Poštnina plačana v gotovini. SfjP’ SH Bkss® Ure d 11 i š t v o : Ljubljana, Tyrševa cesta št. 1 - Naročnina četrtletno !■> din zn pol leta 30 din za vse leto 60 din Posamezne številke 150 din V zamejstvo celoletna naročnina 90 din 1940. I m M 9 A m k 0 K*Jv Uprav n ištvo: Ljubljana, Tyrševa cesta št. 17 Poštnočekovni račun: Ljubljana št. 16.170 Rokopisov ne vračamo Oglasi po tarif n Tiska Zadružna tiskarna (M. Blejec) v Ljubljani Ljubljana, 19. januarja Topost in ker beže doigodki mimo ljuds'tc\ hitreje kot brzojavni drogovi mimo naijhitrejšega vlaka', ker vsak dan vstajajo najbolj neverjetne stvari na obzorju in spet izginjajo, in se dogajajo stvari po svetu, ki so v nasprotju z vsem stoletnim izročilom — je miselnost evropskega človeka izgubila vsa trdna tla.. \Zataijevainje načel, preobračanje kozolcev v načelih, jo postala, moda. Ve.co pa imeli, da kdor se upre, pa naj bo tudi najboljši čilo vek. zapade v pogubo. Zraven tvarnih. gospodarskih stisk je zato nastopila splošna negotovost, huda osuplost in za njo topost v mislih in dejanjih. v. . 'Pako je splošno ozračje v večjem delu evropske celine. To ozračje je ipa nastopilo tudi pri nas, ker smo duhovno iin tvarno navezani nai soseda. Zraven tega so pa tudi še meld naimi saimimi vstale moči, ki to ozračje vzdržujejo in mu da>-jejio poudarek ter ga kolikor morejo še »gostujejo od zgoraj navzdol!. Zato tudi slovenski človek postaja čimdalje bolj brez brige za vse, kar se godi okoli njega, se vdaja v usodo ter postaja usodo ver ec ali fatalist, kakor od pamtiveka še ni bil. Prijema se ga prepričanje, da je sam 'brez moči in to doma, in v svetu, d« niiinu nobenega pomena, da. bi Se kje izpostavljali, ker 'bi tako ali ta.ko 11 c idoseigel ni-česar in imel le škodo. I o vse skupaj pa pelje v avtomatstvo. Ljudje postajajo avtomati brez lastne volje in brez vsake dejavnosti. In več kot preveč* se je tudi mod' nami ze vgnezdilo tega avtomatstva in sicer toliko, da trpi že naisa slovenska življenjska moč. Kam vse to pelje, je: dobro povedal Osendovv-ski v svoji 'knjigi o sodobni Ruisiji, ko je dejal, da če bi tudi v Rusiji boljševizem prepadel, bo novi ruski človek sicer mogoče tdlels.no močan, duhovno pa ne bo sposoben za nobeno iniciativo in nobeno individualno ustvaritev. Bo živtimče, v čredi, ki ne bo vedela ne naprej ne nazaj. Prav je povedal tudi George® Duhamel, ki je dejal, da bo avtomatstvo pripeljalo dio tegai, da prihodnji rodovi sploh ne bodo sposobni, da bi se poglobili v težja vprašanja, še manj pa jih bodo sposobni reševati. Da je to opešan j e urna in volje škodljivo za velike narode, je gotovo. Na dlani pa je, da mora male narode naravnost uničiti, jih izbrisati z obličja zemlje ali jih pa vreči v suženjstvo sosedov. Velik narod, čeprav je umstveno in nravstveno zaostal, se more vzdržati še zaradi svoje številnosti in s 'tem fizične moči, majhen narod pa se more ohraniti pri. življenju in se razvijati le s svojo 'notranjo močjo, z bistroumnostjo, razumom, iznajdljivostjo in voljo do dejanj. Najbolj usodno za slovenstvo bi bilo, če bi opešala* slovenskemu človeku notranja življenjska moč in sposobnost, za osebno ustvarjanje najvišjih kakovosti. Pomen in pravico do življenja dajo malim narodom le kakovosti njihnih ustvaritev, ko en sam posameznik odtehta lahko tisoče in. Vabilo Naročnike, ki tega še niso storili, prosimo, da nam čim prej nakažejo naročnino. Kdor bi ne imel položnice, jo dobi na vsaki pošti. Nanjo naj napiše na za to določenih mestih številko nnšega poštnega čekovnega računa — 16.176 — in naslov: Uprava tednika »Slovenija«, Ljubljana. Kdor položnico že ima, pa je ne rabi, naj jo shrani, ali še bolje: pridobi naj listu novega naročnika. Denar se lahko nakaže tudi s poštno nakaznico. Ustreženo nam je tudi z naslovi oseb, o katerih je pričakovati, da se bodo naročile, če jim pošljemo list na ogled. Kdor ne misli postati naročnik, naj list vrne z opazko: Ne sprejmem. Opozarjajte svoje prijatelje in znance na »Slovenijo«! brezbrižnost sto tisoče povprečni kov. laki zgledi so že \ stari zgodovini, na primer visoka nadrejenost Grkov nad Perzijci in današnji dlan na pr. rineev nad Rusi. Pri malih narodih mora zato vsak ud naroda s svojo osebnostjo kaj pomeniti, in treba je. da se vse osebne zmožnosti vsakega posameznika razvijejo do popolnosti. Brezbrižnost 'in topost je pa za slovenstvo sirup. Naj pokažejo tisti, ki mislijo, da 'bodo samo s pokorščino kaj dosegli, le najmanjše stvarne uspehe, pa naj si bo na gospodarskem ali pa na duhovnem področju. Ne le da ni videti iz teh plasti nobenih nadpovprečnih duhovnih ustvaritev, ni t udi tvarnih uspehov videti. Kakovost na- Prehrana V »Trgovskem listu« priobčuje ing. Lojze Prezelj poučen sestavek o naših poljskih pridelkih in o nezadostnosti in pomanjkljivosti naše poljedelske proizvodnje. To se mu zdi tem bolj važno, ker so se precej neupravičeno močno dvignile ceno za prehrano in ker ta dvig cen ravno Slovenijo najviše zadeva. Kajti Slovenija spada v poljedelskem pogledu med pasivne pokrajine naše države. Zato je treba gledati, da se vsaj do neke mere osamosvojimo od žitno aktivnih pokrajin. K temu pride še špekulacija z žitom, in tako morajo plačevati naši použitniki dejansko še velikanske davke raznim žitnim špekulantom. Nadalje izvaja pisec: Intervencijska žitna politika je obremenila Slovenijo s povprečno 80 milijonov din letnega izrednega davka ali približno 70—80 din na leto na vsakega prebivalca Slovenije. Ko bi v naši državi ne veljala intervencijska žitna politika, bi si z nakupom manjkajoče nam količine pšenice na svetovnem trgu prihranili kar lepih denarcev. Popolnoma pravilno je vprašanje, kako in čemu je vendar toliko let obstajal Prizad {Pri vi legi rana družba za izvoz kmetijskih pridelkov), ki ga je vlada ustanovila še leta 1931. Prizadu je bil najprej poverjen državni monopol za iizvotz pšenice. Ideja, sama je bila nadvse dobra. Naloga družbe je bila, da odstrani predvsem iz naše države tujce-izvoznike, ki so do tedaj imeili približno 25% celotne jugoslovanske izvozne trgovine v svojih rokah. Država ipa je bila tudi primorana, da je v času tako težko občutene kmetijske stiske intervenirala na žitnem tržišču predvsem zaradi finansiranja žetve iin popolnejše organizacije izvoza. Prizad ni bil ustanovljen z namenom, vzdrževati nadparitetne intervencijske cene, temveč da bi deloval predvsem v smeri poboljšanja kvalitete liizvoza žitaric in da bi vplival na njihovo standardizacijo. Naša izvozna