Fašizem in proletariat. Mnogi mislijo, da je fašizem spe-cielna italijanska cvetka. Med tem je on samo ena iz specielnih oblik bur-žuazne reakcije, ki se manifestira v raznih državah na razne načine. Kako je nastal italijanski fašizem? Deloma, in to subjektivno, ima svoje poreklo v Mussoliniju, ki se je za časa vojne iz socialista pretvoril v gorečega italijanskega nacionalista in imperialista. Za časa svetovne vojne se je Mussolini razšel z italijanskimi socialdemokrati, ki so zavzeli protivojno stališče, med tem, ko je on bil za vstop Italije v vojno. Radi tega svojega nastopanja je bil izgnan iz italijanske socialdemokratske stranke. Po izključitvi iz stranke je osnoval novo socialistično stranko, kije bila skozi in skozi imperialistična. Po končani vojni je ustanovil grupo pod imenom: „Zveza vojnih udeležencev“. Ta zveza je takoj vzbudila pozornost, ker se od takrat prvikrat pojavi v politični areni vojaško organizirana in oborožena grupa z mističnim in simbolističnim areolom. Zahteve, ki so jih postavljali fašisti, se niso v ničem razločevali od onih, katere so povsod zahtevali < stali elel menti. Samo uniforma, v kateri so nastopali fašisti, je bila originalna in je kot taka vršila atrakcijo. To pa še sicer ne bi bilo dovolj, da dvigne fašistom ugled in pomen, da ni med tem prišlo še nekaj drugega. Namreč fašisti SP bili po večini prejšnji rezervni oficirji, ki so z dolgotrajno vojno izgubili svojo profesijo in svojo eksistenco. Iskali so tudi po vojni svoje polje dejstvovanj Gledali so ljubosumno na delavski pokret, ki je tedaj rastel v močno telo s pretenzijo, da se tudi v Italiji uvedejo sovjeti. Državna oblast je bila popolnoma brez moči proti tej proletarski moči, tako da so kapitalisti vrgli vse na kocko, da si oču-vajo, naj stane, kar hoče, svoj socialni in družabni red. Poleg tega so neprestane stavke po celi državi izzivali med meščanstvom nerazpoloženje proti delavskemu gibanju. Na ta način se je hitro pokazalo tudi v Italiji in povsod tam, kjer je kapitalistični družabni red bil več ali manj ogrožen od proletarskega navala, in državna oblast ne močna, da ga brani, da so kapitalisti sami pribegli k samoobrani. Ravno ta, na svojo roko organizirana oblast kapitalističnega razreda, je fašizem. Italijanski kapitalistični razred je to storil tem lažje in hitreje, ker so se mu na razpolago postavile vojaško °rganizirane „črne srajce“ fašistov. Kapitalisti so je vzeli v svojo službo in jih plačali kot najemnike. (Kakor v srednjem veku nemški knezi svoje „Landsknechte“.) S tem je italijanski fašizem dobil nov polet, ker so k njemu pribežali vsi propadli inteligenti in socialno nezadovoljni elementi. Tako je Mussolini, kakor Gerber buržuazije, dobil ugled vodje, železnega človeka in diktatorja, ki v svoji pesti čuva in drži celo Italijo. Tako se je izvršil njegov triumfalen pohod na Rim. Delavsko gibanje, na zunaj tako bujno, se Je pokazalo, da mu je manjkalo trdih rok, železne volje in odločnosti. Splahnelo je, kakor napihnjen mehur, ko je udarila po njem fašistovska kontrarevolucija. Kako je bilo mogoče, da krvavi zločini fašizma vrše orgije, a proletariat mu ne da nobenega močnejšega odpora? To se ne da tolmačiti samo z razcepom proletariata vsled boljše-viške akcije, nego tudi s tipičnim proletarskim pacifizmom in vzgojo. Proletariat je povsod razpoložen proti vojni in proti militarizmu in vsled tega postane lahko pacifističen. Njemu je nasilje nekaj tujega ter je naklonjen mnenju, da treba svoj cilj k zmagi doseči na mirni način in z mirnimi sredstvi. Ali v borbi s kontrarevolucijo pokaže tako pacifistično stališče svojo slabo in nevarno stran. To je bil slučaj tudi s fašizmom kot z eminentno kontrarevolucionarnim pokretom. Res je, da se italijanski proletariat ni pokazal kot strahopetec, ali branil se je preveč desorganizirano. Akcija brambe pred fašizmom ni bila organizirana, niti v proletariatu ni bilo prepričanja, da je njegova moralna dolžnost, da se brani pred fašizmom. Verovalo se je, da je fašizem samo nekaki prehodni pojav in psihoza, ter se radi tega ni organizirala proti njemu kakšna obramba. Poleg tega se je od strani bolj-ševikov mislilo, da to ravno desorga-nizira buržuazijo. S stališča strategije razredne borbe se poraz proletariata razlaga s tem, da so fašisti bili vojaško in denarno organizirani v železno disciplino, med tem, ko so delavci bili vojaško neorganizirani in nedisciplinirani. Radi-tega so delavci v Italiji podlegli v borbi s fašizmom. Medtem je tudi v Avstriji proletariat stal večkrat pred fašistično nevarnostjo. Ali avstrijska socialna demokracija je organizirala svojo brambo, ki je lahko obračunala z buržuaznim fašizmom. Sličnih primerov je dovolj tudi v Belgiji in Nemčiji, kjer je bur-žuazni fašizem večkrat planil na proletariat, ali bil vedno pobit. Odkod ta moč proletariata v teh državah? Odtod, ker stoji tam proletariat močno in vojaško pripravljen, da brani principe izvojevane demokracije proti kapitalističnemu razredu, kateremu se s