33. M E D N A R O D N I   KONGRE S  P E N  K L U B O V
NA   BLEDU
Sleherni kongres je najbrž tak, da enemu samemu človeku ni mogoče spremljati celotnega njegovega poteka in si tako ustvariti zares objektivno sliko o njem: tako je bilo s 33. mednarodnim kongresom PES klubov letos na liledu. I endar je bilo ie takrat jasno tudi ob delnem spremljanju njegovega delovanja, da je ta mednarodni '/.bor pisateljev prerasel tisti okvir, o katerem naše časopisne kronike vedo povedati, da je bilo srečanje zanimivo že zaradi tega. ker se je na njem zbralo toliko in toliko ljudi različnih dežel, prepričanj in okusa in so mnogi med njimi navezali prijateljske stike. Blejski mednarodni kongres PEN klubov je prao gotovo bil tudi to, bil pa je po splošnem občutku in oceni nekaj več: najpomembnejše mednarodno pisateljsko srečanje po drugi svetovni vojni.
Če je bila takšna ocena za večino poročevalcev s kongresa takrat samo občutek, ji zdaj. ob pregledu celotnega materiala, že lahko pritrdimo. In prav to prepričanje je vodilo uredništvo naše revije, da se je odločilo vsaj za delno objavo materialov s tega kongresa, celotno gradivo bi namreč presegalo obseg dvojne številke. Tako smo se morali omejiti na to. kar je vendarle bilo jedro kongresa, na glavno razpravo na plenarnih sejah, v katero je poseglo okrog petdeset udeležencev, nekateri z že vnaprej pripravljenimi referati, drugi z improvizirano intervencijo med samim potekom razprave. Osrednja tema kongresa je bila: pisatelj in sodobna družba — z več podiemami. kot: pomen literature danes<. »množična komunikacijska sredstva', »nova angažiranost literature in podobno. Poseben poudarek je kongres posvetil vprašanju delovanja in možnostim literatur v nerazvitih in manj razvitih deželah, stanju in možnostim literatur manj razširjenih jezikov. Tako je kongres zajel resnično problematiko današnje literature d svetu, razprava ni nikoli kazala prestižnih ambicij, bila je vseskozi strpna, odprta za sleherni glas, za vsakršno mnenje, oceno in prepričanje.
Izbor, ki ga prinašamo v tej številki, je torej samo prerez skozi glavno razpravo, nekateri prispevki so objavljeni v celoti, drugi v odlomkih, skušali smo se izogniti ponavljanju, hkrati pa ohraniti vse tisto, včasih tudi obrobno, kar po svoje prispeva k: celovitosti podobe tega kongresa. Zelo zanimivi so bili tudi razgovori za okroglo mizo. ki pa. žal. niso bili registrirani; zaradi preobsežnega materiala se moramo odpovedati tudi objavi, prav tako v okviru kongresa, gradiva s seminarja UNESCO in z dvodnevne razprave razširjenega izvršnega odbora PES klubov. — / /\
VICTOR E. VAN VRIESLAND, dosedanji mednarodni predsednik PEN klubov (Iz pozdravnega govora).
...V »Farmski kartuziji.< se Fabrkij po naključju zgubi med eno poprejšnjih vaterloojskih bitk. Kljub hrabrosti je tako izčrpan od naporov, da prespi pretežni del svoje prve bitke na vozičku, ki mu ga je prepustila marketeiidarica. To spanje je zame znamenje zaupanja, zlasti vere v neranljivost lastnega jaza.
1017
Prijatelji, čaka nas mlu in marljivo delo. toda z dušnim mirom, s katerim lahko hladnokrvno gledamo na težave, ne moremo zgrešiti, da ne bi dosegli Fabricijeve vrednosti. Vseeno sem prepričan, da l>o na kongresu le malo zaspancev. Po predlogih, ki so bili in so predmet diskusij na sestankih izvršnega komiteja, vam bom na delovnem Zasedanju predložil izredno zanimiv literarni  program,  ki  nas čaka.
ko se lotevamo dela pi> tem važnem programu, seveda ne pričakujemo, da bomo našli že kar veljavne rešitve. Književnik, to je umetnik, ki se izraža z besedo, priznava že po svoji naravi bistveno vlogo pogovora. Bratovščinska diskusija ljudi iste obrti nas že po tem dejstvu samem zbližuje drugega z drugim kakor z resnico, naj je še tako začasna in sodobna. Diskusija zahteva soglasje. Ž.e naš poklic vključuje našo pripravljenost, da >iiiii na leni raztrganem svetu vedno in v vsaki okoliščini za diskusijo. Smešno bi bilo povzdigovati naš poklic do nebes, vendar moramo priznati, da so njegova logična posledica  nameni, za  katerimi  težimo z  našo listino.
Po vsem svetu srečamo dandanes čudake in polovične izobražence, ki skušajo s svojim pristnim idealizmom poboljšati svet. Veliko je med njimi svel-nikov. nekateri so genialni. Nikomur pa ni uspelo ta cilj uresničili. Zelja po .spremembi lahko izvira iz idealizma: sposobnost kakorkoli vplivati na potek le spremembe pa temelji na realizmu, na sposobnosti videli stvari, kakršne so. še preden začnemo premišljati 0 tem. kakšne naj bi bile. Neki francoski kritik je nekoč dejal: /nano je, da delamo z. lepimi čustvi slabo poezijo. V splošnem lahko rečemo, da so v tem pogledu dobri nameni skoraj brez. koristi, če jih ne spremlja sposobnost, ki izvira iz izkušenj v realnem svetu. Menim, da je svetovna zveza pisateljev PEN izredno primerna za vzdrževanje tega stika z resničnostjo. Pisatelj mora dolgo opazovati resničnost, preden naj vzame juto v roke. Večinoma smo občutljivi in ne pozabimo zlahka tistega, za kar se zavzemamo. Hkrati pa ne pomenimo samo človeške vesti in svetovnega mnenja, marveč tudi pomembno prispevamo k njunemu oblikovanju, in v tem je naša velika odgovornost. Mar to pomeni, da skuša PEN izboljšati svet.' Naša ustanovim listina upravičeno omejuje našo dejavnost na dolžnosti, ki so neposredno povezane z našim pisateljskim poklicem: da namreč izpolnjujemo svojo ustvarjalno nalogo, ki je sporočanje. "I o pa že samo po sebi vsebuje dolžnost lajšali trpljenje in krivice, ki jih trpi človeštvo. S tem da varujemo svobodo našega, dela. kakor zahteva od nas ustanovna listina, že sumi po sebi bolj pospešujemo mir in se bolj približujemo človečnosti, kakor bi to kdaj zmogla politika.
Ustvarjanje vzdušja, v katerem bi bilo mogoče naše naloge uresničiti, pa je prav tako pomembno, kakor so naši cilji sami: truditi se moramo, da bi združevali pisatelje z vsega sveta, ker pa so jim cilji, ki jih omenja naša ustanovna listina, skupni, jih ti ideali povezujejo z medsebojno strpnostjo in prijateljstvom kljub individualnim razlikam. Poleg poslovnih sestankov bo naš kongres organiziral tudi literarne razprave. Ne glede na to. ali se jih bomo udeleževali ali ne. smo veliko dosegli že s tem. da smo se povezali v pisateljsko organizacijo, ki brani  naše gospodarske interese in  solidarnost  med pisatelji.
Karkoli sem skušal doseči v organizaciji PLN klubov, sem lahko dosegel samo  z  lojalnim   in   iieuiiiidljiv im  sodelovanjem.  V   precej   težavnem   obdobju
1018
PE.N klubov sinu dosegli l«>. da se med .seboj tako dobro poznamo. Omenil bom samo pisatelje v zaporih, zveze > Comes. koordinacije med različnimi nemškimi PEN klubi in druge važne probleme. Naj si nihče ne misli, da bo celo v tem težavnem obdobju, ki ga preživljamo sedaj, organizacija PEN klubov raz-\ i I či črno jadro. Stari kapitan je zapustil palubo, novi poveljnik stopa na krov.*
JOSIP VIDMAR: Pisatelj in sodobna družba (Uvodni govor)
Priznati je. da so nas organizatorji tega kongresa \ svoji skrbi za njegovo idejno vsebino in za živo izmenjavo mnenj o usodi literature \ našem času kratko malo zasuli s problemi in vprašanji o tem predmetu. In ker je tako. se moramo diskntanti omejiti na drobce te obširne problematike, ki vsakega od nas zanima v vsej razsežnosti in skoraj v vseli podrobnostih. Tako se bom omejil tudi jaz. in ker sem pisec enega izmed sorazmerno mladih in majhnih narodov, ki imajo, kakor je znano, slabost do načelnosti, se bom obširneje ukvarjal samo s prvini poglavjem nakazanih vprašanj, ki se nanaša na pomembnost književnosti \ današnjem svetu; ostalih problemov pa se bom. seveda ne vseh. dotaknil samo mimogrede in kolikor so \  z\ezi in odvisnosti z mojo temo.
Ali je tedaj književnost bolj ali manj pomembna, kakor je bila: ali pisatelj še oblikuje obraz družbe in njen pogled na svet? Vsekakor je vplh literature na človeka in prek njega na družbo dovolj nejasna stvar. Kako. v čem. s čim in v kakšnem smislu ter \ katerih razsežnostih učinkuje literatura na svet. da ji mora posvečati toliko pozornosti, kritičnega razmišljanja in vsakršnega razglabljanja? Kaj je dal človeku in družbi ta ali oni znameniti pisatelj? Recimo. Moliere? Ali morda še težje vprašanje: kako je vplival ali kaj je dajal stoletjem evropskega življenja Shakespeare? Kaj so nam vsi ti veliki ustvarjalci včeraj, danes  in  jutri?
Seveda se popolnoma zavedam naivnosti teli vprašanj. Vendar sem mnenja. da je treba kdaj pa kdaj na splošno znane in vsemu svetu jasne stvari pogledati povsem naivno, če si hočemo osvežiti pogled nanje. 'Tako tudi tukaj, kajti jasno je. da je treba (lati na taka vprašanja individualne odgovore, čeprav so najbolj razširjeni tisti odgovori, ki jih v literarnih zgodovinah srečujemo vsepovsod. Na primer: enega izmed največjih in najglobljih prevratov v človeštvu je povzročila knjiga, ki je še danes sveto pisanje ogromnemu številu ljudi, biblija. Ali: dela francoskih pisateljev vse od Moliera dalje in knjige enciklopedistov so pripravljale pot veliki revoluciji, ki je spet mogočno preobrazila svet. Ali: znamenita literatura ruskega realizma je predhodnica oktobrske revolucije, s katero je socializem zavojeval dobro polovico civiliziranega sveta. Ali: angleški zgodovinar habsburške monarhije A. J. P. Tavlor je mnenja, da so narode, ki so   se  po   februarski   oziroma   marčni   revoluciji   pojavili   ali   znova   pojavili   v
* Opom. med.: V imenu pokrovitelju kongresa, predsednika republike, je kongres pozdravil Rodoljub Čolakovič. v imenu republike gostiteljice pa podpredsednik izvršnega sveta SRS Beno Zupančič. Delovni del kongresa je s krajšim govorom začel predsednik jugoslovanske skupnosti PEN klubov in predsednik slovenskega centra Matej Bor. Osnutek njegovega govora smo objavili v sedmi šte\ilki Sodobnosti, ki je izšla prav za začetek kongresa: Matej Bor je kongres tudi  zaključil.
1019
zgodovini, ustvarili pesniki. Podobnih trditev bi lahko naštel še več. V vseh je drobec resnice. Toda, ali ta resnica res pravilno označuje bistveno umetnost oziroma literaturo?
Vsekakor je jasno, da to mentalno snovanje, ker za to v navedenih primerih večidel gre. ni izključna posebnost literature, marveč da ga uporablja cela \ rsta človeških dejavnosti, ki nimajo z umetnostjo nobene zveze. In dalje, ali ni značilno, da ni skoraj nobenega podobnega vpliva mogoče pripisati na primer Shakespearu, ki ga skorajda moramo priznati za največjega med vsemi navedenimi in nenavedenimi literarnimi čarodeji? In če ta mogočni tvorec takih zaslug nima. kakšne tedaj ima? Ponavljam: kaj je dal ali storil človeštvu, du ga priznava tako enodnšno? In. ali ni to. kar inn je dal on. nekaj bolj specifično literamoumclniškega. kakor so vse usluge in zasluge prej imenovanih, čeprav tudi teh ne bi hotel kratko malo trgati in oddvajati od pisateljstva.
Moči. med katere spada tudi literatura, in njihovo snovanje v družbi, se mi zde v majhnih kolektivih, kakršen je na primer slovenski narod, na katerega ozemlju bo potekalo naše zborovanje, veliko bolj pregledne in opazovanju dostopne kakor v velikih in kompliciranih nacionalnih organizmih ali kakor v širnem evropskem kulturnem krogu. Zato mi dovolite kratko slovensko digresijo. in to v zvezi z našim največjim pesnikom Prešernom, ki je bil rojen v začetku prejšnjega stoletja nedaleč od tega kraja v vasi Vrba, kjer Ivostc morda obiskali njegovo rojstno hišo. ki je za Slovence pravi romarski kraj. Svoje delo in življenje je zaključil leto dni po marčni revoluciji v Avstriji, se pravi leta IS4°. Vredno se je pomuditi pri posmrtni usodi tega nenavadnega duha. Gotovo je. da spada med pesnike, o katerih trdi A. J. P.Tavlor, da so ustvarili narode, ki so se po letu 1S4S pojavili na odru zgodovine. Vendar je treba vedeti, da je Prešeren lirični pesnik, predvsem pesnik ljubezni in seveda tudi pesnik svoje življenjske usode v vsej njeni kompleksnosti. Tako je govoril tudi o usodi svojega naroda, in to večidel elegično in le izjemno tudi nekako preroško. In ta poet naj bi bil ustvaril slovenski narod s kakimi desetimi pesniškimi izjavami o tem svojem nacionalnem čustvu, ki so jih nekdanji predstavniki tega naroda dolgo prezirali kot neuporabne in ki so jih tako glasno prevpile budnice njegovih pesniških naslednikov. In vendar. Vse to je odšlo v pozabo, Prešernove pesmi pa so ostale in živele svoje skrito življenje \ podzavesti in zavesti tega naroda, dokler ni pred petindvajsetimi leti naše osvobodilno gibanje spregovorilo z njegovimi besedami ter se ponašalo s tem. da izpolnjuje Prešernovo oporoko.
Pri tem se je treba zavedati, da je. kakor že rečeno, izpoved domovinskega čustva pri tem pesniku, manjši in neznatnejši del njegove izpovedi. Od kod tedaj temu poglavju njegove poezije tolikšna sugestivna moč? Odgovor je seveda preprost: iz njego\e veličine, človeške in umetniške. Toda. v čem se kaže ta veličina in kaj je sicer dala ljudem, narodu, družbi, preden je to poglavje njegove poezije dvignila v ospredje dramatična situacija njegovega naroda? Slovenci, tudi preprosti, so tega svojega pesnika zmeraj prebirali, znali so ga na pamet in si ponavljali njegove pesmi kot svojo tožbo, kot svoj občutek za življenje in usodo, kot svojo tolažbo, kot edinstven čar in čudež njihove besede. In pesnikova izpoved o lastni usodi je bila zanje zgodba nekega njihovega, slovenskega, človeka, ki je bila vredna, da jo pomnijo, da jo nosijo v sebi. da jo pomni in nosi v sebi svet. V nji se je neko slovensko življenje povzpelo med  zgodbe izbrancev, ki  so z  neko nerazložljivo pomembnostjo  vsemu svetu
1020
potrditev človeka, naroda, življenja in sveta. To je bil in je Prešeren Slovencem in zaradi tega je usoda njegove besede n narodu mogla spremeniti v zgodovinska m zgodorinotvorna gesla.
Po tej zastranitvi se vračam k svojemu vprašanju, kaj dajejo literarni umetniki, kakršen je Shakespeare? Kakšen je njihov vpliv, ali oblikujejo obraz družbe in njen pogled na svet? Dajejo ji. kar sem skušal opisati v zvezi s Prešernom. Dajejo velika doživetja, mogočne pretrese in vsakršno očaranost, ki trajno hranijo in vzdržujejo človeškega duha z zavestjo in z globokim čustvom o tem. kar smo in kar živimo. Ali. če povem isto skromneje: umetnost daje človeštvu spoznanje in radost bivanja in plemenitejši življenjski okus: in to mu more dati samo ona. .S tem vplivom nevidno, toda nenehno, kakor voda dolbe skalo, oblikuje obraz družbe, in če že ne ustvarja njenih pogledov na svet. pa jih nekje v podzavesti ruši in pripravlja v vedno novih in novih različicah, ne da bi se spremenila v filozofijo. Tn tega vpliva literatura ne more izgubiti, seveda, kolikor ostaja zvesta sama sebi. Ta njena elementarna vloga ne more nikdar preiti v druge roke. kar se more zgoditi samo s tistimi njenimi funkcijami, ki včasi. čeprav ne vedno in povsod, spremljajo njeno subtilnejše delovanje. In le če bi se izneverila svojim naravnim funkcijam, bi se tudi lahko zgodilo tisto, kar ji napovedujejo ljudje, ki vidijo njeno današnjo stisko. ne razumejo pa  njene prave naloge in je ne čutijo:  postala bi nepotrebna.
Ce trdim, da literatura danes preživlja kri/o. hočem s tem reči. da je v sodobnem življenju več faktorjev, ki umetnost in literaturo ovirajo pri vztrajanju v zvestobi do lastne narave. 1 i faktorji so ali subjektivni ali objektivni, notranji ali \nanji, večidel pa 90 kompleksni, se pravi subjektivni in objektivni hkrati.
Med dejstvi, ki tako vplivajo na usodo umetnosti, je na primer gotovo težnja podati misli o brezupnosti in absurdnosti človeškega življenja za vsako ceno čim določnejši umetniški izraz. Ta žalostna misel, ki je stvar čisto individualne tiarave. se hrani od raznih splošnih momentov, kot so propad religioznosti, propadi velikih imperijev, perspektive o razdejanju sveta z atomsko energijo in še ta ali ona stvar današnjega življenja. Tako postaja ta individualna misel nekakšna objektivna sugestija, ki ji podlega veliko sodobnih ustvarjalcev, in to gotovo na škodo umetnosti, kajti vsaka dokončna metafizična misel, ki obvlada umetniško hotenje, nujno vodi v shematizacijo in negacijo človeške individualnosti, o čemer nam tako živo priča srednjeveška literatura s svojim Slehernikom, pa tudi izkušnja napol pozabljenega začetnika te smeri, ruskega pisatelja l.eonida Andrejeva in še izkušnja sodobne literature absurda, ki tako nkoč programatično odpravlja človeški individuum ter individualne usode v svoji dramatiki in hote operira s shemami in sencami shem. s katerimi zaman skuša zbujati v nas globlje pretrese in zaman celo splošnejši pretres nad absurdnostjo človeškega  življenja.
Veliko piscev današnjega dne podlega nekim časovnim zahtevam, ki nastopajo z gesli o angažirani literaturi, o literaturi kot odsevu stvarnosti in o literaturi kot odsevu časa ali dobe ali družbe. Prepričan sem. da so vsa ta gesla, vse ie zahteve škodljive, ker samo begajo ali vsaj motijo ustvarjalce. Resnično, katera živa in pristna literatura tii angažirana? Katera ni prevzeta od življenja  in  zavzeta zanj?  In če kljub temu obstoji  geslo, da  bodi literatura
1021
angažirana, ima gotova ta posebni smisel, da naj bo ta angažiranost ali očitno opazna, kajti subtilnejša literatura je zmeraj diskretna, ali pa da bodi dnevno aktualna, kar zagotovo pomeni površnosl in neintimnost. In če obstoji zahteva, da bodi literatura odsev stvarnosti, kar sicer zmeraj je. ker drugače ne more biti. četudi govori o najskrivnejših stvareh, potem ima ta zahteva v mislih neko odvisnost ali podložnost literature stvarnosti, pri čemer pojmuje to stvarnost popolnoma v smislu najpreprostejše faktografije, pozablja pa. da celo vsa prava fantastika tako ali drugače temelji na življenjski stvarnosti in jo odseva, in še. da so vsa dosedanja sto in stoletna dela literature bolj ali manj fantastična in da odsevajo stvarnost na poseben, globljemu, prodirnejšemu umetniškemu  gledanji!  lasten  način.
Vse to je mogoče ponoviti v zvezi s tako glasno zahtevo, ki je napol identična s pravkar obravnavano, da bodi literatura odsev časa. dobe in družbe. Tudi to literatura zmeraj je. Seveda, ne vsa literatura enako in ne enako intenzivno. Vsekakor pa nikakor ne zmeraj v skladu s posebnim pojmovanjem tega postulata. namreč z njegovim sociološkim aspektotn. Vsaka doba živi v sto in sto smereh in vse te smeri se tako ali drugače kažejo v literaturi čisto spontano in tudi zadovoljivo. Zahteva po nekakšnem novem odsevanjit dobe v literaturi, kakršnega menda starejša literatura ne pozna, pa povzroča veliko tistega, čemur smo na žalost priče: lov na tako imenovano sodobno tematiko. na aktualne pojave za vsuko ceno, kar občutno moti naraven in dober razvoj sodobne  literature.
Poleg teh momentov, ki nekako od zunaj izvajajo pritisk na literarno dogajanje in do neke meje povzročajo \ njem kritično obdobje, je tu se činitelj. ki je vsaj na videz popolnoma notranja stvar današnje književnosti. Pojav ni nov. poznamo jra vsaj blizu sto let. vendar je dobil čezmerne razsežnosti šele v nedavnem času. Fo je pojav hermetičnega izraza. Seveda je ta literatura brez ene izmed bistvenih lastnosti, ki jih vsaka umetnost seveda mora imeti, se pravi brez komunikativnosti. Nedostopna je ali pa je povsem nerazumljiva ali pa je razumljiva le z naporom. In še eno: sprejemljiva je misel, da je tako imenovani hermetični izraz morebiti notranji post trla t pri nekaterih redkih tvorcih, ni pa mogoče verjeti, da je neponarejena notranja nujnost za vso množico poetov na svetu, ki ga uporablja očitno zaradi mode in zaradi sugestije misli, da je to  edini   pristni   izraz  sodobno  čutečega   človeka.
Našteti pojavi vplivajo na usodo malodane vseh literatur na svetu. So pa še taki. ki imajo svoj vpliv samo na nerazvite in na majhne narode. Mogočna faktorja te vrste sta sugestija velike zunanje moči ter bogastvo in sugestija visoko razvile kulture. Kakor sta ta dva faktorja lahko tudi koristna, moreta biti labiliiejšiin duhovom huda ovira pri iskanju originalnih poti v literarnem ustvarjanju. Kajti pri učenju od drugih narodov se pogosto dogaja tudi to. da pripadniki manjših in manj razvitih nacionalnosti ne prevzemajo samo oblik, marveč zaradi le-teli tudi notranjo problematiko, ki je nastala iz povsem drugačnih življenjskih razmer za popolnoma drugačne notranje potrebe, kakor M) potrebe posnemovalcev. Procesi te vrste vnašajo v razvoj teh literatur krize. podobne tistim, ki jih v organizmih povzročajo corpora aliena. Do takega posnemanja prihaja zaradi izpostavljenosti sugestijam in zaradi malodušnosti. ki je do neke meje razumljiva. Toda žrtvam ene in druge naj veljala dve misli: prvim, tla so se veliki predstavniki literatur razvitih narodov zelo pogosto pojavljali   ob   jutranji   zori   njihovih   civilizacij,   drugim   pa.   da   je   in   ostane
1022
edini organ za ustvarjanje umetniške kulture narodnost, naj že ho fizično velika ali  ne.  V  zgodovini  najdemo dovolj  dokazov   za  to  misel.
