov, pa tudi nekatere privatne (npr. Jožeta Brejca, Borisa Grabnarja, Janeza Gradišnika, Herberta Grüna, Jara Dolarja), vendar nam to gradivo ni dostopno. Težko pa bi bilo tudi ugotoviti, kdaj je lastnik knjigo nabavil. Pomen tega privatnega gradiva naj ilustriramo z ugotovitvijo, da je bil Uporni človek dostopen javnosti šele sredi petdesetih let, vendar so ga nekateri kulturni delavci poznali že pred tem. Očitno so krožili
firivatni izvodi dela, vendar ni mogoče ugotoviti niti popularizatorjev. (Prim.
Marjeta Vasič] Pirjevec: Za živo Camusovo besedo, GL MGL, 1966/67, str. 118— 124.)
Pri dutuciji smo izbrali za orientacijsko letnico leto vpisa v inventurno knjigo, torej leto, ko bi moralo biti delo po knjižničarskih pravilih dostopno obiskovalcem knjižnice.
Narodna in univerzitetna knjižnica d Ljubljani
Francoski oddelek
1946 Albert Camus: L'Étranger, Pariz 1942. — Albert Camus: Noces, Alger 1945. — 1947 Albert Camus: La Peste, Paris 1947. — Albert Camus: Le Mythe de Sisyphe, Puris 1946. — 195« Albert Camus: Les Justes, Puris 1950. — 1954 Albert Camus: Actuelles II, Paris 1953.
Caligula je bila dostopna 1957, Uporni človek 1961. Na razpolago so bile tudi interpretacije Camusovih del, npr. Sartrove Situations I, v katerih jc objav-ljenu znana interpretacija Tujcu, so bile dostopne že 1948.
Ohranjeni so tudi kartoni izposojevalcev, vendar jih nismo ekscerpirali, ker so nezanesljivi in iz njih ni ruzvidna kronologija.
Ostali fond NUK-a
1951 Rudi Supck: Egsistencializum i dekadencija. Dva eseju, Zagreb 1950. — 1952 Albert Camus: Stranac. Zagreb 1951 (spremna beseda: Ivo Hergešič: Albert Camus ili filozofija upsurdu). — 1953 Albert Camus: Kugu, Zagreb 1952. — 1954 Albert Camus: Der Mensch in tier Revolte, Hamburg 1953. — Albert Cu-mus: L'homme révolté, Puris 1951.
Deluošku knjižnica o Ljubljani
1951	Albert Camus: Stranuc, Zagreb 1951. — 1952 Albert Camus: Kuga, Zagreb 1952.
Mestna knjižnica ljubljanska
1953 Albert Camus: Kuga, Zagreb 1952.
Knjižnica inštitutu zu sociologijo in filozofijo pri Univerzi o Ljubljani
1952	Albert Camus: Stranac, Zagreb 1951. — 1953 Albert Camus: Kuga, Zagreb 1952.
Studijska knjižnica o Mariboru
1952 Albert Camus: Stranac, Zagreb 1951. — 1953 Albert Camus: Kuga, Zagreb 1952.
• I Edvard Kocbeki M. M.: Pariški dnevnik. Nova pot 1956. str. 190—239. -Pri dešifrirunju smo se naslonili na Bibliografski oddelek NUK-u. razen v primerih, ko to posebej navajamo.
Neposredno po vojni so bili v Franciji tudi nekateri študenti AGRT. Med temi so se s poročili oglašali Djurica Flerè, Jože Brejc7, Zlata Pir-nat. Y petdesetih letih so pomembni še Boris Grabnar, Janez Gradišnik, Dušan Moravec, Vladmir Kralj, Lojze Filipič8. Vsekakor je že na prvi pogled vidno, da je večina teh posrednikov tako ali drugače povezana z gledališčem. Moravec in Filipič sta potovala v Pariz celo kot štipendista dramaturga9. Poleg tega pa je že takrat delovala v Parizu organizacija ITI10, preko katere so lahko prejemali brezplačne gledališke vstopnice. Zato ni čudno, da večina teh člankov seznanja slovenskega bralca z novostmi francoske dramatike. V naši periodiki tega obdobja se je tako pojavila vrsta člankov, ki so opisovali predvsem novitete francoskih dramatikov. Med njimi pogosto srečamo tudi ocene Camusovih dram, saj se je prav v tem času pojavljal v francoski javnosti predvsem kot dramatik11. Srečala sta se orientiranost naših publicistov in Camusov pisateljski razvoj, zato naletimo v teh letih predvsem na odmeve njegove dramatike. Mogoče je prav v tem vzrok, da je Camus tako kmalu prodrl na naše odre.
Ze prvi omembi Camusu pri nas12 opozarjata na njegovo dramo Caligula in sta po vsej verjetnosti nastali pod vtisom odmeva, ki ga je delo zbudilo v Parizu13. Seveda sta to le bežni omembi, ki dela ne označita natančneje. Brejcu je Caligula tipičen predstavnik francoske bur-žoazije, po Blochu pa hoče osrednji lik drame z nasiljem rešiti svojo osebnost. Zato Bloch obsoja dramo, saj meni, da je zgleden primer, kako postajajo nekdanji antilašisti podobni fašistom. Kot vidimo, obe omembi
7	Zaradi doslednosti ga imenujemo s pravim imenom, čeprav je danes bolj znan psevdonim.
8	Lojze Filipič: Pariški dramaturški zapisi, SPor, 1954, št. 64 in dalje. — Članek je zanimiv, ker opisuje pogovor v avtorski agenciji. V teh letih Jugoslavija ni plačevala tuntijem.
' Lojze Filipič, 1. c. Dušan Moarvec: Med Montmartrom in Montparnassom, LdP, 1954, št. 66 in dalje.
10	Iz razgovora z J arom Dolarjem, 1. II. 1972, Janezom Gradišnikom, 27. X. 1971 in drugimi. ITI, t. j. Institut du Théâtre international.
11	Prim. Roger Quilliot: Biographie, v knjigi Albert Camus: Théâtre, récits, nouvelles, Gallimard, Bibliothèque de la pléiade, Paris 1962 (dalje PI), sir. XXVII-XXXVII.
12	Jože Brejc: Francoska književnost med vojno in danes, Razgledi, 1946, str. 350—360. Jean Richert Bloch o novih poteh francoske književnosti, VND, 1946, str. 1300—1302.
13	Nekateri interpreti priznavajo le Caliguli nesporno umetniško vrednost. Prim. Raymond Gay — Croisier: Les envers d'un échec. Étude sur le Théâtre d'Albert Camus, Paris 1967.
pačita podobo dela in sta pomembni le kot ilustraciji, ki nas poučita o usmerjenosti poročevalcev in nas opozarjata, katere plasti Camusovega dela smo najprej spoznavali.
Pomembnejša so poročila ob krstnih uprizoritvah Obsednega stanja (1949) in Pravičnikov (1950). O Pravičnikih zasledimo celo dvoje ocen. Vsi ti glasovi14 seznanjajo slovenskega bralca z vsebino dram, nato pa spregovorijo tudi o njihovem odmevu v francoski javnosti.
Neznani avtor se je v oceni Obsednega stanja naslonil na mnenje francoske kritike, saj povzema splošno znane sodbe o delu. Tako omenja, da je delo dramatizacija Kuge in opozarja na njeno dramaturško hete-rogenost. Vendar pisca ne zanima toliko ta stran drame, ki velja danes za oblikovni eksperiment, pač pa predvsem njena miselna iskanja:
Kuga je strašna, pruvi Camus, samo za tistega, ki se je boji. Njena moč izgine brž. ko se ji človek postavi po robu. Toda avtor pripominja, da je konec koncev sleherni odpor zaman, kajti prvi kugi sledi druga, in da bi prikazal brezupnost in brezperspektivnost človeškega življenja, si najbolj pozitivna oseba njegovegu dela, tista, ki se žrtvuje za splošno stvar, na koncu konča življenje1415.
Podobno se je tudi Janez Gradišnik opredelil do Pravičnikov na podlagi sodbe francoskih kritikov, vendar pa je zanimivo, da išče vzroke za neuspeh dela v neživljcnskosti likov, do katere je po njegovem mnenju prišlo zaradi preveč vidne težnosti drame. V tej, sicer zelo površni oceni se torej prepleta odklonilna ocena francoske kritike z našimi estetskimi izhodišči.	'
Isto dramo je pozitivno ocenil Boris Grabnar, ki je skušal zavzeti samostojnejše stališče. Po njegovem mnenju je delo uspelo, ker je jasno, realistično in vsebuje nesporno umetniško moč.
Poleg tega je Grabnar opozoril, da so Pravičniki ločeni od ljudstva. S tem je opazil problem, ki ga Camusova misel ni sposobna rešiti, saj se pisatelju ni nikoli posrečilo razložiti, kako se lahko individum vključi v družbeno ukejo. To je pravzaprav izhodiščno vprašanje Upornega človeka, vendar ostaja Camus tudi tu v bistvu individualist15. Na žalost se Grabnar tedaj še ni zavedal, da je problematika Pravičnikov skupna večini pisateljevega dela. Prav zato ni znal izkoristiti ugotovitve, čeprav bi mu omogočila izvirno interpretacijo, katere pomen bi presegal meje slovenskega kulturnega prostoru.
14	—: Minula gledališka sezona v Parizu, VND, 1949, str. 499—501. [Boris Grabnar] bg —: Pogled v pariška gledališču, LdP, 1950. št. 85—86. Janez Gradišnik: Po pariških gledališčih, NS, 1950, str. 357—359.
14b —: Minula gledališka sezona v Parizu, VND, 1949, str. 500.
15	Prim. Philip Tody: Camus. Л Study of his work, New York 1959 (3. izd.)
Poročevalcem o pisateljevi dramatiki je torej skupno, da sta se jim zdeli drami toliko zanimivi, da so skušali osvetliti njuno miselno stran, pri tem pa so ostali v mejah, ki so jim jih začrtali priložnostni članki. Zato ta poročila niso pomembna zaradi svoje izvirnosti, pač pa nas opozarjajo na vznemirljivost Camusovih miselnih iskanj. Vendar so vsi trije poročevalci pisali le ob poznavanju enega izmed obeh Camusovih del, tako da niso mogli presoditi pomena problemov, ki so jih opazili, ker niso imeli pregleda nad celotnim pisateljevim delom. Prav zaradi slabega poznavanja Camusa in priložnostnega značaja zapisov se na svojevrsten način prepletajo ocene francoske kritike s tistim pojmovanjem umetnosti, ki je bilo priznano pri nas. V glavnem so ti poročevalci prevzeli splošno oceno del od francoske kritike, utemeljitev pa so iskali v estetiki, ki je bila priznana pri nas.
Pri nas so bili takrat naklonjeni tistim smerem v umetnosti, ki so bile blizu realizma, vendar pa so se že pojavljali dvomi v teorijo socialističnega realizma19, zato so odklanjali preveliko težnost literarnih del, posebno, ker to omogočajo tudi Engelsovi pogledi na literaturo. Zato je poročevalec enostavno spregledal nerealistične elemente Obsednega stanja, Grabnar pa je hvalil Pravičnike zaradi realizma, ki naj bi bil zanje značilen. Po drugi strani so odklanjali preveč vidno težnost Camusovih del, vendar pa niso neposredno kritizirali miselnosti, ki je v njih prisotna, čeprav jim je bila popolnoma tuja.
Glasovi o Obsednem stanju so prihajali v naš kulturni prostor tudi preko Dunaja, kjer so jo igrali z velikim uspehom v gledališki sezoni 1953/54. Takrat je izšel v gledališkem listu kranjskega gledališča zapis o dunajskem gledališkem življenju17, v katerem je anonimni avtor poročal tudi o Camusu. Označil ga je kot borca proti nasilju nad človekom, omenja pu tudi njegovi drami Caligula in Pravičniki. Pomen dunajskega uspeha Obsednega stanja je toliko večji, ker je po svoje vplival na mariborsko uprizoritev tega dela, kot bomo videli kasneje.
Poročilo je zanimivo tudi zato, ker omenja prevod Camusovega eseja Umetnik in svoboda v Besedi18 in hrvaški prevod Kuge. Pri tem ni toliko pomembno, da je avtor zamenjal hrvaški prevod s srbskim (Kuga je izšla v Beogradu šele 1956), pač pa dejstvo, da so v našem kulturnem prostoru poznali te prevode Camusa, ki so bili dostopni tudi v javnih knjižnicah,
10 Prim. Franc Zadravec: Esejistika, v knjigi Slovenska književnost 1943 do 1965, Druga knjiga, SM, Ljubljana 1967 (d ulje Slov. k n j i ž . 11), str. 219—229.
17	J. J.: Zupiski o gledališkem življenju na Dunaju, GL Kranj, 1953/54, št. 5.
18	Albert Camus: Umetnik in svoboda, Be 1951/52, str. 27—30.
kot smo že omenili. Če upoštevamo še podatek, da sta prevoda Tujca in Kuge imela spremno besedo Iva Hergešiča, kjer je pisatelj prikazan z veliko simpatijo19, lahko ugotovimo, da je Camus v začetku petdesetih let živel v naši zavesti kot eden vidnejših sodobnih pisateljev. To nam potrjujeta tudi omembi v gledališkem listu celjskega gledališča. Neznani pisec je razmišljal o vzrokih krize Comédie Française20 in je označil Cainusa kot nadarjenega mladega avtorja ter omenil celo njegove dramatizacije.
Isto sezono se je pojavila v tem gledališkem listu tudi serija člankov o sodobni dramatiki, ki so jih pisali tuji avtorji. Francis Ambrière21 je Camusa označil kot najvidnejšega predstavnika novega tipa zgodovinske drame, ki se približuje basni, ker pisatelj uporablja zgodovinsko snov za razlago svojih filozofskih nazorov. Ambrière meni, da je Caligula tipično delo te podzvrsti, saj vsebuje vse njene slabosti. Podoben odnos do Ca-musove dramatike je viden tudi v Pogačnikovem intervjuju s Salacrou-jem22 in v članku Jožeta JJdooiča o Anouilhovi dramatiki23.
Y slovenski periodiki tistega časa srečamo značilne odmeve Camusove dramatike. Poročali so o njegovih dramskih novitetah in jih prištevali v tisti tip dramatike, ki so ga naši publicisti navadno označevali s terminom intelektualna, oziroma miselna drama. Termin je sicer ohranjal publicistično večpomenskost in nedefiniranost, ki pa nas tu ne more podrobneje zanimati, ker bi morali proučiti tudi vpliv srbskih polemik o tem problemu. Za nas jc pomembno, da so Camusa vključevali v to podzvrst dramatike, ki so jo pri nas sprejemali po eni strani kot eno izmed »avantgardnih« smeri, po drugi strani pa s pomisleki, ker so menili, da je v teh delih preveč vidna težnost, ki povzroča, da dramski liki niso psihološko verjetni in prepričljivi. Delno pa so to podzvrst povezovali z eksistencializmom, čeprav se termin eksistencialistična dramatika ne prekriva s tem pojmom. Miselna drama je oznaka, ki prekriva širše območje kot pa eksistencialistična drama. Takšno pojmovanje miselne drame je vidno v že omenjenem Udovičevemu članku. Sartru in Camusu, ki ju ima za najvidnejša eksistencialista, meni, da uporabljata
" Ivo Hergešič: Albert Camus ili filozofija apsurda, v knjigi Albert Cu-mus: Stranac, Zagreb, 1951. Ivo Ilergešic: Albert Cumus, v knjigi Albert Cu-mus: Kuga, Zagreb, 1952.
20	—: Kriza »Comédie Française«. CI, Celje, 1954/55, str. 226—229.
21	Francis Ambrière: Povojna francoska drama, GL Celje, 1954/55, str. 467 dO 484.
22	Bogdan Pogačnik: Dvoje srečanj, NRazgledi, 1953, št. 8.
43 Jože Udovič: Jean Anouilh in moderno francosko gledališče, GL Drama, 1951/52, str. 175.
dramsko obliko v glavnem zato, da z njo živo ilustrirata svojo filozofsko misel.
Prav ob Udooičeoem članku se nam odkrije druga odločilna komponenta, ki je vplivala na naš odnos do Camusa. Udovičevo uvrščanje Camusa med eksistencialiste ne izvira le iz takratnega pojmovanja miselne drame. Pri nas se je Camus že od prvih omemb pojavljal kot tipičen predstavnik eksistencializma in je zato njegova dramatika veljala za eksistencialistično. Tak odnos do pisatelja je videti že 1948 v članku Vladimir ja Bariola, ki je v Primorskem dnevniku poročal o tržaški uprizoritvi Anouilhovega Popotnika brez prtljage (uprizorila jo je italijanska amaterska skupina Renza Ricija)24.
