T
................111.....1MI ■ 1111111111111.....111III (M11111IIM111111M111111111111111.........II1111III ■ 11 ■ lil I ■ 11 ..................................................................
■v

Svitoslav i Danica.
Spisal
šj m Mar xx.
XXVII. Leto.

V Ljubljani.
Hatisnila in založila J. R. Milioeva tiskarna.
1889.
%!>!!!!%   "!""!!!*+()("""""      !!!!"""""""""""!!  "! "!" 
Jeran.
Monsignor Luka
Svitoslav.


Svitoslav i Danica.
Spisal
iJ. M i s ^
XXVII. Leto.
---
V Ljubljani.
Natisnila in založila J. R. Hilioeva tiskarna.
<S)
a so mi v Knjigi Slovenski četrti dobi na čelu možje Miklošič, Blei-weis, Jeran, zdeti se utegne komu nepravično ali celo predrzno; pa le — dokler v svčsti, kolike pomembe je narodu duhovno slovstvo, ne prebere pričujočega Jez i čn i k a.
Kar je duša človeku, to je duhovno slovstvo narodu. Duša in telo je popolnoma človek; sveta in posvetna knjiga — to še le je narodu popolnoma slovstvo. Kdor torej kar prezira duhovno književnost, dela jednostranski in do prave popolne omike dospeti ne more. Iz takega neznanja prihaja posvetnemu razumništvu mnogotera nevednost in vnčmarnost v duhovskih reččb. To je napaka, zlasti v krščanstvu, kjer bi se posvetno in sveto slovstvo, vsaj v dejanju, ne smelo ni ločiti, nikar že se pobijati. Tako-je tudi napaka, da se slovenski mladini po šolah sploh nudi le pos\etno slovstvo v nauk in posnemanje.
Zoper to napako vedno deluje Luka Jeran skoro že pol stoletja, spisuje in vre-duje Danico ter po njej kaže Slovencem pot do prave sreče, do vekovite slave — Svi-toslav. Iz te moje razprave bode oiinda vsakemu razvidno, kako je Jeran sedanjo dobo v Knjigi Slovenski provzročil po Novicah, pospeševal po Danici in mnogih drugih spisih, posebno po Šmarnicah, kako tudi opoviral bodisi glede na prehitro preminjanje jezikovo bodisi glede na duha našemu narodu nepristnega, na duha nekatoliškega. Veliko je v tem njegovo zasluženje; naj mu ga ta spis pred Bogom nikakor ne krati!
Ne trdim, da je vse, kar je tukaj njemu prisojeno, res tudi lastno delo njegovo, kajti še on sam svojih nekdanjih, celo pesniških umotvorov vseh ne pozna; vendar je vse to — pa še več — po njegovem trudu, v katerem skromno tekmuje s sv. Pavlom: „Quae quidem retro sunt obliviscens, ad ea, quae sunt priora, extendens meipsum, ad destinatum persequor, ad bravium supernae vocationis Dei in Christo Jesu (Philipp. 3, 13. 14)".
Priložena slika kaže Jeran a, kateri je lani obhajal že svojo sedemdesetletnico, še v čvrsti dobi, kadar so poslavljenemu Monsignoru zapeli bili bogoslovci: „Junak na polju dušnem bije za vero in za narod boj". Pozneje je ta boj z liberaluhi nekako prepustil Slovencu in drugim listom, pomeknivši se na polje bulj notranjega duhovnega pisateljevanja, v katerem naj ga mili Bog na prošnjo nebeške Zgodnje Danice katoliški cerkvi pa slovenskemu narodu na čast in korist ohrani še mnoga mnoga leta!
V Ljubljani dne 8. decembra 1889.
Josip Mam.
Razgled.
Stran
1.	Terpljenje pravičniga in pokora grešnika — 1848 ...............9
2.	Zgodbe sv. pisma star. in nov. zakona — 1850 ................13
3.	Jezusa in Marije dvoje najsv. Sere — 1850 ................................13
4.	Slovenska Abecednica za otroke — 1851............................ig
5.	Lilija v Božjim verfcu — 1851..................................2 g
6.	Bukvice od presv. imena Jezusovega — 1851..........................Ig
7.	Sveti Juri, serčni vojšak — 1851....................................2 g
8.	Stezica v nebesa — 1852 ..........................................jg
9.	Keršanski Junak — 1852 ........... ..................jg
10.	Serce Marije, prečiste Device — 1854 ..................................00
11.	Cerkveni Govornik — 1855—56 ....................................22
12.	Sveto Pismo star. in nov. zaveze — 1856—59 ..............
13.	Deutsch-sloven. Worterbuch Wolf-Cigale — 1855—60 ..........................22
14.	Mariin Mesec ali Cvetlice M. D. I. — 1859 ............................29
15.	Večni Mesec za žive in mertve — 1860 ..............................31
16.	Postne Pridige — 1861 ............................................33
17.	Sveti Križev Pot — 1861............................................33
18.	Angeljska služba za mladenče — 1861................................33
19.	Šmarnice nebeške Kraljice, M. Device II. — 1861..........................33
20.	Kalvarija — 1862 ................................................38
21.	Šmarnice Marije Device III. 1863 ..................
22.	Zlati Vek — 1863 ......................! ! !	'	,0
23.	Svete Pesmi IV. Bukvice — 1863 ........................................40
24.	Abuna Soliman — 1863 ..............................................40
25.	Šmarnice Marije Device IV. — 1865 ..................................4g
26.	Čast Bogu na višavah in mir ljudem na zemlji — 1868 ......................5j
27.	Kratek Poduk od Škapuliija — 1868 ......................................5i
28.	Šmarnice Marije Device V. 1870 ....................................55
29.	Mladenček Dominik Savio — 1870—71 ......................................56
30.	Šmarnice Marije Device VI. — 1872 ....................................5g
81.	Popotvanje v Sveto Deželo — 1872 ....................................gg
32.	Šmarnice Marije Device VII. — 1878 ......................................6g
33.	Rože in Koprive za šolo in dom I. — 1882 ..............................7g
34.	Zgodnja Danica - 1848 -1888 ..........................................7_99
•viteslav i S&ELioeL.
Kratka molitvica.
Gospod Bog! obvari	Dom nam zlega brani,
Sdtvice košate;	Hnd'ga ognja stšne;
K žetvi obilni stvari	Dolge veke ohrani
Njim klasičke zlate.	Verne vse Slovene!
naša Knjiga Slovenska šteje v svoji zgodovini štiri včlike dobe. Prva izvira od veka IX. — Ciril, Metod, Klemen — do XVI. Druga — Truber, Dalmatin, Bohorič — do XIX. Tretja — Vodnik, Kopitar, Ravnikar — do I. 1848. četrta — Miklošič, Bleiweis, Jeran in drugi — teče do obroka sedanjega.
V IX. stoletju se je Knjiga Slovenska vzbudila ob prevratu carigrajsko rimskem, v XVI. ob nemškem, v XIX. ob francoskem, 1. 1848 ob vsesvetovnem torej tudi slovanskem.
Da je v sedanjem veku napredovati jela Knjiga Novoslovenska, provziočil je Vodnik s svojo Ilirijo, Metelko na stolici slovčnski, pripomogla je Čbelica, pospešile so Novice; povod temu dali so tudi mladi rodoljubi, kateri so iz Hrvaške prihajali nazaj na višja učilišča, v šole modroznauske in bogoslovne, polni duha slovanskega, ter so ž njim navdihovali potem rojake svoje — Slovence. Tako so 1. 1841 v Ljubljani, 1. 1844 v Gradcu itd. bogoslovci vstanovili si slovansko knjigarno, jeli so marljivo se učiti slovanskih jezikov, in zapored so se prikazovali v našem slovstvu, na pr. po Novicah, dobri slovenski pisatelji p. L. Pintar, A. Žakelj Ledinski, L. Jeran itd.
Kolike pomembe v našem slovstvu je Miklošič, povedal sem v lanskem Jezičniku staroslovenskem; o Bleiweisu sem pisal 1. 1882 v XX. tečaju; letošnji naj pa kaže, kako je sedanjo dobo v Knjigi Slovenski povzročeval, pospeševal ali opoviral — Luka Jeran.
• *
Rodil se je Jeran Luka 16. okt. 1818 v Javorjah (Affriach) na Gorenjskem, v prvih šolah učil se v Škofji Loki, kjer mu je šolski vodja bil J. Vole. Ker zarad starosti po tedanji postavi ni mogel v gimnazijo Ljubljansko, poda se v Karlovec, kjer od 1. 1834 do 1839 dovrši prvih pet latinskih šol. Tu se poleg ilirskega pridno uči jezika madjarskega; ravnatelj mu je bil P. Jos. Em. Podvinsky. L. 1840 pride v Ljubljano v šesto šolo latinsko (rhetoriko) pod Martinaka, 1. 1841 in 1842 na licej v modroslovje, pod Kersnika, in tedaj se prav marljivo poprime slovenščine in laščine,
1

in že družnik bogoslovne knjižnice slovanske skrbno prebira razun domačih knjige hrvaške i srbske, češke in sploh slovanske na pr, Stanko Vraza, Vukotinoviča, Kolo, Danico, Novine, Zoro, Gunduliča, Kačiča, Pesni i Poslovice srpske, Jordan's Slav. Jahrbiieher, Šafarikove Starožitnosti itd. itd. Učitelj v slovenščini mu je bil profesor Metelko, do katerega je vedno imel posebno spoštovanje.. Zlagal je takrat prve pesmice ter mu jih v Metelčici donašal v slovenskih nalogah. Nekatere so bile pozneje tiskane na pr.: He-speridski vert na Krajnskim (Narodna bajka), Vneb6hod; — Rožici, Posvetni hudič (Narodna pripovest), Vrednost domoljubja, Našimu solncu (Po Zori dalmatinski). Predzadnja njena kitica se glasi: »Solnce žarko, solnčice prekrasno, — Z domorodno lučjo sveti jasno, — Zapuščen osveti hram domači, — Ki ga nam še ptuja senca mrači, — Ti vžgi perve sveče naše slave, — De zbudč se naš'ga roda glave!" — L. 1843 vstopi v bogoslovno semenišče, kjer se vzlasti iskreno loti jutrovskih jezikov: hebrejskega, sirskega, kaldejskega; arabskega zvrši vse štiri tečaje. — »Svojih verst-nikov si vedno bil dika", pojo mu „Daničarji" 1. 1882, in res, bil je to po vseh šolah, latinskih in bogoslovnih, kajti le dva- ali trikrat poniknil je do reda lacc (lobenswert), sicer pa mu v vseh svedočbah vedno slove 1 e m (vorziiglich)!
L. 1845 posvečen za mašnika je obhajal novo mašo v Poljanah, kedar sta mu še živa bila oče in mati; pričujoč je bil takrat tudi dr. Janez Bleiweis s svojo gospo. L. 1846 ostane še v semenišču, 1. 1847 nekaj časa v Poljanah, meseca aprila dojde za kapelana v Horjul, 1. 1851 meseca maja k sv. Petru v Ljubljano, 1. 1853 se poda za misijonarja v Afriko, nevarno zboli, pride nazaj za duhovnega pomočnika 1. 1854 v Trnovo, poda se drugič v Afriko, a vrne tudi drugič zarad bolezni v Trnovo, kjer služi potem za kapelana ter vreduje »Zgodnjo Danico" do 1. 1869. Tedaj postane papežev kamornik i monsignor, ter pride z Danico svojo osebenkvat v duhovščnico stolne cerkve, pomaga vedno v duhovnem pastirstvu, 1. 1882 postane kanonik, 1. 1888 dne 16. okt. je praznoval sedemdesetletnico svojega življenja, čvrst duhom i telom, vendar skromno tako, da še čestitke, katero so mu poklonili »Daničarji", ni priobčil v svoji Danici, kar torej hočem storiti jaz poznej, ako Bog da srečo. — Po sreči le sem tudi jaz v roke dobil nekaj njegovih stvari, in izmed mnogo druzih čestitek naj tukaj priobčim le jedno, katera dovtipna sicer, a istinita, bode znancem vsem na radost, ter slove:
XXXXXXX!
Septuaginta annos — corpo di baccho! Mi amicissime habes in sacco, Abraham, Isaak et Jacob vidisti, Luce lucenti mundo luxisti, Heu, quot diabolos jam expulistil Quot esurientibus escam dedistil Tu es minister studentibus cibi, Deus retribuat millies T i bi! Deus conservet Te fortem et sanum Usque et ultra centesimum annum; Ad intentionem hanc semper orabit, Nec non cras poculum evacuabit Totus Tuus
Matth. Treffiniensis.
A.
„Nikoli ne pozabim, da gosp. Luka Jeran mi je bil prijazen pomočnik."
*
Tako je o svečani 201etnici svojega vredništva dr. Janez Bleiweis spoznal slovesno, češ, kedar me je 1. 1843 Kmetijska družba izbrala bila za tajnika, prevzel sem Novicam vredništvo z velikim veseljem, pa tudi z enolikim strahom. Nikoli ne pozabim, da gosp. Luka Jeran mi je bil prijazen pomočnik (Novic. 1863 str. 223). In res, vadil ga je dobre slovenščine, vravnaval mu razne dopise, posebno pes-niške stvari, ter dopisoval sam v Novice. Zvati se je bil jel že 1. 1841 S vit osla v t. j. Lucas a lucendo. — „Vigred minola Ti je in poletje, — Tvoja je doba jesenski zdaj čas" — pevajo mu „Daničarji" ob sedemdeseti godovni, in — čudo! pesem Jesenske misli je prva njegova, katero so, kolikor jaz vem, priobčile Novice 1. 1843 str. 90 v Gajici z znamenjem S. t. j. Svitoslav — na pr.: „Neštevilne zemlja mati
—	Poklonjuje nam dari — U spomladi, u poletji, — Clo do pozne jeseni itd." —
Novice 1. 1844 imajo vže mnogo dopisov, književnih poročil slovanskih, in pesmi Jeranovih z istim znakom ter vse v Gajici na pr. Kmetovski pregovori
—	razun za Malitraveu — za vse mesece v letu str. 12 — 204; Serbske Novine in Podu-navka str. 48, Kolo v Zagrebu str. 75, Jordan's Jahrbiicher str. 87, Slavjanska Antologija iz slavj. Aten (Dobrovnika); Nekaj od Serbskih Novin v Pešti str. 104, Prezgodna zrelost uma — iz Podunavke str. 123 itd. — Pesmi pa so naslednje: Zimske misli
—	„Od polnočnih merzlih krajev — Ojstra sapa dije, — Ravno polje, verh Triglava — Ogrinjalo belo krije" itd. 1. 7; Sirotek (Poleg češke ljudske pesme): „V mladih dneh zgubilo — Dete mater milo. — Začne odrašati, — Misli: kje je mati?" itd. 1. 13. — Pirhi 1. 14: „Že tički pojejo, — Že rož'ce cvetejo, — Tud sneg beži proč; — Tih vetričik veje, — Žar solnčni me greje: Velika bo noč" itd. — Spomlad a njske misli 1. 20: BVesna cvetje seje — Po gorah, pušavah; Vesna drevje kiti — Z listjem po dobravah: — Kliče z zemlje krila — Bitja opočila . . . Naj tud uka iskre vname
—	V mladih srcih novi svet, — De nam duh roditi jame — Učenosti željni cvet, — De Slovenam ukov bela — Spomlad ne bo zakasnela! Žlahtne hčerke! dragi sini! — Vi cvetlice spomladi, — Vi ste zvezde v domovini, — V kterih biser se bliši; — De b' pač z duham rož'ce zale ~ Domoljubnim vas navdale! — Vesna cvetje seje . . . Kliče hčerke, sine — V nograd domovine! — Kratka molitvica (Poleg Čelakovskiga), katero sem del temu spisu na čelo (1. 22). — Venec hvaležnosti in spoštovanja . J. Kers- j niku o godu . . 1. 27: „Ti, ki ljubiš verno vdane — Svoje učence, o modrica — Do-morodna! k' so ti znane — Naše želje belodane, — Bodi dans nam pomočnica, — Počastiti učenika — V pesmi lastniga jezika" itd. — Poletne misli 1. 33: „Teb', višava preljubljena! — Naj bo pesim posvečena, — Pesim duše ginjene; . . . Nam oče-stvo je dobrava, — Tu naj raste naša slava, — Tu naj poganja ljubki cvet, — Ki v podobe naj kmetije — V sad presladki se razvije, — In živi Slovenski svet. — Tu je treba se pognati, — Tu nar krepši seme s'jati — V krepke, rodovitne tla, — De tud dušne nam jedila — Domovina bo rodila, — Domovina ljubljena! — Njih visok. g. Joanu nadvojvodu . . 1. 40: „Veseli Slovenja, veseli se Krajna! — Obnebje se jasni nad Tvojo glavo; — Iz olike mira Ti venec poganja, — Ki venčal bo Tebi dolino, goro" itd. — Pogled v Štajersko 1. 47: „Rob dosežem krajnske meje — Na Černivca visočini, — Štajerska naprot mi veje — Volna sapa po dolini" itd. — Tri cvetlice (Poleg českiga od Vlastimile Ružičkove): . . . »Cveti kakor roža, dvica! — Čistost hrani
lilije, — Prosta bod' ko vijolčica: — Vredna hči boš Slavije!" — Nr. 45 pa se nahaja čestitka:
Gospodu Koseskitu pesniku „Slovenje".
1. Z pevsko slastjo — ktera Vila Te je v zibki nadahnila, De, ko vdari Tvoja lira, Vsaka druga slast umira V njene glase vtopljena?
4. Dolgo struna ljubezniva Poje v tihim sramožljiva, Modropojki slavski streže, Ki beršlanov venec veže, Gosli ž njim ovenčati.
2. Slavski govor — ktera Vila Te v detinstvu je učila, De besede vse sladkosti Se v goreči iskrenosti 'Z gorkih pers izlivajo?
5. „čas je, molklostprekiniti, Tvoje gosli razglasiti Tirja mati domovina", Modropojka opomina Pesnika mudečiga.
7. Zato Tebe tud' slovila Domovina, pevc! bo mila; Ti ne jenjaj prepevati V njeno čast, — in ona mati Ne bo Teb' bit' jenjala!
3. Ktera srečna Rojenica — Nježna 16ga golobica — Ti je gosli v roke dala, Pesmi peti ukazala, Ki serce vzdigujejo?
6. Domovini poštovani Lira peti se ne brani, V nji se glasi izbudijo Ki Slovenjo poslovijo, In Cesarja miliga!
V Novicah 1. 1845 so pesmi, katere je zložil L. Jeran, bogoslovec in duhoven v Ljubljani, z znakom S. ali —n, tele: Novice svojim bravcam ob novim letu
—	„Veselo Vam jutro! de b' zdravi nam bili — Vsi, ki ste perjazno nas k sebi vabili;
—	Dans sprimi za srečo prihodno Vas Bog!" itd. — Izmed dvanajsterih kitic glasite se četrta in peta takole:
Slovenskim naj zvezdam vsa čast zatim sije, Vsim, ki so goreči prijatli kmetije In svojga jezika in svojga domu, Ki v Krajni, ki v Stajeru in Korotani Nam v srcu, v besedi in v delu so vdani, Ki vredni Slovenci so svojga rodu.
Vam sreča naj vgodna cvete Podunavci, Vam — k61o naj Vila v6d' točno Posavci,
Od koder izhaja Danica svitla. Sosedje jadranski! za nauke vneti Naj vedno perjazniši Zora Vam sveti, Ki v mračnimu jutru nad Vami igra.
H v aležn os t sl o v en ski h m lad e nč e v Nj ih V eli ča ns t vu Cesarju Ferdinandu I. za okrajšano vojniško službo 1. 12. Med desetemi razstavki slove četrti: „0 Ferdinand! zato beseda Tvoja — Miljone podložnikov osreči, — Ki persegvati pod bandero boja — Mladenčem le ua osem let veli" itd. — Iskre pri vmestjenju . . J. K. Novaka v čast vodstva ... po knezoškofu Antonu Alojziju . . od bogoslov-cov . . 16. Velkitravna 1. 21: „Srečne ovce in ovčice, — Ki Pastir jih modri vodi, — Pot svetosti in resnice — Vselej sam pred njimi hodi" itd. — Kresni žarki . . . J. K. Kersnika . . o godu od domoljubnih učencov . . 1. 26: „Danes zopet zvezda mila, — Učenik prepoštovan! — Nam učencam oznanila — Tvojiga godu je dan . . 7: Bil slovenstva si podpora — Za predragi dom naš vnet, — Naj zato slovenska zora — Ti dani še mnogo let!" itd. — Skopulja, v prvotnem naslovu že omenjena „Hespe-ridski vert na Krajnskim", po narodni pripovedki 1. 32: „V perjazni ravnici sred rožic dišečih — Pod belim snežnikam krog svojga verta — Je v dnevu jesenskim ob sončnim zahodu — Prevzetno šetala Skopulja gospa" itd. — Moji mili domovini (Iz Danice uJ Zofije K . . . . ve.): „Domovina moja mila, — Rajski vertič mjč mladosti! — Samo v tebi mi je bila — Vedno cela slast radosti" itd. — Žalovanje stariga očeta (Poleg Ceskiga ponaučniga in zabavniga lista) 1. 48. Na razgled bodi:
Me v starih dneh poštvati, Postreči, živež dati, So moje ble željd; Al komej dam mu 'z roke, Dolžnosti sin visoke Do staršev več ne ve . . .
9.
„Tu treba kota meni, Kam drugam starca deni" Nevesta zamomla; In prec iz gorke hiše Me sin pahniti iše, Sin kačjiga serca itd.
zložil —11 t. j. Jeran v
2. Me vošmo, de Slovenijo Nam Večni z svojga raja Z ros6 obilne milosti Oživlja in napaja . . .
24. Mf! vošmo pisoljubam sploh, De vsak tako pisari, Dezzdravimsercamsmejo brat' Tud mladi — ne le stari . .
7,
Me vošmo, de omikanost Kreposti v brambo bodi; De pamet, vera in modrost Mogočnih zbore vodi . .
26. Me vošmo, de se naš namen Slovencam prav perljudi, De posihmal naš pravopis Nikomur se- ne studi . .
1. V britkosti in nadlogi	6.
Zdihujem stare ubogi V stanice merzlim kot'; Sim v štirkrat dvajstim leti, Vsak dan želim umreti — Pa smert odlaša pot . . .
Novice 1. 1846 imajo Vošila ob novim letu, razstavkih. Na primer bodi:
1. Me vošmo, de cesarski rod, Ki naše ljudstvo brani, Uterdi, blagoslovi Bog, Mogočniga ohrani!
8. Md vošmo, de za rod in dom Bi mnogo Cojzov vstalo, Z njim' bi Slovenji jaderno Se kviško pomagalo . .
Ave Marija (Sion 1845) 1. 4: »Molče dobrave, vetrič z listjem maja" itd.; Perva Davidova pesem, posvečena stoletnimu godu č. g. Jožefa Justina, starašina krajnske duhovšine (Po dalmatinskim opata J. Gjorgja) 1. 13: »Srečen mož, ki ne zahaja — Po hudobnih grešni volji, — Mimo gre, sedeti graja — Na kovarstva kužnim stoli; — Temuč ljubi po vsi moči — On Gospodov zakon sveti, — Ga razmišlja v dnevu, v noči
—	In objema v duši vneti" itd. — Oče in sinovi (Domača pripovedka prestavljena) 1.
22: »Premožin oče v stare dni — Pokliče k sebi tri sinove--Na demant!.....
O serce lepo, — Ki verne dobro za hudo". — Preklinjevavcam 1. 44: »Ti, ki kol-neš, tuliš, lajaš — — Bog stvarem ne da se zasmehvati." — Vera (Renatus Minister) 1. 50: »Kaj močno v pers' človeku serčnost veje, — Ko hudournik se nesreč odpčra? —
—	Vse mine, mre, — spreminu se upčra — Vera!
Novice 1. 1847 kažejo v posebni prilogi k 2. listu: Žalostin glas v spomin r. vč. g. Jakopa Dolenca, Staro-Loškiga tehanta: »Ozri, Gospod! se z visokosti, — Poglej temačno zemlje lice — — Oči si solzne obrišite, — In rajski slad mu pervošite" itd. — Sreča 1. 9, ktere na razgled bodi 1. in 6. razstavek:
Po sreči hrepenimo nevtrudljivo, In zmirej mislimo, de blizo je; Pa — bolj ko letamo za goljufivo
In po darovih nje serce sope, Bolj smo od prave sreče se ločili — Nevedama strup hudih strasti pili! . .
Solzica Novic ranj. v. g. Balantu Staniču, gorišk. korarju itd., podporniku družbe zoper terpinčenje žival 1. 22: »3. Komur serce, kakor Tebi, Da bi vsaka stvarca srečna bila, — Mu solzica gorka lice oblije, — De Ti luč je ugasnila" itd. — Hvala čej si? 1. 33. Na primer bodi:
O Večnimu hitimo hvalo peti,
De sreča ni zunanja reč le kar; Iz svojih pers si mora vsak jo vzeti, Le v njih nej zida človek ji oltar; Le ta povzdigne serce, rane celi, Ak takih že smo od sveta prejeli.
gorečimu bije: — življenja
Govori, Hvala! kje 'maš dvore zlate? Komu do njih zročuješ skrivni ključ ? Sej vidiš — svet se suje, stiska za-te; Kraljica bliša! pridi, prid' na luč . .
11. »Tud ti se motiš: — Nisim jez kraljica, Ne skrivam ključa, ne sedim na tron'; Enaka men' je kneznja, beračica, Enak mi voglar s kraljem sedem kron."
12. »Za dnar me ni, in hlimbe zaničujem, Ne ključ, — pah prosti pelje do mene; Kjer čednost vidim, tih se perbližujem ; Me išeš? ljev moj najdeš, — mene ne."
Drobtince Slomšekove 1. 1847 imajo str. 7 in 8 obširno pesem, zložil L. Jeran; »Drobtinc posvečenje svetimu Maksimiljanu Celskimu rojaku." — „Ludovika Blozja napeljevanje h keršanskimu življenju" — je poslovenil si Mihael Stojan (Vid. Jezičnik XXIV. 1886 str. 38), besedno vravnal L. Jeran, in bukvicam na čelu je tiskano: Na svetlo dala dva mlada duhovna (t. j. L. Jeran in N. Zic). V Ljubljani 1847. 12. 126.
Novice 1. 1 848 priobčujejo v 19 kiticah pesem „Ob novim letu", zložil —n t. j. Jeran, in kažejo naj se tu na pr. razstavki:
I.	Silvester sprdmi stariga v zatdn, Posije sonce nov'ga leta;
Se siplje sreča, se gosti poklon, Mnogteri kej si v žep obeta: Kaj bodo kolj Novice zbrale Ter željnim bravcam darovale ?
7. Ob Muri, Dravi že od nekadaj, Ob Soči, Savi in Savini Je žito rumenelo, kakor zdaj; Orali tu slovenski sini, Vode slovenske čede pile, Besede naše se glasile.
9. V prijazni ravni ob Ljubljanci tje Počiva stara mat' Ljubljana, V Emono jo Rimljan prekerstil je, Po nemškim v Lajbah prekovana. Slovencu pa Ljubljana bela Po starim — v ustih bo živela.
II.	Slovenski orataj -- drug javalne Ki je ob berdih dobe davne Čuv&l goveda, jagnjeta berhkš, Og6ne s plugom obetavne Obračal spretno prigojene,
Ter s plodno r6so napojene . . .
4. Imej vodrilo prostor svoj — naj bo, Vsak list mu svoje da verstice; Pa vedi: m i kmetijo ljubimo, Kmetijske bivamo Novice; So čisljali že plug Sloveni Od nekdaj, — naj tud zdaj se cčni.
8. Pustila mlajšim znamnja Grek, Rimljan, Jih nosi potok, hrib, dolina; Sovražni zgubil ni Moh6metan, Kar kdej je imela Palestina: Glej, v jedru po dežel' Slovena Odpro se le slovenske imena.
10. Kdo gledal je sovrevat' Sovri dve ? Poslušal kdo, de suje Sava? Kdo zumil, Bistra de bistri polje? Alj kdo kerševal je Triglava, Kdo Koma, daljniga soseda, Ki un'mu v trojno lice gleda?
19. Zasliši torej, bravc! ki si voljan, Kaj voš'mo letošnje Novice: „Poštenjevsercu hrani slednji stan, Boga se boj, in derž' pravice! Verh tega mirno dolge leta Kmetijo živi Bog in kmeta!"
V „Jezikoslovskih reččh" str. 146 razlaga J. t. j. Jeran ime Slavjan, Slovan Slaven, Slavin itd. ali Sloven?" „Že dolgo se mede, de v teh besedah nič sta-uovitniga nimamo ... Po takim bi bili mi na Krajnskim, Koroškim, Goriškim, Štajarskim in Ogerskim Slovenci, vsi skupaj pa, kar je Slovenskiga jezika, Slovenje" itd. — Nekaj od Serbije iz gosp. Jovan-Gabrilovičeviga deržavniga besednjaka str. 165. Kaj je živio! str. 178 i slava! Kdo je hudi kljukec bil, češ, prekanjen človek: „To-liko je gotovo, de kljukcov je veliko; kedar namreč človek kako hudobijo stori, se v kljukca skluči; njegovo serce je polno bodečih kljuk, torej tak nesrečin povsodi kljuke trosi, in bode, kodar hodi." — Poštenimu umetniku čast, sleparju pa sklčšk na herbetl — Svoboda ali sloboda. Svoboda iz svoj biti, torej svojboda — svoboda; bratje Hervatje so črko 1 za v zamenjali, kakor tudi druge soglasnice kterikrat v I spreminjajo p. mlogo, klik nam. mnogo, krik (str. 208). — „Nove imena mescov bi le tedaj bile svetovati, ko bi jih vsi Slovenje sprejeti hotli . . . Prav bi bilo zdaj, ko se mnogoteri časniki križem prebirajo, de bi slehern slovensk vrednik vsako leto enkrat mesečne imena vsih Slovenov v svojim listu naznanil, de bi se človek zavedel, ko časnik eniga narečja v roke dobi (str. 214)".
Vedež 1848 1. I kaže v št. 17 pesmico: Fantič in limbar, zložil Jeran. „Ti limbar, limbarček na polji, — Kedo je tebe vsjal? — Si bel in bel okolj — okoli, — Kedo ti je lepoto dal?" itd. —
V Novicah 1. 1 849 razun „Vošil" pripoveduje str. 3 Jeran: „Kaj je lepiga na Slovenskim? 1. Lepo je, de imamo nebeški mir. 2. Lepo je, de imamo eno vero svojih očetov, in jo spoštujemo. 3. Lepo je, de se duhovni in deželski nasprot ne vjedajo, in ne grizejo, kakor drugod. 4. Lepo je, de se slovenšina tako prijetno razvija, cvete, in vsak dan več prijatlov dobiva. 5. Lepo je, de so novi slovenski pisavci snažni in sramožljivi, po vrojenim duhu Slovencov, kterim se nesnaga gnjusi. 6. Lepo je, de imamo ljubiga Cesarja radi, in Mu želimo zvesti ostati." — Kako pa je sedaj, čez štir-deset let? — Slovaci ali Slovenci na Ogerskim (str. 45). — Kaj bo z narodnostjo? Pomeni sploh vse, kar je narodoviga posebej, narodovost ali narodnost itd. Nikar ne recimo, de je „žleht" žleht beseda, češ, da je iz zlo, zleg. zlegt . .; vendar str. 88 pristavlja: „Če je pa le nočemo imeti, pa pred vse „žleht" reči, in „žlehtne" lastnosti zaverzimo, potlej je nam pa ne bo treba". — Str. 197 razlaga se po „Danici", kaj je paša z dvema ali tremi žimnicami? Paša iz Perzijanskega „pa" noga in „šah" kralj, tedaj nožni kralj, kraljev prinožnik, podpornik ali pomočnik, in žimnica je znam-nje visoke časti ali službe itd. — Na čelu Novicam pa so Vošila, pesem v 20 kiticah, zložil Jeran; izmed njih naj se ponatisnejo tu na pr.:
1. Dobro vselej me Novice Vam, Slovenci! smo vošile, Vam že včasi z novim letam Serčne želje oznanile . .
10. Kdor hudobi sname spone, Dobriga ne čini ploda, On poštene va-nje kuje: Topakldnajesvoboda!..
16. Vošimo, naj bi učeni Mnogo dobriga pisali, Gori, doli, les v Ljubljano Nam Novicam pošiljali.
4. V6šimo, naj vsi narodi So zvesti Bogu, cesarju; Vsak'mu 'z Božj e, ne 'z človeške Milosti je moč vladarju.
13. Voš'mo, naj bi zbor slovenski Krepko svoj namen obranil, Vero, narodnost, cesarja Vsako uro moško branil . .
17. Vošimo, naj vsikdar šola S cerkvijo se sporavnava, Sicer bosta brez preneha Šole in šola pataglava . .
20. Vošimo, naj pobratenje V čistih se namenih širi, Zloga med nar6di vlada, Vse naj duh ljubezni vmiri.
B.
5. Voš'mo, naj bi mat' Slovenj a Svoje otroke srečno zbrala; Naj bi v maternim naročji Sveto vero obvarvala . .
15. Voš'mo, naj bi pisarija Dobra dobro se zorila; Hudovoljnim mažamuham Tinta vsa se posušila.
19. Vošimo, naj mir se verne, Lah spozna cesarske prave, Nemec naj pusti Slovene, Madžar ne vzdiguje glave.
Cerkveni časopis. Pod tem naslovom je priobčil v Novicah 1. 1848 str. 112 J. t. j. Jeran tole: »Kar smo že zdavnej želeli, bomo zdaj dosegli: učeni dohtar sv. pisma gospod Janez Pogača r bodo v začetku prihodnjiga mesca začeli na svitlo dajati cerkveni list v slovenski besedi, kakoršniga južni Sloveni dosihmal še nismo imeli, ako „Drobtinc" sem ne štejemo, ki se kakor letnik k dnevnim listam prav za prav ne morejo šteti. Vedoželjni kmet je dosihmal imel le Novice, de jih je ob nedeljah pre-beral, to je bil sploh telesin kruh, pa tudi veliko dušniga vmes; zdaj pa bo dobil v roke tudi cerkvene novice, ki mu bodo dajale vsakoršnih podukov, ki zamorejo Slovenca v veri in ljubezni uterditi, dajale mu bodo cerkvenih novic, ki se gode v Ameriki, Azii, in po celim svetu; slišal bo zvedljivi bravec, kako se divjaki k sv. katoljški cerkvi spreo-
bračajo, kaj se posebniga godi' v Rimu, sedežu sv. Očeta papeža, v Jeruzalemu itd.; kako prijetno je tacih reči slišati: to bo kruh za dušo. --
Neki skerbin pastir so rekli, de si bodo zraven svojiga lista tudi eniga za občino naročili; zlo bi bilo želeti, de bi se po več krajih ali pa povsod tako zgodilo. Ako se naroče tudi na občinske ali cerkvene troške, je gotovo, de se denar skorej ne more boljši oberniti. — Koliko se bode ob nedeljah hudiga odvernilo, in koliko dobriga storilo, ko bodo ljudje brali, in zlasti posihmal, ko se vse uči brati!"
Tako je Cerkveni časopis slovenski po osnovi in koristni namembi Slovencem prvi naznanil Jeran, ne sluteč, da v kratkem postane on sam listu vrednik. Rednik t. j. krušni oče postane koj prvemu tečaju, kapelan v Horjulu, po raznih dopisih, kateri so se v naslednjih od leta do leta vekšali in množili — s celim podpisom ali tudi brez podpisa, ali spremljani z znaki J., —r—, — a—, —n, t- Med njimi so poročila cerkvena, največ misijonska, iz slovanskih pa tudi neslovanskih na pr. laških in francoskih listov, iskrice, zvezde za šolo, novice v razgledu po svetu itd. — Tukaj naj se njegovo sodelovanje kaže po tečajih, in to najprej v vezani in potlej v nevezani besedi!
I. 1848. Slovenski cerkveni časopis. Pričel je izhajati 1. julija, na celi poli vsako saboto, vrednik in založnik Dr. Janez Kriz. Pogačar, natiskar Jožef Blaznik v Ljubljani.
Benediktus. To je prva pesem Jeranova v I. tečaju No. 11 v 13 kiticah na pr. 1: »Hvaljen bod' Gospod, Bog Izraela, — Sklenil je, z višave obiskati — Jagnjeta
skropljeniga kardela, — Svojmu ljudstvu odkupljenje dati.--13. Večnim' Trojstvu
bodi večna hvala, — Vse stvari jo pojte na vse glase! — Pela seje, poje, prepevala — Se Bogu bo vse, vse večne čase." — Druga pa je No. 18 sv. Ligvorja (z lepim na-pevom Riharjevim):
Mar ij a!
1. Marija! v tebe upam,	2. Če v te, Marija, mislim,	3. Britkost, alj kalna žalost
O sladko tolažilo!	Te hočem zgovoriti,	Obleže serce moje,
V tebi ohladilo	Mi če serce stopiti	Ime presladko tvoje
Serce se moje bo.	Čutilo presladkd!	Zaziblje ga v pokoj.
4. Q svitla morska Zvezda!	5. Pod tvojo brambo zvesto,	6. Zaupam, o Marija!
Ko val visoko vstaja,	Gospa preljubeznjiva!	Ak se v ljubezni tvoji
Ko grom neviht razgraja,	Dni mojih tek izliva	Stečejo dnevi moji:
Ti kermiš čolnič moj.	Naj v rajski se zaton.	Bom šel pred božji tron.
7. Zakuj serce mi moje	8. Serce, serce, Marija!
V svoje spone zlate:	Moje za-me ne bije; —
Gorelo v njih bo za-te,	Na ga — le k tebi dije,
Gorelo vekomaj.	Ga Sinu, Sinu daj.
V nevezani besedi na pr.: »Pervo sv. obhajilo — v Rimu. Nejeverski in ker-šanski vladavec — Mulej Abderaman, cesar marokanski pa Ferdinand, cesar avstrijanski. Papež in njegova nadzemeljska častitljivost — Gregor XVI. pa Nikolaj L — Gorje človeku, ki svojiga poželenja ne kroti — Henrik VIII. Kaj de imajo božji prijatelji — Jezuitarji — od sveta pričakovati. Varite se lažnjivih prerokov — o papežu, postu, keršanskim zakonu — s tole vpeljavo: „Turk ne zaničuje svoje lastne vere, Jud se ne sramuje svojiga talmuda, in vsak neprekuhan divjak spoštuje svojih očetov šege; sramota pa je — žalost in sveta jeza mora prevzeti sleherno ne popolnama zdivjano serce, viditi, de ravno v edinozveličavni cerkvi se redi obilno gnusobe, moljev in samo-jedcov, ki sami sebe grizejo in spodjedajo! Taki ljudje — malopridni sužni svojiga poželenja, kteriga berzdati so si še nejeverniki v čast šteli — bi rajši dans, ko jutri sv. mater katolško cerkev spod solnca pihnili, ko bi mogoče bilo, za to ker ona zapoveduje
po človeško, in ne po podzverinsko živeti itd." — Roženkranc (str. 106—122) po časopisu „pro katolicko duhovenstvo." Zaničevavcam duhovnov, in zlasti keršahskim staršem v premislik, kjer pravi na pr.: „Vi nehvaležni, ki si prizadevate duhovski stan tako neprijetin storiti, de se bodo šolci ogibali v ta stan stopiti, kteriga se že zdaj zavoljo duhovnih težav bojč; bo sčasama duhovnov permankovalo, ali pa bodo v sili taki v duhovšino rinili, ki niso za ta stan. Ako bo duhovnov mankalo, bo tudi vera pešala; lažnjivi preroki in krivoverci bodo veči moč imeli, in zgoditi se utegne, de, ko bi nar bolj treba bilo učenih katolških mašnikov, jih bo nar bolj mankalo. Kaj porečete, ako bodo vaši otroci ali vnuki ne kakor katolški kristjanje, ampak kakor krivoverci za vami v večnost prišli? In kdo je tiga bolj kriv, kakor vi sami, ker ste pervo stopnjo storili, de ste začeli duhovne preganjati ali z jezikam, ali z utergovanjem tiga, kar ste jim dolžni? Taki in toliki utegnejo biti nasledki vaše hude terme, ktere večni Bog odverni itd. (str. 117)". Gorje lažnjivim prerokam! Kaj nas živali učč. Ver a j e ven d er 1 e p o tr eb n a: »Moje dete! le to za vselej verovaj, kar so te dobra mati učili!" odgovoril je nejeverin oče hčerki na smertni postelji. — Je veuder le res! Razsvetljenje (str. 207). V obeh spiskih graja napačno in vertoglavo svobodo, češ: »Svoboda je za pošteniga človeka, ne za potepuha; če bodo za hudodelnike ojstrejši postave, več svobode bodo pošteni deželani vživali, in bolj hvaležni bodo postavodajavcam. V ti reči je brez vsiga dvoma po vsi deželi ena sama misel, de so namreč za tate in za druge hudodelnike premehke postave, in de se jim po ječah predobro godi . . . Take svobode, kakoršne koren-čani ali radikalci oznanujejo, se vsaki pametin boji. Ti korenčani so namreč taki ljudje, ki vse s korenino hočejo izrovati, ne vsade pa druziga, kakor kakšin osat ali tem itd."
Zgodna Danica. Katolški cerkveni list. Vrednik Dr. Janez Kriz. Pogačar. Pod tem imenam bo prihodno leto izhajal zazdajni »Slovenski cerkveni časopis". Nad napisam bo tudi novimu naslovu primerjeno podobo dobil. Tako v oznanilu No. 25 in 26. — Razun tega, kar se nahaja v »Slov. cerkvenem časopisu, v Novicah in v Vedežu", spisal je L. Jeran to leto posebej tudi knjigo:
I.	Terpljenje pravičniga in pokora grešnika z nekterimi večnimi resnicami v zgledih in pergodbah. V Ljubljani 1848. 8. str. 82. Giontini.
II.	1849. Zgodnja Danica. V tem tečaju so Jeran o vi spisi na pr.: »Slovenci! boste s tem zadovoljni, kar je v načertu za prihodnje postave §. 15—17? itd. Sveti Venceslav, češki vojvoda in marternik. Nekaj od Fr. Baraga. V keršanski katolški veri naj veči svoboda. Misli katolika ob začetku leta 1849 (Po Kat. Zagrebačkim Listu). Pogovor med svečnjakam in mračnjakam, ali coperniki nove dobe (K. Zagr. L.). Bo že še le sama katolška prava. Tako le svobodo dajejo sovražniki kat. vere — o škofu Marilleju na Švajcovskim. Kardinal Švarcenberg — po Blahovestu. Branje sv. pisma. Nekaj od sv. očeta vsiga kerščanstva Pij a IX. Velik modrijan in mlada deklica: Ktero je poprej bilo, kokoš ali jajce (K. Zagr. L.)? Bratovšine zmernosti na Šlezkim: . . . »Med tem, ko se drugod zoper žganje s tako silo vojskujejo, se na Krajnskim ta strupena pijača še čedalje hujši razširja, in točniki in kuhači te peklenske mišce nič ne pomislijo, koliko ljudi oni na duši in na telesu umore, koliko hiš spodkopljejo, koliko družin za vselej v nesrečo in pogubo pahnejo" itd. — Ena ovca najdena. Kratek dokaz iz uma. Kratek svet bravcam sploh: „Kar človek mnogo bere, po tem se velikrat nehotč zverže; sedanje čase se rado veliko hudiga — brezbož-niga in zoperkatolškiga bere in prebira: naj bravec, kteri mnogo listov ali dnevnikov prebira, sklep stori, de bo tudi saj eniga praviga katolškiga vselej skozi in skozi prebral. Ako bi za to ne imel nobeniga druziga plačila, kot volnejši serce, vselej ko
2
poslednjo verstico taciga bere, bi bila že dosti plačana tista četert ali pol ure — pa bo imel še drugo plačilo: vero bo ohranil. Kedar die časa berem kej posvetniga — ne rečem hudobniga — me začne zebsti v serce, kakor zvečer, ko zahaja rumeno solnce; kedar berem kej spodbudniga, mi v serce gorkota perhaja, kakor zjutrej, kedar izhaja zlato solnce. Če je per tebi tudi tako, keršanski bravec! potlej bom rekel, de je v sercu naj boljši toplomer za branje (str. 192)". — Prilika od petka, sobote in od posta (K. Zagr. L.). Poterpežljivi Job. Očitne strahovanja preklinjevavcov ali bogo-kletnežev.
Tri resnice za nemarnoverce: a) Nobeden se še ni na smertni postelji pokasal, de je pravi veri verin ostal; mnogi pa so z ognjenimi solzami objokovali, de so se v svoji lahkoumni in razujzdani mladosti nejeverstvu z dušo in telesam v gerlo dali. b) Od prave vere sploh odstopi človek naj berže, kedar živi v veselji, ko mu sreča cvete in zdravje služi, tačas tedaj, ko meni, de mu od nikodar ni treba nič tolažbe; nikomur pa se to še ni zgodilo na smertni postelji ali umirajočimu, zakaj takrat ni pomoči ne tolažbe, kakor le v edini pravi veri. c) V cvetoči mladosti semtertje kdo odstopi od prave vere, ker se v nejeverstvu ložej in prijetniši živi; v sivi starosti pa se marsikdo verne v naročje prave vere, zakaj v nji se tolažljivši, boljši in mirniši umerje!" —
Kdor globoko misli, terdno veruje; kdor poverhu misli, nič ne veruje. Doktor Ignaci Knobleher, misijonar v srednji Afriki. Dr. Meinhard od družbinskiga napredka. Cerkveno slovstvo: Pridige ob posebnih perložnostih, J. Vole (str. 272); P. Karla razgovor od kerš. upanja, poslov. J. Medved (str. 277); Razlaganje sv. evangelija sv. Matevža, Fr. Metelko; Sv. pismo stare zaveze okrajšano, S. Klančnik; Napeljevanje k pobožnimu življenju in lepimu zaderžanju, iz nem. S. Klančnik (str. 319—320). Ka-toličanstvo na Irskim. Boga bomo mogli začeti ljubiti. Dve zlo imenitni bratovšini na Španjolskim: Za spreobernjenje smertnih grešnikov pa k smerti obsojenih. Iz Jezusovih naukov na gori. Kje naj verni pomoči išejo, ako jim izobraženi divjaki hočejo božje veže ali svete hrame ropati? Balmes od branja romanov. Kako se neprenehama moli. Konjar Hejtmanek (Svobodno po obrazu iz življenja od Fr. Pravdy — Str. 342. Konec v Danic. 1850 str. 223). Roža Limanska. Jeruzalem. Paša — žimnica (str. 352). Stari in novi velikani ali štempiharji. Amerikanske novice, Fr. Pire. Goliat II. Nekoliko iz življenja ranjciga korarja Franca Ver i ti-ta (str. 383—6).
Kaj pravijo ptujci od nas? „Lepa Krajnska dežela, kaj pravijo ptujci od tebe? Pravijo, de si katolška, tvoji hribi, grički in homci so z belimi katolškimi cerkvami obsjani, tvoje doline so ž njimi ozališane, in ni je med njimi nobene krivover-ske. Ti naša Krajnska dežela, ali boš še tako katolška ostala? — Bog daj, Bog daj! — Lepa bela Ljubljana, kaj pravijo ptujci od tebe? Pravijo, de v perjazni ravnini počivaš, in sama si perjazna: perjazno si bila sprejela visoke goste, in perjazno si jih spustila. Ti bela Ljubljana, ali boš še tako perjazna ostala? — O boš, boš; sej si Slovenska. — Lepa bela Ljubljana, kaj še pravijo ptujci od tebe? Pravijo, de si verna Bogu, mirna z ljudmi; si v naj veči posvetni slovesnosti in šumu dajala slavo Bogu in želela mir ljudem na zemlji. Ti bela Ljubljana, ali boš tako verna in mirna ostala? — De, če boš katolška (str. 319)". — Sicer je to leto pisal Jeran tudi v \ Novice, kakor je že povedano in v Slovenijo 1. 1849 št. 85 z znamenjem f:
Kaj je čudno?
A. Ovbe! kaj je to per nas,	B. Sej per vas vse nemško zna,
Nemško petje vsaki čas?	Čudno ni, de tai kramlja.
A. So nekteri vel'ki le, Ki sramoto vsim store.
B. Kaj pa gre od vas ta zvon: Klein-Paris in Krains Lyon ?
A. Kaj ne, de Lijon, Pariz Je francozkih mest napis?
B. Čudno torej je leto, De francozko ne pojo.
A. Ovbe, res je, pa ne vem, če je v glavi tem ljudem.
B. Torej naj bo vaš spomin:
Klein-Frankfurt in Krains Berlin!
III. 1850. Danica. Zbudimo se! „V deželskim ali politiškim slovstvu vse kliče: dalje, dalje! — pa vse dela in se giblje; ne bilo bi lepo, ko bi mi poleg tega v cerkvenih reččh spali, piše pod znakom f v No. 3. Jeran. V slovenskim cerkvenim slovstvu imamo razun molitev le še redko kej posebniga, bo treba gledati, de ne poostanemo. Ljudje zdaj že zlo znajo brati; šole se napravljajo, toraj bodo sčasama še bolj sploh znali. Slovensko ljudstvo, bodi Bogu hvala! ima veselje nad svetim branjem; skerbimo toraj, de mu te duhovne jedi ne zmanka. In ker ne vemo, kaj bo novo posvetno slovensko slovstvo kej rodilo, moramo vedno bedeti, in gledati, de se dobri, verni okus ljudstva v slabo ne zverže, in do prepovedaniga branja ne dobi veselja. Ako vse v ne-mar pustimo, med tem, ko se posvetno slovstvo vedno bolj in bolj vzmaga, kam bo s tem prišlo? Svetnih dnevnikov je že na število in le poglejmo, s koliko gorečnostjo se v njih govori in piše: cerkveni slovenski edini — komaj de se je še ohranil! Naša dolžnost je, ga med ljudstvo, zlasti med mladost, razširjati, in z dopisi času in ljudstvu primernimi podpirati. To mi moramo, to je naša dolžnost, to smo mi dolžni svojim ljubim slovenskim bratam. Želeti bi bilo zlo zlo, de bi imeli saj dva cerkvena dnevnika, eniga za občinstvo sploh, druziga za bolj izobražene. Izgovor, de izobraženi imajo nemške bukve in dnevnike, je prazin; zakaj čas tako donaša, de duhovni živež v domači besedi bolj dopade, in mi smo dolžni zanj skerbeti, ker velika in težka naloga je na naših ramah, ne le prostim, ampak tudi zobraženim skerbeti za nravno (moralno) rejo, in temu vsled tudi za primerin duhovni živež, po besedah: »Omnibus omnia factus sum"; — tudi zobraženim — ne pozabiti! Gotova resnica je, kar skušnja poterdi: Kar človek prebira, potem se zobrazi in izlika. Ako bo slovenska mladost, žejna slovenskiga slovstva (in kdo ji bo to zameril?), le svetne novosti, bukve, dnevnike itd. pred seboj imela, bo tudi le svetne brala; in sama bolj in bolj posvetna prihajala. Kam bi to prišlo! Cerkveno slovstvo našiga naroda mora s svetnim slovstvam saj vštric iti, ako že ne naprej; ako tega ne bo, bo slabo. Poglejmo na Čehe in Poljake, koliko imajo cerkvenih dnevnikov, in koliko duhovskih bukev pišejo. Pri nas dosihmal ni bila ravno tolika sila^za cerkvene dnevnike, posihmal pa bode čem dalje veči. Moči je pri nas za take reči obilno, de malokje toliko, le delavnosti primankuje. Toraj zbudimo se! To veleva nam ljubezen do naših bratov, to njih neumerjoče duše: „Kaj pomaga človeku, ako ves svet pridobi, svojo dušo pa pogubi". — Tako je pisal kapelan iz Horjula.
Drugi spiski njegovi v tem tečaju so na pr.: Šolske reči. Raba pripovest pri učenji. Pastirstvene reči: Raba zgledov pri shodnih govorih. Kako dolgo naj terpi shodni govor? Svet stariga pridigarja mladim. Je li svetvati, govor v ravno tisti srenji kterikrat ponavljati? Kaj je Ramazan? Nekaj od slovenskiga berila in Abeced-nice (str. 18). Kedaj naj starši začenjajo otroke učiti moliti? P. Venturova bistroumnost. V zgled in posnemo; nedeljske šole. Iz časniga in večniga kolednika. Razlaganje kerš. kat. nauka, spisal Albreht. Število kristjanov na svetu. Izobčenje (excommunicatio). Kakšno dobroto je cerkev vživala, ko je bila vladajoča v Avstrii? Boj se, hudodelnik! Bog je pravičiu (Hlas jedn. kat.). Popularna dogmatika V. Jirsika. Kaj pravi Napoleon od kat. cerkve? (Blahovest). Duh prekuc in njegove liso. Šamberijski cerkveni snid.
