VE RT EC.
v
Časopis s podobami za slovensko ^mladost.

Vredil in založil
Temiti,
Tretji tečaj, 1873.

Tisk Egerjev.





;








Pesni.

ÄV

Lisica in kozel . . . . Vertec . . .	'f-
Mlađa mati Vežer na morji Deček in tica Sneženi mož . Koga ljubim . Otrok na vertu Zgodnja cvetlica Slepec s plunko Po noči . . . Danici .... Kresnica . . . Vjeta ribica . . Vesela tovarišija Kaznovana mačica Červiček . . . Okamenela dežela Potoček .... Moja pesen . . Izgubljeni Bog . Čimu poješ kos . Anica in piščeta
Tica.....
Mačeha . . .
>2
. . -1.77 . .


Stran. 12 2L 33 41
50
51 51 57 69 77 97
101 102 113 129 140
144
145 161 170
\ 177
187
188 193 201
Povesti, pravljice, jyrilike in basni.
Ognjena kroglja . , -. ■ . . . . Večnost.....• • •
Malopridni Lukec . .3--. .. , . . Varuj se slabih tovaršij J SjA^Ä Umor samega sebe . .S Nàrodne pravljice . . T	.
Ubogi dijak . . . .	.
Veselje do rokodelstva.	~~
Kaznovana nemarnost . _5r< . Mlada prijatelja . . Nevarna noe . . . š . . J. Deset krajcarjev cesarja Jožefa Dober pastir . . . —. , ? Opravljiva Jerica	.
Purani.....• • •
Dijogen .... /, . . . Pošten berač . . . £ . . . Manica in Jožek . JZ-J1 v ÙA. Zdrava Marija^ . ^fagfò
Kriva prisega . . •rć'* Deček in cvetlica . 'v/."'. ' Mravlja in kobilca . . Življenje na kmetih . 77 Štiri lepe barve . Sirota Jerica . . Sebičnost . . .H	l*.i
Ivana.....F
Jezus, prijatelj otrok . . , Bèzgova pištola . . Na razpotji . . .	. .
Studenec . . .^OuiA'fi


11 11 13 21 26 30
32
33 41, 57
46
47
48
49 49 64 67 73 77 83 83 97
101 102 106 113 116 117
119
120
Žalosten konec neumne šale Pet
Stran. 121
Andersenovih povestic, ki je luna pripoveduje	r i ' t/V <> * ;v; 129
Bog je oče sirot . TeStJt.JuS ■ •	132
Skopuh se spreoberne .— . .	134
Otroci, bodite odpustljivi r. . .	137
Zaušnica o pravem času . '/uh^irrQ. ' j- «L*	139 Ne pozabi me . S.lLvJ&fru-Zr-. . ..146 Sreča je slepa, pa so slepi tudi ljudje/i "".151
Postrežljiva Katarinka .—t ....	151
Spomini na otročja leta . . ...	162
Navika sila velika . . 1*. H: ....	1*3
Dve vejici...... .	155
Bodi pošten in zvest, pa te bo Bog blagoslovil .f&^r0^ .... 161,	177 Nemirna vest . . . ..166 Kedór laž govori, vso vero zgubi V šoli . OfOjJb^ÌM. tfHMs .	169. Pota previdnosti božje t'?.-,. , • i /.	169 Ne lučaj kamenja yAjdMW, '	183-Samoglavni otrok . . . . '	184 Otrok obžaluje svoj pregrešek .Ti. . '	135 Prebrisan sodnik . . . . . ".	186 Franjica in kokoši . . ."P". • , ■ .	188 Biser in kremenje . '•.v^vM-^Ac'- . .	189 Na božični praznik . '-t-T. . . .	193 Nihče ne vé, kaj ga čaka . 'V»|J , .	196 Nepokorščina sama sebe kaznjuje T>. .	198
Pastirček.....:—199
Kako Bog molitev usliši . .C. . . .	200
Pervi sneg ...... ... .	202
Velblod in osel . . . d* «£, . . .	203
Zgodnja ošabnost — zgodnja smert i-?,.	204
Divjak......"T.....204
Podučni sestavki.
Čičarija in Čiči . ».'Wh1".....13
Nebeška znamenja (Koledar) .	15
Cerkev sv. Petra v Ljublj^pi •■'/■ ...	34
Tri lepe cvetlice . & JZ^X-iü ...	49
Veliki četertek .. .... .	70
Idimo k božjemu grobu . —7 ....	71
Nunska cerkev v Ljubljani V .	84
Bitva pri Sisku .... ~—. . .	103
Veliki zvon.....—T ....	107
Ozir na nebo ... T'.....109
Poveršje zemlje in morja ... .	122
Bohinjsko jezero . . . : . . . .	123
Krajaštvo......:—. . . .	141
Otroci, vaša prihodnost . .-. . . .	141
Azija........^ p . .	154
Tudi to je dobro vedeti đS-CM-^*-:—.	156 Narodi ruskega carstva in car Peter Veliki - 171 Vsak človek potrebuje , pomoči svojega
...	172 173
jO/JlU
bližnjega ... Z, . Prikazni na nebu <7. .... . Naša zemlja .	. 173
Bog te večkrat pozdravlja, a ti se mu ne
zahvališ Ti.........197
Mizarstvo . .	.......203
Prirodopisno - natoroznansko polje.
Nekaj o «raku O vetru Resa . Bezeg Slana Megla Oblaki Dež . Sneg . Koza Toča
Nekatere tuje rastline, ki je rabimo pri nas
V. ' 1
Stran. 17 36 52 54 74 93 109 125 142 142 158
174
Grom, blisek in strela
488, 205
Gledališčine igre za mladost.
nje
Učenca gresta na tuje
Zabavne in kratkočasne stvari.
Otroške igre..........157
Drobtine 19, 39, 55, 95, 111, 127, 160, 175, 191 Kratkočasnice 19, 55, 75, 95, 111, 127, 160
176, 191, 207
Zastavice..... 40, 95. 128, 176. 192
Številne naloge 40, 55, 56, 75, 96, 112, 128, 144
Zabavne ualoge.........I9
Pametnice......... 128, 207
Nekaj za kratek čas..... 20, 39
Eebusi...... 40, 56, 96, 160, 192
Slovensko slovstvo . 96, 112, 128, 176, 208
Muzikalne priloge.
Napevi k s1 e d eči m pesnim: 1. Petelinov klic; 2. Pomladanska; 3. Lovec 4. Kanoni; 5. Pridni mlatiči; 6. Deček in tica' 7. Anica in piščeta; 8. Zlati čas; 9. Danici; 10. Kresnica; 11. Studenček; 12. Po noči; 13. Vrabec in konj. — Vsi napevi, razun ka-nonov. so od gospoda Fr. Ludwiga.
Podobe.
Stran;
Ognjena krogla..................6
Veselje do rokodelstva......28
Cerkev sv. Petra v Ljubljani ....	34
Deset krajcarjev cesarja Jožefa 42, 45, 59,	63
Veliki četertek.........70
Nunska cerkev v Ljubljani.....84
Življenje na kmetih.......99
Veliki zvon...........107
Jezus, prijatelj otrok.......116
Na razpotji..........119
Bohinjsko jezero ...........123
Bog je oče sirot ........133
Otroci bodite odpustljivi......138
Spomini na otročja leta......152
Pentagram ..........156
Nemirna vest..........166
Car Peter Veliki........171
Samoglavni otrok........184
Franjica in kokoši........188
Nepokorščina se sama kaznjuje . . .	198
Pervi sneg .........202
Eebusi........ 40, 56, 96,	160
Slikana priloga v 12. listu.

Štev. 1.	Y Ljubljani 1. januarja 1873.	Leto III.
Časopis s podobami za slovensko mladost.
Izhaja 1, dné v1 mesecu in stoji celo lieto 2 gl. 40 kr., i za po] lieta 1 gl. : 20 kr.
Po poßti : za celo ! leto 2 gl. ■ 60 kr., : za pol
Naročnina naj se naprej plačuje in pošilja uredništvu v Sent- p peter-
Prijateljem slovenske mladosti !
^ d mladine pričakujemo boljšo prihodnost domovine. Ne prezirajmo te-daj svetih dolžnosti, ki je imamo do nežne mladine, da bode 0 svet za nami krepostnejši in naprednejši. Delajmo neutrudeno na slovstvenem polji za našo slovensko mladino ; ako Bog naše delo in naš trud blagoslovi, nadejati se smemo, da bode prihodnost boljša, nego je bila preteklost. Skerbimo vsak po svojih močeh, da našej slovenskej mladini pripravimo obilo zdravega in tečnega berila, iz katerega bode zajemala vsestransko dušno hrano. Resnica je, da nimamo še primerne knjižnice za mladost, kakoršino imajo dragi izomikani narodi; pač bi bilo nespametno, ako si bi to tajili. Skrajni čas je tedaj, da tudi mi pripravljamo mladini primernega berila, da nam se ne bode reklo, da nismo nič storili zanjó, ki je najbolj potrebna duševne hrane. Na delo tedaj vsi, komur je na tém, da se naša slovenska mladost razvija in napreduje v pravem narodnem duhu. Kedor ne more delati s peresom, podpira naj materijalno naše podvzetje. List, naj si bo še tako majhen, težavno je uredovati in izdavati, ako je malo podpore.
„YERTEC," ki dela v to sverho, da se ustanovi pozneje knjižnica za slovensko mladost, nastopi z denašnim dnevom svoj I it tj i tečaj. Deržal se bode, kakor dosihdob odločno svojega načela, katero mu je, da na podlagi in v duhu kerščansk® prosvete nagiba nežno našo mladost k vsemti dobremu in -plemenitemu, da jo napeljuje k vsestran-
skemu napredku na duševnem in stvarnem polji, da v njenih mladih sercili goji pravo ljubezen do domovine, da jo varuje in odvrača od vsega, kar bi jej bilo na njeno dušno ali telesno škodo, ter jo tako pripelje do krepostnega, poštenega in značajnega življenja. To je in mora biti cilj našemu listu.