Do istih zaključkov pridemo, če pregledamo tudi ostale članke, kjer se pisci opredeljujejo do eksistencializma.
Jože Brejc je napisal dva taka članka, ki skušata podati kulturno atmosfero Pariza in obakrat omenja tudi eksistencialiste, med njimi pa Camusa kot enega najvidnejših predstavnikov te smeri25.
Iz prvega članka, ki ga je objavil že 1946, se vidi, da ceni Camusa kot odličnega pisatelja, vendar pa meni, da je tudi njemu kot vsem eksi-stencialistom v škodo njihovo meščansko poreklo. Medtem ko je v tem članku skušal prikazati spopad mod reakcionarnimi in naprednimi pisatelji, je segel 1948 širše in je želel opisati kulturno atmosfero Pariza. Čeprav eksistencializem odločno odklanja, opisuje s precejšnjo naklonjenostjo njihova shajališča v pariških kavarnah, njihove škandale. Večino prostora je namenil opisu najvidnejših literarnih novosti in je zato članek bolj podoben pregledu francoske književnosti v letu 1947. Tako omenja tudi Cainusov roman Kugo, ki je takrat zbudil veliko pozornosti :
Umirjeno, mrzlo pisanje. Camus je na simboličen način hotel upodobiti današnji svet, ki je po njegovi eksistenčni filozofiji svet absurdnosti, svet, v katerem smo ujeti v usodo dogodkov proti lastni volji.
Brejc je torej v tem obdobju sprejemal Camusa z rezervo, pri tem pa iz člankov ni razvidno, če je pisatelja natančneje poznal. Vsekakor pa ob našem citatu sklepamo, da ni opazil miselnih premikov, ki so se pojavili v Kugi, glede na prejšnja pisateljeva dela.
24	[Vladimir Bartol]: Jean Anouilh: Popotnik brez prtljage, PDk, 1948, št. 897.
25	Jože Brejc: Francoska književnost med vojno in danes, Razgledi, 1946. str. 350—360. Jože Brejc: Zapiski o današnji francoski književnosti, NS, 1948, str. 627-641.
Tudi Božidar Borko je 1948 poročal v Slovenskem poročevalcu o novostih v francoski literaturi26. Kot sam priznava, je kompiliral podoben članek v Almanach des Lettres in je za kriterij izbral knjigotrški uspeh objavljenih del. Kugo torej omenja le zaradi njenega knjigotrškega uspeha v Franciji27, vendar pa opozarja, da je delo razočaralo zahtevnejše bralce. Y članku ne omenja ostalih pisateljevih del, kot jih ne upošteva tudi v svojem pregledu francoske literature za leto 195228. Tokrat omenja Camusov esej Uporni človek in pisateljevo polemiko s Sartrom ter opozarja, da je imela velik odmev v Franciji, ne povzema pa problemov, ki jih je načela. Zadovoljil se je le z omembo, da je bila polemika zabeležena tudi pri nas.
Oba Borkova članka sta odraz zanj značilnega posredništva, ki mu sicer omogoča dokajšnjo aktualnost, vendar pa ostaja nezanesljiv informator, ker uporablja sekundarne vire. Zaradi svojega pomanjkljivega poznavanja problemov si ne upa natančneje označiti Camusovega dela in ostaja le pri beleženju najsplošnejših sodb. Za naše razmišljanje o Camusovi usodi pri nas je torej pomemben le kot pisec, ki je opozarjal na pisatelja in tako spodbujal zanimanje zanj.
Polemiko o eseju Uporni človek omenja tudi Janez Gradišnik, ki je 1953 v Nuših razgledih podal pregled najzanimivejših francoskih revij29. Polemika se mu zdi značilna za Sartrovo revijo Les Temps modernes, ker je to eden izmed načinov, s katerimi si ohranja popularnost. Vseeno pa Gradišnik priznava, da je polemika sprožila pomembna vprašanja o človekovem odnosu do revolucije, socializma, zgodovine, aktivnosti in pasivnosti. S tem je omilil svojo sodbo, iz katere bi lahko sklepali, da je polemika le umetno vzdrževanje popularnosti eksistencialistične revije.
Najizčrpnejše poročilo o polemiki med Sartrom in Camusom je pri nas napisala 1952 Majda Golob30. Članek nam priča o zanimanju za dogodke na Zahodu, vendar se avtorica ne spušča v natančnejše razmišljanje o pomenu vprašanj, ki jih je sprožila. Povod za to poročilo je torej velika pozornost, ki jo je diskusija zbudila v Franciji, ne pa avtoričino zanimanje za te probleme. Zato ostaja pri naštevanju tez udeležencev polemike, pri tem pa je bolj naklonjena Sartru. Kot večina slovenske javnosti tega časa je tudi njena pozornost usmerjena predvsem k Sartru.
20 Božidar Borko: Iz nove francoske književnosti, SPor, 1949, št. 295.
27 Naklada 100 (XX) izvodov je bila razprodana v šestih mesecih. Prim. Philip
Tody: Camus. Л Study of his work, New York 1959.
«■ Božidar Bokro: Francoska književnost v letu 1952, NO, 1953, str. 621—623.
n I Janez Gradišniki C: Francoske revije, NRazgl., 1953, št. H.
"> I Majda Golobi M. G.: Spor Camus-Sartre, NRazgl., 1952, št. 19.
zanimivo pa je, da povezuje to besedno vojno s političnim ozadjem v Franciji, vendar teb trditev ne argumentira.
Esej Uporni človek je torej prodrl v našo publicistiko zaradi polemike, ki se je razvila ob njegovem izidu, ne pa zato, ker bi nas vznemirila spoznanja, do katerih je prišel Camus. Verjetno so ta poročila zbudila zanimanje tudi za sam esej, vendar to iz publicistike ni vidno. Edina jasna sled, ki so jo ti odmevi pustili v našem odnosu do Camusa, so pomisleki, ali je pisatelj res eksistencialist. To vprašanje je kasneje ostalo večkrat zabeleženo, vendar je večina piscev menila, da so sicer vidne razlike med Camusom in ostalimi eksistencialisti, da pa vseeno sodi v to smer zaradi terminologije in občutja sveta. To je stališče, ki so ga zavzeli Udovič, Ziherl, Grabnar in številni drugi pisci, vse do Marjete Vasič. Le nekajkrat opazimo skromno težnjo, da bi Camusa ločili od eksistencializma in ga tako obvarovali pred kritiko eksistencializma, ki je prav okrog 1953 dosegla svoj vrh.
Druga značilnost, ki se nam jasno pokaže prav ob odmevih te polemike, pa je dejstvo, da prodirajo k nam glasovi o Camusu zaradi uspeha njegovih del v Franciji. Tu so se poročevalci zanašali na zunanje kriterije, kot so knjigotrški uspeh (Borko) ali odmevnost v publicistiki (Brejc, Golob), niso pa izhajali iz lastnega spoznanja o pomenu del. Enak kriterij zasledimo tudi pri poročilih o dramatiki. Zato je razumljivo, da so vsi ti glasovi o pisatelju dokuj skromni in površni v označevanju njegovih del. Nuš odnos do Camusa se je torej oblikoval pod vtisom pisateljevega uveljavljanja v svetu. Le z upoštevanjem tega spoznanja lahko razložimo, zakaj se je Camus tako kmalu uveljavil pri nas kot eden najvidnejših sodobnih pisateljev, čeprav v javnosti ne najdemo članka, ki bi se spuščal v natančnejšo analizo njegovega dela.
Predvsem pa je pomembno, da je Camus v prvi polovici petdesetih let že tako ugleden pisatelj, da se omenja tudi v debatah o širših problemih, ki so bili v teh letih aktualni v slovenski javnosti. Osrednji problem je bilo seveda vprašanje sprostitve odnosov v kulturi. S tem se pojavlja tudi zahteva po večji odprtosti za Zahod. To postaja osrednje vprašanje teh let, problem, ki bo ostal prisoten v ozadju vseh številnih debat, saj bi težko našli pomembnejšo polemiko, ki bi jo lahko razumeli, ne da bi upoštevali tudi to njeno stran. Luhko bi naštevali vrsto bolj ali manj odkritih pozivov k liberalizaciji našega kulturnega prostora, vse od opo-zarjanja, da je edino pravilno ločevanje na dobro in slabo literaturo, ne glede na njeno poreklo in izrazna sredstva, pa vse do pomislekov o men-
torstvu nad mladinskim pisateljem31 in do zahtev po popolnih informacijah o pojavih v tujini. Te zahteve so utemeljevali s trditvijo, da je slovenski človek dovolj zrel, da ho sam presodil pomen posameznih pojavov32. Seveda bi nas analiza vseh teh pojavov preveč oddaljila od naše teme, poleg tega pa je to področje natančno obdelal Franc Zadravec33. Zato se bomo tu omejili predvsem na tiste prispevke, v katerih se pojavlja Camus, kar naj bi nam dodatno osvetlilo odnos Slovencev do Camusa.
Filip Kalan se je aprila 1950 na rednem posvetovanju z mladimi književniki pritoževal zaradi naše neinformiranosti34, češ da dobivamo o zahodnih pisateljih le parcialne informacije in da zato nismo seznanjeni s kvalitetnimi deli pomembnih pisateljev. Med takšnimi pisatelji omenja tudi Camusa in njegov roman Kugo. Diskutant opozarja, tla se Camus bori proti totalitarizmu in meni, da se zavzema za stališča, ki so nam blizu. Avtor mu velja za primer, ko naj bi se jasno videle škodljive posledice našega apriornega odklanjanja zahodnih pisateljev.
Ob pobudah za sprostitev odnosov so se pojavili dosti manj liberalni članki, ki so zahtevali večjo zadržanost in ločevanje med plevami in zrnjem35. Kaže, da so se odnosi v naši kulturni politiki pričeli zaostrovati prav v začetku petdesetih let. Takrat je prišlo do tako ostrih spopadov, kot je bila 1951 polemika ob Kocbekovi zbirki Strah in pogum, kot so bili 1952 zupetljali okrog revije Novi svet in njenega urednika Juša Kozaka, kot je bila ukinitev nekaterih revij (1954 so npr. ukinili Svit, 1957 Besedo). Verjetno so se prav v tem času pojavili tisti problemi, ki so privedli 1964 do krize slovenskih revij.
Camusa so omenjali tudi v člankih, ki so opozarjali na nevarnosti prevelike liberalizacije. 1952 srečamo pisatelja v polemiki, ki jo je Franc Zadravec označil z naslovom Umetnost in prevratne dobe38" Boris Ziherl je označil Camusov esej Uporni človek kot tipičen primer meščanske ozkosti pri opredeljevanju odnosu med revolucijo in umetnostjo37. Zihcrla ne zuniina Cuniusovo razlikovanje med revolto in revolucijo, niti ostala problematika tega dela. Esej uporabi le kot ilustracijo teze, da nas pre-
31 Pomisleki proti mentorstvu so se pojavili tudi v Mladinski reviji. Prim.: Herbert Grün: Vtisi in dogajanja. Mil 1949/50, str. 153—157; Ciril Kosmač: Raz-govor o književnosti, MR, 1948/49, str. 359—301.
" Boris Grabnar: Pot k resnici, MR 1950/51, str. 134—136.
33	Prim. Franc Zadravec: Esejistika, Slov. knjiž. II, str. 219—228.
34	Glavne misli iz diskusije po referatih. Filip Kalan, MR 1949/50, str. 448 -449.
'5 Miško Kranjec: ("'as je v različnih deželah različen, Soc. M, 1953, sir. 158—162; Miško Kranjec: Kam pelje la pot, ED. 1952, št. 2-8; Boris Ziherl: Ob Prešernovem rojstnem dnevu, NS, 1952. str. 97—110;...
3" Slov. knjiž. II. str. 245—247.
37 Boris Ziherl: Književnost in prevratne dobe, NS, 1952. str. 908—916.
ozko pojmovanje revolucijske dobe lahko zavede do tako krivičnih trditev, kot je Camusova sodba, da francoska revolucija ni rodila nobenega umetnika, pač pa le ubila Chčniera in Chateaubrianda.
Camusovo delo je torej dopuščalo popolnoma nasprotujoča si odnosa. Nekateri publicisti so ga navajali kot pomembnega in naprednega pisatelja, ki bi ga morali bolje poznati tudi pri nas, drugim pa je veljal za zgleden primer meščanske zmedenosti, ki nam nima ničesar povedati. Očitno je odnos do Camusa odvisen od tega, katero plast njegovega dela je publicist poznal. Tisti, ki so upoštevali njegovo esejistiko, so ga odklanjali, kdor pa je poznal njegova leposlovna dela, ga je sprejemal. Obema stališčema je skupno le to, da se jim je zdel eden vidnih sodobnih pisateljev Zahoda. Poleg tega pa nas nasprotujoči si odnosi do Camusa opozarjajo, da takrat še nihče ni poznal celotnega pisateljevega dela. Ravno površno poznavanje je povzročilo, da je bil pisatelj pojem nečesa nejasnega in mogoče prav zato vznemirljiv. Jasno pa je tudi vidno. kako pomembna je bila politika pri presoji kulturnih pojavov.
Y naši publicistiki so opazna vse večja nasprotja, ki so povzročala vrsto zaostritev. Obenem pa so postajala vse pogostejša poročila o eksistencializmu. Y vseh teh poročilih je prisoten tudi Camus, poleg Sartra eden najvidnejših eksisteneialistov za nas. Takšno pojavljanje Camusa ni značilno le za Slovence, saj je tudi Pierre-Henri Simon opozoril na paralelno pojavljanje Sartra in Camusa v francoski javnosti*8. Ta kritik celo meni, da je to vzrok, da so Camusa povezovali z eksistencializmom, saj so ogromne razlike med obema pisateljema vidne šele, če natančneje poznamo delo obeh. Vsekakor takrat pri Slovencih takega poznavanja Camusa še ni bilo.
Ker je Camus veljal pri nas za eksistencialista, je razumljivo, da je naša kritiku eksistencializma obračunala tudi z njim. Pri tem pa ni iskala njegovih značilnosti, pač pa ga je vključevala s svojo shemo eksistencializma.
Napadi na eksistencializem se pojavijo konec 1947 in trajajo nekako do 1953. Zanimivo je, da srečamo najprej prevode sovjetskih avtorjev, slovenska kritika pa se je pojavila šele v začetku petdesetih let. Druga značilnost je velika odmevnost teli prispevkov, saj so Pessisa omenjali vse do srede petdesetih let. Seveda se je odnos do teli prispevkov spreminjal. Kasneje so jih navajali kol zgled neresnega pisanja.
38 Pierre-Henri Simon: Théâtre et son destin. La Signification de la renaissance dramatique en France au XX<- siècle, Paris 1959.
Presenetljiva je vsebina zlasti sovjetskih avtorjev39, saj se do 1948 eksistencializem še ni vidneje uveljavil v naši javnosti, opazili smo le zanimanje za to smer. Ta zavračanja so torej preventivna, vendar pa nas prepričajo, da je bilo pri nas tolikšno zanimanje za eksistencializem, da so ga dojemali kot resnega oponenta marksizmu. To bi se dalo jasneje dokazati, če bi lahko upoštevali zanimanje, ki se je pojavljalo na privatni ravni, vendar pa so pričevanja zabeležena tudi v javnosti.