principi demokracije izvija oblast iz rok. Odtod, ker se je v javnem mnenju vseh širokih narodnih mas s konstruktivno prakso proletariata utrdilo mnenje, da samo proletariat rešuje in lahko reši človeško družbo od kaosa, v katerega jo je vrgel povojni kapitalizem. Odtod torej, ker so narodne mase prepričane, da socializem na potu obrambe demokracije jamči za blagostanje države, medtem ko buržuazija ruši in uničuje vse v državi. (Dokazi: Korupcijske afere na vseh koncih in krajih.) Odtod torej, ker v očeh naroda socializem in njegova praksa ni nobeno strašilo, nego edina mogoča rešitev od propadanja in bede. Poleg tega pa je mogoč fašizem tudi tam, kjer je razbit delavski pokret na nešteto političnih frakcij, grup in strančic, ki se koljejo junaško med seboj, na veliko radost buržuazije in njene železne pete — fašizma. Zato je treba proletariatu iz vsega tega, da razmisli in vidi nauk, ki ga naj nauči: Združitev v eno armado — proti eni armadi kapitalizma. Kongres „Udruženja jugoslovanskih nacionalnih železničarjev“. V dneh od 4. do 6. junija „1926 smo imeli tudi Slovenci priliko videti' kongres nacionalnih železničarjev, te stanovske in borbene organizacije. Uvod h kongresu je bila naslednja okrožnica, ki jo prinašamo v slovenščini: „Vsem službenim edinicam! Min. saobračaja nam je poslalo odlok br. 14.346/26 z dne 20. maja 1926 sledeče vsebine: Na prošnjo centralnega odbora Udruženja jugoslovanskih nacionalnih železničarjev je gospod minister saobračaja izvolil z odlokom M. S. br. 14.346 od 19. maja 1926 odobriti članom imenovanega udruženja dopust, da se zamorejo udeležiti kongresa, ki se vrši od 3. do 8. junija t. 1. v Ljubljani,' v kolikor to dopušča služba in to delegatom za kongres po šest, a udeležencem kongresa po pet dni, s pripombo, da se ta dopust ne zaračuna v redni letni dopust. Članske karte udruženja veljajo za brezplačno vožnjo pri prihodu in povratku. 0 tem odloku obvestite vse prizadete uslužbence. Direktor: Dr. Borko.“ Cele mesece smo brali o sklicanju kongresa, brali liste „Zveze“, a zaman iskali projekte resolucij, poročila uprave, katere se mora preje priobčiti članom, da jih raz-motrivajo in sprejmejo alj zavrnejo. Nič vsega tega ni bilo, le dne 4. junija pride iz Beograda poseben vlak, sestavljen iz vozov I. in II. razreda, ter pripelje delegate, okoli 30. Koliko stane tak posebni vlak, si lahko zračuna vsak. V nedeljo zjutraj smo pričakovali napovedanih posebnih vlakov, katerih je bilo vsako leto nešteto in udeležencev na tisoče in tisoče. Prišla sta dva vlaka, eden iz Maribora, eden iz Zagreba, sledili so pozdravi, godba iji formiral se je sprevod. — Pričakovanih tisočev ni bilo; pred postajo je bilo v sprevodu 243 vrst po tri, štiri in tu in tam pet udeležencev, moških in ženskih, na Miklošiče d cesti pa jih je bilo točno 244 vrst ali okroglo en tisoč. Čudno se nam zdi, od kje je „Jutro“ vzelo 3000 ljudi?! Sli so v „Narodni dom“, kjer je bil kongres. Da ne bo zamere in napadov na naše člane, ki so šli tja poslušat, prinašamo poročilo po „Jutru“ in „Narodnem dnevniku“. „Narodni dnevnik“ od 7. junija t. 1. poroča: „Zborovanju je predsedoval predsednik centralnega odbora inž. Milivojevič iz Beograda, ki je pozdravil zborovalce, zlasti pa navzočega pomočnika prometnega ministra inž. Boro Popoviča, direktorja v Ljubljani dr. Borka in njegovega pomočnika inž. Matka Sehne 11 er j a, ter zastopnike časopisja, nato pa je podal predsedniško poročilo, iz katerega je bilo razvidno, da se je organizacija mnogo trudila, da bi pripomogla k definitivni rešitvi pravilnika, kar pa ji je le deloma uspelo. Predsednik je pozval navzoče, naj se strnejo v vrste organizacije, po načelu „vsi za enega, eden za vse!“, da bo tako v železničarskem stanu zmagala zavest reda, dela in discipline. V Udruženju jugoslovanskih nacionalnih železničarjev je organiziranih danes nad 25.000 železniških uslužbencev in aktivnih železničarjev. Nato je jjprebral v imenu centralne uprave pozdravno depešo kralju. V tej depeši izrekajo nacionalni železničarji zvestobo kralju in dinastiji in mu pošiljajo udanostni pozdrav. Depeša je bila sprejeta s frenetičnim navdušenjem polne dvorane. Po predsedniškem poročilu se je priglasil k besedi burno pozdravljen pomočnik prometnega ministra inž. Boro Popovič, ki je zborovalcem sporočil pozdrave prometnega ministra, kar je bilo z odobravanjem sprejeto. Nato je govoril o pomenu železničarskega stanu, v katerem je toliko raznovrstnih strok, Ker imajo železnice velik pomen za narodno eksistenco in razvoj, morajo biti železničarji vedno na straži kot budnPču-varji narodne blaginje. Inž. Popovič je obljubil, da se bo vprašanje pravilnika rešilo najhitreje, kakor je le mogoče. Dr. Borko se je zahvalil za pozdrav in izrazil željo, da se UJNŽ razvije|k čim popolnejši večini. Zborovalci jso oba voditelja naše železniške uprave toplo pozdravili, Nato je predsednik pokrajinskega odbora LJNŽ v Ljubljani Jug pozdravil vse delegate kot dobrodošle in drage goste®v Sloveniji. Predsednik pokrajinskega odbora Jv Beogradu dr. Laza M i I o s e v i č je povdar-jal, da so železničarji, člani UJNŽ, svoji domovini verni. Zahvalil se je bratom Slo-vencen za iskren in lep sprejem. Delegat iz Zagreba, inž. Ribič, je imel lep pesniški govor in pozival, naj se železničarji dvignejo iz materijalističnega pesimizma k idealističnemu optimizmu.