LOVEC List za lov in kinologijo Glasilo Slovenskega lovskega društva in Jugoslovenskega kinološkega saveza Letnik XVIII 1931 Uredila Dt STANKO BEVK in VLADIMIR KAPUS Ljubljana 1931 Natisnila Jugoslovanska tiskarna KAZALO Članki. Kappus Tone: Bevk Stanislav dr: Katlansko jezero 319 Moderna irocevka 10 Kapus Vladimir: ng. Vojko Koprivnik in ing. Cii Lovstvo v 20. stoletju 53, 96, 136, Dimnik, za lovstvo zaslužna moža 461 169, 207, 238, 267, 315, 350, 422 Dolenjec: Naše vstajenje 125 September (pesem) .... 313 jubilej vrlega novomeškega lovca 59 Ko odpada listje 388 O ribjih vabah 28, 68 Gosar: Klokanje kokoši velikega petelina K : znak za odstrel petelinov . . . 130 Kaj nam piše naš prijatelj-član iz Divji lovci in zankarji 165 Amerike 241 Škodljivci lovišč Rogovje okrnjeno zaradi pomanj- 243 Lapajne J o s.: kanja apna 282 Pomlad v jeseni 163 Hafner M.: Lovrenčič Ivan dr.: Lovci in varstvo prirode .... 269 Zahvala gospodu dr. Bevku . 126 Lovci in lovopust 314 Nj. Veličanstvo kralj kot lovec 311 Lovska naobrazba 345 M a z 1 u A.: Lovska strast 381 Je li lov šport? 420 Nepozabljeni trenutki . . . 161 Murščak 250 Hanzlovski : Krog 354 Kanja ali mišar 176 Zima 417 Herfort Jože med.: Ponebšek Janko dr.: Nekaj o krvi in njenem obtoku . . 50 Dva nova uspeha ornitološkega ob- Malo anatomije divjega petelina . 131 servatorija v Ljubljani . . 140 To in ono o divjih petelinih . . . 205 Razpotnik A.: Jagrovski Rudi: Začetnik za jerebi 346 Lovski jezik 428 Regali Ivan: Jeločnik Viktor dr.: Težave s kunami • L 87 Rdeče prigodbe 41, 81 V zimski noči 130 Divje mačke..................... V zagati....................... R o j i n a Fr.: Še nekaj o kritičnih dneh .... s — : V koloniji kozorogov........... Savelj A.: Črtica iz kočevskih lovišč 201, 233, Kinologija: Ilirski: Prva uporabnostna tekma brakov-jazbečarjev v lovišču Šmarje . . Krški: Pomladanska vzrejna tekma ptičarjev pri Mariboru............ Lovrenčič Ivan dr.: O lovu s psom jamarjem 324, 359, Ž m i t e k P.: Državna razstava lovskih psov . . Kinološka literatura Slovencev 61, 100, Za razvedrilo: Adamič Ant.: Strah Velike gore............... Bračun prof.: Kukavica .... 290, 333, 364, D. M. D.: Prleške kure.................... Kappus Tone: Lov v južni Srbiji..........179, Na Vnebohod ob Lepencu . . . K. V L: Kako smo božičevali ............ Kapus Vladimir: Ko odpada listje................ O veliki noči .................. Šuligoj Avg.: Iz Kumskega kraljestva . . . . Iz lovskega oprtnika. Lovske in prirodoznansivene zanimivosti: Bela lisica..........................226 Beli zajec...........................300 Belouško ujel na trnek...............443 Bohinjsko jezero — lovska in ribar- ska pravica.......................188 Bula na rogovju......................441 Da ne bodo delali zajci škode . . 408 Divja kokoš..........................443 Divja mačka v Ribniškem revirju . 153 Do katere starosti ima srna mladiče? 441 Društvo ostrostrelcev ljubljanskega glavnega strelišča................187 Državne strelske tekme v Beogradu ...............................337 Fran S. Finžgar 60 letnik .... 112 Gamsov prsk..........................442 Gož uničuje ptice....................299 Iz Kačanika..........................374 Iz Kumanovega v južni Srbiji . . . 112 jeleni rukajo tudi leže..............409 Jereb v gozdičku na Sorškem polju 409 jesenska selitev ptic.............442 jubilejno nagradno streljanje »Oblastne streljačke družine« v Ljubljani......................443 junaška mamica................ 373, 408 Kaj je prav za prav z volkovi? . . 154 Kako dolgo dojijo srne mladiče? . 298 Kako hodi Povšnarjeva srna na že- nitovanje?.....................299 Kanja.........................153, 188 Kanja in zajec....................411 Kljunači (sluke)..................190 Kljunači na Dolenjskem............190 Kolonija kozorogov................297 Kozorogi in gamsi.................374 Letošnja selitev ptic.............155 Lisičja požrtvovalnost............224 Litija sredi marca................155 Lov na volkove v Kočevju . . . 224 Lovski tatovi.....................300 Lov s sovo........................338 Mačka privlekla zajca.............261 Medveda je ustrelil...............300 Mladi zajci.......................189 Na dražbi »Divje kože«............112 Na Silvestrovo pred lisičjo luknjo in še drugo 113 Naše glasilo......................150 394 430 5 385 271 20 287 397 25 142 403 400 63 214 255 434 105 145 107 Nekoliko pripomb k lovskemu oprtniku .............................. Nepreviden lisjak................. Nosni obad........................ Nova lovska uredba................ O krvoločnosti kune............... Ornitološki zapiski za Št Lovrenc ob Temenici.................... Pismo iz Amerike.................. Planika........................... Podlasica in zajec................ Podlasica zasledovala zajca . . . Po domačih kokoših se lahko sklepa jerebji lov.................... Poginule srne..................... Popolnoma belo lisico............. Poročilo o anketi pri »Kmetijski družbi«........................ Požrešnost mačka.................. Prepariranje usnjatega suknjiča Prepelice v hribih................ Prezimovanje srnjadi na Gorenjskem .............................. Prijazen pozdrav medvedu . . . Prikrivanje najdene lisice . . . . Privredni značaj lovstva v Jugoslaviji .......................... Prvi kljunači..................... Ptice oznanjevalke slabega vremena .............................. Ptujsko polje..................... Razlika v teži gamsov............. Redek gost........................ Redek gost v Ptuju................ Ribič lovi srne................... Sadno drevje lahko uspešno zavarujemo .......................261, Selitev ptic aprila...........190, Situacijsko poročilo o dražbi kož Smrt vranam....................... Spomladanska selitev ptic .... Srnjad in njeno rogovje........... Še o letošnjem rogovju srnjakov . Štorklje.......................... Trihinoza divjačine............... Ujet divji petelin................ Uspešen lov na kljunače .... Vlak povozil več srnjakov .... Volka............................. Volka je ustrelil................. Volk ustreljen v Kočevju .... Vrane valijo kokošja jajca .... 260 Zajcu sta rešila življenje .... 299 Zajec z daljšim uhljem...............373 Zakaj je bil dovoljen odstrel srn . . 410 Za ogrado kozorogov..................408 Zavarovanje sadnega drevja . . . 440 Zaznamovanje ali markiranje zajcev 440 Z bregov Ljubljanice.................152 Zimsko potovanje jazbeca .... 226 Društvene vesti: Celjska podružnica SLD .... 264 Članom SLD v Savski banovini . . 340 Dr. Vladimir Ravnihar šesidesetlet- nik...............................193 Iz seje Mariborske podružnice SLD 445 Izvleček iz zapisnika H. seje širšega osrednjega odbora SLD .... 156 Izvleček zapiska VIL rednega občnega zbora SLD v Ptuju .... 196 Iz zapiskov prve redne glav. skupščine SLD..........................116 Jesensko zborovanje »Središnje uprave«............................33 Ljubljanska podružnica SLD . 34, 115 Lovcem v Zasavju!.....................38 Lovski dnevi............ 151, 303, 304 Lovski koledar........................38 Lovska zadruga....................... 33 Lovski ples...........................38 Lovska zbornica......................193 Lovstvo, ribištvo in žurnalistika . . 74 Mednarodni lovski svet...............227 Na L seji glavnega odbora SLD . 118 Notranjska podružnica................377 Novi člani SLD...............38, 119 Občni zbor SLD podr. Celje . . . 197 Orožni listi, lovske karte in lovopusti 1931............................34 Podružnica SLD v Ptuju . . 264, 303 Podružnica SLD v Ribnici 157, 265, 340, 446 Podružnica SLD za sreza Kočevje in Čabar............. 71, 157, 340 Popravek poročila VIL odborove seje SLD..........................119 Poročilo tajništva podružnice SLD v Ljutomeru.......................303 Posnemajte...........................414 Poziv na redno glavno skupščino SLD.................................40 186 190 297 337 373 72 375 336 409 227 339 226 115 259 443 226 374 189 374 225 378 410 408 297 443 299 373 37 297 224 191 153 189 259 337 298 114 226 411 260 154 113 154 Razdelitev nagrad za pokončavanje Prah Franc 71 roparic 446 Račič Ralf .... .... 36 Razpis nagrad za pokončevanje Salmič Rafko 37 škodljivih ptic 264 Stepič Peter 185 Tajništvo podružnice SLD v Ptuju 227 Stiidl Karol . . .. ... 259 Ustanovni občni zbor ljublj. podruž- Urbančič Franjo 186 niče SLD 71 Zakrajšek France 150 Ustanovni občni zbor Notranjske podružnice SLD 71 Lovski kotiček: V Slovenjgradcu 340 Zadnja plenarna seja odbora SLD 115 Albinističen jereb 444 Zaredi proslave 100 letnice . . . 304 Ali sme biti zakupnik lovišča tudi Zapisnik VIL odborove seje SLD . 31 zaprisežen kot lovski čuvaj? . 376 Zapisnik Vlil. plen. odborove seje Jalovke ali srne za denar .... 445 SLD . . 32 Kako dolgo še? 261 Zapisnik VIIL občnega zbora SLD Kdaj je potreben odstrel srn . . . 445 v Mariboru 194 Kdo ve? 192 Zapisnik I. red. obč. zbora Zasav- Kdo gre z nami, na srne pojdemo 413 ske podr. SLD v Trbovljah . . . 196 Lovopust golobov in drugo . . . 192 Zasavskim lovcem! 71 Lovopust za divje golobe .... 261 Z ustanovnega občnega zbora Za- Lovski blagor 412 savske podružnice 34 Lovstvo in streljačke družine . . 263 »Medved ju je napadel« .... 262 Zeleni križ: Namesto merjasca medveda . . . 412 Pomanjkanje dobrih poročil . . . 339 str. 38, 119, 155, 226, 261, 339, 411, 443 Se odklanja ....... 155, 191 Smrt velikega jelena 376 Iz tujih časopisov: Ta ubogi zajec! 300 str 230, 305 Z Notranjskega 376 Umrli člani: Kinološke vesti: Drol Jakob 36 Splošne 76, 77, 119, 158, 159, 228, 341 Gnidica Alojzij 36 Društvo ljubiteljev ptičarjev v Ljub- Knaflič France 186 Ijani 38, 78, 121, 158, 198, 228, Krivic Edmund 186 265, 342, 343, 377, 378, 447 Lončarič Josip 296 Društvo Brak-jazbečar 39, 77, 78, Luckmann Zora 336 121, 199, 304, 378, 414, 446, 447 Majdič Peter 36 Klub ljubiteljev jamarjev 77, 304, 343 Mladič Adolf 440 Klub ljubiteljev brakov 378 Ivan Regali: Težave s kunami. Težko pričakovani sneg je začel polagoma, sprva redko, potem pa vedno gostejše padati na globoko zmrznjeno zemljo. Sever je tulil in se zaganjal okrog voglov lovske hiše, podil snežinke ter jih nanesel v vsako odprtino. Gledal sem ta ples snežink ob godbi vetra in ugibal, kako dolgo bo padalo in ali se bo moglo iti na lov za kunami in dihurji že naslednji dan; v mojem revirju je obojih precej. V duhu sem skoval natančen načrt, kje pojdem v revir in kako bom krožil in obhodil posamezne oddelke ogromnega lovišča. Lovišče leži med dvema rekama; razpolavlja ga široka drž. cesta, raztegnjeno je v dolžino skoraj 11 km, široko pa je do 7 km. Lovišče je bogato visoke divjačine, jelenjadi in srnjadi, in prav zaradi teh mi je društvo izročilo ta revir v varstvo, ker tamošnji lovski čuvaji niso bogve kako izvežbani v lovstvu, zlasti ne, kar se tiče veledivjadi. Potem se nahaja v tem lovišču tudi dosti lisic — eno leto sem jih ustrelil 22 — kun, dihurjev, vider, pa tudi divjih mačk je precej in sem jih navadno vsako zimo ujel v železja 6—8 komadov. Divjih rac in gosi vseh vrst je na tisoče. Toda tudi divjih lovcev ne manjka in imel sem opraviti z njimi podnevi in ponoči. Vlegel sem se k počitku, da si naberem moči in krepke volje za drugi dan, toda zaspati nisem mogel; misli so bile v lovišču pri kunah. Okrog polnoči je sneg prenehal, le sever je še vedno močno pihal in ojstril že itak hudo zimo. Z dnem sem že bil na men lovišča, dobro opremljen za lov na kune. Obhodil sem že precejšnji del lovišča, toda zaman sem napenjal oči na vse strani, da zagledam sled kune. Gazim naprej še vedno z nezmanjšano voljo in upanjem na plen, toda nič! Kje le so te vražje živalce, si mislim, ter otepam po grmovju sneg, pa zopet stresam glavo, da se znebim nezaželjenega belega blagoslova na glavi in za vratom! Ko zavijem že v tretji oddelek, vidim že od daleč sled kune. Brž si ga ogledam, da vidim, je li velika, in hajdi za njo! Šlo je po »gudarah« in »šikarah« križem kražem, po sestoju samih mladih jeseničev in hrastičev, med skoraj neprodirnim grmovjem belega in črnega trnja. Klel sem v vseh jezikih, ki jih znam, malomarne gozdne čuvaje in gozdarje. Roke so mi že krvavele, ura je bila že blizu poldne, a jaz še vedno brez upanja na uspeh. Poganjal sem se v mrzlični naglici dalje za sledom, včasih tudi po vseh štirih skozi grmovje. Kar naenkrat obstojim na križišču več kuninih sledov. Bilo je prehojeno, povaljano in razkopano, da nisem mogel tako kmalu razmotriii, kam naj se podam. Ugotovil sem, da so se na tem mestu sešle tri kune. In sedaj! Kako naj uganem, katero sem do tu zasledoval? Ko nekaj časa premišljujem, se odločim na slepo srečo, da grem po enem sledu iz tega klobčiča, pa naj bo karkoli! Mraz je bil silen in po eni uri nadaljnjega zasledovanja sem postal malodušen ter izgubil upanje, da jo dobim. Postojim nekoliko, piham v otrple roke in se odločim, da pustim vse skupaj in grem domov. Ker je vodila sled še vedno po mladi šumi, nisem imel nič več upanja na uspeh, zlasti še, ker se je bližal mrak. Krenem torej proti preseki, po kateri bi prišel v najbližnjo logarnico, da se pri ondotnem logarju malo ogrejem in potem mahnem domov. Nekaj časa tako grem, se jezim sam na sebe, na kune in gozdarje, ter po nekaj sto korakih malo postojim, da se nekoliko razgledam. Oko mi obstane na edinem starem brestu z odlomljenim vrhom, ki je bil oddaljen kakih petdeset metrov od moje poti in stal v silno gosti mladi šumi. Nikakor nisem mogel ločili od njega pogleda in nekaj mi je reklo, da naj si ga natančneje ogledam. S težavo se pre-rijem skozi trnje in mlado jesenje do njega. Bil sem presenečen, ko vidim sledove dveh kunic. Bili so namreč trije sledovi; dva noter, eden ven. Takoj sem uganil, da je prva, ki je prišla, ostala v duplu, druga pa jo je mahnila, ko je videla, da je »stan« že oddan, naprej, da si poišče drugo ležišče in skrivališče. Ko pre-motrim deblo in okolico, kako bi jo spravil ven, se mi ni zdela vsa reč preveč težka. Na omenjeni brest je namreč visel v višini dveh metrov prelomljen hrast ter bil lepo naslonjen s svojim vrhom na kraj, kjer je bil vhod v duplo. Vzamem puško z rame ter primem za petelina, da ga napnem, ker sem hotel puško pripraviti, preden zamajem in potresem na brest naslonjeni hrast, da bi kuna skočila. Toda sv. Huberti Roke so mi od mraza tako premrle, da nisem mogel napeti petelina! Poskušam s prstom na prožilu, a nič ne čutim, kdaj je prst na prožilu, torej ne bi mogel streljati, pa da je deset kunic! V sveti jezi vržem puško na rame in jo urno poberem po najbližjem potu k logarju k gorki peči. Kajti v trenutku sem imel napravljen nov načrt. Kune, ki je tako rekoč že moja, ne pustim za nič ne! Malo se pri logarju ogrejem in /manem roke, vzamem za vso sigurnost še logarje- vega sina s seboj in kmalu jo briševa nazaj. Ko prideva do bresta, je legal že mrak na zemljo. Dečka postavim k hrastu, sam pa stopim na pripraven prostor in ukažem, da udari. Po prvem in drugem udarcu se ne gane nič, ko pa udari v tretje, šine kuna kot strelica iz dupla na vejo in hoče po nje naprej, toda že jo imam na muhi. Slaboten pok se razleže po ravnini v mrak, za trenutek obvisi kuna s prednjimi nogami še na veji, nato pa se zaguga in pade v sneg. Bila je krasna samica; potisnem jo v nahrbtnik, voščim dečku lahko noč in že se izgubiva drug drugemu v šumi. . . Trud, mraz, strgani jopič, boleče roke, vse je bilo pozabljeno. ★ Vreme se je mahoma preobrnilo. Zapihal je jug, postalo je toplo in sneg je kopnel vidno. Ker je padlo tudi nekaj dežja, je sneg izginil skoro popolnoma. V lem me je pot po šestih dnevih zopet privedla v ono mlado šumo. Spomnil sem se na oni srečni brest in se podal do njega. Nisem imel namena loviti kun, dasi jih znam iskati tudi, kadar ni snega, ali vendar sem začel natančno ogledovati okolico ob brestovih koreninah. Takoj mi padejo v oči značilni znaki kuninega bivališča. Ker je bilo nekaj sledov popolnoma svežih, se mi začne vsiljevati misel, da bi pogledal gori. Okleval sem nekaj časa, zlasti ker nisem imel s seboj niti male sekirice, da bi kuno izsekal, ako je notri. Ampak nekaj mi ni dalo miru in odločil sem se, da splezam na brest in se prepričam. Odložim puško, se zavihtim na prislonjeni hrast ter se previdno in počasi spenjam proti vrhu. Priplezam do dupla, pokukam vanj, poirkam z roko po deblu, pa nič se ne gane.. Toda nisem mogel verjeli, da je gnezdo prazno, zato odlomim bližnjo vejo in z njo pobezam v votlino. Ko potisnem palico prav do kraja, začutim nekaj mehkega, in ko pritisnem še bolj, se nekaj zgane in zapuha. Kuna je notri! Postalo mi je vroče, a ne od lovske strasti, kajti vajen sem tega v svoji dolgoletni praksi, ampak radi tega, ker nisem imel, s čim da jo izsekam. Kaj mi je storiti? Imam pri sebi le svoj lovski nož, toda kaj bodem ž njim opravil? Bil sem daleč od človeških bivališč, torej ni bilo misliti, da bi šel iskat kam kakšno orodje, pa tudi sem se bal, da mi jo kunica med tem ne pobriše! Misli so šle bliskovito druga preko druge, kaj naj ukrenem? Nič, si mislim, poskusim z nožem, močan je. In šlo je boljše, kot sem si mislil. Ko sem z naporom naredil že tolikšno, za prst veliko luknjo, da sem videl nekaj dlake — to je trajalo več kot tri ure — me je to še bolj podžgalo in zasadil sem nož s silo v les, pa »cenk« je reklo in rezilo je šlo na dvoje! O, tristo medvedov, kaj sedaj? Ob misli, da zdaj kune ne bom mogel dobiti, mi stopijo na čelo debele potne kaplje. Ali odnehati nisem hotel Kuna je ves čas lepo mirovala, kakor da ve, kakšne neprilike imam, oziroma s kakšnim orodjem jo hočem dobiti v pest. Toda korajža velja! S podvojeno silo režem dalje ter zasajam preostalo rezilo v les. Počasi je šlo, toda napredoval sem vidno. Ko napravim luknjo tolikšno, da bi spravil vanjo pest, začne kuna svoj ples. Edini vhod sem zamašil z volneno jopico, ki sem jo slekel; sedaj vidim, kako se sumljivo pomika v duplo. Počasi sezujem čevelj, potegnem jopico previdno iz odprtine ter jo zamašim s čevljem. Ko pogledam jopico, opazim, da ji manjka en rokav in pol ovratnika! To me razjezi, da še bolj vneto režem in kopljem. Ko vidim, da je odprtina dosti velika, me zaskrbi, kako živalco dobiti ven? Nisem dolgo premišljal, kmalu sem uganil, kaj mi je storiti, da bode kuna moja, a roke cele. Pomajem čevelj, kuna razjarjena skoči vanj in nazaj, tako da sem ugledal rep. Bliskovito sežem po njem in že je v moji roki! Vlečem ven, kuna notri, a močnejši zmaga. Dobim v roko eno zadnjo nogo in v par trenutkih še drugo. Držim z obema rokama ter z močjo pa počasi vlečem ven. Vlekel sem jo tako dolgo, dokler se je upirala, ko pa začutim, da si tudi ona hoče pomagati na prosto, zadržim, zavijem navzgor in hrbtenica je bila zlomljena. Potegnil sem jo sunkoma ven, udaril z vso močjo ob deblo in jo vrgel na tla. Globoko sem si oddahnil, kajti delal sem čez pet ur in to v višini dvajset metrov na trhlih vejah in v mrazu. Splezam počasi z drevesa, poberem lepo zlatico in potisnem v nahrbtnik; vesel jo mahnem naprej po lovišču. Fr. Rojina: Še nekaj o kritičnih dneh. Dne 4. decembra — sv. barbara — smo imeli lov na loškem čelu. Daši imam vedno priliko peljati se z avtobusom, vendar prisedem rajši h gospodu Gallelu in lovskemu čuvaju Selanu, da jima nekoliko pomagam krotiti nestrpne brake, največ pa zato, ker mi je taka vožnja zelo kratkočasna. Iskri Šiepicevi konji, vo/. na vzmeteh, lovski pogovori, in že je treba izstopiti! Tistega dne nam pa že takoj začetkom ni šlo vse po redu. Prvič ni imel gospod Galič zaradi nesporazumljenja glede odhoda svojih psov še otvezenih, da se je Selan dušal, kakor se zna samo on, potem smo srečali neko staro babnico, katera nam je v svoji nedolžni vljudnosti voščila dobro jutro, povrhu pa veliko sreče, in kmalu na to nam je še preskočil pot popolnoma črn maček — lahko je bila tudi mačka, kar pa na pomenu ničesar ne izpremeni, mogoče celo poslabša. Dirjali smo že od Kosez dalje, ko gospod Galič vozniku z roko pokaže smer, kje približno je tista dvajset pet metrov globoka ponikovalnica, ki je bil pred kratkim vanjo vržen neki roparsko umorjen Bosanec, pri tem pa za trenutek izpusti verižico svoje izborne psice Bistre, ki precej porabi priliko, skoči z. voza ter pride z zadnjo nogo pod kolo. Seveda psica tistega dne ni bila za rabo, in jo je gospod Galič spravil k nekemu kmetu. Toda takrat ni ostalo samo pri tej pasji nesreči, temveč je neki brakir po neprevidnosti ustrelil svojega psa, tako dobrega, kakršnih je pač malo; dobil je eno samo zrno ravno med oči, in takoj je bilo po njem. Gospod Galič je tolažil žalostnega bra-kirja, da zdaj ne pomaga nobeno jadikovanje več, in mu obljubil enega mladička od Bislre. »Danes je bil za pse pač zelo kritičen dan,« je pripomnil, meni pa je dalo to povod temu dodatku h »Kritičnim dnem«, ki sem jih zaključil v decembrski številki »lovca«. Takih za pse kritičnih dni sem doživel v teku svojih dolgih lovskih let dokaj, vse preveč. Sicer se meni samemu še ni pri-godila smola, da bi po nesreči ali neprevidnosti obstrelil ali celo ubil bodisi svojega ali tujega lovskega psa, pač pa sem bil večkrat priča, kako je postal kak pes — na brakadah navadno najboljši — žrtev včasi naravnost grešne lovčeve nerodnosti. Saj je res, da je kdaj tudi zgolj nesrečno naključje vzrok za psa usodnemu strelu, in če se je celo gospodu Gallčtu, vzoru lovsko-pravičnega lovca, primerilo, da je na nekem lovu na race ob- sirelil in pri tem na eno oko oslepil svojega najboljšega psa, kar jih je kdaj imel, se more kaj podobnega pripeliii vsakomur, toda če se brezmiselno buta med obstreljenega zajca loveče brake, da ostane eden na mestu mrtev, drugi pa da se obstreljen valja na tleh, tedaj se pač neha vsa lovska pravičnost! Pa še eno nelovsko je hotel napraviti dotični, zdaj že zdavnaj rajnki pasji rekordavzar. Na bolestno javkanje obstreljenega psa sem se namreč kar v skokih spustil s sosednjega zgornjega stojišča, da vidim, kaj prav za prav je psu, in sem ravno še pravočasno dospel in videl, kako je dotičnik v velikem loku zavihtel mrtvega psa dol po bregu v gosto robidovje. »A tako?« se oglasim. »Saj ga nisem hotel skriti zato, da bi mi ga ne bilo treba plačati, ampak zavoljo sramote,« pravi. V tem pa že prihiti tudi grajski logar Edvard, čigar psa sta bila, in je takoj uvidel, da obstreljenemu Špijončku ni več pomoči; s strelom ga je rešil nadaljnjih muk. »Edvard, koliko zahtevaš za psa?« vpraša k sreči premožni in ne umazani dedec. »Med brati je bil vreden deset goldinarjev.« »Tu jih imaš dvajset, ker tamle doli v grmovju leži tudi Vampek, in iu še en desetak, da boš vsaj tega zamolčal, saj gospod učenik ni videl, kako sem ga vrgel v goščo; jelite da ne?« »I, seveda ne!« ga potolažim. Zastran naju z Edvardom bi sicer tudi Špi-jončka lahko zatajil, ali ker je uboga žival cvilila, da se je slišalo skoraj na vsa stališča, se je za polovico svojega greha ostali lovski družbi moral vdati. Večina lovcev sploh rada zataji tak ponesrečen strel, če ga le more, ali pa se izgovarja na vse mogoče in nemogoče načine; samo tako naj se ne, da se da laž lahko kar otipati. Ko je n. pr. na Sorškem polju sicer izboren lovec ustrelil psa svojega prijatelja, mu je, prišedši domov brez psa, natvezil: »Glej, Ivan, nesreče, Lorda mi je pičil gad; v trenutku je bilo po njem.« Pa je dejal Ivan: »Le kar usedi se, Mara, ti pa postrezi gospodu Urbelnu!« Sam je sedel k pisalni mizi in računal glasno, da je Urbel slišal: »Pes je stal v Wildonu: toliko« — številke, dasi mi jih je Ivan pozneje povedal sam, sem že pozabil, a zdele so se mi kljub temu, da je bil pes nekaj posebnega, gorostasne, in je Urbel baje pri vsaki zaječal — »dresura in kar spada zraven: toliko; transport: toliko; vožnja iz Wildona v Kranj in nazaj in drugi potni stroški za ondotnega dreserja, ko je psa pripeljal in vpeljal: toliko; darilo dreserju: toliko — summa summarum: toliko!« »In koliko boš odjenjal?« »Ničesar, niti ficka ne, da boš vedel drugokrat. kaj se pravi streljati psa, potem pa svojega prijatelja še tako debelo nalagati! Kdo neki je kdaj videl na Sorškem polju gada?« Pravili so, da se ga je Urbel takrat precej nalezel; jaz ga nisem videl, ali če se ga je res, iedaj se ga je na jezo, ker je bil sicer zelo soliden možakar. — 2e začelnika je treba opozorili na razne okoliščine, kdaj se na lovu posebno lahko obstreli, oziroma usireli pes. Pri vsem pouku se vendar še lahko naključi nesreča, a je v iakem primeru treba možato priznati: tako in tako se je zgodilo. Mar je to kaka lovska manira, ako kdo z obstreljenega srnjaka iz neposredne bližine s strelom zbije in preluknja psa, potem se pa niti ne opraviči, niti ne vpraša, če je pes sploh kaj vreden? Tako se je pripetilo nekoč gospodu Galletu, ko mu je neki povabljen lovski gost na ta način ubil izmed desetih psov najboljšega, a ni našel besede v opravičilo. Umevno, da je bil gumpec takrat poslednjič na Galletovem lovu. — Torej lovec, kakor tudi njegov pomagač lovski pes, oba imata lahko svoje bolj ali manj kritične dneve. In lovna žival? Ta, ta šele! Pravijo sicer, da je lov plemenit, posebno lovci sami si kaj radi s tem laskamo, ali ta trditev izvira najbrž še iz tistih časov, ko so gojili lov največ le plemenitaši. V pravem pomenu besede pa po mojem skromnem mnenju lov plemenit ravno ni, temveč je to, skoraj bi rekel, nekam kruta zabava. Še v ljudski šoli smo se učili neko pesem, od kalere se lemno spominjam dveh stihov: — — po gozdu puške pokajo, zverine milo jokajo. — — Pozneje sem večkrat slišal tak jok. Brez srca bi pa moral biti lovec, ki bi ga ne ganilo tisto hripavo kričanje srnjadi, kadar obstreljeno ujamejo psi in jo davijo in mrcvarijo. Reši jo čimprej groznih muk in smrtnega strahu s strelom za uho, a od blizu in z drobnim zrnom, in strepetala bo, kakor zadela od strele; samo odpodi prej pse in pazi, da ti ne skoči kateri posebno nasilen v strel. Če namreč pri streljanju z levim očesom zamižiš, z desnim pa pogledaš zgoraj po ceveh, tedaj ne moreš videli psa, ki bi skočil pod cevmi zopet na srno, in lahko bi ga ubil, kakor jih je bilo na ta način ubitih že mnogo. Zakaj priporočam za srnjad milostni strel tik za uho in ne vbodljaja z nožem v tilnik? Zato ne, ker ga le malokdo zna; če ga pa ne zna, je pa tisto zbadanje in mesarjenje nekaj groznega. Nekoč sem v Udnem borštu pod robom neke globeli ustrelil krasnega srnjaka, ki mi je prišel polagoma brez psov v najlepšo strelno bližino. Po slrelu od spredaj se je valil do dna globeli in tam bijoč in otepajoč z nogami obležal. Da bi ga laglje izvlekel, sem prislonil puško k nekemu drevesu ter grem ponj. Ah preden pridem do njega, se pobere in mi v velikih skokih, kot bi bil popolnoma zdrav, izgine iz vidika, iakoj naio pa počila na sosednjem stojišču dva sirela. Ker je bilo že čas pomakniti se dalje, grem do soseda, ki je ravno klečal na srnjaku in ga komaj krotil, dasiravno ga je bil že tolikokrat zabodel, da je imel ves tilnik razmesarjen. »Daj, daj pripravi kak kol, da mi boš pomagal nesti srnjaka,« me naprosi, »ima gotovih indesei kil.« Ker nisem mogel gledati takega trpinčenja uboge živali, sem šel takoj iskat priročen drožiček, s čimer sem se zamudil gotovo četrt ure. Kako pa se začudim, ko vrnivši se vidim, da srnjak še vedno ni popolnoma mrtev; sicer se je umiril, a dihal je še. »Tak usmili se ga vendar in mu daj strel tja za tilnik, pa bo po njem, kot bi pihnil luč!« ga silim, toda tega ni hotel storiti, češ da že itak ne čuti ničesar več, ker ima mozeg prerezan. »Če ga ima,« si mislim. Zatakne mu še noge v noge, obesiva ga na drog in ga neseva kakor Izraelci tiste velikanske grozde čez več že praznih stojišč, dokler ne prideva do takratnega kranjskega župana Nandeta, kjer sva breme odložila. Ta si ogleduje prelepo rogovje, pri tem pa ugotovi, dač je srnjak še živ. Ko naju je pošteno ozmerjal, je hotel sam napraviti srnjaku zatilni vbodljaj, a izkupil jo je. Ko je namreč z noževo konico brodil po zevajoči rani in iskal, kam ravno naj bi jo zasadil, se srnjak zbudi iz nezavesti, si sprosti na eni strani nogi ter ga udari z zadnjo čez stegno s tako silo, da je potem Nande šepal celih štirinajst dni. Da ni imel srnjak na eni strani nog še zataknjenih, bi nam bil bržčas še ušel, zakaj midva sva imela puški zaradi nošnje prazni, Nande pa takoj še na nogo ni mogel stopiti. Šele po velikem trudu sta onadva naposled le prerezala srnjaku nit življenja, ž njo vred pa tudi več ko polovico vratu. Še grše sem pa počel z neko srno jaz; tudi v Udnem borštu, samo nekaj let prej. Lahko bi to zamolčal, ali povem le, da ne bo še kdo kdaj poizkušal kaj takega, saj iz napak, ki jih store drugi, se nauči človek marsikaj. Stal sem kakih petnajst korakov od neke stare, približno osemdeset korakov široke struge s precej strmima bregovoma. Nedaleč od mene je vzdignil moj As neko srno, in gonja je šla dalje in dalje, dokler ni bilo naposled nič več čuti psa. Čakam in čakam, misleč, da je gnal bržčas v Storžič, kamor so nam srne kaj rade uhajale pred ostrimi psi, kar zaslišim zdaleč zopet Asov lajež, potem vedno bliže in bliže, in kmalu zagledam srno, ki je drvela po onostranskem bregu struge. Prav nasproti mene se pa ustavi ter posluša hropeč z odprtim gobčkom, potem pa, namesto da bi reva bežala dalje, se spusti v strugo. Ker sem stal, kakor rečeno, nekoliko proč od struge, nisem mogel videti, kam se bo obrnila, zato sem hotel skočiti tja na rob, v tistem trenutku pa že skoči predme, da bi kmalu butnila drug v drugega. Spne se na zadnji nogi, sprednji pa iztegne za odskok, in jaz, namesto da bi počakal, da bi se mi primerno oddaljila, sprožim skoraj od zraven in ji odbijem obe sprednji nogi tik nad kolenom skoraj proč in proč; držali sta se samo še za razcefrane kite. Srna, druga vsa zdrava, si je hotela pomagati proč od mene in si pri tem zabadala tista konca kosti v sneg, ki ga je bilo za otroško ped, in v zemljo, da je bilo v piščalih, kjer je bil prej mozeg, nekako blato. Ne morem povedati, kako se mi ubožica smilila; ves sem bil zmeden in nisem vedel, kaj naj bi storil, dasi sem imel puško v rokah. Še danes ne vem, kako mi je prišlo takrat na misel, da ji zaprem sapo. Sedem torej nanjo brez vsakega obotavljanja, ji podvijem glavo ter ji z eno roko stisnem gobček skupaj, z drugo ji pa z dlanjo zatisnem smrček, da ni mogel zrak ne notri ne ven. Nikoli mi ne pojde iz spomina, kako dolge so bile tiste minute, preden je pojenjalo ono krčevito napenjanje, in preden so se ji ustalile oči, ki jih je prej tako bolesno zavijala. Misleč, da je končno že vendar prestala, ji naravnam glavo ter vstanem ž nje, takrat pa zadiha zopet prav globoko in še enkrat, dvakrat in zopet je hotela planiti pokonci in ubežati. Zdaj šele sem se spomnil na puško in sem hitro napravil to, kar bi bil moral napraviti takoj po prvem strelu, in kar naj v takih in podobnih prilikah in okoliščinah napravi vsakdo: strel za uho! »Ne boš jih videl večnih lovišč!« — bo dejal kdo, ko bo prebral to mojo očitno izpoved. Ali moji prijatelji iz zgornjih krajev vedo, da sem delal zaradi tega tudi pokoro. Takoj na tistem nesrečnem mestu sem namreč sklenil, da ne bom nikdar več streljal na kako srno, srno ne srnjaka, in sem se tega sklepa več let tudi vestno držal. Ker me pa niso hoteli, kjerkoli so vedeli, da ne streljam srn, več postavljati na srnačja stojišča, sem se moral odločiti ali puško obesiti na steno za spomin na lepe lovske čase ali pa se vdati ter streljati vse od kraja. In vdal sem se, samo da sem streljal odsihdob silno previdno, da mi ni bilo treba popravljati. — Usmiljenja vreden je tudi obstreljen zajec. Ako vidiš, da ne more nikamor več, ga takoj dvigni za zadnji nogi in mu daj eno ali dve s spodnjim robom dlani za tilnik, pa bo dober. Ne pobijaj ga pa s puško, ne s cevmi, še manj pa s kopitom, zakaj najmanj, kar se ti more pripetiti, posebno v drugem slučaju, je to, da zlomiš puško, seveda najrajši pri vratu, ker je v njem skoraj vse votlo, ali pa dobiš lahko strel tja v trebuh ali kamorkoli, da boš imel prej zadosti kakor zajec. Jerebico in sploh perjad do- končaj, če le ne more poginili, s tem, da jo stisneš od obeh strani prsi, oziroma malo višje pod perutnicama — pljučni pritisk — pa bo takoj nagnila glavico in padla v agonijo; ne odjenjaj pa prekmalu,a da zopet ne zadiha. Končno se varuj največjega lovskega greha: ne streljaj na preveliko razdaljo! Pravi užitek od lova boš imel šele tedaj, ako boš imel zavest, da si lovskopravičen. — Lovski blagor! Dr. Stanislav 5evk: Moderna trocevka. Za lovca, ki hoče streljati različno divjad pa pri tem izhajati samo z eno puško, je nedvomno trocevka najbolj primerno orožje. Trocevka nadomešča do neke mere dvoje posebnih pušk, ptičarico in risanko. )e sicer nekoliko težja nego vsaka teh pušk posebe in morebiti se zdi komu tudi okornejša, zato pa je vsestransko porabna. S trocevko imaš pri sebi vedno tri strele pripravljene, dva na šibre in enega na kroglo, odnosno dva na kroglo in enega na šibre. Te strele prožiš v poljubnem redu, kakor je baš potrebno. Da je porabljivost trocevke za različne vrste lova porabnejša nego ptičarica ali risana dvocevka, temu ne bo nihče oporekal, kajti v vsakem primeru ima en strel več. Nočem pa trditi, da je trocevtka za vse vrste divjačine najbolj primerno orožje. Ne velja to samo glede tropiene veledivjadi, tudi glede gamsov sem osebno nasprotnega mnenja. Moj osebni nazor je tak, da se lovcu na gamse trocevka ne poda, ampak da se sklada s tem lovom edinole enocevna risanica ali dvocevka z obema risanima cevema. Res je, da tega svojega nazora s praktičnega stališča ne morem podpreti, toda zdi se mi bolj skladno, da nosi lovec na gamse med skalovjem in pečinami kratko, priročno enocevko, ne pa trocevko, pri kateri so bolj poudarjene šibre nego krogla. Prav nič neprimernega ali čudnega pa ne najdem za naše kraje, če lovi lovec po polju s trocevko. Pri tistih strelih, ki jih na naših poljskih lovih lovec odda, mu večja teža trocevke ne bo povzročila posebne utrujenosti, pač pa mu bo krogla morebiti še prav prišla, če bo ugledal na daljšo razdaljo prežečo mačko ali domov grede srečal za divjačino stikajočega psa ali kakega drugega škodljivca, zlasti pa, če bo po končanem poljskem lovu še čakal na srnjaka ali lisico. Sprva, ko so prišle trocevke na trg, se lovci zanje niso mogli ugreti. Imele so nedostatke kakor skoraj vsaka nova stvar. Bile so pretežke in okorne, prestava na kroglo ni zanesljivo delovala in, kar je bilo najbolj neprijetno, rade so »dvojile«, io se pravi, da sta se obenem ali druga za drugo samovoljno sprožili cev za kroglo in desna cev za šibre. Ta hiba je imela svoj izvor v slabi konstrukciji celinov in zavore, včasih pa tudi v tem, da je strelec zaradi odsunka nehote pritisnil dvakrat na sprednji jeziček, ki je sprožil skupni celin za šibre in kroglo. Dandanes so vsi ti nedostaki odpravljeni. Moderna trocevka ima tri celine, za vsako cev svojega, in zanesljivo zavoro. Celini so skriti v baskuli in so pritrjeni vsi trije na plošči, iz katere molita prožilna jezička, ali pa je na tej nameščen samo celin za kroglino cev, dočim sta celina za gladki cevi prirejena na obstranskih celinovih ploščah. Moderna trocevka je torej takozvana »brez-petelinka«, s čimer se hoče reči, da petelini niso vidni, ampak skriti v baskuli. Za izboljšanje trocevk so si stekle zasluge skoraj vse večje tovarne lovskega orožja. Eno prvih mest v tem pogledu zavzema tvornica pušk Sempert & Krieghoff v Suhlu. Ta tvrdka, ustanovljena leta 1885. izdeluje samo lovske puške, in sicer sama vse dele, tako da more nadzirati vse delo od surovin do končnih izdelkov ter zato kupcu jamčiti za kvaliteto blaga in izdelave. Njena posebnost so trocevke, ki imajo sloves, da streljajo izvrstno in da so v rabi popolnoma zanesljive. Oglejmo si dva vzorca trocevk te tvrdke, pa bomo videli na njih vse najnovejše iznajdbe ter se uvedli, da so novodobne trocevke v resnici zanesljivo orožje in da nimajo več tistih nedo-statkov, kakor so jih imele trocevke pred leti. Slika 1. nam kaže srednji del trocevke »Krieghoff-Pateni«. Puška je odprta, da vidimo zaklep in izdirač za patrone. Zaklep je dvojni Skottov z Greenerjevim poprečnim klinom, ki sega skozi luknjo v podaljšani šini. Razen tega ima baskula na straneh še zaslonce, ki se prilegajo na odbruske cevi. Zaklep se odpira s ključem na baskulinem repu. Izdirač za pairone je dvodelen; zgornji večji del je za naboje s šibrami, spodnji, manjši pa za naboj s kroglo. Ta potisne patrono nekoliko dalje iz cevi nego oni, kar je zlasti pripravno, kadar hočemo iz puške vzeti samo naboj s kroglo. Prožilna jezička sta dva; prvi tdesnil opravlja celin za desno gladko cev in celin za kroglo, zadnji (levi) pa celin za levo cev. Desni jeziček je konstruiran kot francoski bodalnik. Na kroglo se prestavi tako, da se pomakne drsnik, ki je na vratu za ključem, navspred. Pri tem se samodelno postavi po-koncu tudi vizirna kobilica, kar je potem jasen dokaz, da je v resnici prestavljeno na kroglo. Pri puškah brez takega avtomatičnega vizirja se je često dogodilo, da je lovec v naglici pozabil dvigniti kobilico, ko je prestavil na kroglo, in streljal samo z muho, kar je dalo nenatančen in previsok strel. Na levi strani kopitovega vratu vidimo okrogel drsnik, ki opravlja zavoro. Če ga potisnemo navzad, zastavi celinove opornike, da ne morejo iz stopnje. Ta zavora je mnogo zanesljivejša od one, ki zastavlja samo prožilne jezičke, kjer se pri padcu ali udaru vendar lahko zgodi, da skoči opornik iz stopnje in sprosti udarni del celina. (Primeri sliko 5!) Slika 2. nam v obrisu predočuje uredbo celinov in zavoro za Kroglin celin. Ako sloji drsnik na šibre, je udarni del celina za kroglo zavrt z zatikalom (m), tako da je popolnoma izključeno samovoljno dubliranje. Udarni deli celinov (a, b, c) so močne plošče, ki udarjajo na vžigalne konice, vdelane v sprednjo steno baskule. (Primeri sliko 5!) Tudi to ima svojo dobro stran, kajti vžig je sigurnejši in obenem taka konica stalno zapira pot nesnagi iz cevi v baskulo, česar o vžigalnik konicah, ki tvorijo z udarnim delom celina en sam kos, ne moremo trditi. Celini se dajo z branikom vred brez orodja vzeti iz baskule, kakor kaže slika 3. S tem je omogočeno, da si vsakdo sam lahko osnaži celine, ali pa jih vzame zato ven, da puške ne more rabiti nepoklicanec. Te novosii ni podcenjevati, in pride lovcu zlasti prav, če mora puško za nekaj časa shraniti pri nezanesljivih ljudeh. Še več izboljšav ima trocevka znamke »Neptun«, ki je moderna trocevka z vsemi praktičnimi novostmi. (Slika 4.) Pri tej puški je samo celin za risano cev na plošči nad branikom, dočim sta celina za gladki cevi montirana na obstranskih ploščah baskule. Ta uredba omogoča, da imajo celini dolge, jako prožne vzmeti, ki so vsekako boljše in trpežnejše od kratkih. Celin za kroglo se da prav tako kakor pri znamki »Patent« z branikovo ploščo vred brez orodja dvigniti iz baskule. Kadar se puška odpre, se napneta samo celina za strel s šibrami. Zavremo jih z majhnim vzvodom, ki se vidi (slika 4.) na levi celinovi plošči. Zavora zapre udarni del celina, s čimer je popolnoma izključeno, da bi se mogla puška sama sprožiti. Slika 5. nam pojasnjuje delovanje le zavore (3) in kaže obenem, kje prijemala obe drugi zavori, namreč opornikova (2) in prož-nikova. Ni težko izprevideli, da je zavora 3 najbolj zanesljiva. Celin za kroglo se napenja posebe, in sicer z vzvodom ob braniku ali — na željo — z drsnikom na vratu za zaklepnim ključem. Če hočemo torej streljati s kroglo, potisnemo vzvod navzdol, odnosno drsnik naprej, in celin za kroglo je naprožen. Prav tako ta celin lahko razprostimo in naboj s kroglo počiva v cevi zopet prav tako varno kakor v lovčevem žepu, zakaj: nenapeti celin se ne more sprožiti. »Neptun« ima samodelen vizir in samodelno prestavo na kroglo. Kadar naprožimo kroglin celin, se postavi vizir sam od sebe pokoncu in sprednji prožilni jeziček se zveže avtomatično s kroglinim celinom. Ko pa kroglo izstrelimo ali njen celin raz- Slika 5. prostimo, se vleže vizir v šino, jeziček pa prestopi k celinu za desno gladko cev. Posebno prestavljanje na kroglo, kakor je pri drugih trocevkah, odpade, kroglin celin pa se naproži lahko tudi v naslonu. Trocevki »Krieghoff-Patent« in »Neptun« se izdelujeta v vseh kalibrih. Cena jima je 350 n. M., oziroma 460 do 600 n. M. Na željo se izgotavljaia tudi z dvema cevema za kroglo in z eno za šibre (95 n. M. več), oziroma s takimi vložnimi cevmi (245 n. M.). Seveda izdeluje tvrdka Sempert & Krieghoff tudi cenejše iro-cevke, n. pr. znamko »Semper«, ki stane 270 n. M., pa tudi dvocevke in enocevke vseh vrst. Namen mojega članka je, da seznanim lovske tovariše z modernimi trocevkami in da jih obenem opozorim na to, da je trocevka za naše kraje najbolj primerna puška. Danes, ko se je vendar uveljavil nazor, da naj se parkljasta divjačina strelja s kroglo, lovec brez risane cevi ne more več izhajati. Če pa že kupi risanico, naj doda še toliko, da si nabavi trocevko, ki mu bo zvesta in uspešna spremljevalka na vseh lovskih pohodih, najsi opornik veljajo dlakasii ali pernati divjadi. Da sem si izbral za vzorec baš trocevke tvrdke Sempert & Krieghoff, je vzrok ta, da imam sam trocevko od te tvrdke in sem z njo jako zadovoljen. Ne le njena vnanjost dopada vsakomur, kdor jo vidi, ampak tudi strelja izvrstno. Dal sem jo preizkusiti državni preizkuševalmci v Neu-mannswalde, kjer so dognali, da strelja na 35 m 75% šiber v 75 cm tarčo in da je na 100 m razsip krogle (8 X 57 R 360) pravokotnik 4 X 3 cm. Vladimir Kapus: Lovstuo v 20. stoletju. Današnje razmere v človeški družbi gotovo niso ugodne za razvoj in napredek lovstva. Bati se je, da lovstvo ne bo le nazadovalo, marveč da bo propadlo. Oglejmo si samo naše gozdove. Moderno gozdarstvo, ki je gotovo zelo važno in potrebno, ako hočemo dvigniti dohodke, uničuje grmičevje in brezpomembno podlesje, kjer je imela divjad svoje zavetje. Kultiviranje polja, spreminjanje pašnikov in neplodnih goščav v rodovitna polja, kjer se obratuje s stroji, tudi krči skrivališča divjadi. Največje zlo pa povzroča moderna lovska tehnika, izboljšanje orožja in pa to, da hoče biti vsakdo lovec, dočim na drugi strani v ljudeh izginja čut ljubezni do prirode. Kdor se pa bavi z lovom, pa obenem ne ljubi prirode ter ne zna ceniti njenih lepot, ta ni lovec, ampak največji škodljivec v lovstvu. Ker pa je še mnogo takih, ki so pravi lovci in torej tudi ljubitelji prirode, je potrebno, da skušamo na vsak način obdržati in dvigniti lov, ki nudi lovcu plemenito sportsko udejstvovanje, sicer pa nedvomno pomeni važen del v narodnem gospodarstvu. Če hočemo delati v prid lovstva, je neobhodno potrebno, da tudi vemo, kaj je lovstvo