Bogomil Fatur, ki je prevedel Pessisa, je v spremni besedi pisal o vse pogostejših glasovih o eksistencializmu pri nas10. Zato je menil, da si moramo čimprej razjasniti ta pojav. Verjetno je prav zato neopravičeno spremenjen naslov eseja, ki je v bistvu le painflet o Sartru. S spremembo originalnega naslova — Sartrova literarnofilozofska parada — v Eksistencializem, je povečal privlačnost knjižice, kajti bralcu je z njim obetal izčrpno informacijo o gibanju, originalni naslov pa že sam po sebi zbuja nezaupanje. Podoben cilj ima tudi Frid, saj je zapisal, da skuša s prispevkom preprečiti idejno zmedo. Značilno je, da je uredništvo iz Supkovega eseja o eksistencializmu41 izbralo ravno najslabši, zato pa najbolj udarni del. Prav to dejstvo nas opozarja, da tu ne gre le za slučajne prevode, pač pa za določeno kulturno politiko, katere cilj bi lahko označili s frazo: preprečili idejno zmedo. To pa je takrat pomenilo diskvalificirati vsako idejno gibanje, ki ni izhajalo iz marksizma. Pri tem se niso naslanjali na resno analizo, pač pa so postale te kritike gola propaganda. Ozkost in delno celo neresnost teh prispevkov je povzročila, da je termin eksistencializem zbledel v izrazito negativno oznako, tako da je omogočal zlorabo za politične manevre, na kar je opozoril že Franc Zadravec:
Ostrino, s katero so kritiki obravnavali Strah in pogum, je z leposlovnega stulišča mogoče razumeti kot izraz resnice, du je v trenutku, ko je književnike prenehala ogrožati dogma »krasnega človeku«, zaprežala nanje dogma o novem tipu, o iracionalnem voluntaristu in saimouresničujoči se mistični sintezi, ki je odgovorna predvsem sebi in svojemu sumouresničevunju. Spopad pa tudi ni mogel prikriti svojih političnih osnov.4'
39 H. Pessis: O eksistencializmu. Razprava, SKZ, Mala knjižnica U, Ljubljana, 1948. J. Frid: Estetiku sodobne dekadence, MU 1947/48, str. 287—292, 333 do 363.
10 [Bogomil Fatur| Prevajalec: O eksistencializmu, v knjigi B. Pessis: O eksistencializmu. Uuzprava, SKZ, Mala knjižnica 14, Ljubljana. 1948.
41 Rudi Sunek: Eksistencializem, Razgledi, 1951, str. 119—122. Prevod odlomka iz Rudi Supek: Egzistencijalizam i dekadencija. Dva eseja. Matica Hrvatska, Mala knjižnica, Zagreb, 1950, str. 18—26.
4S Slov. knjiž. II. str. 242-243. Podčrtal Z. J.
Našo tezo o političnem oboležju teh prispevkov, ki jo skuša Zadravec nekoliko omiliti, potrjuje tudi dejstvo, da se pojavlja v teh prispevkih vrsta napačno pisanih imen, do katerih je prišlo pri transkripciji v slovenski pravopis. Pojavljanje teh prevodov torej ni spontan odraz pristajanja na teze avtorjev, pač pa so prevajalci dobivali naročila za te prevode, sami pa eksistencializma niso poznali. In tudi slučajno, da so bili objavljeni prav v najvidnejših občilih.
Kot smo že omenili, se Cainus pojavlja v teh prispevkih ob Sartru predvsem kot ilustrativno gradivo, s katerim so pisci dokazovali svoje teze, saj se niso spuščali v analizo Camusovih del. Zato zavzemajo že a priori ozko stališče, za nekatere pa je mogoče trditi, da pisatelja niso poznali. Frid ne omenja nobenega dela razen Tujca in še tu se zadovolji s površnimi nalepkami o človeku, ki živi življenje žuželke, o človeškem pajku, o načrtnem razbijanju socialnih vezi, itd. Supek Camusa ne upošteva v svojem eseju, čisto slučajno ga omenja v odlomku, ki je preveden v slovenščino. Prikaže gu pač v službi imperializma, njegovih del pa niti ne naštcje.
Na žalost je vidno pomanjkljivo poznavanje Camusa tudi pri slovenskih avtorjih. Ko govori Bogomil Fatur v svojem članku Pogledi na sodobno francosko literaturo43 o Kugi, omenja srednjeveški Oran, kar nas navdaja z nezaupanjem do njegovega poznavanja Camusa, čeprav omenja vsa pomembnejša delu pisatelja. Popolnoma nevzdržna pa je Fatur-jeva trditev, da Camus v romanu poveličuje kugo:
V romanu Kuga je A. Camus ustvaril drugo varianto iste zakletosti. Prikazuje epidemijo kuge v srednjeveškem Oranu in poveličuje neugonobljivo množično bolezen in smrt kot simbol splošne človekove usode. Kuga — to je človeško življenje, tako nas uči to morbidno literarno delo.
Poleg tega pa si je dovolil mistifikacijo Caligule, ko je priredil citat iz Camusovega uvoda v ameriško izdajo njegove dramatike, kot je ugotovila že Jasna Scnčar-Baldeck v svoji diplomski nalogi o Camusovi dramatiki:
prav gotovo namerno spremeni smisel stavka, v katerem se Camus moralno opredeljuje do svojega junaka.
Ce bi Fut ur ju šlo zu resnično Caimisovo misel, bi najbrž prevedel še naslednja dva stavka, ki dokončno razčistita Camusov odnos do Culigule.44
43	Bogomil Fatur: Pogledi na sodobno francosko literaturo, NS, 1952, str. 154—166.
44	lasna Senčur-Baldeek: Camus — »eksistencialiet« in dramatik — v slovenskem tisku (1954—1967), Ljubljana 1969, str. 14—15 [tipkopis].
24 SlovUtitnu revija
Faturjeva oznaka Camusa je torej dezinformacija, saj je podobo pisatelja priredil tako, da ga je lahko vključil v svoje pisanje kot dokaz o propadanju zahodne literature, prav zato pa je zamolčal osnovne pisateljeve značilnosti. Tu torej ne gre le za nepoznavanje, pač pa tudi za namerno izkrivljanje Camusove podobe.
1951 se je Boris Ziherl udeležil pariškega zasedanja OZN. Tedaj je natančneje spoznal eksistencializem in nakupil precej literature o tem gibanju. Idejo za svoj članek Eksistencializem in njegove družbene korenine pa je dobil v razgovoru s Kidričem in Djilusom o teh problemih45. Tako je nastal njegov članek, ki ga jc najprej objavil v beograjski reviji Nova misao (njen urednik je bil Djilas), nekoliko dopolnjenega pa tudi v Naši sodobnosti48, zaradi aktualnosti problemov, saj se je tedaj razvijala polemika ob Kocbekovi novelistični zbirki Strah in pogum.
Članek kaže, da je Ziherl dobro poznal eksistencializem, vendar se tega ne da trditi tudi za njegovo poznavanje Camusa. Gotovo je poznal esej Uporni človek, a je do njega ohranil stališče, ki ga je zavzel že 1952 v polemiki Umetnost in prevratne dobe47, saj je tudi tokrat menil, da je delo tipičen primer meščanske zmede. Na žalost tudi sedaj ni poskušal opisati pisateljevih izvajanj in se do njih kritično opredeliti. Prav zato dobi bralec vtis, da je ta sodba apriorna in brez tehtne argumentacije. Tudi iz Ziherlovih omemb Sizifovega mita in Tujca (Kuge namreč ne omenja) ni mogoče sklepati, kako natančno je poznal Ca/nusa.
Ziherl obravnava beletristiko eksistencialistov le kot manj pomemben problem. Zanj je pomembno, da tudi sami rksistencialisti priznavajo, da je njihova literatura tczna. Ker pa so njihove teze z marksističnega stališča napačne, je razumljivo, da tudi tu smer literature nj pomembna. Poleg tega je avtor tudi v svojem ostalem publicističnem delovanju zagovarjal realistično estetiko in jc nasprotoval literarnemu doktrinarstvu. Zaradi takega odnosa do te beletristiko je Ziherl lahko odklonil Camu-sovo delo, ne da bi nakazal vsaj vsebino Tujca, če že ni upošteval Kuge.
Bistvena pomanjkljivost razprave je torej v tem, da je Ziherl spregledal veliko komunikativnost, ki jo je dosegel eksistencializem prav zaradi umetniško kvalitetnih del. Spregledul je dejstvo, ki ga je opazil že 1946 Jože Brejc41*. Ko je Ziherl pisal svoj članek, je bila beletristika
45 Iz razgovora z Borisom Ziherlom, 9. II. 1972.
4" Boris Ziherl: Eksistencializem in njegove družbene korenine, NSd, 1953, str. 1—18, 108—131. Kasneje objavljeno tudi v knjigi.
47 Boris Ziherl: Književnost in prevratne dobe, NS, 1952, str. 908—916.
4" Jože Breje: Francoska književnost med vojno in danes, Razgledi, 1946. str. 350—360.
eksistencialistov aktualna tudi pri nas, saj so bili dostopni celo njihovi hrvaški prevodi, ki jih omenja tudi Ziherl. Zato je pomanjkljivost toliko pomembnejša.
Razprava zavzema dokaj samostojno mesto med kritikami eksistencializma pri nas. Tudi tu želi avtor obvarovati bralce pred idejno zmedo, vendar pa to ni njegov osrednji namen, zato se tudi ne spušča na raven ostalih piscev. Ziherl je skušal pokazati izvor samega gibanja in značilnosti meščanske miselnosti, ki jih vsebuje. V dobri meri gre tu za odmev mednarodne polemike, ki jo je povzročil Sartre s svojim odnosom do marksizma49. Zato zameri Sartru razen njegovega predgovora Dalmasovi knjigi o jugoslovanskem komunizmu La-žimodrijani ali lažizajci50 predvsem njegovo tezo, da eksistencializem dopolnjuje marksizem. Zaradi sorodnosti problematike je razumljivo, da so v Ziherlovi razpravi dokaj jasni sledovi Lukàeseve razprave Ekssistencia-lizem ali marksizem. Vendar je osrednja teza Ziherla originalna. Pri presoji eksistencializma vidi podobne probleme, kot jih je reševal že Marx, ko je v Nemški ideologiji polemiziral z Maksom Stirnerjem. Seveda vodi takšno izhodišče k iskanju stilišč, ne pa k osvetljevanju značilnosti vsakega eksistenoialista posebej. To je vzrok, da je odpadla natančnejša analiza Camusa, saj se je že na začetku distanciral od drobnih razprtij med eksistenoialisti, kakršen jc zunaj npr. spor med Sart-rom in Camusom. Seveda pa je vprašanje, če ne gre tu za isto pomanjkljivost, kot jo je očital Camusu, ko je zapisal, da je v Upornem človeku posplošil napake Stalinovega despotizma na celoten marksizem.
Iz Ziherlove razprave torej ni mogoče razbratii drugačnega odnosa do Camusa, kot smo ga opazili že pri ostalih kritikah eksistencializma. Tudi njemu velja Camus za enega najvidnejših eksistencialistov in je kot tak deležen kritike, ne da bi ga njegova dela natančneje zanimala. Razlika med Ziherlom in ostalimi kritiki je le v tem, da se ni spustil na nivo ncargumentiranegu obtoževanja.
Ob teh skupnih značilnostih naše kritike eksistencializma nas mora zanimati tudi njen vpliv na slovensko publicistiko.
Omenili smo že veliko odmevnost teh člankov. Pozornost sta zbudila zlasti Pessis in Ziherl, saj je prvi živel v naši zavesti vsaj še deset let, Ziherla pa omanja ceh) Janžekovič v svojem zapisu o Juspersu. Poleg
" Prim. Georges Lukàcs: Existentialisme ou marxisme?, Paris 194K. Sartre Critique de lu raison dialectique, Paris 1960. Polemiko omenja tudi Adam Schaff: Filozofija človeka, Ljubljana 1964.
M Navajam po Ziherlovi razpravi.
tega je Marjeta Vasic ponovila Ziherlov očitek Camusu še 1962. V svoji spremni besedi ob Camusovi novelistiki je namreč tudi ona zapisala, da je v Upornem človeku posplošil napake stalinizma na celoten marksizem51. Vendar nas preseneti, da zaman iščemo vpliv teh kritikov na ostalo publicistiko; navadno srečamo le omembo te ali one kritike eksistencializma, ne pa tudi upoštevanje njenih tez.
Kot smo že videli, se je tok poročil o eksistencializmu nemoteno nadaljeval, v začetku petdesetih let so se glasovi celo okrepili. Domala vsa priložnostna poročila so obšla našo kritiko eksistencializma, kar nas vodi do sklepa, da je bila s kritiko Camusa vred neuspešna. Predvsem pa je pomembno, da je bila sprejeta kot nasilje. 1967 je Marjeta Vasič52 zapisala, da se je v tej dobi ustvarila gošča abstraktnih formul, tako da so izkrivila Camusovo podobo v predstavnika zahodne reakcije, ki Slovencem nima kaj povedati. Po njenem mnenju je prav ta enostranost 'izzvala nasprotno reakcijo in pri nas je pričela živeti legenda o Camusovem posvetnem svetništvu. Ta informacija ima svojo vrednost, saj jo je avtorica, ki je bila v neposrednih stikih s pripadniki mlajših generacij, zapisala s primerne časovne distance, vendar pa je ne smemo jemati dobesedno, saj naš odnos do Camusa ni nastajal le na ravni odbojev. Pomemben je predvsem podatek, da kritika eksistencializma ni bila prepričevalna. Do enakega sklepa so nas pripeljali pogovori z Mirkom Zupančičem, Primožem Kozakom, Tarasom Kerinuuner-jem in tudi drugimi. Med njimi nuj omenimi Marjana Rožanca, ki jc izjavil, da je bral Camusa pruv zaradi ostrih napadov nanj; ob tem pa je bil celo nekoliko razočaran, ker pri pisatelju ni našel nobene izprijenosti in perverznosti'3. In Rožanc je pisatelj, ki ni le med prvimi pri nas prevajal Camusa, pač pu ga je 1958 v anketi o naši literaturi menil, da pisatelj obravnava problematiko, ki je tipično slovenska in značilna za sodobno slovensko prozo54.
Ob teh podatkih lahko predvidevamo, da se je zanimanje za Camusa večalo na privatni ravni, čeprav zaradi pomanjkanja zanesljivega gradiva ne moremo ugotoviti, kako so pri nas pisatelja sprejemali.
51 IJanez Janžckovič| 1*. G.: Jaspers in filozofija transcendence, Nova pot, 1935, str. 40—49. |Murjetu Vasič| Pirjevec: Albert Camus v knjigi Albert Camus: Novele, Ljubljana 1962.
41 IMurjeta Vasič] Pirjevec: Za živo Camusovo besedo, (JI. MGI.. 1966/67, str. 118—124.
44 Iz razgovora z Marjanom Rožancem, 29. X. 1971.
44 Anketa o sodobni slovenski poeziji. NSd, 1958. 631—642, 785—792. Rožanc je prevedel esej Noces à Tipasu iz zbirke Svetovanja. Prim. Albert Camus: Vrnitev v Tipazo, 7 dni, 1956, št. 6.
Vsekakor pa je viden razloček med pojavljanjem Camusovih del v slovenski javnosti in med naraščajočim zanimanjem za pisatelja, saj zasledimo neposredne odmeve njegovega dela šele v drugi polovici petdesetih let. Pojav si lahko razložimo, če upoštevamo, da so se pojavljali administrativni pritiski, ki so preprečevali prodiranje eksistencializma v našo javnost. Znano je, da je bilo urednikom Besede prepovedano, da bi objavili prevod Sartra55. prav tako so nastale težave ob objavi prevoda Camusovega eseja Umetnik in svoboda. Na podobne administrativne zapreke je naletela uprava Mestnega gledališča ljubljanskega ob uprizoritvi Pravičnikov. Prav ti pritiski nam spet pričajo o neuspešnosti kritike eksistencializmu, ki očitno sama po sebi ni bila prepričljiva.
Pri iskanju vzrokov za njeno nemoč moramo upoštevati, da je bila to predvsem ideološka kritika, ki ni uspela razvrednotiti literarnih pojavov, povezanih z eksistencializmom. Poleg tega pa so jasno opazne tudi pomanjkljivosti kritike ideologije same56.
V teh kritikah so prikazovali eksistencializem kot filozofijo krize meščanske zgodovine in človeka, ki je nastala pod vplivom družbenoekonomskega razkroja kapitalističnega sistema. Zato naj bi to gibanje odražalo le povojno ekonomsko krizo in podrejeni položaj humanističnega intelektualca v političnem totalitarizmu zahodnih sistemov, ki so le navidezno demokratični57.
Ob takem determinizmu je seveda nemogoče priznati, da bi bila smer aktualna tudi v socialistični družbi. Zato je Ziherl razglasil vse odmeve eksistencializma pri nas le za modno posnemanje motivov in stila te smeri, ki se meša s posnemanjem starejših meščanskih ideologij, kot so bergsonizem, freudizem... Nihče pa ni poskušal v kritizirani smeri poiskati vzrokov, ki so odločali o njeni privlačnosti. Področja, ki jih je odpiral eksistencializem in so vznemirjala tudi nas, so ostajala brez marksistične rešitve. Nihče med našimi kritiki se na primer ni dotaknil problema osebne odgovornosti niti ne problema o smislu življenja,... Naša kritika teh problemov ni reševala, pač pa le zavračala rešitve, ki jih je našel eksistencializem.