“ Govorili so nato gg. Sekulič, Kuič, Ba-kič, Raka Milosavljevič. Nate je zagrebški delegat B a 1 j kas s temperamentnimi besedami predlagal zaupnico. „Narodni dnevnik“ pravi dalje: „Nato se je z zborovanja poslovil pomočnik prom. ministra inž. Bora Popovič, ki je še poprej zborovalcem zagotovil svojo naklonjenost in obljubil vedno pomagati pravičnim težnjam UJNŽ. Železniška uprava bo sla z UJNZ roko v roki, ker drugače ni mogoče. Zborovalci so priljubljenemu Popoviču priredili viharne ovacije- Nato se je priglasil k besedi gospod Škerjanc. Njegov govor je bil sicer dolg in temperamenten, vendar mislimo, da bi prej spadal na zborovanje kake izključno nacionalistične organizacije, kot pa na strokoven kongres. Po govoru Škerjanca je tajnik Bakič prebral razne pozdravne brzojavke. G. Deržič je nato utemeljeval sestavljene resolucije . . . Resolucije so bile z velikanskim odobravanjem sprejete, nakar je predsednik Milivojevič zaključil zborovanje. Popoldne se je vršila seja novoizvoljenega odbora, razni drugi sestanki, športne prireditve ob priliki kongresa UJNŽ ter velika in dobro obiskana veselica v vseh prostorih Narodnega doma.“ Tako poročilo o kongresu organizacije, ki šteje 25.000 organiziranih članov. Blagajniško poročilo zmanjša to število skoro za polovico, ker nävaja, da so znašali vsi prispevki za tekoče leto 167.800 Din, dolg pa 73.800 Din, torej skupno 240.600 Din. Ako to delimo s prispevkom, dobimo le nekaj nad 14.000 članov. Kaj je torej res?! S poročilom kongresa se ne moremo baviti, ker ne vsebuje drugega, kot obljube in deloma tudi napač- na dejstva, ko pravi, da je v bolniški blagajni zmagala povsod zveza, le v Liub-Ijani so propadli, ker so se vse organizacije združile proti njim in „možda zmagala za 100 i vise članova“. To je pa že malo predebela neresnica! V ostalem na kongresu nismo slišali delavskega glasu, govorili so v prvi vrsti direktorji, inženerji, doktorji, in zato ni čudno, da je bila ob 11. uri dvorana že večinoma prazna, ker so člani odšli in ostali le delegati. — Delegati so lahko „burno pozdravljali“ pomočnika ministra, ki jim je prinesel „ministrove pozdrave“, sprejeli so lahko želje naj višjih upravnih organov, da naj se njih organizacija lepo razvija ter so končno g. „priljubljenemu“ pomočniku ministra priredili viharne ova- cije. — Ljubljanski železničarji se tega kongresa niso udeležili ter s tem dokazali, da zaupajo le svoji razredno bojevni organizaciji; ta kongres pa je odprl oči tudi zadnjemu slovenskemu železničarju-delavcu, da je izprevidel, da v taki organizaciji, kjer se delavskega glasu ne čuje, nima kaj iskati. Kongres je jasno dokazal, da „Zveza“ hira na neozdravljivi bolezni, na kateri bo tudi umrla kljub vsem injekcijam mi-nisterstva ter onih direkcij, ki odtegujejo službeno članarino za to „stanovsko in borbeno organizacijo“. Železničar se zaveda, da je njegovo mesto le v razredno bojevni organizaciji, kjer se bo boril za svoje pravice kot avantgarda celokupnega proletariata. Živel razredni boj! Živela delavska solidarnosti Iz bolniške blagajne. V zadnji številki smo povdarili, kake težke udarce proti delavstvu je naredil centralni upravni odbor bolniške blagajne, odbor, ki je popolnoma v rokah glavnih funkcionarjev „Zveze“, te nacionalne in stanovske „borbene“ organizacije. Ker je sklep glede znižanja prispevkov za zdravljenje v kopališčih nezakonit, smo proti njemu takoj protestirali na seji bolniške blagajne v Ljubljani, obenem pa so sodrugi, ki ste jih izvolili kot delegate za glavno skupščino, poslali ministru saobraćaja priziv z zahtevo, da gornji odlok razyeljavi. Priziv se glasi: Ministarstvo saobraćaja, Beograd. V smislu § 37 pravilnika o osiguranju državnega prometnega osobja vlagamo podpisani v določenem roku 15 dni v imenu prizadetega osobja priziv proti odloku centralne uprave humanitarnih fondov br. 422 od 12. maja 1926 in br. 422 od 13. maja 1926, o katerih smo bili obveščeni pod št. 1876/H. F, (okrožnica dir. Lb. št. 54/Vi. od 16. maja 1926) dne 22. maja 1926. S tem odlokom je centralna uprava določila denarne pomoči za zdravljenje v kopališčih po 20 Din dnevno za hrano in 15 Din dnevno za stanovanje. Priziv utemeljujemo: 1. Za navedeni sklep centralni upravni odbor v smislu predpisov naredbe in pravilnika sploh ni kompetenten, ker spada to v kompetenco oblastnega upravnega odbora po § 27 naredbe, ki pravi: „Upravni odbor donosi odluke pomoči bo-lezničkog fonda kao i o svima pitanjima, koja se odnose na primenu ove naredbe, odobrava lečenje po banjama po preporuci saobraćajnog lekara.“ Isto odrejuje i § 24 pravilnika. § 17 naredbe odreja, da daje fond: „Aktivnom osoblju i članovima porodice besplatno lečenje u bolnicama i drugim zavodima i banjama.