in poznamo njegovo bistvo. Za to pa je treba, da pogledamo nekoliko nazaj v zgodovino človeštva, da vidimo, kako se je lovstvo razvijalo in kaj je bil povod za lov Kaj je stisnilo človeku v roko orožje in zakaj se je lovilo. Na lanski lovski razstavi smo videli orožje pračloveka. Obdelan kamen, sulice iz kosti, kesneje lok itd. nam pričajo, da so se že naši pradedje, ko so stanovali še v podzemeljskih jamah in niti kovin niso poznali, bavili z lovom. Prvotni namen lovstva je bil gotovo, preskrbeti si hrano. Toda že iz davne zgodovine izvemo, da se je skrbi za hrano pridružila želja po zabavi in nagon, pokazati se junaka v borbah z zvermi. O tem nam pričajo pripovedke in slike. Ta doba traja dolgo. Lov postane kraljevska zabava; v srednjem veku je lov vezan z velikim ceremonijelom. Iz liste dobe nam je ostalo še mnogo lepih lovskih običajev. Kako so lovili naši slovenski dedje, nam pričajo pravljice, med njimi najlepša o Zlatorogu. Povsod izveneva iz lovstva lepa zabava in pa junaštvo. Lovci so bili vedno občudovani in cenjeni možje, ki se niso strašili ne zveri ne hudih naporov in nevarnosti v planinah. Velike spremembe so nastale v lovstvu z iznajdbo smodnika, še večje pa v sredini 19. stol. v času splošne demokratizacije. Kaj je prav za prav etična podlaga današnjega lovstva. Orožje se je izboljšalo in danes se že lahko slabič spusti v borbo z najnevarnejšo zverjo. Odpadle so stare viteške navade, pestro barvani lovski kroj se je spremenil v praktično obleko, ki naj se v barvi kolikor mogoče prilagodi pokrajini, kjer lovec lovi. — Kaj je ostalo, ali kaj se je prav za prav rodilo in naj bo podlaga današnjega lovstva? Zopet se moram nekoliko oddaljiti in ugotoviti, kdo je lahko lovec in kaj je prav za prav lovstvo v današnji dobi? Danes ne lovi samo bogataš, med lovci najdemo vse stanove. Dobri lovci so lahko delavci, kmetje, uradniki, trgovci, industri-jalci, duhovni, učenjaki, vsi, prav vsi. Slabi lovci so lahko najbogatejši prav tako kakor revni. V današnji dobi pa naj bodo vsi na jasnem v sledečem: Lovstvo je osebno za lovca šport, za občine, za poklicne lovce, za industrijo, kakor tudi za ostalo človeško družbo, važna gospodarska panoga. Da je izvajanje lova za lovca šport, izhaja iz tega, da lovca, ki si je vzel lov v zPkup in ga pravilno, sebi v duševno in telesno krepilo in zabavo, drugim pa v korist izvaja, stane več kot mu pa nudi materielne koristi. Lovec bo imel zabavo v lepem, bogatem lovišču, kjer bo imel priliko divjad videti, zbirati in streljati. Če hoče to doseči, mora divjad gojiti in čuvati. Iz bogatih lovišč bo sorazmerno pridobljene več divjačine kakor pa iz izstreljenih, praznih lovišč. Čim več bo divjačine, tem dražja bodo lovišča. Občine bodo prejemale večje zneske, potrebno bo več municije, več lovskega osebja in na trg bo prišlo več divjačine in kožuhovine. To bo pa seveda obenem tudi zmanjšalo stroške lovozakupniku. Da je lov za lovozakupnika in njegove goste šport, dokazuje tudi to, da smo vezani na posebne načine lovljenja, če hočemo lov pravilno in zabavno izvajati. Ti lovni načini imajo poleg tradicije svoj izvor v zahtevi, da divjad ne trpi nič, da jo je kolikor mogoče hitro in brez muk usmriiii, nadalje pa ludi v tem, da lovec lahko pokaže svojo spretnost. Če bi lov za lovca ne bil šport, bi bilo vseeno, če bi divjad lovili v zanke, jo zastrupljali, streljali s strojnicami ali pa lovili z brzonogimi psi. Tako pa imamo povsod za vsako divjad posebne načine, ki jih zahteva lovska etika, bodisi pri gojenju, kakor tudi pri lovljenju. Le v pravilnem izvajanju lova ima lovec popolen užitek. Padli so stari ceremonijeli, na njihovo mesto je stopilo zanimanje za prirodne lepote in pa praktična gojitev divjadi. Vse to zahteva več znanja, posebno prirodoslovnega. Napredek strelske tehnike je bil vedno zelo važen za lovstvo in za to je potrebno, da se lovci ludi na tem polju izobražujejo. Važno vlogo pa ima v lovsivu dandanes tudi kinologija. Vsi omenjeni faktorji združeni so podlaga sedanjemu lovsivu. Največ dobička od lova imajo gotovo občine, toda kako malo je ljudi, ki bi znali to ceniti. Vzemimo za primer občine, ki prejemajo letno po 30.000 Din zakupnine ali še več. Izgovor, da so le posamezne občine tako srečne, ne drži popolnoma. Pri dobri volji in pravilnem postopanju se da mnogo doseči. Nočem trditi, da je povsod ugoden teren in da so dani tudi vsi drugi pogoji za dobro lovišče, ki bi neslo visoko najemnino. Ne bo mi pa težko pokazati, da je pri nas večina lovišč skrajno zanemarjenih in da bi pri majhno vestni pažnji lahko donašala dvakratno in še večkratno zakupnino, kot jo pa tako, in sicer brez posebnih dražbinskih manevrov. Če župan v občini zapravlja denar, da ni ekonomičen, da ni dober gospodar, ga odstavijo. Nihče pa se pri nas še ni spomnil, da bi opomnil župana in svetovalce, če so dali lovišče v zakup izkoriščevalcem, ki jim ni nič drugega mar, kakor da pobijajo in uničujejo. V 25% občin obstoje danes lovske družbe, ki štejejo po dvakrat in še več članov, kakor bi smele. Zupani to v mnogih primerih vedo, pa nič ne podvzamejo proti temu, čeprav ta mnogoštevilna družba lov bolj izkorišča, kakor bi ga smela. Največji nasprotniki lovstva morajo pripoznati, da so vsote, ki jih prejemajo občine za lov, prav lepe. Poleg tega pa dajejo lovozakupniki zaslužka številnim lovskim čuvajem in poklicnim lovcem, vsi lovci skupaj pa puškarjem, čevljarjem in krojačem. Nadalje pa je divjačina važna za človeško prehrano. Koliko denarja prejemamo vsako leto za izvoženo divjačino, še več pa za Te vsote nam donašajo vsako leto več milijonov. Gospodarske koristi lovstva. Pa ne samo občine, tudi višja oblastva bi morale gledali, kako da se lov iu ali lam izvaja. Pažnja, da imajo nosilci orožne liste in izvajalci lova lovske karte, ne zadostuje, ako hoče država imeti koristi od lovstva. Važno bi bilo, da bi sreski lovski referenti poznali lovišča prav tako kakor gozdove, ali pa da se postavijo pri oblastvih posebni strokovnjaki. Če bi se vsa lovišča izkoriščala pravilno, recimo, predpisno in pod oblastnim nadzorstvom, kakor gozdi, potem bi se kmalu dvignil stalež divjadi in vsa lovišča bi bila v primeroma dobrem stanju. Zakupnine bi se zvišale in prenehalo bi marsikaj, kar zdaj meče senco na lovce, n. pr. tudi tisto grdo nastavljanje in lovljenje ob mejah. Lovci. Pri nas je dandanes navada, da mnogi ljudje, ki postanejo nekoliko petični, hočejo postati tudi lovci. Če ne bas sami, pa vsaj njihovi sinovi ah zetje. Kljub temu, da je toliko zabavljačev, ki imenujejo lov zapravljanje denarja in potrata časa, vedno narašča število lovcev. Čeprav morda pred par leti niso nikdar mislili na lov in so poznali lovce prav za prav le kot vesele ljudi, ki vsak lov dobro zalijejo in v katerih družbi so prebili nekaj veselih uric, postanejo lovci, ko dobe toliko denarja, da lahko zdražbajo lov in kupijo puško. Oni so torej pričeli v gostilni in potem šele šli na lov. Puško so si kupili, ker se na lovu včasih tudi strelja in ker bi bilo prav za prav res čudno, če bi lovec hodil na lov brez puške. Kakšna je puška, kako se odpira, vobče kako se ravno z njo, to je v začetku vseeno. 5odo že prijatelji pokazali. No, pa tudi pri nabojih ni tako natančno. Tista številka ni toliko merodajna in kdo bo gledal, kaj je v nabojih. Samo, da puška strelca ne udari ali ga sicer ne oškodi, pa je v redu. Za žival jim je vseeno, ali pogine takoj, ali tudi ne. Da bi le toliko zadel, da lahko pokaže v snegu kri, pa je že dobro. S krvavo sledjo, z rdečo marogo v snegu bo lahko dokazal, da zna streljati. Višek je dosežen, če zastreljeno divjad ujamejo psi in jo lovec dobi, čeprav vso raztrgano. Enkrat pa se bo le posrečilo, da bo lovec divjačino res pobral. Te vrste lovci pri nas niso posebno redki in baš zaradi teh imamo tako slaba lovišča. S tem, da priredijo kako veliko brakado in nanjo povabijo ogromno lovsko družbo, njihova čast še ni rešena. Hvala tistih, ki so se najedli in napili, ne bo rešila naših lovišč. Od lovca se zahteva baš nasprotno. Lovec mora biti v duši lovec. Lovec mora biti prijatelj prirode, prijatelj divjadi. Ni prazna trditev lovcev, da naj sleherni, ki hoče postati lovec, dve leti hodi s palico po gozdu. Kdor je prijatelj prirode, bo izdržal, komur pa to ne bo ugajalo, nima predpogojev za lovca. Stan lovca, kakor že omenjeno, je postranska stvar. Ves teden se veselita uradnik kakor tudi delavec, da pride nedelja, da pride praznik, ko bosta mogla odhiteti na polje ali v gozd, da bosta uživala prirodne čare. Dopust si prihranita za jesen ali celo za zimo, pač kakor nanesejo njihove lovske prilike. Kmet bo podvojil delo čez dan, da bo lahko nehal v mraku in lahko odšel z mirno vestjo in zavestjo, da je delo končano, na gozdni obronek počakat srnjaka. V lovišču ima dva srnjaka in dve srni z mladiči. Odstrelil bo samo enega, pri drugih pa se bo veselil, ko jih bo gledal. Zavedal se bo, da se stalež, če ne potroji, gotovo pa podvoji in da bo prihodnje leto odstrelil brez škode za sebe, lovske sosede in občino že dva srnjaka. Veselil se bo, ko bo videl brezskrbno srno, zadovoljen, ko bo posvetil klatečemu se psu, ki je hotel preganjati njegove gojence. Prišla bo jesen in zapel bo jereb. Vso nedeljo se bo zabaval in prebil v jesenskem gozdu. Takrat, ko bodo preganjali sosedje srne in vse potolkli, bo on užival, ko jih bo krmil. Znal bo nastavljati pasti in zasledovati roparice. Če bo imel v revirju divjega petelina, se bo veselil pomladi. Pravi lovec, ki ljubi svojo divjad, bo menjaje se s svojim lovskim prijateljem čakal pri gnezdu zlobnega skobca in sivega kragulja ter z dobro pomerjenim strelom rešil gozdno perjad pred pretečo smrtjo. Vse to je za pravega lovca zabavno in kratkočasno, za druge, ki so postali lovci pri čaši vina, dolgočasno, neumno, nepotrebno. Pravemu lovcu ne bo treba lagati, povedal bo samo to, kar je res doživel. Bogataš, zakupnik velikih lovišč, ki mu oskrbujejo lovišča strokovnjaki, z veseljem pričakuje poročila, da poje divji petelin, da rukajo jeleni, da je polje, kjer je mnogo zajcev in jerebic, požeto, da se v poseki pase srnjak, po prodih pa gonijo gamsi. Kjer ni prikladno za srne in so čisti zajčji revirji, je prav zabavna brakada na zajce. Srečen, zadovoljen bo lovec, ki bo prižgal na lisico. Vsi ti lovci bodo stremeli, da izboljšajo svoja lovišča sami brez ozira na sosede. Kdor hoče imeti mnogo lovske zabave in užitka v svojem lovišču, mora divjadi pomagati. Poleg krmljenja in pokladanja soli, ki naj bi se izvajalo po vseh obsežnejših loviščih, je od časa do časa potrebno tudi osveženje krvi, kar dosežemo s tem, da izpustimo v lovišče divjad, ulovljeno v drugih, oddaljenih loviščih. [Nadaljevanje sledi.) Ilirski: Prva uporabnostna tekma v brakou-jazbečarjev v lovišču Šmarje dne 9. novembra 1950. Gosta megla leži na Ljubljanskem barju in na gričih ter gorah, ki ga obdajajo. Vse je mokro. Šele proti poldnevu začne solnce prodirati. Zaradi mokrote so ostali zajci večinoma na njivah in si niso poiskali svojih navadnih ležišč v gozdu, kjer se je vršila tekma. Pa tudi one zajce, ki so se bili vrnili v gozd, so psi težko našli, ker je bil sled močno zamočen in je pozneje z izpuhtelo vlago vred čisto izginil. Tudi barvna sled, ki je bila napravljena zjutraj v megli, je mnogo izgubila do popoldneva zaradi izpuhtevajoče talne vlage. Tako niso mogli psi pokazati tega, kar bi bili lahko pri ugodnejšem vremenu. Tekmovali so: 1. Stoj Smledniški, Jvzrknjbrj. št. 111, lastnik in vodnik Gvidon Bakarčič ml. iz Ljubljane. Telesna ocena: dobro. Ta šele 14 mesecev star pes je bil izpuščen ob 9.50, iskal pa ni daleč, ampak se je zadržal v bližini svojega vodnika. Gledalci so prepodili zajca, na čigar sled je bil priveden Stoj. Šel je pa v napačno smer, zaradi česar je bil na odredbo sodnikov ob 9.55 zopet privezan. Ob 10 je bil znova izpuščen, toda tudi to pot je iskal tesno ob vodniku, ki ga je premalo energično izpodbujal k iskanju. Po devetih minutah je našel v gostem kopinju zajca, katerega je z malimi presledki glasno gonil. Zajec je bežal proti sodnikom, pred katerimi je napravil kljuko. To je pes dobro izdelal, a je izgubil sled že po približno 100 metrih ob 12.12, nakar se je vrnil k vod- niku in se dal mirno privezali. Na barvni sledi gamsa je označil malo nastrel, iskal pa je takoj v napačni smeri. Priveden še parkrat na nastrel, je pokazal sicer trenutno zanimanje za sled, a se je takoj zopet zmotil in se vrtil. Očividno ni vedel, za kaj gre, zato so sodniki prekinili s tem delom. Ker ni imel pes še nikdar prilike, priti v dotiko z gamsi, se je privedel še na srnjo barvno sled, katero je pa že pred njim izdelal neki drug pes. Tu je pokazal več zanimanja kot za gamsovo sled, a se je deloma zopet motil, tako da je tudi to delo zaostalo na polovičnem potu. Do živali ni prišel, zaradi česar ce ni moglo preizkusiti njegovo obnašanje pri mrtvi divjačini. Odložen je ostal najprej miren, pozneje se je pa vzdignil in je pohitel na strel k vodniku, ni pa ostal pri nahrbtniku, pri katerem je bil odložen. Za mačko se ni brigal mnogo, kvečjemu kot za igračo. Sicer jo je nekolikokrat oblajal, posebno resno pa ni smatral tega. Poslušen je v splošnem, dasi so ga napravili ljudje in drugi psi nekoliko vznemirjenega. 2. Lumpi II., Jvzrknjbr. št. 82, lastnik in vodnik Fric Hertle, Ljubljana. Telesna ocena: dobro. Dali so ga kot drugega na sled od gledalcev prepodenega zajca. Ob 9.55 je začel slediti, gonil je minuto, nato je utihnil za dve minuti. Našel je pa zopet zajca in ga prignal v bližino sodnikov, kjer ga je ponovno izgubil. Sodniki so videli, kako je dvakrat preskočil sled zajca, ki je bil bežal mimo sodnikov. Ob 10.19 je bil ponovno izpuščen, a ni mogel do 10.29 ničesar najti, zaradi česar je bil odpoklican. Iskanje ni bilo primerno, ker je bilo prekratko in premalo živahno. Po gamsovi sledi je sicer šel, a se je neprestano motil ter je prišel naposled bolj po zaslugi vodnika kot po svoji do gamsa, ki ga pa ni skoro nič zanimal. Drugič so ga dali na srnjo sled, katero je takoj ovohal, a se je neprestano motil in popravljal. Ponovno nanjo priveden, ni tudi ničesar napravil, dokler ni bil končno odvezan. Prosto je našel žival z visokim nosom, a se ni obnašal pri njej brezprigovorno. Odložen je bil privezan, a se ni zadržal mirno in je na strel lajal. Mačko je sicer oblajal, a tako malo trdo, da mu je ušla. 3. F1 i t Lom, Jvzrknjbr. 84, lastnica Erna Kosler, Ortnek, vodnik lovec Anton Škulj, Ortnek. Telesna ocena: odlično. Iskali je začel ob 10.25. Iskanje je bilo takoj od začetka urno in dobro, vendar ni našel ničesar do 10.40. Zato je bil odpoklican in privezan. Ob 12 so ga iznova izpustili. Ob 12.10 je našel zajca ter ga glasno in vzdržno gonil. Njegovo sledenje po barvi je bilo delo zase. Nasirel je takoj naznačil in nategnil barvni jermen. Z občudovanja vredno mirnostjo in sigurnostjo je izdelal, jasno označujoč vsako kapljo krvi, prvi tretjini sledi, na zadnji tretjini je bil izpuščen. Pri živali se je obnašal brezhibno in je odgnal, kažoč zobe, od nje mimo došlega ptičarja. Pri nahrbtniku je bil prosto odložen in se je dobro izkazal. Pri mačkah ni mogel prav pokazati svoje ostrosti, ker sta obe njemu namenjeni mački predrli obroč strelcev in ušli na drevje, odkoder so ju s strelom spravili ranjeni na tla, kjer ju je Flit prestregel in zadavil. 4. Schufil Gamsburg, Jvzrknjbr. 37. Lastnik in vodnik inž. Walter Fehre, Domžale. Telesna ocena: dobro. Pes je bil odvezan ob 10.45. Iskal je počasi in bolj v bližini vodnika. Po petih minutah je prišel na svežo sled. Izbil je zajca, katerega je glasno gonil mimo enega sodnikov, v čigar bližini je bil napravil zajec poprej kljuko. To je pes lepo izdelal, na kar je bil odpoklican in navezan. Po gamsovi barvni sledi je šel lakoj, dasi po vodnikovem zatrdilu gamsov še ni videl, mirno, sicer se je večkrat zmotil, a se je zopet znašel in prišel do gamsa, kjer se je pravilno obnašal, če ne upoštevamo, da ga je parkrat zagrabil, kar je pa sam od sebe opustil. Prosto odložen se je oddaljil od svojega mesta, kar bi se najbrže ne bilo zgodilo, ko bi jo ne bila ubrala v njegovi bližini na drevo mačka. Tudi na strel ni obležal mirno. Mačko je napadel ostro ter jo gladko zadavil. 5. Adi v o n d e n A us t r i a w e r k e n , Jvzrknjbr. 36. Telesna ocena: odlično. Lastnik in vodnik Oton Payer, Domžale. Psica je bila izpuščena ob 11.21 ter je izgnala zajca ob 11.29. Gnala ga je dobro. Ko so zajca ustrelili, se je dala od vodnika odpoklicati. Tudi pri zadnjem pogonu je gonila dalje časa zajca, ki je tudi padel. Njeno delo na barvni sledi je bilo prav dobro. Nastrel je jasno označila in se ji je poznalo, da ve, kaj se od nje zahteva. Mirno je nategnila jermen, naznačila ponovno kri, se zmotila enkrat malo, a se je naglo popravila. Barvna sled vodi v močviren jarek, zato ukažejo sodniki, naj se psica izpusti. Vse je v napetem pričakovanju. Močvirje, luže, loček, vrbje. Z globokim nosom gre psica po sledi, voda, skozi katero brede, zaškropi večkrat visoko in vendar gre psica sigurno po vprek raznih ovir vijoči se sledi do mrtve živali. Mali poskus trganja, toda hitro se premisli in opazuje pozorno bližajoče se sodnike, katerim ne pusti pogumno do živali. Odložena pri plašču in nahrbtniku se obnaša dobro. Mačko zgrabi najprej za trebuh, toda prijem popravi in jo zadavi.. 6. F i x a Ortnek, Jvzrknjbr. 95, lastnik psarna Ortnek, vodnik lovec Ignacij Križman, Ortnek. Telesna ocena: odlično. Psico so izpustili ob 11.20, ker pa ni mogla do 12 ničesar najti, so jo zopet navezali. Šele v zadnjem pogonu je našla zajca, katerega je tako dolgo gonila, da ga je prignala nazaj in da je bil ustreljen. Na gamsovi barvni sledi ne napreduje nič kaj, kar ima skoro gotovo svoj vzrok v tem, da ni imela v praksi še opravka s to vrsto divjačine. Nastrel je naznačila, šla malo po sledi, se začela vrteti, nakar je bila ponovno privedena na nastrel, a je dvakrat zašla cb sled križajoči gozdni poti. Zato so jo dali iznova na sled, po kateri je šla nekoliko časa prav, nakar so jo izpustili. Iščoč sem in tja je prišla do gamsa, za katerega se je prav malo zmenila. Prosto je dala zgledno odložiti. Na povelje je napravila na daljšo razdaljo »doli« in se ni zganila celo po več sirelih. Mačko je napadla, a ta jo je sama naskočila. Psica se je je otresla in jo oblajala. Slučajno je prišla ta mačka v bližino Schuflla Gamsburg, ki je mačko zgrabil, nakar jo je prijela tudi Fixa in zadavila. Dosegli so: Oceno za I. a darilo z 240 točkami klit Lom. Dobil je srebrno svetinjo JKS in zlato svetinjo Kluba Dachsbracke, vodnik pa 500 1300 + 200) Din in srebrno vejico Kluba Dachsbracke. Oceno za I. b darilo z 236 točkami si je priboril Schuftl-Gams-burg, ki je tudi prejel srebrno svetinjo JKS in zlato svetinjo Kluba Dachsbracke. Vodnik je dobil srebrno vejico Kluba Dachsbracke ter mesto priznanja v denarju Gecco-karabinko. Drugo darilo je pripadlo z 202 točkama Fixi Ortnek obenem z bronasto svetinjo JKS in s srebrno svetinjo Kluba Dachsbracke. Vodnik je dobil nagrado 200 Din. Stoj Smledniški in Lumpi II. sta bila deležna pohvalnega priznanja za 98, odnosno 106 točk svojega dela. Prejela sta tudi bronasto svetinjo JKS. Vodnik Stoja je dobil lovski nož, vodnik Lumpija za termos-steklenico. Adi von den Austriawerken je dosegla 266 točk, torej je delala najbolje. Ker pa je tekmovala izven vrste, je prejela za spomin zlato svetinjo JKS in srebrno vejico Kluba Dachsbracke. Na smotro sta bila pripeljana: L Konig Arlhan, Jvzrknjbr. 157, poležen 2. julija 1929 od Mare Kalkofen, KZR 834/Oc., po Argusu Steigerhan, KZR 289/C. Vzreditelj ing. Fric Gorg, Sebastienberg, lastnik psarna Ortnek. Dobro zgrajen črn pes z živo paljenostjo. Prsi bi morale biti globlje, toda dlaka nekoliko daljša. Ocena: prav dobro. 2. Boško Otoški, Jvzrknjbr. 116, poležen 6. februarja 1930 od Adi von den Auslriawerken, Jvzrknjbr. 36, po Ediju Miihlau, Jvzrknjbr. 88. Vzreditelj psarna Otok, lastnik psarna Ortnek. Devet mesecev star pes, ki bo s starostjo gotovo zelo težek. Moral bi biti malo višji in tudi prednji nogi nista brezprigovorni, vsaj za zdaj. Glede na njegovo mladost prejme oceno: dobro. Sodniki so bili: Viljem Fiirer, Oskar Kosler in Ernest Bernetich. Preglednica uporabnostne tekme brakov-jazbečar jev v lovišču Šmarje dne 9. novembra 1930. ^ ^ ^ | g g S Opom- ba Srebrna vijica KI.Dbr. Sre- brna vejica KI.Dbr Sre- brna vejica KI.Dbr. I. darilo . a. ,. . m. „ . P. poliv, pril Poliv, prizn -S1 > Gvidon BaKarčič ml. Fric Hertle Anton Škulj inž.Wulter Fehre « a c 5 Ignac Križman ijjouis ud busjo dobro dobro odlič- no dobro odlič- no odlič- no ii.al s h ! .2 . Q - O C i 1 «3 £ s £ -3 -o S O O CM OS -K 1 cj Q Častna in posebna darila Bronasta svetinja JK.S 1 Bronasta svetinja JKS Srebrna svet. JKS; zlata svet. KI. Dbr. Srebrna svet. JKS; zlata svet. KI. Dbr. Zlata svetinja JKS Bronasta svet. JKS: srebr. svet. KI. Dbr. d d Sii-f- d d l-gs g 2 a 1 s CM 1 UBZ3ABU - 1 CM 3 i i i 1 4 CD 00 2 o B>>OJd S 1 3 e 3 sO CM sO GO GO n. npijs ud 3fui?SBuqo (N £ s £ S 3 S GO CM s ca 3 0) o jsoasnjsoj £ 3 3 i c TUUBfAip lil fr vO 3 2 3 2 -oijsn ud afuasBuqo - i £ 3 Sl N V Sh n AOJ1 ABjsn CM ra 3 l 1 l 1 a ° §. 3 2? 2 3 a! A3^IABpBZ 1 i S 3 S s ofaezBsiuu 1 i 1 1 I i j11.\9jc; - CM |T\ •* IT\ O Vodja tekme: dr. Frane Lokar, m. p. Sodniki: Fiirer, m. p.; Ber Prof. P. Žmiiek: Državna razstava lovskih psov dne 31. aogusta 1930 o Ljubljani. VI. jamarji in drugi psi: IV. ocenjevalni krog, sodnika gg. H. Erhardt in dr. Iv. Lovrenčič.! t. jazbečarji: a) Kratkodlaki: Psice: Št. kat. 84, »A n t u c a«, jRJ 48, * 1. IX. 1929 iz Diane po Frediju JR) 16. Vz. Felicijan Anton, Ljubljana, L Stare Saša, Mengeš. Mala, nežna psica s šibkim, slabotnim gobcem, plitko spodnjo čeljustjo; oko zelo svetlo. Rarva v celoti preveč svetlo-bledorjava. Pleča ohlapna, kleca, stoji raznožno, tenek, dobro nošen rep, zadnja noga nekoliko prestrma. Ocena: p o v o 1 j n o. Št. kat. 85, »Dian a«, * 23. VIII. 1924 iz Flore po Pikiju. Vz. in L isti. Psica je stara 6 let, preveč rejena je, glava prikupljiva, v dlaki je psica dobra, za to starost še prav pogumna in živahna, stoji raznožno, zadnja noga precej strma; splošna zunanjost ni primerna za razstavo. Ocena: dobro. Št. kat. 86, »F e e - G r ii n h a 1 d e«, KD 705, * 4. V. 1928 iz Loni-johannes-' stein OetiStB, KD 532 po Schlieferl-Weinbergu OefiStB, KD 569. Vz. Penka Hermina, Wien, 1. ing. E. Puschmann, Šmartno pri Litiji. Psica je majhna, bolj lahke vrste, glava zelo šibka, še bolj pa gobec. Zobovje dobro, vrat pravilno nastavljen, prša široka, stoji nekoliko raznožno, toda šape so dobro sklenjene. Hrbet raven, lep rep nosi dobro, zadnja noga nekoliko strma. Ocena: prav dobro. b) Resasti: Št. kat. 88, »R e r 11 - R o t h s a 11 e I«, * 1. XII. 1924 iz Hexel-Rothsatiei OeHSiB 31/36 po Schnidi-Forstu OeHSiB 21 KD. Vz. psarna Rothsattel, Grofj-Ru&bach, Avstrija, L ing. Sonnbichler Franc, Tržič. Ker je pes že starejši, njegova zunanjost več ni primerna za razstavo; dlaka je slabo negovana, oko svetlo, kosti močne, oprsje dobro, zadnja noga strma. Ocena: dobro. Št. kat. 89, »Žaba«, * 1. V. 1929. Vz. ing. Rožič, L dr. AL Kobal, Ljubljana. Ta psica spada prav za prav med pritlikavce, je sorazmerno zgrajena in ima lepo, temno oko; privihani uhelj in pravilno nastavljen. Prša krepka, ospredje prav dobro, kakor tudi hrbet in zadnja noga. Ocena: dobro. c! Dolgodlaki: Psi: Št. kat. 90, »B b s i - H m e 1 n i k«, * 22. V. 1929 iz Wazl-Brambusch ZBLD 1355 W po Tango-Waldhausu. Vz. bar. Wambolt Ana, L Ramušič josip, Mirna peč. Prikupljiv mlad jazbečar, oko dobro sklenjeno, vrat suhjat, za njegovo starost ravna pleča, močnih kosti, šape lepo sklenjene, prša globoka in široka, hrbet raven, zadnja noga prav dobra, rep lepo nosi, zaenkrat pa je dlaka še malo kratka. Ocena: prav dobro. Št. kat. 91, »Z w e g - H m e 1 n i k«, iz legla kot prejšnji, vzreditelj in lastnik isti. Za svojo starost je pes prav dobro razvit in prav dober v dlaki. Glava in uhelj dobre, oko sklenjeno, smrček izrazito črn, prša visoka in široka, kosti močne. Pleča naj bi bila bolj priložna, šape so dobro sklenjene. Hrbet je lepo reven, rep, ki ga nosi dobro, lep praporec, zadnja noga prav dobra. Ocena: prav dobro. Št. kat. 92, »L o k i - H m e 1 n i k«, iz legla kot prejšnja, vz. isti, 1. Schwei-ger Cirila, Novo mesto. Pes je nekaj močnejši nego njegova dva prejšnja brata. V dlaki zelo dober, oko sklenjeno, zobovje dobro, močan gobec. Izrazito črn smrček, pleča ravna, stoja lepa, prša visoka in široka, zadnja noga dobra, hrbet usmerjen, v afektu nosi rep malce preveč pokonci. Ocena: prav dobro. Št. kat. 93, »Tango«, jRJ 11 iz LiesPWaldhaus po Axel-Schliersee. Vz. v. Skala, Craz, 1. dr. Mihelitsch Maks, Vet. Lašče. Za svojo starost 6 let je prav pogumen pes, radi obile uporabe v lovu izgleda pravi starec, z nagu-bančenimi potezami. Pleča ravna, prša globoka in široka, lep hrbet, dobra zadnja noga, prav dober v dlaki, v afektu nosi rep pokonci. Cena: prav dobro. Psica: Št. kat. 94, »W a z 1 ~ B r a m b u s c h«, JRJ 40, * 1. VI. 1921 iz Diane-Rbmer-stein TStB, Bd XXXI 810. L. po Lumpi-Bergwald TSiB, Bd XXXII. Vz. Zirhut Hans, Bayern, 1. bar. Ana Wambolt, Hmelnik. Za svojo starost je psica prav dobro ohranjena. Oko lepo temno, vrat suhljat, prša globoka in široka, pleča še vedno lepo ravna, noge močne, hrbet dober, tudi zadnja noga dobra. Rep nosi pravilno. Ocena: prav dobro. 2. Terijerji: a) Foxterijerji: Psi: Št. kat. 96, »T o m v «, * 5. I. 1929 iz Mallv-Stvria po Mig-Eton-Sivria. Vz. Gerla bar. Lazarini, Smlednik, 1. inž. Anton Rudež ml., Ribnica. Pes je visok, je pa kol ščetinasti foxterrijer v slabi kondiciji, glava lepa, gobec in zobovje dobro, temno oko lepo sklenjeno. V afektu nosi uhelj pravilno, kosti je šibkih, šape dobro sklenjene, ospredje dobro, hrbet predolg in sedlast, zadnja noga prestrma. Ocena: p o vol j no. Št. kat. 97, »L u m p«, JR) 47. Vz. Megušar Ivan, Vrhnika, 1. Sekula AL, Ljubljana. Izvor psa sicer ni znan. V barvi je prav raznoličen, dlaka mehka, ni negovana, oko sklenjeno, kosti šibkih, šape dobro sklenjene, repa ne nosi pravilno, oplečje in ospredje dobro, zadnja noga strma, kolje kolena je preveč vz vrnjeno. Ocena: zadostno. 3. Škotski (Scotch) terijerji: Št. kat. 99, »Crt-Podg orski«, JRJ 28, * 10 VIL 1927 iz Aste-Froszt JRJ 2 po Bobbv-Pleererju JRJ 1. Vz. in L ga. Zora dr. Lovrenčičeva, Ljubljana-Vrhnika. Majhen, zelo prikupljiv škotski lerijer. V dlaki je prav dober, glava lepa, uhelj nosi dobro, oko majhno, dobro sklenjeno. Vrat šibek, prša globoka in široka, šape zelo dobro sklenjene. Ospredje naj bi bilo malo boljše, leva sprednja noga je nekoliko vzvita. Hrbet je kratek in raven. Z ozirom na ospredje je ocena: prav dobro. Št. kat. ICO, »Baska-Podgorska«, * julija 1926 iz Aste-Hubertus JRJ 2 po Bobbv-Pleererju JRJ 1. Vz. psarna Podgora, L Urbanc Franc, Ljubljana. Sicer nekoliko sedlasta v hrbtu, v afektu pa ravno idoča psica; glava zelo lepa, oko ni ravno dosti temno, je pa sklenjeno, gobec pravilen, zobovje dobro, pleča ravna, šape sklenjene. Spredaj stoji malce prinožno. Hrbet dober. iako tudi zadnja noga; dlaka je slabo negovana, zato pregosta, kar bi jo sicer lahko zelo povzdignilo. Ocena: prav dobro. 4. Siljeni tSealvham) terijer: Št. kat. 102, »Poliv«, JR) 33, * 25. X. 1926 iz Belle po ftoozer. Vz. K Murrav, Anglija, I. ga. Zora dr. Lovrenčičeva, Ljubljana-Vrhnika. Precej masivna psica, izrazito kravje stoje, glava težka, zobovje dobro, vrat pravilno nastavljen. Prša globoka in široka, šape sklenjene. Ospredje noj bi bilo boljše, hrbet je raven, zadnja noga v koiju pravilna. Če bi bila v dlaki bolje negovana, bi izgledala bolj prikupljivo. Ocena: prav dobro. VIL Grev-hounds: Št. kat. 103, »R ih-Soški«, JRSp Oh 2, * 3. IX. 1926 iz Shimmy od Šari )RSp Gh 1 po Skoku. Vz. dr. Jos. Cepuder, Ljubljana, L C. Menardi, Ljubljana Eleganten, črn pes, brezhibno ustvarjen, zelo plemenit, glava in vrat zelo lepa, v rebrih prav dober, zelo lepo vezan v hrbtu, rep tenek, ga nosi pravilno. Zobovje škarjasto. Ocena: odlično. Št. kat. 1C4, »F 1 v p - S o š k i«, * 19. H. 1928 iz Schimmy od Šari JRSp Gh 1 po Flypu of the Congueruox-home, OetiStB Nr. Gh 76. Vz. dr. Jos. Cepuder, Ljubljana, L Polc Karl, Ljubljana. V celoti je kot prejšnji, skoraj da še boljši in bolj plemenit v glavo. Zobovje brezhibno, bel z zelenkastimi marogami in lisami. Šape nekoliko razprte. Ocena: odlično. Št. kat. 105, »Ž i v a - S o š k a«, iz legla kot prejšnji št. 104. Vz. in L dr. Jos. Cepuder, Ljubljana. Čudovito elegantna, brezhibno zgrajena psica. V celoti naravnost kipi iz nje plemenitost. Psica prednjači z globokimi prsi, prav dobrim prsnim košem, dovršena v močni obliki, rep odličen, v ledjih očarujoče lepa. Ocena: odlično. Z /.lato kolajno ocenjeno rogoojc na ljubi j. Ionski razstavi I. 1950. Vladimir Kapus: O ribjih oabah. Če pregledujemo starejšo ribiško literaturo in pa razne cenike, ki smo jih zlasti pred svetovno vojno dobivali iz vseh vetrov, tako da smo bili včasih kar oblegani od raznih tvrdk, se nam nehote vsiljuje misel, da mora biti v tej množici naslikanih ribiških predmetov in tako različnih ponudb le malo dobrega, pa mnogo slabega ali celo neuporabljivega. Zanimivo pri vsem tem je tudi to, da bi tisti, ki ni ribič ali pa se peča le z enim načinom ribje lovi, pri izberi predmetov gotovo pogodil napačne. Imel sem priliko gledati in poslušati nestrokovnjake, ki so gledali ali tudi kupovali tako robo. Najbolj čudno se jim je zdelo, ko so videli različne blestivke. Kaj, na tole pločevino da bi prijel sulec? Saj ni neumenl To vendar ni prav nič slično ribi! In kaj si je potem kupil tak učenec v rokodelstvu sv. Petra: Izbral je in drago plačal lepo pobarvano leseno ribico, včasih celo tako iz svinca ali cina. Taki ribiči kaj radi posegajo tudi po vabi, narejeni iz kavčuka. Samo, da je lepo pobarvano in na oči čisto slično ribi, vse drugo jim je postranska stvar. Kot posebno senzacijo so raznesli pred leti po naši nekdanji ljubi kranjski deželi, da je neki Anglež, ki je moral biti, če ne z vragom samim pa vsaj z njegovimi pomočniki v zvezi, lovil in ujel sulce in ščuke na srebrno žlico, na katero je privezal trnke. Mnogi se ne morejo načuditi, kako da ribe tako rade primejo za trnek, obdan s peresci- municami in svilo, dočim zbeže pred muho, narejeno iz kake druge snovi. Drugi ribiči zopet love in love dolga leta, preribanjo včasih tri četrtine svojega življenja, poznajo zlasti po priporočilu svojih prijateljev in po knjigah mnogo dobrih vab, s katerimi dosegajo lepe uspehe. Nikoli pa se ne vprašajo, zakaj neki ribe baš na to vabo tako rade prijemajo. Tako še dandanes večina naših trnkarjev ne ve, zakaj je baš čop piškurjev zlasti za sulca tako vabljiv in mikaven in spelje toliko rib v smrt. Če ga vprašaš, bo pač rekel: »To me ne briga, samo da kaj ujamem!« Mnogo je seveda tudi takih, ki hočejo v stvari prodreti globokeje in uživajo baš v opazovanju in spoznavanju prirodnih tajnosti in lepot, ki jih imamo priliko študirati baš pri našem lepem športu, pri trn-karsivu. Če hočemo vedeti, kaj ribe privabi, je treba, da poznamo njih lastnosti kakor tudi njih inteligenco, ali, bolje rečeno, njih čute. To pa lahko pričnemo opazovati že pri drugih živalih in celo najvišjem bitju stvarstva, pri človeku. Najprej je treba vzbuditi živali pozornost, vendar na tak način, da je ne preplašimo. V to svrho imajo živa bitja čutila, in sicer oči, ušesa in nos. Toda ti organi so različno razviti pri raznih bitjih. Dočim je pri človeku vse to nekako srednje dobro, imajo nekatere živali boljši vid, druge boljši sluh, tretje boljši voh nego človek. Vzemimo za primer jamske, vedno v temi živeče hrošče, ki so tekom let, med neprestanim bivanjem v temnih podzemskih jamah izgubili vid, imajo pa za to silno fino razvite tipalnice, s katerimi to otipajo in prevohajo, kar druga bitja gledajo. Ko je žival opozorjena, potem šele prične opazovati in se ravnati. Da bitje ali predmet opazimo, je najvažnejše gibanje. Vzemimo lovca, ki zalezuje divjad. Lahko še tako napenja oči, pa ne bo opazil zajca, ki leži pred njim v travi. Celo gamsa bo večkrat prezrl, če bo le-ta stal mirno v steni. Ali kakor hitro se bo kaj ganilo, takrat bo postal pozoren. Gibanje, to je poglavitno, kar vzbuja pozornost. Pozornost pa vzbujajo tudi nenavadne, neprirodne barve. To opazujemo pri plašljivih konjih. Če je ob cesti velik, nenavadno svetel kamen ali kak drug predmet, ki ga konj ni navajen videti, in če je tudi pri miru, se bo konj začel plašiti. Nepopolnost čuta za spoznavanje mirnih, nepremikajočih bitij in predmetov pa nadomestuje pri živalih boljši nos. Pokažimo psu krasno, umetniško izdelano sliko zajca ali lisice, če mu še tako prigovarjamo, se ne bo zmenil za sliko. Slično je z mačko. Postavimo pred mačko še tako točno izdelano miš iz kožuhovine, ali kateregakoli materiala, pa se ne bo zmenila zanjo. Toda v trenutku, ko se bo to zamajalo, takrat pa se bodo vzbudile oči in ušesa. Ni treba, da bi bil predmet podoben miški, samo da švrkne, pa bo mačka takoj šapnila po njem. O izvrstnem vonju mnogih živali je vsakomur znano. Če je predmet, ki diši psu, zanj neviden na mizi ali polici, se bo spenjal za njim ali na drug način pokazal, da ve, da je tamkaj nekaj zanj vabljivega. Prav iako pa je pri ribah. Če drži ribič v vodi še tako dobro ponarejeno ribo popolnoma mirno, se ne bo zmenila zanjo. Če pa v vodi povleče n. pr. košček lesa ali kamenček, bodo ribe takoj postale pozorne. Sedaj pride za ribiča najvažnejši moment, in ta je, da opozorjeno ribo privabi, ne pa prepodi. Pri ribah kakor tudi pri drugih živalih redno obstojata dva primera: ali vabljivost ali strah. Kaj naredi vabo vabljivo in kateri momenti vzpodbudijo ribo, da prime. Najvažnejše, da riba prime, je gotovo glad. Kdaj so ribe lačne, o tem sem deloma že pisal v »Lovcu« pred dvema letoma v članku »Kdaj prijemajo sulci«. Tam sem poudarjal, da ni ne-obhodno potrebno, da ima sulec prazen želodec, da prime, nego da se kaj rado dogodi, da ima eno ribo že v žrelu in bi komaj spravil še drugo v sebe, pa vendar hlastno pograbi za vabo. V drugem primeru pa, kadar pravimo, da je neugodno vreme za lov, prestane po več dni brez vsake hrane in pred vabo raje zbeži, nego da bi jo prijel. Drugi važen moment je, da se vaba pravilno giblje. In to je baš tisto, kar sem se namenil obravnavati. Vzemimo nekaj primerov: Prvi ribič bo vzel celo, nepoškodovano postrv in skozi njo previdno potegnil trnek. Lahko jo pusti ležati tako v vodi in le v redkih primerih jo bo pobral sulec ali ščuka. Morda, pa tudi le redkokdaj jo bo vzela velika postrv, gotovo pa jo bodo pričeli glodati debeli požeruhi kleni. Drugi ribič bo vlačil tako ribo po vodi. Tudi za to se sulci ne bodo bogvekaj brigali, bržčas bodo zbežali. Boljše bo ukrenil tisti, ki bo postrvico skrivil in jo pritrdil na vretence, da se bo ribica sukala. Pri taki ribici pa igra važno vlogo še tretji moment, ki nam je sploh znan iz živalstva, namreč da roparice, naj si je ptič ali sesavec ali riba, najraje prime ranjeno, pohabljeno žival. (Konec bo sledil.1 IZ LOVSKEGA NAHRBTNIKA Zapisnik VIL odborove seje Slovenskega lovskega društva v Ljubljani, ki je bila dne 21. novembra 1930 ob 20 pri »Slonu«. Društveni predsednik otvori sejo, kon-statuje sklepčnost, pozdravi vse navzoče, posebno še predsednika gorenjske in ljutomerske podružnice in prisotna gosta Kovača in dr. Kraševca, ki sta bila povabljena k seji, da se dokončno reši vprašanje sedeža notranjske podružnice. Tajnik prečita zapisnik VI. plenarne odborove seje, ki se sprejme brez pristavka. Nato poroča predsednik o poklonitvi zastopstva S. L. D. pri ministrskem predsedniku generalu Peru Živko'vicu, dne 10. novembra 1930. To zastopstvo so tvorili gg. predsednik dr. Lovrenčič, podpredsednik Hafner, blagajnik Zupan in odborniki Herfort, Slepič in Tančič. Dalje poroča, da je pisal generalu Savi Tripkoviču in češkoslovaškemu konzulu dr. R e s I u , ki sta odšla iz Ljubljane, poslovilni pismi, v katerih izreka v imenu odbora zahvalo za naklonjenost in podporo, ki jo je S. L. D. uživalo od obeh. Odbor vzame poročili odobruje v vednost. Nove podružnice. Podružnica za Zasavje s sedežem v Trbovljah ima ustanovni občni zbor v soboto, dne 22. novembra 1930 ob 17. uri v mah dvorani restavracije »Fort e« na Vodah pri Trbovljah. Kot delegat centralnega odbora se udeleži tega ustanovnega občnega zbora društveni blagajnik Zupan. Ker med lovci iz Starega trga in Cerknice ni prišlo do soglasja glede sedeža podružnice kakor je odbor na svoji VI. plenarni seji sklenil, da naj bo sedež v Starem trgu, predlaga podpredsednik Hafner, da se ta sklep razveljavi in naj se danes iz-nova sklepa, v katerem kraju naj bo sedež te nove podružnice. Predlog je bil sprejet soglasno. K besedi se oglasi g. Kovač ter izjavlja, da je že 18. novembra 1930 vložil pravila za podružnico in je pri tem prijavil, da bo sedež podružnice v Starem trgu. Nato povzame besedo g. dr. Kraševec, ki poudarja, da se lovci iz Cerknice in okoliša potezajo za sedež v Cerknici predvsem zato, da bi na ta način pritegnili k sodelovanju tudi one lovce svojega okraja, ki danes še ne izvajajo lova povsem po onih smernicah, ki so začrtane v pravilih S. L. D. Sicer pa je mnenja, da bi se to vprašanje najbolje rešilo na ta način, da se vstavi v podružniška pravila, naj bo sedež tam, kjer ima vsakokratni predsednik svoje bivahšče. V debato poseže g. Mladič, izvajajoč, da morajo za določitev sedeža podružnice biti merodajni le stvarni razlogi. Nato stavi podpredsednik Hafner predlog, naj bo sedež podružnice fam, kjer bo bivališče podružničnega predsednika. Predsednik dr. Lovrenčič odredi debato in nato glasovanje. Sklenilo se je takole: 1. Za sodna okraja Lož in Cerknico se ustanovi posebna podružnica z imenom »Notranjska podružnica Slovenskega lovskega društva«. 2. Sedež te podružnice je Stari trg ali Cerknica po bivališču vsakokratnega predsednika podružnice. Na vrsto pridejo razne pritožbe. 1. Pritožba S. L. D. zoper razglasitev dražbe občinskega lovišča T r e b e 1 j e -v o , ker ni sresko načelstvo v Litiji razglasilo zakupne dobe. Odbor odobri to pritožbo, ki jo je vložil društveni predsednik. 2. Pritožba zoper lovskega gosta, ki je ustrelil na brakadi dne 4. oktobra 1930 srnjaka. Z ozirom na to, da je za- kupnik lovišča prijavil dogodek sreske-mu načelstvu, postane zadeva za S. L. D. brezpredmetna. 3. Pritožba zoper dva podzakupnika, ki sta streljala dne 16. novembra 1930 srnjad, se odstopi kr. banski upra-v i v nadaljnjo uradovanje, lovskemu zakupniku pa se naroči, naj takoj razdere podzakupno pogodbo s tema podzakupnikoma. S. L. D. pa bo sklepalo o nadaljnjem, čim bodo poizvedbe končane. 4. Pritožba zoper zakupnika občinskega lovišča Š k o c i j a n in zakupnika občinskega lovišča Studenec na sresko načelstvo v Krškem se odobri, ker od teh ni nobeden član S. L D. Odbor sklene po izčrpnem pretresu predlagati kr. banski upravi, naj se razpoložljiv banovinski kredit za po-vzdigo lovstva porabi za izobraževalni tečaj za lovske čuvaje, podporo Društvu ljubiteljev ptičarjev, dalje za nagrade za tri najboljše vzgojno-poučne spise lovske vsebine, ki se objavijo v »Lovcu«, in končno za Lovsko zadrugo, ki naj nabavi živo divjačino ter jo oddaja prosilcem revnejših lovišč po najnižjih, cenah. Če bo kaj preostanka, naj se nakloni podružnicam. Prošnje. Na prošnjo podružnice za Gorenjsko, naj se ji prenakažejo pripadajoči prispevki in potnina delegatom k sejam, se naroči društvenemu blagajniku, naj za leto 1930. na podlagi obračuna s podružnico prenakaže nanjo odpadajoči znesek in izplača tudi pot-nine. Prošnji Društva ljubiteljev psov brakov jazbečarjev se dovoli za letošnjo tekmo denarna podpora v isti višini, kot so jo prejeli v preteklem letu. Na prošnjo župnika Šviglja Viktorja se sklene pošiljati knjižnici D. M. dr. na Rakeku po en izvod »Lovca« brezplačno. Z ozirom na jesensko zasedanje S r e -dišnje uprave, ki bo letos v V e L K i k i n d i dne 6. decembra 1930, sklene odbor poslati na društvene stroške kot delegate predsednika dr. IvanaLov-r e n č i č a, blagajnika Ivana Zupana in dr. Zorca Vinka iz Beograda. Pri tej priliki omeni predsednik, da bo poleg zborovanja velik lov v Vel. Ki-k i n d i, na katerega so vabljeni vsi odborniki. Prijave sprejema predsednik. Tajnik prečita imena novo priglašenih lovcev in pritožbe proti sprejemu dveh priglašencev. Sklepanje o sprejemu teh dveh se odloži, dokler niso zaključene poizvedbe, ostalim priglašencem naj se izstavijo članske izkaznice. Končno se ugotovi sledeče člansko stanje z dne 20. novembra 1930: Inozemcev . . . 32 Ustanovnikov 127 Rednih članov . 3633 Skupaj . . . 3792 Članarino za leto 1930 je plačal 3061 član, izmed teh 528 lovskih čuvajev. Članarino za leto 1929. nazaj je plačal 101 član. Ker se nihče več ne oglasi k besedi, zaključi društveni predsednik sejo ob pol 24. Zapisnikar. Zapisnik Vin. plenarne odborove seje S. L. D., ki je bila 23. decembra 1930 pri »Slonu«. Predsednik dr. Ivan Lovrenčič otvori sejo ob 20. uri, pozdravi navzoče, zlasti zastopnike podružnic (celjske, mariborske, ljutomerske, zasavske in gorenjske) ter poda nato poročilo o jesenskem zasedanju Središnje uprave. (Poročilo prinašamo na drugem mestu.) Dalje poroča o težkočah glede ureditve enotnega lovopusta v dravski banovini, kjer so v veljavi sedaj trije različni predpisi. Hoče se zavzeti z vsemi* sredstvi za to, da se lovopusti enotno predpišejo, dotlej pa bo S. L. D. podpiralo prošnje posameznikov za dovoljenje odstrela divjadi, ki bodo v skladu s svoj čas od strani S. L. D. predlaganim odstrelnim časom. Soglasno se sklene, naj za 1. 1931. podružnice S. L. D. same poberejo članarino pri svojih članih. Naj jim pošljejo položnice naravnost, ne pa z »Lovcem« vred, ker bi to ne bilo praktično in bi povzročalo zmede. Kuverte naj imajo natisnjen emblem S. L. D., da bo prejemnik s tem opozorjen na vsebino in položnice ne bo zavrgel Glede članarine za 1. 