Vsak, kedor je pravi prijatelj slovenske mladosti in se spominja svojih detinskih let, prepričan je gotovo ne samo o koristi, temveč tudi o neobhodnej potrebi našega lista. Nadejamo se torej, da nas bodo prijatelji slovenske mladosti radi podpirali duševno in materijalno. Posebno pa prosimo vse naše čestite gg. duhovnike in učitelje, da bi „Vertec" v svojih krogih po mogočosti razširjevali.
Bog z nami in njegova pomoč!
Uredništvo Verteca.
Ognjena krogla.
(Povest.)
Oče Novak je bil moder in priden gospodar. Od ranega jutra do poznega večera delal in komaril je okrog svoje hiše, ter si takó pridobil lepo premoženje. Njegova kmetija je bila v izgled vsem njegovim sosedom. On ni postopal in posedal po kerčmah, ampak marljivo in veselo je prijel za vsako delo, dobro vedé, da le pridnost, pobožno in veselo sereé donaša srečo in blagoslov božji v hišo. Njegov vsakdanji prigovor je bil: ,Moli in delaj!' Zató je pa tudi svoje posle k delu in bogoljubnemu življenju priganjal. Večkrat jim je dejal: „Pobožni in delavni posli so velika sreča pri hiši; oni ne gledajo toliko na plačilo, kolikor na svoje delo, katero kaže njih telesno in dušno vrednost; kakoršuo delo, takošen delavec. Pobožen in priden delavec je zdrav na duši in telesu, je zvest svojemu gospodarju in vsi dobri ljudje ga imajo radi." — Novakovi posli so pa tudi čestili svojega gospodarja iu niso delali njegovej hiši nikakove sramote. Takó je bilo pri Novaku in blagoslov božji se je kazal pri vsem njegovem premoženji.
Tudi Novakovka je bila verla gospodinja. Ves dan se je sukala in ver-šela po hiši in kuhinji, pospravljala je in devala vsako reč na svoje mesto, da je bilo vse lepo in snažno. Otrok Novakovi niso imeli razen Jelice, ki je bila ravno osem let stara, in največje veselje svojih skerbnih staršev. To se vé, da bi bil oče Novak rad imel sina, kateremu bi po svojej smerti zapustil lepo svojo imovino, ali Bog ni hotel uslišati goreče molitve skerbnega Novaka in gorkih prošenj njegove dobre sopruge; zató pa je mati toliko bolj ljubila edino hčćrico, za katere srečo sta delala oče in mati, da jej pripravita srečno in veselo prihodnost. Da si ravno še majhna, vendar je Jelica materi že pri marsikaterem delu pomagala. Stari Jakob, ki je že več let služil v Novakovej hiši, napravil jej je iz mehkega lesd prav lično preslico in lepo, kakor sneg belo vretence, mati jej je dala hodne kodelje in .Telici je derséla tenka in dobro se-sukaua nitka izpod uežnih njenih perstkov, da je bilo le veselje jo gledati. Tudi
v šolo je hodila Jelica in se prav marljivo učila. Pač so se smeli njeni dobri starši zanašati, da bode njih hčerka enkrat umna in dobra gospodinja.
Nekega lepega poletnega dné se odpravi oče Novak kmalu po zajuterku sè svojim hlapcem Jakobom v bližnjo bukovje, da bi nasekala derv za kurjavo in poiskala pripravnih kolov za ograjo pri vertu. Mati jima je naložila v torbo sira in pogače, da bosta imela za kosilo, kajti pred večerjo ju tako ne bode domčv.
Jakob priravna voz, upreže vola in kmalu sta bila v lepem bukovem gozdu. Lep dan je bil, nobene sapice ni bilo od nikoder, višnjevo nebó je bilo čisto kakor ribje okó. Oče Novak in Jakob se spravita na delo ter sečeta mlado pré-klovje, da si večkrat z rokavom pot z vročega čela obrišeta. Ko sta nekaj časa tako sekala, slišita naenkrat iz obližja nekak otročji jok. Obà se radovedno ozirata in vlečeta na uhó, kaj bi to bilo. In lej ! tam le iz dupla starikave bukve prikobaca ubog deček, ki je bil komaj kacih 10 let star. Razoglav in prav slabo oblečen zakrival si je z rokama obraz in prav milo jokal. Osupnjeno ga gledata oče Novak in Jakob. Ko se jima deček približa, vprašata ga obedva naenkrat: „Za božjo voljo! od kod pa si in kaj delaš tukaj tako zgodaj. Vidi se ti, da si tukaj v gozdu prenočil." — O dobra človeka, lepo vas prosim, u-smilita se uboge sirote, ki nima niti očeta niti matere, in vzemita me pod svojo streho, vsaj hočem biti prav priden in Bog vama bode stotero povernil, kar bosta storila dobrega meni ubogemu dečku. Lačen sem tudi, da se Bogu usmili, denes bode že drugi dan od kar nisem nič jedel. Če imata kako skorjico kruha, prav lepo vaju prosim, pomolita mi jo, prav hvaležen vama bom, in pokazati vama hočem veliko grudo železa, ki je nocoj po noči padla iz jasnega neba doli na zemljo." Oče Novak in Jakob ne vesta kaj bi rekla na vse to. Nenadna dečkova prikazen zdela se jima je čudna, in lebkoverni Jakob je že natihoma dejal ,bodi Bog z nami in sveti križ božji?' Ali deček ne jenja prositi za skorjico kruha ter pravi, da jima bode povedal vse, kako je ž njim in kaj dela tukaj v gozdu. — Novak vzame torbico, izvleče pšenični kolač in odreže prav velik kos, ki ga pomoli lačnemu dečku. Tudi košček sira mu dà. „Bog vama poverni stotero" reče deček, vsede se na bližnji panj ter z največjo slastjó otepa kolač in prav počasi pri-grizuje košček sira, bojé se, da mu ga prehitro ne zmanjka. Hlapec Jakob postane zdaj serčnejši, nasmeje se očetu Novaku in mu reče po tihoma: „Le poglejte, kako zal deček; res je škoda, da je ubožček, z njega bi se dalo kaj koristnega narediti." Potem se oberne k dečku, pogleda ga ostro in pravi: „Nu, le pazi se, da nisi naju ogoljufal in znabiti nalegal. O jaz poznam več takih tičev." Deček se ne zmeni veliko za te hlapčeve besede in oteplje svoj kos kruha naprej. „Rad bi le vedel" reče Novak „kakošno grudo železa ima, rekel je, kakor se mi dozdeva, da je padlo z nebes." „Dà, dà, rekel je, rekel," po-terdi Jakob, „slišal sem ga na svoja ušesa, a gorje mu, ako se je zlegal." „Nisem se zlegal ne" odverne deček, ki je slišal te zadnje Jakobove besede, skoči k starej bukvi in prinese velik kos železa, ki ga položi pred naša dervarja. Oče Novak in Jakob gledata zauzeta veliko grudo železa, in ne verjameta dečku, ki pravi, da je padla z jasnega neba.
„Povej nama vendar" pravi Novak „od kod in čigav si, kako si prišel tii sim in kaj pomeni železo, od katerega praviš, da je padlo z nebà." „Dà, dà, le povpj nama vse na tanko, pa brez laži, kaj delaš tukaj, in od kod je to železo; kajti vedi, da sem jaz Novakov Jaka in gorjé ti, ako se mi zlažeš." To
rekši pogleda Jakob ostro dečku v oči. — „Poslušajta me tedaj, povedati vama hočem odkritoserčno vse, kako je z menoj ubogo siroto in usmilita se me potem, ter me vzemita v svojo hišo, vsaj hočem biti prav priden in delaven, in Bog vama bode povernil, kar bosta dobrega storila meni ubogej siroti." To rekši, obriše si deček solzne oči in pripoveduje tako-le:
„Jaz sirota nimam očeta ne matere, umerli so mi dobri starši, ko sem bil še prav majhen otrok. Po smerti mojih staršev me je vzela teta k sebi in je zame skerbela. Pa tudi dobra teta mi je kmalu umerla. Po tetinej smerti me vzame neki kmet pod svojo streho, pri katerem sem bil za pastirja. Zelò oster in neusmiljen je bil moj novi gospodar. Za vsako majhno stvarco me je hudo pretepal. Predvčerajšuem, ko sem bil na paši, priklati se hudoben pes med čredo, ki se zaganja vanjo, in mi jo razkropi na vse strani. Celi dve uri sem imel dosti opraviti, predno sem jo zopet vkup prignal. Da si ravno sem bil pri vsem tem popolnoma nedolžen, pretepal me je vendar moj gospodar tako neusmiljeno, da sem vso noč potem ljubega Boga prosil, naj bi me rešil tega neusmiljenega trinoga. Kazen se je pa še ponovila, ko se je drugi dan pokazalo, da je najlepša krava, ki je bila čredi vodnica, zgubila zvonec od vratu. Gospodar me zgrabi za vrat, pahne me skozi vrata in mi pravi, da mu ne smem poprej pred oči, dokler ne najdem kravjega zvonca, če bi tudi imel gladu u-mreti. — Z višnjelim herbtom in s praznini želodcem šel sem drugi dan nazaj na pašnik, iskal sem ves božji dan z objokanimi očmi zgubljeni zvonec, — pa zastonj. Solnce se je že skrilo za gore in luna se prikaže na nočnem né-besu. Kaj mi je storiti? Domóv se nisem upal brez zvonca, ker sem dobro vedel, da me nič dobrega ne pričakuje. Zunaj pod milim nebom prenočiti in še prav blizu tega bukovja, o katerem sem večkrat slišal pripovedovati, da v njem straši duh divjega lovca, ki je bil ustreljen in na neko drevo obešen, to mi je prizadjalo veliko strahu in groze. Vendar je bil strah pred hudobnim gospodarjem večji, nego strah v gozdu prenočiti, in tako sem se skril v duplo stare bukve, kjer sem vso noč molil k Bogu, da bi me obvaroval strahu divjega lovca, o katerem se pripoveduje. — Ker nisem mogel očesa zatisniti, gledal sem vso noč v jasno nebo, na katerem se je liebrojno število svitlih zvezdic tako lepo lesketalo. Tukaj gori, mislil sem si, so tudi moji dobri starši; stezal sem roki proti nebu in prosil z objokanimi očmi ljube starše, naj bi prosili zame ubogo siroto pri dobrem nebeškem očetu. Naj bi mi izprosili milosti, da me reši ljubi Bog iz rok neusmiljenega gospodarja, pri katerem mi ne bode nikoli boljše, ali pa, da me vzemó k sebi gori v svitla nebesa. Ko sem tako jokal in zdilio-val, se naenkrat zasveti kakor ogenj na zvezdnatem nebu, in skorej nad glavo se mi prikaže velika ognjena krogla. Na vse kraje so žarki od nje leteli. Svetila se je kakor razbeljeno železo. To se vé, da je ta čudna prikazen moj strah ria divjega lovca še pomnožila. Zatisnil sem si oči, da bi ne videl ognjene prikazni, stisnil sem se v kotiček kakor jež, in še sopsti se nisem upal. Kar naenkrat razpoči nad mano ognjena krogla sè strašnim pokom, nehote odprem zdaj oči, in videl sem več manjših ognjenih koscev, ki so se svetili kakor da-nica in na vse strani leteli. Večji kos je letel naprej proti zemlji in je padel ne daleč od votle bukve, v katerej sem se ja?, strahu tresel kakor šiba na vodi. V istem trenotku, ko je kos ognjene krogle na zemljo padel, je tudi ugasnil. Mislita si moj strah, ki sem ga moral prestati, predno se je zdanilo,"
Jakob pogleda očeta Novaka, strese z glavo in reče: „Nù, kaj pravite vi oče? Kaj neki je bilo to?"