Vsi ti momenti sodelujejo pri pojavih, ki jih s skupnim imenom označujemo kot krizo sodobne umetnosti in literature. Seveda z njuni ni izčrpana ne notranje, zlasti pa ne zunanje. Med zunanjimi faktorji in vzroki tega stanja je omeniti vsekakor še na primer komercializaeijo vsega umetniškega dogajanja, ki jo zlasti stopnjujejo množična sredstva za sporazumevanje in obveščanje, kakor so radio, kino in televizija. Skupaj z dnevnim tiskom so sicer v -e te pridobitve važne in koristne sodobnemu življenju, pospešujejo pa \ njeni tudi navedene negativne momente, in kar je posebno usodno, tudi komercializaeijo kritike, če vzamemo v poštev vse rečeno in kar je še s tem v zvezi, moramo priznati, da je položaj težak in da bo literatura le s skrajnimi žrtvami svojih najvernejših adeptov mogla ostati zvesta svoji pravi naravi. Toda to je njena usoda. V kulturni zgodovini je doživela vrsto kriz. med katerimi nekatere po svoji zaostrenosti niso zaostajale za današnjo, toda premogla jih je, kakor je premogla toliko zablod, iz katerih je zmeraj našla naz,aj k svoji lihi. neopazni, toda zato nič manj realni dejavnosti in učinkovitosti, ki ju izvaja s svojim edinstvenim čarom in z osročajočo čistostjo svojih teženj.
1 GYULA ILLYES, Madžarska
Prosil sem za besedo, ker se mi zdi, da lahko odgovorim na eno izmed danes načetih vprašanj celo na kratko in z določenim optimizmom: ali je vloga književnika v današnji družbi večja ali se je zmanjšala? Če površno pogledamo književnikovo vlogo v naši dobi in jo primerjamo z. vlogo, ki so jo imeli pisatelji naših, evropskih, dežel v |s.. posebno pa \ 19. stoletju, bi se lahko zdelo, da se je zmanjšala. A to je samo videz. Neovrgljivo je. da je bil v teh stoletji]] vpliv pisateljev mnogo večji celo na tiste, ki so bili očitno najbolj odmaknjeni od umetniškega ustvarjanja — na sociologe in ekonomiste. V razpravah o družbeni vedi naletimo na imena Balzac. Dickens. Goethe, Heine in na mnoga druga. Zato so si pisatelji, cehi liriki, pridobili, lahko bi rekli, celo pretirano moralno in družbeno veljavo, ki jo uporabljamo dandanes vse preveč utilitaristično. Pisateljeva naloga pa je. da bodi vedno na kljunu ladje, nikoli na krmi. vedno •-predaj, nikoli zadaj. V naših časih se je vpliv pisateljev zmanjšal, toda odgovornost se je povečala, in vloga, katero so izbrali, je pomembnejša, kot je bila v minulem stoletju, čeprav se učinki njihovih dejanj še ne kažejo z. vso jasnostjo. Po desetih letih sem se vrnil v Pariz in sem presenečen ugotovil predvsem, da so /giuili politični lepaki, ki so pokrivali zidove, ko sem bil prvič lam. I'gotov iti moramo, da se nekdanji voditelji družbe poslavljajo od odra. Sčasoma zgineva Roeliefordov a vrsta publicistov. Uspešnost vojne ni več odvisna od vojakov, ampak od znanstvenikov in tehnikov. Duhovni voditelji so nemara bolj psihologi kol svečeniki. Kdo vpliva torej na današnjo družbo? Povzemam svojo misel in rečem, da so to že omenjeni znanstveniki, načrtovalci, inženirji, psihologi in umetniki v mnogo večji meri. kot si moremo misliti. Navadili smo se že govoriti, da so sodobni umetniki, celo največ vredni, odmaknjeni od množic, vendar to ne zmanjšuje moči njihovega vpliva. Težko razumljive umetnine so redkokdaj toliko razlagali  kot dandanašnji. Malone zakonito
1023
je. da ponavlja človek, preden zares ra/uine kako delo. najmanj petdesetkrat imena Rimband. l.autreamont in druga. Mno/.ice zahtevajo samo razumljivost. Nastavljajo ušesa, imamo v rokah posebne možnosti in prepričan sem. da dela čas za nas. Celo izobčenec, ki ne verjame, da vpliva na kako družbo, ima svoj vpliv. Da, čas dela za nas. kakor je delal za Kafko. Prousta. Jovcea in za toliko drugih pisateljev, ki so veljali ob svojem času kot nerazumljivi. Sicer je rc-. da je pisateljeva vloga lahko v raznih deželah različna. Kjer je narod, država, v kateri delujejo ustanove normalno, se omejuje pisatelj na svoje čisto literarno področje, toda res je. da imajo ljudstva \ slabem narodnostnem položaju dobro rodoljubno književnost. To je trafric.no. vendar neizogibno. V deželah, kjer se še ne izraža ljudska volja, jo morajo izražati pesniki — mislim na afriške, alžirske pesnike in na pesnike zatiranih plemen in ljudstev. Sicer sem govoril na kratko, toda prepričan sem. da bi lahko vsakdo izmed nas na dolgo razprcdel te misli, še besedo za konec. Madžar sem in izkoriščam to priložnost, da se zahvalim našim gostiteljem, Slovencem, za darove, ki so nam jih poklonili, mislim našemu narodu, že pred tisoč leti. V srednji šoli sem že zvedel, tla izvira večina slovanskih besed v našem jeziku iz stare slovenščine. To 50 besede kulture, civilizacije, Že od tedaj si želim reči Slovencem hvala. Iz rimske zgodovine nam je znano, da je bil Bled meja Pnnonije. druga pa Donava. Kot sin podonavskega kmeta in kot dober Panonec se sicer nekoliko po/no zahvaljujem temu  malemu   narodu  z  veliko preteklostjo  in  veliko zaslužnostjo . . .
EMU   MANOV. Bolgarija
...Ne vem, ali bom povedal kaj novega, če rečem, da je pisatelj duhovni predstavnik sve/je družbene okolice, svojega naroda, svoje dobe. \ sebi nosi miselnost, misli, lepotni čut, moralne nagnjenosti pa tudi predsodke neke širše ali ožje družbene okolice. Zatorej tudi zahteve njegovega duhovnega življenja, sadovi njegove domišljije niso samo njegova duhovna lastnina, njegova posest. marveč zadovoljujejo določene družbene potrebe. Zatorej smemo in moramo govoriti o književnosti kot o obliki občevanja med ljudmi in o pisatelju kot faktorju, ki vpliva na mišljenje in odnose družbe, v kateri živi. Obseg in učinkovitost tega vpliva sta odvisna zlasti od književnika samega, od pomembnosti njegovih ustvarjalnih zamisli, od preprostosti njegovega sloga, ki naj bo dostopen velikemu številu bralcev, od sodobnosti njegovega svetovnega nazora. Čeprav zgublja književnost veljavo proti drugim sredstvom sporazumevanja z ljudmi, je ohranila in bo po mojem mnenju vedno ohranila določene prednosti pred njimi: zmožnost analiziranja človeške miselnosti in posploševanja zgodovinske izkušnje družbe, globino in trajnost svojega vpliva na ljudi. Književnost je ogledalo svoje dobe. V našem času prav tako kot v preteklosti pomaga človeku pri njegovem napredku, življenju. To stališče ni prav nič utilitaristično niti didaktično. Književnost pomaga ljudem živeti z znanjem, ki ga je skusila in uporabila po pisateljevi osebnosti. Čeprav so osebnosti in filozofski nazori pisateljev raznih dežel različni, imajo med seboj vendarle nekaj skupnega, kar združuje njihova dela. kolikor so tega imena vredna. To je: bolj ali manj kritično stališče do stvarnosti, porojeno v vzponu k boljšemu jazu, v želji po obrambi družbenih, moralnih in lepotnih vrednosti. Pisatelj, ki zauikuje pot k sreči, ki ne veruje v prihodnost, je v tem pomenu eontra-dietio in adjeetum. Zamislite si za hip zdravnika, ki bi dajal bolnikom oiankalij
1024
•
namesto aspirina in bi se tolažil, češ saj ni vredno, da bi jih zdravil. In če naj bom popolnoma odkritosrčen, naj naposled povem, da nikoli nisem zaupal dvomljivcem, morda zato. ker sem v svojem življenju doživel preveč zoprnega v rožnatih dnevih in preveč bolestnega pesimizma, ki pa se ni odpovedal nasladam življenja. Menim, da je pisateljev poklic dejavni humanizem, kajti današnji svet je bolj kot kadarkoli potreben takšne preusmeritve, ki pomaga omiliti navade, zbrisati protislovja med tehničnim napredkom in moralo, obvarovati mir in življenje našega planeta. In če ta misel ni tuja statutu in evropskemu duhu. o čemer sem prepričan, mu tudi ustanovitev japonskega centra ne hi smela biti več tuja. saj brani človeško življenje in kulturo, kar je ena prvih dolžnosti slehernega pisatelja. Kot ljudje, ki ljubimo ljudi in mislimo nanje, moramo biti presunjeni, če pomislimo, da ta hip umirajo v Vietnamu nedolžni ljudje: zato mislim, da si mora sodobni pisatelj ohraniti častno mesto, ki mu pritiče v boju za humanizacijo civilizacije. Če bi morali poiskati skupno geslo za pisateljevo delo. bi ga nemara brez težav našli v velikih izročilih, pri starih, pri Danteju in Cervantestt. Schillerju in Goetheju, pri Gorkem, Anatolu Franceti. Romainu Rollandu. Dickensu. Bvronii ali še bolje — v pesniškem delu ruskega pesnika, ki je dejal: Vem. da me bo dolgo blagoslavljalo ljudstvo, ki sem ga prebudil s svojo liro. ker sem v tem podivjanem veku poveličal svobodo in prosil usmiljenja za tlačene. Navedel sem le violine: seveda zahteva naš čas drugačne besede, drugačen izraz, toda geslo mu je ostalo isto in nam govori,  da   vplivamo  na  družbo  najbolje,   če   utrdimo  postojanke  književnosti.
STEPHEN SPENDER. Anglija
Kito izmed vprašanj, ki me zanimajo, se glasi: kako pisatelj vpliva na resničnost V francoščini se to glasi nekoliko drugače, namreč, kako pisatelj vpliva na In realite. Vsebino tega vprašanja si je težko natanko zamisliti, če se ne vprašamo, kdo ga je zastavil. Nehote si moram zamišljati policaja, ki ureja promet, usmerja avtomobile, izdaja ljudem potna dovoljenja itd. Očitno je. da ta človek vpliva na realno življenje, saj se lahko zgodi, da hoče odditi pesnik v tujino, zaprosi za vizum in policaj mu reče: -Lahko ti dam potno dovoljenje. S tem gotovo vpliva na resničnost, v tem pogledu je podoben pesniku. Pesnik ne usmerja avtomobilov, pač pa besede. Pesnik, pisatelj poveljujeta besedam prav tako kakor policist usmerja promet ali izdaja potna dovoljenja. In besede so pomembne, saj so simboli našega notranjega življenja, naših čustev in naših misli. Kadar beremo besede pomembnega pisatelja, te deloma vplivajo na naše lastne besede in mišljenje. Naše individualno življenje spreminja doživetje velike pesmi, saj tok besed ureja in usmerja tok tistih besed, ki so v nas sajmah, Na kongresih PEN klubov in ob podobnih priložnostih ljudje radi govorijo o sanjah — vedno se znajde kdo. ki pove kaj vljudnega o sanjali — pesnik je sanjač, \este. idealist je. Toda naj si je ali ni. življenje zahteva od njega, da preneha biti sanjač in pomaga usmerjati promet. Toda ne gre za to, da bi videli v pesništvu sanje, marveč za spoznanje. da je vsa človeška dejavnost projekcija, sanj ali zasnov. Ničesar ni na svetu. ničesar okoli nas. sploh nič takšnega ni. kar ustvari človek — pa ne bi bilo projekcija njegovega notranjega življenja, najsi so to njegove sanje, zasnove, ideje ali   kakorkoli   hočete  temu   reči.  Mesto,   družba,  celo  policija,   to   je   veli-
65    Sodobnost
1025
kanski kompleks človeških zasnov in sanj živih in mrtvih ljudi. To je projekcija idej. dobrih ali slabih, kreposti ali pregreh živili in mrtvili ljudi. In literatura hkrati izraža in uresničuje te sanje, obenem pa omogoča sanjalcu, da svoje sanje obvlada z domišljijo: takšna literatura očiščuje tiste neurejene sanje, ki jim pravimo resničnost. Očiščuje. kritizira, uvršča sanje v določene meje. ustvarja nov red. Toda naše notranje življenje — to so seveda vedno sanje. Ce na sanje našega notranjega življenja vplivu to. kar smo brali, kar razumemo, kar si zamišljamo, bomo morda dejavno nastopili in skušali v svojem zunanjem življenju vplivati na sanje drugih ljudi. Skušali bomo zgraditi boljšo hišo. da se tako izrazim. Nihče ni bolj zadel v črno kakor Matthevv Aruolds. ko je dejal, da je poezija kritika življenja. In poezija prav gotovo vpliva na naše notranje življenje. Kljub temu pa poezija zelo malo zaleže proti policiji. Ne smemo preveč pričakovali. I oda celo tedaj, ko ne moremo s svojim notranjim življenjem vplivati na zunanje življenje, lahko to življenje živimo, tega nam ne more nihče preprečiti. Zdaj pa načnimo vprašanje: ali je pesnik dolžan vplivati na resničnost. Morda se skriva za tem vprašanjem povelje. Prav. toda potem moramo prej razčistiti vprašanje, kaj je resničnost. Odgovor je: pesnik, ki bere svoje pesmi. Neresničnost pa je pesnik, ki govori o odgovornosti pesnika.
ERIH  KOš.  Jugoslavija, srbski center
. . . Integracija postaja kljub izrazitim socialnim in političnim razlikam, ki dandanes cepijo svet. čedalje bolj pravilo našega življenja. Zalo neizbežno ustvarjamo splošno svetovno kulturo. Vprašanje je zdaj samo. koliko nam bo uspelo glede na obstoj in vpliv teh razlik in želje po gospodstvu, po kulturni kolonizaciji, regulirati ta proces, lako ila ne bo zadušil, uničil ali izbrisal posameznih nacionalnih kultur, kakor se je to zgodilo v starem veku. takrat ko sla se helenska. zhisti pa latinska kultura in civilizacija razširili po vsem svetu, marveč dosegel, da se bodo zlile v harmonično celoto vse vrednote nacionalnih kullnr. Tudi na področju literature smo priče podobni integraciji. Police kioskov mednarodnih železniških postaj in letališč so že preplavile enolično opremljene cenene izdaje knjig. Obstajajo že mednarodna združenja, ki izdajajo revije, zadnje čase pa se čedalje pogosteje dogaja, in pisateljem to ni ravno v prid. da se založbe združujejo in sodelujejo med seboj. Podoben proces lahko opazujemo na področju literarnega ustvarjanja. Indi m je čedalje bolj opazen proces internacionalnega posploševanja. Na primer: v prvi polovici zadnjega stoletja je bila nemška literatura povsem pod vplivom romantičnega gibanja, mlade Nemčije in gotskih povesti od lloflinunna do Tiecka. Schlegla in Bren-tana do Kriedricha de l.a Motte Fouqueta. Obenem pa je bil v sosednji Franciji že na višku realizem Balzaca, in Stendhala. Medtem ko je bilo potrebnih več stoletij, tla s,i sosednje dežele spoznale Shakespearova dela. dandanes najnovejše stvaritve na področju francoskega romana in avantgardne drame ne prevedejo takoj siinto v vse evropske in druge svetovne jezike, marveč začno ta dela tudi kmalu vneto posnemali drugi pisatelji. Vendar na pisatelje in na literaturo ne vplivajo samo univerzaJistične težnje. Pisatelj ni vedno v takšnem položaju, da bi bil lahko angažirati, kakor se izraža Sartre. Ni samo državljan sveta. marveč je tudi državljan svoje domovine, član njene družbe in vključiti v določeno  družbeno  okolji'. Težko je  zanikati  odvisnost   pisatelja  od  okolja,  v   ka-
1026
tereni in za katerega ustvarja. Kadar govorimo o politiki ali gospodarstvu, tedaj pogosto in opravičeno poudarjamo neenakomeren gospodarski razvoj sveta kakor tudi politične in družbene posledice takšnega razvoja. Vendar jih je med nami mnogo, ki radi pozabljajo ali omalovažujejo vpliv različnega zgodovinskega, socialnega in kulturnega razvoja posameznih dežel na njihovo literaturo. Zato moramo za sedaj še nujno razločevati univerzalistične težnje od tako imenovanih lokalističnih in se zavedali, da specifična raznolikost ne privede nujno do konflikta med obema, saj tudi ne ovira postopnega procesa univ erzulizacije literature. Nesporno je. da lahko razvite dežele in narodi z večjo kulturno in literarno tradicijo več prispevajo k rasti svetovne literature. Seveda pa tudi bitij vplivajo na oblikovanje okusa in svetovnega mišljenja, /elo nevarno pa bi bik« izkoriščati takšen položaj, da bi z njim dajali potu ho odkrili ali -kriti želji po kulturni dominaciji dežel /. bolj razvito kulturo in literaturo, da bi prevzele nekakšno pokroviteljstvo nad drugimi kulturami in literaturami, jih kolonizirale. Takšne tendence, najsi nastopajo z najrazličnejšimi pretvezami in opravičili, češ da gre tu za nekakšno dolžnost in poslanstvo, so v našem razdvojenem svetu docela nesprejemljive. Vsiljevanje osebnih izkušenj, osebnih vrednot in okusa, ki naj bi dobili splošno veljavo. razglašanje osebnega izbora in sloga za izbor in slog dobe in sveta ne vodi samo k nestrpnosti do drugih načinov literarnega izražanja, teženj in dosežkov, marveč lahko postane celo simbol in izraz v ideološkem boju hladne vojne. Sicer pa nam naše osebne izkušnje, ki jih imamo kot književniki, in dejavnost naših nacionalnih literatur dokazujejo, kako lahko specifične literarne in umetniške težnje, ko se bore za priznanje svojega izraza, s tem tudi odločilno vplivajo na svobodo drugih lezenj. Ce pa nastopajo s silo, /utirajo druge težnje, začno same ovirali nadaljnji svobodni razvoj literature. Rad bi poudaril tole: naloga Francoske literature, njenih pisateljev in bralcev je na primer ta. da se zavzemajo za novi roman ali pa nastopijo proti njemu, naša naloga pa je ta. da določimo svoj odnos do tega vprašanja, da 10 literaturo sprejmemo ali za-\ ržemo v svoji osebni praksi. Napačno bi bilo. če bi jo vsiljevali in predpisovali kot absolutni vzorec in kriterij modernosti in univerzalnosti drugim literaturam. na primer književnosti v nedavno osvobojenih afriških ali azijskih deželah. Na francosko stališče je deloma vplival dolg zgodovinski razvoj francoske literature, ki se začasno izživlja v objektiv izmu in razosebl jenjii novega romana. Nemogoče se mi zdi zanikati vrednotil kake literature zgolj zalo. ker ima drugačne težnje, kakor bi bilo tudi napačno odrekati Francozom pravico do takšnega izražanja iu podobnih literarnih eksperimentov. Kako škodljivo bi bilo na primer vsiljevati zakasnelo navdušenje za Kafko, ki je zajelo zahod in ves ostali svet. in ocenjevati vrednost in modernost literature po njenem odnosu do Kafke. Zakaj jasno je. da občutka tesnobe in alienacije. ki lahko zbudi zavest o sorodnosti s Kafko v prebivalcu visoko organizirane in /birokrnli/iranc družbe, ne moreta deliti pisatelj iu bralec družbe, ki se dinamično razvija, ali primitivnega nerazvitega okolja, saj bi bile človeku, ki živi v takšnem okolju. Kafkove skrbi in moreče sanje tuje, celo nerazumljive. Naš sodobni, /medeni svet bo mogoče končno združili samo / zdravim in naravnim sodelovanjem. z medsebojnim razumevanjem in postopnim zbliževanjem. Zato moramo tudi problem nadaljnjega razvoja svetovne literature reševali ne s stališča okusa in ravnanja močnejšega, marveč s stališča koeksistence literatur in literarnih področij.   Ali   drugače povedano:  s  počasnim  zraščanjem   nacionalnih   literatur
65*
1027
in z njihovim vključevan jeni v tok svetovne literature. Samo takimi sožitje in strpnost lahko pomenita boj za svobodo literarnega ustvarjanja in umetniškega izraza, zakaj v tem razcepljenem svetu, v katerem živimo, in v različnih položajih, v katerih smo. pomeni lahko svoboda za ene suženjstvo za droge...
ROBERT GOFFIN, Belgija
...Povem \am. da .-cm za obveznosti. Vendar nisem za vsako obveznost, kar se mene tiče. imam edino obveznost do pesništva, ker verujem, da ima pesnik eno samo pravico in eno samo poslanstvo, tla mora spoštovati zapovedi PEN kluba. Pesnik mora biti svoboden, zahtevati mora najbolj absolutno svobodo in se po svojih močeh zavzemati za mir. Pesnik je upornik, pesnik je človek, ki snuje prek svoje dobe, ki ne premišljuje o svoji dobi. ampak ¦> prihodnji. Torej vam povsem naravno lahko razložim in povem, kakšni so odnosi med pesnikom iti stvarnostjo. Mar je sploh kaka stvarnost? Pravkar je nekdo primerjal pesnika s policajem, ki bi spuščal ljudi naprej. Primera se mi /tli slaba, kajti policajev, se drugi dan že ne spominjamo več. ne vemo. kdo so, pač pa vemo. kdo je Viotor Hugo, vemo. kdo je Shakespeare. Zato pesnik ne vpliva na svojo neposredno stvarnost. Med nami so verjetno zelo pomembni pesniki, tega ne vemo. toda zvedeli bomo. ko bodo mrtvi. Sklicujem se na opredelitev čistega človeka, kakršen je bil Mallarme, ki ni bil nikoli znan, naj je še tako prebiral svoje pesmi, ker ga niso razumeli, toda povedal je tole zelo pomembno stvar za nas, da bi razumeli usodo, ki je določena pesniku v naših kulturah. Dejal je: pesnik je junak posmrtnega pričakovanja. To se pravi, da mora pesnik počakati na smrt, da bodo prebirali njegove pesmi. Ali je to res? Povem vam, tla vpliva pesnik v teh mejah in v teh merah na prihodnjo stvarnost. Želite dokaz? Takoj vam postrežem / njim. ker je zanimiv. Kdo je poznal Rimbauda, ko je pisal svoje pesmi? Nihče ga ni poznal. Norce so brili z njim. In kdo je poznal Mallarmeja? Nihče. Svojih pesmi nista mogla niti objavili, živela sta. pa ju noben založnik ni sprejel, kajti, verujte, pesnikovo poslanstvo ni to, da izide njegovo delo v stomilijonskih nakladah, ampak da doseže še več. če je všeč nekaterim. Kako vplivata zdaj na stvarnost Rimbaud in Mallarme? Vplivala, dragi prijatelji, ker ugotavljam, da imamo petdeset, šestdeset, sto knjig o Rimbaudovem delu. Prinesla sta svetu nov način mišljenja, toda ko sta še živela, tega načina mišljenja niso mogli razumeti. Mallarmejev primer je namreč enak. v petinštiridesetih letih smo dobili šestdeset knjig o Mallarmeju. da bi ga lahko razumeli. Nikar ne mislite, da iščem svoje primere samo v francoski književnosti. Naj vam. Američanom, navedem primer, ki se mi zdi odločilen za spoznanje, kateremu se moramo podrediti. To je primer Emilv Dickinsonove, deklice, ki je v življenju objavila sedem pesmi, m ko je umrla, je zapustila v predalu dva tisoč pesmi. Poglejte, kako živi zdaj Emilv Dickinsonova. kako je Emilv Dickinsonova zdaj znana, glejte, kako pišejo knjige o Emilv Dickinsonovi, in pravkar so napisali zopet novo. v kateri pravijo o njej: a starvvav ol surprise. ^ i c I i to. gospodje, kaj je pesništvo. Po mojem ni nujno, da bi pesništvo vplivalo neposredno na sedanjo stvarnost, pesnikovo poslanstvo je drugačno, gledati mora v prihodnost. \em. da dokaj pomembni pesniki lahko vplivajo tudi na svojo dobo. naj omenim le Victorja llugoja. Mar ni nekaj posebnega, če pomislimo, na koga se je obrnil človek, kakršen  je  bil   John   Brovv n.  sam   politik,  tik   preden   nuj   bi   izrekli   nad   njim
1028
smrtno kazen? Obrni] se je na Victorja llugoja. da hi mn predrugaeil stvarnost. Prepričan sem, da se politiki motijo, prepričan sem. da verstva podpihujejo vojske, zato verujem samo v eno — \ pesništvo. Vrnimo se k čudovitemu pesnikovemu posredovanju, da se je p redni pačila stvarnost, kakor je storil Vietor Ilugo: kot veste, pravi neki ameriški pesnik ali neka ameriška legenda: John Brown's bodv is Iving on the ground I > 111 liis špirit is going wide; vidite, takšno je nekako tudi pesništvo. Pesništvo ni mrtvo, ampak dremlje, medtem ko živimo s sodobniki, toda ujegov didi gre naprej, in tega duha si lastim, kn rečem, da pesništvo prav izredno vpliva na svet. toda z zamudo. Nekaterim to zadostuje, jaz sem med njimi.