pšenična trgovina ni mogla nikdar popolnoma ugoditi povpraševanjem zamejstva, ker ni mogla nuditi v nakup večjih tipiziranih količin pšenice. Banatska pšenica je razdeljena na več pokrajinskih vrst: na banatsko v ožjem smislu besede, baško in potiiško pšenico. Banatska pa se deli naprej v rumsko, beljsko in szekacz-pšenico. Znano je, da na zahodnih tržiščih zaradi tega naša pšenica ne doseza cen madžarske pšenice. Obilne žetve v čezmorskih deželah, toliko obravnavana kmetijska stiska, zaradi izbornih letin nakopičene ogromne žitne rezerve, te in še ostale okol-nosti so prisilile vlado, da je v zaščito naših žitnih krajev poverila Pnizadu že v letu njegove ustanovitve tudi monopol notranje žitne trgovine. Ta vladna odločba je .povzročila nadparitetne, intervencijske ccnc pšenici na domačem trgu, zaradi česar je bil na račun žitno aktivnih krajev domači konsument žitno pasivnih predelov naše države obremenjen z ogromnim novim — pšeničnim davkom. Domača poraba pšenice znaša letno povprečno c ca. 80.000 vagonov. Pri intervencijskih cenah 70 din za stot nad pariteto znaša šili obrtnih izdelkov je slabša kot je bila, kmetijstvo si ne ve pomagati in peša, delavstvo hira. razumništvo je proletarizirano. Zraven razmer, v katere smo zašli Slovenci brez lastne krivde, je eden 'poglavitnih vzrokov za vse to tudi otopelost in brezbrižnost širokih ljudskih množic za vse. kar se godi okoli njih. Notranja moč slovenstva bo ohranjena in se bo dvignila le, če bo vsak posamezni slovenski človek bedel in bo čuječ in se zanimal za vse, kar je zanj in za slovenstvo važnega ter bo napel vse svoje moči, da doseže kar največ mogoče. Otopelost 'in brezbrižnost za javne zadeve, ki ju tudi pri nas povzročajo neki ljudje, vede ali nevede, je pa tisto, kar nam je najbolj nevarno in ju je treba zaradi slovenstva samega odpraviti z vso močjo in brez odlašanja. Slovenije pšeniični davek domačega potrošnika letno 360 milijonov din. Naglasiti moramo, da gre ta ogromni davek skoraj povsem v žepe velikih žitnih magnatov, to pred vsem še zaradi rednega narasta pšeničnih cen na zimo in na pomlad. Majhni posestniki, kii nimajo primernih žitnih shramb in gotovega denarja, teh pa je največ, nimajo od tega velikega pšeničnega davka žitno pasivnih pokrajin države prav nobene koristi. Kot (intervencijsko pšenično ceno moremo zagovarjati le tisto, ki je v skladu s stvarnimi pridelovalnimi stroški in ki jo pšenica doseže neposredno po končani žetvi. Pridelovalni stroški sami pa so seveda različni in varirajo od kraja do kraja, od posestva do posestva. Splošno nezadovoljstvo s Prizadom Dosedanji žitni monopol je pri nas popolnoma diskreditiran. Poleg Prizadove pšenične intervencijske cene je bila vselej, kljub notranjemu monopolu, v veljavi še cena zasebne pšenične trgovine. Prizad ni mogel takoj po žetvi pokupiti vseh ponujenih mu velikanskih količin pšenice, zaradi česar je špekulativna trgovina cvetela. Za vskladiščenje žita je imel Priizad skozi dolgo dobo sedmih let le zasilna skladišča. Šele lansko leto je vlada odponnogta temu velikemu nedostatku, ki je popolnoma onemogočal pravilen razvoj notranje pšenične trgovine. S posebno uredbo je v juniju lansko leto vlada ustanovila družbo za postavljanje silosov z 220 milijoni din kapitala. Znane so nepravilnosti Prizada, upravne komplikacije pri žitni trgovini, dobički mlinov, favoriziranje srbijanskega pšeničnega območja itd. Zato se ni prav nič čuditi splošni zahtevi, naj se Prizad oimprej odpravi. Ob nedavnem in nenadnem narastu cen pišenici, ko je na novosadski žitni borzi notirala pšenica 215 din za imtc, je imel Prizad eca 28.000 vagonov nakupljene pšenice. Na žitnem trgu se je tedaj namreč pojavila kot kupec novoustanovljena direkcija za prehrano z dodeljenim kreditom 74?5 milijonov din. Cena pšenici je tedaj v dveh dneh narastla za 20 din za m tc.. Namesto da bi Prizad takoj začel iz intervencijskimi prodajami nakupljene, tržišču tako odtegnjene pšenice, je stopila v ospredje zopet špekulativna trgovina. Intervencijsko prodajo pšenice je odločno zahtevala »Gospodarska sloga«, ki je iz Zagreba v ta namen poslala v Belgrad svoje eksperte, ki so njeno zahtevo tudi utemeljili. Številni protesti zoper nepravilno in pristransko delovanje Prizada so našli nazadnje le odmev v nenadnem sklepu vlade, da ustanovi direkcijo za zunanjo trgovino. Baje je začela poslovati že 1. januarja 1940 in bo imela tri oddelke: za izvoz, uvoz in tranzit. V sestav novoustanovljene direkcije naj bi prišel med drugim tudi Prizad. Ob tej priliki moramo podčrtati zahtevo, da je res že skrajni čas, da se slovensko kmetijstvo v naši zunanji trgovini vise bolj upošteva, kakor se je doslej. Izhaja vsak petek. Agrarna pasivnost Slovenijo* Slovenija je danes v pogledu pšeniičnega pridelka izrazilo pasivna. Letni žilni primanjkljaj znaša okroglo 10.000 vagonov. I.eto: Posej. pšen. površino v državi v 1000 ha Donos pieu. v državi: v mtc. fosej (»Sen. površine V Sloveniji v liino ha Donos pšen. v Sloveniji: t mtc. 1 9‘>4 2.102 18,396.000 61 532.000 1933 2.210 19,894.000 62 678.000 1930 2.247 29,233.000 63 323.000 1937 2.11>4 23,470.000 63 .334,000 Statistični podatki nam navajajo nadalje zelo žalostno dejstvo, tla morajo v naši državi kupovati pšenico vsa kmečka gospodarstva, ki obsegajo manj kot 5 ha. 'lakih gospodarstev pa je v naši državi po statistiki iz leta 1931.: 1,347.850. Okroglo torej 68% vseli kmečkih gospodarstev v tlnžavi mora kupovali p.šenieo. Znano je, da kupujejo kmetje pšenico konec zimi' in predvsem na pomlad. Lansko Jelo je kmet na primer kupoval na pomlad pšenico po 230 din za nit c, avgusta pa jo je prodajal po 130 tiri n za mtc. Slovenija bi mogla pridelati več pšenice Nikjer v vseh ostalih agrarno pasivnih predelih države ni stalnost potrošnje pšenice tolika kot v Sloveniji. Ob nepovol j n i ceni pšenice prehaja potrošnja pšenice na potrošnjo koruze. Nastane torej vprašanje, za koliko bi se mogel povečati naš sedanji pšenični pridelek. Omeniti pa je irelni. da bi mogli povečali tudii površino obdelane zemlje. Statistični podatki navajajo glede povečanja obdelane površine za vso državo 3%, za Slovenijo pa le 0.8%. Pridelovanje pšenice oz. žitaric (cerealij) sploh je v Sloveniji še daleč za sodobnimi, praktično preizkušenimi ugotovitvami. Naravnost uničujoča in za nas prav sramotna je stalistika o porabi umetnih gnojil. Naj omeni ni le apneni dušik. Pri naše velike tovarne ga letno izdelajo okrog 10.000 vagonov. Sami ga doma porabimo le okrog 200 vagonov. Vso ostalo količino izvažamo deloma v h ranči jo, Anglijo. Ameriko, Indijo in na Japonsko, Prav zanimivo je Uidi, da je naša soseda llaliija, ki ima sama okrog 10 tovrstnih ivornic, kupila v letošnjem letu pri nas ogromne količine: 2000 vagonov apnenega dušika. Preslabo obdelane njive \ letu 1937. je Slovenija na površini 63.000 ha pridelala okroglo 334.000 mtc pšenice, na en ha torej približno 8.3 mtc. Pridelek v naših aitorodnih krajih znalša 18 do 23 mtc na ha. kar je seveda pripisali ugodnejšim talnim in podnebnim razmeram. Jasno pa je na prvi pogled, da naš sedanji pridelek ni zadovoljiv. N si doslej izvršeni gnojilni poskusi dokazujejo, da bi mogli z neznatnimi stroški vsaj podvojili pridelek pšenice. Letos izvršeni gnojilni poizkus je dal sledeči zaključek: za en ha se je vzelo: 100 kg apnenega dušika. 