„Le počakajva, da nama deček vse pové, reče oče Novak. „Nù kako je bilo potem v jutro, ko je dan napočil?" vpraša Novak dečka.
„Berž ko se je jelo daniti" pripoveduje deček dalje „zlezel sem iz bukovega dupla ter grem gledat, če bom znabiti našel kos ognjene krogle, ki je padel ne daleč od mene na zemljo. Jn glejte! kaj najdem? Ta-le kos železa tukaj. Mislil sem si, dobri Bog mi je to železo vergei iz neba, da je ponesem svojemu neusmiljenemu gospodarju za zgubljeni zvonec. Iz te grude železa si bo lehko dal narediti še več zvoncev. Šel sem potem tja doli v dolino, da bi se umil, ker sem slišal vrelec žuboreti, in res ga tudi najdem. Ko se po drugem potu nazaj vernem, najdem vaju tukaj, ki sta bila tako dobra, da sta mi dala sira in pogače, da sem se vsaj malo oteščal. Ko bi se ne bal svojega ostrega gospodarja za zgubljeni zvonec, podaril bi vama grudo železa, ki mi jo je poslal Bog sam, da potolažim jezo svojega gospodarja."
„Nič se ne boj, dečko!" reče Novak „Bog te ima gotovo rad, sicer bi ti ne bil podaril cele kepe tako lepega železa. Bog pa tudi vé, zakaj te je pripeljal ravno v moje roke. Meui te je izročil, da te rešim hudega gospodarja in te vzamem pod svojo streho. Ako ti je tedaj ljubó in mi obljubiš, da bodeš priden in ubogljiv, vzel te bodem seboj na svoj dom, da ostaneš pri meni. Tvojemu gospodarju bom pa jaz nov zvonec kupil, in mu rekel, da si poišče druzega pastirja."
Na te Novakove besede pade Ivanek, tako je bilo dečku ime, na koleni predenj in se mu sè solzami v očeh zahvaljuje za veliko dobroto, ako ga reši hudobnega gospodarja; obljubuje mu, da ga bode vselej rad ubogal iu storil vse, kar mu bode zaukazal.
Novak mu pravi, da se naj Bogu zahvali, ker vse to je le Bog tako naklonil.
Jakob še zmerom gleda in občuduje veliko kepo železa, ter z glavo majé, kakor bi ne hotel verjeti, da je res padla z jasnega neba. Oče Novak ga opomni, da se naj podviza, da bosta delo prej končala in tudi prej domóv šla.
Zopet pokate sekiri, a Ivanek čuva med tem izprežena vola, in gleda, da se paseta po travnatej doljavi.
Na večer, ko je bilo čas večerjo pripravljati, bila sta naša dervarja že blizu dòma. Novak je šel naprej z dervačo na rami, Jakob in Ivanek sta pa ostala še od zadej pri vozu.
„Berž teci, Jelica, očetu naproti" reče mati, ko ugleda z veznih vrat o-Četa domdv priti. Jelica skoči ter hiti z odpertima rokama, da pozdravi dobrega očeta, katerega že cel dan videla ni. Tudi psiček, ki je dremal zunaj pred vežnim pragom, skoči zdaj gospodarju naproti in se mu spenja po irhastih hlačah. „Nu, Jelica, denes ti pa sva z Jakobom pripeljala mladega tovariša; ta bo imel dovolj časa, da ti bo napravljal vretenca k tvojej preslici, pa tudi materi bo izrezljaval lehko kobilice h kolovratu za na repetalko. Naučil ga bode že naš Jakob. Pač smo že potrebovali fanta v hišo. in denes nam ga je poslal ljubi Bog kakor nalašč v naše roke ; prav zal deček je to.*' To se vé, da Jelica ni umela teh očetovih besed. Še le pozneje, ko pride Jakob in pripelje Iva-
neka v hišo, mislila si je, da je to gotovo deček, katerega je oče omenil pri-šedši domóv, in da bo ostal odsihdob v njihovej hiši.
Pri ve-
i ill zJ°;ž
_fplW\lw A povedoval
/ ^ I z Jakobom dobila ubogega dečka, in tudi Iva-nek je moral še enkrat svojo dogod-bo ponoviti. Železna kepa je šla od rok do rok in nobeden se je zadosti nagledati ni mogel. „Jutri bomo u-prašali našega gospoda župnika, kaj pomeni prikazen, ki jo je videl ubogi Iva-nek; gotovo nam bodo znali kaj zanesljivega
ki-rir yi^^^pgg-gj f ^'jfpovedati," /	3 ^^'in^i'/ßlM^mml^^ reče oče No-
vak. — Jeli čina mati pa je naredila Ivaneku postelj pri peči in mu je dala rjuhe in odejo, kakor bi bil njen lastni sin. „Nič ne vem, kako je to" reče mati Novaku, ko je spravila tujega dečka v postelj, „da se mi ta deček tako dopade." — „Tudi meni je deček všeč; ako bode priden in bode ubogal, obderžala ga bova pri hiši, vsaj tako nimava nobenega sina." Te očetove besede so bile materi iz serca vzete.
Drugi dan po poludne so šli gospod župnik memo Novakove hiše na travnik, da pogledajo, kako se senó suši. Novak je pokliče skozi okno v hišo. Pokaže jim Ivaneka in képo železa, ki je, kakor pripoveduje deček, padla iz nebes. To se vé, da je moral zdaj Ivanek še v tretje pripovedovati svoj dogodek. ,,Hé,
gospod župnik," reče oče Novak, „vi ste učena glava, povedali nam boste, ako je pač mogoče, da je fanté kaj tacega videl, in da je to železo res padlo izpod nebä na zemljo. Vsa Novakova družina se zbere okrog gospoda župnika in radovedno posluša, kaj bodo gospod župnik rekli nato. To se vé, da je bil Jakob najbolj radoveden.
Gospod župnik si ogledajo železno képo od vseh strani, po tem pa tako-le pripovedujejo: „Prav rad verjamem, da je deček videl ognjeno kroglo ali kakor navadno pravimo svetinjo. Svetinje so velike ognjene krogle, ki jih je prav lepo videti, kedar se prikažejo ljudem. Te krogle se zazgó, razpočijo in razsute popadajo na zemljo. To, kar iz svetinj na zemljo popada, imenujejo učenjaki spodnebnike (meteore). Spodnebniki ali meteori obstojé iz železa in drugih rud. Pervine so ravno iste, kakor je imajo rudnine v zemskih hribih, le sestava je drugačna. V meteorih je železo samo o sebi, a na zemlji to ni mogoče, ker ga rijà jé. V starih časih so si Kalifi in mongoljski knezi naprav-Ijali meče iz takih spodnebnikov. Velika ognjena krogla se je pokazala pri jasnem nebu tudi leta 1751. pri Hračini blizu Zagreba. Iz nje sta padla dva velika železna kosova, katerih eden je tehtal 16, drugi pa, ki ga imajo še dau-denes na Dunaji shranjenega 71 funtov. Pravijo, da je v južnej Ameriki pred več leti padla tolika péza železa izpod neba, ki je tehtala 1000 centov. Skušnje in opazovanja ucé, da se meteori nahajajo povsod in o vsakem času naj bo vreme kakoršino koli. Meteori ali spodnebni kamni so tedaj tujci, ki dohajajo na našo zemljo ljudem v poduk, da svitle lučice, ki se po nebu prižigajo, niso le prazne goreče pike, ampak svetovi, kakor naša zemlja. Ta kos železa, ki ga imate tukaj pred seboj, je tudi veliko vreden. Jaz ga bom vzel in poslal v Ljubljano, da se prodi v zbirko, kjer take prirodne reči nabirajo; novce, ki je bomo dobili zanj, naložili boste na obresti za Ivaneka, katerega je Bog po mojem mnenji vam v skerb in varstvo izročil. Pošiljajte ga toraj le pridno v šolo, da se kaj prida nauči ; vidim, da je deček bistre glavice in bo lehko kaj koristnega z njega."