1931. se sklene, naj ostane 80, odnosno 40 Din; tudi drugi prispevki ostanejo, kakor so bili doslej. Tiskanje »Lovca« naj se razpiše, da se morebiti dobi ugodnejši ponudnik. Da pa ne nastane v izhajanju glasila zastoj, naj se prve tri številke še tiskajo v dosedanji tiskarni pod starimi pogoji. Občni zbor S. L. D., ki bi se moral vršiti že v decembru, se je zakasnil, ker se še doslej niso ustanovile vse predvidene podružnice. Sklene se, da mora biti občni zbor najkasneje 1. februarja 1931. Letos priredi ljubljanska podružnica S. L. D. običajni lovski ples, in sicer 1. februarja v dvorani na Taboru. Priprave zanj se poverijo posebnemu odseku. G. Zupan poroča, da bo mogla Lovska zadruga letos oddajati žive zajce in jerebice po izdatno nižjih cenah nego v preteklih letih. Zajci bodo po 100 Din, jerebice pa po 60 Din. Graja se postopanje časopisov, ki v svojih noticah pojejo hvalo mrharjem, ki streljajo divjad v prepovedanem času ali na nelovski način, pa tudi nekih lovcev (?), ki so priredili pravcati lov na zajce v ležiščih! Sklenilo se je, napraviti vlogo na bansko upravo, da prepove sreskim poglavarjem izdajanje dovoljenj za nošnjo floberiovk, ker taki ljudje potem streljajo tudi divjačino. V ostalem so se v tajni seji reševale razne ovadbe kršenja lovopusta in izdaje dovoljenj za odstrel brez dokazane potrebe in brez zaslišanja S. L. D. in pritožba proti načinu vršitve občnega zbora neke podružnice. Ob 231 Pri je predsednik, želeč udeležencem lepe praznike in srečno novo leto, sejo zaključil. Lovska zadruga v Ljubljani bo oddala letos članom S. L. D. žive zajce in jerebice za osveženje krvi po jako nizkih cenah, in sicer zajce po 100 Din, jerebice po 60 Din komad. Naročila sprejema blagajnik Ivan Zupan, Ljubljana, Gosposvetska cesta 17. Priglasiti se je takoj! Jesensko zborovanje Središnje uprave lovačkih udruženja kraljevine Jugoslavije se je vršilo dne 7. decembra 1930 v Veliki Kikindi. To zborovanje, ki je poteklo v najlepši vzajemnosti in slogi, je zopet pokazalo iskreno težnjo lovcev Jugoslavije, da se naše lovske prilike čimprej in tem bolje urede. Zato se je sklenilo naprositi ministrstvo za šume in rudnike, naj lovski zakon čimprej izdela, pa ga pred objavo da na mišljenje Središnji upravi, ki je edina kompetentna za reševanje lovskih vprašanj in najbolje pozna lovske razmere v naši državi. Potem se je razpravljalo o brezdimnem smodniku Obiličevcu, ki je bil v prejšnjem izdelku jako dober, sedaj pa zopet ne ustreza zahtevam lovskega smodnika. Zbor sklene s primerno vlogo in osebno intervencijo uveljaviti svoje zahteve po dobrem in zanesljivem domačem smodniku. Na razgovor je prišlo vprašanje skupnega in edinega lovskega glasila, ki bi ga izdajala Središnja uprava za vsa v njej včlanjena društva, vendar ni prišlo do nikakega sklepa ter se je zadeva odložila do novega lovskega zakona. Soglasno je bil sprejet predlog, da pristopi Središnja uprava z 8 člani k Mednarodni zvezi lovcev v Parizu, prav tako tudi predlog obveznega sestavljanja lovske statistike od strani lovcev, lovskih udruženj in državnih oblastev. Pri volitvah je bil po večini izvoljen stari odbor. Sedanjo upravo tvorijo gg.: dr. Milan Stojadinovič, predsednik; dr. Milovan Zoričič, 1. podpredsednik; ing. Vojko Koprivnik, H. podpredsednik; dr. Milan Marinovič, glavni tajnik; Zivojin Karapešič, blagajnik; v nadzor- sivenein odboru sta gg. Anton Mihel in dr. Branko Petrovič iz Novega Sada; vsi drugi so iz Beograda. Ljubljanska podružnica S. L. D. Predsednik S. L. D. dr. Ivan Lovrenčič je sklical na dan 11. decembra 1. 1. v hotelu Miklič v Ljubljani sestanek lovcev, ki niso včlanjeni še v nobeni podružnici, na razgovor zaradi ustanovitve ljubljanske podružnice. Potreba ustanovitve take podružnice je podana po novih pravilih S. L. D., zato se je po kratkem razgovoru izvolil pripravljalni odbor, ki naj podružnična pravila, kakor jih imajo druge podružnice, predloži banski upravi v odobritev in potem skliče ustanovni občni zbor, ki naj izvede volitve. Ljubljanska podružnica bo teri-torijalno obsegala vse one dele dravske banovine, ki niso prideljeni drugim podružnicam, in to; mesto Ljubljano, potem sreze Ljubljano okolico, Kamnik, Krško, Brežice, Novo mesto, dalje litijski srez izvzemši občine Litijo, Savo, Zagoriš, Št. Jurij pod Kumom, Radeče, Hrastnik in Trbovlje, ter končno logaški srez brez sodnih okrajev Cerknice ter Loža, ki ustanavljata svojo podružnico. Ljubljanski podružnici pripadajo tudi vsi člani S. L. D., ki prebivajo izven dravske banovine, če se sami ne opredele h kaki drugi obstoječi podružnici. V pripravljalni odbor so bili izvoljeni gg.: dr. Ivo Tavčar, dr. Rado Sfiligoj in Feliks Justin. Sedaj ima S. L. D. obstoječih in predvidenih 8 podružnic, in sicer: mariborsko, ljutomersko, celjsko, gorenjsko, zasavsko, notranjsko, ljubljansko in ptujsko. Z ustanovnega občnega zbora Zasavske podružnice S. L. D. v Trbovljah, ki se je vršil dne 22. novembra 1930. — Zborovanja se je od 200 članov, ki spadajo k tej podružnici, udeležilo okrog 80. Vodil ga je predsednik pripravljalnega odbora g. Šuligoj Avgust. Navzoč je bil tudi odposlanec osrednjega odbora S. L. D. g. ravnate'! Ivan Zupan. Ko so se čitala od osrednjega odbora za podružnice sestavljena pra- vila, je g. dr. Roš iz Laškega predlagal pri § L, da naj bo podružnični sedež v kraju bivališča predsednika. O tem predlogu se je vnela živa in ostra debata. Predlog je bil odklonjen, nakar je predlagatelj s svojimi somišljeniki zapustil zborovanje. Nato so se pravila, paragraf za paragrafom, sprejela. Pri volitvah, ki so sledile sprejemu pravil, so bili izvoljeni: Za načelnika podružnice Šuligoj Avgust, za odbornike Hauk Jože (podpredsednik), Radej Drago (tajnik), Zupan Franc, Miiller Viktor (blagajnik), ing. Puschmann Ernest, Deisinger Ivan, Barachini Fric, ing Widra Adolf in ing. Homan Tonče; za računska preglednika Berdajs Vladko in Saša Viktor, za njih namestnika gg Sušnik in Peharc. Delegati za glavno skupščino so gg. Deisinger, Grčar, ing. Puschmann in ing Widra. Orožni listi, lovske karte in lovopusti 1931. Kdor si hoče kupiti puško, mora prositi za nabavno dovoljenje pri sreskem poglavarstvu ali policijski direkciji in prošnjo kolkovati s 5 in 20 dinarskim kolkom. Oblast izda dovoljenje v dveh izvodih; oba daš puškarju, ki enega obdrži zase, na drugega pa napiše, kakšno puško ti je prodal in ti ga vrne. S tem dovoljenjem (lahko kar na drugi strani) prosiš ali za orožni list, ki ti daje pravico za nošenje orožja (n. pr. za lov), ali pa samo za dovolilo za posest orožja To slednjo dovolilo se jemlje navadno le za starinsko orožje za okras ali zbirke in ne daje pravice, orožje nositi s seboj. Prošnjo je kolkovati s 5 dinarskim kolkom in navesti v njej točne rojstne podatke, bivališče, domovinstvo, sistem in kaliber orožja ter posebe utemeljiti potrebo po orožju. Prošnji za orožni list se mora priložiti za vsako puško ali drugo orožje 50 dinarski kolek, prošnn za posest orožja pa le 20 dinarski kolek, ne glede na število orožja. Orožni list kakor tudi potrdilo o prijavi orožja (posestno dovolilo) imata trajno veljavo. Obnavljati jih ni treba, dokler morebiti kakšen nov zakon tega ne predpiše. Če pa si nabaviš kako orožje še zraven tega, za katero imaš že orožni list, moraš dati v orožni list vpisati spremembo ter plačati za vsak nov komad orožja kolek za 50 Din, ki se nalepi v orožni lisi. Seveda moraš tudi v tem primeru prositi prej za nabavno dovoljenje, kakor je uvodoma povedano. Ako hočeš svoje orožje posoditi, n. pr. puško za lov svojemu sinu, si mora ta prej oskrbeti orožni list. V prošnji zanj navede, da si bo puško, za katero ima oče orožni list, izdan pod št. 000 od toblasii), izposojeval. Kdor ima orožni list, mu za isto orožje rii treba imeti še posebe dovolila za posest orožja. Za tiskovino za orožni list je plačati 5 Din, za posestno dovoljenje pa 50 p. Po lovsko karto greš osebno k sreskemu poglavarstvu [mestnemu magistratu) ali vložiš zanjo prošnjo, ki pa jo moraš kolkovati (5 Din). Lovska kar velja samo za eno koledarsko leto. Izdajata se dve vrsti lovskih kart: 1. državne lovske karte za lastnike in zakupnike lovišč ter za njih goste (te so za leto 1931. svetlorumene barve) in 2. lovske karte za zaprisežene lovske čuvaje (sinje barve), veljavne le za tista lovišča, za katera so izdane. Za prvo vrsto se plača v kolkih 30 Din, ako se lovi brez psa, oziroma 40, 50 ali 60 Din, če se lovi z enim psom z dvema psoma ali s tremi ali več psi. Poleg tega je plačati v gotovini 200 Din banovinske takse, ki se pa zniža članom S. L. D. ali drugih lovskih organizacij, včlanjenih v Središnji upravi lovačkih udruženja kraljevine jugoslavije na 120 dinarjev, ako se prosilec izkaže s člansko izkaznico za 1. 1931. Torej plača član S. L. D. 80 Din manj za lovsko karto, kar je prav toliko, kolikor stane letna članarina pri S. L. D. z »Lovcem« vred. Za drugo vrsto kart, namreč za zaprisežene lovske čuvaje, se plača samo banovinska taksa 200 Din, odnosno 120 Din, če je čuvaj član S. L. D. ali kake druge organizacije Sred. uprave. Članarina pri S. L. D. z »Lovcem« vred je za lovske čuvaje 40 Din. Za člane vladarskega doma, za diplomatske in konzularne uradnike, dalje za državne šumarske uslužbence in slušatelje gozdarskih šol veljajo drugačni predpisi. Dnevne lovske karte se v letu 1931. ne bodo izdajale, prav tako tudi ne proste lovske karte za pastirje ali poljske čuvaje. Prestopki zakonov in lovskih predpisov se bodo kaznovali po dotičnih zakonih in predpisih, razen tega pa še po zakonu o taksah, ki določa za kazen petkratni znesek neplačane takse. Za lovopuste v dravski banovini veljajo: 1. uredba komisarja bivše ljubljanske samouprave z dne 4. junija 1929, št. 22, 2. uredba komisarja bivše mariborske samouprave z dne 22. julija 1929, št. 28, in 3. zakon z dne 27. aprila 1893 za bivšo LIrvatsko in Slavonijo. Lovopusti so torej po pokrajinah različni. A. V bivši ljubljanski oblasti so odprti: L Dlakasta divjačina: Jeleni (samci) 1./7. -31./12. Košute 1./10—31./12. Gamsi (samci) .... 1./8. —31./12. Divje koze (samice) . . 1./10.-31./12. Srnjaki 1./6. -30./9. Srne 1./10—15./11. Zajci 1./10, —31./1. 11. Divja perutnina: Veliki petelini .... 1./4. —31./5. Ruševci 1./4. —15./6. Fazani 1./9. -31./12. Gozdni jerebi (samci) 15./8. —31./10. Belke in kamenice, sam- ci in samice .... 1./10.—31./12. Poljske jerebice ! . . . 1./9. —31./10. Prepelice 1./9. -31 ./10. Kljunači 1./8. —30./11. Velike divje race . . . 1./8. —28./2. Druge race, močvirniki in plovci 1./7. —15./4. Vse leto so zaščiteni mladiči jelenov, gamsov, srn in damjakov, ki še niso eno leto stari, potem kozorogi sploh, dalje divje kokoši, ruševke, fazanke in gozdne jerebice. — Gonje z braki, jazbečarji in sličnimi psi so dovoljene le od 1. oktobra do 31. januarja. To velja za skupne love kakor tudi za posamezne lovce. B. V bivši mariborski oblasti so odprti: 1. Dlakasta divjačina: Jeleni (samci) .... 1./7. —31./10. Košute 1./10 -31./12. Gamsi (samci) .... 1./8. —31./12. Divje koze (samice) . . 16./8. —30./11. Srnjaki 1./6. — 31./12. Srne 16./10 —31./12. Zajci 1./9. -31./12. II. Divja perutnina: Veliki petelini .... 16./4. -31. 5. Ruševci 16./4. — 15./6. Fazani in fazanke . . . 1./9. -31.'12. Gozdni jerebi (samci) . . 1./9. —31./10. Belke in kamenice, sam- ci in samice .... 1./9. — 31./10. Poljske jerebice . . . 1./9. —15./11. Prepelice 16./8. — 31./10. Kljunači 1./8. —30./11. Velike divje race . . . 1./8. -31./1. Druge race, močvirniki in plovci 1./8. -31./1. Mladiči jelenov, gamsov in srn so brez razlike spola v letu, ko so bili povržcni, zaščiteni, enako se ne smejo nikoli loviti ali streljati kozorogi (ne glede na starost), potem divje kokoši, ruševke in gozdne jerebice. — Gonje z braki, jazbečarji in sličnimi psi so dovoljene le v času od 15. oktobra do 31. decembra. To velja za vso divjačino, izvzemši dlakasto divjačino: jelene, damjake, košute, kozoroge, gamse (samce in samice), srnjake, srne. Ta divjačina se sme streljati edinole s kroglo. Določbe za gonjo z braki, jazbečarji in sličnimi psi veljajo tako za posamezne lovce kakor tudi za skupne love. — Lovljenje divjačine s psi ali gonjači po ajdi in vinogradih pred trgatvijo je prepovedano. C. V čabarskem okraju so odprti: I. Dlakasta divjačina: Jeleni 1./7. -15./10 Košute 16./10. —31./12. Gamsi (samci) .... 1./8. —31./12. Srnjaki 1./10. — 31./12 Zajci 1./9. —15./1. 11. Divja perutnina: Veliki petelini .... 1./3. — 31./5. Ruševci 1./3. —31./5. Fazani 1./9. —15./1. Gozdni jerebi in jerebice 16./8. —15./1. Belke in kamenice, sam- ci in samice .... 1./9. —15./1. Poljske jerebice . . . 16./8. — 31./12 Prepelice in kljunači . . 1./8. —15./4. Divje race in drugi plovci ter močvirniki . . . 16./6. —15./2. Vse leto so zaščitene divje koze (samice), srne, divje kokoši, ruševke in fazanke. f Jakob Droi- Dne 10. novembra 1930 je umrl v Ljubljani naš zvesti član in lovec stare korenine, davčni nadupra-vitelj v p. Jakob Droi. Bil je to poštenjak od nog do glave, zlata duša in vrl družabnik, ki je rad zahajal v lovsko družbo in znal zanimivo pripovedovati iz svojih lovskih izkušenj. Ljubljanski lovci ga bomo jako pogrešali ter ga ohranili v najlepšem, trajnem spominu. f Alojzij Gnidica. V Sodražici na Dolenjskem je umrl vrli lovec, posestnik Alojzij Gnidica. Po svojem živahnem temperamentu ter blagem srcu je bil poznan v vsej Sloveniji. Kako zaveden član zelene bratovščine je bil, kaže med drugim tudi to, da se je v svoji oporoki spomnil trpečih tovarišev, njih vdov in sirot ter volil Zelenemu križu znaten znesek 500 Din. Blag in trajen spomin mu ohranimo vsi lovci, ki smo ga poznali. R. i. p. f Peler Majdič. Dne 12. novembra 1930 je umrl v Sp. Hudinji pri Celju \ lovskih krogih dobro znani veleindustn-jalec in veleposestnik Peter Majdič. Ro- ien je bil leta 1862. v Jaršah pri Mengšu. Leta 1888. si je uredil svoj novi dom v Sp. Hudinji pri Celju ter kmalu zaslovel po svoji izredni energiji in podjetnosti širom naše domovine. Kot gospodarski strokovnjak je bil v svoji iznajdljivosti neprekosljiv, zelo mnogo je pa pomenil tudi kot narodnjak in društveni delavec. Bil je zvest član S. L. D. ter kot ljubezniv tovariš in duhovit družabnik tudi v lovskih krogih izredno spoštovan in priljubljen. Ljubil je naravo ter iskal v njenem naročju po velikih vsakdanjih skrbeh počitka in utehe. Veličasten pogreb na celjsko okoliško pokopališče je pokazal izredno priljubljenost, ki jo je užival vsepovsod. Naše društvo so zastopali člani celjske podružnice. Zelena bratovščina ohrani g. Petra Majdiča v tr rinem in najlepšem spominu. Umrla sla Ralf Račič, ravnatelj v Karlovcu, ustanovni član S. L. D., in trgovec Rafko Salmič, dolgoletni redni član S. L. D. in duša predvojnega ter medvojnega slovenskega življa v Celju Oba sta bila vrla lovca; njiju prerano smrt in vsekala globoko rano lovstvu v dotičnih krajih, kjer sta bila nad vse priljubljena in upoštevana lovska tovariša. R. i. p.l Veliki poljski lov v Vel. Kikindi in Mokrinu. Lovski društvi v Vel. Kikindi in Mokrinu sta priredili po zborovanju Središje uprave na dan 7. in 8. decembra 1930 dva velika krožna lova na zajce in jerebice. Prvi dan je bilo 78 lovcev in 90 gonjačev ter je pad’0 1343 zajcev in 150 jerebic; naslednji dan je bilo 12 lovcev več, ustrelilo pa se je 1244 zajcev in 100 jerebic. To so lovišča! Ustreljena vidra. Dne 5. decembra 1930 je ustrelil Janez Špendal, zapriseženi lovec iz Prapreč, lepo vidro in sicer ponoči okoli polnoči, bil je že v postelji, pa je bil baš zbujen, ko je zaslišal, da nekaj po vodi »trabezlja«. Hiša stoji namreč prav poleg Temenice, srno cesta je vmes, in prav tu ima Temenica ovinek ter je jako plitva. Ko je zaslišal šumenje v vodi, si je takoj mislil, da je nemara vidra, ki lovi ribe. Vstane in pogleda skozi okno in — ker je bila mesečina — zagleda vidro, ki se premetava po vodi. Vzame puško in ustreli ter pogodi vidro v glavo in život, da je bila pri tej priči mrtva. V gobcu je še držala ribo, ki jo je bila pravkar ujela, bila je samica, jako temne barve, dolga 145 cm in težka 7 kg. V Temenici delajo vidre mnogo škode, kakor se pritožujejo ribiči, ker pokončajo mnogo rib, zlasti postrvi. Pred par leti mi jc pravil neki posestnik iz sosednje Št. Viške župnije, da so našli tam vidro mrtvo na železniškem tiru. Gotovo je šla ponoči čez tir, ko je baš pripeljal vlak, in njegovi luči sta jo tako premotili in preslepili, da se ni ganila s tira in jo je vlak povozil. Naj navedem še to, kar mi je pravil posestnik iz Prapreč, da je ustrelil Polde Strmole iz Št. Vidske župnije pred 8 leti vidro na smreki, kamor je bila ušla pred psom, ki jo ]e pregnal. J. Sašelj. Ribič lovi srne. že drugič se je zgodilo našemu strastnemu ribiču tov. Kačiču iz Trbovelj, da je namesto sulca ujel živo srno. Pretekli mesec ob priliki zajčjega pogona v rebri nasproti trboveljske postaje se je hotela umakniti dvoletna srna pred psi preko Save. Dosegla je nasprotno stran, kjer pa ni mogla izstopiti vsled prestrmega brega. Pokazala je radovednim železničarjem nadalje svojo plavalno umetnost in jo urezala po sredini Save pod mostom naravnost k našemu ribiškemu umetniku. Usmiljena duša Kačičeva je čitala iz milih srninih oči; Reši me! Vrgel je trnek v grm, stopil rekordki naproti, jo brez njenega odpora dvignil v naročje in jo ponesel v bližnjo hišo. Javil je to takoj lovcem Kumljancem. Ti so jo sprejeli za nekaj dni v skrbno negovanje Po odpočitku so ji pripeli na uhelj srebrn obroček z vrezanim napisom Kum — 1930, in hajd z njo na avtobus proti postaji, kjer je že čakala truma radovednežev, da vidijo, kako se bo počutila prvi hip zopet v svobodi. Ni bilo sen- zacije. Sv. Hubert naj jo čuva! Zanimivo je to, da je udomačena srna, ki so jo pripeljali k tej ujeti, bežala pred njo. Lovski pozdrav! Kumljanec. Lovcem v Zasavju! Lovci-nečlani, stalno bivajoči v laškem srezu, litijskem sodnem okraju, občini Radeče ali Št. )ur-ju pod Kumom, ki imajo namen pristopiti k SLD, naj se pismeno priglasijo na Slov. lovsko društvo, podružnica v Trbovljah. Lovski koledar za ' I931 > o katerem smo poročali v zadnji številki »Lovca«, je izšel in se dobiva po 38 Din pri Savezu lovskih društev za Hrvatsko in Vojvodino v Zagrebu, Radišina ulica št. 2. — Koledar je vsega priporočila vreden. Zeleni križ S. L. D. zahvalno potrjuje prejem Din 500,— kot volilo pokojnega člana S. L. D. Alojzija Gnidice v Sodražici. Novi Člani S. L. D. Za vstop v Slovensko lovsko društvo so se prijavili gg.: Gračner Alojzij, Male Grahovče, p. Laško; Hercog Josip, Klanec, p. Laško; Ivanc Alojzij, Vel. Poljane; Jančič Martin, Sv. Lenart, p. Laško; Knez Franc, Št. Rupert na Dolenjskem; Komaricki Franc, Laško; Komaricki Henrik, Laško; Krnc Anion, Vel. Cirnik pr! Št. Ruperlu na Dol.; Koprivšek Josip, Motnik pri Kamniku; Kutnar Franc, Št. Rupert na Dol.; Lapornik Franc, Lahcmšek, pošta Laško; Lavrič Josip, Tolsti vrh, p. Gor. Orehovica; dr. Lunaček Aleksander, Ljubljana, Beethovnova ul. 6; Lunaček Franc, Št. Rupert na Dol.; Malavašič Adolf, Vrhnika; Špiler Anton, Tevče, p. Laško; Toplišek Jakob, Reka, p. Laško. — Ako tekom 14 dni po objavi ne bo utemeljenega ugovora, se bodo sprejeli. Lovski ples. Letos se zopet vrši v Ljubljani tradicionalni, vsem krogom priljubljeni lovski ples, in sicer 1. februarja v sokolskem domu na Taboru. Priredi ga ljubljanska podružn. S. L. D. Pridite vsi, iz vseh vetrov in vseh stanov, da se spoznamo in skupaj poveselimo člani zelene bratovščine! KINOLOŠKE VESTI Društvo ljubiteljev ptičarjev v Ljubljani. Izpisek iz zapisnika odbo-rove seje dne 12. decembra 1930. Umrl je dne 3. dec. 1930 ustanovni član Društva ljubiteljev ptičarjev ravnatelj Ralf Račič. Društvo je izgubilo delavnega člana in velikega prijatelja kinološkega gibanja. Na prerani grob izvrstnega kinologa in lovca polagamo zeleno vejico. Odbornik g. Nagy Ivan je poklonil društvu dva letnika »Wild und Hund«, gospodar g. Schuster pa list »St. Hu-bertus«. Obema gospodoma se izreče zahvala. Podpredsedniku Slovenskega lovskega društva notarju g. Hafnerju se izreče prisrčna zahvala za njegovo intervencijo glede denarne podpore Društvu ljubite-i|ev ptičarjev. Društvo ljubiteljev ptičarjev v Ljubljani se pogaja z avstrijskim španiei-kiubom glede prepustitve filma španiel-ske tekme v Petronellu. Upati jc, da se bo predvaja! film v najkrajšem času v Ljubljani in še v drugih naših večjih mestih. Člane in lovce že danes opozarjamo na ta velezanimivi film. Odbornik Društva ljubiteljev ptičarjev g dr. Ivo Tavčar je kupi! v inozemstvu prvovrstnega nemškega kratkodlakarja »Juppa von der Laa«. Pes je prejel na raznih tekmah in pri hudi konkurenci nad 10 prvih daril. Opozarjamo reditelje nemških kratkodlakarjev na tega prvovrstnega psa, ki je star 2 leti. Pes je na razpolago za oploditev čistokrvnih psic. Oplemenina znaša za člane dru-šiva Din 550.—, za nečlane Din 750,— Občni zbor Društva ljubiteljev ptičarjev se bo vršil v Ljubljani dne 6. fe- bruarja 1931 ob 20 v gostilni »Činkole«, Kopitarjeva ulica. Odborove seje so vsak prvi petek v mesecu na istem kraju in ob isti uri. Društvo Brak-jazbečar naznanja, da je pristopil kot nov član k društvu g dr. Viktor Barič, zdrav, viši savjetnik, Hrv. Kostajnica. MALI OGLASI Ugodna prilika za nakup orožja se nudi lovcem pri puškarju F. K. K a i -serju v Ljubljani, Kongresni trg 9, ki ima v komisijski prodaji sledeče prav dobro ohranjene puške z zanesljivim strelom: Schbnauer puška z daljnogledom, kal. 6-5: 2200 Din; dvocevka Hammerles risanka, kal. 8+8 mm: 2200 Din; trocevka petelinka, kal. 20+20 —8 mm: 2200 Din; dvocevka risanka kal 6+12 mm: 700 Din; amer. flobertovka, kal. 6 mm: 700 Din; daljnogled Zeissov trieder: 1200 Din; skoraj nova Hammerles Bock risanica, kal. 16+8 mm: 3600 Din; nova Mauser, kal. 7 mm: 1200 Din; F. N. browning puška, avtomatska, kal. 12: Din 1200; dvocevka Hammerles, kal. 16: 1400 Din; F. N. brovvning puška, avtomatska, kal. 16: 1600 Din. Pristen tirolski loden za lovske obleke in predpisani lovski kroj priporoča tvrdka Anton Schuster, Ljubljana, Mestni trg 25. Isiotam je vedno v zalogi tudi raznovrstno sukno za športne obleke in drugo manufaktur-no blago po nizkih cenah. žive fazane za razplod prodaja iz svojih revirjev Repaš na Hrvatskem in Dornava v Sloveniji uprava posestev Ovidona pl. Pongratza, Dornava, z. p. Moškanjci. Lovske patrone, s katerimi boste gotovo zadovoljni, in sicer znamke R s hasloškim ter znamke Geko z rottvveil-skim smodnikom polnjene ima vedno v zalogi puškama F. K. Kaiser v Ljubljani, Kongresni trg 9. Le dobra pa-irona jamči za lovski uspeh! Srečno in veselo novo leto želi vsem svojim cenjenim odjemalcem in znancem puškar Albin Šifrer, Ljubljana, Gosposvetska cesta 12, poleg restavracije »Novi svet«. Za izkazano zaupanje, katerega sem bil deležen od strani številnih lovcev in ribičev v prvem letu samostojnosti, se najlepše zahvaljujem. Zagotavljam, da bom tudi v bodoče posvetil ves trud željam svojih odjemalcev. Ne s kričečo in vsiljivo reklamo, temveč z vestnim delom in točno postrežbo bom skušal vsakogar zadovoljiti. Priporočam se tudi v bodoče za naklonjenost. Zaloga lovskega okrožja, streliva, lovske opreme in ribarskih potrebščin. Delavnica za vsa popravila, montiranje daijnog!edo\ Prevzem in prodaja rabljenega orož,a v komisiji pod najpovolj-nejšimi pogoji. Nepremočljiva oblačila za lovce in športnike iz lodna, velblodje dlake in impregniranega platna, gorke zimske suknje in jopiče, športne obleke, predpisani lovski kroj in vso drugo obleko priporoča specialna trgovina za moška oblačila ). Maček, Ljubljana, Aleksandrova c. 12. Ribarsko orodje in vse potrebščine za ribjo lov ima vedno v najboljši kvaliteti in po nizkih cenah v zalogi tvrdka F. K. Kaiser, Ljubljana, Kongresni trg 9, ki prevzema tudi vsa v to stroko spadajoča popravila in jih izvršuje vestno in kar najbolje. Gozdni in lovski čuvaj z nižjo gozdarsko šolo in desetletno prakso, star 28 let, trezen in miren, oženjen z enim otrokom, išče službo. Zmožen je v govoru in pisavi slovenskega, srbohrvat-skega in nemškega jezika. Naslov pove uredništvo »Lovca«. Iščem službo poklicnega lovca in gozdnega čuvaja, po možnosti v Sloveniji. Sem samski, 26 let star, F78 m visok in krepkega značaja. V gozdnem delu in tudi v lovskih opravilih sem dobro izvežban. Anton Poženel, Grčarevec 9, P 1 a nin a - Ra k e k BORUSSO GVANIN KAPSULE Najmočnejši strup za lisice — glavna zaloga lekarna »Pri Orlu« — Mr. Ivo Tončič, Celje. — »Hubertus«~masi ie za lovske in turistovske čevlje najboljša, kajti napravi usnje mehko in nepremočljivo. Zahtevajte zato v trgovini izrečno »Hu-bertusK-mast! Izdelovatelj Ivan Lapajne, Ljubljana - Moste. Živo divjačino, in sicer fazane, zajce in srne nudi po zmernih cenah gg. lovcem Vlastelinstvo Opeka, pošta Vinica pri Varaždinu. Službo zaprisenežega lovca ali gozd. čuvaja išče v zatiranju roparic dobro izvežban, proti lovskim tatovom neustrašen lovec z dobrimi izpričevali. Naslov pove uredništvo »Lovca«. Vsem članom S. L. D. priporočamo za nakup lovskih pušk vseh vrst, dalje orožja za obrambo, lovskih priprav in pribora za lovce in turiste staro solidno tvrdko F. K. Kaiser v Ljubljani, Kongresni trg 9. Vsa puškarska popravila se izvršujejo strogo solidno in zanesljivo. — Montiranje daljnogledov strokovno po najboljših načinih. Pasti za razno zverjad, prvovrstne kakovosti in popolnoma zanesljive, skobce vseh vrst ter škatlje vseh velikosti, priporoča L štajerska tvornica za pasti Matthias Brandl, Puntigam b. Graz (Austria). Izdelki in cene so brez konkurence. Za strokovno izvedbo jamči izdelovalec, ki ima kot bivši poklicni lovec jako bogate izkušnje v lovljenju zverjadi. Ne samo v cenah, ampak tudi v kakovosti prekaša ta tvrdka pasti iz drugih tovaren. Vsem članom S. L. D. na znanje in uvaževanje! Današnji številki »Lovca« so priložene položnice št. 11.942. Člani, ki ne pripadajo kakšni že poslujoči podružnici, naj se poslužijo teh položnic in pošljejo z njimi članarino za 1931 (82 Din, oziroma lovski čuvaji 42 Din; na novo vstopajoči pa 25 Din več). Tudi člani že obstoječih podružnic lahko pošljejo članarino s temi položnicami, če od svoje podružnice niso dobili drugih položnic ali posebnih navodil, vendar morajo na srednjem delu tiskovine, zgoraj na robu zapisati, za katero podružnico je denar (n. pr.; Notranjska podružnica, gorenjska podružnica itd.). Ta denar se bo potem preod-kazal dotični podružnici. — Gre za to, da člani čimprej dobe izkaznice, kajti le z njimi je mogoče dobiti lovsko karto z. znižano banovinsko takso, 120 Din namesto 200 Din. Poziv na redno glavno skupščino Slovenskega lovskega društva, ki se bo vršila dne 1. februarja 1931 v steklenem salonu kolodvorske restavracije v Ljubljani. Pričetek ob 10.30. Dnevni red; 1. Poročilo predsedstva in društvenih funkcijonarjev. 2. Poročilo društvenih rač. preglednikov. 3. Sklepanje o odrešnici sedanjemu društvenemu odboru. 4. Volitev predsednika, dveh računskih preglednikov in namestnikov ter dveh delegatov in njunih namestnikov za Lovsko zbornico. 5. Določitev prispevkov za poslovno leto 1931. ter določitev zneska podružnicam. 6. Sklepanje o ustanovitvi, odnosno preosnovi lovskih organizacij. 7. Samostojni predlogi, ki jih je prijaviti do 24. januarja 1931 sedanjemu društvenemu odboru. Dnevni red se giblje v okviru § 20. društv. pravil, glede udeležbe, sklepčnosti, pooblastil itd. pa odločuje § 19. društvenih pravil. Ljubljana, 30. decembra 1930. Odbor. Dr. Viktor Jeločnik: Rdeče prigodbe.* Brakad od nekdaj nisem cenil in sem se jih izogibal in izognil, kjerkoli mi je bilo mogoče. Če sem se pa že zgubil na brakado, prosil sem vedno za stojišče, kjer se je nadjati — lisice. Kjer sem bil že znan v lovišču, izbral sem si mesto sam, in to navadno z uspehom, da sem lisico vsaj videl, če jo ni zaneslo v strelno daljavo. Imam nekak čut, ki si ga sam ne morem razložiti: tu-le boš ostal in prav tu bo švignila zvitorepka skoz grmovje ali čez stezo, smuknila čez drčo ali se prisvalkala potuhnjeno med brinjem in skalovjem. Še zelo mlad, neizkušen, pa lovskih nad poln sem bil, ko so me zelenega začetnika — na tihem in skrivaj sem imel s staro enocevno prednjačo sicer že nekaj izkustev in uspehov — vzeli prvič seboj na lov, na brakado... Tam, kjer napravlja Sava malo pred Litijo pod Hotičem na vznožju Velikega Vrha in Robidnika velik ovinek in je hrib prevrtan s kratkim tunelom, čez Savo pa vodi železniški most, je napovedal okrajni glavar litijski, blagopokojni gospod Matija Grili, na prvi dan septembra lov. Zbralo se je domalega vse, kar je čutilo lovsko žilico v sebi, gospoda iz Litije in okolice, manjši in večji graščaki m posestniki iz okolice, oficirji in drobiž iz kadetnic, kar ga je bilo še na * V tem spisu omenjam kraje in osebe s polnimi imeni, da se vsakdo lahko prepriča o istinitosti prigodb. Pis. dopusiu, par dijakov in pestra množica »finfarjev«, zapriseženih in nezapriseženih lovskih čuvajev, ki si jih našel v lovišču samo tedaj, kadar je bila brakada in ki so prišli tudi sedaj le s hvalevredno namero, da po mogočnosti prestrežejo vsako divjad že poprej, preden pride na stojišče, ali pa, da pihnejo zajčka že v ležišču. Jata kužkov, privezanih na verigah in vrvicah, je cvilila, bevskala in renčala vsevprek, da so jo brakirji jedva mirili. Sam Darwin — če bi bil prišel slučajno na zbirališče — ne bi bil utegnil in mogel ugotoviti pokolenja in porekla vsakega izmed teh cuckov, ki je o njih veljalo edino pravilo, da ima vsak pošten pes eno mater pa najmanj enega očeta. Pravici na ljubo bodi pa povedano, da je bilo tudi nekaj žlahtnih, čistokrvnih živali na mestu, tako z Grbina pod komando dolgega Florjana Kokalja, par istrijancev z Bogenšperka, ki jih je krotil tedaj še črnobradi, sedaj že sivi lovec Peter, in tako dalje. Nad vso to lovsko in pasjo druščino pa je poveljeval kakor vrhovni reditelj stari oča Beden, takrat že sedemdesetletnik, pre-užitkar na Bedenovem posestvu in mlinu v Bedenovem grabnu med Velikim vrhom in Sitarjevcem. Pri njegovi hiši ob cesti tik Save je bilo zbirališče. V počet-niški nestrpljivosti in bojazni, da kaj zamudim, sem bil že pred zoro na mestu in sameval pod hruško na oglu hiše. Polagoma so prihajali iz Lilije in okolice povabljeni lovci in po hribovskih potih in stezah »finfarji« s svojimi četveronožci. Kakor je že red in običaj, se je med poslednjimi pojavil sam najemnik in gospodar lovišča, spoštljivo pozdravljen od strani navzočih. Jutro je bilo pusto in čemerno. Tiste običajne goste savske megle ni bilo, ki prinese lepo vreme, čim se vzdigne. Težki oblaki so se nizko podili po jesenskem nebu in vse je prerokovalo, da bomo še pošteno premočeni. Kazdelili so se na dve četi, katerih prva je krenila po Bedenovem grabnu navzgor, druga pa v Veliki vrh; takrat se mi je ta krtina res še zdel »velik«. Gospod glavar je izbral pot proti Poganiškemu gradu, kjer je bil nekako pod cerkvico svetega Jurija njegov »šiant«. Ta je imel prednost, da ni bilo potrebno riniti v strmino, in da ni bilo daleč od Poganjka, samotnega gradiča vprav nad železniškim predorom, kjer je užival neki admiral, star morski volk, zasluženi pokoj, staro slivovko in izvrstnega dalmatinca. Za kratek čas je komandiral mesto oklopnicam in križarkam splavarjem, ki so se vozili nizdol Save proti Zagrebu. Na mene so čisto pozabili, ker sem se v svoji skromnosti in zavesti svoje lovske ničevosti stiskal s svojim pihalnikom ob Be-denovo hrušiko in zadnji trenutek šele se me je usmilil litijski zdravnik stenskih in žepnih ur, gospod Miklavž Tiran, ki se je obrnil do starega Bedena, kam da naj me postavi. »Ehe, eh ... kaj?« je premotril mojo osebico malo zaničljivo, malo sočutno, pa pokazal s svojo ukrivljeno palico čez njive proti hribu. »Tam-le naj počaka pri lesi, kjer tisti dve poti iz hoste prideta. Tam bo najmanje pokvaril, ker še nikoli nič ni prišlo.« Barometer mojih visokoletečih nad in upanj je seveda po taki odkritosrčnosti vrhovnega poveljnika mahoma padel, vendar se nisem upal ugovarjati in sem jo ubral preko ovsenega strnišča in novo izorane njive proti lesi, kjer sem zavzel predpisano mi stojišče. Dolgotrajne procedure, kako sem po vseh pravilih nabil svoj predpotopni pihalnik in nasadil svitlobakreno kapico na piston, ne bom opisoval. Potem sem pa stal mirno in v pričakovanju bodočih stvari, dokler ni pričelo deževati, v prvo pohlevno ali vztrajno, potem pa vedno gosteje, da se je v kratkem spremenila cela okolica v obupno žalosten in vsiljivo moker zastor deževnice. Že mi je blagodejno silila mokrota za vrat, skozi klobuk in obleko na ramenih in kolenih; smrtnonosno orožje sem krčevito stiskal pod jopič in skrival petelina in kapico pred dežjem in .. . pregrešil sem se zoper lovske predpise ter se umaknil s stojišča vedrit pod majhen kozolček, ki je sameval kaka dva streljaja od lese na koncu njive. Pod razdrapano streho in med fižolovkami je stal dvokolesen voziček, poln nakošene detelje. Potegnil sem ga malo dalje na kraj, da sem obvladal z očmi in puško čim večji krog ter se udobno utaboril na detelji. Minila je ura in še ena. Niti pasjega bevska ni bilo slišati, niti strela. Po mojem računu je moral biti pogon že končan. In res zagledam, da se mi bliža po razoru v meglovitem in deževnem ozračju netočno vidljiva, na vsak način četveronožnemu živalstvu pripadajoča stvar. Že sem mislil Pubija, Turina, Špijona ali kar že bodi povabiti s prijazno besedo, da naj mi gre delat druščino na mehki detelji, kar dotična stvar obstoji, se okrene iz razora vprek in — na 15 korakov sem se z izbuljenimi očmi, odprtih ust in kakor v krču odrevenelih rok divil kapitalnemu — lisjaku. Pravičnemu da 5og v spanju, sem si mislil, krč v rokah je popusiil in počasi sem zvlekel pihalnik k licu. Celo večnost — vsaj meni se je zdelo — sem rabil za to, še daljšo večnost sem meril, končno pa se je vendar razlegel pok in vzvalovil dim izpod kozolca; po njivi pa se je premetaval smrtno zadeti lisjak. Kako sem ga pobral in zdirjal z njim k prvotnemu stojišču ob gozdni lesi, sam ne vem več. Ošabno so se mi širile prsi in z drhtečimi rokami sem pričel polniti pihalnik. Polovico šiber sem stresel mimo in ravno ko sem tlačil zgnečeni zamašek prediva v ustje cevi, se je pojavila vsa premočena, godrnjaje in slabe volje večina lovskih tovarišev. Stari 5eden, ki je korakal na čelu, je začudeno gledal lepega lisjaka, ki mi je visel ob strani na lesi, se popraskal za ušesi in ni zinil besede. Izvlekel je pa basalnik svoje častitljive stare dvocevke in pomenljivo na mene pomežikajoč zamahnil z njim po zraku, da je ostro zažvižgalo. Lovci in »finfarji« so se začeli muzati in drezati s komolci; jaz pa, ki sem že vedel, kaj me čaka, sem čutil kar vnaprej, da me skeli na onem delu telesa, ki je še malo prej tako prijetno počival na zeleni detelji vrh vozička pod kozolcem. Stari Beden — in samo njemu je pripadala pravica, da podeli začetniku slavne in zaslužene tri lovske udarce, in nikdo se mu te pravice ni drznil kratiti — je z vso svečanostjo in resnostjo vršil potrebne priprave za ta imenitni akt. Lastnoročno je prinesel nizko klopico iz hiše, raztegnil po njej lisjaka, in preden sem vedel kako in kaj, sem bil s sklonjenim hrbtiščem in prepisno napetimi hlačami na onem delu telesa, ki od učiteljske in očetove palice največ trpi, deležen svečane trojice žvižgajočih in vročih: za svetega Huberta, domovino in lovskega gospodarja. Stari Beden je vrezal pošteno; kljub temu sem bil srečen in zadovoljen; morebiti bolj kot v poznejših letih, ko sem občutil svetlo ploskev jatagana na irhovini svojega ozadja pri prvem jelenu in mrjascu... ^ Nekaj let pozneje. Odpravljal sem se menda ravno prvo leto na vseučilišče. Medtem sem se že večkrat srečal z lisico, z več ali manj uspeha. Tistikrat smo zopet lovili v Velikem vrhu in stari Beden me je postavil na stojišče v strmi rebri hriba sredi bukovja. Mesto samo ni nikakor izgledalo po »štantu«, samo na levo je vodila ozka, skoraj docela z borovničevjem in resjem zarasla stezica pošev v strmino. »Tu-le boš gotovo streljal,« reče starec, pokaže v smeri steze, pokima in gre dalje. Pa se še obrne in veli, da naj pazim dobro, češ, žival bo poprej tu, nego bom slišal psa. Nabil sem puško. Nisem se mučil več s staro prednjačo eno-cevko, temveč stiskal pod pazduho izvrstno dvocevko kalibra 20, ki je za moje tedanje strelske zmožnosti streljala še preveč dobro, to je gosto. Nepremično sem stal, le oči sem obračal navzdol, desno in levo, da ne bi česa zamudil. Kake pol ure sem že oprezoval tako, pa niti iičjega glasu ni bilo slišati. Kar se zadereta pod menoj dve šoji s tistim značilnim glasom, ki pravi, da je prekanjena in pozorna šoja ugledala nekaj posebnega... in že je švignilo nekaj rdečega, dolgorepega čez stezico. Puška je zletela sama ob sebi k licu in v poku je stala lisica dobesedno na glavi, vrteč se krog lastne osi kakor vrtalka. Takoj sem bil pri njej in ji z močnim udarcem palice preko nosa končal življenje. Vse to ne bi pomenilo nič posebnega. Ko sva pa s Florijanom drla lisjaku kožo raz telo in so prišli že uhlji na vrsto, pa še o kaki strelni poškodbi ni bilo ni sluha ni duha, me je dolgi Florijan pogledal po strani in menil, da sem pač lisico ubil s palico, če ni umrla od samega strahu. Še malo je potegnil in — ravno nad nosom v sredi čela je bila ena sama šibra št. 6 udarila lisjaku v glavo in možgane. Lisjaka sem bil prav za prav docela zgrešil, najbrž v naglici podstrehi; kakor rečeno, je puška streljala izredno gosto in le eno skrajnih zrn je slučajno zadelo lisico v glavo, ki jo je, bržčas ugledavši mojo kretnjo s puško, obrnila proti meni — inače bi bilo še to edino zrno šlo v prazno! Če je ta lisjak imel dosti eno samo zrno, sta me dve drugi lisici stali svinca skoraj več, kot sta bili vredni, in niti ene dobil nisem. V Zlatem polju pri Kamniku sem si izbral stališče v precej gosti šumi. Izstrel sem imel še dovolj dober navzdol in pa na desno, drugače pa je pokrivalo tla gosto krivenčasto bukovje, mlado smrečje, resa in borovničevje, da ni bilo nikjer za zajčji ali lisičji skok čistine. Takoj po početku pogona jo primaha velika lisica odzdol naravnost proti meni; morala pa je ugledati dvig puške k licu in se je vrgla nenadoma v grmičevje, kamor sem sprožil za njo. Videl sem v poku, da jo je sunilo z zadnjim koncem v stran, a drugega strela že nisem utegnil spraviti iz cevi. Na slrel pridrvita dva psa — prijatelja Vanuša izborna Ruska in Kureževega Francelna mali Špijon —, ki lisico vzameta na sled. Po srditem laježu sem sodil, da je pasja dvojica obstreljeni lisici tik za petami. Gonja se je obrnila proti grapi za menoj in — svojim očem nisem hotel verjeti — obstreljena lisica se je bolj vlekla kakor bežala zopet proti mojemu stojišču. Na lepo razdaljo, kvečjemu 30 korakov je bilo, ji namerim v vrat; lisica se dvakrat prekucne in mi zgine v goščavi. Grem jo pobirat, pa psa me prehitita in na licu mesta vidim ravno še lisičji rep in psa tik skupaj, da zopet drugega strela nisem mogel sprožiti. Psa sta divjala še nekaj časa po grmovju in potem utihnila. Dolgo se je trudil Kurežev Franeel za krvavim sledom, da dobi lisico — vendar zaman. Dasiravno ni bilo nikakih lisičin v bližini — zmanjkalo jo je brez sledu in tudi druga dva psa, ki sva ju dala na sled, sta se vrnila brez uspeha. Ta slučaj mi je bil prvi, in menda tudi poslednji, da se je obstreljena lisica vrnila na mesto, kjer je dobila že ogenj. Na Pokovšu pod Kresišem blizu Sv. Ambroža pri Kamniku smo zastavili strmo, rižasio in pičlo obraslo pobočje, ki pada proti Kamniškem vrhu in v Riala. Jernej Kemperle — ki tudi že lovi v večnih loviščih — in jaz sva zavzela najvišji stojišči vrh riž, ker sva imela trocevke in ni bilo izključeno, da se drži v tem delu gams. Preko riže mi pride prav počasno, ali precej daleč lisjak, ki je nekam čudno šanial. Z dvogledom ga opazujem, ko je postal sredi riže, in vidim, da siromaku služijo samo tri noge. Pozneje smo ugotovili, da je levo sprednjo pustil v železju, ki mu ga je bil nastavil tamošnji lovec, in da je štrcelj noge še krvavel. (Nadaljevanje pride.) Ing. Vojko Koprivnik in ing. Ciril Dimnik, za lovstvo zaslužna moža. Na zadnjem zborovanju Središnje uprave saveza lovačkih udruženja kraljevine Jugoslavije, ki se je vršilo 7. dec. 1930 v Veliki Kikindi, je bil izvoljen za II. podpredsednika naš rojak ing. Vojko Koprivnik. Povsem jasno je, da pridejo na tako važna mesta v naši organizaciji le najbolj sposobni možje, možje, ki imajo zasluge za našo stvar in ki so z delom že dokazali, da jim gre vsestransko zaupanje, pa da je od njih pričakovati še nadaljnjih uspehov pri naših stremljenjih. Vse to ima g. ing. Koprivnik v obilni meri, in zato nam je dolžnost, da o tem obvestimo svoje čiiatelje in predočimo tega zaslužnega iovariša v zeleni bratovščini slovenskim lovcem, ki so mu v marsikaterem pogledu dolžni svojo hvalo. G. ing. Vojko Koprivnik izhaja iz znane slovenske rodbine v Mariboru, kjer je bil rojen leta 1887. Njegov oče je bil profesor, ki je med drugim spisal poznano knjigo o Pohorju, priznano strokovnjaško, znanstveno delo. Po dovršeni gimnaziji v Mariboru je šel Vojko študirat na Dunaj, kjer je absolviral pravno fakulteto na univerzi ter gozdarsko visoko šolo. Kot gozdarski inženjer in absolviran pravnik je mogel povsod prednjačiti med svojimi lug. Vojko Koprivnik. stanovskimi tovariši, ki so priljubljenemu drugu radi priznali prednost in ga izvolili v odbor svoje organizacije: deset let je bil podpredsednik Glavne uprave udruženj jugoslovanskih inženjerjev in arhitektov. Ko se je leta 1925. ustanovila vsedržavna lovska organizacija, Središnja uprava saveza lovačkih udruženja, je bil g. ing. Vojko Koprivnik izbran za generalnega tajnika in je potem vestno ter požrtvovalno opravljal to odgovornosti polno funkcijo preko pet let, vse dotlej, da je bil izvoljen za podpredsednika. Kdor pozna društveno življenje, ve, da je navadno tajnik duša društva in da zavisi uspešno delo v društvu v prvi vrsti od tajnikove marljivosti in vestnosti, predvsem pa zmožnosti. Ves tak je bil g. ing. Koprivnik, neumoren in vedno nared, kadar je šlo za to, da se na polju lovstva kaj pridobi, vnapredi in izjboljša, da se organizacija okrepi, poveča in da pridobi na ugledu in vplivu. Razen v naši organizaciji pa deluje g. ing. Koprivnik iudi kot znanstvenik in strokovni pisatelj. Je honorarni profesor na univerzi v Beogradu ter piše strokovne članke v domače in inozemske liste. Tudi »Lovec« je bil deležen marsikaterega spisa, različne vsebine. Spominjamo le na: Lovske slike z našega iztoka (1922), Moj lanski gams (1924), Lov na lisice. Propast beljskih lovišč (1926), Dva orla, Glavne naloge naših organizacij (1927), Židlohovice (1928). Že naštete zasluge za lovstvo so velike, še več dobrega pa je naredil g. ing. Koprivnik v svojem poklicu kot uradnik ministrstva za šume in rudnike. Od leta 1924. do 1930. je bil predstojnik odseka za lovstvo in je v tem svojsivu uredil lovske prilike, ki so bile ob nastopu te službe kaj žalostne, vsaj v nekaterih predelih naše države. Postopoma, toda energično je uvedel red in spoštovanje do obstoječih zakonov. Zlomil je silni odpor nediscipliniranih elementov, ki so hoteli v svoje temne namene zlorabiti tedanje še neurejene razmere. Brez ozira na desno ali levo se je zavzel za pravilno izvajanje lova in zahteval red v vrstah lovskih združb, zlasti v Srbiji in Bosni. Zaradi tega si je nakopal nasprotnikov, ki so ga napadali, nečuveno črnili in grdili, toda to ga ni oplašilo; vztrajal je odločno pri