MAR
UNIVERZA RES (SPET)
POSTAJA PRIVILEGIJ?
V letu 1964 (obdobje od 1. maja do 20. junija) je bilo v Delu objavljenih 1714 raz-pisov za štipendije na univerzi in ostalih višjih šolah. V istem obdobju letos je bilo v istem listu objavljenih 731 razpisov štipendij. Upad razpisa znaša 57,4 % ali dobro polovico.
Kadarkali nanese beseda na univerzo, so nam navadno v mislih izpiti, kolokviji, težave s potrddlli, nekaterim se asociativno pojavlja tudi vojska. Zdaj kaže, da teh in podobnih asociaeij ob imenu univeraa ne bo več; ostala bo ena sama, toda ta bo tako močna, da grozi razkrojiti vse ostalo: štipendija. RazkrojHa bo vse univerzitetne kri-terije, razvrednotiila izpite, kolokvije, postavila na laž prognoze, se posmehnila raznim »dolgoročnim izračunom potreb«, zaostrila družbene odnose; če danes predstavlja sivo eminenoo študijskega uspeha, oziroma osipa, grozi, da se bo juitri proglasila za tisti uzakonjerni tribunal, ki bo v veliki večini slovenskdm študentom odgovarjal na njihovo osnovno vprašanje: Be or not to be (študent)?
Te besede še zdaleč niso pisane zato, da bi ustvarjale paniko. Tudi ne pozivajo k brezglavemu manifestiranju proti tisti družbi, ki tako relacijo vzpostavlja. Niti ne predstavljajo nekaj novega. Podatki, ki jih vsebujejo, so zbrani na univerzitetnem odboru ZŠJ in republiškern sekretariatu za prosveto in kulturo. Pomenijo pa opozo-rilo: družba, ki do univerzitetnega študija vzpostavlja tak odnos, si dela medvedjo uslugo.
Sicer pa, vrnimo se k dejstvom. V laiiskem šolskem letu so se življenjski stroški študentov naglo dvignili. V skladu s tem sta glavni odbor SZDL in izvršni svet skup-ščine SRS izdaLa priporooila, ki so vsebovala predvsem dve temeljni postavki: zaiit-evo po povečanju števila štipendij in zahtevo po povišanju že podeljenih štipendij oziroma po revalorizaciji v skladu s porastom življenjskih stroškov. Akcsiji, ki sta bili izvedeni vedno pod pritiskom studentov, delno na osnovi reailnih analiz, in usmerjeni tako na republiške štipenditorje (ra^aie sklade in taku dalje) kot na občinske skupščine in gospo-darske organizacije, sta dosegli zelo dober odziv na obe temeljni zahtevi. Toda prav ta nagel in (neprifekovan) uspešen odziv dokazuje nasprotno, kot bi hoteli videti ne-kateri. To, da so se štipendije dvignile za 50 % in več, ne kaže pripravljenosti pri-zadetih, temveč obratno, nakazuje razmere, ki so vladale v sistemu (če ta sploh obstaja) štipendiranja do takrat. Prav tako pa je bMa akcija sama dvorezna. Ceprav je apeliraJa na to, da ni in ne sme biti kmpanjska, pa je dejansko rodila prav kam-panjskost. Saj je jasno, da je uspeh temeljil na družbeno-politični akciji in politično-družbeni avtoriteti forumov, ki sta jo sprožila, ne pa na zavestnem spoznanju in ukrepanju delovnih organizacij samih. Zato so tudi posledice bile enkratne in bi se dade ohraniti samo skozi ponovno akcijo in ponoven apel, ki pa bo imel nedvomno manjši uspeh. Ne nazadnje tudi zato, ker so se mnoga naša podjetja in ustanove po ekonomski reformi znašla v povsem drugačnem (praviloma: ranogo slabšem ali celo fcritičnem) položaju, kjer fandi za raziskovalno delo (če sploh abstajajo), za izobraže-vanje in štipendiranje pomenijo labko trenuten izhod iz krize, uporabljeni kot »no-tramje rezerve«. Da pa je to res le trenuten izhod, ki vodi skozi lažno olajšanje v še hujšo krizo, je jasno skoraj vsem, razen tistirn, ki o tem odločajo.
ZAKAJ IN ZA KAJ DAJEMO?
Standard štuidentov na more in ne sme biti »skrita« rezerva družbe. Verjetno obstoje neizkoriščena oziroma slabo izkoriščena podrcfčja na univerai in pravilno je, da jih poiščemo. Toda glavni problem je v tem, da univerza sama predstavlja ne-izkoriščeno družbeno rezervo: tu naj bi bil osnovni koren reforme, ki pa se mnogo-krat in mnogokje iarojeva v svoje naspratje, v blokiranje reševanja tega problema. Dokaz:
Teza: Jugoslavija je med prvimi v Evropi po številu slušateljev na univerzah. Antiteza: tx>da med zadnjimi po številu diplonuranih. Namesto zaključka krilatica: diružba ne zmore tega bremena. Bpilog: nesposobneži naj zapustijo univerzo.
(Študentje, ki ste nesposobni, javite se!)
Taki zaključki so čista družbena demago-gija. Resnični podatki kažejo drugaoe: 90 % stanovalcev ŠN opravlja vse svoje iapitne obveznosti v rednih rokih. še bolj zgovorni so podatki republiškega sekretariata za raziskovaino delo rn visoko šolstvo, po katerih je osip manjši od 5 %. Pa še tu štipendisti navadno že v naslednjem seme-stru opravijo študijske dolžnosti in se brž (največkrait križno) vpišejo ter ponovno zaprosijo za štipendijo. Nekaj osipa gre na račun zdravstvenega stanja, nekaj na račun domao-h razmeo-. Ugotovitev je torej na dlani: o osipu pravzaprav ni moč govoriti. Štipendija je tu res družbeni prispevek k študiju (če je podeljena po pravilnih krite-rijih) in rentabilna družbena investicija. Tega se vse premalo zavedamo. Mogooe zato, ker se rezulltati kažejo šele oez sedem, osem let; do tam pa naše (kratkavidne) eksper-tize navadno ne sežejo.
Nadaljevanje iia 3. strani
ZAHTEVA PO INTENZIVIRANJU PROCESOV NA UNIVERZI
SEJA UNIVERZITETNEGA SVETA
Zdi se, da kategorične in pavšalne opredelitve iz časa takoj po reformi do-bivajo bolj mesnato vsebino ter doživlja-jo stvarno in določno uresničitev. Na seji univerzitetnega sveta 5. oktobra je bilo sprejetih precej sklepov, ki utegnejo pre-okreniti marsikakšno pričakovanje v okvi-ru univerze.
Na dnevni red so bila z vso potrebno odločnostjo postavljena vprašanja osipa študentov v prvih letnikih, špekulacij v zvezi s statutom študenta, materialna vprašanja študentov in problem intenzi-viranja procesov na univerzi, kot splošna zahteva v situaciji uresničevanja reforme.
Gradivo, ki je bilo dostavljeno članom sveta pred sejo, je o vpisu v prvi letnik pokazalo precej določno sliko. Dejanski vpis je bil že do 1. oktobra (medtem ko vpisi v višje letnike še trajajo) večji, kot so predvidevale prijave. Do 1.8. je bilo prijavljenih na vseh fakultetah 3022 no-vincev, v prvi letnik pa se jih je vpisalo že doslej 3292. Prav tako je zanimiv po-datek (iz letošnjega leta), ki kaže na osip po končanem prvem letniku. Medtem ko se jih je v prvi letnik vpisalo 3292, se jih je v drugi letnik vpisalo le 995. Pri-čakovati je torej, da bo vpis v drugi let-nik naslednje leto tudi precej manjši od številke 3292. številka vpisov v drugi let-nik pa pove še nekaj; namreč to, da se bo prav verjetno do konca novembra pre-cej zvišala — vpisali se bodo namreč še študentje, ki niso opravili izpitov v red-_ nih rokih. Posebno zanimivi so podatki s filozofske fakultete (vpisanih v prvi letnik 711, v drugega 131), z ekonomske (373 — 37), FNT (607 — 140) in FAGG (636   -   88).
Zdi se torej, da so med tistimi 3292 skriti številni študentje, ki pogojev za dru-gi letnik ne bodo izpolnili in prihodnje leto ponovno prispevali k zastrašujočemu številu novincev. Gradivo posreduje celo natančen izračun, da je namreč 24,3 od-stotka letos vpisanih lcončalo šolanje v preteklih letih.
Svet je razpravljal o sprejemnih izpi-tih, ki so bili letos prvič uvedeni na FAGG. Prof. Sketl, dekan FAGG, je po-vedal, da so v prvi letnik sprejeli tudi nekaj kandidatov, ki testne preskušnje ni-so prestali. Določen poudarek, je rekel prof. Sketl, je treba dati tudi odločenosti za neki študij, ne le formalnim sposob-nostim. Ti »svetovalni« izpiti so torej ne-gaoija selektivnih izpitov, kot jih imajo na medicinski fakulteti. Dekan medicin-ske fakultete, prof. Borštnar, je izjavil, da so pri njih letos sprejeli 172 od 407 prijavljenih kandidatov, kar pa je 22 več, kot je bilo predvideno  (150). Dekan  eko-
nomske fakultete, prof. Mara Bešter, je poudarila nujnost selekcije v zvezi z in-tenzifikacijo vseh procesov na univerzi, kar je nujna zahteva ekonomske reforme in realna perspektiva družbe. Predsednik UO ZŠJ Franci Pivec je ob tem opozoril na dejstvo, da bo v primeru, če bo uni-verza odklonila polovico od 7000 abitu-rientov srednjih šol, druga polovica pri-tisnila na visoke in višje šole, s čimer situacija ne bo rešena. Obenem pa z ugo-tovitvijo, da je prvi letnik le selektivne-ga značaja, ne opravimo ničesar, razen da skrajšamo stvarni študij na tri leta, med-tem ko prvo leto le izbiramo. Rektor uni-verze, prof. inž. Albert Struna je dejal, da se bo vprašanje selekcije moralo re-ševati v okviru pristojnosti srednje šole. Predsednik univerzitetnega sveta Mar-ko Bulc je zaključil, da je pri prihodnjem vpisu treba bistveno poostriti kriterije vpisa (originalna spričevala), stopiti v kontakt z Zavodom za zaposlovanje delav-cev in uvesti »svetovalne« izpite kot sploš-no prakso. Prof. Beštrova je še dodala, da vse izkušnje iz preteklih let kažejo, da študira in se prebija skozi letnike kakš-nih 30 odstotkov študentov, ki so inte-lektualno podpovprečni. če se bo to na-daljevalo, bo to prej škoda kot korist in je torej selekcijo razumeti tudi kot no-tranjo rezervo.
Med sklepi, ki jih je sprejel univerzi-tetni svet, so naslednji:
1.  pri vpisu naj se upoštevajo le pred-hodne  prijave,  kar  naj   prepreči   špekula-cije pri vpisu;
2.   s   pomočjo   psihologov   in   strokov-njakov s posameznih  fakultet naj  se for-mira kolegij,  ki  naj   prouči   in   pripravi predloge glede »svetovalnih izpitov«;
3.    izvrši   naj   se   arcaliza   naknadnega vpisa,   ker  se  s  poznim  (november)   vpi-som izgubijo  dragoceni tedni rednih pre-davanj in študija.
Na dnevnem redu je bila nato točka o materialnem stanju študentov (podrob-nejši članek o tem objavljamo na 3. stra-ni). Poteg ugotovitev, da je štipenddstov med študenti manj kot polovica, da v študentskih domovih stanuje le četrtina vpisanih na univerzo, da mnogi študenti obolevajo za psiho-nevrotičnimi boleznimi, boleznimi prebavil in TBC, je univerzi-tetni svet poskušal najti tudi odgovor na vprašanje, odkod takšno stanje. Franci Pivec je povedal, da je za zdravstveno stanje študentcrv odločilno pomanjkanje materialnih sredstev; tako se namesto profilakse prakticira le kurativa. Pouda-ril je, da bi bilo treba v okviru študent-skega naselja organizirati posebno mental-nohigiensko posvetovalnico, dolgo pa je že tudi v načrtu ginekološka posvetoval-nica, saj število splavov med študentkami kaže, da je nujno potrebna. Povedal je še,
OSIP GENERACIJE, VPISANE V I. LETNIK LETA 1961/62
Fakultete
število vpisanih v I.let.
Število vpisanih v II. leit.
Številu vpisanih v III. let.
stevilo vpisanih v IV. let.