Tako so govorili gospod župnik očetu Novaku, pa so ga tudi pozneje še večkrat podučili zarad Ivaneka, za katerega so Novakovi skerbeli, kakor za svojega otroka.
Oče Novak je berž drugi dan poslal hlapca Jakoba k poprejšnemu Ivane-kovemu gospodarju, da mu plača kravji zvonec in mu pové, da ima Ivanek zdaj drugega gospodarja. To se vé, da je hudobnež razgrajal in preklinjal, da je še celò Jakoba bilo strah tako surovega človeka. — Gospod župnik so dobili 2a meteor, ki ga je najdel Ivanek, lepe novce, katere je Novak naložil za Ivaneka na obresti. Pošiljal ga je Novak tudi v domačo šolo, kjer se je Ivanek naučil veliko lepega in koristnega; v malo letih je postal Ivanek na veselje svojih rejnikov veri mladenič.
*
* *
Novakova hiša še stoji in je daleč na okrog znana kot ena pervih. Ako pa vprašaš po gospodarji in gospodinji, pokazali ti bodo verlega Ivana in mlado njegovo soprugo — J eli co.
i T;
Večnost.
V nekej starej pripovedki bral sem to-le: Živel je v nekem nemškem samostanu menih, ki je bil zelò pobožen iu učen. Nekega jutra se poda globoko zamišljen iz samostana v bližnji gozd, kamor ga je večkrat gnalo hrepenenje naravi v mirno, tiho naročje. Bila je ravno spomlad in drevje je bilo v najlepšem cvetji. Vse tiho, vse mirno je bilo v gozdu. Menih je molil, iu kon-čavši svojo molitev, mislil si je: „O Bog! kako lepa, kako krasna je spomlad; za spomladjo prišlo bo vroče poletje in kmalu potem hladna jesen. Pač bi moralo biti neobčutljivo človeško sercé, ki ga ne bi veselila tolika in tako lepa sprememba v naravi. In večnost? Ta je neizpremenljiva, nikedar nima nobene spremembe. Kako more ubogi človek prenašati po svojej smerti toliko enoličnost, da mu veselje ne mine! Tvoje obličje gledati, o Bog, velika mora biti sladkost, toda na veke, brez kraja in konca, brez najmanjše izpremembe, to ni mogoče, to je misel, ki je človek zapopasti ne more!" Tako premišljajoč gre zmé-rom dalje; in glej, čuda! tudi gozd se spreminja. Vsakdanje gozdno obličje zginjuje izpred njegovih oči. Vse postaja drugačno. Hrasti in hoje zginevajo, in mesto njih se prikazujejo lepo zeleni cedri in pérnate palme. Ves zamaknen v to nepopisljivo krasoto ustavi se menih in premišlja, je-li mogoče, da bi bila resnica to, kar vidijo njegove oči. Ali niso morda to le sanje? Nenadoma zasliši zdaj v verhovji palmovega drevesa prekrasno tičje petje, polno najmilejih glasov. Visoko v verhovji zagleda drobno tico, pokrito z zlato bliščečim perjem. Pela je o večnem veličastvu vsemogočega Bogä in o blaženosti izvoljenih, ki gledajo v obličje njegovega velicastva. Menih posluša sladke, mehke glasove, ki mu tako nežno igrajo na hrepeneče sercé. Solzé hrepenenja po nebeškem ve-selji se mu zasvetijo na njegovih velih licih. In ked<5 more najti besede, ki bi izgovorile, kar je čutilo njegovo serce v tem trenotku. — „Pač je že nekaj ur minulo, od kar sem tukaj in poslušam to presladko petje," misli si menih, „a zdaj bo treba zopet proti dòmu. Težko se sicer ločim od dražega kraja, pa mislim, da bode rajska tica jutri zopet pela, in jaz bom prišel zopet, da jo poslušam ! — Verne se tedaj nazaj proti samostanu, polhen serčnega veselja. Gozd je prihajal zopet bolj domač ; izginjala so mu izpred oči lepa palmova in cedrova drevesa, in pred njim so stali čversti hrasti in visoko-tenke jelke. Tako pride zopet na rob tega prečudnega gozda. Hribje so še zmerom tisti; vrelec kraj gozda žubori ravno tako, kakor poprej; tudi pri bližnjem potoku ni nobene spremembe. Le samostan, ta je ves drugačen. Ima visoke stolpe, katerih zjutraj še ni bilo; streha, okna, vrata, vse je drugačno nego je bilo zjutraj. Menih stopi v samostan; povsod tuji, neznani obrazi, ki gledajo nemo prišlega redovnika. Menih si misli, da so vse to sanje, in hitro odide v svojo izbico. Pa kako se začudi; tam, kjer je bila poprej njegova izbica, je zdaj zidovje, in nikjer nobenih vrat. Prestrašen se verne menih nazaj. Poprašuje druge menihe, ki so radovedno hodili za njim kakor za kakem tujcem, in je prosi, da bi mu povedali, kje je opat Janez. „Janez," pravijo menihi, „ni imé našemu opatu; naš opat imenuje se Pavel Krizostom. Ali povej nam vendar, čudni človek, ked<5 si, ki se obnašaš tako, kakor bi bil v našem samostanu doma?" „Kedč sem?" odgovori menih; „ali me ne poznate? Jaz sem Peter, vaš brat, ki sem
sel denes zjutraj v gozd se sprehajat." „Peter," reče neki stari redovnik, „kaj, Peter si ti? Bral sem v jako starih listinah našega samostana, da je res živel tukaj pred tisoč leti brat Peter. Stoji namreč zapisano, da je prišel iz tuje dežele v naš samostan; molil je rad in je bil jako učen. Nekega dné je šel v bližnji gozd, in ni ga bilo nikoli več nazaj. Mar si ti tisti? Glej, mnogo se je spremenilo med tem časom na zemlji, le milost božja ostala je nespremenjena, in je še zmerom, kakor je bila nekedaj." Peter povzdigne svoji roki proti nebu in pravi: „O Bog, živel sem veliko število dni, pa nisem mogel zapopasti, kuko je mogoče gledati vso večnost Tebe, ki si neskončna modrost in dobrota, od obličja do obličja. Zdaj sem pa celih tisoč let poslušal petje drobne tiče iz raja, ki mi je pela o nebeškem veličastvu, in teh tisoč let minulo mi je kakor malo ur enega dneva. O večnost, večnost! že sama misel nate je slajša nego vse veselje, ki je uživamo na tem svetu. Z Bogom svet! z Bogom prijatelji! z vami nimam nič več opraviti ; moje uhó je že slišalo in moje oko je že gledalo veli-častvo nebeškega veselja. Nazaj grem v gozd, da poslušam še dalje petje rajske tiče." To rekši, upadejo mu oči, roki mu obnemorete, truplo se zgruzi in razpade v prah. Vsi nazoči se ustrašijo in glasno jim zadoné besede na ušesa: „O večnost!, večnost !"
1. T.
Malopridni Lukec.
Lukec je bil že od mladih nog jako neotesan in malopriden deček. Že poprej, predno je v šolo hodil, bil je zmerom umazan in raztergau. Poleg vsega tega je imel še to gerdo navado, da je dražil pse in mačke, kjer koli jih jo srečal. Vse to je dovolj kazalo, da Lukec ni bil deček, kakoršen bi bil moral biti.
Ko je začel Lukec v šolo hoditi, ni se prav nič poboljšal, temveč postajal je še hudobnejši, nego je bil poprej. Vsi opomini dobrega učitelja so bili zastonj. Kjer koli je bila kaka huka in buka, gotovo je bil Lukec zraven; ako se je kje kaka nesreča zgodila, bil je Lukec zraven; ako so se otroci kje potepli, bil je Lukec zraven ; z eno besedo : ni ga bilo dneva, da bi ne bil Lukec kaj napačnega napravil. A mačke in psi, ti so še le imeli pravo pokoro ž njim. Kedar je šel Lukec v šolo, vsakega psa je moral podražiti ali udariti; zato so pa tudi psi lajali brez kraja in konca, kedar so videli, da gre Lukec po cesti. Tudi mačkam se ni boljše godilo. Ako je katera sedela na oknu ali pred vežnimi vratmi, vsako je povlekel za rep, ali pa kamenček zalučal vanjo. To se vé, da so včasih serditi psi tudi Lukca izplačali, ter ga dobro oklali, in mačke gerdo ogreble. Ali vse to ni Lukca poboljšalo.
Nekega dné pride v vas tujec, ki mu so Lah rekli. Kazal je jako hudobno, repato opico, ter je ž njo vsakoverstne umételnosti in šale uganjal. Otroci so, se vé da, v celih tröpah hodili za opico, ter so se na vse gerlo smijali, kedar se jim je kaj posebno dopalo. Tudi Lukec je bil v tem kolobarji. Ali on ni bil zadovoljen, da bi bil opico le od strani gledal in se smijal, kakor drugi otroci, ampak on je opico tudi dražil sè šibo, ki jo je imel v roki, ter jo je v eno mer drezal in zbadal ž njo. Opica je skakala na vse strani in mu serdito kazala zobé ; bila bi mu tudi gotovo skočila v obraz, ako bi je ne bil Lah čversto deržal na
verižici. Lah je tudi Lukca svaril, naj bode pri miru; pa zastonj, — Lukca se nobena dobra beseda ne prime.
Naposled vzame Lah svoj klobuk in prosi radovedne gledalce, ki so od strani zijala prodajali, da bi mu kaj podarili. Le za malo časa popusti verižico, na katerej je bila navezana opica. Ta hip se izterga razdražena, divja žival od svojega gospodarja, skoči na Lukčevo glavo, verže mu kapo raz glave, prime ga sè svojimi ostrimi zobmi za lasé, ter ga tako neumiljeno ruka in skube z noht in i, da je bilo človeka le strah gledati. Predno se Lah spomni, kaj je, in predno priskoči ubogemu Lukcu na pomoč, bil je že Lukec v velikej nevarnosti. Upil in razsajal je, kakor bi bil na razbeljenim ražnji, iu za malo časa je bil ves kervav in odert. Bog znä, kaj bi bilo ž njim, ako bi ga ne bil Lah še o pravem času rešil razdražene opice.