— Je vera več ali narodovnost? „Tega bi še prašati ne bilo treba, ker je očitno, de zavoljo nebeškiga kraljestva mora človek pripravljen biti, vse zapustiti, ako je treba. Nebeško kraljestvo je namreč podobno zakladu, zavoljo kteriga mora človek perpravljen biti, vse drugo prodati, de si ga kupi. Zopet je podobno dragimu biseru itd. (Mat. 13). Ako je tedaj nad vse drugo, je tudi nad narodovnost ali domorodnost. Nobeden ne sme zavoljo poslednje perviga zatajiti ali mu škode delati. To pa dela sedanje čase mnogo pisavcov, kteri zgolj zavoljo domorodstva take liste in dnevnike podperajo, kteri ne turški ne judovski veri žal besede ne reko; sveto kerš. kat. cerkev pa pri vsaki priložnosti ob-rekujejo, vse hudo čez njo govore, in se grozovitno togote in vjedajo zavoljo pravic, ktere je ona zopet zadobila, in ki so ji popred le po krivici bile vzete. S tem pa ni rečeno, de bi človek ne smel domorodec biti, temuč le, de je vsakimu katoljčanu pregrešno in nesramno, zavoljo česar koli si bodi, z nejeverniki in sovražniki naše svete vere potegniti (str. 85)." In (str. 91) po Blahovestu opisavši narodovnost gledč katoliškega duhovna pravi: »Mladost sploh teži za svojo domačijo in celim domačinstvam — to je natorna reč; in to čutilo se bo leto na leto bolj razodevalo: kdor se bo temu svojo-glavno zoperstavil, bo vso vero (zaupanje) pri občinstvu zgubil, in njegovi nauki, ako so še toliko lepi in resnični, bodo pri mnogih, ki bi jih sicer sprejeli, v terdo steno zadevali. Svojoglavnost. in huda terma nikjer toliko ne škoduje, kolikor pri keršanskim uče-niku, toraj opomnimo zopet na zgled velikiga aposteljna, „omnibus omnia factus sum" . . Kako deleč pa de se je duhovnu v ti reči pustiti, keršanska modrost uči; Bog nas vari zmote mnozih sedanjih časov, ki narodovnost na oltar postavijo, se pred njo kakor pred malikam klanjajo, ter ji vero in vse drugo pod noge veržejo! Nad nekim vikšim duhovnim pastirjem (Slomšekom) imamo živ in djansk zgled, koliko blagoslova nad keršan-stvo zamore z božjo pomočjo priklicati, kdor se zavč duha časa, in ga v prid obračati."
Kteri ljudje avstrijansko cesarstvo spodkopujejo ? Delo za spreobernjenje zamorcov v srednji Afriki — Nik. Olivieri. Nekaj zastran djanja in ravnanja sv. očeta Pij a IX. Dčdichvi ss. Cyrilla a Methoda (dčdinstvo v Bernu po 1. Hlasa jednoty katolickč). Si-rotčinstva. Migljej, kako s tacimi ravnati, kteri čednost sovražijo in so v greh zaljubljeni. Duh bratinstva in enakosti iz govora J. J. Strossmayerjeviga (str. 194). Radecki in vojšak (Hlas). Razgled po kerš. svetu itd. — Nektere kratkoumke. „Kratko-umke mu po glavi brodijo: 1. Kdor sam dela, kar nad drugimi graja; 2. kdor meni, de je na Dunaji druga čednost, kot v Ljubljani; za gospoda druga večnost, kot za kmeta; 3. kdor s hudobijo baha, in se poštenosti sramuje; 4. kdor misli, de je vse rumeno, ker ima on oči berljave; 5. lisjaku, ki grojzd graja, ki ga doseči ne more; 6. bezjaku, ki kakor turčin živi, in misli kakor kapucin umreti (str. 180)."
Razun v Danico — je pisal Jeran letos tudi v Novice str. 123: Kaj, de so bili svitli cesar na Krajnskim naj priserčniši sprejeti? „V serce veseliti je moglo sleherniga praviga domorodca, ko je v „Ljubljanskim časniku" bral, de iz za-nesljiviga vira se ve, de so bili cesar v svojim popotvanju v Terst nar priserčniši sprejeti na Krajnskim. To nam kliče: „Slovensko serce je celo! Slovenski duh še ni popačen! Slovenec priserčno ljubi svojiga deželskiga očeta." Čemu je pa ta lepa naklonjenost Slovenca do njegoviga cesarja perpisati? Pred vsim drugim dvema rečema: a) Edinosti v katoljški veri, in slovenskimu pobožnimu duhu; b) edinosti v slovenski narodovnosti. Ti reči ste tako jasni, de ni treba dokazovanja; torej ni nič bolj za naprej želeti, kakor edinosti v katoljški veri brez vsiga razdertja, in pa edinosti v slovenski narodovnost^ zvestobe samim sebi, ker kdor sebe zaničuje, tudi druziga ne ljubi". — V Slovensko Berilo za I. gimn. razred 1850: „Volk in nektere dogodbe z volkovi. Medved in nektere medvedje dogodbe. Fantič in Limbar (Vedež 1848). Ave Marija (Novic 1846).
Skopulja (Nov. 1845). — V Ljubljanski Časnik 1850. 1. 22—24: »Sužna, ali svobodna cerkev. L. 33: Voltairova smert". — Posebej dovršil je knjigo:
2.	Zgodbe svetiga pisma stariga in noviga zakona ob kratkim za mladost in slehernima v poduk in spodbudovanje. V Terstu, 1850. 8. 318. Vladarska tiskarnica. Obseg: Vvod. Kaj de je sv. pismo. Visoka vrednost in korist sv. zgodb. I. D. Stari zakon. Perstavek: Jezus, Gospodov Maziljenic, v zgodovinskih bukvah st. z. A. V besednih obljubah. B. V podobah. II. D. Novi zakon. Sklep: Sveta keršanska katoliška Cerkev. Perstavek: Sv. Peter, pervak apostelnov in pervi poglavar sv. Cerkve.
3.	Jezusa in Marije dvoje najsvetejših Sere. Molitevne bukve za vse, ki Jezusovo in Mariino serce pobožno častijo, in zlasti za brate in sestre teh neomadežanih Sere. Spisala po najboljših izverkih L. Je ran in A. Zamejc. S 3 podobami. V Ljubljani 1850. 12. 437. Giontini. — II. 1852. — III. 1855. — IV. 1862. — V. 1875. 12. 528.
IV. 1851. Pričujoči tečaj krasi sedmorica prelepih Jeranovih pesmi; prva mej njimi je No. 7: Nar slajši serce — »Serce nar ljubeznjivši — V nebesih in na sveti!
—	Kdo da mi, grešnim' sinu, — Od tebe pesem peti? — O Jezus, tvoje sladko serce
—	Naj ljubijo, časte — Vse ljudstva, vsi jeziki, — Vse angelske verste". Ta polovica se po ginljivem napevu Riharjevem ponavlja pri vsakem odstavku, katerih je 16 v pesmi ter se v njih preslavlja serce Jezusovo pohlevno, krotko, ponižno, čisto, dobrotno, ljub-ljivo, sveto, dobro, ljubo, milo in sladko. — L. 9 ima pesem: Komu? L. 11: Solze (Sv. Joana križana) v 15 kiticah: »Gledal znad sterme višave — Sim babilonske vodice;
—	Grenke, oh grenke solzice — So mi rosile 'z oči. — Mislil sede sim, o Sijon! — V tvoje neskončne lepote, — Serce kipelo milote — V sladkim spominu na tč itd." — Str. 62 po psalmu 11 2: Laudate pueri Dominum. — No. 20: 113. Davidova pesem: Izrael gre iz Egipta itd. v 23 odstavkih. — No. 36 kaže po čvrsti vsebini in premilem napevu priljubljeno pesem: K Marijnimu presvetimu Sercu, kateremu se v 9 kiticah priporočajo zapored duhovni, starši, nedolžni, otročiči, erešniki, umirajoči, duše v vicah, živi in mertvi vsi na pr.:
1. O Marija, naša ljuba Mati!	2. Vse duhovne, o Marija Mati!
Sprejmi v milostno Sercd	Sprejmi v milostno Serce;
Verne vse, k' jih tvoje množ'ce	Naše duše vedno jih težijo,
Tebi dans perporoče.	Naši grehi jih skerbč. O Marija, o Marija! O Marija, o Marija! Ti imaš milostno Serce', Ti imaš milostno Serce; K tebi, k tebi kopernijo Spros', naj Bog duhovnam vsliši Naše misli in želje. Njih molitve in prošiyč itd.
Sveti križ — po Hlasu jedn. k. — pesmica tudi v podobi križa str. 214 s prvim
in poslednjim koncem: »Križ moj dragi — Vir preblagi!--SreČin, kdor te je častil
v življenju, — On odšel bo večnimu terpljenju." — Vsled Malavašičevih »Domorodnih listov" o Prešernu in Koseskem so Slovenci razpravljati jeli vprašanje, kateri izmed nju je prvak; tedaj pokloni v Zg. Danici 1851 št. 9 Svitoslav čestitko, kateri je Gr. Rihar zložil pomenljiv napev, Koseskemu in to glede na njegovo dotedanjo res izvrstno poezijo in vzlasti na njegovo Visoko pesem:
Komu?
1. Krilatec nese znad oblakov	2.	Oči se vpirajo v dražčico,
V torilu zlatim vjenčno slavo,	Vmerljivih serca hrepenijo,
Iz vez, cvetic slovenskih znakov:	Mnogter moli po nji desnico,
Komfi, komu bo vjenčal glavo?	Prošnje duhteče se glasijo.
3. „Krilatče dragi, duh nebesni!" Nekdo 'z otožnih pers povzame, „Prepevam dom, gorim ljubezni: „Naj vjenčik zali bode za-me!"
n
B
I«
4. Krilat: — Ljubezin domačije „Je čustvo blago in ljubo nam; „Pohotni zdeh in spev naslije „Je sovski krič pred božjim tronam:
5. „Kar pervo ti dajalo slave, „Je drugo jo gredd kalilo; „Za to poišem druge glave,
6. Meglica žali svitlo lice U tem nebeščanu obdaje, Torilce v roci — čez gorice Pod nebam begne v tuje kraje.
„Nad njo spraznit svitlo torilo".
7. Pa glej! na Jadru matke Slave Ozre se na slovenske krase, Ter čuje tiho iz nižave Doneti svete, svete glase:
8. „„Sveto bitje! živi Bog ljubezni, „„Tebi samo" čast in slava gre; „„Posvečeno v strahu in bojezni „„Posvečeno bodi tvoje ime!
9. „„Tebi le spodobi se češenje,
10. Krilatca gine to slovilo,
Se zniža k njemu, ki ga poje, In reče: Pevc, ti na častilo! „Ker išeš božjo čas t, ne svoje".
„„Tebi gre, de glasno vsih strani n„Te žival neskončno mergolenje „„De te duh in praha sin časti"".
V nevezani besedi pa so njegovi spiski naslednji: Od krivoverstva, poslovenjeno iz Blahovesta; po Zagreb, listu: Nekaj od protestanške vere. Kaj je katolški duhoven? Zunaj katolške cerkve se ni zveličanja nadjati, iz slovesne češke verne ali dogmatike J. V. Jirsika. Iz popotvanke nekiga brankobrodskiga poslanca po „Wien. Kirchenztg." Kako zamorejo učeniki po deželi v učencih pretuhtovavnost zbuditi in se sami od njih kej učiti? — „Posebno razveseli učenik svoje male učence, ako jim take reči da izdelovati, s kterimi so persiljeni nekoliko misliti, pa vender de niso za nje pretežke. Ljudje po deželi se po zimi, ko imajo bolj čas, večkrat pomenkovajo, koliko p. kdo pozna lesov, trav, živin itd. Tudi učeniki bi prav storili, ako bi ukazali učencam p. enkrat, de naj vsak popiše imena vsih lesov, ki jih pozna, drugikrat vsih trav in želiš, drugikrat vsih živin in zverin, drugikrat vsih ptic, laznin, žuž, merčesov itd., zopet drugikrat vsih bolezin; vsih travnikov, njiv, pašnikov; vse dele voza, hiše, kozelca itd. To bi bile narodovne in domačinske naloge za učence, ktere bi z veseljem izdelovali; včasi bi doma cela hiša tuhtala, da bi več reči skupej spravili. Kar bi kteri napak zapisal, bi se mu lahko povedalo, de se tako in tako mora pisati. Kaj bi to več prida perneslo, kot marsikteri iberhaus, dektanda, pelitenc itd." (str. 54). — Kako zamore učenik svoje učenčke razveseliti in ob enim učiti. „Malo kaka reč otroke toliko razveseli, kakor podobe, zlasti kadar so še čedno malane . . . Zlasti potrebne bi bile podobe za svete zgodbe stare in nove zaveze, za keršanski nauk, za mnogotere skrivnosti sv. vere, iz življenja svetnikov . . . Potrebne bi bile bukve s podobami iz živalstva, rastlinstva, iz zemljinstva ali rudninstva ... V nemškim je že marsikaj tacih podobarij, ktere pa niso vse brez razločka za otroke, ampak z odboram in razločkam; v"siovenskim dosihmal kaj taciga še nimamo . . . Nedavno so v Pragi na svitlo prišle troje bukve z obrazi iz otročjiga življenja . . . Vender morajo učeniki in sploh redniki posebno varovati, de otrokom kej taciga ne kažejo, kar bi tudi le od deleč sramožljivost žalilo . . . Otroci imajo bistre oči, vse vidijo in pretuhtujejo, in marsikej spazijo, kar odrašenimu še v misli ni itd. (str. 89)".
Kratka zavernitev. „Nejeverski češki časnik „Slovan" v nekim piškavim dokazovanju terdi, de bi ne bila nobena vera prava in edinozveličavna. Na to mu pošteni „Vidensky Dennik" odgovori in pravi med drugim: Tako terdijo~tudi protestanti, pa skoz in skoz neravnosledno t. j. po slovensko, de sami sebi bunke po glavi dajejo itd." To čvrsto dokazuje ter spominja Jeran grškega modrijana Platona, kateri je v svojih naukih
prišel najbliže krščanstva (str. 96). čednik da lep zgled keršanske ljubezni, po Blaho-vestu. Duh in čerka. Čudin tat. Glasilke (parole) vsih puutov od Adama do Proudhona po Vid. Denniku: „Bote kakor bogatini, kakor žlahtniki, kakor kralji, kakor bogovi! (str. 110)" — Naloga katoliških Slovanov v Cerkvi. V „Wien. Kirchztg." pisatelj po jeziku, po rodu in domačiji Nemec primerno dokazuje, da naloga katoliškim Slovenom v Avstriji je: gojiti cerkveno vedo v domačem jeziku, narodno slovstvo cerkveno pospeševati ter krivovercem in razkolnikom z orožjem učenosti v ravno tem jeziku se nasproti staviti itd. »Katoliški Sloveni so jedro celiga cesarstva avstrianskiga, — je nas 15—16 miljonov — pa kje so in koliko najdem pri nas učilnic, koliko semeniš, de bi bili se v njih učili rejenci v domorodnim jeziku skrivnosti in resnic božjiga razodenja misliti in zglasovati? itd." — Molitev, de bi se vsi v Eno sv. vero zedinili. Med možmi, ki delajo na to, je vzlasti goreč Oče Ignaci Spencer . . „Kar pa tiče nas Slovene ali Slovane, naj bo nam perporočeno, se pri tih molitvah še posebej svojih ker-šanskih razločnih bratov na jugu in severu, namreč nezedinjenih Grekov, spomniti, de bi se tudi oni sprebudili in spoznali, kaj je v njih zveličanje . . Pogosto se sliši od silniga terpljenja, kteriga morajo katoličani med Serbljani prenašati . . Še veliko bolj žalostne naznanila od stanu katoličanov so se te leta iz Rusovskiga slišale itd." (str. 123). — Kakošno terpljenje Jezusovi nevesti krivoverci delajo. Katoličanje, pohujšijivih in krivo-verskih bukev in spisov se varujte! Kako bi se šole napravile. Napuhin in Ponižin. Nektere napake in pregrehe po Slovenskim p. Preslabo spoštovanje nedelj in praznikov; ponočevanje, predolge svatovske ali ženitvanjske gostarije, v noč; skupni spašniki, opuščanje nedeljske službe božje, prepiri med soseskami, napčno zaupanje samih nase in premalo zaupanje v Boga itd. (str. 140). Nekteri opomini zastran spoštovanja svetih krajev. Od misjonarja g. Knobleherja. Nove milosti za prijatle sv. roženkranca. Nekaj Voltairoviga. — Šolarjem v prevdark: Mladenič Aldrik. Mladim v zgled in posnemanje: Bogoljubni mladenčik Gotfrid. Cerkvene zapovedi so tudi božje zapovedi. Farno cerkev spoštuj in obiskuj ko svojo mater! Sveti-dan. Razdertje, razpertje in razpad luteranske cerkve na Meklenburškim. Nekteri odpiski iz spovedovanj sv. Avguština od njegoviga učenja v detinskih letih. Kako so Jezuiti mladost odrejevali (po Augsbg. Postztg. str. 205. 208 in 1. 1852 str. 6), — Prav mnogo je priobčeval letos iz misijonskih naznanil, v razgledu po svetu, kratkih zgledov za mladino itd.; posebej o društvu sv. Mohorja (str. 160. 191) in o bratovščini sv. Cirila in Metoda (str. 197) itd.
To leto seje Danica prvikrat sporekla z Novicami, češ: „Ako nekteri šter-kovci ptičje gnjezdo razdero in z mladiči gerdo delajo, je to pregrešno; pa se nam tudi pregrešno zdi, ako ptujic, kakor so Novice pravile, iz tega prederzni sklep stori: Škoda za tako lepo deželo, s takimi prebivavci, ki vedno Boga v ustih imajo in na videz v cerkev hodijo (!!) — v sercu pa so polni hudobije (!!!)". To govorjenje — taka sodba je prehuda. „Na Nemškim . . . Češkim . . imajo bukvice zoper terpinčenje žival . . De bi Slovenci na videz v cerkev hodili, to je obrekovanje, ktero mora vsako pošteno uho žaliti, in zamore priti k večimu iz ust kakiga malopridnišiga Rongetoviga učenca itd. (str. 135). — Nato je dopisnik B—k v Novicah str. 180 dal „Odgovor Danici", češ: »Novice, ktere že skoraj 10 let kažejo, da so tako dalječ od Rongeta kakor od Ultra-montanizma, že zamorejo same na sebi porok biti, da nič napčniga ne pride va-nje itd." A Jeran priobči potem zavoljo sporazumljenja v Danici »Odgovor na Odgovor", da Novice menda ne zaslužijo tega poklona; največi del njih bravcev je gotovo vernih in poštenih Ultramontancev, kajti: „kar psovavko ultramontanizem tiče, je sploh znano, de dandanašnji tako imenovani zobraženi svet s tem imenam zabavlja vsim, kteri še po božjih in cerkvenih zapovedih žive, ali sploh, kteri so pošteni katoličani, kakor so p.
dnevniški vitezi zbiraljše škofov v Wiirzburgu in na Dunaju, in v sto in sto druzih zadevah z Ultramontanci pitali itd." (str. 154).
Zgodnja Danica. Katolški cerkveni list. Odgovorni vrednik in založnik: Janez Kr. P o ga čar. Natiskar: Jožef Blaznik v Ljubljani. — No. 51 pa 52 1. 1851 ima na čelu: »Naročevanje na peti tečaj slovenskiga katoliškiga časopisa Zgodnje Danice. . . V duhu in namenu, kakor dosihmal, želi „Zg. Danica" Slavce sploh in Slovence posebej ter vse obiskovati, kteri se za njo menijo . . . Okolišine so tako nanesle, de se bo vredništvo in založništvo za prihodnje leto spremenilo . . . Učenih zmožnost je obilno po Slovenskim; s sklenjenimi močmi se pa veliko stori . . . Odgovorna vrednika: Luka Jeran in Andrej Zamejc. Založnik: Jožef Blaznik.
4.	Slovenska aiecednica ga otroke. V stari in novi pisavi. Spisal in na svetlo dal L. Jeran. V Ljubljani 1851. 8. — II. 1852. — III. 1857.
5.	Lilija v Božjim vertu ali deviški stan, njegova lepota in pomočki ga ohraniti. Po spisih sv. Alfonza Liguorskiga. S podobo. Na svetlo dala L. Jeran in A. Zamejc. V Ljubljani 1851. 8. 75. — II. 1852. — III. 1856. — IV. 1880. 8. 220.
6.	Bukvice od presvetiga Imena Jezusa. Spisal L. Jeran. V Ljubljani 1851. 8. 36. (Ponatis iz Danice). — II. 1857.
7.	Sveti Juri, serčni vojšak. Serčnim slovenskim mladenčem spisal L. Jeran. V Ljubljani 1851. 12. 59. - II. 1857.
V. 1852. Zgodnja Danica. Katolišk cerkven list. Tudi ta tečaj ima v sebi sedmerko Jeranovih pesmi, in koj prvi list na čelu:
C.
Posvečenje k novimu letu.
1. Zemlje in nebčs Kraljica, Nad kerube vse češena! Tebi naša naj Danica Bode v slavo posvečena.
2. Vzem' jo pod peruti svoje, De Slovence razsvitljuje, Tvojga Sina slavo poje, Tvoje dvištvo oznanuje.
3. K nov'mu letu pa z višave Nam pokaž' nebeško Dete, Naj otme otroke Slave Od nezgod hudo zadete.
4. Greha spone naj zatare, Jenja milosti pravica, Zliva nove blagodare: Sprosi Božja Porodnica!
IH S.
Vedno peta ino gnana Bodi imenu Jezusu Aleluja in Hosana! Jezusu narslajšimu.
Ni per6 še zapisalo, Jezik še 'zgovoril ni; čisto serce je okušalo Tvoje ljubeznjivosti.
Jezus, vetrič tolažila! Sladki mir mi v dušo vej, De se slednič opočila V Tebi bo na vekomej (No. 3).
Hvala Božja iz ust malih.
Rožce dišijo, Lepo cveto, Glavce molijo K Bogu v neb6.
Tičce po vejah
Hvaljo Boga
Cverčki ob mejah Kličejo ga.
Angelski kori „S v e t o" pojo, G 1 o r i a gori Vedno žen6.
Gloria Očetu! Gloria Sinu! V nebu, na svetu Svetmu Duhu! (No. 8.)
VI. 10 se nahaja pesem: Za post — »Ne pozabi, ne pozabi: — Kar ti jame zibel teči, — Te preganja, človek slabi! — Lev peklenski, lev dereči" itd. — L. 21: Vojaška pesem na potovanju ali maršu: „U zmerzlini in vročini — Merimo čez hrib in log, — V gromu, tresku in dežini, — Naj bo žar ali srež okrog itd." — L. 23: Pošten vojak — »Vojak vesel je korenjak, — Kar prav ino spodobno je. — Čmer-nosti ne pozna vojak, — Ne zgraja, ne prepira se. — O tak, o tak — Je vsak pošten vojak itd." — L. 47: Božje oko. Po geslu: Vse je očitno in odperto očem Gospodovim. Hebr. 4. V osmih kiticah: »Naj stojim na zemlje lici, — Al me skriva njena sreda, — Skriti se ne da Pravici: — Božje oko povsod me gleda itd." —
Prosto je v tem letniku poročal Jeran najprej o misijonih in bratovščinah p. Srednjoafrikanski misjon (Zagreb. L.). Društvo za spreobernjenje vsih krivover-cov — O. Ignaci Špencer. Društvo sv. Cirila in Metoda, sv. Hermagora, družba Jezusoviga Detinstva (str. 4). Sveto leto. Pismo dr. J. Knobleherja. Postave Mariine družbe v prid kat. misiona v srednji Afriki. Nabirki za Afrikanski mision. Zatiranje katoliške cerkve na Rusovskim. Zgled modriga učenca. Sv. Apian, spričevavec v palestinski Cesareji. Beseda Slovencam (1. 9) o vzvišanju Novomeške gimnazije po vabilu prevzvi-šenega knezoškofa Antona Alojzija. V dan sv. Cirila in Metoda, slovenskih apostelnov (1. 10): Nekoliko od njunega življenja, gerške razkolnije (po Blahovestu), o molitvi za spreobernjenje Rusije in za zatrenje razkolništva slovanskiga po bukvicah: »Union de prieres pour la conversion de la Russie et 1' extinction du schisme chez les peuples Sla ves. Bruxelles. 1851." »In čudno zares je, piše Svitoslav, de ravno ta čas, ko se je na Slovenskim misel za društvo ss. Cirila in Metoda jela utrinjati, se je imenovani glas deleč od Slovenskiga po nekim tujcu v ravno ta namen zaslišal. Tudi on svetuje molitev, svete maše, obhajila, devetdnevne molitve, roženkranc, pokorila in vsa-ktere dobre dela, in pa vse to pod obrambo ss. Cirila in Metoda (1. 11)". —
Čvrst je spis: »Moč klasiškiga slovstva v vedo in besedo novših časov" (str. 25—42) po knjigi, spisal J. Gaume, kjer proti koncu Jeran pravi: Ako se tudi kterikrat opomni, de to — zreki gerških in latinskih klasikov, iz bajeslovja ali mitologije — ni keršansko, de le neverniki so tako mislili in učili, je vender pri vsi previdnosti grintovi sad tacih neverskih laži in zmot in zlasti pogostiga branja enacih del: oslabljenje keršanskiga okusa, zgubljenje veselja do razodete resnice, pešanje vere in velikrat verna vnemarnost, kije pri tako imenovanih zobraženih dandanašnjih časov ognjena uima, ujedajoč červ, nakazin in predkazin časne in večne nesreče ... To se vidi posebno iz peresa nekterih pisavcov, kteri, ako se jim naključi kej v keršanstvo tikajo-čiga pisati, pišejo tako dremotno in otožno, de vsaki lahko razvidi, de jim ne izhaja iz serca. Ako se zalete pa v malikovavsko bogočastje, jim pero tako medeno teče! . . . Ali nismo brali že celo v Slovenskim perkazkov, v kterih je viditi, kakor de bi se pi-savcu po nekdajnim malikovavstvu zdčhalo, in kakor de bi miloval mališke štore, ki so se mogli ogniti darilnikam Edinorojeniga Očetoviga itd. (Prim. Hus, Žižka!)". — Kaj misli Abraham a st. Klara o Jezuitih? . . »Meni se Jezusovo društvo zdi, kakor orehovo drevo. Kolikor več to drevo sadu obrodi, toliko hujši ga samopašni dečaki s krepelmi natepajo itd. (str. 43)". Osvobodovanje zamork po Hlasu jed. katol. Marija — jutranja zarja (str. 75—77). Dr. A. Radlinsky. Namen, potreba in dobrotnost sedanjiga svetiga leta. Tovarštvo angelskiga mladenča sv. Alojzja. Le Božja milost je še naše zavetje. Dvanajsteri apostelčki v Kartagi. Nekaj od združevanja latinske in greške cerkve po „Univers-u". Krivoverske in Božje sodbe (str. 146). Omikanost brez keršanstva. Na Marijno prošnjo se spreoberne mlad nejeveric današnjih časov, spačen z branjem škodljivih bukev. Mnogo nravnopodučnih zgodb in zgledov, brezbrojno poročil
v razgledu po kerš. svetu itd. Bil je tudi poverjenik društva sv. Mohorja, katero je marljivo priporočal in razširjal, kakor družbo ss. Cirila in Metoda.
Resnobniše od lani seje sporekla Danica z Novicami letos in to: a) Novice nekaj šipljejo g. J. Peršeta, ki je v Danici št. 23 terdil, da krompir zato gnjije, ker so ga ljudje okleli, ter so radovedne, kje bo g. P. vzroka grojzdne gnjiline iskal, ker ljudje vina, kolikor je znano, niso nikdar preklinjali, marveč mu preveliko čast z besedo in v djanji skazovali? „Danica t. j. L. Jeran po besedah sv. pisma (Modr. 11, 17) pravi, de P. ne bo po vetru mahnil, ako za besedo prime in reče, de grozdje bi utegnilo ravno za to gnjiti, ker so ljudje vinu preveliko čast z besedo in v djanju skazovali in mu jo skazujejo . . . Kteri pa de je tisti pervinski natorni vzrok gnjiline pri grozdju ali korunu, kteriga čeznatorni Bog v en in drugi sad vsadi, nas preveč natorne ljudi postrahovati, s tem se nar učenejši glave zastonj belijo, kaj že le ljudski učenik (str. 120)?" — b) Jeranu vest ni pripustila molčati na »Odperto pohvalno pismice g. pisatelju potopisov po Slovenskim in Laškim" (Novic. str. 347), češ, radi bi bili vidili — iz verniga in nravniga ozira — od taciga popotnika (M. Verne) po takih deželah več čutila in spoštovanja za keršanstvo, manj za ajdovstvo (str. 184). — Ta »prijazni" napad pa Novice slavnimu vredništvu Danice imenujejo bombo, češ, če bi nam treba bilo iz omenjeniga verniga in nravniga ozira še kedaj v šolo hoditi, naj nam za zlo ne vzame, ako k nji ne pridemo, še manj pa slavni g. pisatelj potopisov . . gremo svojo pot, ktero že delj časa hodimo, kakor Danica, in reči smemo, vseskozi kristiansko in pošteno itd. (str. 372).
—	Nato vredništvo Zg. Danice odgovori dokaj rezno ter naposled pravi: »De ste stareji mem nas: poštenje! — iz serca Vam Matuzalemovo starost pervošimo; to pa Vam vender v ti reči druge pravice ne da, kakor če Vas bomo tudi vprihodnjič, kakor dozdaj — vikali. Kar pa »v šolo k nam" tiče, bi bilo modro storili, ako bi bili molčali; — to naj bo rečeno, de v osebnosti ne zajdemo, in ko smo že inimici causae, de amici perso-nae ostanemo (str. 192)." — Po vsem tem Novice v poslednji besedi Danici (str. 380) oponašajo, da se mlado (!) vredništvo kakor stara (?) babica lovi za zadnjo besedo in da ne besedice več ne govorijo o ti pravdi, ktere tihi začetek je že bila ozdravljena zamaknjena in posekana smreka! —
»Danica bo izhajala v tem duhu, kakor dozdaj; ako pa imajo morebiti častiti bravci kake posebne želje, jih prosimo razodeti, se bo jim vstreglo, kolikor bo le moč"
—	pravi v povabilu na naročilo za prihodnje leto vredništvo in založništvo. —
8.	Stezica v nebesa. Bukvice pridnim otrokam namesto podobic. Na svitlo dala L. Jeran in A. Za meje. V Ljubljani 1852. — II. Stezica v nebeško domačijo z lepo podobo sv. Alojzija. 1853. — III. 1883.
9.	Keršanski junak ali molitvene bukvice za slovenske vojake in sploh za katoliške mladenče. Spisal L. Jeran. V Ljubljani 1852. 12. 216. — II. 1886.
VI. 1853. Odgovorno vredništvo: I. pol leta: L. Jeran in A. Zamejc. — Prva in edina Jeranova pesmica v tem letniku je (1. 8.):
Hvala Bogu za ohranitev Cesarja.
Hvaljen bod' življenja Bog!
Nad-Te smertni nož ne smd,
Si obvarval nam Očeta: V serce smerti vsekati
O naj boljši zmed cesarjev! Tavžent, tavžent mašnikov Za-Te s tavžentov oltarjev Kliče vsak dan v nebo; — Bog gotov Te varval bo.
Mu ni mogla roka vkleta;
Kervi žejno pa pošast Si pravici zdal v oblast.
V	prozi kaže se najprej: Pogovor med novim in starim letam (1. 1). Novo leto in rokodelic (1. 3). Sv. Rembert, svet otrok. Odkupovanje zamorskih otrok — P. Olivieri. Oznanjenje Marije Device (1. 13). Procesija sv. Rešnjiga Telesa (str. 86). V besedi do prečastitih bravcev (str. 108) vzame L. Je ran slovo, češ, »poskusiti želim misijonarjem v srednji Afriki pomagati, ondotnim nesrečnim narodam svitli dan zveličanja oznanovati, pravo zgodnjo danico napovedovati, ako me Božja milost živiga in zdraviga tje perpelje" itd.
—	L. 27 opiše »Srednjo-afrikanski mision"; 1. 31 »Razlaganje psalmov sv. Avguština v slovenskim jeziku", rokopis J. K. Velikonja. Poslednja pridiga g. L. Jerana pri sv. Petru (1. 33). Bog poverni dobrotnikam srednjo-afrikanskiga misijona (str. 140) — pri odhodu; 1. 38: Pismo misionarja L. Jerana iz Aleksandrie do vrednika Zg. Danice; 1. 42 iz Kaire (30. sept.); 1. 51 iz Tersta 15. dec. na pr.: „Človek obrača, Bog oberne. Tudi jest sim se bil proti Hartumu v srednjo Afriko obernil, ali Božja previdnost me je s hudo prehudo boleznijo v mojo domačijo zavernila, rekoč: Ne boš še zdaj vidil Hartuma, ne boš še odkupoval in učil zamurčikov itd. ... V Asuanu, na kraju egiptovske dežele, sim bil s sv. zakramenti previden . . G. namestnik so mi dovoljenje dali, de sim se podal v domačijo, kjer imam ob enim nalogo, novo odpravo v Hartum perpravljati, kar bom poznejši, bolj ozdravljen, bolj natanko naznanil". V nedeljo pred Božičem dojde v Ljubljano, k sv. Petru, a Danica priobči v 1. 52 spisek njegov: Božično. Mir Božji! Kerst se rodil. —
VII. 1854. Odgovorni vrednik: A. Zame j c. V tem tečaju oglasi se pesnik Jeran 1. 22 v 22 kiticah: Stoindruga Davidova pesem: »Moja duša! na višavo
—	Hvalni glas Gospodu ženi; — Daj njegov'mu Imenu slavo, — Kar živi in giblje v meni itd." — L. 50: Antoniju Alojziju — o zlati maši — 15. dec.: »Pol stoletja v časa reki prevalilo — Se je, knez preblagi! pred Teboj; — Važno pomenljivih let število — V boji za pravice svet obstoj . . . Tvojih stvarb dobrotnih brez števila — Ne bo Krajna nikdar pozabila itd." —
V	nevezani besedi pa je spisal: Šolski bratje v Aleksandrii (str. 27). Oderuhi.
—	Kaplan v Trnovem od 1. jun.: Srednje-afrikansko. Zapeljivci. Redka slovesnost: blagoslov temeljniga kamna novi cerkvi Ternovski. — Sredi julija spremi L. Jeran nov oddelek duhovnov in rokodelcov do Kaire, a bolezen se mu obnovi, na svet zdravnikov se vrne v domačijo, ter pripelje seboj zamurčika, da ga zredi in zuči, češ, naj on na mestu mene kdej pojde — bodi si kakor duhoven ali neduhoven — rojakom svojim prižigat luč prave vere. Imenoval se je pri sv. krstu Jožef Krajnski. Glede na to mu zloži M. Hladni k 1. 37 pesen:
Sveta vnema.
1. Za mision sercd se blago vnelo,	2. Odslej pa le še bolj za to gorelo,
Hiti čez morje — na bregove Nila,	Za kar ga želja sveta vplamenila;
Zavist podnebja pa ga zavernila,	Spet do staniš prijadra krokodila,
Nje sprotovaaja zdravje ni sterpelo;	Pa spet podnebje sprotovat' mu jelo:
3. Kaj li začet', de b' želje svete, vroče, 4. Ker v mision osebno le ne more, Spolniti b'lo mu vender še mogoče?	Odkupi černca, okrajne žgeče sina,
Um, z voljo krepko, zmaga vse upore!	Goji v apostelna ji domačina.
»Z novim letam se bo verli gospod Luka Jeran, čigar zdravje se je, hvala Bogu! dobro popravilo, vredništvu Danice pridružil, gotovo v veliko veselje vsim Slovencam, kterim je njegovo spretno pero dokaj znano" pravi Danica v povabilu na naročilo za prihodnje leto 1855. — Slovensko Berilo za III. gimn. razred, zložil J. Bleivveis 1. 1854, ima pesmico: Sirotek. Češka narodna. Poslovenil Jeran (Novic. 1844). V Novicah 1. 1854 naznanja o zadevah slovenskega besednjaka
Jeran svojo „Misel, kako bi se dal naš slovenski besednjak naglo, lahno, dobro, in — kolikor moč — popolno dokončati (str. 31)." L. 33 pa kaže »Cesarsko pesem" poslovenjeno po L. J. na pr.: »Bog Cesarja, Bog cesarstvo — Nam obvari, nam ohran'! itd." — Ozdravljen vstopi spet za kaplana v Trnovem; poprej pri sv. Petru pa je spisal to leto:
10. Serce Marije, prečiste Device. Bratam in sestram Marijniga presv. Serca z oziram na podružnico te bratovšine pri sv. Petru v Ljubljani. Spisal L. Jeran. V Ljubljani 1854. 8. 234. Gerber. — II. nat. 1859. 8. 328. — III. 1873. 330.
VIII. 1855. Odgovorna vrednika: A. Zamej c in L. Jeran. Za novo leto je po glasilki: Non nobis, Domine, non nobis; sed Nomini tuo da gloriam! Jeran zložil pesmico, katera je njemu in krščanskim pesnikom vedno bila geslo in se zarad tega tukaj naj pokaže cela:
Tibi soli!
1.
4.
»Moja duša, dans odloči, K6m služiti po vsi moči, In darvati serčne boli, Kom češ delat', se truditi, Kom terpeti, se potiti? Za spoznavo k Bogu moli, In po tem naj bolji zvoli!"
Ak me svet v spoznavi mali Tu in tam za kaj pohvali, Bi po svoji slabi volji Se zaletel v spotike Ter privolil v slepe mike; Pa se spomnim, de je bolji, Hvalo dati: »Tibi soli!"
2. O Gospod, kaj še me prašaš, K sebi dvigniti odlašaš? Moja duša tebe zvoli, Tebi hoče se darvati, Te ljubiti, te iskati, Te slaviti vse okoli, In služiti: »Tibi soli!"
5. Košate v obleki zlati Se bogati, — nebogati; Na napuha kužnim stoli Mnog duhovne zaničuje, Še Bogu čast odrekuje! Slave iše za-se zgoli, Njemu mar ni: »Tibi soli!"
3. Naj klečim v svetišu tamo, Naj doma sim v tihim hramu, Duša moja kliče, moli, De se vse časti odreče; Vse naj tebi v slavo teče; Delaj, misli, kar že koli, Vse naj bode: »Tibi soli!"
6. Gre pa pleme za plemenam, Vreme menja se z vremenam, Let' za letam gre okoli; In kar kdej se košatilo, Bliš in perje je zgubilo: Hoče — noče? tudi oholi Mora klicat': »Tibi soli!"
7. Mnogotera pa solzica Se ko biser vterne z lica, Dokler človk po solznim doli Proti nebu iše poti, Tava, hodi in se moti; Blagor njemu, če v ti šoli Vse daruje: »Tibi soli!"
8. Roso milosti z višave In spoznavo poti prave O Gospod, ti nam dodeli, De po dni končanim teku Vsaka duša v novim veku Večne čase tebe moli, Kliče slavo: »Tibi soli!"
Zvezdice za šolo: Sladko spanje. Bogoljubčik: »Spanček pride mi na lice, — Čiste angelske ročice — Me prijazno zazibljajo, — Na ušesa pošeptajo; — Dva se k glavci vsedeta, — Mi oči zatisneta itd." — Britko spanje. Hudodelčik: »Hudodelčik malo moli, — Zasmerči v hudobni volji; — Kmal zakliče: mati, mati! — Jez nocoj ne morem spati: — Sova nad glavo je zmir, — Kri če spiti netopir itd. (str. 12)". — Nauk za postni čas: »Ne hodi gledat traparij, — Nesramnih maškar, plesarij; — Oko, ki v to preži, — Tud samo modro ni (str. 32)!" — Ternovska cerkev v Ljubljani 1. 11: »Spomlad bliža se vesela, — Vse se lepša v mladi moči; — Kaj pa cerkev jest želela, — Če od kod ne bo pomoči? itd." — Nova roža v Ljubljani 1. 51 v 10 kiticah: »V beli Ljubljani prot mestnimu logu, — Kjer berhka Gradašca v Ljubljanco šumlja, — Je Bog zapovedal, naj roža prelepa — Joanu Kerstniku požene iz tla ... Kdo roža le-ta je? in kje se razcveta? — To tebi, vprašavec, že pesem povč: — Gospodova hiša je nova, je sveta, — In cerkev Ternovska je njeno ime." —
Prosto je spisal Jeran p. Priprava k službi Božji. Ave Marija. Olivieri in njegovo djanje. Mnogo o misijonih, iz srednje Afrike, o zamurčkih, v zvezdicah za
šolo: Dober svet, kako napraviti si zapisnik ali dnevnik, za hojo v šolo, vest, Ožbe Oterpnjenček. Peter Skesanček (str. 40). Škof in detek. Sledi keršanstva v zahodni Indii, prejden jo je Kolomb iznajdel. Nekaj za modre, ki niso modri (Zagr. L). Grižljej za perlizovavce in za oblizovance p. „Sv. Hieronim pravi: Ako bi se urno nazaj ozerl, ko te tvoj prilizovavec hvali, bi velikrat vidil, kako ti rogovile kaže, ali pa oslovske ušesa dela itd." — Zlasti prisrčna sta spisa: »Nečedno pisarstvo (str. 47) na pr.: Piše se včasi o lastnostih, kakšne de naj slovenski pisavci imajo; rado se pa pogreša, de pravi keršanski duh, resnična bogoljubuost je naj potrebniši lastnost tistiga, kdor hoče za vse ljudstvo kej pisati itd. . . Zlasti nevarne in zapeljive so mično pisane poželjive pesmi in pripovedke. Pesniki radi pozabijo, kar neki pesnišk učenik pravi: Kar Boga žali, ne sme nikoli biti tvarina poezije". — O veri. Opomin mladenčem. Sploh ti priporočim vodilo: »Ne pečaj se dosti z ljudmi, ki ne kažejo kar nič keršanskiga duha. Tič se po petji, drevje po sadu in ljudje po delih spoznajo. Ako je tudi kdo zunaj olikan, pa se nikoli nobeno znamnje vere na njem ne prikaže, taki je znotraj trohljiv in gnji-loben (str. 56)". — Dokaj čvrstega se nahaja v »Ogledu po Slovenskim pa v Razgledu po keršanskim svetu". »Danica si bo prizadevala, kakor dosihmal, v slehernim listu z novimi žarki pot proti nebesam prijazuimu bravcu razsvitlovati, ker njena pot gre gori, kamor je nas vsih namen, ona odvrača naše serca od navezovanja na posvetne reči, ktere bomo mogli vsi od kraja v kratkim zapustiti, ali radi ali neradi (str. 104)". V naroče-vanju za prihodnje leto pravi: »Danica bo dobila prilogo — oglasnik škofijskih službinih naznanil v izvirnim jeziku do častitiga duhovstva in šolstva itd. (str. 210)." — V zadnjem listu ima »Petdeset pomešanih vošil za novo leto." Na pr. bodi:
Novimu letu vošimo, de naj obrodi več čednost in manj greha, več miru in manj vojsk, več zdravja in manj bolezen, kakor staro leto. Učenim gospodam in možem: De bi včasi tudi keršanski nauk brali, ker pri vsi učenosti človek lahko šest resnic in štiri poslednje reči pozabi. Učenim ženam in ženskim: Vsak dan malo iz Filoteje sv. Frančiška Salez., iz Vodila grešnikov Ludovika Granaškiga, Dušne paše ali kaj ena-ciga; pa tudi, de bi zraven učenosti kuhovnice ne pozabile. Pisav ca m: Premislik, de littera scripta manet; ako je littera scandalosa, bo ona preživela tvojo plešasto glavo, tvoje strohnjene kosti in še kaj več; — in ako tebi taka littera tudi slavilne pesmice in marmeljnat spominek postavi na tvoje kosti, kaj boš za to boljši, ako bo pa littera tvojo dušo v večnosti stiskala! Tiskarjem in bukvarjem: De bi pohujšljivih reči ne natiskali in ne prodajali, ker s tem sami sebi in drugim pekel nakopujejo. Postbii-chelnam: De bi z vmazanimi ali spotikljivimi novoletnicami ne nadlegali. Postopačem in lenuham: Listič na vrat z napisam: Kdor ne dela, naj ne je! Togo tn i m: De bi v ihti do 50 šteli, prejden spregovore. Tožljivcam: Duks pod rebra. Učenikam: De bi seme dobrih naukov ne padlo na skalo. Srednjo-afrikanskimu misijonu: Dosti čverstih misijonarjev in spreobernjenj itd."
D.
Luce lucenti mundo luxisti.
*
IX. 1856. Odgovorni vrednik: Luka Jeran. V listu 10. naznanja, da zavoljo bolehnosti in vredniških pritežnost odstopi sovrednik A. Zamejc. Odslej je kapelan v Trnovem edin vrednik Zgodnje Danice. Njegov je pač prevod iz bariškega jezika po nemški prestavi 1. 35: Zamurčkova Ilosana na pr.: »Dans, otroci, usta odprite, — In iz serca zaženite: — Davidove, hosana Ti! — Te Zveličar hval'mo mi! itd." Pa 1.47: Serčen pozdrav o prihodu Nj. Velič. Cesarja in Cesarice v Ljubljano
(19. nov.): „Ve cerkve, s prijaznih se homcov ozrite, — Dobrotnika cerkve obišeta vas;
—	Zvonovi slovenski, pozdrav zadouite — Njima, ki spremljuje tak lepi Ju glas! itd."
V čestitki za novo leto pravi: „S serčno hvaležnostjo do Boga nar vikšiga, ki nam je življenje in zdravje ohranil, pa tudi s ponižno zahvalo vsim prijatlam, bravcam in podperavcam »Zgodnje Danice" pričnemo novo leto . . . Znano je gospodam pisavcam, de se mnogoterno vdeležvamo pri obeh imenitnih delih, ki bote zanesljivo lepi kroni našiga kneza in škofa, namreč pri izdaji svetiga pisma in pa slovenskiga besednjaka, kar nam še zraven Govornika in druzih opravil veliko časa vzame. Torej bodo pridni pomočniki Danice še zlasti v tih zadevah s svojimi dopisi nam in vsim bravcam posebno dobroto skazovali . . . Delajmo tedaj skupaj itd.!" — Da bi si sprosil blagoslova v svojem stanu, poda se sredi leta z drugimi romarji v Rim ter sv. Petra in Pavla dan pri drugem sprejemu dobi iz rok Pij a IX. svetinico z napisom: „Stella matutina" na eni strani, „Lux mundi" pa na drugi. Kdo bi si bil to mislil? pravi (str. 122) in popisal je to potovanje nekaj v kratkih dopisih, nekaj v sestavku: Pogled nazaj na Laško in romanje v sv. Rim (1. 57 do 1857 1. 26). Danico je dotlej vredoval J. Vole. Sam je največ slovenil misijonska naznanila, pastirske liste, sostavljal „Ogled po Slovenskim ter Razgled po keršanskim svetu", zvezdice za šolo; kazal v pogovoru, kako Jernej Boštjana odvadi kleti (str. 189. 143); trudil se z Jožefom Kranjskim, kateremu je privzel še dva druga; opisal „Kerst v ljubljanski nunski cerkvi in ubogi zamurski otročiči" (str. 178—187) ter dal „Nektere zmešane vprašanja konec leta" (1. 52) itd. —
Danica si prizadeva, ljubim svojim Slovencam razodevati, kar je zlasti po cerkveni strani in za duhovno življenje mikavno spodbudljivo in koristno; ona jim iše blagš, kte-riga červ ne ujč in ruja ne spridi. In ker se iz dovoljniga vdeleževanja Slovencov po branji, in tudi pisanji kaže, de jim je na nji ležeče, bo dalje nad Slovenijo svetila, kolikor bo mogla in premogla, ter jim zraven druziga tudi dalje pravila, kaj naši rojaki, oznanovavci sv. evangelija, po vroči Afriki in daljni Ameriki delajo in počnejo (str. 108).
—	S pomočjo Božjo in z blagovoljnostjo Slovencov želi Zgodnja Danica svoj deseti tečaj nastopiti . . . Ker previdimo, de je Danica potrebna in marsiktero dobro seme za-seje, se tudi rada prebira, torej pri tem delu ostanemo, desiravno ni brez sitnost in pri-težnost. . . »Oglasnik" neha in njegovi naročniki dobijo za domestilo »Razlago zakonskih postav" itd. (str. 220).
Drobtince XI. 1 856 imajo na čelu obširno pesem: »Sveti Martin, nedolžen otrok, pošten vojak, ponižen mnih, pobožen škof", zložil Jeran.
11.	Cerkveni Govornih slovenskiga duhovstva za vse nedelje in zapovedane praznike skozi leto. Na svitlo dajo nekteri Ljubljanski duhovni. I. Tečaj. V Ljubljani 1856. 8. 524. Nat. J. Blaznik. Izhajal je po zvezkih I—III 1. 1855 in IV. 1. 1856. Mej sotrud-niki (Dr. A. čebašek, J. Stritar, A. Zamejc) bil je prvi L. Jeran in nahaja se v omenjenem tečaju 18 pridig njegovih.
12.	Sveto Pismo stare in nove zaveze z razlaganjem . . dr. J. F. Allioli . . po povelji kneza Antona Alojzja. V Ljubljani 1856—1859 v VI zvezkih. Nat. J. Blaznik. Mej sodelavci in pomočniki je bil Luka Jeran, kaplan ternovske fare v Ljubljani. Poslovenil je po prejetem navodu List do Rimlj. 1-5 pgl.; sicer pa je bil poleg J. Volca z Andr. Zamejcem on poglaviten popravljatelj vsega tega velikega dela (Predgovor str. XIV).
13.	Deutsch-slovenisches Wdrterluch . . A. A. Wolf — M. Cigale. Laibach 1860. Slovar se je tiskal v dveh delih od 1. 1855, in L. Jeran se imenuje vže mej prvimi Kotrudniki (Vorwort VIII), potem med onimi tremi, kateri so popravljali Cigaletov rokopis pred natiskovanjem (IX.) z znamenjem Jer. t. j. Jeran. Da opazka na st. XI
zastran oblik iga—am, sim, zajic, kakor tudi zastran šč in š na pr. ščipavnice, šipavnice, dopušča, dopuša itd. zadeva vzlasti njega, to je znana reč.
X.	1857. Po geslu: Hvaležnost najboljša prošnja — jel je Svitoslav v imenu svojih rejencev zamurcev po Danici priobčevati kratke pesniške čestitke, tu in tam dokaj dovtipne, se znaki le dotičnim umljivimi. Na razgled bodi prva in ona, katero je odmenil meni, tedaj še kapelanu v Horjulu, kamor me je bil 1. 1855 novomašnika na prvo duhovsko službo iz Ljubljane radostno spremil s svojim ljubljenim Jožefom Kranjskim. »Ljubljanski zamurci vsim svojim dobrotnikam vošijo: Blaženo Velikonoč in veselo Aleluja (str. 60.) 1"
Svojim predragim botram in botricam.
Naše matere, očeti	Voš'mo praznike vesele,
So na drugim daljnim sveti;	Mnoge pirhe — r'deče, bele;
Mi sirote zapušene	Vse veselo Aleluja
Smo v ljubezen Vam zročene;	Vam želi družiuca ptuja,
O preljubi starši novi!	Srečo, žegen Božji zdaj,
Smo hvaležni Vam sinovi:	In po smerti sveti raj.
G. M u. - ,,, /,
Se lepo zahvalimo,	Polhen mernik — polovnik,
Kostanj radi majimo,	Al saj verhat fietertnik,
Dobro biro vošimo	De boš pomnil, kaj serčno
Ti pri Povžu, pri Ramovšu,	Ti zamurci vošijo. Pri Tomincu in dolincu —
V spomin in prevdarek mladenčem, zlasti učencam, ki si stan volijo — pesmica 1. 27 — zložil nekdaj nekdanj učenec, v 22 kiticah, s prvo: »Vtisni v serca globočino, — O priserčno dete moje! — Kar preskerbna mat' ponuja — Ti v spomin na pota tvoje (Mabila Edmundu)" itd. —
Prosto je pisal Jeran v tem letniku na pr.: Nektere misli ob novim letu. Duhovni ogovor o pripravljanji za posvečenje nove cerkve, v kterim so razlagane šege cerk-veniga posvečevanja (str. 90). Posvečevanje Ternovske cerkve (1. 24. 25). Sveti Duh v svojih svetnikih velike reči dela (1. 22). Hočeš biti angelam enak a? Zamurska Marija Ana Fadalkarim. Domače vaje, sveto živeti in zveličano umreti 1. 1857—1863. — Slovenil in priobčeval je zvesto duhovske pastirske liste, pisma misijonarjev iz Afrike in Amerike, presojeval nekoliko cerkveno slovstvo slovensko, tudi nemško, obširniše snoval »Ogled in Razgled" itd. —
XI.	1858. Hvalica Marii presveti Devici, po lepi laški: Lodate Maria — 1. 12 s prvim in zadnjim odstavkom:
Marijo hvalite	O Božja Ti Mati Vsi verni jeziki, In rožica skrivna! Na nebu svetniki Svet' raj, milostivna,
Ji slavo glasite;	Daj duši vživati;
Hvalite Marijo, hvalite, hvalite!	Hvalite Marijo, hvalite, hvalite !
Košček peklenske komedije.
Osebe: Slaščičar ali medeninar. Pesnik. Rajda fantovavcov in vasovavek. Peklenšek. Vsi v peklu.
I.	Prikaz.
(Slaščičar in pesnik sta si v laseh in oginj krog nju šviga. Peklenšek se jima spakuje.)
Pesnik. Gerdun ti gerdi! z dnaram s' me sleparil, De sim nesramne pesmice pisaril Za serčke, medenino v prodaj tvoj : Preklet sim zdaj in ti z menoj!
Slaščičar. Si bil nad mene učen, zakaj me nis' posvaril ?
Novine in mladost z zaljubljenim si smradam kvaril: V mladosti meni to spačilo je serce, De tukaj večno zdaj terpim, gorje, gorje'!
Peklenšek (poskakovaje).