300 kji' superfosfata in 130 k«>• 40"" kalijeve soli. Ob žetvi je bil preračunan samo donos zrnja — povprečno 19.3 mtc na I ha. Zgoraj naštete količine umetnih gnojil veljajo po današnji ceni skupaj 740 din, povečani pridelek pa znaša: 10.8mtc na 1 ha. Računamo li današnjo ceno pšenice 190 din za I mtc. dobimo čisti dobiček, ki nam ga je vrglo u-|H>ra’liljeno umetno gnojilo: 1312 din. Vzemimo le povprečje gornjega povečanja pri- Ivnn Hrovat: Ob »Kočevskem zborniku41 (Nadaljevanje.) Denar, 'ki je dan ali darovan za iake namene, je javen denar, zahteva jasnili obračunov, ki se dajo takim ljudem, ki jih morejo kontrolirati. Predvsem pa s takim denarjem ne lij smeli gospodariti ljudje, 'ki so voditelji cele vrste gospodarskih ustanov, ki so skoraj vse zaradi njih nesposobnosti deficit ne. ker poleni pač rada pride nevarnost, da se z denarjem ene ustanove kri je deficit druge. Saj so št' znana zatrjevanja, tla je Ljudska posojilnica v Kočevju eno s Slovensko stražo, češ da je oboje »za kočevske Slovence*. Ktlino rosno narodno gospodarsko delo na Kočevskem je nakupovali je posestev, da tako pride zemlja v last Slovencev. Danes je na Kočevskem neobdelanih blizu 300 posestev. Nekatere vasi so sploh porušene. Kočevarja namreč zemlja sploh ne veseli in se zato izseljuje v tujino. Zlasti so zapuščene župnije Koprivnik. Mozelj in Kijevska Peka. deloma tudi Črmošnjicc. Danes je na Kočevskem skoraj tisoč hiš manj kot jih je bilo včasi. Danes je sicer močna agitacija, da se zemlja ne sme prodajati Slovencem, ker se mora vzdržali za vsako ceno. vendar je še kljub temu precej zemlje naprodaj. Slovenci pa nujno rabijo novega priliva zlasti tam. kjer so že starejši naseljenci, ki jih je prejšnja šola ponemčila. Mnogo kje bi st* dale ustanoviti cele nove slovenske vasi, če bi se pokupila, zemlja, ki je deloma že v slovenskih rokah. Vso to zemljo bi radi pokupili sosedni Kostelei in prebivalci ob ('a-iiranki, če bi imeli denar. Namesto, da bi se torej denar razmetaval za razne podpore, bi bilo hvaležno polje, da; se tla v brezobrestno posojilo takim nemaničem, ki «o lačni zemlje in bi j o z veseljem obdelovali. Seveda se je treba preskrbeti z vknjižbo, da se bo posojilo točno od- delka. in računajmo povečanje pridelka, ki smo ga dosegli z uporabo gornjih gnojilnih doz le z 8 mtc na 1 ha. pa dobimo tako pri obdelani površini 03.000 ha okroglo 3000 vagonov pšenice na leto več. Ob tej priliiki nam uhajajo misli še na sorazmerno povečanje pridelkov ostalih žitaric, preti vsem na ječmen in rž. Kako zaostali pa smo še z drugimi sodobnimi načini kulture pšenice, ni v redno omenjati. Vprašanje setve kakovostne, tal mi m in podnebnim razmeram posameznih vzgojnih območij ustrezajoče pšenične vrste, je pri nas docela neurejeno. Razkuževanje semenskega žita. ki je drugod že obvezno, vršijo pri nas Je redki, prav reti ki posamezniki. Poraba tovrstnih razkužev alnih-fungicitlmih sredstev je v Sloveni ji komaj omembe vredna količina. Nepregledna je vrsta različnih rastlinskih in živalskih škodljivcev, ki napadajo žitarice. Naj omenimo med njiimi le rjo in snet, ki moreta v letih, ugodnih za njihov razvoj, prav občutno zmanjšati količine pridelka. Praktično je dokazano, tla znaša zmanjšanje pridelka, ki ga povzročajo rje in sneti na žitaricah, najmanj 10% (Morstatt. Ciisisov). pogosto pa presega škoda tudi 20% Ln še več odstotkov. Računajmo le 10%, pa vidimo, da izgubi Slovenija samo zaradi omenjenih dveh glivičnih bolezni na leto okroglo 300 vagonov krušnega žita. Nadaljnja naša naloga 'bi bila. tla si naša večja mesta, kol so: Ljubljana. Maribor. Celje, Kranj in Novo mesto zgratle porabnim potrebam primerne žitne silose. Prehranjevalni odsek, ki ga je ljubljanska mestna uprava ustanovila pri novem zaščitnem uradu, je ocenil mesečno porabo pšenice v Ljubljani na okroglo 230 vagonov. Za potrošnjo potrebne količine pšenice naj hi mestne uprave nakupile takoj po končani želvi iz prvih rok in nalo vsk-ladišeile v svojih silosih. Banska uprava bi pa morala preskrbeti po-trebue, manjkajoče količine pšenice za kmečka gospodarstva, da bi jih lakti -obvarovala vsakoletnega izkoriščanja po žitnih magnatih in špekulantih, ki bogate na račun reivščine našega kmeta. Zelo potrebno bi zato bilo, tla bi se sklicala posebna anketa o rešitvi slovenskega pšeničnega vprašanja in tla bi se potem sklepi ankete t udi hitro Ln dosledno izvedli. Izidor Koštrmi: Pred novim koledarjem (Razredčeno in pospešeno nadaljevanje.) Sreda. 13. 12. uradno objavo o 1937. — Časniki smejo objaviti razgovorih med dr. Stojadinovi-cem in Delbosoin, ki se mudi v Belgradu. — Minister za socialno politiko izjavi na konferenci J HZ v Dubrovniku z ozirom na naznanila o terorizmu pripadnikov dr. Mačka dt> pripadnikov J KZ. da je vlada tir. Stojadinoviča glede političnih svoboščin zelo širokosrčna. V endar se varajo tisti, ki bi hoteli videti v tem slabost. Kadar bo treba (na primer pri volitvah), bo vlada že znala pritegnili uzdo in postavili vsakogar na svoje mesto, lo se utegne zgoditi že kmalu, če se gospotlje (na strani dr. Mačka) ne bodo streznili in spametovali. Nedelja. 19. 12. 1937. — Avala poroča uradno, da se je končal v Belgradu prvi tečaj politične šole za mladino J HZ. ki st- ga je udeleževalo več je število mladeničev iz vse države. Oh sklepu se je vršila svečanost, ki jo je začel tir. Bojan Pirc. končal pa z razdelitvijo diplom voditelj dr. Sto-jadinovie. Kratek pozdravni govor je imel t uti i notranji minister tir. Korošec, hno izmed diplom ima sedaj Melihar iz Maribora. — V Baru ima minister za socialno politiko velik govor, ki ga priobčuje »Vreme* s pristavkom, da je bil govor ministra, ki je eden izmeti voditeljev in mislecev J HZ, nad v so burno .pozdrav ljen. Minister je med drugim zaklical: Ln jezik in en narod, to je najboljše poroštvo in lo je moč jugoslovenske države. Mi moramo ohraniti našo edinost in našo domovino. Torek. 