STEPHEN SPENDER
Mislim, da ni prav. če rečemo, da Mallarme ni imel nobenih občudovalcev. V resnici jih je imel. Pravkar sem prebral Valervjevo in Gidovo korespondenco. oba sta seveda občudovala Mallarmeja in hodila na njemu posvečene sestanke. Mislim, da zaslužijo veliko priznanje ljudje, ki spoznajo pesnika. Vendar je takšnih ljudi vedno zelo malo. Verlaine je na primer priznal Rimbauda. Znameniti francoski slikar Kantin-!,atour je naslikal Rimbauda in ta slika je /budila \ tedanjem literarnem Parizu veliko pozornost. V splošnem se strinjam s tem. kar je povedal prejšnji govornik. Pripomnil bi rad samo to. da se mi ne zdi važno, ali ima pesnik deset tisoč bralcev ali jih ima dvajset: važno je. da jih ima vsaj dvajset. Zelo težko namreč opravlja svojo funkcijo, če bralcev ni. Navedli ste primer pesnice Emilv Dickenson. Mislim, da bi bila Kmilv Dicken-son večja pesnica, če bi doživela kaj priznanja, Poznam pa še neki drug primer, ki ga niste navedli, a potrjuje moje mnenje. To je Gerald Hopkins, morda največji angleški pesnik 19. stoletja — ali bi nemara to vsaj lahko poslal - ki pa je zaradi stroge discipline jezuitskega reda objavil prav malo pesmi in še te so izšle šele leta 1917, po njegovi smrti. V Ilopkinsu priznamo velikega pesnika, ki je vplival tudi na druge [lesnike, vendar njegov vpliv ni bil dovolj močan prav zato. ker je živel zunaj glavnega toka literarnega razvoja. Ezra Pouud je v svojih pismih to prav lepo izrazil. Pesnik po njegovem potrebuje trideset bralcev, ki razumejo njegovo delo. Če ima trideset bralcev, potem kot pesnik obstaja. Vendar to ne zadošča, da bi bil sodobni pesnik. In prav to bi rad poudaril. Pesnik mora po mojem živeti kot sodobnik med sodobniki.
BRANKO  RUDOLF,  Jugoslavija, slovenski center
...lahko bi se vprašali, ali niso razdiralne moči našega časa hkrati velike ustvarjalne moči in ali pretuja strojev, pošastna prikazen atomske bombe, utrujenost, živčnost na tem svetu, lažno božanstvo tako imenovanega gospodarja vesolja, vse to. kar je uničilo veliko osebnosti naših sodobnikov, kot dobro vemo. ali ni vendarle ustvarilo kot reakcija skupne misli z že dokaj jasno fiziognomijo nekaj takšnega, kar bi lahko primerjali z. notranjo močjo iti mirnostjo, ki jo moremo razbrati na fiziognomiji prebivalcev starega Egipta? Književnikov poklic zahteva veliko duševne in duhovne moči. zavest odgovornosti do sodobnega sveta. To je bilo že večkrat povedano. Književnost obstoji iz besed, in v 'vsej književnosti ne najdeš besed, najsi bodo polne grenkobe, upanja  ali  zanosa,  ki   v  bistvu   ne bi  vsebovale misli.  Vprašamo se.
1029
ali je mogoče ustvariti na vsem svetu pisateljev Filozofijo, ki bi jim bila skupna? Ne Lrre /a kak pozitivizem, pragmatizem ali materializem. ampak /a poglede humanizma, /a vse današnje Filozofske težnje, ki nedvomno nudijo kako propagandno možnost, tako pomembno v sodobnem svetu, ki obrača vedno ost proti sebi. proti lastnemu človeškemu bistvu. Lahko bi se namreč sporazumeli c nekaterih bistvenih točkah. C <¦ bi se moglo zgoditi kaj takšnega, bi smeli pričakovati kak rahel odmev po vsem sodobnem svetu, ki je tako nabit / razdiralnimi močmi, naposled bi mogli slediti razločno izgovorjenim besedam nekdanjih pesnikov, pesnikov, kot sta \\ali \\ human ali Bandelaire. Prav Baudelaire. ki je napisal tele besede: Književnost mora prekaliti svoje moči v boljšem ozračju. Ni daleč čas. ko bo vsakomur razumljivo, da je vsaka književnost, ki noče bratsko korakati \ stric- z znanostjo in filozofijo, morilska in samomorilska  književnost.. .
IVAN MARIA JOSEF JELILVEK. iz kluba pisateljev v izgnanstvu
Ko bi bil kmet - in samega sebe si ne morem zamišljati kot industrijskega delavca, čeprav sem v nekem obdobju svojega življenja moral biti — bi si pesmi kar sam izmišljal. /. njimi bi se obračal neposredno na svoje vrstnike m takšne pesmi bi naletele na splošen odmev, če bi jih znal obogatiti z enim ali dvema peresoma, ki bi jih iztrgal iz starih kreljnti med našim neenakim bojem, roda hodil sem v šolo. akademsko znanje in disciplina sla me začela tlačiti, diišiii. Vendar pa človek hočeš nočeš dalje šepa skozi življenje, hrani se z mislimi, ki jih je pobral iz knjig In včasih celo smešno zdirja dalje. Toda to me je pripeljalo do meje. ki sem jo občutil kakor gladek zid. Zasvitalo se mi je. da se družba hrani z množico knjig in da ne bi nič laže preplezal tega zidu. če bi še sam kaj prispeval k tej množici knjig. Bolj po intuiciji kakor po razumskem sklepanju sem spoznal, da je bilo mnogo pesmi zasnovanih in napisanih pod mogočnim vtisom neposrednih izkušenj, kakor na primer Ovidove Epistole, srbske junaške pesmi, evangeliji, ep o Gilgumešu. Puškinove. Rim-baudove ali ElLiotove pesmi in Upanišade. Modrost, ki jo vsebujejo te pesmi, je drugačne vrste, to je neposredno doživetje človeka in pesnika, ki živi v določeni družbi našega vesolja. Zdravo je. če se spomnimo, da ni lahko preplezati gladkih sten knjižnega sveta, doktrin, učenja, teorije, najsi bo idealistična ali materialistična, saj so te označbe svojevoljne in niso zares pomembne. Pomembno je. da dosežemo vrh te gladke stene, in vsakdo, ki hoče obstajali, mora končno doseči to sam in brez pomoči, prav tako. kakor da bi tega ne storil še nihče pred njim. Umetno razločevanje med idealizmom in materializiuom ni več pomembno, če človek prepleza ta zid. prav tako pa ni več važno, če je človek z njega zgrmel na tla. saj se razbije na kose. Tedaj si /nora človek pač pomagati, kakor si ve in zna. Veliki padec1 z zidu teorije v strahotni svet neposrednih izkušenj pa za pisatelja ne pomeni isto kakor za vsakogar drugega. .S težavo se spet obnovi, kakor se pač more. Medlem pa se mu blato, kosi trave, pesek, stari žeblji zapičijo v njegovo preoblikovano zavest. Zdaj je videti morda manj dostojanstven, kljub temu pa se morda čuti celo bogatejšega. Snažen je manj. zakaj pri padcu je dobil praske in njegova koža ni več tako nepredirna, kakor je bila tedaj, ko je še čepel na zidu. Toda vrnimo se k družbi. Družba človeku ne pomaga veliko. Zakaj pa si padel, ga vprašuje. Zakaj  se  nisi  trdneje držal?   Na  kaj   pa sj  mislil,  ko si se drobil  na  kose?  Ali
1030
misliš, da se boš sam s j k- t »krpal? In ko je re\ijž spel tel. ga družba nezaupljivo vpraša, kako se zdaj počuti, ko je spet cel? Toda. ali si sploli zares cel? Ali te nič ne manjka? Ali pa si mogoče celo več kakor cel? In človek pod zidom se pač lahko vpraša: kdo so ti ljudje, kakšna družba je to? Ali sploli sestavlja celoto — celoto duha in telesa:' Saj se nazori teh ljudi razločujejo, kakršne so pač njihove individualne in kolektivne izkušnje, kakršna je duševna podoba vsakega njenega ('lana. Niti tisti, ki vi močno prizadeva za abstraktno objektivnost, ne more uteči svoji psihološki konstituciji, tako kakor tega niso mogli Zola ali Aldous Huxley, Sartre ali Radakrišnun ali NVnllace Stevens ali celo Elaradi. Družba je lahko napredna ali reakcionarna, kakor se precej nevarno izražamo, lahko je nerazvita družba ali družba, ki živi v obilju, družba tega ali onega razreda ali družba, ki je tako široka, da zajetna celo tiste, ki so že umrli ali se še niso rodili, lahko je družba jetnišnic ali družba jetnikov, družba kot skupnost svetnikov, družba, v kateri so tudi sinovi človeka, ki se jim ni zdelo zamalo. da bi postali meso in kri. ali družba zatiranih in zatiralcev, družba Bude. Marxa, Rousseauja ali Šankare, družba utelešenih duhov, čudež materije. pravi duh v celotnosti vesolja in nazadnje še širna družba samega sebe. Človek se zaveda tako številnih glasov, slutenj. hotenj. Kri sna je v tem hipu voznik, v naslednjem pa Brama sam. Marksist pozna drugačen odgovor kakor pristaš Huxleyeve filozofije. Človek, ki je prepričan o smotrnosti svetovnega dogajanja, bi odgovoril drugače kakor Solokles v svojem Aiasu. Naslednje vprašanje, ki ga mora rešiti pisatelj, pa se glasi: kakšne rezultate pričakujemo, kakšne plodo\e naj obrodi naša pisateljska dejavnost? Kako naj pišeš, če ne vidiš več razločka med seboj in družbo, ki pomeni svet? Od družbe človek pričakuje ali celo zahteva solidarnost in pomoč, ko si prizadeva doseči cilje, ki so človeka vredni: človeško blaginjo, mir. To pomeni nič več in nič manj kakor biti na strani življenja, in če je pisatelj na strani življenja, je zato. ker mu tako veleva njegova lastna narava, ne pa zaradi poslušnosti ukazom ali dejstvom. So pa številni avtorji, ki jih je začarala misel na atomsko bombo ali so dopustili, da so jih drugi začarali s to mislijo. Vsi se strinjamo v tem. da bombe ne smemo uporabiti, (oda obsedenost s to mislijo ni nič manj nevarna kakor bomba sama. Izriva nam namreč iz zavesti naravna dejstva, kakor so smrt in življenje, h kateremu vodi smrt. Zavedati se tnoramo. da s tem, če smo se izognili uničenju samega sebe. še nismo ničesar rešili in smo dosegli prav malo. Predvsem si moramo prizadevati, da si ne ohromimo sposobnosti, zmožnosti za ustvarjanje. Zgolj biološki mir ne bi bil skoraj nič boljši od telesne smrti. To nam dokazujejo mučenei. misleci in pisatelji, partizani, krivoverci in svetniki, veliki učitelji, kakor je bil Dandamis. ki je poučeval Aleksandra \elikega, Sokrat. Alanlanmadsur. Pisatelj mora skrbeti za življenje in za smrt. Pisati mora -- kakor Jttles Bomains — Les conipagnons pa tudi tibetansko Knjigo mrtvih, če je vreden svojega imena. Sodelovati mora v družbi — vesolju. pri splošnem procesu ustvarjanja, vzdrževanja in uničevanja. Spomnimo se. da je bil Proinetej. ta prvotni zgled izzivanja avtoritete, prikovan na kavkaško skalo predvsem zato. ker je dosegel, da so se ljudje otresli strahu pred smrtjo, zaradi lega. ker je zasadil slepe upe — umetnosti, ne pa predvsem zato. ker je človeštvu podelil Ogenj. Nikakor ne smemo zbujati svojim bralcem slepih upov. Naša naloga je v tem. da smo neprestani glasniki resnice in da zatiramo slepe upe, četudi izvirajo iz Prometeja samega. Resnica ne sme imeti obliko formule, marveč nebeškega  diha.  ki  oživlja  mrtvo gmoto tiskanih  strani...
1031
MIHAEL RUS1NEK, Poljska
Torej je književnost zgubila svoj«) vodilno vlogo? Njen \pli\ je na poti oslabljenja? Ni soglasja med književnikom in občinstvom? K delovni mizi pribiti avtor ni zmožen odgovoriti na ta vprašanja. Zaprt je tako rekoč \ slonokoščenem stolpu, ne ve, kaj misli bralec, ker mu povesta samo založnik in kritik, ali je njegovo delo doživelo uspeh ali neuspeli. Sam spadam med tiste a\lorje. ki ne zaupajo poklicni, uradni kritiki. Večji pomen pripisujem splošnemu odzivu občinstva. Zaupanje v vrednosl našega dela prihaja neposredno iz množice bralcev, s katero je v moji domovini dandanes stik zelo olajšan. Na Poljskem neprenehoma vabijo pisatelje na srečanja z bralci, na literarne ¦večere. Te stike organizirajo v mestih razne kulturne ustanove, na deželi pa občinske knjižnice. Predvsem je očitno, da se že s samitu obstojem takšnih literarnih srečanj izloči vprašanje: ali zgublja književnost svoj vpliv v družbi. Ne more ga zgubili, ker je tako zaželena. To je potrdil, kot sem slišal na lastna ušesa. Jean Paul Sartre na mednarodnem zborovanju Comesa \ Leningradu. Veliki francoski pisatelj trdi. da \ našem režimu zdaj ne išče avtor bralca, ampak bralec avtorja. I a srečanja so značilna zlasti zaradi tega. ker bralci izražajo svoje obžalovanje, du so naše knjigarne v splošnem nezadostno založene, kajti delo znanega pisatelja v nakladi 10.000 ali 20.000 izvodov je v nekaj tednih razprodano. Zdaj pa k drugemu vprašanju, ali vlada množici bralcev kaka posebna priljubljenost, kak ljudski okus. in kako se ta izraža? Z drugimi besedami, za kaj se zanima bralec, s katerim se srečujemo? Odgovoril bom na to v nekaj točkah. Preprosti bralec povprašuje predvsem po leposlovju. Prebira aktualne romane, dela, ki povedo resnico o sodobnem človeku. Avantgardno književnost so vedno cenili v naši deželi, da se je lahko svobodno razcvetala. Tako je bilo tudi v preteklosti. Pri tej priložnosti se mi zdi vredno omeniti, da starejših dosežkov poljske literarne avantgarde, kot na primer Bruna Schultza. sodobniki v tujini niso opazili, medtem ko zbuja danes, po tridesetih letih, navdušeno zanimanje tujine. Seveda imamo zlasti med mladii.....inogo ljubiteljev senzacionalne literature, toda to nagnjenje nikakor ne označuje poti. ki vodi bralca naprej. To so predmestni okusi množice bralcev, čeprav se zgodi. da prebira kriminalke tudi sladokusec, ljubitelj visoko vredne književnosti. Prijatelj- znanstvenik svetovnega slovesa — nomina sunt od i osa mi je priznal, da ljubi poleg del (iorkega itd. tudi zgodbe, ob katerih se nam jezijo lasje. seveda, med narekovaji, ker se pri branju takšnih romanov pomlajuje in se mu duh ohladi. Ta opazovanja pri priložnosti ^likov s širokim občinstvom nam narekujejo optimističen sklep. Spodbujajo, opogumljajo pisatelja, krepijo njegovo vero. da -e prav   nič ne zmanjšuje  pomembnost  vloge književnosti...
CARLOS DE lvADZITZKV. Belgija
...Ne spadal.....ed tiste, ki zahtevajo, naj književnost nujno igra kakršnokoli vlogo, in skoraj bi rad pristavil: da ne more biti njena vloga, če jo igra. drugačna kot naključna pod kaznijo, da je preprosto Funkcionalna.
Ce dobi književnost nakazano kakršnokoli vlogo, razen te. da je izraz avtorjeve osebnosti, so ji že s tem samim dejstvom nakazane meje. določeni cilji, bolj ali manj natanko odrejene smeri, jaz pa sem proti smerem, ciljem in mejam, razen  proti  tistim, ki si jih  izbere avtor sam.
1032
Odkritosrčno povem, da je ena najpomembnejših stvari, ki jih moramo storiti, ta. da kar najbolj celovito in kar najbolj odločno zahtevamo pravico, da izumimo, pravilo, da ustvarimo in obljudimo naš osebni svet. ki je navsezadnje edina lastna in nedotakljiva posest človeka in edina, na kateri ima resnično \   vsakem primeru prostost delovanja.
Zdi se mi. da ta pravica ne more trpeti nikakršne omejitve, najsi bo kakršnekoli vrste, in da sme seči njeno izvajanje tudi do nerazumljivosti, do nekoristnosti, ne glede na to. da sia razumevanje in koristnost posebno spremenljiva pojma.
Kadar govorimo o vlogi književnosti, to se pravi o vlogi pisatelja in dosledno o njegovih pravicah in dolžnostih do družbe, ravnamo, kot bi obstajala med njima nekakšna »družbena pogodba . katere posegov ne more nihče prezreti.
Takšno mnenje se mi zdi zares izraz nezaupanja družbe do pisatelja in njena bolj ali manj priznana želja, da bi nadzirala njegovo delovanje. Kar se mene tiče. mislim, da pisatelj ne sme podpisati takšne pogodbe, ki je le kravja kupčija.
Družbi zares ne pritiče. da bi delila pisatelju pravice pisanja in ustvarjanja lastnega sveta.
To pravico si vzame sam. jo ima; in če je njegovo delo samo odsev popolnoma izmišljenega, v celoti izumljenega in celo popolnoma nepotrebnega sveta, gre za njegovo strogo osebno vprašanje, s katerim se družba sploh nima ukvarjati.
Pisatelj je odgovoren le sam sebi in svoji književni stvaritvi, sam prevzame vse odgovornosti, ki izvirajo iz tega. in edine zahteve, katerim se mora pokoriti. so njegove lastne notranje zahteve.
To so naposled njegove lastne potrebe, ki mu smejo biti edina vodila, in ker ni ne tovarnar obutve ne konstruktor avtomobilov, se pisatelj nima podrejati zahtevam mer in barv karoserij.
Seveda je lahko tudi odsev družbe, v kateri živi. lahko se vpiše v svojo dobo in nariše njene namene. Toda če najde navdih v odklonitvi stvarnega sveta, mar ni tedaj neizogibno in neločljivo od njegovega dostojanstva, da si popolnoma svobodno ustvari in obljudi izmišljeni svet. ki bo navsezadnje jutrišnja stvarnost?
Že vnaprej vam predlagam, da povzamete moje stališče do vprašanj tretje točke v tejle obliki: Družba uporablja književnost, vendar ni nujno, da književnost  rabi kaki stvari.
Skratka, zavzema se za stvar ncpredpisljive pravice književnosti do objektivne nekoristnosti, do čiste in preproste brezplačnosti. kar je sicer ne ovira, da hodi včasih po vzporednih potih z določeno zgodovinsko in estetsko stvarnostjo.
Kad bi končal s j>riliko, z zgodbo zaljubljene deklice, ki jo je oče zakleni! v sobo v drugo nadstropje svoje hiše. da bi ne mogla k svojemu ljubčku. \ tisti sobi pa je stanoval nekoč dekletov stric, dokaj nenavadna, nekoliko pesniška, nekoliko čudaška oseba. Ko stika deklica po omari, odkrije veliko skrinjo. polno koncev vrvi. in listek, na katerega je stric napisal: Kratki konci vrvic niso za nobeno rabo. Vso noč je vozlala konce vrvi in naredila dolgo vrv, [io kateri je zbežala skozi okno in  pohitela k ljubljenemu  fantu.
Bila sia zelo srečna  in imela sta  veliko otrok.
1033
ELDERT VVIl.l.IEMS. Holandska
...Odlični umetniki našega časa obravnavajo predvsem osebna doživetja. Ta doživetja so vir njihovega navdiha. Radi bi izrazili svoja osebna doživetja in svoje vizije pristno in neodvisno. Ze \ naprej si skušajo zagotoviti odobravanje javnosti. Venomer namreč tvegajo,'da jih ljudje ne bodo razumeli. Medtem ko visoki umetnik ustvarja okoli sebe nekakšen pas tišine in v njem razodeva resnico svoje osebne vizije, s čimer se pa zelo oddaljuje od širokega občinstva, mora popularni umetnik izločiti vse tisto, kar bi ga laliko odtujili) javnosti, saj potrebuje takojšnje sodelovanje svojega občinstva. Ali z drugimi besedami: visoka umetnost naše dobe išče še neznana doživetja ter zato izziva in moti obstoječi red. Popularna umetnost — čeprav prikazana včasih na način, ki osuplja — vedno obravnava znane snovi in nikoli ne razočara občinstva.
Množična umetnost pa je spačenje popularne umetnosti. Takšna umetnost je brezosebna, laska se vsakomur in ni plod posebnega boja s snovjo, marveč rezultat neke formule. Množična umetnost je nekakšna industrijska umetnost in kakor vsaka industrijska panoga tudi ta izdeluje standardne produkte. Visoka umetnost je v nasprotju s popularno in množično umetnostjo rezultat individualne izkušnje. Preti ji nevarnost, da se izolira od širokega občinstva, saj lahko zmoti obstoječi red in ima v svoji moderni obliki tendenco, da šokira občinstvo. . .
MIODRAG PAM.OVIČ.  Jugoslavija, srbski  center
Rad bi posvetil nekaj besed vprašanju standardizacije pesniškega izraza v naši dobi. Pesnik se že po svoji naravi, po svojem ustvarjalnem instinktu upira standardizaciji. Prav tako pa se zaveda, da sam ni iznašel svoje umetnosti in da je tudi ni noben drug posameznik. Značilno za pesniško ustvarjanje zadnjih let je dejstvo, da se umetnik ogorčeno upira \sakršni anonimnosti svojega dela. Nikomur noče biti podoben in se z vsemi svojimi močmi trudi, da bi ustvaril umetnine, ki so zanj značilne in edinstvene. Vendar razlike med posamezniki niso tako močne, pa tudi možnosti poetičnega izraza niso neomejene. V našem stoletju se je pojavil nazor, da mora vsak pesnik najti svoj lastni izraz, vsaka pesem pa imeti svojo posebno obliko. Tu mislim predvsem na tako imenovano avantgardno pesniško gibanje, zastopajo ga pesniki, ki so prepričani, da je osnovna dolžnost vsakega pesnika raziskovanje oblik in eksperimentiranje z njimi. Nekatera pesniška gibanja se zavzemajo za to. ila bi vsak pesnik poskušal nove eksperimente, in to ne samo enkrat v svojem življenju, marveč vsako leto. tako hitro, kakor izdelujejo v tovarnah nove avtomobile. Tu ne mislim podati kake splošne ocene avantgardnega pesniškega gibanja v našem stoletju, niti ne mislim ugotoviti, da se je ambiciozni program avantgardnih pesnikov docela izjalovil, pa tudi ne dokazovati, da to pesniško gibanje ni doseglo kakšnih posebnih uspehov, saj se mi vse to zdi samo po sebi umevno. Rad bi povedal samo nekaj besed o standardizaciji umetnosti, namreč pesništva. Včasih nam je grozila nevarnost tradicionalizma in akade-mizma, dandanes se nam zdi, da ustvarja žeja po novih pesniških oblikah, po eksperimentih za vsako ceno škodljiv motiv o nekem splošnem pesniškem jeziku in o novi vrsti poezije, eksperimentalne poezije. Ta poezija obstaja sedaj že nekaj  več kot pol stoletja  in je postala specialno pesniško področje, ki pa ne
1034
vodi nikamor in ne pomaga nikomur. Eksperiment je postal sam sebi cilj in posebna pesniška zvrst. Neki kolega mi je nedavno pisal iz Avstrije, da namerava odpotovati v Anglijo, da bi tam ugotovil, kaj je novega na področju eksperimentalne poezije. Takšno stališče se mi zdi značilno. Eksperimentalna in avantgardna poezija še ni zgubila svojega ugleda, vendar so formalni eksperimenti številnih pesnikov — čeprav se morebiti zde na prvi pogled morda zelo različni — v bistvu enolični in standardizirani. /. daljše zgodovinske perspektive se bodo zdeli ena sama brezlična in brezplodna poetična gmota. \ tem sicer ne vidim enega izmed temeljnih problemov sodobne poezije. Motel pa sem poudariti, da nam prav tedaj preti velika nevarnost standardizacije, kadar se ji hočemo pre\eč zlahka izogniti. Poezija, ki izraža splošiiie človeške probleme, čustva in misli, mora s svojo obliko in s svojim načinom doživljanja izraziti tudi razločke med narodi in človeškimi skupinami. \  tem vidim nalogo poezije.
