82 Glasnik SED 64|1 2024 * Rebeka Kunej, dr. interkulturnih študijev, znanstvena sodelavka, ZRC SAZU, Glasbenonarodopisni inštitut; rebeka.kunej@zrc-sazu.si. Knjižne ocene in por očila R ebek a K unej* Deseta knjiga iz zbirke Folkloristika je leta 2023 izšla dvajset let po izidu prve. Glede na prejšnje, predvsem etnomuzi- kološko orientirane, tokratna po tema- tiki nekoliko izstopa in zbirki dodaja svežino in razširja v zbirki obravnavano vsebino. Monografija Ane Vrtovec Be- no ne osvežuje le zbirke, z obravnavo sodobnega ljudskega gledališča osvežu- je tudi slovensko etnologijo in folklori- stiko; preučuje namreč pojav, ki je bil dolgo neopažen ali ni bil deležen poglo- bljene obravnave. Monografija je empi- rično zasnovana raziskava sodobnega ljudskega gledališča v Sloveniji. Teme- lji na avtoričinem več kot desetletnem preučevanju oblik pojavnosti, spremi- njanja in raznolikosti ljudskega gleda- liškega ustvarjanja na Slovenskem, vse do sprememb, ki jih je v zadnjem obdo- bju terjal epidemični čas. Osrednji del knjige so štiri poglavja, ki vsaka svojo temo obravnavajo z namenom razume- vanja pojava v slovenskem kontekstu. V prvem poglavju avtorica termino- loško uokviri raziskavo in poda opre- delitve, pomembne za nadaljnje razu- mevanje besedila. Pri tem se osredinja predvsem na razumevanje gledališča in razločevanje med ritualom in gleda- liščem. Sklene, da je pri raziskovanju ljudskega gledališča pomembno opa- zovati različne dejavnike – od načr- tovanja uprizoritve, izbire prizorišča, časovne omejenosti, upodobljene te- matike, kostumov, do komunikacije z občinstvom, ki so pogosto celo fizično vključeni v gledališko uprizoritev. V nadaljevanju se posveti razlikovanju profesionalnega (poklicnega) od lju- biteljskega (nepoklicnega, neprofesio- nalnega, amaterskega) gledališča, med katerima sta danes največji ločnici plačilo za delo in značaj prostočasno- sti same aktivnosti. Poudarja današnje splošno kategoriziranje gledališča, v katerem je profesionalna gledališka dejavnost dojeta kot umetnost in ama- terska kot kulturna dejavnost (str. 24), ki jo strokovno usmerja Javni sklad Republike Slovenije za kulturno de- javnost (JSKD). A avtorice v nadalje- vanju ne zanima vsa ljubiteljska gleda- liška dejavnost, temveč predvsem tiste oblike uprizarjanja, ki jih »teatrologi ne vidijo kot ‚umetnost‘ in jih danes zaradi povezave s turizmom najdemo predstavljene le na straneh turističnih organizacij, JSKD pa jih zaradi odsto- panja od ostalih uveljavljenih predstav amaterskih skupin ne uvršča v svoj pregled« (str. 25). Prav to pogosto pre- zrto gledališko dejavnost, ki vključuje vse gledališke prvine in se v sodobno- sti večinoma izvaja kot del repertoarja lokalnih kulturnih ali umetniških dru- štev, hkrati pa s svojo vsebino posega na področje ritualov, šeg in dediščine, avtorica uvršča v polje sodobnega ljudskega gledališča, ki ga razume in enači z uprizarjanjem dediščine. V nadaljevanju natančneje poda razu- mevanje pojava in termina ljudskega gledališča, za katerega je v sodobnosti značilno predvsem dvoje: da uprizorje- na vsebina izhaja iz lokalne dediščine in se ne uprizarja v klasičnih gledali- ških dvoranah. V nadaljevanju avtorica predstavi krat- ko zgodovino raziskovanja ljudskega gledališča na Slovenskem. Opira se predvsem na ugotovitve in razmišlja- nja Nika Kureta, enega prvih razi- skovalcev in zapisovalcev tovrstnega gradiva pri nas, in jih vzporeja s sodob- nejšimi avtorji in z njihovimi opredeli- tvami (Jurij Fikfak, Marko Terseglav, Janez Bogataj). V terenski