1932133
L-IV'ŠT-8
 II
POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI
S III
REŠITEV UGANK V 7. ŠTEV,
Kvadrati: I. zob, ose, beg; II. kos, oko, sol; III. gaj, aja, jak; IV. jug, Una, gad; V. lok, oko, kos; VI. vol, oko, lov; VII. 6om, osa, maj; VIII. bol, osa, lak.
Velikonočna križaljka: navp.: Hvar, Serin, soseda, narod, nega, dam; vod.: hi, ves, Aron, risan, nered, doga, Adam.
»Btiiarac: navp.: Lipa, karavana, livada, malina, Sahara, marelica; vod.: Lika, para, lina, dama, Sana, rama, Soli, raca.
Rebus: Trst, Gorica, Reka, Adrije cvetoči raj, vam prisega je zapeta, naša last ste vekomaj.
Vse uganke so rešili: Marijan Urek, Zagorje ob Savi; Mira Štrukelj, Majaron Jožica in Angela, Kappus Stanka, Borovnica; Ladislav Petrovčič, Moste; Pogorevc Marica, Maribor; Schiffrer Savo, Breznica; učenci osn. šole v Beltincih; Janko Marinič, Sv. Urban; Lučka in Slavko Šeme, 2alna; Sonja Sardoč, št. Ilj.
3 uganke so rešili: Anton Schrobel, Mirko Kovačič, Ivan Jeremic, Ormož; Minka Benedik, Dolenja vas; Mihelič Alojzij, Breže; Ošlovnik Ivan, Trbonje; Janko Flanolja, Drago Klanjšek, Novo mesto; Zupanc Franja, Goršek Pavla, Griže; Ivan Zupan, Kor. Bela; Ivan Zazula, Pristava.
2 uganki so rešili: Ivan Markelj, Kor. Bela; Petelin Janko, Notranje Gorice; Sever Irma, Vnuk Vikica, Ptuj; Stanko Zagoričnik, Joža Medved, Petrovče.
1 uganko so rešili: Joško Heifler, Laško; Selič Pavla, Sevnica; Josip Ramšak, Maribor; Ferš Juljan, Vrhovdol; Rozika Pernat, Mežica; Zemljak Adolf, Radgona; Franr Hrobat, Črna; Bečan Ivana, Preska; Joško Ribič, Pekre; Danica Vrabl, Križevci; Milavec Marjan in Albin, Leopold Hrastovčan, Brežice; Oskar Grubelnik, Ptuj; Zora Šenk, Kranjska gora; Hofbauer Anton, Ivan Ključar, Celje; Cesar Franc, Zupanc Dalibor, Kegu Terezija, Ljubljana; Pogačar Tončka, Baloh Martina, Breznica.
„NaS rod" Izhaja osemkrat med Šolskim letom In ga prejemajo naročniki »Mladinske matice", ki plačajo letno naročnino za list in publikacije »Mladinske matice" Din 22*50, v 9 mesečnih obrokih po Din 2-50 List Izdaja »Jugoslov. učiteljsko udruženje" — sekcija za Dravsko banovino v Ljubljani, zanjo odgovarja Ivan Dimnik Glavni in odgovorni urednik Josip Ribičič Uredništvo in uprava: Ljubljana, Frančiškanska ulica štev. 6
Tisk Učiteljske tiskarne v Ljubljani (predstavnik F. Štrukelj)
S	£ III		)
Sinica Černejeva:
Čebljanje
Očka,	Očka,
pred hišo je mnogo ljudi,	p oj deva le midva?
a mamica nič ne vidi,	tMamica pa bo sama
le spi.	doma?
Slej,	Je-li,
kakšna kočija je spodaj obstala!	saj bi jo s sabo vzela,
Očka,	če bi mamica le
se bova midva peljala?	bedela.
Očka,	Očka,
zakaj pa me črni možje,	zakaj pa mi nič ne poveš!
v sobo k mamici	Žalostno gledaš, očka —
ne puste?	ne smeš!
/O • v C uješ,	3utri bo najina mamica
kako so zaropotali . . .	vstala,
3n rože in lučke so mami	pa se bo z nama in s sončkom
pobrali.	igrala.
Sama,
glej, očka, je rekla tako. ŽNama,
veš, očka, bo spet lepo.
OSKAR HUDALES :	Ilustriral	B.	Jakac
MED VULKANI IN ATOLI
STRIC
Mihec niti najmanj ni pričakoval, da bo zadnji del poti zanj najtežji. Vsa skrb je sedaj ležala na njem. Zelo se je poznalo, koliko je prej opravil Arijek. Mihec je moral vse noči presedeti pri krmilu. Le čez dan je smel malo zadremati, kadar je Micka imela malo časa, da ga je zamenjala. Imela je že tako mnogo posla s postrežbo in pripravljanjem jedil. Z njimi ni štedila. Dala je Ari jeku najboljše od najboljšega. Kljub temu se mu je zdravje le polagoma boljšalo. Tri dni je sploh samo ležal. Šele četrti dan je nekoliko sedel, a dolgo ni vzdržal tako. Preslab je bil in rane so ga močno skelele. To ga je znova potrlo in spravilo v slabo voljo. Šele, ko je mogel za nekaj hipov vstati, se je zatrdno prepričal, da se mu zdravje vendar le vrača. Micka mu je prevezovala in snažila rane ter ga vedno znova silila k jedi.
»Ne bo prav tako,« jo je karal. »Saj ni res, da bi ravno jaz moral vse pojesti. Tudi zase in Mihca moraš skrbeti. Slednjič nam lahko še zmanjka.«
»Ničesar nam ne bo zmanjkalo,« je zagotavljala. »Je že gospod Hood skrbel za to. Sicer pa pravi Mihec, da Fidži otočje ne more biti več daleč. Kmalu bomo v pristanišču Suva na otoku , Viti Levu in konec bo te strašne poti v čolnu.«
Naslednji dan je Arijek že prilezel iz kolibe in sedel poleg Mihca h krmilu.
»Živjo!« se je ves navdušen zadrl Mihec. »No, ali vidiš sedaj, da je čapul samo strašilo? Živ si in kakor je videti, boš tudi zdrav kmalu.«
Arijek je nekaj časa molčal. Zagledal se je v daljavo in globoko sopel, kakor bi se iz svežega morskega zraka hotel napiti čim več moči. Nato je povesil glavo in tiho dejal:
»Res je, Mihec! Kmalu bom zdrav. Bodi uverjen, da sta mi vidva z Micko ozdravila še hujše rane, kakor so one, prizadejane od krokodilovih zob. Ozdravela sta me vere v vraže. Verjemi mi, da to ni tako lahko. Otočani smo preveč zagrizeni vanjo. Toda med boleznijo sem premišljeval o vajinih besedah ter dokazih in posvetilo se mi je. Saj sem na lastnem telesu doživel najlepši dokaz. Prav imaš, Mihec. Vse je samo bav-bav. Najlepša ti hvala! Odsihmal bom živel novo življenje.«
»Ju-hu-hu!« je zavriskal Mihec. »Micka, pridi no ven iz luknje, da vidiš novega Arijeka!«
»Kaj zopet vpiješ?« je rentačila Micka. »Zadnji čas si postal nekako divji. Še zmešalo se ti bo.«
»Ah, ne pridigaj vedno!« jo je veselo zavrnil. »Ob taki veseli novici ni vriskanje noben greh.«
Povedal ji je, kaj mu je Arijek ravnokar razodel.
»A tako?« se je začudila. »No, saj ti res ne morem zameriti vriskanja. Če bi znala, bi še jaz, pa tako, da bi se čulo na Novo Gvinejo.«
Veseli dogodek so praznovali pri izdatnem kosilu. V čolnu je od tega časa zavladalo novo življenje. Vsi so bili dobre volje, posebno še Arijek, ki se mu je zdravje vidno vračalo. Kmalu je zopet opravljal vsa prejšnja dela: veslal, ravnal jadro in krmaril. Rane se mu sicer še niso prav zacelile, toda bolele ga niso več. Micka mu jiji je vsak dan osnažila in prevezala.
Čas jim je hitro potekal. Vsak dan bolj na gosto so srečavali atole in zelene otoke. Nekega jutra, še preden je sonce vzšlo, so na obzorju zagledali temno progo, ki je polagoma dobivala določene oblike velikega otoka. Takega na svojem potovanju še niso srečali.
»Halo!« je zakričal Mihec. »Na cilju smo! Glejte, tam je otok Viti-Levu.«
V	čolnu je zavladala splošna veselost. Dečka sta sedla k veslom in ladjica je s podvojeno hitrostjo šinila proti celini. Sedaj je torej bilo konec nevarnosti in trpljenja. Še kakih štirinajst dni udobne vožnje na parniku, pa bodo pri stricu V prvem navdušenju je Mihec celo na to pozabil, v katero smer morajo veslati. Šele ko skozi daljnogled ni zapazil na obrežju nobene večje naselbine, se je zatekel po pomoč k zemljevidu. Hitro je spoznal, da morajo obiti otok proti jugu, ga obveslati na južnem koncu in nato zopet voziti proti vzhodu. To se pa ni zgodilo tako hitro. Še ves preostali del dneva in vso noč je bilo treba jadrati, da so končno prišli na cilj. Niso si mislili, da je otok tako velik in razsežen. Kot prvi vesel pozdrav iz pristanišča Suva so na odprtem morju srečali dva parnika. Vozila sta eden proti zapadu, drugi proti severu.
Zavili so v širok zaliv in po kratki vožnji zagledali na desni strani majhno, a lično mestece. Pred njimi je ležala Suva. Nihče izmed njih ni bil vajen pogleda na tako veliko naselbino, posebno ne Arijek, ki je v življenju še sploh videl ni. Najbolj so se seveda čudili množici čolnov, jadrnic in nekaterih parnikov, ki so ležali v pristanišču. Piitrdili so čoln k obali ter poskakali na suho. Končali so svoj križev pot. Kam naj se sedaj obrnejo? Kaj naj ukrenejo? Presenetila in zmedla jih je množica ljudi v pristaniscu. Sem in tja so hiteli vitki Fidžijanci, leporasli Samoanci in evropski mornarji. Do enega izmed teh se je obrnil Mihec.
»Kar hočete izvedeti boste izvedeli v pristaniškem uradu, ki se nahaja v oni-le veliki hiši,« je ta odgovoril.
Pokazal jim je čedno, veliko poslopje ob obali. Zahvalili so se mu m se napotili tja. Mihec je potrkal na prva vrata. Vstopili so in ugledali <v sobi dva moža. Prvi, starejši, s kratkimi brki je sedel za mizo in nekaj pisal. Dragi, precej mlajši, oblečen v športno obleko, je hodil po sobi, kadeč kratko angleško pipico.
»Kaj bi radi?« je kratko in osorno vprašal starejši.
»Radi bi kupili vozne listke v Calao in vprašali, kdaj odpelje parnik tja.«
»Oho!« se je začudil gospod. »Kje boste pa toliko denarja vzeli?« ^
»To je popolnoma naša zadeva,« se je razjezil Mihec. »Če listke plačamo,
je vendar vse v redu. Ali ne?«
»To bomo šele videli,« se je razhudil možakar. »Ljudje vase zunanjosti navadno nimajo toliko denarja, če si ga ne pridobe na nepošten način.«^
Tedaj se je oglasila Micka. Vsa rdeča je bila v obraz in oči so ji žarele kakor dva oglja:
»Čeprav smo raztrgani, kradli nismo! Preveč smo pretrpeli, da bi nas
smeli zmerjati.«	.	...»
Možu za mizo je bila ta samozavest očividno všeč. Veliko prijaznejše
je vprašal:
»Kje ste si torej zaslužili denar za vožnjo?«
»Nismo si ga zaslužili,« je odvrnila Micka. »Gospod Hood nam ga je podaril.«	v	-v
»Kdo vam je dal denar?« se je naenkrat vmešal v pogovor mlajši fnoz in vzel pipico iz ust.
»Gospod Hood,« je še enkrat povedala Micka.
»Kakšen pa je gospod Hood?« je znova vprašal mlajši. Na obrazu se mu je poznalo razburjenje. »Ali bi mi ga znali opisati?«
Kaj bi ga ne znali? Saj so dovolj dolgo prebivali pri njem. Prav natančno so se ga spominjali.
»Ali niste morda zapazili, da na levi roki ne more premikati mezinca?«
Mihec in Micka tega nista mogla potrditi. Pač pa Arijek.
»Da, da!« je rekel. »Prav dobro se spominjam, da ima trd mezinec. Če je z levico kaj prijel, ga ni mogel ukriviti.«
»On je! On je in nihče drugi!« Mladi mož je izbruhnil v divje veselje. Burno je stiskal našim znancem roke in venomer ponavljal: »Ah, kakšno odkritje!«
»Kdo za vraga je to?« je vprašal starejši. »Saj boste ponoreli od veselja.«
»Da, skoraj,« je zatrdil mlajši. »Toda tu ni prostor za slične razgovore. Veste kaj, gospod Snoper. Čez nekaj minut itak zapustite urad. Pojdimo skupaj doli v pristaniško restavracijo, da se vse pomenimo. Ne, to je res neverjetna zgodba.«
»Mi bi že šli,« je rekel Mihec, »pa nismo še ničesar ukrenili glede naših voznih listkov.«
»Nič skrbi radi tega,« je rekel mlajši. »To bova midva z gospodom Sno-perjem že uredila. Sicer pa, da se bomo bolje poznali: jaz sem Samuel Kendal. Po poklicu sem novinar, uslužben pri velikem londonskem časopisu. Sedaj pa pojdimo!«
Ko so še Mihec, Micka in Arijek povedali svoja imena, so vsi skupaj odšli v restavracijo. Tam jim je gospod Kendal naročil vsega, kar so hoteli.
»V svojem veselju sem pozabil na najvažnejše,« je rekel. »Kje ste naleteli na gospoda Hooda?«
»Na nekem otoku iz skupine Api v Novih Hebridih ima lepe palmove nasade,« je odvrnil Mihec. »Ne morem vam pa povedati natančno, na katerem. Ime sem pozabil, na svoji karti ga tudi nimam zaznamovanega. Če mi preskrbite kak natančnejši zemljevid, vam ga lahko označim. Sicer pa otoka ni mogoče zgrešiti. Krasi ga namreč posebno velik vulkan, ki jih na drugih otokih iz te skupine ni. Do gospoda Hooda, oziroma njegove farme se pride po reki, ki se na zapadni strani otoka izliva v morje.«
»Nič natančnejšega opisa ne potrebujem. Našel ga bom na vsak način. To bo zopet nekaj za bralce našega lista,« se je razveselil gospod Kendal.