UFFE IIARDER, Danska
...Kakšna je vloga imaginaiivne ali celo zasebne literature? Ali ima pisatelj pravico, da ustvarja samo za svoje zasebne namene, da iznajde in obljudi svoj zasebni svet? Odgovorimo najprej na zadnji del vprašanja: ali ima pravico do svojega zasebnega sveta. V tem vidim moralno vprašanje. Ali je bil na primer Kafka dolžan pisati tako. kakor je. ali drugače? Kaj je z. Rim-baudom. Lautreamontom in številnimi drugimi. In kaj sploh pomeni izraz: zasebni svet? Kdo odloči o tem. ali je neki svet zaseben ali ne? Pisatelji nemara res ustvarijo nekaj, kar se drugim zdi osebno. Svet. ki ga ustvarja ali iznajde pisatelj, ustreza njegovemu osebnemu doživljanju, njegovemu okolju in tistemu znanju, ki ga ima. ker je pač on sam in nihče drug. Svet, ki ga iznajde ustreza svetu, v katerem živi. in svet, ki mu pravijo zasebni svet. je svet. ki ga ustvarja. Celo v najbolj svojevoljno napisanem romanu so važne oči, ki gledajo, ki vidijo to  in  to. onega   pa  ne.
Seveda pa bi lahko kdo trdil, da je razlika med tem. če pisatelj izraža svoj osebni nazor o svetu, osebne izkušnje in odzive — ali če ustvarja svoj zasebni svet.
Morda je res tako. če govorimo o skrajnih primerih. Toda zdi se mi težavno ugotoviti natančno mejo. Za Dvlana Thomasa ne moremo reči. da je ustvaril svoj zasebni svet. pač pa je pisal o določenem delu sveta, v katerem je živel in ga tako spremenil v svojega lastnega. Samuel Beckett posta\i včasih — čeprav precej redko, na primer v [.'Innoniable (človek brez imena) — svoje osebe v svet. ki ga menda v naravi nikjer ni. Vprašanje se tedaj ne glasi: ali ima pisatelj pravico, da iznajde svoj zasebni svet. marveč: ali ima pravico, da ustvari svet. ki se zdi dostopen samo precej majhnemu številu ljudi? Toda kolikor vem. ni noben dober pisatelj bolj skrivnosten ali zapleten, kakor mora biti. to je bolj. kakor to  terja doživetje, ki ga skuša izraziti čimbolj  resnično.
Glede naslednje točke: namreč, če ima pisatelj pravico ustvarjati samo za svoje potrebe, bi rekel, da bržkone vsi pisatelji ustvarjajo bolj ali manj za svoje potrebe. Večina pisateljev pa piše celo izključno za svoje potrebe. Včasih te potrebe ustrezajo potrebam številnih sodobnikov, včasih potrebam zelo redkih izmed njih. a vendar je pisateljevo delo morda pomembno ali pa tako postane kasneje: bodisi neposredno, s tem da vpliva na nekatere bralce, ali pa posredno, s tem  da  vpliva  na druge pisatelje in  na  njihovo delo in tako spet
1035
na bralce. Izraz — zasebni svet — je po mojem na mestu samo tedaj, kadar govorimo o prav sprecialni vrsti literature, o tisti namreč, ki se prav nič ne uk\arja s kakršnimkoli problemom ali doživetjem, najsi bo umetniško aH človeško — takšna literatura pa je brezpomembna in konvencionalna in navadno ne presega ravni anekdote. Pa tudi jrlede takšne literature ne vidim razloga, zakaj bi jo kdorkoli ne smel pisati, dokler ni nihče dolžan, da jo bere. Naj povzamem: ni gotovo, ali pisatelj v resnici i/najde svet. ki ga spoznamo v njegovih knjigah. Marsikdaj je mnogo verjetneje, da je tisto, kar pisatelj opisuje, svel ali vsaj del sveta, kakršnega pisatelj doživlja. C C pa si zares izmišlja, potem je zelo verjetno, da so tista bilja in Figure, ki jih srečamo v njegovem delu. sredstvo, in to edino sredstvo, s katerim lahko izrazi svoje nazore, svoje vizije in svoje doživetje sveta. V tem primeru pa hi vprašanje lahko zastavili takole: kako osebno lahko pisatelj piše o svetu? Na to vprašanje predlagam naslednji odgovor: pisatelj je lahko tako oseben, kakor hoče. to pa pomeni, tako različen od drugih, da lahko uveljavi vse nazore, ki jih želi. Vendar ta odgovor temelji na prepričanju, da pri literaturi ne gre za javno ali kakršnokoli drugo moralo, razen kolikor gre za odnos pisatelja do lastnega dela, za njegovo odkritost.
Skušal sem torej dokazati, da je tista vrsta literature, ki jo ustvarja jtisatclj izključno za svoje potrebe, ne samo neizogibna, marveč tudi potrebna. Razjasniti pa moram še nekaj: če pisatelj ne ustvarja izključno za svoje potrebe, za čigave potrebe ustvarja potem? Logični odgovor bi se glasil, da v tem primeru ustvarja za potrebe drugih. Če pa to priznamo, potem moramo naložili pisatelju tudi dolžnost, tla prilagodi svoje pisanje že obstoječemu načinu mišljenja svojih bralcev ali j>a domnevnemu načinu mišljenja, kakor si ga zamišlja pisatelj, in določeni uporabi jezika. Kako pa naj drugače pisatelj zanesljivo ve. da bo ustrezal potrebam svojih bralcev? Oc se pa pisatelj po tem ravna, kako naj potem njegovo pisanje vsebuje kaj novega nepredvidenega in nenapovedljivega. kako naj potem uresniči kakšno novo zasnovo ali nov prijem? Domnevamo lahko, da bi utegnilo njegovo delo v tem primeru postati togo.  uradno in  slabokrvno.
Zdaj pa skušajmo odgovoriti na prvo vprašanje, ki smo si ga zastavili? Kakšno vlogo ima iinaginativna ali celo zasebna literatura? Upravičeno lahko domnevamo, da bosta v prihodnosti nastali nova umetnost in nova vrsta literature, ki bosta morda na nepričakovan način združeni: zaradi novega občinstva in zaradi novih tehničnih sredstev, ki smo jih šele začeli odkrivali in resno upoštevati. Ta nova umetnost, ti novi načini izražanja bodo bržkone kolektivni in utegnejo opravljati določeno javno funkcijo. Bržkone bodo ti novi načini izražanja in množična občila, ki jih že imamo, prevzeli precejšen del občinstva. Ne vem namreč, ali ljudje /daj manj bero. kakor so prej. NI pa tudi gotovo, da bodo v prihodnosti manj brali kakor sedaj... Uspeh številnih literarno pomembnih  knjig se zdi. da  ne iipravičuje teh bojazni.
Toda, čeprav priznamo, da bo literatura, ki jo tu imenujemo imagina-tivno     in     privatno .   izgubila   številne   bralce,   ho  še   vedno   opravljala   važno
nalogo.
To je namreč edina vrsta literature, ki je ni mogoče standardizirati. Prodira tudi tja. kamor druga sredstva literarnega izražanja ne prodro. in obravnava   listo,   česar   ni   mogoče   uvrstiti   v   nikakršna   racionalno  shemo,   /ato   je
1036
lahko vir navdiha in obnove. V tem pogledu je morda zanimivo, da je zrasla v naši deželi poleg predstavnikov zelo konkretne in stvarne literature, ki je včasih, a ne nujno, satirična, tudi mlada pisateljska generacija, ki se močno zanima za imaginarno, tako imenovano fantastično, fabulativno in včasih groteskno literaturo. Morda zaradi želje, da bi se izognila lahkim razlagam, cesto pa morda tudi zato. da bi si pridobila večjo svobodo gibanja, raziskala tisto, česar ni mogoče raziskati z uporabo kakšne bolj vsakdanje in bolj konformi-stične oblike. Bržkone se pa mlada generacija za takšno literaturo zavzema tudi zato. ker so številne funkcije, ki jih je včasih opravljala literatura, zdaj prevzela druga obveščevalna sredstva.
Odnos med inuiginati\ no literaturo, ki je včasih nekoliko težavna za bralce, in novimi, poljubnimi načini izražanja, bo postal bržkone nekaj podobnega, kakor je na primer odnos med resno in lahko glasbo ali med sodobnim slikarstvom in dekoracijo oken: te knjige bodo prej ali slej še vedno vplivale na bralce, ker so zanimive zaradi svojega človeškega izraza ali iz tehničnih razlogov: po mojem bi bili zelo revni, če takšne literature sploh ne bi imeli, kar pa si težko zamišljam...
GRET WEISSKOPH, Nemčija
...Sodobna družba vključuje tudi otroke, sodobna literatura pa vključuje tudi otroško književnost. Otroške knjige so zrcalo naše družbe. Življenje otrok je namreč tesno povezano z življenjem odraslih. Otroci ne žive v paradižu. Veliki razredni boji vplivajo tudi nanje. Strašne zablode odraslih prizadenejo tudi otroke. Nečlovečnost, surovost, vojna in smrt otrokom ne prizanesejo. Svet gori na vseh koncih, plamenom se ne moremo izogniti. Jaz pišem za otroke. Otrokom skušam dopovedati, da so vojne, sovraštva med narodi in zatiranja krivi ljudje in da vse te grozote lahko prepreči samo moč preprostega ljudstva, moč združenega ljudstva, moč združenih narodov. Pred nekaj dnevi sem se v Zahodni Nemčiji pogovarjala z dvema nemškima državljanoma. Ko sta izvedela. da sem iz Nemške demokratične republike, sta me pomilovala. češ da nimam svobode in da ne morem vsega zapisati. Strinjam se z njima. Vsekakor ne smem poveličevati vojne. Zakon mi prepoveduje oznanjati rasno sovraštvo ali povzdigovati zločine v junaška dejanja. In jaz se s tem zakonom strinjam. Nemca, s katerima sem govorila, sta osupnila, ko sem jima pokazala neki članek kdlnskega časopisa za sociologijo in socialno psihologijo v odnosih nemških šolarjev do vzhodnoevropskih narodov. Dečke in deklice v starosti od 13. do 15. in od  17. do  18.  leta so povprašali   po  značilnih  lastnostih  različnih  narodov.
Živim v tisti Nemčiji, v kateri ni mesta za zločince, odgovorne za dve svetovni vojni. Ni naključje, da je več naših otroških vrtcev okrašenih s Pi-cassovim belim golobom, simbolom miru. Zavedam se. da tu govorim s kulturnimi ljudmi, z odličnimi umetniki, ki so prispeli sem iz vseh delov sveta. Naši nazori se nedvomno razlikujejo. Toda v tem pogledu se gotovo strinjamo. Ne maramo vojne, vsakdo izmed nas nosi veliko odgovornost do človeštva, do življenja. Veliko jih je med vami. ki imate in ljubite otroke in vnuke. Vsakdo izmed nas pa ljubi otroke vsega sveta. Imam predlog in prošnjo. Skušajte pisati za otroke našega časa. Snovi je dovolj. To vrsto književnosti morajo odlikovati vedrina, humor in fantazija. Najvažnejši cilj otroškega slovstva v naših
1037
dneh, ko atomska bomba ogroža vse človeštvo, pa je vzgoja /a mir. Pomagajte braniti svet s tem. da učite otroke spoštovati življenje, vcepite jim zdra\e nazore in miroljubnost. Razložite otrokom svet, v katerem živimo, svet, ki se spreminja, a ga bo treba izboljšati tudi s pomočjo otrok. Vzgajajte v otrocih tudi človečnost v odnosih med spoloma. Otroci so si po vsem svetu podobni, najsi so črne. bele ali rumene polti. Katerikoli jezik že govore, vsi se smejejo in jokajo, in ta smeh in jok zvenita enako po vsem svetu. Otroci zaslužijo našo ljubezen in naše spoštovanje. So riajodličnejše občinstvo, občinstvo, ki je nanj mogoče najgloblje vplivati. Otroci so iskalci resnice. Imajo tudi nenavadno močno   razvit   čut   za   pravičnost...
LEONID LEONOV. Sovjetska z\eza
Prepustil sem se pregovarjanju in skušnjavi, da nastopim pred tem spoštovanim zborom, na katerem sem prvikrat navzoč. Nikoli prej nisem bil na kongresih PEN klubov, zato nisem povsem obveščen o poslanstva te pisateljske organizacije. Utegne se zgoditi, da se bom odmaknil od določenih navad in norm vaše spoštovane organizacije. Malo prej je bila tiskovna konferenca naše delegacije, na kateri je bilo veliko tujih novinarjev, in čeprav so se vprašanja nanašala neposredno na moje delo. meni ni bilo zastavljeno nobeno vprašanje. Pomanjkljiva obveščenost je nasploh zelo značilna poteza te polemike, ki poteka med zahodom in vzhodom. V tem je več strasti'kot pameti. Glede na to ni bilo govora o mojem delu in zato si boni dovolil povedati nekaj besed o sebi.
Ko so križarji na enem izmed svojih pohodov prišli v Koiisianiinopel. kjer jih je sprejel cesar, se je meti sprejemom Gottfried Boulognski, ve* okovan v železje. dotaknil svojega soseda in ga vprašal, kdo je ta neizobraženi človek, ki sedi v družbi toliko junaških mož. Takšno vprašanje lahko slišite tudi v lej dvorani, zato si bom dovolil povedati nekaj besed o sebi. Sem ruski pisatelj. ki se celo po o\ lordskih dognanjih ukvarjam s pisateljevim jem že petdeset let, prihodnje leto bo minilo petdeset let. Poglavitna tema mojega dela je bila vedno odkrivati, kako se človekova usoda zliva v reko naroda in kako se ta narodnostna reka steka v splošni tok časov   in zgodov ine.
In tako si v svojem življenju nisem mogel kaj. da bi ne napisal dveh knjig gledaliških del. novel, člankov in šest romanov, med njimi nekaj dolgih, ki so morebiti predolgi za zaposlene ljudi na zahodu. Da bi opravičil to dolžino, vas moram spomniti na ruske razsežnosti, kakor tudi na dolgotrajne zgodovinske procese, ki so na zahodu minili v krajših obdobjih, na moč naše zgodovinske inercije. V moji domovini zgodovina resnično učinkuje v globino. Dolžina je torej povzročila, da moja dela malo prevajajo na zahodu. Morebiti je eden izmeti vzrokov, da me tako malo prevajajo, v tem. da me imajo na zahodu za angažiranega pisatelja, navkljub številnim nevšečnostim, čeprav so bili nekateri tovariši, s katerimi sem začel ustvarjali sovjetsko rusko književnost, še bolj nesrečni. Očitno v mojem življenju ni bilo zadosti takšnih težav, ki bi predvsem pritegnile pozornost literarnih krogov na zahodu. Zdaj bi moral govoriti o obliki književnega dela. o stilu in novatorstv u. Vendar menim, da so vsi ti problemi drugotnega pomena v našem času. Sicer pa mislim, da se v umetnosti lahko ustvarja na kateri  koli  način, glavno je. da  je dobro.
1038
V kratkem povedano: Rusija v zadnjih petdesetih letih ni odkrila nič posebno novega. Rusija govori z bolj zanesljivim jezikom števil'k in revolucijskih dejstev in potrdila je tisto, kar je izpričalo dvajset minulih stoletij. Rusija je odkrila nove kvalitete za stara izročila in pri tem združevala staro in novo ter doživela nekaj žalostnih epizod v svoji bližnji preteklosti. Morebiti sem tudi jaz po naključju doživel teh nekaj žalostnih epizod. Teh procesov ni treba niti obsojati niti opravičevati, globoko in pošteno jih je treba preučevati. Stari režim je napravil preveč zločinov proti človeštvu in to je privedlo do tistega procesa, ki se je začel leta 1917. Takrat so silni ljudje, toda slabo izobraženi. rekli:    Morda bomo  lahko to opravili  mi sami.
Ce se človek spomni na grobove, v katerih počivajo bratje in sinovi, ne dovoli, da bi mu \zeli pravico do logike. In predvsem ne bo dovolil, da bi se to ponovilo, kajti, če bi se ponovilo, bi bilo strašnejše in hujše. Nisem partijec in nočem dajati političnih sodb, prizadevam si samo oživiti svoje literarne spomine.
Se spominjate versaillske konference leta 1918. ko so se sešli generali in gospoda \ zlikanih frakih in uniformah, da bi razpravljali o prihodnosti človeštva. Spominjate se vojaških godb. navdušenja, prvih fokstrotov. ki --o se pojavili v tistem času in ki so jih plesali na svežih bratskih grobovih. V tem vrvežu se je zdelo, ko da ljudje ne čutijo mraza. V Rusiji imamo staro izročilu. da je na zemlji mraz. kadar bojevniki, ki so padli v vojni, gnijejo v njej. /daj. ko pozorneje pregledujemo preteklost, mar zdaj ne dobivamo vtisa, da so že starši kopali jarke in grobove za svoje otroke, ki so potem padli. Ljudje, ki bi jih lahko ocenili za najnaprednejše na svetu, so že polagali mine v zemljo tam. kjer je bilo največ ljudi. Hitro je mineval čas in kmalu so se začele eksplozije, zračni napadi, Reichstag je zgorel in morebiti se spominjate fotografije Hitlerja v gozdu Compičgne. Vse tisto, kar je že bilo. se je ponovilo, toda v večjem in neprimerno širšem obsegu, neprimerno sitrašnejšem. Vprašati se moramo naravnost, ali je svet postal boljši po drugi, tako nazorni učni uri! Meni je hudo mraz. kar naprej me zebe. Pa vas?
Vse življenjske koordinate, vse krivulje se vzdigujejo katastrofalno visoko. Znanost je odkrila zares veličastne stvari, toda hkrati se nabirajo velike nevarnosti: povečanje prebivalstva, erozija zemlje, ki zgublja svojo rodovitnost, uničevanje narave in razpad ter razočaranje človeških duš, povečanje kriminala in končno velike tehnične možnosti, ki jih imamo in ki so prav tako polne nevarnosti.
Čudežne reči so v rokah egoista hujše kot dinamit. Te možnosti bi morali zaupati samo čistim rokam. Čutim mraz v svetu in detonatorji min so na istem mestu, kot so bili prej, vendar je njihova moč grozovito narastla. Ce bi prišlo do nesreče, ne bomo imeli več ruševin za obnavljanje. Civilizacija je tukaj pred našimi očmi in ni nikakršen privid. Naša vera v tradicijo in trajanje je ugasnila. Nič novega vam ne povem, ko pravim, da so to lastnosti, ki označujejo mladino po svetu. Svojim otrokom, svojtim vnukom dovoljujemo, da vstopajo v svet. ki je miniran. Iskal sem metaforo, ki bi mogla vse to izraziti. Našel sem tole: hoteli smo napraviti izpit, da bi postali podobni bogovom, vendar je iz tega nastala samo opica. Zdi se, kakor da bi bilo temu ponosnemu človeku-mislecii dovoljeno vse. Da se lahko posmehuje svetim stvarem. Da lahko razbija najmočnejše  tabuje.  Da  lahko  prezira   materinstvo.  Da   lahko  posega   v   sama
1039
nedra življenja in potomstva. Da kot kamen razbija tisto, kar je najdragoce-nejše. Biblija pravi, da je v takih časili padal na zemljo ognjen dež. Ali pa mislite, da za to še nismo dozoreli? Toda v nekdanjih časih, ko se je to dogajalo, so se rodili preroki, kakor je govoril naš Puškin, z ognjeno žerjavico v prsih.
Po simpoziju (pisateljev v Leningradu leta 1903 smo se z avtobusi odpeljali na Kavkaz k Hruščovu in jaz sem potoval skupaj 7. Jeanom Paulom Sartrom. Dolgo sva se pogovarjala o tem smešnem in nevarnem poklicu preroka, nevarnem tako pri nas kot pri vas. O tem smešnem in nevarnem poklicu, ki ga vsi opravljamo. Do kakšne stopnje lahko pisateljski poklic zamenja vlogo preroka? Dober spomin imamo, pisati znamo in lahko opisujemo svet takšen, kakršen je, da bi se i/ognili napakam v prihodnosti.
Prepričan sem, da vsako obdobje oblikuje določen stavek, ki je lahko geslo za polovico ali četrtino stoletja. Po prvi svetovni vojni je bila takšno geslo, najznačilnejše za tisti čas, anekdota o nekem človeku v strelskem jarku; le-ta je med bojem, med topniškim obstreljevanjem stekel iz jarka in zaklical: sKaj  počenjate?  Tukaj so  vendar ži\i   ljudje! .
Prepričan sem. da je najstrašnejša zgodba, značilna za obdobje po drugi svetovni vojni, tista o šestletnem dekletu, ki je v Harkovu videlo streljanje ljudi. Tam so se dogajale grozovite reči. ko so matere skrivale novorojenčke celo v sneg. da bi tako rešile svoje otroke. Nenadoma je dekletce potožilo materi:  >Mama, bojim se!«
Nikoli nisem do konca razumel, kaj je socialistični realizem, in to je bil eden izmed vzrokov za določene težave v mojem pisateljskem delu. Toda zdaj menim, da moramo nekaj dodati črnilu, s katerim pišemo svoja dela. Knjige, ki jih pišemo, naj ne bodo samo prijetne in ganljive v določenem smislu, temveč morajo biti koristne ali vsaj takšne, da ne bi povzročale škode. Mislim, da svetu danes niso toliko potrebni generali, reformatorji in voditelji, ampak ljudje z dobrim srcem, ki čutijo z vsem svetom. Torej ne obsojajte moje domovine, ki je prevzela nase. na svoja ramena bolečino in grenko tveganje tega velikanskega zgodovinskega poskusa. V vseh teh letih je bila Rusija laboratorij vulkanskega tipa. v katerem so nastajale novosti, v katerem so eksperimentirali z novimi stvarmi, popolnoma novimi rečmi, ki so bile nad uranom na tabeli elementov. Ta poskus je bil opravljen brez najmanjšega egoizma. Preučujte ta poskus, vzemite knjigo v roke. V njej boste lahko prebrali, kaj je bilo dobro in kaj slabo, ali se iz nje učite, kako ni treba, da bi bilo slabo. Prepričan sem. da bi ta spoznanja, ki smo si jih pridobili, lahko koristila vsem tistim, ki nimajo niti moči niti sredstev, da bi tak poskus napravili. Zares sem prepričan, da sem tukaj pripovedoval naivne in banalne reči. predvsem za skeptične ljudi z zahoda, stvari, katerih edina vrednost je njihov humanistični naglas. Nikogar ne bom prepričeval niti zastraševal, <la bi veroval v to, kar je morda herezija. V okviru svojih moči, in ker nisem imel časa, da bi pripravil ta govor, sem hotel navesti misli, ki v določenem smislu označujejo duhovno življenje moje domovine in književnosti, v kateri delam in h kateri sodim. Želel sem tudi predstaviti, kakšen tok se lahko zlije v veliko reko svetovne literature, v listo veliko reko. ki nima nikoli zadosti vode. Ko se bo ta tok zlil v veliko reko svetovne književnosti, bo morebiti zastopal težo te odgovornosti   in  tega  dostojanstva.  Zahvaljujem  se za   vašo potrpežljivost.
1040
ARTHUR MILLER. Združene države Amerike
Med drugimi revolucijami preživljamo dandanes tudi revolucijo \ odnosih med pisateljem in njegovim občinstvom. Ta tema je prav tako zapletena kakor družba sama. ker pa so mi bolj všeč kratki govori kakor dolgi, ne bom poskušal izčrpati niti vas niti snovi, ki jo bom obravnaval, marveč jo bom samo komentiral.
Kakorkoli že romantično poveličujemo pisatelje preteklih časov - zlasti v njihovi vlogi ljudskih prerokov, duhovnih voditeljev itd., neizpodbitno dejstvo ostane, da je bilo število ljudi, ki so znali brati knjige, vedno izredno majhno. Statistično bi lahko rekli, da je bila literatura povečini privilegij neke elite. Tehnološka družba pa ne more obstajati brez množične izobrazbe, in se ne glede na politični sistem povsod dogaja isti osnovni pojav, kjerkoli prevladuje stroj — ljudske množice so postale potrošniki  kulturnih dobrin.