raziskavi ugotavlja, da je ljudsko gledališče v zadnjem stoletju doživelo spremem- be, nekateri nekdaj pogosti primeri so začeli izginjati, uprizoritve se spremi- njajo, pojavljajo se nove oblike in z njim nove funkcije. V svoje raziskave zato zaobjame »gledališko performan- co kot sodoben način ljubiteljskega ustvarjanja v določeni skupini ljudi, ki s pomočjo dramatizacije in gledaliških značilnosti uprizorijo dogodek in/ali dejanje, vezano na dediščino skupno- sti« (str. 38). V drugem, krajšem poglavju predstavi obravnavano gradivo. Svoje terensko delo je utemeljila na analizi primerov ljudskega gledališča, ki jih je našla v periodičnih publikacijah in na spletnih straneh različnih turističnih organiza- cij. Po kritičnem pregledu je izbrala 25 različnih primerov sodobnega gle- dališča med letoma 2008 in 2022 (str. 49–54). Na končnem seznamu je naj- več primerov ljudskega gledališča, ki prikazujejo šege in navade, gospodar- ska opravila in način življenja, ali pa so uprizorjeni spomini na nekdanje lju- di in zgodovinske dogodke iz časa do druge svetovne vojne. Navadno gre za institucionalizirane gledališke primere v izvedbi lokalnih turističnih, kultur- nih in umetniških društev, osnovnih šol, župnij ali občin. Večinoma so to AN A VR T O VEC BEN O: Od ljudsk eg a g ledališča do upr izar janja dediščine Založba ZR C, ZR C S AZU , Ljubljana 2023, 1 64 s tr . 83 Glasnik SED 64|1 2024 Knjižne ocene i n por očila R ebek a K un ej javne, strukturirane prireditve, le peti- na z različnimi oblikami obhodov od tega odstopa. Kot avtorica zapiše uvodoma, osrednje poglavje namenja nosilcem te prosto- časne dejavnosti, ljubiteljsko gledali- šče namreč obstaja in se razvije prav zaradi njih. V nadaljevanju se najprej posveti birokratskim in formalnim spremembam, ki jih je bilo deležno tudi ljubiteljsko gledališče, ter prila- goditvam nanje, ne more pa se izogniti niti relacijam s širšo ljubiteljsko gleda- liško dejavnostjo in institucijam, kot sta JSKD in Zveza kulturnih društev Slovenije. Poudarja ključni značilno- sti nosilcev ljubiteljskega gledališča – to sta prostovoljstvo in neprofitnost. Razmišljanje sogovornikov o obeh karakteristikah je avtorica podkrepila s številnimi citati, tudi o organizaciji, delovanju, delitvi vlog in funkcij ob pripravah uprizoritev. Današnji nosil- ci zaradi lažje organizacije in izvedbe največkrat delujejo preko neformal- ne in neprofitne organizacije, njihovo sodelovanje ni omejeno zgolj na član- stvo, je bolj vključujoče in zajema ve- čino lokalne skupnosti. Naslednje poglavje avtorica nameni vsebini uprizorjenega, ki ima v ljud- skem gledališču posebno vlogo. Zanjo je namreč značilno, da tematika izhaja iz dediščine lastne skupnosti, po čemer se razlikuje od klasične amaterske gle- dališke dejavnosti. Na podlagi podrob- ne analize dramskih besedil ugotavlja, da akterji v največji meri uporabljajo lokalno ustno izročilo oz. tiste zgodbe, ki izhajajo iz življenja lokalne skupno- sti in njenih članov – tako izvajalcev kot tudi mnogih gledalcev. Pri uprizo- ritvah, ki tematsko izhajajo iz starejših zgodovinskih obdobij, pa uporabljajo tudi pisne arhivske vire in različne ob- javljene raziskave. Na podlagi analize izbranih primerov je avtorica sintetizi- rala in opisala desetstopenjsko trans- formacijo izbrane tematike v dramsko besedilo (str. 82–83). V nadaljevanju avtorica analizira tu- di čas izvedbe in prostor oz. izbiro prizorišč; kot najpogostejši prizorišči omeni travnik ali domače dvorišče. Značilnost ljudskega gledališča je nje- gova povezanost z