“ § 55 naredbe odloča: „U pogledu lečenju u banjama ima se postupati po pravilniku.“ § 59 pravilnika izrecno odloča: „Fond snosi troškove za lečenje u banji, i to banjsku taksu, za kupanje, lečenje, stan i opskrbu u banjama, s kojima je sklopljen ugovor, a u protivnem slučaju može se dati novčana pomoč, koju če za svaki pojedini slučaj po predlogu uprave odobiiti upravni odbor bolesničkog fonda prema materialnom stanju bolesnika i s obzirom na prilike u dotičnoj banji.“ Oba citirana odloka centralnega upravnega odbora nasprotujeta navedenim členom pravilnika in naredbe ter je z njima centralni upravni odbor prekoračil svoj delokrog, ker je menjal samovoljno odredbe pravilnika, ki jih sme menjati po § 34 naredbe le redna ali izredna glavna skupščina. Z ozirom na prednavedeno prosimo gospoda ministra saobraćaja kot prizadeti in imenom nad 6000 prizadetih članov bolniškega fonda, ki so nas izvolili v ljubljanski direkciji kot delegate za glavno skupščino, da takoj sistira gornje sklepe kot nezakonite ter prepusti v smislu jasnih in točnih določb pravilnika in naredbe odrejanje pomoči za zdravljenje v kopališčih posameznim oblastnim upravnim odborom. Ljubljana, dne 3. junija 1926. Delegati za glavno skupščino bolniške blagajne. I Na glavni skupščini v Beogradu je bilo nadalje sklenjeno, da se bo izdelal nov pravilnik, poslal tekom maja 19Ž6 vsem oblastnim upravam in se bo najkasneje v juniju 1926 vršila izredna glavna skupščina, ki bo definitivno sprejela nov pravilnik o bolniškem zavarovanju. Tudi tu „gospodje nacionalni in borbeni“ mislijo, da „obljubiti in dati“ je preveč, saj imajo „bolniški fond trdno u svojim rukama“. Kaj jih brigajo sklepi glavne skupščine!? Saj je g. Nedeljkovič kot načelnik računskega oddelka generalne direkcije izdelal nekak pravilnik in „prima se“ ni težko vpiti, večino pa itak imajo. Ker so pa za nas sklepi glavne skupščine edino merodajni, smo te gospode opozorili na njih dolžnost z naslednjim protestom: Centralna uprava humanitarnih fondov, Beograd. Podpisani delegati, izvoljeni za glavne skupščine bolniške blagajne, zahtevajo, da centralna uprava ukrene takoj vse potrebno, da v smislu direktiv in sklepov prve redne glavne skupščine, obdržane 12. aprila 1926 v Beogradu, takoj skliče izredno glavno skupščino z dnevnim redom: Sprejem novega pravilnika bolniškega fonda za drž. prom. osobje. Prva redna glavna skupščina je zaključila, da se razpošlje projekat novega pravilnika vsem oblasnim upravam najkasneje začetkom maja 1926 na pretres in stavljanje proti-predlogov in da najkasneje v mesecu juniju 1926 skliče izredno glavno skupščino, ki bo razpravljala in sprejela novi pravilnik. Protestiramo proti temu, da se centralna uprava ni održala sklepov glavne skupščine, kot vrhovnega foruma ter zahtevamo, da takoj izvrši tozadevne sklepe. Ljubljana, dne 4. junija 1926. Podpisi delegatov. Za ljubljanski oblastni odbor pa smo stavili zahteve glede ureditve zobozdrav-Ijenja ter specialnega zdravljenja pri Dr. Hausu. Oboje naj se uredi na ta način, da ne bo osobje čakalo mesece in mesece. Pri zobozdravljenju je bila dosedaj krivda zavlačevanja ta, ker smo ob nastopu dobili par sto nerešenih prošenj ter sta ordinirala le dva zdravnika. Naša zahteva, ki bo razpravljana na prvi seji, se glasi: Oblasna uprava humanitarnih fondov, Ljubljana. Podpisani odborniki upravnega odbora Ljubljana zahtevamo v smislu čl. 27 naredbe o zavarovanju drž. prom. osobja in čl. 25 pravilnika, da stavite na dnevni red prihodnje seje kot samostojne točke: 1. Rešitev vprašanja zobozdravljenja. 2. Rešitev vprašanja specialnega zdravljenja na internem oddelku centralne ambulance. Utemeljitev: Pri prevzemu dela je našel upravni odbor na stotine nerešenih prošenj za zobozdravljenje, starih nad eno leto ter se je takoj ventiliralo vprašanje nastavitve novih zobozd avnikov v Jesenicah, Kranju, Novem-mestu, Celju, Ptuju, Ljutomeru, ki pa do danes še ni rešeno. Kljub temu, da je kredit za. zobozdravljenje na razpolago, bolniška blagajna zavarovanemu osobju ne more nuditi uspešnega zobozdravljenja, ker sta oba agan-žirana zobozdravnika preobložena z delom in se je bati, da bo osobje še dalje moralo čakati po celo leto na rešitev svojih prošenj. Da se to enkrat likvidira, predlagamo: Oblasna uprava naj takoj vse prosilce, ki so zaprosili za zobozdravljenje do 1. aprila 1926, obvesti, da si lahko dajo popraviti zobe pri privatnih zobozdravnikih ter da jim naša bolniška blagajna povrne nastale stroške do višine toliko in toliko dinarjev, ki se jim nakažejo takoj, ko predlože račun zobozdravnika ter potrdilo pristojnega žel. zdravnika, da se je popravilo vsega zobovja resnično izvršilo. Pri tem naj se jih izrecno opozori, kake vrste popravil in v kaki izdelavi plača bolniški fond in do katere višine. Najkasneje s 1. avgustom pa naj se sklenejo dogovori z zobozdravniki v vseh večjih krajih tako, da bodo z navedenim dnem začeli ordinirati. 