Lukec je moral zaradi ran, ki mu jih je naredila opica, skorej dva tedna ležati. Tudi mu so za ves čas njegovega življenja ostale velike brazge na obrazu, kot znamenje opičinih ostrih nohtov. Pač je bila pri vsem tem še velika sreča, da mu opica ni oči izgrebla, sam Bog ga je obvaroval te nesreče. — Vendar Lukca tudi to še ni zmodrilo!
Izstopivši iz šole na veliko veselje svojega učitelja, kateremu je bil pač pravi križ v šoli, vzel ga je oče h gospodarstvu. Nù, tudi tukaj ni bil Lukec nič boljši, nič pametnejši, nego je bil v šoli. Kakor je prej dražil mačke in pse, tako je zdaj pri vsakej priložnosti terpinčil konje, vole in drugo živino. Če je šel kam z vozom, naložil je vselej toliko, da so konji klecali pod težkim bremenom, a on jih je pretepal, da je bilo žalost gledati. Če je pa šel s praznim vozom, vozil je, kakor bi iz pekla bežal; vsak se je bal, da bi ne srečal njegovega vozä; kajti, da bi se bil Lukec komu z vozom ognil, o tem se njemu še nikoli sanjalo ni, naj bi se bile tudi vse osi polomile, bodi si pri njegovem, ali čijem drugem vozu, to je bilo ujemu vse eno. Vsakedo se je čudil, da tako prederznemu in neotesänemu človeku stoji še glava na ramah. Tudi so ljudje prorokovali, da se njegovo življenje ne bode dobro izteklo. Prigovor pravi: Verč gre na vodo, dokler se ne razbije; in tako se je naposled tudi Lukcu prigodilo; kajti komur ni sovetovati, temu se tudi ne more pomagati.
Nekega dné gre Luka z vozom v gozd, in zopet je gonil konje po svojej starej navadi, kakor bi ga same pošasti podile. V največjem diru naleti na nekem oglu na druga s težkim tovorom obložena kola. Voznik se ni mogel tako hitro s poti ogniti, a Luka v svojej termi tega tudi ni hotel storiti, in vozova se tako drug ob drugega zadeneta, da so se vse osi polomile in Lukatov voz se še celò v bližnji jarek preverne. Največja nesreča je bila pa to, da je Luka prevergei uzde preko sebe, konji se splašijo, potegnejo voz iz jarka, Luka se v uzde zaplete, in — o joj žalost! v strašnih bolečinah pod konjskimi kopiti, ves raztergan, svojo dušo izpusti.
Otroci! glejte konec mladega človeka, ki mu za dobre nauke ni bilo mar. Lukec je bil zdrav in čverst mladenič, pa je veudar moral žalostno umreti, ker je delal vse po svojej termi in po svojej neumnej glavi. Ljudje so ga obžalovali, oče in mati sta jokala; pa kaj pomaga po toči zvoniti, Lukec je moral žalostno končati svoje življenje, ker ni ubogal pametnih in dobrih ljudi! —
F.
Varuj se slabih tovarsij!
Balantov Jože je bil prav pameten mladenič, edini sin starišev, ki so bili precej premožni. Pa osoda je hotela, da mu jo vzela nemila smert mater in hitro za materjo tudi očeta. Jože je ostal sam. —
Zelò žalosten po svojih ljubili stariših je hodil Jože sìm ter tja. Ko ga vidijo možje tako okrog pohajati, tolažili so ga in dejali: „Ljubi Jože! Res ti je lehko težko po stariših, ali potolažen bodi; Bogu se je dopadlo in vzel je je k sebi. Zdaj ni drugače; poprimi se kmetije in lehko in pošteno bodeš živel." Jože je obljubil, da bode storil tako, ali vendar je še malo odlašal. In glej ! ti časi so bili zanj zelò nesrečni. S hudobnimi tovariši se je pajdašil, in ti so ga popolnoma zapeljali. Jože je hodil ž njimi po kerčmah in jim plačeval pijačo; tovariši so mu pa peli in kratek čas delali.
Zopet ga opominja sosed in mu pravi: „Jože, ne hodi v slabe tovarišije, ki ti škodujejo na duši in telesu, pa te tudi gotovo v nesrečo pripeljejo. O kako se bodeš kesal in dejal boš sum pri sebi: „Zakaj nisem poslušal opominovanja svojega dobrega soseda, ki me je tako lepo svaril." Ali Jože se za vse to nič ne briga; preveč se je že udal svojim hudobnim tovarišem. Vedno je hodil ž njimi, dajal jim je za vino in se ogibal dela. Nasledek vsega tega je bil žalosten, prišel je namreč ob vinograd, njive in slednjič še celò ob hišo.
Hitro ga zdaj zapusté vsi njegovi nekedanji tovariši, skrivajo se mu in smijajo v pest. Veseli dnevi pri rudečej kapljici spremenili so se v revščino. Jože ni imel niti dòma, niti novcev, niti obleke. Prav revno oblečen je hodil okrog in prešteval svoje zadnje beliče. Slednjič mu še teh primanjka, in kaj mu je bilo storiti? Prijateljev ni dobil ne enega, k sosedovim se ni upal. Ves zapuščen je hodil v gozd korun peč, ako je bil tako srečen, da mu ga je kedò dal.
Otroci! ko bi videli zdaj tega nesrečnega mladeniča, gotovo bi se jokali nad njim. Ves raztergan in na pol boš se je potikal okolu, pa nikjer ga niso hotli sprejeti v hišo. —
Jesen je minula in prišla je zima. Zemlja je pomerznila, da je bila terda kakor skorja, in kmalu je pričelo snežiti. Nekega dné, ko je bil najhujši mraz, šel je Jože k svojemu sorodniku, da bi si izprosil kakov dar. Noč, mraz in spanec ga prehité, in moral je v snegu ostati. Drugo jutro našli so ga mertvega; zmerznil je revež.
Iz te žalostne dogodbe se lehko učiš, preljuba mladina, kako škodljive so slabe tovarišije. Ogibaj se jih, in poslušaj opominovanja modrih in skušenih ljudi.
F. Šetina.
Umor samega sebe.
(Resnična zgodba.)
Pred nekoliko leti sta šla na Gorenjskem v trojansko-berškej dolini dva grajščinska hlapca v gozd hoje sekat. Okoli poludné, ko je solnce najbolj pripekalo, vgleda eden izmed hlapcev, ki si je ravno znoj iz čela brisal, komaj za strelaj daleč od sebe mladega mačka, ki je berž ko ne iz bližnje vasi prišel v gozd na mišji lov. Maček je bil rujavo-sive dlake. Požrešni sköpec, ki se
je nad mačkom visoko v zraku vozil, in si mislil, da je to mlad zajec, spusti se kakor strela na ubogega mačka, zgrabi ga s svojimi ostrimi kremplji, ter ga odnese visoko v zrak. Hlapca stermé opazujeta ta plén in to še tim bolj, ker vidita, kako milo upije in se zvija ubogi maček v skopčevih krempljih. Radovedna hitita zdaj na plan, da bi videla, kaj bode sköpec z mačkom začel. In kaj vidita? Sköpec prenese mačka čez dolino na drug zelò sterm hrib, tam se vsede in hud boj se prične. Maček se prav pogumno bojuje. Izkoplje se izpod skopčevih krempljev, terga in praska ga na vse kriplje tako, da maček naposled boju konec naredi s tem, da sköpcu glavo odjé. Truplo silovitega sovražnika se zvali po hribu v dolino, kamor ga radovedna hlapca odideta gledat.
Tako se godi tudi hudobnim ljudem, ki drugim radi življenje izpodkopujejo, naposled pa sami žalostno smert store. — Prav primeren je tukaj prigovor, ki pravi: Kedor drugim jamo koplje, sam vanjo pade.
S. Puncah.
Lisica in kozel.
Tja v rupo globoko Lisica je pala,
In v vodi do gerla V straheh jc brozgala.
Rogati tud' kozel Iz hoste pripiše,
Ga žeja terpinči, Vodé si poišče.
Lisica vesela Berž kozla pozdravi:
„Pač voda je zdrava" Prijazno mu pravi.
„Do gerla sem sita, Takó sem jo pila;
Poskoči sim k meni, Tud' teb' bo teknila."
Rad kozel jo uboga, In v rupo poskoči,
Napije se vóde * Takó, da skor poči.
„Kako pa zdaj bova Prilezla iz jame ?"
Ubogi kozliček, Lisici povzame.
„Lehko je pač temu, Se nama ni bati;
Poslušaj le mene K' znam dobro skakati.
Na tvoja rogova Bom spretno stopila,
Pa hitro ko tica Iz jamo skočila.
Potem bom pomoči Tud' tebi iskala,
Pastirja bom simkaj Po tebe poslala."
Besedam lisice Res kozel verjame,
Nastavi rogova, Da skoči iz jame.
Al njene pomoči Zastonj pričakuje,
Čez zvito lisico Zelo se huduje.
Ko ne bi pastir ga Bil elišal upiti,
Še denes bi kozel Znal v rupi tam biti.
Iz te pripovédi
Se lehko učimo: „Za dobro na svetu Nehvalo dobimo."
P. Gros.
Narodne pravljice.
i.
Ko sta nekeđaj Zveličar i sveti Peter popotovala, približa se njima berač, ki ju prosi miloščine. Zveličar ga ostro pogleda i porine na stran. Petru se to kaj čudno zdi; vendar je pa tiho in ne reče nič.
Čez nekoliko časa pride po cesti nek pevajoč mladenič. Zveličar ga milo pogleda i se mu sladko nasmeje. To je bila za Petra še le prava uganjka. „Starega reveža je sunil na stran, a mlademu se je prijazno nasmijal" — misli) si je Peter, ter popraša Gospoda, zakaj je storil takó. Zveličar mu odgovori : „Berač me je sovražil, dokler ni postal ubogi star; ta mladenič pa me že mlad ljubi."