svojih zahtevah in ukrepih v svesti si, da dela pravilno in da morejo lovci kakor država le takrat imeti od lova koristi, če se izvaja raci-jonalno in po predpisih. To pa je laže doseči pri loviščih manjšega obsega, zato je dal za podlago v osnutku lovskega zakona znano kompromisno formulo, po kateri bi bilo mogoče sčasoma uveljaviti zakupni sistem po vsej državi. Vsi pravi lovci in narodni gospodarji so z veseljem priznali to formulo kot izvrstno rešitev vprašanja oblike lovišč, ki bi mogla dvigniti lovstvo v naši državi na nesluteno višino. Razume se ob sebi, da je g. ing. Koprivnik soustvarjal vse uradne osnutke lovskega zakona ter povsod skrbno pazil na napredek lovstva in uveljavljenje pravičnih želja lovske organizacije. S sijajnimi uspehi je vzpostavil bosenske rezervate, osnoval več fazanerij v državnih loviščih, tudi v Srbiji, po državnih gozdih postavil lovske koče, uredil solnice, krmišča itd. Zavzel se je za ustanovitev ribjih vališč, pomagal osnovati Marjan pri Splitu ter podpiral vse akcije lovskih udruženj, med katere spada v prvi vrsti lanska državna šumarska in lovska razstava v Ljubljani. Sedaj je g. ing. Vojko Koprivnik višji inšpektor v kabinetu g. ministra za šume in rudnike. Njegov naslednik kot predstojnik odseka za lovstvo je g. i n g. C i r i 1 Dimnik, tudi naš rojak, doma pri Dev. Mariji v Polju pod Ljubljano. Rojen (18. L 1898) kot sin vnetega lovca je že v rani mladosti pričel loviti. Razumljivo je zato, da se je po maturi na ljubljanski humanistični gimnaziji (1917) in potem, ko je za dve leti moral pod orožje, posvetil šumarsko-lovski stroki. Te nauke je dovršil na šumarski fakulteti v Zagrebu in se izpopolnjeval v tem študiju ludi na Dunaju. Kot šumarski inženjer je bil leta 1924. nastavljen pri Šumski direkciji v Ljubljani, kjer je poleg ostalih poslov izdeloval že samostojno gospodarske operate za gozdne komplekse. Leta 1926. je položil Ing. Ciril Dimnik. v ministrstvu za šume in rudnike praktični izpit za samostojno vodstvo šumarskega gospodarstva. Kot odličen strokovnjak in vesten uradnik je bil že avgusta meseca 1929 poklican v Beograd za šefa kabineta v ministrstvu za šume in rudnike. To mesto je zavzemal do 15. novembra 1930, nakar je bil postavljen za šefa odseka za lovsfvo in na lem mestu deluje še danes. Mi lovci pozdravljamo g. ing. Dimnika kot svojega zastopnika na njegovem visokem položaju, saj ga poznamo kot odličnega in pravičnega lovca. Mi vemo, da g. ing. Dimnik lovstva ni nikoli podcenjeval, ampak da se je zanj zavzemal in spretno branil in ščitil njegove interese, zlasti v času ostrih borb regalnega in dominalnega lovskega sistema. Hvaležni smo mu za to prizadevanje in za dosežene uspehe, kakor za vse, kar je dobrega in v prid lovstva storil kot aktivni sodelavec pri izdelavi novega lovskega zakona. G. ing. Dimnik pa nima zaslug samo za lovstvo, ampak se je kot vnet ribič mnogo udejstvoval za vnapredenje ribarstva v državi in je v tem pogledu dobro zastopal koristi ribarsiva ob snovanju novega ribarskega zakona. Zagovornikoma naših stremljenj in pravičnima lovcema prisrčni lovski pozdrav! Uredništvo. Med. Jože tterfort: Nekaj o krvi in njenem obtoku. Živalsko telo sestavljajo jako majhni, samostojni delci, ki jim pravimo slanice. Vsaka slanica mora sprejemati organsko hrano in kisik, oddajati pa ogljikov dvokis in razne visoiko oksidirane organske razpadline. Hrano je treba slanicam privajati, razpadline pa odnašati. Za tako delo je najbolj sposobna tekočina, in to je v živalskem telesu kri. Kri se pretaka po vejastih ceveh, ki jim pravimo žile. Zilje je razne debeline, kakor to zahtevajo delo in druge okolnosti. Kri kroži po žilah, goni jo pa srce, ki je osrednji organ vsega žilja. Srce sestoji iz dveh zraslih mehov, katerih ostenje je iz močnih mišic. Zato se more srce krčiti in raztezati. S krčenjem poganja kri v žile, kadar pa se raztegne, vsrkava kri vase. Razločujemo torej dve vrsti žil, one, po katerih tišči kri iz srca, in liste, po katerih teče nazaj v srce. Prvim pravimo arterije, drugim vene. V arterijah po smrti ni krvi, v venah pa ostane. Vsaka arterija se cepi v veje in končno razplete v nešteto drobnih žil in žilic, ki obdajajo in prepletajo tudi najmanjše delce telesa, jim oddajajo hranivih snovi in kisika iz krvi ter prevzemajo izgorline ter ogljikov dvokis. Spajajo se zopet v večje žilice in žile, ki vodijo kri v srce in pljuča. Tem najmanjšim žilicam pravimo laskovice ali kapilare, njih skupnosti pa laskovična mrežica. Kri, ki se je onečistila v laskovičnih mrežicah z ogljikovim dvokisom in zaradi tega postala temnejše rdeče barve, se mora prečistiti. To se zgodi v pljučah, kamor jo poganja srce po veliki pljučni žili. Pri izdihavanju odstranimo iz krvi ogljikov dvokis in ga pri vdihavanju nadomestimo s kisikom. Tako prečiščena kri teče nazaj v srce, ki jo pri sledečem stisku požene po arterijah v telo. Vidimo torej, da kroži kri v dveh krogih po telesu, zato govorimo o velikem ali telesnem krvnem obtoku in o malem ali pljučnem krvnem obtoku. Za ta dvojni krvni obtok je srce primerno urejeno. V prvi vrsti sta leva in desna polovica popolnoma ločeni. (To velja za sesavce in ptiče, ki prihajajo za nas lovce v poštev.) Na vsaki polovici ločimo spodnji večji prekai in zgornji manjši pridvor. Kri priieka po venah v pridvora, in sicer iz telesa v desni, iz pljuč v levi pridvor, ki se pri tem raztegneta. Takoj nato se skrčita in potisneta kri v prekata, ki se napolnjena tudi skrčita in poženeta kri v arterije. Pri tem se srce nekoliko zgane, pravimo, da udarja ali bije. Zaporedno poganjanje krvi širi arterije kakor bežni val. Anatomija srnjaka o obrisu. arterije utripljejo. Da se kri redno in v pravo smer pretaka, so med prekatom in pridvorom zaklopke, lopute, in prav tako v venah. Vene in arterije teko po telesu druga poleg druge, venam zato pravimo spremljevalke. Kri sestoja iz tekoče, rumenkaste plazme in iz krvnih stanic (telesc). Krvne stamice so dvojne: rdeče in bele. Rdeča stanica so krožasti ploščki, ki so na sredi vdrti. Od snovi, iz katerih so, je najvažnejše krvno rdečilo ali hemoglobin, ki ima lastnost, da se prav na rahlo spaja s kisikom, odnosno ogljikovim dvokisom, tako da ga po potrebi lahko oddaja ali privzema. Ako je hemoglobin spojen s kisikom, ima kri jasnordečo barvo (arterielna kri), če pa je privzel ogljikovega dvokisa, je kri temnordeča (venozna kri). Bele krvne slanice so večje od rdečih, nimajo stalne oblike in jih je v krvi 500 krat manj. Važno vlogo imajo pri sprejemanju hrane in raztvoritvi neporabnih in škodljivih snovi, ki pridejo v kri. Poleg drugih manj važnih krvnih sestavin so omembe vredni še trombociti, jako majčkena telesca okrogle ali nazobčane oblike, ki imajo važno vlogo pri sirjenju krvi. Če jih nedostaja, se kri ne strdi in lahko odteče pri malenkostni rani, n. pr. če si izderemo zob (hemofilija]. Iz povedanega lahko povzamemo, da se majhna rana sama zapre, ker se kri na zraku strdi, spoznamo pa tudi lahko, ali je ranjena arterija ali vena. Kri iz arterije je jasnordeča in brizga sunkoma iz nje, iz vene pa je temnordeča in teče počasi nabirajoč se v velike, temne kaplje. Pri večjih ranah sta seveda lahko raztrgani obe vrsti žil, kri je potem mešana. Deloma iz barve krvi, deloma iz načina krvavitve in krvnih primesi, zlasti pa iz vedenja zadete živali moremo precej zanesljivo sklepati, kam smo žival zadeli. Kri iz pljučnih arterij je svetlo-rdeča in penasta, iz telesnih arterij jasnordeča, iz ven pa temnordeča, črna. »Barvna« sled, povzročena od prestreljene arterije, je oddaljena od sledu nog, ker kri brizga iz rane, kri iz vene pa leži na sledu samem. Po svojih opazovanjih in izkušnji lovskih prijateljev navajam v naslednjih vrstah še to, kako se žival obnaša pri raznih strelih, kako strel naznači, kakor pravimo. Strel v glavo. Ni treba, da žival v ognju pade. Lahko je zdrobljena samo kost in žival beži še daleč. Dostikrat je zadeta samo čeljust. Žival se muči dneve in dneve in pogine največkrat od gladu. Na mestu obleži le, če je poškodovan lobanjski mozeg (možgani). Strel v glavo iz prejšnjih razlogov ni priporočljiv. Strel v vrat. Smrt nastopi naglo le, če je zdrobljena hrbtenica, oziroma vratno vretence in z njim hrbtni mozeg (hrbtenjača). Če pa je zadet goltanec in morebiti še arterija, žival močno krvavi in ima svetlordečo penasto krvavo sled in kmalu obleži. Ta strel je od prejšnjega boljši. Strel v bok. Če žival ne pade takoj, beži s povešeno glavo in je sled svetlordeča, ni pa penasta, ako ni s srcem prestreljena tudi pljučna arterija. Na nizek bočni strel reagira žival s pritegom prednjih nog in jadrnim begom, dočim so zadnje noge v normalni pozi. Če je zadeto srce, je kri temnordeča, saj se arterijelna in venozna kri mešata. Pri sirelu v konice pljuč je kri cinobrasio rdeča in penasta, zastreljena žival pa beži daleč. (Barvar!) Previsok bočni strel nastane, če je prestreljena samo hrbtova muskulaiura na notranji plati. Strel po navadi ni smrten in žival ozdravi, če ni ranjena kaka večja žila. Če je pa strel zadel hrbtenico, nastopi smrt, oziroma omrivenje takoj. Ledvični strel. Zadeta žival se z zadnjim koncem sesede, zgrudi, pa se pobere in beži daleč. Značilno za ta strel je to, da ima žival na begu zelo stegnjen trup. Strel v jetra. Divjad zdrgeče, beži daleč, krvna sled je temnorjava. Strel v mehko. Poškodovano je ozko ati široko črevo. Če je strel pretrgal črevo, žival ne da skoraj nobenega znaka. Včasih udari z zadnjimi nogami nazaj, in sicer, če je zadeto široko črevo; če pa ozko, ukrivi pogosto hrbet. Sled je temna, umazana, dokajkrat onesnažena z blatom. Žival je za lovca navadno izgubljena, ker gre silno daleč. Strel v bedro (stegno). Žival pade na zadnje noge, a gre kmalu naprej, če ni zdrobljena kost. Če je sploh sled, je normalno rdeča. Strel v nogo. Zdrobljena je kost, kar žival sama dobro naznači. Pri strelu s kroglo malega kalibra je mogoče, da mišičje rano zapre, saj je prožno; žival nam lahko ubeži še daleč. Če pa zadene taka majhna krogla srce, se lahko osrčnik napenja in zalije s krvjo, kar daje možnost majhnega odtoka krvi in daljši beg nastreljene divjačine. Podal sem vse to le v obrisu. Naj mi oproste lovski tovariši, če sem napravil kakšno pogreške, zakaj nisem se toliko zanašal na lovske pisatelje tujce, kakor na izkušnje domačih lovcev in na lastna opazovanja. Vladimir Kapus: Lovstvo v 20. stoletju. (Nadaljevanje.) Pravi lovec bo storil vse, da bo v njegovem revirju dosti divjačine, da divjad ne bo stradala ali sicer trpela. Sam si bo postavil strožje omejitve, kot jih predpisuje obstoječi lovski zakon. Kdor skuša izkoristiti vse, kar zakon dopušča, je slab lovec. Kdor pa zahteva še posebnih olajšav, naj lovstvo rajši opusti. To naj si zapomnijo zlasti tisti, ki poskušajo dobiti dovoljenje za odstrel srn, ki v hudih zimah pribeže v njihova lovišča. Lovski zakon je smatrali za nekakšen okvirni zakon, ki stavi meje odstrelu z ozirom na ves teritorij, za katerega velja. Ker je tak teritorij navadno večjega obsega, se določbe lovskega zakona ne skladajo vedno z razmerami v vseh posameznih loviščih njegovega območja, zlasti ne, če je to območje pokrajinsko tako različno, kakor je baš naša Slovenija. Če je n. pr. lovsko povsem upravičeno, da pričnem z odstrelom petelina v nižinskem revirju že s 1. aprilom, lahko v geografsko višjem revirju grešim zoper lovsko pravičnost, ako začnem lam z odstrelom isti dan. Pravi lovec bo zato uravnaval odstrel svoje divjačine po razmerah v svojem lovišču, pa se obenem seveda držal časovnih mej, ki jih za odstrel določa lovski zakon. Kdor pozna svoje lovišče, — to velja zlasti glede števila divjačine in njenih življenjskih pojavov, — ta si bo pred početkom lovske sezone napravil načrt za odstrel po številu in času, upoštevajoč pri tem razmere svojega lovišča in obenem določbe lovskega zakona. Od pravega lovca pa moramo po vsej pravici zahtevati, da svoje lovišče res natančno pozna in torej ne lovi po lovskem koledarju, marveč po razmerah svojega lovišča. Za velikega petelina n. pr. naj ne bo merodajen datum lovskega koledarja, ampak to, ali so petelini že oplodili kokoši ali ne. Prav tako poljskih jerebic, preden mladiči niso dosti dorasli, ne bom streljal, če tudi imam do streljanja pravico po predpisih o lovopustu. Da pa se vse to dožene, je treba mnogokrat v lovišče tudi v času lovopusta, gledati in opazovati in si vse zabeležiti. Lovski najemnik ali lastnik lovišča opravi taka opazovanja in beležke sam ali jih naroči svojim uslužbencem. Kdor pa ne gleda na nič drugega nego na to, kdaj je po zakonu dovoljen odstrel, ni dosti boljši od soseda, ki prej prestavi mejnik, da potem na »svojem« poseka smreko. Lovska spretnost. Povrnimo se zopet v tiste davne čase, ko je orjak, le deloma pokrit z medvedjo kožo, prijel skalo, jo visoko dvignil in nato spustil v prepad, na nič hudega slutečega medveda. Previdno je lezel, preden se mu je približal na primerno točko, odkoder mu je uspel lučaj. Medveda je bilo treba dobro pogoditi, in sicer na pleča ali na glavo, sicer je bil ves napor, vse zalezovanje brez uspeha. Uspelo je le tistemu, ki je bil spreten, zdrav in krepak. Še težje je bilo metanje kamenja. Dobro je moral pomeriti, da je s kamnom zadel srno, prav v glavo, da je obležala. Mojster v metanju je bil tisti, ki je s kamnom zbil na tla na drevesu sedečo ptico. Ni se čuditi, če je bil lak mladenič ali mož cenjen od svojih drugov in užival naklonjenost lepih žen. Pa iudi v poznejši dobi, ko je človeški razum odkril prvi mehanični pripomoček za sireljanje, namreč lok s puščico in pa pračo, je moral bili strelec spreten v streljanju in prav tako v zalazu. S puščico slabo pogodena divjad je pobegnila ali pa se postavila strelcu v bran. Ugled, ki ga je imel dober lovec ih pa lepi prizori v prirodi, so pripomogli, da je lovstvo postalo kraljevska in viteška zabava. Ali lovstvo te dobe dobi že drugo lice. Bogataši pričnejo gojiti divjad v ograjenih živalskih vrtovih in zverinjakih, kjer je divjad še precej zadržana ali celo popolnoma omejena, da ji niti beg ne pomaga. Taki lovi so večkrat prav krvoločni. Lovci prijezdijo za spehano ali od psov preganjano divjadjo in jo usmrte s sulico. Seveda je moral tudi tak lovec biti spreten, če je hotel divjad pogoditi smrtno. Posebno pri zvereh se ni bilo šaliti. Ali prav tako kakor razjarjeni merjasec je tudi lahko ranjeni, od psov ustavljeni jelen pretrgal marsikakega konja in tudi jahača nasadil na rogovje. Zelo nevarna je bila borba z medvedom, najnevarnejši pa je bil bivol. Vsak lovec v tisti dobi je moral biti tudi izboren jahač. Zanimivi v tisti dobi so bili lovi na gamse. Na starih bakrorezih vidimo naslikane lovce, kako čakajo na gorskih prelazih s sulicami v roki na gamse. Težko je bilo priplezati v planine, kjer je domovala in še danes kraljuje naša gorska antilopa. Takrat ni bilo v planinah stez, vsekanih stopnic in klinov. Tudi nevarni prelazi niso bili zavarovani z žicami. Spreten je moral biti lovec, še spretnejši pa gonjač, ki je gonil gamse in jih pritiskal, dokler niso prišli v ožino, za katero je čakal nasprotnik. Sedaj pa se je moral zopet izkazati lovec. Moral je biti hladnokrven in čakati na pravi trenutek, da je lahko zasadil sulico v mogoče trenutek obstoječo divjad, drugače pa skušal z dolgo sulico preprečiti skok in divjad pahniti v prepad. Veliko spremembo prinese v lovstvo smodnik. Ali če pomislimo na prve puške, koliko spretnosti je bilo treba, da je lovec dosegel uspeh. Je že res, da je bilo v tistih davnih dobah mnogo več divjadi kot danes, ali vendar je moral lovec dobro zalezovati in dobro pomeriti, če je hotel divjad usmrtiti. Streljali so le na kratke razdalje. Ker so bile prve puške težke in nerodne, so morah biti lovci močnega telesnega ustroja in dobri pešci, ker so morali mnogo prehoditi in prelesti, kajti vsak strel gotovo ni uspel. Večkrat se je dogodilo, da sploh vžgalo ni ali pa je še iz kakega drugega vzroka strel romal drugam, kakor pa je bil namenjen. Treba je bilo zopet hoditi in iskati prilike za streljanje. Strelska tehnika se je razvijala od leta do leta in je s svojim na- predkom redčila divjad. Hudi časi za divjad so nastopili, ko so lovci jeli uporabljati naboje — patrone in s temi v zvezi razne repetirke. Poprej je lovec izstrelil po en strel, kvečjemu dva, potem pa je bil precejšen presledek. S tem, da so pričeli basati puške od zadaj in streljati z re-petirkami, so bila naša lovišča po večini precej uničena. To je bilo hujše kot vse bolezni divjadi in nevarnejše kot volkovi. V tisti dobi so bili lastniki lovišč še ljudje, ki niso znali ceniti tudi lepote lovstva. Odpadel je lovski ceremonijel, izginil je iz lovstva čut za lepoto in tudi lovska spretnost ni bila več potrebna. Love so pričeli izkoriščevati ljudje, ki niso poznali racionelnega lovskega gospodarstva. Takrat so prišle med naše lovce čudne, zelo nevarne in kvar-Ijive navade. Love so vzeli v zakup špekulanti, ki v mnogih primerih sami niti lovili niso. Najeli so si pomočnike, ki so lovili samo z instinktivno željo po streljanju in morjenju, ne glede na to, ali je divjad samec ali samica, mlada ali stara, škodljiva ali koristna. Tupatam se je lov v tej smeri vršil tudi že v prejšnjih dobah, ali takrat se škoda ni tako poznala. Baš lovska spretnost, ki jo je zahtevalo slabše orožje, je bila zelo važen faktor za ohranitev divjadi. Lovski zakoni, ki so obstojali v tisti dobi in se ohranili do zadnjih let, so bili preširokogrudni, da bi bili mogli omejiti tako početje. Ljudje, ki so si trkali na prsi, da se strogo drže lovskih predpisov, niso znali ceniti lovske spretnosti in niso poznali čuta ljubezni do prirode, zato so bili največji uničevalci lovišč. Biti lovec, je prišlo v modo, mnogi pa so izdražili love le zato, da so vabili na lov gospodo in uradnike. Prirejali so brakade in postrelili dostikrat vso srnjad, ki so jo imeli v lovišču, in seveda ludi tisto, ki je prišla iz sosednjih lovišč. Če niso postrelili tudi še neplodnih mladičev, so se že držali zakonov. Kakšne so bile posledice takih lovov, si lahko mislimo! To je šlo tako, dokler so divjad čuvali razni veleposestniki in pa pravilno in lovskopravično lovili po državnih gozdovih. Obupno stanje pa je razjezilo tudi posestnike, ki so lovišča čuvali, in nekateri so se ravnali že po svojih »vzornih« sosedih. Državna lovišča pa so bila oddana privatnikom, ki so se seveda strogo držali lovskih zakonov in prav nič več. Baš na teh slavnih, nad vse škodljivih, po zakonu sicer dovoljenih brakadah se je najmanj upoštevala lovska spretnost. Lovec junak, cenjen od lovskih prijateljev in oboževan od lepih žen in deklet, je zjutraj sedel na sani, se dobro zavil v kožuh in odpeljal v gozd. Ko je lezel s sani, so ga morali odvijati in ga z oprinikom vred spravili previdno na Ha. Od lam dvajsel korakov, kamor je korakal po široki gazi, je bilo lepo odkidano čakališče. Le-tam se je sedel in čakal. Najprej se je zavil, nalo odprl bogato naprlan oprtnik, pričel jesti in se zalil z žganjem in gorkim čajem. Medlem so že zacvilili braki. Prvi je pripuhal po snegu zajec. Lovec je prijel puško, pomeril in sprožil, ali ker je bil, kakor pravijo, zajec prekralek, je le la puhal dalje, morda k boljšemu strelcu. Pa so zopet zacvilili braki. Med vejami v dolini se je nekaj zamajalo. Kar se je zopet zganilo in velika siva žival se je v skokih težko metala in vlekla po debelem, do trupla segajočem snegu. Obstala je pred lovcem na kakih 20 korakov in žalostno gledala za mladičem, ki ji ni mogel slediti. Najbrž je slutila, da ga bodo prijeli visoki, močni psi. Lovec je meril in meril in končno sprožil. Meril je tja, kjer je bilo najbolj široko. Srna je odskočila in lovec je jezno zamrmral. Šel pa je vendar gledat na strel. Že od daleč je opazil kri. Takrat pa se je vzradostil in njegova kri mu je zaplala tam, kjer bi bil moral imeti srce. »Torej sem vendar zadel; zadel sem!« Živijo lovska spretnost! Ko so se z mrakom vrnili, so si pri polnih čašah pripovedovali, kako je bilo zanimivo poslušati, ko so vekale srne. Junak ali kralj brakade je bil tisti, ki je kar z vsako cevjo položil eno srno, srnjaka pa kasneje zastrelil. Tako se je pri nas lovilo do zadnjih let in še danes žalujejo razni tako zvani lovci, ki nosijo sive ali zelene nogavice, zeleno obrobljene suknjiče in gamsovo dlako za klobukom, za tistimi lepimi lovi. — Ker že ne morejo dočakati, da bi bile srne proste, vlagaljo na lovsko društvo prošnje za odstrel jalovk itd. Nekateri posebno navdušeni učenci sv. Huberta, pardon, sv. Lukeža sem hotel reči, pa hodijo menda zato, da ne pozabijo na priljubljene brakade, z jazbečarji na »lisice« in najdejo slučajno še gorke ustreljene srne v svojem revirju ... Veleposestniki, ki so obdržali lastna lovišča po delitvi posestev, kakor tudi mnogi drugi lovci, večina izven bivše Kranjske, so skušali gojiti divjačino še naprej. Da so mogli pri zboljšanem orožju in vsakoletnem zmanjševanju gozdov lov obdržati na primerni stopnji, so pričeli divjad gojiti in si postavljati lastne strožje zakone, kakor je bil obstoječi lovski zakon. Ti zakoni so temeljili na svečanosti lova, na plemenitih čustvih lovskega srca. Zboljšano orožje so usmerili v pozitivne lovske svrhe. Lovcu, ki ima dobro puško in ž njo lahko boljše strelja, ni treba streljati na vsako divjad. Izbere si lahko primeren komad in ga, če treba, strelja na večjo razdaljo, kjer ga divjad še ne občuti. Dana mu je prilika, da lahko mirno in bolje pomeri, tako da žival ne trpi posebnih muk. Iz te dobe izvirajo razni lovski predpisi, ki bi morali lovcem biti prav iako sveti, kakor lovski zakon. Med take predpise spada, da se parkljasta divjad strelja edinole s kroglo. To temelji na tem, da je strel s kroglo pač težji kakor strel s šibrami. V največ primerih ima lovec, ki strelja s kroglo, čas, da si divjad točno ogleda, kar nudi pravemu lovcu neprimerno večjo zabavo, kakor pa če buti strel kar v kako goščavo, kjer se je kaj zamajalo, ne točno vedoč, kaj je sploh bilo. Pri mirnem, premišljenem streljanju bo pravi lovec večkrat puško odložil. Streljal bo le takrat, ko bo točno vedel, kaj ima pred seboj in če je za odstrel res primerno. Izvežban strelec s kroglo bo dobro pomeril in streljal samo v prednji del. Če bo zadel, bo divjad smrtno ranjena in takoj ah pa vsaj kmalu poginila, če bo pa zgrešil, mu pa tudi ne bo žal, saj bo vedel, da divjad ne trpi. Vse to je za strel s šibrami težko reči. Prav tako kakor izboljšano risanico, je pravi lovec uporabljal dobro puško na zrnje. Postavil si je tudi tukaj posebne zakone, ki so imeli temelj v lovski spretnosti. Tako je bilo popolnoma pravilno določeno, da je pravega lovca nevredno, če strelja zajca v ležišču ali pa jerebice in fazane na tleh, kajti za to ni treba prav nič lovske spretnosti. Mojster je tisti, ki sklati letečo jerebico, fazana, kljunača ah kozico. Komur pa gre samo za meso, naj si kupi v mesnici kos govedine. To meso bo dobil ceneje, kakor pa če bo hodil na lov; če pa že hoče jesti divjačino, jo tudi lahko kupi v trgovini. Pri nas so bili kaj redko sejani taki možje, ki so res pravilno in lovsko spretno izvajali lov in še danes je to naše največje lovsko zlo, da mnogi lovci nočejo in nočejo razumeti, kar je pri drugih modernih, naprednih narodih prešlo v kri in meso. Nekaj naših slovenskih lovskih dedov, ki so bili res pravi lovci, si je že pred več desetletji nabavilo fermače in z njimi lovilo. Izborni strelci na letečo divjad so bili na Notranjskem, posebno na Vipavskem in ob Cerkniškem jezeru. Ti lovci pa so imeli tudi to prednost, da so znali divjad poiskati. V krajih, kjer danes kljunačev niti ne poznajo, kaj da bi še vedeli, kdaj se selijo in kje postajajo med selitvijo, so se stari lovci veselili lepih jesenskih in pomladanskih dni, ko so jih poselili rjavi dolgokljuni. Kljunači prihajajo še, samo spretnih lovcev manjka, da bi jih poiskali. Današnji zakupniki in lovci pravijo: Kdo se bo mučil po hosti v jeseni, kdo bo streljal liste male ptiče, ki tako hitro frče. Saj se pri dragi municiji ne izplača streljati tak drobiž, kjer ni nič za ugrizniti. Manjka pa v tem primeru še druge spretnosti, ki bi jo lahko v mnogih primerih vezali z lovstvom: to je kuhinjska spretnost. Kako malo kuharic je danes, ki bi znale okusno pripravili kljunače. Lovci streljajo rajši uboge srne, ki imajo več mesa, in še le v hudi zimi, ko pridejo prosil hrane k človeškim domovom. Kdo neki danes občuduje slrelca, ki nese po cesti jerebico? Vsa vas pa drvi za krvavo sledjo, kjer so okrvavili sneg »jagri«, noseči mlado srnico, ki je stala pred lovcem, kakor bi ga hotela prositi zaščite pred besnimi, kakor teleta visokimi braki. Kroglo so pri nas uporabljali po večini na lovih na gamse, zlasti tam, kjer so imeli lovišča v zakupu tujci. Dobre puške risanice spredovke sem našel v Mojstrani pri Rabiču. Uporabljal jih je še stari gamsar Gregor Rabič, ki je streljal s kroglo zadnje gorenjske medvede. Ko so pa dobili taka lovišča v roko domačini, ki niso nikoli cenili lovske spretnosti in si držali lovišča po večini iz dobičkaželjnosii ali bahavosti, so risanice kmalu zopet izginile. Za srnjad so risanice jeli uporabljati ljubljanski lovci, ki so se tudi prvi bavili z zbiranjem lovskih trofej. Šele v zadnjih letih se je jelo uveljavljati med nekaterimi našimi lovci geslo: Parkljasta divjad je vredna edino krogle. V lovsko spretnost pa spada tudi zalaz, spretno zalezovanje divjadi in pa znanje klicanja in vabljenja. Tudi pri tem je velika razlika med tem in onim lovcem. Kdor ne zna sam zalezovati, mora imeti dobrega pomočnika ali pa se omejiti na dolgočasno čakanje. Prav tako je tudi s klicanjem. Veliko večji užitek pri lovu ima gotovo tisti, ki zalezuje in kliče lahko sam, neodvisen od drugih. Lovcu, ki kliče in zalezuje, ne gre toliko za streljanje kot za lovsko spretnost, ki jo lahko pokaže baš pri teh načinih lova. Koliko lovske spretnosti pokaže tudi tisti lovec, ki zna lepo in pravilno voditi fermača! Kako lepe užitke ima lovec, ki dobro strelja na polju. Lovska spretnost je tista lovska lastnost, ki se ne da kupiti in ki v lovstvu izenači ali celo dvigne lovski užitek revnejšega nad bogatim. Dolenjec: rr Jubilej orlega novomeškega lovca. Dne 12. decembra 1930 je v tihem krogu svojih sorodnikov in najožjih prijateljev praznoval sedemdesetletnico svojega pestrega življenja g. Rudolf Smola, kavarnar v Novem mestu. Mi dolenjski lovci, ki jubilanta poznamo že dolga leta in smo preživeli v njegovi družbi že marsikatero veselo urico, se ob tej priliki svojega prijatelja, lovskega učitelja in tovariša iskreno spominjamo in naše glasilo »Lovec« vrši prijetno dolžnost, da svojemu prav pričetnemu članu posveti nekaj vrstic, izražajočih prijateljsko čuvsivovanje slovenskih lovcev. Rojen je bil naš tovariš lovec dne 12. decembra 1860. leta na gradu Grmu pri Novem mestu. Od očeta Antona, graščaka isto-tam, je podedoval lovsko zanimanje in pravičnost, lovsko srce in vesel značaj, vse lepe lastnosti, ki ga stalno spremljajo v njegovem življenju in so ostale v najlepšem spominu vsem lovcem vabljencem kakor zlasti poklicnim lovcem. Kakor njegov prednik je imel tudi naš slavljenec več desetletij v zakupu lovišči občin šmihel-Siopiče in Brusnice. V sosednjih bližnjih in oddaljenih loviščih je bil vedno dobrodošel in ljub gost. Ni ga kota od Hmelj- Rudolf Smola. nika do Opatove gore, od meje 2umberka do knežjih temnih kočevskih gozdov, kjer ne bi bil doma kakor v svoji sobi. Kako pogosto se spominjam lepih, četudi nekoliko sunkovitih voženj v zgodnjih jutranjih urah na dveh »lojternicah«: prva za gospode in za »puterh« z domačim cvičkom ter košare s pecivom, druga za poklicne lovce in »kople«, ki v mrazu niso smele peš po štirih. Se temna noč, kolesa škripljejo po zamrzli cesti, bolje poti. Mladi smo sedeli zadaj — recimo drugi razred —, kjer trese grozansko, spredaj pa so sedeli gospod Rudolf in starejši, ki njih drobovje ni preneslo tako krepkih sunkov, kakor jih je bilo občutiti na zadnjih oseh. Toda spredaj so imeli glave na pravem meslu in čiste, od onih zadaj pa je ta premalo spal, oni prišel prepozno, tega je iu ali tam kaj mešalo. Kljub temu je prešla dve-urna vožnja v mrazu kakor minuta in dospeli smo vsi srečni in zdravi na cilj. Točen dogovor, ti tam, ti tukaj! Psi se izpustijo ob tej in tej uri! Gospod Rudolf ni trpel ugovorov, red je bila prva slvar. Pri košu je bilo za vsakogar nekaj pripravljenega, če ga je kaj polomil, pa ludi, če ga ni. Z gospodom jubilantom nerazdmžljiv je bil že davno pokojni graščinski lovec Ude, ki ni bil pri maši, če ni imel škornjev čez kolena, zeleno paspulirane obleke in velikega lovskega klobuka z ruševčevim perjem. To je bila parada. Na brakadah je nosil predelano dvocevko, dolgo kakor je bil sam, meter dolg, obtolčen, neštetokrat zacinjen bakren lovski rog, čez ramo torbo s srnjimi parkeljci, v roki pa dva metra dolgo šibo, s katero je vzdrževal pred seboj pet do sedem kopel tenkih, žilavih, belih in lisastih brakov, lepo v vrsti, skoraj da v koraku. Kakor v maneži je z vsakim posebej govoril, po potrebi tudi z dolgo šibo, da so bolje razumeli. Zaliti njegov jazbečar je krevljal poleg njega in gledal skoraj prav tako na red, seveda le pri sodrugih, sam ga pa držal ni. In kako je starina trobili Blag mu spomin! — Nadomestilo za pokojnega sta Lenarčič in Sladek, prvi nosi že precej časa osmi križ, drugi jih ima sedem, oba pa sta še čila in zdrava aktivna lovca. Sveti Hubert jima daj še mnogo let! Danes hodi gospod Rudolf bolj poredkoma na lov, zanimanje zanj mu je vendar ostalo v vsakem oziru. Kako veselo se bliskajo njegove malce muhaste oči, ko pripoveduje zgodbice iz svojega lovskega življenja, koliko lovskega naraščaja je že »inštruiral« in po starodavnem običaju »inštaliral«! Bil je in ostane markantna osebnost na Dolenjskem in preko nje mož kremenitega značaja in plemenitega srca. Svežost, čilost, zadovoljstvo mnogo let mu Bog daj! P. Zmitek: Kinološka literatura Slovencev. Pred dvajsetimi leti je začel izhajati »Lovec«, glasilo slovenskih lovcev, ribičev in psorejcev. Obelodanil je mnogo člankov o lovstvu, ribarstvu in kinologiji. Ker prihajajo vedno bolj pogosto vprašanja, zlasti izven območja našega glasila o tem, kaj in o čem se je pri nas pisalo iz kinologije, smatram za potrebno, da zberem te in take spise, kar jih je bilo v teku zadnjih 20 let pri nas priobčenih, in njih naslove priobčim v »Lovcu«. Snov sem razdelil na tri dele, in sicer takole: Prvi del vsebuje spise kinološke vsebine, članke in tudi krajše zapiske od ustanovitve »Lovca«, to je od 1. 1910. do konca leta 1914. Drugi del obsega dobo od leta 1919. po končani svetovni vojni, ko je »Lovec« zopet pričel izhajati, pa tja do usmerjenja »Jugoslovanskega kinološkega saveza« in v njem včla- njenih organizacij s koncem leta 1926., tretji del pa ostalo dobo, to je od leta 1927. do 1930. I. del, 1909-1915. »Lovec«, letnik L, 1910, št. 1, str. 10: Podgorski, Psoslovje. — Št. 2, str. 28: —n. Influenca psov in pasja bolezen. — Št. 5, str. 81: St. Kudež, Ali naj išče pes fermač daleč ali blizu lovca? — št. 6, sir. 102: Razstava lovskih psov. — Št. 7 in 8, sir. I: Pozor, lovci! (Vabilo na tekmo psov.) — Št. 10, str. 180: E. Križaj, Prva tekma fermačev 9. septembra 1910 v Domžalah. »Lovec«, letnik II., 1911, št. 1, str. 6 in št. 2, sir. 28: Podgorski, Na prazno. — Št. 4, str. XVII: Uredništvo, Pozor, ljubitelji brakov! — Št. 6, str. 111: Druga tekma fermačev. — S. E—č, Celje, Klub ljubiteljev brakov. — Jos. Zelem, K spisu »Pozor, ljubitelji brakov!« — Št. 7, str. XXIX: Pasja steklina. — Št. 8, str. XXXIV: F. O. K., Vprašanja in odgovori (o hripavosti psa). — Sir. 152: Ljubiteljem fermačev in poziv na II. tekmo fermačev. — Št. 9, str. 161, št. 10, str. 181 in št. 11, sir. 208: Podgorski, Brakada. — Št. 10, str. L92: A. P., Pasji zarod v jazbini. — Str. 193: Jože Zevnik, Kako je fermačka lovila lisjaka? — Št. 12, str. 234: Ivan Kodrič, Škotski ierijerji. — Str. 235: Rado Murnik, Brakada brez braka (humoreska). »Lovec«, letnik III., 1912, št. 1, str. 8, št. 2, str. 29, št. 3, str. 44, št. 4, str. 69 in št. 5, str. 86: Podgorski, Brakada. — Krajši zapiski v rubriki Vprašanja in odgovori. »Lovec«, letnik IV., 1913, št. 1, sir. 1, št. 2, str. 17, št. 4, str. 49 in št. 5, str. 69: Podgorski, Po jazbinah. — Št. 2, str. 23: J. Bučar: Pasja trakulja. — Št. 8, str. 136: F. K., Prosto loveči psi in mačke. — Št. 11, str. 173: Snimek z H. poljske tekme fermačev s preglednico na str. 175. »Lovec«, letnik V., 1914, št. 7, str. XXVI: Vprašanja in odgovori. — Št. 8, str. 139: Anarhist, Po trikratnem brezuspešnem poizkusu. — Št. 9, sir. 155: S. E—č, Instinkt ali preudarek? — Št. 10, str. 171: Ivan Hribar, Donesek k poglavju o mislečih živalih. — Št. 11, sir. 181 in št. 12, str. 202: J. Bučar, Pasja grinlavost. — Št. 11, str. 191: F. L., Vprašanja in odgovori. — Št. 12, str. 208: Fr. Lokar, O delovanju psa pri vodnem deiu. (Nadaljevanje pride.) ZA RAZVEDRILO D. M. D.: Prleške kur e. To je bilo v tistem času, ko so se v naših »kranjskih« loviščih pregosto zaredile lisice in iztrebili že itak redki fazani in jere-bičke. Tedaj je prišel nekoč k meni poznani lovec čopič z novico, da smo povabljeni na fazane v Prlekijo. Da zavežem hudobne jezike, poudarim takoj, da smo bili povabljeni na fazanji lov, ne pa morda na fazanjo gostijo. Resno smo se pripravljali na predvidno obilni lov, kjer naj zastopamo zeleno bratovščino ljubljansko. Dva tedna prej smo že študirali zemljevide in v lovskih knjigah pregledovali slike fazanov in fazank, da se nam vtisnejo čim globlje v spomin in se ne zmotimo pri pregorečem streljanju. Pot naj bi nam tolmačil znanec Pendrič, Prlek z domovinsko pravico v Ljubljani. Nekoliko smo še oklevali, ko pa je povedal Ivan Potič, na lovu se vedno poteči, da bo potreba vsakomur najmanj 50 nabojev, je izbil sodu dno in odpeljali smo se v daljnjo Prlekijo. Ne bom vam pravil, da smo po Pragerskem nekajkrat zgrešili pot. Prlek Pendrič ne pozna svoje domovine, ne ve več za pota, ki vodijo v Svetince, Desince, do Sv. Urbana in sploh v lovcem obljubljeno deželo Prlekijo. Žalostna nam majka! No, kljub temu smo prispeli srečno v Ptuj, kjer smo morali počivati po obilnih naporih vožnje. Posebno navdušena za počitek sta bila Potič in pa Prlek Pendrič. Zavili smo k Judennaclu, kjer je bilo izborno vino težko premagljiva izkušnjava, da ne postavimo svojih šotorov kar v Ptuju. Vendar je zmagala ljubljanska lovska energija, in po petnajstih kilometrih smo se že ustavili v lepem prleškem kraju, pred prijazno birtijo županovega brata. Noč je že bila, večerjali smo že in zato je bilo treba k počitku. Kar se zmisli prijazni gostitelj, da bi bilo prav, če nam pokaže že na predvečer lova »miišter« svojih fazanov. Eden da sedi kar za hišo na drevesu. In šel sem z njim. Previdno kakor divjega petelina sem ga zalezoval, ne morda zato, da ga ne splašim, marveč da sam ne padem. Tema je bila kakor v rogu, pa sva ga vseeno našla. Tedajci si pa domislim, da to nemara ni fazan in približujem se temni lisi v vejah. Ta pa naenkrat oživi in jezno odfrfota. Fazan si je bržčas mislil, vsaj v spanju mi dajta mir, če ne grem v drug »hotel«. Medtem se je Potič v birtiji že pobliže seznanil z domačo kuharico, ki mu je nanosila na mizo obilo zemskih dobrot. Ne vem prav, zakaj ji je za drugi dan obljubil baš čokolade ... Drugo jutro nas je prebudilo šele solnce. Pogled na Prlekijo je diven in nepozaben. V zlatu jutranjega solnca so žarele Slovenske gorice, proti vzhodu pa oko ni zasledilo kraja širokemu polju. Občudoval sem jeruzalemski hrib in njega rodovitnost. Ni velik hrib jeruzalemski, pa kljub temu tako rodoviten, da točijo vse slovenske birtije preko vsega leta pristnega jeruzalemca. Morda pa jeruzalemski hrib vendar ni tako rodoviten, kot je domišljija ali pretkanost birtovskih glav. Narod je deloma premožen, kmetje so nadarjeni in naobraženi. Čudil sem se njih modri govorici in zdravim življenskim nazorom. Veliko odličnih slovenskih mož so že rodile Slovenske gorice, v Ljubljani pa poznam samo dva, namreč lovca Pendriča in klobasarja, ki stoji z vozičkom vsako noč pred Prešernovim spomenikom in prodaja krokarjem klobase in hrenovke. Način iamošnjega lova, bodisi na zajce ali lisice ali perjad, je tipičen, ker ne love s psi, marveč imajo gonjače, mlade fante, ki tolčejo s palicami po gošči in vpijejo glasno kot žerjavi svoj: Brrr, ča ča ča, brrr. Male gozdičke, ki se vidijo kol otočki sredi širnega polja, zastavijo ob eni strani lovci, na drugi strani pa se zapode v goščo gonjači. To jutro se nam je priključila še druga skupina ljubljanskih lovcev, na čelu ji prijatelj Debelinko s svojo »mitraljezo«, brovning imenovano. Z združenimi močmi smo se podali na težko delo, streljanje fazanov in zajcev. Lov je bil obilen. No, reči moram, da je marsikateri strel zgrešil, da je veliko fazanov ušlo in odneslo svoje življenje, ker smo se bali, da ne zbijemo na tla fazanke namesto fazana. Sicer pa se te dve imeni v Slovenskih goricah malo slišita. Fazan je tam »kuri« in kuri ostane, fazanko pa diči melodično ime »kiira«. Tudi zajec ima tam lepše ime, namreč »zovec«. Lov je bil kratkočasen, kajti vsak hip je zavreščalo iz mladih grl gonjačev »tiro« in pokalo je po fazanih ali pa »okšavt« in zajec je odnesel pete, če ni prišel pravemu lovcu pred puško. Pa nesreča nikdar ne počiva: padla je tudi ena kiira. Žrtvovati je morala svoje kurje življenje neprevidnosti ljubljanskih lovcev. To pa je bilo takole: Naš Potic je kratkoviden, neče pa iz nališpavosti očal; monokla se pa boji, menda zato, da mu ne pade pri strelu na tla, ali pa, da ga ne zamenjajo s kakim baronom. Pa mu prileti nad glavo ptič. Polič pomeri, strel zagrmi in ptič se mu zvali pred noge. Je že moj, je že moj, vpije pri- jaielj Polič. Pa je res bil njegov. No, ne baš njegov, marveč njegova, ker se je v zadnjih siresljajih zvijala pred njim kiira. Na večer je bil Polič za svoj greh lepen s palico. Baje dovolj občutno, ker mi je zadnjič rekel, da mu žari na zadnji plah še vedno mavrica. Pa sploh je imel naš Polič smolo. Tako je ustrelil ludi sovo, pa je mislil, da je fazan in še prisegal je na to. Zalo smo mu že zvečer zapeli: Poiič pa jaga, kaj mi pomaga, sova nasproi leti, počil jo bo. Sova zavpila, kaj sem ii sirila, Polič ti poteftan, nisem fazan. Popoldne in zvečer smo se obilno krepčali s prleškimi gi-banci, mladimi prašički, šolalo z bučnim oljem, vse le dobrole pa smo pridno zalivali z izvrstnim vinom iz slare in nove zaloge. V zahvalo je imel prebrisani Polič svoj veliki govor, ki se je glasil približno takole: »Dragi moji prijatelji — lovci, na severu naših jugoslovanskih lovišč! Prišli smo Ljubljančani, da vam pokažemo, kaj znamo in vam nudimo priliko za občudovanje. naših lovskih in strelskih zmožnosli. Vidim vam vsem na obrazu, da sle pričakovali manj. Še so mi v spominu vaša odprla usta, ko sle čuli naše strele, posebno mitraljezo našega Debelinka. Da pa smo mi ljubljanski lovci ludi vzgojeni v strogem špartanskem duhu, sem vam ludi dokazal. S stoično mirnostjo Indijanca sem prenašal gorke batine za ubito kiiro, ki pa je vsekakor bila krona današnjega lova in moj mojstrski strel vas je zadivil vse. Prosim vas, ne bodite nevoščljivi, mogoče bo pa vam sveti Hubert bolj naklonjen prihodnjič. Miišler prleške kiire in pa steklenico vina bi vzel rad domov, za kar vama hvala lepa, gospod župnik in gospod župan. Živijo! Krepimo se!