»Čujte, gospod Kendal,« ga je prekinil Snoper, »zdaj je že zadnji čas, da izvemo, kdo je ta skrivnostni gospod Hood. Ves čas ste že v devetih nebesih od same sreče, ker se vam je posrečilo izvohati tega moža, mi pa Iše nič ne vemo, čemu in kako.«
»Poslušajte torej,« je povzel Kendal. »To je dolga povest, ki jo bom skušal povedati v kratkih besedah. V Londonu je živel premožen trgovec s konzerviranim mesom, James Hood. Imel je ženo in dvoje otrok, sina in hčerko. Živel je srečno in zadovoljno. Kupčija mu je ves čas dobro uspevala. Nekega leta pa se je tako nesrečno zabarantal, da je izgubil polovico svojega imetja. Zato je prodal še ostalo polovico in se izselil v Patagonijo v Južno Ameriko. Mnogim je bilo žal za prijaznim človekom. V Patagoniji si je ob reki Rio Negro kupil veliko zemljišče ter pričel z rejo goveje živine. Na ta novi posel se je vrgel z vso silo, kar mu je rodilo velike sadove. V nekaj letih je bil najbogatejši mož daleč na okrog. Med tem sta otroka že dorasla ter staršem pridno pomagala. V tem času sem jih tudi jaz nekoč obiskal. Poznal sem jih že iz Londona. Vedno smo si bili dobri znanci. Sprejeli so me z odprtimi rokami in reči moram, da nisem še videl srečnejših ljudi pod soncem.
Komaj sem se vrnil v London, sem izvedel, da je gospoda Hooda zadela strašna nesreča. Žena in oba otroka so se ukrcali na majhno izletniško ladjo, ki bi jih naj peljala v Valparaiso v Čile. Tisto leto je gospod Hood imel posebno srečo v kupčiji ter svoji družinici ni hotel kratiti tega izleta. Ne morete si misliti, kako nesrečen je bil, ko je izvedel, da se je ladjica ob Ognjeni zemlji razbila in potopila. Od vseh potnikov je našel neki tovorni parnik samo dva mornarja, ki sta se rešila na čeri. Bil je že skrajni čas, kajti sestradana in premražena sta bila do skrajnosti. Pozneje so se iskali na dotičnem mestu, toda za ostalimi potniki ni bilo nikake sledi. Vse je požrlo morje. Le nekaj polomljenih desk je pričalo o strašni nesreči.
Gospoda Hooda je to tako potrlo, da je čez nekaj mesecev prodal vse svoje premoženje po nizki ceni nekemu Argentincu, naložil precejšnjo vsoto od izkupička v neki banki v Buenos Airesu ter izginil brez sledu. Nihče ni vedel, kam je odšel.
S	tem bi bila povest končana. Toda žal se pričenja njen najžalostnejši del. Teden dni za tem, ko je gospod Hood izginil, se je vrnila njegova družina. Takrat, ko se je bila ladja potopila, so se na čudežen -način rešili na pusto patagonsko obalo. Dva dni so opazovali morje, če se morda ne prikaže kaka ladja, a ni je bilo. Tudi nobenega človeka ni bilo blizu. Zato so se odločili, da poiščejo kako naselbino. Peš so se odpravili proti notranjosti dežele. Sestradani, premraženi in utrujeni so naleteli na kočo siromašnega pastirja. Napori te poti so jih tako izčrpali, da so zboleli vsi trije. Ves mesec niso mogli zapustiti ležišč. Bili so navezani na revno pastirjevo postrežbo. Denarja niso imeli s seboj niti toliko, da bi mogli plačati. Ko so se počutili dovolj močne, so nadaljevali pot proti severu. Tudi takrat so morali marsikaj prestati, a najhujše je pač bilo to, da so našli svoj lepi dom v tujih rokah, očeta pa sploh ne. Nihče ni vedel zanj. Novi gospodar jim je dal toliko denarja na razpolago, da so se lahko peljali v Buenos Aires. Tam so izvedeli, da je gospod Hood naložil denar v banki, za njim pa ni bilo sledu. Ostali so kar • v Buenos Airesu in žive zelo skromno. Banka jim namreč noče ničesar izplačati, češ, da od gospoda Hooda nima nikakega tozadevnega naročila.
Lahko si mislite, koliko trpe oni in gospod Hood. Drug drugega se smatrajo za mrtve, v resnici pa žive vsak na svojem koncu sveta. Vi trije ste prav za prav njih rešitelji, moja sveta naloga pa bo, da izvedem stvar do konca.«
Gospod Kendal je končal. Gotovo še nikdar ni imel tako pozornih poslušalcev.
»Sedaj pa še drugo povest,« je rekel gospod Snoper Mihcu. »Razložite nam, kako ste našli gospoda Hooda.«
Mihec se ni dal dvakrat prositi. Na kratko je povedal vso svojo zgodbo in še posebej natančno opisal srečanje z gospodom Hoodom.
Micka pa je še opisala vse doživljaje in čudežne rešitve njihove poti. Posebno natančno je opisala Arijekov boj s krokodilom. »Še danes me stresa mraz, če se na to spomnim. Zaprem oči in ves prizor se mi prikaže. Bilo je grozno!« je končala svoje pripovedovanje.
Snoper in Kendal sta se čudila na vso moč. Takih junaških potnikov da še nista videla, sta rekla. Posebno gospod Kendal je hotel vse natančno vedeti. Pozneje jih je tudi fotografiral v čolnu in zatrdil, da priobči njih zgodbo s fotografijo vred v svojem časopisu.
»Ljudje bodo kar zijali,« je rekel. »Kaj takega še niso čitali. Za Boga, saj imate doživljajev za cel roman. In kaj nameravate sedaj?«
»V Calao k stricu bi radi prišli,« je rekel Mihec.
»Na to boste morali še nekoliko počakati,« mu je odvrnil. »Vaš parnik odpelje šele čez štirinajst dni. Otočje ima slabe zveze s celinami.«
»Za božjo voljo!« je vzkliknila Micka. »Kaj naj počnemo štirinajst dni tu? Saj bomo porabili ves denar, ki ga imamo za vožnjo.«
»Glede tega bodite kar brez skrbi,« jih je potolažil. »Nič vam ne bo treba zapravljati. Poznam v mestu nekaj imovitih ljudi. Pri njih vam bom izposloval podporo in stanovanje. Jaz sam pa bom oddal brzojavko na vašega strica.
Danes zvečer odpluje tovorni parnik proti Mehiki. Z njim jo odpošljem, da jo oddajo, ko pridejo v prvo mehiško pristanišče. Samo stričev	naslov	mi
morate dati. Nato bom pa čim prej poizkusil	priti do gospoda	Hooda, da	ga
vrnem njegovi družini. Ta bo gledal!«
Gospod Kendal je do pičice držal svojo	obljubo. Zvečer	jim	je prinesel
toliko denarja, da so v restavraciji mogli plačati hrano v naprej in še jim je toliko ostalo, da so si kupili obleke. Tudi Arijek se je moral po evropsko obleči. Vendar ni hotel sprejeti nič drugega, ko kratke hlače in srajco. Ken-dalu so se prisrčno zahvalili.
»Kaj bi se zahvaljevali,« je rekel. »Saj ste si zaslužili. Že sama vaša podjetnost je vredna stokrat več. Jutri že odpotujem. Najel sem majhno jadrnico, da z njo poiščem gospoda Hooda. Brzojavko na vašega strica sem že oddal. Srečno pot torej! Ko pridete na cilj, mi pišite. Zelo me bo veselilo.«
Naslednji dan so se poslovili še enkrat. Prišli so v pristanišče k odhodu.
»Pozdravite gospoda Hooda!« so rekli. »Recite mu, da se ga bomo1 vedno radi spominjali.«
Jadrnica je dvignila sidro in odplula. Kendal je stal na krovu in jim mahal v slovo. Dolgo so gledali za ladjico, dokler ni kakor bela pika izginila na obzorju.
Na povratku v mesto so opazili, da so predmet splošne pozornosti. Ljudje so se ustavljali in jih z zanimanjem ogledovali. Kendal je očividno pridno skrbel za njih slavo. Bili so ponosni na svoje junaštvo in končno — saj so res lahko bili. Napraviti tako dolgo pot čez ocean v majhnem čolnu res niso mačje solze.
V	Suvi jim je čas prav po polžje potekal. Nekaj dni jim še ni bilo dolgčas. Ogledovali so si mesto in življenje v pristanišču. Ladje so prihajale in odhajale, le njihove ni hotelo biti. Čez glavo so bili siti lenarenja in pohajkovanja.
Slednjič je le prišel predvečer odhoda.
Stopili so h gospodu Snoperju ter kupili karte.
»Ne boste se vozili na potniškem parniku. V naših vodah vozijo večinoma samo tovorni. Tudi vaš je tak. Razen vas se bosta vozila na njem samo še dva potnika, ki pa izstopita že na Družbinskem otočju.	Parnik	nosi ime
»Morski volk«. Le glejte, da ga ne izgrešite.«
»Kaj bi pa z našim čolnom naredili?« je vprašal Mihec.
Če ga prodaste, ga vzamem jaz,« je odgovoril gospod Snoper. »Se bo že našel kdo, da ga odkupi.' Koliko hočete zanj?«
»Dajte, kolikor hočete, samo da bo kupčija,« je menil Mihec.
»En funt bo dovolj,« je rekel mrki Snoper, segel Mihcu v roke in mu izročil denar. »Srečno pot! Ne zamerite, če sem spočetka bil neprijazen z vami. Tod okrog se klati mnogo sumljivih ljudi in človek nikdar ne ve, s kom ima opraviti.«
Segli so si v roke in se poslovili.
*
Drugi dan so že na vse zgodaj bili na ladji. Ko je sonce pokukalo izza hribov, je »Morski volk« dvignil sidra, iz dimnika je vstal gost oblak črnega dima, vijak se je zagrizel v vodo in odpluli so. Niso gledali na obrežje, kjer je mrgolelo ljudi, niso opazovali mesta, niso uživali krasote gorovja, kopajočega se v morju mlade jutranje svetlobe. Njih oči so bile uprte v čoln, ki se je med neštetimi drugimi zibal v pristanišču. Ta	njihov čoln!	Ne,	saj	je	bil že
last gospoda Snoperja. Da, tam so pustili svojo	drago ladjico, ki	jih	je	varno
nosila toliko tisoč kilometrov čez ocean, ki jim je bila v stiski varno zavetišče, kjer so prebili toliko dni in noči v žalosti in veselju, ki jim je dolge dni bila
varen dom. Zdelo se jim je, da so nehvaležni do nje. Sedaj, iko imajo boljše vozilo, so jo pustili v tujini tujim'ljudem. Solze so jim zalesketale v očeh, ko jim je izginila v daljavi. Srečno, draga ladjica!
Kako je vendar neskončen Tihi ocean. Tri dni so se vozili, ne da bi videli najmanjši košček suhe zemlje. Šele v jutro četrtega dne so zavozili med Cookove otoke. Parnik se ni nikjer ustavljal. Neprestano je vozil. Malo se je zmenil za vročino, veter ali brezveterje. Veličastno je rezal modre valove vedno enako hitro svojemu cilju nasproti. Za pol dne so se ustavili šele na otoku Tahiti, da so se založili z vodo ter izkrcali dva potnika, prekupčevalca s kopro.
Naši znanci so bili odslej edini potniki. Če so le mogli, so sedeli na krovu, se pogovarjali in opazovali otoke, mimo katerih so se vozili. Nekaj dni se jim je zdelo, da je morje kar posuto z njimi, tako gosti so bili. Mihec je vedel povedati, da so to Paumotu ali »Nizki otoki«. Nato so prišli zopet v samotno, neskončno morje.
Štirinajsti dan vožnje jih je opozoril neki mornar: »Tamle je Amerika.«
Mihcu in Micki sta pričeli srci burno utripati. Ali je stric sprejel Ken-dalovo brzojavko? Jih bo li pričakoval?
Napenjali so oči, a dolgo niso ničesar uzrli. Prav polagoma se je daleč na obzorju pokazala dolga sivkasta proga, počasi rastoča v nebo. Pred njimi so se v vsej veličini prikazovali peruanski Kordiljeri. Ob njih vznožju je blestelo prav ob morju mesto Calao — njihov cilj. Kakor pribiti so stali na krovu in gledali proti celini. Samo eno so vedeli z gotovostjo. Tam je zanje nov svet. Novo življenje bodo začeli v njem.
V	pristanišču se jim je vrtelo v glavah od množice ladij in ljudi. Kam naj se obrnejo? V tem je Mickino pozornost vzbudil neki človek, ki se je med množico drenjal k njim. Na las je bil podoben očetu. Tudi Mihec ga je zapazil.
»Stric!« je vzkliknil ves omotičen od veselja.
Stric je bil tako ganjen, da še govoriti ni mogel. Molče ju je objel. Šele čez dolgo ju je ogovoril:
»Ah, da ste le srčno prispeli. Glavno sem vse izvedel iz brzojavke nekega gospoda Kendala. In to je vajin prijatelj, kaj ne?«
Pokazal je na Arijeka. Mihec je prikimal. Stric je pristopil k Melanezijcu ter mu krepko stisnil roko:
»Najprisrčnejše pozdravljen! Dobrodošel si mi, kakor ta dva, ker si njun prijatelj. Taki prijatelji so redki. Toda pojdimo domov.«
Po živahnih ulicah jih je pripeljal do hiše, kjer 'je stanoval. V prijazni sobi so sedli za gostoljubno mizo. Tu je moral Mihec na dolgo in široko povedati vso zgodbo njihovega potovanja. Seveda ni pozabil omeniti tudi pisma, ki mu ga je izročil oče. Stric si ga je ogledal in dejal:
»Ne verujem mnogo v te čačke. Pismo pa lahko shranimo za spomin na očeta. Meni je itak prineslo srečo, ker ste prišli k meni. Mislim, da sta tudi vidva srečna. Sicer pa ob priliki lahko koga vprašamo, če pismo res skriva še kakšno drugo srečo.«
»Ah, striček, saj je res dovolj sreče, da smo pri vas,« je rekla Micka in ga toplo poljubila. Njenemu zgledu se je pridružil tudi Mihec in slednjič še Arijek, ki je to povest zaključil z besedami:
»Del te sreče imam tudi jaz. Saj me je to potovanje ozdravilo hude duševne bolezni — vere v duhove in čarovnije.«
TURMALIN
Ko je bila Jelica stara leta tri, je bila že tako čuden otrok, da je vzbujala ljubezen in občudovanje očeta in mame. Znala je tedaj že tri pesmi prepevati in v sanjah je hodila okoli, tako da so okna zamrežili, da bi se ne zvrnila doli na globoko cesto. Pa je bila tudi razumna
Mamica je od umetnika kupila gospoda iz porcelana. Lase je nosil gospod rjave, suknjič plav in hlače rdeče. Oči pa je imel iz turmalina. Turmalin je kamen in je velik čudak med rudninami. V knjigi celo piše: Turmalin je med vsemi rudninami največji čudak. Kamorkoli ga obrneš, bo spremenil barvo
in bo sedaj rdeč, potem zelen ali plav. Umetnik je torej naredil gospodu iz porcelana oči iz turmalina in to povedal mami. »Nisem vedel, kako naj ga oživim, pa sem mu naredil turmalinske oči,« je rekel umetnik. Jelica se je silno čudila. Gospod iz porcelana je gledal rdeče, če je strmela vanj od desne. Če je	strmela od spredaj v njegove oči, jo
je	motril z zelenim pogledom. Če je
strmela od leve strani, so zenice žarele plavo. Jelica je vprašala mamo: »Kako ji ime gospodu?« in mamica je odgovorila: »Dovolite, gospodična Jelica, da vam predstavim: To je gospod Turmalin. Njegovih oči ne moreš nikdar spoznati, kajti on vedno spreminja svoje oči.« Jelica je vprašala: »Zakaj se je umetnik tako hudobno smejal, ko je tebi prodal gospoda Turmalina za kup dinarjev?« — »Tebi, Jelica, se	je
le zdelo, da se je hudobno smejal.	V
resnici pa je bil žalosten, ko je prodajal Turmalina. Seveda si stara sedaj šele tri leta in ne razumeš takih stvari. Vsak umetnik je žalosten, kadar mora prodati delo	svojih	rok	in	svojega	srca.	Ali	ti misliš, da bi ne imel on rad sam
Turmalina,	zlasti,	ker	gleda	Turmalin,	kakor da bi bil živ. Umetnik pa nima
niti take mamice, kot tvoj oče, niti take Jelice, kot si ti. Turmalin je bil otrok njegovega srca, pa ga je moral prodati zato, da bi ne bil lačen. Gospod Turmalin je vreden dva tisoč dinarjev.«
Jelica se je zamislila. Zasmilil se ji je umetnik in njegov otrok Turmalin. Vzela je gospoda Turmalina v naročje, pobožala ga je po mrzlem belem licu, po	kodrastih	rjavih laseh.	Ujčkala	ga	je in zapela mu je: »Aj, aj, aj, revček	ti,
gospod	Turmalin!«	Turmalin	je	strmel vanjo s plavimi očmi. Gledal je za-
mišljen Jelico in ni rekel nič. Jelica se je razžalostila: »Mamica, gospod Turmalin noče govoriti.« — Mamica se je nasmehnila: »On govori neslišno. On govori samo z očmi. Ko boš velika, boš razumela njegove besede. Gleda te tako lepo in ti pravi, da te ima rad. Poglej od te strani — njegove oči so rdeče. Oči pravijo, da te ima rad.«
Jelica je nesla Turmalina k oknu. »Poglej, Turmalin, tam doli je naš vrt. Drevesa so v cvetju vsa, po gredicah pa rastejo tulipani in hiacinte. Nikjer
na svetu ni tako lepo kot na našem vrtu. Ali ne verjameš? Saj je to vendar povedala mamica.« Turmalin je gledal žalostno na vrt in njegove zenice so se svetile zeleno. Potem mu je nagnila glavo proti oknu — zenice so zažarele rdeče. »Ali te peče sonce,« je vprašala Jelica in mu zasenčila z dlanjo oči, ki so zopet tihe in plave zamišljeno strmele nanjo.
