LJUDSKA DEDIŠČINA Zbrala Dušica Kunaver Kako je nastal Špik in druge zgodbe o skali Pripovedke iz gorskega sveta L e kdo bi mogel v starih dneh vedeti, da so se kamniti skladi naših gora pred milijoni let dvignili iz dna prastare- ga morja in visoko pod nebo ponesli okamnelo podobo morskega dna? Naš ded si je nastanek gora razlagal po svoje. "Velike gore so zgradili velikani," se je glasil pameten in logičen odgovor. Tudi goro Špik so zgradili velikani. Ledenec in Špik V veliki jami v Široki peči v Martulj- kovi gorski skupini je prebival velikan Ledenec. Vse dni je poležaval v temni ledeni luknji in pril omasti l iz nje samo takrat, ko je bilo nebo oblačno. Vsi so trepetali v strahu pred tem velikanom, vendar tudi on je poznal strah - bal se je sonca in ognja. Izdihaval je ledeno sapo v oblake, dokler ni začelo iz njih snežiti. Tedaj je Ledenec vriskal in se krohotal, kot da bi grmelo. Nekega dne si je ta silak zaželel, da bi nad Široko pečjo zrasla gora, ki bi segala do neba. Začel je rjoveti, da je iz vseh okoliških podzemnih jam priklical predse velikane in jim zapovedal, naj nanosijo toliko skal, da bo z njimi zgradil goro, ki bo predirala oblake. Velikani so se okrutneža bali, zato so se lotili dela. Nosili so mu ve- likanske skale, ki jih je nalagal eno na drugo. Med delom se je Ledenec tako krohotal, da je njegov glas lomil vrhove sosednjih gora. Tako so njegovi delavci imeli vedno dovolj skal za orjaškega zidarja. Njihove tlake pa ni in ni bilo konca, saj je Ledenec hotel imeti vedno višjo goro. Velikanom je bilo nekega dne dovolj dela in potrpljenja. Počakali so, da se je Ledenec zavalil v svojo ledenico v Široki peči in zaspal. Tedaj so pred njegovo votlino nanosili kup suhih vej in jih zažgali, da je zagorel velik kres. Velikani so se tako znebili okrutnega gospodarja, a gora, ki so jo po njegovim ukazu zgradili, je ostala. Zaradi špičastega vrha je dobila ime Špik. (Vir: Lojze Zupane, Kamniti most) Babji zob V Močilniku nad dovško vasjo, globoko pod zemljo, kamor še ni stopila človeška noga, leži Zlato jezero. V tem jezeru je zlata, da ga tudi z desetimi barkami ne bi mogli odpeljati. In še nekaj je v tem jezeru. Zmaj s sedmimi glavami. Nekega dne ga je začel boleti zob. Od bolečine je tulil in se valjal po tleh. V hudi stiski se je zmaj spomnil na velikana Robavsa, ki je tedaj živel v gošči pod Borovljami. Bil je zoboderec in ranocelnik zmajem, divjim ženam, divjim možem in njim podobnim. Zmaj je odlomastil naravnost pod Žovlezen, kjer je Robavs sprejemal svoje bolnike. Ko je zmaj prišel do njega, je Robavs vtaknil svojo glavo zmaju v žrelo in si skrbno ogledal črvivi zob. Vzel je nato v roke velikan- ske klešče in - tresk! je bil zob zunaj. Zakotalil se je po bregu. Bolečin ni bilo več in zmaj si je oddahnil. Hotel je meni nič tebi nič odlomastiti domov. "Kako pa bo s plačilom?" je revsknil velikan Robavs in ga pisano pogledal. Zmaj je le zvito pomežiknil in zarežal: "Zahvali Boga, da te ne požrem." Velikan Robavs je grozeče zamahnil s kleščami in zmaj se je ustrašil. Povabil je Robavsa s seboj v Močilnik in mu postregel z obilno večerjo. Izd rti zmajev zob pa se je medtem kotalil čez dolino, se ustavil ob robu Jelovice in se postavil pokonci. Tam stoji še danes. (Vir: Mirko Kunčic, Triglavske pravljice) Ajdovska deklica Na Vršiču se zastrmimo v obraz velikanke - ajdovske deklice, ki s svojim kamnitim obrazom zre iz stene Prisojnika/Prisanka. Ko je bila ta ajdovska deklica živa, so bile gore v okolici njenega bivališča del kralje- stva, ki mu je vladal Zlatorog, kraljev- ski beli kozel z zlatimi rogovi. Njegovo kraljestvo je bil raj pod Triglavom - gore so bile tedaj polne cvetočih livad, kjer so plesale bele gorske žene in so se pasle bele Zlatorogove koze. V tistih dneh je pod previsnimi skalami strmega Prisoj nika živela ajdovska deklica, ki je bila dobrega in usmi- ljenega srca. Gornike in tovornike je vodila skozi snežne zamete. Če je videla, da so zašli, je zapustila svoje skrivališče ter pohitela na ri de Vršiča. Nekega zimskega dne, ko je sneg zametel vse poti, je ajdovska deklica gazila visoki sneg pred tovorniki in jim kazala pravo pot. Ko so se po dolgih dneh vračali po isti poti domov, so pod previsno skalo Ajdovska deklica Foto: Maja Lokar ob vznožju Prisojnika pustili vino in kruh za ajdovsko deklico. Tako so jo vedno obdarovali, da ni bila nikoli lačna. Ajdovska deklica pa ni bila samo vodnica tovornikom, bila je tudi sojenica. Obiskovala je mlade matere in prerokovala novorojenčkom, kako bodo živeli. Neke noči je prišla k mladi planšarici v dolini Trente. Neslišno se je sklonila k otroku in mu prerokova- la, da bo zrasel v pogumnega lovca. Po previsnih skalah bo zalezoval belega gamsa z zlatimi rogovi in ga ustrelil. Ko so za to prerokbo zvedele sestre ajdovske deklice, so jo preklele, da je okamnela, ko se je vrnila v Prisojnikovo steno. (Vir: Lojze Zupane, Zlato pod Blegošem) O PLANINSKI VESTNIK | NOVEMBER 2015 | 57 |