Pozdravljeno delo,	In tičke slepi;
Ki v moje mi žrelo	Že dobro tako,
Mušice lovi,	De b' več jih le blo!
II.	Prikaz.
(Kmetišk fant in dekle, z živimi kačami zvezana, zgrizujeta serce z nesramnim napisam; kup druzih se na čelo s pestjo bije, lasč si rujejo in tulijo.)
Dekle. O joj, prejoj! nesrečni dan,	Fantovavec. Slaščičar tam na božji pot'
K' sim pervikrat spoznala te;	Mladini um z napisi blod';
Sercč le-to me v greha stan	Sim kupil v medu mišico,
In zdaj v pekel pahnilo je!	Ostrupil sebe 'n deklico;
Zdaj serce me strašno boli, Oh, več — nič več pomagat' ni I
Vsi skupaj. Nam tavžentkrat je vsim gorjd, Zgledujte se nad nam' ljudje! Gorje, gorje, gorje, gorje!
Peklenšek. Že dobro tako,
De b' več jih le blo (str. 135)!
V Drobtinah str. 136 opisuje komedije, iz katerih naposled nastanejo tragedije, namreč: Pesemska kuga. „Kako nevarne de so nesramne in sploh počutnost zbu-dujoče pesmi, kaže zlasti tudi to, ker pesem, ko med ljudstvo pride, se tako težko pozabi. Včasi se valja umazanka cele stoletja v kakim kraji, potem jo pobere še kak ne-spremišljenež, jo zopet na svitlo da in še bolj razširi. Kakor iskra, ki je že dolgo pod pepelam tlela, potem ko je bila že poprej velik oginj napravila, naenkrat spet dobi sapo in vnovič začne še hujši požigati; tako delajo tudi mnoge pohujšljive tako imenovane narodne pesmi, pravljice itd., ki so strup tistim, ki jih poslušajo in meč v serce nedolžnosti. In če so take reči bolj tenko spredene, bolj globoko serce ranijo, kakor nabrušeni meč hujši reže. Torej so tenke počutnice velikrat nevarniši kot debele kvante, kakoršne tudi zamašene ušesa žalijo. Kakor en sam škripač celo hišo ljudi ošemi, tako utegne marsikdo z debelimi bukvami spotikljivih berklarij celimu narodu ušesa šegetati in ob enim pod klobukain „narodnosti" njegov pravi blagor podkopovati. Svetujemo torej pobiravcam in razširjavcam narodovnih reči, de naj se varujejo zaljubljenih sanjarij, ako nočejo biti mesarji ter rabeljni nedolžnosti in si težkiga zadolženja na svojo vest nakopati". — V tem oziru piše (str. 192) mladimu pesniku: Vsaka pesem mora določen dober namen imeti p. podučiti, giniti, serce za kako čednost močno vneti, in v dosego tega namena naj vsa pesem meri. Bolj ko pesem s svojo živostjo, mičnostjo, krepostjo
in z olikano zunanjo podobo ta namen doseže, boljši je pesem. — Marsikteri pa pesmi brez namena delajo, torej pesmi niso pesniške. Njih dosti tudi pesmi s pasjim na-menam dela, torej so njih pesmi pasje; to pa se spodobi k večimu pesjanam in ne kristjauam. Kolikrat je »Danica" take reči že v misel vzela, pa je marsikterim tudi le bob v steno! Dokler le z mezincam zamore gibati, slepari človek samiga sebe in druge." — Sicer je pisal na pr. Božja sodba oskrunovavcam nedelj in praznikov. Le pošteno in v tem poleg nemškega p.:
Nekaj od ljubljanskih in druzih keršenic na pr.: »V Ljubljani in tudi drugod je ljudstvo, ki je navadno pervo zjutraj na nogah, poslednje zvečer pri počitku; pogosto naj pridniši za Božjo službo in prav obilno pri Božji mizi. »Ljubljanske keršenice" jih sploh imenujejo . . Že večkrat smo premišljevali, od kod ime »keršenica"? In misel nas je obhajala, de je to ime že prav staro; najberže so se že nekdanji neverski slovenski gospodarji prepričevali, kako pridni, zvesti, pohlevni, delavni in pokorni so keršanski posli, in so jih veliko rajši v službo jemali kakor pa take, ki so bili še nejeverski, de-siravno sami še nekristjani . . . Zdi se nam, da ni prav hvalno za služabništvo moškiga spola, de tudi keršenik, namesto služabnik, strežnik, ali hlapec, ni bilo prišlo v navado . . . Ako pridejo nove lepe bukve na dan, naj pred jih imajo sploh keršenice v rokah. Tudi našo »Danico" mnoge keršenice pridno pridno prebirajo, v tem ko ji pa mnogi ne odprejo vrat, kteri bi ložej dva tavžent tolarjev šteli za njo, kakor keršenica dva goldinarčka, za ktera tolikrat prezebati, toliko preslišati mora itd. (str. 11)".—Kako je neka sveta keršenica svoje djanje posvečevala. Abdallah in Sabat. Pepelnica obiše stariga oglarja Miklavža (Svarivne podobe str. 27. 28). Novim in starim birmancam. Dr. Ignaci Knobleher. Smert in nabirki za spominek njegov. Če je že čas za spreobernjenje zamurcov? Provikar Kirchner in srednje-afrikanski misijon. Gostnerjeva smert in še marsikaj na pr.: »Ko sim 1. 1853 bolan — v Asvanu — v barko šel, sta me gg. Gostner in Kohl za roke peljala in g. Provikar so zravno šli. Vsi trije so bili terdni, mladi, zdravi, veseli. K temu sta bila še gg. Lap in Haller, sicer nekoliko šibkejši, vender pri zdravji, pri robi v Šelalu. Tedaj zraven mene, za smert oslabljeuiga, pet zdravih duhovnov. In zdaj — v tako kratkim času — čez 5 let — ni ne eniga zmed njih več med živimi. Samo mene je Božja previdnost umaknila, ali sim se sam umaknil, zoper njeno voljo, ne vem prav? Imč Gospodovo bodi češeno (str. 99)!" — Sveti Stanislav Kostka. Olivier in njegove nar poslednje djanja. Kako čudno je neki kralj v Magoru prave vere iskal. Ali bo kaj pri nas z Ježuškovo bratovšino ali družbo sv. De-tinstva (str. 116)? Govor za novo mašo 1. 1857. En dan iz letašnjiga šmarničniga opravila. Nekaj od pobožnih in nepobožnih duš (str. 149). Pogled v sakristijo. Svarilo pijancam (str. 164). Ludovik Blozi (več oddelkov iz že pohvaljene knjige v lepši obleki). Drobtine. Sostavki so primeroma bolj zanimivi in krajši. »Ogled" lepo narašča itd. Dovtipne so nektere opazke vrednikove k raznim spisom. Tako na pr. Hude vremena, toča:
»Vem, kako bodo nekteri ugovarjali in rekli: Kako pa de nektere kraje zmiraj toča, druge zmiraj slana, druge zmiraj suša zadeva; druzih pa nikoli ne, ali pa le po-redkama, desiravno so ravno tako pregrešni, kakor uni? Odgovorimo, de to ni noben izgovor, de bi take nesreče ne bile šiba Božja. Bog ima razločne in mnoge šibe, za en kraj take, za druziga druge, nobeden pa ne odide kazni, ko greši. Ako ni toče v
Pridi, Jezus, k nam se vsedi, Blagosl6vi nam te jedi! Prišle so iž tvoje roke, Nas napasti, tvoje otroke.
Le poštenje in zvestoba Spremljate naj te do groba, Tud za noht od prave poti Se nikolj nikar ne zmoti!
kakim kraji, ko so ljudje pregrešni, pride pa bolezen pri ljudeh ali živini, požar, suša ali kaj druziga hudiga. Kadar oče strahuje otroka, vzame v roko tisto šibo, ktera mu je nar bližej; tako tudi Bog, kadar hoče kake kraje kaznovati, prime v svojo pravično roko tisto šibo, ktera je kakimu kraju nar bolj lastna (sej tudi to je Božja naredba): točo v krajih, kteri so zavoljo svoje lege toči bolj izpostavljeni, sušo, kteri. imajo veči lastnijo za sušo itd. Če je pa vsiga že preveč, pa pridejo občne stiske: kolera, punti, vojske, dragine itd. To razjasnjenje naj si k sercu vzamejo sumljivi dvomljivci in še bolj lažnjivi modrijani, ki vse le natori ali slepimu naključju pripisujejo in ne pomislijo, de je Bog tudi natoro stvaril in se mora ona po Njegovi volji ravnati, kakor voz po volji voznikovi, in de slepiga naključja ni, ker vse vlada Božja roka (str. 132)". — „Tisto lažnjivo modrijanstvo mende, ki s svojimi zmotami zemljopisje, naravstvo, zgodovino in vse verste znanstev in učenosti napolnuje, ter iše bravce ob vero, ob Boga, mir in zveličanje pripraviti. Tako modrijanstvo naj gre škrateljnam žvižgat; špicparkelj naj ž njim žgance kuha (str. 187)!" — „Že večkrat smo mislili: Zakaj se neki zoper vko-reninjeno „Oni, Njim, Njih" itd. tolikanj vojskujemo, akoravno je novejši mem „Vi, Vam, Vas" itd.?" Sej tudi Lahi imajo svoje novejši „Ella, Lei" itd., kar njih mati ni poznala, in jih za to nič vest ne peče. S tem pa nočemo očancu »Vikarju" vojske napovedovati, temuč samo to naj se nam prizanese, de enkrat tudi strička „Onikarja" na njegovim mestu pustimo, ki ga je peresna lopata že tolikrat v tamnice sunila" (str. 202).
Naročevanje na Z g. Danico, ktera je izhajala vsaki drugi četertek, sredi leta spremlja z besedami: „Ne moremo se pri ti priliki zadosti zahvaliti dobrotljivim kterim koli gospodam, ki so z mnogoterimi dopisi naš list podperali, in ker se zlasti tudi v tem življenje kaciga lista razodeva, de dobiva mnogotero koristnih dopisov, torej prosimo tudi nadalje prav obilne pomoči od te strani (str. 96)." In konec leta: „Predragim pisavcam, prijatlam in podpornikam našiga cerkveniga lista plačilo od Boga in lepa hvala! Ne bodo se zgubili biserji, ki jih v tem listu hranijo. Prosimo, naj bi blagovolili nadalje še z veči gorečnostjo delati za Božjo čast in prid Slovencov v malim pa vender deleč segajočim vinogradu našiga lista (str. 200)."
XII. 1859. Papeževa pesem, zložil kardinal Wiseman (Hymnus Urbis et Orbis), poslovenil Svitoslav, nahaja se v Danici str. 16 in se glasi:
l.
2.
Kjer je Petra Cerkev prava, Kjer je Rima večna slava, Tam v pobožnosti veliki Se glasijo vsi jeziki:
Glas gre čez sedmere griče, Vatikan junaško kliče, Še Svetnikov tihe rake Glas pošiljajo v oblake:
Blagor Piju bod' Očetu,
Blagor Piju bod' Očetu,
Blagor, blagor Bog mu daj!
Blagor, blagor Bog mu daj!
3.
4.
Po ravneh in visočinah, Po vodah, hribih, dolinah, Po prostoru sveta vsega V svetih trumah se razlega:
Angeli se pridružite, Svoje petje z nam' sklenite, De se bode živo vnelo, Nad zvezde v neb6 donelo:
Blagor Piju bod' Očetu,
Blagor Piju, naš'mu Očetu,
Blagor, blagor Bog mu daj!
Blagor večni Bog mu daj!
Druga je pesmica, ktero so peli o priliki, kadar se je blagoslovil veliki altar in tabernakelj v novi cerkvi Ternovski (str. 189): „Nova cerkev se vzdiguje, — Vsa dodelana je zdaj; — Že altar se posvečuje: — Hvaljen Bog bod' vekomaj itd.!" —
»Serčno se moramo veseliti", pravi vrednik v voščilu: Veselo novo leto! „ako se ozremo na blagočutnost, s ktero ljubi bravci naše Danice s toliko radodarnostjo podpirajo vse, kar je dobro in koristno, zlasti kar zadeva sv. misijone ter razširjanje svete vere. Kdo bo oštel veči in manjši darove, ki so bili le pretečeno leto v Danici zaznamnjani (p. Knobleher, Lavtižar, Olivier itd.)? Tudi naših domačih zamurcov, ki v šolah zmiraj napredovajo, blagoserčni dobrotniki in prijatli naši nobenkrat niso pozabili. Bog jim bodi milostljiv za njih dobrote tu in tam! — Posebno nas veseli, de tudi mar-sikteri latinski šolci po več mestih, in zlasti v Ljubljani, Danico z doželenim dušnim pridam berejo, in ako kdo zastran kterih učencev sem ter tje kaj potoži, se pa pri druzih tolikanj lepši duh in djanje razodeva. Ravno to velja tudi od služabniga keršanstva in marsikterih druzih, ki si od svojiga maliga pridobitka z veseljem pritergujejo nektere krajcarje za Danico, de jo o praznikih prebirajo (str. 1) itd."
Tehtni so nauki, ki jih daje Jeran (str. 109) v spisku: Babeževavsko slovstvo, kjer po grozni vpeljavi o divjakih in njih sulicah pravi na pr.: »Slovstvo je lepa reč, je blago prizadevanje; tode le takrat, kadar je res lepo, blago, pošteno slovstvo. Zgodej iz učenskih let sim se bil jel pečati s slovstvam, zlasti naslednjič z domačim slovstvam, in marsiktero dušno veselje sim iz njega vžival; al kmal, hvala Bogu! de še precej do časa sim jel spoznavati, de tudi tukaj je obilno ljulike vmes, de je ž njo vse slovstvo obilno nastlano, de je zgrešena pot, po kteri bi prišli do prave katoliške beletristike; išejo je nekteri, pa našli je še niso. Starci so noreli in mnogi še norč ter škilijo le bolj nazaj v neversko ali pa tudi v krivoversko beletristiko in jo mesijo z mesenostjo in poželjivostjo. Torej tudi ni čudo, ako se mladeneč na to pot oberne, de se skazi preden ve, kaj de počne. Starci menijo le preradi, de morajo babeževati, sicer jim gre slovstvo in narodnost v pene, — in mladi radouki zgodej v njih stopinje stopijo, O revno, zanikamo narodstvo in slovstvo, ako mora biti na babeževanji zastavljeno; zares, slaba čast za narod, kterimu koli se kaj taciga podtikuje, ali ki meni, de brez tega mora njegova narodovnost zaspati! Narodovnost mora biti med katoličani katoliška itd. . . . Kje, kedaj in kako pa se bo začela čista katoliška beletristika? Kje so moči, de si bodo upale gosti jčz napačnih menitev in nastavljene verste lažnjivih prerokov pre-dreti, ter gnoj s poti spravljati, kolikor ga že je, pred novim pa steno postaviti, de bi čez njo ne mogel peršati? Kje je serčnost, de se vse to premaga? . . . Ako se nam je česa od naših sovražnikov učiti, je gotovo ravno tista živost, s ktero išejo po slovskim potu svoj namen doseči, s čimur pa, se ve de, nočemo ne malopridnih pomočkov k namenu ne malopridniga namena priporočevati itd. (Gl. Buohler . . Lesewuth, Bucherpest, Leihbibliotheken, Giftmischerei)."
časništvo je sostavek (str. 206), v katerem Danica priporoča dobre katoliške liste ali časnike, češ, naj »noben pošten Slovenec ne podpira z naročilam listov, ki našo nar drajši reč, sveto vero podkopujejo; to bi bilo pregrešno. Ti ljudje sovražijo ali saj zaničujejo nas, našo vero, našiga Boga, in ljubijo le naše denarje; se nam mar pamet meša, de jim bomo ko dolgouhi tovorili in njih brezbožne namene podpirali! Ja-valjne bi bili ti sovražniki resnice tako prederzni, ko bi jim katoličani njih truda ne plačevali, ki ga imajo s tem, de katoličanam časno in večno srečo podkopujejo . . Proč tedaj katoliški veri sovražne liste, in katoliške v roko! Bodimo zares, kar smo — katoličani."
Znameniti so nauki, ki jih daje v pričujočem tečaju na pr. Mladim za pust in za vselej: — »Nar lepši sad ima nar več nevarnosti, tako tudi nar lepši doba človeš-kiga življenja ali mladost. Hudoba in svet ji nastavlja železne sko pce v izkopane jame . . Nekteri taki so zlasti nevarni: Pervi skopec so slabe drušine. Drugi skopec, ki ve-
liko mladiga cvetja z železnimi zobmi sklesti, je ples. Tretji skopec, ki jih veliko vjarae in zdrobi, je nesrečna igra. Skopec, ki ima krokodilove zobč in je strah in groza za mladost, to so pregrešne zaveze in znanja (1. 3. 5)." Sveti Izidor, kmet (iz letašnjiga šmarničniga opravila). Prikazni in razodenja presv. Marije Device (1. 16). Petnajst zlatih strokov za gospodarje, očete, matere. Deset zlatih orehov za mladenče. Sedem zlatih jagod deklicam. Tri zlate resnice vsim skupaj in vsakimu posebej. Razne drobtince s podučnimi resnicami. Martin Luter prerok. »Martin Luter si je bil sam sebi naredil grobni napis v preroškim duhu, kteriga prerokovanje pa se ni hotlo revežu spolno-vati. Tako le jo je bil zakrožil (iz nemškega poslovenil ter (str. 117) z opazkami pojasnil Svitoslav):
Bog in njegova beseda ostane vekomaj,')	Iz Wittenberga, draziga mesta,
Papeževe oblasti bo kmalo kraj;2)	Po meni svojo besedo je Bog dal,5)
V Eisleben-u je moja domačija,3)	S tem je papeževo kraljestvo razdjal6)
Bog me je poslal4) v Saksonijo,	In njegovo trinoštvo prikrajšal.7)
Opazke. ') Velika resnica. ') Prerok na nos padel je zdaj. 3) Čast in poštenje ji; ne pa preroku! 4) Očka, počasi! kje imate pos in pisma? 5) Dete, velikanskiga preroka — nad sv. Janeza Kerstnika, ki si kaj taciga ni upal reči! 6) Lutra pa med lažnjive preroke postavil, 'j Luter pa svojo laž in prederznost podaljšal.
Pri srcu je bila Jeranu šolska mladina od nekdaj. Rad ji je pomagal v besedi in djanju in pisanju na pr. po Danici. V tem smislu je spis: Sv. Mihael šolsko mladino skupaj kliče. »Že jih germoli vse polno po mestih in tergih, piše str. 154. Kam so jih dali in kam jih dajejo starši in redniki? V kakošne stanovanja? V kakošno drušino? H kakošnim ljudem? Odgovor: »Eni res med ovčice; eni pa v mesnice!" Eni pridejo v mesta in terge kakor angelčki, pojdejo pa, če ne že letos, pa čez kaj let domu na oddih ali vakance kakor parkeljčki in še pozneje kakor rogate hudobe. Pridejo pa tudi garjevi in kužni, ki druge okužujejo, in bi bilo boljši, de bi doma koze in krave pasli. Eni pridejo k pobožnim ljudem . . . Drugi zajdejo — sirote — k posvetnjakam in najemnikam ... Ta reč pa ni tako lahka in vnemama. Sv. Mihael, ki zdaj otroke v učilnice združuje, bo enkrat vse tiste na tenko vago djal, kterim se v skerb dajejo itd." —Jako živo poprijema v sestavku: Pačuhi — pačuhe, kačuhi — kačuhe nespametno gizdasto nošo zlasti pri ženskim spolu, češ, krinolina je hčeruška napuha in vnukinja stare kače v raju. »Ta nečimernost pačuhe kače, ki leži, gospodinji in gospodari v sercu, se kaže tudi odzunaj, postavim, nad keršenico, ki pride s kmetov, in ji kmalo ni več všeč peča in druga obleka, ki jo je seboj prinesla, temuč, kakor znotraj veleva kača napušnica, tako se ta nečimerna stvar ravna odzunaj, in se po okolišinah ponemškuti, poangleži, pofrancozi itd. Kraj niča biti ji je že premalo, preslabo. O ti nerodnost, kje je tvoja narodnost? Še rodoljubi te bodo pisano gledali, kaj že le tvoj angel varh itd. (str. 164—5)." —
Zelo dovtipne so k drugim sostavkom ali dopisom nekatere opazke Jeranove na pr. »O, de bi jih zvezdeklatno učene, ki segajo za Golijem velikanam! Naj gledajo pa, de jih ne zadene prača Davida pastirca (str. 15)!" — V Frankobrodu so razglasili ali dali oklicati j udje, naj se zedinijo povsod, da bi papeža in ž njim katoliško Cerkev ovrgli in v nič dejali. K temu pravi vredništvo: »Ne čudite se, prijatel, sej ravno tako si judje že od nekdaj prizadevajo. Nevidniga poglavarja sv. Cerkve so bili križali, ko je še vidno na zemlji bil; perviga papeža, sv. Petra, so po ječi potikali in mu prepovedali, de od imena Jezusoviga še govoriti ne smč; in zopervali bodo ti za-slepljeuci, dokler tudi zanje čas ne pride, kakor je p. prišel za Angleže, za divje Ame-rikance itd. De pa zanje še ni prišel čas, se vidi že iz tega, ker se tako malo za spre-
obernjenje zaslepljenih judov moli. Moli se za protestante, za Amerikance, za zamurce, celo za turke se jamejo serca vnemati; nismo pa še slišali, de bi bil kdo nasvetoval kako družbo ali bratovšino „za spreobernjenje ubozih judov", desiravno so tolikanj potrebni. Nikomur naj pa po glavi ne brodi, de bi se bilo judov sploh kej treba bati; oni so kakor čbele brez maternice, ki posamezno utegnejo pikati, ne morejo pa nič opraviti z močnim rojem (str. 23)." — Terdila je neka gospa, opirajoča svoje misli na več »učenih" gospodov, da sta sedanje vojske le „papež in konkordat" kriva! — „Ne papež, ampak napoleonež, ne konkordat, ampak Emanvel-Cavourat so vojske krivi, in vse nadloge, ki iz nje izhaja. To so strašni biči, ki tepo ljudstva zavolj pregreh, ki jih pa uni „učeni" gospodje spoznati nočejo, in še priproste ženske s tacimi lažmi pitajo. Naposled bota tudi papež in konkordat kriva, kadar bo une učene gospode čevelj žulil itd.! — „Tu se prav jasno vidi modrost nekterih v kebre in metulje zaritih posvetnjakov, ki neki menijo, de zavolj posvetne učenosti jih Bog ne srnč kaznovati, ako so zaslužili. Zveličar je rekel: „Ako hočeš v življenje iti, spolnuj zapovedi!" Ne pa: Ako boš na svetu z učenostjo slovel, ne moreš zaveržen biti. Kdo je bil učenejši kot Salomon, in vender se je bil Bog od njega odvernil, ko je bil jel pregrešno živeti itd. (str. 102)." Za novo cerkev Ternovsko je došel blagoserčni dar skrivej z napisani: „Dost dobriga stori in verzi v morje, — Gospodu bo znano, kar riba ne ve" — poslovenil Svitoslav ter pristavil: »Neznano — natolcva se blago imč, — Sej sumiti v dobrim se mende že smč (str. 144)."
Vabitev k naročevanju pravi, da more le vsaki drugi četertek izhajati Danica, naj bi jo razširjali med priprostim ljudstvam; kadar jo začnejo brati, je potlej skorej ne morejo več pogrešati. Tudi olikanim bravcam naj pojasnuje sedanji mračni stan. Trud se olajšuje, ako si je človek svest, de delo v dim ne gre . . Na delo torej, ne rečemo le kar za Danico, ampak sploh za sveto, za Božjo reč. Drugod so ljudje, tukaj je Bog plačevavec. Zdaj pa urno, naročnina! de ne pride zapoznina! To leto so prišle na svetlo prve njegove Šmarnice:
14. Mariin Mesec, ali Cvetlice Marije Device za vsaki dan mesca majnika. Spisal Luka Jeran, duhoven ljubljanske škofije. V Ljubljani 1859. 8. 336. Gerber. Obseg: Od štirih poslednjih reči. Premišljevanje. Zgled. Molitev. Cvetlice (cf. ital. Alfonso Muzzarelli S. J.).
XIII. 1860. Kakor prva pesem (str. 22) v tem tečaju: Kaj je Pust? tako znači Svitoslava tudi druga (str. 190): Pesem od grešnih znanj, ponočevanja in; mesene ljubezni (poleg nemškiga) v 42 kiticah. Na razgled bodi od vsaktere prva in zadnja p.:	g
Nejevera nam je Pust rodila,	O Slovenci, Pusta ne častite!
Ko je s satanam se zaročila:	Duri, okna mu terdo zaprite!
Baha so neverci prav gerdo	če vas on na roge zasadi,
Praznovali z žertnostjo.	Z lepo vas nikolj več ne spusti.
Bah malik je pravi Pust,	Duš morivic gerd je Pust,
Vragov sin, za dušo pust! . .	Vragov sin, za dušo pust! -
1.	42.
Popisal vam bom greh nad greh,	Nar boljši vaš prijatel je,
Je znan po mestih, po vaseh,	Ki grešnih zmot vas varuje;
Telesa, duše pogubljuje,	Zato vsi mladi, poslušajte:
Peklensko brezno napolnuje itd.	Vse mlade dni Bogu darvajte!
V sodbah o posvetni poeziji je Svitoslav resen in strog. Kakor je Praprot-nikove Pesmi cerkvene in druge 1. 1856 (str. 108) priporočil čeloma, tako je
Cegnarjeve in Vilharjeve 1. 1860 (str. 98) pohvalil le deloma ter naravnost povedal svojo misel o preslavljevanju Prešernovem. »S straham vselej v roko vzamemo nove pesniške iztvore, zlasti neduhovnih pevcev . . . Šega pesnikov je skorej, de mora kaka nezadovoljna nuna vmes biti, desiravno ni zadovoljniših in srečniših bitij mem njih na zemlji, kolikor nam je znano, torej bi pesniki prav storili, ko bi jih ne vlekli iz samostanov, ko so rade notri itd." — Pod naslovom »Domorodstvo" piše (str. 182): „Gorečniki za narodovnost so dostikrat njeni nar veči overniki, ker ali v svoji nespametni gorečnosti ali pa malopridnosti in zanikarnovernosti take reči počenjajo, de se pametnim ljudčm pristudijo. Nekteri pisavci začno take reči pisariti, ki jih mora vsak vestin človek odbijati in zatirati, če je tudi nar boljši domorodec, zakaj Bog, vera in nrava mu mora več veljati, kot narodnost. Drugi vsaktere umazane popevke in povedke zbirajo in menijo, de bisere pogina obvarujejo, ko s tacimi smerkovimi rečmi bravce pitajo, in spet poštene žalijo in zoper domorodno prizadevanje dražijo. Dosti jih je, ki povsod in vedno kričijo: »Narodnost, narodnost!" in bi ga na meh oderli, ko bi mogli, kdor ni njih misli, sicer pa povsod, kjer le morejo, svoje umazane usta, ostudno življenje, sovraštvo do sv. vere, do njeniga poglavarja, njenih služabnikov razodevajo. Koliko de taki domorodni reči škodvajo, ni treba razodevati, ker vsak pametin človek je njih domorodnih pridig sit, samo de take možake vidi ali od njih sliši, in z nepoštenimi domorodnimi vekači se mnogim pošteno domorodstvo samo pristudi, kar se vč de je milovanja vredno. Pametni človek vse po pameti dela, in ve dolžnosti zverstiti in ločiti, ki jih imamo do Boga, der-žave in domačije. Kdor je pa nevernik, rovar ali svinjar v svojim življenji, naj se tudi v domorodstvo ne vtika: on bo več skazil kot koristil." — »Lepa je ljubezen do svojega naroda, skerb za ohranitev in olikovanje njegove častitljive besede, prizadevanje za njegov časni blagor sploh: še kej vse lepši pa je ljubezen do svete vere, in vse blagši je skerb za njeno spolnovanje in ohranitev; priserčno pa je to, de se oboje da skleniti in se prav lepo strinja, ako narodno prizadevanje v pravi meri ostane (str. 156)."
»Vošimo k no vi mu letu, de bi se stari keršanski pozdrav: »Hvaljen bodi Jezus Kristus! obnovil, in pridenemo še nektere pomešane vošila na pr.: Božjim in cerkvenim zapovedim, de bi jih vsi Slovenci radi in veseli spolnovali ... Naglavnim greham, de bi se vsim glave poterle . . Ljubljani, de bi dobila gojilnico za zanemarjene otroke in fantaline. Kumu in Triglavu, de bi stara prijatla ostala. Grintovcu, de bi vse v svoje brezne in dupline sprejel in zmlinčil, kar je na Krajnskim grintoviga . . Peresam za pohujšljive spise, de bi se jim černilo posušilo . . Zgodnji Danici, de bi v novim letu tri tavžent bravcov in tristo pisavcov imela. Bravcam in pisavcam Z g. Danice, de bi jim Bog z dušnimi in telesnimi dobrotami prav obilno nadomestil trud in krajcarje, ki jih za njo dajo itd."
Pod naslovom »Zamurček Jožek Krajnski" opisuje zelo ljubeznjivo življenje in dogodbe ranjkega (str. 39—107 in 52 1. 1861). Učenci na šolskih praznikih — kako bi bilo duhovnim gospodom ž njimi ravnati — nekatere iskrice (str. 146) in: Zvezdice za pomoč zanemarjencam in rokodelskim učencam. Kakošen konec so imeli preganjavci papežev (iz Armonie str. 155—178). Razgovor med kmečkim klobukam in gosposko suknjo — o vedenju pred cerkvijo, v cerkvi pred sv. R. Telesom. »Ogled in Razgled" je obilnejši in mičnejši. — »časniki in dnevniki imajo razločue namene, poganjajo se eni za kake posvetne koristi in osnove, ki so jim nar ljubši in občinstvu, vladi, domovini v prid; drugi se pertijo zoper pravico in resnico in so bolj ali manj očitni sovražniki sv. Cerkve, pravnih vlad in občinskiga reda; pravi cerkveni listi delajo za dušni blagor vernikov. Naša Zgodnja Danica je darovana Bogu, pravi veri in lepimu življenju, časnimu in večnimu blagru vernih katoličanov, kakor je znano (str. 206)." —
15. Večni mesec za žive in za mertve. Spisal L. Jeran. V Ljubljani 1860. 12. str. 61. — II. 1863 (nekoliko predelan in pomnožen; tvarina in osnova cf. Donin: E\viger Monat).
XIV. 1861. „IIvalite vse stvari Gospodove Gospoda; — Hvalite in povišujte ga na vekomaj itd." Tega psalma, ki ga sv. Cerkev vsak dan poje, prevod je na str. 11 in se tudi nahaja v »Stezici v nebeško domačijo." — V 1. 11 pa je z razlago prevod binkoštnega (67) psalma, o katerem posebej pravi: To veličansko, mnogopomen-ljivo spevanje se imenuje flagelluni interpretum, bič prestavljavcov, ker jim velja za naj težji zmed psalmov . . . Vemo, de naslednja pesniška prestava visokosti izvirne poezije nikakor ne doseže; vender pa utegne saj nekoliko pojasniti, kako imenitno petje so psalmi . . . Pristavljene razlage so po Menochii S. J., po novi prestavi slovenskiga sv. pisma, po Wittmannu in Skariču. Na ogled bodi:
i. V spomin zmage psalmopetje Davidovo.
2. Bog se bo mogočno vzdignil,	3. Kakor dim bo grešnik zginil,
V	beg sovražniki se vlili;	Stopil se ko vosk v plemeni; S svojim perstam bode mignil,	In pred Bogam bo poginil, Vsi se bodo razkropili.	Kdor se zoper njega vmeni.
4. Dobri pa se veselili	19. Greš z jetniki na višavo,
V	zboru bodejo pravičnim,	Za ljudi prejel darove, Pred Gospodam se gostili	Pelješ sabo v večno slavo
V	radovanji lepotičnim . . .	Tud 'z nevernikov sinove . .
34. Na nebe's nebo se vzdiga,	36. V svojih svetih čudoviten,
Proti vshodu gre v višavo;	Dal Bog ljudu moč bo tečno,
Glej! on dal bo 'z glasa vsiga	De bo v dobrim rodoviten:
Svoj'mu glasu moč in slavo . .	Njemu pojmo hvalo večno!
Verstice in reki za prodaj a vce in prodajavke slaščic in medenine ali lecta. »Dostikrat so se že slišale pritožbe zavolj spotikljivih in zapeljivih verstic in rekov, ki se prilepljajo na medenino in mnogotere slaščice, ki se zlasti pri cerkvah o shodih in po Božjih potih prodajajo . . . Hudimu se mora dobro, gerdimu lepo, nečednimu čedno nasproti postaviti. V ta namen naznanimo, de se nove, prav lične enake verstice za medenino in enake reči — z mnogoterimi nauki in nedolžnimi kratkočasnicami čez sedemdesetero — po nizki ceni dobivajo pri Gerberji v Ljubljani, ktere vse je vredil L. Jeran". Med temi so za mnogotere priložnosti in stanove — nektere na priliko (str. 85): Za otroke. Za mladost. Za god. Za pervo Obhajilo. Za razuzdane. Za s varjenje p.
Kar so ata obljubili,	Preč so tvoje rožice, To za birmo bo spomin,
So mi mama dans kupili; Če serce nečisto je: če boš pridin, dober sin.
Pridin, pridin hočem biti, Tič'cn ti ne pojejo,	.
Vselej vbogat', rad moliti. Krokarji ti krokajo! Ce ti je za °ušo m,ar'
Duš ne zapeljuj nikar — nikar!
Beseda zastran slovstva, zlasti cerkveniga za novo leto — je jako pomenljiv spis Jeranov, v katerem pravi na pr.: „Narodnost, narodovnost, narodovost, domoljubnost, rodoljubje in kakor se sicer še kje kliče in imenuje, — od te reči se drevi in davi veliko govori in piše, in neprevidama sem ter tje novi dnevniki in časniki vstajajo, de ljudstvo k zavednosti za njegov lastni narod zbujajo in oživljajo in mnogo se piše, de bi zbujeni živeža — Bog daj — tečniga imeli. Naj se budi, oživlja naro-dovni duh v prid in blagor lastniga naroda, ne pa v zaničevanje, v škodo ali celo zatiranje druzih narodov: sej smo vsi vender le bratje, naj že koga kličejo: pobratim, Bruder,
fratello, himver ia kendeš baratom, ali kar že bodi. De iz ponemčevanja ali potalijan-čevanja Slovencov bi ne bilo dobre kaše, je skorej gotova reč. Tudi za vero je tista filisterska napol-olika z ošabnim grebenam tujšine dostikrat pravi strup . . . Neoveržljiva resnica je: Kolikor jezikov znaš, za toliko ljudi veljaš ... De se pa vender narod sploh zobrazuje in lika, ni treba tujiga gnoja tistih zaljubljenih in umazanih „theaterstiickov, nezbožnih filozofov, naturalistiških naturforšerjev" in druziga enaciga v še precej deviško slovenšino prestavljati, ne garjevih pesem po tujim sedlu ali tudi po kopitu pijanih in butastih ponočnjakov kovati in skladati . . . Slovencam bukev in časnikov pisati naj se nihče ne loti, kdor nima katoliškiga serca in slovenskiga duha . . Pri gorečnosti za narodovnost in posvetno slovstvo pa se serca od edino po-trebniga odvračajo, duh je za vero čez dalje bolj merzel, ako se cerkveno slovstvo zanemarja, ako s posvetnim slovstvam saj v enaki meri in v narodovim duhu, kolikor je prav, ne gre dalje. Torej — naj tisti duhovni gospodje, ki znajo lepo in mično slovensko pisati, nikar peresa iz rok ne denejo ali naj ga saj večkrat zopet v roko vzamejo . . . Koliko sploh dobri spisi v časnikih koristijo, nas prepričuje, kar nasledva (str. 4) . . . Enaka je naša misel zastran novih bukev . . Pesništvo pri tem nima poslednjiga mesta. Toliko je to polje, kolikor velik je svet; vse se da verno, mično in veličansko spevati . . Pesnik, verni pesnik ima moč, vse nežive stvari oživiti, de Boga hvalijo; kakor meseni in neverni pesnik vse stvari draži, de naj Boga žalijo, — on stvari punta zoper Stvarnika (str. 11) . . Kaj posebniga in imenitniga bi se dalo povedati tudi od govorov in govornikov (str. 12) itd." —
Kaj mislijo zamurci Kiči od Boga, od stvarjenja, od prihodnjiga življenja (str. 19). Nekaj pirhov za bolno svobodo (str. 51). Slovenska izobraženost (I. 19). To nam je dala katoliška Cerkev s svojim duhovstvam — dokazuje Svitoslav prav čvrsto str. 150 — tista Cerkev, ktero „Lichtfreundi" iz cele duše sovražijo . . . »Kdor hoče sramožljivo in snažno pisati, naj piše za Slovence; kdor pa gnoj ljubi, naj vzame vile v roko, in ne peresa! Slovenec ima tako olikano čutilo, de se mora tudi od nekterih svetopisemskih reči sem ter tje previdno govoriti . . . Kdor se vere dotakne, se dotakne nar občutljivši žilice človeškiga serca itd." — Brincovo zaprašanje in jezu-itarske šole (str. 159). O niži gimnaziji v Kranji (str. 160): „Sveta je naloga učenikov, in težek bo odgovor tistim učenikam, kteri s svojim naukam in življenjem mladosti niso in aedificationem ampak in destruetionem!" — Nektere misli, ktere naj bi novi slovenski čitavnici služile v ravnilo: »čitavnica ima biti slovenska, tedaj naj tudi pošteno slovensko lastnijo obleče in odvrača naj se od nje, kar je slovenskimu duhu sovražno in nasprotno. V tem oziru ste nam zlasti dvč reči na sercu, ktere ste pri pravim Slovencu od materniga naročja tesno sklenjeni, namreč: naša vera in naš narod. Slovenec je katoličan, tega ni treba dokazovati; Slovenec je slovenec, to je ravno tako očitno. Naj se tedaj od slovenske čitavnice odvrača vse, kar je naši veri in naši narodnosti sovražljivo. To naj bo poglavitno ravnilo pri vravnavi čitavnični v napravi besed in veselic, bukev in časnikov itd., in porok smo, de bo vsa dežela njena prijatlica in podpornica. Ako bi kdo ugovarjal, zakaj de nismo tudi deržave omenili, mu odgovorimo, de to je že v veri obseženo, ktera veleva dajati cesarju, kar je cesarjevega, Bogu, kar je Božjiga (str. 177)". — Slovenci in Nemci (str. 192), spis tako času primeren in resničen, da so ga ponatisnile tudi Novice (str. 404). Beseda od slovenskiga cerkveniga in svetniga slovstva (str. 198—9), ktero oboje bodi v edinosti in ljubezni. Podučljiv eksempel za take, ki imajo preveč kulture (str. 193). Skala sv. Petra in peklenske vrata (str. 199). — Premnoge »Drobtine in Drobtinice" v poduk, poročila iz misijonov, iz deržavnega in deželnega zbora s pristojno pohvalo ali pa tudi pograjo!
Dovtipne in zelo podučne so njegove opazke k drugim spisom na pr.: „Pač lepo je vodilo, kako naj se vse vede in učila le v Bogu, svojim začetniku, strinjajo, se v Njega stekajo kakor vse reke v veliko morje. Velika rana našiga časa je, de se učenosti hočejo Boga znebiti, ker jih učeniki na Njega ne zavračajo in svoje učence golju-fujejo ter jih tega oropajo, kar je pri vsim učenji poglavitna reč. Oni govorijo od solnč-nih žarkov, od solnčne blage gorkote itd., solnca samiga pa nočejo poznati, nočejo ozna-novati neskončniga vira, zlatiga studenca, začetka in konca, od kodar vse dobro izhaja. Od tod izhaja, de bo učenost zaničljiva, ona svojiga namena ne dosega, ona ne koristi, temveč dostikrat še le škoduje, . . zamore ravno tako malo dober sad roditi, kakor veja, ako se od debla odseka, kakor mladika, odrezana od vinske terte. Učenost brez zveze z Bogam je prazna, nečimerna, so pleve brez pšenice, je nič. Torej je pa tudi učenik brez vere „misera creatura", kterimu se učenci sicer utegnejo prilizovati, spoštovali pa ga nikoli ne bodo. In kdo je boljši psiholog v obziru dušniga stanu, kakor učenci v oziru svojih učenikov ? Vsaciga učenika do polti njih bistro oko pozna, koliko njegova čednost tehta (str. 102)". — „Kako škodljivo za narod sploh je izobraževanje posameznih v tuj šini, to ravno potujčene šole nar bolj dokazujejo. Ako bi se veroznanstvo, zem-ljepisje, zgodovina, spisje itd. v domačim jeziku učilo, koliko bi učenci tako rekoč grede in nevedoma zanesli v narod, kar se sicer večidel vse zgubi. K večimu kak spačen izraz se sem ter tje vrine: „šulordenga, sprohlere, londkorten itd. (str. 108)." — Zahtevanje s pomočjo šol poptujčiti slovenski narod je napčno, norčavo in krivično (str. 130). Na to pravi vredništvo: „Pa tudi napuhnjeno, prederzno in josefinsko, de bi se na priliko govorilo: „Wir Alle sind deutsch, Oesterreich ist deutsch, Laibach ist deutsch, Šiška ist deutsch, Golovec ist deutsch itd., kakoršnih šopirjenj je bilo že dostikrat brati. Sveta katoliška Cerkev ima drugačneji metodo ali učilo, po kterim ljudstva izobrazuje z edino pravo izobrazo na pr. Baraga, Ueberbacher, Knobleher itd." — „Kar je prenapetih Nemcov, je gotovo, da jim je naša domorodna omika nar hujši tern v peti, ker je njih samopridnosti, njih pangermanizmu nasproti. Tode časi so minuli, de bi se ljudstva s silo potujčevale itd. (str. 176)". — »Nekteri morebiti razločka ne delajo med Nemci in nemškutarji. Nemci so pošteni ljudje; nemškutarji pa so čudni čamri, Slovenci po rodu, ki pa se Nemce štulijo, in bi radi vse drugo ponemčili; z letimi v eno mavho gredo tudi tisti možaki kteriga rodu si bodi, ki le v nemštvu srečo in kulturo vidijo in je njih silno gnanje vse ponemčiti in, če ne drugač, tudi poluteraniti ali poneveriti, desiravno je 2 0. oktober tako pertenje zavergel in obsodil ter vsakimu svoje zagotovil (str. 186)." —
V povabilu za drugo polletje vzbuja kratko pa krepko: „Dobri dopisi so pisav-cam čisel, bravcam prid, vredništvu zlajšek, vsim veselje. Dajte tedaj pisati, ki imate urno roko, in oginj v sercu za vse, kar je dobro, kar je lepo (str. 104)!" Za prihodnje leto pa na pr.: „V kakošnem duhu Danica piše, je občinstvu znano; njen poglavitni namen je cerkveno življenje, pa se tudi na svoj slovenski narod z ljubeznijo ozira itd. (str. 204)."
16.	Postne pridige. Po sv. Alfonsu Ligvorji in po druzih izvirkih poleg žalostniga roženkranca spisal L. Jeran. V Ljubljani 1861. 8. 56. Nat. Blaznik.
17.	Sveti Krišev Pot, zlasti za duše v vicah, popravil in na svitlo dal L. Jeran. V Ljubljani 1861. 8. 51.
18.	Angeljska služba ga mladenče (k sv. maši streči). L. Jeran. V Ljubljani 1861. 16.
19.	Šmarnice naše visoke nebeške Kraljice, neomadežane Marije Device. Spisal L. Jeran. V Ljubljani 1861. 12. 384. Založil Gerber. Vejica iz življenja svetnikov.
5

Nebeški cvet ali nauk. Sad ali premišljevanje kake čednosti. Zlata zvezdica ali prijetna vaja za na dom.
XV. 1862. Nevošila za novo leto — v pesniški obliki (str. 6—7), kakor jih je (23) vertinec skupaj znesel, pravi Svitoslav, in na primer bodi:
Ne vošimo za novo leto
Preveč vošivcov tu al tam: Vse dobro volijo nešteto
Oni bolj sebi, kakor Vam, Nar bolj pa, de jim za vošilce Podaste ljubljeno rešilce.
15. Ne vošimo mladosti
Brezbožnih bukev, listov; Brez tega imamo dosti Nevernikov, sofistov.
5. Ne voš'mo ljubljenim Slovencam Le samih domoljubov zlatih, Ker brez nasprotnikov derhali Tud pridni bi lahko dremali.
10. Ne vošimo nemškutaijem Preveč peres, papirja: čečkali čez Slovence Bi le še več hudirja.
17. Ne vošimo brezbožnim listam Nič bravcov, naročnikov, De več bi ne pogubljevali Nam vernih katolikov.
Ali smčm Slovenec biti.
Slovenec.
Slovenska v meni kri kipi', Slovenska zemlja me redi: Povejte mi prijatli, Če smdm Slovenec biti?
Nemec.
Ja wohl, mein Freund! ja wohl, mein Freund:1) Ti smeš Slovenec biti. Jez nemške rojen sim kervi, Me Nemec biti veseli, — In kar mi Nemcu je ljubo, Tud dragimu sosedu bo: Ja wohl, mein Freund! ja wohl, mein Freund: Ti smeš Slovenec biti.
Nemšk prenapetež.
O nein, mein Freund! o nein, mein Freund:') Ne smčš Slovenec biti! Slovenec nisi, motiš se, Tvoj dom v deželi nemški je; Slovenije jez ne spoznam, Za vse kulturo nemško imam, — O nein, mein Freund, o nein, mein Freund: Ne smeš Slovenec biti.
') Prijatel, res! prijatel, res itd.
') Prijatel, ne! prijatel, ne itd.
Slovenec.
Tal'janski verli sosed moj, Povej tud ti dans svet mi svoj, Kaj meniš, kaj se ti dozdeva: Če smčm Slovenec biti?
Italijan.
Si si Signor! si si Signor:®) Ti smeš Slovenec biti. Preljub mi je moj laški rod, Spozn&m in čislam ga povsod, In kar kolj meni dobro de, Tud dragimu sosedu gre: Si si, Signor, si si Signor: Ti smeš Slovenec biti.
Lašk prenapetež.
No no, Signor! no no, Signor:4) Ne smeš Slovenec biti! Gorica, Terst, jadranski liv — Vse laško je, — ne boš tajil, Je slaven Lah od nekadaj, Slovenci le molčijo naj; No no, Signor, no no, Signor: Ne smeš Slovenec biti!
3) Moj dragi, res! moj dragi, res itd.	") Moj dragi, ne! moj dragi, ne itd.
Slovenec.
Mi Nemec, Lah odgovor dal, Kaj, serčni Madjar, ti boš djal: Povej mi ti pošteno, Če smem Slovenec biti?
Madjajr.
Igazan, kendes baratom!5) Ti smeš Slovenec biti. Mi draga je madjarska vla§t, In Madjar biti vselej čast, — In kar je meni draziga, Naj tudi tebi, brat, velja: Igazan, kendes baratom: Ti smeš Slovenec biti.
Madjarsk prenapetež.
Majd bizon! semmi esetre!6) Ne smčš Slovenec biti!
Pri men' vel j d le sam Madjar, Slovenca ne terpim nikdar; Slovenije na svetu ni, Ti Madjar si, se meni zdi; Majd bizon! semmi esetre: Ne smčš Slovenec biti!
5) Zares, zares, preljubi brat itd. Slovenec. Povej mi, mati Avstrija, Kaj tebi dobra misel d&, Kaj prav je in pošteno: če smdm Slovenec biti?
6) Kaj še, kaj še, nikakor ne! itd. Slovenec. Povej še ti, katoličan! Pri tebi se resnica hran', Iz serca razodeni, Če smem Slovenec biti?
Avstrija.
Ne boj se sin! ne boj se sin: Ti smeš Slovenec biti. Bil vselej zvest si Avstrijan: Tud zate je moj ustav dan! Se hrib omaja, pada hrast: Slovenc cesarju brani čast; Ne boj se sin! ne boj se sin: Ti smeš Slovenec biti.
Katoličan.
»Višave vlada Oče tvoj; Vi bratje vsi ste med seboj, Otroci §nih ste pravic; Ne čin'te si nasprot krivic! Jez šeg narodam ne kalim, Besedo vsaciga častim: V ljubezni vsih si služi vene, Narodu zvest ostan' Slovenci" Vsi skupaj. Prijazno se pobratimo, In moško v roke sezimo ; Ljubimo se ko brata brat, Pravice dajmo spoštovat', De zgine 'z Avstrije prepir, Cvetš med nami rajski mir. Zedinjeni zavpimo vsi: Naj vera, cesar, dom živili
(str. 32.)	S vi to s lav.
»Igrokaz: »Ali smem Slovenec biti" — predstavljan od nekterih Celovških rodoljubov (o svečanosti Einspielerjevi in 40 letnici cesarjevi) napravil je mogočen utis, piše Miri. 1888. VII. št. 22. Besede temu prizoru ponatisnjene so (z malimi premem-bami) pod naslovom: »Za poduk in kratek čas" na str. 175—6. Po Miru je ponatisnila ga tudi Soča. Kar pa se grajati mora, je to, da se ni povedalo, da je pričujoči igrokaz zložil Jeran in da se nahaja v Zg. Danici 1. 1862 str. 32 z njegovim podpisom »Svitoslav". čast, komur časti
Samec.
Ni mi znano laško, Nemško in slovensko; Kranjsko je lepo!
Zbor. Pa je res lepo; Kranjsko je lepo!
Kranjsko je lepo.
(Kratkočasnica str. 266).
S.
Mešano kerčmarsko — To je pan-šušmarsko; Kranjsko je lepo! Zb.
Sej je vse to kranjsko ; Kranjsko je lepol
S.
Je koroško moško, Miljeno je štirsko; Kranjsko je lepo! Zb.
Pa je res lepo; Kranjsko je lepo!
2. Zb.
Pa je res lepo; Kranjsko je lepo I
S.
Češko mi je težko, čversto je hervaško; Kranjsko je lepo!
Zb.
To je vse pol kranjsko; Kranjsko je lepol
2. Zb.
Pa je res lepo; Kranjsko je lepo!
S.
čisto, lično kranjsko — To je res slovensko; Krajnsko je lepo!
Zb.
Kranjsko je lepo; Pa je res lepo!!
Poljsko je gosposko, Rusovsko modrovsko; Kranjsko je lepo!
Zb.
To je vse skor kranjsko; Kranjsko je lepo!
1. Otroci, veselje Necoj se glasi: Se spolnijo želje, Se Ježčik rodi.
2. Že angelček poje, Pastirci gredo, Darove mu svoje Že kralji neso.
6. O Ježušek dragi, Pred tabo klečim, V ljubezni preblagi Tvoj biti želim.
Božična za otročiče.
(str. 285).
3. Tud mi pristopimo, Le pejte z menoj! To Dete molimo Ponižno necoj.
7. Očesce premilo Oberni namč; Daj, de te ljubilo Bo moje sercd.
4. Bo Detice zalo Nebeških darov Prav rado nam dalo, Če mol'mo ga prav.
8. Serce in čutilo
Ponudim ti v dar, Daj, de te žalilo Ne bode nikdar.
Kako matere, rednice, pe-zastran mladega slo-»Triesterci" zarad spisa v proti koncu piše Jeran:
5. Že glorijo čujem, Pa vse je svetl6, Že vidit' zdihujem To Dete lepo.
V nevezani besedi je v pričujočem letniku pisal p, sterne otroke jezikati učijo (str. 3). Zvezdice vodnice venskega slovstva (str. 12). Zavernjenje „Pressi" pa Danici: Katoliško duhovstvo in narodnost, kjer „Naše Bestrebungen in Intentionen — pa ne geheimgehaltene — so vselej take, de nam kar nič britko ni, z njimi iti pred cesarja ali deržavni zbor in pred vsako pošteno sod-nijo; bati se nam je le pred takimi, ki naše besede kazijo, slovensko duhovstvo, Bogu in cesarju nepremakljivo zvesto, denuncirajo in mu skrivne namene podtikujejo, — bati se nam je, rečemo, pred njimi; pa le takrat, ko bi res bedake našli, ki bi jim verjeli. Če slovensko duhovstvo svoj narod, njegovo besedo in šege njegove ljubi in ohraniti želi; je pa tudi Bogu in cesarju vselej tako terdno in stanovitno zvesto, de bo Avstrija — zanesljivo jo rečemo — do sodnjiga dne srečna in mogočna stala, ako bo na slovenskim duhovstvu ležeče (str. 32)". — Spovedna skrivnost. Nezmerna modrost in mogočnost Božja, ki se na obnebji razodeva. Napoleon III. Spržvnik. Kakošni ljudje med pridigo iz cerkve hodijo (str. 61). Strašno povračilo. L'Italia una si fa (str. 103). Umetnost hodi k laži v službo. Kaj bo z vero naših olikanih (str. 120)? Škofje krog Pija IX. — Ego vero censeo . . . „Pri Rimljanih je bil neki nergež, Katon so mu rekli, ki je svoj pot brundal: Ego vero censeo, Carthaginem esse delendam: jaz pa le menim, de Kartago se more razdjati. Tacih medvedov muraležev je dandanašnji legijon; vsak ima svojo Kartago, ki jo hoče razdjati, pa svoj Babilon, ki bi ga rad na njenim mestu zidal. Nočemo besedice spregovoriti o tistih, ki lagoj ženejo: Ego vero censeo, SI oven i a m esse delendam; ne o Žuželkatu, kteriga geslo je: Jaz pa menim, de papeže moramo obrekovati; ne o Garibalditu, ki ga zmiraj misel serbi: Jaz pa menim, de Italija mora edina biti; ne o Viktor-Emanvelu in njegovi serčni želji: Jaz pa menim,
de moram v Rim in Benetke iti; ne sploh o Golijatih, ki jim je Ecclesia catholica kar z vso silo delenda: poglejmo pa, kaj so te dni v opaženi koči na Dunaji podirali, pa ne poderli (konkordatolomci: Giskra, Muhlfeld, Brine . . str. 136) itd." — Lucifer Piju IX. (str. 143). Koliko je vredno napihnjeno modrijanstvo, in koliko vera? Škofje sv. Očetu. Papež in ose (str. 157). Škricarsko modrovanje. Kakošen cepec je Napoleon (str. 188). Bevslja in Krevslja pa Moderčinka, katera unima naposled da nauk: „Ženske silno in hudo greše, — Ker jezika svoj'ga ne krotč; — Druge vse prav hudo sodijo, — Same po pregrehah blodijo (str. 242)". Zapisek ali recept zoper opravljanje in obrekovanje, ki ga je iznajdel dohtar Dobersvet (str. 248). Stotnik tristo zelenih svojimu ver-nimu slugu Garibaldu (str. 279). Jabelka in lesnika. Drobtine in Drobtinice itd.