21. 12. 1937. — »Samouprava« napade s spretnim peresom f1 ranča Smodeja »tavajočo Slovence«, povrhu pa ozmerja »Slovensko vas . kako neki more objaviti tako debelo laž. da je skupina pripadnikov bivše SLS. ki je proti programu in politiki J HZ. prestopila na stran dr. Mačka, kajti zadnje občinske volitve v Sloveniji so pokazale. da so vsi za dr. Korošca, drugi pa na j ne pričakujejo am.nowt.ije. če jih je narod obsodil':' demoralizira koi nepo-so naredili že Nemci s Cehi s svojo agrarno kdlo- plačevailo. Nič bolj ne i roben dar. To skušn jo svojimi Kočevarji in nizacijo. Zato je treba zemljo dali ljudem, ki so si že s svojo pridnostjo nekaj prislužili, da sami lahko nekaj vložijo v zemlljo. tla je dano poroštvo. da bodo res tudi vnaprej delali in zaslužili tud i lo. kar so si brez obresti sposodili, lo lahko stori vsak. ker trg v Kočevju polnijo kot prodajalci ne prebivalci Kočevske, ampak Koislolci. Ribničani in llin jei. Pomagalo bi se lahko (istim, ki mi Kočevskem že. stanujejo in imajo košček zemlje;, tla bi si še nekaj dokupili. Samo neka j ne sinemo pozabiti: delavec me bo redno več posla pa čeprav umira od lakote, vsaj kočevski ne. preveč je že zapadel agitaciji. Sicer bi bilo pa tudi vsakega. kmet. delavec treba pa tudi vsakega, ki bi ne not id redno odplačevati. takoj prijeti. Zavedati se pač moramo, tla je tildi med našim narodom vedno manj ljubezni do zemlje. Zalo je pa treba toliko bolj pazili, da se bo dala zemlja samo tistim, ki jo res ljubijo in jo hočejo obdelovati. Morda hi se komu iz gornjega zdelo, da sem proti vsem podiporam. Zel i se mi. tla moramo ločil i dvoje podpor, narodne in socialne. Narodne se dajejo kot nagrada za narodno zavednost. Dajejo jiili t uti i Kočevarji, /e zaradi tega jih moramo dajati tudi mi. da se .slovenski otroci ne bodo zapostavljene. Seveda se pa morajo dajali kot nagrada za narodno zavednost, 'lorej zavednim slovenskim otrokom manj. drugim vedno pa tudi vsakemu posebej |xivedati. ■se mu da in zaka j se mu da malo ali nič. Če je eden revnejši in zato iz socialnih ozirov mora dohiti več. se to prav tako pove in se mu tla zato stvar, ki mu je morda v večjo praktično korist. Za nemške otroke pa Nemci takti dovolj skrbc. Zato je naravnost zločin proti narodnemu delu. če se podporo dele tudi najhujšim nem-čurjem. češ tla jih s tem pridobe. Nikoli! (Dalje.) čutili samo manj več: Sreda, 22. 12. 1937. — Dr. Lujo Vojnovič sprejme v Belgradu urednika »Samouprave--- in mu izjavi: i Šemi z dušo in telesom člen J HZ. in sicer zaradi lega. ker je lo stranka, ki ui omejena po nobenih pokrajinskih in plemenskih ozirih. J HZ je prava, integralna in splošno jugaslovenska stramka, tako tla se lahko bori pod njeno zastavo, vsak jugo sloveli. — V »skupščini ima govor o zunanji politiki dr. Milan Stojalci i novic. O tem bo napisal »Slovenec« jutri pohvali en uvodnik, ki bo podčrtal realnost politike predsednika in vodje. Iz tednika. J HZ v Osijeku se izve. zakaj so prestopili disidenti SDS v J HZ. Ta korak je treba pripisovati tildi občutku potrebe po enotnem delu za dokončno izvedbo ju gosiloven.sk e ideologije, katere nosilka je J HZ. — »Samoupravi se zdi. da bo v J N S, kjer z Živkov ičem niso zadovoljni, prevzel predsedstvo Boža Maksimovič. Čclrick, 23. 12. 1937. Domoljub razmiš-ifjiije v božični številki o škodljivosti samoslo-venskt' politike, ki lij znaila povzročiti padec obstoječe demokracijo (pod vodstvom J HZ) in uvedbo najhujše: diktature. Ustave ni mogoče spremeniti in dotični napori so bob ob steno, če bi sc Slovenci v rghi v objem dr. Mačka, bi sledi1! režim, li kateremu bi pristavili takoj im za vsako ceno svoj piskerček izdajalci slovenskega narodu, ki bodo zatrli vse slovensko društveno življenje, vso slovensko prosveto in bodo vse slovensko šolstvo oblekli v cirilico. Uničili Ibotlo do kra ja slovensko zadružništvo in svobodno slovensko gospodarstvo, izbrisali bodo po načrtu, ki ga že imajo, za | udeževe groše v sako sled slovenstva in slovenske kulture in konfiniraili vsevprek... Torek, 28. 12. 1937. — V polemiki, ki jo vodi llrvatski dnevnik s Mrva,Iško stražo . ker je zat bij a ti sebi -trdilu, tla je katoliški dnev nik, poudarja »l lrv atski dnev nik . tla odre ja smer /njegovega pisanja samo in izključno predsednik dr. Maček. Sreda. 29. i2. 1937. — »Slovencu se posreči dognati, tla je ustanovil Dimitrov »Komunistično stranko Slovenije . in posveti temu dogodku svtij uvodnik. Pri tem podeli v obrambo vodje tir. Sto-jadinov iča brco francoskemu ministru Delbosu. Četrtek. 30. 12. 1937. — »Slovenec poroča o nov i palači juridične fakultete v Belgradu, ki bo veljala 20 milijonov dinarjev, nadalje o zvišanju nagrad na hajduke, o .sporu v Jadranski straži in o bilanci našega ljudskega šolstva pod režimom |HZ. V »naši banovini je okrog 400 stilskih oddelkov brez učiteljev, pri temi pa pohaja brez tlela 430 učit. aibiturieutov. itd. /. odlokom notranjega ministra dr. Korošca sita ustavljena »Pohod in Delavski list«. »Jutro pravi glede Pohoda . tla je bil nacionalistično glasilo, glede Delavskega lista pai, tla je hotel bili marksistično usmerjeno delavsko glasilo. — Poslanec J NS, Kovač, predava v Mariboru o edini mogoči reši t v i hrvaškega vprašanja: namreč v okviru ju-gosiovenske narodne enote in na osnov j narodne — Z ozirom na pisavo »11 rv atskega o demokraciji pristavlja »Jutro . tla izvajanja lista prav čedno lierejo. dn pa enot nost i. dnevnika se k aižt' se izvajanja usta |«-u» čedno lierejo. da na žalost demokracija politike' dr. .Mačka mnogokrat v prav čudni Iuči. Petek. 0. L 1938. — »Slovenec objavlja popolno besed i lo novoletnega vošči la dr. Stojatd.inovica. pripadnikom i n mladini J HZ. Vošči lo je i'/.