« Po teh tehtnih in pomembnih besedah je Polič eksal kar dva kozarca, za tri se je pa spotil. Gospod župnik, odličen prleški nimrod, ga je res razveselil s steklenico vina, ene pa sem bil deležen tudi jaz. Naslednji dan so nas prepodili oblaki in dež izpod krasnih Slovenskih goric. Srečno smo se pripeljali nazaj v sivo Ljubljano in sedaj počivamo na prleških lavorikah in obujamo lepe spomine. Prijaznim gospodarjem izpod Slovenskih goric pa našo iskreno zahvalo! Vladimir Kapus: Ko odpada listje. V nobenem mesecu v lelu ne leži v človeških dušah toliko težkega kakor v otožnem novembru. Minula je zlata jesen, tista tako lepa, ko smo čutili čudno, skoraj bi lahko trdil sladko bol. Pomladi smo hrepeneli, poleti vriskali, šele jeseni pa smo se pričeli zavedati. Lepi solnčni dnevi, ko se je zlati gozd kopal v hladnem sijaju jesenskega solnca, so minuli. Kar nepričakovano se je privlekla megla, ki ni legla samo na pokrajino, nego tudi na naše duše ier nas omotala v pozno jesensko dolgočasje. Listje je odpadalo. Vsakemu lističu se je kar videlo, kako težko se je ločil od drobne vejice. Obupno se je lovil, preden je padel na zmočena, blatna tla, kjer bo segnil v prasnov. Vsak odpadli list smo občutili tudi mi, ki smo se radovali lepega zelenja od srede aprila skozi vse poletje in divili divnim barvam jesenskega gozda. List je odpadel, kmalu bo drevje golo. Golo bo ostalo skozi ves december, januar, februar in marec. Sele v drugi polovici aprila bo ozelenel gozd. In kaj bo do takrat? Skoraj pet mesecev bo drevje golo! List se je lovil, bal se je smrti, čeprav je v knjigi prirode zapisano, da smrt pomeni novo življenje. Smrti se boje ljudje, ki so prav takrat, ko je odpadalo listje odšli na grobove. Prižigali so svojim rajnim lučce, pri tem pa trepetali pred svojim koncem. Odkar mi je prijatelj France pred leti pripovedoval o jesenski lepoti planin, posebno o čudnih dogodivščinah, ko se ženijo gamsi in mi to tudi pokazal, pa v jeseni več nisem vzdržal v jokavi dolini med solznimi obrazi. Jesen v planinah! Sever, ki je septembrskega jutra okoli malega Šmarna po-srebril pod vrhove segajoče čretje, je planšarja precej trdo in ostro opomnil, naj gleda, da čredo kmalu spravi v dolino. Tisto noč, zlasti proti jutru, je pastirja jelen pošteno oblizal, da ga je treslo, kljub temu, da je vrgel nase raztrgani jopič in rašovnate hlače. Pastirja ni bilo treba večkrat opominjati, saj se je že itak malo naveličal samotarjenja. Pa tudi živina je jela mukati in uhajati proti dolini, kajti na planini je bilo že vse popašeno. Komaj je odšel človek v dolino, že je oživela planina in oživele so pod planino se raztezajoče poseke. Iz zavelja in skrivališč so jeli prihajati vsi listi, ki jim je neljuba človeška družba. Okoli visokih planinskih senožeti so se naselile čredice živali, ki so nekoč gospodarile svobodno po naših gorah, morajo se pa sedaj umakniti sleherno poletje vseizkoriščajočemu človeku. Gamsova koza, ki je odgojila že več rodov v skalnatem jarku za planino in dobro razlikuje dobrosrčnega pastirja od nevarnega drvarja, se je približala prva zapuščeni planšarjevi koči. Kakor gamsova koza pastirja, je poznal tudi pastir njo in ji iupalam ponesel prav v pečevje, kjer je domovala z družinico, slaščico: perišče soli. Pastir jo je poznal, ker je imela samo en rogelj. Takoj po vojni ji je namreč en rogelj odstrelil drvar z vojaško karabinko, ki jih je bilo vse polno v tisti, za divjad nevarni dobi in so neusmiljeno kosile baš med gamsovim rodom. Ko je bilo nekega hladnega jutra v planini vse tiho in ni bilo slišati več kravjih zvoncev, se je previdno, prej skrbno premo-trivši vso okolico, bližala pastirskemu stanu. Materi sta sledila lanski in letošnji mladič. Koza je vohala po tleh, mladiča pa sta radovedno ogledovala čudne, lesene oglate skale, raztresene po planini, v katere sta od daleč večkrat videla vstopati čudno kričeča bitja. Ker se ni nič zganilo, je družinica stopila med kočice. Pred eno izmed kočic je bilo precej raztresene soli, ki je ostala živini. Mladiča sta hitela za soljo k priprtim vratom. Toda skrbna mati jima je preprečila pot. Kaj dobro se je spominjala nesreče, ko je njen mladič, skoraj triletni kozel, sledeč beli slaščici, odrinil vhod, ki se je za njim zaprl za vedno. Ni mu bilo pomoči. Zaman se je zaletaval v vrata in steno, odlomil si je lepo se razvijajoče rogljiče; toda nič ni pomagalo. Tak zapah znajo odpreti samo čudna bitja, ki hodijo le po dveh nogah. Použili so še nekaj prav sladkega sena in nato odšli na kraj, nad stanove, odkoder se jim je nudil lep razgled po planini. Tu so legli in se greli v prijetnem dopoldanskem solncu. (Nadaljevanje pride.) Vladimir Kapus: O ribjih vabah. (Konec.) Znano je, da lisice poberejo največ bolnih ali obstreljenih zajcev. Tudi o volkovih, ki so najhujši požeruhi med živalmi, vemo, da se zdravi med seboj nikoli ne napadajo. Kakor hitro pa je eden od tolpe ranjen, že padejo njegovi sodrugi po njem in ga raztrgajo. To velja tudi za ribe. V vrteči ribici vidijo ribe ranjeno, udarjeno ribo in jo takoj skušajo prijeti. Zakaj to delajo, je težko reči; bržčas zaradi tega, ker jo laže ulovijo. Tak primer sem opazoval nekoč pod mostom v Srednji vasi v Poljanski dolini. V Sori, na dnu kake 2 m globokega tolmuna je ležal težek sulec. Okoli njega in nad njim je plavalo vse polno kleničev, ne daleč od njega pa sta pobirala iz vodne površine mušice dva lipana. Toda sulca to ni ganilo z mesta. Ko sem si ga dobro ogledal, kar z mosta ni bilo težko, sem spustil v vodo kleniča, pritrjenega na vretence. Dočim se sulec ni brigal za več kot petdeset zdravih, veselo se zibajočih kleničev, je takoj hlastnil po vrteči se vabi, a ko se ji je približal, je bržčas spoznal, da je goljufiva in zginil pod leseno klado. Če bi bil pa jaz imel na trneku piškurja ali samo meh, to je kožo od postrvice, pa bi bil bržčas prevaral sulca. Dočim se riba roparica, posebno sulec, ne zmeni za mrtvo, mirno v vodi ležečo ribo, je postal na ono po vodi vlečeno pozoren, vrteča se deformirana pa ga je že večkrat prevarala in spravila iz vode. Vse opasnejša kakor cela postrv pa je koža postrvi, kakor sploh vseh manjših rib, ki nimajo preveč luskin. Kako se tako kožo ali ribji meh pripravi, to menda večina suli-čarjev že itak ve. Gre nam le za to, da ugotovimo, zakaj sulec raje prime na meh, napolnjen z vodo, torej za ribjo kožo kakor pa za celo ribo. Baš pri tem je velika razlika med čuti človeka in med čuti rib. Človek bi se dal prevarati in bi smatral v vodi, med skalami, na trebuhu ležečo ribo, čeiudi narejeno iz lesa, za živo, dočim bi pa ribji meh ali ribjo kožo, še tako lepo vodeno, le težko zamenjal z ribo, pa bodisi te ali druge vrste. Sulec pa, ki se ne zmeni za mrtvo ležečo ribo in zbeži pred premikajočo se celo, bo takoj skušal meh, odnosno kožo, spraviti v svoje žrelo. Sulca goljufajo gibi, posebno vibriranje ribjega repa, ki se pri ribjem mehu prav tako giblje, kakor pri plavajoči, živi ribi. Prav to je tudi pri piškurjih. Gibajoči piškurjevi, posebno mahajoči repki, goljufajo kralja našega vodovja. V poštev pa pride, vsaj deloma, tudi duh vabe. Da ribe vohajo, to opazimo pri mrenah, če v vodo vržemo sir. Mrene, ki posebno rade uživajo sir, ga začutijo, v neskončno majhnih delcih raztopljenega v vodi, prav tako, kakor človek ali kako drugo živo bitje občuti neskončno majhne delce v zraku, in sicer kot vonj. Tudi raki dobro vohajo, kar opazimo, če v vodo položimo kos mesa. Iz vseh krajev iz globokih v vodi nahajajočih se lukenj pričnejo lezti na dan. Pri lem mi bo gotovo marsikdo hotel oporekati, češ, zakaj pa ribe prijemajo tudi na kovinasto umetno vabo. 5aš zaradi tega sem poudaril, da pride duh pri vabi le deloma v poštev. Z umetno vabo dobro lovimo v primernih deročinah in sploh tam, kjer jo lahko tako vodimo, da se primerno vrti in leskeče. Kjer pa to ni mogoče, kakor med kakimi skalami ali v zatonkih, tamkaj je pa bolj slaba z umetnimi vabami. Manj priporočljive so vabe, konservirane v formalinu, oosebno piškurji. Postrvi ali Meniči, ki se ribari ž njimi, tako da se vrte, pripeljejo tupatam do uspeha, četudi so bili konservirani v formalinu, samo da so dobro izprani. S piškurji, vzetimi iz formalina, pa ni pričakovati uspeha, kajti v formalinu se meso utrdi, piškurji pa morajo biti mehki in voljni, kajti drugače ne predstavljajo tega, kar bi morali, in ne premotijo roparice. Slabo pa vpliva tudi duh formalina. Pri umetnih vabah pride v poštev samo način plavanja, vrtenja, padanja, tresljaji, potem pa blesk in barva, ne pa oblika, ki naj bi predstavljala kako ribo. Skozi curek vlečena blesiivka predstavlja sulcu, ščuki, kakor tudi drugim ribam, ki se hranijo z ribami, ranjeno ribico, ki se rada obrača in pri tem s trebušno stranjo zaleskeče v vodi. V zadnjih letih sem poskušal kombinirano vabo, in sicer čop, sestavljen iz pravih in umetnih piškurjev s svetlo, lesketajočo se kapico. Ta je gotovo tudi precej pripomogla k dobrim uspehom, ki sem jih imel v tej dobi pri sulčarenju. Umetni piškurji, ki jih prodajajo v prodajalnah ribiških predmetov, mi ne ugajajo. So pretrdi, premalo gibljivi in tudi barve niso prave. Odločil sem se naredili bolj gibljive in bolj živo barvane. Seslavil sem jih iz obročkov raznobarvnih gumijastih cevk. Prvotno sem jih nabral na mehko vrvico, obroček k obročku. To je bilo le za silo, kajti tudi tem je manjkalo gibljivosti. Poskušal sem še dalje in navezal na vrvico obročke, oddaljene po pol centimetra drug od drugega. Taki piškurji so vse bolj gibčni, in to že zaradi tega, ker se medsebojno ne dotikajo ter ne ovirajo v majanju, nadalje pa se voda laže upira v obročke in jih močneje giblje. Da je pa vada tudi glede vonja izpopolnjena, privežem na dva umetna piškurja, v katerih so trnki trojčki, in sicer pri enem pri glavi, pri drugem v spodnji tretjini, po tri ali štiri prave piškurje. Posebno to, da ni treba vleči skozi piškurje trnkov, je za ribiča zelo ugodno. Ribič, ki lovi samo na prave piškurje, uniči mnogo piškurjev po nepotrebnem in se zamudi s prebadanjem in montiranjem med ribarjenjem. Pri ribarjenju s kombiniranim čopom imam s seboj par garnitur umetnih piškurjev, kakor omenjeno, montiranih s trnki, h katerim lahko brez posebne zamude med lovljenjem privežem prave piškurje. Te nosim s seboj žive v odprti steklenici ali kaki drugi posodi, in sicer ne v vodi, nego v mokrem mahu. Ko se vrnem domov, pa jih vložim zopet v škaf z blatom ali kako posodo, najbolje v večjo skledo, napolnjeno z vodo, kjer se prav dobro hranijo. Kdor bo pri ribarjenju kakor tudi drugem lovu imel odprte oči in se za stvar res zanimal, bo imel vedno dosti razvedrila in dvojno zabavo. IZ LOVSKEGA NAHRBTNIKA Usianovni občni zbor ljubljanske podružnice S. L. D. se je vršil dne 15. januarja 1931 v restavraciji na glavnem kolodvoru. Udeležilo se je zborovanja okoli 130 lovcev. Predsednik pripravljalnega odbora g. dr. Ivo Tavčar je otvoril zborovanje, naznačil teritorialni obseg podružnice in povedal, da so pravila potrjena. Nato se je prešlo k volitvi predsednika. Predlagana sta bila dva kandidata, izvoljen je bil dr. Ivo Tavčar, ki je od 127 oddanih dobil 67 glasov. Drugi kandidat, g. dr. France Lokar, je s 59 glasovi ostal v manjšini. Pri volitvi odbornikov je bila sprejeta lista, ki jo je predlagal g. dr. Ivan Lovrenčič, in sicer gg.: Hafner, mr. Ba-karčič, dr. Krejči, dr. Eberl, dr. Novak, Fabiani, Bizjak, javornik in Herfort. Za revizorja računskega poslovanja sta bila izvoljena gg. Verovšek in Malenšek, za namestnika gg. Štepic in Zupančič. — Volitve članov za osrednji odbor so se vršile posamič po imenih. Izvoljeni so bili gg.: dr. Tavčar, Zupan, Čeč, Justin, Hafner, Mladič in ing. Tavčar, torej 7, kar se sklada s številom članov podružnice, ki znaša 1456. — Delegate za občni zbor S. L. D. izbere odbor, in sicer predvsem vse odbornike in člane osrednjega odbora. — Glede članarine za L 1931. se je sklenilo, naj bo 80, odnosno 40 Din. Podružnica S. L. D. za sreza Kočevje in Čabar s sedežem v Ribnici je imela svoj ustanovni občni zbor dne 18. januarja. Udeležil se ga je od strani centrale njen predsednik gospod dr. Ivan Lovrenčič. Izvoljen je bil sledeči odbor: Iv. Klun, Ribnica, predsednik; dr. Siegmund, Kočevje, podpredsednik; Alojz Klavs, Ribnica, blagajnik; Iv. Burger, Ribnica, tajnik; M. Rudež, A. Savelj, Ribnica, O. Kosler, Ortnek, A. Ivanc, Sodražica; dr. Bižal, Kočevje, in J. Primožič, Jelenj dol. Za revizorje: Fr. Picek, Ribnica, in M. Rom jun., Kočevje, za njihove namestnike pa: M. Rus, Loški potok, in J. Pospišil, Draga. Podružnica S. L. D. v Ribnici prosi svoje članstvo, da plača letošnjo članarino po položnicah S. L. D., ki so bile priložene letošnji januarski štev. »Lovca«, zanesljivo do 15. marca t. L, po katerem datumu prevzame ona sama finančne posle. Novi člani naj se javijo pri podružnici. Ustanovni občni zbor Notranjske podružnice S. L. D. se je vršil dne 15. januarja t. L popoldne v Starem trgu pri Ložu v restavraciji Kovač. Centralno društvo je zastopal ravnatelj Ivan Zupan. Občnega zbora se je udeležilo okrog 50 lovcev iz cerkniškega in loškega sodnega okraja, ki so vsi člani S. L. D. Občni zbor je otvoril s pozdravom na članstvo in centralo g. Kovač, vodil pa ga je po sklepu udeležencev odposlanec g. Ivan Zupan. Po izpopolnitvi formalnosti je prečital dopise oblastev glede ustanovitve podružnice tajnik Benčina. Za predsednika sta bila predlagana dva kandidata, izvoljen pa potem dolgoletni voditelj lovcev v Loški dolini g. K. Kovač. Pri volitvah ostalih odbornikov se je sestavila sporazumna lista, tako da sta oba okraja primerno zastopana v odboru. Vsi udeleženci so pokazali polno zanimanje za lov in njega gojitev. Zasavskim lovcem! Zasavska podružnica S. L. D. obsega ves laški srez, potem litijski sodni okraj ter občini Radeče in Št. Jurij pod Kumom iz krškega sreza. t Franc Prah. Dne 20. decembra 1930 je po dolgi, mučni bolezni umrl na svojem domu v Jesenicah na Dolenjskem gozdar slovenjgraškega sreza Franc Prah. Pokojnik je bil rojen 24. oktobra 1886 v Jesenicah ter je dovršil meščansko šolo v Brežicah. Nato je prakticiral tri leta pri državni šumski upravi v Kostanjevici, absolviral potem drž. gozdarsko šolo v Idriji (1906 07) in nato naredil za gozdarje predpisani državni izpit pri namestništvu v Trstu. Šumarsko službo je nastopil 25. okt. 1907 pri državni šumski upravi v Klani, kjer je služboval nad dve leti, bil potem prestavljen k državni šumski upravi v Idriji in pozneje v Meledo. V svetovni vojni se je bojeval na raznih bojiščih. Po razpadu Avstrije je služboval najprej v Borovljah, nato je bil 30. aprila 1919 imenovan za gozdarja sreza SIo-venjgradec, kjer je služboval do septembra 1927. Od 1927 do 1930 je bil nameščen pri oblastnem šumarskem referatu v Mariboru. Po ukinitvi mariborske oblasti je bil zopet prideljen srezu SIo-venjgradec, kjer je bil nameščen do svoje prerane smrti. Pokojnik je bil navdušen Slovan in Sokol že v rani mladosti. Daši je bilo v bivši Avstriji prepovedano državnim nameščencem v sokolskem kroju nastopati pri javnih prireditvah, se pokojnik ni ustrašil najhujšega terorja ter povsod in ob vsaki priliki pokazal svoje slovansko mišljenje in prepričanje. V letih 1911. in 1912. je bil agilen tajnik podružnice »Gorica«, gozdar, udruže-nja bivše Avstrije, kjer je neustrašno deloval v prid svojega stanu. Bil je zelo marljiv, v svoji službi izredno agilen in prvovrsten gozdarski strokovnjak. Leta 1928. je bil izvoljen za tajnika »Gozdarskega udruženja Jugoslavije«, katero mesto je do svoje bolezni požrtvovalno in nesebično izpolnjeval. Vse svoje moči je uporabil, da pribori svojemu stanu pripadajoče pravice. Vrl narodnjak in tovariš bo vedno živel v hvaležnem spominu svojih tovarišev. Ornitol. zapiski za Št. Lovrenc ob Temenici na Dolenjskem in njegovo okolico za leto 1930. Vsled mile zime 1929/30 so se vrnile nekatere ptice-selivke prej k nam nego navadno. Dne 2. marca so videli v Mačkovcu prvih 10 škorcev, dne 5. marca pa so opazili prve pastiričice. Prvo postolko so videli pri nas 15.marca, 18. in 20. pa po dve. Dne 17. julija je letalo nad Št. Lovrencem 8 pošto k, malo naprej nad Krtino pa 10; tudi nad gradom nad Malo Loko je bilo nekaj parov. Gotovo so bili mladiči, ki so se malo prej izpeljali iz gnezd. Posedale so po njivah in pobirale velike leteče kobilice, ki so se bile pojavile tudi pri nas, četudi ne v tolikem številu, kakor ponekod drugod, posebno po njivah, obsejanih s pšenico. Letos je bilo pri nas precej več postolk kakor lani, ker so še na več krajih gnezdile. Kmalu jih bo zopet toliko, kakor jih je bilo pred nekaj leti, ko so jih videli včasih kar po 20 skupaj. Dne 25. julija sem videl še 7 postolk, eno nad Veliko Loko, 6 pa jih je letalo popoldne nad Št. Lovrencem proti Praprečam. Dolgo so se spreletavale nad našimi njivami, kakor da se poslavljajo od nas. In res so izginile, ker sem videl poslej samo še eno, in sicer 26. in 28., potem pa nobene več. Vendar pa so trdili otroci v šoli, da so videli 26. septembra postolko nad gradom na Mali Loki, kjer je posedala, pa tudi v zraku, ko je trepetljala nad njivami. To mi je potrdilo več šolarjev. Prvo lastovko so opazili pri nas dne 19. marca, 21. pa dve. Prav zanimivo je, da so opazili v Murski Soboti, kakor je pisal »Slovenec« dne 11. marca, da so se pojavile tam lastovke že 7. marca. Tudi letos je bilo videti pri nas malo lastovk, kakor jih je sploh vsako leto manj. Dne 16. in 19. julija sem jih videl po kakih 20 skupaj, in pa zopet 3. in 14. avgusta. Dne 1. sept. so opazili nad Veliko Loko veliko jato lastovk, ki so priletele ob selitvi od drugod. Bilo jih je več sto skupaj. Vendar pa so videli pri nas tudi kesneje še večkrat lastovke, tako 4. septembra kakih 10, 5. sept. šest, 16. jih je letelo nad St. Lovrencem tudi še 6; dne 28. in 29. septembra pa tudi še 3 in 4. oktobra so jih videli nad Veliko Loko po par. Dne 9. septembra so mi pravili otroci v šoli, da je na Veliki Loki še par lastovičjih gnezd z mladiči, dne 26. septembra pa so bili tudi na Potoku še mladiči v gnezdih. Dne 2. aprila sem slišal prvi g r i 1 č -k e. Prav ta dan so slišali prvič kukavico, zadnjič pa dne 3. julija. Okoli 10. aprila so slišali v hosti nad Malo Loko slavca, pa samo enkrat, ki se je oglasil gotovo le ob času selitve. Dne 11. aprila so ga slišali tudi na Medvedjeku. V lanskem poročilu v »Lovcu« na str. 109 sem omenil, da pri nas in v naši okolici ni več slavcev, katerih je bilo včasih tu obilo. Vendar pa sem letos dognal, da se še nahaja, pa le na Medvedjeku, kjer ga spomladi še večkrat slišijo. V naši okolici pa se nahaja tudi še na Čatežu in okoli Za-plaza, v Križišču in drugod. Naj navedem še, kaj so pravili tu nekdaj, kako da poje slavec. Takole jo drobi o pijancu: Pije, pije, pije — dokler vse zapije — potem ga pa birt — cuk, cuk, cuk, cuk. Kačarje so videli: 20. marca tri nad Malo Loko, 19. aprila sem ga videl nad Kukenbergom, 27. aprila nad Dolgo njivo, 28. septembra dva nad Vel. Loko, 6. in 9. oktobra pa dva zopet nad Vel. Loko, kjer jih največkrat opazijo. — Kanjo so videli v začetku marca večkrat na drevju pod Malološkim gradom. Dne 20. marca sem jo videl nad hosto med Oljusko in Veliko Loko; 22. avgusta je letela iznad Korenitke proti Veliki Loki. Divje golobe, al navadne so videli prve že 12. februarja, 28. febr. 7 nad Velikim Vidmom, 2. marca 7 nad Muhobranom, 10. junija dva nad Št. Lovrencem. Teh je bilo nekdaj pri nas prav veliko, kakor pripovedujejo. Posebno so jih opazovali v jeseni ob selitvi, ko so prihajali v velikih jatah, po tisoče skupaj, in so posedali po njivah, zlasti z ajdo obsejanih, kjer so narejali veliko škodo, b) Veliki golobi se le redkokdaj pri nas pojavljajo in jih je vsako leto manj. Videl sem jih dne 25. julija dva- v hosti nad Št. Lovrencem, 28. julija enega in 15. avgusta zopet dva. Sive čaplje smo opazili: dne 28. julija je letela ena nad Št. Lovrencem proti Praprečam, 6. avgusta so letele tri nad Praprečami, 13. avgusta je bila ena ob Temenici pod Praprečami, 6. septembra so letele tam tri, 21. in 24. so videli po eno v Temeniški dolini, 29. eno pod Martinjo vasjo. Sploh jih vidijo večkrat ob Temenici, ko lovijo ribe ali žabe. Prepelice sem slišal letos prav obilokrat, znamenje, da so se zopet zaredile. Dne 29. maja sem jo slišal pod Vel. Vidmom, 9. junija nad Št. Lovrencem, 10. junija pod Malim Vidmom, 16. pod Muhobranom itd. Julija meseca sem jo slišal skoraj sleherni dan po njivah okoli Št. Lovrenca, Prapreč, Vidma itd. Zadnjo sem slišal dne 30. julija pod Martinjo vasjo. O prepelicah se navadno govori, da poje: pet pedi, pet pedi! Pri nas pa pravijo, da poje: pod poder, pod poder (pod podri!) ali: pod podret’, pod podret’, češ, vse pode je treba podreti, da ne bodo ljudje kje imeli shranjevati žita in ga bodo morali puščati na polju, kjer bodo imele potem prepelice vedno dosti hrane. O prepelici tudi še vedo povedati, da se začne glasiti, kadar zagleda rumen klas na njivi. Dne 22. maja sem videl na Čatežu tri šmarnice (phoenicurus ochruros), ki so letale nad strehami. Tudi v Št. Lovrencu sem jih včasih že opazoval. M u h a r j e sem videl dne 22. junija tri, ki so sedeli na brzojavnih žicah v Št. Lovrencu in so prežali na muhe, 19. avgusta sem jih videl v Razburah pod Zaplazom na strehah 8—10. Dne 2. septembra sem jih opazil 5 in 8. sept. zopet 4 na brzojavnih žicah v Št. Lovrencu. Prav tam sem videl tudi štiri k o v a č k e. Modre iaščice sem videl: dne 19. avgusta na Zaplazu, kjer edino so, in sicer dve, dne 29. septembra pa eno. Ker jeseni nisem večkrat maševal na Zaplazu, da bi jih mogel opazovati, sem naprosil bogoslovca gosp. Naceta Škodo, da je pazil nanje. Videl jih je, kadar je bil doma: 20. avgusta dve, 21. avg. dve, 4. sept. dve in zopet 13., 17., 20. ter 26. sept. po dve. Dne 24. junija sta leteli dve divji raci nad Št. Lovrencem. Teh je bilo 1930 izredno malo. Tudi divjo gos so videli samo eno, ki je letela dne 28. aprila nad Vrhovem. J. šašelj. Lovstvo, ribištvo in žurnalistika. Če pogledamo številke, koliko lovstvo in ribištvo sleherno leto donaša, bodisi na zakupninah občinam, bodisi iz prodaje mesa in kožuhovine sploh gospodarstvu in koliko ljudi živi od lovstva, se moramo čuditi, kakšno stališče zavzema napram omenjenima sportno-go-spodarskima panogama naše novinarstvo. Neverjetno je, kaj vse čitamo. Vsakomur je na prosto dano, da piše in razglaša v svet stvari, ki niso v skladu s prirodopisjem, ne z gospodarskimi, še manj pa z lovsko-sportnimi interesi in predpisi. Poglejmo si samo oglase! Eden ponuja n. pr. mlade pse čiste sultanove pasme. Nemške ovčarje pa sploh drugače ne nazivajo kot volčje pse, čeprav nimajo z volkom nič opraviti Ni dolgo tega, ko sem čital o »divjem kozlu«. Pisec je pod tisto divjo, neumno mrho — »kakor kozel na planini« — mislil našo divno planinsko antilopo, gamsa. Ta gams je bil ustreljen nekje na Dolenjskem in tehtal nič manj kot 64 kg. Kje neki je dopisnik hodil v šolo? Kdo ga je učil prirodopisja? In morebiti si ta pisec prilašča še naslov »lovca«? — Sijajni so tudi članki o lovski sreči. Nekdo, ki je vse kaj drugega nego lovec, je slučajno naletel na dva srnjaka. Kakšna sta bila — morda celo raznih spolov, pisec ne pove. Sprožil je najbrž kar med oba vmes, kajti drugače bi ne bil pogodil obeh. Slučajno pa sta bila oba ranjena. Kako dolgo sta se še mučila in kako jih je nato — moril, tudi o tem ne piše. Zakaj neki ne? Saj je dosti, da je imel meso in da časopis piše o lovski sreči. Čitatelji pa si predstavljajo v tej dogodovščini neko posebno lovsko spretnost in še posebno dobrega strelca. Najbrže pa tudi dotič-nik, ki je bil deležen take »lovske sreče«, ni vedel, da je sramotno in pravega lovca nevredno streljati srnjad s šibrami. Če bi mu dal v roke puško risanico, s katero naj bi srnjaka tako pogodil, da bi bil obležal brez nadaljnjih muk kar na mestu, bi bil srečni »lovec« gotovo zgrešil. Zanimivi so članki o medvedih. Po vseh kulturnih državah skušajo ohraniti zanimivosti in redkosti flore in favne. Malo je še držav, ki bi se mogle ponašati da imajo v svojih gozdovih medvede. Baš v tistem času pa, ko si prizadevamo, da bi kosmatincu oteli življenje vsaj v obsežnih dolenjskih in notranjskih gozdovih, kjer medved ne povzroča absolutno nobene škode, pa naši časopisi slave junaka, ki je uničil medvedko z vsem večletnim zarodom, in to na prav sramoten način. Tisti časi, ko je bil dotičnik, ki je medveda ustrelil, junak, so minuli. Z današnjim orožjem se medveda ni treba nikomur več bati. »Imenitni«, pa za poznavalca razmer popolnoma prozorni so članki o loviščih, preden gredo na dražbo. Tisti, ki jim je na tem, da bi šlo lovišče kar najdražje v zakup, pišejo v časopise, kako lovišče mrgoli razne divjačine, dosedanji najemnik pa razglaša, kakšne velikanske odškodnine za škodo po divjačini zahtevajo ondotni posestniki. Prvim sicer ne moremo posebno zameriti, četudi ne govore resnice, drugim pa — saj so lovci — zamerimo prav pošteno. Dobro bi bilo, da bi se naši časopisi ob takih prilikah, ko dobe dopise lovske vsebine, informirali pri S. L. D. ali po-prašali za mnenje kakega strokovnjaka, kajti lovstvo in ribištvo sta danes, kakor že omenjeno, vendarle toliko važni go- spodarski panogi, da zaslužila večjega uvaževanja, nego ga v resnici imata. Taki časopisni izrodki in »cvetke« ne-poznanja lovstva ter prirodopisja sploh, ki izvabljajo strokovnjaku pomembno muzanje, zapeljujejo čitatelje v napačna naziranja in nas obenem smešijo pred svetom, bi morali enkrat za vselej izostati. Gosar. Dostavek uredništva. Z dopisnikom se strinjamo in izjavljamo, da smo v gornjem smislu domačim časopisom vedno radi na uslugo. Nas je sram, če čitamo v časopisih, ki izhajajo v Ljubljani, kjer je priložnosti dovolj, da se vpraša strokovnjak, stvari, ki učinkujejo na lovca, prirodopisca ali trezno mislečega človeka sploh kakor lopar po glavi. Kako naj pošten in normalen človek prebavi tako-le hrano: Na Gorenjskem so pokale risanice po zajcih in jerebicah, na Dolenjskem je ustrelil N. gamsa z divnim rogovjem, kragulj je prijel kačo in letečemu v zraku je izginjal dolgi trak {= kača) v želodec, kobra je napihnila vrat kakor žogo itd. Takih in podobnih »cvetk« bi mogli po naših časopisih v enem tednu nabrati za velikanski »pušeljc«. Z zlato kolajno ocenjeno rogovje na ljubi j. lovski razstavi l. 1930. KINOLOŠKE VESTI »Deutsches Karteli fiir Hunde- wesen« (DKli). E. V. praznuje letos 25 letnico svojega obstoja. V ta namen priredi v dneh 25. in 26. aprila 1931 v Frankfurtu na Moini svojo jubilejno razstavo. Kakor sem že poročal, je bil pred kratkim DKH sprejet kot pogodbeni član v Mednarodno kinološko zvezo (ECI) v Bruxellesu, katere član je že par let tudi naš »Jugoslov. kinološki savez«. DKH je zelo obsežna kinološka organizacija, svoj pravni sedež ima v Hannovru, poslovni pa v Stuttgartu. Ustanovljen je bil 16. julija 1906; takrat se je nazival »Karteli der stammbuch-fiihrenden Spezialklubs fiir Jagd- und Nufzhunderassen«. Res, zelo dolgo ime. Po svetovni vojni, ko je tudi kinologija prišla zopet k sapi, pa se je to ime skrajšalo na gorenji naslov. DKH je štel do konca leta 1928 že 33 pasemsko-vzrejnih društev, ki vodijo samostojno za svoje pasme svoje vzrej-ne knjige, in sicer pod lastno odgovornostjo. Dalje je v DKH včlanjenih 13 pokrajinskih zvez splošno-kinoloških društev in z njimi 468 splošno-sportno-pasjih društev, odnosno splošno-sportnih društev ljubiteljev psov, 3 lovsko-uporab-nostna društva in 3 velike preizkuševalne zveze za društva policijskih in varnostnih psov. Vse te organizacije so imele koncem leta 1928 že 106.450 organiziranih članov, ljubiteljev in vzrediteljev psov. Od postanka kartela DKH je bilo do konca 1. 1928 vpisanih v vzrejne knjige okroglo 750.000 čistopasmenih (čistokrvnih) psov. To so števila, ki dajo misliti. Ta kartel je največja svetovna kinološka centrala in stoji v reciprociteti z ameriškim in angleškim »Kennelklubom«, s švicarsko »Kvnologen-Gesellschaft« (SKG), s češkoslovaško »Vzrejno in preizkuševalno zvezo« (ZPB), z avstrijskim »Kvnologenverbandom« (OKVJ, s holandskim »Raad van Beheer« in z južno-afriškim »Kennel-Unionom«. Vse te inozemske centrale priznavajo izključno le DKH in njegove vzrejne knjige kot merodajne za Nemčijo. Geslo »Pasme pripadajo posameznim klubom« pridobiva vedno širših tal. Pred kratkim dospela lista izkazuje 1000 imen priznanih sodnikov, ocenjevalcev in pripravnikov, ki jih vodi v evidenci DKH v zvezi z goraj navedenimi kinološkimi udruženji. Poleg tega števila pa je še 82 takih sodnikov, ki so še posebej overovljeni za podelitev f. zv. »Grand-prixa« ter premij za vzrejne skupine. Iz zgoraj navedenega je razvidno, kako ogromen obseg zavzema kinologija v Nemčiji s svojo plodovito in smotreno organizacijo. * * * Povodom zgoraj omenjene jubilejne slavnosti se je tudi »Jugoslovenski kinološki savez« pridružil sorodnim inozemskim organizacijam in poklonil v ta namen svojih šest originalnih plaket: dve zlati, dve srebrni in dve bronasti, kar je vzbudilo v tamošnjih krogih prav velike simpatije. Odsihdob nas DKH in nekatere v njem včlanjene korporacije naravnost obsipavajo s svojimi prekrasnimi publikacijami. * * * Pred izbruhom svetovne vojne je DKH snubil in se pogajal s francoskimi, belgijskimi, luksemburškimi in drugimi kinologi, da bi pristopili k njemu, vse to pa je kot marsikaj drugega preprečila svetovna vojna. Ko so se povojne razmere polagoma izboljšale, so se tudi razmere v tem pravcu obrnile, da so zdaj Nemci skušali doseči sprejem, odnosno vstop v Mednarodno kinološko zvezo FCI v Bru-vellesu, kar pa se je po dolgotrajnih pogajanjih uresničilo šele v preteklem letu. Z veseljem pozdravljamo novega so-člana v FCI. Želimo, da s to činjenico okrepimo razmah na polju mednarodne kinologije, ki naj se razvija brez kakega pristranskega ali celo političnega predsodka. P. Žmitek. Občni zbor Kluba ljubiteljev jamarjev se b° vršil dne 23. februarja 1.1. ob 20 v posebni sobi gostilne »Činkole«. Občni zbor Društva Brak-jazbečar se bo vršil dne 5. marca t. 1. ob 20. uri v gostilni Činkole, Ljubljana, Kopitarjeva ulica 4, s sledečim, po pravilih določenim dnevnim redom: 1. Letno poročilo vodstva; 2. poročilo blagajnika; 3. poročilo preglednikov računov; 4. prizivi; 5. odrešnica odboru; 6. volitve; 7. proračun za prihodnje leto; 8. samostojni predlogi; 9. raznoterosti. Ker predvidevajo pravila za sklepčnost občnega zbora navzočnost ene petine vseh članov, naj se ti čim števil-neje udeleže. Pravico glasovanja imajo vsi člani, ki so pravočasno poravnali članarino in morebitne obveznosti do društvo. Člani, ki so zadržani, da se osebno udeleže občega zbora, lahko poverijo zastopstvo drugemu članu, toda vsak član sme namestovati samo enega člana in biti nadomestovan samo po enem članu. Samostojni predlogi se morajo prijaviti najkasneje do 25. febr. t. I. pri društvenem tajniku, sicer se ne vzamejo v pretres. Vpisi psov v Jugoslov. vzrejno knjigo bj. Ker so se pojavili gotovi nedostatki pri vplačilu pristojbin za vpis psov, se opozarjajo člani, naj pošljejo prijave za vpis društvenemu blagajniku, ki bo dostavil dotičnemu članu položnico za vplačilo pristojbine za vpis. Vpis se izvrši šele, ko dospe plačilo pristojbin (pri članih za vsakega psa 10 Din, pri nečlanih petkratni znesek). Prijava psarn. Nekaj vzrediteljev si še ni dalo zaščititi imen svojih psarn. Pridevek k imenu psa je za vsakogar, ki se peča s pasjerejo, velike važnosti, ker se iz njega takoj razvidi, odkod izhaja pes; nadalje se dandanes že tako splošno porabljajo zaščiteni pridevki, da pes brez takega naravnost izgubi na vrednosti, dasi je sicer dobrega pokolenja. Vsled tega si raj vsak, ki se peča z odrejo psov, izbere primerno ime psarne in naj to prijavi vodji rodov, knjige v zaščito. Pristojbina za člane 50 Din, za nečlane petkratni znesek. Brezplačna oddaja psov poklicnim lovcem. Društveno vodstvo je sklenilo, da razdeli pod gotovimi pogoji brezplačno nekaj mladičev iz letošnjih legel med poklicne lovce-člane, ki niso v položaju, do bi si sami nabavili pse. Interesenti se naj takoj prijavijo pri društvenem tajniku, kjer dobe podrobna pojasnila. Dvomljive ponudbe, v časopisih, celo v »Lovcu«, se pojavljajo često oglasi, v katerih se ponujajo čistokrvni braki-jazbečarji, četudi je pokolenje teh zelo dvomljivo. Po društvenih pravilih se vpišejo psi v Jugoslov. vzrejno knjigo bj in se pripuste k društvenim prireditvam le tedaj, ako je njihova čistokrvnost dokazana. Da se kupci takih psov izognejo naknadnih neprilik in gmotne škode, se opozarjajo, naj se v dvomljivih slučajih pouče pred nakupom pri društvu, katero je vedno z nasveti rade volje na razpolago svojim članom. Uporabnostna knjiga za brake- jazbečarje. Društvo je ustanovilo »Uporabnostno knjigo za brake-jazbe-čarje« (LlKBj}. V to knjigo vpiše društvo: a) Vse brake-jazbečarje, vpisane v priznano vzrejno knjigo, ki so last društvenih članov in so prejeli na uporab-nostni tekmi, prirejeni po društvu, vsaj III. nagrado in na smotri vsaj oceno: dobro. b) Brake-jazbečarje, vpisane v priznano vzrejno knjigo, ki so last društvenih članov in so bili nagrajeni na tekmah drugih prirediteljev, ako 30 od našega društva priznane, vsaj s 111. nagrado in s telesno oceno: dobro, toda le na predlog lastnika. c) Vsi vpisi v to knjigo so brezplačni. Društveni tajnik: Ivan Gbderer, Ortnek; društveni blagajnik: Oton Payer, Domžale; društveni vodja rodovne knjige: dr. Janko Lokar, Ljubljana, Gajeva ulica 14. Tiskovine in položnice društva se dobe tudi pri Ant. Schusterju, trgovcu v Ljubljani, Mestni trg. K društvu Brak-jazbečar so na novo pristopili: Plaznik Jože, Hrastnik; Korber Sepp, ing., steklarna, Hrastnik; Veršnak Franc, steklarna, Hrastnik. Društvo ljubiteljev ptičarjev v Ljubljani. Izpisek iz zapisnika X. od-borove seje z dne 2. januarja 1931. Društveni odbornik g. dr. Ivo Tavčar je kupil v inozemstvu prvovrstnega nemškega kratkodlakarja Juppa von der Laa. Pes je v vsakem pogledu odličen in si je priboril na raznih tekmah, in to pri hudi konkurenci nad deset prvih daril. Opozarjamo reditelje nemških kratko-dlakarjev, da je pes z dovoljenjem Društva na razpolago za oplemenitev čistokrvnih psic. Oplemenina znaša za psice društvenih članov 550 Din, za psice nečlanov pa 750 Din. Zadevne prijave naj se pošljejo društvenemu izvestitelju g. Ant. Schusterju, trgovcu v Ljubljani, Mestni trg. Ker je uprava kraljevega dvora prevzela samo angleško pointerko »Pride«, pripadajo vsi ostali Društvu v dresuro izročeni pointerji v last dosedanjim skrbnikom. Rodovniki se jim dostavijo po plačilu zadevnih pristojbin. Predlog, da se izdajo vsem priznanim sodnikom Društva legitimacije, se soglasno sprejme. Končno se sklene prirediti pomladno vzrejno tekmo ptičarjev dne 12. aprila 1931. Prijave naj se pošljejo Društvu do 15. marca 1931. Po številu dospelih prijav se določita potem kraj in število tekem. Društvo opozarja lastnike mladičev, da svoje pse pravočasno prijavijo. Preizkusih se bodo v teh-le predmetih: 1. nos, 2. način iskanja, 3. stoja, 4. natezanje, 5. hitrost, 6. vztrajnost, 7. zasnova za delo po sledu, 8. ubogljivost in 9. strelomirnost. IZ RISARSKE MREŽE Slabi časi se obetajo športnim ribičem. Kakor je tehnika nujno potrebna za napredek človeštva in tudi olajšuje način življenja, jemlje na drugi strani njen razvoj mnogo lepega in prijetnega. Novi izumi preie, da uničijo naše lepo športno ribarjenje. 2e pred leti so pobijali ribe z električnim tokom. Ker so pa na ta način uničili tudi ves zarod, so to oblastva prepovedala prav tako kakor uničevanje rib z raznimi razstrelilnimi snovmi. Sedaj pa so iznašli metodo, s katero se je posrečilo, da se ribe le omotijo. Če ribiču niso po godu, jih lahko vloži nazaj v vodo, kjer si kmalu zopet popolnoma opomorejo. Te poskuse so delali v Harviku na severnem Švedskem. Lepe uspehe so dosegli v morju in v jezerih, pa tudi v rekah ter potokih se je ta način lovljenja obnesel. S pomočjo ladij — za večje ploskve rabijo navadno dve, za manjše po eno — postavijo v vodo 2 elektrodi. Elektrodi sta dve bakreni plošči, ki sta pritrjeni na vsakem koncu ladje po ena, ali na vsaki ladji ena, tako da kroži električna struja od enega konca ladje ob ladji na drugi konec ali od ladje do ladje. Struja, ki jo uporabljajo, je visokofrekvenčna kakor pri radiu. Ob ladji, oziroma med ladjama nastane nekaka električna mreža, ki je tem gostejša, čim jačji tok se uporablja. Zanimivo je, da za lovljenje odnosno omamljenje večjih rib rabijo slabejši tok nego za omamljanje manjših ribic. Dočim večkrat večje ribe omamljene pridejo na vodno gladino, manjše ribice nemoteno plavajo in sploh ne občutijo toka. To vrsto lovljenja rib posebno priporočajo za potoke in reke z raztrganim obrežjem in valovitim dnom, kjer se težko polagajo mreže. Kakor vidimo, se obetajo čudni časi našemu lepemu športu. Ni izključeno, da bo čez nekaj let vzel v zakup naše lepe vode trgovec z ribami, ki bo vodovje močno zasadil, ribe krmil in pital s krvjo in mesom, na to pa s svojimi pomočniki z električnim tokom izlovil. MALI O 6 L A S I Dražba lova. Lovska pravica krajevne občine Ruše se da potom javne dražbe do 31. marca 1935 v zakup. Dražba bo v soboto, dne 14. februarja i. 1. ob 9. uri pri sreskem načelstvu v Mariboru, desni breg, v sobi št. 35. Dražba lovišča. Lov krajevne občine Preddvor se bo oddal v zakup na javni dražbi v uradu sreskega načelstva v Kranju dne 2. marca 1931 ob 9. uri za dobo 5 let, t. j. od 1. aprila 1931 do 31 marca 1936. Zakupni in dražbeni pogoji se lahko vpogledajo ob uradnih urah v uradu sreskega načelstva v Kranju. # Vsa oblačila za lovce in športnike dobite v najboljši kvaliteti in po jako zmernih cenah v specialni trgovini za moška oblačila I. Maček, Ljubljana, Aleksandrova cesta 12 Ribarsko orodje in vse potrebščine za ribjo lov ima v najboljši kvaliteti in po nizkih cenah vedno v zalogi puškama F. K. Kaiser, Ljubljana, Kongresni trg 9, ki prevzema tudi vsa v to stroko spadajoča popravila in jih izvršuje kar najbolj strokovnjaško. Prvi in drugi letnik »Lovca« (1910 in 1911) kupimo po primerni ceni. Ponudbe na uredništvo »Lovca«. Iščem službo poklicnega lovca in gozdnega čuvaja, po možnosti v Sloveniji. Sem samski, 26 let star, 1-78 m visok in krepkega značaja. V gozdnem delu in lovskih opravilih sem dobro iz-vežban. Anton Poženel, Grčarevec 9, Planina - Rakek. Ugodna prilika za nakup orožja po jako nizkih cenah se nudi lovcem pri puškarju F. K. Kaiserju v Ljubljani, Kongresni trg 9, ki ima v komisijski prodaji sledeče prav dobro ohranjene puške z zanesljivim strelom: Schbnauer puška z daljnogledom, kal. 6-5, za 2200 Din; dvocevka Hammerles risanka, kal. 8 + 8 mm, za 2200 Din; trocevka petelinka, kal. 20 + 20 + 8 mm, za 2200 Din; skoraj nova Hammerles Bock risanica, kal. 16 + 8 mm, za 3600 Din; nova Mauser-risanica, kal. 7 mm, za 1200 Din; F. N. Browning avtomatska puška, kal. 12, za 1200 Din in ena kal. 16, za 1600 Din; dvocevka Hammerles, kal. 16, za 1200 Din; trocevka petelinka, kal. 12+12 + 6-5 mm, za 1800 Din. BORUSSO GVANIN KAPSULE Najmočnejši sirup za lisice, glav. zaloga lekarna »Pri Orlu«, Mr. Ivo Tončič, Celje. Kupi se nekaj odvrženega jelenovega in srnjakovega rogovja. Ponudbe z navedbo cene sprejema iz prijaznosti puškama Šifrer Albin, Ljubljana, Gosposvetska cesta IZ Živega velikega petelina, precej udomačenega doraslega mladiča ima naprodaj lovec v Solčavi. Interesenti naj se obrnejo na g. Jožeta Vršnika v Solčavi. Žive fazane za razplod prodaja iz svojih revirjev Repaš na lirvatskem in Dornava v Sloveniji uprava posestev Gvidona pl. Pongratza, Dornava, z. p. Moškanjci. Vse interesente, ki se zanimajo za puške slovite tovarne »S e m p e r t & K r i e g h o f f , Suhi«, opozarjam, da ima zastopstvo te tvrdke puškar Albin Šifrer, Ljubljana, Gosposvetska cesta 12, poleg restavracije »Novi svet«. Vsa potrebna pojasnila kakor tudi ogled pušk gornje tovarne so vsakomur brezplačno na razpolago. Zastopstvo in zaloga pušk tovarne G e -briider Merkel, Suhi, kakor tudi raznih cenejših, a prvovrstnih izdelkov. Montiranje daljnogledov, izbira vsakovrstne lovske opreme po zmernih cenah. Prevzem in prodaja lovskega orožja v komisijski prodaji pod najpo-voljnejšimi pogoji. Vsak skrben lovec bo sedaj po končani lovski sezoni skrbno pregledal, očistil in spravil v red svoje orožje, kar mu prihrani poznejše velike stroške. Za vsa čiščenja, popravila in predelave lovskega orožja se najtopleje priporoča puškar Albin Šifrer, za kar vam napravi zmerno ceno. Popolna izbira ribarskega orodja, za vse vrste ribiškega športa. Samo prvovrstno, sveže, nepreležano blago najboljših tovarn po najnižjih cenah vedno na zalogi. Pristen tirolski loden za lovske obleke in predpisani lovski kroj priporoča tvrdka Anton Schuster v Ljubljani, Mestni trg št. 25. Isiotam je vedno v zalogi tudi raznovrstno sukno za športne obleke in drugo manufaktur-no blago po nizkih cenah. Lovske patrone, S katerimi boste gotovo zadovoljni, in sicer znamke R s hasloškim ter znamke Geko z rottvveil-skim smodnikom polnjene ima vedno v zalogi puškama F. K. Kaiser, Ljubljana, Kongresni trg 9. Le dobra pa-trona jamči za lovski uspehi »Huberlus«-mast je za lovske in turistovske čevlje najboljša, kajti napravi usnje mehko in nepremočljivo. Zahtevajte zato v trgovini izrečno »Hu-bertus«-mast! Izdelovatelj Ivan Lapajne, Ljubljana - Moste. Vsem članom S. L. D. priporočamo za nakup lovskih pušk vseh vrst, dalje orožja za obrambo, lovskih priprav in pribora za lovce in turiste staro solidno tvrdko F. K. Kaiser v Ljubljani, Kongresni trg 9. Vsa puškarska popravila se izvršujejo strogo solidno in zanesljivo. — Montiranje daljnogledov strokovno po najboljših načinih. Pasti za razno zverjad, prvovrstne kakovosti in popolnoma zanesljive, skobce vseh vrst ter škatle vseh velikosti, priporoča L štajerska tvornica za pasti Matthias Brandl, Puntigam b. Graz (Austriat. izdelki in cene so brez konkurence. Za strokovno izvedbo jamči izdelovalec, ki ima kot bivši poklicni lovec jako bogate izkušnje v lovljenju zverjadi. Ne samo v cenah, ampak tudi v kakovosti prekaša ta tvrdka pasti iz drugih tovaren. Z lovu na kotorne o Kumanovem. Dr. Viktor Jeločnik: Rdeče prigodbe. (Nadaljevanje in konec.) Sredi sipine v drči se je ustavila. Nepremično stoječ je oprezovala, kam sedaj? Z dvogledom jo opazujem, vsako dlako na telesu razločim. Pohabljeno nogo drži nekoliko privzdignjeno in malo v stran. Samo beli konec repa nervozno premika semtertja Kakšnih 120 korakov bo do tja. Premaknem prestavo za kroglo in počasi zvlečem Iroeevko k licu. Ostro se črta srebrna muha v kobilici in se nehote zarije v pleča rjavke, ki v poku šine s prednjim koncem v drčo, kakor da bi hotela nekaj izkopati iz peska, potem pa kakor blisk zgine v grmičevju onkraj sipine. Cez. kratek čas poči pri prijatelju Jerneju. Še enkrat, in takoj nato tretjič s kroglo, ki sem jo točno čul cviliti po zraku, ker se je odbila od skale. Še dvakrat je počilo tam. Po končanem pogonu splezam na nastrel. Radovednost me je gnala, da li sem lisico pogodil ali ne; in če, kam za vraga je zadela krogla, da je lisica dala tako čudno znamenje in še prijatelja Jerneja olajšala za pet nabojev. V pesku sem hitro našel sled krogle in na kraju sipine, kjer je lisice zmanjkalo, debele kaplje svetlordeče krvi, na desno in levo ob sledu. Strel v pljuča, samo bržčas malo prenizko, sem si mislil. Uberem )o naravnost po ozki, deloma s skalovjem prekinjeni stezici in sledim krvavim znakom. Onkraj roba, na strmem pomolu, stojišču prijatelja Jerneja že zagledam živahno razpravljajočo lovsko druščino. Glavno besedo je imel Kavarjev France, originalni humorist, da mu ga ne vem para. Dospel sem v krog te zelene bratovščine, ki se je bila zbrala pri ubiti lisici. Prijatelj Jernej je moral nehote ponoviti svojo zgodbo: »Lisica je prišantala tik pod skalo in skušala preskočiti drčo, pa ji mi uspelo. Na prvi in drugi strel s šibrami se je prekucnila, pa odšvedrala naravnost navzdol. Prvi strel s kroglo, užgan za njo, je šel prenizko, drugi jo je prevrgel, in ker se je še premetavala, ji je morala šele tretja krogla končno upihniti življenje.