Mamica je postavila Turmalina na visoki podstavek poleg Jeličine postelje, kajti tako je prosila Jelica. Jelica je utrgala na vrtu dve cveiici, tulipan in hiacinto. Nalila je vode v dve čaši in postavila prvo s tulipanom na desno stran in drugo s hiacinto na levo stran Turmalina. »Ker sam ne moreš na vrt, sem ti prinesla tulipan in hiacinto v sobo, da ti ne bo dolgčas, Turmalin!« Turmalin se je od veselja nasmehnil. Jelica je prav dobro videla, da se je nasmehnil in je tekla to povedat mami in tudi mama se je nasmehnila.
Zvečer je hotela Jelica spat. Rekla je Turmalinu: »Moraš biti priden in moliti z menoj k angelu varuhu.« Molila je glasno. Turmalin pa je molčal in ni hotel moliti. Jelica se je razsrdila:
»Ti si grd pacek, ti ne maraš moliti.«
Toda Turmalin ni odgovoril, niti nasmehnil se ni. Bog ve, kaj je mislil Turmalin. Jelica se je razžalostila. »Gotovo nimaš mamice, da ne znaš moliti.
Kaj ne, da je nimaš?« — Turmalin je odkimal. Jelica je dobro videla, da je odkimal. »Ubogi Turmalin, ne jokaj, saj nisi popolnoma sam na svetu. Jaz sem pri tebi in te imam rada — pa tudi tulipan in hiacinta stoje poleg tebe.
Le pogovarjaj se z njima!« Turmalin se ni hotel pogovarjati s tulipanom in s hiacinto. Lep je bil tulipan, lepa je bila hiacinta, toda najlepša je bila Jelica. Zato je gledal nemo na njo, ki je ležala v srajčki na belih blazinah.
Veliki mesec je pogledal v sobo in jo zlato razsvetlil. Jelica ni mogla zaspati. Gledala je le Turmalinu v oči in on je gledal v njene. Turmalinove oči so se svetile v mesečini zeleno.
»Kaj me gledaš tako,« je vprašala Jelica, »Povej mi, ali sem lepa, da samo name gledaš?« — Turmalin je prikimal. »Tudi ti si lep, Turmalin, m kdor pravi, da nisi, je grd pacek. Piavo suknjico imaš in rdeče hlače, kaj ne?« Turmalin je prikimal. »In rjave laske in žalostne oči?« — Turmalin je prikimal. »Nihče drugi nima takih las, take suknjiče, takih h’ač in takih oči kakor ti. Turmalin, lahko noč!« Jelica je hotela spati, nekolikokrat je že odprla oči in videla, kako jo nepremično opazuje Turmalin in se je skoraj razsrdila radi tega. »Ne bi me smel neprestano gledati, čeprav sem lepa!« Potem pa je le zaspala, le da mesečina ni hotela iz sobe, nikakor ne in je visela na njenem obrazu in na obrazu Turmalina.
Stal je gori na podstavku Turmalin — Jelica je prav dobro videla, čeprav je imela zaprte oči — in se na široko in silno lepo nasmehnil. Razprostrl je roke in zaklical — Jelica je dobro slišala, da je zaklical — »Jelica, ali spiš?« »Ne spim,« je odgovorila. »Zakaj si me zbudil, Turmalin! Jutri bom zaspana in se ne bom mogla igrati s teboj.«
»Dolgčas mi je, Jelica! Kaj naj počnem s tulipanom in hiacinto. Oba sta zaprla cvetove in spita sedaj. Jaz pa ne morem spati. Gledam le tebe. Rad bi se igral s teboj. Imam te rad. Moje oči se v mesečini svetijo plavo.«
»Saj ni res, Turmalin! Tvoje oči se v mesečini svetijo zeleno!«
»In tvoje oči, Jelica, se v mesečini svetijo kot na nočnem nebu v mesečini dve zlati zvezdi. Toda moje se svetijo plavo. Pridi bliže in poglej!«
Jelica je vstala, tiho, tiho, da bi'se mamica ne zbudila, je stopala po prstih od ležišča do Turmalina.
»Tvoje oči se svetijo zeleno,« je rekla.
»Daj, da te dvignem prav do oči, pa boš videla, da se svetijo plavo. Tvoje pa so na nočnem nebu v mesečini dve zlati zvezdi.«
Jelica je zastrmela v oči in so se res svetile plavo in tako žalostno, da se ji je skrčilo srce.
»Ubogi, ubogi Turmalin, ne jokaj se, saj veš, da te imam rada. Res, Turmalinček moj, tvoje oči se svetijo plavo.«
Turmalin se je nasmehnil blaženo, tudi Jelica se je vzradostila. »Turmalin, poljubila te bom, da ne boš nikoli več žalosten.«
Oprijela se je podstavka	in se dvignila na prste. Potem	je	poljubila
Turmalina na mrzle ustnice in se prebudila vsa preplašena. Turmalin je zakričal na ves glas in zastrmel vanjo z rdečimi očmi. Tudi Jelica je zakričala in spustila Turmalina, ki je priletel na parket in se razbil v sto kosov. Tulipan in hiacinta pa sta spala na podstavku, kakor bi se ne zgodilo nič.
V	sobo je planila mamica in videla, kako je stala Jelica sredi mesečine in začudena gledala na črepinje. »Turmalin me je poklical, potem pa se je razbil, ko sem ga poljubila.«
»Nesrečni otrok, zopet te luna nosi,« je rekla mamica in odnesla Jelico na posteljo. Še zajokala bi mamica kmalu.
»Mamica, ali sem jaz grda, velika packa,« je vprašala Jelica. »Če ne bi jaz poljubila Turmalina, pa se ne bi bil razbil. Kaj ne, mama, da sem velika packa?«
Mama se je smejala. Vzela je Jelico v naročje in jo čuvala do jutra. »Glej, Jelica, oči pa se niso razbile,« je rekla, ko je sonce izšlo in sta se na tleh med črepinjami zalesketala dva kristala. »Poberi jih, Jelica!« Jelica je dvignila izmed črepinj Turmalinove oči in jih postavila proti soncu pred svoje. Tur-malinove oči so sijale sedaj še	lepše, v stoterih barvah so	sijale,	saj	je	na	eni
strani svetilo sonce vanje, na	drugi dve zvezdi nočnega	neba.
FRANCE BEVK:	Ilustriral	Justin	Hvala
PASTORKA
Tolminski motiv.
tistih davnih časih, ko so še živali znale govoriti, je živel v naših gorah ubožec z ženo in hčerko. Ker so se ljubili, so jim bile še lesnike sladke
in vsak trn rožica.	...
Dnevi so potekali ko kaplje. Ni trajalo dolgo, ko je prišla smrt, pobiala ženo, moža in hčerko pa je pustila sama samcata na svetu.
Žalovala sta za njo, nista	je mogla	pozabiti, a	ker je bila deklica se
majhna in je moral oče po delu,	si je vzel	ošabno deklico za ženo.
Ta siroti ni bila mati, bila ji je mačeha. Dokler sama ni imela otrok, je že še teklo življenje ko težko naložen voz po kamnitem klancu.
Pa je nazadnje Bog pogledal z dobrim očesom tudi mačeho, dobila je hčerko. Tedaj pa se je začelo za	pastorko	gorje, da je	pretakala krvave	solze.
Mačeha je svojo hčer božala, a	pastorko	je s trnjevo	palico pretepala.	Svoji
hčerki je mehko postiljala, a pastorki je devala kamenje v blazine. Hčerka se je ves dan po polju sprehajala, bel kruh jedla, a pastorka je morala garati od zore do mraka, za južino grencati suh kruh, ki ga je le s solzami močila.
Mačehi to še ni bilo dovolj, sirota ji je od dne do dne huje presedala. Ker je bila stokrat lepša od njene hčerke, je ni mogla več videti s koncem očesa. Razmišljala je, kako bi se je iznebila.
»Pelji jo v gozd,« je rekla nekega dne svojemu možu. »Tam jo pusti, da pogine!«
Mož je hčerko ljubil, na ženine besede mu je postalo bridko pn srcu. Toda žene se je bal ko živega vraga, zato ni črhnil ne črne ne bele.
Mačeha je spekla hlebček črnega kruha, dala ga je pastorki za popotnico. Tako sta oče in hči odšla od doma.
Hodila sta in hodila, oče je bil žalosten, a hči začudena, vso pot nista govorila. Prišla sta globoko v gozd, tam so stala visoka, košata drevesa.
&	Oče je zakuril ogenj, nato je rekel hčerki, naj sede in ga počaka. Nabral bo drv, nato se skupaj vrneta domov.
Deklica je sedla k ognju, se igrala z ogorki in čakala, čakala. Zatonilo je sonce, iz gozda so vstajale sence, a očeta še ni bilo. Nastala je tema, na nebu so 'se prižgale zvezde, a o očetu ni bilo duha ne sluha. Ogenj je gorel, plamenčki so se igrali in peli, očeta niso priklicali.	v
Bilo jo je slrah, a se ni zganila. Če je oče rekel, da pride, bo pnsel — kako naj oče svoji hčerki laže?
»Kikiriki!« je nenadoma zakikirikalo.	v
Kaj pa je to? Ozrla se je in zagledala petelinčka, ki je priskakljal iz gozda. Nosil je rdečo rožo in svetel rep, se postavil pred deklico:
»Kikiriki! Če mi daš drobtinico kruha, ti bom pametno svetoval.«
Sirotica je odlomila košček od hlebčka in mu ga je	dala.
Petelinček je	kruh popikal, nato je ostal pri nji in	ji je delal	družbo,	da
bi je ne bilo strah.
Nisia še dolgo sedela, ko sta zaslišala:
»Mrnjav!«	.	T	,	.	v
Ozrla sta se	in glej, izmed dreves je prikorakala	mačka.	Imela	je	črne,
štrleče brke, a rep je nosila pokonci ko sabljo.
»Mrnjav,« se je ustavila pred deklico, »če mi daš drobljanec kruha, ti
bom pametno svetovala.«	v	_	, ,
Pastorka je zopet odlomila košček od hlebčka in ga je dala mački.
Mačka ga je hlastno pojedla, nato si je umila gobček. Sedla je k ognju in ji s petelinčkom delala družbo, da bi je ne bilo strah.
Tako so čakali vsi trije.
Ni še nasiala polnoč, ko se je dvignil v gozdu strašen vihar. Šumelo je, treskalo, lomilo veje, ruvalo drevesa. Bil je pravi sodni dan.
Sredi viharja je stopil iz gozda lepo oblečen gospod. Imel je črno, kozjo brado, ustavil se je pred deklico in se ji prijazno smehljal.
»Slišiš,« ji je rekel, »kako lepo svirajo moji godci, ali bi hotela plesati z menoj? V plačilo dobiš lepo novo obleko in polno mošnjo cekinov.« Tedaj je poskočil petelinček in zakikirikal:
»Nikari, nikari! Če boš z njim rajala, te bo zlodej vzel, ne boš več videla sonca ne svojega očeta.«	Postorka je razumela, ni hotela
rajati.
Gospod jo je vnovič prosil, še sladkejše kot prej, zopet ji je obljubljal lepo novo obleko in polno mošnjo cekinov.
»Nikari, nikari,« je zamijavkala mačka. Svetovala ji je kot že prej petelinček.
Pastorka tudi zdaj ni nič rekla, le z glavo je odkimala.
Gospod pa ji je jezen vrgel v naročje novo obleko in polno mošnjo cekinov, že ga ni več bilo. Noč ga je dala, noč ga je vzela.
Pri tisti priči je ponehal vihar. Bilo je vse mimo kot prej.
Maček in petelinček sta rekla si-rotici:
»Pojdi z nama!«
In so šli. Petelinček je letal po vejah, a maček se je plazil pri tleh. Petelinček je kikirikal, a maček je mijavkal — tako sta preganjala strahove. Sirota jima je sledila.
Tako sta jo pripeljala domov.
Ko je mačeha zagledala novo obleko in polno mošnjo cekinov, je pozelenela od zavisti. Pa ji nič ni rekla, nič žalega storila.
Vso noč ni mogla spati. »Vse to bi bila lahko moja hči dobila,« si je mislila.
Spekla je hlebček belega kruha,	ga dala	hčerki,	a	možu	je	naročila,	naj
jo pelje v gozd in naj jo tam pusti.
Tako se je zgodilo.