Ne glede na to. da intelektualci prvi terjajo družbene spremembe in da se z njimi zadnji sprijaznijo, je opaziiti neko zaskrbljenost glede kakovosti sedanje revolucije. Slišal sem. da kupuje v Združenih državah na desettisoče ljudi gramofonske plošče s klasično glasbo, a jih niti ne poslušajo, fn tudi če jih poslušajo, jih ne razumejo. Isto velja o množici cenenih knjižnih izdaj, ki prihajajo v promet in med katerimi so številna dela. ki so jih še pred kratkim brali strokovnjaki. V Rusiji sem nedavno izrazil presenečenje spričo velikanskega števila občinstva, ki posluša recitacije pesmi, pa še tam so mi ljudje povedali, da obisk teh recitacij nima za številne ljudi, morda celo za večino, nič ali le tnalo zveze s poezijo, in da je to zanje bolj predstava ali priložnost za javno izražanje čustev.
Ne mislim vam tu oznanjati, da se začenja nova doba filozofije in da pomeni množična distribucija kulture bližnjo renesanso le-te. Prepričan pa sem. da ne moremo ocenjevati sedanjega položaja s stališča, ki je ostanek nedavne preteklosti. Skratka, menim, da bo literatura v kratkem postala javna last. namesto da bi bila rezervat sorazmerno majhnega števila ljudi. Vendar utegnejo načini reklamiranja in publiciranja odtujiti pisatelje, če ne bodo razumeli njihovega bistva, bodisi od njihovih lastnih meril vrednosti, bodisi od zasnove poljudne, hkrati pa dobre literature.
Seveda je slišati neki ugovor proti temu novemu množičnemu tržišču, ki pa je zasnovan na snobizmu. Ker smo porabili toliko let. da smo si priborili diplomo in izražali lastna mnenja v različnih pesmih, romanih in dramah, nam je neprijetna misel, da lahko kdorkoli sprejme ali zavrže naše nazore, do katerih smo se s takšno težavo dokopala, celo če nima nobene diplome ali posebnega zanimanja za literaturo. Še teže pa se je morda sprijazniti z dejstvom, da so postale ideje, ki smo vedno mislili, da zanje ljudje niso dovzetni, sedaj splošna last.
Toda pustimo snobizem. Zares pa se lahko vprašamo, ali je. množična potrošnja umetniških vrednot zares potrošnja umetniških vrednot ali samo reklame, ki jih obdaja, ali pa je nemara celo samo rezultat bežnega navdušenja.
Pred leti sem se seznanil z mornarjem nekega tovornega parnika. V vsakem pristanišču je pohitel na železniško postajo, postajališče avtobusov, do različnih pristaniških ustanov in se vrnil težko obložen z revijami, knjigami, brošurami... Vse, kar je bilo tiskano, mu je prišlo prav. Prinesel je na ladjo
M.    S.„l„|„„,-i
1041
filmske revije, verska glasila, priročnik za mizarje, Oliverja Tvvista. brošuro o nevarnosti alkoholu, poučne članke \ Vojski rešitve, pesmi Williamma Cullena Brvanta in raztrgan katalog veleblagovnice Sears Roebuck. Nekoč sem skušal dognati, po kakšnih merilih izbira vse to gradi % o, in povedal mi je. da je to pač vse branje«. Ker vse te množine papirja, ki ga je zbral, ni imel kam dati, so te knjige ponoči ležale poleg njega na rjuhi in se je zjutraj prebujal ves zasut s papirjem: s pesmimi in priročniki za mizarje z Olivverjein Tvvistmn in katalogom veleblagovnice — vse to ga je čez noč grelo, vse te knjige so se stapljale v eno. \ prihodnjem pristanišču pa je te knjige odnesel z ladje, vso to množico papirja, ki jo je nekako konzumiral. Naj še povem, da je zbiral tudi nagačene živali, jelenje rogove in živalska kopita. Vse te stvari so mu bile všeč zato. ker nikoli ni imel doma in je upal. da bo nekega dne s temi trofejami lahko pokril stene svoje hiše. Tudi to — kakor njegovo branje — je bilo izraz nekakšnega hrepenenja. Ko sem ga vprašal, kaj vse je že prebral, njegovi odgovori niso imeli nobene prave zveze s knjigami. Všeč mu je bilo branje samo po sebi, vsebina knjig ni bila važna. Ugajal mu je tudi napor, s katerim je knjige zbiral, pa  tudi trud. s  katerim  se jih je spet znebil  v naslednjem  pristanišču.
Včasih pomislim nanj, kadar v/urnem v roko katero izmed številnih knjižnih ocen ali kakšno literarno revijo ali pa kadar hodim po Broadvavu mimo gledališč, berem reklume za televizijske oddaje uli pa se ustavim kjerkoli v Evropi ob kakšnem kiosku. Kakšna poplava besedi in slik. ki jih vsak dan in vsako noč bruhajo iz sebe hitri tiskarski stroji! Knjigarne, ki prodajajo cenene izdaje knjig, so nabito polne mojstrovin. In za vse to se dobe kupci. Mar naj vidim v tem nekakšen splošen mazohizem ali množično inanijo. kakor je kajenje cigaret, mar je vse to izraz želje, delati po svoje, ne pa ipo sili — ali se nemara bližamo dobi filozofije? Zakaj v knjigarnah ne prodajajo samo plaže, na policah sloje tudi odlične knjige in gredo tudi v promet. Marsikdaj kupi oboje isti človek.
Zdi se mi. da bo kmalu konec dobe klikarskega občinstva. Dobro knjigo dandanes oglašujejo in prodajajo prav tako. kakor so nekoč tako imenovano poljudno knjigo. In osamljeni pisatelj dandanes najde svojo sliko na celi strani v reviji z veliko naklado, njegov življenjepis je postal last ljudske domišljije skoraj prav tako kot življenjepis kakšnega politika ali filmske /ve/de. Skratka: ker je občinstvo tu in ker je število bralcev tako veliko, se je vse spremenilo v branje . Nasledki vsega tega vsebujejo precej ironije. Neki sloviti napredni dramatik, ki je skoraj vse svoje življenje pisal za majhne gledališke družine ter živel neznan in zapuščen, je nenadoma odkril, da so postala njegova uporniška dela. katerih vsebina se roga vsem socialnim in političnim, če že ne človeškim umišljenim vrednotam, najbolj priljubljena gledališka dela tistega časa. Izjavil je. da ga je to spoznanje polilo, zaskrbelo. Kako naj bo človek tako daleč pred svojim časom, a vendar tako prekleto sprejemljiv':'
Vendar je po mojem mnenju takšno stanje v .sedanjem položaju nujno. Zaradi množičnih obveščevalnih sredstev, nagle reklame in sredstev za propagando, o kakršnih se ljudem pred desetimi leti še sanjalo ni. sedaj ni več važno, za kaj pravzaprav v delu gre. marveč živi delo samo še kot predmet reklame. Mislim, da bo prav, če povem naslednjo zgodbo. Pred nekaj leti mi je podelil inštitut za umetnost in književnost medaljo. Po izročitvi odlikovanja je stopila k meni neka slovita pesnica, ki je sedaj že precej v letih in mi izrazila svoje zadovoljstvo, da  se   je  lahko seznanila   z  menoj.  Povedala  mi je.
104 2
kako zelo sta ji bili všeč Smrt trgovskega potnika* in Salemske čarovnice«. Čutil sem se počaščenega spričo teli besed tako velike pesnice in sem ji to tudi povedal. -Oh, da, je nadaljevala, in kako mi je ugajala »Steklena meneža-rija . ta je izredno imenitna. Pa    Konec zime..
Speljal sem pogovor drugam, da me ne bi zamenjala samo z dvema drugima pisateljema, marveč še z desetimi drugimi. No, stvar je vendarle razumljiva. Pred nekaj tedni je pritekel k meni na ulici mlad črnce in mi povedal, kako zelo občuduje moje delo. Posebno všeč mi je bila misel, da moja dela že oscmnajstletnemu fantu nekaj pomenijo. A črnec je brž nato zinil: »Tako dobre glasbe, kakor je vaša. nisem še nikoli slišal. Očitno me je zamenjal z dirigentom Glennom Millerjem. Naj še dodani, da so pred nekaj leti prepovedali nadaljnje uprizarjanje tlveli mojih iger — menda v Romuniji — češ da je Miller pisatelj,  obseden  s spolnostjo  in  pornograf.
Ni še tako dolgo, odkar so se vsaj v Ameriki pisatelji in umetniki pritoževali, da se občinstvo skoraj nič ne zmeni zanje. V tem so videli znamenje materializma naše kulture. Mislim, da se naglo bližamo dobi. ko se bo pisatelj pridružil drugim ljudem, ki zabavajo občinstvo, kakor so politiki in igralci. Postal bo prav tako brezlična figura, prav tako bo slovel in prav tako bo na milost in nemilost izpostavljen muham množične publicitete. Iz tega položaja pa  izvirata dve alternativi, obe enako neprijetni.
Allen Ginsberg, pisatelj, ki protestira proti navadam in vrednotam družbe, v kateri živi. je kljub temu deležen pozornosti časopisja, kadar koli se kje pojavi in izrazi svoje uporniške nazore. Bržkone ljudje zaradi te reklame z večjim zanimanjem zasledujejo njegovo delo. Slikarjev, ki zavračajo sleherno pravilo in vrednote klasične umetnosti, zato še ne izključijo iz galerij in imajo še vedno pristop na zborovanja resnih ljudi, še več: ti ljudje jih iščejo in slave, poveličujejo, še preden se posuši barva na njihovih slikah. Bistvena lastnost množične kulture je njena težnja, da vsrka vase vse brez razločevanja, in to s takšno hitrostjo, kakor še nikoli dotlej. Iz romana Mestece Pevton so naredili film. prav tako pa tudi iz Kafkovega Procesa . Iste usode so bila deležna dela pisateljev Marv McCarthv, Nabokova in Saula Bellovva. In kaj je cilj filma, če ne zbuditi zanimanje čim večjega števila ljudi? Reči hočem, da so se znašli na višku nove literarne slave ne samo tisti pisatelji, ki pišejo zaradi slovesa, zavoljo denarja ali zaradi zlahka pridobljene popularnosti, marveč tudi tisti, ki iz takšnega ali drugačnega razloga vplivajo na javnost.
Grobo povedano: kultura se dandanes izplača tudi v takšnih primerih. ko se včasih ni. Ima svoje množične potrošnike, množično distribucijo in množično reklamo — prav tako kakor avtomobili in kopalne obleke. Pred leti ni bilo ravno najbolj priporočljivo, če ste svojemu hišnemu gospodarju povedali, da ste po poklicu pisatelj. Dandanes pa se dvakrat premisli, preden vas odkloni — kaj se ve. morda ste pa bogat pisatelj, še pred kratkim se ljudje niso veliko zmenili za nazore kakšnega pesnika o politiki. Dandanes pa se dogaja. da kak Robert l.ovvell obsodi ameriško zunanjo politiko, pa se vladi stisne srce. In poudarjam: ni verjetno, da bi bil vsaj en odstotek teh src, ki so se boleče stisnila, kdaj izpostavljen pesništvu gospoda Lovvella. kaj šele tisti bralci časopisov, ki so brali poročila o njegovi kritiki na prvih straneh.
Kvečjemu 25.000 ljudi zares kaj ve o Lovvellovi poeziji, a vendar uživa njen avtor očitno neko politično moč. Deloma je treba to morda pripisati slovesu, ki ga uživa njegova družina, saj je porajala skozi  več rodov   pesnike,  vzgojitelje
66«                                                                             1043
in druge odličnike. Toda ta okoliščina je le naključje. Med špansko državljansko vojno je na primer mnogo slavnili pisateljev obsodilo politiko ameriške vlade do Španije, pa se ne spominjam, da bi se zaradi tega kdo /ganil. Dandanes pa sredstva za obveščanje, /lasti televizija, dosegajo množice tako. kakor še nikoli doslej, tako da se ljudje, ki so jili prej poznale samo skupine strokovnjakov, zdaj vraščajo v /a\est javnosti in utegnejo tako postati činiielji politične in socialne moči.
Vendar poudarjam: literarna vrednost pisateljevega dela ni nujno odločilna za morebitno politično moč njenega avtorja. Ne: gre za to. da javnost o njegovem pomenu — ali pa vsaj o njegovem obstoju — sploh izve. sredstva za obveščanje njegov pomen potrjujejo. To. o čemer se ne poroča, se ni zgodilo, to o čemer se poroča, obstaja. To pa ne velja samo za naivne in neizobražene glave, marveč bolj ali manj za vse ljudi. Lipam se reči tole: če bi iz vsake nove knjige, igre in pesmi v prihodnjih šestih mesecih izbrisali avtorjevo ime in bi jih morali kritiki kar na slepo ocenjevati, bi nastala takšna zmešnjava, da bi nam dala dela za več let. Zakaj nenadoma bi imeli opravek samo / deli samimi, m ne več z. mitologijo, ki obdaja avtorje, njihovo življenje in njihov sloves: z  mitologijo,  ki jo  povečini  ustvarja  poročanje.
Slabost sedanjega položaja je v tem. da se množična občila nujno polaste vsega tistega, kar je v novinarskem pogledu presenetljivo, nenavadno ali zanimivo, namesto da bi poročala o tistem, kar je za neko delo bistveno. Znašli smo se v vzdušju potlačene histerije, v kateri resnica težko pride do besede. To je histerija reporterja. kritika in televizijskega režiserja, ki mora izpolniti določen prostor. Hraniti mora stroj. Lahko povem, da so me novinarji že večkrat zaprosili za intervju, a sem ga odklonil z opravičilom, da jim danes nimam povedati nič posebnega. Odgovorili so mi — včasih bolj po ovinkih, včasih kar naravnost — naj pač povem karkoli. Bral sem že intervjuje, ki sem jih menda imel z reporterji. a teh ljudi nisem še nikoli v življenju srečal niti o njih slišal. Bral sem svoje pripombe — duhovite ali pa tudi ne — ki jih nisem nikoli izrekel. Vse to me spominja na teorijo, ki jo je razvil neki moj znanec — antropolog: na teorijo ustanov. Bolnišnica po njegovem mnenju ni zato tu. da zdravi bolnike, marveč zato. da se ohrani kot bolnišnica. Knjižnica ni zato tu. da oskrbuje ljudi s knjigami, marveč je njen obstoj sam sebi namen. Množična občila po večini niso zato tu. da bi sporočila karkoli, marveč zato. da polnijo s črkami  prazne strani  in skrbe za to. da ne ostane televizijski zaslon prazen.
Današnji čas je čas zabave, čas organiziranega razvedrila — ali pa vsaj to postaja. V procesu množičnega obveščanja postajamo vsi igralci. Na predsednika vlade kakor na najskroninejšega pesnika vedno čaka človek z. rdečilom in pudrom in mu svetuje, kako naj se najbolje postavi pred kamero, najbolje pove svojo    pridigo na  gori  .
Kako naj pisatelj reagira na vse to? Kak Salinger pobegne v gozdove, da ne vidi tam žive duše. Hernmguav se zaupa novinarjem irt sam usmerja pisanje svojega življenjepisa. Toda na obeh skrajnih koncih lahko vidimo izkrivljajoče moč reportaže.
Sam ne vidim, kako bi bilo mogoče to moč obvladati ali jo bistveno spremeniti. Množična občila so požrešna: vsak teden, vsak dan je treba oznaniti imenitno novo mojstrovino in vsak naslednji dan je treba najti novo. ki bo nadomestila prejšnjo. Mode so prej dozorevale in izginjale cela leta. zdaj se pa pov/pno na vrh in spet zrušijo v nekaj mesecih ali celo tednih. Avantgardo čas
1044
brž dohiti in jo uzakoni, še preden je utegnila — za hip zanemarjena — dokazati svojo čistost.
Ob vsem tem vidimo, da se v bistvu ni nič spremenilo. V vsej tej kupčiji ne more videti nikakšnega pomena človek, ki v svojem srcu zares čuti potrebo, da govori.
V velikih dobah človeškega razvoja — v stari Grčiji in eli/abetinski Angliji - je bilo občinstvo tudi številno iu je obsegalo vso družbo. Y gledališču v Epidavru je bilo prostora za 14.(K)() gledalcev. Lahko si mislimo, da so bili povečini manj rahločutni, kakor bi si jih želel Sofokles; da jih je bilo težko pritegniti k mislim in čustvom, ki so bila bolj vzvišena kakor prostaška. ali zadržati njihovo pozornost, ko je bila zbil jena. Umetnika lahko množično občinstvo uplaši. lahko ga pa tudi spodbudi k bolj živi govorici in k temu. da globlje sodeluje  v   vsakdanjem  življenju  svoje dobe.
CLAUDE AVELINE, Francija
...Kaj bo tedaj nadomestilo pisanje, tiskanje, branje? Kot vse kaže. bodo to verjetno sredstva <iv diov izualnega izražanja. Civilizacija tiska bo odstopila svoje ttiesto civilizaciji   podobe.
Da. kot vse kaže. bo verjetno ¦- več kot toliko se ne z.nvcžimo. C e hočemo govoriti resneje kot zdaj jaz. se izogibaj m o kakršnimkoli trditvam o kakem področju, kar bi zadevalo prihodnje čase. \ preslabi koži smo. da bi si smeli upati na dan z veljavnimi prerokbami. Smo zadnji predstavniki uboge domišljijske znanosti v trenutku, ko se začenja uveljavljati ugled resnične znanosti. Če je res. da so ljudje tisti, ki ustvarjajo svojo dobo. smo še manj. smo sodobniki veka. ki ne obstaja. Srce se mi krči. ko moram ugotovili kruto dejstvo, da dvajseto stoletje ne obstaja. Obstajalo je samo v trenutku, ko se je človek I1), in prejšnjih stoletij soočil s tehniškimi dosežki J!, in naslednjih stoletij. In namesto da bi ta človek ohranil hladno kri. svobodno presojo pred slapom čudes, ki jih je vendar sam ustvaril, namesto da bi jih nadziral, obvladal, ga zmeraj znova povozijo. Obsedla so ga. zgubil je os. Pooseblja jih. časti  jih   po  božje  ali   pa  se  jih   boji.  kakor  se  bojijo  otroci   hudiča.  Govori:
Moj avto gre lahko 2)0 km na uro. (lovori: Nikoli ne bom dovolil televiziji dosiopa v svojo hišo. ker se ne bi mogel zadržati, da je ne bi gledal.    Govori:
Boeing preleti progo Pariz — Nevv \ ork v h.3 urah, toda počakaj, kmalu pride Concorde! Pravi — to sem slišal na lastna ušesa od človeka, ki ui bil brc/ kulture  in   razuma:     Antibiotiki   bodo  nazadnje  odpravili   vse   bolezni.     Pravi:
Elektronski stroji bodo mislili za nas tisočkrat hitreje, ti se nikoli ne bodo zmotili!
lo dokazuje, da ne bomo mogli hkrati in tako hitro izumiti neke količine hrane in  se naučili,  kako jo bomo  prebavili.
Tudi sani sem se urezal z zelenim dognanjem novinca, ko sem pravkar rekel: civilizacija tiska bo odstopila svoje mesto civilizaciji podobe. Moral bi reči previdnejc: bo odstopila svoje mesto vladavini podobe. Ni neizbežno, da bi morala eno civilizacijo nadomestiti druga, celo elementi nove civilizacije so lahko ogroženi in preperijo. torej zbarbarizirajo tiste, ki so jim slepo zaupali, ki niso znali bedeli nad njimi kakor nad prvimi poganjki enako občutljive kot redke rastline.
1045
Naši možgani so še podobni možganom jamskega človeka. Brž ko poskušajo ugibati o preveč oddaljenih stvareh, se kar zgubijo, zato poskušajmo \suj nekoliko bistreje pogledati v sedanjost in v neposredno prihodnost. Ne pozabimo na snov. ki smo jo izbrali: Pisatelj in današnja družba . Toda mislim, da se da oblikovati ta družba v metamorfozah zvez. torej lahko še naprej strežem svojemu namenu, ne da bi zanemaril vašega. Tudi če se zdi od začetka drugače, bomo na koncu vendarle našli \zroke. da nam ni treba preveč obupavati.
Načelo avdiovizualnega izraza začenja osnovno revolucijo, kolikor se na vsem lepem odpira svet spoznanja porabnikom«, ki ne znajo ne brati ne pisati. V črni Afriki so zbirali podatke, ki so v tem pogledu pra\ zanimivi. Vsekakor smo — z Afriko vred — še v civilizaciji tiska, kajti črnci so bili tako pametni. da so zahtevali na televizijskem ekranu  pouk slovnice, začenši  z abecedo.
Ce pa si ogledamo ta pojav pobliže. opazimo, da je revolucionaren samo za nas. kakor bi se zbegali, če bi naleteli kje na svetu na deželo, kjer ne poznajo ne kolesa ne vprege in bi iz obdobja hoje in ježe na četveronožcih (na konju, mezgu, kameli, slonu) naenkrat prešli v obdobje letala, celo vesoljske rakete, ker tudi tem niso potrebna kolesa. Toda pred radijskim sprejemnikom ali televizijskim ekranom naplavijo Afričani, o katerih govorimo — kar velja seveda za vsakega nepismenega človeka kjerkoli - le pran majhen korak v svojem razvoju, korak, ki v ničemer ne moti njihovih navad. Kaj pa je navsezadnje radio drugega kot vrnitev k načelu ustne književnosti? In kaj je televizija drugega kot mehanski posnetek predstave, kot njen starejši brat kinematograf? (Ne dotikam se informativne, dokumentarne plati, saj nismo na novinarskem kongresu.) Poglejte, kaj se dogaja prav ta trenutek. Govorim vam z besedilom v roki. Pogledujem vanj. berem iz njega. Torej pripadam civilizaciji tiska. preteklemu času. Vi me poslušate in gledate ali me gledate in poslušate (ne bi se rad žalil z razvezo prvega in drugega), torej ste v položaju ljubitelja avdio-vizije; manjka samo posredništvo stroja, pa bi pripadali prihodnjemu času. Lahko bi bil dal posneti svoj govor na trak in na film. Sedel bi med vami in poslušal. In ker ga že poznam, bi vam lahko na primernih mestih dal znamenje za ploskanje.
Ce na posnetku knjižnega dela — romana, drame, eseja, pesmi — nadomesti črke na magnetofonski trak ujeti človeški glas. ni v tem nič takšnega. kar bi delu teoretično delalo krivico, skoraj me mika. da bi rekel — nasprotno. Sluh. ki je docela pasiven čut. sprejema vse odtenke in modulaeije glasu in se ne more umakniti nobeni besedi, ki jo sprejme. Vid je vajen begati, izbirati. prebirati, drseti po straneh in bere, kot pravijo Francozi, diagonalno : vse prepogostoma opravičuje očitek odraslih otrokom, očitek, ki bi ga lahko mnogi odrasli naprtili sebi: Ti ne bereš. ampak preletavaš.
Važen očitek avdiovizualnemu izrazu meri na to. da ga ljubitelj ne more ustaviti med tekom ali ga vrniti. Prav tako bi se lahko pritožili za gledališče in za koncert. Toda za gramofonsko ploščo ovrže ta očitek mnogo boljši magnetofonski trak. ki je zvočna knjiga, uporabna kot vsaka druga knjiga. Mislim, da se na Japonskem že poraja njen ekvivalentni posnetek podob s televizorja, da jih lahko obnoviš, kadarkoli želiš (kar je lepa priložnost za osvežitev starega klišeja).
Ko bodo veliko ljudem gmotno dostopna ta osebna sredstva shranjevanja, ki vključujejo poprejšnjo izbiro, bo ovržen tudi drugi, danes najresnejši očitek: čedalje večje nagnjenje poslušalca-gledalca k popolni pasivnosti, katere učinek
1046
poslabšujejo vse prepogosto zaradi plehkosti in celo povprečnosti izbrani programi, češ da so namenjeni najširšemu občinstvu. Toda kdo si upa trditi, da razširja tisk izključno kakovostna dela? Da imajo mojstrovine na tehtnici večjo težo kot prostaške grozovitosti? Naj pripadamo katerikoli deželi, že vemo, kaj smemo pričakovati.
Radio, televizija ali sredstva, ki jih bodo še izumili za prenos misli in sanj, bodo gotovo prilagodili in spremenili umetnost pisanja mnogo resneje kot vsi površni poskusi, ki smo jih storili doslej v okviru te umetnosti same.