Nektere opazke k drugim spisom naj se tudi tukaj povedo p.: »Sofist je lažnjiv modrijan in bahač, ki čez vero in čez vse nerga, vse vravnava, le svojiga spače-niga nagnjenja ne". — »Kako potrebne so samolastne vaje, v kteri si bodi tvarini, ako jo človek hoče nekoliko bolj dognati, je priča ravno slovenšina. Neoveržljiva resnica je, de v šoli se ni noben učenec izverstniga slovenca izuril, temveč le tisti je to dosegel, kdor se je sam uril in vadil, bral, pisaril in mislil. Tako je pri vsih šolskih tva-rinah (str. 208). — De smo bolj okorni mi Slovenci v besedi, utegne vzrok precej tudi v tem biti, ker se nam ni privošilo v domači besedi se izuriti, v tujih pa se le počasi in z velikim trudam do gibčnosti dožene. Nažgi Laha ali Nemca, de naj ti po slovensko izurjeno govorita, boš vidil, koliko bo eden in drugi opravil, če je tudi že 10 ali 12 let med nami. Res pa je, de tudi takim pritežnostim je Slovenec pri svoji bistri glavi in lahki izreki še nar bolj kos v primeri z druzimi. — Otroke, ki so dostikrat še smerkovi, vikati, je smešno — tudi dečkam samim, zlasti kmečkim fantam. Velik gospod in ces. svetnik nam je pred nekimi leti zastran tega rekel: »Bei uns (na Švaj-carskim) sind bis zur 6. Schule alle Buben". Kakor nezrelo sadje želodcu ne tekne, tako tudi nezreli mladosti prezgodnji »titelni" k oliki ne koristijo (str. 215). — Taka se pač rada godi, de duhoven dostikrat nima nič druziga od sveta, kakor delo in ne-hvaležnost. Koliko terpi z otroci, de jih malo poduči in jim pervo oliko da v pervim poduku; komej pa iz hlačnic pogledajo, že začnejo duhovnu kljubovati in mu s svojimi razuzdanostmi nar veči britkosti delati; razuzdanost jih pahne v hudo revšino in spet so duhovnu na vratu, rekoč: »če pri duhovnu ne bom dobil, kje pa bom?" Pregreha raz-uzdancu nakoplje smertno bolezen, in spet je duhoven na versti: o koliko ima z njim skerbi, de bi ga v dobri spovedi očistil. Koliko je pa še druzih stisk: skorej vsak ima svoje kamne, ki meni, de jih more na duhovna metati, in svoj bič, s kterim ga bije. Torej je pa tudi znano, de ne bo imel pokoja, kdor Kristusa preganja v njegovih maziljencih (str. 284)". —
Zastran dr. Knobleherjeviga spomenika dal je v 1. 6. Jeran še posebej svet, naj se iz nabraniga denara odloči spodobno darilo za nar boljši slavospev Knobleherjeviga življenja in zlasti njegoviga djanja za spreobrnjenje zamureov. Slavospev naj bi imel napis: Abuna Soliman. Povedavši, kaj in kako bi se to izvršilo, pravi: Na noge tedaj, pesniki gorke kervi, žive vmišljije in blaziga serca. Kakor je vse to delo solnčni žark slovenske žive vere, tako mora tudi izpeljava temu izgledu primerna, vse skozi verske misli budijoča, prava keršansko-katoliška biti (str. 45). — In glej! še pred koncem povabilnega leta dobi že dokončani slavospev, ki ga vesel naznanja str. 287. — V prijaznem vabilu k naročevanju Z g. Danice za 1. 1863 piše na pr. (str. 284): »Ni nam treba praviti, kako tudi v našem narodu blaga iskra, čezdalje več znati in hitro napredovati, zmirej svitlejši žari in se vnema že v svitli plamen. V taki okolišini imajo tudi časniki zmiraj več opraviti, v kterih se zedinva v jedru, kar se po svetu in zlasti
po domači deželi godi. Cerkveni časniki imajo pa še posebno nalogo (ktere sicer tudi svetni prezreti ne smejo), na nravno življenje svojega naroda se ozirati, napake razodevati in očitati, dobro hvaliti, marsikaj svetvati ali odsvetovati, drugo kaliti, mnenje zastran začasnih dogodb na pravo pot zavračevati, pravo vero braniti, in sploh hudo zatirati, dobro pa razširjati. Danica ima tedaj obširno polje itd." —
20. Kalvarija ali premišljevanje Jezusoviga terpljenja v petnajst križevih potih z navadnimi molitvami ... Na svitlo dal Jožef Zupan. V Ljubljani 1862. 8. VI. str. 450. V predgovoru se bere: Slovensko prestavo sta napravila častita gospoda duhovna L. Jeran in A. Zamejic, in nju spise pregledali so visokoč. g. korar J. Vole.
XVI. 1863. V pričujočem letniku zložil je Svitoslav pesem »S s. Hermagor in Fortunat" v sedmerih kiticah (1. 21), katerih prva in poslednja bodi na pr.:
Dans kristjanje serca povzdignite,	Sveta Mohor, Fortunat, svetnika!
Se obhaja dan in praznik svet;	Za naš narod sta prelila kri;
Dal je Bog očetam nauke skrite,	Bod'ta tud nam zvesta pomočnika,
Že je tega osemnajst sto let:	De slovenski ljud sveto živi,
Jih učila sta ss. Mohor, Fortunat,	In na vajno prošnjo srečno kdaj
Oznan'vala biser vere zlat' . .	Zberemo se k Bogu v sveti raj.
Prosto pa je pisal na pr.: Kum svojimu tovaršu Triglavu veselo novo leto! Iz tega voščila (str. 1) naj se priobči tu p.: „Prizanesi mi, velikanski očak naše dežele, de si prederznem ti nektere verstice pisati. Vidim, de vse napredva v učenosti in oliki, vse priljudne poklone dela, ne le pred višjimi, ampak tudi pred sebi enacimi, zlasti ob novim letu; čemu bi se tudi midva tako osorno in serpo še dalje deržala? Moja misel je, de si začniva dopisovati, si nadloge potoževati, pa tudi veselje razodevati; si v zadregah svetovati, pa tudi med seboj pomagati si: sej sva brata, — ti stareji, jaz pa mlaji. Ne boš mi pa zamiril, če ti bom ktero malo ofračno povedal, sej veš našo dolen-sko šego, zlasti kadar kapljico marnja pod kapo dobimo, de znamo tiide kako nabriišeno povejdatil . . Vošim ti 1 .... 8: Bral sim v neki pesmi, de imaš na svojim podlož-niku Grintovcu »zakleti gojzd". To je kaj dobra naprava! Vošim namreč, de bi vanj pregnal in upanal vse umazane romane, garjeve pesmi, in kar se sicer kužljiviga pritepe v našo snažno zemljo, in lepo Slovenijo skruni; kajti dobro veš, de naši prebivavci ljubijo čisti zrak, kakoršniga jim s svojih verhuneov mi hribi v ravnine dihamo. Torej nas tako čislajo in preslavljujejo; nihče pa ne prepeva Kerkiniga blata ali Ljubljanskiga mo-čirja . . Še Prešerin, če tudi v malo drugačnim pomenu, je svoje dni z zamerzo omenil »allen Schlamm im Nile", in rekel je, kdor bi se z njim pečal, bi pokazal »ingenium suile" .... Torej imam veliko nado, de midva bova odsihdob zverševala imenitne dela v oliko najniga naroda. Olikati ga hočeva, in sicer na podlagi svete vere in v domačim jeziku, mili slovenšini. Kdor pa bi nama v tem nasprotval, si moško dajva roke, de mu ne tegneva ne čiste sape iz svojih tovaren, ne bistrih vodic iz svojih skrivnih hramov. Je-li, moj sosed? Serčin pozdrav od Planine, Gorjancov, pa tudi od Kleka in druzih bratov! Zdravo!" Pobratim Kum.
Papež in Žuželka (str. 12). Kako se 80letin vojaški častnik za vero poganja. Ali bi se dalo našim slabovernikam še kaj pomagati (str. 27)? Ebn - el - Mafazi. Arabska za predpust v domestilo in nedolžin smeh tistim, ki ne išejo razuzdanega pustovanja (str. 27. 28). Ta-le tudi Ljubljani ne bo škodvala (44). Kaj je konkordat? — Mlin na sapo (75). Pogovor od rogate, kosmate iu roparske zverine (str. 115) v groznih podobah. Martinu na povedanje, da fantje ob nedeljah mej mašo in pridigo ostajajo zunaj cerkve, pravi kaplan, da v cerkev ne morejo, kajti: »Na herbtu vsakimu sedita šantavi in zeleni hudoba, ki ga jezdarita, kakor osla; v sercu ima mliu.ski
kamen pohujšanja, ki ga k tlam tiši; na nosu mu čepi pav napuha in pred njim svoj rep razgrinja, de cerkve ne vidi. Na glavi mu raseta rogova nepokoršine do duhovnov in staršev tako velika, de bi se komej splazil skozi cerkvene vrata, in bi se v strop zadeval, ko bi v cerkvi stal; od cerkve preč ga pa vlečete kljuseti nečistost in pijanost itd." Na poziv, naj povč imena tistih porednežev, podrepine cele fare, našteva jih Martin. »Bili so: Ožbe Termoglavec, Jurež Dolgoplečnik, Tonko Fižolalačnik, Primko Kruha-stradič, Janko Gerdogledič, Pavliha Dolgoperstič, Anže Šantovestič, Mate Žganjolokec, Kajfež Nečistič, Herodež Bahač, Tome Temolajnež, Kajn Pretepač, Judež Bogozdajic, Gerga Hruškokradec, Gajo Peklovisec, Kam Očetokletec, Pokvekež Perdušnik in Prismo-dež Vsezapivec. Tudi nekaj mlajših zanikarnežev je zunaj, ker se po starejih gerdunih ravnajo. Ti-le so: Smerkolizec, Sterganič, Lenušek, Zmikež, Pretepček, Bukvosmerd, Potepinček" itd. —
Garibaldi pošilja Napoleona III v pekel (str. 124). Obhajanje ss. Mohora in For-tunata (170). Kratki leviti, kako svet plačuje (193). Rim je zrel, le po njem (237). Obhajanje štiristoletnega godu naše škofije mesca vinotoka v Ljubljani (259). Panger-manstvo, rongeanstvo, renanstvo (262) — jako čvrsti sestavki. Mični igrokazi p. Kratko glediše. I. Skazovanje. Šteif, Štajs in Štulež. II. Skazovanje. Steif in sosed. III. Štajs in njegova teta. IV. Štulež z učiteljem pri kozarcu. V. Spregle-davec — bivši Šteif, Spoznavec — svoje dni Štajs, in Pozno kes — poprej Štulež (vsi postarni možaki — skupaj zadenejo str. 187). — Razgovorček (o jezuitih ali jez uit ar jih). Filistrov in Bistrov (str. 199). — Iz mesta Veriboj. Ver očes t in Veroljub (str. 250) na smertni postelji. — Kdo si hoče opico za teto. Pogovor. Oče in Janezek. Opič Naravčar (str. 258).
»Naj izrečemo o tej priliki dobroserčno misel, ki nas je prešinovala, pregledavši »Torbico". Prijazno je brati in viditi, kako mladega ognja iskre švigajo in vnemajo les in tudi ne mara kamnje sem ter tje. Hvale vredna je gorečnost za narod in njegovo oliko. Ali kakor oginj rad predeleč sega, tako marsikterikrat tudi mlada kri. Ne menimo hudega, ako besedo rečemo, kakor mislimo, ker mladina se mora kerniti, in dobro-serčna — tudi rada dober nauk sprejme. Mislimo tedaj to-le: Ogibajte se, mladenči, take reči, ki po politiziranji dahnejo, ali se za take lahko razlagajo. Svojim učiteljem prizanašajte, pomnijoči četerte zapovedi Gospodove, de bo Vaše delo in življenje blagoslovljeno. Bodite moški in reči o neslanem ljubovanji naj Vam »Torbice" ne skrunijo, bodi si pod kakoršnim koli imenom in naslovom. Tvarine naj se strinjajo z Vašim stanom in starostjo. Ničesar ne pišite, s čimur bi žalili Boga, ki Vam je tako lepe in drage zmožnosti dodelil. To so naše misli. — Iz ust moža, ki je pravi domorodec in ga vsi spoštujete, pa smo slišali ravnokar, da s poslednjima zvezkoma ne more zadovoljin biti, sta vse drugačnega duha kot so bile perve slovenske vaje, in da torej ne more svetovati, da bi se mladost na take reči naročevala (str. 142 cf. 176 in 249: V poj as-njenje)".
Moška in resnična je sodba Jeranova o dr. Bleivveisuin dvajsetletnici njegovih Novic: . . »Slovesnost je bila priserčna, pričujoče občinstvo častitljivo, zunanje vdeležje dostojno . . . Njegov velik vspeh v tem času pripisujemo dvema okolišinama: pravični reči, za ktero se je poganjal, in pa njegovemu zmernemu značaju (str. 155)". — Kakor nekdaj čitavnici, tako je sedaj i Matici dal pristne nauke p.: »Matica za slovensko slovstvo, to je zares izverstna misel, to je pot, po kteri se zamorejo vsaktere vede zanesljivo in tudi urno med ljudstvo razširjati in olikovanje naroda bode z njeno pomočjo, ako bo dobro vravnana, zamoglo veliko hitrejše napredvati. Bog daj, da bi se hitro na noge spravila in jela delati. Pristaviti pa vendar moremo to-le: Kakor deržava pri
enacih napravah vestno pazi, da se ne dopusti kaj v njeno škodo; enako mora tudi Cerkev za-se skerbna biti. Postave matičine naj bodo torej od cerkvene strani take, da bode za vse prihodnje dobro zavarvano, da matica nikoli ne bo nobenega dela podpirala, ktero bi utegnilo — kakor koli si bodi — slovenskemu narodu v nravno škodo biti. Slovstvo je narodu naj veči blagor, utegne pa tudi biti naj veči nesreča, ako se v hudo zverže. Vemo, da so vstanovitelji pošteni in modri možje, ali dostikrat se v začetku na marsikaj ne misli, in pozneje se na slabo oberne; toraj naj bi cerkveni možje, ki so v tem odboru, na tanko zaznamnjali, kaj da cerkev tirja, ter bode potem tudi slovensko duhovstvo brez pomislika k materi pristopilo itd. (str, 281)".
V vabilu k naroČevanju za prihodnje leto pravi: »Dandanašnji noben narod, ki je le kolikaj olikan ali pa se olikuje, brez časnikov ne more biti. In vse oko-lišine so take, da bi bila tudi za katoliško Cerkev očitna škoda, ako bi ne imela svojih listov, kteri imajo nalogo, toliko velikanskih zmešnjav in krivih misli sedanje dobe na pravo pot zavračati, in občinstvu resnico kazati, ki se dostikrat težko izmed blišnih do-zdev razloči. Te misli nas nagibujejo, še nadalje Z g. Danico na svitlo dajati, ako jo bodo ljubi Slovenci obilno podpirali, dasiravno v teh čudnih časih liste vredovati ni ravno delo na rožicah in v senčnem hladu. Spodbuduje nas k temu tudi zmiraj bolj obilno branje našega cerkvenega časnika in pa pridno delanje verlih pisavcev zanj (str. 282)." — »Preteklo leto je imela Z g. Danica med 7 in 8 sto deležnikov, čez 600 duhovnov; svetnih naročnikov je vse premalo . . Zlasti je slabo znamnje, da se višji stanovi za cerkvene liste tako malo pečajo . . Pravi podporniki in ohranivci Zg. Danice so tedaj naši bratje duhovni sploh, nar bolj na Kranjskem itd. (str. 289)".
Nekako grozen je t e 1 egr a m iz spodnjega sveta proti novemu letu 1864: Satan (pokukavši iz Vesuva): Kako je že kaj na svetu? — Posvetni duh: Ljubezen pojemlje, — Resnica dremlje, — Vera stoka, — Pravica poka. — Satan: Je že dobro (Se pogrezne in Vesuv jame na novo bruhati). Spisal pa je v tem letu posebej:
21.	Šmarnice naše visoke nebeške Kraljice, neomadežane Marije Device. Tretji letnik. Spisal, založil in na svitlo dal Luka Jeran, duhoven ljubljanske škofije. V Ljubljani 1863. 12. 296. — Cvetlica iz verta večnosti. Lilija iz verta Marijnih otrok. Memorare. Cvetlica za na dom. Natis. J. Blaznik.
22.	Zlati Vek. V Ljubljani 1863. 8. 293. Mej založniki je L. Jeran, ter vanj posebej spisal: »Sv. Klemen rimski papež med Sloveni (str. 59—73)".
23.	Svete pesmi. Četerte bukvice. Nabral in na svitlo dal L. Jeran. V Ljubljani 1863. 12. 158. Nat. J. Blaznik (Danic. 100. 109).
24.	Abuna Soliman. Zložil Anton Umek Okiški. V Ljubljani 1863. 8. 204. Nat. J. Blaznik. Sprožil, na svitlo dal in založil z denarom za Knobleherjev spominek Luka Jeran (Vid. Danic. 1862 str. 45. 284). V Danici 1. 1863 str. 214 naznanja in priporoča to delo na pr.: »Slavospev in življenje ranjcega dr. Ignacija Knobleherja, z lepo podobo na čelu . . Upamo, da to je spominek, našemu slavnemu rojaku zares spodoben, po svojem obsegu ves primeren, v slovenski mladini blagoserčne čutila obudovati in vsako slovensko serce v prostih urah kratkočasiti. Z nobeno rečjo bi se ne bil mogel spomin našega rojaka bolj živo ohraniti, kakor s tem spisom. Naj bodo torej vsim prijatlom in spoštovavcem ranjcega slavnega moža te bukvice živo priporočene. Slavne vodstva slovenskih gimnazij in učitelje slovenščine — tudi po realkah — prosimo, naj bi blagovolili na to delo se ozreti, v kterem so kaj pripravne daljši in krajši pesmi vsakterih metrov in obsega za vaje in deklamovanje učencev in druzih. Niso pa zgolj suhe verstice, temuč čitatelj bo našel, da umni pesnik . . je povsod iz vsih raznih vdd krepko zernje iz nek-
danjih in sedanjih časov, iz klasiških in druzih del snoval v svoje mične poezije, pa tudi domovini ni dolžan ostal, kar se ji spodobi (str. 214) itd". —
XVII. 1864. V tem tečaju je »Umazani pisatelj v peklu" v 20 odstavkih prva popevka, v kateri Svitoslav kaže veliko odgovornost, katero imajo dotični pisatelji, posebej pesniki (1. 8); iz nje bodi na primer:
1. O gorje mi! kje prebivam? Po vsih udih ogenj peče, Na žerjavci tu počivam,
Reka z žepla p6d-me teče! To je res peklensko žrelo, Ki sercš vanj ni verjelo, Zdaj čutiti mora ga.
4. Za ljubezen sem umiral,
Skladal mesne sem novele, Strune polzke vedno vbiral,
Bral zaljubljene gazele. Ustom med, al sercu zmije, Ble so moje poezije, Ki me v peklu grizejo.
3. Rekli so: ta narod ljubi, Zanj se trudi in spisuje; Jaz pa mamil sem k pogubi, Speval le, kar serca truje, Pisal spotikljive čenče, Strupil dvice in mladenče: Oh, kako me peče zdaj!
6. Zdaj mi stavijo spomine
In pleto na grob mi vence, Hvalijo mi pesmi, čine:
Mene pa peklenske sence Strašijo v ti grozni ječi; Nad vse misli muke veči Tarejo me vekomaj! . . .
2. Oh nesrečni! sem le mislil Pridobiti si veljavo; Sem imel le svet v čislu,
Pa zamudil večno slavo! Posvetnjaki so mi djali: Vzvezde bomo te kovali; Jaz pa v peklu zdaj gorim 1
5. Sem za časnike pisaril, Vero tiho spodkopaval, Mnoge serca sem pokvaril In pravico prevračaval; Greh sem po hinavsko likal, Kjer le mogel, čednost pikal; Svet pa mi je prav dajal.
20. O vč torke, o zmije,
Kdaj nehate me pekliti? Kolobar krog vas se vije,
Kolob&r je vekoviti: Čul ne bom rešenja zvonca, Moje muke so brez konca, Stok in jok brez upanja!
To spomenico naj bi Z g. Danica ponatisnila večkrat, da bi umazani pisatelji ne imeli nobenega izgovora! — Str. 120 je v razdelku »Lešniki, jabelka in lesnika (Jeranu: lesniko-a)" na vprašanje: Bela Ljubljana - Iše župana — Kakšnega župana? — prepošten odgovor za vse čase veljaven: »Ako potrebujete sveta: dajte revežem očeta; — mestu modrega mestnjana, cerkvi moškega kristjana; — čednosti, pravici brambo, grehu in nesnagi kambo; — za beznice in pivnice skerčevavca, za ulice o mraku pometavca; — za lenuhe, postopavce šilo, za igravce, potepuhe pa strašilo; — za terštvo, obertnijo podpornika, za šole in učenost zagovornika; — za oginj in prepir gasivca, za prederznost pa grozivca; — za rojake vstave zverševavca, za vse dobro pri-jatla in spolnovavca". — Str. 238 nahaja se vzvišena pesem »Čeln sv. Petra", v no-vojorškem kat. časniku Fr. Hahn, poslovenil Svitoslav, v 14 kiticah. Na primer bodi:
1. Šumi vihar in čelnič grd Naprej naprej tje na morje, Proti na mirjade klečat V globinah ribški čeln požret'.
2. Že plove osemnajst sto let Po morju, vsak čas je ote't; Če tud ga obdaja černa noč, Nad njim se stare vsaka moč;
Je preč, je preč! kričd bedaki, Bedakov krič nič ne zaleže,
Poginil čeln bo v borbi taki!
Ker čelnič vselej breg doseže.
14. Ki znamnja Božje vidite, Nevesto glejte! lepa je; Prostostje, kjerjeBožjiduh, To priča Pij, posluh, posluh! O živi Pij in zdrav nam bodi! Ohrani Bog Te med narodi!
3. On, ki ima v roki grom, viha^ Je tud kermilni gospodar, Ki stesal ga je sam terdn6, Zre ko v nevesto vanj zvesto: Ko b' stožeri se neba sterli, Ne bodo ga valovi žerli! . .
Morebiti bi se kaj naslednjega prileglo za napis ob pokopališi (str. 236):
Bil sem prej — Kar ti zdej; Pa boš koj — Sosed moj: Cvetek vel — Prah, pepel.
Tu postoj — Dragi moj! In prevdar' — Ravnokar Boš tud ti — Kar smo mi.
Mine cv6t — Mine svdt; Mine čas — Mine kras; Mine vse — Mine vse: Duša ne — Duša ne!
Dobro osoljeno je voščilo, katero daje na povabilo »Triglav sosedu Kumu za novo leto 1864", češ, govoril si lani osorej, da se hočeva midva — skerbna in poštena možaka in domorodca — lotiti olike svojega naroda . . . Poslavila sva to leto marsikaterega svojih zaslužnih sinov in storila neumerljive njih imena, nekaj pa sva spomin nekdanjih poživila . . Lepo in dostojno bi bilo, ako bi se semtertje marsikaj okornega ome-čilo, resastega omčlo, ojstrega ogulilo, osornega ukrotilo, robatega obrusilo, divjaščega upitomilo, blodastega otesalo, palečega ohladilo, butastega ugladilo itd. . . Lepe prijazne Šmarnice, ki sva jih zopet to leto veselo obhajala in ki k oliki ljudstva silo veliko pripomorejo, in pa toliko imenitne mnogoletnice ss. Hermagora in Fortunata, Ljubljanske škofije in ss. Cirila in Metoda — vse to, dobro včm, boš tudi ti v vedni spomin zapisal v svoje zlate bukve ko predrage dogodbe našim mlajšim — jeli da? itd. (str. 2). — Pogovor. Moralist i Humanist (str. 120). Olikarija in olika: Stoletje se zjasnuje in vedrf; — Osliču slama in osat diši (str. 124). Katoliška Cerkev zaderžuje svobodo in napredek, pravite Vi (132)! V kremljavnici. Pogovor: Lutrovec, Andrejče, Kristjan (str. 134). Naprej in nazaj (166). Dragi kamni (po sv. pismu str. 189—190). Iz kremljavnice. Po pridigi. Nekaj amerikanskega, nekaj kranjskega (191). — Kaj ša-raste so vrednikove opazke k čvrstemu spisku: Gerča namesti lešnikov, kjer se govori o naravoslovstvu v naših šolah, o dotičnih učenikih in knjigah, posebej o „111 u-strirtes Thierleben von Dr. Brehm", in se z dokazi iz te knjige poočituje njena nevarnost (Cf. Natur u. Ofl. 1864). — Madjarsk pregovor pravi: »Mački se zmiraj sanja od miši, svinji pa od želoda". Tako tudi pregorečnik za naravstvo, opominja Jeran, vedno sanjari o krempljib, parkljih in rogovih, o kebrih, glistah in mišjih repovih; zraven tega pa Začetnika vsih reči, njegovo razodenje in sploh vero v nič deva. — K besedam Brehmovim: »Das Thier hat von Geselligkeit sehr hohe Begriffe und opfert sich zum Wohle der Gesammtheit. Es iibervvindet Begierden u. Leidenschaften (se posti, kakor g. naravoslovec!) und lernt sich beherrschen; es zeigt also auch selbststandigen Willen u. Willenskraft, Dem Menschen geschieht kein Unrecht, ihm wird nicht Abbruch gethan, wenn wir die Thiere auch hoch stellen (na pr. petelina za mizo, naravoslovca pa v kurnik). Herder nennt diese die erstgebornen Briider des Menschen" itd. opazuje vrednik: »To je kaj mičen nauk! Če so zveri in živali naši pervorojeni bratci in sestrice, tedaj le po redu in po pravici jim dajte, kar gre pervorojenim, dom gospodarstvo itd.: oroslanu žezlo v kremplje in na prestol hamburškega senata ž njim; medvedu kučmo na glavo, ključe dr. Brehmovega zverinjaka v tace, pa na sofo ž njim; — čuku katalog v kljun, pa na katedro; kozlu očjale na gobec, pa deržavni zakonik pod brado; opici pnrasol, mački kuhavnico, kravi ključe v hrambo in krog pasa kučomajko! Drugorojenemu ali ne mara celo desetemu bratu psov, opic in dihurjev — zbledelemu človeku — pa za doto pleve v glavo namesti možgan, in mojster dolgouh naj ga zajaši, pa hajdi na špancir; — hajdi ven iz hiše, ktera je lastina pervorojencev in ne tvoja" itd. (str. 228)!
L. 1863 bila je Danica prvikrat v tožbi, o katere poslednjem izidu naznanja 1. 1864 str. 32 (cf. 37—38) takole: „Ker je občinstvu znano, da je bila Zgodnja Danica tožena zavolj spisa „S Križne gore 7. mal. serp. Ravnopravnost ver", kakor da bi bila po §. §. 303, 7 in 239 kazn. post. očitni mir in red begala; torej naznanimo, da slavna c. kr. vikši deželna sodnija v Gradcu je 12. pros. 1864 vredništvu Zg. Danice dala prelepo, naneoveržljive razloge operto spričevanje popolne nezadolženosti".
O tisučnici slovanski 1. 1863 smo se Slovani bolje spoznali med seboj ter si približali, in Slovenci posebej. „Nikoli ne pozabim, da gosp. Luka Jeran ini je bil prijazen pomočnik", spoznal je dr. Bleiweis, in sad temu prijateljstvu so tri pesmice v Novicah, katere mu je vravnal Svitoslav in katere živo spričujejo njegovo iskreno domoljubje. Prva se nahaja v Novicah 1. 1864 str. 53 ž njegovim znakom S.:
Vprašanje.
Poleg češke „Tažete se, proč jsem Slovan ?"
1.
3.
Prašaš: čmu da sem Slovenec, Čmu Sloven mi vsak je brat, Čmu mi ljub Tominc, Dolenec, Štajarec, Primorc, Hrvat? — Ker slovenski oče, mati So me učili dom moj znati! Prašaš: kaj da spevam Boga Rad s slovensko pesmijo, In kjer stopa moja noga, Spremljam ga z ljubeznijo? — Ker slovenski oče, mati So me učili Boga znati!
2. Prašaš: čmu slovenske glase Lira moja le doni, In zakaj zvest na vse čase Bom besedi materni? —
Ker slovenski oče, mati So me učili jezik znati!
4. Prašaš: kaj da vsi Slovenci Meni desno so oko, Kaj da misli mojih venci Njim v blagor dahnejo? — Ker slovenski oče, mati So me učili narod znati.
Nekteri Kranjci.
(str. 60).
Poleg češke „Isou, Isou — Po Slovanech Češata itd."
1. So, so,
So Slovenci, vem da so; So, so,
Madež so rojakom, Mrzi jih, Slovencem biti, — Vse slovenstvo prav'jo zviti, Gre naj žvižgat rakom!
2. Glas, glas
Materni tepta vaj o, Glas, glas Mil ko rana rosa; Prav ošabno tujčevati, Vse domače zanič'vati, Je modrost njih bosa. 4. Nam, nam
Zmešani žlobudreži, Nam, nam Delajo sramoto ; Jezik čist za nič imajo, „Kranjskošpraho"komaj znajo: To so Kranjci — to, to!
Moj dom.
(str. 122).
Poleg češke pesmi: Tam kde venči modre hory Tisic hradu svymi bory.
3. Glej, glej!
Tujci clo se smejajo, Glej, glej,
Revežem nevednim; Polslovenska šušmarija Kakor kis uho zavija Vsim Slovencem čednim.
1. Tam, kjer beli so Snežniki, Holmci mali in veliki, Kjer izvira bistra Sava, Teče Soča, Krka, Drava;
Tam mi dedov zemlja krasna, Dom junakov, dom je moj!
2. Tam, kjer Kranj na trdi skali Sedež star svoj kaže zali, Kjer Postojna v spodnji svet Svoje čuda vabi zret:
Ona zemlja slavoglasna Moja vlast je, dom je moj!
3. Tam, kjer je Ljubljana bela
Davne čase že slovela; Kjer slovenski mili rod Zemljo orje, mirno hod';
Tam mi zibka prvočasna Tekla je, tam dom je moj!
Poslovenil S.
Naznanilo, vabilo, budilo. „Prosimo za voljno poslušanje! Jasno kakor beli dan je, da svet ne more več stati in Slovenci ne živeti, razun da jim sveti še prihodnje leto 1865 Zgodnja Danica. Nič ne mara, da bo marsikdo še umeri, ki ne bo bral Danice. Pred ko ne, bo tudi v kakem kraji germelo in treskalo, kamor ne bo Danice. Kaj je tedaj storiti, sosedje? Ali ne bo kazalo po Danici ogledati se? Kaj menite p. n. bravci, pisavci, naročevavci? Pravite: »povejte Vi!" — Ker tako hočete, naj pa bo! Vojnic se je težko znebiti, ako bi kdo tudi želel. Darujte tedaj zmožni pisavci svoje pero, naročevavci naročnino — njih saj polovico več kot letos —, tiskar bode pripravil čerk, popirja, černila dokaj, in gibčnih perstov več mem letos, vredništvo pa bode žert-valo svoje oči, možgane in naj lepši ure, ki jih šteje nova Blaznikova pratika. Ako nam k temu naša pomočnica — mila Danica — z neba prijazno sije in Bog svoj blagoslov rosi: pa bo Zgodnja Danica še dalje Slovence budila, učila, mečila, — jih obdelovala, likala in razveseljevala, — jih odvračevala in zuvračevala, — jim naznanovala, napovedovala, žalovala in prepevala, pa tudi po stari slovenski šegi včasi malo pokoledvala. Akoravno pa mnogi žele njeno obličje saj vsak teden viditi, se bo vender mogla le še na deset dni prikazovati, ker skoz teden si ne upa zavolj pomanjkanja časa tako čedno napravljati se, da bi smela ličnim Slcvencem pred obličje. — Zdaj pa vsim skupaj pre-serčna zahvala in prav ponižen poklon od Danice, ktera priljudno prosi, naj ji urno pošlje navadno popotnino, kdor koli želi, da mu pride na dom veselo novo leto vo-šit (str. 298)".
XVIII. 1865. „Kamor koli se ozreš, vidiš dvoje kraljestvo, ki se med seboj vojskuje. Kraljestvo dobrega, in kraljestvo hudega; kraljestvo resnice, čednosti, pa kraljestvo laži in greha. Razne dopise in naznanila smo dobili naj poslednjiši dni, ki kažejo, kako zmožni za nejevero so pogosto tudi naši ljudje, ako v slabe okolišine pridejo, zlasti mladenči pri vsi svoji oliki in omiki in pri vsem tem, da se že zgodej korenito učijo včrne in nravne vede. O tacih, ki se do čistega na eno ali na drugo stran nagnejo, ni veliko govoriti; veliko pa jih je, ki hočejo dvema gospodoma služiti, akoravno pravi večna resnica, daje to nemogoče. To se zlasti rado kaže v našem slovstvu. Ravno te dni nam je neki domorodec tožil zastran nove „S1 o venske Vile", kako živo popisuje tisto ljubezen, ki pelje v Ljubljanico, Savo, Donavo, pa še kam drugam! Želodec, ki škodljive jedi poželi, ni zdrav; tudi duh je hromoten, kterega mika po kužljivem branji. Potreba rezno na vrata terka, da naj se verne in nravne moči strinjajo zoper kužljivo slovstvo; če ne, utegne kuga biti splošnja. Vsako novo delo bo treba pretresti, in Slovencem odkrito povedati, če je za-nje, ali ne. K temu pa je treba zedinjenih moči (str. 104)." — O bridkem spominu, da tudi po slavni tisučletnici med Slovani potrebne edinosti ni, potoži Svitoslav to v pesmi (str. 161):
Tri solze kralja Rastislava
o pogledu v prihodnjost.
Svatopolk, mi v rodu stričnik,
Kam zabredel si v osodi? Zdavši strica, ti krivičnik, Zdal svoj nžrod si nezgodi!
Oh, zastonj so tvoje zmage:
Vse razdere ti delitev! Kal nesloge pa neblage Svete nrave je keršitev!

Duh moj gleda v pozne čase: Še pregreha se mašuje !
Teci, teci bistra Sava, Naj neso solzč valovi,
Nove greh rodi modrase: Boj se v duhu ponavljuje!
Ki jih joka mati Slava Nad prešernimi sinovi. —
Brat na bratu cepi dlako, Brez ljubezni rane seka,
Ena zvezda le se znani 'Z davnotemnega mi groba :
Brusi meč za reso vsako — Vse od veka pa do veka!
„Ko vsi v veri bote zbrani, Vam zacvete boljši doba . .
u
Ko da dosti ni pošasti, V bogočastji se spertijo:
Popustite vse prepire, Vsi med sabo se ljubite;
Slave sini s hude strasti Svojo Mater zapustijo!
Vsi v zavetje prave vere, Vsi k resnici pritecite!
Kje edinost je, otroci? — Svatopolk zato li prčti
Tolažilo to naj veče, To je pravi vir ljubezni,
Vam je zročil v oporoci, Da se švigate v grenkoti?!
To je solnce vaše sreče, Konec vaše to bolezni.
S-v.
Skorej dvesto let staro novoletno vošilo, na novo prekuhano, osoljeno in po-štupano (str. 3—11). Med in pelin: Prazen je žepič, — Pa ne maram niči Pogovorček. Posel in gospodinja (str. 82). Naravoslovec in materialist, češ, da je pajek ribič, poet, človek, kristjan (str. 137). Miško: Ljudje tožijo, da poslednje leta je svoboda tiska terpela veliko sušo. Anže: Mogoče; vender pa je svoboda ali nesvoboda ravno te leta nanesla toliko blata, da ga Donava v petdesetih letih ne izpere (str. 188). General La-mori<jiere (222). Klic ob koncu svetega leta 1865 (str. 285). Kaj čvrste razprave in opazke se nahajajo pod naslovom: „Ogled po Slovenskem. Kaj je kej novega po širokem svetu? Med in pelin. Rožice, ki je vsaka cekina vredna" itd. Str. 19 razlaga, kaj je komunizem in socializem; str. 30, kako bi se zboljšale vseučilišča, da vseučilišniki hodijo redoma k spovedi in sv. obhajilu; str. 215, kako naj se podučuje v srednjih šolah, saj polovica šolskih tvarin v slovenskem jeziku. »Neogibno potrebno pa je tudi po naši misli, da bi se precej velik del ur utergal nezmernim številkarijam, greščini in naravstvu ter se obernil v učenje avstrijskih jezikov. Sej se ne more človek v našem cesarstvu na nobeno stran pol dnč deleč der-drati po železnici, da bi med druge razne narode ne zadel, čudno, prečudno je, da šolski gospodje te tako djanske potrebe saj že takrat niso spregledali, ko so se železnice začele po našem cesarstvu; da se pa še zdaj k temu nič ne stori, to naj rakovci zapo-padejo in želvarji razlagajo! Avstrija ne sme več nobenemu jeziku v cesarstvu biti mačeha, ampak vsim mati, — to je ravnopravnost, in iz nje se bode razcvetala zadovoljnost". — Kaj šegavo odgovarja str. 48 Vogtu na vprašanje, kje je pri mravljah meja med nagonom in umom na pr.: „ . . Sicer pa, kar znajo mravlje, muhe in ščurki zdaj, to so znali že pred šest tisoč leti ravno tako; nikjer se ne sliši, da bi bili ti prizemelj-ski narodi tudi le za betvico napredvali. Kadar pa bodo na pr. mravljice začele vsako zimo druge podobe kučomajke nositi; kadar levi toliko napredvajo z duhom časa, da bodo nove šege kazine imeli; kadar se bodo kosmatini medvedi v „narrenabendih" predpustni čas radovali; kadar bodo že jeleni v sokolskih družbah narodne prepevali, in se čebelice po čitavnicah zbirale; ali ko bodo pajki jeli časnike vredovati; kadar bodo kozli včasi obriti, včasi pa bradati hodili, kakor bo „moda"; kadar seršeni ne bodo zmiraj ravno tistih dolgočasnih kvartetov peli; kadar bodo čmerli nove baže trobente iznašli; kadar se bodo ose olikale in od svoje sovražljivosti pojenjevale: takrat naj bi Vogt iz groba vstal in tehtno poprašal: „Wo ist nun, diirfen wir wohl gegeniiber solchen Beobachtungen fragen, die Grenze zwischen Instinct und Verstand?" —
»Dandanašnji, ko vse naprej hiti, se v eni uri delj pride kakor nekdaj v enem dnevu, in v enem letu delj kakor svoje dni v petnajst ali dvajset letih. Kjer se pa hitro vozi, se zavozi tudi lahko pod cesto in v rupo ter se napravi hitro škoda velika. Od tod je očitno kakor beli dan, da je Slovencem katoliškega cerkvenega lista treba kakor vsakdanjega kruha, pravi v vabilu k naročevanju Zg. Danice za 1. 1866 . .. Za pravo oliko in resnični napredek se poganja tudi Danica med Slovenci. Iz vsih strani dobri Slovenije sinovi imajo v nji, bi djal, neko središe, kjer orožje zbirajo; neko ognjiše, od koder podirajo sovražnike; neki verhunec, od koder hitro zvedo nevarnosti in sovražne napade. In koliko mičnih in koristnih naukov se po katoliškem listu kar nanagloma razširi med občinstvo, koliko dobrih misel se zbudi med branjem, koliko časa se v dobro obrača, ki bi se sicer v prazne ničarije ali celo v greh potratil! . . . V tacih okolišinah hočemo tudi mi s pomočjo Božjo svoje slabe moči darovati Danici in Slovencem, dela verlih domorodcev v lično edinost spravljati, necelotnosti dopolnovati, času primerne reči spisovati in zbirati . . . Dandanes vse agitira, si pajdaštva iše; dajte torej tudi malo a g i tir a ti za obilno branje Zgodnje Danice v duhovni prid vernih Slovencev (str. 284) itd."
25. Šmarnice Marije Device. Četerti letnik. Spisal Luka Jeran. V Ljubljani 1865. 12. 376. Cvetlica a) v čast in hvalo previdnosti Božje; b) v hvalo Marije Device; c) za vsacega na dom. Po psalmu: Benedicite! O raznih božjih potih na Kranjskem. Nat. J. Blaznik.
XIX. 1866. Prva pesmica v pričujočem tečaju je »Zenzalahte", katero je Svitoslav o tem plemenitem drevesu na Jutru zložil binkoštni dan v Tripoli pod Libanom (str. 153); druga je pesem „Za zlato mašo preč. g. fajmoštra Aleša Jerala": Serca k Bogu povzdignite — Vsi Horjulci na ta dan, — Z enim glasom ga hvalite, — Novi god je praznovan itd. (str. 236); tretja pa (str. 272) je na pr.:
Pogovor med dušo in životom.
Život.	Život.
Kdor le tebe, moja duša,	Ni res, ni res, o sestrica!
Zmiraj vboga in posluša,	Ti preterda si sodnica;
Cvčt življenja si je vzel,	Le zapri se v temni kot,
Nikdar ni zares vesčl.	Jaz bom hodil svojo pot!
Duša.	Duša.
O tovarš moj, to je zmota!	Modrovanje to je slabo, —
Sreče ni zvun moj'ga pota;	Nikdar ne potegnem s tabo: Strasti streči grenk je up, Če ti všeč ni moja pot, Grdh že sam je smertni strup! Gorel v peklu boš, škerjot! —
Život.
Če je taka, skup terpiva,
Proti nebu jo voziva;
Hlajši ogenj je takraj, Kakor tamkej vekomaj.
S-v.
Prosto je pisal na pr.: Trije paragrafi za novo leto (str. 1). Pogovor. Soseda Lazar in Premetavec (o onih, ki med duhovnim opravilom zunaj cerkve ostajajo: Jakon, Štefic, Smerduh). Matikar in Stergar o dualizmu, češ, to ti je novega plemena krokodil z dvema glavama; kadar bi se zredil, bi se preselil v Donavo, bi po nji gori in doli plaval, tudi po Savi in Dravi, in po vsaki strani reke bi z eno glavo — Slovane zobal, na zadnje pa Avstrijo pohrustal (str. 31). Str. 56 naznanja, da namerja



vrednik Z g. Danice popotvati v Jeruzalem in vredništvo izroči meni. Str. 64 pa sem naročnikom in pisateljem Zg. Danice razodel v prošnji na pr.: »Podal se je tje blagovestnik slovenski — to nam je po Danici Luka Jeran že 15 let — da bi si opočil nekoliko in se pokrepčal duhovno pa tudi telesno. Ne bom ga mogel dolgo več nositi obojnega bremena — kaplanske službe pa vredovanja Zg. Danice, je tu in tam večkrat potožil. Na prigovarjanje nekterih prijatlov si je zdaj vendar namenil, ako Bog drugač ne odloči, darovati se Danici. V ta namen ima to le edino željo, da bi mu vsak-teri naročnik Zg. Danice blagovolil pridobiti enega ali dva nova naročnika. Tedaj bi bil vrednik sam za-se brez skerbi, in Danica bi izhajala po tem vsaki teden itd." — Dopisoval je v Danico nekoliko iz popotvanja; vrnivši se pa je obljubil zapisati kake obširniše črte (str. 152), kar je pričel str. 177: »Tri mesce na Jutro vem" ter snoval dotlej, da je 1. 1872 dovršena bila cela knjiga ponatisnjena iz Danice (str. 184).
Prav čvrste reči je priobčeval pod naslovom: Med s hrinom p. Pogovor z nekim tergovskim mladenčem na potu iz Carigrada (159). Vzroki, zakaj smo tepeni. Pij IX in sedanji čas. O zlatomašni palici (str. 235). — „Svojo culo znaš zročiti, — Sebe pa v temo zakriti: — Čakaj, čakaj Nikolo! — Sodnji dan izdal te bo (skrivnemu Nikolaju v nunskem kloštru za uboge šolske otroke)!" Frankobrod joka, v sužnosti stoka; Tarna in včka svoboda — pokveka! — „S pomočjo Božjo in zvestih slovenskih sinov ima pričeti naš cerkveni list svoj dvajseti tečaj. Njegov namen je znan: „Božja čast in povzdiga slovenskega ljudstva." Na delo tedaj, kdor koli ima moč in dobro voljo! In da bo delo tek imelo, prosimo prijatle in tovarše, naj Danico prav močno razširjajo. Zakaj le s tem je namen dosežen, ako se list bere ter se tako cerkvena načela razširjajo in vkoreninjajo, pa iztrebljajo krive misli, ki se po neštevilnih potih med narod sejejo (str. 280)!
XX. 1867. Jako dovtipno pripoveduje vrednik (str. 7), kako velike pa imenitne pravice imajo bravci Zgodnje Danice, a vendar voši tudi vsem vernim Slovencem: Milo in drago, — Veselo in blago, — Serčno in tečno — Danes začeto — Novo leto! — Kakor „Benediktus" 1. 1848, tako je letos v vezani besedi priobčil (str. 115):
Magnifikat.
1. Duša zdaj moja, preslavljaj Gospoda, Čast naj doni mu od roda do roda! Duh moj se v Bogu močno veseli, Svoj'mu Zveličarju umerje, živi.
3. Usmiljenje njega brez konca in kraja Zmiraj od roda do roda prehaja Njim, ki postavo njegovo vedo, Njim, ki mu služijo v strahu, zvesto.
5. Lačnim dodelil gosti je prijazne, Pustil bogate je lačne in prazne; Smiljeno Izrael je v delež sprejel, Ki mu je služil, obljubam verjel.
Ker se ozerl je na dekle nižavo, Peli narodi mi vsi bodo slavo; Storil velike reči je za me Močni, ki sveto je njega ime.
S svojo rok6 on mogočnost skazuje, Misli visokih ko dim razkropuje; S sedeža pahne prevzetnost serca, Nanj pa povzdigne ponižnost duha.
Smiljenja spomnil se v prid je rojakom, Kakor obetal je našim očakom: Abrahamu, da usmilil se nas, Njega zaroda, na večni bo čas.
S—v.
Sicer je redoma spisoval »Tri mesce na Jutrovem", novice in razprave v »Ogledu, po Slovenskem" in „Kaj je kej novega po domačem in tujem svetu?" Iz deželnih in deržavnih zborov. Rezne in resne reči pod naslovom „Med in Pelin" itd. Garibaldi gerdo tepen (str. 257). Na pritožbo, ali bi se ne moglo v okom priti peklenskemu delu „cukerberkarjev", ki ob shodeh pri cerkvah prodajajo vsakovrstne sladčice s pohujšljivimi listki, odgovarja vrednik v pristavku: »Poskušalo se je zoper to kugo že to in uno,
opravilo se je le malo, ker satan lakomnosti in škrat nečistosti tukaj zvonec nosita. Tiskarji in kramarji pravijo, sej je v cenzuri bilo (?), posvetnjaki se izgovarjajo, da to je bilo in bo, dokler svet stoji, ne pomislijo pa, da tudi strup je zmiraj bil in bo, pa se vender ne sme očitno prodajati, da bi se ljudstvo z njim kužilo; tudi pekel je bil in bo, pa bi vender ne kovač nesramnih verstic, ne tiskar, ne kramar rad ne prišel vanj. Ravno te dni smo slišali, da v nekem kraju je nevestnim kramarjem župan tak strup pobral . . . Tudi se že davno pri bukvarji Gerberji v Ljubljani dobivajo poštene verstice . . . Poslednjič pa bi mogli katoliški ljudje tudi sami pametni biti in strup ne kupovati ter gerde reči studiti. Soj: gerd je dedec ali babura, ki take reči prodaja, gerda in nečista je njegova roba, še zemlja smerdi, na kteri taki „štanttt stoji, čiste golobice ne bodo tamkaj posedale, snažne čebelice ne medu iskale na takem gnojnem kupu (str. 158)".
Danes še resnične so besede, katere kaže Danica »Domorodnim našim p r i -jatlom — nekterim". — Sem ter tje se slišijo neki čudni, bolj ali manj očitni glasi, kakor da bi neki »domorodci" svetnega stanu domače duhovstvo hotli imeti le za nekako podpornjo v domorodnem prizadevanji — dokler je potreba in sila, in ker si sami ne morejo kej; serčno radi pa bi hodili svoje pota, samo ako bi mogli na svojih nogah stati in se nasprotnikom braniti. To se pravi bolj jasno: oni so pripravljeni svoji veri in cerkvi herbet oberniti in ves nemški liberalizem sprejeti, vender pa v slovenskem jeziku; njim je katoliška šola, katoliški zakon, konkordat itd. ravno tako tern v peti, kakor nemškemu liberalizmu, samo domorodstvu (i. e. domačemu jeziku) v prid se zderžujejo, da kar očitno v unih rog ne trobijo, ne pa zavoljo resnice in iz verskih nagibov, zavoljo svoje poslednje osode, kteri vender oditi le ne morejo . . . . Upajmo, da tacih straničnih in pataglavih »domorodcev" ni veliko, in da tudi oni, ki so ravno zaznamnjanih misel in načel, so to bili bolj iz nepremišljenosti, kakor pa iz vter-jene hude volje. Ako pa vender kteri za resnico tako menijo in s terdno voljo pri tem ostanejo, mislimo, da govorimo iz sere vsega domačega duhovstva, pa tudi iz serca vsa-cega poštenega domoljuba, če takim odkrito in kar naravnost povemo, da mi za tako nepošteno prijatelstvo nič ne maramo. Kar mi delamo in učimo, to delamo iz prepričanja; mi se poganjamo za pravice svojega naroda, ker narod zares ljubimo in ker verno, da smo na poti pravice in še zlasti, ker je narod manj v nevarnosti zastran vere in nravnosti, ako svojo narodnost ohrani, kakor pa če se iznarodi. — Naj k temu opomnimo tudi še to-le: Undan o kmetijske družbe stoletnici posneta zgodovina, pa tudi vsa naša zgodovina priča, da to malo napredka, kar smo ga s samolastnim velikim trudom in vojsko dosegli, smo ga dosegli le samo z zedinjeno močjo duhovstva in ne-duhovstva, — in tako bode tudi gotovo zanaprej, ako nočemo z razpertjem med seboj vsega pod klop vreči. Ravno to so o mnozih pritiskah naj veljavniši sedanji domoljubi zaterjevali, ki so za narod delali in delajo, in pa vse kaj več kakor nekteri neizkušenci, kterih pervo viteštvo je to, da v svoji nepremišljenosti zoper svojo lastno mater katoliško cerkev — v svojo lastno nesrečo — agitujejo . . . Mi katoliški duhovni želimo zna-čajnih prijateljev, ali pa nobenih ne. S farizejstvom ni pomagano ne veri in ne domorodstvu (str. 299—300; prim. Slov. Gospodar)".
Zgodnja Danica ima prijatlov kakor listja in trave, poštenega neprijatla menda nobenega ne, preganjavca z laterno pri belem dnevu ne najdeš, zvestih perstov pa, ki olje njeni svetilki prilivajo, gotovo nad deset tisoč. Ali ste že slišali kaj tacega? — Kdor bi tedaj menil, da »Danica" nad slovenskim obnebjem gasne, svest si bodi, da njegova zmota presega hribe in gorč. Tega naj ga prepriča število naročnikov, ki se bode po naši skorej nepretresljivi misli zopet narašalo, kakor dozdaj že več let. Vse to
stalno modrovanje se pa verh tega opira še na pet »nujnih predlogov" in tehtnih prošenj do preblazih Slovencev, ki zdajci nasledvajo in naj se vse prelepo spolnijo. Perva prošnja je, hitro se naročite; druga, radi dopisujte; tretja, pridno berite; četerta, tudi drugim Danico privošite; peta, stoteren sad iz njenega semena obrodite (str. 146)! . . . Malo nas je Slovencev, olikovati in vterjati se moramo na vse strani, in pa braniti se zoper nasprotnike. Če ne, nas bo zmiraj manj za vero, dom, cesarja . . Zgodnja Danica zavoljo tega na svet modrih gospodov namerja zanaprej vsak teden izhajati. In pa ravno na petek, kterega ima ona za srečen dan, naj pravijo vedeži in petelini, kar jim drago ... Ni nas Slovence na miljone, pa pisavcev imamo pri malih pomočkih lepo število. Od leta do leta kažejo dopisi, kako zmožen je narod, kako naglo napredva. To je narod v resnici sokolski; Bog ga v milosti ohrani itd. (str. 290)!