« Moj prvi strel je bil, kakor sem domneval, prsni strel, toda prenizko, da je ranil samo krajni rob pljuč. Kljub temu je prijatelj Jernej — lovec starega in samočisiega kova skoz in skoz — priznal lisico meni, češ, tudi brez nadaljnje kanonade bi jo bili dobili psi. ★ Nikdar, tudi pred najostrejšimi psi nisem videl bežati lisico tako kakor pred — srnjakoml Bilo je pa to takole: Na Nižjeavstrijskem so nam delali kmetje preglavico z. večnimi tožbami o škodi po divjadi in zahtevami, ki so bile večina pretirane im nesramne, po lovski odškodnini. Odločil sem se tedaj, da v onem delu lovišča, ki je mejil na kislorodne vinograde Wollersdorfa, odstrelim dva ali tri srnjake že sredi maja, dasi-ravno razen enega vse ostalo ni bilo vredno krogle. Zvečer sva sedla z ženo ob nizki, iz kamenja zloženi vino-grajski meji, da vidiva, kaj se bo pokazalo od »škodljivcev, ki nas bodo spravili na beraško palico«, — tako so namreč tarnali kmetje. Na mali travnati preseki nad vinogradom se je kmalu res prikazala srna z dvema mladičema. Brezskrbno se je srna pasla, mladiča pa sta legla kraj grmičevja in počivala. Kar se začuje v goščavi velikanski trušč in srdito bevskanje ter visoko, zategnjeno pivkamje srnjaka in že je v zleknjenem begu, kakor rdeča strelica pribečala na plan lisica in njej tik za petami srnjak, neprenehoma pivkajoč in bavkajoč! Zalotil je očividno lisico pri zalazu na mladiče in jo pogumno pognal v beg. Še daleč med vinogradi se je čul topot in razljuleni glas preganjajočega srnjaka. ★ Dasiravno sem dobršen del svoje lovske prakse, tudi v lovo-puslu, posvetil klicanju jereba, imam zabeležili samo štiri primere, da se je na klic pojavila lisica. Trikrat se je stekla stvar za roparico neugodno, četrtič pa me je ugledala, čim sem počel vleči puško k licu in — smuk v grmovje, kamor je prasnil moj zakasneli strel brez. uspeha. Pri klicanju srnjaka sem tudi privabil lisjaka, ali me je dobil v nos že na preveliko razdaljo in jo ubral nazaj, odkoder ga je bilo prineslo. Več sreče sem imel s »trepetačo« tpiščalko, ki je podobna »čvinku« za šoje), na katero oponašaš bolestno vekanje zajca, kadar ga zgrabi pes ali drug sovražnik. Na trepetačo sem privabil, razen več lisic, tudi kuno zlatico, jastreba, nekaj psov, podivjanih mucov in — fantalina zanjkarja, ki je imel v bližini nastavljene zanke in je prihitel s palico oborožen, da ubije dolgouhca, ki se je po njegovem mnenju ujel in vekal v zadrgi. Kakšno vlogo je igrala ista palica na njegovi zadnji opiati, o tem molči zgodovina; vem pa, da nikdar več tam nisem našel nastavljene morilne žicel V lovišču Palovče pri Kamniku sem februarja zasledoval v snegu kuno, ki me je vlekla od zore do poldneva križem kražem po zaraščeni planoti, polni kotanj in dolin. V eni teh udrtin, kraj drče, ki se spušča strmoglavo proti Viru ob Motniški cesti, mi je zmanjkalo sledu. Tam je bilo kopno in bržčas se je spustila zlato-grla tatica po drči navzdol, ali pa se je skrila kje v gostem, mladem jelovju in bukovju, ki je zaraslo posamezne dolinke. Poskusimo s trepetačo! Nisem še trikrat zapiskal, in na sredo drče skoči — lisica. V poku se slrklja navzdol, za njo pa preskoči drčo lisjak, žal — za moj naglo oddani strel »spredaj prenagel, zadaj prekratek«, kakor je v sličnih slučajih rekel hudomušni Kavarjev France. Bilo bi tudi preveč blagoslova, dubleta na lisici, katerih se niti nadejal nisem. Dubleta — menda edina v življenju — se mi je nekako nehote posrečila samo enkrat. — Leta 1910., koncem januarja meseca sem lovil pri bar. Gagernih v Mokricah za Savo. Pogon z gonjači, dvema jazbečarjema in nekim starim veteranom, nedoločene pasme, a neutrudljive marljivosti v brskanju, je veljal strmi rebri nad Čatežem ob Savi. Strmina je vsa prepražena s skalnimi policami in »laštami in turni«, kakor Gorenjec pravi, vmes pa zaraščena z leskovino, bukovjem in prepražena z robidjem in srobrotjem, da se Bog usmili gonjačev, ki prodirajo tu skozi. Ali prava nebesa za lisico! Prvo siojisče sem dobil vrh malega podmola na skali, podobni prižnici. Kakih desel ah petnajst korakov na desno in levo sem imel še dober izstrel, navzdol pa samo posamezne presledke med grmičevjem in krivenčastimi debli različnega podmladka v strmini. Moj sosed, baron Peter L., mi je že vnaprej čestital na lisici in pripomnil, da naj se pomaknem, ko bodo gonjači prišli vštric mene, na njegovo stališče v plitvi zaraščeni dolinki kraj skalnatega porobka. Od daleč so se zaeule ropotulje gonjačev, posamezni klici, kak bevsk psov in že je zavpil vodja gonjačev: »Pazi — lisica naravnost navzgor!« Krčevito sem oprijel trocevko, bliskajoč z očmi na desno in levo in že je skočila s prožnim skokom zlatorumena, izredno dolga lisica na malo skalino na desni pod menoj, gledaje nazaj, odkoder je bila prišla. Lepo sem jo ubral v glavo, da se je pre-vrgla naravnost nazaj in zginila za skalo. Že sem hotel odpreti puško, da zamenim izstreljeni tulec, kar se potegne rumena črta prav izpod skaline, kamor se je bila prekucnila lisica, tja na levo med goščavo, da sem komaj utegnil prisloniti k licu in užgati med preklarijo in robidovje. V poku sem videl, da se giblje na mestu. Skočim tja in se prerijem do lisjaka, ki se je v zadnjem boju premetaval po gošči. Z obstreljenimi lisjaki sem imel že svoje skušnje; skočil sem mu zato z obema nogama hkrati na vrat, ga pograbil za zadnji nogi in na vso moč potegnil kvišku. Stegnil se je kakor palica, ker mu na ta način pretrgaš v tilniku podaljšani mozeg, da takoj otrpne živčevje. Priporočam to metodo, ki sem jo videl uporabljali tudi pri obstreljenih zajcih, v vsakem slučaju, kjer vsled prekratke razdalje drugi strel ni na mestu ali pa palica za smrtonosni udarec preko nosnega hrbta ni pri roki. Vesel sem pobral lisjaka in se skobacal iz goščave, da splezam nazaj na stojišče, pri skalini pa sem skoraj z nosom trčil na prvo ustreljeno lisico, ki je obležala na mestu! Takega prav za prav nezasluženega blagoslova si še v sanjah nisem nadejal in skoraj me je bilo malo sram, ko mi je sosed, baron L., do katerega sem se pomaknil, čestital na »mojstrski dubleti«. Po strogo »lovsko pravičnih« paragrafih celo dubleta ni bila! Ostal sem na novem stališču in s prijetnimi občutki ogledoval krasni košatici, kar mi pade na um, da imam obe cevi za šibre izstreljeni! Z mrzlično naglico vržem prazna tulca ven, nabijem obe cevi zopet s št. 8 — v takih krajih, kjer je izstrel kvečjemu 20 do 25 korakov, ne streljam drugih šiber — in prav pravočasno. ker v počasnem koraku, kakor da ni pušk in smodnika, še mani pa lovcev na svetu, jo primaha tretja lisica, ki sem jo z lahkoto poslal v večna lovišča. Kar treslo me je! Takega naleta menda ne bom imel nikdar več v življenju in mislim, da je bil vzrok, da sta mi prišli v Palovčah na klic, nad Čatežem pa pred gonjači po dve lisici naenkrat tja, ker so se že pojale. V tem mnenju me je potrdila tudi okolnost, da je bila tretja zvitorepka tudi lisjak, ki je sledil »cvetoči nevesti«. Da bi imel še kak slovenski lovec tako »neznansko« srečo, kakor jo je imel prijatelj dr. E. (glavni tajnik našega poslaništva na Dunaju), da je streljal in tudi pobral 7, beri in reci sedem lisic v enem dnevu, je skoraj neverjetno, a gola resnica! ★ Pri čakanju v mesečini in snegu nisem imel mnogo sreče, dasi sem si nabral dokaj nahoda, ozeblin in revmatizma v strupeno mrzlih zimskih nočeh. Bom imel vsaj pristojen izgovor na stare dni, če mi prevleče nos sumljiva rdečica, da je od pozim-skega čakanja na lisičke, ne pa morda od cvička. V spominu mi je ena sama lisica, ki sem jo pričakal in ustrelil na »štircu« Koblerjevega rova litijskega rudokopa, kamor sem bil nametal osmojene dele par dni poprej v gozdu zasačenega — Frlanovčevega muca, starega grešnika. V Srbiji bi bil lahko napravil dubleto na lisici v jasni mesečini, ki sta prišli glodat nastavljeno svinjsko crkovino, ali čakal sem na strica sivca, volka in — ne zaman. Pri čakanju na srnjaka, kakor tudi na zalazu sem čestokrat videl lisico, največkrat pa nisem streljal, ker si nisem hotel kvariti uspeha s streljanjem po lisici, ki je takrat v koži brez vrednosti, vsaj pri nas pa od julija naprej po mojem mnenju ni bogz.na kaj škodljiva, ker ji ni potreba več skrbeti za negodne mladiče. Preden končam, se še dotaknem mnogokrat načetega vprašanja, ali lis jak-oče tudi skrbi za mladiče, zlasti v primeru, da so isti izgubili majko. Kolikor sem se prepričal pri čakanju ob lisičinah v času, ko so bile mladice še skupaj, sem videl vedno le mater lisico, ki je donašala mladičem živež. Na Nižjeavstrijskem pa sem doživel sledeči primer, ki me je docela prepričal, da so tudi med lisjaki skrbni in požrtvovalni očetje. Blizu Matzendorfa sem izsledil z zapriseženim lovcem lisičino z osmimi mladiči v precej gosti, mladi borovini. Z lovcem sva se menjala na čakališču, ki sva ga v naglici napravila na drevesu. in res sem upihnil prvi večer majki lisici luč življenja, baš, ko je privlekla mladičem dva divja kunca, kaierih je bilo tam neverjetno in — zaradi sitnosti s kmeti — neprijetno mnogo. Drugo jutro in ves dan je sedel lovec do večera brezuspešno pri lisičini. Naslednji dan ob petih popoldne sem ga zamenjal. Sedel sem že celo uro v neprikladni seji med borovimi debelci kake 31/.’ metra nad zemljo. Mračiti se je počelo in mlade lisičice so zlezle ena za drugo na gladko steptano planino pred glavnim rovom, se igrale, prekopicevale, sedale na zadnjo opiat, zdehale in od časa do časa pozorno prisluškovale. Naenkrat začujem v razdalji kakih 150 korakov pod seboj, kjer se je vlekla vsaj 10 ha velika borova remiza po griču navzdol, visok, zadirčen in hitro se ponavljajoč kek-kek-keek, ki se je že dvakrat ali trikrat ponovil. Kakor »roženkranc« se je potegnil curek mladih lisic v smer, odkoder je prihajal čudni glas, in bliskoma je zginila vsa kosmata svojat v mračnem borovju. Kaj pomeni neki to? Šele sedaj se mi je zasvetilo: lisjak, otac bo, ki si ne upa k brlogu in hrani deco v goščavi borove remize, mladičem pa daje z zgoraj omenjenim glasom znamenje, da jim je miza pogrnjena. Drugo jutro — bila je nedelja — sva šla z lovcem iskat in po daljšem trudu s psom na jermenu res našla mesto, kjer je oča zvitorepec hranil po majki osirotelo potomstvo. Bil je pravi »britof« pred rovi zapuščene kolonije kuncev: fa-zanka, slepec, domača mlada mačica, miši, poljskega zajca polovica; zrak pa napolnjen s smradom in brenčanjem zelenih in modrih mesarskih muh. Hitro sva sprevidela, da tu z lisjakom ne opraviva ničesar. Pustila sva vse skupaj, se vrnila okoli poldne k prvotni, plitvi lisičini in brez posebne težave izkopala vseh osem mladic, ki so romale na Dunaj za vežbo jazbečarjem v jamarjenju. Še enkrat sem srečal in ubil lisjaka (sameal nosečega plen, toda ne vem, da li je bil namenjen deci. Nosil je v gobcu divjo kokoš, kateri se je po ogoljenem pod-prsju točno poznalo, da jo je ugrabil na gnezdu. Kljub celodnevnemu iskanju nisem mogel izslediti niti gnezda kokoši, niti lisičine v tem okolišu. Z nastavljanjem železja se nisem mnogo bavil, zato o tem ne vem kaj posebnega povedati, kvečjemu, da mi je bilo skoraj vsako železo — posebno v Srbiji — ločno ukradeno. Zanikarnega strupa, ki po mojem mnenju pravemu lovu nikakor ne dolikuje, pa sploh nisem nikdar metal in polagal, dasi- ravno je prirejanje vseh mogočih teh peklenskih snovi bil dolgo časa moj vsakdanji posel. Najlepše je in ostane, če položiš pretkano tatico z urnim in točnim strelom v velo listje — in na to vsem pravim lovcem: dober pogled in ravne šibre! Ivan Regali: Težave s kunami. (Nadaljevanje.) Gosti oblaki so prepregli in pokrili nebo ter se leno vlekli dalje, gnani od zahodnega vetra. Bilo je gotovo, da prične kmalu zopet snežiti. Ko so se oblaki začeli sprijemati in spajati in je v nižavi začel vleči nestalen veter, je bil to znak, da začno iz višav pošiljati zemlji vsak čas v kosmih belo, hladno zimsko odejo. Preden sem odšel k počitku, sem si še enkrat ogledal svinčeno-sivo zimsko nebo, ki je že pošiljalo posamezne kosmiče na zemljo. Zbudil sem se zgodaj; prvo mi je bilo, da sem pogledal skozi okno, ali je sneg velik. Vse je bilo belo in še je snežilo zelo gosto, popolnoma suh pršič. Takoj sem videl, da mi je danes zastonj iti ven zaradi kun. Šel sem do reke Lonje, tam ustrelil par divjih rac, pogledal za vidro ter se vrnil domov. Proti večeru je ponehalo snežiti, oblaki so se razvlekli in skozi predore so mežikale posamezne zvezde. Julri — si mislim —, ako Bog da in sreča junaška, bo ona kuna pri Zdencu moja. Toda bil je račun brez krčmarja. Zgodaj zjutraj sem že korakal s svojim psom Perunom proti revirju. Pokrajina je izgledala nekako otožno pod belo odejo, visoko do 15 cm. Posebno enolične so pa silne hrvatske ravnine, ker še ob zelenju niso bogzna kako privlačne. To mi bo potrdil vsak, kdor je bival delj časa doli ter hodil po teh prostranih ravninah. Zuril sem se, da čimprej dospem na namenjeni kraj. Pes je veselo skakal po snegu in vohal številne sledove zajcev, lisic in srnjadi. Včasih se je po kateri bolj sveži sledi oddaljil, toda moj osler žvižg ga je vselej priklical nazaj in ubogal je brez oklevanja. Dospela sva na mesto, kjer sem hotel začeti iskati kunino sled. Privezal sem psa na vrvico, da mi ne bi uhajal in da mi je vedno pri roki. Nisva šla dolgo po preseki, kjer sem domneval, da more biti doiična kuna, ki sem jo še poleti sledil v blatu, že zagledam, da je prešla preseko. Perun povoha sled in hoče šiloma za njo; komaj sem ga zadrževal. To je bil znak, da ni dolgo, ko je kuna šla preko tega mesta. Prišla je iz goste mlade šume, kjer ni bilo pripravnega mesta, da bi ostala čez dan in je šla zato v visoki gozd. Gozd pa sem tukaj na tej strani poznal do vsakega posameznega drevesa, vedel sem skoraj natančno, kje more kuna biti in da to ni daleč. Vesel sem bil, češ, danes mi bo lahek posel! Greva s psom za sledom in kolikor dalj sva bila, toliko bolj je bil Perun nemiren. Čez kake tričetrt ure sva dospela do visokega, mogočnega, brezvejnega bresta; tu je šla gori. Obkrožil sem ga nekolikokrat daleč na okoli, če ni morda šla dalje, kajti gotovost je prva reč. Ni šla naprej, tore) je v brestu. Prav pod vrhom je bil star, suh strcelj, ki je žolna vanj napravila luknjo in sem je hodila kuna spat. Ogledujem drevo od vseh strani, ah nemogoče mi je splezati nanje! Čeprav sem splezal že na marsikatero drevo, sem tu vendar obupal! Mislil sem si: oj, kuna, ti nisi neumna. Bog ve, kako dolgo sem plesal okoli bresta in pretehtaval v mislih vse mogoče, toda nikakor se ni dalo blizu. Tolkel sem po deblu gotovo pol ure skupaj, pa ni hotela ven in ni hotela. 2e sem jo nameraval pustiti in jo naslednji dan zopet slediti, pa sem si zopet premislil, češ, sedaj je tu, ali jo jutri dobim? Kje bo? More mi oditi v državno šumo Leklan, ki je blizu zraven. Vem dobro, da kuna ne pride kmalu nazaj v dotično gnezdo ali pa nikoli več, ako si jo v njenem skrivališču vznemirjal. Kaj naj storim? Imam seboj malo sekirico, podrl bi brest in moja je! Ta misel mi ne da miru. Res, nekaj časa se premišljam in odločim se: brest posekam! Odložim puško, nahrbtnik in površnik, pljunem v roke in zavihtim sekirico. Iveri so začele odletavati. Perun je v bližini pod belim hrastom s šapami odgrnil sneg in se lepo vlegel in budno pazil na vse strani. Delal sem kot še nikoli v takem slučaju. Vztrajno sem vihtel sekiro, tako da mi je znoj zalival oči. Mislil sem tudi, da morda to nabijanje kuno prežene, da mi ne bo treba podreti drevesa, zato sem se vedno oziral navzgor. Pa zaman! Kuna je vztrajala in čepela v gnezdu, a jaz sem vztrajno sekal dalje. Čas je bežal, delo je pa napredovalo zelo počasi. Vedno in vedno sem pregledoval in meril koliko mi je še sekati, ker več kot dve uri sem že kresa! in dolbel v deblo mogočnega bresta. In še nekaj! Vedno sem se bal, da pride stari Jandrič, gozdni čuvaj Budaševske za~ jednice in me »ufati« v »kvaru«. Naravno, ko bi me dobil, bi pošteno plačal pokvarjeni, oziroma posekani brest. Delo je napredovalo, dasi počasi, ali vendar sem po tri in pol urnem delu pričakoval, da se drevo zruši vsak čas. Še par krepkih udarcev, nato položim uho na deblo in zaslišim prav rahlo pokanje. Hitro odložim sekiro, primem puško in mignem psu, kar pa je bilo odveč, kajti skočil je kot lev in pazil, ko je videl, da sem vzel puško v roko. Drevo se je začelo vidno nagibali in padati. Stal sem blizu, Penin pa zraven mene. S silnim truščem pade brest, snega se je dvignilo za cel oblak in v tem oblaku vidim kuno, kako je v elegantnem skoku skočila iz drevesa. Ker je bila z enim skokom v glogovem grmu, nisem mogel streljati, pač pa hočem Peruna navesti nanjo, da jo spodi na kako drugo drevo. Pes, prestrašen od silnega trušča, je bil zmeden in ni bil v stanju, da sledi mojemu ukazu. Skakal je sem in tja, med tem se je kuna oddaljila za strel in jo ubrala v neprodirno rakitovino bližnjega usehlega močvirja. Jaz stečem za njo in pustim psa, ki je sicer takoj našel sled, a bilo je prepozno! — Ušla je! Šiloma sem naganjal psa v rakitovino, da jo požene ven ali zaman. Pes je bil prevelik, ni mogel skozi, dasi se je trudil na vso moč. Da sem imel seboj malega foksterierja Pinkiča, on bi že, ali Perun je bil preobilen. Hudo mi je bilo, pa nič ni pomagalo; pozval sem psa in šel sem prazen proti domu. Po zadnjem »polomu,< sem sklenil, da pojdem rajši sam na kune in ne vzamem seboj ne Peruna, ne Boja, ne Pinkiča. Rajši sem sam, da se ne zanašam na nič drugega nego na svojo spretnost in izkustvo. Toda to pot sem se vrezal. V oddelku Topolovečke zajednice sem kasno popoldne izsledil kuno, ki je hodila v neki brest nad med divjih čebel. Šel sem okrog in do noči našel, kam hodi spat, ko se naje žlahtne strdi. Spala je v ne baš visokem brestu, ki je bil votel od sredine pa skoraj do vrha. Ko vedno govorim o samih brestih, moram povedati, da po mojem večletnem opazovanju kuninega življenja in nehanja, kuna nad vse ljubi za svoje »stanovanje« baš brest. Zakaj, tega nisem še dognal. Ako bresta ni, gre v hrast, ako ni hrasta, gre v jesen, potem bukev, vrbo itd. V tem sem se prepričal v mnogih, mnogih primerih. Da pa kuna ljubi med čez vse, menda vedo že vsi lovci. V sili ji seveda ni prekisla nobena lesnika ali divja hruška, ki jo skoplje izpod snega. Torej, ko sem točno ugotovil, kje ta kuna spi, sem nalahko odšel, da je nisem vznemiril, in sem sklenil, da jo drugi dan dobim ven. Naslednjega dne grem z vso opremo, t. j. s sekiro, iglo, žveplom, vrvjo itd. na junaški mejdan. Seveda nisem vzel seboj nobenega psa in sem se lotil dela sam. Odložim samo puško, a drugo ropotijo vlečem na drevo. Potrkam, jeli že gospa doma, na kar se mi po drugem pozivu odzove, da je in da me nič kaj željno ne pričakuje. Takoj se usidram med veje in začnem z. delom. Med sekanjem je puhala in tekala po duplu gori in doli kot nora. Djal sem si, ne boš dolgo, v najslabšem slučaju še pol ure! Ko napravim dosti veliko luknjo, zmašim v odprtino nahrbtnik z divjim mačkom vred, ki sem ga ono jutro ujel v železo. Napravim še iri manjše luknje, da jo laže dobim ven in začnem iskati, kje se tišči, ker ni več puhala in skakala. Ker se ni hotela javiti, si pomagam z iglo. Tudi sedaj nič! Že me je zaskrbelo, kam je šla. Udarim parkrat močno s sekiro po deblu in zopet zapuha. Ampak v moji preveliki vnemi nisem dosti pazil, kje se je oglasila. Znova začnem nasekavaii in nabijati po deblu, da je odmevalo po gozdu. Kar se mi zazdi, da je nekaj šinilo po zraku. Bliskovito se ozrem — in vidim kuno, ki v silnem skoku pada proti tlom... Iz ust se mi izvije nelepa kletvica in žalostno zrem za njo, dokler ni izginila med drevjem in grmovjem. Da je bil sedajle Perun tu, ne bi ušla, si mislim, pa da sem bil previdnejši, bi jo tudi ne pobrisala. Mea culpa, moj greh. Kaj je bil vzrok, da je ušla? Razmišljam to in pregledam pa pretipljem z roko, da dosežem vzrok, da vem drugič paziti. Ko pretipljem zaporo, najdem za pest veliko luknjo ob strani votline, vdolbeno kot nekak žleb. Ko sem mašil, tega nisem zapazil, a kuna jo je hitro našla, se je poslužila in šla po duplu proti vrhu. Pod vrhom je bila zopet luknja, ki jo je napravila žolna, in skozi to je kuna skočila ter se rešila. Po tej žalostni ugotovitvi počasi zlezem doli in niti nočem za njo iti, ampak si slovesno obljubim, da ne odneham, preden je ne dobim! Tri dni sem jo zasledoval neumorno, pa nisem ji mogel na sled. Najbrže ni šla niti ven iz svojega zavetišča. Četrti dan sem zasledil njeno novo skrivališče. Bila je zopet ne posebno daleč od onega kraja, zopet v visokem brestu. Ni mogla pozabiti na med, prišla je zopet v bližino. Ker je bila še plašna od onega dne, sem vedel, da pojde rada ven. Pripravim puško, pripognem blizu stoječi mladi klenič, ki je z vrhom dosegel baš njen vhod in z njim tolčem ob deblo. Po par udarcih je kuna šinila ven in se ustavila na visoki veji. Ko je hotela skočiti na drugo drevo, jo že zadene strel, da telebne z višine. Bila je takoj mrtva. Globoko sem se oddahnil; ker sem imel čas, sedem na bližnji podrti gaber, izvlečem nož in jo takoj slečem. ★ Bilo je na dan sv. Stefana. Tu pa tam je ležalo nekoliko snega. )az na sveti dan ne grem v službo ah na lov za nič ne. Tega se držim vedno in se bom, dokler bom živ. Da bi pa bil še drugi dan doma, tega pa nisem strpel nikoli, ker gozd je moje vse, pa naj bo zelen ali gol. Tako mi je bilo iudi takrat. Že preje sem v oddelku Ostrmica izsledil kuno. Začnem se oblačiti, pa me dobra ženka pobara: »Kam pa?« Odgovorim ji, da grem s Perunom v Osirmico, ki ni daleč, iskat kuno. Pa mi pravi, da je ura ena popoldne in da naj rajši ostanem doma! »Ne, pojdem,« pravim jaz in grem. »Nič ne boš dobil,« meni ona za menoj, ali jaz sem mislil drugače. Perun je veselo letal in skakal pred menoj, to mi je bilo všeč in se mi je zdel dober znak. Prideva že precej globoko v gozd samega hrastovega sestoja in iskanje se prične. Katerih dreves nisem jaz pregledal, jih je Perun, seveda veliko več nego jaz. Precej časa že hodiva sem in tja, pa ne najdeva nič. Včasih ob sumljivih znakih sem ga klical na pomoč in je po nekaj vohih dal znak, da ni nič s tem, da je hitel naprej do drugega drevja. Prišla sva na kraj redkega starejšega drevja in gostega, popolnoma mladega jesenovega sestoja. Počasi se pomikam naprej, ker sem zagledal star hrast, že popolnoma ohromel. Perun je bil že pri njem. Vohal je okoli tako močno, kot da hoče ves zrak potegniti v se. Spne se po deblu, voha v zrak ter narahlo cvili. Zame je bilo dosti. Odložim puško pa začnem takoj s plezanjem. Težko je šlo, zelo težko. Bil je orjaški hrast, a v moje dobro je bilo po njem vse polno malih grč, znak bolnega drevesa. Z rokami sem se prijemal v ogromne razpoke hrapave kože, z okovanci pa trdno stopal na izrastke in šlo je. Priplezam kake štiri ali pet metrov visoko do prve veje, že vidim, da se Perun ni motil. Nad vejo je bila votlina in zopet na kakšna dva metra. Potrkam in popiham, pa mi takoj odgovori, da je doma. Najprvo se prepričam, če je pes na svojem mestu, potem odlomim vejo in pobezam od zdolaj navzgor. Kuna šine kot strela po deblu navzgor, na vejo, z veje na bližnji jesen. Perun ji sledi po zemlji. Spustim se doli, kjer sem precej trdo priletel na noge. Zgrabim za puško in gledam za kuno, kako jo urno pobira od drevesa do drevesa; na zemljo jo ne pusti Perun. Urno stopim za njo in pomerim; »pok«, toda kuna naprej. Drugi strel jo pogodi boljše a tudi ne povsem dobro, kajti ščitile so jo veje, vendar vidim, da pada na zemljo. Padla je prav pred psa, ki jo je zgrabil, stresel ter mi jo prinesel. Rečem pa, da nisem imel še tako krasne kune v rokah in tako velike, dasi sem jih že dokaj poslal na om svet! Bil je star samec in takšnega ne dobim nikoli več. Pr. Rojtna: V Car zimskih noči. Vratnik mojega zimskega lovskega suknjiča iz krzna od morskih prašičkov je že tako boren, da kar vpije po novem. Pa sem si mislil: poprosiš prijatelja Petra, da ti dovoli v svojem lovišču ob luninem svitu ustreliti kako lisico, ker staremu lovcu, ki je upihnil življenje že premnogim lisicam, bi se lisičji vratnik bogme podal mnogo bolje, ko takle preprost prašičkov. Dovoljenje sem sicer dobil kar na prvo besedo, ali vso letošnjo zimo ni bilo okrog polnih lun za nočno čakanje ugodnega vremena, da so lisice lahko nemoteno hodile po svojih rokovnjaških potih. Gospod Galle me je sicer svaril: »Veste gospod učenik, vi ste že v visokih letih in bi tam zunaj na mrazu kaj lahko iztaknili kako pljučnico« — toda čeprav ni zametavati dobrih svetov modrih mož, bi vendar šel na čakanje, kajti se znam, kakor sem bil nekoč že omenil, za take prilike pač dobro napraviti in bi s pomočjo močnega čaja iz termovke tudi v hudem mrazu še prav lahko prestal po nekaj ur na preži. Ker pa le nisem mogel pričakati lepe mesečne noči, sem se v dolgih večerih pismeno spomnil še nekaterih svojih lovskih doživljajev v nočeh, kakršne ne dado človeku ostati doma pri gorki peči. Ob času vojne sem bil že v petdesetem letu pozvan k vojaški službi v Judenburg. Ne bom ga pozabil tistega 13. decembral Strašno mi je bilo med vožnjo pri srcu zanič, dasi sem se peljal po pokrajinah, ki so bile celo v zimskem času lepe in od Gospe svete dalje vedno bolj planinske. K sreči sem se peljal podnevi, da sem iz vlaka lahko opazoval razne sledi po pred kratkim nanovo zapadlem snegu in si s tem krajšal čas, zlasti ko so se začele sledi srnjadi in še dalje gori sem in tja tudi od jelenjadi. Pozneje se je govorilo, da je tisto hudo zimo zaradi izredno visokega snega, hudega mraza in pomanjkanja krmil poginilo samo v loviščih Murau nad tristo jelenov. Vežbališče smo imeli dobro četrt ure iz mesta, kjer sem z malimi presledki delal sedemnajst mesecev ven in ven samo proste vaje. In edino za to »delo« so me redili toliko časal Sicer me pa niso baš redili, zakaj shujšal sem takrat za celih 14 kg. Niže vežbališča je bilo mestno smetišče, in tu sem so hodile lisice ponoči iziikat in razkopavat za kakršnokoli užitno betvo, ker sila je bila velika. Nikolinikjer nisem videl toliko lisičjih sledi, kolikor jih je držalo dol z gora na to judenbursko smetišče. Radoveden, če pride kaka lisica že pred deveto uro na berno — ob devetih mora biti vojak seveda doma — sem šel neke krasne mesečne noči čakat; kajpak da brez puške. Ob sedmih sem že sedel med dvema smrekama kraj najbližjega gozdička na kupu papirja, ki sem ga bil čez dan nanosil med odmori vežbanja s smetišča, zavišem si kapo čez ušesa, potisnem roke drugo drugi globoko za široki rokav vojaškega plašča in čakam, če bo kaj. Do osmih nisem videl ničesar drugega kot enega zajca, ki jo je v precejšnji daljavi brisal dol z gore in čez polje ter se izgubil v grmovje ob Muri. Končno le zagledam neko lisico, katera pa ni takoj zavila proti smetišču, ampak se je šla še prej dalje prepričat, je li varno iudi od mestne strani, kakor ni moglo biti tudi za njo, odkoder je bila prišla, ničesar sumljivega. Potlej jo pa kaj urno primaha na navajeno pasišče; ravnala je torej prav tako previdno kakor tisti stari, največji lisjak, kar sem )ih kdaj ustrelil in ki sem nekoč že pisal o njem. Pa tudi ta ie bil lisjak, kar sem sklepal iz načina, kako je poškropil neko staro košaro; o pa lep, lep je bil! Srce mi je kar kovalo, ko ga je, sukajočega se tam po smetišču, obsevala skoraj polna luna od vseh strani. Medtem ko je lisjak razkopaval suhe smeti in prhal od prahu, ki mu je šel v nos, mi pride v spomin, kako je nekoč t Adolf Kappus privabil v strelno bližino neko lisico, katera je v deževnem vremenu mišarila na pokošenem travniku. Prišpičim torej ustnice, kakor sem bil videl Kappusa, potem pa prav na drobno potresem roko, da je v usta prihajajoči zrak kar sikal, slično nekoliko mišjemu cviljenju. Lisjak, ki ie bil, bi dejal, kakih sedemdeset korakov od mene, je dvignil glavo ter prisluhnil v smeri proti meni. Oglasim se še prav majceno, in takoj se mi je jel hitro bližati, prihuljen skoraj do tal, prav po mačje. Razločil sem mu že ognjene oči, m dovolj blizu je bil za strel, ko se ustavi, privzdigne glavo ter motri rob goščave pred sabo. Ni me še opazil, zakaj zopet se prihuli in se mi priplazi na komaj še deset korakov. Sedaj se zopet usiavi, zopet privzdigne glavo — ušesa mu niso stala pokonci, ampak so mu kar naprej štrlela — potem pa, bodisi da me je nekoliko posumil, ali je pa dobil v nos moj stari, po nečem neznanem dehteči, ali naravnost povedano smrdeči ruski plašč, odskoči nenadoma za par korakov poševno nazaj, postoji še trenutek ozrši se ravno proti meni, na moj brrr pa jo ucvre na vso moč nazaj proti gori. Smejal sem se takrat morebiti najbolj od srca, kar sem bil v Judenburgu, žalostnega spomina. Ker sem imel še skoraj pol ure časa, sem se namenil posedeti še nekoliko. Sledi je bilo namreč toliko, da niso mogle biti samo od ene lisice, ampak jih je moralo hoditi na smetišče več. In res pride kmalu zopei ena in za njo takoj druga. Biti sta pa morali enakega spola, ker sta si bili zelo sovražni. Opazoval sem jih precej dolgo in takrat sem slišal, kako razsrjena lisica renči. Sta že morali kaj najli, kar sta hoteli imeti obe, pa sta se sprli in nekako hreščeče, a s tanjšim glasom kot psi, režali in hlastali druga proti drugi, da sem razločno slišal šklepetanje njunih zob, dlaka po hrbtu in posebno še na vratu pa jima je bila močno naježena kakor v takih slučajih pri psih. Napraviti sem jima hotel konec prepira z nekoliko mišje muzike, da bi videl, kako se ji bosta odzvali ti dve. Pa je nisem pogodil; palec se mi je namreč zmuznil preveč na zobe, da sem nekako zacmokal, in že sta v velikh skokih planili vsaksebi ter hiteli vsaka na svojo stran. Od togote, da moram hoditi čakat lisice brez puške, sem zarjul za njima in tako še pospešil njunin že itak nagli beg. Vstanem in pogledam na žepno uro, pa je manjkalo samo še pet minut do devetih; tedaj pa tudi jaz v drne, da se izognem raporia in aresta, kajti stotnik ni poznal prav nikakega pardona. — S piščalko za oponašanje, oziroma posnemanje mišjega cvi-leža, kakršne se dobe v trgovinah za lovske potrebščine, pa nisem imel uspeha; ž njo sem oddaljeno lisico v dveh slučajih šele odpodil. Tudi zajčje večalo sem rabil ponoči samo enkrat, a še takrat sem, ko sem bil »zavekal«, neko v precejšnji daljavi mirno korakajočo lisico pognal v beg, da je šla kot sto zlodjev. Bržčas nisem dovolj naravno oponašal. Toda nekaj drugega sem preizkusil, kar priporočam lahko in najtopleje vsakemu nočnemu čakalcu na lisice, namreč piščalko za jerebe, ki pa mora biti dokaj višje uglašena, kot jerebja, in mora imeti rezek glas, da seže čim dalje. In ta daljava posebno v tihi zimski noči ni baš majhna; na dvesto in tudi več korakov boš pritegnil lisico k sebi tako gotovo, kot je amen pri očenašu. Da jo boš pa tudi ustrelil, moraš biti miren kot kip in kolikortoliko krit, vsaj pa skrbi za temno ozadje, zakaj lisica ima že itak izvrstne čute, takrat ko zalezuje, pa še posebno poostrene. Kadar zapaziš lisico na tako daleč, da jo upaš doseči s piščalkinim glasom, tedaj deni piščalko med ustnice in se takoj pripravi za strel, da ne boš takrat, ko se ti bo lisica že bližala, več kaj cincal ali se količkaj premikal, potem pa z.acicikaj. Pri tem pa ni treba nikakih modulacij, kakor za jereba, ampak napravi samo cicicicici, kolikor hitro ti da zaklopek sapnika v grlu, ker le ta povzroči pravilne sunke iz pljuč prihajajočega zraka. Desni kazalec položi namesto na piščalko, ki jo itak držiš lahko samo z ustnicami, rajši na puškin jeziček, ker lisica, kadar začuje eicikanje, se bliža zelo hitro, včasi celo priteče; vsaj začetkoma, ko je še precej oddaljena od namišljenega plena, je posebno urna. Ako se spotoma za kratke hipe ludi večkrat ustavi in prisluhne, ne muziciraj več; te bo že našla, samo da te prekmalu ne spozna. Le kadar ni ubrala prave smeri, da zalezuje preveč kam vstran, tedaj jo s piščalko prav nalahno in na kratko naravnaj zopet na pravo pot. Čudoma se boš prepričal, kakšno magično moč ima ta čarobna piščalka na lisico. Kadar imaš lisico navajeno na vado, ne boš, seveda ne, rabil piščalke, pač pa z velikim uspehom, ko jo pojdeš čakat na njeno stečino. Lisica se namreč ne drži svojih steza tako stanovitno kot n. pr. zajec, in akoravno izstopa, kadar gre na lov na polje, kaj rada na istem kraju, vendar ne vedno na istem mestu; prav tako se vrača v gozd večkrat na enem in istem kraju, ki je pa včasi celo prav daleč od izstopa, a tudi tu ne vedno natančno po prejšnjih potih, zato je dobro imeti s sabo magnet, da se ga uporabi za preveč oddaljeno lisico. Lisičke so splošno že precej redke — strup jih ni samo izdesetkoval, temveč jih bo v doglednem času menda kar popolnoma uničil — in je treba presedeti včasi precej noči, preden pride katera v bližino, a če še takrat morebiti komaj za pol streljaja predaleč, čakalec si pa ne ve pomagati, tedaj mu ni baš prijetno pri srcu, uh, nikakor ne! Dobro je, da si lovec, ki namerava iti ponoči čakat, že čez dan poišče prostor, kjer bo imel največ upanja, da ne bo zmrzoval zaman. Pregleda naj sveže sledi in ugotovi, kje prihaja lisica iz gozda in kje se vrača, da bo pri mladi luni poizkušal svojo lovsko srečo zvečer ondi, pri pojemajoči pa proti jutru tu. Tako so hodile lisice s Šmarjetne gore na polje najrajše na to stran doli proti Gašieju, vračale so se pa v goro navadno z bitenjske strani na Vošprenu, kjer sem v dvajsetih letih svojega ondotnega službovanja marsikateri prestregel pot. Omenjam še, da ne hodi čakat lisice, kadar je zapalo snega na debelo in je še prhek, ker je prav gotovo ne bo iz gozda; ona že ve, zakaj ne. Na polje se upa šele potem, ko se sneg zjuži, se sesede ter postane gostejši, da se ji ne vdira tako globoko. Najbolj varno se čuti na držečem srenju, ko v nevarnosti upeta lahko vsakemu psu; takrat obhodi v eni noči čudovito sveta, pravijo, da devet fara. Vladimir Kapus: Lovstvo v 20. stoletju. (Nadaljevanje.) Lovska požrtvovalnost. ftre/. dela ni jela, brez truda ni uspeha. Cim težje smo kaj dosegli, tem bolj to cenimo. Lov je zvezan z naporom. Naj bo lov te ali druge vrste, če hočemo imeti res prave lovske uspehe in užitke, moramo žrtvovati, če ne drugega, pa vsaj prosti čas. ki ga dovoljuje poklic: skrb za vsakdanji kruh. Kdor pa lovi preko teh mej, škoduje splošnemu lovstvu, kajti le~to daje povod vsem nasprotnikom lovstva, da kažejo na lovce kot zapravljivce časa in denarja. Pod lovsko požrtvovalnostjo mislim pač le to, da nai lovec porabi tisti čas, ki ga drugi prelenarijo po nepotrebnem v mehki postelji, zabijejo v gostilni ali potratijo na kak drug neprimeren način. Slišal sem meščana, češ, kako bom hodil na zalaz, saj se mi ni mogoče odtrgati med tednom, le ob nedeljah imam čas. Nedeljo pa imam za to, da počivam. Čudno počivanje! Do devetih se spi, potem na promenado, po kosilu zopet v posteljo ali na divan, popoldne pa v kavarno ali v gostilno in tam ostanemo do ranega jutra! Vse bi bilo v redu, sai vsak dela kakor pač hoče. Toda zakaj pa je dotičnik lovec? Če noče porabiti prostega časa za lov, naj ga rajši opusti. Pa mu rečem: »Ti imaš v svojem revirju precej srnjakov, znano je, da so bili nosilci najlepšega rogovja ustreljeni v tvojem revirju! Zakaj ne greš na zalaz, zakaj ne poskusiš s klicanjem?« »Kako naj grem, saj ni mogoče! Ob nedeljah se moram pokazati z avtomobilom, avgusta pa, ko je prsk, takrat gre vsak dostojen človek k morju. Kaj bodo mislili o meni, če opustim morje, kjer mi tako dobro stori morski zrak? Rekli bodo, da sem ubožal, da si ne morem več kaj takega privoščiti!« »Pa zakaj si potem držiš lov?« »Ej, saj veš, lovec mi prinese kakega srnjaka, v jeseni pa itak lahko vse postrelimo na brakadi. Zakaj bi se poleti mučili in vstajali v ranih urah, ko vsega tega ni treba. Povabim prijatelje na veliki skupni lov, po lovu pa se malce pozabavamo. Poglavitno je, da vidijo, da imam svoj lov.« Podobno sem slišal tudi na deželi in to od ljudi, ki so pred nosom imeli srnjaka, tako da bi ga lahko streljal skoraj iz hiše. Ko sem videl, da ga sam ne namerava streljati, sem ga nagovarjal, naj ga meni dovoli; pridržal bi si samo po sebi umevno lepo rogovje, eveniuelno lo odkupil, srnjaka pa oddal lastniku lova, da ga porabi v svoj prid. »E, kaj boš sedaj streljal srnjaka, sedaj je še presuh; te bom že povabil jeseni, ko ga bomo pognali s psički. Takrat bo debel, meso se ne bo tako hitro pokvarilo in, ker bo več lovcev, bo pač tudi večji špas!« Ko sem mu jel praviti o lepoti lova, me je zavrnil: »Vi mestni ljudje, vi lahko tako govorite! Kako naj mi poleti lovimo, saj nam tega čas ne pripušča. Zjutraj je treba zgodaj na delo, zvečer si pa utrujen in se ti tudi ne ljubi stikati po hosti.« »Kaj pa nedelja?« mu pripomnim. »Nu, takrat pa človek počiva. Mi imamo čas za lov samo jeseni in pozimi; takrat pomagajo loviti tudi sosedje, pse peljejo naši hlapci!« Vem nekje v Sloveniji za krasno lovišče za kljunače. Toda v kolikor je mem znano, tamkaj nikdar ne grmarijo in tudi na poletu ne streljajo kljunačev. Gojijo samo brakade, na katere prihaja vse kar »leze ino gre«. V dotičnem revirju je tudi precej srnjadi in so sploh dani najboljši pogoji za razvoj omenjene divjadi. Srnjaki iz dotičnega okoliša imajo najlepše rogovje. Toda kaj se hoče: gospodar ne zna streljati s kroglo in tudi zalaza ne pozna. Mora si pač pomagati s kužki, poleti lovi z jazbečarji, leseni pa z visokonogimi braki. Tudi pri njem velja: Kdo se bo trudil poleti z zalazom, saj je takrat dosti druge zabave in ni potreba, da bi se lovec takrat dolgočasil po hosti. V takih revirjih pa imajo najbolj plodovito polje divji lovci, zlasti zankarji. Kjer je komoden gospodar, so navadno komodm tudi njegovi lovski čuvaji. Če nimajo posebnega zanimanja in veselja za lov, se sploh za nič ne brigajo. Pa zakaj neki bi se? Saj gospodarja itak ni nikoli v lovišče, če pa bo že prišel, bo prišel kako nedeljo popoldne. Divji lovci to kmalu izvohajo in gredo takoj na delo. Kako tako lovišče izgleda, si lahko mislimo! Lovozakupnik se jezi in pripoveduje, kaka krivica se mu godi, noče pa pripoznati, da je temu kriv prav sam in nihče drugi. Krega se nad oblastjo, nad orožništvom in sploh nad vsemi občani, obdolžujoč jih, da so vsi zankarji in lovski tatovi, pravih krivcev pa ne najde. Baš v takem primeru pa bi se moralo zgoditi nasprotno: takemu lovozakupniku bi se moral lov odvzeti. Kako pride občina do tega, da se z njeno lastnino, z loviščem, ki ga dobro odda le takrat, kadar je bogato in dobro oskrbovano, tako malomarno gospodari. Lovec, ki hodi v svoje lovišče samo streljal, ni vreden, da nosi to ime. Najprej je treba gojiti. K gojitvi pa spada v prvi vrsti krmljenje. Pri nas je bila najgrša razvada ta, da so baš takrat, ko je zapadel sneg in se je srnjad približala hišam, prirejali brakade na srne, o katerih se še danes tako radi pogovarjajo. Ko gozdove zapade sneg, naj se srnjad krmi, ne pa preganja. Šele ko bomo imeli zares staro srnjad, ki je pa danes še nimamo, naj bi poklicni lovci sneg izkoristili in s kroglo odstrelili kako res staro srno. Lovec mora v gozd tudi spomladi, ko gnezdijo ujede. To se pri nas, žal, zelo opušča. Lovci se jezijo, da ni gozdnih jerebov, da so uničene jerebice itd., toda kako malo je lovskih zakupnikov, ki bi šli takrat v gozd in ugotovili, kje da gnezdijo nevarni škodljivci. Niti lovski čuvaji se za to ne brigajo. Komu le pride na misel, da bi preganjal vrane? Malo jih je takih, da bi uničevali te največje škodljivce naših lovišč. Lovska požrtvovalnost je ena izmed najvažnejših faktorjev, če hočemo imeti bogata in dobro ohranjena lovišča. Le skrben in dober gospodar bo imel hlev poln lepe živine, bogat lov pa tisti posestnik ali zakupnik lovišča, ki bo posvetil prosti čas in denar, ki bi ga imel potrošiti za drugo zabavo, svojemu lovišču. Vsak lovec naj si zapomni, da je pravilno izvajanje lova v prelepi prirodi bolj zdravo kakor najrazličnejši drugi športi, zdravejše in koristnejše kot kopališča in nudi več duševnega razvedrila, seveda samo pravemu lovcu, kakor pa ne vem katera druga zabava. Lepota lova. Najvažnejša ali bolje rečeno, neobhodno potrebna lastnost vsakega pravega lovca je, da nosi v svojem srcu čut za pravo, čisto lepoto, da so v njegovi duši napete strune, ki zazvene v mogočno, visoko pesem, kadar občutijo čar večno lepe prirode. Za lov bo žrtvoval vse samo tisti lovec, ki ljubi prirodo. Vsak pravi lovec je več ali manj pesnik, čigar duša prekipeva v pri-rodnih lepotah. Kakor sem poudarjal že uvodoma, so dobri lovci lahko vsi: bogati in revni, kmetje in meščani, prav vsi, brez razlike stanu, samo da imajo pravo lovske srce. Ni ga letnega časa, ki bi ne imel za lovca nekaj mičnega. Lepo je vzhajajoče solnce, spomini ostanejo lovcu na žgoče opoldansko avgustovo solnce, ki se ne da primerjati s prijetnimi, mehkimi žarki opoldanskega zimskega solnca, ki celo lisico privabijo iz mrzlih podzemeljskih skrivališč. Prav tako lepi so večeri ob zahajajočem solncu, bodisi pozimi, ko žare gore v hladnih poljubih zahajajočega zimskega solnca, kakor poleti, ko lega k pokoju čez dan pevajoča priroda. Ljubko je žuborenje srebrnega sludenca, duši se prilegajo globoki tolmuni, v katerih se zrcalijo stare, sanjajoče vrbe. Mogočna je gora, silne so reke, včasih je prijetna neskončna, uspavajoča ravnina, po kateri hodi lovec s svojim zvestim spremljevalcem fermačem. Prav tako, kakor je najlepši v prvem zelenju se kopajoči pomladanski gaj, je drugikrat zopet najlepši cvetoči travnik, kjer se pase srnjak in prav tako lep zopet gaj, ko ga je poljubila jesen in mu pozlatila prelestno obleko. Prilega se celo megla, ki je posebno lepa, ko skozi njo prodrejo solnčni žarki; duševno dolgočasje prelrese mogočni, divji grom, v čudno razpoloženje, večkrat sanjavo, nas zazibljejo sivi oblaki, ki uplivajo mogočno, divje, kadar se gromadijo nad gorami. In vse to ima priliko uživati v prosti prirodi lovec, ki zna prisluškovati vsem lajnam prirode. On razume pesem ptiča, žuborenje potoka, šuštenje gaja, divji spev drvečega viharja in mogočne besede groma. Lovsko srce pa bi moralo ljubiti poleg prirode in prirodnih lepot tudi vse stvarstvo od sočloveka do najzadnjega bitja stvarstva. tim — tukaj smo na razpotju, kaj ne! Prišli smo do nepo-rušnega zidu, ovitega in oklenjenega z neprodorno žično ograjo. Tisti lovec, ki mori, pa naj je prijatelj prirode? Tako nam očitajo kaj radi ljudje, navadno neprijatelji lova. Da, grenka je resnica življenja, da mora vse, vse umreti, na prvi pogled še bolj za nas, ki to izvajamo. Ali že se oglasi druga resnica: Smrt je novo življenje! Kosec na polju vriska, ko kosi cvetoče livade. Med petjem grabi grabljica še včeraj tako krasne, žive cvetlice. Če bi jih kosec ne pokosil, bi se prej ah slej posušile, brez koristi za človeka. Propadli bi travniki, kajti suha trava bi zadušila nadaljnjo rast. Vsi tisti, ki nas kaj radi napadajo zaradi streljanja, jedo sleherni dan meso, a ne samo starih volov in krav, nego celo mladih, nedoraslih telet, jagnjet in kaj dobro jim teknejo piščeta. Pravi lovec je tisti, ki od prirode vzame samo to, za kar uvidi, da s tem ne škoduje nadaljnjemu razvoju. Kaj bi bilo, če bi danes ne bilo lovcev, prijateljev prirode? Kdo bi gojil, kdo bi čuval divjad pred človekom brez lovskega srca, v katerem je tako močno še ukoreninjeno veselje do moritve in io brez. ! ozira na vprašanje — zakaj? Niii v muzejih bi ne imeli prilike videti srn in gamsov, če bi jih ne bili očuvali lovci. Toda lovsko srce narekuje še dalje, kar je posebno važno za lovce: Če je že usojeno, da divjad mora končati, naj konča takoj, brez posebnih muk. Kaj vse se vidi na naših lovih! Prijatelj »Šolar« (upam, da mi ne bo zameril, če ga tako imenujem, kakor ga nazivajo vsi njegovi dobri prijatelji), je v zadnjih številkah našega glasila napisal precej prav drastičnih, žalostnih primerov, ki se kaj radi primerijo, če lovci ne pomislijo, da divjad tudi čuti bolečine. Prav zaradi tega je treba, da storimo vse, da to preprečimo. Važni so predpisi, ki so se rodili iz skušenj dolgoletnega lovstva. Kakšna je borba pri nas, da naj se ne strelja predaleč z zrnjem ali šibrami in da naj se strelja parkljasta divjad edino s kroglo! Koliko je srn, ki so oškropljene s svincem in poginejo po dolgem času ali pa ozdravijo šele po dolgotrajnem, mučnem bolehanju. Vsak lovec naj se zaveda, da bo mogel biti deležen lovske lepote le takrat, če mu vest ne bo očitala, da je ta ali druga divjad trpela po njegovi krivdi. Pravi lovec pa mora kot prijatelj, kot častilec prirode tudi gledati, da ji pomaga pri njenem velikem delu, da skrbi za divjad in jo goji. P. Žmitek: Kinološka literatura Slovencev. (Nadaljevanje.) II. del: 1918-1927. Kakor drugod, tako