štev. %             štev. °/b             štev. %              štev  %
FF                      602       100          186       30,9          105       31,8          133       40,3
PF                       192       100           73       38,0            36       22,7            26       18,9
EF                      285       100          167       58,6            76       31,0            56       22,8
FNT                   460       100          213       46,3          144       35,9            95       23,7
FAGG                 364       100           176       48,3          108       31,2            95       27,4
FE                      212       100            92       43,4            54       30,9            65       37,7
PS                      174       100          137       78,7            71       45,8            66       42,6
MF                     336       100          159       47,3           110       32,7          149       44,3
BTF                   214       100          155       72,4           115       57,8          111       55,7
Skupaj              2839       100         1358       47,8          819       35,3          795       34,2
da je 71,4 odstotka vseh kreditojemalcev iz delavskih in kmečkih vrst, kar pome-ni, da si že tako zapostavljeni študentje nalagajo še breme kredita. To je velika napaka štipendiranja. Dekan medicinske fakultete je potrdil, da so takšne zahteve upravičene, prof. Sketl pa je predlagal, da bi se v študentskem naselju poleg stanovanja uredilo tudi vprašanje redne prehrane — študentje naj ne bi samo obedovali, temveč bili deležni vseh obro-kov, vključno zajtrk. Predsednik US Mar-ko Bulc je predlagal, da bi se poslej uredilo kreditiranje študentov preko bank. Sklenili so naslednje: 1. uredi naj se so-cialno zavarovanje na osnovi statusa štu-denta, 2. treba je dati prioriteto gradnji stolpnice v Študentskem naselju — pred ostalimi univerzitetnimi objekti, 3. pri sprejemanju v študentske domove naj se daje prioriteta študijskemu uspehu — pred ekonomskim faktorjem, 4. sproži naj se vprašanje splošnega kreditiranja štu-dentov v okviru cele države — pri ban-kah, univerzitetni fond za kreditiranje pa naj služi za regresiranje in se še najprej krepi, 5. štipenditorji naj bodo v stal-nem kontaktu s svojimi štipendisti.
Rektor prof. Struna je prebral inter-pelacijo dekanov fakultet ljubljanske uni-verze, kot so jo formulirali na sestanku dekanov 28. septembra 1.1. Povzeteke te interpelacije bi bil takle: »Dekani ljub-ljanske univerze so mnenja, da je treba ideje gospodarske reforme, tako kot na področju gospodarstva, odločno in siste-matično uresničiti tudi na področju vi-sokega šolstva in znanstveno-raziskovalne-ga dela. Tako kot za gospodarstvo, je tudi pa znanstveno-raziskovalno delo in visoko šolstvo preteklih let značilen izredno eks-tenziven razvoj, ki je povečal število šol, znanstveno-raziskovalnih zavodov in orga-nizacijskih oddelkov, porinil v ozadje kri-
terije kvalitete m jih nadomestil z mno-žičnostjo, ekstenzivnostjo in verbaliz-mom... Pomesti je treba s posamezniki, ki so prišli na univerzo zaradi potreb, ne pa zaradi svojih sposobnosti.. . prav tako pa odpraviti vse tiste šole in raziskoval-ne zavode, ki po sestavu svojega učnega in raziskovalnega kadra objektivno niso dorasli nalogam, ki bi jib. morali oprav-ljati. Vsi visokošolski zavodi ter znanstve-ne institucije so poklicane, da se v tem smislu trezno in obje&tivno ter s polno odgovomostjo lotijo sistematične analize sedanjega stanja in postavijo glede viso-kega šolstva in znanstveno-raziskovalnega dela nov koncept ter ga predložijo skup-ščini SRS ...«
Prof. Bojan Kraut s fakultete za stroj-ništvo je nato prikazal stanje, v kakrš-nem se nahaja trenutno ta fakulteta. Od vseh fakultet ima najmanjšo dotacijo na študenta, kadrovsko je prešibka (na pro-fesorja 23 študentov, na asistenta 26), glede prostorov pa je prav v kritičnem položaju.
Marko Bulc je v zaključku dejal, da je naloga univerzitetnega sveta, da popra-vi sedanje stanje, ko se namesto ene pre-dava na 10 različnih fakultetah 10 enakih matematik, 10 kemij, ko se inštituti, ki so brezglavo nastajali v času ekstenziv-ne in kratkovidne politike duplirajo, ko je sistem nagrajevanja po fakultetah pri-lagojen samo na pedagoško delo (največji odstotek za osebne dohodke), ko se fakul-tete glede vprašanja prostorov in kadrov zapirajo vase, namesto da bi bilo obratno.
To je prispevek univerze k izvajanju gospodarske reforme, prispevek v smislu intenziviranja procesov na univerzi. In-tenzifikacija pa lahko le koristi.
D.R.
TRIBUNA — IZDAJA UO ZŠJ — UREDNIŠTVO IN UPRAVA TRG REVOLUCIJE l/II — TE-LEFON 21-280 — TEKOČI RA-ČUN 600-14-608-72 — LETNA NAROCNINA 1000 DINARJEV, POSAMEZEN IZVOD 40 DI-NARJEV — ROKOPISOV IN FOTOGRAFIJ NE VRACAMO — TISKA CP DELO, LJUBLJANA, TOMŠIČEVA 1, TELEPON 23-522 — POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI
UREDNIŠKl   ODBOR:
FRANCE   ANŽEL    (TEHNIČNI
UREDNIK)
RASTKO MOCNIK (ODGOVOR-
NI  UREDNIK)
MILAN PINTAR
DIMITRIJ RUPEL
OST TEDNA
Študentu Ž. J. je z absolvent-skim stažem potekel tudi čas bivanja v Akademskem kolegiju. V soboto, 2. septembra, ga je opozoril kolega, da se bo ver-jetno moral izseliti; zato se je šel študent Ž. informirat k upravniku kolegija. Medtem ko je bil sam pri upravniku, pa je po pripovedovanju kolegov eko-nom odstranil iz sobe njegovo posteljo in osebne stvari. Zani-mivo, da tistega dne študent Ž. še ni dobil izselitvenega lista.
Ker pa je bilo ekonomovo ravnanje več ko nazorno, si je študent Ž. začel iskati drugo bi-vališče. Za ta čas se je zgovodl s prijateljem v kolegiju, da lah-ko pusti svojo prtljago v nje-govi sobi. Ko pa je v torek, 5. sept.; prišel po svoje stvari, da bi jih preselil, so mu pojasnili, da sta že navsezgodaj upravnik in ekonom kolegija osebno zme-tala vse njegove stvari iz sobe in jih odnesla neznano kam. Študent Ž. je tekel k upravni-ku, kjer pa razen nenavadnih slovenskih besed, »ki jih ni ra-zumel«, ni slišal nobene infor-macije. šele naslednjega dne mu je uspelo zvedeti, kje so nje-gove stvari, prav tako je šele te.sra   dne  dobil   izselitveni   list.
Ždi se, kot da nekateri po-samezniki nezmožnost občeva-vanja z ljudmi nadomeščaio z nazornejšimi ukrepi. Vračamo se v Krapino!
Univerzitetni svet in univerzitetna uprava sta na skupni seji dne 5. okto-bra sklenila, da se zaradi reduciranja štipendij ob začetku izvajanja gospo-darske reforme objavi sledeči poziv vsem delovnim organizacijam in družbeno političnim skupnostim.
DELOVNIM ORGANIZACIJAM IN DRUŽBENO -POLITIČNIM SKUPNOSTIM SR SLOVENIJE
Gospodarska reforma, katere cdlj je s strokovnejšim, vestoejšrm in odgo-vornejšiim deilom znatno povečati prodizvodnost ter se tako aktivneje vključiti v mednarodno deditev dela in povišati življenjski standard delovnito. ijudi, zahteva predvsem nadaljnji kvalitetoi dvig naše gospodarske dejavnosti, v zvezi s tem pa tudi ustrezne visokokvalifioirane kadre na vseh področjih dejavnosti.
Reformna prizadevanja tedaj ne smejo biti usmerjena na trenutno in kampanjsko reševanje dnevnih in občasaiiih problemov, tsemveč morajo biti splošna, temeljita in tirajna. V teii prizadevanjih pa pomenijo kadii najbolj dolgoročno, obenein pa tudi najbolj temedjno investicijo in tako osnovo za realizacijo reforme. Nasprotno pomeni tak ukrep, ki je naperjen zoper skrb za kadire, tudi ukrep, ki je nairavnost naperjen proti reformi.
Nezadostna skrb za nove visokokvalificirane kadre ali celo zmanjševanje dosedanjih prizadevanj za šolanje teh kadrov se bo usodno maščevala čez nekaj let, ko bodo po prvih rezultatih reforme ti kadri najbolj potrebni. Na drugi strani pa bo intenzivnejše gospodairjenje nujno ian prav kmalu zahte-valo povsem drugačno kadrovsko strukturo.
Zaradi tega ne smejo delovne organizacije in družbeno-poditične skup-noslti v trenutnih težavah reducirati štipendij, ker bd to pomemilo skrajno nenačrtno reševanje Prav ta položaj narekuje, da delovne organizacije tn družbeno-politične skupnosti ob analizi sedanje situacije in ugotovljenem nadaljnjem razvoju še bolj skrbe za kadrovsko strukturo, ustrezno razvoju, s tem da povečajo število štipendij in da dosedanje štipendije materialnim potrebam študentov primerno zvišajo. Pn tem naj dobe štipendije res spo-sobni in perspektivni študentje, štipenditorji pa morajo stalno spremljati delo štipendistov ter primemo ukrepati, če ti ne izpolnjujejo svojih študij-skih dalžnosti.
Le takšno in takojšnje ukrepanje bo pomenilo, poleg siceršnjih obvez-nosti do šolstva, primarno izpolnjevanje gospodarske reforme.
REKTOR UNIVERZE V LJUBLJANI:            PREDSEDNIK UNIV. SVETA:
prof. inž. Albert Struna                                   inž. Marko Bulc
MAR UNIVERZA RES (SPET) POSTAJA PRIVILEGIJ?
Nadaljevanje s 1. strani
Kriteriji podeljevanja štipendij so v nekaterih podjetjih in ustanovah še ved-no precej familiarni. V perspektivnih ana-lizah kadra skoraj vedno najdejo mesto bližnji »znanci« vodilnih uslužbencev in malokdaj ostali, ali pa imajo prvi vsaj prioritete. Celo analize same so včasih prilagojene »obstoječim možnostim«. Tam pa, kjer je družbena kritika ali objek-tivnost sdtuacije že prerasla ozki ambient familiarnosti in tesnih »medčloveških od-nosov« (roka roko umiva), so do nedav-nega prevladovali trije kriteriji: socialno stanje, udeležba (lastna, staršev ali celo sorodstva) v NOB in učni uspeh. Navad-no tudi v tem vrstnem redu. Šele v zad-njem času ugotavljamo, da se poudarek in odločujoče dejstvo premika in seli proti postavki »študijski uspeh«. Ne le pri (republiških) štipendijskih skladih, ki kot prvi pogoj zahtevajo določeno povpreč-no oceno (republiški sekretariat 3, sklad Borisa Kidriča 4), temveč tudi pri krite-rijih za sprejem v študentske domove postaja primaren učni uspeh. Vsekakor je to napredek, čeprav menim, da jedro pro-blema ni tam. študijski uspeh ne sme biti predpostavka, temveč cilj štipendira-nja. To pa pomeni, da naloga štipenditor-ja ni opravljena s tem, da štipendijo po-deli, temveč se tu praktično šele začne. Eden najlažjih, toda zelo uspešen način je prenašanje teže štipendije iz fiksne v variabilno, stimulativno postavko. Primer: na republiškem sekretariatu so ugotovili, da se je odnos štiperidistov do učnega uspeha vidno spremenil, odkar so uvedli »stimulativni dodatek«, ki ga obračuna-vajo po posebni tabeli: za vsako desetin-ko povprečne ocene nad 3, dobi štipen-dist 250 din (iz dodatnih sredstev za re-valorizacijo, ki jih mislijo v celoti prene-sti na stimulativen del štipendije, bodo v letošnjem letu to postavko podvojili).
ŠTIPENDIJE ALI POSOJILA?
študentska posojila so v svojem naj-globljem bistvu krivična: ne le, da ob do-ločenem številu štipendij predstavljajo di-skriminacijo, temveč pomenijo tudi raz-krojevanje. Po končanem študiju je start-na osnova štipendistov povsem drugačna od tistih, fci morajo vračati posojilo. Si stem   posojil    je    upravičen    in    pravičen
tam, kjer pomeni dohodek nad zneskom, potrebnim za družbeno (beri: študentsko) eksistenco, torej dejansko luksuz (za avto itd. kot na švedskem), ne pomeni pa same osnove. Kadar pomeni osnovo, tedaj pomeni ne le priznavanje obstoječega in obnavljanje staliusa quo družbene diferen-ciacije temveč njeno poglabljanje. Prav v tem pa je ironija. Najsi bodo študentska po-sojila še tako stimulativna, zaradi svojega skritega bistva predstavljajajo slepi tir družbene vzgoje. Vsako izpopolnjevanje pogojev in pnlagajanje novim razmeram, vsako izboljšavanje predstavlja torej svo-je nasprotje; predstavlja ohranjanje in podaljševanje oblike družbene pomoči, ki v zadnji konsekvenci pomeni razkrojeva-nje družbe. Zato je povsem jasno, da štu-dentska posojila pomenijo in morajo po-meniti samo trenuten izhpd iz krize, ne pa perspektivo, na katero bi se morala orientirati študentska organizacija.
KAJ POMENIJO ŠTEVILKE?