XXI. 1868. »Poslanica Svitoslavu" je pomenljiva pesem, katero je A. U m ek Okiški poklonil Jeran u 1. 1868 (Slovenski Glasnik str. 6; cf. Jezičnik XIII. str. 35) gledč na njegovo dvojno misijonarstvo, kar v »Abana Soliman" že ljubo priznava: »Ra-zun imenovanih kranjskih misijonarjev, kteri vsi počivajo ob Nilskem bregovji, naj tudi omenimo duhovna, g. L. Jeran a, ki se je bil vnet in z resno voljo dvakrat napotil proti vročim deželam, Božja previdnost pa ga je odvernila v prid Slovencem in vendar tudi v korist Zamorcem (str. 202)". — Leta 1867 je L. Jeran postal odbornik Slovenske Matice ter ostal do 1. 1878. — L. 1867 podal se je z dvema gospodoma (dr. L. Vončina pa K. Heidrih) v Innsbruck na Tirolsko — skozi Gorico, Verono itd. — na veliki katoliški shod od 9. do 12. sept., ter ga je popisal v Danici 1. 26—33 s sklepom (str. 270): »O naj bi katoličani spoznali, kolik zaklad imajo oni v katoliški cerkvi! Oserčimo se, — opustimo strah pred ljudmi, — postavimo si v novo na višave »križ" in na njem napis: In hoc signo vinces!
Naslednje leto je pa to svoje popotvanje prevesčl jel priobčevati v kratkih spevih z nekterimi pojasnili pod naslovom: Pogled k »Sloveno-Tirolcem". Za dobro voljo. Če so uni »Sloveno - Tirolci", bodimo mi pa njih vredni bratje »Tirolo - Slovenci". Te imeni so nam pridobili naši verli poslanci na Dunaju, ki s Tirolci vred ko majhen pa močen jčz med prevladajočimi viharji in divjimi valovi serčno še brauijo reč katoliške cerkve (str. 46). Na primer bodi:
Vojska je za Cerkev blaga,	Krič pa zoper njo: sramota;
V Križu čaka slavna zmaga; — Konec večna je strahota !
Interpelacija in odgovor.
V Gorici.
Kdo dal kamna toljko ti je mesto kruha,
Po devetih pegaz neumor
»1
(Strila to je burja, ki mi v glavo puha,
Plešasti in gluhi Kras ? —
Že v goriški dirja kolodvor; Parnik komaj paro sprega,
Oplenila me obleke, las; Vender več kot burja me obrila, Roka tvoja, človek, je plenila".
Že prijatel v roko sega.
Vselej star prijatel naj ti bo
Nad gradove bele, nad zlato!
Nota bene.
Vedi pa, če potvanje želiš na verze djati, Treba bolj umetno, skerbno bo kovati:
Že v Ljubljani je na preži tvoj tožitelj, Spičil bo, da to so „ vozli, verzi-knitelj I"
Kar sem gledal tvoje lice, 0 zgubljena Benečija! So osule se cvetlice,
Je pozebla poezija; K večemu je glas Modrice Le še tožna elegija:
Kje si poezija?
(str. 72).
Težka rana, grenk spomin Spremlja s tvojih me ravnin. Le ko vlak Beneško zapusti, Pesem v persih zopet se budi.
Pozdrav.
(str. 79).
Bog te sprimi, o predraga mi svetinja Naj jezd se liberalci, framasoni,
Ti cesarstva avstrijanskega!	Nejevera v te naj sika strup;
Tvoj zaklad je vera prava in edina,	P6čili napihnjeni bodo čeponi:
Ti imaš sine duha moškega.	Vas, Tirolci, ne goljfa Vaš up!
Sicer je Svitoslav v Danici leta 1868 naplel še nekaj drugih mičnih pesmic; str. 235 nahaja se poslovenjena „V petere kervave rane Kristusove": Moj Pri-jatel! Ženin duš preblagi, — Ljubim čez vse Te preserčno itd. Str. 258:
Komur prav je: luč al mrak, On mračnjakov je mračnjaki
Zmoto stavi nad oblak, Vero pa pod polovnjak, To ti pravi j« mračnjak.
Kdo je mračnjak?
Sebe dviga na svečnjak, Drugim pa je vsim gorak: On sebičen je mračnjak.
Marsikteri volkodlak Voši seb' le pšeničnjak, Bližnjemu le ovsenjak: On medvedji je mračnjak.
Spaka nejevernih spak, Volkohlepen mesenjak, Bebec mu je vernik vsak: To brezbožni je mračnjak.
Se z oliko novo baha In s pestjo po cerkvi maha, Po Tataru ko Kozak: On „olikan" je mračnjak.
Vso resnico gerdo psuje. Se za černo laž vojskuje: Nove dobe ta černak Zapečaten je mračnjak.
Če res povsod, Kjer kolj si bod',
Marija tolažnica.
(Poslovenjena str. 293.) Pomoči ni nobene,	Ostane še
Beži ves up od mene; Mi Mati le:
Marija je pomoč, Le beži dvoma noč!
Izdajavec.
(Samogovor str. 309.) Včm, da stvar sem zaničljiva, Kar počenjam, to gerd6 je:
Sam pred sabo me je sram ;	Jaz sem zgrešil pravo pot!
Toda kaj čem slaba reva? — Vero, narod — to oboje
In pa — sej nisem le sam!	Vergel sem za dnarje v kot.
V nedeljo 22. nov. napravila je čitalnica slovesno šolarčkom za zimska oblačila. Prolog je v nemškem jeziku jeva, poslovenil pa g; L. J. t. j. Luka Jeran v 21 kiticah na. pr. 1: „Burja brije, drevje poka, — V izbici pa mat' sedi, — Tam sedi, na mrzlem joka, — Ker jej skrb srce topi ... 21: O kako bodo hvaležne — Slave mlade srčical — Vse darove bodo nežne — Vam sprosile od Boga." Pevkinja je govorila slovanski prolog s prekrasnim vspehom; ne moremo si pa kaj, da ne bi s pohvalo omenili tudi prevoda slovenskega, ki se prav izvrstno oklepa izvrstnega izvira, pravijo Novice (str. 395).
Vsak pošten me omiluje, —
Rad bi skril se pred ljudmi; To pa vender je še huje, Ker pokoja v sercu ni!
»Besedo" na korist ubogim ložila gospa Šolmajer-

O Slov. Matici je bil Jeran vseskozi v skrbeh, ali bodo njene knjige brez graje glede verne in nravne katoliške, in kadar se je obravnavala »Verna ali dogmatika katoliška" po izgledu Jirsikove, opazil je resno: »Nekako s težavnostjo res se je k temu večina dobila; mi duhovni pa moramo v prihodnje pomočkov iskati, da več cerkvenih bukev, znanstvenih, nekoliko v višem pomenu podučljivih, polemiških itd. med narod spravljamo. Mi nikakor ne smemo zastajati na cerkveni ledini pri napredujočem drugem slovstvu, in naj berže bo treba poti še le iskati, po kteri bomo svoj namen doverše-vali (str. 4)". — Hudo se je boril tudi v tem letniku z liberalnimi časniki, tako tudi z »Laibacherico", češ, „konkordatolušivko" itd. (str. 21). Rezno je vest izpraševal »auch-katolikom", češ, to so »češpljevi katoličani, puhlorepni katoličani" itd., vzlasti v krepkih spiskih z naslovom: »Novo berilo iz vsih vetrov" (str. 234). Farmani pri škofu duhovna prosijo (253). Med in Pelin: Kaj je sramotno pod solncem? Sramotno je, ko je kdo čevljar, pa psuje čevljarstvo; sramotniše je, ko je kdo Slovenec, pa psuje slovenstvo; naj sramotniše je, ko je kdo katoličan, pa psuje papeža in katoličanstvo (348).
»Vsak človek ve, da pol »Danice" — to nikamor ne kaže; kdor se je bil tedaj le za pol leta naročil, naj skusi naročilo jaderno obnoviti še za drugo polovico. Kdor se hitro naroči, se dvakrat naroči. — Ali po drugi strani je spet bolje polovica kakor pa čisto nič; ako je bil kdo tedaj pervo polletje brez Zgodnje Danice, naj si jo gotovo zdaj naroči, da bo imel saj kolikor toliko nebesnega sijanja v hiši. Težavno dostikrat je današnje dni naročniku za naročilo beca skoledovati; težavniše je pri duhovskih opravilih neprenehoma D a n i c i streči; naj težavniše pa: Sloveucem brez cerkvenega lista biti. Kaj čemo tedaj? Kdor se bode na Danico naročil, in kdor bode vanjo pridno dopisoval, bo s tira pokazal, da je mož, ki je naše besede in misli razumel. Zdaj pa Bog blagruj Vam za to, kar je bilo, kar je, in kar bo (str. 202)!" — »Tako kaže, da bo treba pa le še vpreči se za novo leto 1869 in delati dalje na cerkveni ledini: za vero in narod. Torej Vas priljudno prosimo, prečastiti rojaki, ki ste Božji! poprimite in pomozite tudi Vi z naročevanjem in pisanjem! Ko bi kdo mislil Danico opustiti, naj se kar hitro skesa, zakaj ta misel je nespamet. V novo pa naj letos pristopi iz vsake duhovnije eden ali k večemu dva, iz vsacega mesta najmanj štirje ali njih pet. To se bo v Blaznikovi naglo-tiskarnici malo poznalo, pri Sloveucih pa veliko — zastran koristi, kakor upamo. List veliko skerbi in truda stane: naj se zato tudi obilno bere, da delo ne bo šlo po Savi. Danični gg. pisavci — če jih je tudi nekaj malo manj kot listja in trave — so vse hvale vredni. Bog jim njih trud obilno povračuj! Prosimo še nadalje. Confortamini et estote robusti (406)!" — Spisal pa je v tem letu posebej:
26.	čast Bogu na višavah in mir ljudem, na zemlji! Kratek molitvenik za vse stanove, posebno za šolsko mladino. Zbral in spisal Luka Jeran. V Ljubljani 1868. 8. 348. Zal. Gerber.
27.	Kratek poduk od višnjevega škapulirja na čast brezmadežne Marije Device z zapisnikom odpustkov. Posnel iz bukvic reda Teatinskega v Rimu poterjenih, in založil za bratovšino L. Jeran. V Ljubljani 1868. 8. 23.
E.
XXII. 1869. Poslavljenj e. „Nisem iskal, nisem prosil, nisem zato delal: ker so mi pa vender Njih Svetost papež Pij IX. na dobrotno priporočilo Premilostnega škofa preč. g. Jerneja Vidmarja podelili počešenje »Svojega častnega kamer-nika" (Cameriere d' onore in abito paonazzo), sem to posebno milost sprejel s posebno
radostjo in hvaležnostjo" —piše (str. 178) vrednik Zg. Danice. — Nato pravijo Novice (str. 184):
Domače pa vendar tudi očitno čestitanje. „Nekteri čestitelji in prijatelji blazega vrednika „Zg. Danice", veseli njegovega že omenjenega poslavljenja, so napravili si zabavo, da so v prijateljski družbi novega Monsignora L. Jerana nenadoma kinčili s primernim duhovskim ovratnikom violične barve. Nočemo omenjati prisrčnih zdravic, ki so se glasile o tej priliki okinčenemu Monsignoru na zdravje, v imenu posameznih in slovenske duhovščine sploh, ki je, kakor vemo gotovo, sprejelo radostno to poslavljenje,
—	sv. Očetu Piju IX., ki naj bi bili »vates", da bode to prva stopinja k še primernejšemu povišanju itd. itd.; namesti njih naj priobčimo pesmico, ktero so izročili ljubljanski gg. bogoslovci v posebno počeščenje prečastitemu gospodu
Monsignoru L. Jeranu.
a) Junak na polju dušnem bije	b) Drži se krepko, se ne gane,
Za vero in za narod boj,	Stoji navalom trdno v bran;
Na prsih mu »Danica" sije,	Moči iz Neba so mu dane,
Pred njo se vmika vražni roj.	Tako se trudi noč in dan.
c) Kar pokne glas na Vatikanu,	d) In na perotah urnih begne
Ki, varh sveta, to čuje vest.	Na tla slovenska le-ta glas,
»Proslava, blagor mu, ki brani	Ter vsacemu do serca segne,
Narodu vero, sin mi zvest".	Kar Cerkvi in Vam je vdanih nas.
e) Zatorej družba naša vdana Vam kliče danes vsa na glas: »Bog živi dolgo še Jerana, K' bori z »Danico" se za nas 1"
»Zavoljo čedalje veči pritežnosti dvojnega opravila sem po viš. dovoljenji duhov-sko pastirstvo pustil, da bi mogel z večim pridom »Danico" vravnavati; naj se torej za naprej oddaja v duhovski hiši ali farovžu stolne cerkve (v 2. nadstrop.), kar se do mene pošilja" — skromno naznanja (str. 362) vrednik Zg. Danice.
Papeževa himna, poslovenjena vže 1. 1859, se je v tem tečaju ponatisnila (str. 111), češ, pripravna o zlati maši in druzih cerkvenih prilikah. Posebej pa je zložil S v i -toslav čestitko Piju IX. za zlato mašo (str. 114) na pr.: »Vernih sere na milijone
—	Veseli se dans povsod, — Sveti Oče! nove krone, — Ktero Ti današnji god — Zmagovito in s častjo — Je posadil na glavo itd." — V 1. 20 je dal ponatisniti pesem »Vne-bohod", zloženo že 1. 1843, v 10 kiticah p.: »Oblaženje dokončano, — Volja spolnjena Očeta — Je v zatrenje kačje glave — V odkupljenje cel'ga sveta itd." —
Mesenež v dveh ognjih.
(str. 200).
Te žgal na zemlji ogenj je meseni, Ki nisi hotel ga krotiti;
Zato zajčl te ogenj je pekleni, Ki več ne d& se pogasiti!
Dva časa zaničevavcu posta.
I. Pretekli čas.	II. Sedanji čas.
Človek si ti menda kužje „rase",	Bil si človek nekdaj kužje »rase",
Jčš o postnih dnuli meso, klobase;	Jedel o postnih dneh meso, klobase;
Čakaj! hodil še boš brez trebuha,	Zdaj pa hodiš gladen — brez trebuha,
Milo mervice beračil kruha!	Milo mervice beračiš kruha!
Pogovor na smertni	postelji.
(str. 201).
Liberaluh satanu.	Satan.
Sem oržil ledino »liberalno",	Kar je dobro, lepo, res,
Strašno mahal čedo »klerikalno",	Certil si ko černi bes,
»Fortšritu" podajal zlati ključ,	Zoper cerkev serd ognjeni,
In povsod razširjal novo luč,	Stregel je edino meni; —
Množil zgolj »inteligenc":	Takim ne odpro nebes:
Beži, černa »Ekscelenc!"	Tiček moj, le pojdi les! —
Sprelepa je čestitka, katero je zložil Svitoslav »Sv. Očetu Papežu Piju IX za obletnico Njih izvolitve in kronanja", katero je govoril pri vedrilnici katoliške družbe 20. rožnika zvečer D. Bitenec, in se v 23 odstavkih nahaja na str. 208. Na primer bodita:
1. Molitve in hvaležnosti darovi	23. Katoličani mi smo vsi pošteni,
Se dvigajo današnji dan v nebo,	Za vero, papeža je vsaki vnet;
Na Jutru, na Večeru vsi svetovi	Zato z menoj zdaj slehern klic zaženi:
Očeta svet'ga se spominjajo . . .	»Bog živi Pija nam še mnogo let!"
Čvrsta je tudi Glasovanka, ki jo je pri besedi za uboge otročicevči-
tavnici Ljubljanski govorila Ančika	Žužkova, in je tiskana na str. 413 v petih kiticah p.:
1. Angelj Božji znad višave	Tu so v mrazu, tam so v sili,
Gleda na zemlje nižave,	Lačni, da Bogii se smili!
Vidi revčke mnoge, mnoge	Groba žuga černa noč:
In sirote preuboge.	Oh, kje zanje je pomoč? itd.
»V pojasnjenje slovniško naj omenimo, da pišemo »Božji" in »božji"; »Božji" z veliko čerko, kadar je namesto »Bogov, a, o", Dei, Gottes; »božji" pa kadar je prilog divinus, gottlich (str. 87). — Govori se, da ima priti Vodnik po premnogih težavah na svetlo v oblikah, v kakoršnih je izhajalo znano »Klasje z domačega polja". Zelo obžalovali bi to, če tudi g. Levstik prevzame odgovornost, ker po tem takem Vodnik ne bo več — istiniti Vodnik (str. 216)! — K besedam škofa F. Dupanloupa o občnem cerkvenem zboru (Treba je Boga in večnosti) pravi: Take besede imajo pač kaj več v sebi kakor pa korenjeva in kislorepna politika »Tagblattova" z neslanimi čenčami o »bevormundungah" in »geisUodtungah", kadar in kjer je katoličana dolžnost Cerkvi pokoršino skazovati. Brez reda in pokoršine ni nikjer nič prida, ne pri vojaštvu, ne pri druzih službah. Kdor pravi, katoličan sem, pa vedno nerga zoper naredbe svoje vere in cerkve, taki je prav zanikaren in zaničljiv človek in ni vreden, da hlače nosi; bolj bi se takemu »figovcu" podala beduinska halja pri njegovi pohlepnosti po beduinski prostosti (124). — »O heil. sankt-Florian! ziinde das Haus meines Nachbars an, nur nicht das meinige". Ali po naše: »Oh preljubi očka medved, pojdite sosedov oves smukat, — le mojega mi pustite! Po Tagblattovo pa: »Udri po cerkvi in duhovstvu, s čimur moreš, — če tudi na vse zadnje s slovenskim betom (str. 145)!" — Kar je »Laibache-rica" postala liberaluška, kar je izhajati jel »Tagblatt", in v duhu ž njim se bratiti „Narod", boril se je Jeran vedno in vedno v Danici proti njih liberalizmu v lastnih spiskih, v »Ogledu in Razgledu", posebno gorjupo v »Pelinovcu", pa tudi v »Vedrilkah in Budilkah" — kakor v prejšnjih, tako i v pričujočem letniku. — Razun tega so spiski na pr.: K novemu letu 1869 (št. 1) — Svobodni zidarji (str. 51). Dve ali tri zoper lažnjive preroke današnjih časov (74). Tagblatt na šeškalici pri mladih Slovencih (144) itd.
— „Le hitro k naročilu na Zg. Danico za 1. 1870! . . Vredništvo našemu edinemu
cerkveno-politiškemu listu prav z veseljem svoje moči daruje, tiskar lične čerke in obliko: Vi pa, verni in verli Slovenci, darujte svojo zdatno podporo! Naročujte se, in pišite! Pa prav obilno (418) itd.!" — Msg. Jeranu gre hvala, da so ponatisnjene po Zg. Da-
nici
42.
1. 1868— 9 tudi posebej prišle na svetlo, sploh vse premalo čislane izverstne: Prestave naj lepših himen sv. cerkve. Poslovenil J. Bile. V Ljubljani 1869. 8. Natis. J. Blaznik. Založil L. Jeran.
XXIII. 1870. Tudi za novo leto. Te verstice le pridejo v marsikterem oziru že pozno, pa tudi ne prepozno, ker ponavljati bi jih bilo treba vsak mesec dvakrat, preden bi nektere vesti in serca pretopile. Več kat. listov jih je že razglasilo in zdi se nam, da nas vdst veže jih tudi naznaniti. Slavni profesor Alban Stolz je namreč pod napisom : »Časništvo in katoliški duhoven" zapisal te-le prav posebnega pomislika vredne besede:
„Razplodila se je poslednji čas kaj silna šega pridiganja, ki na teden in na dan pod videzom naznanil in novin zanikarne ali pa tudi dobre nauke ljudem iše vcepovati, namreč: časništvo. Marsikteri duhovni, ki so sicer dobri dušni pastirji, so v oziru na časništvo tako malomarni in mlačni, kakor bi živeli v tistih stoletjih, ko tiskarstvo še ni bilo iznajdeno. To po nekoliko od tod izhaja, ker naši posnetki v nravstvu in pastirstvu malo ali nič ne govore o veliki odgovornosti, ktero ima duhovni pastir v oziru na tiskarske plodove itd." Nato čvrsto govori o tej dolžnosti ter kaže na najboljši vzgled — na Pija IX. itd. (str. 13). — V vezani besedi je prva pesmica v 1. 10 na pr.:
Sem katoljške družbe člen, Te časti se zveseljujem; Solnčno-čist je moj namen,
Za vse dobro se vojskujem, In za vero kristijan Vse storiti sem voljan!
Katoliški družnik.
2. Up je moj Gospodov Križ, Ga v ljubezni čem nositi; On mi sveti v paradiž,
Kamor slednjič mi je priti: Milost daje mi rok6, Čednost spremlja me v nebo.
3. Nepremaknjeno stojim,
četud' skalo grom stresuje;— Skala mi je sveti Rim,
Papež Pij me navdihuje: Slava, slava Piju zdaj! Bog ga živi vekomaj!
Deklica mala Rožic iskala Je po dolini, Je po stermini; Rožic dišečih Ino cvetečih Rada bi dala Jezušku v dar.
Deklica iše rožic.
(Glasovanka str. 301).
2. Moje sestrice In tovaršice, Ali vč veste In mi poveste: Ktere so cvetke Jezušku mar? Bi položila Jih na altar?
3. Veš, o sestrica, Mlada devica: Cvetke vse blage Njemu so drage, Če le noben'ga Terna ni vmčs; Krono pa imela Lil'ja bo bela, Ki obletela Ne bo nikdar!
S—v.
Tretja je str. 357 „Na čast sv. Karolu Borom eju" v 12 kiticah; na pr. bodi:
1.
Naj zapoje serce moje
Pesem svet'mu Karolu, Ki vse boje — dela svoje Je dar'val na čast Bogu itd.
„Milosti se čas odpira, — Svoje grehe objokuje: —
11. Znad višave na nižave
Sveti Karol, glej na nas; Za nas prosi, prošnje n6si Naše k Bogu vsaki čas.
Sv. misijon. (str. 401). Ljudstvo se k mis'jonu zbira, Milost, milost, Oče Večni!
12. Pa v molitve in prositve Cerkev tud' preganjano Zdaj še jemlji, ki na zemlji Bojeval si se za-njo.
S-v.
O kak' moli in zdihuje, — Milost ljudstvu grešnemu! itd."
V nevezani besedi bodi na razgled: Rim in katoličanstvo (str. 10). Kdo je prost ali svoboden in kdo suženj? Kje je prava ljubezen do revežev (27). Pogovor o plesu v kazališu. Stara in mlada opica (32). Anathema. S prestola ali „ex cathedra". Kaj marsikterega katoličana spravi v mlačnost, vnemarnost, v pregrehe ali celo v prosto-mavtarstvo. Kako Pij IX skerbe za deržine. Satanove umetnosti zoper Vatikanski vesoljni zbor. Veliki zbor v peklu (86). Darvino-Durdikovstvo (90). Sv. katoliške Cerkve borbe in njene zmage, časnikarski motivci in papeževa nezmotljivost. Pervi in tretji Napoleon. Zoper napad na Rim. Pogovor Jezusa z lažnjivo - vernim kristjanom. Kaj so storili in kaj še namerjajo — liberaluhi in mavtarji (351). Ali so res mavtarji tako nedolžni (395)?
Pogovor. Grajšak in šolar če k. Grajšak. Kaj tako prevzetno meino mene štercaš, paglavec? Ne veš več, da sem ti bil undan jabelk dal iz svojega verta? Šo-larček. To je že res, ali mi mali smo modrejši od vas bogatih gospodov, kmetov in vertnarjev, boste Vi nam morali poklone delati, se nam odkrivati. Gr. Kako to misliš? Š. Vam dajejo premije, da redite lepo živino, mdeče jabelka, zalo grozdje, vihrovito solato, bogat fižol in debele buče po vertih in mejah: nas pa imajo za toliko modre in popolnoma, da tacih posvetnih nagibov ne potrebujemo pri učenji. Gr. Lcjte ga smer-kovca, sej res ni brez glave! — Snoval je v tem letniku še „Tri mesce na Jutrovem", veliko in gorko se boril s „Tagblattom" v „Pelinovcu, Ogledu in Razgledu", poročal pridno o »Katoliški družbi" itd. —
»Zgodnja Danica ima tako obširno polje za obdelovanje, tako mnogotere dopise in spise skorej iz vseh delov sveta (hvala pridnim sodelavcem!), tako različne in rodovitne tvarine, in njen namen je tako imeniten, da ga menda ni Slovenca, kteremu bi Danica ne bila mična, koristna, dostikrat prav močno potrebna. Nadjamo se, da prihodnje leto bodo pridne čebelice nove sladke sterdi nanašale v prid našega preljubega naroda. Velik je trud, kterega to delo prizadeva dan na dan skoz celo leto; pomagajte toraj, pišite, naročujte se, spoštovani Slovenci! prav obilno, da se širi olika, bogoljubnost in vnema za našo sveto vero in za vsako pravično reč (416) itd." —
28. Šmarnice Marije Device. Peti letnik. Spisal L. Jeran, duhoven ljubljanske škofije. V Ljubljani 1870. 8. 284. Nat. J. Blaznik. I. Zlati klas iz Jezusove Cerkve (poduk o kat. cerkvi, papežu, njegovi oblasti, veljavi). II. Rožica iz Marijnega verta ali premislek o kaki lastnosti in čednosti Marije Device. III. Cvetek ali vaja po natori posneta. IV. Naloga v par versticah. Sveta maša. Lavretanske litanije.
XXIV. 1871. »Molitev v sedanji britkosti za našega sv. Očeta" je prva pesem, katero je poslovenil Svitoslav v le-tem tečaju po latinski himni F. Ks. Karniera od 1. 1810 v 13 kiticah (str. 17). Na primer bodi:
1. O Zveličar! z visokosti	2. Kar je tvoja roka dala — 9. Peter, Pavel, o pervaka!
Svoje Cerkve glej britkosti,	Dedina je rop postala,	Ki za Cerkev sta vojšaka,
lil terpljenja jo oprosti!	Skruni se nevesta Kralja!	Pija rešita »Križaka!"
Vošilo svetemu Očetu Piju za slovesnost pet in dvajsetletnega papeštva je čestitka pesniška (str. 197), katero sta zložila bratec in sestrica, pravi Svitoslav, pa jo je vendar on bistveno opilil in dopolnil za govor v katoliški Besedi. — Sicer pa je Jeran spisal p. za novo leto: Bohinec, Kumljan in Ipavec možujejo o svobodi ali prostosti (str. 14). Velikoserčno iskanje resnice. Svoboda in narodnost. O adresi in resolucijah Ljubljanskih konštitucijonalcev v prid Dollingerjevega odpada, govor v kat. pol.
12. Ropar z laškimi derhali Naj svetiša več ne žali, Čuti naj pravice kali!
13. Glej, na tron se je posddil, Pa njegov ni, — ga je vkradel; Verzi Bog ga v svetem jadu (serdu)!
Besednici (str. 151). Petindvajsetletnica Pija IX (str. 181). Pogled na 251etnico, govor v kat. Besednici. Pesjarija sestra opičarije (str. 253). Toča pa černa šola (257). Kaj si nakopuje svet, ker rop poterjuje. Ali je olika izvir nejevere? Bav-bav — liberalce pobral I-III (str. 376—392). Pij IX pred zborom v Parizu 1. 1860 in Keršansko katolištvo pred sodnjini stolom evropskih deržav (str. 399—400 po Vaterl. iz German.). Pij IX v Vatikanu, Viktor Emanvel na Čitoriju, Garibaldi na ulicah. Ali so res reveži poškodovani z darovi za papeža (401)? Za novo leto (415). — Prežalostna, a za tisti čas zel<5 pomenljiva je opazka, katero ima vredništvo na strani 384:
»Kakor slišimo, tudi v Ljubljani ni brez peržanskih „feuer- in sonnen-anbeterjev". Te dni je prišel mlad gimnazijalec iz šole in je ves osupnjen svojim ljudem pričel pripovedovati, kakošnega nevernega profesorja da imajo: »Boren Sie, was uns der Professor erklart hat, dass es keinen Gott gibt," itd. — Diugi šum, ki gre po mestu, je ta-le: „Eden profesorjev na gimnaziji je učil, da solnce je tista moč, ki vse vstvarja in ohra-nuje, Bog je le ime; mi ga ne poznamo; kteri naj več o njem govorijo, vedo naj manj o njem" itd. — Drugi je pred katoliško mladino Lutra nad vse povzdigoval; široko-ustno pa učencem pravil: »Kolikor listkov je, kdo kupil, toliko grehov odpušenjeje dobil!" . . . Naj bi bil saj mož, preden je šel v šolo, v katekizmu iz normalke prebral, kaj so odpustki, in bi ne bil za sovražniki naše vere lagal ter se pred lastnimi učenci tako neusmiljeno »blamiral". — Rekli smo, da učenci tako pripovedujejo, in že o drugi priliki je Danica zavračala na ojstro dolžnost višjih, da take reči preišejo; zakaj če se to po-terdi, bi taki kakor zapeljivec mladine ne eno uro, ne smel več v šolo. če pa tako imenovane »konfessionslozne šolske postave" tudi take pošastnosti dopušajo, se s tim bolj same sebe obsojujejo".
»Čudno je, da velik del gospodov, tudi še tacih, ki se imajo za bolji, v cerkvi devajo roke v žep, ali pa jih imajo zadej sklenjene na nekem kraju, ki se v čednih drušinah še ne imenuje, v Božji hiši jim je pa tisti kraj veuder prav ljubo počivališče za roke, klobuk in palico (str. 319)!"
»Petindvajseti letnik prične ob novem letu »Zgodnja Danica". Tedaj petindvajsetletnica; to je tudi za časnik kaj imenitnega, kaj veselega zanj in za častite čitatelje. Sovražniki sv. Cerkve skladajo po več stotisučev za časnike, da z njimi napadajo vero našo, narod naš. Ali ni tedaj nam dolžnost saj kaj malega storiti za katoliški tednik, da se med Slovenci ložej ohrani in bolj rodovitno dela? Danica prav malo da-režljivosti prosi; nobenih skladov in kapitalov; oskerbite ji za vezilo le samo nekoliko obilniših naročil po Slovenskem, da se zmagajo ložej veliki stroški, ki jih tudi vredništvo ima, ne le samo založništvo. — Vsak častiti gospod duhoven svoj list; vsako društvo svoj list; vsaki farovž en iztis posebej za ljudstvo, ki Božje službe čaka, ali po opravilih pride; po 4 — 6 umetniših bravcev svoj list saj po večih vaseh; gostilnice vsaka svoj list; pa premožniši posestniki sem ter ije posebej zase, tudi marsikteri orglavci in cerkveniki, gg. učitelji, pevstvo svoj list: tako se bo z Danico dober sad razširjal in z Božjo pomočjo bode našemu narodu k vterjenju v sv. veri, k keršanski oliki in spodbudi pripomogla čedalje več. Prosimo svoje prijatle, da bi po taki poti delali v korist našega naroda. Gospodje pisatelji za Danico pa z vsakim dobrim spisom gotovo več kot pred polno cerkvijo pridigajo; zakaj nauki ne le, da se nasproti močno bero in listi gredo od roke do roke; ampak se tudi ohranijo za prihodnje čase in pisavci bodo tako koristili narodu, kadar jih že davno več ne bode tukaj. To naj jih tem bolj spodbuda blagoserčno nam pošiljati obilno dobrih spisov za občinstvo (str. 414)" itd.
29. Mladenček Dominik Savio, gojenec v vstavu sv. Frančiška Salezija v Torinu. V laškem jeziku spisal 1866 duhoven Janez Bosko, vodnik tega vstava. Slovensko
vravnal L Jeran. Založila katoliška družba za Kranjsko. V Ljubljani 1870 — 71 v 4 zvezkih. 8. str. 112. Nat. Eger.
XXV. 1872. „ Sveti Martin, škof, p at r on večduhovnij po Slovenske in" — je čvrsta pesem 1. 43 v 11 odstavkih z nekaterimi zgodovinskimi pojasnili in z razliko, kako naj se poje, kjer sv. Martin ni patron (Glej Drobtince 1. 1856). Na primer bodi:
1. Fara! svetega Martina,	9. Star je, željin že umreti,
Varha svojega spoštuj;	Iti k Bogu v sveti raj;
Dan njegovega spomina	Pa voljan le je živeti,
Kakor praznik posvečuj.	Če je še potreben kaj . .
O glej, da ga častiti	Sveto na prahu umira, Nikolj ne opustiš, Proti še satanu;
In prav Bogu služiti	V nebesa se ozira,
Od njega se učiš . . .	Zroči duhd Bogti . . .
V nevezani obliki je spisal p.: Za novo leto. Zatajevanje Kristusovo in kriva vera liberalcev v tem ozira. Kristus je povzdignil tiste, ki jih svet za nič ima; liberalizem v nič deva tiste, ki jih je Kristus povzdignil (str. 9. 25). Kako sta se dva človeka kletvinje odvadila. Antikrist v Rimu in dtugod (26). Vlade potrebujejo sv. Očeta (49). Vlade in narodi skušajo, da brez Cerkve in papeža ne morejo biti (105). Judje bogate, kristjanje sirote. Antikristovstvo. Šola, Cerkev, rudečkarstvo (145). Zoper prostozidarsko kugo. Komu je verjeti: Kristusu ali lažiliberalcem (161)? Tolažilo za boječnike pred jezuiti (186) itd.
„Bolj ko čas napredva v mnogoterih vedah, umetnijah in časnih koristih, bolj je treba tudi cerkvenih časnikov, ki zaznamnujejo povsod pravo stezo med mnogimi zmotami posvetnih prizadevanj, pravi Jeran v vabilu k naročevanju za drugo polovico; potreba je zvezd, ktere med skalovjem in močnimi viharji kažejo varno pot v večnost. Zgodnja Danica si s pomočjo verlih sodelavcev vestno prizadeva to nalogo spolno vati. Vi preblagi Slovenci pa jo pridno podpirajte z obilnim naročevanjem in pisanjem, da toliko ložej spolnuje to dolžnost. Kdor tek dogodb in človeške djanja bistro opazuje, je lahko že vidil, kako je ta in uni v tehtnih rečeh po strani mahnil ali zavil v svojo lastno dušno škodo in v kvar sv. Cerkve, ker katoliško časništvo zanemarja in toraj iz lastnega zadolženja ne ve, kaj je pravo. Ni toraj majhna dobrota, ako duhoven ali drugi rodoljub poskerbi, da katoliški list bolj obilno med narod pride. Brez truda so besede: „Kdor želi kako šestico za Danico dati, da jo bodete med seboj imeli, naj ta in ta dan pride", pa utegnejo veliko sadu roditi in v vsako duhovnijo med narod nektere iztise spraviti. To je toliko bolj želeti, ker posamezne škofije si čedalje bolj napravljajo svoje lastne liste in dasiravno ni dvomiti, da Danica zarad svoje davno poterjene veljavnosti in daljnih dopisnih zvez ostane tudi nadalje v vsih slovenskih škofijah razširjena, vender utegne tu ali tam kaki iztis odleteti (str. 208) itd." —
Križ. „Od kod je to, da novo-dobarji večkrat sv. podobe in križe iz sob, učilnic, šol mečejo? . . Huda vest . . Znano je, da se hudič boji križa. Pošten kristjan križ ljubi; odpadnik, tat in prešestnik se ga boje, toraj ga žele zatreti (214)." — Pogovor. Prostomišljak pa Zasolivec. — Molitev za sv. Očeta Pija IX. Kaj pravijo nekatoličani o pruski vojski zoper katol. Cerkev? Sveti Oče rimski mladini na mali Šmaren. Svoboda naše sv. katoliške Cerkve (333). Laži-liberalizem (350). Laži-liberalizem je oče rudeč-karstva (368). Ali sme liberaluh krasti in ropati (385)? Vse naj moli za sv. Cerkev (397. 405) itd.
»Slovenski narod je katolišk narod, je celina brez strank; v stranke razcepiti ga išejo le nekteri liberalci, neprijatli, ali lažnjivi prijatli. O pobožnosti za sv. Očeta,
8
o slavni 25letnici je slovenski narod v velikanskih množicah poterdil, da je res to, za kar se je vedno skazoval, da je popolnoma vdan svoji veri, svoji Cerkvi, vesoljnemu poglavarju rimskemu papežu, da noče nič vediti o kakem brezverstvu v deržini, v šoli, ali kjer si bodi. Vsi pravi domoljubi so prepričani, da je dolžnost to edinost v veri našega nt roda spoštovati in vterjevati; ne pa motiti je. — Stranke tistih pa, ki hočejo narod voditi, so po podlagi, na kteri delajo, zlasti tri. Eni je glasilo: narod, svoboda in olika in hodi svojo pot, kteri ne moremo priterditi; drugi: vera, domovina, cesar, pa na podlagi decemberskih cerkvenih in šolskih postav (taki se sem ter tje love, in v tem naj se iše ključ, zakaj da marsikterih početij ne moremo tako iskreno priporočati v našem listu, kakor bi sicer serčno radi); — tretja je enako za vero, domovino, cesarja, toda čisto in nepremakljivo na katoliški, cerkveni podlagi z narodom vred. — Da Danica le poslednjo določno terdi, kar mora tudi vsak pravi katoličan kakoršnega koli stanu, to je slehernemu znano, kdor naš list prebira. V tem pomenu bode Danica, kolikor ji dobrotljivi Bog zmožnosti podeli, tudi v prihodnje delala, in v tem zmislu prosi še zanaprej goreče in izdatne pomoči od vernih slovenskih domoljubov z naročevanjem, pisanjem in razširjanjem našega cerkvenega lista. Kolikor globokeje bodo med narod segali katoliški listi, toliko manj moči bo imelo do njega brezversko in prekucno časništvo, kakoršno se je jelo celo že na šolsko ledino vsilovati. Cerkev in resnica ima veliko sovražnikov, kterim ni nič za Boga, dušo in večnost, ampak vse le za časno, za po-svetnost: kaj bo vsakemu izmed nas pomagalo to čez kacih 10—30 let? Bode mar „konfesionsloznost" zveličala tebe, ali pa naš narod? . . Toraj edino, serčno in ne-utrudeno na delo za pravo, stanovitno časno in še bolj večno srečo našega preljubega naroda (421)!"
30. Šmarnice Marije Device. Šesti letnik. Spisal L. Jeran. V Ljubljani 1872. 8. 304. Zal. Ničman. Nat. Blaznik. Roža ali kraj Marije Device v Sveti deželi. Duhovna roža ali kratek prevdarek, kako bodi kristjan Bogu vdan in darovan (P. Grou). Molitev od kacega svetnika. Cvetlica ali koristna vaja. Rožica ali par odstavkov prelepe pesmi sv. Kazimira „Omni die" tako, da je v 31 dneh vseh 60 odstavkov poslovenjenih. Na primer bodi:
31. Popotvanje v Sveto Deželo, v Egipt, Fenicijo, Sirijo, na Libanon, Carigrad in druge kraje. Obhodil in popisal L. Jeran. Ponatis iz „Zgod. Danice". V Ljubljani 1872. 8. 424. Zal. pisatelj. Nat. Blaznik. Na prodaj pri M. Gerberju. — »Kdor je posamezne oddelke po Danici kaj prebiral, se je lahko prepričal, koliko raznotere tvarine obsega in pa koliko truda, branja in študiranja je bilo zraven lastne skušnje k temu potreba. Pri vsih nekoliko znamenitiših mestih in krajih so zraven druzega ob kratkem poznamnjane tudi zgodovinske čertice in sedanji stan. Jutrovo je dandanašnji posebno imenitno in zato se zanašam, da branje te knjige ne bo le samo mično, ampak tudi na več strani koristno" (str. 112).
XXVI. 1873. »Bodi Jezus Ti pri meni!" je prva pesem, katero je zložil Jeran (str. 40) v 6 kiticah; na primer bodi:
1. Duša, vsaki dan enaki Slovez do Marije poj; Le preslavljaj in ponavljaj Njene čednosti, duh moj!
60. Vselej milo tolažilo,
O Marija! njemu daj, Ki rad poje dela tvoje, — Sprosi njemu sveti raj!
1. Slabi človek v življenju Sam ne morem se vbraniti Divjim strastim v borenju,
Tebe Jezus čem prositi, S svojim varstvom me okleni, Bodi vedno Ti pri meni! . .
6. Ko zapušal bodem revno	Jezus, upanje edino,
To zemljo, solzno dolino,	Bodi takrat Ti pri meni,
Prosim grešnik Te pohlevno,	V milosti se z mano skleni! —
Druga je jako umetna, poslovenjena sekvencija iz Oglejske liturgije, za pepelnico, v petih razdelkih (str. 57); v dokaz bodi prvi:
Ker mes6 je vse le trava, In za travo pa gnjilava; Človek, kaj se košatiš?
Glej, kaj si, in v kaj se oberneš? Cvetek zdaj si, v prah se verneš, Z naglico se spremeniš.
Zemlja si, po zemlji gaziš, V zemljo spet se preobraziš, Ki iz zemlje se rodiš . . .
Za novo leto. Že Rimljan je klical: „A Jove principium!" ter je zahteval: Z Bogom naj se začne delo, — Da bo dober tčk imelol — Koliko več kristjan, katoličan, ki pozna, časti in moli le edino pravega Boga! Z Bogom, ki je vse v vsem, bodi začetek, nadaljevanje in konec vsacega dela. „Tecum principium et finis". To pa naj velja posebno tudi za dela keršanskih vlad in za vso politiko po zborih, društvih in po časnikih. To se nikoli ne more dosti povdarjati današnje dni, ko je za „jelševo inte-ligencijo moda": svoje vere sramovati se in jo tajiti . . . Zgodovina uči, da le na ker-šanski podlagi se narod da v resnici olikati, in kteri ga hočejo olikovati, oprostovati, morajo biti sami v veri olikani in tako prosti, da bodo zamogli tudi drugi zraven njih duhovno-omikani, dušno prosti, čedni ljudje biti . . . Slovenski narod je kompaktno katolišk, popolnoma vdan svoji sveti Cerkvi; vodniki strančarji, buditelji njegovi, učeniki, časnikarji itd. bili bi popolnoma v anomaliji, naravnost nasproti z narodom, ako bi hotli na drugi podlagi olikovati ga, kakor na verski, na katoliški podlagi . . . Padlo je Jutrovo, padel je Jug nazaj v divjačnost, padla že je v napoldivjačnost Italija v malo letih; dviga pa se Amerika v vedno lepšem cvetu, kakor se od dne do dne razširja po nji sv. vera od severa do juga, od vzhoda do zahoda ter ima katoliška Cerkev, če ne še dostojnih pravic, pa vender pošteno svobodo. Le na podlagi svete vere je prava olika, je resnična sreča za narode, za vlade in dinastije. Toraj v novem letu in vselej: Vse za vero, dom, cesarja (str. 5)!
»Slovenski Narod" je 1. 1873 kot dnevnik izhajati jel v Ljubljani. Danica ga ogovarja ter pravi: „Od dnevnika za slovenski katoliški n ar o d imamo pravico zahtevati, resno tirjati, da je narodu pravičen, ravnoserčen prijatel in pomočnik na vse strani, tudi kar se tiče njegove naj veči svetinje: sv. vere ter katoliške Cerkve. Kteri časnik moško to nalogo spolnuje, samo tisti je pravi zastopnik naroda in njegovih potreb. Serčno želimo, da bi „Narod" ko dnevnik to pot nastopil (str. 5)". A — žali Bog! vže v 11. listu morala je Danica oporekati Narodu, ter se je potem vseskozi borila ž njim, kakor s »Tagblattom", dokler je proti koncu leta to nalogo vsaj večinoma prevzel »Slovenec".
Drugi sestavki so na pr.: Kako strašno se plačujejo potuhnjene krivice, storjene Piju IX. Spreobernjenje mahomedanca. Turško. Viktor-Emanvelova otožnost (29). Ena za predpust konfesionsloznim pustovalcem. Golgota-Kalvarija (113). Laško tarnanje po kancel-paragrafih in kancel-ukazih (116). Liberaluh je rekel: »Pekla ni, — kdo neki je že tamo bil?" Rudečkarski sillabus. »Danes meni, jutri tebi" v Rimu (162). Brata Terdoserčnik in Mdoserčnik (163). Auierikanski Nemec o Bizmarkiji. Izdajalci. Pre-
ganjanje oo. jezuitov iz Repenj (204). Ketine sv. Petra, molitve za Pija IX., in ubogi liberalci. Serčnost — omahljivost — v življenji — v politiki (229). Protestant protestantom in laži-katoličanom. Odboj zoper „Narod in Tednik" (238). Od Šaha in Laha do novošeguih gigantov (243). Novokulturni sad. Ali taki bodo narod omikovali, osvo-bodovali, učili? (zoper Narod str. 263). Tlaka in desetina. Kdo je lenuh in postopač? Vero mi spoštujemo (305)! Zatiranje vere prestole podkopuje. Mi smo tudi katoličani (340)! — „Le kaj si bil, to kerstni list tvoj vč: — Al kdo pa zdaj si, tega ne pove!" — Petelinstvo (Narodu in njegovemu podlistkarju str. 356). česen in čmerika. Za advent. Abecedna vojska zoper Cerkev Kristusovo. Sveti večer in Božič (402). Iz katoliško politiškega shoda — naznanila pogostoma. Pruski jozefinizem (411) itd.
Kako madžarsko brati? Nekoliko nauka o tem je dal Jeran že v Novicah 1. 1849 str. 154; a tudi v Danici je ponovil ga 1. 1873 na str. 205 takole: »Izreka madjarskih besčd. Madjarske imena se sedanji čas tako pogosto nahajajo po časnikih, da je vsakemu le malo izobraženemu res potreba vediti, kako se izgovarjajo nek-tere posamezne ali sostavne čerke v njih pisavi. Brati madjarske besede po sami pisavi je smešuo; ne manj nevkretno je, ako časnikar madjarsko besedo po domače — pa napačno piše. Bistvo madjarske čerkovske izreke je to-le: Cz je naše; csnašč; dš=>dž; s = š; sz = s; zs = ž; ly = lj; ny = nj; ty = tj (mehko, jezik pritiskaje na nebo, ne na zobe); gy ni ne dj, ne dž, in ne gj, ampak nekako v sredi med temi (izreči dj tako, da se s sredo jezika dotakneš neba, ne pa s koncem jezika zob). Ta poslednji glas je naj težeji za tuje in se da naučiti le na posluh in z vajo. Profesor Banyi je bil grozno hud, če je besedo „Magyar" kdo izrekel „Mažar" in je marsiktererau dijaku sam prirav-naval usta, kako jih naj nastavi, da bode to besedo izrekel. Glasnice z naglasko se zatezajo v eni sapi saj tako, kakor da bi dve enaki stali zaporedoma, če ne še bolj; samo da se 6 izreka skor za naš 6 in ne kakor hervaški č. Glasnice brez naglaske se izgovarjajo silo naglo in menj z odpertimi usti, z navdarki pa jasno in z odpertimi usti. Beri na pr. Andrasy = Andrdši (Andrejevič); madarasz = madaras (tičar); maeska = mačka; Pčcs = Peč (Pečuh); Szakolcza = Sakolca (Skalica); Szent-Gyorgy = Sent-Djijrdj; Mihaly = Mihalj; Simonyi = Šimonji; nagy rž nadj (en sam zlog, velik); csarszarsag = čaasaaršaag (cesarstvo); Becs — Beeč (Dunaj); Orosz biradolom — Oros biradolom (naglo v eni sapi, ruska država)".
»Magyari imajo veliko slovčnskih besedi, postavim: bab bob, barazda brazda, gerlieze gerlica, galamb golob (columba), gerčzd grozd, gereblye grablje, gereben grebčn, szereda srčda, csotertok četertik, pentek petik itd. — Poleg tega, de so magyarske besede pa zlo okokaste, gerčaste, ali drugači prešerne, je pa tudi resnica, de ima ta jezik marsiktere prednosti, kterih bi se noben omikan jezik ne sramoval. Pa je že dosti tiga: Ezekbe nem avatom tobb magamat (se ne mešam več v to). Ištennek ajanlom az urat (Bog vas obvari) itd. (Novic. 1849 str. 154)".
Na strani 285 pripoveduje Danica, da se je o duhovnih vajah po kratkem pomenkovanju sklenilo, da vera in narodnost dobite svoj primeren organ zoper gerde psovke in nesramne laži novega neslovenskega umazanega liberalizma mladih Slovencev. Na str. 296 ima vabilo na novi časnik z besedami: »Morebiti še nikdar Slovenci niso tolikanj čutili, kako živo jim je potreben katolišk političen list, po starem priljubljenem geslu za »vero, dom, cesarja", kolikor čutimo sedanji čas, kadar nam pretijo od ene strani nemški vstavovčrci, od ene pa domači slovenski liberalci itd." In na str. 336 kaže, da Slovenec, političen list za slovenski narod, je jel izhajati ter je vsestransko prav pošten časnik, ličen v obliki in jedernat v obsegu. Spisal je v prvem tetiiju Svilo s lav tudi sestavek: Liberalizem — hinavstvo (št. 3). Vikši škof
Ledohovski in bizmarkijanstvo (št. 6). Kako brezverstvo (Slov. Nar.) samo sebe šiba (št. 16) itd.
»Cerkveni časnik ima dandanašnji toliko naznanovati, pojasnovati, učiti, pripo-ročevati, svetovati, odsvetovati, hvaliti, grajati itd. itd., da ne more brez njega biti, komur je le kolikaj malo mar za katoliško Cerkev, za katoliški in nekatoliški svet, za Pija IX in za njegovo deržino po vesoljnem svetu, pa za našo slovensko-katoliško domovino itd., pravi vrednik (str. 200), in v vabilu k naročevanju za 1. 1874 (str. 408) na pr.: »Prizadevali si bomo Danico tako koristno, času in narodu primerno vravnavati, da bo vsak primoran jo brati, ko bi je tudi ne hotel . . . Skerbimo in delajmo za preljubo katoliško domovino, da ostane katoliška; zakaj volkovi vanjo silijo; neko satansko želo jih žene Kristusovo setev in žetev spodkopavati v naši deželi 1 Ne dajmo, ne dopustimo tegal Nas sedanje rojake zadene odgovornost, ako se bode ljulika zatrosila med pšenico in se zatare setev Gospodova".
XXVII. 1874. To leto je zložil največ Jeran: Venec vošil o Ternovski 2 51 e t n i c i (str. 299—317). On je imel govor v cerkvi, za katerim so čestitali v du-hovski hiši svojemu g. Očetu najprej mali dečki (str. 300), za njimi male deklice, potem mladenči in dekleta (308—9), in naposled možje in gospodje. O tej priliki pela se je naslednja pesem (316—317):
1. Vsa fara Ternovska	2. Ovčice so pasli
»Te Deum" zapoj I	Vse leta zvesto,
Vesčl god obhaja	Je Bog blagodaril
Pastir dušni tvoj:	Njih delo močno:
Že dvajset pet lčt je, so prišli med nas,	To cerkev spričuje, nevesta berhka,
Je Bog jih ohranil, zapojmo na glas!	Odznotraj, odzunaj, prelepa je vsa!
3. In kdo bo povedal	4. Hvalimo Boga vsi
Vse djanja lepd,	Za milost najprej,
Kdo uke popisal,	Očetu vošimo
Ki nam jih dele ? (	Pa blag jubilej:
Za nas le so čuli — bod' noč ali dan,	Ohrani in vari dobrotni jih Bog!
Vsak migljej življenja bil nam je dar'van.	Tako naj glasi se po fari okrog.
Rad je povedal Svitoslav katero za novo leto. Tako na pr.: »Bil je mož, ki ga je bilo samo poštenje, pa je take vedrilne in kratkočasne drobil, da so se vsi smejali, če tudi so se mnogi skrivaj za ušesa praskali. Imč mu je bilo »Abraham a sankta Klara". Ta poštenjak je tudi pisal nekaj o lisjakih in je rekel: neumnežev je silno veliko, njih poglavar pa je satan sam, ki je »oče lažnikov". Ta mož je menda previdil, koliko laži se je vezalo že takrat v manjši, veči in velike bukve in prekuclje, in se jih še bo; kajti primero je vzel od bukvovezov, ko je zoper lažnjivce pisal. Laži so mnogotere, je rekel; ene so vezane v dvanajsterki, druge v osmerki, nekteri v čveterki; druge pa celo v velike platnice (in folio) in te so silo pošastne . . . Zraven takih smešnih je pa Abraham a sankta Klara vedil povedati tudi prav reznih in tehtnih. Pravil je p. blizo tako-le: Laž ima svoj vir v raju, tam je satan pod kačjo kožo skoval dve kosmati laži. Perva je bila v besedi: „Nequaquam etc.", kar bi se v novo-omikani sloven-šini skoraj reklo: »Baš ne bosta smerti umerla", — druga: »Eritis sicut dii", ali v liberalnem jeziku: »bosta kakor božiča, lučnjaka, omikanca, svobodna". — Naj bi oni mož živel dandanes, najberže bi na greben djal tudi Napoleona III, njegovega učenca Bizmarka, in še marsikoga, ki želi tudi bog, ali napolbog biti . . . Nauk tedaj iz tega je to: Slovenci, varite se lažnikov v novem letu! To bodi naša perva skerb. V lanskem letu ste jim precej šli na limance, kar že do zdaj spoznavate. Varite se pa ne
le samo veliko-platničarskih lažnikov s širokimi okraji in pokvečeno štulo mavtarskega klobuka, ampak tudi v osmerki ali dvanajsterki vezanih, kakor pravi Abraham a sankta Klara, to je tistih, ki se večkrat po deželi klatijo in priprosto mislečega Slovenca zdaj v ti, zdaj v drugi reči ganejo, prekanijo, kakor jud, ki je une dni po Loškem in Poljanskem platno prodajal, ali pa potepuhi, ki z zakladi slepijo, ljudi dero. Možje, ktere dobro poznate, kteri z vami žive, molijo, z vami delajo in terpe — oni so vredni vašega zaupanja; če vidite, da so zvesti Bogu, je gotovo, da tudi vas ne bodo nalagali in ne goljufali. Kdor pa je brezveren, mu ne verjemite nič, ko bi imel tudi angelske perutnice. Zakaj satan se ve tudi v angela luči spremeniti, da nalaže in zapelje neprevidnega (str. 4)".