je tudi pri nas med svetovno vojno nastal na polju kinologije zastoj za dobo štirih let, t. j. med leti 1914. do 1919. Kinološko slovstvo se je poživelo, ko je zopet začel izhajati strokovni list »Lovec«. V letu 1919. in dalje so izšli kinološki članki in zapiski, kakor jih navajamo v naslednjih vrstah. »Lovec« VI., 1919, št. 3, str. 42: Dr. France Lokar, Španijeli. — Št. 4, sir. 45: Dr. France Lokar, Duševne lastnosti psa. — Št. 9-10, str. 129: Dr. France Lokar, S ptičarjem v prvem polju na jerebice. — Str. 159: Stele, Prosti braki (z dostavkom uredništva). — Št. 11-12, str. 170: Dr. Janko Lokar, Izvor pasjega rodu. »Lovec« VIL, 1920, št. 1 —5, str. 16, št. 6, str. 63, št. 7, str. 84, št. 8, sir. 100, št. 9, str. 116, št. 10, str. 137, št. 11, str. 156 in št. 12, str. 180: Dr. Janko Lokar, Poglavitosti iz lovskega psoslovja pti- carjev. — Št. t —5, str. 43: Pr. Urbanc in El. Križaj, Smotra ptičarjev v Kranju. — Str. 44: Dr. Iv. Lovrenčič, Braki na krajevni:smotri v Kranju in Tržiču. — Str. 46: Nakup ptičarjev. — Št. 7, str. 93: Flirer-Križaj, Smotra lovskih psov v Vel. L. — Št. 9, str. 132: Dr. Janko Lokar, Lovski psi prave pasme. — Št. 10, str. 147: Dr. Iv. Lovrenčič, Smotra lovskih psov v Kamniku. — Str. 149: Pasje vprašanje. »Lovec« VOL, 1921, št. 1-2, str. 13: E. Križaj, Mladinske tekme. — Št. 3, str. 43: E. Križaj, Lastnikom psic ptičark v uvaževanje. — Št. 4, str. 64: Drag pes. — Št. 6, str. 93: Ustanovitev Kluba ljubiteljev ptičarjev. — Št. 7, str. 110: Mladinska tekma. — Št. 8, str. 124: Klub ljubiteljev ptičarjev — nakup psov. — Št. 9, str. 138: E. Križaj, Prva mladinska tekma ptičarjev. — Str. 145: KLP — poziv za vpis čistokrvnih psov. — Št. 11, str. 176: Pravila Kluba ljubiteljev ptičarjev. — Št. 14 — 19, str. 249: E. Križaj, O kosmodlakih pasmah ptičarjev. — Str. 258: KI., Širji poljski tekmi ptičarjev letošnje jeseni. — Str. 281: Vpisi v Jugoslov. rodovnik ptičarjev. — Št. 22—23, str. 331: KL, Letošnji širji poljski tekmi ptičarjev. — Str. 335: H. Erhardt, Ljubljanska tekma. — Sir. 340: E. Križaj, Ptujska tekma. — Str. 344: Dr. Janko Lokar, Epilog. — Str. 356: KLP — vpisi v Jugoslovansko rodovno knjigo. »Lovec« IX., 1922, št. 1—3, str. 37: KLP — Mladinska tekma in razstava psov. — Št. 5—6, str. 69: Fr. Bračun, Foksterijer. — Str. 76: H. dr. Schwarzova, Na nevidni vrvici. — Str. 81: KL, Druga mladinska preizkušnja ptičarjev. — Str. 94: KLP — Opozorilo! — Str. 95: Reja za tip ali učinitev? — Draga dresura. — Priporočljiva knjižnica. — Str. 96: Stekli psi. — Št. 7—9, str. 135: KLP — Opozorilo na mladinsko preizkušnjo ptičarjev in razstavo psov. — Št. 12—13, str. 183: Letošnja mladinska preizkušnja ptičarjev. — Str. 188: KL, Prva naša mednarodna razstava psov. — Str. 202: Gonja domačih psov po loviščih. — Št. 14, str. 231: L mednarodna razstava psov v Ljubljani. — Št. 15—16, str. 259: II. občni zbor KLP. — Št. 17—19, str. 284: P. Gillv, Učinek kačjega strupa pri brakih. — Str. 302: —r., Učinek kačjega strupa pri psih. — Št. 20 do 23, str. 332: KL, Ljublj. mednarodna razstava psov. — Str. 335: Dr. K. Witzelhuber, Nelovski psi izvzemši foksterijerje. — Str. 344: V. Fiirer, Braki, braki-jamarji, jazbečarji, barvarji. — Str. 349: Dr. M. Buxbaum, Španijeli. — Str. 351: KL, Določila za letošnje tekme ptičarjev. — Str. 367: KLP — Tekme ptičarjev. — Št. 20—23, sir. 367: Tekma Kluba ljubiteljev ptičarjev. — Str. 368: Avstrijski klub ljubiteljev španijelov. — Tekemska zveza na Dunaju. — Naznanilo KLP. — Prijava psarne Krim. — Str. 369: Nakup mladih psov. — Mednarodna razstava psov v Gradcu. — Str. 375: Kako dolgo živita pes in lisica brez hrane. — Št. 24, str. 414: Erhardt, Ptičarji in foksterijerji na I. ljublj. mednarodni razstavi psov. — Sir. 423: KLP — Nakup mladih psov. — Str. 424: Tekme ptičarjev. — Na tekmi španijelov v Brnicah pri Gradcu. — Na letošnji mednarodni razstavi psov v Gradcu. — Vpisi v Jugoslovanski rodovnik ptičar-iev. — Str. 430: J. D., Smešen prigodek. »Lovec« X., 1923, št. 1-2, str. 28: Klub ljubiteljev športnih psov. — Št. 3—5, sir. 68: Tretja mladinska preizkušnja ptičarjev. — Št. 11 do 16, sir. 255: Klub ljubiteljev brakov. — Psarna Smlednik in Bilo. — Št. 19—21, sir. 326: Direkcija šum v Ljubljani. »Lovec« XI., 1924, št. 5—6, str. 88: E. Križaj, Opozorilo na spomladansko tekmo. — Št. 7—8, str. 123: Dr. Fr. Lokar, Letošnje spomladanske tekme ptičarjev. — Št. 9-10, str. 139 in št. 11-12, str. 179: P. Gillv (Višnjan), Moja Egica. — Št. 11-12, str. 190: E. Križaj, Spomladanska tekma psov ptičarjev. — Št. 13-14, str. 239: Iz zapisnika II. odb. seje SLD. — Sir. 241: P. Ž., Poročilo o odborov! seji KLP. — Str. 243: P. Ž., Ustanovitev Kluba ljubiteljev brakov. — Str. 244: P. Ž., Ustanovitev Jugoslovanskega kinološkega saveza. — Št. 15-16, sir. 279: A. V., Pozor na loveče pse. — Str. 280: Vabilo na tekmo psov Kluba ljubiteljev španijelov. — Št. 17-18, str. 295: P. Ž., Lanske tekme fermačev. — Str. 306: P. 2., Poročilo o odborovih sejah KLP. — Št. 19-20, str. 329 in št. 21-22, str. 365: Comes Huberti, Doneski k letošnji vzrejni tekmi ptičarjev. — Str. 350—353: P. Ž., Poročila o sejah KLB in KLP. — Hostar, Pasji kontumac na deželi. — Št. 21-22, str. 378: KI., Tekme ptičarjev letošnjo jesen. — Str. 389: Tone Kappus, Vzdržljivost prepelice pred psom. — Št. 23-24, str. 431: L Višnjan, Zanimiv dogodek. »Lovec« XII., 1925, št. 1, sir. 24: T. Podvrečar, Kotorne. — Št. 2, sir. 72: Fr. Klančnik, Skoraj neverjetno, toda resnično. — Str. 75: Vabilo k pristopu KLP. — Št. 3, str. 115: V. H., Kako zajec vzdrži. — Št. 4, str. 150: F. Zorko, Tudi neverjetno, a resnično. — E. Danko, Tudi neverjetno, a resnično. — Sir. 151: P. Ž., Poziv KLP. — Razdelitev nagrad itd. KLP. — Str. 152: P. 2., Spomladanska tekma psov ptičarjev. — Št. 5, sir. 191: P. 2., Predavanje in smotra psov v Trbovljah. — Št. 6, str. 197: KI., Letošnja spomladanska vzrejna tekma. — Sir. 241: P. 2., IV. redni občni zbor KLP. — Št. 7, str. 297: P. 2., Poročilo o VII. odborovi seji KLBj. — Str. 299 in št. 8, str. 359: P. 2., Poročilo o odborovi seji KLP. — Št. 9, str. 378: Comes Huberti, Nabava primernih psov. — Str. 399: KL, Določila za starostne tekme španijelov. — Str. 422: P. 2. in dr. L., V. smotra brakov in jazbečarjev v Gradacu. — Str. 423: Poročila in objave KLP. — Str. 424: Izložba pasa u Zagrebačkom zboru. — Št. 10, str. 430: Comes Huberti, Kaj je lovski pravično? — Str. 456: P. 2., Poročilo s V. odborove seje KLP. — Str. 460: VI. K., Kako lovijo srnjake. — Šk 11, str. 496 in št. 12, str. 510: KI., Mariborski tekmi ptičarjev in španijelov. — Str. 490: Comes Haberli, Iz članka »Kaj je lovski pravično?« — Str. 505: P. Ž., Prireditve KLP in KLB. — Št. 12, str. 542: P. Z., Sklep odbora KLP. »Lovec« XIII., 1926, št. 1, str. 2: P. Z., Lanska vzrejna tekma psov ptičarjev. — Št. 2, str. 39: E. B., Brak-jazbečar. — Št. 3, sir. 88: Poziv na L redni občni zbor jugoslov. kinološkega saveza. — Objava za smolro psov v Cerknici in Ribnici. — Št. 4, str. 111: Poročilo o tekmi brakov in brakov-jazbečarjev. — Str. 126: Objave KLP. — Št. 5, sir. 146: KI., Leiošnja vzrejna tekma ptičarjev. — Št. 9, str. 291: S., Jazbečar — brak. — Str. 293: S., Instinkt ali dresura? — Št. 11, str. 347 in št. 12, str. 388: Fr. Starovaški, Toppi. — Str. 363: Koller, Instinkt ali pamet? ★ Na I. rednem občnem zboru Kluba ljubiteljev športnih psov, ki se je vršil dne 15. februarja 1923, je bilo soglasno sklenjeno, da začne klub izdajali svoj strokovni list z naslovom »Športni p e s«. V letih 1923—1926 je izšlo tega glasilo v celem 7 številk v šestih zvezkih s sledečo vsebino: Letnik 1923, št. 1: Uredništvo, Vabilo in naši cilji. — Evgen Križaj, O pomenu čistokrvnosti. — Uredništvo, Doberman. — Klubova obvestila. — Jugoslovanska rodovna knjiga športnih psov JRSp. — Razno. — Št. 2: Fr. Goriup, Vzgoja športnih psov. — Ign. Šlajpah, O pasji steklasti. — E. Križaj, O pomenu čistokrvnosti. — Razno. — Klubove vesli. — Imenik članov. Letnik 1924, št. 1-2: Fr. Goriup, Vzgoja športnih psov. — Ign. Šlajpah, O pasji sleklosti. — L. Tepina, Kupiranje (prirezovanje) repa in uhljev. — Dr. Iv. Lovrenčič, Kraški ovčar. — Dr. T. C. J., Steklina. — P. Laniški, O važnosti psarn in zavetišč za pse. — Klubove vesti. — Razno. — Št. 3: Fr. Goriup, Vzgoja športnih psov. — Dr. Wilzlhuber, Smotra psov v Ljubljani. — P. Laniški, O psarnah in pasjicah. — Klubove vesli. — Razno. — Vprašanja in odgovori. — Priloga: Seznam k smotri psov 12. X. 1924. Letnik 1925, št. 1: St. Arko, Moderno, racionalno odgajivanje pasa. — Fr. Goriup, Kopelji psov. — Dr. L. Trauner, Od psa na človeka prenesljivi parasiti. — Uredništvo, Čistopasmenost, rodovnik in ocena psa. — Klubove vesti. — Razno. Letnik 1926, št. 1: V spomin t Lovra Tepina. — Vet. St. Arko, Pasja bolezen. — Nemški ovčar. — Dr. Trauner, Pes v literaturi. — P. Ž., Dve letošnji smotri psov. — P. 2., po dr. K. W., Nego- vanje dlake pri kosmodlakem lerijerju. — Klubove vesli. — Razno. — Prijava. S lem letnikom je prenehal izhajati list »Športni pes«. Nadaljnje objave so prešle v skupno glasilo Jugoslov. kinološkega saveza, naslovljeno »Naši p s i«, ki je pričelo izhajati kot posebna priloga »Lovca«. Teh prilog je izšlo samo šest številk s sledečimi članki. 1926, junij: 1. redni občni zbor JKS. — Seja načelstva in odbora lugoslov. psoslovne zveze. — Klub ljubiteljev ptičarjev. — Letošnji občni zbor KLB. — Julij: Včlanjeni klubi v JKS. — Klub ljubiteljev jamarjev. — Klub ljubiteljev brakov. — Klub ljubiteljev ptičarjev. — Mali oglasi. — Avgust: E. Križaj, O vzreji psov. — Mali oglasi. — September: Mednarodna razstava psov; razstavni pogoji. — l.etošnje jesenske tekme ptičarjev. — Oktober: P. 2mitek, Tekma psov jamarjev. — Jesenske tekme. — Opombe. — Mali oglasi. — November: F. Justin, Letošnje jesenske tekme ptičarjev. Z novembrsko številko so prenehali izhajati »Naši psi« kot priloga »Lovcu«, ker se je kinologiji odmeril poseben prostor v »Lovcu« samem v rubriki »Kinološke vesti«. Večina psoslovnih člankov in zapiskov je bila odslej obelodanjena v »Lovcu«, kakor bomo o tem poročali v III. delu svojega članka. (Nadaljevanje in konec pride.) ZA RAZVEDRILO Vladimir Kapus: Ko odpada listje. (Nadaljevanje.) Iz goličavja so se pomikale sleherni dan proti planini črne čredice. Gosto ruševje nad planino, široki gorski vrtovi, v katerih v poletnih mesecih ni bilo občutiti živega bitja, so oživeli. Na vseh koncih so lezle iz gostega, navidezno nepredirnega skrivališča črnorjave živali in se pasle proti belim skalnatim prodom. Čredica se je pridružila čredici, proti prodom je odšla tudi koza s planine in kmalu je bila strnjena velika, kakih 40 gamsov broječa čreda. Toda pri tej čredi so bile samo matere in mladina kvečjemu do treh let. Samcev, starih nad tri leta, ni bilo pri družbi. Vodstvo v čredi je prevzela stara, izkušena, visokorogljata koza, ki že več let ni imela mladičev. Sleherni oktobrski dan, in sicer od jutra pa do večera, je tropa pohajala ali pa ležala po prodih in v pečevju okoli planine. Nekaj časa se je pasla, malo poležala, posebno opoldne, ko je kaj prijetno grelo jesensko solnce, popoldne pa odšla zopet na pašo. Tupatam se je čreda pripasla prav pred samujočo, o živahnem poletju sanjajočo planino. Le-tu se je čreda mastila na debelobili suhi travi, ki jo je govedo poleti zametavalo. Posebno suhe koprive in pa stebla klobučastega lapuha, ki ga nikoli ne manjka okoli planinskih staj, so kaj dobro teknila črni čredi. Čreda ni več prenočevala v ruševju, marveč ležala najrajša v od ostrih planinskih slen pozlačenih macesnovcih. To je trajalo dotlej, da se ni kar nenadoma prikradel v vrhove gora jug. Vrhove je zavil v megle in v meglah se je vnela strašena borba med jugom in polagoma uveljavljajočim se severom. V gorah je pričelo snežiti in prve munice so že padale na nižje senožeti. Ko so se čez. par dni pretrgale megle, so se v bližini čred pojavila nova bitja. Na vsakem grebenu nad debelo zasneženim prodom, kjer je mulila črna čreda iz. snega štrlečo suho travo in kopala mah, je bil postavljen kip. Dočim je kozarija skozi vse leto vsaj po večini životarila po vrhovih, so samci, ki so se že v četrtem letu ločiti od trop, po večini samotarili po gozdovih, se skrbno skrivali v kakem ma-cesnovcu ali celo prebivali v gostem ruševju. Čez dan so dremali, le v ranih jutrih in proti večeru so zapuščali varna skrivališča, ko so hodili na pašo. Kaj radi so se pasli v siarih, z robido in grmičevjem porasllih posekah, kjer so zelo odebeleli. Pasli pa so se tudi pri mesečini. Bili so iako previdni, da jih ni opazilo najpazljivejše oko lovskih čuvajev. Celo sledov ni bilo videti. Toda sedaj je kar naenkrat nekaj šinilo v gamsov rod. Sveti Juda in Tadej sta dvignila vse samotarje. Zaželeli so si družbe tistih, ki so se jih skozi vse leto skrbno ogibali. Kar naenkrat so se spomnili, da v življenju ni dobro biti sam. Ali jih je prignal jesenski vihar, ki je par dni gonil in trgal oblake? Morda so si upali zapustiti svoja skrivališča šele v zavetju goste megle? Lezli so v višave. Skozi več dni so ždeli, celo jesti so pozabili in gledali le na tropo, ki odsihdob ni več zapustila velikega proda. Vsak novo-došlec si je izbral novo razgledno točko. Zvečer so legli kar na grebenu in se zjutraj zopet postavili kot prejšnji dan. Kozliči in kozlice so se igrali ob tropi. Mlade kozice, ki pridejo prve na vrsto, so bile precej nemirne in v sramežljivem veselju z nekakim radovednim strahom pričakovale prvih naskokov. Stare koze, ki so že v več jesenih prav na tem produ čakale na razpoložene ženine, so bile sicer tudi precej nemirne, so se pa sramovale ta svoj čudni nemir izdati pred mladino. Delale so se, kakor da sploh ne opazijo črnih kipov na grebenih. Toda kar nenadoma se je spremenilo in nastopili so obojestransko težko zaželjeni časi. Povod je dal zanikarni štiriletnik, ki so ga koze le iz usmiljenja trpele pri Iropi. Imel je namreč že v zgodnji mladosti od debele svinčenke pohabljeno nogo in je tako zaostal v rasti. Dolgo se je zadrževal, ali ker je bil v neposredni bližini in premočno občutil razpoloženje svoje okolice, se je obregnil ob neko staro teto. V trenutku, ko je stara koza nagnala mladega kozla, so oživeli kipi na grebenih. Kakor bi trenil so skočili trije kozli v prod. Udirali so se v plazu, medtem pa neprestano mrmrali. Toda že jih je prehitel še močnejši, ki jim je zastavil pot. Kar štirje naenkrat so si stali nasproti in čelo je udarilo ob čelo. V borbi sta ostala dva, druga dva pa sta bila že pri tropi. Naskočila sta mladi kozici, ki sta prestrašeni zbežali od črede; pričela se je divja gonja. Ena kozica je omagala kmalu. Druga je bežala prav v stene in šele, ko se je zavedala, da je izven vidika zavidljivih stark, počakala divjega zasledovalca, ki se je kar naenkrat spremenil v dvore-čega čestilca. Ljubeznivo je meketal, dolga dlaka na grebenu se mu je ježila in celo repek je privzdignil. Kmalu sta se pomirila in sprijaznila, izgledalo je, kakor da se bosta zvezala za večno. Pač v ekstazi! V mrzlem večernem sijaju so žareli vrhovi in meiali po prodih temne vijolične sence. Dočim je mlada kozica s svojim novim znancem že počivala, je bilo v produ še vse živo. 2e prvi večer je odšla od trope koza z enim rogljem. S svojim naraščajem, ki bi se ga bila to pot najrajša iznebila, je stopila malo od trope in komaj čakala, da jo je pričel preganjati mladi gams, ki je letos prvič na svatovščini. Lepotna pogreška na glavi koze ga ni prav nič motila. Porabil je trenutek, ko so se starejši gamsi borili, mlajši pa si izbirali družice. Ko je koza malo postala, ji je kozlič smuknil med noge. Gams pa se je zaletel in mladiča odpahnil, da je žalostno zaječal ter zaostal. Starka je pač dobro vedela, kje bo izginila najbolj neopaženo. Bežala je tako spretno, da je zaostal tudi kozlič. Kmalu je bila sama z mladim prijateljem v intimnem kramljanju. Hladna je bila naslednja noč, mesec in zvezdice so gledale žalostno na zapuščeno mladino, ki je žalovala za lahkomišljenimi materami. Po par dneh je bilo že konec prvega prska in tropa se je jela zopet večati. Poleg odgnanih koz so prihajali tudi novi samci in se kar pri tropi zadržali po par dni. Koze, ki so ostale pri prvem prsku same, niso več tako sitnarile kot ob prvem naskoku. Tako je bilo na planinah, ko je odpadalo listje. V dolinah je bila megla in žalost, na planinah pa, z izjemo nekaj prav hudih dni, solnce, veselje in borba. (Nadaljevame pride.) Šuligoj Avgust: Iz kumskega kraljestva. [Lovska zgodba.) Gustl je bil fant od fare. Trebušnost in dobrodušnost sta bili njegovi najboljši lastnosti. Priljubljen je bil pri vseh. Najrajši so ga imeli trgovci z divjačino, modni krojači za lovske uniforme in puškarji. Ko so imenitno opravili z njim svoj trgovski posel, so si pri neizogibnem kozarčku pristne kapljice privoščili še njegovo široko znano strelsko umetnost. Ti hinavci! Kljub legendarni priljubljenosti pa je imel naš junak vendarle skritega sovražnika. In to je bil njegov lovski drug Martin. Poslušajte, kako in kaj je bilo s to resnično lovsko storijo. Petindrideset let je nosil Gustl na svoji mastni grbi, ko si je zaželel zakonske sreče. Nevest je bilo že dovolj na razpolago, a njegovo zlato srce se ni oziralo po bogatih ter košatih, zaljubil se je v brhko hčerko starega gozdarja visoko gori pod kumljan- skimi vrhovi. Dvajset pomladi je štela la lovska amaconka. Po vsej pravici jo lako nazivamo. Kdo bi čilal na njenem nežnem obrazu lovsko strast. Kdo bi vedel, da je to nedolžno-naivno dekle prava profesorica lovske latinščine! Gustlovo srce je ognjeno tlelo kot kope po Kumu! Pa tudi Mickino srce je bilo željno odprto, da sprejme enkrat postavnega fanta — lovca od oka — brez konkurence! Dobro pa je vedela, da Gustl do danes še ni odstrelil niti ponižne dlake, da se postavlja s kupljenimi zajci in je najboljši strelec pri litru vina. Zviti Martin, njegov tihi in vztrajni konkurent pri kumljanski rožici, se je trudil na vse kriplje, da oriše našega zastavnega Gustla v naj-klavernejši lovski slavi. Naša Micika je kolebala med zlikano lovsko uniformo Gu-stlovo in grčavim Martinom, dokler ni dozorel v njej odločilen sklep: Gustl bo moj mož, če ustreli zajca lastnoročno. To se mu dotlej še ni posrečilo — kakor so zatrjevali škodoželjni lovski drugi. Ko je zvedel naš junak to skromno Mickino željo, je pričel kovati najobsežnejše načrte, da mu vendar enkrat pade zrelo labolko v naročje. Posvetoval se je s puškarji glede najsigurnejših patron in pihalnikov. Pri najbolj slovečem krojaču si je omislil lovski kroj po zadnji modi. Vse vkup pa ni nič zaleglo, dokler mu ni priskočil na pomoč sam konkurent, prezviti Martin. Domenila sta se, da bo preskrbel Martin živega divjega zajca in ga spustil pod stojiščem v Koritnikovi grapi. Zajec jo bo ucvrl po ozkem žlebu naravnost pod svetlo Gustlovo puško. Če ga tokrat ne ustreli, potem naj raje vrže puško v Savo. Za plačilo ni ponižni Martin hotel niti kozarca vina, češ, da pravo lovsko tovarištvo ne pozna korupcije! Preblaženi Gustl pa mu je vseeno svečano obljubil za nagrado pomoč pri izbiri boljše polovice. Bolj tiho se je še ponudil za radodarnega botra prvemu njegovemu otroku. Vse je bilo sijajno urejeno. Gustl, lovski zakupnik, je sklical v lepem jesenskem dnevu velik lov. Povabil je vso imenitno okoliško gospodo in pripomnil pod vabilo: zbirališče na Mickinem domu. Lovovodja Gustl! Zvečer se bo vršil lovski ples v novo-ofvorjeni gostilni na Bobovcu. Obleka lovska. Takoj drugi dan po dogovoru je mahnil Martin z Gustlom v Koritnikovo grapo do stojišča, kjer bo streljal srečonosnega zajca. Ogledala sta ves teren in natančno določila, kje bo udarila dolgo-uhcu zadnja ura. Določila sta prostor, kjer bo izpuščena uboga žrtev iz zaboja in kam jo bo potegnil nesebični Martin po opravljenem poslu. Da ga ne bo nihče videl in niti malo slutil na to plemenito prevaro, jo bo zmaknil Martin kar naravnost po grapi v dolino k Savi. Ves ta bojni načrt sta lovska prijatelja zalila z najboljšo kapljico, kar jo premore Gustlova širokoznana klet v dijamantini dolini. Od tega dne so se Kumljanci izogibali Koritnikovega grabna. Menili so, da se vrše v njem ljute strelske vaje. Vsak dan se je namreč uril naš Gustl na določenem stojišču v streljanju na zajčjo figuro, postavljeno ob deblu košate smreke. Tu mimo namreč mora zajec brez kompromisov. Tako se je že izvežbal, da je že nameraval kupiti risanico in s kroglo podreti to zajčjo zver. Ni majhna reč! Pa kakšna bi šele bila slava! V »Lovcu« gotovo ne izostane njegova slika. Mici, oj ta Micika ga bo kar objemala od sreče vpričo vseh slavnih lovskih gostov. Vendar mu veren drug Martin tega ni privoščil. Kako in kaj, bomo zvedeli še ob razpletu te preresnične lovske drame. Vsako strelsko vajo je zaključil Gustl v Mickinem domu. Pa ni primerno, da vlačimo take stvari na beli dan s kumljanskih hribov. Privoščimo obema svoje! Na predvečer slavnega lova je primahal naš zali ostrostrelec zopet v hrib, naravnost v deklično izbo. Oborožen s svetlo puško, lovskim nožem [model 1931!), novim pasom za patrone, daljnogledom in vso ostalo predpisano »jagrsko« pripremo. Micki so kar žarele bistre oči in skoraj bi se zmotila in objela tega zlikanega lovskega patrona. Sporočila mu je svojo bojazen, če bi jutri le morala zatajiti svoja laži-srčna čuvstva, ako bi spodletela lovska sreča »prvaku med vsemi ostrostrelci«. Potolažil jo je, da bo njegovo stojišče absolutno najsigurnejše in zverina ga ne bo zgrešila, če bi streljal prav z zavezanimi očmi. Saj mu je sam zviti Martin dodelil stojišče, najzanesljivejše v vsem lovišču. Pozno v noč sta se še ljubeznivo razgovarjala in je lezla sladka kapljica razigranemu ljubezenskemu kandidatu prav pod streho. Roko v roki ji je pravil mične zgodbice. Naj vam privoščim eno: Bogati Kitajec je povabil angleškega konzula na slavnostni obed. Anglež ni razumel nobene kitajske besede, Kitajec pa o angleščini ni imel pojma. Ko je prinesel služabnik na mizo lepo rumeno pečenko, se je spomnil Anglež, da Kitajci radi jedo mačke. Ker se je silno zbal tovrstne pečenke, bi bil rad vprašal gostitelja, kakšne vrste sladčica je na mizi. Pa kako si pomagati v tej jezikovni zagati?! Hitro jo pogrunta in resno pokaže na krožnik in vpraša: »Mjav, mjav?« Kitajec je takoj razumel in vzradoščen odkimal: »Hov, hov!« Mica se je poredno zasmejala in bi ji skoraj nekaj preveč ušlo iz ust. Kar tresla se je od smeha in ljubeznivo spravila našega lovskega junaka med mehke blazine. Martin pa je v gluhi noči prenašal na smrt obsojenega zajca v Koritnikovo grapo. Privezan in zaklenjen je dolgouhec romal v zaboju v goščo pod stene tega proslulega žleba. Solnce je priveslalo izza Kozja. Gusll je že pozdravljal od vseh slrani prihajajoče lovce in jim predstavljal zaročenko Mico. Velika četa vseh vrst lovskih in domačih kužkov je cvilila pred hišo in nestrpno čakala. Še si je omočila lovska družba vedno suha grla, še je lovovodja Gustl delil zadnja naročila, pa je krenila dolga procesija v lovišče. Seveda ne smemo zamolčati prisrčnega slovesa od neveste Micke. Opisovati tega le ne smemo, da ne bo cedil kdo prevelikih slin! Kumljanska grmada ni nikoli nosila še toliko gospode v lovskih uniformah. Zavili so preko dobovških njiv, mimo Mače in že so stali ob naši grapi. Lovovodja Gustl je s’ povzdignjenim glasom delil zadnja jedrnata povelja. Martina je določil za vodjo pogona. Ob 10 naj Čebin zatrobi na skali nad savsko cerkvijo. Sveti Hubert bodi nam milostljiv! Lepo se je razdelila vsa druščina na manjše jate in odjadrala v odkazano jim plat. Z izbranci pa je krenil Gustl nad vrhove Koritnikove grape ter jih pospremil na stojišča. Sebi je pridržal sredino nad žlebom, to zlato jamo upanja, zmage in brezmejme sreče. Soseda sta mu bila bogati Simon in kumski župan, ki je v nestrpnem pričakovanju zakladal svojo najožjo domovino s kurjim bedrom. Martin je po odpravi gonjačev zginil v goščo in se po strmi preseki prikobacal k skritemu zaboju. Natančno ob desetih je zatrobil lovski rog. Psi so švignili v lovišče in zaman iskali v Gustlovem strelskem vežbališču divjačino. Le cucek se je oglasil, ko je zagledal dolgouhca v Martinovih rokah. Hitro je spustil jetnika po žlebu in mu želel srečno pot. Za njim so jo ucvrli vsi laježi najrazličnejših kalibrov. Da bi slišali to gromozansko godbo! Gustl je že bil iz ravnotežja. Kar gomazelo je po njem. Puško stisne k licu in nameri muho na odkazano mu mesto. Ubogi zajec ves preplašen dirja naravnost k Gusllovim nogam. Zdaj — poči! Dolgouhec pa, ne bodi len, 10 ucvre živ in zdrav po smrekovem deblu v goste veje. Kot nem obstane Gustl pred to uganko in le počasi iztuhta pravi položaj: Obstreljena mrha si je poiskala vendar edino rešilno pot — in to je na drevo! Nabasal je izpraznjeno cev, stopil k smreki in iskal v daljnogledom svojo žrtev. Pa so bile pregoste veje, da bi se prikazala njegovim očem. V tem so pridrveli pod smreko vsi braki, dobermani, čuvaji, fermači in kužki ter otvorili besno muziko moleč z gobci v smrekov vrh. Godba je prehajala v fortis-simo. Vsi lovci so po tem alarmu zapustili stojišča in hiteli na lice mesta, da vidijo najbrž borbo Gusila z divjimi merjasci. 2e od daleč so opazili, da pleza naš trebušnih v veje oborožen s puško. Zamenjali so zajčje šibre z najdebelejšimi, se postavili v polkrog in se previdno približali pasjemu orkesiru. Poveljstvo so podelili dobrodušnemu županu, ki je s smrtnobledim Simonom dajal povelja iz zaledja. Bojna črta je v napetem položaju obkolila smreko. Župan je s tresočim glasom povprašal Gustla, kje so zveri. Ta mu je pojasnil, da tiči obstreljeni zajec v vrhu smreke. V smeh bi se pognala vojska, ako ne bi v istem hipu zavpil Borštner, da se tišči zverina v vrhu k deblu. Armada je ostrmela pri tem čudu. Bojaželjni lovci so takoj začeli premenjavati debele šibre. To namero je zavrl župan, ki je vedel, da pritiče ta čast le Gustlu, ker je tu njegovo stojišče. Naglo je splezal z visokega položaja in ukazal lovcem, da privežejo svoje cucke. Saj drugače ne ostane od raztrganega zajca niti dlaka! V častnem kolobarju obstopi truma smreko; Gusll dvigne s ponosom puško — pomeri — in že se skotali z veje na vejo strokovnjaško pihnjen zajček. Na tleh še revček nekaj pobrcuje; zato pristopi ponosni Gusil, da mu pomaga z lovskim nožem hitreje na oni svet. Zagrabi ga za zadnje noge — tedaj dolgouhec še enkrat milo — zamijavka, pri raztreljeni zadnji opiati pa nežno izstopi mačkin rep. Prisotni vojski zastane dih. Gustl zgrabi puško, jo trešči v skale in jo skokoma ubere po žlebu v goščo. Tisti čas prilomasti iz grmovja zgubljeni Martin z divjim grohotom pred osuplo družbo. Vsem se hipoma posveti, kdo je tako neusmiljeno zagodel našemu junaku. Pa zakaj? Na licu mesta pojasni blaženi Mariin vsem svoje srčne boje in težave. Vse pa zavoljo te preljube kumljanske rože — Forštnarjeve Micke —, ki naj ostane nežna vejita domače hoste, ne pa boljša polovica dolinskih pritepencev. Tisti večer so slovesno praznovali zaroko Martina in Micke. Ob tej priliki je srečni ženin v dolgem govoru opomnil vse navzoče »jogre«, da treba poleg zverine paziti še na kumljanske rožce! Še se plete taka ljulka po naših hribih. Nekak mlad učitelj, tudi z dijamantne doline, se vedno vrača s Kuma z rdečim na-geljem. Paziti treba na njegova pota! Kako je ubogi Gustl prikolovratil v domačo hišo, naj ostane skrito za devetimi pečati. Pustimo v miru revčka, ki je skupil že čez mero, naslednji dan pa prejel še Micino voščilo: Dober tek, Gustl, mjav, mjav! Da bo ta zgodba res popolna, naj še povemo h kraju, da je čez nekaj mesecev privekalo na Micinem domu človeško revše. Fant od fare Kumske. Sam nisem bil za botra. Pač pa mi je pravil tovariš Lukež, da je to kaj čudno dete: Črne oči so Mickine, nosek je Martinov, rejeni trebušček pa skoraj Gustlove sorte. Kdor ne veruje tej lovski zgodbi, naj se prepriča z lastno kožo in ušesi ter priroma v kumovo kraljestvo. Ne bo mu žal! IZ LOVSKEGA NAHRBTNIKA hran S. Finžgar, 60 letnik. Slovenski narod je dne 9. februarja t. I. praznoval šestdesetletnico rojstva svojega pisatelja Frana S. Finžgarja, župnika trnovske fare v Ljubljani. Med častilci zaslužnega jubilanta nismo mi lovci zadnji, saj je slavljenec naš tovariš, ki zamenja včasih pero s puško, da si oddahne od dela v prosti prirodi in se naužije lovskega veselja. Kako umeva prirodo v vseh njenih iajnah, nam je pokazal v mnogih svojih delih, kaj mu nudi lov, zlasti v zglednem spisu »Na petelina«. Slovenski lovci kličemo č. gospodu slavljencu prisrčno: Bog živi še mnogo let v zdravju in lovskem veselju! Na dražbi »Divje kože« v Ljubljani dne 26., 27. in 28. januarja 1931 so bile dosežene sledeče cene: Kune zlatice 635—850 Din, kune belice 600—770 Din, veverice 3 Din, lisice poljske 230— 275 Din, lisice gorske 250 do 350 Din, lisice gorske, glave 400 Din, jazbeci 85 —95 Din, dihurji 125—160 Din, podlasice bele 27 Din, podlasice rjave 4 Din, mačke domače 3-50 Din, mačke divje 100—120 Din, vidre 550—770 Din, srne 15—20 Din, zajci domači 1-30 Din, zajci divji 7-10 Din. V nekaterih primerih, kjer je bilo blago v lozih povprečno slabe kakovosti, tam kože niso dosegle gori navedenih cen. Prihodnja dražba se bo vršila dne 23. marca 1931. Iz Kumanovega v južni Srbiji smo prejeli tale zanimivi dopis: Da je lovska sezija v južni Srbiji precej dolga, vam je gotovo znano, vkljub temu in pa vkljub svobodnemu lovu imamo tukaj vendar še prilično dosti divjačine. Tako smo se odpravili 25. januarja 1931 s prijateljem Trajkom Loparevičem, ing. Dimitrijevičem in mojim izvrstnim ptičarjem Trefom v 13 km oddaljeno selo na lov. Loviti smo pričeli okoli 8 zjutraj in končali lov ob 14 popoldne. Uspeh je bil: 2 goloba, 24 jerebic in 4 zajci Vzdignili smo nič manj kot 21 zajcev, ki so pa po večini odnesli pete že na 100 korakov, in preko 30 jako močnih kit jerebic. Ena kita, ki pa ni držala, je bila močna do 80 jerebic. Tako močne jate se pozimi tukaj večkrat vidijo; gotovo je tukaj združenih več kit v eno. Značilno je, da take kite običajno ne drže; dvignejo se daleč in odlete po več kilometrov proč, tako da se ista kita običajno več ne dobi. Sicer se pa tukaj kite ne preganjajo; večinoma se streljajo samo prvič, potem se pa gre naprej. Teren je ogromen in se kmalu pride na drugo kito. Tukajšnje jerebice se mi zde nekoliko manjše od naših v Sloveniji. Zanimivo je, da smo v eni kiti jerebic opazili eno z belimi perutnicami. Naravno, da smo tej kiti sledili in prijatelj Trajko je bil tako srečen, da je belico ustrelil. To je bilo veselja in seveda tudi malo ponosa. Zal, da tu nimamo naga-čevalca, pa sem samo perutnice odrezal, ki vam jih v pismu prilagam, leva ima 3, desna 5 prvih letalnih peres belih. Ker se tukajšnji lovci ne spominjajo, da bi bila ustreljena kaka bela jerebica in pa, ker jih zanima odkod ta delna beličnost pri jerebici. Vas prosim, ako mi morete Vi ali pa kak drug tovariš lovec dati pojasnila o tem. Obenem me pa zanima, je li kateri od tovarišev lovcev pri nas ustrelil podobno jerebico. Zelo bogat je tukaj lov na kotorne, seveda je združen pač z večjimi napori. Zaradi tega in pa ker tukajšnji lovci. razen ireh ali štirih, ne streljajo no letečo divjačino, uživamo toliko več pač mi. Evo vam sliko z lova na kotorne in viden uspeh. Z lovskim pozdravom! Milko Šinigoj, narednik vodnik, Kumanovo, Niška ulica br. 41. Na Silvestrovo pred lisičjo luknjo in še kaj drugega. Sem v letih, ko ne hrepenim več po vrišču in hrušču v dvoranah. Zaradi let so postali enaki meni tudi moji solovci v bližini. Dan pred letošnjim Silvestrovim sem zvabil k sebi v hišo pet takih lovcev prijateljev. Pri kupici vina sem jim razlagal o lisičjih sledovih, ki sem jih videl v svežem snegu. Poudarjal sem posebno to, da je bilo okrog lisičin, ki jih imam v revirju šest, in sicer vse v razdalji dveh sireljajev, od lisic vse prehojeno, ven in noter. Po tretji ročki, ki je krožila po mizi, sem govoril o polni luni, ki se nam bliža in spreminja na belih tleh noč v dan. Koj nato sem stavil predlog, ali bi ne hoteli praznovati jutrišnjega Silvestrovega večera s puško v roki pred lisičinami in lisici ali lisjaku poslati en »pumf« v slovo starega leta ali kot voščilo k novemu? V »rožicah« je vseh pet odobravalo la moj predlog, obljubilo in celo dalo častno besedo, da se naslednji večer, to je na Silvestrovo, spet snidemo in gremo skupaj vsak pred eno lisičjo luknjo. Silvestrov mrak je nastopil in res, v teku pol ure sem videl, da častne besede nihče ni pojedel. Pri meni se malo ogrejemo od zunaj in znotraj in hajdi v gozd. Ker vsak nas šestih dobro pozna moj revir z lisičjimi luknjami vred, smo se že med potjo pogovorili in zmenili, katero luknjo naj vsak posameznik zasede. Rečeno, storjeno in ob osmih je začel že vsak izmed nas pokoro pred lisičjo luknjo. Jaz sem ves čas mislil le na lisico, oziroma na njen prihod. Pri poznejšem pogovoru s tovariši sem ugotovil, da je eden med časom pokore imel v mislih pretekle lovske dogodke, drugi je naravnost sanjaril o njih, ostali trije pa so se baje po tiho jokali po mladih Silvestrovih večerih, ki se ne vrnejo nikdar več. Po štirih urah lovske pokore se oglasi eden drugemu z voščilom srečnega začetka v novem letu in v nekaj minutah smo si segli v roke za dopolnilo k prejšnjemu voščilu. Da ne bo laži, povem, da je eden pozabil, prezrl ali celo preziral voščilo in začel takoj praviti, da je sicer slišal hoditi lisico, videl po je ni, ker ni prišla iz luknje, ampak je menda nameravala v njo, pa se je še pravočasno izognila med nizkim smrečjem. Ves plen je bil torej ta, da je eden slišal hoditi lisico. Čeravno so bile noči pozneje še bolj svetle, nisem hotel več spravljati prijateljev na čakanje, ker enega je trgalo v desni nogi, drugega v levem ramenu, tretjega v ušesih. Sam tudi nisem šel več, pač pa sem previdno dan za dnem opazoval sledove krog lukenj in v luknjah. Kjer sem bil gotov, da hodi lisica noter, sem lepo nastavil v luknjo past in v prvi noči se mi je ujela lisica starka, o kateri hočem povedati nekaj zanimivega. Prvo povem, da je bila ta grda starka ujeta dne 13. januarja 1931 in je tehtala 8 kg. Koža je zanič. Dlaka je kratka, tu pa tam z dolgimi čufami, ki se pa pulijo tako, da nastajajo pleše. Prednja desna noga je imela visoko nad kolenom kot citrona debel zarastek kosti. Prednja leva noga je imela tudi zarastek kosti, ampak drobnejši in samo na eni strani, v tem ko je imela desna zarastek krog in krog. Po mojem mnenju je ta debeli zarastek kosti nastal tako, da je bila kosi popolnoma prestreljena in se je zopet zarasla. Drobnejši enostranski zarastek pa je nastal vsled tega, ker je bila kost polovično prestreljena. Drugo mnenje je izključeno, kajti v koži pod izrastkoma so tičale šibre, ki potrjujejo mojo razlago. Pri seciranju notranjega dela trupla pa je bil zame pravi čudež. Moj solovec, ki ga sedaj trže v ušesu in se peča tudi s skopljenjem vsakoterih domačih živali, je bil vodja seciranja in je dajal veljaven parere. Pri tem cincanju je izvlekel iz irupla nič manj kot sedem mladičev, od katerih je bilo šest enakih, po 18 cm dolgih, sedmi pa je bil le 10 cm dolg. Vsi so bili že tako razviti, da se je natančno razločil spol. Bilo je 5 samic in 2 samca. Oni mali je bil samec. Da so bili mladiči že v tem času tako močno razviti, je bila oplojena starka gotovo že meseca novembra, kar se meni zelo čudno zdi. Ker poznam svoj revir natančno tudi glede škodljivcev in si vodim razen tega tudi dnevnik lovskih dogodkov, zato sem gotov, da je bila ravno ta lisica od mene na čakežu obstreljena, in sicer ravno pred letom dni, t. j. 23. januarja 1930. Značilno je tudi to, da je imela ta lisica kot težka invalidka v mesecu juniju 1930 že kot mačka velike mladiče, od katerih sem štiri sam ugonobil dne 10. junija 1930 pred lisičjo jamo, kjer so se igrale. Vse štiri so mi obležale na en strel. Marsikateri Ščavničar si je takrat oblizoval prste, ko je použil mlado pečenje, misleč, da uživa ocvrtega kozlička. A. Kolarič. Trihinoza divjačine. Kakor je razvidno iz časopisnih vesti, je letošnji lovski blagor precej obilen. Tudi velika ponudba na sejmu divje kože v Ljubljani dokazuje to. Divji prešiči so se v toliki množini pokazali, da se napravljajo celo uradno določeni pogoni nanje. V dolenjskih in kočevskih gozdovih pade sem pa tja tudi medved. Naši lovci si kaj radi privoščijo meso divjega prešiča in pa medveda. V drugih deželah si pa pripravljajo za jed tudi lisico in celo jazbeca. Doživel sem pri nas šalo, da je lovski zakupnik povabil k sebi na večerjo prijatelje gonjače in druge napol lovce in jim je kot zajca pripravil lisico, o čemur je pa seveda molčal. S tem, da je navedena divjačina prekuhana, je odstranjena skoraj vsaka nevarnost za človeško zdravje, izvzemši nevarnost za zobe pri kaki stari lisičji tetki. Zgodi se pa lahko, da nasoli kak sladkosneden lovec medvedje meso ali stegno divjega prešiča, ki ga potem celo kot špecijaliteto surovo uživa. S tem pa lahko nastanejo nedogledne posledice. Te štiri živali, ki sem jih zgoraj omenil, bolehajo pogosto na trihinah. To so glistam podobni črvički, ki se najraje nahajajo v podganah in so tako majhni, da je treba vzeti 60 kratno povečavo, da jih dobro vidimo. S tem, da katera od teh živali ujame podgano in jo poje, se okuži s trihinami. Iz črevesja preidejo v kri, ki jih zanese tako daleč, dokler dopušča vedno manjša odprtina žil. Ko jih krvni tok ne more več naprej potiskati, se same prerijejo v meso živali, kjer rijejo zopet toliko časa naprej, dokler ne zadenejo ob kite in kitaste prepone, kjer se ustavijo in napravijo okrog sebe nekako kožico, v kateri lahko potem več let v klopčič zvite počivajo. Ako pride meso take živali neprekuhano v človeški želodec, se trihine oprostijo, se razmnože v črevesu in preidejo na isti način naprej v človeško telo, kakor se zgodi pri živali. Vsled tega se pojavijo pri takem nesrečnežu kakih 14 dni po zaužitju trihi-nastega mesa strašne bolečine po celem telesu z otežkočenim dihanjem in visoko vročico. Mnogo ljudi pomre že pri prvi invaziji trihin. Oni pa, ki so jo preživeli, pa zapadejo smrti pri drugi invaziji, to je, ako ponovno zaužijejo trihinasto meso. V mesu se pa trihine s prostim očesom sploh ne vidijo, kakor je že zgoraj omenjeno. Kot opozorilo naj služi sledeči slučaj, ki se je dogodil v letu 1930. v Nemčiji. Od nekega razpuščenega cirkusa je kupil hotelir napol oslepelega severnega medveda, katerega je zaklal in ga v predelanem stanju v svojem obratu gostom razprodal. Eno stegno je pa nasolil in ga nekako po 14 dnevih posušil in razprodal v porcijah kot surovo medvedovo šunko. One osebe, ki so jedle to meso prekuhano, so ostale vse zdrave. One pa, ki so jedle surovo šunko, so vse obolele na trihinozi. Med njimi jih je precej pomrlo, eden je pa vsled strašnih bolečin skočil iz tretjega nadstropja na cesto in se ubil. Preiskava tega medvedjega mesa je dognala trihine v veliki množini. Vsled tega je bila takoj nato izdana v vsej Nemčiji odredba, da se mora meso divjih prešičev, ki so tudi v Nemčiji že povzročili mnogo trihinoznih obolenj s smrtnimi izidi, dalje medvedov, lisic in jazbecev v vsakem primeru preiskati na trihine. Takega predpisa v naši državi nimamo. Vsled tega je opozoritev lovcev še tem bolj umestna. Ker so pa tej bolezni izpostavljeni tudi psi, se razteza ta odredba tudi na pasje meso. Ampak ljubi lovci naj nikari ne mislijo, da je to mogoče kaka potegavščina, kajti v Nemčiji se posebno v okolici Leipziga uživa tudi pasje meso in obstoje v to svrho celo prav posebno pasje klavnice, kjer se koljejo samo psi za javno porabo. Vsled tega naj lovci nikar ne jedo surovih medvedjih šunk ali pa šunk div- jega prešiča, temveč vedno le dobro prekuhane. Najboljše je pa, ako dajo vedno prej meso teh živali pri najbližjem živinozdravniku preiskati potom mikroskopa na trihine, da bodo potem lahko brez škode za svoje zdravje in življenje uživali okusno divjačino. Dr. J. K. Volka je ustrelil Jernej Lenič, čuvaj Snežiške graščine, dne 26. dec. L L v tako zvanem Smaratskem lovu. Volk je bil težek 37 kg. Banska uprava je priznala strelcu 400 Din nagrade za pokončanega roparja. Popolnoma belo lisico ie ujel lovec Maks Ošlovnik v revirju veleposestnika Ivana Kuplena v Trobonjah pri Vuzenici. Ta lisica je imela vse znake pravega in popolnega albinizma, torej tudi rdeče oči in brezbarven smrček. DRUŠTVENE VESTI Zadnja plenarna seja odbora Slov. lovskega društva v Ljubljani se je vršila dne 29. januarja 1931 ob 18. uri v restavraciji »Slon«. Poleg odbornikov sta bila navzoča še zastopnika ptujske in zasavske podružnice. Na seji se je predsednik ozrl na delo S. L. D. v preteklih 22 letih in ugotovil, da niso izostali uspehi in da se je doseglo marsikaj v prid lovstva. V nadaljnjem poteku seje so se obravnavale zadeve, ki pridejo na dnevni red prve glavne skupščine reorganiziranega društva 1. februarja 1931. Pregledala se je lista delegatov, ugotovili zastopniki podružnic, obravnavalo vprašanje pooblastil in pravice prisostvovanja pri glavni skupščini. Prečital se je ugovor g. dr. Fr. Lokarja zoper volitve na ustanovnem občnem zboru ljubljanske podružnice S. L. D. in odstopil v obravnavo tej podružnici. Ljubljanska podružnica S. L. D. je imela prvo odborovo sejo dne 21. januarja 1931. Kot zastopnik osrednjega odbora je seji prisostvoval g. Ivan Zu- pan. Sejo vodi predsednik dr. Ivo Tavčar. Najprej se odbor konstituira takole: Podpredsednik Mate Hafner, tajnik dr. Viljem Krejči, blagajnik dr. Fran Novak; odborniki: mr. Gvidon Bakarčič, Filip Bizjak, dr. Erik Eberl, Pavel Fabiani, Viktor Herfort, Ivan Javornik; revizorja: Jurij Verovšek in Josip Malenšek; namestnika: Peter Stepič in Leopold Zupančič. Potem se določi lista zastopnikov fin namestnikov) podružnice v centralnem odboru: dr. Ivo Tavčar (dr. Viljem Krejči), Mate Hafner (dr. Janko Modic), Ivan Zupan (dr. Fran Novak), Mladič Anton (dr. Erik Eberl), Dragotin Čeč, (mr. Gvidon Bakarčič), Feliks Justin (dr. Milan Dular), ing. Fran Tavčar (Josip Kremenšek). Nato se določi 29 delegatov za glavno skupščino in sklene naprositi za zaupnike člane: za Kamnik g. dr. Frana Trampuša, za Krško g. Frana Žnidaršiča, za Brežice g. dr. Gustava Rosino, za Brdo g. Antona Kersnika, za Novo mesto g. dr. Josipa Kavčiča, za Litijo g. Franceta Knafliča in za Logatec g. Jakoba Verbiča. — Nadalje se sklene, da se vrše nadaljnje odborove seje vsak drugi petek v mesecu ter končno naroči odborniku Pavlu Fabianiju, naj sestavi podružnični inventar. Iz zapisnika prve redne glavne skupščine Slovenskega lovskega društva V Ljubljani, ki je bila 1. februarja 1931 dopoldne v restavraciji glavnega kolodvora v Ljubljani. Predsednik dr. Ivan Lovrenčič oivori ob pol 11. uri zborovanje in poveri ugotovitev veljavno zastopanih glasov v zmislu § 19. dr. pr. verifikacijskemu odseku, ki ga tvorijo gg. dr. Eberl Erik, v. sodni svetnik v Ljubljani, dr. Bavdek Jože, dež. sodni svetnik v Celju, in Savelj Anton, sodnik v Kočevju. Omenjene gospode naprosi tudi, da overovijo zapisnik današnje glavne skupščine. Verifikacijski odsek je ugotovil, da imajo vse podružnice 81 delegatov, od katerih je 53 osebno navzočih, pravilno zastopanih pa 24. Po tej ugotovitvi pozdravi predsednik zastopnike časopisja s pripombo, da bo društvo izdalo oficijelni komunike za liste, ki naj ga novinarji upoštevajo pri svojih poročilih. Kot zastopnika šumske direkcije pozdravi tudi direktorja ing. Božiča Cvetka ter omeni, da je bil na zborovanje povabljen tudi referent za lovstvo pri banski upravi in da mu je žal, ker se ta povabilu ni odzval. Nato predlaga, naj glavna skupščina pošlje vdanostno brzojavko društvenima pokroviteljema N j. Vel. kralju in kraljici, ter vdanostne pozdrave ministrskemu predsedniku generalu Perl Živkoviču ter ministru za šume in rude ing. Dušanu Sernecu, kar sprejmejo zborovalci z navdušenimi vzkliki. Potem se spominja 25 članov, ki so umrli v preteklem lefu. V znak počastitve spomina pokojnih članov vstanejo zborovalci. V predsedniškem poročilu poudarja, da lovec ne sme biti malen- kosten, temveč širokogruden, kot je širokogrudna narava, kjer izvršuje lovec svoj posel. Pravega lovca mora dičiti disciplina, brez katere ni mogoče priti nikamor. Delo, ki ga je vršil skozi vsa leta društveni odbor, je težavno, skoraj vedno zastavljeno z ovirami. Omenja, da se je v preteklem letu udeležilo S. L. D. lovske razstave v Lipskem, na ljubljanskem velesejmu pa je priredilo meseca septembra državno razstavo, ki je vseskozi izvrstno uspela. Danes se vrši »Lovski ples« v vseh prostorih na Taboru. Društveno življenje primerja z življenjem človeka. Pretekli desetletji sta sličili mladeniški dobi razburjenja, iskanja in stremljenja, nastopajoče desetletje pa naj bo doba premišljenosti in stvarnosti pri delu. Današnji dan je zgodovinski dogodek za društvo in mejni kamen med preteklostjo in bodočnostjo. Čas je, da zastavijo vsi člani svoje sile v blagor lovstva in naše organizacije. Nato prečita tajnik svoje poročilo, ki ga skupščina sprejme brez debate. Blagajnik Zupan Ivan poda izčrpno poročilo o gibanju društvenega premoženja v preteklem poslovnem letu. Prečita vse postavke in jih pojasnjuje. Istotako poda tudi izčrpno poročilo o stanju fonda »Zelenega križa«. Predsednik odredi o blagajniškem poročilu debato in pozove vse navzoče, naj porabijo današnjo priliko in naj se prepričajo o društvenem imetju, o nagradah in tudi, kje je denar naložen. Revizijo blagajniškega pos'ovanja so izvršili gg.: računski nadsvetnik Bernik Anton, načelnik žel. postaje v Ljubljani Ludvik Avgust, višji geometer Avčin Franc ob navzočnosti društvenega podpredsednika notarja ttafnerja Mateja in načelnika finančnega odseka direktorja Meienška Josipa. Pregledale so se vse blagajniške knjige in priloge, vložne knjižice, izvlečki tekočih računov itd. ter skontrirala ročna blagajna. Na podlagi izvršene revizije je računski svetnik Bernik predlagal, da se da društvenemu blagajniku Zupanu Ivanu še posebej po- hvalo za vzorno vodeno blagajniško poslovanje. Predsednik dr. Ivan Lovrenčič prečita iz dnevnika članek, ki govori o društvenih razmerah in o društvenem imetju. K besedi se oglasi načelnik ptujske podružnice dr. Šalamun Franc ter prečita nastopno resolucijo: »Podružnice S. L. D. v Celju, Mariboru, Ljutomeru, Trbovljah, Ribnici, Ptuju ter Gorenjska in Notranjska podružnica so me pooblastile po svojih delegatih na sinočnjem sestanku v hotelu »Slon« v Ljubljani, da izjavim v njihovem imenu glede na spor, ki je nastal ob ustanovitvi Ljubljanske podružnice, naslednjo izjavo: Imenovane podružnice smatrajo nastali spor za interno zadevo Ljubljanske podružnice in se vanj načeloma nočejo vmešavati, dasi ga, ker ogroža lovske interese, iskreno obžalujejo. Obsojajo pa javno polemiko po dnevnikih, s katero se posredno hoče očitati posameznim funkcionarjem glavnega odbora celo nekorektnosti. - Podružnice upajo, da se bo ta spor čimprej mirno likvidiral.