Zakaj ne? Toda. čeprav so nam te novosti prihodnosti neznane, bodo njihovi ustvarjalci ostali še vedno tisti, ki so začasno imenujejo pisatelji . Ne vem. kako bodo predstavili Gargantuo ali Vojno in mir 23. stoletju. Vseeno sem pripravljen staviti z nerealnim profesorjem tiste dobe. da avtor tega ne onega  ne bo elektronski stroj.
ROGER CAILLOIS, UNESCO - Pariz
...Dobro sem razumel željo, naj bi preučil, kaj hi se zgodilo v družbi ali kulturi, v kateri bi se občutno zmanjšala vloga književnosti. Ni dvoma, mi vsi se bolj ali manj bojimo, da je književnost v nevarnosti. Pravkar ste gledali in poslušali Clauda Avelina. ki je prepričan o tej nevarnosti in jo pričakuje, po pravici povedano, morda bolj z upom kot s strahom. Občutek, da je književnost v nevarnosti, imamo prav gotovo zato. ker je ta v naši zavesti povezana s pisavo in tiskom. A ko se pogovarjamo, in kakor si sam želim pojasniti, v katerih okoliščinah neki bi mogla književnost zginiti, sem mislil, da morem to dognati le z analiziranjem pojava književnosti, če se lahko vprašam sam in tudi vas pripravim do tega. da se vprašate, kako je naenkrat nastal način izražanja, ki ni navadna govorica. Zdi se. da se je oblikoval pred pisavo in ločil od pogovorne govorice, govorice, ki zgine, brž ko je izgovorjena in brž ko je slišana, da so se nekje zgostili reki. katerim je bilo sojeno, da se vtisnejo v spomin, mu vladajo ter sedajo vanj. Reki sestavljajo torej poseben način izražanja, ki se je izluščil iz splošnega pogovornega zaklada in iz besednega toka. torej so nekaj, kar omogoča izrečenemu reku. da se ohrani v spominu in se vrača, ponavlja. Tako ali drugače je torej dosegel lastnost trajnosti in ponovljivosti. Kako to? To se zgodi skoraj vedno zaradi neke vzporednosti, vzporednosti gradnje, zaradi neke u ravno vešenosti med členi, ki oblikujejo rek. včasih v spominu na zvoke ali asonance. Menim, da je tako nastala prva književna oblika, to se pravi, v obrazcih, ki sestavljajo pregovore, ki so zopet po svoje zgoščena ljudska in pradavna modrost. Mislim, da je pojav pregovora pomemben v tem pogledu, ker strne besedni tok v obrazec, ki ostane, je stalen in vsebuje že zato avtoriteto ter se uveljavlja bolj po obliki pregovora kot po pomenu, ki ga narekuje njegova vsebina. Prav tako lahko razumemo in tudi vsako ljudstvo je razumelo, da se urejena govorica, ustrezna dogovorjenemu sistemu, po katerem je zagotovljena stroga kadenca. vtisne v spomin, in. kot dobro veste, je rabil ta urejeni, strogi jezik, ki se je pred pisavo razlikoval od tekočega jezika, izročilu nasledstva prednikov in njihovih junaških dejanj. Rabil je v bistvu rodoslovju in epopeji. Tako se je vtisnilo v spomin zaporedje prednikov in kar je bilo v njihovem vodstvu najbolj ganljivo in občudovanja vredno. Nato je prišla pisava, to se pravi sistem znakov, s katerimi so lahko ohranili znakom ustrezni sistem pomenov, to se pravi besed, to se pravi jezik na
1047
kamnu, papirju ali primerno pripravljeni živalski koži. kaj je potemtakem posledica pisave? Prvo, da zmanjšuje pomen spomina, ker vedno lahko najdeš, kar si napisal; drugo, da dopušča kopičenje spozna v, to se pravi, razvoj civilizacije: tretje pa. da omogoča prozo. Omogoča prozo, to se pravi, način pisanja, ki se mu ni treba držati strogih pravil, kot sem omenil, ki so pravila pregovora ali verzifikacije. Lahko so torej pisali tako. kot so govorili, ne da hi se morali ravnali, pokoriti, omejiti na oblikovne obveznosti, ki so bile potrebne, da se je rek razlikoval od navadne govorice, ki je tako postala književna. Omogočena je hila torej proza; znano vam je. da so imenovali prozo v starih jezikih, zlasti v latinščini, sproščeni govor, govor, ki uhaja pravilom. S tem preprostim dejstvom, mislim, je razložena ugotovitev, na katero naletimo skoraj v vseh književnostih, če ne prav v vseh. da je bil verz pred prozo. Tako je nastala, se razvijala in spreminjala književnost, ki so jo pozneje razmnoževali s tiskom. Naše civilizacije so in bodo ostale, morda ne več za dolgo, toda še vedno vztrajno civilizacije pisave. Zakaj? Zalo. ker je bila nekdaj pisava edino sredstvo beleženja, to se pravi, ohranitve znanega, in edino sredstvo sporazumevanja na daljavo. Pošiljali so si sporočila. Vendar dobro veste, da smo dobili telefon, radio, podobo, fotografijo, dobili smo vsakovrstne druge pripomočke. ki m danes prizadevajo zmanjšati vlogo napisane besede, lo je resnično, tega se zavedamo in se bojimo za pismenstvo in pisavo, pojma, ki sta tako povezana med seboj, da izhajata iz iste besede, ko govorilno o književnosti, je res sicer ne zamenjujemo z abecedo, saj govorimo o leposlovju, vendar je navsezadnje ne-utajljiva povezanost med pismenko in književnostjo, to se pravi, med pisavo in pisnienstvom. Ne morem si pa zamisliti, da je bil edino izum pisave naklonjen književnosti in da je nosil v sebi že kal razpada za stvar književnosti, ker je spodbuja) [lisca, naj se odpove pravilom stroge kadence. vzporednosti z obrazcem, ki je sestavljala iti v začetku razlikovala književni izraz od neku jižev nega izraza.
Slišali sle. da živimo v dobi. ko se vrača pomembnost besede. Vrača se v gramofonskih ploščah, \ magnetofonskih trakovih, kar se tiče zapisa, in kar se tiče sporazumevanja na daljavo, se vrača v telefonu, v radiu. Drugi, nič manj nevarni tekmec je podoba, kot so vam povedali, podoba v kinematografiji in televiziji, kaj pa je podoba? To je drugačen znak kot pisinenka. to je in je bil vedno kriptogram. in najsodobnejši primer, če hočete, na jpogostnejši. ki ga morate opaziti, brž ko stopite na  ulico, je prometni znak.
Vračam se k zadnjemu vprašanju, k tistemu, ki ga je sprožil Claude Ave-line, k pojavu združevanja našega planeta, ki je zdaj v teku. ob katerem ljudstva lahko preskočijo igrišče pismene civilizacije ter preidejo iz štiritisoč-letne dobe pisave naenkrat v ustno civilizacijo, v civilizacijo podobe in govorjene besede. Lahko se vprašamo, v čem je zaskrbljenost, ki je pritegnila pozornost L nesca in je predmet seminarja PEN kluba danes popoldne, lahko se vprašamo, kaj bi se zgodilo v družbi, ki bi na mah preskočila štiri tisočletja pismene civilizacije. Namesto nje se lahko vprašamo, kakšne posledice ima v njeni zgodovini in za njeno prihodnost dejstvo, da književnost ne obstaja, kajti, če bo imela epopeje, jih ne bo hranila kot zapise epopej, ampak, če smemo verjeti prerokom, bo napravila iz njih filmske scenarije. Gotovo se narodom lahko umakne pisava in s tem zapisani rek. Vendar ne verjamem, da bi bil tak umik usoden, niti tega ne verjamem, da bi imel slabe posledice. Kakor namreč izum  fotografije ni spodrinil slikarstva, ampak ga je prisilil, da se je
1048
kot slikarstvo le še bolj spopolnilo, tako mislim, da vse. kar je in kar bo poslalo beseda, ali vse. kar bo postalo podoba, četudi bo imelo širok obseg, kar je celo nujno, vendarle ne bo pripravilo človeka do tega, da bo pozabil umetnost
pisave, ki jo je i/imiil in jo znal dobro uporabljati. Ne verjamem, da se bodo pisatelji odpovedali umetnosti pisanja, ki je ena i/med možnosti lepoto. Tudi jaz bom citiral Paula Valervja. Ko govori o spomenikih, katerih gradnjo je ljudem narekovala vera. o piramidah in o Partenonu. pravi: Vere, verstva so zginile, spomeniki pa ostanejo, grobnica ostane. Prav tako je pač mogoče, da bo film nadomestil pisalni stroj, kakor je pisalni stroj nadomestil pero. ki je nadomestilo svinčnik,  toda  ostala  bo  umetnost  pisanja,  ostal  bo slog.
STUART FIOOD, Anglija
... Priznati moram, da ne vidim zveze med televizijo, kakor sem jo doživel jaz. in televizijo, kakršno ste danes tu opisali. Televizija je občilo kakor vsako drugo, kakor je na primer tisk. Tisk je objavil že dovolj plaže in po mojem mnenju je televizija naredila v tem pogledu manj škode, kakor jo je časopisje v preteklih Stoletjih. ( ilj vsakogar, ki dela pri televiziji, mora biti. da zainteresira pisatelje za problem komuniciranja s številnim občinstvom, zlasti pa. da skuša prepričati pisatelje, naj pišejo igre za televizijo. V Angliji imamo prav zdaj ostro razpravo o televizijskih igrah: zalo. ker se odgovorni ljudje pri televiziji niso hoteli sprijazniti s takšnim množičnim proizvodom, kakršnega je opisal prvi govornik v drugi polovici te debate. Nalašč smo postavili na program igre. ki so bile po svoji vsebini nejasne, ki so pretresale občinstvo, ga prisilile, da se je zamislilo. Ne drži. da je televizija tovarna sani. Deloma res obravnava sanje, vendar te sanje niso vedno slabe. Vsekakor pa so mi ljubše sanje, kakršne ustvarja televizija, od sanj. ki jih ustvarjajo politiki. Ljubše so mi lepe televizijske sanje kakor pa moreče Hitlerjeve sanje. Televizija daje avtorju priložnost za stik z. občinstvom, kakršnega sam nikoli ne bi mogel doseči. V zahodni Evropi je v zadnjih petdesetih in šestdesetih letih pismenost v teoriji postala zares že splošna, vendar v resnici bere knjige le prav malo ljudi. Statistike o prebivalstvu ugotavljajo, da je število bralcev knjig majhno in da je odstotek le napol pismenih ljudi zelo visok. S televizijo te ljudi lahko zajamemo, medtem ko jih prej nismo mogli nikoli. Morda je bilo nekaj podobnega v srednjem veku. ko je cerkev lahko zajela najširše množice, ne pa samo maloštevilne pismene ljudi. Dandanes se ponuja televiziji ta neznanska priložnost. Ne gre samo za sliko — najboljša televizija je imenitna slika, ki jo spremlja dobro  izbrana, bleščeča  beseda . . .
RADOL1   POPESCU, Romunija
...Razlike uživajo simpatijo ali antipatijo občinstva, toda zaupanje, pričakovanje, polno upanja v priznanje v prihodnosti, samo krepi zavest, da je obstoj občinstva vzajemno pogojen z obstojem književnika in umetnika nasploh. Menim, da je koristno razglasiti to tezo. kajti na svetu, ki je bolj kot kadarkoli zmeden in skoraj atomiziran. ki ga spodbujajo bolj kot kadarkoli nasprotujoče si težnje, ki je bolj kot kadarkoli nagnjen k priklanjanju pred zgovornostjo surovega dejstva in enodnevnega uspeha, k čaru. ki je pogostoma čar groze  spričo  tehničnega  napredka  in  predrznosti  tehnikov,  na  tem  svetu
1049
torej, ki je sodobni s\et. neredko slišimo trditev, da književnik ni povezan z občinstvom, da književnost ne sine težiti za posluhom občinstva, da se književnik sploh ne sme obračati k občinstvu. To so očitno znamenja resne zmešnjave, ki ni nič drugega kot učinek občutka osamljenosti, ki prevladuje pri sodobnem človeku pretežnega dela sveta in ki je nastal zaradi strahotnega preloma med človekom in — ne bom rekel družbo — ampak med človekom in sedanjo družbo. Sanjamo, kako bi se odtrgali, umaknili neudobnemu in težkemu bremenu te družbe, sanjamo o vseh mogočih, če mi dovolite izraz, aso-cializacijuh. sanjamo o popolni družbeni osamljenosti. Gospoda, samota je tragičen položaj, če jo občutiš globoko in odkritosrčno, postane lahko sprejemljivo naključje v družbenem življenju in v družbi, ki se izkaže kot nesprejemljiva. Zato je pisatelj subtilni in prvi seizmograf te drame, ki rodi prazne upe, če ne goji snobizma književnosti brez javnosti. To pa pomeni v zmedenem duhu: brez posluha širokega občinstva, brez posluha množiee. ljudstva. Takšen lite-raren odmev pretresa pa je bodisi aristokratski začetek nekega čreda ali samo nekega zaničljivega umika v protest: z drugimi besedami, da ostanemo v okvira sodobne književnosti, najsi je književnost absurda, najsi je surrealistična književnost, najsi je književnost beat generacije, ga vendarle ni pisatelja, ga ni književnega dela. ki se ne bi obračalo h komu. ki ne bi iskalo pristopa, skupnosti z drugimi ljudmi, pa čeprav z enim samim človekom. Kje je pesnik, ki bi ne bil recitiral svojih pesmi vsaj svojemu najdražjemu prijatelju, kje je pisatelj, ki bi ne bil prebral svojega rokopisa v kakršnem koli krogu, kje dramatik, ki si ne prizadeva, da bi bila njegova drama uprizorjena, pa čeprav pred enim samim gledalcem, v kakem salonu ali na skednju. Gospodje, ta ne bi obstajal kot pisatelj, čeprav bi bilo mogoče, da obstaja njegovo delo: čeprav se je rodil, ni pisatelj, dokler ga ni prebral vsaj en človek ali pa milijon ljudi, kajti to je potrdilo njegovega obstoja, to je njegovo posvečenje. In ker ni pisatelja brez občinstva, gospodje, je povsem naravno, da nas ne smejo skrbeti odnosi med njima, odnosi, katerih uravnovešenost ali neuravnovešenost odloča o obstoju pisatelja, o ravni literarnega življenja in o napredku književnosti. Toda vprašanje, ali smemo govoriti o določenem okusu občinstva, ali se more in ali se mora književnost prilagoditi — kakor je mligirano v programu današnjega sestanka, je vse preveč megleno. Ne moremo odgovoriti nanj. dokler ne napravimo malo reda. Občinstev je nešteto, so razredna občinstva, ljudska občinstva, jezikovna občinstva, narodna, kulturna, modna občinstva, in za vsako teh kategorij je vprašanje drugačno, a teli podrobnosti ne moremo poskušati reševati tukaj. Vendar je skupni faktor, ki določa samo bistvo poslanstva književnika in književnosti. Imamo še občinstvo človeka, občinstvo človeštva, ki odseva v vseh drugih ogledaleih pojmovanja, ki sem jih naštel. Imamo veliko težnjo človeka k njemu lastnemu človeštvu, k poglobljenemu spoznanju, nenehnemu bogatenju, k popolnemu uresničenju lastnega človeštva. V tej težnji. gospodje, so zajete vse gmotne in duhovne potrebe, vse sanje človeka, ki tečejo skozi zgodovino in zgodovinsko živijo v družbi. Naj hočemo ali ne. takšna je stvarnost, takšna je resnica, in ta je samo ena. V tej smeri moramo pač iskati tisto, kar imenujejo usmerjevalci tematike kongresa »okus občinstva:. Zdaj se včasih zgodi, da stavijo nekateri pisatelji občinstvu pogoje. Homer tega ni delal, niti Dante niti Shakespeare niti Victor Hugo niti Tolstoj niti Eminescu niti Baudelaire. Dovolj jim je bilo hlepeče, goreče in junaško iskanje človeka in njegove resnice ...
1050
JAN KOTT. Poljska
...Kakšni so pomen, prostor, veljava književnosti v novi stvarnosti in novih dejstvih? Kakšen bi mogel biti pomen književnosti v perspektivi, ki bi jo lahko imenovali planetarno perspektivo? Mislim, da se je zgodilo prvič, da je kdo videl zemljo od zunaj, da jo je gledal kot planet, kot planet med drugimi planeti. Luna nam je zdaj bližja. Pred dvema tednoma sem gledal v Ilamamedu v Tuniziji predstavo na prostem, pri kateri so nastopali tuniški igralei v arabščini. Igrali so Camusovega Caligulo. Caligula je zahteval luno. hotel je imeti luno. Caligula je sam obseden od lune. toda mi vsi smo obsedeni od lune. od dirke k planetom. Ob tem primeru lahko vidimo, da so v že napisanih delih novi pomeni: Camusovo delo se spopolnjuje. postaja otipljivejše. Pripoveduje nam nove stvari. Zdaj bi rad ponovil tudi slavni Pascalov izrek: Večin molk neskončnih prostorov«. Kolikokrat so navajali ta izrek kot ključ do tragične vizije pascalovskega sveta. Toda zdaj vidim v večnem molku človeka, ki odpre pokrov, stopi iz svojega bitja in se potopi v večni molk ter plava nad zemljo. Plava, in glej. pred njim se prelivajo oceani. To je tako presunljivo, da spremeni našo stvarnost v nas in spremeni celo pojmovanje književnosti. Imamo še tretji primer: : Puck like Ariel is quicknest thought . škrat obkroži zemljo v Snu kresne noči v štiridesetih minutah. Shakespeare pove iz. škratovih ust: 1 will put a girdle round abouth the earth in +0 minutes«. Prav je imel Shakespeare, ker so prvi ruski sputniki obkrožili zemljo v sedeminštiridesetih minutah. Razlike je samo sedem minut. Kot vedno je Shakespeare naš sodobnik. Vendar se moramo vprašati, kakšen je svet. na katerem živimo. Mislim, da je zdaj sestavljen ta svet iz inikrov in makrov. To se pravi, da nastopata pojma m ikro- in makrokozmosa. kar ni le prekinitev vsakdanje stvarnosti, ampak prekinitev, ki ureja in hrani naše sanje in naše stiske, morda tudi naša upanja. Odkritje mikra je omogočilo odkritje makrokozmičnega. Mislim, da se je slikarstvo prvo zavedelo te prekinitve, te navzočnosti mikrokozmosa in makrokozmosa v našem življenju. Prelom, razlika med stvarnostjo in abstraktnostjo, med prenosnim in neprenosnim. se mi zdi popolnoma otročja. Na sodobnih platnih razločno vidim Lunine in planetarne pokrajine ter posnetke naše zemlje z višine 40 ali 50 km. Na sodobnih platnih vidim mikroskopske pokrajine, pokrajine virusov, celo v oblikah, celo v barvah, v sivem iti rumenem — v tako drugačnem sivem in rumenem, da spominjata na sivo in rumeno sodobnega kemičnega in fizikalnega laboratorija. Pa je še nekaj drugega. Slikarstvu sledi serialna glasba. Kje je torej mesto književnosti na tem svetu, v katerega vdirata čedalje bolj tnikro in makro? Preden se lotim tega vprašanja, se mi zdi. da moram omeniti še drug pojav, o katerem smo se pogovarjali zlasti na sestanku Unesca. Svet postaja čedalje bolj predstava — predstava, ki se nam ponuja vsak večer tako rekoč brezplačno. Milijoni in milijoni gledajo vsak večer skoraj isto predstavo na malem televizijskem zaslonu. Moramo se vprašati, kakšna je predstava, kakšna je stvarnost, ki jo gledamo vsak večer in -vsak dan na malem ekranu. Gledamo revolucijo, katastrofe, lepoto, najlepše človeške obraze, državne poglavarje in državne udare. Že zdaj slišimo, da postajajo državni poglavarji čedalje bolj podobni glumačem. In pred vsakim velikašem tega sveta ne vidimo le bourrvjev. ki ga branijo, ampak tudi snemalca, ki kroži okoli njih in pripravlja dogodek. Vprašati se moramo, kdo dela zdaj zgodovino, mar ni zgodovina vnaprej pripravljena, ali  je ni  že pripravil  režiser, ki ureja dvo-
1051
rano. usmerja razsvetljavo in čaka na dogodek, kakor so čakali na dogodek nekega tragičnega večera, nekega tragičnega jutra v Dallasu. V tej dvorani miio izmenoma gledalci in akterji. Pojem gledalca in pojem akterja sta popolnoma zmešana in popolnoma združena. Stvarnost - toda kakšna je stvarnost skozi stekla, kajti stvarnost gledamo vedno skozi stekla — stvarnost je spek-taknlarna. vendar nedotakljiva, spektaknlarna stvarnost je neotipljiva stvar-nost. V prelepi knjigi Duh časa je Edouard Morin veliko povedal o navidezni stvarnosti, o metarealuosti sodobne predstave, o stvarnosti skozi stekla. Pred tremi, štirimi leti. ko sem liil v Parizu, sem videl pred notredamsko cerkvijo ameriško ali angleško ekskurzijo, ki je potovala po Evropi z avtobusi oziroma ev rolnisi. Vozovi, evrohnsi. so se razvrstili pred cerkvijo Notre-Dame. potniki so gledali, vzeli v roke kamere in fotografirali Motre-Dame, vendar niso izstopili. Gledali so Noirc-Dnme skozi stekla. Pomnimo, da imajo stekla sodobnih busov obliko ekrana, malega televizijskega ekrana: torej se odpraviš na potovanje okoli sveta, plačaš lepo vsotico dolarjev, da vidiš na enakem ekranu nič manj stvarno notredamsko cerkev, kot bi jo lahko gledal zvečer v Ameriki, ko si zleknjen v naslanjač. Čez nekaj dni. čez nekaj tednov bomo dobili barvno televizijo in z njo iste predstave za vse dele sveta in milijone ljudi. Mislim pa. da bo barvna televizija še vedno enako plehka televizija. Vedno nas bo ločilo steklo od resnične stvarnosti, od otipljive stvarnosti. Kje je torej prostor književnosti? Eno najstarejših oznak književnosti navaja Stendhal, da je namreč književnost oziroma roman, ogledalo, ki se sprehaja po ulicah. Ogledalo, ki se sprehaja po ulicah, je vendar mali televizijski ekran, sodobna kamera. Nemara bi morali najti ali napraviti bolj zapleteno oznako književnosti ali spoznati bistveni funkciji, ki sla ji lastni od vsega začetka. Književnost je bila dobra za ustvarjanje mitov, za ustvarjanje mitologije, in književnost je bila prav tako dobra za demistilikacijo sveta. Virgilova Kneida in Virgil sam imata mnogo posncmalccv v sodobnem panegirstvu: dvorane, celo tiranove dvorane književnosti si ni izmislilo šele 20. stoletje. V mnogih stoletjih, v mnogih dobah sta hodili funkciji književnosti, tuistifikacija in ustvarjanje mitologije, vštric: \ 18. stoletju, v dobi razsvetljenstva, so demistificirali vero in kraljevino ter Ustvarili univerzalno mitologijo razuma, narave. Mislim, da je v naši dobi. celo že od druge polovice 1'). stoletja, vsa veličina in morda čast književnosti v funkciji demistifikaeije. V demistif ikaciji metafizike, ob kateri se (atnusov junak in njegova junakinja bojujeta in trpita pod popolnoma praznim nebom. Z Balzacom in Flanbortom je književnost deniistificirala družbene odnose in začela demistificirati ideologijo. Izraz ideologija uporabljam v pomena, ki mu ga je dal Marx. Ideologije so vsa sredstva za ponarejanje stvarnosti, za ponarejanje prakse, za ponarejanje vsega stvarnega in resničnega po potrebah tistih, ki imajo oblast. Veličina književnosti je torej v demistif ikaciji ideologije, in lahko rečemo,  rla  je  kritiku   ideologije   vedno   ideologija   kritike.
Književnost ima še nove funkcije, in sicer demistifikacijo govorice. Demisti-likacija govorice se je začela približno pred tridesetimi leti in rabi tudi denti-stifikaciji starih kalupov misli. Književnost postaja čedalje bolj osrednji laboratorij ¦ ta [lojem sem si sposodil pri Maxu Jacobu — osrednji laboratorij občutljivosti, osrednji laboratorij čutnosti, zlasti osrednji laboratorij govorice in po govorici tudi misli, lahko rečemo, da so bili Pronst, J ovce in Kafka tisti veliki osrednji laboratorij, ki je ustvaril malodane ves svet. \ katerem živimo, ves naš notranji svet in po notranjem svetu tudi naše sanje, naše stiske in naše
1052
upanje. Osebno mislim, da je književnost osveščanje. Vračam se k Pascalovernu reku: Večni molk neskončnih prostorov in k človeku \ večnem molku, ki odpre pokrov, stopi i/ svojega bitja, se potopi \ večni mnlk ter plava nad zemljo . . .