Oče je v gozdu zakuril ogenj in	rekel:
»Tu me počakaj, da naberem suhljadi in	se	vrnem,	nato	pojdeva	skupaj
domov.«
Deklica je sedela ob ognju, čakala in čakala, plamenčki so svetili, peli in greli, a očeta ni bilo od nikoder. Nastala je trda noč, deklico je bilo strah, a delj ko je čakala, bolj je bila sama.
Tedaj je priskakljal iz gozda petelinček z rdečo rožo in svetlim repom, se ustavil pred deklico in zakikirikal.
»Kikiriki! Če mi daš drobtinico kruha, ti bom dobro svetoval.«
Deklica pa je bila trdega srca in mu je odgovorila:
»Še sebi ne znaš svetovati, kako boš tedaj meni svetoval?	Le	pojdi s	svojim
lačnim kljunom drugam kruha prosit.«
Petelinček je žalosten povesil greben in šel dalje.
Prav tako se je zgodilo tudi z mačko. Poprosila jo je za drobljanec kruha, a ji	ga ni dala. Turobno je povesila rep in že je več ni	bilo.
Tedaj pa je nastal tak vihar in piš, tako šumenje	in treskanje,	da je šlo
do kosti. Deklica se je tresla od strahu, jokala in klicala očeta.
Iz gozda pa je prišel lepo oblečen gospod in se je	ustavil	pred	njo.
»Ali slišiš, kako nama svirajo?« jo je nagovoril. »Novo obleko dobiš in polno mošnjo cekinov, če boš plesala z menoj.«
Deklica je bila tega vesela. In ker ni bilo mačka ne petelinčka, da bi ji dobro svetovala, si je obrisala solze strahu in zarajala z gospodom.
Toda komaj sla se dvakrat zavrtela okoli ognja, je gospodu zrasel rep, iz las sta mu priburila dva rogova, a obraz mu je postal črn ko oglje.
Deklica se ga je prestrašila, hotela je pobegniti,	a	zlodej	jo	je	še	huje
zgrabil s kremplji, raztrgal jo je na drobne kosce.
Nato je izginil, vihar je ponehal, bilo je tiho kot prej.
Mačeha pa je hčerko čakala, čakala. Ko je le ni bilo, je začela tarnati in jokati. Komaj je vstalo sonce, se je napotila v gozd, da hčerko poišče in najde.
Našla je ogenj, našla cape obleke, našla je uboge, raztresene koščice.
»O, kaj sem storila!« se je zgrabila za glavo.
Od žalosti je na mestu umrla.
Oče in hčerka pa sta še dolgo živela. Ko sta umrla, sta zapustila vse premoženje ubogim, ki se ju še danes toplo spominjajo.
E
MARA KRALJEVA
Ime ge. Mare Jeraj - Kraljeve je postalo znano 1. 1928., ko se je udeležila s keramikami umetnostne razstave Kluba mladih na ljubljanskem velesejmu.
Mara Jeraj - Kraljeva izhaja iz znane umetniške družine Jerajeve v Ljubljani. Njena pokojna mati Vida Jerajeva, Prešernova sorodnica, je bila pesnica, njen
oče Karl Jeraj je znan skladatelj in glasbeni pedagog, ki ga poznate posebno po koncertih orglic, sestra Vida pa violinistka. Mlada Mara je kazala veliko zanimanje za keramiko, zato je začela pohajati v Tehnično srednjo šolo, kjer je obiskovala pouk v keramiki, od 1. 1925. do 1928., ko je dokončala pouk na tem oddelku.
Takoj po zaključku omenjene razstave na ljubljanskem velesejmu se je mlada umetnica — štela je komaj 19 let — poročila s slikarjem in kiparjem Tonetom Kraljem in odpotovala na Primorsko, kjer je pomagala možu preslikati cerkev v Tomaju, nato pa načrte in slike za zgradbo nove cerkve v Menjgorah. Soustvarjanje z možem je mladi gospej silno koristilo. Razvila se je v umetnico, kakršnih nam je usoda Slovencem malo naklonila. Res je,
Mara Kraljeva v svojem ateljeju da kaže mn°g° sorodnosti s Tonetom Kraljem,
res je pa tudi, da skuša ustvariti iz sebe poseben tip v naši likovni umetnosti. In to se ji je tudi že posrečilo. Njene akvarele na svilo in portrete v ilovici takoj razločite iz množice slik in kipov — tako žensko nežni, prisrčni in dekorativni so, da si ne morete misliti sobe brez njih. To niso več zgolj slike in kipi, to so solnca, brez katerih nam je življenje pusto in prazno.
Ga. Mara Kraljeva mnogo razstavlja doma in v inozemstvu. Kritike so bile doslej vse ugodne zanjo, posebno iz Antvverpna, kjer je razstavljala v letih 1930. in 1931. Sedaj se pripravlja na razstavo Madon na ljubljanskem velesejmu od 3. do 12. junija t. 1.
Čeprav živi gospa Mara vsa za svoje akvarele in kipe — katerih par reprodukcij prinaša »Naš	Fantje s harmoniko
rod« — ima pa vendarle še toliko časa, da njena hčerka — edinka, mala Tatjanica nikdar ne pogreša svoje mamice. Predobro jo poznajo tudi njene zlate ribice v sprejemni sobi, Samboček, majhen psiček, pa že celo. Le prerad jo pobriše z Marinega doma v Gerbičevi ulici na Mirju kam v Mestni log in ko se vrne, tedaj že ve, kaj ga čaka. In da se cela reč zadovoljivo konča zanj in za gospo Maro, sede navihanec in jo s prednjimi tačkami lepo prosi odpuščanja. Gospa Mara — kaj pa tudi hoče — mu odpusti, za kar se ji Samboček smehljaje zahvali. Smehljaje, ali ste že kaj takega videli? Jaz še ne, zato sem se pa tudi pošteno čudil. In sem vprašal gospo Maro: »Le zakaj se smeje?«
»Najbrže zato, ker se mu zdimo smešni!« mi je odgovorila.
Mara Kraljeva
Kipec: Otroci
EDO KARDELJ
TRGOVINA IN TRGOVCI
Zadnjič sva se ustavila v Singapoore-u. Spoznala sva orjaški stroj današnje trgovine, ki razpleta svoje mreže čez vse kulturne zemlje. Milijonom ljudi, ki stanujejo po civiliziranih deželah, so postali sadeži vseh podnebij vsakdanja reč. Zmrznjeni Norvežan lahko kupi indijske banane, italijanske pomaranče, braziljansko kavo ali štajerska jabolka, kadarkoli si jih poželi. In če bi šel n. pr. ti v trgovino domače vasi ter zahteval cimeta, pa bi ti trgovec odgovoril, da cimeta nima, bi se gotovo zaničljivo namrdnil in rekel: »Na, lepa trgovina to, še cimeta nima.« In samo po sebi bi se ti zdelo razumljivo, da trgovec mora imeti cimet — ki raste daleč nekje na otokih južnega morja.
Da pride cimet iz teh daljnih dežel tudi v poslednjo gorsko vas, mora poskrbeti trgovina. Nam ni treba nič drugega kakor imeti — denar. Dandanašnji je pa tega bolj malo, beda se klati po svetu, zato tudi trgovina peša. Skladišča velikih trgovskih družb so se napolnila, shrambe majhnih trgovcev so polne, le po hišah ni tega, kar bi bilo treba, čeprav ima trgovec vsega več ko preveč v svojih zalogah. Ni pač denarja. No, pa saj vsi vemo, kako je s to stvarjo. Ni dela, ni denarja, doma so prazni predali — trgovec pa ničesar ne proda.
»Prešmentani denar,« boš rekel, »kaj prav za prav je denar, da ima tako velevažno vlogo v življenju človeka?«
Take zmede ustvarja po svetu in vendar ni nič drugega, kakor menjalno sredstvo, posredovalec med kupcem in prodajalcem. Včasih ga ni bilo. Kdor je rabil žita, je šel h kmetu in zamenjal zanj kako drugo blago, ki ga je imel odveč. Zamenjal je platno za žito, ali bobrove kožice za orožje, vole za železo, zlato za meso itd. Tako postopanje pa je bila nerodna zadeva. Moglo se je n. pr. zgoditi tole:
Gospod Konoplja potrebuje žita. Tega ima polno kaščo gospod Koruza. Zato ponudi prvi drugemu v zameno za žito platno. Toda, glej smolo! Gospod Koruza bi sicer silno rad prodal žito, toda platna ima več ko preveč, rad bi pa imel orožje. Ne pomaga torej nič drugega, kakor da išče g. Konoplja takega človeka, ki ima dosti žita in potrebuje platno, gospod Koruza pa takega, ki izdeluje orožje in potrebuje žito. Preden pa gospod Koruza najde takega človeka, se mu utegne pokvariti vse žito, gospod Konoplja pa lahko tačas od lakote oboli ali celo umre. Tako trgovanje je torej silno zamudno in nerodno.
Prav ta nerodnost pri zamenjavanju izdelkov in pridelkov pa je bila vzrok nastanka denarja. Z njegovo pomočjo se je trgovsko postopanje silno olajšalo, zato je pričela trgovina cvesti stoprav s pojavom denarja. Najprej so služile kot denar razne kože, voli, jantar in druge podobne stvari, nato pa se je vedno bolj uveljavljalo zlato, ki so ga končno pričeli kovati v novce, tako da je postalo trgovsko poslovanje povsem enostavno. Nič več ni bilo treba tehtanja, merjenja, preizkušanja, iz žepa se je kratkomalo izvlekla mošnja, nato pa se je odštelo toliko novcev, kolikor je bilo potrebno. Sedaj je lahko gospod Kčmoplja prodal svoje platno lončarju, gospodu Ilovici, ki mu je dal zanj toliko in toliko denarja, nato pa se je gospod Konoplja napotil h gospodu Koruzi in kupil s tem denarjem od njega žito, ki ga je potreboval, ta pa se je podal s tem denarjem h kovaču in kupil od njega orožje, ki si ga je že toliko časa želel. Še bolj enostavna je postala stvar, ko so se vmes vtaknili nekateri mešetarji. Ti so kupili od gospoda Konoplje platno in ga prodali gospodu Ilovici, nato so kupili od gospoda Koruze žito in ga prodali gospodu Konoplji, nato so šli h kovaču, kupili od njega orožje in ga prodali gospodu Koruzi, itd. Povsod so sicer malo dražje prodali, nego so kupili, zato pa vsem zgoraj
omenjenim gospodom ni bilo treba skakati sem (er (ja in iskali ljudi, ki imajo na razpolago vprav (isto blago, ki ga oni potrebujejo. Odslej so se vedno obračali kar na (e meše(arje, ki so vselej imeli dovolj blaga vseli vrst in kakovosti, ali pa so poskrbeli, da so ga čimprej dobili. Ti mešetarji so postali tako poklicni trgovci. Najprej so potovali od sejma do sejma. Ti so nastali pri raznih romarskih cerkvah, pri sedežih deželne gosposke, kjer so bila sodišča, pa (udi ob velikih križiščih (rgovskih poti. Po vseh teh krajih se je vedno nahajalo mnogo ljudi. Kjer pa je mnogo ljudi, tam je tudi trgovec. Prvo(no so (rgovali trgovci s svojim blagom podobno, kakor trgujejo danes branjevci na proščenjih, ki postavljajo okoli cerkva svoje stojnice. V krajih, kjer so se vršili sejmi, so polagoma zrastla mesta. Kmalu se je v njih naselil trgovec in odprl tu svojo stalno trgovino. Kaj je nastalo iz tega, to sva videla na najinem potovanju v Singapoore. Pojavile so se velike trgovske družbe, ki so delale ekspedicije v neznane kraje, rastla so mesta, promet se je širil, (rgovec je prihajal v vasi — in danes ni nobena gorska vasica v kuKurnih deželah brez (rgovinice.
Toda ... — vselej se naposled najde še vedno kak »(oda«. A ni še vsepovsod po sve(u tako, kakor je pri nas. V velikanskih nekulturnih predelih Azije, Afrike, Avstralije, Amerike, po otokih južnega morja in v ledeni tišini severa se vrši trgovina še vedno tako, kakor se je vršila v naših krajih v davnih časih. Vse je še prirodno, okorno in počasno, toda — krize tam ni in tudi ne manjka — denarja. Kdor je lačen, si vzame in nič ne ceremoni sem in tja. Če hočeva videti par primerov te prvobitne trgovine, nama ni treba ničesar drugega, kakor da nadaljujeva iz Singapoorea najino potovanje v gore polotoka Malake in še dalje naprej. Udariva jo tedaj tja gori.
V	Singapooreu si nabaviva belo obleko, povezneva si na glavo belo tropsko čelado in oprtava na ramo puško. Zdaj sva taka, kakor dva raziskovalca. Kar z nekim ponosom zreva drug v drugega. Naposled pa (o tudi sva. Raziskujeva seve za svojo zabavo in zaradi svoje radovednost, kajti vse (o so znanstveniki odkrili in raziskali že davno pred nama. O vsem tem bi se mogla poučiti iz kake knjige o sociologiji, ki je znanost o človeški družbi in proučuje vse podobne stvari, a midva popolnoma zaupava le svojim očem, zato se nikakor ne premišljajva in obirajva, marveč jo kar ureživa v divje gore divjega polo(oka Malake. Čudesa naju čakajo v njih.
Zapuslila sva za seboj pas, kamor na kakršenkoli način še sega evropska kuKura. Zdaj se nahajava sredi divjih predelov, kjer s(anujejo nestalna plemena Semangi in Senoi. Brezkrajni pragozdovi se raztezajo po pobočjih gora. Rastlinske hrane vseh vrst je tu na pretek. Zato se ta plemena preživljajo predvsem z rastlinsko hrano, dočim jim je lov le bolj postranski posel. Iz šibja in drevesnega lubja zgrajene koče čepe sredi džungle. Vsako jutro se raz(epejo (emnopolti prebivalci (eh selišč po gozdu in se vračajo obloženi s sadovi vseh vrst, pa tudi z več ali manj obilnim lovskim plenom. Kakor jim je pač postregla lovska sreča. Zgodi se, da se kdo ne vrne iz tega pohoda v džunglo. Raztrgala ga je nemara zver. Njegovo nesrečno smrt objokuje potem celo selišče. Čestokrat se primeri, da jih napade kako tuje pleme. Marsikdo pade v bojo. Neprestano morajo biti pripravljeni na obupno borbo na vse strani: z divjo in neprija(eljsko prirodo, s sovražnimi plemeni, ki se hočejo polasliti njihovega dela, z divjimi zvermi, ki preže s pragozda, z belimi trgovci, ki jih hočejo ogoljufati in z nešteto drugimi nevarnostmi. Težak je boj za življenje, ki ga bojujejo ta divjaška plemena.