3. Delo na internem oddelku zelo zaostaja, kar zelo mučno vpliva na paciente, ki prihajajo večkrat zastonj iz najbolj oddaljenih krajev naše direkcije. Tudi je velike važnosti pri več boleznih, da se zdravljenje začne čim-preje, ker je večkrat mogoče, bolezen v kali še zadušiti. Gospod Dr. Haus se trudi, da kolikor mogoče ustreže željam osobja, vendar njemu odmerjeni čas nikakor ne zadošča, da bi preiskal vse bolnike. Da se temu odpomore in v svrho uspešnega zdravljenja zavarovanih čl nov, naj se z g. Dr. Hausem sklopi nov dogovor za podaljšanje ordinacij z veljavnostjo od 1. julija 1926 ter takoj predloži Centr. upravi v Odobritev. Ljubljana, dne 5. junija 1926. Odborniki. Od hekaterih postaj ali sekcij pridejo pritožbe, da posameznik ni dobil pravočasno boleznine. Krivda leži skoro v vseh slučajih na dotični jedinici, ker prekasno predloži hranarinsko polo. Vse take slučaje nam tudi v bodoče redno javite, enako pa tudi slučaje, ako železniški zdravnik ne postopa po predpisih. Obračunajmo s korupcijo. Ta glas je danes nekako agitacijsko sredstvo, da obmami delavsko-kmečke mase in da pokaže poštenost in državotvornost posameznih odločujočih faktorjev. Ta klic se je pojavil šele po 8 letih obstoja Jugoslavije ter se še danes uporablja v veliki večini za to, da z glasnim kričanjem o korupciji diugih dotiČnik zakrije sam svoja nepoštena dela. Nas zanima v prvi vrsti železniška služba in dnevnik o korupciji v vsaki posamezni direkciji, ako bi se pisal, bi danes obsegal že cele knjige. Ne gre se tu samo za tatvine državnega imetja in premoženja, ki segajo v milijone in katere smo omenili v zadnjih številkah, ampak tudi za uganjanje pro-tekcij pri nastavljanju, napredovanju itd. Vsakemu je dobro znano, kar nas je iz vrst delavstva, da se je pri železnici jemalo vse vprek, da pa se je vedno nastopalo in kaznovalo le najnižje. Gotova vrsta tatvine je že to, da morajo progovni delavci spomladi marsikateremu prog. mojstru posaditi ves krompir, ga okopavati, nato pokositi vso travo, jeseni mu zopet spraviti vse poljske pridelke domov itd. Tatvina je tudi to, da mora železniški tesar iz železniškega materiala narediti panje za čebele, mizice za škafe, ako treba kako postelj itd. In tako se taka dela zvišujejo in delale so se cele opreme (spalna soba in kuhinja) med uradnimi urami z železniškimi mizarji skozi cele mesece, ko se je gospodična hčerka poročila. Dokler ni bilo vse zgotovljeno, se je spravilo lepo v vagone, ki so čakali v dotični kurilnici popravila. Zopet drugi višji uradniki so si enako dali narediti cela pohištva pri posameznih mizarjih (železniških seveda in med uradnim časom), a so potem plačali upravi nekak „račun“, da je zgledalo, daje vse v redu. Isto se je delalo na direkciji kot taki. Uradne ure so na papirju 6 ‘/z ur s počitkom ob vseh nedeljah in praznikih (iz-vzemsi inšpekcije), tako da se v resnici vrši šesturno dnevno delo. Gotovo, da je na direkciji marsikatero upravno delo natančno, ki ga je treba vestno vršiti ter nimamo nič proti temu, ako se dela le 6 Vs u1-- Vendar se je takoj razpaslo čezurno delo in gospodje (s prav malo izjemami) so si zaračunavali lansko leto po 40—80 cezur mesečno, za kar se je vrglo težke milijone. Letos pri pomanjkanju kredita je direktor to reduciral in dovolil le 20 do 30 cezur mesečno in glejte čudo — vse delo je kljub temu narejeno in vrglo se bo več kot polovico manj denarja ven. Smelo pa lahko trdimo, da je še danes več kot polovico čezurnega dela na direkciji odveč in da se pod to finto še ukrade letno 500.000 Din državnega imetja. Drugače je pa pri ostalem osobju. Vzemimo le vlakospremno. Tovorni vlak naredi po 10 ur zamude in zavirač pride ves zbit domov, vendar mu te zamude nikdo ne plača, češ to je izredno delo, ki ga po pragmatiki moraš zastonj narediti. Gospodje! Zakaj ločite zavirača od gospoda uradnika na direkciji? Ali se ne bi zaviraču prileglo 10X12 Din za čezurno delo? V Ljubljani je tudi gospodarska poslovalnica, neki tič-miš, ki je državno in obenem čisto privatno podjetje. Državno je, kadar je treba plačati poslovni davek, raznim gospodom plače, kadar se potrebuje državni avtomobil; privatno je zopet, kadar delavci v tej poslovalnici zahtevajo sprejem v provizijski fond, boleznino in nastavitev!!? Gospodje! Delavec vidi tudi te vrste zlorab in se čudi, da direkcija te korupcije ne vidi ali noče viddtil? Zakon, ki obstoja, ne obstoja za direkcijo! Svoječasno je direkcija nastavila bolniške kontrolorje, ki so po nalogah načelnikov in direkcije kontrolirali bolnike (se zamerili s tem vsemu osobju in vseeno ni bilo tistega efekta, ki ga je uprava od njih pričakovala). Zmanjkalo je kredita in uprava je njih delovanje omejila le na mesta, med tem ko jim do danes ni plačala dijet za tri mesece iz leta 1926. Po zakonu prestane služba s 65. letom starosti, vendar za direkcijo to ne velja in ona ne pošlje teh ljudi (nastav-Ijencev, ki imajo že več kot polna leta in polno penzijo. Op. uredn.) v pokoj, ampak jih drži