55 Iz pogovora z Jankom Kosom, 26. I. 1972.
s" Ker problem kritike ideologij presega okvire literarne vede, smo se naslonili na delo Adama Schaffe: Filozofija človeka. Marksizem in eksistencializem, Ljubljana 1964.
" Prim. Vanja Sutlič: Bit i otudenje čoveka kod Marxa i u filozofijama egzistencije, Zagreb 1958 (tipkopis).
Posredno je priznal (o pomanjkljivost Ziherl, ko je zapisal, da pri nas »vsi doživljamo spremembe, ob družbenih pa se pojavljajo tudi osebni problemi; teh pa ne moremo rešiti v modnih filozofijah deka-dentstva, kajti v tem območju iščejo rešitve le ljudje, ki so idejno nezreli in ne poznajo marksizma«. Ziherl je torej priznal aktualnost problemov, vendar jih ni poskušal reševati z marksistično metodo. Гако so ostali problemi, ki jih je sprožil eksistencializem, še vedno odprti, smer sama pa privlačna, ker jih je edina reševala.
Druga pomanjkljivost naše kritike eksistencializma je njen nihili-stični značaj. Pogosto so se zadovoljili z etiketiranjem. Označevanje eksistencializma z nalepkami dekadenca, perverznost, buržuazna filozofija seveda ni nobenega prepričalo, da je smer nezanimiva. Lahko je le budilo nezaupanje do kritike, čc je ni celo osmešilo. Tega preprostega dejstva nam niti ni potrebno posebej dokazovati, ker so ga nekateri marksisti sami priznali58.
Naša kritika eksistencializma je torej obravnavala gibanje le kot svojega ideološkega nasprotnika, kar je povzročilo, da je spregledala tiste njegove značilnosti, ki so mu omogočale popularnost. Poenostavljanje teh problemov jo je vodilo v nihilizem, zaradi katerega jc zgubila zaupanje dela naše javnosti; popularnost eksistencializma pa se je še naprej večala.
«
Prvi prevod Camusovega teksta v slovenščino se je pojavil 1951, v prvi številki Besede, kjer je bil objavljen njegov esej Le Témoin de la liberté, vendar z nekoliko spremenjenim naslovom: Umetnik in svoboda50. Ze zunanja dejstva nas opozarjajo na pomen te objave, pri tem pa ni toliko pomembno, da smo se tu prvič srečali s Camusovo besedo, pomembnejše je. da je izpuščena približno četrtina teksta, sam pojav prevoda v prvi številki nove revije in njegova relativno velika odmevnost v slovenski javnosti. Analiza teh dejstev naj nam skuša pokazati položaj pisatelja v našem kulturnem prostoru.
58 Prim. Ailuin Schaff: Filozofija človeka. Marksizem in eksistencializem, Ljubljana 1964, Midliut Begič: Raskršča, Sarajevo 1957, sir. 123. Rudi Supek: Egzistencijulizam i dekadencija. Dva eseja, Zagreb 1950, str. 14.
Albert Camus: Umetnik in svoboda. Be, 1951/52, str. 27—30. Opomba: Prevedeno iz nemščine. Prevod je nepopoln, prim. Albert Camus: Essais, Gallimard, Bibliothèque de lu pléiade, Paris 1965 (da I je P II), str. 396- -406. Izpuščena mesta so označena z zvezdico. Opomba uredništva opozarja, da so to le misli i/, pisateljevega eseju. Prevajalec ni podpisan, vendar domnevumo, da je bil Herbert Griin (po razgovoru z Lojzetom Fiiipičem, 20. X. 1971. z Angelco Hlebce-Grtin, 28. X. 1971). Podatkov nismo mogli preverjati, ker nuni Grtinova zapuščina ni dostopna.
Misli, ki jih Camus razvija v eseju, so delno nakazane že v Caliguli, saj jih zagovarja Cherea60 in so nato postale osnovno vodilo njegovega političnega angažiranja, ko je delal pri Combatu; izpovedal jih je tako v delu Remarque sur la Révolte01 kot v eseju Uporni človek.62 To tezo zagovarja tudi Philip Tody v svoji analizi Camusa63. V eseju se torej srečamo z enim izmed izhodišč Camusove misli, s prepričanjem, da so vzrok zla v današnjem svetu totalitarne ideologije. Te spreminjajo človeka v golo številko in se ga polaščajo. S tem pa ne delujejo več za živega človeka, pač pa za abstraktne fikcije. Iako lahko ubijamo ljudi, ne da bi imeli slabo vest, ker ne ubijamo več človeka, pač pa le številko, ki se upira naši ideologiji, s katero se hočemo polastiti sveta. Camus zato ne ločuje med Zahodom in Vzhodom, med kapitalizmom in socializmom, pač pa meni, da je celoten svet na istem nivoju. Le umetnost pojmuje drugače, ker meni, da je njeno bistvo v tem, da ostaja zvesta konkretnemu, živemu človeku »iz mesa in krvi«. Camus meni, da tako pojmovanje onemogoča umetniku obsodbo in umor človeka, kajti v tistem trenutku bi ne bil več umetnik. To bi lahko pomenilo, da je umetnik nemočen, da ne more vplivati na potek zgodovine in ne spreminjati sveta, saj se ne more učinkovito boriti proti nasilju totalitarističnih ideologij. Vendar Camus ne pristaja na to nemoč. Pomaga si s svojo apriorno vero v človeka, saj verjame, da prav ta zvestoba življenju posameznika povezuje umetnike, ki se ne morejo združiti v organizirano silo. To je globlja povezanost umetnikov, ki jim bo omogočila zmago nad nasiljem totalitarističnih ideologij.
Tudi v tem eseju je prisotna tista optimistična miselnost, ki je pravzaprav brezizhodnost, značilna tudi zu Upornega človeka; onemogoča pa vsakršno uspešno akcijo in angažiranje v zgodovinskem dogajanju04. Ti Camusovi sklepi in priporočila za delovanje niso bili pri nas nikoli sprejeti. Značilno je, da so tudi v Besedi izpuščena prav tista mesta, kjer postaja jasna Camusova polarizacija na ideologije in na umetnike. Tako iz prevoda ni vidno Camusovo zavračanje vseh ideologij65.
00 Prim. Tretje dejanje, VI. prizor Caligule, P I, str. 76—81.
61 Albert Camus: Remarque sur la révolte, Paris 1945. Pri navajanju naslovov upoštevamo tisti prevod naslova, ki je uveljavljen pri nus. Ce delo med Slovenci ni poznano, navajamo originalni naslov.
02 Albert Camus: L'homme révolté. Paris 1951.
0:1 Philip Tody: Camus. A Study of his Work, New York 1959.
0,1 Prim. Tudi polemiko med Sartrom in Camusom ob izidu Upornega človeka.
05 Povzetek izpuščenih mest: P II, str. 401, vrsta 16—17. 50—'33. Nepomembno. Pil, str. 402—405, vrsta 55—45 in 1—21. Današnja apokalipsa življenja
Zaradi izpuščenih mest, ki so sicer označena, je ostalo vidno pojmovanje umetnika kot borca za humanistične ideale in nasprotnika nasilja. Poudarjena pa je tudi slika sodobnega sveta, v katerem vlada nasilje. Ostale Camusove misli, ki segajo v jedro njegovega miselnega iskanja, a so najbolj dvomljive, so tako okrnjene, da jih ni mogoče razbrati.
Če bi imela objava namen ilustrirati Camusova miselna iskanja, je esej dokaj posrečeno izbran. Vendar pa prevajalec ali uredništvo očitno nista imela tega namena. Verjetno se niso niti zavedali posreče-nosti izbora saj Uporni človek takrat še ni bil znan.
Primerjava programskega uvoda v revijo0" s slovensko redakcijo eseja nam kaže presenetljive podobnosti. Uredništvo si je zastavilo program, da z iskanjem nove vsebine načenja perečo družbeno in kulturno problematiko, kar naj bi pomagalo iz zagatne stagnacije, v katero je zašla naša kultura. Revija hoče ostati odprta za vse duhovno mlade ljudi, ki naj jim bo skupna
vera v človekove etične vrednote in v lepo poslanstvo umetnosti, v svobodno življenje in svobodno misel, gorečnost za vsestransko in dosledno resničnost, neizprosna poštenost nasproti sebi in umetnosti!"
V programu so si zadali tudi nalogo, da z rubriko Razgledi omogočijo spoznavanje novih iskanj, ki se pojavljajo v svetu.
Iz programa veje torej liberalnost in aktivizem, slednji se sicer razlikuje od mobilizacijskega aktivizma neposredno po vojni, vendar pa ni zato nič manj bojevit. Revija je bila usmerjena v ostro
je logična, ker hočemo združiti svet v imenu ene sume teorije, "teoriju pu ie slepa in človeku tuja in niti odseče korenine, s katerimi naj bi črpal življenjski sok. Zato smo danes vsi slepi in nimamo več stika s prvinskostjo življenja.
P II, str. 404, vrsta 4—23. Umetnik se mora vedno upirati politiku-osvajaleu in njegovi ideologiji. Oba principa sta stalno v spopadu, čepruv skušuta oba dati svetu enotnost. Prvi namreč svet uničujejo, drugi omogočajo.
Pil, str. 404—405, vrsta 34—41 in 1—3. Umetnik se torej ne more angaži-rati tako. da bi se vključil v eno ali drugo stranko politikov. Umetnik se unga-žira s tem, da ostane izven teh struktur, ker moru ostati zvest življenju.
P II, str. 405, vrstu 14—16. Nepomembno.
P II, str. 405—406, vrstu 20—43 in 1—5. S svojim odklanjunjeni sodelovanju v katerikoli ideologiji. Umetniki niso osumljeni. Druži jih ravno njihova neangažiranost v politične sisteme. Njihova nepovezanost jih združuje, kajti vsi delujejo, čeprav nepovezano, ua strani življenja. Umetniki niti ne morejo biti združeni v enotno fronto: dokler je umetnik res umetnik in torej zvest življenju, ne more izreči obsodbe in ubijati, saj bi v tistem trenutku ne bil več umetnik. Izdal bi življenje.
M I Mitju Mejuk), He, 1951/52, str. 1—2. Brez naslova. Avtorstvo je Mejak potrdil v pogovoru 27. X. 1971.
" N. m.
kritiko obstoječih razmer in v iskanje novih možnosti, kar bi nam potrdila analiza kritik, ki so objavljene v reviji. Tako pri sodelavcih Besede kot pri Camusu srečamo vero v humanizem in prepričanje, da mora umetnost služiti človeku in ga osvobajati. Vendar pa nam izpuščena mesta pričajo, da so bile poleg podobnosti tudi pomembne razlike v razumevanju sveta ter odnosa med umetnostjo in političnimi silami. Besedovci so verjeli, da je marksizem tisto idejno gibanje, ki omogoča pravilen odnos do sveta, zato bi v kritiki zaman iskali nemarksistične ideologije. Njihova kritika obstoječih razmer je izvirala iz drugačnega pojmovanja kulturne politike, ne pa iz drugačne ideološke usmerjenosti. Zdi se, da so sodelavci revije občutili naše kulturne razmere kot utesnjujočo provincialnost, zato so hoteli spoznati sodobne evropske umetnostne in miselne tokove. Nastopali so tudi proti apriorističnemu zavračanju vsega zahodnega, ki se je takrat pogosto pojavljalo v slovenski javnosti.
Objavljena redakcija eseja je torej prilagajanje Camusa v takšno obliko, ki je bila sprejemljiva tudi v naših kulturnih razmerah. Prav s tem pa je bila izrečena pomembna nezaupnica našim napadom na eksistencializem in s tem tudi na Camusa. Ob prevodu se je nenadoma pokazalo, da je pri teh pisateljih, katerih miselnost naj bi izvirala iz de Sada, ruskih emigrantov Šestova in Berdjajeva08, tudi globoko humanistično jedro. Izkazalo se je, da se zavzemajo za podobne ideale kot mi. Prav zaradi izpuščenih mest je imel esej dosti večjo odmevnost, kot bi jo vzbudil, če bi bil objavljen v celoti, saj je bilo v tistem času popolnoma nemogoče, da bi kdorkoli resno sprejel Camusovo razlago teh problemov. Esej je torej z omilitvijo ključnih inest demantiral napade na eksistencializem. Na žalost pa kasnejša kritika eksistencializma ni upoštevala tega dejstva in je vztrajala pri svoji ozkosti. Očitno je, da niti Ziherl ni poznal Camusa toliko, da bi opozoril na odstopanja od značilnosti pisateljevih pogledov, ki so vidna v slovenski redakciji eseja.
Našo tezo, da se je s tem prevodom razkrila za nas nova podoba Camusa, ki je demantirala napade na eksistencializem, nam dokazuje tudi odmev prevoda v slovenski javnosti0".
"H I Jakov Vladimirovič) F rid: Estetika sodobne dekadence, MR, 1957/48, str. 287—292, 353—365.
Prevod je npr. omenjen v članku Jara Dolarja: Jean Paul Sartre kot dramatik, NO. 1952, str. 209—222 in J. J.: Zapiski o gledališkem življenju na Dunaju, GL Kranj, 1953/54, št. 5.
Prva številka Besede je doživela dokaj živahen odziv, saj so vsi osrednji dnevniki objavili poročila o novi reviji. Večini recenzentov70 se je zdelo potrebno opozoriti na prevod Camusa. Omenjen je celo v tako skopi notici kot je Šmidova.
Vsi poročevalci mislijo, da je objava prevoda pozitivna in vidijo v njem »človeško dragocene« misli. Recenzent Slovenskega poročevalca poudar ja, da te misli vznemirjajo tako Vzhod kot Zahod. Grabnar pa meni, da je esej pomemben, ker se avtor bori proti totalitarizmu. V slovenski periodiki torej ne zasledimo očitkov novi reviji, zato nas toliko bolj preseneča Levčev članek v šesti številki Besede71, kjer avtor zagovarja revijo pred očitki, ki naj bi se pojavili zaradi rubrike Razgledi72. Značilno je, da Leveč opravičuje objavo Camusovega eseja s trditvijo, da je pisateljevo prizadevanje za mir in bratstvo med ljudmi občečloveško.
Neskladnost med tem zagovorom in odmevom revije v javnosti nas spet opozarja na administrativne pritiske, ki so bili takrat tako močni, da so lahko vplivali na uredniško politiko revije. Po Levčevem eseju je bila revija prisiljena, da je vsako objavo novega prevoda opremila s posebnim zavarovalnim esejem, kjer se je opredelila do objavljenega prispevka.
Tako se nam ob sprejemu Camusovega eseja pokažejo nekatere značilnosti našega kulturnega dogajanja v začetku petdqsetih let. Za razmišljanje o našem odnosu do Camusa pa jc pomembno, da se je pojavil pri nas kot zagovornik splošno sprejemljivega humanizma. S tem je bil zanikan tisti odnos do eksistencializma, ki je bil takrat v naši javnosti splošno priznan.
* * *
Pri analizi dostopnega gradiva smo prišli do sklepa, da je v letih po vojni vladalo pni nas živahno zanimanje za eksistencializem, čeprav smo vse pojave z Zahoda sprejemali zelo kritično. Vzporedno so se pričeli pojavljati glasovi o Camusu, ki so jih posredovali francoski publicisti, bodisi, da so gostovali pri nas, bodisi da so se pojavljali
'« Jože Smid: Ob prvi številki Besede, LI), 1931, št. 119. Boris Grubnar: Ob prvi številki Besede, LdP, št. 171 IJanez Gradišniki J. G.: Ob prvi številki Besede. Mladina, 1931, št. 23 —: Beseda o Besedi, SPor, 1931, št. 271.
71	Peter Leveč: Beseda in njeni dosedanji Razgledi. Be, 1931/32, str. 266—269.
72	Do tedaj so bil v tej rubriki objuvljeni še naslednji prispevki: Fry: O sodobnem gledališču, Albérès: Surtre ali ovire svobodi, Thomas Mann: Moja doba, Vasja Ocvirk: Pogled na ameriško zgubljeno generacijo, Marta Gliha: Pisateljska pot Williame Faulknerja, Božidar Borko: O prihodnosti poezije.
prevodi njihovih člankov. Poleg njih so nas informirali predvsem slovenski publicisti, ki so se na svojih potovanjih srečali s francosko literaturo. Glasovi o Camusu so prihajali k nam tudi preko nemškega kulturnega prostora, posebno preko Dunaja. Omeniti pa velja tudi tisto posredništvo, ki je na meji kulturnega novinarstva in posreduje informacije iz sekundarnih virov.