Jezusovo Serce prostomišljakoni spotikljej! Iskrice sv. Ignacija Lojolana ali Ignacijanske, slovenil sproti po bukvah „Scintiliae Ignatianae" a. 1718. — Laži-libe-ralnim katoličanom v premislek in osramotenje. Kakošne rane je zapustilo preteklo leto? Pij IX drugi Job (19). Kam pelje brezverstvo? Sv. Oče Pij IX, sedanje nadloge in Jezusovo najsvetejše Serce. Dve pomenljivi besedi sv. Očeta Pija IX. Delavstvo in laži-liberalizem. Pošteno kakor v Tagblattu! Koliko bodo opravili preganjavci naše sv. Cerkve? Nočem (Sultan v Carigradu), da bi se v moji deržavi moglo govoriti o preganjanji (188). Čmerikar (238). Po čem so liberalne laži (o liberalni Slovenski Pratiki)! Od kod izvira omika (347)? Časten venec, ki ga je spletel nasprotnik (380). Guizotov testament in novi brezverci: „Kar umnih um ne vč, ne izmodruje, — To prosto otročje serčice spolnuje (396)". Kako nova era gospodini (405)? itd. —
Kakor je pisatelja teh vrstic branil Svitoslav v Danici 1. 1873 zastran govora v kat. pol. besednici o sv. Cirilu in Metodu nasproti „Slov. Narodu", tako ga je v Danici 1. 1874 str. 70 zarad govora: „0 časnikarstvu, zlasti liberalnem" (cf. str. 108: Pričevanje resnici) in v Slovencu II. št. 100 v sestavku: „Staroslovenščina pa prof. Marn". — To leto so prišle drugič na svitlo: Svete pesmi. Tretje in četerte bukvice skupaj. Nabrala J. Volčič in L Jeran. V Ljubljani 1874. Zal. Gerber.
„Kdor se danes naroči, — Se mu jutri treba ni" — vabi za drugo polovico k na-ročevanju (str. 200), in za leto 1875 pravi na pr.: »Komur je le kolikaj malo mar za katoliško življenje in za to, kar se v cerkvenem oziru zlasti na Slovenskem, pa tudi sicer po svetu godi, dandanašnji brez cerkvenega časnika nikakor ne more biti. Zgodnja Danica v tem oziru po zmožnosti dela, zato se smemo terdno zanašati — ne le da se bode ohranila, temveč se čedalje bolj razširjala med našim narodom. Pripravljenih in osnovanih imamo že precej lepih in prav koristnih tvarin za prihodnje leto itd. (416.)"
XXVIII. 1875. Sv. Janez Ne p. je prva pesem, katero je Svitoslav zložil v tem letniku v osmih kiticah (str. 157). Na primer bodi:
1. Poglej z nebeške visokosti	6. Sovražnike pa ima resnica,
V lepoti svoji in svitlosti,	Preganjanje terpi pravica:
Svet' Janez k nam Nepomučan!	Za sveto spovedno skrivnost
Veseli ta današnji dan.	Preterpel smertno si grenkost.
7. Al komej zajme te Veltava, Že v zvezdah sije tvoja slava, Te čudeži povsod slave, Premnoge ljudstva te časte . . . „Delite čedi sladki nauk dušne paše, — Pastirji! s tim otmo se tudi duše vaše". — Druga je prevod sprelepe, a tudi težke himne: „Veni Sancte Spiritus" brez ozira na prejšnje prestave (str. 167): Prid' Duh s veti! Na razgled bodi: 1. Prid' Duh sveti, Bog zares!	2. Pridi Oče nas sirot,
K nam na zemljo iz nebds,	Pridi daveč vsih dobrot,
Daj nam luči svoje dar.	Pridi sercem svitli žar!
9. Njim, ki v tebe ver'jejo,	10. Čednosti daj sad in prid,
Njim, ki v tebe upajo,	Daj v zveličanje izid,
Vsib darov sedmero daj.	Vsim dodeli sveti raj.
Njegova je menda tudi pesem (str. 261): »Marijino vnebovzetje" pa (str. 279): „Za mali Šmaren" brez lastnega znaka. Tako je zložil Svitoslav: Spomin za sedemdesetletnico preč. g. Andreju Pečarju, čast. kanoniku, župniku na Kerki itd. govorjeno v krogu njegovih prijatlov (str. 302); več napisov na zvonove Šempeterske v Ljubljani (str. 316), in »Besedico za novo mašo g. G. R." (str. 319), govorila družica L. D. po novi maši pred kosilom — s sklepom: „Zdaj pa trezno bo kosilo, — Da bi vsim na zdravje bilo, — Blagoslov nebeških rek — Naj rosi za dober tek!" —
Prosto je pisal p. Za novo leto (str. 6): »Moje prošnje glas je vroč: — Skaži Papežu pomoč!" — Prostozidar na smertni postelji. Pogrebci Pija IX (84). Marija naša vedna pomočnica (186—309). Zoper skrivne družbe. Nekaj vprašanj in odgovorov o „maneri" tistega, kogar tičejo — Slov. Naroda (str. 189). Kako koli se bo to končalo (preganjanje ua Nemškem)? Strok prenapetosti. Nekoliko o sedanjem stanu katoliške Cerkve. Bahač in žandar: Kmečkega, gosposkega vekača — Nejeverskega se boj bahača (251)! Ali je katoliško časništvo potrebno? Domoljubje in rudečkarji. Švindel s predadamovci (299). Keršanska šola. Upanje za katoličanstvo v Perziji. Kosec olike in liberalizma brez vere (347). Maloserčnim proti koncu svetega leta. Lepše štu-diranje (393). Sonzogno in Luciani, ali: Kakošrii možje so papeževi sovražniki (379). Otrok pa visoka glava (384). Šibač in šibovci: „Česa išejo framasonski lahoni (italia-nissimi), večkrat nemisle sami povedo in se izdajo. Eden liberalnih laških listov je te dni hotel Bizmarka pokaditi in ga je imenoval »velikega šibarja rimske kurije". »Unita" prav osoljeno pristavlja: »Svoje dni so junaki bili včliki dobrotniki; dandanašnji so veliki šibaki! Bizmark ni pohvaljen zato, da je prekanil Avstrijo s svojo diplomacijo ter jo pritiral do Sedana; ne zato, da je v Sedanu potolkel francoskega cesarja in cesarstvo; tudi ne, da je vtemelil Nemčiji edinost: pač pa, da je šibal in šiba rimsko kurijo. To je naj veči vsih njegovih zaslug pri italianissimih. — Pišejo pa »rimska kurija", ker je tako šega, in tudi ker se brezbožni sramujejo pisati »katoliška Cerkev". Toda v pomenu jim je oboje eno. In knez Bizmark si šteje v čast in se kaže zmagovitega, kadar šiba ženo (Cerkev)! Šibač ne mara namerja v zgodovini otemniti celo »šibo Božjo, Atila?" —
Poleg »Ogleda in Razgleda" nahaja se v pričujočem tečaju »Listek za raznoterosti", »Prošnje, priporočila, in zahvale Naši ljubi Gospej presv. Serca", o katerih se je Danica morala resno boriti vzlasti s »Slov. Narodom" (187. 197), dokler je odločila jim stanovitni oddelek z naslovom: »Cvet in sad zveste molitve (255) itd."
»Zemlja potrebuje prijetne vlage, da zeleni, — zlato solnce jasnega obnebja, da nam prijazno sije, — tica primernega živeža, da poje. Zgodnja Danica pa dosti naročnikov, da veselo izhaja, Slovence podučuje in z novicami razveseljuje. To je očitno, kakor beli dan . . . Kdor ne bere dandanašnji dobrih in resničnih reči, se mu utegnejo po zapeljivcih vtihotapiti laži, zapeljivosti in pohujšanja, s čimur si pogubljenje nakopuje; zakaj »Antikristov je zdaj veliko (208)!" — Vabilo k naročevanju za 1. 1876 sklepa z besedami:
Zdaj pa vsim vsa sreča, doba zlata;
Novo leto terka nam na vrata!
XXIX. 1876. „Dva lista na Slovenskem, ki sta cerkveno reč zagovarjala, sta nehala ob novem letu izhajati: Glas v Gorici in Karntner Blat ter v Celovcu. No-
čemo preiskovati vzrokov, zakaj sta nehala, moramo pa omeniti, da se katoliški listi premalo goreče podpirajo. Kdor le malo ve, kako se časništvo piše, tiska in na svitlo daje, on ve ceniti veliki trud, ki je s tim sklenjen; z našim cerkvenim listom pa še prav posebno zarad mnozih ozirov in pritežnost, ki jih marsikteri listi nimajo ali nečejo imeti. Zato je pa tudi od katoliškega občinstva pričakovati, da list podpira, če tudi včasi z nekoliko težavo in darežljivostjo. Želeti je, da bi se Danica nekoliko bolj razširila, še zlasti zdaj, ko sta nehala izhajati una lista, naj bi se po unih krajih obilniše k »Danici" obernili. V ta namen iskreno prosimo preč. gg. duhovne . . zlasti prosimo ude bratov-šine Naše ljube Gospe presv. Serca itd. Opirala se je Danica do zdaj bolj na zunanje novosti — toliko ložej, ker je bilo toliko druzih listov za domačo politiko po Slovenskem; odsihmal pa bode tudi domači pregled politiških reči obširniši ter bode občinstvu tudi v tem oziru bolj vstreženo". Tako se blagim čitateljem in slovenskemu občinstvu priporoča vredništvo (str. 24).
V tem letniku je preslavljal Svitoslav vzlasti »Tridesetletnico Njih Svetosti Papeža Pija IX, odkar so nastopili vlado Kristusove edine, svete, katoliške in apostoljske Cerkve" (1. 24), na pr.:
Zdravega Te Bog ohrani,	Tebi smo Slovenci vdani,
V čolnu Petrovem Kermar;	Prave Cerkve Poglavar!
Tako je vravnal pesem »Za GOletnico ali demantno sv. mašo preč. g. očeta Aleša Jerala" v 14 kiticah (str. 334); na razgled bodi:
1. Serca k Bogu povzdignite,	2. Vam očeta v čast je vašo
Farmani! vesdl je dan,	Bog ohranil toljko let,
Z enim glasom ga hvalite,	Da jim v tretjič novo mašo
God vam nov je praznovan.	Danes dano je zapet' itd.
Svobodno pa je snoval in slovenil Jeran v pričujočem tečaju »Pogovore za vterjenje v sv. veri" na pr. Zakaj nekteri vere nimajo (1. 1); Ktera je prava Jezusova Cerkev (1. 2); XVII. Če je luteranstvo sveto (1. 49). — Sestavljal je pridno in vre-doval »Ogled in Razgled, Cvet in sad zveste molitve, List za raznoterosti, Iskrice Igna-cijanske, Duhovske spremembe, Drobne novice itd." — Posebej je spisal: Pogled v staro leto... Vidilo je sv. leto, da se je v sercu Slovenije vstanovila molitevna družba »Naše ljube Gospe presv. Serca Jezusovega", da se na vse strani razširja in prelepega sadu rodi Slovencem v dušno in telesno korist (str. 4). — Zakaj sv. Oče ne gredo iz Vatikana (18)? Kaj je leto? Cerkveno leto? Zamurska deklica. — Nomina sunt odiosa, to se pravi: »Kosmatimi ni ljubo, — če ga primeš za uho!" — Vatikau s papežem in brez papeža (188). Papež in katoličani — mnogim v zadrego (227). Premislik o turčinstvu (292). Kam greš in kaj neseš (308)? Za mlade in stare prelepa podoba. Kako je Napoleon I sodil o katoliški, in kako o Lutrovi veri. Za slovo od starega leta — v zvezi s pogovori o katoliški resnici — z geslom:
Knezi, kralji in cesarji,	Obračajte um, desnico
Vsi ministri, vsi vladarji	Sveti Cerkvi za pravico!
O nesreči, kedar so izmed 11 lahkomišljenih ljudi štirje utonili v praznik sv. Petra in Pavla ob mostu sv. Jakoba, je po svarilu: »Vari se ognja, vode, in še nekaj druzega" — pisal str. 132: »Navada je, da se postavi kak spomin ali znamenje tam, kjer se je zgodila velika nesreča. Naj tudi Danica, ki izhaja prav blizo tam, postavi znamenje, ktero naj svari pred skrunjenjem nedelj in praznikov, bodi si s kacimi razuzdanimi izleti po suhem ali po vodi, z vlačuganjem po ulicah in kerčmah, z odpiranjem
štacun ob dnevih Gospodovih, kar se zmeraj bolj pogosto godi, pa sploh s hlapčevskim delom take dneve itd. Napis na tem znamnji bodi:
Posvečuj Gospodov dan,	Božjim varhom se zročuj,
Bodi kmet, ali meščani	Kar je sveto, to spoštuj!
Abd-el-Aziz in M ur a d. Te dni je bilo največ govorjenja od novega in od odstavljenega turškega cesarja. Poprejšnji je bil mnogim kdo ve kaki nevrednež, bedak, zanikarnež; novi — Murad — pa možak, da mu ga ni hitro enacega, ki bo vse grehe poprejšnjega popravil. Pa to je stara turška pišalka . . Sultan iz arab. salat t. j. gospodovati. Abd-el-Aziz t. j. služabnik Mogočnega. Abd-el Medžid t. j. služabnik Častitljivega. — Kaj je softa? Softa (morebiti v daljnem pomenu iz safath t. j. liberalis, hu-manus fuit; tedaj nekaki liberalci, humanisti turškega kopita) niso nekaki učenjaki, ampak učenci, gojenci iz medres t. j. iz šol, ki so sklenjene z mošejami. V teh šolah se uči muselmansko pravo in muselmanska teologija. Softa živi po imaretih, ki so nekaki vstavi, v kterih mladina biva in se hrani in uči brez plače. Medrese, imareti in mošeje, ali bolje reči, džamije, se zderžujejo iz lastnih vstanov, ki so skoro same nepregibljive posestva in se imenujejo vakufi, kakoršni so povsod, koder muselmanstvo gospoduje. Uče-niki za softo (blezo nom. collect.) se imenujejo hodžja in se jemljo iz izučene softe. Kadar hodžja neko število let uči, postane ullema, učenik ali doktor postave (a'llem učiti). Taki vživajo veliko čast in so izjeti od vojaške službe. — Doveršivši medresne nauke dobi mladi Turk vladno službo ter bode na pr. imam (pridigar), mollah (duhoven), mufti (tolmač postave, notar, advokat), kadi (sodnik). Nekakemu izpraševanju se podverže še le, kadar službe iše, ne pa po doveršenih šolah. Ako želi duhovsko službo, ga poskusi „šejh-el-izlam" (poglavar mohamedanske vere) v Carigradu, ali pa kadimollah (duhovni oskerbnik in sodnik kake pokrajine). Izprašuje ga iz korana, iz staro-arabščine in iz narodnega jezika, iz Mohamedovega življenja, modroslovja itd. Ako ni še zrel za službo, postane samo naib (namestnik, prisednik pri sodniji). Kadar postane mufti ali pa kadi, se šteje že k ullema, kakor bi rekel, k učenim, k vradnikom. Taki smejo tudi k državini vladi ktero spregovoriti. Naj viši ullema se imenuje „mufti-el-kebir" (veliki mufti), in ta ima naslov „šejh-el-izlam". Ta ima predpravico, da ga ne smejo k smerti obsoditi itd. Tako je (str. 192. 193) razlagal Svitoslav turške reči, vešč arabščini, madjarščini itd.
Kar je nastopil novi vladika, odgovarjala je Danica Narodu bolj redkoma, a časih dokaj rezno; na pr.: Prisiljen odgovor. „V listu pretekle srede je Narod zbobnel nad Danico in jo ovaja, da med vsemi slovenskimi listi edina tira za Slovana sramotno protirusko, nenarodno politiko t. j. ona smešno in neumno Rusom zabavlja, opirajoč se menda na lažnjive poljske in rimske denuncijacije ... To je terd lešnik; zlušimo ga in poglejmo, če ima v sebi zdravo jedro, ali ne morebiti červojedine? Katoličanu — torej tudi Danici — ni sicer narodnost „Alfa in Ornega" ali dobrota v pervi versti, kakor se rado govori; kdor pa naš list čita in brez strasti sodi, mu ni treba praviti, da Danica je delala in dela brez prideržka in preneha po glasilu: „za vero, dom, cesarja". Pokazali smo menda dostikrat, da imamo Rusa za drazega enorodnega brata, če tudi vsih njegovih djanj do katoliških Slovanov ne moremo in ne smemo priznavati za bratovske. Če pa zato tiramo protirusko politiko, ker Rusu očitamo — včasi morda tudi precej ostro — njegovo goropadnost do katoliških bratov, potem tira tudi Narod protiserbsko politiko, kajti ravno undan je Serbom v nekem dopisu prav slabokusne levite bral (št. 245). In če je grajanje ruskega obnašanja do katoliških škofov in duhovnov, pregnanih v Sibirijo, in do vernikov po ruskem Poljskem »protiruska in protinarodna politika", je Narod resnici dal zaušnico, rekši, da edina Danica med slovenskimi listi tira nenarodno, sramotno politiko. Je mar sramotno, resnico povedati mogočnemu samo-
9
silcu naših katoliško-slovanskih bratov? Nič ne mara, da veliko bolj sramotno je molčati ali celo zagovarjati kaj tacega. Če Danica kje večkrat zadene na to tvarino, je to v njeni lastniji ko cerkveno-politiškem listu. — Narod pravi, da je bil Danič.n vrednik te dni pohvaljen od Tagblatta. — Mogoče; naprosili ga nismo. Psoval nas je dostikrat »Tagblatt", psoval morebiti ne manjkrat »Narod"; mi pa gremo svojo pot, kakor mislimo, da bi bilo prav pred Bogom — ne glede na »Tagblatt" in ne na »Narod", ker oba si v proticerkveni, protirimski politiki roke podajata. Narod oziroma na to sklepa, da Rusija zarad tega ne bo nič manjša. — Mi tega ne želimo; menimo pa, da tudi Narod ne bo zato nič debelši, ako taji o Rusiji, kar ve vesoljni svet (str. 356 — 7)".
»Danes je zadnji dan pervega polletja, tedaj tudi zadnji čas za naročilo na drugo polovico »Zgodnje Danice", za tekoče leto. Trud pri vredovanji je res velik in ne-prenehljiv leto in dan, ako se ima list vravnavati podučljivo, mikavno, času primerno, ter koristno Le podpora od strani častitega občinstva z obilnim naročevanjem, dopisovanjem in razširjanjem našega lista nam pritežnosti zlajšuje in stori mogoče, da si Danico ohranimo (str. 210)". — »Prijatli, Slovenci, darujte ji vezilo z obilnim, prav obilnim naročevanjem, in še Vam bo sijala v luči vedno ene, vedno nove, vedno dobrotne matere katoliške Cerkve I Zgodnjo Danico poznate — mnogi že 29 let; ni treba, da bi se Vam skazovala. Naj bolje, kar bo moč, bo svetila in grela, če treba, tudi pekla. Hvala naj gorkejši pisavcem, naročnikom, prijatlom — bivšim in prihodnjim! Delajmo, trudimo se, dokler je še kaj dneva: skorej bo noč (410)! — »Zgodnja Danica" ima že lepo število prav čverstih in podučnih spisov pripravljenih za prihodnje leto: Življenje naših znanih rojakov; obravnave o cerkvenih rečdh; življenje štirnajsterih pomočnikov v sili; zakaj judje in nevredni katoličanje duhovšino čertijo in preganjajo itd. (str. 418)".
XXX. 1877. V pričujočem letniku so pesmi kolikor že njegove: Pomagaj nam Marija! poslovenjena str. 13 v 7 kiticah p. „V življenja teži, v hudi sili, — Če vsako upanje je preč, — Če se nobeden te ne usmili, — Ne ver'ješ že v molitev več; — O moli vemo, ti kristjan: Marija, ti pomagaj nam! itd.!" — Sv. Ciril in Metod (str. 94); Ne boš, framason (str. 220); Hvala d uhana (str. 23) v 9 razstavkih. Na primer bodi:
1. DuMn! duhdn! predraga vseh rastlin!	9. Če v škatlici, duhdn, je tebe dost',
Kolumbu hraniš ti povsod spomin,	Enaka vsaka mi je narodnost:
Po tebi Pane, Hernandez slovi,	Če si Tirolec, Oger al' Hervat,
Nikotu ime nikdar se ne izgubi . .	Si mi priljubljen, kot edini brat.
Vrednikove so pa opazke gotove: Tabak, Herba Nicotiana; Italijani, Francozi, Angleži, Nemci tobak kadijo (fuinmare, fumer, to smoke, rauchen); Arabci in Slovenci ga pijejo (ešreb dohan, pijem tobak), Rusi, Čehi in dr. ga kurijo (kurit', kouf ti), Hervati pušijo; Madjari kade, pipcajo ali pa tabnkajo (fiistijlni, pipazni, dohanyozni). — Kmali potem ko so tobak znali puhati, piti, jim to ni bilo dosti, temuč jeli so ga celo v nosnice, in nekteri še celo v usta tlačiti: nosljati, čikati; poslednji izmed teh so naj veči pujsi! —
Pij IX katoliški mladini (str. 1). Beseda staršem za novo leto (2). Marijin posla-vec. Maša brez duhovna ali »pruski blagri" (str. 13). Pogovori. Če je nauk iute-ranstva svet? Nekteri bogoskrunski nauki Lutra in druzib reformatorjev (XIX-XXII str. 25—305). Kje je omika in človekoljubje? Laški mladi blagri (38). Terpeča Cerkev na Laškem. Ali naj Matica slovenska Slovencem vero zatira (60)? Pirhi za veliko noč. Ali tudi ti kolneš (86)? Moževanje treh Amerikancev . . Časniki in njih sleparstvo. Čudeži in studenčnica v Lurdih. Jordanova voda. Heilbron. Kopel Betezda v Jeruzalemu in protestantje (New-York. Kircbztg. str. 122). Petdesetletnica Pija IX>
Hervaško in Jutrovo (129). Mlad dijak je zmagal prazni strah (142). Possumus in Non possumus: Poštenost in postavnost malega dečka (150). Nekoliko o Pijevem godu za prijatle in sovražnike. Vošilo sv. Očetu Piju IX o preslavni škofovski petdesetletnici 3. rož. (poslovenj.). Pij Veliki vabi na veliko večerjo. Smert pobožne deklice spreoberne luteranskega očeta (222). Kam dervi liberalizem in framasonstvo. Dvogovor med Kavurjem in Ratacijem (235). Dvanajst aposteljčkov. Janezek in Jožek se nebeščata in pogovarjata (262). Gobovček ali branje o desnem razbojniku. Rozalija Homan (279). Kardinal Antonelli. Ta-le bo dobra za Božič itd.
Vljudno vabilo k naglemu naročevanju na cerkveno-politiški časnik z imenom: Zgodnja Danica za i. 187 8. Dve reči ste znani vsakemu verlemu Slovencu in katoličanu. Ena je, da leto h koncu gre; in druga, da se mora na „Zg. Danico" naročiti, ako boče, da mu bo vsak petek skoz leto prisvetila v hišo s celo polo poštenega, pod-učnega, spodbudnega, vedrilnega blaga, pa ob enem tudi vsakterih novic, ki se godč po vesoljnem svetu. Čast Bogu; vojsko satanu; ljudem poštenost, srečo, blaženosti Tega se bo naš list deržal tudi v prihodnje. Toraj bodi Slovencem živa skerb: prav obilno na-ročevati se na „Zg. Danico". Hvala blagim dopisnikom in naročnikom ter prošnja za stanovitnost, vsim pa Božja pomoč in veselo novo leto (416)!
XXXI. 1878. Za novo leto v premislik Prijatlom — Neprijatlom Pij a IX. Iz 36. psalma, s posebnim posnetkom v nevezani besedi, kjer se pravi na pr.: „Za sedanji čas zlasti je kar nalaš pripraven ta psalm, da naj bi ga posebno posvetni ljudje čitali in premišljevali. Sveta Cerkev s svojimi zvestimi verniki je tako rekoč v ognjeni peči mučenstva. Temni oblaki terpljenja so razpeti nad življenjem vernikov, kakor so viseli nad življenjem njih božjega Začetnika . . . Koliko krivic, stiskanj, preganjanj, sle-parstev, obrekovanj in vsakterih napak bodo pošteni verniki najberže tudi v letu 1878 imeli terpeti od brezbožnih, nevernih, odpadnih in sploh hudodelnih ljudi! Dobro orožje, hladilno zdravilo zoper vse to in tako je 3 6. psalm". Na primer bodi:
1. Nad brezbožnim se nikar ne serdi,	35—36. Vidil sem, mogočno na višavo
Le pravico delaj in jo terdi;	Grešnik ste'gal je ošabno glavo;
Zlobnim ne zavidaj begle sreče,	Drugič pelje spet ondod me cesta:
Zoper njč ne vnemaj se goreče . .	Ni b'lo več ga, ne stopnje, ne mesta.
Pozdrav svetemu Očetu Leonu XIII (str. 74). Za zlato sv. mašo preč. P. Benvenuta 29. sept. 1878 (str. 315). Umetno vošilo sv. Očetu Leonu XIII za god (str. 142). Naslednje učeno kabalistično-kronografiško vošilo g. A. Kovačiča, duhovna djakovske škofije, smo prelepo bronsirano s hvaležnostjo prejeli, in naj ga s pridjano slovensko prestavo podamo tudi našim rojakom, zlasti učenim gospodom v ver-tanje in študirauje". Tako-le je pa
Ki svoji Cerkvi, družbi ter človeški Dal mir na zemlji bo, je Kralj nebeški.
Spisal je Jeran tudi na pr.: Posvetno razveseljevanje (str. 3). Škofovska petin-dvajsetletnica v Smirni (26). Papež Pij IX so umeri i. »Ljudje Pija IX niso hotli
Poslovenjeno.
Kralj zvišeni vesoljnega sveta In svete Cerkve blaženi Vodnik, Ki zališa te krona trojnata, Zveličarja na zemlji zastopnik! Zdej godujoč na Stolu papeškem stojiš. Nezmotni — vero Kristusovo učiš! Lej, srečni svet: trinajsti je Leon,
Preblago luč nam prosi z neba on, Ki v ukih, spisih, pesnih je sloveč, Zato duhovstvo, človek vsak goreč Z veseljem srečo mirno naznanuje, Ob enem dviga glas se Aleluje. Leona Bog naj mnogo let živi! Duhoven vernikom molit' veli.
rešiti iz ječe, jih je pa Bog rešil ... Pij IX. so mertvil Vesoljni katoliški svet žaluje. Jokalo je tudi ljubljansko ljudstvo preteklo nedeljo, ko so pridigarji v stolni cerkvi omenili, da predobrotni Papež so umerli. Žalujte Slovenci, in Kranjci posebej! Poznali so vas dobro Pij IX in še pred malo tedni, ko je bil neki Ljubljančan pred njimi, so z veseljem ponavljali besedo »Ljubljana". Žaluj tudi »Danica", ki si bila večkrat od Njih posebej in osebno počislana s prelepimi pismi v čast in pohvalo našega naroda, kteri je med drugim tudi po katoliškem društvu za Kranjsko ravno pod Pijem IX postal znan in čislan v Vatikanu in v oččh najvišega duhovnega Pastirja na zemlji itd. (str. 49). Posebnosti o Pijevi smerti. Zadnji trenutki sv. Očeta. Duhovni testament Pija IX do vsih vernikov in njegovo pojasnilo. Zmaga Pija IX nad nasprotniki. Pij IX po smerti. »Bog je o smerti Pija IX nasprotnikom in sovražnikom sv. Cerkve roke vklenil in jezike zmešal. Pokazal je prav očitno, da On je tisti, ki ima kermilo in vajeti sveta v rokah; ne pa liberalni sovražniki Cerkve Božje (str. 65)". — Papeža imamo! Papež Leon XIII. Kronanje novega papeža Leona XIII (74). Dva bivša kralja — Viktor Emanvel Pošte-novič (Galantuomo) in Pij IX (75). Kakošni galantuomini so tagblattmožje (85)! Olika, omika, civilizacija, poštenjaki, divjaki (109). Kaj smo podedovali mi katoličani po Piju IX? Šmarnice: »Že šmarnice nežne cveto, — Se v venec vertnice pleto, — Da krasnega maja — Se slava obhaja — Cvetlici Mariji lepo (129)". Rim, Anglija in Rusija (147). Ljubezen do sovražnikov. Če Bizmark pojde v Kanoso (163)? Recimo ktero o preklinovanji I—IV. Prusko-nemški verski in politiški razpor, pa čudna svoboda. Gada ne v hišo ali Kužljivi časniki (194)! Leon XIII (s podobo) in njegova načela (212). Nunske šole in žolčni Tagblatt (219). Čegav je otok Ciper? In še kaj druzega. »Današnjemu listu (30.) je pridjana priloga . . Einige Worte gegen den Artikel: Der naturwissenscbaftliche Materiali smus von Dr. H. M. Gartenauer (Jahresb. d. Laibach. k. k. Obergymnasiums 1878)". Po tej izvrstni razpravi s-o vravnani sestavki: Grudomoljstvo ali materijalizem I — III. — Poblaževanje Pija IX. Današnji obrekovalci enega papežev in učenost. Začetek in konec nekega lažnjivega preroka (275). Strašna šiba Božja — lakota v Kini. — O pretepih in pobojih. To je gerdo, gnjusno, nepošteno, vsemu narodu škodljivo, strahovito pregrešno: »Slovenec ni, slovenska je le spaka, — Ki zdraži v ravs in kavs jo kozja dlaka!" — Zakaj hočejo liberalci odpraviti praznike (302)? Prikazni in znamnja v 19. stoletji (318). Dva groba in njun razloček (330). Ubi Index — ubi olika? Čertice iz nagovorov Pija IX do romarjev (357).
Pogovorček. Janko. Kaj meniš, Jurko, v kterem oddelku je največ judov v v Ljubljani? Jurko. Mislim, da po starem tergu. Janko. Zakaj to meniš? Jurko. Zato, ker tam je največ štacun odpertih ob nedeljah in praznikih (359).
Bleiweisovanje: Kaj tacega, kakor je bilo 18. in 19. tega mesca (nov.), Ljubljana še ni vidila. To je splošna misel. Slovenski narod je pokazal, da je hvaležen, iz polnega serca hvaležen svojemu dobrotniku in buditelju dr. Janezu Bleiweisu . . . Bog živi še mnogo let verlega gospoda jubilanta! Bog daj, da bi mu to neslišano veliko preslavljanje na zemlji teknilo tudi v boljši — neminljivo slavo (371)! — Pij IX Blaženi (385). Ali so to ne mara zgolj primerljeji (399)?
»Dva in trideseti letnik prične naš katoliški cerkveni tednik z novim letom 1879 in ima do Vas, spoštovani Slovenci, tri prošnje: Perva prošnja: Naročite se! — Druga prošnja: Naročite se urno! — Tretja prošnja: Naročite se mnogi na Zgodnjo Danico! Poznate jo dobro, ker hodi k Vam že toliko let. Pa hvaliti se ne sme, grajati se neče; torej pristavi le še tri zahvale: 1. Hvala naročnikom! 2. Hvala pisateljem' 3. Hvala čitateljem in spolnovalcem njenih nasvetov; vsim pa obilna plača od Boga in prav veselo, blago, srečno novo leto! Pomoč Božja, Naše ljube Gospč presvetega Je-
zusovega Serca, in dobrih pisateljev Danici in vsim ljubim Slovencem za novo leto (416)!"
Tone pod lipo, ali: Zmota in spoznanje je spis, ki ga je sestavil Svitoslav v Glasih katoliške družbe za Kranjsko (III. in IV.) 1. 1878 str. 5—26 v razdelkih: I. Študentovska maša v Šenklavžu. II. Kaj zadene preklinjavca, ponočnjaka, bogoskruneža? III. Povračuj dobro za hudo! IV. Šola pod lipo. V. Pokop. VI. Pojasnila.
32. Šmarnice Marije Device. Šesti (t. j. sedmi) letnik. Spisal in na svitlo dal L. Jeran, duhoven ljubljanske škofije. V Ljubljani 1878. 12. 255. Zal. Gerber. Tisk. Blaznik. — V letošnjih Šmarnicah bote vsak dan slišali: 1. eno lastnost Marije Device na naše življenje obernjeno (p. Marija zgled nedolžnosti, tolažilo spokornikov, naša luč, naša Zgodnja danica, naša vinska roža, naše sidro, naš biser, naš studenec, naša Kraljica, varhinja, posebej ljubljanskega mesta; prim. Emminger); 2. tri vprašanja; 3. sklep; 4. kratko molitvico; 5. bote dobili Šmarnico za dom.
j]. 1879. Razun cerkvenega ogovora v Ternovem po besedah ps. 148: „MIadenči in device, stari z mlajšimi naj hvalijo ime Gospodovo" zložil je Svitoslav posebno pesem za 25letnico župnikovanja preč. g. Fr. Karuna 22. prosinca 1879 v 4 razstavkih z naslednjim začetkom:
Zadoni naj glas veselja,	Naj Gradašice bregova
čast Bogu, ovčicam mir!	Napolnuje pesem nova:
Se spolnila nam je želja:	Serce naše se topi,
Jubilira naš Pastir.	Vse je polno radosti itd.
Čvrsta in sveta je pesem „Sveta Elizabeta" v 15 kiticah na str. 126 — 7, katere bodi na primer:
1. Na kraljevem stolu Luč izhaja sveta, Bog jo je izvolil: Hči je Lizabeta. Nje življenje, Nje terpljenje Beri, premišljuj zvesto, Uči poti se v nebo! . .
Na str. 136 kaže, kako naj se premeni papeževa himna za Leona XIII namesto „Blagor Piju bod' Očetu" naj se poje na pr. »Blagor papežu Leonu, — Blagor, blagor Bog mu daj! itd. — Blagoslovil je Ms g. Jeran spominek na grobu preč. g. Aleša Jerala, zlato- in demantomašnika z zlatim križcem, fajmoštra v Horjulu, u. 4. dec. 1878, s posebnim ogovorom na pokopališču (str. 227—228). Znameniti so napisi, katere je zložil bil svojemu in mojemu nekdanjemu župniku na omenjeni spominek:
14. „Bolj sem srečna v revi, Oče moj preblagi! Kot ste vi v kraljevi Hiši zlati, dragi: Ne branite, — Veselite Se, ker vaša srečna hči V službi Božji zdaj živi.
15. Rajska ta nevesta Malo še živela Jezusu je zvesta, Njemu hvalo pela; In v prikazni Prav prijazni Jezus sam pove ji zdaj: Pojdi z mano v sveti raj!
1. Ob levi:
Znal si vsac'ga posvariti, Serca nikdar ne raniti;
Bil z ljubeznijo Bogu si vdan, Od ovčic, prijatlov spoštovan.
2. Spredej: Mirno pasel svoje si ovčice, Kazal pot do čednosti, resnice; Strasti si krotil v krotkosti, Sam ne vedli, kaj je strast; Kar preziral si v modrosti, To povsod si našel: čast.
3. Ob desni:
Smiljenost, ki serce greje, In dobrotljivost brez meje, Čednosti najblagši vse So ti dušo lepšale.
V nevezani besedi so pa spisi njegovi p. Nauk, kako zamoreš obogateti v novem letu. Kdo je brezdomovinsk (str. 1)? V premislek brezvercem in slabovercem o božičnem času. Keršanski in nekeršanski gostilnik (11): „Bahači in vekači, — Škripači in plesači — Postanejo berači". — Neki Ljubljančan je rekel, da hudiča ni (18). Advokati sv.
Petra. Vertec in Tovariš (48). Sv. križev pot za verne duše v vicah. Gospodom lučnjakom (83). Imena in primki. Kako so primke pisali 1. 1790? Kaj ranjki sv. Oče Pij IX mladenčem svetujejo (102)? Šolski švindlerji (118). Mermillod. Nektere zvezdice za zdravnike (163). Prostost in razuzdanost. Čertice o blaženi smerti Pija IX (174). Nektere besede o zmešanih in norih (178). Spomin na Binkošti. Laško in nelaško. Če je spoved in sv. leto dobro tudi za liberalce, in kdaj mora človek žepe zapreti (190). — »Zija te ko medveda, — Dokler je koža gladka; — Postane koža bleda: — Si svetu stara pratka (192)". Trinoštvo hudobnega kralja Dahotnejskega in delavnost katoliških misijonarjev v ondotnih krajih (298). Benvenuta. Iz naprave Alfonza M. Ratisbona. Kam se pogrezne človek brez vere. Slovansko iz vzhodnje Bisterške doline (Pusterthal) na Tirolskem. Spisal dr. J. Mitterrutzner (236-413) itd. —
»Hvaljen bodi Jezus Kristus! V tem Imenu izrekuje Danica serčno zahvalo vsem naročnikom in sodelavcem, in v tem Imenu priljudno vabi k daljnemu naročevanju in sodelu. Kdor koli ima občutek za više namene in potrebe, dandanes brez cerkvenega lista ne more lahko biti; komur pa se ta občutek pogreša, temu je cerkven časnik še toliko bolj potreben, da mu zopet posveti rešilna zvezda na višavi, ki mu je ugasnila. »Zgodnja Danica" zraven sploh koristnih podukov iše, ako smemo tako reči, občinstvo zlasti tudi k »času primernemu djanskemu delu keršanstva" spodbudovati — zlasti v stalnem oddelku »Cvet in sad zveste molitve", kakor tudi s pogostnimi spisi v prid dušam v vicah itd. Naj tedaj družinski očetje in matere privošijo svojim družinam to tedensko berilo, gostilniki svojim gostom, društveni odborniki svojim čitateljem. Kaže, da se časi na bolje obračajo, milost sv. leta je mnoge rešila iz brezna, mnoge poterdila: Gospod naj ohrani, kar je sejal, mi vsi smo dolžni v ta namen delati in tudi naš cerkveni list naj pri vernih Slovencih k temu po svojih malih zmožnostih pripomore (208). — Hvaljen bodi Jezus Kristus, Marija, Jožef! Danica želi začeti svoj 33. tečaj in prijazno vabi vse spoštovane Slovence k obilnemu naročevanju. Zagotovila sta nam dva nova čversta gospoda svojo stalno pomoč, in zanašamo se na dosedanje verle pomočnike pri tem, da sami delamo neprenehoma leto in dan. Tako bode list svojo nalogo, ako Bog da, k zadovoljnosti spolnoval. Bog, na mogočno posredovanje Brezmadežne zavetnice tega lista, obilno in preobilno plačuj vsem dosedanjim in novim podpornikom, čitateljem in prijatlom njih dobroto in priljudnost. Zdaj pa še vsem veselo novo leto (416)!"
XXXIII. 1880. Pater Be n v e n u t je rad koval latinske le to kaze (chronogramme) o novem letu in o raznih svečanostih ter pošiljal v Danico, Svitoslav jih je pa rad slovenil in navadno v vezani besedi, n. pr. (str. 4):
I. Skerbi, dragi! vse na svetu mine;	III. Ljubljeni cesarstva Vlddar in pastir
Let' za letom tudi tebi zgine.	Kliče: St'rite letos med narodi mir!
V. Duhovstvo vsaki blagor Leonu Kermarju	VI. Ljubljančanom na kupe vsih dobrot
Želi, vesoljne Cerkve zvestemu Vladarju.	Želi goreče Pater Benvenut.
Prepir.
(str. 72).
Na stran pustite pričke, vso grenkost, prepir, Ki nam kali življenje, ubija sveti mir!
SanCtVs JosephVs saLVteM ConCeDat Josephls VIVIs. *
Sveti Jožef, varh naš blagi,	Sprosi, jim vezilo bod'
Jožefom ves blagor dragi	Za današnji lepi god!
Sv. Janez Nepomučan.
Verna množica, v svetišu zbrana,	Bil služabnik Božji je odločen,
Svetfga Janeza Nepomučana	Zdaj v nebesih pomočnik mogočen: Hiti danes počastit, Žuga obrek'vanja noč, Njemu se priporočit. Kliči njega na pomoč itd.
To pesem je zložil Svitoslav v 11 kiticah in priobčil na str. 158 z drugo: Pri blagoslavljanji glavnega kamna novi cerkvi v 9 razstavkih z opombo: Večkrat za kako posebno priliko kdo prosi pesmi; naj se take reči razglase, da služijo lahko tudi drugim v porabo; na primer bodi:
1. Tvoje ljudstvo Božje hiše,	2. Glavni nam posveti kamen,
Večni Oče, nima zdaj:	Jezus Kristus, Božji sin!
Novo vterdi nam svetiše,	Angelji zapojte: Amen, —
Blagoslovi nam ta kraj.	Svet'mu Duhu bo v spomin itd.*)
Tukaj*) se postavi ime cerkvenega patrona tako, da se poda v mero pesmi; n. pr.: „On Mariji bo v spomin; ali: Sv. Janezu v spomin" itd.
Tri cesarske gesla.
(str. 269).
I.	II.
Justitia regnorum fundamentum.	Recta tueri.
Frančišk I.	Ferdinand Dobrotljivi.
Da močna bode vsa deržava,	Pravica vsim, svetilo prava
Da zadovoljen ljud bo moj:	Naj vselej brani se serčno,
Pravica bodi ji podstava,	Da srečna bode res deržava,
Ki zvezi vsaki je pogoj.	Podložni služijo zvesto.
III.
Viribus unitis.
Frančišk Jožef I.
In k temu sloga serčna bodi!	Povijaš Ti, Monarh preblagi!
Zedinite mi vse moči!	Te gesla tri v najlepši ven'c;
Storite mir mi med narodi:	Zato za god Tvoj trikrat dragi
Podložni vsi so dragi mi!	Častita dans Ti vsak Sloven'c!
Fr. Pircu na spominek.	Miklavžu uršulinskega samostana.
(str. 355).	(str. 400).
Marsikteri Slave so sinovi	Nikolo, Nikolo,
Šli za žetvo slave križem - svet;	To je kaj lepo!
Našel slovez Ti si v zemlji novi,	Bog ti plačaj tisučkrat,
Ki Ti s smertjo ni bil vzet.	Daj v nebesih sedež zlat!
Drugi spiski njegovi so poleg navadnih v vsakem tečaju p. Slabo podučena mati, njen Milček in angelj-varh (B). Fr. Hladnikova modra previdnost (7). Divjaki ti, divjaki uni, ali dvojne verste dvoboj in pretepi. Kaj se bojiš, Herod (19)? Nagovor v katoliški družbi (28). Šiba Božja zarad nedeljskega skrunjenja. Spovedna skrivnost. Kuga, kuga (po bukvah in časnikih)! Proti kletvini. Z jezikom grešila — na jeziku tepena. Butec buta, loputec loputa — z vrati. Spreobračanje judov h katoliški Cerkvi (122). Mladi premčtovci. Če se terdovratnež spreoberne, ako mertvi vstane in ga prepriča prihodnjega življenja (153)? Kako gerdo se je Tagblatt osmodil (155). Mladina, vari se prostomiselstva (163). Dve besedi za nekatoliške in katoliške razkolnike, pa za birmance (170). Nekteri dregljeji nedeljoskruncem (222). Antikristovstvo (258). Ali pojde v semenišče (260)? Nihilisti in podnihilisti, rudečkarji in rudečkarčeki (275). Sejmi, žeg-nanja (299). Laški blagri (310)! »Dokler tebi sreča kaže, — Vse se ti prijatla laže;
— Kadar sreča mine, — Vsak prijatelj zgine (310)". — Železnica v nebesa (312). Železnica v pekel (328). Boš plačal, če boš klel! Katoliški in nekatoliški spisi, listi, časniki, bukve (370). Nekteri žarki za novo leto (417). Zagrebški potres in kulturni krošnjači (421) itd.
Za študentovsko prazno kuhinjo je to leto v listu 38 izkazan neimenovanega dobrotnika prvi dar. Rad je Jeran vedno podpiral ubožne učence; sedaj pa je javno pričel svoje koledvanje in sicer za študentovsko ali dijaško kuhinjo. „Prav lepo priporočilo blagim prijatlom šolske mladine za ljudsko kuhinjo. Potreba velika — mladine obilno iz vsih krajev" — pravi v 1. 43. — Ta lepa naredba je pomoči močno potrebna, piše str. 376 v 1. 47. Zdaj dobiva že 20 šolskih mladenčev več ali manj živeža in mesečni stroški so okoli 40 gld. Darove prav hvaležno sprejema vredništvo Z g. Danice". — V 1. in 2. listu 1881 pa Svitoslav dovtipno razkazuje preštev ali budget (angleška beseda, izvirno pomeni žep, košek, kanister, izgovarja se angl. bodžet, franc. budžč) za dijaško kuhinjo. Pred vsem veselo naznanilo, da je vse pokrito, vse po-nikve zadelane, kakor pravijo učeni gospodje, ali po študentovsko rečeno: dolga nimamo nič, razun tega, da ob novem letu povemo dobrotnikom in prijatlom, kako stoji študentovska kuhinja . . . ker se je število podpiranih le zlagoma naraščalo, toraj se je plačalo od sred septembra do konca leta 1880 za živež in precej obilno tudi za pomoč k bukvam, obleki, svečavi, kruhu posebej itd. le dobrih 130 gld. . . . Bolj poseben »eks-pose" oziroma na domačijo ... na šole itd. — Začela se je ta reč tako, da so nekteri gospodje voljo razodeli, da bi na mesec nekoliko dajali, ako se kaj vravna, da bi zarad pomanjkanja živeža ne bilo treba komu šole zapustiti . . . Pomoč se bo dotlej delila, dokler bodo hotli dobrotniki . . . Mladenči nimajo samo naročeno, da naj vsak dan saj nekaj malega molijo za dobrotnike, temuč bolj zmožni manj dušno obdarovanim že zdaj po nekoliko pomagajo . . . Dogodbe med bodžetovanjem ... iz ministerstva za notranje zadeve dijaške kuhinje (str. 16)".
»Druge tvarine, ki se nemara raji bero, kakor »Vabilo" so skor ves prostor zasedle. Toraj le malo besčd. Znana je Danica in njeno djanje, — in če komu morebiti ne, jo lahko spoznava iz vsake številke. Njena priljudna prošnja toraj je: pustite jo pod streho zopet do novega leta, ali saj na pervo eno četertletje! Hvala priserčna prijatlom, sodelavcem, naročnikom! Prosimo še dalje! Vsim: Pomozi Bog (208)! — Prav prijazno vabimo in prosimo . . . nemudoma. Prizadevali si bomo z dobrimi in poštenimi spisi narodu koristiti in vstrezati . . . Bog daj vsim prav blago, srečno, veselo novo leto (424)!
Lilija v Božjem vertu ali deviški stan, njegova lepota in pomočki ga ohraniti. Po spisih sv. M. Alfonza Ligvorskega sp. A. Zamejic in L. Jeran. četerti pomnoženi natis. V Ljubljani 1880. 8. 14 pol. Izdal M. Gerber.
XXXIV. 1881. Kratek pogovor. Brezverec: Sem brezverec, pa je preč! — Revsnil besni je glavan. Včrec: To pa ni častno odveč; — To lahko je vsak cigan (str. 7)! — Pregledavši neko pesniško zbirko. 1. „V čem so si podobne lekarne in pesniške zbirke? Odgovor. V obojih je strup med zdravili. Kajti — »Pesnik skoro vsak — Saj nekoliko je bedak". Toraj: Ako se ti naključi taka zbirka v roke in prideš do strupa: »Treši z roke vraga! — Če ne, ti v smert pomaga!" — 2. V čem so si lekarne in pesniške zbirke nepodobne? Odgovor. V lekarnah je strup potreben, v pesnih pa nepotreben. Iz lekaren ga kdo k večemu po tatinsko dobi za umor ali samomor, v pesniških zbirkah se hvali in očitno prodaja, — priporočajo ga taki, ki so dolžni ga odvračati. Morivci z lekarniškim strupom pridejo v ječo, če tudi so morivci le posameznih ljudi; morivci s pesniškim strupom pa v častne (?) bukve, če tudi morijo naj lepši mla-
dinski cvet na tisuče. — 8. V čem so si oboji morivci zopet in poslednjič podobni! Odgovor. Pred večnim sodnikom bodo oboji enako sojeni — po pravici in zasluženji (str. 40)".
Kadar hočeš berzo kaj počet',	Brez pomislika storjeno
Štej poprej saj: ena, dve, do pčt;	Vselej rado je skaženo (str. 47).
Mariji Devici Roženkranski je pesem v treh kiticah (str. 54), poslovenil Svitoslav, po napevu in pomenu Fr. Ks. Haberlovem (Rosenkranzlied): »Liederkranz str. 11." — Tako tudi (str. 8): Pozdrav Mariji Kraljici (str. 173).
Zdihljej k presveti Mariji Devici
(str. 112).
O lepa Zarija,	Bod' luč nam blažena,	Ko v smerti lučica
Marija vsmiljena!	Ko tema nas obda,	Nam bo pojemala. S.
O poroki prejasnega cesaroviča Rudolfa s prejasno kraljdvo prin-cesinjo Štefanijo Belgijansko — v treh odstavkih (137); Sveti Jožef, poslovenjena (str. 352); Perva laž, tudi poslovenjena (str. 385); Božični ca (Exultandi tempus, str. 407).
Dvemapošiljavcema pesem: »Vajine pesmi so dobre in prav spodbudne za domače petje. Za očitno petje po cerkvah ali za časnike pa morajo pesmi biti narejene po stalnih pravilih, ki jih ne more umeti in ne spolnovati, kdor ni nekoliko več študiral. Lepo je, da so se zopet jeli mnogi, tudi manj učeni, s kovanjem pobožnih pesem pečati, to je nekako znamnje boljših časov, kar skušnja uči. Pred nekaj leti, ko je že vsak šterkovec hotel Kristusovo vero soditi ali celo kako krivoversko zbrozgo pisati, so bile pesmi nekako umolknile in uiarsikteri mladi, ki so na pol ABC znali, so kakor mutasti zelenci potuhnjeno spod grive gledali togotni in osorni; petja lepega pa iz njih ust ni bilo, razun morebiti kaj umazanega, kakor kvakaric iz luže. Le delajte toraj lepe pobožne pesmi, prepevajte jih doma in po poljih; po hišah Božjih pa naj se pojejo le pesmi, ki so od sv. Cerkve v ta namen poterjene. Tako bo vse prav, piše Svitoslav v pogovorih z dopisovalci (184). V tolažilo še to, da prav radi tudi, kadar čas dopusti, kako bolj hodnično v belež vzamemo in ko dobi saj ohlančno podobo, potem v natis pride, že celo pa, če se spremeni v pražnjo".
Kakor v prejšnjem — podaja tudi v pričujočem: »Zlata zerna za vsaki dan mesca". Protestanški barantači z biblijami in njih slepila. G. Miklašievič, c. kr. opravnik v Sa-fedu, na hribu ob Genezareškem jezeru, mi je že pred kacimi 15 leti pravil, da te bukve (od družbe za razširjanje biblij po protestanškem kopitu) tudi judje jemljejo zastonj od luteranskih mešetarjev. Pa zakaj? Zato, da močne platnice iz njih potergajo in jih v svoje mavšeljske namene obračajo (str. 30). Pogled nazaj na božični čas (Ogovor do rokodelskih mladenčev str. 41—43). Sveto leto. Don Bosko in zanemarjeni mladenči (Govor v kat. družbi str. 132—149). Kaj se godi, če vere ni. Leon XIII. in kat. Pi-jeve družbe na Belo nedeljo v Rimu 1881. Sv. Oče Leon molijo za sv. leto. Sv. Janez Kerstnik in sv. leto. (209 — 212). Slovanski romarji (221). Darila in kazni, pa laži-modrijanski napuh (230). Študent na počitnicah. Sam mora človek kaj terpeti, potlej bo usmiljen do druzih. Kratke slike iz otročjega in mladinskega življenja. Besedica mladim, ki radi kaj slišijo (390). Če je koristno romane čitati (393). Šlo je - ni ga več (Ob koncu sv. leta str. 395)! K novemu letu (412). Opomini k modrosti (Iz bukev Sirahovih). — Kako sta si podobna glava gizdalina in tobakarska pipa? »Obe ste urezani in ocifrani po novi šegi in kolomčri; obe ste votli in prazni; obe se s trudom tujih rok napolnujete; obe se s tujini ognjem ogrevate in poživljate; obe prav hitro izkadite svoje možgane, ako jih drugi z novo ne naterpajo, in kar iz obeh izhaja,
10
ne diši lepo; obe k večemu pri slaboumnih otročajih in tobakarjih imate kaj veljave. Kako pa ste si podobni glava gizdalinova in tleča sinodka! Odgovor: 1. Obe delate veliko dima; 2. obe ste prismojeni; 3. obe hitro ugasnete (str. 418)!