Republiški sekretariat je v lanskem šolskem letu razpisal 108 novih štipendij, podelil pa (na pobudo že omenjenih priporočil) 146; na ta način se je število štipendistov sekretariata močno zvišalo — nad 300, in razumjivo je, da je ta akcija rodila posledice že prihodnje leto. Letos je sekretariat razpisal le še 66 novih šti-pendij, kar ustreza številu absolventov. (Kljub temu pa so razmere večine ostalih prosilcev take, da jih kornisija ni mogla enostavno odbiti, temveč jih je sprejela pogojno: prihodnje leto jih bo štipendi-rala iz sredstev, ki jih bo odtegnila ab-solventom — tem bo skrajšala štipendi-ranje — letos pa iz dodatnih sredstev v višini 5 milijonov, če jih bo odobrila skupščina   SRS.)
Podobno je s skladom B. Kidriča. Ta sicer ni zmanjšati števila štipendistov (toč-nih podatkov še ni, ker štipendije še niso podeljene, toda verjetno bo ostal na Ian-skem nivoju, to je okoli 85), pač pa za-radi izredno slabe finančne situacije ne bo zmogel izvesti revalorizacije štipen-dij. Situacija obeh republiških skladov to-rej ni tragična. Pozitivno je zlasti dvoje. Med štipendisti republiškega sakretariata je največji del iz prvih letnikov in iz družbene sredine, kj ji univerza postaja čedalje težje dostopna. Podatki: 85,7 od-stotka  slušateljev  je  iz prvih   dveh  letni-
kov, le 35 odstotkov iz večjih mestnih središč, povprečna ocena 3,93 (podatki se nanašajo samo na skupino 63 prosilcev, ki so »pogojno« sprejeti). In drugo, ob vsaki družbeni akciji za dvig študentske-ga standarda, izpeljani »od zgoraj«, se ustanove in podjetja najprej sklicujejo na centralne štipendijske sklade.
Kljub vsemu pa se moramo zavedati, da ti skladi problema v celoti ne le ne morejo reševati, temveč — če ostane samo pri tem — pomenijo družbeno kro-kodiljo solzo. 385 štipendistov predstav-lja peščico privilegiranih, ki jeh reforma ni bistveno prizadela. Pa ostali?
Letos se je pred vrati univerze znašla najštevilnejša povojna generacija. Pritiska ni mogoče blokirati, pa tudi preusmeriti ga ne bo lahko. To pa pomeni samo ne-kaj: če se bo proces, ki ga izražajo šte-vilke na začetku zapisa, nadaljeval, bo univerza zaprta čedalje večjemu krogu ljudi. Zaostajanje in nezadostnost štipen-dij pomeni omejevanje inteligence na njeno lastno regeneracijo. Platonova te-orija države in družbene elite se bo tako uresničila.
Seveda številke niso absolutne: prvič zajemajo le določeno obdobje in drugič se nanašajo samo na Delo; nedvomno pa so pokazatelj simptomatičnega procesa, ki v letošnjem letu grozi in ogroža. Re-forma je celotni proces razgalila in ga zdaj postavlja na dnevni red.
Upor proti obstoječemu (ali za marsi-koga grozečemu) stanju se nikakor ne sme sprevreči samo v akcijo za več šti-pendij in večje štipendije, temveč za viš-jo kvaliteto štipendiranja. To je pogoj, da bo štipendija res predstavljala rentabilno družbeno naložbo, ne pa (neupravičeno) družbeno potrošnjo.
Štipendija na sme biti cilj, temveč naj predstavlja sredstvo za dosego boljšega učnega uspeha, prispevek družbe k indi-vidualnemu naporu. Šele ta vrata pome-nijo izhod, kajti zaostrevanje študijskih kriterijev ne bo več predstavljalo grobega nasilja nasproti tistim, ki so primorani boriti se za predpostavko, za samo mož-nost, biti študent.
Sicer pa, teoretično nam je jasno. Stvar družbe pa je, da odgovori.
Milan Pintar

RACIONALIZACIJA UNIVERZITETNE ADMINISTRACIJE
Članek, ki ga objavljamo, je prispevek glavnega tajnika univerze, tovariša Eda Grgiča, za razpravo. Univerza 1965-66, ki jo je organiziralo uredništvo Tribune za okroglo mizo. Tov. Grgič je bil v času diskusije osebno zadržan, zato nam je kasneje poslal svoj prispevek k razpravi. Misli, ki jih je izpovedal, sodijo k disku-siji, objavljeni v prejšnji številki, obenem pa pomenijo že tudi izhod iz nje: uni-verzitetna administracija zaradi s v o -je okostenel o s ti ponekod že ustvarja konflikte v odnosu do hitrejšega utripa življe-n j a , zato predstavlja ne le neracional-no trošenje sredstev, temveč tudi oviro na poti v racionalizacijo.
Uredništvo
Predvsem ta problem ne obstaja le na univerzi, niti ne samo pri nas. S proble-mom racionalizacije %dministracije se ukvarjajo v vseh modernih državah. Re-forma nas sili, da se tega problema ta-koj energično lotimo; zaradi naše uredit-ve ima seveda svoje posebnosti.
Kot drugod, je tudi pri nas organiza-cija administracije in njena tehnika za-ostala za razvojem tehnologije in produk-cije nasploh in kompliciranih odnosov, ki
jih ustvarja moderno gospodarstvo. Naš prejšnji sistem vodenega gospodarstva je terjal množico administrativnih opravil, za-to smo morali strokovno nekvalificirane kadre namestiti v administraciji, kjer so se priučili enostavnejšim opravilom in ostali v administraciji po večini še naprej.
Sistem samoupravljanja pa postavlja administraciji povsem drugačne naloge. Gre za strokovno obdelavo določenih vprašanj, sestavljanje analiz, spremljanje razvoja na posameznih področjih in pra-vočasno opažanje problemov. Vsa ta vpra-šanja je treba predočiti organom uprav-ljanja, da lahko ti pravilno odločajo, na-to pa skrbeti, da se sklepi in smernice teh organov izvršujejo. Takšni vsebini dela pa ne morejo biti kos kadri, ki zna-jo le prepisovati na stroj in poznajo štiri osnovne računske operacije, oziroma vedo le izpolnjevati obrazce z več ali manj ko-lonami. To delo zahteva ljudi, ki dolo-čeno področje dodobra poznajo.
2e pred dvema letoma je inštitut za ja-vno upravo pri pravni fakulteti izdelal obširno študijo o reorganizaciji oziroma racionalizaciji fakultetnih in univerzitetne administracije. Tajništvo univerze pa je v začetku leta naredilo analizo dela tega taj-ništva in tajništev fakultet. Po registrira-nju vseh opravil so se dejavnosti, ki ob-
delujejo sorodna vprašanja, strnile in ta-ko smo dobili delovna mesta s točnim opisom dela. Te smo nato po vsebini dela porazdelili na enote in tako ustvarili si-stemizacijo.
Delovna mesta pa so zasedena s kadri, ki so pač že bili na tajništvih, zato je na-slednja naloga, da jih zasedejo kadri, ki strokovno ustrezajo nalogam. V poslova-nju moramo uvesti, kjerkoli je mogoče, sistem kartotek ter centralizirati vse tiste službe, ki se lahko enotno vršijo (stroje-pisnica, knjiženje itd.). Le v velikih biro-jih se namreč izplača moderna tehnična oprema in je le v večjih organizacijskih enotah možno organizirati delo tako, da so delovna mesta polno izkoriščena, ker je dela dovolj, v manjših enotah pa je delo neenakomerno in gre dosti delovnega časa v izgubo.
Gospodarska reforma nam tedaj nare-kuje, da se lotimo problema, ki nas je dolga leta moril, da torej boljše, strokov-nejše in ažurnejše opravljamo delo in to celo z nekaj manj uslužbenci, ne pa da ga rešujemo tako, da odpustimo telefo-nista, njegovo delo pa naprtimo visokokva-lificiranemu delavcu in nato trdimo, da smo   našli   »notranje   rezerve«   in   nas   re-
forma zato več ne briga.
Edo Grgič
6EDA
NEZAKONSKIH OTROK
V letošnji 9. številki Naše žene beremo vrsto pošastnih podatkov o materialnem položaju nezakon-skih otrok in otrok iz razvezanih zakonov v Sloveniji. Te neverjetne, pa kruto resnične številke povze-mamo v celoti: za nezakonske otroke znaša povprečna mesečna preživnina 4300 dinarjev (najnižja 2000, najvišja 18.000); otroci iz raz-vezanih zakonav dobijo povprečno 7500 dinarjev (najmanj 2000 in naj-več 20.000 dinarjev); 45 % nezakon-skih otrok in 25 % otrok iz razve-zanih zakonov dobiva manj kot 3000 dinarjev na mesec. Tri četrti-ne nezakonskih otrok in skoraj po-lovica otrok iz razvezanih zakonov dobiva največ 5000 dinarjev na mesec. Kaj dedajo sodišča in po kakšnem ključu dofločajo preživni-ne? Tako nekako se sprašuje čla-nek in tako se vpraša vsakdo, ko prebere članek. Kaj delajo organi socialnega varstva? Iz članka zve-mo, da zbirajo podatke o življenj-skih razmerah staršev in da bi to morali delati skrbneje. Zdi se, da zahtevamo od teh organov zelo malo, če je to i>es vsa njihova na-loga.
Pa vendar — tudi zgornjj vpra-šanji sta poniglavi! Saj sprašuje-mo saino, kako sodišča odločajo o individualnih pravicah in dolžno-stih abčanov in kako socialni orga-na rešujejo individualne probleme. Seveda: vsakdo ravna po svofoodni volji in na lastno odgovomost!
Toda — iz te svobode in odgo-vornosti se porajajo podhranjeni otroci; iz te svobode in odgovor-nosti se porajajo nečloveški odno-si, ki jih moramo potem reševatd v temelju pravnih postav. Kje in kdaj smo zgubili iskreno kamuni-kacijo in tovarištvo med ljudrni, ki nista potrebovaJa še posebnega pravno-oblastnega jamstva?
četudi laiiko vsakega nezakan-skega otroka kvadificiramo kot po-sledico nehumanih in zastruplje-nih odnosov med človekoma, so nezakonski otroci nehumaaii odno-si med ljudmi — torej družbcno zlo. Zator&j je družbna skupnost dolžna ukrepati za izboljšanje po-ložaja nezakonskih otro'k.
Prvič: abstraktno pojmovana družbena skupnost je zainteresira-na za svoje zdravje in zdrav nara-ščaj; številke na začetku pa dajejo sklepati na vse kaj drugega, kot na zdravje otrofe.
Drugič: konkretno pojmovano družbo ustvaTjamo in vzdržujemo Ijudje v medsebojnih odnosih, vsak posameznik skupaj z vsemi. Torej tudi jaz, tudi ti vzdržujeva to družbo, ki omogoča nehumane odnose; torej sva oba odgovoma za pojav nozakonskih ofcrok, torej je družba odgovorna za svoje last-no zlo in ga je dolžna odpraviti.
In ce že ne moramo odpraviiti razvez in nezakonskih otrak, bi lahko odpravili — pri tem standar-du, ki smo nanj tako ponosni — vsaj bedo.
r. m.
NAŠ RAZGOVOR
ODGOVARJA:
Dr. DUŠAN PIRJEVEC
Danes razpravljati o dogodkih minuiega leta in še leta pred njim, posebej še, če bi govorili o vseh detajlih, ne bi imelo nobenega smisla, ker bi v gorečnosti za nekatere po-sebno napete situacije pozabili na celotno sli-ko, na kompleksnost dogodkov in sprememo v preteklih dveh letih. Naše vprašanje je torej ambicioznejše: kako dane s fko se je napeto vzdušje poleglo) ocenjujete te dogodke, ka-kšen korak je bil storjen v okviru kompleks-nosti nekega razvoja?
Ce sodim po otipljivih dejstvih, ki jih vsak dan srečujem v tistetn prostoru, ki mu pravimo »naše kulturno življenje«, moram najprej priznati, da je moja misel ob tem zelo temna. Vidim namreč očitna znamenja hude shizme in polarizacije, ki pomenita po-polno pretrganje dialoga med stališči, ki so se v preteklih dveh letih konfrontirala — in bistvena značilnost te polarizacije je skoraj popolna »izločitev« »nasprotnika«. Na pod-lagi posebne logike, ki je tukaj ne morem posebej opisovati in ki je med drugitn tudi posledica tradicionalnih »pomanjkljivosti« slovenske družbe, se je zgodilo, oziroma, se je moralo zgoditi, da so v tetn prostoru posamezna središča doživela svojevrstno fa-voriziranje in tako so po višji volji postaia nosilec in izvajalec nekakšne realne moči. Mislim, da danes prevladujejo in svojo pre-vlado tudi »izvajajo«, da naš kulturni pro-stor s svojo heteronomno izjemnostjo obvla-dujejo in trdo prekrivajo tista stališča, ki so zastarela, konformna, tradicionalistična, in ki hkrati uveljavljajo sedanjim razmeram v sve-tu docela neustrezno predstavo o ustroju in smislu naše nacionalne skupnosti; skratka, menim, da je prevladalo to, kar je z ozirom na sodobni svet že preteklost — in temu se kaj rado pridružuje to, kar je netalentirano in nerodovitno. Mislim, da je položaj resen. Zrak je ves gost od neplodne muke neizre-čenega... Hkrati pa upam, da so se v pre-teklih dogodkih vsaj na trenutke razkrili ne-kateri temeljni problemi našega časa in pro-stora — in če so res temeljni, bodo kljub vsemu ostali vir novih pobud in novih re-šitev.