-redno optimistično. »Samouprava dostavlja, da so občinske volitve pokazali', tla ima J HZ med Hrvati 73 odstotno večino, med Srbi pa kar 90 odstotno. Z ozirom na lo zavrača zahteve po »svobodni Hrvaški in obsoja govorice o njej. — Hrvati si osnujejo svoj gospodarski svet, ne tla bi vprašali kogar koli. če smejo.. Vsak zaveden Slovenec naj bo naročnik „Slovenije“! Nemška politika na Vzhodu nimajo manjši narodi v območju nemišikeiga življenjskega prostora pravice do samostojnega živ- il. švicarski dnevnik »Basler Nachriclviem je sestavil na podlagi uradnih, in poluradnih »eniških izjav načrt im smernice za »narodno-sociali-stično politiko na Vzbodu . Nauki, ki naj opravičijo neonsko dkspanzijo v K v ropi. se dajo ozna-micnoivati z besedami »zalključeni narodni prostor , »življenjski prostor in »veleiprostor . \ 'tem smislu je bil pridruženi velik del osvojene Poljske Nemčiji in ostali del postavljen pod upravo generalnega guvernerja dr. Franka, ki je odgovoren samo Hitlerju. V tem smislu se je Nemčija sporazumela tudi z boljševiško Rusijo kot drugo v eleprostorno silo in ise odpovedala nemškim koristim v življenjskem prostoru sopogod-11 i ka. Na vzhodu je bila razširjena Nemčija z ustanovitvijo okrožij Gdansk—Zahodna Prusija in ^Varthcgau. dalje katoviskega okraja kol dela okrožja in dežele š lezi je. in z dodelitvijo nadaljnjega dela osvojene Poljske kot okraj Kichenau izhodni Prusiji daleč čez svoje današnje meje in daleč čez meje 1914. leta. Če je Nemčija z ustanovitvijo češkega protektorata še na zuna j priznala nekakšno samost oj »ost osvojenega ozemlja, se pri Poljski na taike stvari ne ozira več. Velike pokrajine s čisto polji.skim prebivalstvom so združene z Nemčijo. Narodnostno načelo, prej po-iiidarjano, se ne priznava več. Da sr uveljavi in obdrži nemško gospostvo v zasedenih deželah, se je poostril zakon o namestili išk i oblasti. \ primeri z drugimi dkrožji imajo novi namestniki diktatorsko oblast. Prisilno naseljevanje osvojenih pokrajin z Nemci naj da tej upravi potrebni podzidek. To namero skušajo doseči najprej z izgonom domačega prebivalstva. Pri okrožnih namestnikih so nastavljeni »glavni poročevalci za ureditev prostora . Koliikor niso Poljaki pobegnili ali bili pregnani, jih natančno nadzirajo, da se prilagodi njih no gospodarstvo pridobitni bitki . Poljedelca. ki da povod za domnevo, da ne izvršuje nemških odredb /.a povečanje pridelkov, odstranijo iz njegovega posestva. Že zdaj naseljujejo dokončno na vsa posestva, ki so postala na ta način prosta, baltiške in volinjsfke Nemce. Če teh ni dovolj, postavljajo skrbnike, da bodo i|K> vojni dodeljena talka posestva odpuščenim vojakom. Razmere v gosto naseljeni nepridruženi Poljski so še slabše. Generalni guverner prav i v svojem prvem, oklicu od 2b. oktobra, da ima od Hitlerja nalogo, za vse večne čase napraviti mir v 'tein interesnem okolišu nemške države. Napoveduje tudi splošno delovno dolžnost za vse Poljake od IS. do ()0. leta brez poroštva za plačo ali podporo družini. Nemški lisk in z »urnost o narodnostiIki ima v Nemčiji odlično mesto, ter narodno-sociaiistični nauk o mednarodnem pravu razlagajo to dogajanje itz narodno-sociiili,stičnih načel. Posebno poučni so sestavki lisla >Das schvvarze Korps : 'Raznemčeno. torbi nemško zemljo je očistil nemški meč. Ilkralu je bilo pa treba, potegniti naza j predn je straže, ki so (lotil c j krile dolgotra jno oblikovanje nemškega \ zboda. in zasesti nov e dokončne položuje na spet osvojenem državnem ozemlju . Knako govori jenski profesor VIa\ llil-deberi Boli m. ki ima prvo učno mesto za n a rodo- slovje na vseučilišču. On poudarja1, da se ne da odvrniti neimšlki pritisk proti Vzhodu kol dediščina severnišiko-germanske narodnosti, in zahteva združitev za nemško naselitev določene zemlje, njeno osvobodil e v od Slovanov, s katerimi ni mogoče živeli skupaj, umik zunanjih straž, ki ne morejo več obstali, da bi se nemštvo na Vzhodu ne razdrobilo, in načrtno delo za »veleprostor«. Najvažnejša se mu zdi ureditev mejnega sveta . uvrstitev obrobnih srednjeevropskih narodov v »v eleprostorni načrt , v katerih ne srne bili več prostora za obrobne države, opite od neodvisnosti in povrh še umetno napihnjene. I ti naj vlada sila reda močnejše Nemčije. To je ista misel, ki jo je izrazil že pred dvema letoma SeyR-lncpiart, da Karl Schmitt pa daje tem mislim pravno orodje. ko dela iz poseganja velike sile v življenjske pravice malih narodov pravico in oznanja »prepoved posredovanja, za sile, tuje v prostoru <•-,* to se pravi, prepoveduje jim, da bi v olkviru neke višje skupnosti dali svojo moč na razpolago slabšim zoper močnejšega napadalca in kršitelja miru. Njegove misli so naperjene tako zoper malic narode. katerih zahteve po neodvisnosti da je že prehitel čas. kakor tudi zoper politiko predsednika Roosevelta, kateremu očita zlorabo Monroejevega »arnika in samolastno poseganje v evropska vprašanja. * Njegovo dotično knjigo smo mi že omenili v >Malih zapiskih . Ur. Opazovalec Tiskovni zakon l)r. Maček je le dni sprejel časnikarje, s katerimi se je razgovarjal tudi o potrebi tiiskovinega zakona. Pri tem je pokazal na težave zaradi zuna-nje-političnih razmer, ki nam komaj dovoljujejo ros svobodno besedo. \ sak se prav dobro zaveda, da si naša tnala država no more privoščiti nasproti močnim sosedom ipravice do ostre kritike in graje, ki je nihče ne oporeika velikim nevtralnim silam, na primer Zedinjenim državami. Toda zato pa še daleč ni treba, da bi ostal tisk tudi v drugih pogledih nesvoboden in da bi bila njegova svobodna beseda omejevana od večje ali manjše sprevidnosti vladavin. Zadeva se da namreč rešiti sila preprosto, tako da bo zadoščeno potrebam zunanje, pa prav tako tudi potrebam svobodoumne, v resnici napredne in demokratične notranje politike. Za zunanje politične stvari naj bi pač veljala slej ko prej cenzura, ki na j bi pazila, da nam napadalen tislk ne bi delal težav, pri čemer bi bilo pa v seeno dobro, če se izdajo natančni predpisi o obsegu in načinu zunanjepolitičnega poročanja, laki predpisi bi vsekako želo olajšali delo tako cenzuri kakor tisku. Za notranjepolitične stvari naj bi pa veljala -svobodna beseda, v olkviru vel javnih zakonov seveda. Fako bi bilo pomagamo na obe strani, in tak zakon bi bil h kr at u najboljši dokaz, da gremo nov i ni časom nasproti, časom demokracije in medsebojnega zaupanja. Zato je tudi gotovo. da zoper takšen način rešitve naš ega tiskovnega vprašanja ne more biti. ra,zen kdor ima vzrok, da sc boji svobodne besede, ki bi ga Hjnd-slv ii predstav'i'la, 'kakršen je. Slovenski politični program Zanimivo bi bilo. če bi pri nas napravili anketo. kaj si recimo povprečni Slovenec predstavlja kol najmanjši slovenski politični program. Najbrž bi pokazala laika anketa resnično žalostno podobo. Seveda smo vsi edini v tem, da je naš politični program to. da preskrbimo vsem Slovencem blaginjo. To je namreč povedano tako nedoločeno in nesi varno, da lahko na to vsak