Vsem glasovom je skupno, da so pisci parcialno poznali pisatelja. Neznana so jim bila predvsem tista Camusova dela, ki so izšla med vojno, ker pač niso več odmevala v francoski javnosti. V glavnem so poznali le delo, o katerem so poročali. Zato so ta poročila površna in se ne spuščajo v globlje analize Camusa.
Pri izboru del, o katerih so poročali, je jasno, da so se naslanjali na zunanje kriterije, saj so nastajala poročila predvsem ob zasledovanju aktualnih dogodkov francoskega kulturnega življenja. Prav zato se naš odnos do teh del bistveno ne razlikuje od onega, ki ga opazimo v francoski javnosti.
Le poročila o Camusovi dramatiki so zanimivejša, čeprav je ta plast pisateljevega dela manj pomembna.
Pogostost poročil o dramatiki si razlagamo s tezo, da sta se tu srečala orientiranost naših publicistov, ki so potovuli v Francijo, in pisateljev razvoj, saj se je prav v teh letih uveljavljal predvsem kot dramatik.
Ta poročila so zanimiva, ker je v njih opazno prepletanje naših estetskih kriterijev z odnosom, ki ga je zavzela do Camusovih del francoska kritika. V glavnem so ti poročevalci prevzeli splošno oceno francoske kritike, utemeljitev zanjo pa so iskali v estetiki, ki je bila priznana pri nas. Zanimivo pa je, da so se jim zdele Camusove ideje tako vznemirljive, da so jim posvečali relativno precej pozornosti in jih niso neposredno kritizirali, čeprav so odklanjali težnost njegovih del.
Zaradi svoje skromnosti in površnosti vsa ta poročila niso ustvarila skupnega in natančno opredeljivega odnosa do pisatelja. Parcialno poznavanje Camusa je omogočilo popolnoma nasprotna stališču. Nekateri so menili, da je to napreden pisatelj, drugim je veljal za zgleden primer meščanske zmede, ki nam nima ničesar povedati. Vendar pa je obema stališčema skupno, da je Camus zelo zgodaj obveljal za tako pomembnega pisatelja, da so se morali do njega opredeljevati.
Druga značilnost našega odnosa do Camusa izvira iz dejstva, da se je le-ta oblikoval vzporedno z oblikovanjem odnosa do eksistencializmu. Camus je že od prvih glasov veljal za enega najvidnejših eksisten-
cialistov. Tako sta se zanimanje in s tem tudi odnos do njega oblikovala skupno z odmevom eksistencializma. To je torej druga komponenta, ki je, poleg odmeva Camusovih del v francoski javnosti, odločilno vplivala na usodo Camusa pri nas. Naša kritika eksistencializma je tako obračunala tudi s Camusom, pri tem pa sploh niso bila pomembna njegova dela, pač pa predvsem dejstvo, da je bil eksistencialist.
Kritika eksistencializma ni bila prepričljiva, saj se je tok poročil o Camusu nemoteno nadaljeval. Vse prepogosto je namreč zahajala v nihilistični tip kritike in je obravnavala eksistencializem le kot svojega ideološkega nasprotnika, spregledala pa je tiste probleme, ki so omogočali njegovo popularnost. Odločilnega pomena pa je bila njena nemoč pri kritiki leposlovja eksistencialistov, Če se Camus v teh letih še ni pojavil neposredno s svojimi deli, so temu vzrok administrativni pritiski, ne pa uspešnost njenega spopada z eksistencializmom. Vzrok njenega neuspeha pa vidimo tudi v tem, da ni prisluhnila položaju posameznih eksistencialistov v naši javnosti. Ne Ziherl ne Fatur nista npopoštevala, da smo dobili s prevodom Camusovega eseja v Besedi tako predstavo o pisatelju, ki je bila sprejemljiva tudi za nas.
Ta prevod je pomeben tudi zato, ker se nam tu drugič jasneje razkrije položaj Camusa pri nas. Pri poročilih o Camusovi dramatiki smo videli, da so nas pisateljeva miselna iskanja vznemirjala, nismo pa se še mogli jasno opredeliti do njih. 1951 je ta opredelitev že jasna, saj nam skupne značilnosti izpuščenih mest pričajo, katere pisatel jeve ideje niso bile sprejemljive za nas.
(Se bo nadaljevalo)
OCENE, ZAPISKI, POROČILA, GRADIVO
KRANJSKI »ZAPISNIK« 1899—1900
Pred leti mi je danes že pokojni profesor Adolf Ivančič dal dosti obsežno rokopisno knjigo, češ da me bo mogoče zanimala. Sam si jo je bil svoj čas, ko je bil še v Kranju, sposodil, pa se je pri njem toliko časa zadržala, da društva ali posojnika, od kogar jo je dobil, ni bilo več. Izročil mi je tudi Pregljevo priložnostno pesem iz 1925, ko je bil pisatelj na ljubljanski klasični gimnaziji. Kasneje sem zvedel, da je v visokošolskih letih na Dunaju drugoval s svojim primorskim rojakom Danilom Lokarjem, ki je študiral medicino in našel pri njem v pogovorih o literaturi poživila, da je lahko zdržal. Kot prijatelja in literarnega zgodovinarja, ki je pisal v Zoro (o primernosti ljudskega in ljudstvu namenjenega slovstva) in v Dom in svet (1914- o Leonidu Andrejevu), se ga je spominjal tudi Stanko Majcen. Tako ni čudno, če se je Ivančič zanimal za rokopisne literarne poskuse s preloma stoletja. Sam sem v njih takoj začutil zvezo s prizadevanji ljubljanskih zadružanov. Nekatere presaditve s tujega so bile videti precej zgodnje, tako da bi bilo vredno o tem vsaj na kratko poročati. Vendar je bilo okoli vsega toliko nejasnosti, da bi bilo treba še za poročilo nepreglednih raziskovanj. Čeprav mora zapisek tudi zdaj pustiti vrsto nerazjasnjenih vprašanj, bo mogoče komu pomagal, da se loti zadeve v širšem prepletu nekdanjega dijaškega literarnega preskušanja in pride ob novih podatkih in pričevanjih do bolj določnih dognanj.
Rokopis je vezan v trde lepenkaste platnice, sivo rjavo in še rdeče mar-morirane. Format je velik, 22 X 28 cm, kakršne so pač bile pole kariranega papirja. Spredaj sta dva neoštevilčena lista. Prvi je naslovni: »ZAPISNIK« (nižje črta, še nižje z manjšimi črkami) »KRANJ, 1899/00«. Na drugem listu je kazalo, s katerim sta popisani obe strani. V njem so izpuščene strani 29—37, na koncu pa zaradi pomanjkanja prostora 364—372, kar je bolj škoda, ker je tam tudi nepodpisano premišljevanje, ki bi bilo sicer spredaj pripisano komu od šifriranih sodelavcev. Polem se začne pravi zbornik, kakor bi utegnili imenovati to glasilo, s 372 oštevilčenimi stranmi. Nastajal jc iz svežnjev, največkrat po 8 listov, popisanih zdržema, edino na 249. strani je samo naslov in pisec (»Poliiidka mäje. / Vilein Mrštik.«) prevedene povesti. Pisalo je več rok. Začeto je z okroglo, precej lepopisno pisavo, vendar se v istem prispevku nadaljuje z drugačno, povečini pa se s sodelavcem menja tudi pisava. Kaže, da je vsak zapisal, kar je takrat imel, potem pa dal naprej, pri tem pa lahko nakazal, da bo še nadaljeval. Včasih so pripisani datumi nastanka. Nekateri pisci so zelo gledali na obliko zapisa, skoraj vsi so se držali obeh robov (samo na str. 89—93 je šel desno preveč čez, zato pa je obrezano). Nekajkrat je (zlasti v tem, kar je zapisal Solovej) zaradi oblike beseda z desnim robom pretrgana, kjer je pač prišlo, tudi če je postavil eno samo njeno črko na začetek druge vrste. Nekateri pripovedni prispevki so
tudi ilustrirani, posebno s sklepnimi vinjetami, vse navadno preprosto, v slogu takratnih družinskih in mladinskih listov.
Iz kasnejšega časa je na naslovni strani desno zgoraj pečatni podpis: DrGvSajovic. To je bil nekdanji sodelavec Zapisnika, ko je bil v kranjski šesti šoli, tam podpisan kot Gv.Anin. Gotovo je on bil tisti, pri katerem je rokopis ostal, ko se je družba razšla, po njegovi smrti pa pri domačih. Zakaj po pričevanju dr. J. Vilfana je bila knjiga v dvajsetih letih v Kranju. Sam jo je dobil pri Gvidonovem bratu oziroma je pripadala nekakšnemu dijaškemu krožku. Medtem je morala romati tudi drugam, kakor kaže na str. 230 zapis desno zgoraj: »V Ljubljani dne, 13. V. 26«. Ivančič je bil znanec Vilfanovih, v Kranju pa je bil v letih 1930—1935. Med kasnejšimi pripisi s tintnim svinčnikom je debeljenje naslova, nekakšna stenografija nad srednjo črto in pod njo, na str. 37 priimek WILFAN, na 189 zgoraj podpis Wilfan Drago in gotovo so njegove tudi kratice na sprednjem knjigoveškem veznem listu: W. WD (obe črki prepleteni). Desno zgoruj pa je bil zapis zbrisan, vendar se je dalo nazadnje le prebrati: »Last Dij. sokolskega oddelka / v Kranju.« Iz tegu časa bi utegnilo biti igranje z odštevanjem na 250. strani, predvsem pa šolarski pripombi s črnilom na str. 43 in 44: »Niichtf!) genügend«, »gefühllos«. Pri prvi je še ena s svinčnikom: »Res slama!« Menda je ista roka zaznamovala v kazalu z zvezdicami, kaj naj bi bilo izvirno, vendar ne brez pomote.
Nujbrž je profesor Ivančič pripisal v kazalu k psevdonimu Adrijanin »J. Ribarič«, kakor je pač našel pri pravem podpisu na 80. strani. To je bil šestošolec Josip Ribarič, ki je prišel v Kranj s tržaške gimnazije, doma i/, istrskih Vodic — toliko da je kraj na hrvaški strani — sicer pa navadno pri bratu v bližnjem notranjskem Zagorju in tuko Kettejev znanec in kasnejši njegov biograf v Mladiki 1936. Ista roka je pripisala v kazalu, da je psevdo-nimni Kapueiturus, ki je pisul o Dunteju, »Trsegluv«, kakor se je glasil podpis na str. 327 in 333, medtem ko se je drugje zaznamoval s kraticama F. T. ali TF. To je France Terseglav, ki je prišel v Kranj v šolskem letu 1896/97, bil zdaj sedmošolec in predaval o Danteju in Božanski komediji pri slovenščini, naslednjega razredu pa ne on ne Ribarič nista končala tu (Tersegluv je muturirul v Ljubljani, Ribarič je bil kasneje v službi na učiteljišču v Kustvu). Četrto ime, ki se da zlahka razrešiti, je Narjan Prctko. To je dotedanji kranjski, med letom že ljubljanski dijak Junko Pretnur, tu zastopan z eno samo pesmijo, ker je puč bil stran, predvsem pa imel odprto pot v Dom in svet.
Menda se da po rokopisu dognati še peti sodelavec. Medlem ko so v kazalu zapisani samo psevdonimi, k rutice uli šifre, je pri sestavkih poleg prej omenjenih enkrat — to je pri prevodu iz italijanščine na str. 314 — podpisan »Ciril Jekovc«, kur je s svinčnikom zamazano. V kazalu je imenovan Solovej. Po šolskem izvestju bi bil to sedmošolec Ciril Jekovec iz Ljubnegu. To leto je pri slovenski uri govoril o ljudskem življenju v pesmih o Kraljeviču Murku. Se bolj bi potrjevula tak sklep okoliščina, da se Solovej v izvirnih proznih prispevkih suče v bližini Ljubnegu (Jainnik pod Jelovico, Brezje), du kaže zanimanje za hrvaško literaturo tudi njegova ocena Tomideve Melite, očitno liberalno mišljenje pa nadaljnje sodelovanje v Zvončku 1900—1903 in v Učiteljskem tovurišu 1903. Tudi njega drugo leto ni bilo več v Kranju. Mo-
ral je biti še pod šolsko disciplino kakor Ribarič, zato pa nastopata oba v almanahu Na novih potih 1902 psevdonimno, Ribarič kot Adrijanin, Solovej pa z enim prispevkom prav iz Zapisnika (Aut — Aut, zdaj Ali — Ali, 134—138), vendar z drugim imenom (Nirvan).
Obilo je pisal Emanuel. Povečini so to prevodi, iz francoščine, še več iz češčine. Po pisavi bi utegnila biti njegova meditacija Ženska. Morda je za psevdonim skrit Josip Hacin (1896/97 je bil v Ljubljani). Ze ta čas je nastopal v Gabrščkovi Slovanski knjižnici s prevodi iz Sv. Čecha (podpisan kot Zorma-nov), Tolstoja (s kraticama J. H.), kmalu še iz francoskih pisateljev, medtem pa s pesmijo, prozo in navdušenim esejem o D'Annunziu v almanahu Na novih potih, takrat že s celim imenom. Zdaj (1899/1900) je bil sedmošolec in je pri nemščini predaval o pesimizmu, pri slovenščini pa o Palackem, kar bi se ujemalo z Emanuelovim ne prav svojim pisanjem, kakor se v naslednjem letu beseda o Ciceronovein eklekticizmu ali o tem, kaj občuduje pri Shake-spearju.
Prav tako je mogoče samo ugibati, da bi bil E. Rus sedmošolec Mihael (Mihajlo) Rostohar. V Ljubljani je bil 1896 član Zadruge (F. Koblar, SR 1949, 102). V Kranj je prišel v šolskem letu 1896/97, kakor Terseglav, in hkrati z njim okrepil literarno delavnost, tako da so dijaki začeli izdajati list Brstje, ki mu je bil urednik in zato prišel s sodelavci prav kmalu v karcer (J. Zontar, Zgodovina mesta Kranja, 1939, 344). Najbrž po njem je bil krožek zvezan z gimnazijcem Milanom Marjanovičem, ki je v letih 1897—1899 izdajal v Zagrebu hrvaško-slovensko Novo nado. Ta je prinašala precej informacij o moderni literaturi. Kot pravi Zontar, je Marjanovič prišel med kranjske mlade literate in jim govoril o južnem slovenstvu. V Novi nadi je Rostohar tudi sodeloval. Gotovo bo 1899 njegova sicer neopazna pesem s podpisom Aleksij Mihajlovič Rostov. Morda je v zvezi s tem ruskim imenom, ki spominja na Tolstojevega junaka, v Zapisniku psevdonim E. Rus. Pesmi, rajši slabe, primerjane s tisto v Novi nadi, ne bi ugovarjale taki misli.
Nobene opore ni videti za ugibanje, kdo bi se pri pesmih skril za šifre ay, X, Y, XY (najbrž vsi trije isti sodelavec), pri prevodih za A., pri daljšem podlistkarskem sestavku Nekaj črtic o Kozakih (ki je izšel brez podpisa še v Gorenjcu 1900. št. 25, 28, 30, 34, 39, 40) za A. S. (v rokopisu na str. 282 je nejasna pentlja kratic; morda je to osmošolec Evgen Sajovic ali petošolca Anton Sepaher, Aleš Sušnik), pri pesmih in črtici za psevdonimom Vid Kamenov ali pri lirični prozi za prav tako privzetim imenom Oskar Zahar. Po Zontarju so se v skrivnem krožku shajali zraven llostoharja, Terseglava, Hacina, Ribariča, Gvidonu Sajovca še njegov brat Evgen Sajovic, Pavel Šavnik, Ivan Ušlakar (ta čas sedmošolci), svoje glasilo pa je imel tudi Ivan Langerholz.
Literarna dejavnost je bila tu že prej, poživljali pa so jo nekateri, ki so prihajali od drugod, med njimi taki, ki so poznali delo v ljubljanski Zadrugi, kakor Rostohar, ali v novomeški, kakor Franc — Radivoj Peterlin, ki pa v Kranju ni obstal, in Ribarič, ki je po Ketteju gotovo vedel za obe, pa še za složno delo s Hrvati na tržaški gimnaziji in v semenišču. Po Ribariču so morale priti med kranjske gimnazijce tudi nekatere Kettejeve pesmi, še preden so bile izdane. Tak je moto k pesmi Gvidona Sajovca na str. 35, to je tretja kitica (Jaz sem umrl, oj dekle, pomisli) iz osmega dela Na molu San Carlo,
zlasti pa prav na zadnji (372.) strani sonet A tebi, poet, bodi geslo	/ Resnica, za katerega je tam rečeno, da še ni natisnjen, zraven pa je	datum 23'IV. 1900. Prav tiste dni so izšle Kettejeve Pesmi, pa brez njega	(prim. Kette, Zbrano delo I 158 in 276). Dva verza se tu nekoliko ločita:
3 A vendar k nji pravo je veslo
9 Le poj, če od zgoraj ti clano
Vredno je omeniti, da je v naslednjem letu Gvidon Sajovic govoril pri slovenski uri o Kettejevih pesmih.