II.
Kristus i Peter prideta potovaje do neke hiše i prosita prenočišča. Gospodinja ju sprejme i jima obljubi prenočišče s tem pogojem, da jej bosta drugi dan pšenico omlatila. Kristus i Peter to obljubita. — Vsa trudna sta drugi dan malo dalj poležala. Kar pride pospodinja, zlasä Petra, ki je pri kraji ležal i pravi: „Lenuha! ali bosta vstala ali ne?" Žena nato odide; Kristus i Peter sta pa zopet zaspala. Čez nekaj časa pride gospodinja zopet i se huduje. Ko Peter to sliši, skoči urno na drugo strau, ker se je bal, da bi bil zopet zlasan. Zdaj pride gospodinja k postelji i pravi: „Nix, bosta vstala ali ne i pšenico nmlatila. Prej sem tega pri kraji, zdaj bom pa unega" i zgrabi zopet Petra za lasé.
Peter i Kristus sta kmalu potlej vstala. Kristus vzame gobo, vkreše oginj i zažge snopje. Pa namesto, da bi zgorelo, leti pšenica na en kùp, pleve na druzega i slama na tretjega, i pšenica je bila omlačena. Kristus i Peter pa potujeta zopet naprej.
Drugo leto je imela žena zopet mnogo pšenice. Kar jej pride na um, kako je lanjsko leto napravil Kristus. Vzame torej oginj, zažge, i — — zgorela je pšenica i vse poslopje.
F. Ščtma.
Čičarija in Čiči.
Čičarija se razprostira po vsej severnej strani istriškega polutoka po gorah, katere ločijo Kranjsko od Istre. Meji na severnej strani ob Kranjsko, na južnej strani se derži Istre, Kastavčine ali Liburnije proti izhodu, in tudi Kranjske proti zahodu. Zemlja v Ćićariji je suha in peščena, le doline so sim ter tja rodovitne. Vsak majhen košček dobre zemlje je obdelan in obsejan. Suša je v tem kraji tako huda, da skorej vsako leto revnim Čičein vse po polji izgori velike vročine. Hribje, kateri niso popolnoma s kamenjem obsuti, obraseni so s praprotjo in sim ter tja z nizkim germovjem. Le ena sama verst gora, katera se pod Novim gradom steguje, okinčana je z lepim, zelenim gozdom. Bukovega lesä je največ v tem gozdu. Čiči, ki stanujejo pod omenjenim gozdom, hodijo vanj po derva, žgejo oglje, katero prodajejo v razne kraje, ter si tako potrebni živež kupujejo,
Hribje niso visoki; najvišja sta Lisec in Žab ni k. Lisec je ves bel, samo na enej strani zeleni germovje, kar mu daje podobo, kakor bi bil lisast, od tod menda tudi njegovo ime ,Lisec.' Blizu verha stoji vas ravno tega imena. — Drugi hrib je Žabnik, precej visok. V njegovem podnožji je vas Golac ali Govec.
Doline po Ćićariji so majhne, in le tu in tam žubori kak vrelec po njih. Čiči imajo prav malo vode. Ženske morajo v silnej poletiuskej vročini daleč v góro h kakemu studencu po vódo hoditi. Na herbtu v navlašč zato napravljenih sodčekih jo donašajo v vas. Za živino ima vsaka vas po eno ali več lokev, ki so globoke, da malo kedaj vode v njih primanjka.
Zdaj vam hočem še malo popisati čiške vasi in njih prebivalce.
V Čičariji ni nobene posebno velike vasi; vse hiše so nizke in večjidel pokrite sè slamo. Po vaséh se odlikuje snažnost, in za hišami so skorej povsod lepi, zeleni vertovi. Izmed sadunosnega drevja ljubijo Čiči najbolj orehe in češplje. Niso pa posebno marljivi za sadjerejo.
Akoravno je Čičarija pusta in nerodovitna, vendar se lehko reče, da je malo krajev, ki bi bili z vasmi tako napolnjeni, kakor je Čičarija Kamor koli se ozreš, kjerkoli je kakošeu boljši košček zemlje, že vidiš vas. Večje vasi so :
Je 1 šane, ki stojé na precej visokem hribu ob velikej cesti, peljajočej v Reko. Tukaj je fara (župnija) s tremi duhovniki, ki skorej vso Čičarijo obsega. Lepa farna, Mariji posvečena cerkev vidi se po vsej Jelšanskej dolini.
Na visokem hribu so podertine starega grada grofa Montekukuli-ja. Pod hribom je vas, katerej ljudje pravijo pod ,Novim gradom.' — Lipa je dosti velika vas; eno uro od nje ob reškej cesti je vas Skal ni ca. Res po pravici ima vas to ime; kajti tukaj ni drugega, nego skala pri skali. Na podertinah starega grada stoji zdaj majhna cerkvica.
Od kod imé Čiči, se še dandenes ne vé prav dobro. Valvazor piše v svojih knjigah, da so prišli Čiči iz Azije v ta kraj, in imajo svoje imé od nekega azijatskega nàroda. Vendar nam ni nihče porok, da bi bilo vse to res, ksi" dopoveduje Valvazor.
Čiči so terdni in krepki ljudjé. Vajeni so vsakega dela in so uterjeni v terpljenji in nevarnostih. Večjidel so velike postave. Tudi ni vse resnica, kar se slabega govori o njih po svetu.
Blizu kranjske meje bivajoči Čiči govoré slovenski jezik, ki je nekoliko s hervaškimi besedami namešan; tisti pa, ki blizu Istre bivajo, govoré hervaško sè slovenskim namešano narečje. — Samo v dveh vaséh, kjer je jedro Čičev, govoré svoj lasten jezik, kateri menda nobenemu evropejskemu jeziku ni podoben. Drugi Čiči ga ne govoré, a razumejo ga. skorej vsi. Najbolj podoben je ciganskemu jeziku. Misliti si smemo, da so Čiči iz tujih krajev ta jezik sè soboj prinesli, pa ga so malo po malem sè slovenskim in hervaškim sosednim jezikom zamenjali. Le v Munah in Žejanah — dveh od drugih ločenih vaséh — se je še obderžal.
Oblačijo se Čiči v debelo, večjidel doma pridelano sukno. Možki nosijo bele hlače in rujave jopiče, opanke na nogah, na glavi pa širok klobuk. Kedar je hud mraz, imajo še suknjo do kolen dolgo. Ženske so skorej ravno tako oblečene kakor Kranjice. Le v poprej omenjenih dveh vaséh je obleka ravno tako čudna, kakor njihov jezik. — Ženske, zmiraj gologlave, imajo čudno spie-
tene kite, med kitami pa rudeče trakove zamotane. Zgodaj v jutro nosijo v Bistrico žito na herbtu v mlin svoje narodne pesmi prepevajo.
S čim se pa zivé Čiči? — Ker je narava Ćićariji malo rodovitne zemlje podelila, morajo si Čiči po drugih potih potrebne hrane iskati. Ti, ki so blizu Reke, nosijo na svojem herbtu, ali na osličku ali pa muli derva v Reko, in se s tem živijo. Blizu gozda stanujoči hodijo v gozd, žgčjo oglje in ga na okoli prodajejo; največ ga v Reko in Terst na mulah znosijo. Ti ogljarji so po največ Munci, Žejanci in Bergajci. Kaj bi ti revni ljudje počeli, ako bi gozda ne imeli ? — Najbolj znani po svetu so tisti Čiči, ki jesih prodajejo in pa tisti, ki nosijo perišče ,lorbarja' daleč po svetu in si s tem potoma miloščine prosijo.
Ženitovanje obhajajo jeseni, ko se koštruni in ovce odebelo. — Pri pogrebih spremljajo vsi sorodniki, znanci in prijatelji mertvega na pokopališče. Ko je mertvi zakopan, veržejo se sorodniki na grob, ter milo jokaje vsa dobra dela mertvega naštevajo; potlej gredó vsi skupaj na dom pokopanega merliča, kjer napravijo veliko pojedino iu dostikrat vso žalost v kozarcu dobrega vina vtopé.
Čuden je res človek; od žalosti do veselja je večkrat le majhen — korak.
(Po Novicah.}
Nebeška znamenja. (Koledar.)
Učenjaki razdelujejo vso zvezdno nebó v več manjših delov. Vsakateremu teh delov so dali posebno imé, kakor se jim je prav in primerno zdelo. Ravno tako imenuje tudi priprosti kmet nekatere zvezde voznika, druge šmarni križ, Jakobova palica itd. Tako so učenjaki eno skupino zvezd imenovali vodnarja, drugo ribe itd.
Kedar toraj v pratiki beremo od nebeških znamenj, mislimo si vselej take razdelke zvezdnega neba, in posebno tiste zvezde, katere solnce vsako leto enkrat prehodi, ki toraj kakor en kolobar našo zemljo obdajajo. Luna obhodi vseh dvanajst nebeških znamenj vsak mesec enkrat, ker se v tolikem času enkrat okoli naše zemlje zasuče.
Bog je namreč na sinjem nebu postavil krasno uro, ki nam kaže, kako hitro ure, dnevi in leta tekó. Nebeška znamenja so tisti svitli kazalci, po katerih čas preračunimo in svoja vsakdanja opravila razdelujemo. Ker je ta ura za večino ljudi previsoka in jo tudi večkrat oblaki zakrivajo, dobivamo vsako leto posebne knjižice, v katerih beremo premembe časa; te knjižice imenujemo ,pratika'. V pratiki beremo, da ima leto 12 mesecev, 52 tednov, teden 6 delavnikov, in da je razen nedelj še 16 zapovedanih praznikov.
Navadno leto se začne sé 1. prosincem. Kristjanjo štejemo svoja leta po Kristusovem rojstvu. Gerki imajo svoje praznike 12 dni pozneje od nas.