Če so si naposled vendarle srečno nabavila toliko hrane in drugih potrebnih stvari, da jih imajo za sebe dovolj in da jim od tega še preostaja, tedaj se napotijo vojščaki na trgovsko pot. Nekega dne oprtajo na svoja pleča težka bremena raznih biljk, kož, trsa, gharu (neke vrste aloa), slonove kosti, voska, medu in podobnih stvari ter zapuste selišče. Strnjeni v močno četo, oboroženi s sulicami, loki in puščicami si delajo pot skozi džunglo. Premišljujejo med potjo in ugibajo, kaj bodo za to blago dobili. Žele si tega in onega, toda, kdo ve, ali jim bo sreča mila. Način trgovine pri (eh rodovih je namreč izredno čuden. Vselej je prav za prav »maček v vreči«. Zasledujva (o prvobitno trgovsko ekspedicijo na njeni poti.
Vojščaki hodijo mnogo dni, premagajo nešteto težav in se znajdejo naposled v neki kotlinici. Ustavijo se na nekaki odprti jasi in zmečejo bremena s pleč. Nato razvrste prinešeno blago po tleh, ga zavarujejo s šibjem in kamenjem, potem pa se vrnejo prazni v goščo pragozda. Daleč nekje od tega kraja si za silo zgrade zavetišča iz vej in si v okolici	poiščejo hrane. Od časa do časa	se vračajo k	jasi ali se ni nemara med tem
časom z	njihovim blagom kaj zgodilo. Vselej gredo	potem pomirjeni nazaj.	Počasi
opaziva pri njih nekak nemir, ki raste iz dneva v dan. Kaj čakajo možje? Čemu so tako nestrpni?
Nekega dne se vojščaki zopet vrnejo k jasi. Radovedno se prikradejo iz gošče — in prevzame jih silno veselje. Plešejo in dajejo od sebe neke grlate glasove, vihte sulice in zopet plešejo. Kaj se je neki zgodilo?
Možje planejo k blagu in gledajo. Imajo pa tudi kaj gledati, kajti tam, kjer so oni pustili rastlinske plodove, slonovo kost, trs in druge podobne stvari, se nahajajo sedaj razni noži, sukno, okraski, tobak, orožje itd. Med tem, ko so bili odsotni, so namreč prišli k jasi malajski trgovci, vzeli od blaga to, kar so potrebovali ali mogli kdaj potrebovati in nadomestili vzeto z blagom, ki ga potrebujejo rodovi z gora. Kaj ti žele, to Malajci vedo, kajti tu se vrši trgovina že od pamtiveka na tak način. V navadi je pri mnogih plemenih, posebno pa po Indiji in indijskih otokih. Vrši se pa na tak način zavoljo tega, ker se ta plemena med seboj sovražijo in smatrajo vsak dotik med seboj za okužitev. Tak način imenujemo »tiha trgovina«.
Spustiva se sedaj k obali in se peljiva na Andamanske otoke. Obala je bogata na divjačini in ima izdaten ribolov. Manj pa je tu rastlinske hrane. Tu živi pleme Miskopies.
V	notranjščini, ki je bogata na rastlinski hrani, žive druga plemena. Če bi živeli Misko-piesi od	njih popolnoma ločeni, potem bi	morali jesti	skoraj izključno mesno	hrano,
dočim bi	notranja plemena živela po večini	le od rastlinske hrane. Tako pa to ni	moglo
ostati. Plemena so skovala prijateljske zveze in si v znak prijateljstva od časa do časa izmenjala med seboj darove. Miskopiesi so pošiljali notranjim rodovom posušene ribe, meso, orožje, okrasje iz morskih školjk in druge stvari, ki so jih izdelovali oni, dobivali so pa nazaj rastlinske plodove, med, vosek in podobne stvari, katerih oni niso imeli. Iz tega stalnega menjanja darov je nastala pravcata trgovina. Zdaj se vrši to menjanje redno v obojestransko korist. Trgovina ima torej tudi namen posredovati tam, kjer je razdelila priroda svoje darove preveč neenako.
Naposled si oglejva še zanimiv način tihe trgovine, ki se vrši med indijskima plemenoma Vedda in Singalezi.
Na odprti jasi leži singaleška vas. Majhne, iz vej spletene kočice izgledajo kakor lene koklje. Pragozd jih oklepa od vseh strani. Vročina je neznosna. V zraku je vroč mir, ki človeka duši. Listi na drevju vise nepremično navzdol, kakor da bi bili neznansko težki. Priroda spi. Samo singaleški kovač kuje. On je neumoren, kadar ima delo.
Skrijva se v goščo in opazujva življenje. Singalezi so znani kot dobri kovači. Včasih poje njihovo kladivo po preprostem nakovalu ves dan. Z obrtjo se bavijo le moški. Zenske z otroki se raztepejo širom pragozda	in	nabirajo rastlinske	plodove. Del moških
odrine tudi na lov. V opoldanski vročini je vas	kakor mrtva. Vse	se	je skrilo v senco
siromašnih koč. Nato se prične vas znova oživljati, kladiva zapojejo, skupine odhajajo v pragozd, boj za obstanek rodu nikoli ne neha. Naglo se potem prikrade mrak, vsa vas je zopet zbrana, nihče ne manjka — in nato polagoma vse utihne. Vas spi.
Nekaj časa še gledava v jasno zvezdnato	noč, vidiva stražarja,	ki	pride od časa do
časa s počasnimi koraki vzdolž kočic, nato	pa	se pripraviva, da	bi	si poiskala nekje
prenočišča. Toda... stoj... Kaj pa je to?
Nedaleč od naju nekaj zašumi. Lomito se suhe veje. Najprej narahlo, potem pa vse močneje, kakor da se hoče nekdo, skrit v nočni temi, prikrasti v spečo vas. Težko nama je postalo pri srcu. Ne toliko zaradi sebe, kolikor zaradi vasi, ki je ves dan naporno delala in se mučila, zdaj bi ji utegnila roparska tolpa odnesti vse, kar so s trudom ustvarile marljive roke njenih prebivalcev. Koraki postanejo glasnejši, morejo
se popolnoma jasno razločiti. Kaj dela stražar, se vprašava in gledava napeto med raztresene kočice. Zagledava temno, okroglo liso, ki se kaže izza neke kočice. To je gotovo on, pomisliva. Kaj bo neki storil?
Šum prihaja vse bliže in naposled zagledava kakih deset golih postav, ki so se s sulicami prikladle iz teme pragozda. Tisti hip pa zagledava tudi stražarja — ki jo naglo odkuri v neko kočo. »O ti strahopetec, ti« vzkikneva pridušeno. Mesto, da bi poklical vaščane, se je skril.
Postave se razkrope med koče in obešajo nekaj nanje. Kaj, se v temi ne da razločiti. Gotovo bo kako netivo, si misliva. Bržkone mislijo zažgati vas. Toda ne, nič takega se ne zgodi. Skrivnostne prikazni tiho, kakor so prišle, izginejo v pragozdu. Nekaj časa se še sliši pokanje suhljadi, nato pa vse utihne. V nerazumevanju se spogledava. Kaj naj to pomeni? Ozreva se na vas. Pri poslednjih kočah stoji stražar in gleda v pragozd, kamor so izginili neznani nočni gostje. Vas je torej rešena nevarnosti. Toda, le kaj so obesili na vrata, se vprašava. Prav nič se ne da razločiti. Premagati bova morala svojo radovednost in počakati jutra.
Prvi jutranji svit naju najde že na preži. Najin prvi pogled hiti po kočicah. Razočarana se spogledava. Tam namreč ne visi nič drugega, kakor — bobrove kožice. Zaradi (eh kožic se je torej izvršila ta skrivnostna nočna ceremonija? Pričakovala sva pustolovščine, nečesa izrednega, da bodo visele tam kake mrtvaške glave ali kaj podobnega, nemara kaki skalpi ali kaj. Toda nič od vsega tega, le čisto navadne bobrove kožice. »Na, ti divjaki so pa res smešni«, si misliva. Kar odkurila jo bova. Dolgčas je pri njih.
Toda... radovednost postavi takoj novo vprašanje. Čemu pa so prinesli te kože? Skleneva počakati, da se bo vas prebudila. Rod je navajen vstajati s prvo jutranjo svetlobo in kmalu se prikažejo iz koč zaspani obrazi domačinov. Njihov prvi pogled velja kožam, ki so obešene po kočah. Strokovnjaško jih otipavajo in se prepirajo okoli njih. Vsaj izgledalo je tako. Morda pa je bil to čisto navaden razgovor. Nato odnesejo kože v koče in začno marljivo delati. Ta dan je vsa vas zaposlena z izdelovanjem puščic. Od jutra pa skoro do večera pojejo kladiva in puščic je izdelanih precejšnje število. S prvim znakom mraka se delo konča, nato vtaknejo kovači v vrečice, ki vise po kočah, nekoliko puščic in izginejo po domovih. Vas utihne.
Popoldne sva mislila, da bova odpotovala še pred večerom, toda te puščice naju toliko zanimajo, da skleneva prebiti tukaj še eno noč. Počasi se nama pričenja svitati v glavi. Zazdi se mi, da sva uganila, čemu so prinesle tiste črne postave bobrove kožice in čemu vtikajo singaleški kovači puščice v vrečice na kočah. In nisem se zmotil.
Kakor prejšnjo, zaslišiva tudi to noč naenkrat rahlo pokanje suhljadi. Nekdo prihaja. Kmalu se nato kakor prejšnjo noč prikrade iz pragozda kakih deset temnih postav, ki se razkrope med kočami, vzamejo iz vrečic puščice in izginejo zopet v pragozdu. In spet se pokaže takoj nato singaleški stražar in zre za njimi v goščo, kjer se vse bolj oddaljuje šum njihovih korakov, dokler naposled popolnoma ne zamre.
Zdaj nama je vse jasno. To, kar sva videla ti dve noči, ni bilo nič drugega, kakor eden izmed načinov tihe trgovine. Vojščakom plemena Vedda, ki je predvsem lovsko pleme, se zdi sramotno, da bi trgovali iz oči v oči s Singalezi, ki so zanje »nečisto« pleme. Potrebujejo pa njihovih dobrih puščic, ker bi sicer vse junaštvo hrabrega plemena Vedda ne prišlo do veljave, zato se poslužujejo takega načina trgovine. Nič ne barantajo med seboj. Gorje pa onemu singaleškeinu kovaču, ki bi dal manj puščic za bobrovo kožico, kakor je običaj. Za eno bobrovo kožico toliko in toliko puščic, to je zakon, ki ni nikjer zapisan, toda vselej velja. Singalezi pa so zadovoljni in nikoli ne poizkušajo ogoljufati, kajti oni imajo zveze z belimi ali malajskimi trgovci in te kožice prodajo z velikim dobičkom dalje. Tako sta zadovoljni obe strani, bobrove kožice pa potem potujejo iz pragozdov v evropska skladišča, nato jih kupujejo velike krznarske delavnice — in napravijo iz njih kožuh za kako elegantno soprogo londonskega, pariškega ali njujorškega milijarderja. Ta elegantna dama ima tako svoj razkošen plašč, vojščak plemena Vedda svoje puščice, trgovska družba pa denar.
Tako veže trgovina na čudovit način azijskega divjaka in visoko civilizirano damo iz Evrope ali Amerike. In divji Vedda ne ve, kje so sedaj bobrove kožice, ki jih je nekoč obesil na kočo singaleškega kovača, prav tako, kakor tudi elegantna dama iz Evrope ali Amerike ne ve, od kod so prišle bobrove kožice, iz katerih ima plašč, in za katerega jo zavidajo vse njene znanke, ki si ga ne morejo nabaviti.
Tako premišljujeva, zatopljena vsak v svoje misli in zreva v mesečno noč. Tale mesec bo čez nekoliko ur gotovo sijal tudi nad najino vasjo Zaplato. S to mislijo se prikrade v naju tudi želja po domu. Ozreva se proti speči vasi. Zaspano gre stražar dvakrat, trikrat med kočami gori in doli, nato pa sede na tnalo pred kočo in zakinka z glavo.
»Preveč vesten tale stražar ni«, si rečeva in se napotiva ob robu jase na drugo stran vasi in od tam v pragozd, ki se prebuja v prvih slutnjah jutra. Dovolj nama je bilo pustolovščin in en nauk sva izvlekla iz vsega tega: ljudje ne morejo živeti drug brez drugega, tudi takrat ne — kadar se sovražijo.
PROF. D. VOLAVŠEK
NEKAJ NAJHUJŠIH MUČILCEV LJUDI IN ŽIVALI PRI NAS IN V VROČI AFRIKI
»Če greš na Dunaj, pusti trebuh zunaj!« so svoje dni priporočali znancem, ki so potovali v nekdanjo ponosno prestolico Avstrije. In res, treba je bilo široko odpreti ■nošnjo, ali pa malo zadrgniti pas, kakor store to še dandanes avstralski zamorci, če nimajo kaj za pod zobe.
Pa kaj, Dunaj?! Tu sta bila v nevarnosti le mošnja, ali pa želodec! Če si se pa namenil pred nekoliko desetletji v Afriko, je bilo najbolje, da si pustil glavo doma, ker ni bilo gotovo, da se vrneš z njo v domovino. Marsikatera lobanja Evropca se je gugala na drogu pred kočo zamorskega poglavarja, ali pa mu je služila kot čaša, medtem so si z njegovimi pečenimi bedri posladkali zamorci svoje nenasitne želodce.
Dandanes boš v Afriki že težko naletel na človeške ljudožrce, toda dovolj je drugih nevarnosti, ki pretijo tujcu in domačinu od strani raznih živali.
Ni ravno prijetno, srečati se s kraljem živalstva levom, se dati v prah poteptati od krdela podivjanih slonov, ali pa služiti za kosilo nikoli sitemu krokodilu.
Ne glede na to, da je teh živali, izjemoma krokodilov, danes primeroma že zelo malo, so te skoraj nedolžne v primeri z milijardami raznih žuželk in druge golazni.
2e naše mravlje, čeprav so nekatere v gospodarskem oziru naravnost koristne, so skrajno neprijetne živalce. Nobena stvar, posebno sladka, ni varna pred njimi. Izvohale jo bodo, če jo skriješ še tako dobro ter se v tisočih samolastno povabile na sladko kosilo ali večerjo. Truden se vsedeš na zemljo. Nisi še dobro položil svojega rojstva kosti in kar je na njih, v travo, že si skočil pokonci, kakor bi te pičil gad. Ni bil gad, le mala svetlorjava mravlja, zelica ali drnovščica imenovana, je zasadila svojo ostro čeljust v tvoje bedro in spustila v neznatno rano drobno kapljico mravljinčne kisline. In ta mala rana peče kot ogenj.
Na slabem glasu je pri nas naša zelica, toda visoko jo prekašajo v tem oziru afriške mravlje. Vse so zloglasne, a najbolj slovita nad njimi je gotovo debeloglava potovalna mravlja, katero nazivajo afriški črnci »safin«. Že ime safin je v stanu pognati celo četo zamorcev v divji beg.