Kolikor je tu izvirnih pesmi, ne razodevajo posebne moči. Na splošno so šibke, sentimentalne, kdaj še banalne. Cuti se odmev iz Zupančiča, še več iz Ketteja, zlasti v igri s podobo okolice in s čustvenim doživljanjem, pri Adri-janinu (Riburiču) pa še iz Jenka — tako v Vzdihih, ki mu jih je skoraj nespremenjene prinesel še Ljubljanski zvon 1900, 88. Ribarič je tudi prevedel (brez rime) Mistične sonete, ki jih je pod imenom Xeres de la Maraja dal Milan Begovič v Hrvatski salon 1898 (ta salonski list, ki je bil posebno z reprodukcijami eden od zgledov kasnejšemu Govekarjevemu Slovanu, spominja še Terseglav). Nekoliko nevsakdanji so bili dolgi verzi (trohejski šestnajsterci) v Emanuelovem premišljevanju Uživaj---
Tudi proza ne premore dosti. Ze obseg prevodov kaže, da niso imeli kuj več svoje snovi. Zato je že prav na začetku Emanuelov prevod Maeterlinckove kratke lutkovne igre Smrt Tantagila. To delo (La Mort de Tantagiles) je iz 1894, kasneje manj imenovano, zanimivo po skrivnostno grozljivi napetosti pred pravljično pošastnimi silami, ki se jim ne da izmakniti. V rokopisnih poskusih ni sledu o podobnem ozračju. Zraven pa je Emanuel segel po manj nenavadni obdelavi, ko je prevedel Vrchlickega Rožo — gladko, pa ne preveč izvirno predstavitev Dantejevega srečanja z Beatrice in njegove pesnitve. Iz svojega je prispeval črtico (Čudne eksistence), ki vsaj nekaj nakazuje nepričakovane duševne odmeve, in ne prav jasno premišljevanje (z vprašanjem namesto naslova), kako se je rešil »dekudentne manirec, sentimentalno spoznaval, da ni ne pesnik ne kritik ne filozof, in obstal pred vprašanjem, kuj je človek v svetu. Po nagibu k premišljevanju bi sodil sem nepodpisani sestavek Ženska (361—367). Ni posebno izdelan, je pa zadosti zanimiv, ko razglablja o različnih stališčih in razmerjih do bitja, ki velju za nepomembno, nič vredno, ki je pod moškim in se bliža še živali, pa je zraven v svoji lepi odeji vabljivo in ga spreminjamo celo v božjo stvar. Pisec se sprašuje, ali je omama, v katero nas vleče ženska zapeljivost in nuša strast, samo pust, da se prepuščamo medsebojnemu užitku in ugonabljanju. — Emanuelov je tudi idejni povzetek Zolajevega romana Fécondité. V njem vidi opomin Francozom, du uživanje slabi narode, zgled pa v delavnem paru, ki rodi množico, ta pa poplavlja deželo in osvuju kolonije za Francijo. V oceni pesmi Gv. Anina se spotika ob preveč iskano in nenaravno izražanje.
K prevodu se je zatekel tudi Gvidon Sajovic, ko je prinesel Sienkiewiczevo indijsko legendo Bodi blagoslovljenu (92—93) o lotosu, ki gu je Krišna spremenil v dekle in ji našel mesto v pesnikovem srcu. Drugi njegov prevod so sentimentalni pogovori z mrtvimi ljubicami (Disonance) Srdjuna Tuciča. Omledna pa je feljtonska Pripovedka o krokodilu, ki je tudi označena kot
njegov prevod. E. Rus je poslovenil (celo dvakrat) ne vsakdanje vrstice o podeželski čisti tihoti (Ta tihota!), ki jih je napisal Kârel Babânek. Iz češčine so še sentenčne prilike iz cikla Makrokozmos, ki jih je napisal Aug. Eug. Mužik, prevedel pa s kratico A. označeni sodelavec. Isti je precej skrbno ponašil peto poglavje iz Vilema Mrštika sloveče Majske pravljice (iz 1892, predelane 1897). Delo je v svojem načinu šlo proti modernizmu, torej po prejšnjih poteh in pripovedovalo o odmaknjenem življenju, ki ga pa pretresajo neidilične usode. Črtice psevdonimnega Vida Kamenova in Oskarja Zaharja niso bile obljuba.
Pozornosti je vreden daljši odlomek Marija Pomagaj, ki ga je iz D'Annun-zijevega romana II Trionfo délia Morte prevedel Solovej. Roman je iz 1894, na nemško je bil prestavljen prav to leto (1899). To je opis božje poti v Abrucih. zgovoren in tudi malo nabuhel v upodabljanju stare prvinske pobož-nosti v preprostem ljudstvu, izživljanja nagonov, odurne pohabljenosti med berači in njih nasilnosti. Ne povsod, vendar marsikje je bil to uspešen preskus zahtevnega slovenjenja. Drugi njegov prevod je realistična zgodba Rafaele, ki jo je v italijanščini napisala Dalmatinka Beatrice Speraz, podpisana kot Bruno Sperani. Kar je Solovej svojega napisal, je opazno in priča, da je znal nazorno predstaviti okolico in ljudi, posebnega čuta in mere pa ni imel in je brez večje izbire povzemal po življenju. V Odhodnem večeru, ki da ga je napisal v Ljubljani že 1897, pravi, da mu najhujši naturalist ne bo mogel očitati pomanjkljivosti, ne seže pa dosti čez feljtonsko obdelavo zabavne anekdotnosti. Podobne so slike iz življenja (iz 1898), zajete prav tako iz gorenjske vasi, irhast realizem o pijanih fantih, smešnem starem ženinu ali o skopuškem čudaškem kaplanu. Drugačen, pa ne trden poskus je v Odlomku premišljevanje, kako bi narisal svojo živčno raztrganost, spoznava pa omejenost in različnost našega dojemanja. V oblast kulturnopolitične ideologije sega že spredaj omenjeni Aut — Aut, privzdignjen v nekoliko zastrto leposlovno prispodobje o zahodu, s katerim smo bili cepljeni, pa smo morali služiti njegovi imenitnosti, in oživljeni sili preprostega, pa klenega, naravnega in odkritega balkanskega vzhoda. Bolj razločno je svoje poglede razodel v oceni Tomičeve Melite, ki ji očita, da se uvršča med preštevilna dela, ki ne kažejo pravega hrvaškega človeka iz ljudstva, ampak samo po duhu odtujeno plemstvo. Izjema da je Djalski. Treba bi bilo pisati tako kot Zola. Oziri, kakršne imata Lampe in Kržič glede primernosti za otroke, ne bi smeli veljati.
Med proznimi prevodi je tudi Ilumsunova okvirna zgodba Janko Treu, na pogled nezahtevno, pa zdravo pripovedovanje o božičevanju lačnih dijakov pri bogatem tovarišu, kar bi lahko budilo podobne poskuse. Terseglav. ki jo je preložil, se v leposlovje ni spuščal, ampak se loteval obravnav grške filozofije in Dantejevega dela.
Ce prištejemo to kolikor toliko samostojno obdelavo prej omenjenim Ema-nuelovim in Solovejevim poskusom, je spet v manjšini spričo prevedene eseji-stike. Vendar je tu za marsikaj škoda, da ni izšlo, ker bi bolj pomagalo raz-gledati se po modernih prizadevanjih, pa tudi ravnati se pri podobni izvirni obravnavi. Sam Terseglav je dul dva prevedena eseja iz Hermanna Bahra. Prvi je o »novem Maeterlinckuc v »Les Trésor des Humbles«, o navdušenju za
25 — Slavistična revija
njegovo skrivnostnost, pri kateri so besede poslanci »narave, ki za njimi deluje.« Kar pravi tam o sladki grozi, s kakršno še nihče prej ni slikal duš, ki jim je mraz na tem surovem svetu, ali o stopnjah strahu in ljubezni, ki spremljajo bližajočo se smrt, bi pomagalo vpeljevati tudi v svet domače nove romantike in simbolizma. Drugi Bahrov članek velja Villiersu de l'lsle-Adain. enemu izmed začetnikov modernega duha v poeziji. Precej različna je vsebina, po kateri je segel v svojem prevajanju Emanuel. To je članek o Janu Husu, ki ga je napisal Jar. Zyka-Borodinsky, Karâskov esej o Goetheju, predstavniku germanskega posploševanja in spajanja v celoto, iz Lumira vzeti esej Arneja Novaka o razvoju individualizma do danes in o Ellen Key, ki da ga je razumevala kot ravnanje po glasu notranjosti, za kar je potrebno kulti-viranje duše. Drugi članek je priredba po Novaku o Ibsenovi drami »Ko se mrtvi prebudimo«, v kateri je obravnavana »breznadejnost človeške sreče in nezmožnost današnje generacije«, kar da je pokazala tisto leto tudi predstava Strahov v deželnem gledališču v Ljubljani.
Največ je utegnil Zapisnik pomeniti prav s prevodi, zlasti iz Maetcrlincka. D'Annunzia, Hamsuna, Bahra, Karâska in Novaka, ki so povrsti med prvimi pri nas. V tisku bi bili še drugače odmevali. In najbrž bi mikala po nadaljnjem iskanju tudi mimogrede v esejih navržena, do tedaj malo znana ali še ne omenjena imena kakor Poe, Baudelaire, Régnier, Huysmuns, Anatole France, Taine, Stirner, Kierkegaard, Carlyle, Emerson. Okrepila bi informacije, ki jih je prinesel Ljubljanski zvon 1897 s Foersterjevim člankom o dekadenci, 1899 z Marjanovicevim o hrvaški moderni ali Nova nada, ki je še najbolj poročala o takih novostih. Tukaj trdne privrženosti novemu ni bilo, predvsem pa ni bilo pravega ustvarjalnega daru. Kot odmev novih iskanj in prizadevanj pa je kranjski zbornik vsekakor zanimiv.
Po spominu dr. Jože Vilfana je moral biti vsaj še en letnik Zapisnika s člankom o Darwinovi razvojni teoriji. Mogoče bo prišel tudi tu na dan.
Lino Legiša SAZU, Ljubljana
ČEŠKOSLOVAŠKA DELA O JEZIKU, ZGODOVINI IN KULTURI SLOVANSKIH NARODOV OD LETA 1760*
Ocenjevana knjiga je izšla v seriji izdaj Slovanske knjižnice v Pragi in je delo čeških in slovaških slavistov pod vodstvom dr. Milana Kudčlke in dr. Zdenčku Šimečka. Bila sta urednika celotne publikacije, pripada pa jima levji delež tudi pri opisu življenja in dela čeških slavistov. Delo za knjigo je organiziral Češkoslovaško-sovjetski institut Čsl. akademije, podružnica Brno.
* Ceskoslovenské prûce o jazyee, dčjinach a kulture slovanskych nârodù od г. 1760. Biograficko-bibliograficky slovnik. Sestavila dr. Milan Kudčlka in dr. Zdenčk Simeček s kolektivom. Izdala Slovanska knjižnica v Pragi in Češkoslovaško-sovjetski institut Češkoslovaške akademije znanosti. Praga, 1972. Str. 560 (+ III).
Pobuda za ta biografski in bibliografski leksikon je izšla iz najširših krogov slavistov. Izreden razmah slavistike po drugi vojni po vsem svetu in problemi, ki so se odpirali o nalogah in metodah slavistike v novih časih in novih prostorih, so zahtevali, da se ustvari pregled opravljenega dela po posameznih slovanskih deželah, pa sploh v Evropi in po vsem svetu. Neenotnost pogledov na obseg pojma slavistika, predvsem po drugi vojni — najbolj novo pojmovanje slavistične znanosti v Sovjetski zvezi — je zahtevalo ob pregledu opravljenega dela ugotoviti nadaljnje naloge in metode in zatem čim bolj koordinirati delo v svetovnem krogu. Idejo o nujno potrebnem zgodovinskem pregledu slavistike od njenih začetkov do danes je dal slavistični kongres v Moskvi 1958. Tedaj je mednarodna slavistična komisija poverila izpolnitev tega načrta posameznim narodnim komisijam. Iz takega kolektivno opravljenega dela s posameznih nacionalnih področij naj bi nato izšla skupen slavistični leksikon in zgodovina slavistike. Od nacionalnih slavističnih komisij je do kongresa v Sofiji 1963 edino češkoslovaška komisija predložila mednarodnemu kongresu (ciklostilno) razmnožen elaborat, v katerem so bila za vzorec in vzgled obravnavana nekatera imena slavistov češkega in slovaškega področja. Medtem ko druge nacionalne komisije naročenega in domenjenega dela niso opravile, naslednji slavistični kongresi pa tudi niso odpirali vprašanja, kako poteka delo v drugih nacionalnih komisijah za zgodovino slavistike, sta češka in slovaška komisija svoje delo nadaljevali in tako je izšla v naslovu te ocene navedena knjiga.
V uvodni besedi urednika dr. Kudèlka in dr. Šimeček govorita o tem, kaj v danem primeru konkretno zajemata v pojmu slavistika in kakšen časovni razpon knjiga obsega. Novo, zelo široko vsebino so dali besedi sovjetski znanstveniki po drugi vojni. Slavistika tu ne obsega slovanske filologije v nekdanjem pojmovanju Vatroslava Jagiča; saj se je vsebina pojma slavistika skladno s časi menjavala in zavzemala vedno širše znanstvene panoge. Tako so v leksikonu zapisana slavistična dela iz vseh družbenih znanosti, ki tradicionalno predstavljajo slavistiko. a tudi povsem nova in širša, tudi obrobna ali postranska (npr. socialna in politična zgodovina, narodopisje, demografija, zemljepis, muzejstvo, arhivistika... slovanskih narodov, pa tudi vzhodne Evrope, Balkanu in Bizanca z znanostmi, ki jih zaobjemamo pod pojma balkanistika in bizantinologija, dalje upodabljajoča umetnost, arhitektura, publicistika, znanstvena revijalistika itn.). Kakor vsebinsko so v velikem časovnem razponu dvestotih let utemeljeni oziri na časovno se spreminjajoče metode, ne samo z ozirom na nekdanje tipajoče gojitelje slavistike, ki so mogli biti zelo amaterski začetniki, ampak tudi iz ozirov na znanstvene pionirje slavističnih disciplin, ki so polu šele odkrivale. Razvojno se širijo področja, ki jih obravnavajo slavistični znanstveniki, istočasno pa se kristalizirajo in izpopolnjujejo metode njihovega dela. Če se spočetka vežejo slavistične raziskave na posamezne osebe in na delne probleme, se od takega skorajda zgolj materialnega raziskovanja vzpenja slavistična znanost na višjo stopnjo, ko že vidi probleme v medsebojnih odnosih in uveljavlja slovanski primerjalni pogled. Nuša knjiga se nekako ponovno opravičuje, da priteza v svoj bibliografski sklop »publicistična«, »aplikativna«, »populurizacijska« in podobna slavistična dela vendar brez potrebe, ker so taka dela v svojem času veljala za
slavistična in so pripravljala naslednje, višje stopnje slavističnih raziskav. Potrdilo dejstva, kako je utemeljena relativnost ali dialektičnost v presojanju, nam dajejo primeri v slovaški slavistiki, ki je, brez svoje krivde, razvojno zaostajala v primeru s češko, ker pač ni imela najosnovnejših pogojev za delo. Avtorja sta bila včasih stroga v razmejevanju znanstvenega in manj znanstvenega in bolj aplikativnega in publicističnega dela, včasih npr. prizadevna v navajanju šolskih učbenikov, posebno za ruščino, v današnji srednji šoli ipd. Absolutna doslednost je v podobnih primerih ne ocenjevanja, ampak že samega navajanja nemogoča, saj so zmerom mogoči v istih primerih razlogi za in proti.