EDOUARD VAI.JAC. Francija
...l'ra\. povedal bom osebno in prav ponižno: mladi ljudje \se prelahko žrtvujejo kakovost količini. Mudi se jim. in tu opažamo vsak dan paradoks, ki nas vedno znova preseneča. Čim hitrejši so prenosi, zveze, toliko manj je časa. toliko manj je proizvodnje. Včasih so književniki, pesniki, eizelirali svoje verze. posvečali so jim veliko časa. romanopisci so nam dajali dela s trdno hrbtenico, zdaj pa gre množična plodovilost. žal. v breme kakovosti. Sklicujem se na tisto, kar je preti nekaj dnevi povedal govornik s tega odra. da je namreč za oblikovanje pisatelja potreben študij. Najprej matura, grščina in latinščina, kar se tiče etimologije, kar se tiče urjenja duha, umsko urjenje: pristavil bi še filozofijo, psihologijo, logiko. Zakaj? Zato, ker mora pisatelj ustvarjati in oživljati svoje osebe. Zato zahtevamo od njega enake obveznosti kot gledališče, enake, kot jih zahteva dobro gledališče od svojih igralcev, dramskih umetnikov, naj odsevajo stvarnost, naj pokažejo življenje takšno, kakršno je ali vsaj kakršno bi moralo biti. ne pa domišljijo, kolikor dandanašnji še verujemo vanjo. To velja torej premisliti, in prepričan sem. da je duhovna lenobnost, da je površnost zares škodljiva - dobri književnosti: prav tako pa obsojani tudi kolektivno lenobnost občinstva. In zakaj? Preprosto zato. ker se obeša na avdiovizualno čudo. ker hlasta za magazini. in iz izkušnje vem. da imajo knjige s podobami večji odziv. Mnogo udobneje je prebirati legende pod risbami in podobami kot analizirati kako besedilo. Obžalujem prav to dirko za poenostavljanjem. Mislim tudi. kot je bilo pravkar rečeno, da branijo kino. televizija, sodobne olajšave pretežnemu številu bralcev kupovati dobre knjige. Toda še imamo razvito, izobraženo, prefinjeno občinstvo, ki si želi dobre književnosti, še ga imamo. Kako naj torej sklenem? Da moramo pisatelji iskati izraz in lepo govorico, dobro staro govorico od nekdaj: ne kaže nam obupavati. da se občinstvo ne bi vrnilo k pravi književnosti. Kriza je prehodna, želim in upam. da se bo čimprej uresničila konjunktura, to je moja najmilejša želja.
SIEGFR1ED FREIBERG. Avstrija
...Koliko se je spremenila družba od časov, ko je napisal Iloffmannsthal svoj esej Pesnik in njegov čas . To razliko sem skušal ugotoviti v svoji brošuri >Pesnik in naš čas-. Ne samo čas in njegovi kulturni dosežki, marveč je tudi tehnični razvoj čudovito vplival na spremembo nazorov. Rudarji, piloti in znanstveniki so dandanes postali pesniki in poezija je odkrila nova življenjska področja. Nič manj pa se ni spremenilo občinstvo, zlasti zato. ker imamo dandanes toliko reči. o katerih nekoč nismo niti sanjali. Bržkone dandanes napišemo več dobrih knjig, kakor so jih kadarkoli prej. Zelo težavno je dandanes biti kritik in to nalogo je treba vzeti resno. Pesnik je zavest svoje dobe. del te vloge pa pripada tudi kritiku. Seveda pa ga morajo dobro plačati, če naj bo neodvisen. Dandanes pogosto vidimo začasna zmagoslavja v literaturi, ki jih dosega mlada in hrupna avantgarda. Vendar naj nas ti uspehi ne zapeljejo. Ta zmagoslavja so kratkotrajna . . .
1053
HOGtR SHATTUCK. Združene države Amerike
...V zvezi s tem kongresom čutim, da je naša generacija — generacija tistih, ki smo zdaj stari okoli štirideset let in smo doživeli še predvojni svet. doživeli vojno in smo zdaj po vojni — upam - še vedno mladi, časovno tako točno določena, da pomeni določeno generacijo. Ta generacija je zadnja generacija naše dobe. Povojnih generacij ne bo več. Kot pripadnik te generacije bi rad pripomnil nekaj besed k -t\ari. o kateri razpravljamo. Kljub temu. kar sem dejal, se ne čutim zastarelega, saj se tudi tisti pripadniki moje generacije, ki sem jih tu srečal, ne počutijo, čeprav smo zadnja povojna generacija. Pripravljeni smo govoriti, živeti in omogočiti drugim generacijam, ki niso imele nobenega opravka z vojno, da nam bodo sledile. Vprašanje, o katerem hočem govoriti, se glasi: Ali se družba obrača na pisatelja, da izoblikuje njeno podobo, da jo označi, ustvari njene mite? Najprej bi rad povedal, da je zborovanje naše organizacije morda najmanj ugodna priložnost za obravnavanje tega vprašanja. Zdajle ko govorim, me osvetljujejo žarometi, snemajo kamere, prevajalci so na delu: imam občutek, da ves ta tehnični aparat nemara bolj vpliva na vas kakor jaz sam. saj vem. da vpliva rudi name bolj kakor marsikaj drugega. Vendar nam vse te naprave, ki nas obdajajo z. vseh stratti. ne preprečujejo, da bi bili pisatelji, kaj šele. da bi bili to. kar smo in kar bi radi bili v tem trenutku. Nihče ni tega kriv. samo preprosto nakopičcnje dogodkov, ki so vodili do tega kongresa, je povzročilo, da na njem ni mogoče zadovoljivo obravnavati tega vprašanja. Ta kongres pa je tudi zgled, kako so tako imenovana občila (televizija, kino, radio in časopisi) prevzeli vlogo ustvarjanja podob. Na leni kongresu je važnejše to. kar delajo tehnični pripomočki, kakor besede, ki so tu izrečene, kar je zares škoda. S tem v zvezi pa lahko načnemo neko drugo, kočljivo vprašanje: v čem je razloček med specialistom, ki piše. in pisateljem? Na U> vprašanje vem samo kratek odgovor, ki sem ga prejšnji teden ponovno prebral v francoski nacionalni knjižnici. To je Proustova definicija sloga. Ce človek piše z občutkom, da je važen njegov slog. njegov slog v celoti — potem je pisatelj, ne pa samo specialist, ki piše. Prepričan sem. da se v tem pogledu pisateljem obetajo hudi časi. Njihov vpliv slabi. Pisatelji opuščajo svoje oblike in se selijo v predmestja, v obmejna področja literature, ali pa nastopajo za plačilo na kongresih, na turističnih banketih. Saj ne da ne bi bili ti kongresi potrebni. Na njih branimo sami sebe proti drugim, proti svojim vladam. A vendar se mora človek  vprašati, kaj  pravzaprav   tu počnemo.
V resnici obstaja že skoraj povojna generacija, ki se je v celoti hranila s sodobno kulturo. Silna napaka je. da sodobna kultura ni samo literarna, saj vključuje tudi predmestno področje filma, vsebuje tudi bujno se razvijajoči jazz. vendar je le sodobna literatura privedla do pojava, ki ga imenujemo beatnick. Sodobni pisatelj pa se tudi množično sieeuje s svojo publiko, cenene izdaje njegovih del mu posredujejo tako lesen stik z. občinstvom, da učinki njegovih del na publiko vplivajo povratno tudi nanj. To je bilo opaziti že pri Fitzgeraldu in llemingvva\ ii. V Ameriki imamo zdaj mnogo pisateljev, ki se kar opazno otepajo svojih učinkov na izobraženo občinstvo. Očiten primer takega boja je Norman Mav. Prepričan sem sicer, da pravi pisatelj vztraja pri svojem, da ne izgublja svoje sposobnosti za ustvarjanje podob, da razvija mite.
Na kratko bi rad spregovoril še nekaj besed o predmetu, ki se da izraziti z dvema  besedama, ki  pa  se jih  nekateri ljudje  v  ZDA.  kakor ste  nemara  že
1054
slišali, strašno boje: ustvarjalno pisanje. Ta predmet poučujejo pri nas na univerzah, lo naj bi bilo pisanje novel, pesmi in iger. torej nekaj ustvarjalnega. Deležen je marsikatere posmehljive opazke, saj poslušajo takšne tečaje študentje. ki sami niso veliko brali. Kako naj pa človek piše. če ni ničesar bral. Toda vendar: ali ne bi bilo mogoče, saj verujemo v ustvarjalno pisateljsko dejanje, da bi celo brez literarne kulture, kakršno smo si zamišljali nekoč, ko smo prevajali latinske in grške pisatelje, nekako izrazili svoja doživetja, odkrili izraz za vse tisto, kar doživljamo — torej ustvarjalno pisali. S tem bi dosegli neznansko demokratizacijo literature. Saj piše navsezadnje vsakdo, toda predvsem moramo razločevati, diskriminirati. Diskriminacija je beseda, ki v ZDA grdo zveni. Ampak verjemite mi. da je potrebna. Če diskrimiiiiramo — ne sicer ljudi po napačnih kriterijih, tedaj razločujemo seme od plev. resnično ustvarjalnost od literarne obrti. Diskriminirati. razločevati torej moramo. In čimbolj se bližamo demokratizaciji literature, tem skrbneje moramo izbirati literarne kriterije in tem teže jih je odkriti . ..
JEAN DURTAL, Francija
.. . Razumimo se pra\: družba, ki bi nastala samo iz moči znanosti, ki bi jo vodili sami tehniki, pokorni edinole oblasti dejstev, bi bila družba, v kateri bi imela vsaka človeška celica samo eno. od gospodarjev izbrano mesto, in ki bi ustavila skladni razvoj sveta.
Pogostoma smo slišali o brezvestni znanosti. Ta izraz bi utegnil postati strahotna stvarnost.
Ponavljam, ne vem, ali je književnik še poklican, da oblikuje določitev in pojem sveta, dasi ju mora oblikovati, in spričo težav, ki jih ima pri oblikovanju, je nerodno le to. da ju tako malo oblikuje, če bi se nam ta tradicionalni namen
—  po izdajstvu — izmuznil (kajti dobro je povedal neki govornik na tem kongresu, da svetu ne vladajo več tradicionalne politične in vojaške moči, ampak tehniki) ali če bi nam ga vzeli z našim tihim privoljenjem, ker smo strahopetni
—   bi se moral jutri  oglasiti novi  fra Giordano:
>Jaz, jaz se bom uprl . . .
Predvčerajšnjim nam je eden izmed delegatov na tem kongresu s tribune recitiral prelepo pesem slovenskega pesnika Kosovela proti smrti, ki ga je odnesla v cvetu mladosti. Čudovita beseda, ki potrjuje večno trajnost duha nad snovnimi  močmi.
Ob tem bi vam rad povedal: pisateljeva sredstva za analiziranje in karak-teriziranje družbe, v kateri živi, so kljub vsemu vedno enaka: proti močem, ki se povezujejo proti njemu, ima samo svoj osebni pogum. Vprašanje je nespremenljivo. Samo okoliščine in dobe se spreminjajo.
Smo na koncu sveta. Človeštvo prestaja otroško bolezen, književnost ima ošpice. Zaradi tega je ne bo konec. Dojenček, človeštvo, bo zrastel, in včerajšnji duhoviti prikaz CIauda Avelina profesorjevega pouka o koncu našega dvajsetega stoletja je strogo resničen, dasi poln humorja.
Poglejmo okoli sebe: mladi znanstveniki, ki so tudi pisatelji, nam kažejo pot. To nas vznemirja, ker smo zastopniki druge dobe. Dojenčku je težko izpustiti ograjico, ob kateri se uči hoditi. Izpustil jo bo in književni manirizem. ki zdaj razsaja med mladimi in rabi samo prikrivanju zmešnjave, bo ugasnil. Ta
1055
manirizem je zadnji valček, ki je prišel iz preteklosti, in ga bodo kmalu odnesle lune plime in oseke.
Naj končam z eno samo besedo: če hočete ali ne. jutri bo Aristotel-kolektiv . . .
DR.FRANK   IKK/V. Avstralija
...Bojim se. da boste morali zapustiti vzvišeno ozemlje poezije. s;ij vam nameravam spregovoriti o nekem praktičnem problemu, ki se nanaša na množična občila. Po mojem je največji problem današnje dobe zavarovati in ohraniti individualnost in integriteto pisatelja. Problem je v tem. ali mora pisatelj prodati svoj intelekt. kadar dela za občilo, ki oblikuje javna mnenja, miselnost in odzive ljudi. Ta problem ni nov. Kolikor daleč seže nazaj zgodovina, so si skušali vladarji, reformatorji in obnovitelji zagotoviti podporo in odobravanje uglednih in neuglednih avtorjev. Dandanes se zagrizeno in skoraj brezupno borimo za neodvisnost, poštenost in individualnost pisateljev, ki sodelujejo pri množičnih občilih. Na tem bojišču je radijski studio dobrodošlo, a redko zatočišče za pisatelja, saj ga tam prav spodbujajo, naj ostane sam sebi zvest, naj vztraja pri svojem mnenju in tako prispeva k popularnosti programa...
III BOJAN BOLGAR,  Bolgarija
...Kljub razvoju tehnike začne vsak kulturni ustvarjalec od začetka, na novo odkriva mesto, deželo, noč. sonce, bližnjega, čednost, lepoto in obnavlja sam ves krog ustvarjanja. Ne more začeti tam. kjer se je ustavil npr. kak Hugo. kakor bi to verjetno lahko storil konstruktor telefonskih aparatov, ki mu ni treba, da l>i na novo spoznal njihov princip. Zaradi dejstva, da sem prišel po Tolstoju na omikani svet. nisem prav nič popolnejši od njega v območju duhovnih vrednot: vse je treba neprenehoma preizkušati in zato začenjati vedno znova. Zato se majhen narod, kakor sta slovenski in moj, ki se morata zanašati na svojo moč. lahko zanaša na svojo modrost. Njegova modrost so pisatelji. In včasih je tako velika, da objame vse narode, vse čase: jaz na primer, ki sem Bolgar, rečem Bolgarija Dimitrova. doba Vazova. kakor rečemo Evropejci Dantejeva Italija. Shakespearov vek. Toda naj je pisec dober ali slab. sestavlja vendarle integralen del svojega naroda. Izpostavljen je njegovemu podnebju, govori njegov jezik in si ga izbere za poklic. Poleti, umiki, pričakovanja narodu postajajo njegova in so -vsebina njegovih spisov. Zato rečemo o pisatelju, da je narodova vest. njegova tipalka, njegov zvon. Če pisatelj ne odseva tako. kakor to zahteva del ljudstva, katerega priča je. čemu neki živi'' Čemu bo zvon. če ne zvoni v nevarnosti in ob zmagi, če ne oznanja smrti in življenja? Vedno sem bil prepričan, da pisatelj nima nujnejše dolžnosti, kot da opiše nravi in cilje svoje dobe. Če tega ne stori, ni nikogar drugega, ki l>i to storil, in na zemljevidu Evrope bo za vedno ostala bela lisa. Če pa to stori, prenese sedanjost v prihodnost in razsvetljuje rodove. Toda v našem času industrijske civilizacije, serijskih proizvodov, ki udarjajo pečat enotnosti in morda uniformiranosti vsemu svetu, je morala umreti obrtniška različnost. Kolikor je ostalo izvirnosti   narodov,   so   predvsem   njihovi   jeziki.   Zaradi   njih   se   narodi   še   vedno
1056
razlikujejo med seboj, ne pa po tem, kako nosijo samoveznice, zidajo nebotičnike, igrajo nogomet ali potujejo z avtobusi. V dobi hitrosti, ko pride človek v poldrugi uri okoli zemlje, so jeziki ozkega radija v nevarnosti. Včasih je težavnost preseljevanja zapirala ljudi v male občine in podpirala razsejanje jezikov. Zdaj pa narobe, mar jih danes hitrost ne pomaga požirati? Ta pojav lahko opazujemo pri pisateljih. Nekatere priganja nujna potreba po uveljavljanju, da želijo v trenutku doseči najširši krog poslušalcev, zato si sposojajo besede iz jezikov, ki imajo velik radij učinkovitosti. Mar ni to prvi most vdora, ki bo uresničil jezikovno fiziognomijo jutrišnje dobe? A naj bo prihodnost kakršnakoli že. mislim, da bo ostal materin jezik jezik ljubezni. In samo v tem jeziku se bo mogel pisatelj počutiti doma. V tej ugotovitvi bo prav tako ostal zajet tudi cilj  književnosti. . .
MIGUEL ANGEL ASTURIAS, Gvatemala
...Naša književnost je razvila čut latinskoameriškega občinstva za pesnitve in romane, pripovedke in gledališče, v katerih se načenjajo vprašanja družbene stvarnosti naših dežel, vprašanja človeka in velikih naravnih sil. vendar odkriva bralec v romanu zlasti od leta 1920 dalje nekakšen nov izraz nikoli izčrpane in venomer obnavljane ameriške magije. V tem prcsnavljajočem se svetu je roman najbližja oblika čustvovanja naših ljudstev v pomenu, ki mu pravimo zavzetost. Da. naša književnost se zavzema za človeka in njegovo usodo ter odpira pred njim vse možnosti velikega razvoja, in sicer tako. da ugotavljamo v Latinski Ameriki vsak dan nove snovi in nove izrazne oblike v romanu, medtem ko pravijo v Evropi, da je romati v krizi, da celo umira. Zanimanje vsega sveta za našo književnost dokazuje življenjskost naših pesnikov in romanopiscev, ne le razmišljeno zanimanje kakega posameznega bralca, ampak pozornost književne kritike, zlasti v Franciji, kjer se kritika poglablja in opira na znanje pa tudi pozornost študentov, ki pripravljajo svoje diplomske naloge na osnovi del naših književnikov. Žal. vam ne utegnem govoriti še dalje o latinskoameriški književnosti ter o njeni zavesti odgovornosti — ne do minevajočega sveta, ampak tlo sveta, ki se za nas latinske Američane šele začenja in katerega glasniki. rapsodi bližnje prihodnosti, upamo postati.. .
MOO-SOOK-HAHN, Koreja
...Sem siromak in sem intelektualka, zato sem prava intelektualka v ko-rejskem smislu. Korejski pisatelji se ne bojimo revščine. Kljub revščini se naše število ves čas dviga. Leta 1945. ob koncu druge svetovne vojne, korejskih pisateljev ni bilo več kakor sto, dandanes pa jih je že tristo. Ali je pisateljevanje v Koreji privilegiran poklic? Morda pisatelji zdaj niso več elita družbe, kakor so bili še v začetku tega stoletja, kljub temu pa imajo občutek, da nekaj pomenijo. Rekla sem že, da se pisatelj ne more preživljati samo s svojim delom, zato se mora vzdrževati še s čim drugim. Vendar pa rad navaja svoj pisateljski poklic. čeprav se morda preživlja z učiteljsko plačo ali je korektor pri kakšni založbi. To pa dokazuje, da je ponosen na svojo ustvarjalno nalogo, ne glede na to. kako malo prejema za svoje delo. Zavoljo te majhne nagrade za pisateljsko delo bi utegnil kdo misliti, da je korejski pisatelj zelo oddaljen od občinstva. Vendar ni,  pisatelji  nikdar  ne  pozabimo  na  svoje občinstvo.  Zavedamo se.  da  velika
67    SnHnbnost
1057
večina občinstva ne potrebuje vodstva in da je kultura skupna dediščina, ki jo je treba zagotoviti kolikor mogoče velikemu številu ljudi. Današnji korejski pisatelji skušajo zavestno prevzeti vlogo moralnih voditeljev. Njihove ideje so vplivne, pisatelj raziskuje svojo lastno vizijo ljudi in sveta, v katerem dela. Pisatelje še vedno spoštujejo v sedanji družbi kot voditelje zavoljo zgodovinske vloge, ki so jo imeli nekoč in ki še živi v sreu ljudstva. Predstavljajo tudi misli posameznikov, ki družbo sestavljajo. Pisatelj si ustvarja lastno podobo ljudi. Kaže nam. kako naj postanemo resnični ljudje, kako naj uresničimo svoje človeško bistvo — in prav to bralci od pisatelja tudi zahtevajo. V nobenem času .se niso ljudje bolj zavedali človeškega dostojanstva, in to dokazujejo tudi naši pisatelji. Korejski pisatelj opravlja številne vloge kot vodja, učitelj, kot žlahten in vzv išen siromak . . .
EMIL RODR1GUEZ MONEGAL, Urugvaj
...Vprašanje, ki me zanima, se glasi: ali je kakšna bistvena razlika med literaturo visoko razvite dežele in nerazvite dežele? Če upoštevamo samo literarne vrednote, potem mislim, da moramo na to vprašanje odgovoriti negativno. Pač pa tie smemo pozabili na naslednje: prava ustvarjalna vrednost umetnine je nekaj povsem drugega kakor relativna vrednost te umetnine: to je. koliko je umetnina odvisna od položaja pisatelja v določeni družbi, ml položaja določene družbe na svetu itd. Temu pravim relativna vrednost pisatelja, takšna vrednost pa ima več opravka z literarno sociologijo kakor z literaturo. Zakaj, če govorimo samo o resnični ustvarjalni vrednosti pisatelja, mislim, da sploh ne moremo uporabiti besed — razvitost ali nerazvitost, saj ne verjamem, da bi bili nekateri pisatelji v leni smislu osebno razviti ali nerazviti. Če imamo v mislih celotno literaturo, možnosti posamezne nacionalne literature, da se razširi vsepovsod, poiem po mojem ne govorimo o literaturi, marveč o literarni sociologiji. S stališča kolektivnega ustvarjanja — in literatura to je — zavzema pisatelj samo eno izmed mest v celotnem procesu literature. Pisatelj je človek, ki delo napiše, brž pa ko je delo napisano, ga prevzame družba. Tedaj se šele pojavi vprašanje višjega ali nižjega razvoja. Navedel vam bom samo en primer. Zamislimo si. da bi bila Kranijoisc Sagan rojena v l nigvaju. Dočakali bi morala visoko starost, da bi začela vplivati na občinstvo. Toda Francoise Sagan je bila rojena v Parizu in francoski založniki so ravnali z njo prav tako kakor na primer z določeno znamko parfuma. S tem seveda nočem reči. da dela Saganove nimajo nobene literarne vrednosti, hotel sem samo. da si zamislite vlogo takšne pisateljice v nerazviti deželi...
Mil.AN  DJLRČI.NOV.  Jugoslavija,  makedonski center
...Napori malih, da bi se predstavili svetu, zgubijo svojo vrednost, če jih predstavimo \ takšni obliki, da se li zasmilijo in se ne pokaže nič drugega kol dober namen. Mali ne prihajajo zato. da bi zrušili na svetu veljavni red. ampak da bi ga dopolnili s svojo navzočnostjo. Nova poznanstvu, ne le pobliski trenutne radovednosti zavezujejo vedno bolj. če se otresejo prazne radovednosti. Ponujena roka čaka. da bo zadržana v odjirli roki. da bo začutila njeno toploto, kroženje krvi v njej. ko premišljujem o možnostih malih, ne morem drugače, kot da primerjam stopnjo teh možnosti z. vsem tistim, kar je književnost mojega
1058
malega, ob rojstvu nerazvitega narodu dosegla in presegla \ dvajsetletnem razvoju. V tem trenutku in zanaprej nas spodbuja, ko slišimo, da nas slišite, da imamo veliko razodeti svetu: razodeti sami sebe \ svetu, razodeti s\et v nas samih, morda razodeti tudi drugo mladost, ki je polna svežine in zaupanja v prihodnost, polna odločnosti in strastnosti do dejavnosti in ustvarjalnosti v imenu življenja in napredka . . .
JURK  KASTO.AX.   Jugoslavija, hrvatski  center
...Ustvarjalno dejanje in ustvarjalna dejavnost nista odvisna od pojma količine.   Naše stoletje  je  korenito  spremenilo  naše  pojme o  prostoru   in  času.
0  velikem in malem. Najmanjši delček snovi daje lahko doslej neslnteno moč in silo. Vendar živimo v določenem zgodovinskem toku in treba je vedno nadaljevati in /goščevati razpravljanje, ki nas bo vodilo k še bolj poglobljenemu v zajemnemu  razumevanju ...