Neki popotnik pripoveduje, da je nekoč strme obstal, ko je videl, kako njegovi, težko obloženi in močno utrujeni zamorski nosači poskakujejo drug za drugim visoko v zrak, kakor klovni v cirkusu. Nehote je sledil njihovemu vzgledu in tudi sam skočil čez približno 2 dm široko, pregibajočo se črno črto na tleh. Šele sedaj so začeli zamorci kar tuliti: »Safin, safin!«
Črno, premikajočo se črto so tvorili tisoči in tisoči, primeroma malih mravelj potovalk. Zamorci so v prvem strahu kar onemeli in molče poskakali čez črne romarje, ker vedeli so dobro, da safin ne spusti, kar je zagrabil s svojimi ostrimi, zakrivljenimi čeljustmi; raje se da raztrgati na drobne kose. Vgriz je neizmerno pekoč in kar je najhujše, bolečine ponehajo šele potem, ko je prišla iz zgnojene rane na dan z gnojem vred tudi mravljina glava, ki se je bila zagrizla v meso.
Safin napada mrtve in žive živali in napade seveda tudi človeka. Gorje tistemu, ki bi zaspal v bližini potujoče mravlje. Par minut le in tisoči in tisoči so se zasesali v človekovo truplo. Če ni primerne pomoči pri rokah, umrje lahko najgrozovitejše smrti, mravlje ga pojedo pri živem telesu. V par urah so v stanu oglodati tudi večjo žival do kosti.
Prej omenjeni potnik pripoveduje še neki drugi, zanimiv dogodek o mravlji safin.
Ko je nekoč potoval v bližini nekega jezera, pridrvel je nenadoma iz pustinje lev v velikanskih skokih ter se kakor besen zakadil v vodo. Potnik je porabil ugodno priliko in ustrelil leva. Poslal je črnce po levovo truplo v vodo, toda ti so se vrnili med divjim krikom »safin, safin« brez leva na kopno. Ko so po daljšem trudu privlekli levovo truplo na suho, so spoznali vzrok, ki je gnal leva v besnem begu v vodo. Truplo je bilo naravnosl pokrito z več tisoči mravelj. Uboga žival si ni vedela pomagati in je iskala pomoči v vodi.
Lev, kralj živalstva, moral je torej pobegniti pred drobno mravljo! Lovčeva kroglja je bila zanj velika dobrota, ker ga je rešila neznosnih muk, katerim bi bil podlegel. Otresel bi se bil v vodi pač nekoliko mravelj, toda ogromna večina se je bila že pregloboko zajedla, da bi izpustila svojo žrtev.
Strah Afrike in drugih vročih krajev so termiti, mravljam podobne živalce, ki jih pa Evropa nima. Afrika je domovina največje vrste termitov, namreč vojaških termitov. Termiti tvorijo, kakor mravlje, ose, čebele itd. samostojne države. Pri prej omenjeni vrsti termitov živijo poleg samic — kraljic, samcev in delavk še vojaki, ki se odlikujejo od prejšnjih s prav debelo, z močnimi čeljustmi oboroženo glavo. Kraljice spoznaš po ogromnem zadku, ki je napolnjen s tisoči jajčk. Termite črnci prav radi jedo, in sicer kar presne ali spražene v pločevinasti posodi. Zadki kraljic so jim pa prav posebna slaščica.
Kakor smo že omenili, razlikujemo več vrst termitov. Nekateri žive v lastnoročno, v resnici lastnoročno, iz ilovice in sline zgrajenih trdnjavah, ki so visoke do 3 m, a segajo vrhtega še globoko v zemljo, z mnogoštevilnimi podzemeljskimi rovi. Zgradbe so tako močne, da jim prideš še celo s sekiro težko do živega. Tu in tam je cela planjava kar posejana s temi grički.
Druge vrste termitov žive v votlih drevesih, ali pa v podzemeljskih rovih. Vsaka družba — država šteje po več tisoč državljanov.
Čeprav niso termiti tako krvoločni ko safin-mravlja, so vendar skrajno neprijetna golazen, ker napravijo človeku ogromno škodo, preden sploh ve, da žive termiti v njegovi bližini. Sonce je za termite smrt; v par minutah preminejo. Njihovo delovanje je nočno in tajno.
Zgodi se ti lahko, da zaspiš ponoči na prostem, a prebudiš se brez obleke; požrli so jo termiti. Zjutraj obuješ čevelj, a noga ti zdrkne skozi čevelj, ker 90 podplate čez noč povečerjali termiti. Akoravno požro termiti vse, kar se da zgristi, so posebni prijatelji lesa.
Sediš lepo pri	mizi in nenadoma se zruši stol pod teboj. Če	se pri	padcu	skušaš
obdržati za mizo,	sledi ta stolu. Mogoče je, da se nenadoma in	nepričakovano zruši
koča nad tvojo glavo, akoravno nisi opazil niti najmanjše poškodbe tramov in stebrov. Kako je to mogoče?!
Termiti imajo to lepo navado, da potujejo nevidni po podzemeljskih rovih na svoje večerje in požro pri teh obiskih polagoma vso lesovino v notranjosti ter puste le tanko zunanjo skorjo. Nobene poškodbe ne opaziš, dokler se vse skupaj ne zruši. Sicer bi bila pa tudi vsaka borba proti tem nevidnim, nočnim sovražnikom brezuspešna.	Edina	pomoč
je, da zažgeš kočo	in se preseliš drugam.
V	vseh krajih, kjer žive termiti, so morali zamenjati lesene brzojavne in telefonske droge s kovinskimi, ker so se leseni, izdolbeni od termitov, v kratkem času podrli.
Čeprav prištevamo termite k največjim škodljivcem vročih krajev, niso brez vsake koristi. Da, trditi bi celo mogli, da prinašajo napol divjim plemenom koristi, ki visoko prekašajo od njih storjeno škodo. Zamorcem na primer ne morejo uničiti finih oblek in čevljev, pohištva itd., ker vsega tega nimajo. Če porušijo črncu kočo, zgradi si v par urah drugo.
Termiti rahljajo zemljo in vlačijo iz notranjosti na dan rodovitno ilovico, ka'ero uporabljajo za zgradbo svojih trdnjav, ki so visoke 2—3 m in pri tleh do 8 m široke. Pokrajine s termitskimi stavbami so naravnost oaze (zelenice) sredi pustih, nerodovitnih planjav. V senci termitskih stavb uspevajo izborno razne koristne rastline, ker so zavarovane proti prehudi vročini. Razen tega so pa tudi grički sami gosto nasajeni s tobakom, čebulo itd. Če podereš hribček in ga razgrneš, dobiš 60—100 m2 najplodnejše zemlje.
Termiti goje v svojih stavbah neko vrsto gob. Nehote zanesejo trose teh gob tudi na gričkovo površino. Spomladi so grički gosto porasli z brezštevilnimi, zelo okusnimi, 4—5 cm visokimi gobami. Na termitskih zgradbah pa raste tudi neka druga užitna goba, pravi velikan, kajti njena glavica meri v premeru 25—30 cm.
Porušene termitske zgradbe dajo izvrsten stavben material. Pa tudi stoječe stavbe so, ne glede na to, da služijo zamorcem kot bujni vrtovi, velikega praktičnega pomena. Prenarediti se dajo v izborne topilnice železne rude in v izvrstne krušne peči.
Za časa slavnoznanih burskih vojn v Južni Afriki, v katerih je maloštevilen narodič Burov (boeres- holandski kmetje) skoraj ugnal v kozji rog mogočne in ponosne Angleže, so se posluževali termitskih stavb Buri in Angleži. Pri tleh so izdolbli s sekiro kurilni prostor, odbili vrh stožca, napravili rov za dim in najboljša krušna peč je bila gotova.
Pa tudi v drugem oziru so termiti koristni. Vsako izumrlo rastlinsko snov (les, liste, sadeže) kakor tudi manjše živali prevlečejo z ilovico. S tem odstranjujejo škodljivo mrhovino ter pospešujejo razpadanje in preperenje teh predmetov v rodovitno zemljo.
Omenili smo že, da črnci radi uživajo bele mravlje — termite. Kakor pri nas čebelar na rojenje čebel, pazijo tudi črnci vestno na to, da jih ne prehite termiti z rojenjem. Nad grički termitov zgradijo iz vejevja goste strehe, v katerih se polovijo roji termitov. S termiti napolnijo vse razpoložljive posode. V rešetih jih pretresajo, da jim odpadejo neužitne peruti. Uživajo jih kar presno, sušijo ali pa pražijo v loncih. Rojenje termitov je za črnce velih praznik. Kakor pri nas o veliki noči po poticah, diši takrat po zamorskih vaseh po pecivu, pečenem na olju.
Seveda služijo termiti tudi stotisočem ptic kot dobrodošla, tečna hrana.
Termiti so nam v nadaljnji dokaz, da je lahko tudi najškodljivejša žival človeku v veliko korist.
Vsakdo pozna škorpijona po imenu, a videl ga je le malokateri. Velik strah vlada pri nas pred njim, toda ta strah je precej nepotreben. Visoko se pretirava nevarnost škorpijonovega pika, pretirana je navadno tudi množina škorpijonov.
Šele med svetovno vojno sem se seznanil prvič z živim škorpijonom. Kar veselja sem poskočil, ko sem našel pod nekim kamnom, v dolini Ločnice (pritok Sore) prvega, krasno razvitega škorpijona. Preobrnil sem gotovo okrog tisoč kamnov in nabral 14 odraslih škorpijonov. Mnogokrat sem še pozneje iskal na tem mestu in drugod in našel včasi po par komadov, mnogokrat nisem videl niti enega odraslega, akoravno sem preobrnil na tisoče kamnov in porušil na stotine prhlih štorov. Veselje do škorpijonov mi je prešlo, ko mi je nekoč izpod nekega kamna zasikal nasproti velikanski, lepo pisani modras, katerih v nekaterih letih v dolini Ločnice kar mrgoli.
Že prej sem omenil, da se nevarnost škorpijonovega pika močno pretirava. Hotel sem se prepričati o nevarnosti škorpijonovega pika in sem se dal nalašč pičiti v prst. Zaskelelo me je, kakor če bi me pičila osa, toda prst ni niti posebno otekel.
Ravno tako so le bajke pripovedovanja o škorpijonovem samomoru. Res je, da se bo škorpijon sam pičil, če ga obdaš z žerjavico in mu pustiš le malo prostega prostora, ali pa ga vržeš v olje, oziroma v špirit, toda ne iz samomorilnega namena. Če vidi
škorpijon, da je v nevarnosti, seka divje s svojim repom na vse strani in seveda pri lem lahko nehote zabode tudi sam sebe.
Pik našega škorpijona v splošnem torej ni nevaren, toda čimdalje gremo na evropski jug, tem nevarnejši je. Pripoveduje se celo o smrtnih slučajih kot posledicah škorpijonovega pika. Pa tudi v teh slučajih ni popolnoma gotovo, je li povzročil smrt škorpijonov pik, ali pa okuženje rane po nevednih mazačih.
Mnogo nevarnejši od našega evropskega je afriški škorpijon. Sicer je tudi njegov pik le redkokdaj smrtonosen, toda neizmerno boleč. Neki afriški potnik pripoveduje, da je imel mnogokrat priliko opazovati ljudi, ki jih je pičil škorpijon. Zaradi groznih bolečin so besneli in divjali, kakor da bi hoteli izvajati najbolj divje bojne zamorske plese. Neznosne bolečine, v zvezi s hudo vročino, trajajo več dni, onemogočijo spanje ter zelo oslabe človeka.
Še hujše bolečine ko škorpijonov pik, povzroča ugriz afriške stonoge, ki živi v družbi škorpijonov in druge golazni pod kamenjem, v trhlem lesu itd. Vgrizniti te pač ne more lahko, ker se skuša v divjem begu rešiti. Prijemati z roko jih kljub teinu ni dobro, ker onesnažijo roko s smrdljivim sokom, ki nežno kožo tudi namehuri.
Če hodiš v poletni dobi med nizkim grmičevjem s svojim zvestim spremljevalcem psom, bo ta kmalu pritekel k tebi in se začel drgniti ob tvoje noge, kakor bi te hotel nečesa prositi. Drgnil se bo ob vsako deblo in valjal po tleh. Lahko psa še tako natančno preiščeš, našel ne boš ničesar. Šele pozneje boš ugotovil vzrok njegovega obnašanja. Na ušesih, na glavi, na trebuhu in drugod boš opazil včasi po več zamazanobelih, rdeče prosojnih, kakor grah debelih mehurčkov. Če stisneš tak mehurček, se pocedi iz njega kri. Tvoj prijatelj, ali pa ž njim vred tudi ti, sta se nalezla v grmovju klopov ali kloščev, ki čakajo tukaj na svoje žrtve. Dokler se ni klop napil, ga je mogoče potegniti celega iz rane, kadar pa je napit, boš navadno pustil glavo v rani. Posledica tega je gnojenje rane ali pa vsaj zelo neprijetna srbečica. Nekateri trdijo, da je treba klošča pomočiti z	oljem in da nato sam odpade, toda sam sem se prepričal, da se	klošč navadno le malo
zmeni	za olje in je najbolje, če ga izvrtaš z iglo iz	rane.
Naši klopi so primeroma redki in tudi nedolžnejši v primeri z afriškimi. V Afriki si jih nabereš lahko v enem dnevu po več stotin in brazgotine te srbijo po več let. Neznosno trpijo uboge živali od teh krvosesov, ki pokrivajo včasi v stotinah trupla svojih žrtev.
O	moskitih, kot prenašalcih malarije, o muhi	glosini,	kot	povzročiteljici	spalne
bolezni in tse-tse muhi, uničevalki živinoreje, bomo drugje govorili. Omeniti hočem k zaključku le še največjo nadlego srednje Afrike, mikroskopično majhno peščeno bolho, ki nosi ljubko ime »funca« in je sorodnica v topli Ameriki živeče »nigue«. Kakor poslednja zleze tudi oplojena »funca« najraje človeku pod nohte na nogah. Iz jajec izlezle ličinke prevrtajo dobesedno prst in povzročajo grozovite bolečine. Akoravno se posreči izvleči bolho z zalego vred iz rane, se ta kljub temu tudi po razkužitvi (desinfekciji) gnoji dalje in napadeni prst je mnogokrat izgubljen. Mnogo zamorcev izgubi vse svoje prste na nogah ali pa vsled zastrupljenja celo življenje. Najboljše, akoravno ne popolnoma sigurno sredstvo proti peščeni bolhi, so čevlji, katerih pa ubogi črnci skoraj ne poznajo.
S	kakim veseljem pozdraviš vročega poletnega	dne po	dolgem potovanju	hladen
potok ali reko! V vroči in peščeni Afriki si hladne kopeli še bolj potreben, toda v Afriki je kopel navadno v zvezi z velikimi nevarnostmi. V globokih rekah in jezerih te lahko nepričakovano pozdravijo krokodili ter te olajšajo v najboljšem primeru za roko ali nogo, v manjših mlakužah pa lahko pustiš za spomin en liter ali celo več krvi brez vsake odškodnine, kakršno plačujejo dandanes v bolnišnicah. Take tnlakuže so namreč polne pijavk. V mlakuži, ki ima 6—10 m v obsegu, našteješ lahko več tisoč pijavk. Od česa živi tolika množina, nam je uganka. Seveda so prav pošteno sestradane. Komaj si pomolil nogo v vodo, že visi na njej 20—30 pijavk. Če si toliko nepreviden, da zlezeš v vodo, lahko računaš z izgubo najmanj enega litra krvi, preden si opazil, da so te napadle pijavke.
