Uporaba mikrofilma v kartografiji 
(Povzetek iz diplomske naloge, mentor dr. B. Rojc, zagovor l J .12.1990) 
Mikrofilm ima že dolgo zgodovino, vendar o njem pri nas še ne vemo veliko, še posebej 
glede uporabe v kartografiji. 
Namen diplomske naloge je predstaviti mikrofilm kol nosilca informacij in ugotoviti 
vrednosti listih elementov mikrofilma (tako črnobelega kol tudi barvnega), ki vplivajo na 
njegovo uporabo in so bili do zdaj pri praktičnem delu vezani na subjektivno oceno 
uporabnika. 
Vsaka stroka, še posebej katrografija, zahteva specifičnost uporabe mikrofilma. Pri 
mikrofilmanju kartografskih izdelkov zahtevajo detajli, ki jih moramo pri snemanju 
ohraniti, uporabo kvalitetnih materialov. Snemanje v črnobeli tehniki se izvaja na 
pankromatski enoplastni film, za barvno tehniko pa se v tujini uporablja cibachrom film, ki 
je obstojen že do 30 let. Vsi ti filmi so drobnozrnati, imajo majhno občutljivost ter veliko 
ločilno sposobnost. 
Poleg pravilne izbire materiala je pri mikrofilmanju kartografskih del pomembna tudi 
pravilna osvetlitev - tako čas kol !udi smer osvellevanja. Kot najboljša varianta se je 
izkazala t.i. kombinirana svetloba - to je 30 % osvetlitve "od zgoraj" in 70 % osvetlitve "od 
spodaj". 
Na~lele značilnosti uporabe mikrofilma v kartografiji in dejstvo, da pri nas še ni na 
razpolago niti vseh oblik mikrofilma (npr.: mikrofilmanje na plan - film) nili barvnega 
mikrofilma, porajajo vprašanja, katera oblika mikrofilma bi bila najprimernejša za 
mikrofilmanje kart, kakšen naj bo faktor pomanjšave, ki še ohranja vse detajle na karti in v 
kolikšni meri izgubljamo informacije pri snemanju barvnih originalov kart na čmobcli 
mikrofilm. 
S tehtanjem prednosti in slabosti posameznih oblik mikrofilma ter s primerjavo 
najpogostejše uporabe in možnosti uporabe v kartogafiji, sem prišla do zaključka, da bi bil 
za uporabo v kartografiji najprimernejši mikrofilm v zvitkih širine 105 mm (plan - film) in 
pa mikrofiš s snemanjem na cel format mikrofiša. Ker take možnosti mikrofilmanja pri nas 
še nimamo. pride v poštev 35 mm mikrofilm v zvitkih, pri čemer si lahko pomagamo s 
snemanjem originalov večjih dimenzij po delih in s tem pridobimo manjši faktor 
pomanjšanja. 
Najustreznejši faktor pomanjšanja, ki še ohranja vse detajle, sem ugotavljala v naslednjem 
delu diplomske naloge, kjer sem hkrati izvršila test ocenjevanja in merjenja tonskih 
vrednosti čmobelih posnetkov kart. 
Ker barvnega mikrofilma pri nas še ni in ker tudi ni primeren za daljše arhiviranje, saj je do 
zdaj ugotovljena stabilnost do 30 let, se pojavlja problem izgube informacij ob snemanju 
barvnih materialov (v našem primeru kart) na čmobeli mikrofilm. 
Če nameravamo snemali na črnobel mikrofilm, se moramo pri oblikovanju kari izogniti 
prekrivanju znakov, lema!ik. 
Geodetski vestnik 35 (1991) l 
Barvni mikrofilm je torej ne glede na pomanjkljivosti (težka reprodukcija, manjša možnost 
arhiviranja kot pri črnobelem mikrofilmu ... ) za mikrofilmanje kart neizogibno potreben. 
Čeprav je barvni mikrofilm dražji kot tradicionalni čmobeli, paje to še vedno ceneje kot 
vzdrževanje in skladiščenje velike količine materialov, ki se jih v čmobeli tehniki ne da 
mikrofilmati. 
Usmeritve za uvajanje mikrofilma v kartografiji: 
1. Za uveljavitev mikrofilma v kartografiji je treba prilagoditi že uveljavljene standarde za 
konvenvencionalni mikrofilm. 
2. Pri mikrofilmanju kart je treba uporabili drobnozrnate materiale z majhno občutljivostjo: 
• v čmobeli tehniki je to pankromatski enoplastni mikrofilm, 
• v barvni tehniki pa cibachrom mikrofilm. 
3. Faktor pomanjšanja naj bo čim manjši. 
4. Kot obliko mi:krofilma je priporočljivo uporabljati mikrofilm v zvitkih širine l 05 mm 
(plan - film) ali pa mikrofiš; če tega ni, si pomagamo s 35 mm mikrofilmom, kjer s 
snemanjem po delih pridobimo čim manjši faktor pomanjšanja. 
5. Snemanje barvnih kart na čmobeli mikrofilm ni ustrezno, saj je izguba informacij 
prevelika. 
6. Za uporabo mikrofilma v kartografiji je nujno potreben barvni mikrofilm. 
Ema Pogorelčnik 
Geodetski vestnik 35 (1991) 1 
...II