Mesece imenujemo ali po praznikih, ali po opravilih ljudi, ali pa po kakovosti letnih časov ; najbolj navadna so latinska imena. Meseci imajo po 30 in po 31 dni; svečan ima v navadnem letu 28 in v prestopnem letu 29 dni. Prestopni dan je vselej na sv. Matije dan.
Vsak dan obhajamo spomin enega ali več svetuikov, katere sv. cerkev praznuje Bogu na čast in nam v podučenje. Imenujejo se nepremakljivi prazniki. So pa zapovedani prazniki, o katerih se preneha od dela in katere morajno praz-
»orati, in odpravljeni prazniki ali tako imenovani soprazniki, o katerih je dopuščeno, da se navadna dela opravljajo.
Cerkveno leto se začenja s pervo adventno nedeljo, katera je precej po sv. Andreji. Advent pomeni toliko kakor prihod Zveličarja in ima 4 tedne v spo-miu, da je svet 4000 let čakal na odrešenje. V cerkvenem letu so pa tudi premakljivi prazniki; ravnajo se pa po velikej noči, ki nas spominja na Kristusovo vstajenje Sv. cerkev je v cerkvenem zboru v Niceji sklenila, da se ima velikanoč ali vuzem praznovati vselej pervo nedeljo, ki pride za polno luno, ko sta v spomladi noč in dan enako dolga ; če pride polna luna na nedeljo, praznuje se velikanoč prihodnjo nedeljo; nikedar pa ni velike noči pred 22. sušcem ali po malem travnu. Prej ko je velikanoč, krajši je predpust, pozneje ko je velikanoč, daljši je predpust.
Vsak letni čas (vsaki kvatri) nam prinaša veselje in opravke, pa tudi svoje težave.
Mlado leto ali spomlad začenja se z drugo polovico sušca meseca, kakor se bere v pratiki, in je dragi čas setve. Spomladanski kvatri so drugi teden o postu, tačas prosimo, da bi nam ljubi Bog blagoslovil setev.
Poletje se začenja z drugo polovico rožuika, po prazniku sv. Alojzija in je čas truda in potü. Poletenski kvatri so pervi teden po binkoštih, ter opominjajo verne, da naj prosijo dobre letine.
Jesen je po soprazniku sv. Mateja; tačas žanjejo in nabirajo tisti, ki so pridno sejali in sadili. Jesenski kvatri so precej po Križevem, in opominjajo Boga prositi, da se poljski sadeži srečna spravijo pod streho.
Z i m a se začenja v pratiki po sv. Tomaži, in je tihi čas pokoja in užitka. Zimski kvatri so tretji teden v adventu; verni takrat prosijo, da bi jim nabrani sadež koristil, poleg tega naj bi pa tudi svoje duše ue pozabili.
Kakor ima leto štiri dòbe, tako ima človeško življenje tudi štiri dóbe. Blagor temu, kedór ne zamudi nobene dobe in se skerbno pripravlja za večnost.
V koledarji so tudi napovedani semnji. Semnji so koristna naprava obert-niji in tergovini; toda semnje prevečkrat obiskovati ne kaže; ako nimaš kaj prodajati iu kupovati, ostani raje doma. Ako se druzega ne izgubi po semnjih, izgubi se čas; a čas je najdražje blago na svetu; izgubljeni čas se nikedar več ne poverne.
Koledar naj nas opominja na opravke vsakdanjega življenja; neprenehani tek časa naj nas pa opomni minljivosti vsega posvetnega veselja. Posebno naj nas pa kerščanski prazniki opominjajo, da v minljivem življenji skerbimo za
večno življenje, kajti tukaj je čas setve, v večnosti bode žetev.
*
* *
Otroci! Čas je dereča voda; če nam kaj prinese, hitro nam zopet vzame. Naglo tečejo prijetni dnevi vaše mladosti. Mine dan, mine mesec, in tako leto za letom. Kmalu bodete stari, in od vašib prijetnih mladih let ne bode vam druzega ostalo nego to, kar ste se dobrega in lepega naučili. Kmalu se vam bode skrilo solnce življenja za goro temnega pokopališča — v večni zatón. Ne pustite tedaj prezlatega časa brez dobička za vašo časno in večno srečo odhajati !
Nekaj o zraku.
I.
Okolu našp zemlje je zrak. Mi zraka sicer De moremo videti na blizu, nii vendar ne mislite, da zraka ni. Sto in sto dokazov imamo, in na tisoč in tisoč načinov se lehko prepričamo, da je res zrak okolu nas. Ako le z roko mahnemo, koj čutimo, da se nekaj ob roko upira, ako naglo hodimo ali celò dirjamo, se nam obleka in lasje kvišku vzdigujejo; tudi veternica (petelin na strehi) se hitro obrača, kedar veter potegne. Akoravno tedaj tukaj ničesar ne vidimo, mora na vsak način vendar le nekaj biti, kar se nam v roko upira, kar nam obleko in lase k višku vzdiguje in kar veternico na strehi obrača. To vam, ljubi moji mladi bralci in bralke, ni prav nič drugega nego zrak, ki se tudi v veter spremeni, kedar se giblje.
1 kako se pa vendar lehko prepričamo, da je zares okolu nas in povsod zrak?
Glejte tako-le: Vzemite kozarec, pa mu od znotraj na dno prilepite košček papirja, deržite kozarec narobe in ga naglo potisnite v vodo, potem ga zopet iz vode potegnite in poglejte na dno, pa boste videli, da na dnu kozarca ni bilo vode, čeravno je bil ves kozarec pod vodo. Papir je ostal suh, kakor da bi ne bil v kozarcu, pa se vendar papir vselej zmoči kedar ga veržemo v vodo. I kako je neki to? Moralo je vendar nekaj v kozarcu biti, kar je vodi branilo, da ni mogla do dna. Vzemite zopet kozarec, ter ga po strani v vodo pahnite. Videli boste, da zdaj iz njega nekaj ferflä, kajti voda bobljä, t. j. naredé se nad vodo mehurji, in če kozarec zdaj iz vode potegnete, videli boste, da papir, ki je bil na dnu kozarca, zdaj ni več suh, ampak moker je. —
Gotovo ste že opazili, da vino ne teče skozi lakovnico v sod, ako je cev od lakovnice tako čversto v sod vtaknjena, da okolu nje nikjer ni nič praznega prostora. Tedaj mora v sodu nekaj biti, kar vinu ne pusti, da bi teklo v sod. A to je — zrak.
Morebiti me bode kedò vprašal izmed vas, zakaj pa vino iz lakovnice takrat lehko teče v sod, če cev od lakovnice ni preterdo vtaknjena vanj ?
Glejte otroci, zato, ker takrat zrak vendar le počasi lehko beži iz soda ob stra-néh lakovničine cevi. Ravno tako beži zrak iz kozarca, če ga po strani vtaknete v vodo. Voda takrat ne gre na enkrat v kozarec, ampak le počasi, a med tem se tudi zrak umika vodi iz kozarca.
Zrak pokriva našo zemljo, kakor kakošno veliko morje. Koder koli hodimo, povsod je okolu nas zrak. Tiče plavajo po zraku kakor ribe po vodi. Ni-' karte se čuditi, ako zraka ne vidite na blizu.
Ako postavim na oknu, ki ima več steklenih šip, manjka ena šipa. druga pa, ki je prav tenka, stoji zraven, zdelo se nam bode, ako gledamo od daleč v okno, da tudi druga šipa na oknu manjka.
Pustite tico prosto leteti po sobi, nekaj časa bo letela, ko pa pride do okna, zadela se bo revica vanj, ker se jej bo zdelo, da tam, kjer je šipa, ničesar
ni. — Šipa na oknu je prozorna, a revna tica misli, da jej ni nič na potu. — Ravno tako je prozoren tudi zrak. Zdi se nam, da ga ni v kozarcu, niti v sodu, niti nikjer, ker ga ne vidimo, a zrak je vendar povsod, ker se nam upira, ker ga čutimo itd.
Ali to še ni vse, ljubi moji otroci. Vsak človek so bo lehko prepričal, da je res okolu naše zemlje zrak, a morebiti, da tudi vi že to veste. Kaj pa vi pravite na to, če vam povem, da zrak tudi lehko vidimo, da ga zares tudi vidimo, ravno tako, kakor vsako drugo stvar.
Ozrite se proti nebu, kedar je lepo vreme, videli boste neko prav lepo m o-drfco, kise visoko nad nami razprostira in se počasi k zemlji spušča, nazadnje se za hišami in gorami izgubi, a na ravnini se nam zdi, kakor bi se naše zemlje dotikala.
To je svod, ki mu pravimo nebo. Vsaj ste že gotovo sami večkrat dejali: uebó je oblačno, neki je čisto, deževno itd. In glejte! ta nebeški svod, ni nikakoršen svod, pa tudi neb<5 ni, prav nič drugega ni, nego prosti zrak, ki nam se v daljavi vidi moder (plav), pa ga ravno zavoljo tega, ker je moder, tudi vidimo.
Vzemite n. pr. kos navadnega stekla, zdelo se vam bode, da steklo nima nikakoršne barve; če pa vzamete še eno steklo, pa še drugo, tretje itd. in eno na drugo položite, videli boste, da je vse skupaj zelenkaste barve.
Ako vse te steklene plošče skupaj deržite in skozi gledate, ne boste videli ničesar, ako pa le eno v roki imate in skozi gledate, videli boste tako dobro vsako reč, kakor bi ničesar pred seboj ne imeli. Ravno taka je z zrakom. Ako ga je n. pr. v sobi, na dvorišči itd. le malo, nima zavoljo svoje prozornosti nikakoršne barve, ako ga je pa mnogo skupaj, vidi se nam moder ali plav.
V tem zraku tedaj, s katerim je naša zemlja obdana kakor s kakošnim morjem, v katerem živimo kakor na dnu morja, po katerem letajo tiče kakor bi plavale ribe po vodi, v katerem dihamo in ga ua blizu nikakor videti ne moremo, prikazuje se in vidi marsikaj, čemur mi zračne prikazni pravimo. Take prikazni so: veter, rosa, mraz, megla, oblaki, dež, sneg, toča, grom, božja mavrica in še več drugih.