Poleg omenjenih ima Afrika še dolge vrste najrazličnejših mučilcev, ki daleko prekašajo naše evropske po škodljivosti in nadležnosti.
tn\
"I-
VIII.
v\" h/
iO'=  ,
KO JE ZJUTRAJ POKUKALO	IZZA	U	IN
m
BOLNIŠKO
BI
VSEM
GA JE
NA GLAS. BOLELA GA JE
. KO JE STOPILA
, SE JE	ZBUDIL	NAJRAJE
JI
IN SRBELO PO
K NJEGOVI
ZA N <DA VIDI, KAKO MU JE. PRI TEM
)p'	9..
PA JI PADE -M NA	IN	ZAPAZI	KRVAVE	t*V
TUDI
SO BILE POLNE KRVAVIH v*. „JOJ, JOJ“,
JE ZAVPILA. „V TEJ PRITEKLA JE ŠE ENA |
so ?7\ in # in m.u
IN OBE STA DVIGNILE /1L
IN PRENESLE NA DRUGO SNAŽNO
. VSE TO SO
SLISALE tf!\ , IN IN SE HITRO SKRILE V
W"
MED
. „TU NAS
NE NAJDEJO*, SO
WM
DEJALE. ALI	SO	RAZDRLE
IN JO ODNESLE
V TEMNO SO JO POLOŽILE NA JE PRIŠEL NEKI JE
, KI NI IMELA NIC
IN ODŠLE SKOZI
. TAM
NATO
r
IN PRINESEL MALO
|S? IN HITRO ODŠEL IZ
ZAPRL
r
i' . POD f
TER DOBRO
rj'
ZA SEBOJ. IZ JJ* JE SIKNILA JsUL, KI
JE IMELA MOČAN DUH. „KAJ PA JE TO?“ JE VPRAŠALA $??. „NE VEM!“ JE ODGOVORILA M- „TAKO ČUDNO
DIŠL“ /Wi PA JE POKUKALA IZ
IN SE
.JOJ,
JOJ, ZASTRUPLJAJO NAS!“ »BEŽIMO!“ JE ZAVPILA (p
IN
IZ ULJ PROTI
I. ALI TAM JE BILO VSE
ZAMAŠENO. ŠE
I
JE BILA POPOLNOMA ZAMAŠENA.
JE REKLA: „NIKAMOR NE ZBEŽIŠ. NA
SE PRIPRAVIMO!" IN SO SE (p\ , IN jWi IN il]. TAKO DOLGO SO	DOKLER	NISO	PADLE
NA
IN JE PRIŠLA
f / N
PO NJE.
PA JE ODSLEJ DOBRO	IN	JE	KMALU	SPET	STAL
I
NA
L!
. KO JE OZDRAVEL, JE ODŠEL K SVOJI NI NIČ VEČ POHA-
VES JE BIL DRUGAČEN. PO
JAL Z
, TEMVEČ JE OSTAJAL DOMA IN POMAGAL
SVOJI DOBRI
. IN JE
ZMAJALA Z GLAVO IN
REKLA: „ČUDNO, ČUDNO, ŠELE POD (S jJk PAMET SREČALA."
JE MOJEGA
MILE KLOPČIČ:
VLAK
Če hočeš hitro k teti na obisk, greš kar na vlak in že drviš.
Kot tebi, vlaku se mudi.
Zato ne čaka, če ga zamudiš.
Ko vstopimo na vlak in nas odpelje, ostane na postaji le postaja.
Skoz okno na pokrajino strmiš, a jedva jo uzreš, že zaostaja.
Tako na hitro kraji se menjavajo, kot bi slikovnico imel v rok&h in da obrača svoje liste sama.
Ko prvič sem se peljal, me bilo je strah.
In vlak drvi, ti v njem sediš in čakaš, da prideš do postaje, kjer te teta čaka. Le na postajah se ustavlja vlak, vsi drugi kraji odhitijo mimo vlaka.
A na postaji, kjer me čaka teta, izstopim brž, a drugi obsede in peljejo se dalje bogve kam.
Najbrž imajo tete kje drugje.
Tako prevaža vlak vojake in ljudi, prevaža pošto, premog in živino.
Ž njim vozijo se delavci domov, ž njim so nekoč odšli v tujino.
Vsak dan in vsako noč drvijo vlaki. Ljudje trdijo, da je to promet.
Zato je vlak prometno sredstvo.
Včasih odpelje tudi nas na majniški izlet.
MLADINA PIŠE
DRAGI »NAŠ ROD«!
Moja žalost po izgubljeni mamici, me je privedla tako daleč, da sem začela zlagati pesmi, misleč, da* se bom s tem utolažila. Bog mi je priča, da sem pesmi, katere Ti pošiljam, spesnila sama. Zato upam, da si niso zaslužile požrešnega koša.
Spomin na umrlo mamico.
Bi pesem zapela, bi bila vesela, toda moje srce take pesmi ne ve.
Me žalost objema in srce veni, — solzica vsaka veselje kali.
Ne iščem veselja v družbi ljudi, moje veselje mi v grobu leži.
Ko sem še bila neveden otrok, postala sem sestra nesrečnih sirot.
To, kar je bil moj edini zaklad, mi bil je zakopan v grozni prepad.
Iz groba poganja zdaj nageljev kup, ki naj bi krasili moj žalostni up.
Nageljni rdeči pomenijo to, kako me je mati ljubila srčno.
Jaz njene ljubezni ne zabim nikdar, ker bila je sveta kot božji oltar.
Gorjanc Angela,
viš. nar. šola Šoštanj.
GRADIŠČE.
Med našo prijazno vasi lim mestecem Gornji grad, ravno od glavni cesti, se nahaja skaloviti hribček Gradišče. Kar kurja polt obliva človeka, ki gre tod ob poznejših urah, ali še celo o polnoči.
Omeniti vam hočem nekaj dogodbic, ki so se dogodile tu v nedavnih časih. Kjer se nahaja sedaj ta skrivnostni hribček, je stal nekdaj gradič, imenovan Zgornji-grad. Nekoč pa se odlušči velika masa z bližnje gore in pokrije gradič, z njim zasuje tudi grajsko gospodo z lepo mlado gospodično. Od tistega časa je to Gradišče zakleto in v njem čaka rešitve mlada deklica.
Nekega jutra, ko je kosil v bližini mlad, krepak kosec, pride k njemu deklica in mu pravi: Bodi pogumen mladenič in reši me. Prilezla bo kača, katera bo imela v gobcu snop ključev, vzemi jih ji z zobmi iz gobca in jaz bom rešena. Mladenič ji je obljubil.
Res je prilezla ostudna kača s ključi v gobcu in že ji je šel naproti, da bi ji vzel ključe iz gobca z zobmi, toda prestrašil se je in zbežal.
Nekoč je nabirala po Gradišču drva neka žena z otrokom v naročju. Pa zagleda vrh Gradišča velika vrata. Boječe je vstopila in zagleda veliko sobo in v njej sta stali dve kadi zlata in srebra, za mizo je šivala zakleta deklica, pod mizo je ležal pes, ki mu je iz gobca švigal plamen. Ženi se je zahotelo denarja, otroka pusti v kadi, da bi se igral tako dolgo, da ona nese poln predpasnik denarja domov in potem pride ponj, ali ko se vrne ni bilo več onih vrat. Hitela je k župniku, da dobi otroka nazaj. Župnik ji je svetoval naj takoj nese denar nazaj. In res, vrata se ji odpro, vzela je otroka in vrnila denar.
Mogoče je kdo izmed naročnikov »Našega roda« tako pogumen, da bi rešil zakleto deklico, dobil bo kad srebra in kad zlata.
Remic Pavla,
Bočna pri Gornjem gradu.
PTIČJA PROŠNJA
Ptice pevke v kraljevini Jugoslavlijt, zbrane na svojem prvem pomladanskem zborovanju, so sklenile, da pošljejo jugosloven-ski deci tole prošnjo: »Minila je huda zima in napočila vesela pomlad. Zopet nameravamo zgraditi po gozdih in gajih, mestih in vaseh svoj dom, da v njem živimo mirno in veselo. Najvljudneje vas prosimo, ostanite tudi sedaj naši dobri prijatelji. Ne delajte nam škode in ne jemljite nam naše zlate prostosti. Nikdar nam ne razdirajte gnezd, ki smo jih sestavile s težkim trudom; ne jemljite naših jajčec, puščajte v miru naše nedolžne mladiče, da jih negujemo same. Izročamo se vaši dobri zaščiti!
V	oddolžitev zato vam obetamo, da vam hočemo delati veselje s petjem in da bomo marljivo uničevale škodljivi mrčes po drevju«. — '
Dobra jugoslovanska deca bo gotovo uslišala njihovo prošnjo. Tako bomo skupno slavili Boga, Stvarnika prelepe pomladi.
Franc Potočnik, Podgorje, p. Slovenjgradec.
METULJ.
Vedno lepši se mi zdiš, vasovalček zlatokrili, vedno bolj sem te vesela — rada, rada bi te ujela!
Ko po cvetju se podiš, se svetlikaš v zlati svili, gledam za teboj v zasedi s hrepenečimi pogledi.
Pepca Brus, viš. nar. šola pri Sv. Trojici v Slov. gor.
MOJ DOM.
Kje ste doma,
nam vsak vprašanje da.
Tam naši so stani,
kjer sončni žarki so neznani,
tam naši so domovi,
kjer so pod zemljo črni rovi.
In oče naš se v rovu trudi in išče kruha v črni grudi.
Tam naš je dom.
Kdo sem?
Rudarjev jaz sem sin, iz tužnih, črnih pokrajin.
Ko hodijo očetje v rove, ko delajo naprave nove, takrat jaz vem — kdo sem.
Rudarjev jaz sem sin.
Rudar moj oče je,
trpin moj oče je
in mi smo vsi trpini,
ne vemo kaj mladosti je veselje,
ne vemo kaj izpoljnjene so želje,
poznamo le bedo, trpljenje
in svoje borno življenje.
Janez Mohar,
Toplice — Zagorje.
MOJA ROJSTNA VAS.
Ne zdi se mi vsaka vas tako prijetna kakor Javornik. Na obeh straneh jo obdaja gorovje, katero meji na naše sosede Italijane in Avstrijce. Na zapadu pa šumi valovita Sava. S hriba se vidijo hiše kakor biseri, a tvornica je oko med njimi. Ta je velike važnosti. 2e od daleč se čuje iz nje ropot. Delavci nakladajo in topijo železo. Zelo lepo je to gledati. Razbeljeno železo se zvija kakor kača. Še vse polno slik bi videli, ako bi bili pri nas. Nobena stvar me ne bo ločila od tega lepega kraja, v katerem že od zgodnje mladosti uživam veliko vese-lje.
Lipej Avguština,
učenka višje nar. šole na Javorniku.
DRAGI NAŠ ROD!
Ko sem bila stara dve leti, me je mama vzela s seboj v cerkev, ko je škof maševal. Ko sem ga zagledala, sem zakričala na vse grlo: »Mama bežima, taš plide.«
Na izprehod me je mama vedno nosila, če me je pa vprašala: »Greš dol?« sem vedno odgovorila: »nič, doj, uš, ak, doj.«
Namesto, da bi rekla, prosim kruh, sem rekla: »Plošim jaš mam kuh.«
Imenovala sem se namesto »Štefka« »Vekena«.
Ko sem prvič videla pri teti kravo molzti, sem začudeno vprašala: »Kaj, vam da krava mleko? Nam pa da mlekarica.«
Ko sem pa videla krompir izkopavati, sem rekla: »Ho, vi imate v zemlji krompir, mi pa ga imamo na tlgu.«
Ko je pa bilo na božični večer božično drevo prižgano, smo vstopili v sobo. Jaz sem kar zgrabila pupo z vozičkom in tekla v kuhinjo in prosila mamo, naj zaklene vrata, da ne pride Jezušček nazaj po pupo. Te moje dogodke mi mama še vedno pripoveduje.
Jakolič Štefi v Mariboru.
KAKO SO RIBNIČANI KUPOVALI BOGA.
Ribničanom se je nekoč razbil križ, na katerem je visel Jezus. Ko se zbero vsi učeni možje tega kraja pri gospodu župniku, jim on razodene žalostno novico o razbitem križu. Nič ni pomagalo, treba se je bilo odpraviti v Benetke, kjer so se take reči prodajale. Vedeli so, da bo treba iti čez morje. Zbrali so same take, ki so znali res dobro plavati. Nič kaj preveč dobre volje so se odpravili proti daljnemu mestu. Ko so že dolgo potovali, pridejo do velikanske njive, na kateri je lepo modro cvetel lan. Mislijo si: »Vendar smo že prišli do morja.« Strah jih je pa vendar obšel, češ, kaj bo, če kateri utone. Naposled se le ojunačijo, se slečejo, štejejo do tri in se vsi naenkrat zaženo v vodo, ki pa je bila samo lan. To vam je bilo kobacanja, vendar so se pririli na drugo stran. Sila ponosni svojega junaškega dejanja bi bili najraje skakali. Bistri Ribničan pa pravi: »Kaj bomo toku vesejl’, če ne vemo, če smo vsi tiikej. Preštimo se, pa bomo vejdl’!« Začno se prepirati, kdo jih bo prvi štel. Prvi, ki je bil najbolj naobražen, odgovori:	»Jest vas
bom štu!« In šteje: »Jest, adn, dva, trije, štirje, pet, šest.« Vsi razburjeni se popraskajo za ušesi ter si reko: »Zduma nas je šlu pa sedm! Za božjo vole Kristusovo. Kakšnega petjolna smo pa zdej ustrejl’!« Mimo pride kmet ter jih vpraša: »Kaj vam pa je, da ste tako žalostni?« Oni mu odgovore: »Kaj b’ ne bli. Od duma nas je šlu sedm, zdej ns je pa kumej šest.« Vprašajo ga za svet, kako bi se na drug način se enkrat prešteli. On jim reče: »Nosove pomočite v pesek, pa vse luknje preštejte.« Tako so storili in videli, da jih je sedem. Vsi veseli so se podali na dolgo pot proti Benetkam.
Po dolgem potovanju pridejo vsi zmu-čeni v Benetke. Vstopijo v trgovino, kjer so take reči prodajali. »Joj, joj, joj,« zastoka eden: »Faimoštra smo pa pozabili uprašat, kakšnga Bugca b’ pa kupili. Živ’ga al* mrtvga.« Za žive so imeli tiste, ki so imeli oči odprte, za mrtve pa tiste, ki so imeli oči zaprte. Končno so se le zedinili za živega. Eden pa je še rekel: »Če fajmoštr’ ne bo prov, ga bomo pa ubil’.«
(To pripovedko mi je nekoč povedal neki Ribničan.)
Lušin Vlado,
Braslovče.
LANSKE POČITNICE.
Dovolite mi, da Vam poročam, kako sem preživel lanske počitnice!