Ko danes izrekamo besedo »l'art pour Varta, se nam zdi, da z n]O opredeljujemo po-sebno zvrst umetnosti, ki je brez cener ki ne zasluži niti pozornosti, kaj šele analize. Thčo-
phile Gautier, ki je prvi uporabil izraz »umet-nost zaradi umetnosti«, pa menda ni pričako-val, da bodo njegovi nasledniki to njegovo idejo uporabljali za psovko in za politične diskvalifikacije. Kajti njegove pesmi so vse prej kot neangažirane, če angažirano umet-nost zaradi umetnosti«, pa menda ni pričako-Zanima nas torej, kaj menite o čistem lar-purlartizmu, če sploh obstaja. Ali mislite, da se danes pojavljajo takšne težnje v slo-venski literaturi?
O vprašanju larpurlartizma bi načelno ne mogel povedati nič, česar ni povedal že stari Plehanov v svoji razpravi »Umetnost in družbeno življenje«.
Iz statistike vpisov v prvi leinik filo-zofske fakultete je razvidno, da je mnogo novincev vpisalo prav »svetovno književnost in literarno teorijo«. Kot profesor na tem od-delku se prav gotovo vprašujete, kaj je vzrok
tolikemu zanimanju za vašo stroko. Ali mi-slite, da doživlja komparativistika dandanaš-nji renesanso; če jo, zakaj? Ali menite, da iTna oddelek zadostne kapacitete, da sprejme šte-vilo, ki iz leta v leto narašča?
Komparativistika in vse ostale literarne vede so danes v krizi in kjer ta kriza ne vodi v trmasto ohranjanje starega, marveč sili k iskanju novega, tatn so morda napo-vedi nekakšne obnove. O razlogih za tako »množičen« vpis na naš oddelek bo tnožno zanesljivo soditi šele po delovnih rezultatih. Za zdaj lahko postavim samo domnevo: mor-
da gre za dejstvo, da je v zadnjem času v našem kulturnem življenju dobil nadvse pomembno mesto ravno spor o sodobni umet-nosti in še posebej o sodobni tuji in domači literaturi. Morda ima ta spor globlji pomen in morda tudi v tetn primeru deluje tista posebna logika slovenskega kulturnega živ-ljenja, ki je delovala že v znani črkarski pravdi za časa Prešerna... Glede kapacitet našega oddelka pa tole: o tem v tem tre-nutku še ni mogoče konkretneje govoriti, ra-zen seveda o vprašanju denarja in deviz (na-bava knjig). To so pa, kot veste, meta-fizična vprašanja.
Zanimivo je, da v vseh vzhodnih (soci-alističnih) državah prihaja do notranjega sproščanja. Mar to pomeni, da se enotna druž-bena angažiranost (unikacija družbenega stremljenja) razbija? Kako bo to po vašem mnenju vplivalo na konstelacijo sil v svetu (hitrost ekonomskega razvoja itd.J?
Ali se vam ne zdi, da gre tu za taJko pomembna in usodna vprašanja in inovacije, da o njih res ni mogoče razpravljati v okvi-ru   omejenega   prostora  kratkega  intervjuja?
Kljub temu, da so stremljenja družb bi-stveno različna, vendar tezi ves svet (ali vsaj pretežna večina) k integraciji in koeksistenci. Kako v tem odnosu ocenjujete moderno fUo-zofijo in njene ugotovitve, da človek pred-stavlja človeku pekel (Sartre)?
Na to vprašanje ne morem odgovoriti, ker bi bilo treba ugotoviti najprej, kaj na-vedena Sartrova ugotovitev v kontekstu so-dobne filozofije sploh pomeni, potem pa bi vi morate vprašanje drugače zastaviti.
In da se vrnemo nazaj: poleg interesa za svetovno književnost opažamo nenavaden interes tudi za filozofijo. Mar to pomeni, da do določenih premikov prihaja tudi pri nas? Kako bi jih označili?
Gotovo: do »določenih premikov priha-ja tudi pri nas« in zlasti pri nas. A tudi o pomenu »nenavadnega interesa« za filozofijo bo mogoče soditi šele na podlagi delovnih rezultatov in je zato tudi tukaj možno po-staviti samo domneve: tnorda čutijo mlade generacije, da je tista predstava o svetu, ki jim jo ponujata naše vsakdanje javno živ-ljenje in šola, takšna, da jim onemogoča plodno integracijo v realno dogajanje. Mor-da jim je svet postal do tiste mere nedo-stopen in neprosojen, da čutijo v sebi bo-lečino dezorientacije. Tehnično računarsko obvladanje sveta jim očitno ne zadošča več. Morda bi bilo možno prav ob tem in ob vašem tretjem vprašanju nadaljevati pogovor o tistih zadevah, ki jih omenja zadnji stavek odgovora na vaše prvo vprašanje.
GLEDALIŠKI JUBILEJ FRANCETA PRESETNIKA
Prejšnji petek je z vlogo Jake Boltežarja, direktorja Odmeta, v igrokazu Mire Miheliče-ve Ura naših dni praznoval igralec France Presetnik tridesetletnico svojega gledališkega dela. — Zakaj je moral praznovati ravno s tem, ne pa s katerim drugim tekstom, ni ja-sno; ravno tako se je mogoče po namenu tega preprostega dramaturškega spakovanja, nevednosti in popolne pisateljske nezaintere-siranosti za problematiko pričujočega, torej sodobnega zgodovinskega prostora in časa sa-mo spraševati, odgovoriti pa si na to vpraša-nje ob tej pretresljivo posrečeni sintezi vseh mogočih pisateljskih nesposobnosti nikakorni mogoče, pa naj nam ime in slava avtorice še tako govorita, da bi to moralo biti — ne samo mogoče* ampak tudi — potrebno; pa žal ni. Ker se podpisani iskreno zaveda, da smo vsi ujeti v meje nekih splošnih možnosti in ne-možnosti, ambicij in moči, da torej vsakdo lahko naredi samo to, kar more in sme, ker absolutne svobode ni, in da je potem tudi do-cela absurdno pričakovati, da bi bilo mogoče komu prepovedati pisanje dram, pa se ven-darle sprašujem (edinole) po načelnem stali-šču tistih gledaliških strokovnjakov, ki so do-volili, da se je ta globoko nerazumni, od sile dolgočasni in zelo neduhoviti dramski stvor o neki Uri naših dni tako demagoško vsilil ravno tistemu gledališču, ki se je do zdaj ob vsaki priložnosti slicevalo na svojo sodobnost in modernost, ali vsaj na željo po podobnem.
—  No, mogoče se sploh ni vsilil in mogoče ti strokovnjaki  še   vedno   resno   mislijo   in   je vse  skupaj   samo  razumljivi   grupni   nespora-zum, kakršnemu se nihče ne more docela iz-ogniti. Naj bo tako ali drugače: mislim le, da bi se bili tudi ti strokovnjaki dolžni po pred-
stavi prikloniti občinstvu ter tako nedvo-umno opozoriti na svojo soudeležbo pri celi stvari in — če že drugega ne — izpričati vsaj svojo solidarnost z igralci, ki so se (naj-brž) po njihovi službeni direktivi (najbrž) cel mesec pošteno mučili s predstavo, ko bi lah-ko v istem času opravili precej bolj pametnih in koristnih reči, v teatru in zunaj njega. Tako pa: nič. O tem niču sta svoje povedala že Vasja Predan in Josip Vidmar. Nima smisla, da bi se ponavljali. To naše bivanje prinaša s seboj pač pomembnejše stvari, o katerih je potrebno govoriti. še tako nam bo na koncu
—  pred smrtjo — zmanjkalo časa. Zato pusti-mo ob  strani vse  tiste intimne občutke jeze, ki jih je v nas vzbudila predstava, in vso tisto žalost za izgubljenim časom, ki je po koncu ostala  v nas, ob strani pustimo celo  Alfreda Jarryja in njegovega Kralja Ubuja in prvo re-pliko   tega   dramskega   teksta,   ki   bi   jo   tu bilo  spet  najbolj   prav  citirati,  in   prav   tako pustimo ob strani režiserja Mileta Koruna, ki je tu docela izničil teater  (in v njegov teater smo do zdaj vsi bolj ali manj verjeli, ob Be-hanovem   Talcu,   Albeejevi   Virginiji   Woolfovi, Shakespearovemu Kralju Learu itn.). Zapišemo lahko le preprosto  (normativno) kritično  dej-stvo, da tako slabega gledališča   v   Drami   že dolgo nismo videli,  in   da   potem   seveda   ne moremo imeti nobene posebne volje, da bi se temeljiteje  ukvarjali  z  njim.
Gledališče funkcionira kot organizem, le težko kot posamezna predstava. 6 gledališču je mogoče govoriti kot o sezoni, ki je sinteza ali ciklus posameznih razmerij do sveta, in-karniranih v posameznih predstavah. Gledali-šče je torej celota, sestavljena iz desetih pred-stav; in vsaka od teh predstav pozna svoj skupni imenovalec, resnica, ki jo hoče gleda-lišče izpovedati, ima v njem svoje bistvo. Ce tega skupnega imenovalca ni, ni gledališča. Je samo eklektioizem, naključje, blitf z enovito-stjo z vsem tistim, čemur je potrebno postav-ljati ustvarjalnost v službo, resnica in zgodo-vina pa sta pankrta, rojena iz tega blufa. In ker nam gre tudi za kontekst, za »celovitost
odnosov«, smo dolžni sporočiti, da smo zgo-raj omenjeno predstavo videli, da pa o njej ne želimo razpravljati, dokler ne spoznamo celote, katere delež je. No, kljub temu dvo-mimo, da nam bo treba še kdaj govoriti o njej. Zgodovine namreč ni tako lahko preli-sičiti.
Ce bi šlo samo za »Antona, nekoč svetega«, kamor je ta nesrečni teater postavljen, bi bile stvari na moč preproste. Ta »Anton« živi tako ali tako samo v glavi naše avtorice in se nas ostalih torej komaj lahko kaj tiče. Ampak s to predstavo se je izteklo trideset let prisot-nosti Franceta Presetnika v slovenskem gleda-lišču: v predvojni Drami, v partizanskem, ma-riborskem, ljubljanskem mestnem teatru in končno spet v Drami Slovenskega narodnega gledališča. To pa ni nepomembna stvar. Tem tridesetim letom se ni mogoče izmakniti. Za-to tudi nikakor ni glavno, kje in s katerim tekstom so se ta leta dopolnila, pač pa je važna tista neposredna igralska vsebina, ki jih je in ki jih še napolnjuje, tista izpovedna sila, ki jih je omogočila in v kateri je lep kos zgodovine: njene moči in nenavsezadnje tudi tragike, ki jo je ta zgodovina rodila. Prav zato tudi ne morem razumeti, zakaj se je igralec, kakršen je France Presetnik, za svoj jubilej spustil v tako ničvreden tekst, kot je Ura na-ših dni Mire Miheličeve. S tem je sicer potrdil tisto igralsko stisko, ki ga je z redkimi izje-mami spremljala vse od začetka njegove gle-dališke poti, stisko, ki je onemogočala pravš-njo inkarnacijo stila in volje, ki ju ta igra-lec biva, onemogočala, ker preprosto ni dobil vloge, ki bi jo lahko bival tudi na odru; potr-dil, ker tudi Jaka Boltežar, direktor Odmeta, ni prava vloga, da bi skoznjo mogel izpovedati svoje specifično razmerje do sveta; potrdU to stisko, ne pa presegel. V tej absurdni do-slednosti je, tako mislim, bistvo tiste tragične igralske usode, ki jo France Presetnik do-življa že trideset let in ki jo je le z redkimi izjemami preobrnil na glavo, se zares uresni-čil in s tem izkričal tisto, kar ga je skozi teh trideset let držalo pokonci, ta pogum, ki je hkrati veliko samozaupanje in obupana, tra-gična resignacija: svet je tisti, ki postavlja meje in človek se lahko dosledno uresničuje edinole znotraj njih; prebijati je te meje ko-maj mogoče — in če jih je že mogoče, bo igralec komaj kdaj tisti, ki bo vzel razbijanje scela na svoja ramena; igralec bo samo zra-ven transformacije danosti, bo njen nepogreš-ljivi sodelavec, akterji in dejanski presegoval-ci pa bojo drugi, režiserji, dramaturgi in di-rektorji.
Ni najbrž naključje, da se je teh tndeset Presetnikovih gledaliških let izpolnjevalo z redkimi izjemami v takšnih zunanjih razme-rah, ki so že same po sebi na ves glas opra-vičevale igralca, če se ta ni mogel res do kraja izpovedati in uresničiti. Bodisi v predvojni Drami, kjer je bil obsojen na statiranje in samo na majhne vloge (npr. Monteg v Romeu in Juliji), bodisi v partizanskem gledališču, ki je — kakor je znano — delovalo v zavetju ju-rišev in je bilo brez sicer najosnovnejših de-lovnih pogojev, navezano edinole na entuzia-zem in dobro voljo, ne da bi seveda smel izgubiti vero vase; bodisi po vojni, ko je po-magal pri ponovnem rojstvu mariborskega in ljubljanskega mestnega gledališča — vedno sredi razumljivih objektivnih organizacijskih težav, napol prosvetitelj in kulturniški orga-nizator, napol avtohtoni izpovedovalec; in ve-dno je bilo umetništvo tisto, ki se je moralo podrejati odločilnejšim zunanjim pogojem, te-žavam in zaprekam, ne da bi moglo zaživeti tako, kot bi to terjala njegova intimna člove-ška volja in igralska potreba, ali drugače re-čeno: umetniška izpovedna nuja. —
Prebiram seznam Presetnikovih vlog, odigra-nih v minulih tridesetih letih. Koliko je v njih
izvirnih slovenskih tekstov rn koliko je med njimi takšnih besedil, ki si jih bo komaj še kdo upal omeniti! Mi sicer še vedno živimo v prepričanju, da bojo slovenski teater re-šile izvirne slovenske drame. France Presetnik to prepričanje potrjuje z lastnim življenjem. Medtem pa držijo slovensko gledališče skoro praviloma pokoncl tuji teksti.