pristane. V pravem političnem smislu pa bi se mogli zediniti v hudo malo stvareh. Dolga je bila prav za prav borba pri nas za samostojen slovenski jezik, videti je bila davno že končana, vendar moramo priznati, da se politično danes ne bi mogli zediniti niti v zahtevi, da moramo in hočemo brezpogojno ohraniti slovenski jezik in slovensko narodno samobitnost. V tv liiko jih je. ki so v tem pogledu še vedlno jugo-sloven i in bi odklonili kvečjemu prisilno odpravljanje slovenskega jezika, pozdravili bi pa vsa prizadevanja, da se brez bolečih operacij pospešuje odprava slovenskega jezika in pospeši razvoj v neko j ugoslovenstvo. Seveda je io mišljeno prav inalo drugačno kakor mišljenje tistih, ki so v svojem srcu že pristali na to. da se njihovi otroci prilaigode im postanejo po nemško ali po italijansko govoreči Slovenci. Tako ozek obseg narodno političnega skupnega programa je tudi eden izmed vzrokov, zalkaj se naši ljudje v tujini tako hitro prilagodijo okolju in izgube svojo narodnost. Pri njih narodnost obstoji iz jezika, o katerem se kljub temu, da čutijo njegovo lepoto, zavedajo, kako malo da je razširjen, potem iz kopice narodnih pesmi, lepili spominov na sorodnike in prijatelje, politično pa nimajo za svojo narodnost nikakšne opore, ker ni nobenega političnega programa. Narodno vzgojno delo se je vsa leta po vojni lovilo v nejasnosti in meglenosti jugoslovenarske miselnosti, po učbenikih našiti ljudskih šol, precej smisla za slovenstvo jo v prejšnjih letih bilo celo izgubljenega, tako da je s tega vidika vzgoja v ljudskih šolali nazadovala in ne napredovala. Naši poklicni politični delavci niso za politično v zgojo ljudstva napravili ničesar, ker propaganda različnih juguslovenarsikih strankarskih programov brez načelne jasnosti vendar »i nobena. politična vzgoja. Prav zadnji čas je. da na tem polju zastavimo vse moči za zavedno vzgojitev novega rotiti, ki bo imel vsaj zavest za minimalni slovenski [volitični program. Ošlak Ferdinand: Spomini na osvobodilne boje za Štajersko in Koroško v 1.1918-1920 Spomini na Radgono in radgonske hoje 1. 1918/19. — General Rudolf Maister na političnem shodu in med svojimi vojaki. (Nadaljevanje.) I Vk lenski Ui-iu iz številnih >strojuiih pušk je nato \ nekaterih točkah še vedno krepko odmeval ob zaledeneli Muri starodavnega mesta Radgone, čim bliže je bil dan. tem vidnejši je bil neuspeh sov ražnika. V temni noči so še tu in lam upali, da se bo vsaj poedinim patrolam posrečilo vdreti vsaj v en del naše vojašnice, da bi jo razstrelili, seveda z našo stotnijo vred. Ko je pa nastopajoči beli dan pokazal \ visokem snegu ležeče mrliče in ranjence in ko so videli, da so njihove vrste razbite na drobce itd., je brž ugasnil njihov pogum. Naše fante so pa naši uspehi seveda podžgali. Šele okrog 9. ure dopoldne je po dolgotrajnem pokanju bil položaj tak. da sem jaz s svojimi vojaki kot edina naša še živeča, zunaj v .sredi sovražnih vrst se boreča straža, dobil spet zvezo z vojašnico, to je s svojo glavno četo. od koder sem nato dobil municijo. pomoč in zajtrk. Svojim dobrim lantom sem sedaj dodelil pomoč iz prostovoljcev iz vojašnice, nakar smo prešli \ splošne protinapade. Pregnali smo nato sovražnika iz raznih stranskih ulic, tako da so bili iz mesta že okrog ll; ure napadalci popolnoma pregnani. čiščenje im preganjanje sovražnih oddelkov iz okoliških vasi smo nadaljevali celo z artilerijo še skoraj ves teden. Geloma Zeilholerjeva radgonska posadka je v teh bitkah pokazala, da zasluži ime zglednih bojevnikov takratne slovenske armade generala Maistra. Imena junaka Zeilhoferja in njegovih takratnih častnikov, višjih podčastnikov in podčastnikov ter požrtvovalno junaštvo poddesetnike v in pešcev1 ostanejo trajen spomin na radgonske boibe in boje za našo zeleno Štajersko. Na žalost so mlada življenja, ki so jih naši možje tam darovali za domovino in za narod, ostala brez koristi. Radgono in železnico Radgona —Spil je je mirovna konferenca prisodila republiki Nemški Avstriji, ker je ta h konferencam k zelenim mizam poslala svoje naj zmožne j še diplomate in izvedence. Ka»lje in možje, ki so iHa v moji pa- troli odločilno 'sodelovali pri ugodnem izidu bojev. so bili: desetnik Borko, dva pešca Tomažiča .Antona. Vlom Alojzij. Kore« K rane. Valentinčič in Pučko. Najhrabrejši pa je bil pešec Goved ič. ki je preboden s številnimi sovražnimi bajoneti, pustil tam svoje mlado življenje. lesno je človeku pri srcu danes, ko po 21 lotih sreča svoje nekdanje tovariše in soborce iz Radgone. Veliko, veliko teh zaslužnih mož. ki so takrat s puško, bajonetom in bombo zmagovali braneč domovino, pa danes, ko jim glave pokriva že sneg. podlega že leia in leta z menoj vred v borbi za vsakdanji kruh. ker jih domovina ne more zaposliti. Oči se mi zasolzijo, če primerjam živ ljenje bivših radgonskih legionarjev — ki smo se popolnoma prostovoljno borili in stavili svoja življenja na kocke — z življenjem tistih naših. ne idealno, pač pa realno gledajočih sovrst- nikov. ki so nam idealistom prepustili obrambo in krvav e borbe za domovino, sami so se pa vrgli na dobičkanosne pridobitne posle, katerim je takrat konjunktura vsestransko cvetela. Ti možje so danes naproti nam tiemaničem v urejenih socialnih in premoženjskih položajih veliki gospodje, ugledni členi človeške družbe in se nam lahko v pest posmehujejo. ko smo pod Zeilhoferjevim poveljstvom leta I()I8./I9. kot garnizija in obmejna posadka v bojni pripravljenosti imeli v oblasti mesto Radgono i-n njen okraj, je takratni poveljnik štajerskega obmejnega poveljstva v Mariboru, danes že rajnki poveljnik prve lastne slovenske armade, general Rudolf Maister, dal pobudo, da je bil v sporazumu z Narodnim svetom dne 27. decembra 1918 v Radgoni prirejen pollitičen shod obmejnih Slovencev. Bila je nedelja, ko smo odprli jahalno šolo nekdanjih c. in kr. huzarjev — bila je v poslopju, ki je stalo čez cesto nasproti naše, prej huizarsko vojašnice — ter jo pripravili za shodi. Prišlo je precej ljudstva. Poročali so razni politiki, med drugimi tudi Kratijo Žebot iz Maribora o političnem položaju Slovencev ter o potrebi močne, složne Sloveni je im J ugoslavije. ko je biil končam dnevni red. je stopil na govorniški oder še general Maister, iki je, če mi je spomin še zanesljiv, govoril v svojem gorenjskem dialektu takole: »Dragi Slovenci! Koso oholi Nemci pred leti zidali to-le sijajno stavbo, še san jali niso. da bo v tem prostoru kedaj slovenski generali govoril slovenskemu ljudstvu. Božja