Nekatere izmed teh prikazni vidimo le včasih, nekatere pa bolj pogostoma, nekatere vidimo le po zimi, nekatere pa po zimi in po letu. Tudi jaz ne vem natanko vzroka tem prikaznim, a to kar znam, povedati vam hočem na kratko in razločno, da se tudi vi kaj naučite. Dobro vem, da vam bode ugodno, ako boste vedeli, kako se naredi rosa, ki se blišči kakor dragi kamni, od kod so o-blaki, ki nam večkrat zakrijejo solnce, kako postane prelepa božja mavrica, katere se človek ne more zadostno nagledati.
Kedor vsega tega dobro ne vé, si marsikaj smešnega misli o teh prikaznih. Še dandenes je mnogo ljudi, ki mislijo, da božja mavrica vodo pije, da se iz rose dela zlató, da večkrat pada kervavi dijž, in da so lučice, ki se vidijo leteti po zraku, grešni duhovi, kateri človeka preganjajo. Vse to so vraža, katerih ne smete verjeti, ako želite, da se vam ne bodo smijali pametni ljudje. Pač ga naj bode sram, kedor kaj tacega veruje.
Prihodnjič, preljubi moji, povedal vam bodem nekaj prav natankega o v e-tru, kai' vas bode gotovo zanimalo, torej poterpljenje!
Lj. T.
Razne stvari.
D r o b t i n e.
(Poslušaj!) Ostani lepo domi v svojej domovini in živi se pošteno! Ne delaj si zlatih gradov, ampak hodi pridno za svojim oralom. Ne upaj preveč, marveč delaj; ne ubijaj si glavé s tem, kaj se bode jutri godilo, marveč stori raje precej to, kar moreš že denes storiti. Najprej izverši to, kar je dobrega in koristnega, in kar moraš storiti; izverši, kar je potrebnega, predilo začneš kako drugo delo, ki se ti še tako važno zdi. Ne zanašaj se na boljše čase, tem več privajaj se na čas, v katerem živiš.
(Tolaž ba.) Človek ne živi za to na svetu, da je samo srečen, ampak za to, da postaja boljši in po tem poti še le srečen.
(Število prebivalcev zemlje.) Vsili živočih ljudi na zemlji šteje se dandenes 1302 milijonov ; izmed teh jih živi v Evropi 276 mil., v Aziji 755 mil., v Afriki 200 mil., v Ameriki 68 mil., v Avstraliji in Polineziji 3 milijone.
Kratkočasnice.
*	Nek pogorelec je prosil vbogajme, ter povsod pristavljal, da mu je ogenj pokončal vso njegovo imovino. Nekedo ga šaljivo vpraša, ako se more izkazati pismeno, da je res pogorel. „O, jaz siromak sem tako nesrečen" odgovori pogorelec, da mi je še celò moje pismeno spričalo pogorelo."
*	Dva človeka, pervi velik kakor Golijat, a drugi majhen kakor paperk, sta se prepirala zarad neke reči. Naposled se oberne velikan k pritlikovcu in mu reče: „Le ne bahaj se, muha! ako se razjezim, pobasäl te bodem naravnost v svoj žep." — Pritlikovec mu
na to prav mirno odgovori: ,,Nù, pa me le pobaši, potem bodeš vsaj v žepu imel več mozga, nego ga imaš zdaj v glavi!" To se vé, da so se na to vsi okrogstoječi iz vsega gerla smijali.
* Nek skopuh reče svojemu prijatelju, kateri mu je v eno mér tožil, da mora denarje posojevati, to-le : „Naredite, dragi prijatelj, takó, kakor delam jaz. Jaz namreč imam dve mošnji za denarje. Pervej se pravi neki, a drugej ves svet. Vse svoje denarje spravljam v pervo mošnjo, a v drugo ne denem niti krajcarja. Ako kedó k meni pride, in me prosi, naj mu posodim denarjev, berž mu pokažem praznjo mošnjo, in kolnem se, da v vsem svetu niti krajcarja nimam, iu ako potrebujem denarjev, moram tudi jaz sam k nekomu iti, da mi je dà. Glejte, tako delam jaz, in nikoli se ne zlažem , pa si na ta način ohranim denarje in prijatelje.
Zabavna naloga.
(Priobčil J. P.)
Peljalo se je po morji 15 kristjanov in 15 Židov. Nastala je strašno huda nevihta in morali so vse, kar je bilo težkega, iz ladije v morje pometati. Ker je pa bila ladija še zmerom pretežka, sklenili so med soboj, da bodo tudi še polovico ljudi v morje pometali. „Vsakega devetega moža" rekli so „vergli bomo v morje, dokler nas samo 15 ostane." Moder kristjan pa vse osobe, ki so bile na ladiji, postavi v en krog takó po versti, da so bili sami židje v morje pometani, a kristjanov nobeden. Kaj pravite, kako jih je postavil V
(Rešitev in imena rešilcev v prihodnjem listu.)
Nekaj za kratek čas.
„Mihec, ali veš, Jrolikokrat .je 33 v 32 zap0padenoV" vpraša Peharjev Jožek svojega tovariša,, ki je celo uro pri oknu naslonjen zijal» prodajal.
Mihec pogleda Jožeka in ponosno reče: 13 v 12 je "/i a krat zapopadeno in kedor dru-terdi, je butec.
Jožek pa ni besedice ne reče, ampak pred Mihca zapiše s kredo na mizo to-le:
1, 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8. 9. 10, 11, 12; briše poredoma perve številke in govori: 1 in 12 je 13, 2 in 11 je 18, 3 in 10 je 13. 4 iu 9 je lü, ö in 8 je 13, 6 in 7 jo 13, napravil sem tedaj iz 12 fikrat trinajst; 13 je v 12 po tem takem 6krat zapopadeno. BuW jtì! kedor tega ne verjame.
Pri teh besedah odide naglo iz sobe, H jyliliec vzame kredo in ves čas, dokler niso mati začeli mizo pogrinjati, premišljuje teh j2 številk.	Lj. T.
A.	Kako se s tremi krajcarji šteje
d e »et,,i
B.	To ni mogoče !
A. Mogoče je, mogoče. Glej tako-le: Vzemi tri krajcarje in je na mizo polagaje štej: eden, dva, tri; potem štej na mizi ležeče krajcarje dalje: štiri, pet, šest. in kedar rečeš šest, poberi ob enem ta krajcar; potem pobiraje druzega šteješ sedem, poslednjega pustiš ležati in ga šteješ osem, potem ona dva, ki ju deržiš v roki na mizo polagaje šteješ dalje: devet, deset. —	L. H-g.
Listnica. Gg.: J. v.; J. K. in V. K. v Šentjer-neji: Lepa Vam hvala na Vasej podpori. Sprejmite naš serčni pozdrav. — A. K. v 8t. L.: Pač je človek revež na tem svetu, nikjer ne najde svoje prave sreče.
—	P. K. na Vojskim: Ko bi imel ,,Vertec'' mnogo takih podpornikov, kot ste Vi, pa bi lehko vsak mesec na dveh polah izhajal. Sprejmite naš serčnl pozdrav.
—	Št. K. nadueitelj v Sr.: Ko bi vsi učitelji pi-iporu-eevali „Vertec" tako, kakor VI, kmalu bi si ,.Vertec" opomogel in lehko po dve poli na mesee izhajal. Sprejmite naš sorčni pozdrav. — J. B. na Uncu : Za lanjsko leto plačali ste le pervo polovico. Za letos smo Vain tedaj vpisali 1 gld. 30 kr. za 1. polletje. — J. Xep. L. v T.: Naročnina nij bila le poravnana za prešlo leto; poravnali smo jo tedaj s poslanim zneskom. — F. P. pri sv. K. : Za poslano številko nimate nič plačati. — J. B. u2. pri Sv. J.: Za poslane Številke priložite 30 soldov.
Pr»Snj a.
Ker pervo število „Verteca" pošljemo na ogled tudi takim gospodom ju prijateljem slovenske mladine, ki dosihmal na „Vertec" še niso bili naročeni, prosimo je prav uljudno, da nam pošljejo pervo šlevilko pod ravno tem ovitkom, pod katerim so jo prejeli, zopet nazaj, ako se ne mislijo naročiti. Z naročevanjem naj se vsak podviza, da bodemo vedeli, koliko iztisov bode treba 2. številke natisniti. — Perva številka jjna 20 strani berila in tako ga bode imela tudi vsaka prihodnja, ako gè primerno število naročnikov nabere. Druga številka prinesla bode ;{ prav zale podobe, ter bomo ž njimi odškodovali naše naročnike, ki so ^nabiti že v pervem številu pričakovali več podob, a mi tej želji nismo mogli ustreči, ker podobe, namenjene za pervi list, še niso izgotovljene.
Vsakedo lehko vidi, da sino si z novim letom naložili zop<>t dokaj (ruda, delil in požertovanja, pa radi storimo še več, — vsaj gre za našo. dobro slovensko mladino.
Prosimo tedaj vse prave rodoljube in prijatelje slovenske mladosti,-da nas blagovolijo podpirati z obilno naročnino.
„Vertec" stoji po pošti prejeman za vse leto 2 gld. 60 kr., za pol leta-polovico; brez pošte pa 2 gld. 40 kr. za vse leto, za pol leta polovico.
Kedor nam pošlje osem novih naročnikov, dobi en iztis brezplačno. Naročnina naj se nam pošlje najpozneje do konca tekočega meseca po-poštnih nakaznicah (Postanweisungen), ki se dobć po 5 kr. na vsakej pošti.
Uredništvu „ Verteca
šentpetersko predmestje št. 15 v Ljubljani (Laibat-h).
Izdatelj, založnik in vrednik Ivan Tomšič. — Tisk Jigerjev v Ljubljani.........