Tak velikanski sklop osebnosti, časov, vprašanj, problemskih ravni, področij, prepletenosti, metod, analiz, sintez itd., kakor jih vsebuje češka slavistična znanost, naravno in nujno dopušča različne prijeme in poglede. Avtorja sta se kot biografa in bibliografa kajpada izogibala sodbam o ljudeh in njihovih posameznih delih in o delu kot celoti, vendar sta tu in tam le zapisala kakšno oznako, ki je dejansko sodba. Že v prvem odstavku svojega uvoda sta jasno izrazila dvojni namen obravnavune knjige: informacijo in >v določenem smislu« sodbo. Njune besede pravijo o leksikonu: »Sleduje současnč dva eile: chce byt priručkou, kterâ podu stručnč, ale dostatečne zâkladni informace o dosavadiu prâci ceskych a slovenskych budatelû о dčjinach a kulture slovunskych nûrodû, a zâroven chce byt v jistém smyslu prîpravou к déjinâm slavistiky v Ceskoslovensku a vytvorit k nim biblio-grafické vychodisko« (5).
Leksikon je časovno razpet med leto 1760 in vključno 1966. Prva štcvilku pomeni v čeških deželah čas začetkov znanstvenega dela v novodobnem smislu besede, druga letnica pa predstavlja mejo, ki so si jo (otganizatorično in uredniško) določili za sklep svojih zapiskov. Po tem letu so ponekod tehnične možnosti in stik z avtorji dovolili še nekaj dostavkov do 1968. ko je bilo delo zaključeno.
Leksikon vsebuje 594 gesel. Vsako geslo, to je vsak samostojno opisan slavist, vsebuje naslednje odstavke: najprej je podana biografija obravnavane osebe, kajpada s posebnim poudarkom na dejstvih, ki označujejo njegovo slavistično dejavnost, zatem sledi zelo kratka označitev avtorjevega slavističnega dela, dalje po možnosti njegov razvoj in smer in končno metodološka orientacija in delež avtorjevega slavističnega dela v češkem oziroma slovaškem okviru. Težišče članka jc tretji del: izbirna bibliografija avtorjevih objavljenih temeljnih del v knjigah in časopisih, le izjemoma reedicije in recenzije, pač pa tudi manjša publiciruna dela, če pomembno dopolnjujejo avtorjev znanstveni portret. Četrti del gesla vsebuje spisek osnovne literature o avtorju: jubilejne člunke, nekrologc, monografije ipd.
Iz povedanega je razvidno, da v knjigi nimamo popolne bibliografije obrav-nuvunih avtorjev in du niso v leksikon vneseni vsi, ki so se na Češkem in Slovaškem ukvarjali s slavistiko. Zlasti v precejšnji meri manjkajo esejisti, prevajalci, publicisti in žurnulisti. V leksikon tudi niso vneseni nemški in ina-džarski slavisti z ozemlja sedunje CSSR, pač pa češki in slovaški slavisti, ki so delovali zunaj svojega nacionalnegu prostora.
Ob pomanjkanju prizadete literature v Ljubljani se pač naše kritično poročilo ne more ukvarjati s pretresom v knjigi opisanega deleža češke slavistike, ampak zapisuje nekaj občih ugotovitev, govori o slovenističnem delu kot sestavnem področju češke in slovaške slavistike in se z nekaj opombami dotika deleža slovaške slavistike, ker je piscu tega poročila poklicno in strokovno ta delež bližji kot češki. Kljub iveganosti takega ravnanja bo slovenski glas o knjigi nedvomno dobrodošel češki, slovaški in slovenski slavi-stiki.
Slovenika imajo v knjigi svoj delež, vendar se zdi, da bi moglo biti gradiva za navedbo precej več. To gradivo bi bilo mogoče zaznamovati v posameznih člankih o doslej v knjigi neupoštevanih osebnostih, deloma pa ob doslej obravnavanih čeških in slovaških slavistih s slovenističnim zanimanjem. To drugo potrebo mogoče prepuščajo čsl. bibliografi podobni slovenski slavistični biografiji in bibliografiji, kamor nedvomno tudi spada, vendar bi ta in oni navedek le predstavljal upoštevanja vredno dopolnitev zlasti bibliografije pri posameznih osebnostih. Po tem, kar je zaznamovano v obravnavani knjigi, bi upravičeno pritrdili dr. O. Berkopcu, ki je v svoji bibliografiji Prešeren v češki literaturi, 1964, zapisal: Res so s svojimi obravnavami literarnih stikov in odnosov Čehov in Slovencev — Slovaki so področje zase — mnogo opravili Murko, Kunšič, Kidrič, Prijatelj, Kreft, Kermauner, Moravec na slovenski in zlasti Wollman, Berkopec, Burian, Paul, Vybîral na češki strani. Kljub temu »lahko trdimo, da preostaja na tem področju še veliko dela. Sliki s Čehi niso bili še do danes proučeni v taki meri, kot bi to zaslužili« (3). Ni še obsežnejše monografije, ki bi opisala in pretehtala mnogovrstno, zlasti slovstveno delo in sodelovanje in njeno zgodovino. Tudi kar je bilo opravljeno po 1945, priča o upadanju in upadu slovenističnegu dela na češkem in slovenskem področju. Na ljubljanski univerzi je zaznamovati neki uspeh v tem, du se je poleg češkega ustanovil reden slovaški lektorat, medtem ko je na praški univerzi vidna neorganiziranost prizadevanj za preučevanje slovenskega jezika in literature. V Ljubljani so sicer tudi odpadla predavanja, ki jih je imel od časa do časa dr. Ivan Prijatelj o češki, ne o slovaški literaturi, dovolj zadovoljivo sta področje slovanskega jezikoslovja, vključno s češkim, obravnavala prof. Nahtigal in prof. Bezlaj, manj redno tudi nekaj drugih. (Prim, o tem članek J. Toporišiča o jezikoslovju in B. Paternuja o slovstvu v zborniku Petdeset let slovenske univerze o Ljubljani, 1969.) Berkopčevi podobno sodbo je zupisal Jan Petr, sicer sorabist, pisatelj kratkih skript o slovenščini pod naslovom Zaklad y slovinstiny, 1971. Tu je v poglavju o mestu slovenščine na praški univerzi v študiju slavistike zapisal, da je v desetletjih med obema vojnama zadovoljeval lektorat slovenskega jezika, kjer sta delala Josip Skrbinšek in Oton Berkopec, medtem ko je slovensko literaturo upošteval Matija Murko. V letih 1945—1952 je sicer imel Berkopec lektorat, ki je zadovoljeval v polni meri glede jeziku, manj pa je mogel in smel glede literature. Sicer pu je od 1948 dalje polagoma vse prenehalo. Slovensko slovstvo je deloma vključevul v svoja predavanja o slovanskih literaturah dr. J. Dolansky. Šele z letom 1965/66 se je spet zasilno obnovil slovenski lektorat. Sporadično je bila slovenščina upoštevana v Olomoucu (B. Vybîral, A. Isačen-
ko). V Brnu Viktor Kudčlka od 1965 predava zgodovino slovenskega slovstva *
in vodi lektorat slovenskega jezika. (O Kudëlkovem delu nas obvešča obravnavana knjiga.) V Bratislavi je opravljal kot eksternist dolžnosti lektorja slovenščine dr. Vit'azoslav Hečko (od 1965/66 do smrti 1973). Reči smemo, da sta po letu 1938/39 zanimanje in delo za slovenistična vprašanja na Češkem in Slovaškem izredno upadla in da tudi poskusi za obnovitev ali novo delo na tem področju v zadnjem desetletju niso prinesli izboljšanja. Za Prago J. Petr ugotavlja, ob vsej množini sodobnih obveščevalnih sredstev, da je strokovna slovenistična literatura »u nâs težko dostopna« (9). Tudi sama obravnavana knjiga med priročniki in leksikografskimi deli ne navaja ne SBL ne leksikonov zagrebškega Leksikografskega zavoda ne NE, v svojem tekstu pa izjemoma nekaj knjig Izbranih del, SR in Jezik in slovstvo. Svojo sodbo o slo-venističnih študijah v Pragi sklepa Petr s stavki: »Bilance včdeckčho studia tohoto oboru neni priliš uspokojivû a neda se srovnâvat s vysledkv doseženimi v jinych slavistickych oborech. Souvisi to s tym, že slovenistika (jazy-kovë a literarne zamèrenâ) se dosud ncstala vylucnym prcdmetem badatel-ského zâujmu nëkterého fakultniho učitele (tvori stale soucâst širšihe okruhu zâujmu) a že na ni v minulych letecli püsobily vnčjši okolnosti. Nezdâ se, že by se slovenistickâ vedcckâ produkce v nejbližši dobe podstatnč zvčtšila. To plati predevšim o bâdâni o slovinském jazyce« (108).
Našim občim in splošnim opombam o obravnavani knjigi morem dopisati vprašanja in ugovore, ki se nanašajo na upoštevane in obravnavane osebnosti češke in slovaške slavistike predvsem s stališča slovenistike, še bolj pa hočejo opozoriti na v knjigi neupoštevana imena, ki bi po naši presoji spadala v okvir češkoslovaške, ne slovenske slavistike.
Od Slovencev, ki so večinoma ali v celoti delovali na ozemlju Čehov in Slovakov, sta v knjigo uvrščena O. Berkopec in M. Murko, f)ač nedvomno upravičeno. Od Čehov, ki so se ukvarjali s slovenističnimi vprašanji, je umestno upoštevan V. Burian, čeprav spada njegovo delo največ v slovenska leta. Od Čehov izstopajo po svojih slovenističnih zanimanjih in delu v češkem krogu prevajalec Fr. Benhart, polit, zgodovinar Fr. Jordan, liter, zgodovinar V. Kudčlku in lingvist J. Petr. Slovenskih slovenističnih del, povezanih s Čeho-slovaško, je nekaj citiranih ob posameznih imenih. Vendar je vseh teh zaznamkov slovenskih avtorjev le 24. Največ gre zgolj za eno samo delo, ki se veže na češko ozir. slovaško problematiko, le pod Kopitar, Miklošič in Vraz je navedb slovenskih obravnav nekaj več. Slovenska slavistika bo mogla izkazati več zanimanja za slovanske narode v knjigi, ki naj pripravi zgodovino slovenske slavistike.
Po načelu, da je treba presojati vrednost in tehtnost slehernega, tudi slavističnega dela iz časa nastanka oziroma objave, se zdi vredno opozoriti na imena, ki spadajo v leksikon, kakor je obravnavani čehoslovaški.
Jan Lego se je rodil in umrl na Češkem (1838—1906) in je tudi delovul nuj več v domovini. Za svoji slovnici slovenščine (2. izdaja 1893) in srbohrvaščine (1888) in celo zu delen slovensko-češki slovarček (1887) sicer ni zahteval znanstvenega priznanja, vendar so za tisti čas predstavljali kljub namenom spriročnosti« pomembno dejanje. Čeh Antonin Zavadil (1866—1920) s svojim slovensko-češkim (1907) in češko-slovenskim slovarčkom (1908) do današnjega dne predstavlja edinega leksikografa slovenščine med Cehi. Doiuula vse živ-
ljenje je delal na Češkem Josip Skrbinšek (1878—1938). Po njegovi zaslugi in na njegovo pobudo se je ustanovil 1914 na praški univerzi lektorat slovenskega jezika in Skrbinšek je bil tu lektor do 1936. Ob njegovi strokovni zaposlitvi je nastala tudi njegova slovnica slovenskega jezika v češčini (19121, 19212). Ko je bil lektor češčine za tujce, predvsem Hrvate in Srbe, je napisal v češčini slovnico srbohrvatskega jezika (1924) in sestavil vadnico z berilom (isto leto). Pri Legu, Zavadilu in Skrbinšku je govoriti tudi o razmeroma bogatem publicističnem, prevajalskem in organizatoričnem delu.
Zunaj Prage se je zanimanje za Slovence močno vezalo na Moravsko. V obravnavani knjigi je izpadel Vojtčch Mërka, ne samo plodovit prevajalec slovenskega leposlovja, ampak tudi člankar, esejist in komparativist v češčini in slovaščini. Kot brošura je izšla njegova študija o Ksaoerju Mešku v slo-vaščini. 1934. Mčrka je omogočil J. Wolkru, da je prevedel knjigo pesmi iz slovenske moderne (Bratrskâ poesie, 1925). (Pri Machalu in Pâti je zapisano njuno prevajalsko delo iz slovenščine.) Drugi spregledani Moravan je dr. Bohuš Vybîral. od 1945 profesor jugoslovanskih literatur na olomuški univerzi, tudi lektor za slovenščino in prevajalec slovenskega leposlovja (okoli 30 knjig obširne proze). Razprava Cankar а ту iz 1921 je med prvimi bibliografskimi deli o Cankarju v tujini. Ob umetniški razstavi v Hodonînu je nastala monografija Slooinské umčni, 1924. Prevod Erjavčevih Slooincoo, 1924, je predstavljal za Cehe tehtno monografijo za informacijo o enem izmed slovanskih narodov. V naši knjigi je zapisano, da je Oldrich Krâlîk napisal uvod v Vybîralov Bibliograficky sou pis knili a prekladû z jihoslooanskych literatur, 1955, Soupis..., sam pa ni zaznamovan pod svojim avtorjem, ker ga obravnavana knjiga ne upošteva.
Odprto ostaja vprašanje, kam naj bi bil uvrščen A. Isačenko: v Ljubljano, Bratislavo, Olomouc, Prago, Berlin ali Celovec? Po delu in času delovanja bi najbolj sodil v okvir slavistov na Češkoslovaškem. Poleg v nemščini pisanih razprav o velikoinoravskih vprašanjih ga uvrščata v obravnavano knjigo vsaj slovaški deli Jazyk a pôood frizinskych pamiatok, 1945, in Zaciatky Dzdelanosti no Vel'komoraoskej riši, 1948. V Bratislavi je tudi v dveh knjigah izdal slovaško-ruski slovar (1950 in 1957) in v ruščini delo o ruski morfologiji v primerjavi s slovaško, 1954. V slovenščini sta napisani prvi njegovi knjigi, dialektološka in o slovenskem verzu, oboje 1938.
Najbolj sporno more biti odločanje o »znanstvenosti« ali »publicistično-sti« kukega dela in o prevodih. Knjigu ne kaže za vse primere enako uveljavljenih načel oziroma odločitev. To je hotelo izpričati naše navajanje V. Merke in B. Vybîrala, ki sta prevode večkrat pospremljala s člankom ali esejem. Svojevrsten spodrsljaj predstavlja npr. zapisek v bibliografiji publici-runih del Štefana Krèmcryja: Z a mftoym poetom. Zapisek je sicer stvaren, a dejansko je to prevod in objava zgolj desetih verzov znane Zupančičeve pesmi, brez sleherne opombe, spremnega članku ali študije. Koliko bolj bi bilo upravičeno in logično, da bi bilo pri O. Berkopcu za antologijo Cisoity a boufe zapisano, da je to cela antologija Zupančičevih pesmi! Enako ni pri naslovih antologij lloëzdy nad Triglaoem, Zpëoy hrdinstoi in Jugoslâoské zpëoy zapisano, kaj je vsebina teh antologij. Kritična misel se ob tem ustavi ob primerih. kjer je izčrpnost precej večja: ob prevodih, spremnih besedah in esejih
Fr. Benharta in V. Kudčlke. Razumljivo, da so bile izčrpnost in globina in s tem tehtnost uvodnih in spremnih besed prevodom pred 50 leti drugačne, kakor so mogle biti včeraj. A tudi danes Benhartu ob prevode ni dano dopisati več kot pet do šest strani spremne besede.
Dialektična pomembnost in vrednost literarnih slavističnih posredovanj se nam lepo kot problem kaže ob češki izdaji nekaterih naših pesnikov. Pesniška cena in literarnozgodovinska tehtnost Penižkove knjižice Prešernovih pesmi (1882) sta danes lahko sporni, toda ob Penižkovein prevodu tudi Slovenci sami nismo mogli pokazati nič več kot zgolj Stritarjev esej v Klasju, med prevodi pa Pacejeve prevode v nemščino eno leto pozneje. Pakostova knjižica Gregorčičevih pesmi je izšla samo pet let po izidu izvirne zbirke (1887). Ti izdaji iz slovenske poezije se ne dasta primerjati s poznim prevajanjem Aškerca pri J. Vrchlickem in močno zapoznelo, zgolj historično zanimivo izdajo tega prevoda 1923. Ko smo pri Prešernu, naj omenim, da pogrešani pri Čelakovskem njegov članek o Krunjski Čbeliei. Ne morem presoditi (ker v Ljubljani ni mogoča kontrola), kako da spadata pri Gebauerju v obravnavano knjigo članka o Obradoviču in Vuku. ni pa naveden njegov članek o Prešernu v Iliegrovem Naučnem slovniku (1867), o katerem pravi Berkopec v že omenjeni bibliografiji prešernian v češčini: »obsežen članek... napisan kar z občudovanja vrednim poznavanjem Prešernovega življenja in dela», iz katerega »so črpali podatke številni poznejši publicisti« (7).