previdnost, ki odloča o pravici im krivici, je osvobodila tudi nas Slovence, ki smo tisoč let Slovenski šolarji brez slovenskega pouka OI> razdelitvi na banovine je, kakor vemo, prišlo precej slovenskih krajev k I Irvaški. I a,ko je še danes precej s lov en sik ih vasi pridruženih I Irvaški. kakor poroča »Kočevski Slovenec«, je v teh slovenskih vaseh vsega devet ljudskih šol. Na treh teh šolah pa uče tudi hrvaški učitelji, ki ne znajo slovenski, pa trapijo šolarčke s poukom v jeziku. ki ga ti ne razumejo. Sicer je samoobsehen in edini izhod iz tega z našega narodnega in vzgojnega stališča nemngo-čega položaja, da se slovenske vasi pridružijo Sloveniji, kamor spadajo. Toda dokler se. to ne zgodi, morajo seveda slovenski učenci imeti učitelja, ki razume njih jezik in ki ga tudi učenci razumejo. Mar naj se spet vrnejo časi nekdanjih šulferajnskih šol? In pri. vsem teni moramo spet ugotoviti nekaj. Ko se je lanskega septembra osnovala banovina Hrvaška in so se ji začrtovale meje, so komisije kaj skrbno preučevale, kod naj te meje gredo. Lunko, igraje lahko bi bilo ravno tedaj, obnoviti narodopisne meje med Slovenijo in Hrvaško, kakor so nekdaj bile. In prav takrat bi se ne bili Hrvatje niti malo upirali. Seveda, če sc nihče ne zgane, čemu bi se naj bili zganili oni. Na isti črti z nami V črnogorskem tedniku »Zeiti« je priobčil bel-grajski vseučiliški profesor dr. Živojin Petrič daljši sestavek »Jugoslovansika zvezna, država«. Prav nič novega ne pove ta sestavek — nam. Še več, skoraj za visak stavek, za vsako misel bi lahko našli v našem listu potrdilo, in sicer ne enkrat, marveč desetkrat, dva jsetkrat. Vendlair nas taki sestavki vesele: po dolgem času nam dajejo do pičice iprav v našem ibo ju in glede na naiš boj zoper najbolj zanikrno, nevredno stvar, ki je iz,-krivi jaila im potvarjala smrksel soziltja naisih trem narodov, namreč zoper nasilno, koruiptno, neodkrito j ugosl ov e n a: rst vo. V potrdilo navajamo našim bralcem nekaj Peričevih misli: Ko se je oblikovala naša država, se ni vpraševalo za prvino, ki je poleg ozemllja in urejene oblasti ipog*oj državnosti, namreč za narod. Več kakor dvajset let smo iskali ta narod. Najprej se je reklo, da je ta narod s rbsko-hr1 vašk o- sl oveinsik i, toda kmalu se je videlo, da je to bili naravnost nesmisel. To je bilo isto, kakor če bi se na primer govorilo o I rancosko-laiško-špa.nskem narodu. Za tem je prišel izum: juigošlovenski narod, izum, ki sicer ni bil -niti malo nov, ker se je resno, trdilo, da sia jugoslovanstvo in Jugoslavija »naš tisočletni sen«. Toda niti jugoslovenski niti srblsko-hrvaško-slovensk i narod nista učakala visoke'starosti. Jugoslovanstvo je pomenilo reakcijo in diktaturo1, in to ne samo diktaturo nad duhom, ampak tudi nad telesom. Srbi, Hrvatje in Slovenci so Jugoslovani samo zemljepisno, ker prebivajo na jugu Evrope, na katerem prebivajo na primer tudi Španci in Italijani in Grki. Z isto pravico bi lahko razglasili Cehe, Slovake in Poljake, ker žive na severu Evrope, za en severo-slovanski narod. Nazadnje so prišli še Srbi, prav za prav Velikosrbi, ki so uganili, da ni država od tlačanili tujini gospodarjem. V naših lepih slovenskih krajih se je sedaj nehalo gospostvo tujcev in hlapčevstvo Slovencev, sedaj bo Slovenec sam svoje zemlje gospodar. Da se naša domovina umiri in uredi, bo treba združiti vse moči, ter do končne razmejitve varovati življenje in premoženje našega ljudstva, ki je posebno ob svoji je-z i kov ni meji vedno, prav posebno pa med vojno, mnogo trpelo. Sporočite moje pozidlrave tudi tistim sorojakom, ki niso mogli daneis na ta shod ter jul prepričajte, da bo naša mila Slovenija v veliki 111 močni Jugoslaviji v družbi naših jiuzmh bratov, velika, močna in srečna. Živeli Slovenci!« Maistrov govor je našel lep odlmev, kar so nai-vzočni potrdili s ploskanjem, in živioklici. Sledilo je petje narodne himne in »Hej Slovani«, nakar se je ljudstvo razšlo. Zanimivo je bilo pozneje kosilo, s katerim smo tisti dan pogostili generala Maistra in njegovo spremstvo. Na njegovo izrecno željo se je v vojašnici iz vojaške kuhinje, kjer so kuhali za vojake, v Pistorjevi vojašnici na pisarniških mizah servirali to, kar smo dotični dan jedli vojaki. Hrana, ki smo jo v Radgoni dobivali, ni bila slaba. Mojster za prehrano jo bil štabni 'narednik Franc Kirar iz Sv. Petra pri Mariboru, ki je svojo službo zgledno opravljal, tako da je nadporočnik Zeilhofer pri kosilu generala le težko prepričal, da je stotnija isto 'k alk or on. V znak demokratičnega gledanja na svojo mlado slovensko vojaštvo je pri tem obedu pri mizi z generalom Maistrom skupaj sedel in obedoval od vsake vojaške šarže, počenši pri navadnem pešcu do častnikov, po en mož. (Nadaljevanje sledi.) !. decembra 1918 nič drugega kakor razširjena velika Srbija in sicer ne samo s stališča notranjega. ampak tudi mednarodnega prava. Tako so našli tretjo državno prvino, srbski narod, in stvar je bila rešena: ena država, Srbija, en narod, srbski. dovolj za centralistično ureditev države. Ta zadnja zamisel je imela vsaj to dobro stran, da je bila odkrita in jasna. Velikosrbi, ki jih seve ne smemo iisiiti « srbskim narodom, so s tem razglasili svoj načrt o srbski hegemoni ji in vol jo, da obenem raznarode Nesrbe v tej državi. Megalomanska miselnost, ki ni lastna samo Veliko-srbom, ampak tudi Velikočehom, Velikoromunom in Velikolpo'1 jakom. Velikosrbska zamisel pa ni uspela in ni mogla uspeti, ker je bila preveč nasprotna resničnosti In pravici. Zunanji dogodki so vplivali, da je prišlo do sporazuma Cvetkovič-Maček. To misel sporazuma je odobravati. Vendar pa meni Perič, da bo samo na narodni osnovi težko urediti Jugoslavijo, ampak da bo treba upoštevati tudi zgodovinsko-pokra jinislke posebnosti. S tega stališča predlaga Perič poleg Hrvaške s Slavonijo in Dalmacijo še telle samoupravne enote: Srbijo, Bosno in Hercegovino, Slovenijo in Črno goro. Vojvodina bi pa naj imela, če bi se pridružita Srbiji, v okviru srbske avtonomi je še posebno samoupravo. Teh Peričevih misli ne bomo nadalje razmotri-vuli. Zdi se pa nam, da bo ureditev po pokrajinah šla najlaže od rok, če Ibo pri njej imel največ besede tisti, ki je zaradi nje najbolj prizadet, namreč ljudstvo, in če bo še ljudstvu dana mo-gočpst, da kasneje v svobodnem glasovanju popravi, če bi se pokazalo, da mu drugačna, ureditev bolj odgovarja. Pravi vzroki pomanjkanja blaga » Trgovski list« piše o prevelikih nakupih zaradi vojne psihoze, kii so povzročili pomanjkanje blaga, češ da »je bil pohlep nekaterih ljudi po blagu tako velik, da mu nikakor ni bilo mogoče zadostiti«. Potem pa navaja: luko je odšlo iz prostih skladišč v prvih treh vojnih mesecih (september, oktober, november) 146.640 kilogramov riža. za 28.292 kg več ko leta 1958. Kon-sum riža se je torej povečal v teh treh mesecih vsak mesec skoraj za 10.000 kg. Jasno je, da se tudi ni toliko riža več potrošilo, temveč da so si ljudje delali zaloge. Jedilnega olja je odšlo iz prostih iskludišč v Ljubljani v mesecih september—november I. 1938. 