Dr. Janez vitez Tersten iški. Presvitli cesar so z dipl. 17. rožnik, dr. J. Blei-weisu . . . kot vitezu železne krone 3. verste vsled pravil podelili viteški stan s priimkom »Ter s teniški", od Terstenika, rojstvenega sela pradedov te družine. To selo je pod visoko goro Storžičem nad Kranjem. Tako je spoštovana ta družina dospela zopet do domačega priimka, zakaj ime Bleiweis (brat Jos. se je pisal Pleiweis) je bilo prena-rejeno iz »Plavež" (str. 298). — »Umeri tedaj je tudi naš občno spoštovani in ljubljeni narodovni pervak dr. J. Blei\veis vitez Tersteniški! Dosegel je mnogo dobrega domovini svoji; dosegel rodovini svoji lepe prednosti domoljubne slave in plemenitega stanu, in kakor upamo, dosegel poslednjič, kar konečno samo in edino pravo veljavo ima, dosegel svoje lastno zveličanje" (str. 386) itd. —
Bolj redoma in časih jako dovtipno je poročal Jeran o kuhinji dijaški na pr.: Letos je bilo podpiranih 15 mladenčev . . . Vsi do malega prosijo pomoči še za prihodnje leto ... Ob koncu šolskega tečaja bode minister v nekoliki zadregi z »bodžitom" ali plačo, ako se med tem kaki sreberni ali saj papirnati viri ne odpro (str. 234). — AI i bo kaj s študentovsko kuhinjo? »Okoli 30 lanskih se je zanaprej priporočalo, in zopet novih kandidatov ni prav malo. Ali Čemo, ali nečemo? »Ljudstvo se mi smili". — Ako bi iz cele dežele le po malem kaj kapalo, bi se dalo precej storiti in nikogar bi zato žep ne bolel. Financ-minister je pa vender tako mošk, da zastonj noče ne vinarja. Za posojevalce toraj stavi te-le koristne in naj koristnejše predloge: 1. Vsake kvatre bode opravljena ena sv. maša v Šenklavžu pri Naši ljubi Gospej presv. Serca za dobrotnike, in sicer: pri vsakem zlasti za rešenje njegovih naj hujših zadreg ali težav in za spolnjenje njegovih naj gorečniših pravičnih želja. 2. Pri vsaki sveti maši pa bode naredil poseben spomin, ali »Memento" za dobrotnike v ravno ta namen. 3. Vsak, ki kaj daruje za ubožne šolce, je že samo s tem priporočen v bratovske prošnje N. lj. G. presv. Serca, v kakoršni koli potrebi se znajde. 4. Vsak podpiran učenec, ako je pošten, moli vsak dan saj en očenaš in češenomarijo za dobrotnike. 5. Financ - minister sam je posebno pri volji, takim prijatlom ubožne mladine poslužiti in postreči, v čimur se da, — samo z denarom ne. Ako v teh tednih počitnic priferči toliko golobičev, da bo kam kazalo, se bo nadaljevala pomoč, ki dohaja naj potrebnejšim sinovom, in s ti m njih staršem in deželi sami, kakor veste. K temu naj pritaknemo še poročilo podpiranih iz orgljarske šole in iz začetnih šol" (str. 250) itd. — »Lansko šolsko leto v drugi polovici je bilo treba med 50—60 gld. na mesec za več kot 30 mladenčev, in »financ-minister" se ni utopil v dolgovih, temuč je zdrav in čverst na suhem z blizo 30 gld. »plus" za prihodnje leto. Dozdaj je za nastopno šolsko leto prosilo pomoči blizo 30 prejšnjih in 10 novih, močno potrebnih. Ne bo moč vseh odgnati, ko bi imel kdo tudi koprolsko palico. Ako skladajo dobrotniki tudi nadalje po kacih 50—70 gld. na mesec, bode saj precejšnemu številu po malem pomagano. In kaj je to 5—700 gld. na leto za vso Slovenijo? Še četerti del tega ne, kar ima letne pokojnine kak prelat, minister (Nota bene: razun „fi-nanc-ministra") ali general; in vender nima nihče pravice terditi, da iz teh 30—40 mladenčev ne bo nobenega škofa, ministra ali generala. No, pa saj smo zadovoljni tudi, če bo le nekaj kaplanov in župnikov, adjunktov, magari naddesetnikov, samo da so ob enem dobri katoličani, brez česar ni sreče po smerti (266)". — »Letos jih toliko pomoči prosi, da se nam lasje ježijo, kadar na to mislimo, in mogli bodo le prav po malem pomoči dobivati, pa še ne vemo, če nas ne bodo na boben djali!! Ker pa verh tega fantje še niso v tisti starosti, da bi bili k ostremu vsakdanjemu postu (digiuno stretto) terdo za-
vezani, zato vsacega občutnega človeka serce boli, ako vidi, da se preveč pajčevine dela krog zdravega mladostnega želodca, in več ko bo pomoči od dobrih sere, manj bo take pajčevine. To govorimo zlasti takim človekoljubom, ki so zmožni to razumeti, na pr. kteri so sami v življenji poskusili, kaj se pravi lačen biti in kteri tudi revežu želč, da bi s študiranjem v kak boljši stan prišel. Ako so pozneje nekteri nehvaležni, zato pri Bogu dobrota nima nič manjši vrednosti; nehvaležni, zlasti nehvaležni do Boga, se tudi pri premožnih in bogatih ne pogrešajo. Naj bodo tedaj ubožni šolci blagim sercem prav gorko priporočeni, vsak — tudi prav majhen dar — najde dobrotno mesto in Naša. ljuba Gospa presv. Serca Jezusovega dobrotnikov ne bo pustila brez obilnega plačila (298)" itd. —
Vabimo, prosimo, koledvamo, priporočujemo, na vrata terkamo, blagovolite berzo berzo obnoviti naročilo za drugo polletje 1881, kteri še niste! Prijatli, dopisovalci, naročniki — na prošnjo nebeške zgodnje Dauice Vam Bog tisočkrat plačaj Vašo priljudnost in dobroto! Ostanite naši cerkveni in katoliški reči tudi zanaprej dobri in prijazni (208)! — Danica prinaša podučne in h keršanskemu življenju budivne spise, na pervo v daljših člankih, potem pa v dopisih ter poročilih, naznanilih znamenitiših do-godb z vesoljnega sveta, in posebej iz Slovenskega. Kar koli se znamenitišega zgodi na domačem cerkvenem polji, se ohrani v Danici. Posebej za spodbudo se skerbi tudi v pesmih, bratovskih zadevah Naše ljube Gospe presv. Serca Jezusovega, kteri je izročena Danica in njen pospeh. Komur so take zadeve resno mar, bo gotovo tudi deležnik našega prizadevanja z naročevanjem na Danico, z njenim razširjanjem po Slovenskem, in posebno tudi z dopisovanjem v ta namen. Kdor pošilja lepih in koristnih spisov, ne le da vredništvu polajša delo, temuč je kakor pridigar za ves naš ljubljeni slovenski narod. Naj serčniša hvala toraj vsim kakoršnim koli podpornikom in pomočnikom, kterim Bog ti-sočerno poverni njihovo blagodušnost, in dodeli zraven druzih blagrov tudi prav veselo novo leto (418)1 — Ms. Jeranu gre hvala, da so — kakor 1. 1868-9, tudi 1. 1880 — po Zg. Danici ponatisnjeue posebej prišle na svetlo, sploh pač premalo čislane izverstne:
Prestave naj lepših himen sv. cerkve. II. del. Poslovenil J. Bile. V Ljubljani 1881. 8. 66. Nat. Blaznik. Prodaja kat. bukvarna. Založil L. Jeran. — »Tako imamo Slovenci v svoj jezik lepo, umevuo in sploh prav dobro prestavljene vse himne iz brevirja in mašnih bukev, ter jih lahko bereio in pojejo tudi tisti, ki ne umevajo latinščine. To je gotovo velika korist in ne manjša čast za naš narod, zlasti ker tudi sv. Oče so z veseljem sprejeli poklon tega dela in rekli, da dobi častni prostor v njihovi lastni osebni knjižnici (str. 298 cf. str. 197)".
XXXV. 1882. Nadbiskup Stadler. Sarajevo. „Stolica slavna Verhbosanska — Bodi Ti nade zvezda jasna, — Bodi Ti sreča večna, časna! — To čestita »Danica" Ljubljanska (str. 24)."
Černo serce in huda vest.	Prošnja malih do sv. Alojzija.
(184).
(str. 239 T 5 kit.)
O ti dečko, mladi dečko! Ti se mračno v tla oziraš, — Ti v oko mi ne pogledaš:
. Otročiči povzdignimo
2. O ti varh naš ljubi, zvesti!
Kviško mlade serčica,
Sprosi nam svetosti dar,
Prav goreče počastimo Svetega Alojzija.
Naj na zdanjih dni nam cesti
Kaj si činil hudega? Jesi li ubil očeta? Jesi ubil li mamo drago? . .
Večni blagor bode mar.
On v naj lepšem je slovesu,
Sprosi nam modrosti prave,
Ni ubil si mame drage; Dečko ubil je d ušo svojo!
Dečko ni ubil očeta,
Bil že angelj je v telesu, On, naš ljubi zavetnik, Je med angeljci svetnik.
Sprosi umnosti nam zdrave, Naj ne zmaga nas napuh, Ne popači svetni duh! . .
S-v.
Po željah dobrega prijatla smo navadno pesem za novo mašo tako vravnali, da se lahko poje tudi za zlato mašo, v 4 odstavkih: »Zlatomašnik, bod' pozdravljen! — Od Boga si bil izbran, — Za duhovnika postavljen, — Za pastirja nam bil dan itd. (str. 236)". — Godovnjakom: Frančiškom, Francem, Francetom, Franjom, Franom sprosi blagor, srečo vsako: Sveti Frančišk Asisi, — Srečo vso — si, si!
Mnogim gg. Matevžem za god.
(304).
Rad na dom prinesel bi vam srečo, Vsih dobrot in blagrov polno vrečo, Bi izustil sladke vse vošila; Zaderžuje pa okoljšin sila, In peruti nimam kakor tica: Toraj naj opravi to Danica, In dopolni, kar še manjka kej, Sveti naš evangelist Matej!
Pregovor poslovenjen.
(str. 320).
Ko umerje lakomnež, On ves imetek svoj Pusti na razmetež; Ko umerje poštenjak, Si premoženje vsak Tje pošlje pred seboj.
1. Na Jutrovem je živel knez; Nikdar vesel ni bil zares: Serce bolno, in duh bolan, — Zdravila iskal je zaman.
4. Verjemi, pokoj boš prejel, Ves srečen bodeš in vesčl, Da tacega ni vidil svet, In vidil ga ne bode spet."
Srečni.
(str. 327).
2. Al enkrat je imel sanje: Prečuden šum z višave gre; Govoril mu je šum na glas: „Ozdravim še te slednji čas.
5. Zdaj sele šilja dan in noč Preiskat ljudstva hiš in koč; Pa nihče najde se nikjer, Ki bil bi srečen v enome'r.
7. To šlo mu živo je 'z serca, Ki tuge, bola ne pozna; In misel zdaj obide vse: „Ta deček zadovoljen je!"
3. Če kdo je kje na svetu živ, Ki v vsem bi zadovoljen bil; Pohiti, čevlje mu sezuj, In vanje sam se ti obuj!
6. Le ko se seli vračajo In čevljev sabo ne nesč: Ob vodi dečko mlad sedi, In sladko poje, žvergoli.
8. Prav hitro se prepričajo, Da z dečekom je res tako; Pa vstreči knezu niso kos, Ker srečni dečko bil je — bos.
Sestavki v nevezani besedi so mu na pr.: Za pervi dan in za druzih 364 dni novega leta (str. 2). Opomini k modrosti iz bukev Sirahovih (3—399). Mladim za budilo in vedrilo. Nizko — kviško. Kolik mož je postal Nacika! Svečnica, sveča, luč (25—33). Naj boljše zdravilo zoper nepokoršino pri izreji. Tri ss. gore: Morija, Kalvarija, Vatikan (Govor v kat. družbi str. 87 -106). Preklinjavski in bogoskrunski jezik: ,, Nepremišljena nova era ima napačno šego, da o saboto-večerih napravlja veselice, namčri se, da tudi še celo v 40danskem postu pleše, v nedeljo dopoldne pa srnerči, namesto k maši iti!! Celo turčin in divji zamurec v Sudanu nekako spoštuje katoliške šege; keršeni liberalec pa v obličji vernikov vse, kar je svetega, pod noge verže in po-pleše! Kje je spodobnost, olika, premišljenosr" (str. 100)?! — Starši, imejte otroke pred Božji grob (122—131). Vpliv današnjih komedij in kazališ na človeško serce. nove šege. Umetnost: srečen po smerti biti. Novomašnik v 69. letu (242)! studi, resnico ljubi! Kako )o je rudečkar skupil (269)! Ali ti hodiš k pridigi Če je dobro h krivovercem iti služit (282)? Izlamsko - turška moč in 1. 1882 Angelj varh pa le čuje. Posvečevanje dni Gospodovih in telesno zdravje. Začetek
očmi!
Bedaki
Zmoto
(275)?
(283).
šol in izreja. Naša prijazna in tolažljiva zveza z ranjcimi (354). Sv. Elizabeta. Zima prikima — tičke spodi. Kako sladka je resnica? Človek obrača, Bog oberne itd.
Posebne važnosti so odslej poročilu iz študentovske kuhinje. Tako ima na pr. str. 232; Iz programa dijaške kuhinje, kjer pripoveduje, koliko jih je Ijilo podpiranih, koliko je v šoli izvrstnih, koliko piškavcev! Na boben pa nismo prišli,
hvala Bogu in prijatlora naše mladine 1 Ako nam počitnice prineso kaj dobre zaloge, se bo dalo še dalje kuhati. Bog daj! — str. 259. Pogled v dijaško kuhinjo kaže spet, koliko je bilo odličnih, koliko okljukanih; iz kterih šol in krajev; da stroškov več nego 1040 gld. na leto; največ dala tako imenovana mertva roka; naposled tri prošnje: 1. Naj bi zraven mertve tudi živa roka se jela bolj ozirati na ubožne študente. 2. Naj bi zdaj o počitnicah toliko pomočkov prišlo, da bi financ-minister s korajžo mogel delo pričeti. 3. Naj bi čast. gg. duhovni pri tacih, ki pomoči prosijo, poterdili, da je zadevni mladeneč pomoči potreben in vreden. — V ta namen t. j. v prid študentovske kuhinje za prihodnje šolsko leto naj velja naj krajši pridiga (264). — Dijaška kuhinja se je o počitnicah veči del vetrala in sušila, kakor so vidili dragi čitatelji, piše Jeran (str. 280). Zdaj pa je že toliko suha, da bi se lahko vanjo kaj spravljalo, ter bi imeli pridni šolci, kadar s počitnic pridejo, ondi kaj za zobe dobivati. Lep čas na to misliti je med drugim takrat, kadar kdo pobotnico piše. Tudi bi Bogu prijetno delo in reklo bi se, prihodnjemu Sodniku posoditi, ko bi se te naprave spomnili, kadar poslednjo voljo vravnavajo. Nekteri napravljajo vstanove za študente; to je lepo; vender tisto dobi samo eden na leto — pa včasi še malo preveč, da ga potlej glava boli ter po takem glavobolu mora včasi šolo celo na kol stakniti. Ako pa se oberne za študentovsko kuhinjo, je lahko precej po smerti pomagano SOterim, 70terim, ali še večemu številu na dan in skoz več mescev ali celo leto, pa nobenemu ne toliko, da bi ga glava bolela, ter bi šla šola na kol, mladeneč pa po svetu od »nemila do nedraga", kakor pravi Hervat; in poslednje prevelike naen-kratne dobrote so poslednjič: prazen želodec, serce brez Boga, preguljeni podplati, pa stergan rokav. Kaj pravite k temu, Vi prečastiti in mnogo skušeni gospodje zlatomaš-niki in drugi modri gospodje, ki mladini dobro hočete? Pri tem modrovanji bi bil skoraj pozabil povedati, da dan na dan hodijo šolci, njih očetje, matere gledat in opraševat, če se bo prihodnje šolsko leto kaj kuhalo v študentovski kuhinji, ali ne? So pa skoro vsi taki fantje, ki nimajo slame v glavi in smole v sercu; pri mnogih celo je zastavljeno grozdje in pšenični klas. »Bog daj srečo mu in blagostanje, — Kdor urneva kratko to pisanje 1"--»Ker Daničino razumel sem pisanje: Skerbim za dijaške kuh'nje blagostanje« _ odgovarja nekdo z 12 gl. str. 288, in na to se odmeva vredništvo: »Bistri duh in naglo umovanje, — Hvala vsa in častno Ti priznanje!" — Iz dijaške kuhinje (str. 304) ... To je res veliko število (nad 80) junakov zmed Nanosa in Kamnika, zmed Kuma in Triglava . . Čast in ljubezen domovinska, in še bolj viši oziri zahtevajo, tej »mladi inteligenci" malo kviško pomagati. To pa toliko več, kajti priporočevali so jih skoro vsi stanovi . ., čez ^se najbolj pa »gospa reva" itd. — Spremembe v dijaški kuhinji (344) . . . Nekaj malo jih je dobilo potni list (pos). kajti ne kažejo pravega duha za dijaško kuhinjo; nekteri so sami zibnili . . in (str. 400): Mesca listo-pada je dijaški minister imel za 100 mladenčev stroškov čez 150 gld. za hrano, k šolnini, obleki in obutvi, svečavi, k manjšim šolskim potrebam, kot priboljšek nekterim, ki druge učijo itd. Pomagajmo ubožnim naše dežele, da študirajo mladenči, kteri tega žele; gospodje profesorji naj bi pa tudi blagodušne se skazovali in ne bacnili mladenča za vselej v nesrečo, ako nima za vse tvarine doveršenih zmožnost in znanja. Svoje dni se je mečje delalo, pa vender svet še stoji in kteri so svoje dni morebiti več usmiljenja doživeli, kot ga zdaj sami skazujejo itd." —
Pratika kaže, da perva polovica leta 1882 h koncu gre. Prosimo itd. (str. 200). — Cerkveui časnik v katoliški deželi je tako potreben, kakor oko v glavi, zlasti dandanašnji, ko v vsakem kotu preži kak sovražen kušar zoper sv. Cerkev, če tudi je sam v katoliški cerkvi keršen. Kdor tedaj je le na pol še kristjan, se je nadjati, da je tudi prijatelj »Zgodnje Danice", ki izhaja pod zavetjem nebeške »Danice" že 35 let, in vde-
ležujejo se pri njenem pisanji in branji z veseljem Slovenci vsih stanov, kakor dobri bratje in sestre. Prav serčno toraj vabimo spoštovane rojake in rojakinje k obilnemu naročevanju na slovensko zvezdo Danico itd. (416).
Šmarnice naše visoke nebeške Kraljice, neomadežane Marije Device. Tretji letnik. Drugi zlepšani, nekoliko prenarejeni, sem ter tje obkrajšani in času primerjeni natis. Spisal L. Jeran. V Ljubljani 1882. Nat. in zal. Blaznik (Jezič. str. 40).
33. Rože in koprive za šolo in dom. I. zv. Na svitlo daje Svitoslav. V korist dijaški kuhinji. V Ljubljani 1882. 16. 31 str. (Danica str. 376).
Pričujočega tečaja 4 5. list je na prvi strani tiskan ves rudeč, kar pojasnjuje vrednik sam na str. 367, daje postal z odlokom od 7. nov. 1882 kanonik pri stolni cerkvi, češ: „To novico so bili nekteri rudeči komunisti prezgodaj zvedili in zdajci so si pervo stran „Zg. Danice" v posest vzeli in jo z rudeČo tvarino napolnili zoper vednost vrednikovo, in tebi nič — meni nič podpisali so se za „Daničarje". Pravooblastni „Da-ničar" tega ne more na vest vzeti: sami naj gledajo! Ker so pa vender to rudečkarji pohlevnega plemena: bodi jim iz serca odpušeno, in podamo jim tudi še pohvalno pismo". — S tem se vjema, kar priobčuje str. 376, češ: „Prihajajo mi dan na dan prav blago-dušne in obilne čestitanja, neposrednje in po pošti, zlasti od preč. gg. duhovnov, v lastnem in v imenu občinstva. Take dobrote in pozornosti nisem vreden. Pa saj ne velja toliko meni, kolikor „Danici", ki jo je pisala in jo piše vsa Slovenija; na Slovence se toraj prelepe, čestitanja povračujejo, živo versko čutilo našega naroda se s tem razodeva. Zato čestitam tudi jaz: Predobrotljivi Bog na prošnje nebeške „zgodnje Danice" vse ginljive skazovanja z naj večimi časnimi in večnimi dobrotami neprenehoma plačuj in povračuj!" — Omenjena „rudečkarska" čestitka pa je taka-le:
Monsignoru prečastitemu gospodu Svitoslavu Jeranu,
neutrudljivemu vredniku Zgodnje Danice, novoizvoljenemu kanoniku stolnice sv. Nikolaja v Ljubljani.
1. V serčni radosti donijo vošila,	2. Trikrat deset let in sedem Te kiti
Cuje vsestranskih izraz se željri,, —	Velečastiti duhovski že stan,
Vernega naroda to so čutila:	Danes pozdravlja Te zbor prečastiti
Svitoslavl Tebi čestitka veljd.	Korarski, ker si za uda mu zbran.
3. Svojih verstnikov si vedno bil dika,	4. Božja ljubezen serce Ti je grela;
Delal goreče si zmir za Boga;	Da bi pridobil vse duše Bogu,
Naroda svojega sreča, olika	Niso strašila naj težja Te dela,
Bila Ti vroča je želja serca.	Če si le upal za večnost sadu.
5. Serce preblago ves svet Ti obsega;	6. Svoje zaklade odperla Modrica,
Šel si učit celo Kamovi rod,	Pesništvo milo Ti dar je krasan,
V raznih misjonih ljud grešnega zlega	Tujih jezikov Ti last je množica,
Rešit si hitel v podporo povsod.	Razna narečja, ki je ima Slovan.
7. Lira je Tvoja premilo donela,	8. Šmarnice Tvoje glasno govorijo,
Ko si Mariji čast speval lepo;	Kak si za slavo Marijino vnet,
Dokler slovenska se pesem bo pela,	Vnemo enako pa v sercih budijo
Tvojih naš narod pozabil ne bo.	Vernih Slovencev obilo že let.
9. „Zgodnja Danica" je Tvoja pregnala	10. Vneti prijatelj si ljubi mladini:
Dokaj že teme duha in sercd,	Kak si očetovsko skerbel za nj6,
Narodu našemu luč je vžigala	Vedeli bodo domači še sini,
Prave prosvete, ki vera jo d<l	Ko boš počival že v grobu sladko.
11. Tvojih zaslug vseh mogoče ni šteti,	12. Živio Svitoslav! kličemo glasno,
V knjigi življenja zapisane so;	Sreče obilo in vspeha povsod!
Kadar pa dan Ti plačila prisveti,	Onkraj v plačilo pa s krono prekrasno
Vsaka Ti venec pokazala bo.	Tebe pravični naj plača Gospod!
Daničarji.
XXXVI. 1883. »Hčerka v neki napravi je materi pisala in prosila, naj ji pošlje kako ogledalo. Mati, modra žena, ji pošlje tri ogledala: pervo, pravo zerkalo, s podpisom: »Taka si;" - drugo, mej-tvaško glavo, z napisom: »Taka boš;" — tretje, podobo brezmadežnega spočetja Marije Device, z napisom: »Taka bodi!" Poslednji dve ogledali naj bote priporočeni za novo leto tudi Slovencem, posebno pa lahkomišljenim in nepremišljenim obojega spola" (str. 24). — Prosto po O. K. je (str. 135) v pesmi Svitoslav pokazal:
Pomoček izrediti gada namesto dobrega sina ali hčere.
I.	Če mladi »meh" je svojeglav,	2. Če sito hoče papce imet', »Značaj bo!" reci, to je prav; Le urno teci mu jo gret; Če kislo joka in cmendra, Če kerči, vije si obraz, Zapoj mu, strezi, kar se da Tolažkaj berž ga vsaki čas.
3. Zakriči : »meda, cukerčka!"	4. Ko druge toži in jezi,
Le urno vse naj se mu da;	Pokaži, da s tem streže ti!
Zažlobodrd, tvoj »angeljček",	Verjemi vselej mu terdo,
Naj ploska hvalo vse mu prek!	Če tudi laže prav gerd6.
5. In če je v šoli nagajiv,	6. Prihaja sitno in čmerno,
Učitelj sam le bodi kriv;	Al hlini se ti clo bolno;
Se kremži, kuja pa doma,	Na vso moč ti ga milovaj,
Naj kdor le more ga čehlja.	In v vsaki reči prav mu daj.
7. Če v kerčmo ideš, ali na vas,	8. Če boter, tetka obiše te,
Naj s tabo gre tud' mali »bas;"	Otroka hval' na cente vse;
Če piješ vino al žganje,	če kdo ti pa pograja ga,
Naj tud' otrok nalija se!	Ta bodi srov ti budala!
9. Med paglavci zavre prepir,	10. Ga oče malo pa skuštra,
Le drugim pripisuj nemir,	Na vso moč mat' naj brani ga:
In primi druge vse za čop,	»Preljubo mi še dete vbij,
Ker tvoj »nedolžen" sam je	»klop". Sej pal'ce vreden si le ti! "
II.	Iztergaj ga mu 'z roke koj,	12. Otrok če ti postane škrat,
In tarnaj: »dragi božček moj!	Robavs, pijan'c, nesramnež, tat;
Ne bo te »hapal" hud divjak,	Porečeš: »kdo je tega kriv?
Ti revček moj si, siromak!" —	Jaz nisem tega te učil!"
13. Al glej, če bodeš sodnji dan Nedolžen v tem zares spoznan; In kaj? — Sodnik če dušo to Iz tvojih rok zahteval bo!
Razun pesmi: Sv. Simon in Tadej — s podpisom -av so na str. 343 -4 Kameni modrih ter pravila življenja — latinski in poslovenjeni na pr.:
1.	Živi čedno, pij le redno — Zdrav boš vedno.
2.	Delaj rad, boj se potrat — Bodeš bogat.
0 3.	Bodi zatajljiv in sramožljiv — Boš ljubeznjiv.
4.	Žaljenja zbriši, prošnje usliši — Angelj boš hiši.
5.	Dobre bukve brati, z učenostjo ne bahati — To modrosti vir je zlati.
6.	Hudobne strahovati, sperte sprijaznovati — Pravi se: pravici prostor dati.
7.	Če Boga se bojiš, zlobo krotiš — Za poštenega sloviš.
8.	Prijatle spoštovati, prepire odvračevati — To je: hvaležnost si pridobivati.
9.	Če serce si blažiš, pravde sovražiš — Srečo si tražiš.
10. Človek ti slabi, o ne pozabi — Vsak čas lahko smert te zagrabi.
Sestavki v nevezani besedi so na pr.: Christianus mihi nomen. Ena za Pust, ali: vojska med »zastonjskim" in „za-denarskim" (Bes. v kat. družbi, str. 18). Slovesen obred pri blagoslovljevtrnji sob zvečer pred sv. tremi Kralji (22). Binkošti in sv. birma in še kaj . . (str. 146). Jedel in le jedel, pa knjige požiral! s tem-le začetkom:
»Janezek, jej pogačo, jej kolač! — Janezek, jej kašo, žgance in cmoke! Le dobro se jih napokaj, da se boš hitro redil! Janezek, zdaj pa še ocvirke, klobase, slanino! Le veliko jej, vedno jej, — potlej pa zalivaj, pij hruševico, mleko in siratko, pa vino — ma-gari tudi žganjček, da mi le hitro švigneš nakviško; kajti jest potrebujem volarja, potrebujem hlapca! . . . Kaj pravite k taki modrosti? Janezek je poslušal, pa kmali je sam tako čuden cmok postal, da skoro ni bil več človeku podoben in v kratkem je njega snedla — vodenica! Tako delajo veliki Janezi dostikrat tudi s šolskimi Janezki v duhovnem pomenu. Janezek, uči se, le veliko se uči, vedno se uči, toliko tvarin se uči, da ti bo vse temno pred očmi! En sam Janezek bi moral večkrat v enem dnevu toliko povedati, kolikor pet Janezov razlaga, ali pa še več. Zato pa dosti Janezkov ne priraste do Janeza; ali če to vende.r dosežejo, že mnogi hrepajo, kašljajo, v medloti tavajo, kakor starci, predno so moške leta dosegli. Pa tudi prečudne duhovne bolezni se razodevajo pogosto, kakoršnih svoje dni še sence ni bilo. V telesnih delih se je treba varovati vsake presiljave, ker je vselej škodljivo; tako pa tudi se ogibati prenatezanja v duhovnih za olikovanje, za vede, ker tukaj presiljava ni nič manj škodljiva itd." (str. 211).
Šola in prostozidarstvo (227). Strašni konec hudodelca, ki je umoril pariškega nadškofa d'Affrea. Mladenčem sploh, še zlasti učencem o počitnicah (249). Angelj-varh (282). Iskrice za mladino in starino (289—306). Starološki zvonovi. Petindvajsetletnica v Selcih (Govor o tej slovesnosti). Afnkanske zadeve. Naši dragi ranjki in humanizem (353). Sad preteklega, Mariji posvečenega mesca. Šiba na Francoskem zarad nedeljskega skrunjenja. Današnji Kajn in današnji Abel (377). Kaj naj se mlade hčere učijo (384). Crux de Cruce. Lumen in coelo, ali: Prusko, oziroma na Vatikan (411) itd. Razun tega premnogo spisov v »Ogledu po Slovenskem, Razgledu po Slovenskem, v Listku za raznoterosti; Bratovske zadeve, Pomočki k modrosti, Duhovske spremembe, Dobrotni darovi, Pogovori z dopisovalci itd." --
Iz dijaške kuhinje je po danem računu (str. 56) pristavek: »Blagoslov Božji je bil očiten, kakor tudi dobrota prijatlov velika: Hvala Bogu in dobrotnikom! . . Sliši se pa vendar od daleč boben . . Blagodušui prijatli mladine in domoljubi, varite nas! Bog bode plačevalec". — Nato dojde 12 gld. z geslom:
»Študentovska kuhinja na boben ne sme,	Naj tedaj pomaga, kdor more in znd,
Ker vbogim dijakom bi bilo gorje;	Da žgancev bo polna, če tud' ne mesa. (str. 64)
Preblagim dobrotnikom dijaške kuhinje »financminister" veselo sporoča, da šolarji in dijaki blage naše naprave so z malim izločkom dobro in prav dobro opravili. Vsak pa ve, da o pričujočnosti ministrov v našem mestu tudi financminister ni imel časa za bolj natančno poročilo, kar pa gotovo pride pozneje. Skoro vsi mladenči prosijo pomoči še za prihodnje: ali bo to mogoče, bode postavljeno<4ia to, kakošna letina bode zdaj o počitnicah za kuhinjo; ako se bo namlatilo kaj dosti rumenega in belega zerna, ali tudi le papirnate veljave, se bode tudi v študeniovski kuhinji kaj varilo in kuhalo za vredne slovenske fanie, in ki umevajo, kaj je tista čednost, ki se ji pravi »hvaležnost" (232). — »To naj večem številu so podpirani dobri, hvaležni in pošteni mla-
denči; le nekaj malo je podobnih tistim gobovim v evangelija (str. 256)". — Iz prav blage roke 12 gld. za študentovsko kuhinjo z naslednjim pristavkom (272):
Da se dijakom kuhinja zderžat' zamore, Treba ministru je splošne in zdatne podpore; Kdor tedaj bedo ubozih dijakov pozna,
V žep naj poseže, grošičev večkrat kaj da, Da ne duši flnancministra zadrega, Skerb za dijake da vsega ne zbega.
Osobne vesti iz kuhinje študentovske. »Denarni minister" je že delj časa nekoliko zamišljen in nič prav pri dobri volji, ker skor dan na dan prav pridni šolski mladenči na kuhinjske vrata terkajo; pa je v nji temno in premalo zaloge, ter se nikakor ne bo moglo vsim odpreti, pa tudi večini ne, ako solnce prav veselo ne posije (str. 280). Za dobrotnike naših dijakov bode prihodnjo sredo ob četrt na osem sv. maša pri Naši ljubi Gospej presv. Serca .. . Letos je toliko podpiranih, da bode potreba čez 100 gld. na mesec (str. 303) itd. — Zahvala. V prid dijakov, ki dobivajo živež v ljudski kuhinji, so gg. deželni poslanci pred svojim razhodom blagodušno spominjali se tudi naše šolske mladine in zložili so prelepo svoto (122 gld.), ktero so nam izročili po g. posl. J. Kersniku ... Še poprej so bili . . privolili iz deželnega zaklada 100 gld. (344; pr. str. 360) itd.
Vedno vabilo k naročevanju je zelo težaven posel, kakor vedno naročevanje. Dajmo si toraj delo nasproti olajševati: na kratko vabilo naj sledi berzo in hitro naročilo, pa bo za vse prav (str. 208). — Spoštovani čitatelj! Preglej kaki letnik »Zgodnje Danice". Našel bodeš v njem polno spisov od naj boljših in naj spretniših slovenskih sinov; vidil boš, da je Danica zakladnica vsih važniših cerkvenih in mnogoterno tudi svetnih dogodb, zlasti bolj obširno tega, kar se je po Slovenskem in še posebno v domači deželi godilo. Pokazal se ti bo hram premnogih dopisov iz Bosne in drugih jugoslovenskih dežel, iz misijonov, mnogo sporočil od naših verlih rojakov iz daljne Amerike itd., da molčimo o številnih domačih zanimivih dopisih. Če rad poješ, imaš v nji pesem vsakterih na zbiro; če ljubiš poduk in vedrilo, nahajaš veliko lepih, tudi osoljenih izgledov za našo ljubo mladino in za odrašeno ljudstvo, v »Razgledu" mnogo politiških pušfc in vestic; v »Listku" veliko število drobnih novic in tudi mušic; pa tudi pušico za darove, ako si želiš žep kaj olajšati. Pa kdo bo vse poštel; raji sam preglej Danico, in pošlji v Blaznikovo tiskarno naročnino tudi za n o v i le tn ik 1 884, ki se zdajci prične s pomočjo Božjo in vsega spoštovanja vrednih prijateljev, kterim poverui njih trud in da-režljivost ljubi Bog na posredovanje nebeške zgodnje »Danice" (str. 416)1
XXXVII. 1884. »Pogled v preteklo leto" se nahaja na str. 14-23; v Listku za raznoterosti pak (str. 71) poje S. t. j. Svitoslav:
V čast sv. Jožefu (po lat.: Dei qui gratiae impotes) je v 7 razstavkih pesem, a
Nauk.
a. Zijalo
Na vsac'ga kamnje je metalo. Moždk postaven pride tik: Že v lice kamen čuti — pik!
b. »Ti deček, dobro merit' znaš, Še unemu le-tam pokaž'; Le dobro meri kar: Prejel pošten boš dar".
c. Tako ta mož zijaku de, In mirno dalje grč. Porednežu to zlo je vš6č: Zaluča kamen tje do pldč.
d. Popotnik pa — ne bodi len — Zagrabi bližnje si polen'! Poteče urno skok na skok: Po šterku bije cmok na cmok!
na str. 96:
Jože — Jožef — Josip — Jožkotom	Spomlad lepa se ponuja,
Bog daj časni blagor, večni dom!	Vse k življenju se obuja,
Vsim, ki v hišo te sprejmo,	Bog daj še prijateljem
Moj naznani listič to!	Blagim vsim čitateljem
Prav veselo Aleluja (str. 120)!
A1 le 1 u j a je hebrejska beseda, Hallelujah t. j. hvalite Boga! Alleluja je hvala Božja naj višpga navdušenja. Zelo častitljiv je 116. psalm . . v pesniških versticah . .; ali 149, in cerkvene predglasja itd. — Alleluja lepo se glasi, - Kadar v tvojem sercu greha ni (str. 122), Cerkvena predglasnica velikonočnega časa, v pesniški meri: R^duj se, Kraljica nebeška, premila itd.! — Za duše v vicah je v 8 kiticah zložil S—v. peserp na pr.: Bog ljubezni, Bog dobrote, — Oh, ozri sena sirote, — Duše, ki terpč v temnicah, — Grozno mučijo se v vicah! — Daj jim Jezus, naš Pastir! — Daj jim, daj jim večni mir itd.! — Poklon pre milostnemu gos p. novemu škofu Ljubljanskemu dr. Jako p u Misiju (str. 384): Bodi s serca nam pozdravljen, — Novi Višji naš Pastir! — Prihod tvoj preljubljen, slavljen — Nam obeta sladki mir itd. — Znamenita v cerkvenem slovstvu pa je (str. 361):
Salve Regina.
(češena si Kraljica).
1( Bodi češena, o Kraljica,	2. Ti nam uteha, morje sladkosti,
y Milosti mati, naše življenje,	Vžaljenim milo si hladilo,
Ti tolažnica za terpljenje,	Ranjenim up in voljno mazilo
Sveta Devica!	V vsaki bridkosti.
3. K tebi vpijoči v joku terpimo	4. Daj pomočnico se skazati,
V solzni dolini vboge reve,	Svoje obličje nam odgerni,
Sinovi, hčere tožne Eve	Mile oči ti na nas oberni,
K tebi bežimo!	Smiljena Mati!
5. Ko se življenje h koncu pomika,	6. Milost naj tvoja nas obsija,
Takrat odpri nam svete nebesa,	O milostiva, mila in blaga,
Sad nam pokaži svoj'ga telesa —	Vselej dobrotna, sladka, predraga
Odrešenika!	Mati Marija !
V. O sveta Božja porodnica,	O. Da bomo bedni
Prosi oh za nas, Mati Devica!	Vslišanja vredni!
Molimo.
O Bog, naše pribežališe in moč!
Poslušaj pobožne prošnje svoje Cerkve, in dodeli,
da na posredovanje častitljive in brezmadežne Marije Device, Božje porodnice; svetega Jožefa, tvojih ss. aposteljnov Petra in Pavla, in vsih Svetnikov: kar v sedanjih stiskah ponižno prosimo, v resnici dosežemo, po ravno tistem Kristusu, Gospodu našem.
Odg. Amen.	S—v.
Prosti sestavki so mu na pr.: Pogled v preteklo leto, posebej na mesec vinotok (str. 14—38). f Jan. Zlat. Pogačar (25—28); f Janez Gogala (145—146). Ljubljan-čanje, posvečujte nedelje in praznike! Svet pustuje — Jezus žaluje! Nezmerna moč ka-
toliške Cerkve v njenih misijonih. Rimska Propaganda in mladolaški ropi (67). Obednica zadnje večerje (Govor v kat. družbi str. 73—91). Božji grob. Jedro papeževe enciklike in framasonsko godernjanje (138). Teodor Ratisbon. Alfons Ratisbon. Janko i Kiseljak (168). Procumbit humi bos: V nekem kraju hočejo napraviti slovesnost mnogočisla-nemu rojaku, duhovnu, v spomin; začetek ima biti s slovesno sv. mašo, konec pa s — plesom (176)! — Glasi iz pušave (211). Pomočki zoper kovarstvo skrivnih družb (220). Te li sme kdo priderževati, da bi zdravila in zdravnika ne poiskal ? Kaj je spre-obemilo zamurskega glavarja (228)? Zoper skrunjenje nedelj in praznikov. Zadnji dnevi Alfonsa Ratisbona (243). Hartum je padel — Mahdi blizo Egipta (252). Kakošne so šole v framasonskih deželah (261). Ta jo je pa naletel (278)! Vojska zoper žganje in premagana žganjepivca (283). Kdor se meša med otrobe, — Pujsam prišel bo med zobe! — Papež, deržava, narodnost (319). Sv. rožni venec in sedanji čas (322)
Na razgled bodi posebej: Kaj je roman? „Roman po liberalnem kusu je iz-mišljarija, ki izvira iz vertoglavnega uma in okuženega serca. Začenja in nadaljeva se z mesenostjo, konča se (po mnogih pregrehah, pobojih, moritvah ali ;kaj podobnega) z zakonom. Iz kakoršnih virov roman izhaja, taki sad večidel obrodi v svojih čitateljih in čitateljicah. Po pregrehah in premaganih zaprekah zakon, v kterem pa nikoli ni tistega raja, kakoršnega prenapeti kovači romanov popisujejo, ampak ravno nasprotno: čutijo se romanarski ženini in neveste kmalo ogoljufane in tako okanjene, da so v novem jarmu popolnoma nezadovoljni in nesrečni, ker niso stopili v zakon s keršansko, ampak s sa-njarsko pripravo po šegi poželjivih pisateljev. Osmojena domišljija zopet dalje sanjari in kjer se pisani romani uavadno končajo, tam se zakonski romani, bi djal, začno. Namesto medene ljubezni se pokaže strast in ker pri tacih ljudeh keršanske ljubezni ni, se nasprotne nagnjenja grozno tepejo, sanjari se zopet kaka nova sreča, oskruni in dostikrat razterga se zakonska vez, in kdo na svetu je bolj nesrečen, kakor taki ljudje, kakoršnih imamo le preveč pred očmi, zlasti odkar je začelo tudi ženstvo romane namesto kuhal-nice in pletenja nogovic po rokah nositi. Tudi po kmetih že ni brez tacih zgtedov in na vesti imajo mnogo tacih nesreč tudi slovenski listi in podlistki in razni «pisi'v vezani in nevezani besedi, ki izhajajo iz virov, kakoršne smo ravno prej omenili. Kar koli namreč taki služabniki mesenosti nevarnega za umišljrjo v druzih jezikih najdejo ali sami skuhajo, to skušajo pregreti, prekuhati, in to potem mladini ko mišico vživati dajejo. In kaj je konec sploh po takem branji? Beraštvo, rujavi šnopsarji, pred kteri m i se človek ustraši že od daleč,' mertvud, ali pa celo samomor! In »pisec", ki jih ima na vesti?! . . Hudo djanje 'se ne da utajiti, sodba ne odverniti, Sodnik ne podkupiti (str. 301-^-2)".
Na dopis iz Dolenje Istre o pomanjkanju duhovščine po besedah: »V prejšnjih časih se je še tu in tam oglasil kak Slovenec v škofijo; novejši čas ni nobenega" — odgovarja vredništvo v resni opazki (str. 364): »Pred kaj časom je Kranjska dajala mladenčev v vse sosednje škofije in bili so osmošolci sami prevideni, pa pomagali so ob enem svojemu bližnjemu k oliki, k časnemu in večnemu blagru — s tem, da so si du-hovski stan izvolili. Zdaj so razun neprijaznih šolskih okoliščin in vladajočega liberalizma tudi sem ter tje, kakor se sliši, celo nekaki »šurki", ki mlade ljudi nalaš zapeljujejo in po raznih potih od duhovskega poklica odvračajo. Kolike krivice taki goljufi vsemu slovenskemu narodu delajo, ni popisati'; narod ostaja brez pastirjev; mnogo napeljanih šolskih luladenčev pa se sterganih in izstradanih brez službe okrog potika1 in -ravno "pri duhovnih išt jo pomoči, ki bi si jo lahko sami prislužili, ako bi svojega poklica ne bili za-vergli. Kadar pride dan pravice in povračevanja, bi pač ne bilo dobro biti v koži tistih, ki poštenim mladenčem poklic do duhovskega stanu zatirajo".
Smodke in smodkovci. V pervem polletju letos se je popuhalo 31 milijonov smodk več, kakor v pervi polovici lanskega leta; v vsem skupaj letos 747 milijonov. — Sej pa tudi že vsakemu smerkovcu moli' smodka izpod nosa. Vprašanje je, kakošen vpljiv bode to imelo do mehkih možgan mladine? Pravijo, da je vedno več norcev; saj norišnice se pogosto morajo nove zidati: ali ni morebiti tudi tobakov strup med vzroki, ki marsiktere otrapa? Da mnogi odrašeni zgodaj shirajo in umerjo, ali pa spluh v uaj boljših letih za rabo niso, je komaj dvomiti, da je smodkanje mora njihovega življenja. K temu kratka dogodbica, ktera kaže, kako krotke dušice že znajo smodkati: Ravno pretekle dni v mraku me na včlikem tergu sreča pobčik, ki je bil res le malo palcev visok. V eni roki je deržal torbico, v drugi tlečo smodko. Z roko, v kteri je imel smodko zgrabi v naglici tudi klobuček, nad kterim ogorek v n raku, kakor zvezda svitla njemu nad glavo sveti; zdaj se lepo odkrije, potem mi naredi še ..kompliment" in reče dosti pobožno: »Hvaljen bodi J. K.!" — Nočem natolcevati, odkod je ta „knof" dobil soldke za smodke, skušnjava pa je blizo misliti, da bi jih tudi doma izmaknil ali od tega od-šipnil, kar je dobil od matere za štacuno, ako jih od drugod nima. To uči, da otročje smodkanje je na več strani nevarno. Še manj bi hotel terditi, da bolj odrašenim švi-govcem vselej po pošteni poti smodka v zobe pride (str. 376).
Pogreb na deželi in pogreb v mestu. Na deželi: Jože. Janez, danes bo pogreb, ali pojdeš? Janez. Dobro, dobro: bom saj par roženkrancev obmolil, sej tako drugekrati imam le malo časa moliti. — V mestu: Adolf. Ti Edvard, danes bo pa lep pogreb: čaka že vse polno gledavcev; ali pojdeš? Milko: Dobro, dobro: se bom saj malo nagovoril in našnekedral »nach Herzenslust" — da se mi jezik ne primerzne; sej doma tako veči del molčim, ko me vse jezi . . žena, posli itd.!
Vratatreski. Ena naj gerših napak in pogreškov zoper »Olikanega Slovenca" je butanje in treskanje z vrati, kar je »Danica" že grajala pred kaj časom. Rokodelski deček prihrumi kakor burja in »tresk" z vrati, da prebivavca ušesa zabolč! Kak sluga prištorklja kakor konjski hlapec po kakem opravilu, in pri odhodu ali tudi že pri prihodu z vrati »tresk", da se vse potrese! Kak posel, ko si najbolj zamišljen v svoje delo, priropoče: »tresk" z vrati, da ti možgane pretrese! Nespremišljen kdorsibodi buti v cerkev, v zakristijo, zaluši vrata, da se potresejo cerkvene in druge bližnje stene! Večkrat tudi prosjak pobunka na vrata, kakor bi prišel s cesarsko oblastjo, in vznemiruje prebivalce. — Za take robate treskovce in treskovke bi bil potreben korobač ob vratih, kteri bi jim po herbtu tresknil vsaki pot, kadar robavsi z vrati tresknejo. Vrata se morajo pri odpiranji in zapiranji rahlo prijeti za kljuko ali pri ključavnici, lahno jih odpreti, in ravno tako zapreti, ne pa z njimi butati in treskati po divjaško (416)!
Pogostna in časih zelo dovtipna so poročila iz dijaške kuhinje, o njenih financah in spremembah, o napredku dijakov samih itd! Na pr.: »Tatinska za ministrovo blagajnico sta bila mesca svečan in sušeč; odnesla sta skupaj čez 368 gld. Hvala Bogu in prijateljem naše mladine, da minister še ni pod O, če tudi se včasi malo za ušesi pogrebe, kadar kak boben sliši itd. (str. 112). Zato so pa mladenči hvaležni . . Kdor na tem polji seje, dela za vso našo domovino . . Bolj natanki pregled potem, ko zvemo še zadnje stroške, da se pokaže, če bode zapel tisti inštrument, ki se zove (str. 232):
Po Turčiji »darabuka", Po madjarskem „tob", Talijanska pa »tambura" In še ruski „baraban", Ki jo slišati je muka; Ki pretrese drob; Kaže, da je zadnja ura; Po Slovenskem odveč znan!
Ali bomo še kuhali?... Prosilo jih je že več kot dosti novih, poprejšnji pa nočejo obetati, da se bodo zgubili. »Minister" ni ne tem ne unim nič ne zagotovil, kajti je zdaj na suhem. Jejda (ajda) je vsejana in kmali bo cvetla: ako bo solnce prijazno
sijalo in bodo čebelice pridno nosile, kakor lansko leto; potem se bodo za naše pridne fante še žganci kuhali v ljudski kuhinji, ali pa saj močnik, kaša in enaka ropotija. Šolski junaki, lepo se obnašajte na počitnicah, molite, da Bog da dobro letino in obudi obilno dobrotnikov v prid vam in vašim staršem itd. (245). — Spred kuhinje. »Če bo to šlo, potlej pa tudi vse gre, še tisto, kar nog nima! Enega pripeljejo oče, enega pripeljejo mati, enega pripeljejo teta — pogosto po dva na dan, kteri pride v pismu, in eden je bolj potreben, kakor drugi, — pa še Bošnjaki po verhu! Gospodje pomagajte in povejte ljudčm: če je tudi kdo »minister", vender denara kovati ne sme. Naj bi torej preveč ne pritiskali ... Pa spet: če je mladenču že na čelu zapisano, daje iskra v glavi, ga je težko brez upanja čez prag pognati, dokler človek nima kamena namesto serca. V tacih temnih stiskah posčva zlato solnce izod predgorja »dobrega upanja"; Bog in dobri prijatelji so lansko šolsko leto »ministrove" nade daleč nadkrilili in prekosili; pa tudi šolski junaki nas niso okanili. Naj se reč kuha in vre; videli bomo, kaj iz kotla pride . . (str. 272)". Na to dospe poleg drugih dar z zlatim naukom (288):
»Letos je žetev mladenčev velika, ker večina lanskih je zopet pritegnilo, novi pa so »kandidirali" po več ali manj cele počitnice z vse dežele. Boji se »financminister" povedati, da pri mnogem uporu in vojskovanji jih je vender precej čez stotino, ki so za več ali manj podpore zaznamnjani, dokler bo mogoče. Marsikteri so, ki razen bistre slovenske glavice — skoro bi rekel — nimajo nič itd." (str. 304)! — Kakor lansko leto, tako so naši deželni poslanci tudi letos pred svojim razhodom zložili prelep dar za dijaško kuhinjo (100 gld.) . . . Ravno ti gg. poslanci odločili so 100 gld. za lj u d s k o kuhinjo, ktera svota se obrača tudi dijakom v korist na toliko . . . Dobrotljivi Bog tedaj ohrani in preobilno blagoslovi naše gg. poslance in njihovo delavnost v njih lastni blagor in v korist cele domovine (340)! — Pro dignis tuis egenis; to je: Vrednim naj se na pomoč priskoči; za nevredne pa se šiba moči (344)! — V pogovorih n. pr.: »Velocipedi" in »velocipteri" so svoj tek dobro zadeli, bili v ognji poskušeni in v »maturi" bili poterjeni. Živeli »merjevci!" Jagode rudeče, cvetke dušeče, nenavadne ob tem času, vezilo bile so mi milo. Da ste mi zdravi na višavi! — Mesec vinotok (oktober) je bil hujši kot hud . . . Minister si ne upa tukaj soštevati: hvala Bogu in dobrotnikom, da je plačano! ... To kaže, da mladenči ne molijo zastonj za dobrotnike (posebej mašo so imeli na pr. 8. majnika pa 15. oktobra) in da nas previdnost Božja ni zapustila. Bog da, da v eni minuti več zraste, kot vsa ljudska kuhinja celo leto skuha! . . Aperis manum tuam, et imples omne animal benedictione (str. 360) itd.! —
Zgodnja Danica dela za žive in mertve, za zdrave in bolne, za prijatelje in dušmane, za pravične in za grešnike: torej o poli leta vse prijazno vabi k naročevanju, posebno pa tudi poslednje, namreč grešnike, kterim utegne iz brezna pomagati, ako ji pot na svoj dom odpro itd. (208). Vse dosedanje prepoštovane naročnike, kakor tudi naročnike v »cvetu" serčno prosimo, da bi naročenje na »Zg. Danico" brez pomude obnovili (416) itd.
XXXVIII. 1885. Vsim preblagim sodelavcem, naročnikom in prijateljem veselo novo leto, serčna hvala za prijaznost in dobroto, prošnja za nadaljno pomoč in obilno naročevanje! Nektere cvetke za novo leto 1885 (str. 10—12). Najprej je v tem tečaju S—v poslovenil pesem:
»Imaš kaj blagž, Imaš kaj sercd, Za ljubo mladino, um bister
Naredi sklep: Bom segel v žep, Da bo potolažen minister".
5.
„0 sprejmi križ, ne godernjaj, Ne reci: kaj, oh kaj bo zdaj? Na Jezusa gledoč postoj : On nosil križ je pred teboj.
O sprejmi križ, za tč je dan, Sicer bi ti ne bil poslan: če zdaj ti to še jasno ni, Na boljšem svetu se zjasni.
O sprejmi križ, z ljubeznijo Ga nosi, če je prav bridko 1 Usmiljen je in moder Bog: Pomagal ti bo iz nadlog.
O sprejmi križ!
2.
4.
6.
O sprejmi križ le prav voljn6, Ne reci: to je pretežko; Zveličar tvoj terpel je več: Terpljenje vse bo hitro preč.
O sprejmi križ le prav vesel; Sin Božji bil ga je objčl, Prelil na njem je drago kri, Da bi zveličal vse ljudi.
Križ pelje tebe v sveti raj, Zato zgodi se vselej naj Le sveta volja Božja zdaj — Le volja Božja vekomaj!
5.
Moli zame Potnik moj, Kličem z jame — Brat ti tvoj.
Kaj je cvet, Kaj je svet, časna vsa blišoba? V grob poglej Mi povej:
Ni li vse truhnoba?
2.