Nikakor nočem zanikavati Presetnikovega prepričanja. Dejstva pa kažejo, kakšen maj-hen delež zavzemajo slovenska dramska bese-dila v repertoarjih naših gledališč. Dejstva tudi kažejo, da marsikateri dober slovenski tekst še ni doživel svoje avtentične uprizoritve. Kot da nam je zgodovina samo okamenel hob-by in kot da živimo le od danes do jutri, čeprav nekateri trdijo, da so Slovence nare-dili za narod pesniki, ko že družbe, zgrajene na suvereni ekonomski in politični osnovi, ta-ko dolgo nismo bili zmožni ostvariti.
France Presetnik je lep primer te igre z zgodovino. Trideset njegovih gledaliških letje tragičen primer laviranja med izpovednim, torej umetniškim in hkrati zgodovinskim ho-tenjem, ter med objektivnimi, splošnimi druž-benimi razmerami, ki to hotenje podrejajo svoji determinirani danosti in jo onemogoča-jo tako v njenih dejanskih zmožnostih kot v njenih stvarnih uresničitvah, torej v samem njenem sodelovanju v zgodovini.
Res je, da gledam na odru (ljubljanske Drame) Franceta Presetnika komaj štiri ali pet let. Res je, da so se mi v tem času odlo-čilneje vtisnile v spomin le kakšne tri ali štiri njegove vloge. Ne bi mogel trditi, da samo za-radi tega, ker so ostale bile pač majhne vloge in ker so v sebi preveč očitno nosile noto ti-ste — zanj značilne — sprijaznjenosti in resi-gnacije z objektivnimi razmerji v splošnosti, ampak iz preprostega razloga, ker mnogo več ni igral, ali pa skozi ostale vloge ni bilo mo-goče začutiti neke odločilnejše, tipične in spe-cifične vizije sveta. Vse skupaj pa se mi zdi podobno vlogi miličnika iz Mikelnove Admini-strativne balade, kjer je France Presetnik ad absurdum razvil svojo bivanjsko usodo, kiima garaške, nima pa neposredno zgodovinskih di-menzij, ali pa vlogi starega Jeraja iz Zupan-čičeve Hiše na robu mesta, tistega Jeraja, ki se vrne iz emigracije domov, da bi se znebil svojega bivanjskega tujstva v tem svetu in ki potem — doma — spozna, da bo vrnitev to tujstvo in to njegovo izvirno nepotrebnost y svetu samo še naprej potrjevala, ne pa zani-kovala. Tu se mi zdi tragičnost nekega sloven-skega gledališkega igralca zelo usodna in ni-kakor ne več samo stvar njegove zasebnosti. Vztrajati v svetu za ceno svoje neuresničitve, žrtvovati svetu svojo stvarjalsko izvirnost in posebnost. Svet je namreč širši in močnejši, svet so drugi. France Presetnik je verjetno edini avtentični slovenski kmet v slovenskem gledališču. To gledališče pa ni več avtentično: je produkt nekih tujih zvez in intrig in kon-ceptov in neavtentičnih vizij, in igralec ga mora priznati, če že noče preprosto odmreti, ker je to pač edini svet, v katerem je mogoče živeti, in edino gledališče, v katerem je mo-goče igrati. Predstava Mire Miheličeve je zgle-den primer tega spoznanja: uveljaviti sebe za brezobzirno visoko postavljeno ceno — drugih.
France Presetnik je bil v vlogi Jake Bol-težarja, direktorja Odmeta, zelo daleč od ti-stega svojega avtentičnega bistva, ki ga je, verjamem, držalo pokonci teh njegovih tride-set gledaliških let in ki sem ga zaslutil v ne-katerih njegovih drugih vlogah, najresničnejše morda v filmu Na svoji zemlji. Ne verjamem pa, da bi polom Ure naših dni mogel biti tudi njegov polom.
Za svoj jubilej bi France Presetnik pač mo-ral igrati Shakespearovega Othella.
Andrej Inkret
OB FILMSKI LUCIJI
Pričujoči potzkus filmske recenzije ni nastal v želji po nizanju dokazov za in proti estetskim vred-notam novega slovenskega filma »Lucija«, pač pa je le sinteza dveh subjektivnih razmišljanj o tej naši filmski noviteti.
Reakcija gledalcev med predvajanjem filma v informativni sekciji v Puli fpri polprazni dvorani) in sprejem filma v Ljubljani dokazujeta, da ima film zelo močno nacionalno obeležje, in da je idilič-no-folklorna tematika, ki preveva že Finžgarjev tekst, vezana predvsem na slovensko narodno po-dročje. Tu pa smo že pri scenariju. Scenarij namreč to značilno Finžgarjevo literarno lastnost — folklo-ro v idiličnem kmečkem okolju — potisne v ospred-je in ji odstopi osrednje mesto v filmu. Tak scenarij je v bistvu poenostavitev Finžgarjeve literarne os-nove. To je sicer popolnoma normalna značilnost pri tekstu, ki služi kot predloga za realizacijo filma ali gledališke predstave. a kljub vsemu je scenarij, po katerem so delali »Lucijo«, na nekaterih mestih preveč poenostavljen. že oba brata, ki odideta z grunta, predstavljata enega bistvenih konfliktov med Finžgarjevo literarno predlogo in končnim fUmskim scenarijem. Pri Finžgarju vidimo, da ogrožata pozittv. no agiranje obeh bratov-odpadnikov dva momenta: Ijubosumje in stanovsko-gruntarska determiniranost. Scenarij pa zanemarja drugi moment in žal iz vseh treh bratov napravi komične figure. Osnovni ton filma je tako popolnoma v nasprotju s tragičnim koncem.
Omenjeno Finžgarjevo kvaliteto, ki jo vsebuje ze scenarij, pa potencira še režija in gledalec ima vtis,
da ;e Jilm predvsem etnografski zapis; zazdi se ceio, da celotno fabulo s psihološkim niansiranjem in — kar je najhuje — dejanje potiska v ozadje v korist celotni literarno-filmski ostvaritvi nepomembnih prizorov. časovno pretirano dolge sekvence kmečke ohceti s plesom, ki je bila posneta z izredno doku-mentarno pazljivostjo in zmontirana v nedinamično celoto, so najboljši dokaz za zapisano trditev. Fol-klora, ki bi jo bilo krivično odvzemati Finžgarju, je tako dala ustvarjalcem filma (vsaj tistim, katerih vloge so bile tekstovno močne) vsekakor nekaj kreativne možnosti. Tu pa se je na žalost reziser izgubil in se je skušal rešiti z nekaj bolj ali manj domiselnimi simbolnimi kadri, ki se ne morejo vključiti v njegov celotni ustvarjalni podtekst; ta je kratkomalo nepoetski. S tem pa se postavlja še vprašanje, če je tekst danes sploh še toliko atctu-alen, da ga je vredno jemati kot literarno predlogo za  film.
Velika ovira formalne plati je zelo okorna ka-mera in mizanscena igralcev. Večkrat prihaja do nerodnih frontalnih prizorov, ki dajejo vtis filmane gledališke predstave. Ta vtis še bolj okrepi že ome-njena nedinamična motaža, ki jemlje v zadnji kon-sekvenci iniciativo igralcem. S tem postaneta glavna interpreta (Kristijan Muck in Alenka Vipotnik) le objekta, ki nimata (že zaradi skromnega teksta) možnosti ustvarjanja večjih igralskih kreacij. Tu pa se torej zopet vrnemo na staro tezo o specifičnih iz-raznih sredstvih filma: zorni kot, plan itd., ki jih režija očitno zapostavlja.
Igralci so uporabili domala vse možnosti, ki jim jih je dajala režija — teh pa je bilo kot smo omeni-li malo. Najdlje se je prebii Joše Zupan, vendar je v njegovem primeru treba pripomniti, da je itnel razmeroma močan in kvaliteten tekst, s katerim je
lažje izoblikoval starega Podlogarja. Vlogi bratov odpadnikov sta Bert Sotlar in Rudi Kosmač odigra-la silno enostavno, Sotlar je ostal v vlogi Gašperja skozi vso igro absoluten in trmast in zato tudi ko-mičen, medtem ko je Kosmač skušai ustvariti Wc nesrečnega, melanholičnega in starejšemu Gašperju podrejenega brata. Kristijan Muck — najmlajši brat in ženin — je bil v svoji vlogi slabiča dovolj preprič-Ijiv. Zanimivi in kvalitetni pa sta dve epizodni kanr-ski vlogi: vedez v izvedbi Vekoslava Janka in kro-jaček Janka Hočevarja. Ta je odigral svojo vlogo s temperamentom in dokazal, da bi se prav lepo zna-šel tudi v večjih vlogah.
Alenka Vipotnikova se je kot protagonistka zna-šla v težkem pološaju. Scenarij ji za razliko od U-terarne predloge F. S. Finžgarja nalaga težo dejanja, vendar je šibkost karakterja glavne junakinje tako velika, da te teže ne zmore. Nerazvitost karakterja jo veže in jo v končni posledici popolnoma obuboža. Prijeten vtis je napravilo nekaj simpatičnih nasme-hov, rešuje pa se še z nekaterimi samostojnimi re-plikami in zelo maloštevilrdmi dialogi. V tem smi-slu nam Alenka Vipotnikova tudi ostane v spomi-nu.
Ena bistvenih pozitivnih lastnosti filma je spre-menjena Lucijina smrt. Pri Finžgarju Lucija umre med porodom — zaradi zastrupitve, medtem ^co v filmski verziji umre zaradi pretežkega dela, zaradi svoje navezanosti na zemljo in na Podlogarjevo kme-tijo, za katero čuti, da jo je oropala miru in sloge.
Vetidar pomeni sama realizacifa te zamisli novo aUenadjo v smislu odnosa med umetniškimi priza-devanji vseh ustvarjalcev in celotnim končnim pro-duktom.
Zvone šedlbauer
Peter Vodopivec
PRIPOMBE K LUCIJI
Ko se je France Kosmač lani lotii snemanja filma Lucija, verjetno ni pomislil, da se bo ogrom-nemu številu izgubljenih let s presledkom od konča-nega snemanja do projekcije v dvorani pridružilo še eno izgubljeno leto. Vseh skupaj bo torej izgublje-nih lei kakšnih trideset. To je seveda le približna ocena, kajti leta, ko bi bila Lucija aktualna in vzne-mirljiva za slovensko občinstvo, seveda ni mogoče natančno določiti. NEAKTUALNOST (to je očitek scenariju, ki je delo Herberta Gruna, Marjana Bre-zovarja in Franceta Kosmača) je prva pripomba.
SLOVENSKEMU gledalcu, ki povrh vsega gLeda še SLOVENSKI film, je treba prav malo, Lucija je pa vendarle izpovedala premalo. Okoliščine, ki so v nekem smislu olajševalne, opravičujejo kvečjemu Finžgarja, ki je napisal zgodbo v slovenskem tradi-cionalnem duhu, polnem težkega sentimenta, solza-vosti in brezupa Primanjkljaj gre torej pripisati filmskim realizatorjem. Gre jim očitek, da so iz-brali za slovenski film prav Finžgarjev tekst, za ka-terega menim, da je bolj za šolsko rabo in informa-cijo kot za filmsko realizacijo. Ta očitek pa se podvoji ob spoznanju, da kljub špekulaciji s sloven-sko psiho in naravnostjo v pretekli čas, film ni uspel. Slovenci imamo na leto eno do dve filmski prlložno-sti; od teh smo doslej skoraj vsako zapravljali za partizansko tematiko, zadnje čase pa smo jih začeli zapravljati s filmanjem najbolj nevznemirljivih in Tiajbolj konvencionalnih slovenskih romanov (Slišati je, da štiglic snema film po Ivanu Tavčarju.) Druga pripomba gre torej na račun ZAPRAVLJANJA PRI-LO2NOSTI.
Tretja pripomba leti na REZISERSKO DELO Francetn Kosmača. Kljub nekaterim lepim posnet-kom, ki ganejo slov. dušo. ostaja režija v tradicional-nih in konvencionalnih okvirih Izjemo predstavlja-ta dva prizora: prvi je tisti z rezanjem črnega btaga za obleke stanovalcev Podloga, drugi pa s trikom sneman bežeči voz, ki so mu zvočna podlaga Luciftni kriki. Da bi odtehtal ti dve prav dobrt domislici, je Kosmač zagrešil celo vrsto nefilmskih in okornih prizorov. N.pr.: stopanje očeta in sina Podlogarja drug drugemu naproti, srečanje v centru kadra in blagoslov; prizor doma na Lucijinem domu — brez-barvno predstavljen oče Božnar; prav naivna scena ob otrokovi smrti in še b{ lahko naštevali.