104.332 litrov, leta 1939. pa 140.107 litrov ali za 35.775 litrov več. Prodaja sladkorja se je povečala v navedenih treh mesecih od 370.990 kg v letu 1938. na 442.258 kg v letu 1939., torej za 71.268 kg več. Mila je šlo v teh treh mesecih iz prostih skladišč leta 1938. 85.050 kg, leta 1939. pa 129.185 kg, torej za 44.135 kg več. Kave so nakupili ljudje letu 1938. 16.598 kg, leta 1939. pa 31.759 kg. torej za 15.162 kg več. K temu pristavlja »Trgovski list«, dla so ljudje dolžili trgovce, češ da zadržujejo blago, da bi pozneje laže navijali cene, da pa je y resnici trgovec brez krivde, krivi pa da so bili^le tisti, ki so slepo kopičili blago ali pa ga pošiljali v tujino. K stvari bi najprej pripomnili, da je brez dvoma bilo precej takih tudi med trgovci, ki so hoteli konjunkturo izrabiti, o čemer pričajo številne ovadbe. Gotovo pa je, da se je v tem pogledu precej pretiravalo, in prav tako jo gotovo, da ne gre valiti vse krivde na trgovca, ki je zdajci stal pred tem, da ob prodaji po nižjih in nakupu po višjih cenah dejansko zmanjšuje svoje skladišče, torej vsaj pri mali in srednji trgovini svoje premoženje. Mi smo pa prepričani, da. bi do vsega tega ne bilo prišlo, če bi bil naš trg in sploh vse naše gospodarstvo bolje organizirano, da, bi ljudje lahko in po pravici imeli zaupanje vanj. Vojna in vsa sedanja stiska vendar ni prišla nenadoma, drugod so tudi računali z njo in so pripravili. Če bi se bilo tudi pri nas tako delalo, bi tudi morebitni večji nakupi na zalogo prav nič ne bili škodovali. Tako so na primer imeli v Franciji že nekaj let vsi trgovci z bencinom dolžnost, da so si napravili zaloge za daljšo dobo. In na drugi strani lahko bere vsakdo prav v teh dneh — spet! — v švicarskih listih pozive, naj se ljudje preskrbe z življenjskimi potrebščinami vsaj za dva meseca vnaprej. Pri tem priporočajo celo podjetnikom, naj dajejo nastavljenemu v ta namen potrebne predjeme, občinam pa, da v iste namene priskočijo siromašnejšim občanom s posojili na pomoč. Prav tako je znano, da je na Angleškem priporočila vlada že takoj v začetku vojne državljanom, naj si naredi vsak primerno zalogo. Razlogi za to so očitni: če nastopi kak zastoj v dovozu ali nastopi iz drugih razlogov začasno pomanjkanje blaga, ne smejo biti ljudje na mah pred praznimi shrambami, kar prebivalstvo samo po nepotrebnem razburja in bega, s tcim pa tudi slabi njegovo vztrajnost in odpornost, ko gre za odločitev. V slabi organizaciji je torej zlo. Da pa je njen prvi izvir v centralizmu, ki ni dali, da bi se bilo posamezne pokrajine 'bolje pripravile, ki zlasti ni imel nikoli o pravem času denarja za res nujno potrebno blago, zato pa zmeraj za namene, ki našemu gospodarstvu niso v prid. tega pa res ni treba posebej razlagati, vsaj našim bralcem ne. Mali zapiski Fondi Kakor piše »Jugoslovanski Lloyd« imamo danes že 154 fondov, katerih imetje znaša 1.768.55 milijonov dinarjev. Zoper tujo besedo Nekateri srbski listi so zoper to, da bi se uporabilo ime banovina za srbske pokrajine, češ da je to ime srbskemu narodu tuje. Še bolj tuje, kakor Srbom, je to ime Slovencem. Poznamo ga sploh šele nekaj let, v teh letih pa samo kot napravo hegemonističnega centralizma, ki bo pustil samo žalostne sledove pri na«. Zato smo mnenja, da bi tudi samoupravna, Slovenija no smela imeti tega tujega imena. Draginja. »Ljudski glas« prinaša številke o na ras tu draginje^ Leta 1938. je znašala cena: življenjskih potrebščin na leto za delavca isamea 810.26 din, za štiritedensko družino pa 1973.07 din. I. januarja 1940 pa je znašala ta cena za delavca sanica 924.72 din, za štiričlensiko družino pa 2304.19 din. Slovenski delavci v Nemčiji Zagrebški »Jutarnji list« z dne 10. I. 1940 poroča iz Maribora: »Po vesteh, ki so prispele v Maribor od naših izseljencev, so dobili naši delavci,, ki so ostalli v Nemčiji, ponudbo, da naj se napoltijo na zahodno fronto in naj sprejmejo zaposlitev pri delanju utrdb. Naši delavci so to odklonili.« Pomen zadnjega Chamberlainovega govora Zadnji veliki govor angleškega ministrskega, predsednika Chamberlaina »znamenjuje švicarski dnevnik »Natiomal-iZeitunjg« takole: Prvi minister govori izrečno o »miru pred viharjem«. Naznanja žrtve in nadaljnje omejitve in se ne pomišlja, postaviti kot iprimero pomanjkanje, ki si ga nalaga celostna Nemčija. Govor pa učinkuje ikljub tej stvarni resnobi ne-popustl ji veje in odločneje kakor prejšnje manj obtežene izjave zmeraj nekam čustveno oviranega starega državnika, človek ima vtisk, da so bila težka razočaranja, ki jih je doživelo njegovo nagnjenje do sporazuma, od tega počasnega, pa trdovratnega razuma predelana in zgoščena v nezaslišano močno voljo do odpora. Kulturno sodelovanje nied Moskvo in Bratislavo. Msgr. Tiso, slovaški predsednik jo povabil sovjetsko-ruske učenjake v Bratislavo zaradii pospeševanja medsebojnega kulturnega razmerja. Kakor poročajo švicarski listi, pride v kratkem odposlanstvo ruskih znanstvenikov ina Slovaško. Politični komisarji v ruski vojski. Ko zaslišujejo Finci ujete ruske vojake izvedo prav zanimive, mestoma naravnost čudne reči. Na vprašanje, zakaj se vojskujejo, odgovarjajo zelo različno: zoper kapitalizem, zoper Francijo in Anglijo, za tlačene Fince, celo zoper Nemčijo. Poizvedbe so dognale, da so ti odgovori v skladu s propagando političnih komisarjev, ki pa seveda razlagajo stvari po svojem okusu in znanju. Navdušenja za vojino pa ti politični komisarji niiso mogli ustvariti. Sicer se jih pa vse boji, moštvo kakor častniki. Celo polkovni zapovedniki se morajo uklanjati njihnim poveljem. Že ^napredovanje za podčastnika mora potrditi politični komisar. Zato pa predlagajo ti za podčastnike cesto vojake zaradli političnega dela. Pri takih razmerah pač ruska vojska in njeno vodstvo ne moreta biti drugačna, kakor pac sta.. Sponuniajte se tiskovnega sklada tednika »Slovenije" Prepričane Slovence, ki jim je slovenstvo zapoved vesti in nravnosti, pr