še naprej v službi. Korupcija se uganja pri sprejemu uslužbencev v službo. Ako pogledamo le malo v zadnjem času sprejete ženske moči, vidimo, daje velika večina teh od „partije“. Med njimi je tudi gdč. Fröhlich, hči predsednika društva hišnih posestnikov, ki ji pač ni bilo treba odjesti kruh kaki revni hčerki kakega železniškega provizionista ali uboge vdove! Delavstvo ima odprte oči in tudi vidi danes, kako uprava postopa pri zatii’anju tatvin. Delavec, ki vsled izredno nizke plače, kadar je doma bolezen v družini, kadar žena ne ve, kje bi dobila krompir, da bi nasitila lačno in raztrgano deco, pobere ob tirih par koščkov premoga, ki itak jemlje tam konec, je odpuščen brez par-dona iz službe. Premikač ali kretnik je v takem slučaju kaznovan z io do 20°/o odtegnitvijo plače in ukinjenjem avanzmaja. Proti nekemu prog. mojstru je n. pr. uvedena preiskava vsled prodaje šin in drugega materiala ; ta preiskava se nenadoma ukine in dotični prog. mojster je premeščen na drugo službeno mesto. Višji upravni osebnosti nastane primanjkljaj v blagajni, ki se vedno veča; komisija ugotovi, da se je „zmotil“ in premeščen je v drugo direkcijo, obdrži svoj visoki čin, dobi pa manj odgovorno mesto 1 Vidi delavec tudi korupcijo pri kaznovanju in dobro občuti, da je on danes tisti, ki je „najslabši in najbolj kazni vreden“, piše pa si knjigo in prišel bo dan, ko bo on smel s popisano knjigo stopiti pred merodajne in zahtevati obračun. Debela bo črta, visok bo dolg in težko ga bo plačevati. Iz intervencij. Nadkretniki, blokovniki. Povodom novih turnusov je uprava nadkretnike in blokovnike v dispozicijskih in večjih postajah uvrstila v razpredelnicah v L kategorijo zvaničnikov. Na našo tozadevno intervencijo, da jih s 1. julijem 1926 prevede tudi v resnici v I. kategorijo, smo dobili najprvo obljube, nato pa naslednji odgovor: Ujedinjeni Savez Železničarjev Jugoslavije Ljubljana, Turjaški trg 2. Direkcija Vas obvešča, da se Vaši vlogi, s katero prosite za uvrstitev zvaničnikov II. kategorije blokovnikov in nadkretnikov v I. kategorijo zvaničnikov, ne more ugoditi, ker nihče navedenih uslužbencev nima .predpisane izobrazbe, katera se v smislu člena 10 zakona o državnem prometnem osobju za I. kategorijo zvaničnikov zahteva. Opozarjamo pa na čl. 58 zakona o državnem prometnem osobju. Načelnik saobračajnega odelenja Benedek s. r. Kako je pač mogoče, da direkcija lahko napreduje in uvrsti v I. in II. kategorijo uradnikov ljudi, ki sploh mature nimajo, ampak nekateri celo le 2 razreda ljudske šole? Ali se petletna doba, ki je predvidena za uradnike, ne more vzeti v poštev tudi za zvaničnike? Ali uprava ne ve za odlok Min. saobr., da se pri uvrstitvi zvaničnikov ni treba ozirati na šolsko izobrazbo? Naredili bomo ponovne korake pri generalni direkciji. Vlakospremno osobje: Dne 1. junija 1926 se je vršila na direkciji intervencija v naslednjih zadevah: 1. Protest proti naredbi uprave, da se kožuhi smatrajo kot inventar. 2. Dodelitev osebnih sprevodnikov za prtljažnike in s tem njihovo oškodovanje na kilometrini ter njih slaba prevedba. 3. Zahteva preiskave na podlagi notice „Slovenca“ glede napačnega zaračunanja razbite sipe. 4. Pomanjkanje kuriva v prenočišču Novomesto. 5. Nastavitev zaviračev in postavitev vlakovodij v čin. III. Glede kožuhov stoji uprava na stališču, da so dotični kožuhi, ki so bili že polovico iznošeni, ko je izšla ta naredba, inventar, ki je last uslužbenca, če pa še niso bili na polovico iznošeni, so pa last uprave. Proti temu stališču smo protestirali zlasti, ker uslužbenci bivšega inšpektorata niso prejeli obleke, ki jim jo je predpisoval stari pravilnik, enako tudi ne bivši južno železničarji ter jim mora uprava najprvo dati obleko, ki jo dolguje, v naturi ali pa primerno denarno odškodnino. (Tozadevna predstavka leži še vedno v Ministarstvu saobraćaja, kjer pač nimajo časa reševati take zadeve. Op. ur^) Prihodnjič bomo predložili direkciji vse tozadevne okrožnice zagrebške direkcije, ki so izšle povodom podelitve teh kožuhov leta 1921. Glede druge točke smo zahtevali, da se osebne sprevodnike, ki so zvaničniki II. kategorije, pomakne v I. kategorijo ter da se z novim pravilnikom uredi kilome-traža po naših predlogih, stavljenih v Beogradu in Ljubljani, da ne bo odpora od strani sprevodnikov k dodelitvi v višjo službo. Uprava misli na veliko spremembo v dodeljevanju službe, če bi novi pravilnik baziral na teh smernicah kot dosedanji. Glede imenovanja v I. kategorijo pa se uprava upira na zakon in šolsko izobrazbo. K tretji točki je obljubljena preiskava. V Novemmestu se bo pregledalo, koliko kuriva ima za dostavljati postaja. Ako je premalo določeno, se bo zvišalo. K peti točki smo dobili informacijo, 4a je saobraćajno odelenje predlagalo skupno nad 400 delavcev za nastavitev, med temi veliko zaviračev, premikačev, kretuikov, sklad, paznikov itd., vendar jih bo nastavljenih le toliko, kolikor bo dovoljeval kredit. Napredovanje vlakovodij v III. kategorijo saobraćajno odelenje podpira, vendar