Zdrav, vesel Malo prej, Zdaj sem všl, človek glej! —
Vernik moj! Tu postoj, Dvigni serce svoje K Bogu gor, Da se skor Smili duše moje.
Glasovi iz grobov.
(str. 167).
3. Včeraj bil
7.
Prav vesel, Dans sem gnjil -Prah, pepeli
Bil sem mlad, Bogat nad Svetnih včd; Smertni mah Strč me v prah, červom v jčd.
4. Tvoja pot Pelje, kam? V majhni kot Tu le k nam. —
8. Mili glas Prošenj vas Ljubljeni naj gine. Molite, Rešite
Ognja me in tmine.
9. Roka Gospodova me je zadela, Vsmilite se me prijatlji vsaj vi, Da se bo moja skor duša otela Tje, kjer Zveličar, moj Stvarnik, živi.
Msr. Mihaelu Potočnika
za zlato mašo 9. velikega serpana 1885.
On, ki zvezd imena šteje, Giblje vseh svetov tečaje, Nebnim truplom stavi meje, Bitjem vsim življenje daje: Vsadil svoj dan kal je mlad, Sedem — pol je že dekad . .
(str. 251—2).
10.
Ko pa vidiš, Mile blagi! V tej podobi lastno nravo, Sterni sile v dušni snagi, Serce dvigni na višavo, Kliči danes na okrog: Hvaljen bodi večni Bog!
Svitoslav.
Nekteri napisi, ki včasih prav služijo na. pr.: za podobo sv. Martina, sv. Niko-aja, sv. Frančiška, sv. Mihaela; pod podobo Marije Device (str. 270).
Prijateljem oziroma na 18. okt.
(str. 344).
Hvala Vam, prijatli dragi,	Še močneje veže nas.
Za spomin častitek blagi!	Kar želite Vi za god,
Godovnic premili glas	Verni tisučkrat Gospod!
Sestavki drugi so mu na pr.: Izlet v Betlehem (38—78). Je-li čas&ištvo dobra ali slaba reč? Monakovski postni list, kralj Ljudovik in framasonski pobratimci (76). — časno srečo, večni dom — Bog podeli Jožefom! — Dve besedi m ladini: Varite se pohujšanja! In veste, da p6starni bedaki so velik del še bolj spotikljivi v go-
vorjenji, djanji in pisanji, kakor mladi. Pazite sami nase, da vas ne oplenijo dveh per-vih dobrot: vere in čednosti. Ako ste teh dobrot oropani, ste oguljeni tudi dveh drugih dobrot: blagega miru in mladostne lepote. Vse je šlo. Sreča vaša je v čer-nem grobu. Mladina, čuj, moli! Vari se volkov in volkulj (112)! — Prijateljem želimo na vso moč — Prav blago vsi m veliko noč! Terpljenje katoličanov med pogani v Kini Dobro zaslužena svetinja. Ljudje dvomijo, ker ne razumejo (147). Doneč eris felix, multos numerabis amicos; — Tempora si fuerint nubila, solus eris"; po novejšem kopitu tudi tako-le: Tempore felici inulti numerantur amici; — Si fortuna perit, nullus amicus erit. Kranjec bi morebiti rekel: „Dokler ti v žepu zvenčč okrogle petice, — Pridnoikrog tebe šumf; vse vinske mušice (164)". Naznanilu iz bulgarskega misijona. Kako jo je zelenec v nemškem Gradcu skupil (187)! Sad iz šole brez Boga (204). Peklenske vrata škripljejo (226). Tudi en nasvet za reveže. Katoliška hiša Božja. Beri — ne bo ti žal (iz francoskega prekuca)! Darilo Materi Božji in njegovo plačilo (za mesec vinotok). Stoletnica Ternovske fare (Pridiga str. 340). Nekteri izreki o brezverski šoli in brezverskih učiteljih. Odkrivano framasonstvo (383). Blagi Miklavž ali Miklavževka že od davna vsako leto skrivaj prinese tehtuo culo obleke za ubožne šolske deklice. Tudi letos se je ta dobrota ponovila v enaki meri in številu. To je znamenje, da „Miklavževka" posluša, kako lepo šolarice v uršulinski šoli molijo in kako se pridno učijo, zlasti keršanskega nauka. „S slavo plačaj Bog nebeško, — Kar za revšino človeško — Skrite delajo ročice — Naj gospe so, ali gospice" (400). Framason se je spreobernil na smertui postelji (411). Nagovor pri delitvi ziuiske obleke šolski mladini 8. grudna (413). Oče so zanikernež (414) itd.!
Za dobrotnike dijaške kuhinje bode prihodnjo sredo ob 7y4 sv. maša pri altarji Naše ljube Gospe presv. Jezusovega serca. Zadevni šolci morajo priti k sv. maši in moliti za spolnitev najpriserčniših želj naših blagoserčnih dobrotnikov. — Prestali smo dva huda mesca: listopad in gruden . . . Hvala Bogu in preblagim dobrotnikom, da nismo še šli na boben. Kaj pa zdaj? Še plavamo, pa malo strah je financministra, ko bi prišli Bškontrirat". Če bi bilo le prehudo, prosili bomo za »moratoriuui" do konca prosenca. Menda ne pride med tem kak velik nwechsel", in dalo se bo kaj „prišpeku-lirati", ako Bog da in dobri prijatelji (str. 15). - Z „bedžitom" dijaške kuhinje bode minister prihodnjič na dan stopil, ko pridejo še tisti, ki zdaj spričevala skrivajo (kar jim pa nič ne bode pomagalo) . . . čez 200 ranjškov, ki jih je pobral pervi mesec novega leta — to niso strigalice! Kaj poreče svečan, še ni prav Bevidentno" («tr. 64). . Bliža se Bsušec" — bojimo se suše v kuhinji (72). . Za pirhe dijakom 12 gld. s pristavkom (96):
Očetu siromašnih dijakov slava in čast!
Ki neutrudljivo za blagor njih se boruje,
Ki v stiskah, nadlogah neomahljivi je hrast;
Za kuhinjo vsak naj po zmožnost' daruje.
Dijaški bodžet (in sv. maša str. 127). - Neimenovan 2 gld. s pristavkom (128):
Odgovor.
Skor želel si biti bi jud,	Pa ranjškov dveh blagi Vaš trud,
Zakaj? . . da za majhen bi trud	Skerbi in marsikterih zamud
Si tisučev mnogo privabil;	Darove bo boljše privabil, —
Očetu študentov vesčl	Minister bo bolj jih vesel;
Bi listnico celo odštel.	9	Naj jud bi tisučev naštel:
Manj tečno za dijake b' jih rabil.
Kako je v dijaški kuhinji? Večinoma je majnikovo lepo cvetje. . . April je muhast mesec, odnesel nam je . . skup 189 gld. 62 kr. . Na ramah sta nam zdaj še
mesca majnik in rožnik, pa dobra polovica julija, v katerih žuga suša in palež . . Fi-nancininister, ki nima zdaj s številkami preveč opraviti, naj za dobro voljo tukaj poda dijaško uganko ali zastavico. Svoje dni namreč, ko so gg. profesorji govorili še latinski, nam je profesor v sintaksi (4. gimn. razr.) med drugimi zasoljenkami bil povedal tudi ta-le pentameter:
Deficiente pecu — deficit omne — nia.
Kako prav za prav naj bi se to čitalo, naj vsnk sam ugiba; po dijaški terminologiji bi se utegnilo glasiti (1£>2):
Žalostno v želodcu klenka, Kader v žepu nič ni cvenka.
. . Doveršili so letos svoje razrede dijaki in šolarji počez tako dobro, da blezo nobeno leto poprej ne tako . . Tudi vsi trije Bošnjaki . . Nekterih še ni bilo „ad audien-duin verbum" . . Za prihodnje leto (240) . . Za preteklo šolsko leto je vse plačano — ne solda financminister nikomur ni dolžan, torej: le serčnost! Želeti pa je, naj bi dobre čebelice o počitnicah nanesle brešna saj za nektere mesce ter bi imel minister flkorajžo" saj naj boljšim in naj potrebnišim dijakom nekoliko upanja odpreti.
Kaj bo z dijaško kuhinjo? Financministru je začelo hudo „za nohte iti". Zakaj? . . Večina lanskih še nadalje prosi pomoči; ponujajo se pa skoraj dan na dan tudi novi, ktere priporočajo taki gospodje, ki vedo, kaj delajo. Kaj je tedaj storiti? Za odgovor naj postavimo tu nektere resnice.
1. Podpora naše šolske mladine je naš notranji misijon, tedaj čisto domača, domo-rodna zadeva in potreba. 2. Nam je najpred skerbeti za sedanji čas; za prihodnji zarod naj skerbe zanamci, če bodo kaj vredni. 3. Seboj ne bomo nesli nobenega solda. Po-išimo si torej ktere, ki za nami prineso kak „Requiescat in pace", in to kakor verli duhovni. ali pa kakor poštenjaki v druzih stanovih. Taki naši usmiljeni bratje bodo gojenci iz dijaške kuhinje. — Praša morebiti kdo, če ima kaj sadu dijaška kuhinja? Odgovor: Večina je še v berstu in cvetju, kajti stvar je mlada, vendar pa tudi brez sadu ni. Vsaj par bivših podpiranih je bogoslovcev, nekaj njih po novicijatih; več orglavcev; tudi nekteri ljudski učitelji (upamo, da nobeden Iškarjot ne bode); kacih 6—7 naših je vzetih v Alojzijevišče (tudi letos upamo, da bodo nekteri sprejeti); posebno veliko je gimnazi-jalcev že v višjih razredih. Leta 1881 je bil nekak bolj redni začetek naše stvari . . . Iz tega vidijo prijatelji in dobrotniki, če je naše početje kaj podobno — ali ne notranjemu domačemu misijonu? . . Če pa kdo tudi ni te misli, naj le pošlje pri vsem tem par grošev; — minister da vsakemu nezmotljivo zagotovilo, da bo imel več od tega, kakor pa, da bi se po njegovi smerti sorodniki za-nje med seboj lasali, ali celo še njega v grobu kleli, „quod probatum est" (str. 280 — 1). —
Iz dijaške kuhinje danes še ne moremo kaj natančnega poročati, razun da se je družina šolcev namnožila po besedah: »Multiplicasti gentem", dasiravno mnogim nismo mogli postreči, kakor bi bili radi (304) . . . Dva gld. z napisom: Gorje je min;stru, — Če žepič je suh: — On čuje proseče, — Pa mora bit' gluh! — Gld. 12 z blagodušnim pristnvkoni (312):
Nisem bogat ne premožen,	Znam zato cenit' darove mile,
Bil dijak sem prav ubožen;	Ki jih blage roke mi delile.
Dijaška kuhinja ima čez 3/200 nabrušcnih z>lrav'h zob in boji se minister, da bojo imeli premalo dela, dasiravno smo kakih 64 zob oddali v Alojzijevišče. Prosimo torej, da bi blage roke kaj skerbele za delo dijaški tovarni (328) itd. — Vsi podpirani dijaki in šolarji naj pridejo dne 28. okt. . . k sv. maši in naj zvesto molijo, da bi
usmiljeni Bog na prošnje Naše ljube Gospč presv. Serca dobrotnikom na tem in na unem svetu sto- in stokrat poplačal njih dobrote in zlasti tudi spolnoval naj gorečniše njih želje itd. (344)!
Mesec rožnik je šel v pokoj, z njim pa tudi perva polovica leta 1885. Za drugo polovico smo koledniki s tremi priljudnimi prošnjami: 1. Naročite se, kteri niste naročeni. 2. Pa berzo. 3. Pišite pridno za Danico, ki se že blizo 40 let trudi, a) dobrega duha buditi med Slovenci, 6) zavračati pa tistega duha, ki uči in gode, da je dobro — hudo, hudo pa dobro, in toraj mesčnost, slaboverstvo ter lažnjivo oliko in nesrečo seje med narode (216). — Danica prične svoj 39. tečaj. Poganja se »Danica" za dobro in odvrača hudo. Kakor tedaj je dobro zmeraj dobro, in hudo zmeraj hudo; tako „Daničin" delokrog ostane zmeraj dosleden; ne spreminja se kakor časniki »petelinoviči", ki ravnajo svoje kolovoze po vsakratni sapi. Iz tega je tudi očitno, kdo je na desnem in kdo je na levem potu. Program naš je že dobro znan. Preserčna hvala preblagim sodelavcem in naročnikom preteklega leta. Ne moremo dopovedati, kako smo jim zares hvaležni. Prosimo enake ali še veči pomoči tudi za prihodnje leto. In zato vsim naročnikom, pomočnikom in prijateljem (416):
Pomoč Božja in veselo novo leto!
XXXIX. 1886. Stezica, Stezica, pa spet Stezical Po tej mali knjižici, ki jo zarad mične podobice imenujejo: „Bukvice sv. Alojzija", mali udje vedno po-prašujejo . . . Morebiti se najde kako dobro serce, ki bi darovalo izdatniši znesek . . To bi bilo gotovo lepo delo, pa dobro, celo misijonsko, ker mala knjižica ima polno lepih naukov in pobožnosti za otročiče itd., piše Jeran (str. 224). — Res se v njej nahajajo premične pesmice za male na pr. Zjutranja, Večerna molitvica; Pred jedjo, Po jedi; Pred učilom, Po učilu; Za bolnega sošolca. Na grobu sošolca; Lepi nebes, Hvala Božja pod milim nebesom, Hvalite Gospoda na zemlji, Med sv. mašo, Prošnja do Marije, An-geljček itd. Nektere so ponatisnjene v Danici 1880 str. 162 p.:
Zvezdi Danici.
Pozdravljam te, Daničica,	PrehOdi se okrog zemlje,
O ti presvitla zvezdica!	Gov6ri tiho na serce:
Prinesi nam že beli dan,	»Zaslišite ljudje, za vas
In Božjo čast oznan', oznan'!	Je ljubi Bog ustvaril nas!"
Lepi nebes.
Nebo, neb6!	Neb6, neb6!	Nebo, nebo!
Kako si ti lepo!	Kako si ti "lep6!	Kako si ti lepo !
Vsaka tvoja zvezdica	Tvoja bela lunica	Tvoje zlato solnčice
Je mična rajska lučica.	Je sreberna svetilnica.	Nebeško je očesice.
Nebo, nebo! Kako si ti lepo! Lepši vse je večni Bog, Je stvaril ves nebeški krog.
Take manjše pesmice se nahajajo tudi v pričujočem tečaju 1886 n. pr.: Ena plesavcem.	Vsim verlim gg. Jožefom.
(»tr. 39.)	(str. 96.)
Ti pustuješ in norčuješ,	V starem in v novem času
Čednost, zdravje zapravljuješ:	Jožefi so v lepem glasu;
Brezno pa se že odpira,	Silno pa je Jožefov število,
Stare, mlade ki požira:	Da bi samši vsac'mu se vošilo:
Če serce zaterdiš zdaj,	Blizo turških k6torov — meja,
Ti gorje bo vekomaj!	Ali unstran vel'kega morjii;
Toraj — zunaj vsim, v Ljubljani — Rečem: Bog Vas živi in ohrani!
„Danica".
Nemo saltat, nisi iorte insanit.
Za opomine prijateljev 18. vinotoka.
(str. 344.)
Hvala vsa preslaba bila Bi za blage vse vošila, Pošiljane mi za god: Naj poverne Vam Gospod!
Vrednik.
(str. 344.)
Kar se suče, raja, pleše, To so slaboumne veše.
Trubarovanje-
(str. 224)
Trubarja so preslavljali, S pisateljstvom umivali: Je-li vmit zdaj prav lepo? Kaj ti praviš, Hren, na to?
Za novo leto.
Mnogim vošilcem in vsim drugim.
(str. 424.)
Kar se voši in obeta Za vezilo nov'ga leta:
Ljudstva širnega sveta Naj ljubezen, mir obda;
Blagrov lepih vsih število, Vsaka sreča dobe zlate Zlija naj se čezobilo Na slovenske mile brate;
Ves razpor za večni dan Bodi v pekel pokopan!
V nevezani besedi so sestavki njegovi p.: Sreča za novo leto! Sv. trije Kralji (5). Tudi ena za novo leto (9). Roka Božja v zgodovini. Sv. ime Jezus (14). Sveto leto. Lešniki za slaboverce in brezverce (29. 44. 52). Blagoslov sv. spovedi. Kdo lenobo pase. Svečnica. Narodno m ali ko vanje n. pr.: »Odkar so narodni prenapeteži jeli vero pod narodnost staviti, je narodnostni malik tako zrastel, da je postal pravi »de-belec", ali recimo raji malik »debeluh!" V tem pomenu je Bismarck v pruskem deželnem zboru narodnemu maliku daroval nekak klavni dar. Izpeljeval je, da zarad narodnosti bi se smele tudi sprejete dolžnosti in zaveze zanemariti . . . Zgubil se je mož tako hudo v svoji prenapetosti, da je rekel, noben Nemec ali tudi Poljak, če hoče biti vojak ali vradnik, ne sme več kake Poljakinje za ženo vzeti, češ, da tako bi bilo nemštvo v nevarnosti! Ubogo nemštvo, ako se ženskih boji ... In kaj še? Ako bo treba, pokupiti po sili hoče posestva poljskih plemenitnikov, ki so naj terdneji zaslomba slovanstva na Pruskem, plemenitaže same pa po svetu pognati in po njihovih posestvih naseliti čisto-kervnih Nemcev . . Takemu fanatizmu nasprot naj bi Avstrija itd. (55)." - Nekaj za take, ki jih pete serbe (67). Vsesvetni bol ali „weltschmerz" novošegnih modrijanov: cmendrasti bolanovec, človek, ki vedno in dolgočasno toži in tarna (97). Nekoliko o spovedi. Križ—tolažilo grešniku. Čertica iz življenja Don-Boskovega v Torinu (122. 172. 226). Kalvarija in Božji grob. Pogled v Jeruzalem (130). Zdravilo zoper sovraštvo do duhovnov. Sreča — kje si? Grob sv. Janeza Kerstnika. Duhovstvo in narodnost. Sovražniki papeža in duhovnov niso srečni (162). Očitne kazni zoper žaljivce duhovnov. Solnčna iskrica. V spomin novomašnikom, bogoslovcem in tistim, ki biti želd (242). Čujte, kaj premore poštenost in resnicoljubnost! Hudiman, dušman, ahriman (259). Stolni prošt Jožef Zupan (282). Blebetuž in Sokrat (303). Plesoslovci (343). Sveto leto h koncu gre! Obletnica 8001etnice v Št. Vidu nad Ljubljano (Pridiga str. 402). Sveto-skrunež pred nebeškimi vrati (416) itd.
Besedo duhovnik so rabili o času olikane slovenščine za besedo »klerik"; sedaj — v dobi zmešnjave — vse duhovne degradujejo na klerike! To „baš" in »barem" ni kaj oster brus slovenskega jezika. Pa tudi besedo podučevati, poduk so jeli no-votarji pod klop metati. Po tem takem tudi ne bomo smeli govoriti na pr.: podvezati, podložiti itd., ampak povezati, položiti, kakor velja pouk, poučiti (263). Marija — morje bridkosti; Ravno ko to pišem in vravnavam za veliki teden, se prav živinsko derejo
neolikani in pijani pobi, ki vsako leto ravno v najsvetejšem času posta hodijo na ogled zaradi vojaščine in po mestu tako gerdo tulijo, da se mi zdi, kakor bi slišal terdovratne jude kričati: „Križaj ga! Križaj ga!" In zares taki ostudneži delajo prav judovsko, ker tihi, naj svetejši čas 40danskega posta tako hudo skrunijo! Kako bodo srečni mladenči, naj že gredo v vojaštvo in na vojsko, ali pa se domu k staršem vernejo! Pregovor pravi: »Z Bogom začni vsako delo — in bo dober tek imelo". To naj velja tudi o vojačenji: naši poslanci in dotične vradnije naj poskerbe, da se ta tehtni posel godi spodobno in o pravem času, da ne bo skrunjen tako sveti čas . . To pišemo, ker želimo mir katoliškim davkoplačevalcem in srečo naši Avstriji, kar pa brez blagoslova Božjega ne more biti (124).
Slavni deželni zbor je daroval za ljudsko kuhinjo v prid ubožnih dijakov 100 gld. (16); gospodje deželni poslanci posebej za dijaško kuhinjo 92 gld. (39), kterim hvalo daje Jeran. Na dar s pristavkom: „Z željo, da bi teh dijakov jih postalo več dobrih duhovnov", odgovarja Fcm. (str. 40): Tega se nadjamo; če pa kteri bode s časom oče-župan, ali kaj tacega, bo gg. duhovne podpiral v njihovem poklicu — in to bo tudi nekaj lepega. Ali če kakor vojak pride k revežu na „sekacijon", bo pomnil, da tudi njemu je pred kratkim za krajcar terdo predlo. — Sv. maša (10. febr. in 5. jul.) za dobrotnike pomoči potrebnih dijakov in šolarjev (48. 216) . . O bobnu je vse tiho: hvala Bogu in našim blagim dobrotnikom (64)! . . Vse gre dalje v lepem redu, kar se more (160) . . Iz dijaške kuhinje je podpiranih bilo na pr. meseca rožnika skupaj počez mladenčev 106 in plače 201 gld. 94 kr. . . Največa večina jih je dobro zdelalo . . Preteklo leto, hvala Bogu! smo shajali — skoro po nekakem čudu (256). Iz naše zgodovine nektera zernca (312) . . Kušarji hočejo mladino iz šol „buksirati"; financminister ni tako neolikan, da bi hotel, on le želi in priljudno prosi cvenkov in liščkov za veliko kerdelo pridnih dijakov (328). — Pretekli mesec vinotok, če tudi vina nismo točili, je bil hud za dijaško kuhinjo: Od 112 mladenčev čez 217 gld. Pri tem vmes ni nekih zneskov k šolnini v sili . . (368). Vsih mesca listopada s hrano ali sicer z nekoliko ve-čimi darovi podpiranih je bilo 120 mladenčev . . skupni znesek čez 223 gld. . . Minister se zanaša na prijatelje naše mladine; ako nas ti zapuste, moral bi svojo službo razpisati itd. (400) . . Pomenljiv je v tem smislu dar (88) z napisom:
Rojaki, Delite, Bogu posodite! Dijaki, Molite, Hvaležni bodite! Bog dal bo za t6 Vsim skupaj nebo.
Vse petke skoz leto .Danica koledva za druge, dovolite, da saj dvakrat na leto tudi za-se nastavi pušico. In ker je potreba katoliškega cerkvenega lista dosti jasna in očitna vsim keršenim Slovencem, zato bodi kolčda le prav kratka, namreč: Blagovolite se naročiti na Zgodnjo Danico tudi za drugo polovico, kteri ste bili naročeni le za pervo. Preblagim sodelavcem plačilo Božje, prijazno sijanje rajske Danice, in vesela zavednost, da so pošteno pomagali Slovencem iskati naj poprej Božjega kraljestva in njegove pravice (216)! — Večkrat že smo zadeve »Zgodnje Danice" izročili in priporočili njeni zavetnici Mariji Devici, ki ima prelepi priimek „Zgodnja Danica", in nismo se goljufali. Bodi tudi prihodnji 40. letnik in naročevanje nanj izročen Njenemu visokemu varstvu, pa našim prijateljem ter vsim iskrenim Slovencem! Dobrotnim pisateljem in naročnikom tisučkrat Bog plati njih blagodušnost, vnetni jim blago
serce k pisanju in naročevanju še nadalje, in dodeli jim prav veselo, blago in srečno novo leto (424)!
XL. 1887. Zdrava misel za novo leto (str. 4). Pogled v leto 1887 (str. 9—19). „Ta izgled nas uči, kje je tudi dandanes in v novem letu pomoč, ko mnoge bridkosti sv. Cerkev in pa narode tarejo in stiskajo, namreč: v Jezusovem najsvetejšem Sercu". Zapel je Svitoslav v tem tečaju n. pr.: Kdo bi Jezuška ne ljubil (str. 7) v 10 razstavkih. Arabsko-slovansko (str. 64):
Oroslan in vola.
Lev na paši vidi dva voliča, Misli si, to bode dobra piča. „Ajdi berzo le na delo, Gostovalo bo se moje žrelo!" Že gladiih se uškne in poskoč', Verže na svoj rop se na vso moč Al voličev par moč&n Roparju se stavi v bran, Juncev čversti se rogje Levu v kožo zasadi. Glej! v trenutku in na mah Boj prične se, da je strah I Lev rujove, terga, tre z zobmi, Maha s taco, kremplje zasadi, Boj je grozen, res je hud, Levov pa zgubljen je trud, Ker voliča skup, zedinjena Leva besnega odbijata:
Sto pet in trideseti min 811etnega godu preč. gosp šeca, v 26 kiticah zložil Svitoslav p hvalite Boga in Gospoda hvalite Gospoda: — Silno (str. 67—68)".
Čestitka o sv. Matiju.
(64.)
Vso srečo razvija, Nesrečo razbija Vsim blagim prijatlom Naj sveti Matija!
Zgrabi enega naj kervolok, Mu tiči že v koži druz'ga rog . . . čaj! si misli zviti zdaj gladuh: Kar ne more moč, stori naj zviti duh, Spravil ta volova bom v razpor, Srečno za-me se izide bor! . . . Zdajci enemu pošepetd: Brate, slušaj dobri svžt le-ta: „Od tovarša urno bčži preč, Žalega ne bom ti storil več!" Volek to za uh si res zap še, Urno od prijatla jo pobriš ! . . Meniš, da rešilo ga je to? Motiš se, moj brate, zlo in zlo! Lev, ko berzo samca zmaga, zmami, Je begunu tud' že za petami, Zgrabi ga, kosti mu vse zdrobi, Z mesom pa veselo se gosti. Bralec, kaj se tebi zdi, Kaj dogodba ta uči: „Edinost hišo zida, stavi; Razpor jo zruši in zapravi!"
psalm, tako rekoč: litanije stare zaveze. V spo-zlatomašnika, bivšega profesorja itd. dr. Jožefa Mur-1. „Vse od naroda pa do naroda — Ljudstva . . 26: Bitja presrečna nebeškega roda, — Ve na vse glase veliko, in vedno še novo — Smiljenje večno res je njegovo
a) Svet' nadangelj Mihael Brani Vas v sedanjem boju, Reši slehernih Vas zel; Proti zlob peklenskih roju Bodi dpn in no£ Terdna Vam pomoč! t) Glej po svetu satan kroži, Z drugimi pogubo množi;
Verlim godovnjakom Martinom za god.
(360.)
Vsi prijatli, vsi Martini,
Naše zemlje verni sini — Kličem danes Vam na glas: Bog ohrani, živi Vas! Mnogim Mihaelom za god.
(312.)
6) Kadar satan lazi v škodo okrog, Ukroti naj njega večni Bog! V ta namen zvesto molimo, Vsi v ponižnosti prosimo. In nebeški ti vojšak, Ki vojenstev si pervak, d) Z Božjo vkleni jih močjo, Pahni v brezno jih tamno 1
Za veliko noč prijateljem.
(112.)
Snrrexit Dominus vere, Aleluja.
Voskres Hristos!	Vstal je Kristus, Aleluja:
Voskres-doista!	Vstal zares je, Aleluja!
Kristusovo ustajenje Lajšaj Vam skerbi, terpljenje, Slajšaj Vaše vse življenje. Kar Vam cvetja vigred zbuja, Kar Velika noč ponuja: Vse Vam lepšaj Aleluja!
V nevezani besedi spiski so mu n. pr.: Kako se je bil Herodež ukanil (10). Tacega dvoboja (na spoved) pa še ne (13)! Leon XIII in mladenči (34). Salezijanski bratje in misijonski sodelavci Boskovi (41—66): Le terdno se zanesi v Božjo previdnost. Bogoskrunec in pota Božje. Sreča moja — sreča tvoja! Koliko premore dober otrok. Naj poslednjiši afrikanski mučenci. Spomin sv. groba našega Zveličarja (121). Časi očitnih prošenj (154). Spomin na vnebohod. Po velikonočni spovedi. Huda vest in Božje pota. Zakaj je Bog dal ženi bistroumnost (233). Sveti puščavnik Fijaker, zavetnik kočijažev in vertnarjev, in od kodi je ta beseda (283). Don Bosko in Salezijanci v Ekvadorski republiki (289). Dremavci v cerkvi. Govor v god sv. Ignacija v Repnjah 31. julija 1871 (377—402). Perzijanski Šah in Slov. Narod (o papežu): Šah piše z vzvišenim spoštovanjem o papežu Leonu XIII in sploh o papeštvu . . Kako ue-spodobno in žaljivo pa Slov. Narod . . list za Slovence! . . ni slovenske gore list. Oziroma na to nas obhaja misel, kako se bodo sodnji dan pogledali ta dobroserčni »šah" in pa »šejhi" Slov. Naroda (379)! —
Iz tedenske torbice. Pod ta naslov pride, kar se kaj dogodi, doživi, pripeti, naleti, vidi, sliši med tednom ali tudi že poprej, in ki utegne služiti v svarilo, zavračilo in poduk. — Kakor milostno ravna Svitoslav s ponižnimi in marljivimi učenci, tako neusmiljeno poprijema prelahkomišljene in nepoštene dijake (311) itd. Klasiki in šolska mladina . . . »Vsak učenjak ve, da nobena reč ni tako kočljiva, kakor raba tako imenovanih klasikov pri mladini. Zato so o vsih časih bila po šolah predpisana tako imenovana berila (Lesebiicher), to je, zbirke za šolsko mladino podučnih in neškodljivih spisov iz klasikov v vsih jezikih. Tudi je znano, da se nahaja izdaja nemških klasikov, ki je očiščena tistih kosmatih in kužljivih stvari, ki so nravnosti škodljive. Zakaj tedaj bi se igrokazi in druga enaka dela morala v izvirniku mladini v roke siliti v dvojno škodo: za nravnost in za težko prislužene solde" (19)? itd. — Šolska meditacija proti koncu pervega šolskega polletja: »Bliža se konec pervega semestra. Zdaj pride perva žetev, — naj ne bode zimska in snežena, če tudi je po zimi. . . Gospodje profesorji, bodite usmiljeni . . bodite potolaženi z eno kaznijo . . ako ste kte-remu prisodili „karceru za kak prestopek, naj bode zadosti in nikar, da bi ga še v nravnosti tako zaznamnjali, da bi oča in mati morala odtergati en ogel lesene bajte in plačati 20 gld. kot drugo kazen za en prestopek; bile bi tri kazni ob enem: telesna kazen s postom, globa v denarji, pa osramotenje in slabo ime ter uima za poznejše leta. Afflictis non est addenda afflictio (35)". — Tudi šolsko, pa ne katoliško.. Govori se, da eden profesorjev je dijake motil, češ, to ni res, da bi bil Mojzes s čudežem razdelil rudeče morje itd. (70). — Svarljiv izgled zapeljivcem šolske mladine (93). — Vpr. Kdaj se profesorju naj lepše poda usmiljenje? Odg. Kadar »klasificira". — Eden
nemških učiteljev piše drugemu te-le znamenite besede: „Naj višji namen pedagogiški, za kterega se moramo pri učencih prizadevati, je ta, da prihajajo Bogu podobni v mislih, v volji in v djanji.
Čemu mi čast, denar, slastno življenje?
Bedak sem, ako služim večno si terpljenje (112) 1"
Iz dijaške kuhinje. V pervem šolskem semestru smo imeli dosti dobro letino (56). . . Sv. maša 22. sušca . . V ljudsko kuhinjo nam je sušeč za 79 učencev odnesel 126 gld. 94 sld. Koliko je šlo še drugam . . Lahko bi bila kuhinja in sušeč ministra djala na suho, ko bi verli dobrotniki tako pridno ne prilivali (112). Preblaga roka 12 gld. s pristavkom:
„Bog blagoslovi, študentovski kuhar, trude Tvoje, Na Te naj vsiplje darove dobrote Svoje; Dodeli naj, da ne manjka kruha nikdar, Vsaki dan vesel da bode kuh'nje gospodar (40)".
O desetletnici ljudske kuhinje so bili najprej pogostovani dijaki in učenci, kterih bilo je 200 (152) itd... Tako kaže, da proti koncu šolskega leta bi pričel minister post »ramadan", kar je za marsikoga sicer zdravo, pa vender nič prav prijetno (168). Pretekli mesec majnik stroškov v vsem čez 184 gld. . Če bojo prihodnje šolsko leto še kteri smeli jesti na starem strelišču, bojo taki, ki imajo od svojih gg. duhovnih pastirjev lepo spričalo, da so k sv. maši hodili in bili nravnega življenja na počitnicah. Tudi o počitnicah morajo moliti za dobrotnike; sej tudi minister moli zanje pri vsaki sv. maši (251). . . Naj omenimo v pervo, da ukljub naše prošnje, naj novi ne prosijo, ker še s prejšnjimi nimamo kamo, so se dan na dan oglašali s prošnjami mnogoteri. Nimamo pa take moči, kakor kolega Gautsch, da bi mogli spodnji razred spodnesti itd. (295). Ko bi vsak počez dobil le 5 soldov na dan, je treba 150—200 ranjškov na mesec! No, pomoč Božja in prijateljev šolske mladine, do ktere imajo serce vsi človekoljubi . . . Danica kaže, da ima dežela veliko lepih sere (304) itd. . . Sv. maša 24. okt. — Da naši mladenči niso kake bersti »proletarijata", se je videlo ob koncu šolskega leta, ker so večinoma vsi dobro doveršili (336) itd. —
Ni lahka reč, kake 60 — ali večkrat »Vabilo" za naročevanje na časnik pisati. Znana je blagim Slovencem Danica, znan je njen namen in prizadevanje, znano njeno obširno polje; torej samo ponavljamo prošnjo, rekoč (208):
Kratko naše je vabilo,	Vsak prebira naj Danico,	To je zvezda, ki v nebo
Naj bi toljko več teknilo!	Zvedil 'z nje bo le resnico;	K Bogu mu kazala bo.
Blagim gospodom naročnikom (240) . . . Spoštovani naročniki kolikor toliko pripomorejo s svojo naročnino tudi za dijaško huhinjo. Ako bi »Danica" imela toliko naročnikov, kakor marsikteri judovski časniki, bi lahko vsi ljubljanski dijaki in učenci imeli zadostne »porcije" v ljudski kuhinji, in še bi minister s terdnjaki in rumenjaki žvenketal po žepih! Lejte, koliko se stori za greh in za jude: zakaj bi se tudi nekaj več ne storilo za grah in za cmoke dijaške kuhinje? . . Z g. Danica želi s pomočjo Božjo in s podporo vernih Slovencev pričeti svoj 41. tečaj . . Zato le še pristavimo zahvalo, pa prošnjo . . ., kakor so priporočili tudi vzvišeni gospodje škofje goriške okrajine v zadnjem pastirskem listu. Zdaj pa živo čestitamo njim, kteri so naši (408):
Da bi zdravi in veseli	In da ta osmičja doba
Novo leto doživeli,	Ne odpre nikomur groba!
XLI. 1888. »Prelepo jezero se razširja na daljavo in širokost. Mična in bistra je vsa površina, jasna kakor ribje oko. Prezalo odsevajo v njem solnčni žarki po dnevi
in zvezde po noči. Obrobljujejo ga ob krajih imenitni oleandri, živo zelenje in pi6ano cvetje. Kaj se zgodi? V globočini zabuči in vstane velik potres, ki pokaže vse nesnage, ki jih tako zalo jezero skriva v notranjem. Gnjiloba, blato, smrad in vse nesnage divje skaljenosti se prikazujejo na verhu. Umevate-li podobo?
Lepo, jasno, še celo svitlo se je kazala vera pri marsikterem katoličanu, dokler je bil mir oziroma na verstvo pri tem in unem katoličanu. „0 tudi jaz sem katoličan!" se je utegnil pobahati in o marsikterih prilikah lepe besede govoriti o veri, o katol. Cerkvi itd. Kar neprevidoma pa se razgerne potres Lichtensteinovega predloga za versko šolo po vsem obširnem jezeru naše Avstrije. In zdaj se začne očitno razodevati in kazati, kaj je v jezeru, kaj je v tem in onem sercu, ki je bilo poprej podobno mirnemu, zalemu jezeru. O kako blatno, zaduhlo, ostudno kalno je mnogo jezero! Bojazljivost, strahopetnost, slabovernost, groza pred zgubo, prevzetno zaničevanje vere, strastna mesenost . . »Tudi prav; naj se pokaže, kaj je v jezeru, — da se spoznamo! . . Se vč da: »stoliček v pervi versti, narodnost v pervi versti, pisani liščki v pervi versti, napihnjeni meh v persti": v kteri versti naj potem bo »verska šola" in »moški značaj?" — Nobenega svetnika v pratiki in nobenega mučenca bi ne imeli v nebesih, ako bi se bili tako plašili, Boga pred ljudmi spoznovati in vero očitno terditi, kakor se zdaj godi! Zato pa se namaka še marsiktera gorka šiba za nas, predno zacveto med našo inteligenco moški značaji (64) itd". Tako pomenljivo je pisal S v i t o si a v, ki je gledč še posebej na vse Slovane zapel tudi (209):
Sv. Cirilu in Metodu za god.
Ciril, Metod, o sveta brata!	Nesrečne, v veri vse razdjane,
Sprosita že, da za Slovane	Zašije skoraj doba zlata!
V tedenski torbici graja na pr. kazališča, velikrat učilnice posvetnosti in hude nenravnosti; hribolazce ob nedeljah brez službe božje; dersalce, ki preklinjajo itd.; ljudi, ki v soboto-večerih hodijo na veselice, besede, plese, v nedeljo dopoldne pa zaleže celo sv. mašo; tergovce, ki ob nedeljah odpirajo svoje štacune (35) itd. Kako se je »Slov. Narod" poboljšal — o predlogu Lichtensteinovem (str. 68—69). Prostozidarji — prijatelji brezverske šole (94). Sveti Homobon, patron tergovcev (105). Gledališča, komedije, kerčme, shodi brezvercev, kužljivci mladine (116). Posvečevanje nedelj po železnicah, tovarnah, prodajalnicah, delavnicah (148). Poldne zvoni (168). Ali je vera potrebna? „Kaso okradel, pismo denara oplenil, na ulici, v štacuni tega in tega napadel in denar pograbil, pošto okradel in pobegnil, poslopje požgal, iz ljubosumnosti sebe ali drugo osebo, ali pa oba ustrelil itd.: polno tacega listi dan na dan naznanjajo. Kteri tako počenjajo, gotovo niso prijatelji verske šole; ni torej čuda, da je toliko sovražnikov vere in verskega poduka pri ubogi mladini. Čudno je, koliko vse napuh počenja zoper vero in torej v pomoč takim pregreham! Marsikteri nosi glavo po konci, kakor da bi bil vsih »sedem modrijanov" v koš djal; vender pa vsim sedmem naglavnim grehom mlada serca odpira, ter jim verske šole ne privošči (184)". Kako je molil sv. Filip Nerij? Nova papeževa enciklika. Jezuit in pastor, f Jožef Jerič (229). Nekoliko koristnih hišnih pravil za katoliške družine. Nektere besede o narodni stvari (243). — ^Slovenci, nikar ne plujte po Božji hiši, da ne ponavljam svaritve zoper čikanje — iz tedenske torbice —, ki je čez vse ostudno. Izdaja se toliko za neumno gizdavost, — kupi si tudi capo, da vanjo loviš svoje žmuklje, ustno in nosno nesnago; ne pa da bi jo po cerkvi metal, svetišču nečast, sebi pa sramoto delal (248) itd". — Tobak (307). Bote že videli, vi krivi prisegavci!! Sveti Medard, patron voznikov (339). „Baš" ni domačinka, orientalska cigančica, včste hervatitovci (348)? Skrivnost včlovečenja. Dva častnika in Lurška Mati Božja itd. Mnogim znamenito:
Štipendija. Vpr. Kaj je stipendium? Odg. Stipendium je dostikrat prav dober pomoček, dijaka spriditi. Vpr. Ali se da ta velika nesreča odverniti? O. Ne lahko. Morali bi starši denar sprejemati, ali pa šolski vodja, in dijak bi se moral vselej veljavno opravičiti, za kaj da potrebuje, kadar se mu kaj izroči. Vpr. Kaj je še stipendium ? O. Stipendium je prav dober pomoček, dijaka nehvaležnega storiti. Zakaj dokler je ubožen, prihaja ministru povedat, če je bil pri konferenci kaj imenovan in ima nekaj spoštovanja in strahu; — kadar pa dobi štipendijo, večidel pozabi prejšnje dobrote in dobrotnike ; še le ko štipendijo zgubi, in dvojko dobi, se zopet oglasi — za novo pomoč. Vpr. Je tedaj boljša dijaška miza, kakor štipendija? Odg. Boljša je pri dijaški mizi enklja, kakor pa pri štipendiji dvojka ali celo trojka; sicer pa je denar dober, ako se prav obrača (272). — Za dijaško mizo so privolili gg. poslanci deželnega zbora tudi lepi znesek 150 gld. (32). . . Za ubožne dijake 12 gld. z naslednjimi versticami (64):
Kadar mraz človeka stiska,	Sem dijak bil to poskusil,
Malo se učit' mu ljubi;	Nad „osodo" jezik brusil;
Če pa lakot še pritiska,	Zato mili so mi djaki,
Vse veselje gre po zgubi. —	Ki zdaj v bedi so enaki! —
Pretekle mesce so bile vzrok koze in velikonočne počitnice, da se je financ-mi-nister nekoliko poživil. Mesec sušeč pa je pobral samo za "ljudsko kuhinjo 141 gld. 51 kr... Še najbolj mučno pa je, ako po soparnem potu skoz polovico leta kdo večkrat zarad skaze v eni sami tvarini mora svoto 20 gld. plačati ali še celo leto zgubiti! . . Naših dijakov je skozi leto hodilo v ljudsko kuhinjo navadno nekaj čez 90, za ktere smo v preteklem letu plačali 1257 gld. in to samo za ondotno hrano (184) itd. Poročilo o zver-šenji šolskega leta (str. 264). Kaj bo pa za prihodnje šolsko leto? — Precej čez 200 oččs se opira v denarstvenega ministra in njegove prijatelje. Fluctus hic ultimus super-eminet omnes! V sredo bo sv. maša za dobrotnike dijašne mize (304) . . Pervega polmesca jih je hodilo v ljudsko kuhinjo 121 . . Deželni zbor Kranjski za dijaško mizo Jeranovo zopet 150 gld. (344). Za mesec november je bilo plačati v vsem precej čez 200 gld. (400). Čast in poštenje našim dobrotnikom! Nekdo 12 gld. za vezilo (336):
Za mizo iz kuhinje prišel si,	Nasiteni gotovo Ti slavo pojo;
Kar prav serčno me res veseli;	Da prazna nikdar miza ne bila,
Napredka lepega znamnje je to,	Dobrotna prijatljev roka daj mila!
Mlade barabe v černe bukve! Namerilo se je, ne ravno malokrat, da me je majhen dečko ali pa tudi veči paglavec prosil kacih soldov za zvezek, za kruh ali kaj enacega. Ko nisem imel drobiža, dal sem na pr. desetico, ali tudi le patakon in mu za-terdil, da naj precej gre potrebno reč kupit, ostanek pa nazaj prinese; in kaj sem doživel? . . Mislim, da večkrat sem bil goljufan, kakor pa ne, ter zdaj ne zaupam lahko več komu kaj. Skoro bi djal, da večinoma so taki prosjaki tatovi in goljufi. Ako mu dam par soldov za kruh, za zvezek itd., mora pustiti klobuk zastavljeu, da prinese pokazat, kar je kupil in ostanek nazaj. — Iz tega se vidi, česa je pričakovati v prihodnje od tacega mladega sleparja. Kako mu bo kaj zaupal mojster, gospodar itd., ko pride taki klop v rokodelstvo? Tudi sem se prepričal pri tacih, da veči del znajo prav slabo keršanski nauk, ali pa skoro nič ne. „Žabjek", „Gradu take čaka in posled-njič . . . (415)?
Ti pa, ki se morebiti zlobiš nad „Danico", ako svari, da se tu ali tam kolne ali sicer greh dela, pomisli, da „koze" in „kozli" se morajo na dan spraviti, sicer gotovo bolnika zaduše in končajo, ko se v znotranjem skrivaje pasejo (56) . . .
„Z naj višje nebeške višave sije na zemljo Zgodnja Danica, Marija Devica, na svoje otroke na zemlji. Visoko nad zemeljskim obnebjem plava znana zvezda „Zgodnja
da n i ca" in razveseljuje s svojo milino vsako občutljivo serce o jutrih in večerih. Na zemlji slovenski pa si prizadeva naša »Zgodnja d a ni ca", katolišk list, prižigati in razširjati nebeško sijanje, in to s pomočjo blagih slovenskih pisateljev. Da bi še dalje mogla to nalogo spolnovati, priljudno vabi drage Slovence k obilnemu naročevanju in pogostemu dopisovan.u za drugo polovico tekočega leta. Z mnogoterimi poduki, kakor je znano, »Danica" obrača serce in oči zemeljskih otrok k višjim mislim, k boljšemu prizadevanju; s premnogih bližnjih in daljnih krajev sveta prinaša dopisov in novic, s kteri mi čitatelja uči, meči, razveseljuje, pa tudi tolaži, — ali si saj tako delati prizadeva. Bog naj na Marijino priprošnjo naj bogatejše plačuje blagim naročnikom in dopisovalcem našega listal" Tako L. Jeran (str. 208) vabi k naročevanju, in (str. 416) za leto 1889« »Zgodnja Danica" z Božjo pomočjo in po blagi darežljivosti Slovencev prične svoj d v a in štirdeseti letnik. Ta številka je znamnje že postavne in čverste dobe zemeljskega bitja; zato se nadja, da postavni in značajni Slovenci jo bodo tudi nadalje blagodušno podpirali s svojo krepko desnico — s pisanjem in nekoliko obilnišim naro-čevanjem. Zato prosimo, da bi jo častiti gospodje duhovni pastirji vernikom vneto priporočili in svetovali, naj bi se jih po več skupaj zbralo . . . »Danica" Vam utegne veliko pomagati k dušni svetlobi in lepoti ter k Vašemu in drugih zveličanju, »Danici" pa, da bode ložej izhajala in prihajala bolj mična in koristna. Založništvo je naročilo nove nekoliko večje čerke, in nadalje bode izhajala z nekoliko razmaknjenim tiskom za slabejše oči, zato pa tudi po malo znižani ceni itd." —
Da se v Knjigi Slovenski zadela vrzel mej knjigopisjem Čopovim in Costovim, treba bode lotiti se i pisateljev še živočih, pravim v lanskem Jezičniku. Starosta mej temi na Kranjskem je pač Monsignor Luka Jeran. Leta 1882 sem po »Učit. Tovarišu" popisal, kolike pomembe so nam »Novice pa dr. Janez Bleivveis"; letos pa, kolike vrednosti v našem slovstvu sta »Svitoslav i Danica" — nekaj iz spoštovanja do starega prijatelja, nekaj pa zato, ker želim, da Jeranovo književno delovanje nekoliko bolje spozna tudi naše slovensko razuinništvo. Kakor svečeniki čislamo knjigo posvetno, tako bi i posvetnjaki ne smeli prezirati knjige svete ali duhovske.
S čvrsto pevsko žilo je Svitoslav zložil dokaj vsakovrstnih pesmi, cerkvenih in svetih, posvetnih narodnih za razne prilike. Nekatere p. Marija, v tebe upam; Serce nar ljubeznjivši; O Marija naša ljuba Mati; Krilatec nese znad oblakov itd. imajo mične napeve in se kaj rade popevajo. Nekatere so narodne izvirne p. igrokaz: Ali smčm Slovenec biti; nekatere poslovenjene p. Tam, kjer beli so Snežniki itd. Izvrsten je v kratkih čestitkah, kakoršnih je brez števila zložil, v spomin živim in ranjkim, o mnogoterih svečanostih na pr. o godovih, novih mašah, cesarskih in škofovskih prihodih, na zvonove, pobožne slike, na spomenike, križce, na grobove itd. Značaj njegov je nravnost, čednost, verno in pobožno vedenje, poštena zabava; tudi pesmi mu ne smejo biti brez koristne soli.
Proza Jeranova je izvirna, samotvorna, časih srdita, kadar graja napake, svari brez ozira vse, ki so kedaj žalili katoliško in pravo domoljubno čutilo. Dober kovač jezikoslovec je mnogotero pomnožil slovensko besedišče. Marljivo je spisoval pobožne-knjige, lepih Šmarnic dovršil celo sedem letnikov, po katerih je in še bode pridigoval prvi naš Šmarničar po vseh slovenskih krajih, kjerkoli se obhaja ta pobožnost. Da se po dobrih, lepo čitanih Šmarnicah prostemu ljudstvu množi ter olikuje tudi beseda slovenska, to je gotovo. Znamenita je posebno njegova knjiga »Popotvanje v Sveto Deželo".
Največ truda pa ima Luka Jeran s svojo nevesto »Zgodnjo Danico". — »Danica mi je zato všeč. ker ne laže; drugi časniki radi lažejo", dejal mu je vpričo
13
mene star častitljiv kmetič v Šent-Vidu pod Ljubljano. — Zmoti se časih, ne laže pa ne; uči in pridiguje resnico brez ozira na osebstvo. Precej večjo veljavo je imela res, dokler je z Novicami skoro edina Danica zahajala mej Slovence in so jo starejši duhovni rodoljubi lepo razširjali mej ljudstvom.
Brez Danice bi naše ljudstvo ne včdelo tolikanj o papežu, o izvrstnih škofih in misijonarjih katoliške cerkve, o ranjkem Piju IX, o Leonu XIII, o krasnih papeževih in škofovskih pastirskih listih. Vzlasti pomenljiva je „Zgodnja Danica" v zgodovini katoliškega mi sij o ns t v a. Ker ni mogel na tujem — v Afriki, jel je misijonariti Jeran (jorna — v beli Ljubljani, kjer uči, umiva in pfire po Danici domače zamurce ter vedno skrbi tudi za vnanje. Gotovo nikdo mej Slovenci nima takega občevanja in dopisovanja z misijonarji po vsem svetu, bodisi s slovanskimi v Ameriko, Afriko, Palestino, Bolgarijo, Bosno, bodisi s talijanskimi, francoskimi, nemškimi itd. Kjer koli je kaka sila in potreba, Jzna vneti on — kolednik vseh kolednikov — ljudsko milosrčnost in radodarnost in — morebiti nobena dežela primeroma ne žrtvuje toliko, kolikor daruje v dobre namene Kranjska p. za sv. Očeta, sv. Detinstvo, bratovščino sv. Cirila in Metoda, za opravo ubožnih cerkva, za razne katoliške naprave in misijone, za pogorelce, za ubožne dijake, katerim je vedno miloščinar itd. itd.
To bo kruh za dušo — pisal je Jeran 1. 1848 v Novice o novem Cerkvenem Časopisu t. j. o Danici, po kateri ga lomi in deli svojim rojakom zdaj že nad štirideset let; slovenski pisari in popeva pak malo da ne petdeset let, še dokaj čvrst duhom i te-lom. — Omilovaje smo opazovali, da po tolikih zaslugah dolgo ni mogel dospeti do ni-kakega priznanja. Zato nas je torej razveselilo, ko so 1. 1869 sveti Oče Pij IX povzdignili ga za Monsignora; še bolj pa, ko je 1. 1882 postal kanonik stolne cerkve in se je vsled tega vsaj nekoliko zboljšalo mu tudi gmotno stanje. Kako sploh so se Slovenci radovali takrat o njegovem poslavljenju, spričujejo razni časniki na pr. Soča, Edinost, Slov. Gospodar, vzlasti Slovenec (Vid. št. 125—130). Posebno lepa je čestitka, katero je v Novicah (XL. 49) poklonil mu J. Bile. Danica je donesla svojemu vredniku na prvi strani celo »rudečkarsko" čestitko, katero je v imenu Daničarjev zložila bila nunska danica, mati Stanislava. Lani je bolj skromno obhajal svojo sedemdesetletnico v sredi bližnjih znancev in prijateljev. Došlo mu je več čestitek; med njimi je tudi lepa, posebej tiskana na ime založništva „Zgodnje Danice", katera naj se o sklepu tega popisa tukaj priobči. Glasi se:
Velečastitemu gospodu kanoniku, Monsignoru Svitoslavu Jeranu
ob sedemdeseti godov ni
16. oktobra 1818—1888.
1. Praznik Dani čar j i častni >lavijo, Vneto zahvaljajo zanj se Bogu; Tvojega, Svitoslav, se veselijo Sedemdesetega danes godu.
2. Sprejmi navdušena naša voščila, Serce hvaležno je za Te goji, Božja naj roka varuje Te mila, Sreča naj sladka Ti dneve krasi.
3. S Taboj se duh nam v preteklost ozira, Dobo častito imaš za saboj. Krasna vsa pota so Tvoji ga tira, Polen zasluge dni Tvojih je broj.
4. Zvesto, kar stan Ti veleva, spolnuješ,
V	slavo domovju si živel svoj dan;
V	blagor človeštvu neumorno deluješ, Storil zmir več si, kot bil si dolžan.
Vigred minola Ti je in poletje, Tvoja je doba jesenski zdaj čas; Verlega dela postalo je cvetje Z zernjem neštetim napolnjeni klas.
Iskreno danes se Ti zahvaluje Tebi prevdanib „Daničarjev" krog; Celo domovje Te vneto spoštuje, Vsi Ti dans kličemo: živi Te Bog !
7. On Te še mnoga ohrani nam leta, Da še deluješ za dom tak zvesto; Venec plačila Ti angelj že spleta, Da Ti bo venčal ž njim v raji glavo.