Seveda so krivi tudi IGRALCI; to je četrta pri-pomba. Poleg Angelce Hlebcetove in Francija Pre-setnika, ki sta preveč gledališka igralca, je bil glav ni spodrsljaj — Bovte (Boltežar) Kristijana Mucka. Ta popolnoma zgrešeni lik nam lahko daje misliti samo dvoje: ali je Lucija namesto z njim zanosila z Gašperjem ali pa je bila njena odločitev le koristo-Ijubne narave (bogastvo). če je to res, potem nam je nerazumljiv lik Lucije, ki se zdi resnično zaljub-Ijena in iskrena. Kristijan Muck je svojo vlogo kon-cipiral preveč »pobalinsko«, da bi se zdel verjetsn konkurent za Lucijino lepoto. Lucija Alenke Vipot-nikove je bila precej eterično bitje, skoraj brez krvi in je njena glavna odlika, da ie lepa. Jože Zupan je bil prepričljiv, prav tako Bert Sotlar in Rudi Kos-mač kot sinova Gašper in Mihor.
Za sklep lahko le ponovimo željo, da bi se Slo-venci vendarle odločili za kakšen film, ki bi nače-njal naše aktualne probleme, ki bi nas angažiral v reševanju intimnih vprašanj našega časa iv naše okolice.
Dimitrij  Kupei
matija bečkovič
Rodil se je 29. novembra 1939 v Senti. Maturiral je v Valjevu, študiral pa je na filozofski fakulteti v Beogradu. Doslej je objavil poemo Vera Pavla-doljska in zbirko pesmi Metak lutali-ca. Prosveta 1962. živi v Beogradu. Naš izbor je iz Bečkovičeve posled-nje zbirke Tako je govorio Matija, Prosveta 1965.
lažne mi puteve
Lažne mi puteve pod noge poturaju. Lažne mi reči u usta guraju. Pun mi je život laži pune uši. Do grla u strašnoj laži što me guši. Sve što je moje lažni prizvuk ima. Sve što je moje ko da je od dima. Laž je podržala lažnim svedocima. I istina nigde nikog ne zanima.
Kako da izdvojim laž iz tog što dišem. Kako da ne lažem u tome što pišem. Kad me lažima kao pticu pune: Ko i druge laži moja glava trune.
japan, java, majorka, madagaskar
Ne smem da pomenem Japan, Javu, Majorku ili
Madagaskar
Jer ih nikada nisam video, I ne verujem da uopšte postoji išta tako daleko. To su metafore izmišljene radi utehe. Oni koji su tamo putovali ugledali su ponor I dogovorili se da lažu.
Ako tamo žive neki ljudi ja ne znam za njih, I oni ne mogu biti svedooi da sam ikada živeo, A kamoli da smo živeli zajedno u isto vreme, Jer da postoje:
Niko od bududih ne bi verovao da se nismo znali, Kao što ja danes ne verujem, Da se nisu poznavali savremenici Dante i Domentijan! Ako tamo nikada nisam živeo, Zašto bili onda tamo bio mrtav? Ako cu biti mrtav samo ovde gde sam živeo, Da postoje ove zemlje,
Ja bih u njima živeo ponovo i ponovo umro. ' Onda me samo ovde ne bi bilb. Ako još negde ima života ja ga nisam živeo, Kunem se,
I zašto bih svuda bio mrtav, Kad svuda nikad nisam bio živ!? Da postoji Japan, Java, Majorka, Madagaskar I ostala čudesa Ja bih odlazio iz jednog u drugo, živeo i umirao
različito,
Pod različitim sttncem i imenom I poznavao bih zemlju koju sam napustio, Kao što poznajem ovdu ovde. I gde bih god posle smrti doputovao rekli bi mi: »Gospodine vaš vek je osamdeset godina, I vec osamdeset godina niste ovde živedi. Proživite to što je vaše, A onda nastavite dalje.« I tako bih išao iz prostora u novi prostor, Ali ne postoji ni jedna druga zemlja, I nigde se ne živi osim ovde, Jer to bi bila velika nepravda Prema tolikom broju več mrtvih.
poeziju više niko neče pisati
Poeziju više niko nede pisati Opevani predmeti napustiše pesme Nezadovoljni kako su do sada tumačeni i
prepevavani.
Sve što je bilo predmet poezije Ustade protiv nje i njenog kukavičluka! Stvari če same izražavati nešto od onoga što se
nisu usudili pesnici. More — stara lektira pesnika zauvek če napustiti
poeziju
I vratiti se svome grobu u kome je odraslo. Zalazak sunca izblamiran u pesmama, Zvezdano nebo dovedeno do kiča, Dici de ruke od poezije! Ruže insistiraju na svojoj boji I nede pristati na prevrtljivost pesnika. Reč sloboda de pobeci iz poezije i vratiti se
svome značenju
Pesnici neče imati jezika na kome bi pevali. Izmedju poezije i pe&nika nece biti nikoga I pesme de tada napasti pesnike, Tražeci od njih da i&pune obecanja. Pesnici ce pokušati da izinaknu ispred onog što ...   .   ..     „..                                         su rekli
Ali ce lh stici ono sto su izmišljali i predvidjali
Poezija ce tražiti njihove živote
Da bi njene metafore bile istinite i potvrdjene.
U novim generacijama:
Niko po tu cenu nece hteti da bude pesnik,
A pesnik se ne može biti drukčije u tolikoj laži.
Buduči pesnici  radice pametnije po-slove.
Slobodni čovek nece pristati da piše pesme
Da bi zbog toga bio pesnik,
A pesnik se ne može biti drukčije.
Drvo,  dojučerajšnji  simbol u poeziji,
Zapevače na trulu o svojoj mračnoj prošlosti
I niko neče moci da ga zameni
Jer zna o sebi bolje od ikoga!
Pravi pesnici ce biti protiv poezije,
A   pravi   pesnici  svuda  u   svetu   misle   istu   misao.
Zbog ugleda u očima pravih pesnika
Poeziju više niko nede pisati.
REGIA ACADEMIA LUNDENSIS
Lund — razmeroma majhno švedsko mesto s 15.000 pretivalci — se lahko ponaša s skoraj prav toliko študenti, ki študirajo na njihovi starodavni univerzi. Med počitnicami je mesto skoraj prazno, dekoracija so mu le preveč pisano oblečeni teenager' ji in tisti, ki zaradi zornih let še ne bi zaslužili tega nazivd. V prvih dneh septembra pa se vse spremeni. Ulice so tako polne, da se človek komaj premika naprej, trgovine naravnost oblegane, vsepovsod je videti same mlade obraze. Letos imajo 3000 študen-tov več kot lani in ti bodo še nekoliko bolj zaostrili tudi v Lundu dobro poznano krizo s študentskimi stanovanjskimi prostori. In spet se bodo študentje razburjali zaradi obveznih prispevkov svoji študent-ski organizaciji, svojim »nations«, ki združujejo štu-dente s posameznih področij švedske podobno kot naši pokrajinski klubi, le z razliko, da je tam članstvo obvezno. Spet bodo kulturni večeri, jazz prireditve, skratka študentje bodo dali Lundu nov utrip, ki je bil med počitnicami nekoliko počasnejši.
Naj to ta uvod del slike o švedskih študentih, o njihovem načinu študija in o ciljih izobraževalne-ga sistema nasploh. Pogovarjala sem se s študent-skimi funkcionarji o problemih študija in povsod so mi za uvod nakazali veliko prizadevanje družbe, da omogoči čim večjemu delu mladine, ki konča sred-nje šole, nadaljevanje na univerzi. Posebno radi po-vedo, da skušajo stimulirati zlasti otroke, ki priha-jajo iz revnejših družin, za kar služi kot podlaga razvit in natančno zamišljen sistem pomoči študen-tom s strani države.
Ta pomoč se je pravzaprav začela že po koncu 1. svetovne ix)jne, ko so dijaki lahko najemali brez-obrestna posojila. V 30. letih se je sistem obogatil s štipendijami, razvoj standarda pa je prinašal izbolj-šave tudi drugod. Spoznali so še nove oblike, od po moči dijakom, ki so končali obvezno šolanje, pa do kreditov, ki so jih študentje lahko jemali pri ban-kah. Na začetku leta 1960 je imela približno polovica študentov državne štipendije in kredite v višini 3000 kron na leto, kar je predstavljalo kakšno polovico celotnih življenjskih stroškov.
Malo zgodovine naj bi pojasnilo današnji polo-žaj, ki vsakemu študentu omogoča najem dolgoroč-nega posojila in neko stalno garantirano vsoto. 1961. leta je parlament odločil, da bo celotna vsota, ki bo dana študentu na razpolago, 7500 kron (1,800.000 din), od česar je 1750 dano kot štipendija, ostalo kot posojilo s 50 letnim odplačilnim rokom. To odpla-čevanje ne predstavlja za švedske diplomante nobe-nih težav, vsekakor pa se s tem vrši naravno preta-kanje denarja iz rok tivših študentov v roke novih študentov. še to: če se nekdo znajde v ekonomskih težavah po koncu študija, ga odplačevanja lahko za nekaj časa oproste. Posojilo je predvideno za študij od 4—7 let, največ pa za 8 let. Kakor mi je uspelo zvedeti, večina študentov razteguje študij kolikor mogoče, zato je ena prvih nalog v reformi univerzi-tetnega študija, o kateri mnogo razpravljajo, prav skrajšanje študijske dobe. Morda je čezmernemu podaljševanju študija deloma vzrok posebna politika sprejemanja v študentske domove; vsak študent namreč šele v tretjem semestru lahko dobi sobo v študentskem domu in ker so ti prostori dejansko odlična stanovanja, se skušajo v njih zadržati čim-dlje. S tem pa smo že pri drugem problemu, kate-rega reševanje je včasih za naše pojme močno oko-relo in celo egoistično. Vse sobe v študentskih do-movih imajo samo eno posteljo. Prav gotovo, to je odlična možnost za resno delo, vendar je ob tem razkošju tolikšno pomanjkanje študentskih sob za nove študente, da so ti prisiljeni stanovati daleč ven iz Lunda v okoliških vaseh ali poiskati kakšne druge dokaj neugodne kombinacije, včasih močno podob-ne našim Ijubljanskvm. Vendar vsi, tudi študentska organizacija, trdno vztrajajo na svojem stališču: sobe z eno samo posteljo, ker pač predvidevajo, da bodo v prihodnjih nekaj letih zgradili zadostno šte-vilo domov, ki bodo zadoščali vsem potrebam po študentskih stanovanjskih prostorih.
Obenem ko ugotavljam, da posvečajo na šved-skem veliko pozornost ureditvi materialnega polo-žaja študentov, pa so številke, ki govore o odstotku študentov iz delavskih družin, še vedno nizke (okrog 15 °lo). Funkcionarji študentske organizacije poudar-jajo, da se to ta odstotek v naslednjih letih pove-
čal. S tem bo tudi selekcija najbolj pravična in naj-bolj ugodna za druzbo, če bodo vsem dane približno enake ekonomske možnosti za študij. Nehote sem se ob tem spomnila naših razmer; naša druzba se ime-nuje socialistična in zasleduje teoretično približno iste cilje kot švedska študentska organizacija, pa vendar opažamo vsako leto slabše razmerje med študenti na naših univerzah. Opažamo, diskutiramo in navadno skomignemo z rameni, češ, takšni so družbeni in ekonomski pojavi, ki jih ne moremo spremeniti. In ne morem se iznebiti občutka, da je švedska politika glede marsičesa, za kar si mi la-stimo izključno pravico^ odkritja, bolj socialistična kot pa naša. Kljub družbenim preprekam skuša ust-variti nekakšno enakopravno podlago za vse Ijudi, podlago, iz katere fco rasla njihova ustvarjalnost in se kazal njihov talent. To pa je cilj vsake socia-listične družbe in dobro bi bilo, če bi se tudi mi večkrat spomnili nanj.
Skrb za študente seveda ni slučajna. švedska je glede na svojo velikost daleč premalo naseljena. Tu-di če odštejemo velike površine, kjer bi bilo zaradi neugodnih klimatskih razmer življenje zelo težko, je dežela še vedno premalo obljudena. To pa tudi po-meni, da imu premalo delovne sile. Uvaža jo iz vse Evrope, večinoma nekvalificirano, potrebuje pa mno-go kvalificiramh, visoko kvalificiranih Ijudi. Vsak diplomant tma dosti možnosti za zaposlitev in če se odloči za severnejše predele in za deželo, bo povsod sprejet z odprtimi rokami. Za stanovanja je v me~ stih zelo težko, na deželi pa vedno nudijo mlademu strokovnjaku čudovito stanovanje, često celo tipično švedsko vilo v paviljonskem tipu z obveznim velikim vrtom. Slišala sem za študentski zakonski par fona je v drugem, on v tretjem letniku visoke šole za socialne delavce), ki je takoj dobil trisolmo stanovanje v mestu v osrednji švedski z upanjem, da določen čas po koncu študija ostane v tem mestu. To je primer, ki ni osamljen, da študentski par še pred zaključkom študija dobi večsobno stanovanje izven študentskih domov. Obstoje pa tudi še druge možnosti; v študentskih domovih so npr. rezervira-na stanovanja celo s tremi. štirimi sobami za zakon-ske pare z otroki. Podatki pravijo, da je okrog :?5 •-'• švedskih študentov poročenih in da ta odstotek še narašča. Po eni strani je to dokaj razumljivo, saj je navadno prav pomanjkanje stanovanj tista ve-lika ovira, ki preprečuje študentom poroko. Po dru-gi strani pa so podatki o poročenih študentkah, zla-sti materah, glede študijskih uspehov skoraj poraz-ni: dolg študij, mnogo jih niti ne dokonča začetega študija, mnogo jih kasneje ne opravlja svojega po-klica.