je tu glavna ovira zakon, ki zahteva dva razreda srednje šole. Odsek vlakospremnega osobja. Odsek kurilniških pomožnih delavcev. Ponovno smo intervenirali v zadnjem času za povišanje urnih plač kurilniškim pomožnim delavcem, zlasti premogarjem, čistilcem v posameznih kurilnicah. Dosegli smo, da se je povišanje delno izvedlo v Zidanemmostu in Ljubljani II. in L Na naše ponovne intervencije zlasti za povišanje urnim premogarjem v Jesenicah in Novemmestu pa smo dobili od mašinskega odelenja odgovor, da se do uvedbe novega delavskega pravilnika (ki ima stopiti s 1. aprilom 1926 v veljavo. Op. ur.) ne more povišati urnih plač ter da za povišanje tudi ni na razpolago kreditov. Glede delovne obleke pa se uprava izgovarja na pravilnik o službeni obleki, ki pa obleke za delavce ne predvideva. Ze ponovno smo predložili v Beograd zahtevo, da se ima tudi delovna obleka zagarantirati z delavskim pravilnikom, vendar do danes še ni odziva na to. Čemu obstoja zakon? Člen 146 zakona pravi: „Odločba o kazni z razlogi vred se mora priobčiti uslužbencu pismeno.“ Dne 1. junija 1926 pa so dobili trije usJužbenci postaje Ljubljana gor. kol. iz-p amini listek in v rubriki „kazen“ je stalo vpisano 30 Din. Letali so okoli od Petra do Pavla in končno nekje zvedeli, da so kaznovani z odi. III-507/316 radi vlaka 1014 od 24. januarja 1926. Do danes še nimajo ne kazenskega odloka in ne razlogov kazni pismeno priobčenih in še vedno čakajo na ta pismeni odlok, da se bodo lahko poslužili člena 147, s katerim se izvršitev kazni odloži. Vprašamo saobraćajno odelenje, ali jim sploh misli dostaviti kazenski odlok? Zavidanja vredni ljudje. Na železnici rabijo tudi posebno kategorijo in sicer takozvane progovne delavce. Kaj pa je progovni delavec? Po mnenju uprave je to popolen nadčlovek, ki lahko težko in naporno dela, pa kljub temu ne rabi ne hrane, ne obleke in tudi nikakega drugega priboljška. Ugotovilo se je namreč, da so ti progovni delavci skrivaj opazovali Ribni-®ana, ko je učil svojega osla živeti in elati brez hrane, in sedaj to po volji lekcije poskušajo sami na sebi in sicer z uspehom. . ^es ni bolj izkoriščanega trpina kot je progovni delavec. Na stotine jih je, ki delajo na železnici že leta in leta kot pogodbeni delavci, direkcija jih vrže na cesto, kadar hoče. Ostali pa enako žive v naravnost neznosnih razmerah. Po štiri in pet let je stalno na železnici ter dobi po 3-25 Din na uro, po 7 do 8 let pa dobi 3-75 Din (le poglejte koroško progo. Op. ur.). Pade par kapljic dežja, nebo se pooblači in že nažene prog. mojster delavce domov, češ, danes bo dež in vas ne rabim in tako dobi ta delavec proti svoji volji brezplačen dopust. Bliska in grmi, dež lije v potokih, temna noč, on pa mora vzeti ob vsaki uri kramp in lopato ter iti daleč ven na progo, ako se kje kaj pokvari ali grozi nesreča. Koncem meseca dobi izplačilni listek in po odbitku davkov v roke 500 Din in pozno zvečer sedita z ženo, ko otroci spe v raztrganih cunjah po dva ali trije v eni postelji, ter računata 'koliko moke in krompirja smeta kupiti in računata ali lahko kupita eno kilo masti. In ti ljudje še dnevno hodijo na progo, raztrgani, poleti bosi, 8 kosom kruha za kosilo, ostalo jim nadomesti solnce, ter dvigajo kramp in lopato v svojih žuljavih rokah, delajo in trpe za to, da si drugi lahko kopičijo dobičke in milijone ter še vedno upajo na izpolnitev obljub, na povišanje plač, kot jim je bilo obljubljeno za 1. aprila 1926, na stalnost in ostalo. Že danes se množe „počasna znamenja“ po progi, izhajajo okrožnice, ki za celo progo znižujejo brzine, na obmejnih postajah pa se vrste vlaki izseljencev, delavcev, ki zapuščajo doma družino ter gredo iskat nove domovine v Francijo, Nemčijo in drugam, ker v svoji domovini ne dobe kruha, da bi nasitili sebe in svoje otroke. Tudi progovni delavec se bo končno zdramil, vrgel proč hlapčevsko suženjstvo in stopil v vrste razredno bojevne organizacije, se zbral pod svojo zastavo in se boril proti kapitalističnemu izkoriščanju za boljšo bodočnost in za osvoboditev izpod kapitalističnega jarma. Politični razgled. 1. Mednarodni. Anglija je še vedno ona država, katere notranji razvoj zasleduje mednarodno delavstvo z največjim zanimanjem že dva meseca. Generalna delavska stavka, ki je že končala, in še vedno (že 45 dni) trajajoča rudarska stavka ima sicer gospodarski značaj, vendar odločilno vpliva na ves politični razvoj Anglije. Nadomestne volitve v nekaterih okrajih so prinesle same lepe zmage enotni angleški delavski stranki. To pomeni, da je zadnja stavka in nasilno nastopanje konservativne vlade radikalizirala angleško delavstvo in podkrepila v njem prepričanje, da more delavstvo doseči svoje zahteve ne samo potom strokovnega, temveč tudi potom političnega boja. Dočim napreduje angleška delavska stranka od dne do dne, preživlja zlasti meščanska liberalna stranka težko notranjo krizo: v stranki je prišlo do javnega razdora med staro in mlado strujo. Mlada struja se boji, da bo desno krilo s svojo protidelavsko politiko zapravilo ves strankin vpliv med volivci. Zasedanje Društva Narodov pomeni samo novo imperialistično komedijo. Imperialisti se ne morejo sporazumeti, kako bi vladali nad svetom. .