Relativnost dela sta urednika knjige sama podčrtala npr. ob V. Križku. ko stu zapisulu: »Značny vyznuin mêla svého času [!) jihoslovanskâ untologie a mluvnice.« Knjiga je izšla 1863. V knjigi so omenjeni tudi šolski učbeniki in čitanke za pouk ruščine na šolah druge stopnje, praktični slovarji za šolsko rabo (prim, pri J. Bečki: »priležitostna prace slovnikarska«), metbdike za pouk ruščine itn., vse iz časa po drugi vojni. Vsekakor tu merila npr. za slovenščino ali srbohrvaščino niso ista. Svojevrsten je primer z Dorovskvm Ivanom, doma iz Egejske Makedonije, ki je asistent (česa?) na brnski univerzi. Njegovi v makedonščini pisani članki (npr. v skopski Novi Makedoniji) govore o vprašanju makedonščine oziroma o odnosu do makedonskega vprašanja na Češkem v prejšnjem stoletju in dandanes. Naša bibliografija o teh odmevih molči, zelo bogata pa je npr. navedena češka ukrajinistika in nakazano je vprašanje belorusistike. Res ima J. Kouble mnogo »praci, prevažnč časopi-seckych, jež nejsou prosty novinâfského pristopu«, V. S. Vilinskij »se vždy neosvobodil od hledisk publicistickych«, pri J. Volfu si »zmfnky zaslouži zpra-vodajstvi o slovunskych literuturûch v Osvčtč«, V. Fetter »s kolektivem vydal prvnî čes. učebnici untropologie« (1967), M. Blužkova »se podili autorskv na pripruvovanych |l] Dejinâch jugoslavskych literutur« ipd. Ko kontrolirum pri Č. Ainortu, kaj vsebuje njegov člunek Narodi) Jugoslâoie o boji za soobodu. vidiimi, da je to povprečen političen člunek zu dnevni tisk, da pa članek Ceskoslooensko-jugoslâoskâ bojooâ družba v dokumentech vsebuje tehtne dokumente o naših odnosih. Ob tukili in podobnih primerih bi pričakoval, da bi bilu upoštevana npr. R. Hubrinu kot esejist o Cankarju in njegov prevajalec ali J. Borecky kot prevajalec in komentutor svojih prevodov iz slovenske moderne lirike. Če nuj slovanske nacionalne slavistične bibliografije služijo kot osnovu za pisanje zgodovine slovanske slavistike, je
dialektično načelo o času, v katerem je neko delo bilo opravljeno, nujna sestavina in direktiva za tehtanje in oceno.
Na prvi pogled preseneča razmeroma majhno število slavistov Slovakov. Vendar zgolj droben premislek to dejstvo razloži. Slovaška slavistika kakor sploh slovaška znanost je zaradi brezupnega stanja, v katerem je živel slovaški narod do 1918, bila komaj piuin desiderium. Slovaška slavistika, kolikor je mogoče o njej govoriti do ustvaritve prvih rodov slavistov po prvi vojni na bratislavski in praški univerzi, se je morala ukvarjati z najožjimi vprašanji jezikovne eksistence in kodifikacije: z njegovim avtonomnim oblikovanjem, z vprašanji pravopisa, z njegovo obrambo itn. Zaviralno je na širše slavistično delo Slovakov vplivalo popolno pomanjkanje ljudi, ki bi se bili mogli posvetiti slavistiki, in popolno pomanjkanje možnosti, da bi napisana znanstvena dela objavljali: saj so mogli dajati streho slavističnim razpravam in študijam samo Slovenske pohl'ady, edina njihova revija. Slavisti so morali biti vse hkrati: jezikoslovci, dialektologi, literarni kritiki, politični zgodovinarji, narodopisci itn. Tak kričeč primer je bil Jožef Skultéty, izjema pa Martin Hattala, toda Hattala je bil profesor na praški univerzi! Med štirimi slovaškimi slavisti 19. stol. pogrešam Samuela Czamba (1856—1909). Res je bil predvsem normalizator in utrjevalec slovaškega knjižnega jezika; toda Czambel je postavil teorijo o jugoslovanskem ali južnoslovanskem izviru slovaščine (v knjigi Slooâci a ich reč, 1903) in iskal okvir slovaškim narečjem v slovenščini (knjiga Slovenska reč a jej miesto o rodine slooanskych jazykoo, 1906). Iluzijam, da se bo iz češčine in slovaščine izoblikoval en, češkoslovaški jezik, sta verjela Slovaka J. Kollâr in J. P. Šafarik, a sta dejansko postala češka in slovaška pisatelja, pišoča v češčini. Čehi so Slovakom dali za časa Ogrske in v prvi ČSR dragocene ljudi, ki pa so bili večkrat tudi zagovorniki in ma-tadorji teorije čehoslovaštva, politične teze o enem, čehoslovaškem, narodu in enem, čehoslovaškem, to je češkem jeziku. Tako se je vloga slovaških slavistov tudi po 1918 večkrut nudaljevala: biti branilci znanstvene resnice o slo-vaščini kot avtonomnem in zgodovinsko avtohtonem jeziku. Poleg J. Stanislava in L. Novaka ki sta opisana v obravnavani knjigi, bi bilo pač prav opisati še koga, tako npr. E. Paulinyja, ki v svojih temeljnih delih o sodobni slovaščini izhaja iz praslovanskih in obče slovanskih osnov. Njegov Fonologicky vyoin slooenèiny, 1963, daje za zdaj končno oceno o praslovanski genezi slovaščine oziroma njenih narečij. Tu daje Pauliny tudi pregled in oceno problematike t. i. jugosluvizmov v srednjeslovaški narečni skupini. Nuša obravnavana knjiga zajema tudi vprašanja Velike Morave, češ da se ta problematika po tradiciji šteje za občeslovansko. Tudi s tegu vidika bi bilo neizogibno vnesti E. Paulinyja, saj je napisal knjigo Slooesnost'a kultùrny jezy'k Vel'kej Могаоу. 1964.
Vsekakor so mogli biti sestavljalci leksikona v zadregi, v koliko naj v bohemističnih in slovakističnih lingvističnih delih vidijo ali najdejo povezanost z občeslovanskimi vprašanji. Po besedah v uvodu so se odločili, da bodo upoštevali »pouze ty češke a slovenske badatele, kteH se obirali slovanskymi nârody bud' jako celkem, nebo studovali jejich individualni vyvoj, avšak produkci ryze bohemistickou a slovakistickou všech včdnich oborû ponechume stranou« (7). Ob tem postavljenem načelu pa ne bi mogel in hotel soditi, ali
je prav, da so upr. upoštevani Paulinyjevi sodobniki kot J. Horecky, R. Kruj-čovič, S. Ondruš, Št. Peciar, J. Štolc, sam Pauliny pa ne. Od 1945 redno izhajajoča Bibliografia slovenskej jazykovedy (avtor L. Dvonč) bi mogla biti v zanesljivo pomoč pri tehtanju slovakistično in občeslovansko usmerjene znanstvene dejavnosti slovaških slovakistov.
Videli smo, kako se slovaška slavistika ni mogla razviti brez svoje krivde, zaradi nenormalnih političnih razmer do 1918 in kako je zaviralno delovala od 1918 do federalizacije Čehoslovaške ideja čehoslovaštva. Prvo kakor drugo dejstvo pa je pomenilo ugodnost v tem smislu, da je bilo ob spremenjenih razmerah mogoče slovaščino raziskovati moderneje, po sodobnih metodah In v tem dejstvu je mogoče tudi razumeti razmeroma majhen delež slovaških slavistov v obravnavani knjigi.
V bibliografiji lingvista I.. Novaka pogrešam knjigo Jazykooedné glosy k českoslooenskej otazke, 1955.
Od slovaških liter, zgodovinarjev pogrešam nekaj imen, ki so svoje delo vezali na občeslovanska vprašanja. Dr. Jân Frydecky, ki je bil do 1968, ko je odšel v emigracijo, lektor za srbohrvaščino na bratislavski univerzi, je z nekaj članki o slovenski poeziji sprožil širše zanimanje za slovensko ustvarjalnost, sicer pa obravnaval vprašanja hrvatske cerkvene dramatike in usodo Štiiro-vega spisa o slovanskih pesmih in povestih pri Jugoslovanih. Napisal je knjigo Učebnica srbochoroâtèiny pre samoukov, 1964. Mnogo so obljubljali začetki slavističnega dela Slovuka Vît'azoslava Hečka (1919—1972), ki je v Bratislavi zasedal mesto lektorja slovenskega jezika. Njegovi prevodi iz slovenske poezije, proze in dramtike so bili večkrat pospremljeni z uvodi in komentarji, tako tudi knjižica Peršernooih pesmi v njegovem prevodu (1961). Slovstveni zgodovinar L'ubo Ambruš je v svojih izdajah slovaških korespondenc (L'. Štiir, Jân Holly), v korespondencah Slovakov z Južnimi Slovani in v izboru Štiiro-vih spisov posegal v široko območje slovstvenih stikov med Slovaki, Hrvati, Slovenci in Srbi. Od slovaških slavistov, ki so se ukvarjali z literarno teorijo, pogrešam M. Bakoša (1914—1972), ki je bil predstojnik Instituta svetovne literature in jezikov pri Slovaški akademiji znanosti. Če bi bilo neprijetno omenjati knjigo Stalin a umenie. 1953, ne moremo mimo Bukoševih knjig, v kate-rili so izbrane njegove metodološke študije: Literatura a nadstaoba, 1960, in Problémy literarne'} oedy očera a dnes, 1964, zlasti pa ne mimo zbornika komentiranih prevodov iz sovjetske strukturalistične lit. vede, ki gu je prevedel in izdul pod naslovom Teöria literatüry 1941. Knjiga je pomenila izreden podnet slovaški lit. teoriji in zgodovini, da se je premaknila s tedanjih dosti površnih pozitivističnih pozicij. Kakor Bakoša pogrešani v obravnavani knjigi Cehu Jifiju Levy j a (1926—1967), profesorja v Olomoucu in Brnu. Njegove ruz-prave o češkem, slovaškem, poljskem in ruskem verzu, njegovo urejanje brnskih zbornikov o teoriji verzu sploh in njegove študije o problematiki pre-vajanja nekdaj in danes predstavljajo izreden, sumosvoj, izviren pojuv v češki slavistiki in pobujanje novih metod v obči slavistiki.
Obruvnuvani čsl. leksikon je prvu knjiga, nastalu na pobudo slavističnega svetovnega kongresu leta 1958. Z njo so češki in slovaški slavisti opravili veliko delo. Naše opombe so pokazale nekaj vprašanj, o katerih so mogoči dru-
gačni pogledi in zato drugačni ukrepi in sklepi, kako razpoložljivo gradivo znanstveno predočiti oziroma urediti v najjasnejši in najustreznejši obliki.
Češka, zlasti praška slavistika je slovenski slavistiki večkrat bila vzgled-nica in pobudnica pri obravnavanju slavističnih vprašanj, kakor se je na drugi strani vključilo v češko slavistiko nekaj pomembnih Slovencev. Sodelovanja je bilo več, kakor ga prikazuje gradivo o obravnavanem leksikonu — tu bo naša podobna knjiga mogla dopolniti čsl. leksikon.
Slovenska slavistika ima doslej na razpolago že več knjig, ki so zapisale naše prispevke obči slavistiki (prim. SBL, SB, Šlebingerjeve bibliografije, naše slovstvene zgodovine, zgodovina poljske in ruske literature, Berkopčeve tematske bibliografije, bibliografije prevodov in seznami prevajalcev itn.). Čsl. leksikon opozarja, da smo v desetletjih po drugi vojni ostajali močno zaprti v svoj slovenski krog, ne da bi se bili seznanjali z dejavnostjo slavistike drugod. Enako smo s svoje strani tudi malo prispevali obči slavistiki. To je narobe z ozirom na tradicijo, ki nain ni v nečast, in še bolj v škodo naše sodobnosti, ko znanost postaja vedno kompleksnejša in mednarodna.
Viktor Smole j Filozofska fakulteta, Ljubljana

Prispevki za Slavistično revijo naj bodo pisani v slovenščini (izjemoma tudi v drugih slovanskih jezikih ali v angleščini, nemščini, francoščini, italijanščini).
Rokopisi, poslani uredništvu v objavo, naj bodo tipkani s širokim razmikom (30 vrstic po 62 črk na eno stran) in samo na eni strani trdega lista belega papirja. Vsak list naj ima na levi strani 3 cm širok prazen rob. Vse pripombe pod črto naj bodo na posebnem listu. Ležeči tisk se zaznamuje z eno črto, polkrepki z dvema, razprti s črtasto črto; navadna + črtasta črta pomeni ležeče razprto. Citati naj bodo zaznamovani z ».....«, prevodi, pomeni itd. pa z .....'.
V sestavkih, pisanih z latinico, naj se lastna imena (osebna, zemljepisna, predmetna itd.), citati, naslovi in primeri iz jezikov s cirilsko pisavo transliterirajo po naslednjih načelih:
Ukrajinski	г ..,	...h	Srbohrvatski	X ..,	h
Srbohrvatski	ђ ...	.. d	Srbohrvatski	Ц ..	d 7
Ruski	e ...	.. e	Ruski	Щ . . .	.. šč
Ruski	ё ..,	,.. ё	Bolgarski	Щ . .	... št
Ukrajinski	e ..	• • je	Ruski	ъ ..,	
Ukrajinski	и ..	... у	Bolgarski		
Ukrajinski	i ..	. .. i	Ruski		... у
Ukrajinski	'i ..	■ ji	Ruski	ь ..	
Ruski	й ..	• ■• j	Ruski	t ..	... e
Srbohrvatski	љ ..	. . . Ij	Ruski	Э . .	
Srbohrvatski	lb . .	■ ■ nj	Ruski	io . .	... ju
Srbohrvatski	h ..	... с	Ruski	я . .	• • • ja
Ruski	X . .				
Rokopis razprave naj ne presega 30 avtorskih strani, kritike 15, poročila 2—4. Jezikovno nedognanih rokopisov uredništvo ne sprejema.
Razpravi naj bo priložen povzetek v tujem jeziku (največ 2 avtorski strani) in posebno besedilo (v dvojniku) za sinopsis. To besedilo naj obsega do 9 tipkanih vrstic, informira pa naj o temi, uporabljeni metodi in rezultatih razprave.
Avtorji ob prvi objavi v SRL pošljejo odgovornemu uredniku svoj točili naslov (navesti je treba tudi občino) in številko žiroračuna (le-to tudi ob vseli eventualnih spremembah). Ce jim žiroračuna ni treba odpirati/imeti, pošljejo uredništvu ustrezno izjavo. Nejugoslovanski sodelavci morajo za izplačilo honorarja odpreti poseben žiroračun v Jugoslaviji (ustrezne informacije daje Založba Obzorja).
Ce prispevki tem določilom ne ustrezajo, jili uredništvo ne sprejema oz. njihovim avtorjem ne izplačuje honorarja.
Korekture je trebu vrniti v 3 dneh.
Prispevke za SLAVISTIČNO REVIJO pošiljajte glavnima urednikoma za jezikoslovje oz. literarne vede. Roki za posamezne številke časopisa so: 1. december, 1. februar, 1. muj in 1. avgust.
V OCENO SMO PREJELI
Gerhard Neiveklorvsky, Slowenische Akzentstudien. Verlag der österreichischen Akademie der Wissenschaften. Wien 1973. 273 str. S 46 posnetki in 70 figurami v besedilu.
Ev a Velinskâ a kolektiv, II. mezinârodm sjezd slavistû. Warszawa 1934. Praha 1972, 77 str.
A. J. OgnëvoDa, Češsko-russkie i slovacko-russkie literaturnye svjazi 1945—1972. Česko-ruske a slovensko-ruské literarni styky. Bibliografie. Praha 1973, 84 str.
Roeznik Slawistyczny — Revue Slavistique. T. XXXIII, cz. I, str. 1—97; cz. II, str. 99—525; T. XXXIV, cz. I, str. 1—144; cz. II, str. 145—451. Varšava 1972 in 1973.
Revijo Bofinuncira Ruziakovulna нкирпон! SR Slovenije