ZA IX  R Al INK M A.  Iran
Komur živi sne od ljubezni, mu nikoli ne bo treba umreti, /a vedno smo vpisani v spisek svetovnega reda. Največji iranski pesnik llalis je odkril življenje in smrt tako. kot ju razlaga.
K vprašanju, ali pisatelj zadene stvarnost: pesnik ali pisatelj ne le zadene, ampak ustvarja stvarnost. Navdahnjeni pesnik ustvarja stvarnost, in po vrednosti, učinkovitosti njegovega sloga, njegovih resnic, lahko živijo njegove besede. jih bero in občudujejo skozi stoletja. Besede slavnih pesnikov prebiramo marljivo. Lahko pozabite na vojne dva i »šestdesetih narodov, ker niso videle resnice, ker so šle po stezi slepila, I o pa so besede velikega iranskega mistika, čigar eno knjigo je prevajal učeni Anglež Nicholson celih štirinajst let: vse svoje življenje lahko zajamem v treh besedah, veroval, bil pečen, bil sežgan. Te besede je izgovoril velik učitelj sofizmn. ki je imel na milijone učencev. Ali pa velike llajamove besede, saj jih poznate: visoki dvorec do neba. dvorišče, kjer je hotel sesti kralj, nedavno sem slišal golobico, ki se je sklanjala na zobčastem obzidju, in  pela:  kje.  kje. kje . . .
BORIS PAHOR,  Trst
Dovolite mi. da se po toliko vprašanjih, ki so bila splošnega pomena, dotaknem vprašanja, ki se bo morebiti zdelo postransko, ki pa v resnici ni postransko. Sem namreč član slovenskega centra PEN kluba, a nisem jugoslovanski državljan, zakaj  živini   v    I rstu   in  sem  član  občestva,  ki je ločeno od  Slovenije.
1  rije slovenski pisatelji živimo tam in smo člani slovenskega centra PEN kluba.
Zato ta kratki prikaz lahko povežemo s tisto točko dnevnega reda tega kongresa, kjer se sprašujemo, ali je pisatelj še poklican, da poda oznako in pogled na svet tiste družbe, v kateri živi: a lahko bi ga prav tako povezali / drugimi točkami dnevnega reda. recimo, s tisto, kjer je beseda o svetovnih in krajev nih jezikih.
Gre /a pomen, ki sta ga v preteklosti imela in ga še imata pisatelj in z njim knjiga v občestvu, ki je živelo in še živi ločeno od središča narodne kulture. Kajti   republika   Slovenija,   v    kateri   poteka   ta   kongres,   ne   združuje   v   svojih
br*
1059
mejah vseh tistih, ki govorijo slovensko. Tako imamo slovensko prebivalstvo, ki živi v Avstriji in ima svoji središči v mestih Celovec in Beljak, tam se je rodil Musil, priimek, ki je zelo pogost tudi pri Slovencih: potem imamo prebivalstvo, ki živi v republiki Italiji in ki ima svoja središča v mestih Čedad. Gorica in Trst.
Na kratko bom spregovoril o tem zadnjem.
Potem ko je Trubar, ki se je duhovno izoblikoval v Trstu, v šestnajstem stoletju vzdignil slovenski jezik na raven evropske kulture, je slovenska književnost doživela pravi razcvet šele v devetnajstem stoletju, ki se začne z veličino Prešernove pesmi. In kakor \si drugi slovenski kraji doživita takrat tudi tržaška in goriška pokrajina neverjeten kulturni razmah, medtem ko skušajo številni pesniki in pisatelji dojeti pomen majhne slovenske miniature na križišču nevarnih zgodovinskih cest. A prirojena nagonska vera v preživetje zmeraj sproti premaga tako žalost zavoljo amorfne preteklosti kakor dvom pred vizijo prihodnosti. Obenem pa so v drugem delu devetnajstega in prvem desetletju dvajsetega stoletja najbolj pomembna imena slovenske književnosti povezana z jadranskimi pokrajinami. Imenujmo samo Levstika. Aškerca, Gregorčiča. Ketteja in Cankarja.
In tako je zdaj na vrsti prva svetovna vojna s svojimi usodnimi posledicami; in če govorim o usodnih posledicah, mislim nujno v tem primeru predvsem tia usodo poldrugega milijona pripadnikov slovenskega naroda. Zakaj ta mali narod je bil dotlej res sestavni del Avstro-Ogrske. a je bil. vsaj v glavnem, združen, medtem ko so ga po razpadu avstro-ogrskega cesarstva amputirali in mu skazili vero v svobodo.
Pokrajine, ki jih je dobila kraljevina Italija, niso bile samo odrezane od matičnega telesa, ampak so bile prepuščene na milost in nemilost novemu gospodarju, potem pa na milost in nemilost fašizmu, ki je storil toliko zla tudi italijanskemu ljudstvu. Kajti medtem ko si povojna Evropa oblizuje rane. v Trstu polijejo z bencinom slovensko gledališče, mu zabijejo vrata in črne srajce plešejo in pojejo okoli grmade, ki se je ljudje skušajo rešiti s skokom skozi okno. To se dogaja poleti 1920. Iti to je začetek. Fašizem ni še na oblasti, ko so že v plamenih slovenski prosvetni domovi, knjižnice in društva: slovenske knjige gorijo pred Verdijevim spomenikom. Z ustoličenjctn črne diktature pa se je začela doba radikalnega rodomora, ki je trajala skoraj četrt stoletja in prenehala šele ob koncu druge svetovne vojne.
Seveda ni moj namen, da bi. čeprav v skopih obrisih, govoril o tem nesrečnem obdobju; naj zadostuje, da povem, kako slovenski človek ne samo da ni smel imeti svojih šol ne časnikov ne knjig, ampak se slovenska beseda sploh ni smela javno prikazati, tako da so jo zdrgnili celo na pokopališčih s čel naših  rajnkih.
A tukaj smo pri točki, ko se naš govor povezuje z našimi osnovnimi vprašanji. Kajti ko so naši ljudje polnili zapore in kaznilnice, ko so bili internirani na italijanskih otokih ali pa jih je tribunah specialc obsojal na smrt. je ostajala našim raztrganim \estem samo vera. ki so jo pisatelji, še posebno pa pesniki skrili v svoja dela.
Ljudje so nagonsko dojeli veliko resnico, ki jo pri Alphonsu Hamletu odkrije učitelj zadnjo uro pouka v francoskem jeziku po nemški zasedbi Alzacije in Lotaringije. Kdor bo ostal zvest materinemu jeziku, pravi Daudetov učitelj, sta bo ohranil ključ svojega  zapora.
1060
Zvestoba izročilu je takrat torej pomenila ne le zvestobo jezika in človeškim
vrednotam, ki sta jih poudarjala Prešeren in Cankar, ampak predvsem tudi zvestobo duhu pesnikov, ki so bili zavoljo svojega rojstva in svojega življenja tesneje povezani s križanimi pokrajinami. V prvi vrsti Gregorčič, potem Kosovel. In morali hi se ustaviti predvsem pri Gregorčiču in določiti pomen vloge, ki jo je ta veliki lirik imel pri reševanju duš, ki so jih preganjale črne srajce: vendar mislim, da mu ne bom storil krivice, če bom tokrat dal prednost Kosovelu. In to ne samo zavoljo veljavnega razloga, ker se je Kosovel rodil petnajst kilometro\ stran od Trsta in nas je dvaindvajsetleten zapustil, potem ko je bil z nami priča katastrofi, ki se je zgrnila na naš rodni kraj. ampak predvsem zato. ker je bila njegova pesem neposredno izraz naše izgubljenosti in našega obupa.
Antologija Kosovelovih pesmi je te dni izšla pri Seghersu v zbirki Poetes d'aujourd'hui s tehtnim uvodom Marca Alvna: tako bo naš pesnik našel razširjen avditorij, ki ga njegov genij zasluži. Vendar ne omenjani Kosovela kot .navdihnjenega preroka absurda . kakor ga označuje Alvn. temveč kot pesnika. ki je postal pesnik Ekstaze smrti in Tragedije na oceanu, potem ko je s svojimi ljudmi doživel anticipacijo tistega novega reda . ki so ga drugi narodi okušali dosti kasneje.
Tako smo zaorali prav v sredo kongresne snovi. Tam, kjer ni ničesar več, kar bi lahko reševalo, kjer šola ne le potujeuje. ampak tudi strahuje, in to cehi tako. da jetični učitelj lahko brizgne svojo bolno slino na ustnice dekletcu, ki se je v razredu drznilo spregovoriti po slovensko, tam. kjer je sleherno vidno upanje umrlo, pesnikov duh nevidno plava nad srci in spet vzpostavlja /vezo s kolektivno vestjo, s preteklostjo in z izročilom: pesnikova oseba pa z druge strani postane zavoljo svoje pretrgane mladosti simbol dežele, ki je izšla iz avstro-ogrske teme polna mladostnega elana, a je bila hitro obsojena na to. da se suši in razpada kakor morska zvezda, ki jo oseka pusti na obsončenih kamnih naše obale.
Kakor vidite, ni šlo za dolžnost, da bi se bojevali za otipljivo resnico, ampak za samo rešitev naše duše. Sovražnik se je zaganjal proti fantomu, proti drugemu, ki je bil v nas, v naših očeh in srcih, in ki ga rieinovo olje ni moglo doseči; nemočni bes je zaman skušal doseči bistvo, zavoljo katerega smo bili drugačni, bistvo, ki je bilo gibčno, a obenem spet kakor trdo jedro na dnu naše vesti.
In ne vem. če v zemeljski ekonomiji književnost lahko igra vlogo, ki bi bila plemenitejša od te. o kateri govorimo. In tega so se zavedali tudi neljudje (če si lahko sposodim izraz pri Vittoriniju), ki so prežali za knjigami, kakor da so žive osebe. Tako se je zgodilo z Graničarji Bogomira Mugajne. tako s Kaplanom Martinom Čedermacem Franceta Bevka. In prav Bevk je tedaj, na kongresu PEN kluba v Barceloni leta 19"^ obložil ozračje srednjeveškega mračnjaštva, ki je težko viselo nad našo deželo. Zakaj biti ali ne biti je bilo takrat dosti več kakor hamletovski dvom. ker s sprejetjem jezika, ki so nam ga ponujali v zameno, ne bi izgubili samo svoje duše, ampak tudi duše tistih, ki hi prišli za nami.
Saj. in sprejeti bi morali lepi italijanski jezik, ki smo ga vzljubili, ko smo spoznali stil nuovo. Danteja in Petrarko. jezik, ki ga imamo danes radi kakor takrat in bolj ko takrat; sami) da je bil to tudi Mazzinijev in Garibaldijev jezik, jezik dveh učiteljev prostosti in dveh bojevnikov za prostost.
1061
In zavoljo blažene pokrajine, kjer kraljuje prostost, smo se slovenski Ijiulje znašli ob drugih Evropejcih v apokaliptični nesreči, ki ji pravimo druga svetovna vojna. Seveda ni tukaj kraj za pregled padlih in junakov, ne \^eh tistih, ki so ostali v Daehanti ali Struthofu, v Vogezih. pred Velikim Dononom in vrhovi, zavoljo katerili je ta al/aška zemlja taki) podobna Gregorčičevi domovini. Ni da bi omenjal \sa taborišča smrti, odkoder se naši bratje niso vrnili. ampak za nekatere izmeti kolegov bo morebiti odkritje, ko bodo zvedeli, da je eno izmed predmestij Trsta imelo v vojnih letih krematorij. Nacisti so ga pred osvoboditvijo razstrelili, a ostale so kosti in ostal je pepel, ki so ga po navadi nosili v morje, ki je čisto blizu. Sodeč po črevesju in po kosih mesa. ki so jih našli na hodnikih temne stavbe, lahko upravičeno mislimo na obstoj pošastne mesnice. Vsekakor pa je krematorij v Trstu, v edinem evropskem mestu s takšno strahotno ustanovo, imel izrecen namen, da na kraju samem sproti uničuje slovenske ljudi, ki so jih ujeli v mestu in na deželi. Slovenci bi kakor Judje morali izginiti z zemljevida Evrope.
A glejte, v tem strašnem času so se bojevniški odredi, ki so se upirali terorju, imenovali z. imeni ljubljenih pisateljev in pesnikov; tako se je zgodilo s Cankarjem in Gregorčičem in Kosovelom. Med dvema bitkama pa so primitivne  tiskarne   v  gozdovih   ponatiskovale  stihe  svojih   pesnikov.
In tako smo sredi zgodovine tega povojnega časa. v katerem gre mejna črta spet čez slovensko telo. Gotovo, večji del nekoč zasedenega ozemlja je bil priključen k naravnemu zaledju, precej vasi in trgov pa je ostalo pod italijansko upravo: Trst. Gorica in Čedad pa so mesta, v katerih je slovenski živelj pomešan s italijanskim. Gotovo, živimo v ozračju, ki je demokratično v tem smislu, da imamo osnovne in srednje šole. časnike in radijsko postajo, ki oddaja \ slovenščini: na drugi strani pa to nič ne moti obstoja še čisto fašističnih zakonov, kakor je na primer zakon, ki prepoveduje rabo katerega koli neitalijan-skega jezika na sodišču in v uradnih ustanovah: prav tako imajo slovenske vasi še tista imena, ki so jim jih dali v obskurantistični dobi.
Ampak kar nas tukaj zanima, je obstoj manjšine, ki mora neprenehoma misliti na obrambo, ker jo kot mora preganja strah asimilacije in uničenja. V takšnem položaju je poleg gledališča, ki igra nedvomno zelo pomembno vlogo, prav gotovo spet knjiga tista, ki lahko seže v človekovo intimnost in takti spet vzpostavi stik s prvotnim izvirom, to je z atavističnimi vrednotami.
Nedvomno je. tla prirojena nagnjenost k zvestobi, ki je vztrajala skozi stoletja, olajšuje ustvarjanje razpoloženja, v katerem zanimanje za knjigo po malem lahko premaga površnost sedanjega časa. Vendar pa je pisateljev položaj težak. Najbolj rafinirani skušnjavec prišepetava na primer misel, tla je anahro-nističen. kdor hoče s plavanjem proti toku rešiti majhen drobec naroda, ki je že sam tako obupno majhen, da ga hoče rešiti v tem dvajsetem stoletju, ki teži za tem. da bi združil človeško družino. In to je argument, ki ima svojo veljavo; vendar bi lahko odgovoril, tla bi se bila tudi Trubarju v šestnajstem stoletju lahko zdela anahronistična misel na prevod svetega pisma za ljudi, ki so živeli brez svoje države meti Nemci in Italijani, a je kljub temu čutil, da je naravno, da uzakoni s pisavo resnico, ki je bila stvarna: moralno edinost naroda, ki ni imel  formalne edinosti.
Socializem z druge strani obljublja za jutrišnji tlan družbo, ki bo brez razredov, brez države in. tako trdijo nekateri, brez narodnosti. Pa je spet prav socializem tisti, ki  je omogočil nastanek novih abeced in pisav! Ne. jaz mislim.
1062
1
da ho morala hiti prihodnost bogatejša, ne pa revnejša od preteklosti: obraz, ki si ga je narod izklesal v boju za preživetje, pa je takšno bogastvo, takšna Drednota, ki je ne smemo izbrisati. In kaj naj rečemo o majhni narodni enoti, kakršna je naša in ki ni imela ne kraljev ne dvorjanov, a je ostala zvesta sama sebi na ozemlju, ki so ga oblegale ogromne sredotežlte sile? (e kategorija narod čisto preprosto zasluži, da je ne uničimo, potem mislim, vsaj kar se mene tiče. da to zasluži toliko bolj enota, ki se je skoraj čudežno rešila. Obenem pa bi takšna narodna enota lahko ostala na tem evropskem križišču kot trajen zgled mirnega sožitja, kol vidno poroštvo bratskega duha jutrišnjega sveta.
Končal sem. In prosim, da mi ne zamerite, če sem se pomudil pri vprašanju, ki je sieer specifično, vendar globoko človeško in zato živa snov za prizadetega pisatelja. Majhne narodne enote so poklicane, da so vezaji med velikimi državami, da so občujoče posode, ki omogočajo življenjski limfi pretok v obe smeri. Zato celotno vprašanje pravzaprav lahko skrčimo v preprosto resnico, da ho narodna manjšina to funkcijo občujočih posod lahko opravljala samo s svojim obstojem, nikdar pa. če bo sprejela možnost, da bo izginila.
In pisatelj je pri tem ustvarjalec in kakšenkrat. kakor na primer Srečko Kosovel, tudi simbol teh človeških vrednot
1STVAN SOTER, Madžarska
...Zdi se. da začenjajo narodne književnosti v tekočem desetletju zgubljati \logo. ki so si jo ustvarile \ 19. stoletju, vedno bolj se odpirajo druga drugi. Kar jih je nekdaj ločilo, zgublja pomen, kar jih zbližuje, postaja vedno bolj zanimivo za ves svet. Narodne književnosti se ne morejo več zapirati vase. Njih narodni značaj se ne izraža več v potezah, ki se najbolj razlikujejo od drugih. Velike podobnosti bodo postopoma nadomestile velike razlike. Presenečeno in z zadovoljstvom odkrivamo skupne cilje, skupna sredstva in čedalje bolj odkritosrčno sprejemamo navdihe, ki prihajajo iz tujih književnosti. \ določeni dobi so se književnosti socialističnih dežel nagibale k temu. da bi se zaprle v lasten krog: ta čas je minil, tudi te književnosti se zavedajo, da vprašanja in pojavi naše dobe v enaki meri vznemirjajo ali navdihujejo druge književnosti. Nobeno področje sodobne književnosti  ne more pogrešati drugega.
Narodne književnosti ne bodo nikoli zginile. Nikoli ne bo izbrisana njihova vloga, vendar ne bodo mogle več obstajati v kakršni bodi osamljenosti, ne bodo se mogle več razvijati v izolaciji misli ali slogov, postopkov  ali teorij...
VU-HOANG-CONG, Vietnam
...Mi. Vietnamci, ljudstvo, katerega štiritisočletna zgodovina se je vrtela v neskončni vrsti bojev za neodvisnost proti napadalcem s severa. Mongolom in Mandžujem. ljudstvo, ki ljubi mir kot svoje lastno življenje in ima pesništvo vedno kot svojo drugo vero poleg budizma, ljudstvo, ki je zadnja desetletja, žal. preživelo najhujše krutosti ene najgnusnejših vojn. za katero nismo prav nič odgovorni, dovolite, dragi jugoslovanski bratje, ki ste navzoči na tem izbranem mednarodnem kongresu, da vam izrazim simpatijo brez primere, simpatijo popolnega soglasja, ki bi moralo nastati na trojni osnovi: groza pred tujimi go-spodstv i kakor pred napadalci katerekoli vrste, ljubezen do miru in čaščenje pesnišl va.
1063
Važna je filozofija, s katero so prežeti ti verzi, neposredni proizvod domišljije ljudstva mirnih poljedelcev, kakršno je vietnamsko ljudstvo: »Naj vlada mir! Po mojem je to tudi cilj samega PERESA v svobodni družbi, v kateri hrumi vsakovrsten morilski trušč.
Naj se človek popolnoma zaveda svojega samozatajevanja. svoje žrtve, vendar naj skrbi tudi za svoje dostojanstvo, za svojo pravico in svoje potrebe. Skratka, revolucionarna nujnost ne more uničili človeka samega...
* *
AJRTHUR Mil.KER. novi mednarodni predsednik PEN klubov (Iz zaključnega govora.)
...Vsi izmed nas se sestajamo zakrinkani. Kadar smo sami in nas nihče ne opazuje, osuplo stojimo pred vprašanji življenja in smrli. pomena in brezpo-membnosti. Kadar pa zremo drug drugemu v obraz, si prilastimo določene odgovore, ponos in dvom. različne maske gotovosti. Toda. ko ne bi bilo dvoma, tudi ne bi bilo literature, in pisatelj je samo tisti član človeške skupnosti, ki se upa javno trepetati, kolikor mogoče pogumno izraziti svoj odpor do brezpomemb-nosti in praznote. Ta položaj v organizaciji PEN klubov sem prevzel zato. ker vidim v njej priložnost, da se tu sestanejo pripadniki različnih narodnosti ir nasprotnih ideologij tako. kakor se ne bi mogli nikjer drugod. Ne domišljam si. da bi organizacija PEN lahko izbrisala vse globoke gospodarske in politične probleme našega časa. in ne pričakujem, da bo že zgolj zato. ker se drug z drugim   pogovarjamo,  zavladal  na  svetu   kak   nadnaravni   mir.
Vendar moramo priznati, da je v primeri s tem. kako so hitra transportna in komunikacijska sredstva skrčila obseg sveta, naš intelektualni provincializem še vedno tako močan, da človeku jemlje pogum. Lahko napišemo esej o kakšni tuji deželi, imamo o njej svoje mnenje, čisto nekaj drugega pa je govoriti osebno s kakšnim državljanom te dežele. Samo s čedalje temeljitejšim medsebojnim spoznavanjem bomo lahko ugotovili resnično zapletenost eksistence, odtenke resničnosti, in se končno zavedeli svoje skupne človečnosti. Kdorkoli zbudi v meni dvom. mi s tem odpira vrata, dopušča vpogled, me spodbudi, naj s pogumom zrem v tisto, česar morda dotlej ne bi mogel prenesti. Če pa zremo v tisto, česar ne moremo prenesti, se naučimo tiste ponižnosti, brez katere ni ne modrosti ne miru.
Živimo v krempljih tragične in mučne ironije. V prejšnjih časih so ljudje vedeli, kaj naj store, vendar niso imeli sredstev za to. Dandanes pa imamo v rokah teoretična in mnogokrat tudi praktična sredstva, s katerimi lahko preprečimo lakoto in prezgodnjo smrt. manjka pa nam človeška modrost, da bi ta sredstva dali v roke ljudem. Manjka nam ustvarjalni ideal. Ni še bilo trenutka v zgodovini, ko bi bilo tako jasno, da lire/ ideala ljudje poginejo . kakor se je izrazil Thomas Jefferson. Nikoli še ni bilo tako jasno, da kljub politični razcepitvi obstaja na svetu mogočna sila po združitvi, saj nam to dokazujejo skupne navade oblačenja in  literarne oblike kakor tudi osebne ambicije.
Mislim, da mora organizacija PEN klubov izkoristiti priložnost in pospešiti to enotnost, iskati možnost za soočenja med ljudmi, saj brez njih ni mogoče ustvariti umetnine. Ni rečeno, da moramo pustiti politiko za seboj, ko stopimo sem. pač pa imamo tu priložnost da obnovimo človeško vsebino svojih prepričanj, priložnost, da vidimo, kako ta prepričanja vplivajo na ljudi.
1064
Nisem imel časa. da bi natanko proučil program našega prihodnjega dela. lahko pa izrazim določena upanja. Prepričan sem. da moramo kolikor mogoče povečati število predstavnikov azijskih, afriških in latinskoameriških dežel v naši organizaeiji. Storil bom vse, kar bo v moji moči. da bom /budil \ Ameriki čini večje zanimanje za PEN klub in vključil vanj naše najboljše pisatelje. Mislim, da bomo to dosegli, saj organizacija PEN klubov čedalje pomembneje vpliva na moralno in literarno situacijo sedanjega časa. (Jpam, da bomo imeli prihodnje leto v New W>rku veliko več konferenc za okroglo mizo, ki se bodo obnesle. Mislim, da morajo pisatelji dobiti čas. da nam bodo brali iz svojih del: ne samo zaradi simbolične vrednosti takšnega dejanja, marveč seveda tudi zato, ker nam utegnejo pisatelji v pesmi ali zgodbi povedati kaj takega, kar morata vsekakor slišati naša organizacija in ves svet.
Končno moram še priznati neko neprijetno slutnjo. Skoraj straši me misel, da bi morali v Nevv Yorku povrniti gostoljubnost jugoslovanskega PEN kluba z enako gostoljubnostjo. Vem. da govorim v imenu vseh navzočih Američanov, če rečem, da sta nas globoko ganili vaša toplina in prisrčnost, da smo bili v vaši deželi tako dobrodošli. Ta dežela je majhna samo v zemljepisnem smislu; po svojem duhu in svojem pogumu pa ne zaostaja za nobeno drugo deželo na svetu.
Gradivo je izbral Bogdan Pogačnik, francoske tekste je prevedel Silvester Skerl. angleške Boris Verbič. govor Leonida Leonova pa France V11 mik.
1065