Odlične možnosti za strokovnjake v notranjosti dežele vedno bolj enakomerno razporejajo visoko kvalificirane kadre. študentom se torej za zaposlitev ni treba bati, kajti tudi napovedi bodočega gospo-darskega razvoja so na švedskem dokaj optimistič-ne. Poleg tehniških fakultet je najbolj cenjena eko-nomska in pravijo, da le droben oglas v lokalnem časopisu zadostuje za koš ponudb z vseh strani. Drug izredno upoštevan poklic so strokovnjaki za reklamo. Reklama vedno bolj postaja pomemben element v ceni produkta, zato so kvalitetni reklamni možje dragoceni kot zlato. V Stockholmu imajo celo visoko šolo, ki bo letos dobila status univerze in ki naj švedski (predvsem pa švedskim državljanom) pomaga do prebavljivejše in okusnejše reklame. Pravzaprav ni slaba ideja; če je že treba Ijudi opo-zarjati na ta ali oni izdelek, naj bo to opozarjanje vsaj človeško.
če govorim o standardu švedskih študentov, mcr ram seveda omeniti dejstvo, da ima vedno več štu-dentov lastne avtomotile in da to npr. rektorju univerze v Lundu ni prav nič všeč. še vedno je namreč trdno prepričan, da mora biti mladina kre-menita, zivahna, ne pa pomehkužena. Sam daje naj-boljši vzor s kolesarjenjem, telovadbo in športom, ki ga študentje v Lundu rnalo goje, in s točnim prihajanjem na predavanja in sestanke. Tu je, tako pravijo, najtolj boleča točka v odnosih med profe-sorji in študenti: nikakor se ne morejo sporazumeti o dvojni akademski četrti. Rector magnificus pravi, da je popolnoma brez moči, študentov ni na spregled in konec. Ker pa sam ne more drugače, kot da prihaja točno, izgublja ogromno časa; vendar se včasih zgo-di, da se lahko predavanje začne ob goli akademski četrti, za zdecimirano poslušalstvo sicer, a vendar. Pravijo, da bo letošnje leto odločilno v boju za ali proti točnosti. To seveda ni enostavno vprašanje, kajti večina študentov ga šteje kot enega temeljnih delov svoje akademske svobode.
Ko sem že pri akademski svobodi, moram ome-niti tudi prizadevanja za reformiranje univerzitetne-ga študija, ki so to akademsko svobodo že načela. Na večini tehniških fakultet so uvedeni obvezni ko lokviji in druge oblike stalnega kontakta študentov s profesorji. Kot je povedal rektor prof. Sandtlom, so rezultati že sedaj mnogo boljši, kot so bili pred reformo. Reforma ima podobne cilje, kot jih razgla-ša tudi naša: univerzitetna izobrazba naj bo v večji povezavi s praktičnim življenjem, torej manj čisto akademska, pa bolj učinkovita. V okviru te reforme je še nekaj pomembnega: izgraditi žele enotno v.ni-verzo, vse različne visoke in višje šole skušajo po-enotiti in jim dati neko trajno in znano kvaliteto. S tem hočejo tudi odpraviti težave s praktičnim vrednotenjem nazivov in kvalifikacij. Torej, enoten, zato pa kar se da kvaliteten nivo, ki ga bodo do-segli s koncentracijo najWoljših strokovnih moči. Pa ne samo pričakovani večji efekt, tudi racionaliza-cija igra pri tem pomembno vlogo. Vse bolj se mi zdi, da so švedi že prešli fazo, v katero se mi poda-jamo z razširjenimi rokami in razgretimi glavami: vse polno novih visokih. višjih šol, univerz s pre-malo univerzitetnega kadra, z diplomami sumljive vrednosti. Morda bi se dalo ob praktičnih izkušnjah severne dežele to fazo kar preskočiti in tako začeti graditi enoten, zato pa kvaliteten univerzitetni si-stem.
Mojca Drčar
OST TEDNA
V torkovi številki (5. oktobra) Ljubljanskega dnevnika smo v ko-mentarju pretepa na stadionu za Bežigradom pod naslovom »A, to je torej zvezna liga« prebrali tudi sledeče:
»Ko smo dobili Slovenci pred-stavnika v prvo zvezno ligo, smo se šele tedaj nekako stoodstotno poču-tili, da srno naposled v vsem ena-kopravni člani jugoslovanske skup-nosti in smo geslo — bratstvo in enotnost — začeli tudi drugače spo-štovati.
Vsakdo, ki se o-trese manjvred-nostnega kompleksa, začne gledati življenje nekolikanj drugače. Večini se zdi lepše, nekateri pa so na slabšem, kot so bili.«
Tako, vidite, hočemo biti resnič-no v vsem enakopravni, tudi v pri-mitivizmu.
Ko so naši športni menažerji pred leti »formirali« reprezentati-ven športni klub z raznimi fuzijami in nakupovanjem tistih, ki jih sicer (kolikor so v drugem klubu) zraer-jajo, so to utemeljevali nič več in nič manj kot z nacionalno potrebo.
Vsak dan je bolj jasno, da je ta »potreba« prav posebne vrste. Očit-no se jim je tožilo po mahinacijah širših dimenzij; na vsak način se je bilo treba prikopati do korita jugo-slovanskega »futbala«.
O stanju v našem športu je go-voril že A. Rankovič na 8. kongresu ZKJ. Tudi zadnji plenum SZDLJ je raapravljal o tem. UgotavJjali so nemogoče razmere, korupcijo, pod-kupovanje, odsatnost vsakršne jav-nosti dela in izvorov sredstev itd.
Pred dnevi smo bili priče, kako se je razpletla farsa okrog podku-povanja, v katero so bili zapleteni Hajduk, Železničar itd. Najprej naj-ostrejša kazen, da se pomiri »ogor-čeno javno mnenje«, nato intenziv-na aktivnost zakulisja, ki kazni v bistvu stornira po načelu: vrana vrani ne izkljuje oči. Ta afera je sicer prodrla v javnost in še to zaradi tega, ker se je oglasila vest
nogometašu; koliko jih pa ne pro-dre!
Razvoj v našem športu gre vedno siloviteje v smeri razvijanja obča-nove zadnjice, kot je to naj.pravil-neje prikazal karikaturist 7. okto-bra v Delu. Na področju fizične kulture vzgajamo Ijudi vedno bolj v taki smeri, da dogajanja sprem-ljajo in komentirajo. Zato je tistih, ki tekmujejo, vedno manj: posa-mezniki ali desetine. Grozeče pa narašča publika: iz tisočev na deset in stotisoče ob arenah in pred te-levizijo.
Torej gre razvoj v popolnoma nasprotni smeri, kot to predvideva naš samoupravni sistem. Ta bo nuj-no zbledel, če ne bo aktivnih in borbenih ljudi, ki ga bodo uresni-čevali.
Edina možna vizija razvoja špor-ta je torej: vedno več telovadnic, tekmovalnih stez, plavalnih baze-nov, borišč in igrišč z vedno manj gledalci in v limiti brez njih. Šport naj goje vsi. V tej smeri smo več porušili kot zgradili.
Pastavlja se vprašanje, ki je že prastaro: zakaj ljudje, ki so »športni fimkcionarji«, delajo na športnem področju nekaj popolnoma drugega, kot pa kot »politični fvinkcionarji« govore? Pred sabo imamo najizra-zitejši primer homo duplexa. Meni je jasno eno: mislijo tako kot de-lajo in to njihovo »delo« na šport-nem področju tudi odraža njihovo pravo notranjo fiziognomijo.   L. S.
OB ROBU
V prvi številki letošnje Divane Tribune je Dušan Jovanovič objavil brezobzirno, vsetvegajoče pisanje o V. mednarodnem festivalu študent-skih gledališč, v katerem je poka-zal neusahljivo invencijo v presega-nju bivane danosti v slovenski mi-selnosti. Njegovo celostno spopada-nje z nezadostno osmišljeno proble-matiko je absolutni novum v priKa-zovanju taistega. Piščeva bivana potreba po totalnem razgaljenju avtentione bivanjskosti je nedvom-no izraz njegove do nesmisla pri-gnane aliemrane ničlosti.
Če gledamo na to še komajda za-sluteno in še manj okušeno danost s tega aspekta, se zdi, da bi bivani članek lahko bil tudi nebivan, ven-dar je bilo spričo izbojevanosti nje-gove osmišljene bitnosti očitno, da bo avtorjeva avtentična izpoved za prenekaterega avantgardnega bralca fascinirajoča
Pronicljiva palemičnost teženj av-torjevega avantgardnega absurdne-ga pisanja o absurdu pa je pri študentih, ki jih je institucionalizi-rana varianta bivanjskosti prepri-čala o grozotnem, usodnem razbo-ženju piščevega mišljenja, žal vzbu-dila grenko ciničen in črn nihili-stični posmeh. Kajti dani, normalni ljudje, ki so le skopa karikatura te danosti, so totalno alienirani od ničlosti, vakuuma, brezizhodne sti-ske in nesmiselnega bivanja.
Igor   Longyka
PUSTOLOVŠČINE
V  okviru mednarodne študentske aktiv-nosti delujejo tudi nekatere specializirane organizacije; te urejujejo predvsem odha-janje naših študentov na pirakso v tujino in pa prihajanje tujih študentov, ki želijo opravljati svojo strokovno prakso pri nas. Človek bi sodil, da je to delovanje izredno pomembno, saj te organizacije omogočajo študentom, da  spozinavajo  različne delov-ne   sdsteme,  organizacijo   podjetij,  s  tam pa tudi nekatere temeljne prvine družbene organizacije; torej gre za področje, ki mo ra  posebej   zanimati   družbeno   skuptnost: naši študentje se v tujini seznanjajo z no vostmi in pnihajajo domov z novimi ide-jaini, tuji študentje pa spoznavajo naš de-lovni sistem in verjetno opazijo tudi druž-bene razsežnosti, ki jih ima delo kot te-meljna kategorija v našem  družbeno-eko-nomiskem sistemu.
Zdi pa se mi, da funkcionarji beh orga-nizacij niso čisto takega mnenja. O tem dolgo nismo ničesar vedeli, ker žal delo vanje teh organizacij zaradi njihove stro-kovnosti doslej ni bilo širše poznano. Le-tos poleti pa smo nekateri uredndki Tribu-ne imell redko priložnost, da se kar naij-neposredneje seznanimo z nekat©rimi zna-čilnostmi  njihovega poslovanja.
V  času letnih počitnic morajo strokov-ne mednarodne organizacije opraviti veči-no svojega dela:  takrat namreč pride na prakso največ tujih študentov. Prav letos poleti smo se uredniki Tribune iz različnih razlogov  skoraj   cele  počitnice  zadrževali v uredništvu. In naši prostori so prav v soseščini sobe, ki si jo delijo AIESEC (or-ganizacija     ekonomistov),     JORMASMIS (organizacija medicincev in stomatologov) in IAESTE  (organizacija tehnikov, stroj-nikov itdj.
Kot vse kaže, tovariši funkcionarji ome-njenih organizacij sploh niso pričakovali, da bojo tuji študentje tako nesramni in da bojo prihajali na prakso prav med počit-nicami. Zato so tudi tovariši funkcionarji odšli lepo na morje, zaklenili sobo — žal pa so na vratih pozabili listek, kjer so bile napisane uradne ure.
— In tako smo uredniki Tribune imeli prijetno priložnost, da smo tovariše funk-cionarje nadomeščali pri njihovem delu s svojimi žal skromnimi močmi. Vsekakor pa smo se izvrstno zabavali, ko so k nam prihajali naravnost s postaje tuji študen-tje, ki niso bili še nikoli v Ljubljani in ki niso vedeli, kje naj prespijo. Ali ko je kdo tri dni zaporedoma prihajal prosit za obrazec za popust na železnici... Gotovo pa se je najizvrstneje zabavala tajnica univerzitetaiega odbora ZŠJ, ki je te obraz-ce tipkala za vsakega študenta posebej (ob odhodu so nam namreč tovariši funkcio-narji pozabdli predati obrazce in so jih zaklenili v svojo omaro). — Zaradi po-manjkanja prostora moram bralce prikraj-šati za vrsto nadvse komičnih podrobnosti, ki pričajo o neverjetni potrpežljivosti tujih študentov, pa tudi o sijajni hladnokrvnostd funkcionarjev   omenjenih   organizacij.