Ko so se začele lanske počitnice, smo se štirje fantje dogovorili, da gremo taborit na Krim. Nekega dne smo vstali že ob šesti uri in šli. Seveda smo imeli s seboj za štirinajst dni hrane in tudi nekaj denarja. Ižanska cesta se je prav vlekla. Krim smo že videli prav blizu, a cesta se je vlekla. Ko smo bili pod Krimom, je bila ura že dvanajst. Začeli smo laziti v hrib. Dolgo smo hodili. Seveda smo pa tudi počivali, ker smo imeli vsi polne nahrbtnike. Ko smo prišli na vrh, smo se oddahnili in poiskali primeren prostor, kjer smo postavili šator. Na vrhu je vas Gornik. Ko je bil šator postavljen, smo pripravili večerjo, saj smo bili lačni. Skuhali smo žgance in kavo. Po večerji smo se dogovorili, da pojdemo drugi dan v tisto votlino, kjer so kapniki. Imenuje se »Mala pasica«. Potem smo šli spat. Drugi dan smo vstali ob 7. uri. Ko smo pojedli, smo se odpravili v jamo. Oddaljena je bila samo par minut. S seboj smo vzeli vrvi in luči. Ko smo prišli pred vhod, smo se morali plaziti, da smo prišli noter. Pri-šedši v jamo, smo posvetili naokrog. Tu je bila velika soba. Šli smo naprej. Zopet soba, še večja, kakor dvorana. Ko pridemo na konec jame, smo posvetili in videli veliko steno. Kar zaslišimo neko šumenje v prepadu. Na dolgo vrv smo privezali luč in spuščali v prepad. Na dnu zagledamo vodo, ki je tekla naprej pod zemljo. V jami so bili kapniki in tako veliki, da nismo nobenega mogli vzeti s seboj. Ko smo si vse ogledali, smo šli ven. Zunaj je bilo zelo gorko, notri pa mrzlo. Potem smo skuhali kosilo in jedli. Nato smo pomili in pripravili drva. Popoldne smo počivali, ker smo šli zvečer naprej. Ko smo povečerjali, smo počasi pospravili in šli dalje. V mraku smo prišli v Iški Vintgar. Postavili smo šotor in šli spat.
Ko je bilo jutro, smo si vse kraje ogledali. Bili smo kakor v ječi. Okrog in okrog je bilo hribovje, doli pa ravnina. Tam smo taborili še 12 dni. Tudi skavti so bili tam. Vsi smo se imeli prav dobro in prijetno. Dosti sem se naučil na taborenju.
Julko Derganc,
učenec VI. razreda pom. šole v Ljubljani.
KAKO JE IZTEKLO JEZERO PRI LJUBLJANI.
To se je godilo še takrat, ko je bilo pri Ljubljani jezero. Ljubljana je bila velika vas. Ljudje so srečno in veselo živeli.
Hudobcu se je zahotelo iti na svet po grešne duše. Res se odpravi. Prišel je do jezera. Ker je bil truden, se vleže pod bližnje drevo in kmalu trdno zaspi. Mimo pride
pastirček Mihec. Ko zagleda hudobca, hitro teče v vas in pove ljudem, da leži pod drevesom pri obrežju tuj človek. Mihec jim pokaže, kje je. Ljudje so od daleč gledali hudobca. Imel je dolg nos, na glavi dva rožička, na nogah konjska kopita, čez telo pa dolgo haljo. Župan reče ljudem: »Pojdite domov«! Ljudje se takoj razidejo. Hudobec se je zbudil. Takoj se je napotil v prvo hišo.
V	tej hiši je bival krojač Miha. Ta krojač je bil šaljivec. Ko je zagledal hudobca, si je rekel: »Sedaj ti bom pa eno zagodel.« Hudobec je prišel po stopnicah h krojaču. Krojač je toliko	odprl vrata,	da	je pomolil hudobec nos v	sobo. Krojač	je	pritisnil	vrata.
Hudobca so držala vrata za nos. Začel je vpiti in vleči, da bi se rešil. Toda vrata so ga dobro držala. Ljudje so prišli in začeli vraga brcati, suvati in pretepati. Krojač je pa odznotraj tiščal vrata. Hudobec je potegnil z vso	silo. Rešil je	nos. Toda	čakala
ga je druga	nesreča. Ko	je	potegnil	in se
odtrgal, je štrbunknil po stopnicah. Hitro se je pobral in odšel naprej po cesti. Ljudje so šli oddaleč za njim. Tedaj si je krojač zopet nekaj izmislil. Šel je po pse. Ko je imel vse pse okoli, jim je rekel: »Alo puc-kajte tistega!« Psi so razumeli in jo ucvrli za hudobcem. Trije hudi psi so zagrabili za haljo. Hudobec se je hotel rešiti psov 'in se je začel vrteti. Psi so se kar po zraku vrteli okoli hudobca, ker ga niso spustili. Nazadnje se je halja utrgala in psi so zleteli po zraku med svoje prijatelje pse. Hudobca je bilo sram in je šel iz vasi. Ko je prišel do obrežja jezera, ga je zadel v glavo kamen, ki ga je vrgel krojač. Zvrnil, se je v jezero. Poln ran in ves pobit se vrne v pekel. Ljudje so se pa vsi zadovoljni vrnili na svoje domove.
Hudobec se je hotel maščevati. Glavarjeva hči je imela lepo zlato kroglico. To ji je hudobec	vzel in	vrgel v jezero. Mislil	ie,
da se bodo ljudje	jezili in kleli.	Potem	Jih
bo pograbil in odnesel v pekel. Toda zgodilo se je drugače. Glavarjeva hči se ni nič jezila. Drugi ljudje pa tudi nič.
Hudobec je zopet mislil, kako bi napravil kako škodo ljudem. Sklenil je izkopati prekop, da bo jezero pdleklo. Poklical je svoje tovariše in jim rekel: »Med bliskom in gromom bomo izkopali prekop čez hrib, da bo jezero odteklo.«
Neko noč so zaslišali vaščani grom. Začela se je	nevihta. Bliskalo in	grmelo	je,
da je bila	groza.	Čez eno uro	je nevihta
ponehala. Vaščani so videli, da je čez hrib prekopan prekop. Jezero je odteklo. V jezeru so našli zlato kroglico in druge reči. Čez več let so začeli obdelovati barje.
Hudobec je spoznal, da ljudem ne more škodovati. Ljudi je pustil na miru in ostal v peklu. Ljudje so se pa začeli naseljevali na barje. Nastala je Ljubljana, ki stoji še danes.
Godec Lovro, Ljubljana.
MOJE VESELJE DO SOKOLA.
NAŠA »JUN A«.
V	prvem sestavku nate, ljubi »Naš rod», ti hočem opisati, kako nepopisno je moje veselje do Sokola.
Naša šola Adrijanci je včlanjena pri sokolski četi v Gornjih Petrovcih, kjer imamo večkrat kakšno proslavo, ki je zlasti v veselje nam Sokoličem. Ker smo siromašni, nimamo še kroja, a pri telovadbi pa stojimo že na precej visoki stopnji, ker imamo dobrega brata načelnika.
Sokol je močan in zaupljiv branilec domovine. Sokol biti, pomeni, ljubiti se in biti složni. Če se bomo ljubili in bomo složni, nam ne bo nobena sovražna sila vdrla v državo. Sokolstvo je v korist državi. Zato pa bom tudi jaz ostal veren Sokol, da bom nekoč kot mož hrabro branil svojo domovino pred sovražnikom, ki bi si rad prisvojil lepe pokrajine naše Jugoslavije.
Sokolske pozdrave pošiljam vsem bratom Sokoličem in naročnikom »Našega roda«. Zdravo!
Luco Franc,
v. n. šola v Adrijancih, p. Petrovci, Prekm.
MAMICA ME JE POKARALA.
Mene ima mamica posebno rada. Jaz imam njo pa še bolj rad. Vsaj meni se tako zdi. Zato se že iz ljubezni do nje izogibljem prestopkov. — Zgodi se pa le, da storim kaj takega, kar ni prav, posebno moji. mamici ne. — Nekoč sem zaklenil v našo kuhinjo našo kuharico in šolsko postrežnico. Mame ni bilo doma. Jaz sem šel ven in pozabil na to svojo hudomušnost. Tako sta bili kuharica in postrežnica zaprti približno eno uro v kuhinji. Šele mamica, ki je prišla domov, ju je rešila neprostovoljne ječe. Mene pa je mamica pokarala, da še nikoli tako. Poučila me je, kaj smem in kaj ne smem, sicer da bo še hujša kazen prišla.
Firm Vladimir,
Radvanje.
PREDRAGI »NAŠ ROD«!
Veš, mi smo trije bratci. Smo doma h vasi, ki jo je opeval pesnik Prešeren: »Oj Vrba, srečna, draga vas domača, kjer hiša mojega stoji očeta«. S hišo, kjer se je rodil pesnik Prešeren, smo si skoraj sosedje. Na sredi vasi je starodavna lipa, okrog te lipe so kamni. Vsaka hiša ima svoj kamen. V poletnem času se zbirajo tam kmetje s cele vasi in se pogovarjajo. Od lipe drži pet potov na vse strani, zato da se tujec ne ve kam obrniti. Skozi Vrbo pelje pot tudi na Bled. Poleti pride mnogo tujcev gledat Prešernovo hišo. Povabimo tudi čitatelje in čita-teljice »Našega roda«, da si pridejo ogledat Vrbo, in jih pozdravljamo
Tonček, Janez in Franc Mulej.
Naša »Juna« je majhna porednica in nikaka punčka ali sestrica s čudnim imenom, kaj še — ta porednica je naša psička, katero nam je teta podarila pred dvema mesecema. Takrat še ni znala drugega kakor — papkat in ajčkat. Ampak danes je vse nekaj drugega, ta naša navihanka. Včasih mi je mama rekla, da je ni večje razposajenke od mene, sedaj pa vidi, kako krivico mi je delala. — Ta naša Juna! Mirno sem pisala domačo nalogo. Bumf, nastal je ropot, pogledala sem in videla — vsi zvezki, vse šolske knjige na tleh, razen tega pa še ti, dragi »Naš rod«. Naša Juna se je še posebej poigrala s Teboj. Prosim Te — nikar ne zameri zaradi tega, ker nam je napravila še več drugih hujših neprilik. če Te je to moje poročilo kaj razjezilo, nikar se ne huduj name, ampak na to Juno Junasto. Za ušesa jo pograbi — pa močno potegni, veš!
Ivanka Pečnikova,
Koprivnica pri Rajhenburgu.
ŠT. I L J.
Naša župnija se imenuje Št. Ilj pri Velenju. V prejšnjih časih se je imenovaj Št. Ilj pri Gradiču, ker imamo v župniji grad, ki pa ni v razvalinah kot marsikje, temveč stoji trdno in ponosno gleda čez župnijo. Pokojni g. župnik so imenovali ta kraj, ko so ga prvič zagledali, rajski Šentilj. Ni sicer raj, a lepo urejenemu vrtu je vendarle podobe!.. Ko se pripelješ po glavni cesti iz Velenja do ovinka nad Klemšetom, se ti naenkrat odpre dolina, katero obkro-žujejo okoli in okoli lepi in temni gozdovi, po katerih žubore studenčki. Po sončnih bregovih pa vidiš lepo urejene vinograde, ki nudijo v jeseni vseh vrst najžlahtnejšega grozdja. Sadnega drevja pa tudi najdeš kot malokje. V Št. liju imamo tudi vzorne drevesnice, odkoder odpošiljajo umni gospodarji mlada drevesca daleč naokrog. Sredi župnije na malem hribčku se dviguje starodavna cerkev, stara nad 700 let in posvečena sv. Tilu. Poleg cerkve stoji 3razredna osnovna šola, ki je bila ustanovljena leta 1819. Prva 3 leta so se otroci učili v gradiču. Učil jih je grajski valpet Vončina. Pozneje so pa postavili šolsko poslopje na škofijsko klet. Severno od cerkve je župnišče. Včasih je bila tukaj dekanija, potem so jo pa prestavili v Škale. Ob glavni cesti, ki pelje v Velenje, stoji posojilnica in društveni dom Posojilnica je bila postavljena leta 1930. Ako greš po drevoredu, prideš do velike gostilne in dveh 'trgovin. To je moj domači kraj, katerega ljubim nad vse.
Hrustev Marija,
Št. Ilj pri Velenju.
Letošnje knjige Mladinske matice
ZNasi naročniki dobijo letos štiri knjige, in sicer:
7. ^Kresnice VI.;
2. Slikanico „Za vesele in žalostne čase", s slikami (S. S)eržaja in z besedilom Ul. Cernejeve;
3. SKnjigo iz zdravstva „£ovci na mikrobe14, ki jo je sestavila ^Marija ^Kmetova in
4. Mravljico „£Brkonja Čeljustnik", ki jo je spisal šBogomir ^Magajna.
‘Vse štiri knjige so bogato ilustrirane.
,,£Brkonja Čeljustnik" izide v krasnih ilustracijah šBožidara fjakca.
Vsekaj posebnega bo letos slikanica „Za vesele in žalostne čase", ki izide v štiribarvnem tisku. Čeprav je barvana knjiga zelo draga, jo dobijo vsi naročniki „ ^Našega roda“ ne da bi jim bilo treba zato še kaj doplačati.
Opozarjamo pa, da imajo pravico do knjig samo tisti naši člani, ki plačajo 9 obrokov po 2'50 S)in. SKdor ni kupil vseh številk ..ŽNašega roda", ne dobi knjig, če ne naroči še ostalih številk.
Že zaradi barvane slikanice, ki je sama vredna vsote, za katero dobijo naši naročniki še „ŽNaš rod“ in tri druge knjige, se bo še marsikdo rad priglasil za člana ^Mladinske matice. ŽNovi člani pa ne morejo dobiti več ne 1. in ne 2. štev. „^Našega roda", ker sta pošli, in zato plačajo samo 19'50 S)in za ostale štev. „^Našega roda“ in knjige.
Opozarjamo pa, da izidejo letos knjige bolj zgodaj kot druga leta, torej že prve dni junija.
V založbi Mladinske matice Je izšla knjiga
I
NIKOLA TESLA
IN RAZVOJ ELEKTROTEHNIKE
Naroča se pri:
MLADINSKI
MATICI
LJUBLJANA
Frančiškanska 6/1.
Delo, ki ga je napisal Dr. LAVO ČERMELJ, nas vpelje v skrivnost elektrotehnike in nam pove, koliko so prav Jugoslovani sodelovali pri njenem razvoju. Predvsem pa naš veliki učenjak in izumitelj Nikola Tesla. • To je prvo delo o Tesli v slovenskem jeziku. • Delo, ki dviga našo samozavest in je posvečeno naši doraščajoči mladini. • Knjigo bi moral poznati vsak srednješolec, vsak učitelj, vsak inteligent! • Knjiga je izšla v okusni izdaji in ima nad 50 slik.
\t Olirah	barva’ P,isira in kemično čisti obleke,
™	M	■ O ■ ■	klobuke itd. Škrobi in svetlolika srajce,
ovratnike, zapestnice itd. — Pere, suši, monga in lika domače perilo
tovarna J O S. REICH, Ljubljana