Španija in Brazilija nista hoteli sodelovati pri sedanjem zase-danju. Nastop Španije je tudi v zvezi z vprašanjem Maroka, kjer so francoske in španske čete užugale Marokance po enoletnem hrabrem boju Marokancev za svojo svobodo. Sedaj je pa nastopila Anglija z zahtevo, naj se skliče konferenca, ki naj bi razdelila maroško ozemlje med razne roparje: Španijo, Francijo, Italijo, ki pokazuje pod diktaturo Mussolinija velik apetit po nadvladi v severni Afriki. Abd-el-Krima, vodjo Marokancev, hočejo Francozi internirati na otoku Korzika. Francoski komunistični poslanci so zahtevali v parlamentu, naj se objavi Abd-el-Krimova korespondenca. Svoječasno je namreč vpila buržuazija, da podpira Abd-el-Krima sovjetska Rusija. V resnici se je pa našlo pri Abd-el-Krimu važna pisma agentov imperialistične Italije, Anglije, ki sta hoteli z Marokanci izigravati svoje „prijatelje“ Francoze. Francoska vlada je zato seveda zahtevo komunističnih poslancev odbila. Spor med imperialističnimi „zavezniki“ glede razdelitve severne Afrike osvetljuje posebno ravnokar sklenjena turško-angle-ška pogodba glede mosulskega ozemlja, ki je bogato na petroleju. Turčija se je podvrgla anglo-ameriškemu kapitalu, ker je Italija grozila Turkom z vojno. Italija je torej izkazala Angliji uslugo proti Turčiji. Zato pa zahteva sedaj Italija, da jo Anglija podpre v afriškem vprašanju proti Franciji in Španiji. Angleški imperialisti so pokazali svojo „demokracijo“ tudi v Egiptu. Tam je pri zadnjih volitvah zma- gala Angležem nasprotna, egiptska nacionalna stranka Zaglul-paše. Angleži so pa koncentrirali bojne ladje okrog Egipta in spravili na krmilo sebi vdano vlado Adli-paše. Na Kitajskem zmagujejo zopet revolucionarne čete. — Kolonije postajajo torej vedno trši oreh za imperialiste. Nova poljska vlada pod diktaturo Pil-sudskega je pozvala ameriški kapital, naj ozdravi Poljsko. To pomeni zasužnjenje Poljske Ameriki. V Galiciji so izbruhnili krvavi nemiri. Diktatura Pilsudskega prinaša torej Poljski mesto zboljšanja poslabšanje razmer. Kako razruvane so razmere na Poljskem, se vidi iz rekordne politične razdrobljenosti: danes je na Poljskem nič manj kot 94 političnih strank, od katerih ima 31 strank svoje zastopnike v parlamentu. V tem prekašajo Poljaki celo nas — zato se jim tudi tako godi. „Zmagovita“ Francija preživlja vedno težjo finančno krizo. Kljub temu še vedno misli z orožjem obvladati svet. Naša vlada tudi misli s francosko-beograjsko pogodbo čuvati „troedino“ SHS. V Nemčiji se vrši poostren boj med monarhistično reakcijo in levico. V kratkem času bo ljudsko glasovanje odločilo, ali se razlasti brez odškodnine vse Hohen-zollerce in njihove velike kneze. Razvoj dogodkov se razvija v prilog levice. Najjasnejši dokaz za to je izid volitev v deželni zbor pokrajine Meklenburg, ki je bila doslej trdnjava monarhistične reakcije. Pri teh volitvah so pa dosegle vse desničarske stranke popolen poraz in največ (102.Q00 glasov) so dobili socialdemokrati. Komunisti so dobili 18.000 glasov. Komunisti in socialisti imajo absolutno večino nad vsemi meščanskimi strankami, 2. Domači pregled. Politični razvoj Jugoslavije je v popolnem zastoju. Vladanje vseh meščanskih strank brez izjeme je privedlo državo v hudo gospodarsko krizo in korupcijo. Krivci tega stanja ga seveda ne morejo zboljšati. Zato se psujejo med seboj v parlamentu, dočim so za delavce in kmete v vedno neznosnejših razmerah. Parlament je ta teden sklenil takozvane nettunske konvencije, ki so v prid Italije. To je nova koncesija reakcionarne RR vlade fa-šistovski Italiji na škodo delovnega ljudstva Jugoslavije. Hrup o korupciji seje polegel, ker imajo vse meščanske stranke na vesti najhujšo korupcijo. Iz te neznosne situacije je samo en izhod: Delavstvo, danes razcepljeno na polno struj, se mox-a združiti v eno fronto proti reakciji in korupciji in obračunati z vsemi, ki so ustvarili današnji pekel v državi. Samo delavstvo more napraviti red. Iz okrožnic. Pomoč delavcem v slučaju bolezni. Vsem službenim edinicam! Generalna Direkcija državnih železnic izdala je pod F. O. br. 5533/26 od 12. maja 1926 sledečo naredbo: „Na pitanje direkcije državnih železnica u Beogradu br. 15.162/26 od 22. aprila o. g. kako če se radenicima u buduče plačati pomoč kad boluju, saopštava se svima na znanje, da se od 1. maja o. g. ima obračunavati i izplačivati svima radnicima za vreme bolesti samo hranarino, i to 70°/o od njihova ukupne dnevne zarade iz sredstava Bolesničkog fonda prema propisima naredbe o osiguranju državnog saobraćajnog osoblja za vreme bolesti M. S. br. 16276/22. Prema tome u buduče ne sme se izplačivati radenicima ništa za vreme bolesti na teret državnog budžeta, brez obzira koliko je bolovanje trajalo, niti se takav izdatak sme priznati. A gde god bi ova izplata bila izvršena 0