realnim okoljem v lokalnem prostoru. Avtorica poudari, da zaradi prepletenosti uprizorjene vsebine z lokalnim okoljem in posre- dno z lokalno skupnostjo gledališčniki ne hodijo na gostovanja. Ugotavlja, da sta vedno pomembnejši tudi postavi- tev scene in izbira kostumov, čeprav za te še vedno poskrbijo sami. Tudi rekvizite izvajalci po navadi iščejo v domačem okolju. Uporaba ozvočenja in mikrofonov je zaradi izvedbe na prostem že skoraj pravilo. Izvedbe na prostem jim omogočajo tudi upora- bo živih živali, kar po mnenju njenih sogovornikov naredi uprizoritve pri- vlačnejše za obiskovalce in tudi bolj realistične. Tudi uporaba glasbe je spe- cifična, po mnenju akterjev prav s pe- tjem ljudskih pesmi ustvarijo domač- nost in avtentičnost. Komunikacija z občinstvom po njenem mnenju poteka tako na subjektivni oz. mentalni kot fi- zični ravni. Poglavje konča obravnava sodelovanja v skupnosti in soočanje z izzivi in dilemami, ki jih prinašajo to- vrstne aktivnosti. Četrto poglavje avtorica nameni funk- ciji in vlogi ljudskega gledališča. Obe se odzivata na trenutno stanje v družbi in se prilagajata trenutnemu stanju in željam v lokalni skupnosti. Z analizo terenskega gradiva avtorica v ospredje postavi tri poglavitne funkcije: social- no oz. pomen druženja, ohranjanje in predstavitev lastne kulturne dediščine in ekonomsko funkcijo oz. uporabo uprizoritvene dejavnosti v turistične namene. Po njenem mnenju nobena od omenjenih funkcij ne prevladuje, se pa hkrati prepletajo še z nekaterimi dru- gimi (npr. spodbujanje ustvarjalnosti, izobraževanje, vzpostavljanje in krepi- tev identitete). Poudari, da je ljudsko gledališče izrazito kolektivna dejav- nost ljubiteljske ustvarjalnosti, katere pomen in kulturna vrednost presegata zgolj tisto, kar vidimo na odru. S tem poskuša – tako kot v celotni knjigi – naš pogled preusmeriti s produkta na proce- se v ozadju, ki nam odkrivajo družbene vezi in ustvarjalne prakse sodelujočih. Sodobno ljudsko gledališče pokaže tudi v odnosu do (upo)rabe dediščine, ki si jih skupnost prizadeva ohraniti za na- slednje rodove. Tako lahko na eni strani postane dejavnik razvoja lokalne identi- tete, na drugi pa je pogosto del ekonom- sko-turistične ponudbe. V sklepnem poglavju avtorica na treh straneh strnjeno opredeli sodobno ljud- sko gledališče. Sklene z mislijo, da so njegove oblike neločljivo povezane z neposrednimi družbenimi, političnimi in kulturnimi konteksti, ki nam ponu- jajo svojevrsten vpogled v preobrazbo družbe. Monografija Ane Vrtovec Beno je po več desetletnem premoru pomembna študija o ljudskem gledališču. Njena odlika je empirično zasnovana raziska- va sodobnega ljudskega gledališkega ustvarjanja na področju ljubiteljske dejavnosti, kar se v knjigi razkriva v številnih navedkih sogovornikov, ki argumentirajo avtoričine zaključke in trditve. Upam, da jo bo njeno nadaljnje raziskovanje odpeljalo proč od turi- stičnih prireditev, npr. k (pol)zasebnim prireditvam in v urbani prostor, za kar za zdaj še nimamo veliko podatkov ali študij. Navsezadnje je odlika knjige v tem, da se je avtoričin smel raziskoval- ni interes usmeril v nekaj, kar je tukaj, a ostaja zunaj trendovskih evropskih projektnih zanimanj etnološko-an- tropološkega miljeja. Prav zato mo- nografija Od ljudskega gledališča do uprizarjanja dediščine odstira vpogled v ljubiteljsko dejavnost onkraj forma- liziranih oblik ljubiteljske kulture in bi brez avtoričine večletne raziskave ostala še eno prezrto polje sodobne ustvarjalnosti ruralnega okolja v Slo- veniji na začetku 21. stoletja.