Cvetdna:  Sen.
403
in če ne, umrl je daleč v tujcih, ali pa pozabil mater svojo. Brezuspešna je bila nje molitev, in zaman je gorela večna luč. Zaprl se torej, srce, molitvam, in ko gasne nadeja v tebi, čemu bi gorela luč? Toda ne, nikakor ne!   Morda je že na poti preko širnega  morja
—  morda se zdajci odpro duri, in on — Bog nebeški, ali ni prav sedaj cula, kakor bi se nekdo bližal hiši — sedaj, sedaj — ne, nič ni! Vihar buči, dež lije, valovi grme ... V taki noči se ne vrača, ko bi tudi res prišel, in vender:  prav v taki noči je šel z domi . . .
Ali gotovo, varala se ni; tanko nje uho je culo stopinje! Morda še pomišlja zunaj, morda se boji stopiti pred mater — veder nasmeh se ji pokaže na velem lici — boji se stopiti pred mater, ki ga je čakala dvajset let! . . . Glej, kak6 svetlo gori nocoj večna luč! Nji sami je tudi tolikanj jasno v srci; toli nepopisno čustvo se giblje v njem, kakor bi — — Ne, motila se ni — glej, odpro se vrata — zdajci ugleda na pragu bradatega moža, in ta mož — oko materino vidi dobro, ta mož, ki stoji kakor ukopan, ki gleda nanjo solznih očij
—  to je izgubljeni jedinec njen! Nagovoriti ga hoče, ali duši jo v grlu; vzkliknila bi, hitela mu naproti, ali kolena se ji šibe, stemni se ji, zgrudi se brezzavestna . . .
On pa se sklone čeznjo, in bridke solze rose nje lice! Kako strastno poljublja ta bleda ustna, te zveste zatisnjene oči, skesan, dober sin . . . Ubožica, kako jo je prevzela nenadejana sreča! Ali že se oživlja slabotno tel6, zdajci izpregleda — »Sin!« vse nje trpljenje in vse nje veselje zveni iz tega vzklika, »sin moj!« . . . Čakala ni brezuspešno, molila ni zastonj! Ona sveta luč ljubezni materine ni gorela zaman. Sedaj je srečna. Sedaj rada zatisne oči, ako hoče dobrotno nebo, katero ji je dalo učakati najlepši hip vsega  življenja! . .  .
Vihar vije ob koči, dež lije curkoma, valovi buče* . .   .
Jasno gori večna luč!
Sen.
di se mi,  da le sanjala                              Toda niso bile sanje,
O ljubezni sem nekoč                               I11 bridkd na dnu sred
In da nikdar ni razvnela                          O ljubezni pokopani
Duše mi ljubezni moč.                              Pesem časih mi igra . . .
Cvetana.
26*