Ob koncu bi se rad v imenu tujih štu-dentov zahvalil odgovornim tovarišem, ker so našim gostom omogočili vznemirljivo pustolovščino pri srečanju s klasičnimi bi-rokratskimi postopki, o katerih so v svo-jih deželah gotovo veliko slišali, da so v navadi v socialističnih deželah. V svojem imenu pa bi se jim rad zahvalil, ker so me znova opozorili, da ni vse mrtvo, o čemer se govori, da umira že vsaj od leta petdeset.                                           R. M.
IV. TEKMOVANJE
MLADIH
GLASBENIH
UMETNIKOV
V dneh od 17. do 23. oktobra bo v Ljubljani IV. tekmovanje mladih glasbenih umetnikov Jugoslavije. Di-scipline so klavir, harfa in solo-petje. K tekmovanju se je prijavilo 11 pianistx)v, 1 harfistka in 13 solo-pevcev (5 moških m 8 žensk). Sta-rostna meja udeležencev je 30 let. Glede na to je udeležba dokaj skromna. Pripomniti pa je treba, da je program, določen za vsako disciplino, zelo obsežen; zaradi te-ga, pa tudi iz drugih vzrokov, je precej prijavljencev odpovedalo na-stop.
Tekmovanje bo letos prvič v ce-loti javno. V dneh od 17. do 21. oktrobra se bo odvijalo po progra-mu dapoldne in popoldne v dvo-rani Slovenske filharmonije. V so-boto, 23. oktobra, pa bo zvečer zaključni koncert, na katerem bodo nastopili z orkestrom zmagovalci v posameznih disciplinah. Na ta kon-cert še  posebej  opozarjamo.    IGY
Spremembe in pretresi, ki jih je gospodarska reforma vnesla v našo družbeno in ekonomsko strukturo, se razumljivo odražajo tudi v spremenje-nih razmerah za življenje štutlenta. Najbolj očitna in otipljiva posledica teh sprememb je bilo postop-no sproščanje ekonomsko tržnih mehanizmov, v praksi pa vsesplošna podražitev osnovnih življenj-skih potrebščin in storitev.
Razumljivo je torej, da je reforma vzbudila med študenti precejšnje vznemirjenje, zlasti še, ker se s spremenjenimi (povečanimi) izdatki niso ustrezno povečali tudi dohodki. Tako se je materialno stanje študentov, ki, mimogrede, tudi pred reformo ni bilo rožnato v odnosu na ostale kategorije prebivalstva, še poslabšaln. In to močno! Da ta trditev m izvita iz trte, nam dokazuje dejstvo, da je zajamčen naj-nižji dohodek delavca 25.000 din, povprečna štipen-dija na fakultetah in višjih šolah v Ljubljani za lansko šolsko leto pa je znašala tnaja letos 19.100 dinarjev. Pri tem pa si nikakor ne upatn tvriiti, da je dohodek 25.000 din zadoščal za zadovoljitev živ-ljenjskih potrcb delavca, še manj pa misliti, da se da s tem živeti. Če upoštevamo, da je omenjeni povprečni zntsek štipendije prejemalo le 3115 štu-dentov, vseh pa je približno 10.000, je ta številka še bolj obžalovanja vredna. Resnica je sicer, <ia 50 °/o študentov še stanuje in se hrani delno pri starših, vendar s tem njihov stvarni materialni poiožaj ni prav nič boljši, ker pač za isto vsoto, kot jo ostali študentje porabijo za življenje v domu ali privatno, obremenjujejo oziroma zajedajo ostale člane družin-ske skupnosti. Zato lahko rečemo, da je študent v družbi še vedno tretiran kot »družbeni zajedalec« — zato, ker mu za njegovo delo ne nudimo ustrez-nih ekonomskih stimulansov, oziroma, nujno potreb-nih možnosti. Da sem formulacijo o »zajcdalcu« že večkrat slišal, je postranska stvar. Mogoče samo za ilustracijo.
Poskušajmo ugotoviti, koliko znašajo življenjski stroški študenta v Ljubljani. Ločeno je potrebno obravnavati tiste, ki stanujejo privatno in se hra-nijo v različnih obratih družbene prehrane, iii tiste, ki uživajo prednost študentskih domov \n menz — vse   pa   v   okviru   povprečno   skromnega   študenta.
Štud.   doin                     Privatno
itanovanje                       4500—6000 (5000)         6000—10000 (8000)
tosilo                               6000                                260—600     (9000)
irečerja                             4200                                250—300     (7500) Zajtrka povprečno
študent  ne  zmore!
ableka   in   obutev         5000                              5000 san. potrebščine
in  storitve                   3500                              3500
iolske   potrebščine         1000                              1000
snes.  karta                      1800                              1800
tultur.   potrebe              1500                              1500
Jigaretc                            4500                              4500
31500                            41800
Naše številke se presenetljivo dobro ujemajo z izračuni na tajništvu ljubljanske univerzc. Tam so dobili za stanovalca v domu, ki se tam tudi hrani, 34.500 dinarjev življenjskih stroškov, za »pri-vatnika« pa od 42.000 do 47.000 din. Te razlike si lahko razložimo, če pogledamo nekatere postavke v našem izračunu. Pripomba, da povprečen študent ne zajtrkuje, ni brez osnove. Po uradnih podatkih ob vsakoletncm vpisu prejema zajtrk in šc to le občasno samo 27,3 % študentov (jogurt in dve žemlji veljajo 80 dinarjev). Torej povečajmo vsoto za 2400 dinarjev. Da je zajtrk iz zdravstvenega stali-šča najbolj nujen dnevni obrok, so nas učili že v osnovni šoli. Za letno vsoto 60.000 din, ki jo baje študent letno porabi za nakup obleke in obutve, si lahko kupi točno eno obleko srednje kvalitete, zim-ske in letne čevlje ter eno srajco. Torej v bodoče: kdor bo hodil brez plašča, kravate, nogavic in perila, tisti je zanesljivo študent.
Resnega in poglobljenega študija si nikakor ni mogoče zamišljati brez kontinuiranega nabavljanja strokovne literature, ki je zaradi majhnega obsega trga pri nas izjemno draga. Da je skoraj vsak štu-dent tudi ljubitelj lepe knjige, ni potrebno posebej poudarjati. Enkraten mesečni obisk gledališča in Filharmonije, pa mogoče še dve kinematografski predstavi in — vsota 1500 din, ki smo jo zapisali, je že presežena. Znano je, da je ekonomska cena za te kulturne dobrine še višja, ker kulturne usta-nove prejemajo dotacijo. Ker se študent neposred-nega ustvarjanja materialnih dobrin v produkciji ne udeležuje in prejema sredstva za svojo dejav-nost od iste družbe, Id dotira tudi kulturne usta-nove, je torej za družbo vseeno, ali daje sredstva posredno ali neposredno. Pa o tem dovolj! Vsakdo si pač privošči vsega po svojih možnostih, oziroma bolje »danostih«!
Ker je hrana najvažnejša postavka v študent-skem (ne)standardu, napravimo kratek sprehod po obratih družbene prehrane (tu vključujemo tudi študentske menze). V bližnji preteklosti so bile cene še precej izenačene in se je vsak hranil pač tam, kjer tnu je z ozirom na lokacijo šole najbolj ustre-zalo. Tako so bile najbolj zasedene menze v Ljudski kuhinji, Študentskem naselju in Akademskem kole-giju. Kot »prekleto mesto« je veljal Delavski dom in delno Akademski kolegij (z izjemo stanovalcev seveda).
Z dodatno dotacijo 38 milijonov dinarjev, ki so
jo prejeli študentski domovi in menze od repubU-škega izvršnega sveta, plača študent, ki se hrani v enem izmed domov, le eno tretjino 37-odstotne po-dražitve hrane. Vendar ta sredstva zadoščajo le do konca koledarskega leta, za naprej »pa se še ne ve«. Zato je tudi lazumljivo, da so se vrste v naseiju in zlasti v kolegiju podaljšale. Polno kosilo stane nam-reč tam le 200 din, pri čemer dobri poznavalci trdijo, da je kvaliteta in kvantiteta za studentov žep in želodec v kolegiju bolj sprejemljiva. Čas, ki ga študent porabi za pot, se torej vsaj na videz poplača. Kosilo za 200 ali 260 din se dobi tudi v Delavskem domu in pomisleki, ki so jih »posamez-niki iz množice« še do nedavna imeli glede sanitar-ne ureditve, so padli ob trdnejšem ekonomskem argumentu v vodo. Kosilo je razmeroma zadostno, še posebno za študenta s slabšim žepom.
Ljudska kuhinja po reformi z novimi cenami za oba menuja (260 in 320 din) ne zasluži več naziva Ijudskosti. Oa je kvaliteta hrane slabša, ne bi mogel trditi, opiram se le na vtis, da sta bila lani oba prostora opoldne vedno zasedena, letos pa je tudi v enem samem skoraj vedno dovolj prostora. Še sreča, da je ohranila svoje cenene enolončnice.
Cisto posebno poglavje o prehrani, in to ne sa-mo študenta, zasluži samopostrežna restavracija Emona. Zgrajena je bila kot obrat družbene pre-hrane prav v centru mesta. Precej simpatij je iz-gubila že takoj na začetku zaradi nefunkcionalne ureditve, povrhu pa so ji visoke cene že odvzele pečat obrata družbene prehrane. Danes stane ce-lotno kosilo v Emoni vsaj 650 din. Jasno je, da si takega razkošja skoraj noben študent ne more privoščiti. Kljub temu pa se hrani tu presenetljivo dosti študentov. Pasulj brez mesa in pomfri z oma-ko ali brez sta najboij pogosto na jedilniku tistih študentov, ki se ne morejo hraniti v študentsklh menzah. Vsekakor je to ena izmed najbolj cenenih večerij, ki kolikor toliko zadostuje zahtevam po ka-lorijah. V druge restavracije študent ne zahaja!
če smo ugotovili, da se za kakih 600 do 800 din lahko človek, vsaj mehanično gledano, do sitega naje, tega nikakor ne moremo trditi za biološko vrednost študentove prehrane. Nepopolni obroki z zdravstvenega stališča ne ustrezajo, razen lcga pa je razporeditev obrokov po času neprimerna (po-datki o zajtrku). Ce to analiziramo, pridemo do zaključka, da sredstva. ki jih družba ne vlaga v študentov standard, tako ali drugače vendarle da. Obolenja zaradi nezadostne prehrane se sicer ne pojavljajo direktno, toda splošna odpornost proti drugim boleznim slabi in tako se družbena sredstva preko socialnega zavarovanja samo prelivajo. Da je preventiva potrebnejša kot kurativa, je odveč pripominjati.
Resnioi na Ijubo in v žalostno tolažbo družba vlaga znatna sredstva za izboljšanje študentskega standarda. Pomoč v obliki štipendij, posojil. sub-vencij (domovom in posameznikom) gre v milijard-no vsoto, ki se seveda pri delitvi narodnega dohod-ka krepko pozna.
Toda pozabiti ne smemo na dejstvo, da je šti-pendije prejemalo lani 43,6%, posojila z odpisom 9,6 "o in subvencije komaj 6,2 % študirajočih. Cc k temu prištejemo še posredno subvencioniranje preko študentskih domov, se številke ne popravijo bistveno. Razlike, ki se kažejo v višini življenjskih stroškom med študentom v domu in tistim. ki sta-nuje in se hrani privatno, gredo le na račun druž-bene dotacije, ekonomska cena pa je za vse enaka. Posledica je, da se znajde študent, ki zaradi neza,-dostne kapacitete ne more v dom (tam je le vsak četrti študent), v podrejenem položaju. Predlog, da bi ukinili individualne, namenske štipendije za hra-no, je nesprejemljiv, ker bi bili tako srečneži v do-tnovih dvakrat subvencionirani.
Zavidljive statistike ob porastu zaslužkov štu-dentov preko honorarnih zaposlitev le niso tako zavidljive. Sredstva, ki jih prejemajo študentje, ker so oproščeni pri svojem delu družbenih dajatev, so del družbene akumulacije. Poleg tega pa se takega naoina »študiranja« poslnžuje lahko le tisti, ki se znajde in do honorarne zaposlitve sploh pride. Pri-pomba, da se bohotijo različne oblike obrtništva in privatizerstvo, je menda odveč. Važno pa je, da je bilo z reformo študija predvideno, naj bi se itudij skrajšal na minimalno mejo ob nespremenjeni kva-liteti. Korelacija med tema dvema skrajnostima jc zato nemogoča!
Ce si na koncu zastavimo vprašanje iz naslova
__ kje naj povprečen slovenski študent dobi za svoj
študij okroglih 50.000 dinarjev na mesec — onemi-mo. Zahteva po hitrem izboljšanju položaja je zato upravičena in nujna. Poziv univerze vsem štipendi-torjem v Sloveniji, naj dvignejo štipendije vsaj na 25.000 din, lahko pomeni le začetek te akci.je.
Ali bomo res prignali situacijo tako daleč, da se bo ponovno v izostreni obliki postavilo vpraša-nje diskriminacije tistih, ki ne stanujejo stalno v mestu? Ali bo prišlo celo do tega, da tisti, ki že študirajo, ne bodo mogli končati? Razmisliti pa bo treba tudi o racionalnejši razdelitvi sredstev, ki so že na razpolago.