« Po kratki debati odredi predsednik k resoluciji glasovanje. Resolucija se soglasno sprejme in izzove frenetičen vihar ploskanja. Resolucija naj se v vsem obsegu objavi v listih. Nato se je prešlo k volitvi predsednika. Načelnik celjske podružnice g. prof. Mravljak Franc stavi predlog, naj se izvrši volitev z vzklikom, če bo predlagan samo en kandidat. Predlog se sprejme soglasno. Načelnik mariborske podružnice Rogdan Pogačnik stavi kot pooblaščenec šestih podružnic, namreč celjske, mariborske, ljutomerske, zasavske, ribniške in ptujske predlog, naj se izvoli za predsednika glavnega odbora dr. Ivan Lovrenčič. Ker ni nihče predlagal drugega kandidata, se sprejme predlog Bogdana Pogačnika soglasno z navdušenimi vzkliki in ploskanjem. Izvoljeni predsednik dr. Ivan Lovrenčič izjavi, da sprejme izvolitev ter se zahvali za izkazano zaupanje z obljubo, da hoče tudi v bodoče posvetiti vse svoje moči S. L. D., ker smatra vse svoje življenje za lovski program. Pri tej priliki se dotakne tudi nesoglasja ob priliki ustanovnega občnega zbora Ljubljanske podružnice in notic v ljubljanskih dnevnikih vsled izraza »grobo-kopi« ter poda nastopno izjavo: »Nisem govoril o »grobokopih iz Kurje vasi«, marveč le o grobokopih, dočim sem navajal Kurjo vas v popolnoma drugem odstavku v docela drugačni zvezi. Izraz grobokopi sem rabil le kot govorniško prispodobo, kakršna je ob volitvah splošno običajna, ne da bi hotel s tem kogarkoli osebno žaliti; zato obžalujem, da nekateri poslušalci te prispodobe niso umeli, kakor je bila mišljena.« Prične se razprava o članarini za leto 1931. ter se sprejme soglasno predlog Bogdana Pogačnika, naj ostanejo vsi prispevki za tekoče leto, kakor so bili v letu 1930. (Članarina za lovske čuvaje 40 Din, za redne člane 80 Din.) Podružnicam ostanejo pristopnine njihovih članov (25 Din) ter po 20 Din od članarine rednih članov. Članarina lovskih čuvajev pa pripada vsa centralnemu odboru. Predsednik odredi volitev dveh računskih preglednikov in njihovih namestnikov. Na predlog Bogdana Pogačnika izvoli glavna skupščina za revizorja: Alberta Primca, davčnega upravitelja v Ptuju, za njegovega namestnika pa člana Jenka Metoda, uradnika T. P. D. v Flrastniku, ter Arka Ivana ml., trgovca in podjetnika v Ribnici, za njegovega namestnika pa člana Mahorja Cirila, ravnatelja hranilnice in posojilnice v Kranju. Na predlog istega delegata se soglasno izvolijo v Lovsko zbornico: 1. Dr. Vladimir Ravnihar, odvetnik v Ljubljani, za njegovega namestnika pa dr. Hubert Souvan, drž. pravobranilec v Ljubljani. 2. Dr. Josip Bavdek, dež. sod. svetnik v Celju, za njegovega namestnika pa Gašper Lipovšek, sreski načelnik v Murski Soboti. V smislu § 23. društv. pravil glede preosnove lovskih organizacij se sklene, naj izvrši osrednji odbor to nalogo v imenu glavne skupščine. Isto tako se poveri osrednjemu odboru v smislu § 19., da določi kraj prihodnje glavne skupščine. Samostojne predloge je stavila ptujska podružnica, in sicer: 1. Glavna skupščina skleni, da se imajo uvesti od vseh podružnic kontrolni listki za divjačino in kože divjačine. 2. Glavna skupščina skleni uvedbo obligatornega zavarovanja vseh lovcev. Nalaga se centralnemu odboru, da sklene pogodbo z zavarovalnico, ki nudi največje ugodnosti ob najnižji zavarovalnini. Predsednik otvori debato k prvemu predlogu; glavna skupščina ga sprejme soglasno, brez debate. K drugemu predlogu pa pripomni predsednik celjske podružnice prof. Mravljak Franc, da je namero iskreno pozdraviti in želeti, da se uresniči. Vendar pa je težko posameznim delegatom, odločiti se v imenu vseh članov, ki jih zastopajo. Zato nasvetuje, naj se predlog v bistvu sprejme, centralni odbor pa pooblasti, naj zadevo prouči in po svoji uvidevnosti izvede. Ta predlog se soglasno sprejme. Slučajnosti. Pogačnik Bogdan stavi nastopne predloge: 1. Glavna skupščina nalaga osrednjemu odboru, da sprejme v ožji odbor po enega odbornika vsake podružnice poleg predsednika, tajnika, blagajnika in gospodarja osrednjega odbora. Delegat ene podružnice ima pravico zastopati s pooblastilom delegata druge podružnice. 2. Glavna skupščina nalaga osrednjemu odboru, da blagajniki ali tajniki podružnic proučijo tekom dveh mesecev imenik članstva in kontrolirajo, kateri član pripada tej ali drugi podružnici. 3. Vsaka podružnica naj določi sposobnega stalnega dopisnika, ki naj mesečno poroča v »Lovcu«. Poleg glavnega urednika naj se imenujeta še dva sourednika, ki naj bi iz prijaznosti sodelovala. Uredništvo naj bo suvereno in samostojno. Navedeni predlogi se sprejmejo soglasno. Nadalje je predlagal g. Bonač Ludvik iz Begunj pri Cerknici, naj društvo pod-vzame potrebne korake, da se prepreči škoda, ki jo povzročajo psi-klateži po loviščih, in g. Žnidaršič Fran iz Leskovca pri Krškem, naj se kontrola nad prodajo smodnika poostri, da si ga tatinski lovci sploh ne bodo mogli nabaviti. Načelnik celjske podružnice g. prof. Mravljak Franc prosi, naj centralni odbor zastavi vse sile, da se doseže v vsej banovini do prihodnje lovske se-zije enotni lovopust. Zborovalci sprejmejo ta predlog soglasno. Član Omerza Viktor iz Kranja stavi vprašanje, kdaj bo izšel novi lovski zakon, nakar mu predsednik pojasni, da je lovski zakon izdelan v vseh podrobnostih in da ga je pregledala posebna komisija; ni pa mogoče povedati, kdaj bo sprejet. Predsednik se zahvali zborovalcem za vzoren red, disciplino in pozornost pri današnji skupščini, kar je nepobiten dokaz, da koraka S. L. D. po pravi poti, ter . zaključi zborovanje ob 13. uri. Na I. seji glavnega odbora S. L. D. 1. februarja 1931 se je po pozdravu predsednika dr. Ivana Lovrenčiča kon-stituiral novo izvoljeni odbor fako-le: podpredsednik Bogdan Pogačnik, tajnik dr. Ivan Tavčar, blagajnik Ivan Zupan in gospodar Feliks Justin. — Za zastopnika S. L. D. v Mednarodnem savezu lovcev v Parizu je bil izvoljen dr. Ivan Lovrenčič, za namestnika pa dr. Vladi- mir Ravnihar, odnosno dr. Fran Novak. Ustanovili so se: 1. Odsek za preosnovo podružnic [Mravljak, Hafner, Zupan); 2. Finančni odsek (Čeč, Boltavzar, Justin, ing. Tavčar); 3. Odsek za »Zeleni križ« (Mladič, Hafner, dr. Kovačec); 4. Redakcijski odsek (dr. Savelj, dr. Janc, vsakokratni urednik); 5. Pravni referat prevzame v. sod. svetnik Anton Mladič. Sklene se, naj se razpišejo s 14 dnevnim rokom službe tajnika, upravnika »Lovca«, urednika »Lovca« ter ponudbe za tiskanje »Lovca«. V smislu § 13. dr. pravil se določi tale ožji odbor: predsednik, podpredsednik, tajnik, blagajnik, gospodar in po en zastopnik podružnic. Za sklepčnost je treba navzočnosti vsaj 4 članov. Z vabil na seje mora biti razviden natančni dnevni red. Potnine na seje ožjega odbora gredo na račun podružnic, one na seje širšega odbora pa nosi centrala. Popravek k poročilu o VIL odborov! seji S. L. D. v »Lovcu« 1931, št. 1. Zoper zakupnika občinskega lovišča Studenec, g. dr. Josipa Tomšiča, ki je član S. L. D., ni bila podana nikaka pritožba, ampak samo zoper zakupnika občinskega lovišča Škocijan. Novi člani ljubljanske podružnice S. L. D.: Kern Ivan, Dubrovnik II, Lapad. — Ing. Likar Josip, Kostanjevica. — Pichler Kristo, Domžale. — Štraus Mihael, Rajhenburg. — Dr. Svilokos Nino, Dubrovnik II, Lapad. — Tančak Štefan, Kostanjevica. Zelenemu križu ie podaril g. Ant. Schuster, trgovec v Ljubljani, 100 Din namesto osebne udeležbe na lovskem plesu, g. Ivan Bohinc, gostilničar v Medvodah, pa poklonil 400 Din čistega dobička od lovskega plesa, ki se je vršil v njegovi gostilni dne 1. februarja 1931. KINOLOŠKE VESTI Na XVIII. redni seji odbora J. K. S. so bili poleg drugih storjeni sledeči sklepi: Pritrdi se pristanku na pogoje, ki jih je stavil J. K. S. »Kinološkemu društvu — Društvu prijatelja pasa« v Zagrebu. V vednost se vzamejo nekateri dopisi in zahvale povodom razstave psov dne 3. nov. 1930 v Zagrebu. Na znanje se vzame prijava pripravnikov za sodnike; ti pripravniki so: Ivan Prikril, Ernest Sctrvvabenitz, Fedor Cze-kelius, Maksimilijan M. pl. Lukane, Hinko Rosenberg, Ernst Bernetich pl. Tomma-sini (za vse vrste brakov), Veljko Ugi-nič in Franjo Nejezchleb v Zagrebu. Po natančneje opredeljenih prijavah se jim bodo izstavile legitimacije. V vednost se vzame prijava delegatov v odbor Saveza, in sicer gg.: dr. Alfonza Šemperja in namestnika Maksimilijana M. pl. Lukanca; oba v Zagrebu. Radi pogojev za vpis v Jugoslovensko rodovno knjigo J. R. in vizumov se skle- ne, da stane vsak vizum 10 Din, vpis psa 10 Din, legel do 3 mladičev 10 Din, in legel več kot 3 mladičev 20 Din. Pristojbine za vpis v rodovno knjigo pripadejo dotičnemu klubu (društvu), bodisi za posamezne pse ali legla, za vizum pa Savezu J. K. S. Te navedene takse veljajo za člane v Savezu včlanjenih kinoloških organizacij, nečlani plačajo petkratno takso. Prijavnina za zaščito psarn znaša 100 Din, od teh pripade polovica prizadeti kinološki organizaciji, polovica pa Savezu. Nečlani plačajo prijavnine 500 Din. Pravico do članskih ugodnosti pri pristojbinah ima le oni, ki je najmanj eno leto član ie ali druge v Savezu včlanjene edinice in je v vsakem oziru zadostil članskim obveznostim. Na znanje se vzame zahvala Društva brak - jazbečar za podelitev denarne podpore in plaket povodom prireditve tekme psov brakov - jazbečarjev dne 9. nov. 1930 v lovišču občine Šmarje. D. Bj. prijavlja za sodnike pripravnike sledeče gg.: barona Lazarinija Henrika, graščaka in majorja v pok., Smlednik, Gvidona Bakarčiča ml., kand. ph., Ljubljana, in Venčeta Jakilja, vele-industrijca, Krmelj. Prijava se odobri, s strani Saveza se bodo izstavile legitimacije. Zaradi prijave dveh sodnikov s strani tega društva, pa so nastali večstranski ugovori. Savez in večina v njem včlanjenih kinoloških organizacij stoje na stališču, da mora vsak pripravnik, ki hoče postati sodnik za to ah ono vrsto psov, napraviti predpisani izpit pred komisijo, ki jo določi sporazumno s predsedstvom Saveza organizacija, kateri pripada kandidat. Ta komisija sestoji iz dveh prisednikov — sodnikov dotične kinološke organizacije in člana predsedstva »Jugoslovanskega kinološkega saveza«; zapisnik vodi savezni tajnik ali namestnik. Kot vzorec pravilnika za take izpite je smatrati »Pravilnik za sodnike Kluba (sedaj društva) ljubiteljev ptičarjev«, objavljen 1. 1928 v »Lovcu«, stran 158—160. Dobi pa se ta pravilnik tudi v posebni izdaji pri gospodarju omenjenega društva, g. Antonu Schusterju, trgovcu v Ljubljani, Mestni trg 25. V tem pravilniku se spremeni edinole naziv prizadete organizacije ter se izpopolni še z malimi dopolnili, če pridejo v poštev pri tej ali oni vrsti psov. Ta sklep se ima sporočiti vsem v J. K. S. včlanjenim kinološkim organizacijam. Kakor je razvidno že iz pravilnika, mora kandidat sodelovati nekajkrat kot zapisnikar pri raznih javnih zadevnih prireditvah, trikrat samostojno soditi in enkrat voditi psa, predno se more javiti k izpitu. Če je kdo napravil izpit za sodnika v inozemstvu v okvirju kinološke organizacije, s katero se nahaja J. K. S. v reciprociteti, tedaj se brez zadržka vpiše v listo sodnikov tudi pri nas. »Kennel Club Italiano«, Milano, sporoča, da je spremenil svoj prejšnji na- ziv v »E n t e d e 11 a C i n o f i 1 i a 11 a -lian a«, ker je pristopil k državni fašistični zvezi poljedelcev, ki je državna organizacija zootehničnega značaja. Na znanje se vzame vposlana ilustrirana publikacija »Bolleiino del K. C. L«, ki jo izdaja zgoraj navedena organizacija. Meseca marca t. L namerava prirediti ista v dneh 9.—12. razstavo, odnosno tekmo v Firenci. Vabi nas na udeležbo ali da naj v ta namen poklonimo kako darilo. Sklene se podariti tri plakete J. K. S., in sicer eno zlato, eno srebrno in eno bronasto, ki se stavijo brez omejitve sodnikom na razpolago. Na znanje se vzame več dopisov mednarodne kinološke zveze F. C. L v Bruxellesu, med temi glede istrskih brakov in ilirskih ovčarjev. Sklene se, da glede iliriskih ovčarjev ne moremo prav nič popuščati, ker so te vrste psi popolnoma naša pasma, kar pa se tiče istrskih brakov, smo pripravljeni pristati na kondominij. Dalje se vzame na znanje pravilnik za tekme psov v ringu, pravilnik za tekme psov za brambo. Slednji se bo prevedel in objavil ter morebiti izdal kot priročna knjižica. F. C. L nas opozarja na sličnost imen društev za nemške ovčarje, in sicer: »Der deutsche Schaferhundverband« (D. S. V.), včlanjen v Delegierten-Commi-sion, in pa »Verband fiir deutsche Scha-ferhunde« (S. V.), včlanjen v D. K. H. Glasom pogodbe priznava F. C. L le zadnje društvo in njegove rodovne knjige. Dalje pošilja F. C. L potrdilo o odobritvi in mednarodni zaščiti 49 jugoslo-venskih psarn (objavljene v »Lovcu« v septemberski številki 1930, stran 325— 326), in poročilo o veljavnosti pravilnika za mednarodno prvenstvo v delu in ne več v lepoti, veljavno 1. jan. 1931 za pse Riesenschnautzerje in Boxerje. Poživlja, da vpošljemo seznam naših sodnikov itd. tudi D. K. H. »Klub ljubiteljev športnih psov« nas obvešča, da namerava prirediti meseca julija ali avgusta t. 1. na Bledu z drugimi kinološkimi organizacijami smotro psov. Prosi za privolitev Saveza in da v ta namen pozove še druge v Savezu včlanjene kinološke edinice na sodelovanje. Na ponovne dopise g. dr. Borisa Ka-kuškina, zdravnika v Benkovcu, radi pobijanja pasje stekline, se sklene zadevni maierijal zbrati in ga predložiti na merodajno bakteriološko slanico v nadaljnje uvaževanje. Sklene se, da se vrši letošnji redni občni zbor Saveza dne tl. marca ob 20 pri »Slonu« v Ljubljani s s'edečim sporedom: Poleg običajnih formalnosti poročilo načelstva (predsednika, tajnika, blagajnika, gospodarja in vodje rodovne knjige). Poročilo preglednikov računov. Nadomestna volitev vodje rodovne knjige. Proračun za 1. 1931, samostojni predlogi in slučajnosti. Sklene se, da se bodo rodovne knjige revidirale pred občnim zborom, zato lih je dostaviti v pisarno predsednika Saveza dr. I. Lovrenčiča, odvetnika, Tavčarjeva ulica 12, najkasneje do dne 5. marca t. L, nakar bodo predložene občnemu zboru v odobritev. P. Zmitek. Društva Brak - jazbečar redni občni zbor se viši dne 5. marca 1931 v gostilni »Činkole« v Ljubljani, Kopitarjeva ulica 4, ob 20 s sledečim dnevnim redom: 1. Letno poročilo vodstva. 2. Poročilo blagajnika. 3. Poročilo preglednikov računov. 4. Prizivi. 5. Odreš-nica odboru. 6. Volitve. 7. Proračun za prihodnje leto. 8. Samostojni predlogi. 9. Raznoterosti. K Društvu brak-jazbečar sta pristopila kot nova člana g. Franjo Cenik o , veletrgovec z vinom, Slovenj-gradec, in dr. Schiller Bogoslav, priv. lekar, Priboj na Limu, Sandžah. Društvo ljubiteljev ptičarjev v Ljubljani. Izpisek iz zapisnika XI. občnega zbora dne 6. februarja 1931. Predsednik g. Urbanc prisrčno pozdravi navzoče, posebe še odposlanca Jugoslovanskega kinološkega saveza g. prof. Žmitka, in poda nato obširno poročilo o društvenem poslovanju v preteklem letu. Poudarja, da je imelo društvo baš v preteklem letu prav lepe uspehe. Posrečilo se mu je izdati in založiti knjigo »Ptičarji, njihova odreja in vzgoja«, ki jo je spisal podpredsednik društva ravnatelj g. dr. Janko Lokar. Predsednik izreče v imenu društva naj-prisrčnejšo zahvalo v prvi vrsti avtorju knjige in vsem merodajnim činiteljem, ki so financijelnem oziru pripomogli do izdaje te lepe in prepotrebne knjige. Nadalje je izrekel predsednik svojo zahvalo dosedanjemu odboru in prosil članstvo, da tudi v bodoče podpira društvo s svojim smotrenim delom in mu pripomore do novih uspehov. Končno se je predsednik v toplih besedah spominjal umrlega ustanovnega člana ravnatelja g. Ralfa Račiča. V počastitev spomina so se dvignili navzoči s svojih sedežev. Tajniško poročilo in poročilo gospodarja se je vzelo na znanje. Nato je podal društveni blagajnik g. Justin poročilo o blagajniškem poslovanju v minulem letu. Društvo je imelo te-le dohodke: Prenos gotovine iz 1. 1929 Din 14.400.0/ članarina in pristopnina . „ 4.410.— subvencija S. L. D. k jes. tekmam 1929 2.000,— subvencija banske uprave za poml. tekmo 1930 . „ 2.000.— subvencija )ug. kin. sav. „ 500,— subvencija S. L. D. za jes. tekmo 1930 ............ „ 1.000,— prispevek mariborske podružnice S. L. D................. 250.— obresti naložene glavnice pri Lj. kred. banki . . . 583.60 obresti naložene glavnice pri poštni hranilnici . . 17.35 delež razsicve 1929 . . . 678,- razno: vpisnina, prijavnina, rodovniki, določila. znaki, slike tekem . . ,7 3.730.- skupaj Din 29.569.02 Izdatki so bili sledeč članarina Jug. kin. savezu Din 500,- članarina Jagdgebrauchs- hundeverbandu . . . 400.- članarina Kynologenver- bandu 520,- stroški spomladan. tekme 5.486,- stroški L jesenske tekme ,, 5.810- stroški H. jesenske tekme 3.155,- bančni stroški 112.50 manipulac. stroški poštne hranilnice 110.95 računi oglasov ... „ 659.50 vpisi v nemško rodovno knjigo „ 222,- razno: tiskovine, rodovniki, strok, knjige in listi, štampiljke, kolkovine, poštnina itd 3.209,- saldo koncem poslov, leta 77 9.334.07 skupaj Din 29.569.02 Blagajniško stanj e 31. de- c e m b r a 1931: tekoči račun pri Ljubljan. kreditni banki .... Din 9.020.- tekoči račun pri poštni hranilnici 120.20 gotovina v ročni blagajni 77 243.87 skupaj Din 9.384.07 Računska preglednika sta izjavila po svojem pooblaščencu, da so se računi in knjige vsestransko pregledali in da je vse v najlepšem redu. Predlagala sta, da se podeli blagajniku kakor tudi odboru odrešnica. Soglasno sprejeto. Pri volitvah, ki so se vršile z vzklikom, so bili soglasno izvoljeni: za predsednika: g. Franc Urbanc, za podpredsednika in vodjo rodovne knjige: g. direktor dr. Janko Lokar, za tajnika: g. Julij Koder, za blagajnika: g. Feliks Justin, za gospodarja in izvestitelja: g. Anton Schuster, za odbornike: gg. dr. Krejči Viljem, dr. Tavčar Ivo, dr. Eberl Erik, inž. Wein-berger in Nagy Jean, za računska preglednika: gg. dr. Fric l.uckmann in ravnatelj Malenšek Josip, za zunanje odbornike: gg. ravnatelj Klobučar Drago in ravnatelj Pogačnik Bogdan,- oba v Mariboru, potem g. dr. Šalamun Fran in gospa Liza Behr-balkova v Ptuju. Glede članarine in drugih pristojbin je občni zbor sklenil, da ostane, kakor je bilo v preteklem letu. Ko je bil dnevni red izčrpan, je zaključil predsednik občni zbor in se je takoj potem vršila L odborova seja, na kateri se je sklenilo, da bo priredilo Društvo ljubiteljev ptičarjev svojo pomladansko vzrejno tekmo ptičarjev dne 12. aprila 1931 v Mariboru. G. ravnatelj Pišek se naproša, da prevzame vodstvo te tekme. Sodniki bodo gg. dr. Janko Lokar, Feliks Justin, Anion Schuster in Julij Koder. Za delegata pri Jugoslov. kinološkem savezu sta bila izvoljena gg. dr. Ivo Tavčar in Nagv Jean, za namestnika pa gg. inž. Friderik Weinberger in dr. Fric Luckmann. M A l I P 4 kg težki in večji do 28 cm visoki in do 5 kg teže. Razume se, da prednjačijo pritlikavčki, ki včasih dosegajo velikost, da ga lahko s klobukom pokriješ. P 2. »Kaj naj storim, moj pes je bolan in ne vem kaj mu je?« Tak« se vprašuje marsikateri lovec in si ne zna pomagati, bodisi da ni živinozdravnika v tem kraju ali je kak drug zadržek, da ni strokovne pomoči. V svoji zadregi prične seveda sam z zdravljenjem, kar mu kdo v naglici svetuje. V 99 od 100 slučajev bo prav gotovo zdravljenje narobe in bolezen se še poslabša. Te neprijetnosti se lahko vsak izogne, ako naroči pri Društvu ljubiteljev ptičarjev v Ljubljani knjigo g. dr. Janka Lokarja: »Ptičarji, njihova odreja in vzgoja«. — Knjiga, ki obsega 280 strani in vsebuje veliko lepih slik in stanc broširana samo 40 Din, vezana pa 50 Din, obravnava pa prav vse, kar lovec potrebuje in kar ga more zanimati za svojega psa. MALI O O N TD > -Q p rp p n o. tj a 1 ii ii ii ii ii »t/j O 'M CM Tjt Nos Iskanje Stoja Natezanje Hitrost Vztrajnost Delo po sledu Poslušnost Strelomirnost Z A RAZVEDRILO Prof. Bračun: Kukavica. i. Zeleni Jurij se bliža deželi. Njegov konj puha iz sebe dih ioplega juga. Še preden se mu noga dolakne tal, poženejo vetrnice v dolini, vzbrstijo jegliči in marjetice, vzcvetita pljučnik in jeirnik. Njemu v pozdrav prašita leska in jelša ter obleče dren v rebri zlatorumen plašč. Njemu na čast plete travnik v nižini zeleno preprogo, pretkano z belimi cveti penuše ter se nakiti vrba ob potoku z mačicami, kakor iz nežne svile. Ščinkavec vriska. Sinička irijači. Detel bije na boben. Zeleni Jurij jezdi v deželo, krotitelj zmaja z ledenomrzlim dihom. Glavo za glavo mu seka ter omejuje dan na dan bolj njegovo gospostvo. Ranjena na smrt se zvleče kača v gore in gorske kotline, da se ubrani neizprosnemu sovražniku. Brez koristi je umik. Neumorno jo zasleduje vitez-junak; brez prestanka pritiska za njo, dokler je ne uniči popolnoma. Zeleni Jurij je tu, premagalec zime. Zelena so polja v dolini in travniki, trate in livade, log in gaj. Ozelenela so pobočja in deloma gozd v gori. Trnoljica je preobložena z deviškim cvetjem. Pod njo dehti volčin. Razcvetela se je črešnja v prisoju. Zraven nje žari breskva v sramežljivi rdečici. Gozd živi! Črnoglavka žvrgoli. Taščica cvrči. Grlica gruli. Drozg vriska. Kos žvižga praznično. Žolna se smeje prešerno. Brglez brči kakor za stavo. Svež vzduh preveva gozd, hladilna sapa zornega jutra. Na tleh posutih z igličjem ter pokritih mestoma z mahom in nebinami prižiga solnce tisoč lučic, ki razsvetljujejo somrak. Debla brlijo. Lahno se gibljejo mladike. Studenček žubori. Po stezi skozi gozd prihaja Gornikova Marica. Mlada je. Brhka je. Ličici ji rdita kakor cvet breskve v prisoju. V desni nosi škaf, v levi pa svitek pod pazduho. Pravkar zavije na pot pod skalo, ki vodi proti studencu. Mlada, osemnajstletna dekleta sanjajo tudi kadar bdijo. Tembolj sanja Marica, ki je komaj zapustila toplo postelj. Zato ne vidi krasot mladega jutra ter ne sliši radostnih ptičjih popevk. Niti vetrič je ne zdrami iz sanj, ki ji na lahko kodra lase. Tedaj zadoni iz gozda glasno, čisiozvočno: »Kuku — kuku.« Ta klic pa ji na mah vzbudi pozornost. Deklica odloži škaf ter začne šteti: »eden, dva, tri.« Med tem poseže v žep. Toda ta je prazen. Le skorjico kruha obiiplje, ki ji je ostala od večerje. Zato šteje naprej: »trideset, petdeset, sedemdeset. Pojdi se solit!« Marica neha šteti, pograbi škaf, se podviza do studenca, postavi posodo pod korito, sede na kamen ter se zamisli. »Vse skupaj so marnje. Čuj! Še zdaj ti kuka nekje tam v gošči. Pa pravijo, da boš živel še toliko let, kolikor ti jih odmeri kukavica, kadar jo slišiš prvikrat na pomlad. Potemtakem bi morala živeti jaz dobrih sto let, lani pa mi je prerokovala ob isti priliki bornih pet let življenja. Pojdi se solit! Vse skupaj je larifari. Bolj resnična bo že ona o denarju. Ko slišiš prvič kukavico peti v letu, požvenketaj s srebrom v žepu, pa ti vse leto ne bo zmanjkalo drobiža! Lani nisem imela listikrat beliča v žepu, pa ga res žep skoroda vse leto ni videl. No in letos se mi obeta isto.« Do teh zaključkov je prišla tisto jutro Marica v gozdu. Medtem je prenehala kukavica peti. Škaf se je napolnil s studenčnico. Deklica položi svitek na glavo, zavihti škaf nanj ter ponese breme proti domu ... II. Več prilike opazovati gozd in njegove prebivalce kakor Marica ima Planinčev Mirko. Ta je od novega leta lovec v okolišu, ki mu pripada tudi gozd v gori. Nekako teden dni prej stoji Mirko proti večeru na straži ob vznožju hriba nad vasjo, tam, kjer obkrožajo trije hrasti znamenje ob kolovozu. Tako straženje med gozdom in vasjo ob jutranjih in večernih urah ima za poklicnega lovca važen pomen. Predvsem spoznava tako krajevno divjačino, ki vstopa oziroma izstopa iz gozda, zlasti pa še razne vsiljive ljubitelje divjadi kakor muce in ščeneta iz vasi, roparice in ujede iz gozda ter ob priliki tudi najnevarnejšega med njimi — dvonožca z zankami in puško. Po nebesnem svodu veslajo vrane nemo, zaspano. Šoja se zadira v gozdu glasno, hreščeče. V tepkinem vrhu ob vasi svira kos svojo večerno molitev. Na polju čirinkajo jerebice. Tedaj prileti v deročem poletu iz gozda srednje velik ptič na hrast, pod katerim stoji Mirko, se oprime s krempeljci veje ter se s perotima in repom komaj in komaj vzdrži, da se ne prevezne. Skobec je — svojo pipo bi zastavil Mirko, pa še tobak po vrhu. Na jerebice jo je nameril spak. Tega ne sme dopustiti. Bum! Rezko odjekne strel od gozda, da postajajo vaščani ob svojih opravilih ter se ozirajo navzgor. Mirko pobere ptico, ki sirepeiava z dolgima ozkima perulima v zadnjih tresljajih. Čudno. Takega skobca pa še nikoli ni videl. Zgoraj je modrosiv, spodaj bel z značilnimi temnimi traki. Toda že dolgi rep je neobičajno zaokrožen. Njegova črnosiva peresa kažejo bele pege, ne pa temnih prečk na svetlejši podlagi, kakor jih nosi skobec. Zlasti nenavadna pa je glava, kakor od goloba. Kljun nima značilnega znaka ujed, pri katerih je zgornja čeljust skoro pravokotno ukrivljena nad spodnjo ter ostra kakor žebelj. Lovec se popraska za ušesi: »Tri sto vragov! Mirko, zdi se mi, da si jo temeljito polomil! Ta ptica tu je toliko ujeda, kakor si ti logar. Ko bi se dal strel saj zamolčali! Pa to je izključeno poleg tolikih prič tam doli. Če se zlažem »staremu«, da sem zgrešil, mi obesi nos, da se ga štirinajst dni ne iznebim ter me kaznuje povrhu še z denarno globo. Najbolje bo, ako ostanem pri resnici, pa naj pride kar hoče. Tega vsaj mi ne more oporekati, da sem streljal v dobrem namenu. Ko bi vsaj vedel, je li ta mrcina škodljiva ali koristna? Pa, kdo me naj pouči?« Pa je dobil pojasnilo Mirko še tisti večer v pisarni, da si ga je pomnil vse življenje. Nadlogar je pobesnel, ko mu je lovec brez pridržkov obrazložil položaj ter mu predal ptiča. Predvsem se je usula na grešnika toča imen raznih domačih živali z raznimi, vse prej ko laskavimi pridevniki poleg kopice zbadljivih opazk. Ko si je tako sivobradec nekoliko olajšal jezo, je pa pričel: »Pomni, Mirko! Še tak nepremišljen strel, pa si na zraku. Zamenjati kukavico s skobcem zamore navzlic sličnosti le skrajno površna oseba. Skobec je tihotapec. Kamor sede, obsedi kakor izklesan iz kamna, le očesi mu švigata sem ter tja po okolici. Kukavica je redkokdaj mirna. Ako bi bil danes le za trenotek potrpel s strelom, bi bil videl, kako bi se bila začela priklanjati na veji kakor grlica, kako bi se davila rahlo: »gha — gha« ter zakuhala na to glasno: »kuku«. Pa vsega tega nisi videl, ker si bil nestrpen, ker ti sedi izstrelek prenarahlo v cevi. To je tvoj greh, ki je tem večji, ker spada kukavica med naše najkoristnejše ptice sploh. Ona ni nikdar sita. Nobena druga ptica vobče ne požre sorazmerno toliko na dan kakor kukavica. Ker se hrani večinoma le z velikimi hrošči, metulji, kačjimi pastirji, murni, osami i. sl, zatre nebroj škodljivega mrčesa. Največjo korist pa doprinaša s tem, da ugonablja po drevju gosenice in ličinke, ki jih zametujejo ostale ptice. V tem oziru je zlasti nevaren zarod raznih prelcev. Tu na steni vidiš n. pr. sliko smrekovega prelca, ki se pojavi včasih v takih ogromnih množicah, da kolobarijo metulji kakor snežinke ob metežu po zraku ter uničijo gosenice, preživljajoče se od igel. razsežne gozdove. Veliko škode povzročala ludi gobovec — la lu — in prsleničar — oni lam. Gosenice leh puslošijo včasih občulno lislovce in sadno drevje. Ako si ogledaš goseničje slike, opaziš, da je golazen več ali manj kosmala po Iruplu. Zalo jih druge plice ne marajo. Kukavica pa ni izbirčna. Njej je vseeno, gosenica ali vešča, da je le želodec poln. Tako nadomesli kukavica lisočkral škodo, ki jo povzroča s lem, da ne gnezdi sama in uničuje na la način posamezna legla koristnih plic pevk ter s lem, da pobira ludi korislne najezdnike in ose roparice. Pa kje v naravi najdemo absolutno koristno slvar? Nož, ki leži na mizi, me lahko ureže ali zabode, toda le norec bo trdil, da je škodljiv. Tako je povsod v naravi. Tudi najkoristnejša bilja škodujejo prilično človeku in njegovim napravam. Sicer pa: Kaj bi bil gozd na pomlad brez veselega ukanja kukavice? Tega kukavičjega samca — mlada samica je vobče rjava, stara kaže vsaj sledove rjave barve po vratu — predaj g. nad-učilelju v K., da ga nagali! Naj se spoznava mladina že zgodaj z naravnimi bitji! Tudi h bi si bil morda danes prihranil naboj, da si videl kdaj nagačeno kukavico. Sploh pa li polagam še enkral na srce: Opazuj predvsem stvari ter slreljaj le, ako si drugače pomagali ne moreš! Poklicni lovec ne sme bili mrhar, ki poka po vsem, kar mu pride pred cev, temveč prijatelj prirode in njenih otrok. Pojdi!« Mirko odide s povešeno glavo iz pisarne v svojo sobo k počitku. Lovec mora biti zgodaj v jutro zopet na nogah; zato mora tudi zvečer prej v postelj. In pa še dolgo ne more zaspati. Smolo ima, vražjo smolo. Že drugič mu je taka požrešna kukavica poslabšala življenski položaj. Bogme! Divno bi se dalo živeti doma, ko bi bil njegov ded človek, kakor so drugi. Planinci so bili še v zadnji tretjini prejšnjega stoletja najpremožnejši kmetje onstran gore daleč na okrog. Razsežna polja in senožeti, pašniki in gozdovi, vse lepo zaokroženo, v sredi trdna enonadstropna hiša med gospodarskimi poslopji, spodaj ob potoku žaga in mlin, to je bila domačija njegovega deda. S ponosom je mogel ta, kakor pripovedujejo, zatrjevati, da ne gre Planine menjat z baronom-sosedom, čeprav ima ta več zemlje, češ, tako priročna in rodovitna pa le ni. Kmetje pa, ki so ga poslušali, so mu baje brez izjeme pritrjevali. Tako je bilo nekdaj, in danes? Zgoraj v Zalesju je iekla Mirku zibel pod skromnim slamnatim krovom. Komaj peščico oralov rodovitne zemlje je okrog hišice, da se le s težavo preživi družina. Zato je moral takoj, ko je odslužil vojake, od doma, da ne odjeda ostalim pičlega kruha. K sreči ga je sprejel kot bivšega podčastnika nadlogar v službo. Da! Divno bi bilo doma, ko bi ne bilo nesrečnega Mirkovega deda Janeza. Ta je bil baje širokopleč in velik kakor hrast, da je moral povsod skloniti glavo in upogniti hrbet, preden je vstopil v kmečko hišo. Le v cerkev je hodil pokonci, pa še tja se je priril postrani z ramo naprej; kajti velikosti primeren mu je bil i obseg telesa. V svetišču je zasedel sam klop pri vratih, ki je nudila prostor štirim drugim odrastlim osebam. Že v svoji mladosti je bil Janez velejedež prve vrste. Pečenega purana je obral sam do kosti ter mu dodal še polno skledo praženega krompirja. Nekoč sta tekmovala v gostilni on in neki Štempihar, oba najhujša požeruha daleč na okrog, kdo bo snedel več zabeljenih cmokov, debelih kakor moška pest. Stavila sta vsak po en srebrn goldinar, razen tega je moral premagani še utrpeti obed. Začela sta točno opoldne. Štempihar je ugonobil dvanajst cmokov ter nehal. Prav toliko jih je imel pod streho takrat Janez. Tedaj pa izzove ta nasprotnika, češ: »Staviva vsak še po en goldinar, da jih snem, preden bo danes ura eno bila, zopet tolikol« »Velja!« odvrne brez premisleka Štempihar v veri, da mu namerava premožni Planinc na ta način povrniti izgubljeno srebro. Skrbno preštejeta cmoke. Primanjkljaj nadomestita iz kuhinje. Janez naroči še liter vina, ga izpije v dušku, pogleda na uro v kotu, sleče suknjo, zaviha rokave ter se spravi nanovo na jed. Od časa do časa vstane ter se izprehodi po sobi, pa se zopet povrne k mizi. Cmoki ginevajo iz sklede, kakor kopni sneg v aušcu na prisojnem pobočju. Še manjka pet minut do ene, ko zgine zadnji v brezdanjem Janezovem želodcu. Od takrat se ni drznil nikdo več tekmovati s Planincem na tem polju. Sloves pa, ki je segal daleč prek mej ožje Janezove domovine, si je pridobil ta ob priliki, ko je bil že oženjen in posestnik. Ker je tolkel za silo po nemško, je nameraval prilično neke razstave ogledati si z družbo cesarski Dunaj in njegove znamenitosti. Kmetje so ga svarili, češ: »Planinc, to ni za te. Jedilni deleži so tam pre-pičti. Kdor hoče na Dunaj, naj pusti trebuh zunaj!« Janez pa se jim je posmihal, rekoč: »Za me se ne bojte. Tudi na Dunaju se živi, ako je človek primerno založen s srebrom.« Družba odpotuje in ž njo Planinc. V hotelu, kjer se nastanijo, noče Janez nič slišati o skupnem obedu z ostalimi. Ko se ti po- razgubijo po mesiu, da poklicati višjega natakarja ter mu naroči kosilo za deset oseb točno opoldne pri mizi v kotu. Miza je pokrita. Janez pride sam, prisede ter zahteva obed. Natakar meni, da bi bilo priporočljivo počakati na ostalih devet gostov, češ, obed v družbi tekne bolje. »Za moj tek se ne brigajte,« ga zavrne osorno Planinc, »temveč storite po naročilu!« Natakar skomizgne z ramo ter odide, da prinese juho, meso, prikuho in močnato jed. Ko je Janez z obedom gotov, da odnesti krožnike, presede s prostora na prostor ter zahteva drugi obed. Isti prizor se ponovi zaporedoma še osemkrat. Natakarji zrejo osuplo. Čimdalje več gostov se nabere v sobi, ki opazujejo prizor. Domačini in tujci, med temi tudi Janezovi sopotniki, se ne morejo načuditi, izprašujejo, se smejejo in delajo, opazke. Janeza pa vse to ne moti. Mirno prazni krožnik za krožnikom do konca. Nikdar ni bilo v hotelu več gostov opoldne in zvečer kakor liste tri dni, ko je bival Janez na Dunaju. Nek Dunajski časopis je objavil celo njegovo sliko pri obedu. Ob takem kukavičjem želodcu je ginevalo imetje zlasti še, ker se ded ni brigal za gospodarstvo. Kos za kosom Planinčevega posestva je prehajal v tuje roke. Izkupički niso dosti zalegah. Dolgovi so rastli. Petdeset let star je legel Janez k večnemu počitku baš nekoliko prej, ko je zapel boben na nekdaj tako ugledni kmetiji. Le toliko je še rešila vdova pri prodaji, da si je kupila borno posestvece v Zalesju, ki ga je kmalu na to prepustila Mirkovemu očetu. Oj ptica, nikdar sita kukavica! Mirko zaspi. Proti jutru sanja, da mu sedi ogromen modrosiv ptič na prsih. Živorumeni očesi ga merita kruto izzivajoče. Kakor v jezi odpira črn kljun, se mu pokloni ter govori: »Kuku! Po tvojem srcu hlepim, Mirko, tvoja jetra me mikajo, tvoj mozeg! Vun ž njimi!« Ves v strahu se premika lovec ha postelji, da bi se iznebil more. Pa to ne pomaga. Kriknil bi rad na pomoč, pa ne more. Tedaj se pojavi pred njim deklica. Mlada je. Brhka je. Ličici ji žarita kakor cvet breskve v prisoju. Raz senc ji uhajajo kodri temni, kostanjasti. Do pičice nalikuje Gornikovi Marici. Marica ploskne z rokami. Ptica se splaši ter odleti z glasnim ropotom. Ves v znoju se prebudi Mirko. Prividek izgine, le bu-diljka ropoče naprej ter mu veleva vstati. .. IZ LOVSKEGA OPRTNIKA Josip Lončarič — preminul. Položili smo zeleno vejico na svežo gomilo zvestemu lovskemu tovarišu Josipu Lončariču. Iz Selc v našem Primorju je prišla dne 6. julija iužna vest, da je tam zatisnil svoje oči Josip Lončarič-Rokan sen., veleposestnik in indu- strijalec v Škradu. Po očetu Hrvat, po materi Slovenec je delil svoje bivanje na hrvatsko in na zemljo slovensko. Zlasti, ko je gradil železniško progo od Novega mesta dalje proti Karlovcu, ga je daljša doba zadržala pri nas. Navdušen, pa vseskozi pravičen lovec je goji! in negoval svoje lovišče v okolici Skra-da na Hrvatskem. V Sloveniji pa je bil pod Krimom in v rakiških gozdih njegov revir. Iz lovišča pri Skradu je s ponosom hranil svojo najlepšo trofejo, kapitalno srnjakovo rogovje, ki mu je na razstavah stalno bila priznana prva ocena. S koliko ljubeznijo in s kolikim navdušenjem si opisoval svoje trofeje! Vsaka je imela svojo zgodbo in svojo povest. Tam v Srednjem hribu pod Rakitno je bil Tvoj lovski raj. Tam tudi v časih, ko se je še brakiralo na srnjad, nisi pustil nikdar, da bi motil gozdno tihoto brakov lajež. Zato pa si doživljal dogodke, ki jih zlepa ni vsakdo deležen. Kdo se more ponašati, da mu je kakor Tebi na klic v dveh dneh skočilo trinajst srnjakov. Na enem mestu so Ti prišli hkratu trije šesieraki. Tako si se vanje zagledal, da Ti je odrevenela risanica in vsi trije so šli svoja pota ljubezni. Prav tega dne pa si pogodil krasnega pravilnega osmeraka ... Kako Ti je iskrilo oko, ko si nam zopet in zopet pripovedoval vse te svoje lovske dogodivščine ter vzbujal svoje zanimive lovske spomine. Bil si gosposki lovec v najboljšem pomenu te besede. Vsa lovska bratovščina, ki si ji svetel vzor, Te ohrani v najlepšem spominu. Naj Ti bodo naklonjena večna lovišča, ki so Te nam, njegovim številnim lovskim prijateljem prevzela vse prezgodaj! Dr. V. R. Nosni obad. V loviščih na Pohorju, posebno med Mariborom in Sv. Lovrencem, so našli več mrtvih srn. Vzrok temu je bila slaba pomlad, nezadostno krmljenje in pa nosni obad (Rachen-bremse), od katerega srnjad boluje in zelo oslabi. Posledica tega je, da težje prezimi in je manj odporna. V srnjaku, ki sem ga ustrelil pred kratkim, sem našel 14 komadov 3 cm dolgih črvov (ličink) tega mrčesa. T. K. Op. u r e d. Nosni obad se je letos splošno pojavil zelo močno. Iz vseh krajev prihajajo poročila o tem škodljivcu. Vprav zaradi tega moramo biti zelo previdni, da mu ne pustimo uničiti naših lovišč, ki so se komaj nekoliko opomogla. Kdor bo na klic, posebno pa jeseni, streljal kar od kraja, bo uniči! svoje lovišče in lovišče sosedov. Če hočemo pomagati naši srnjadi, moramo odstreliti močno napadene komade, tem bolj pa ščititi zdrave živali. Zato smemo srnjad streljati samo s kroglo, ker si moramo žival poprej točno ogledati. Kolonija kozorogov. Pri Sv. Ani pod Ljubeljem redi gospod Friderik baron Born kozoroge, ki so bili nekoč stalna divjačina naših Alp in Karavank. Kozorog je izginil iz naših krajev, pa tudi s Koroškega, Solnograškega in Tirolskega. Ohranil se je samo še v severni Italiji v visokogorju Oran Para-diso (ca. 4000 m nad morjem], kjer živi še sedaj okrog 3000 glav. To lovišče je last italijanske države, ki ga je proglasila za varstveni park. Naša kolonija pod Ljubeljem je stara sedaj kakih 40 let. Ustanovil jo je rajnki Julij baron Born. Pred vojno je kolonija štela že nad 50 glav, ob prevratu pa je bilo malodane vse uničeno, ker se je ohranilo komaj par kosov, ki so se zatekli v nepristopne čeri Begunjščice. Kolonija se je polagoma zopet malo opomogla zlasti, ker sedanji lastnik Friderik baron Born ni štedil ne denarja, ne truda, da dobi za razplod potrebne jarce in koze. Letos je dovolil ogled svojega vzgaja-lišča kozorogov pri Sv. Ani pod Ljubeljem proti vstopnini 10 Din v korist »Zelenemu križu«. Kdor se za stvar zanima, naj se obrne na tajništvo »Slovenskega Lovskega Društva« v Ljubljani, Komenskega ulica št. 19, telefon št. 3059, kjer dobi vstopnico. Ogled je dovoljen le v spremstvu lovcev. S. L. D. Ptujsko polje. Letos je gnezdilo na travnikih nad pričakovanje mnogo fa-zank in jerebic. Tega je kriva predolga zima, zaradi katere je polje zaostalo v rasti. Ko je pomladansko solnce po dolgem mrazu in dežju oživljajoče posijalo na zemljo, je bujno pognala tudi trava, ki je nudila na videz poljski perutnini varnejše zavetje, kakor polje. Zato ni čudno, da sta si fazanka in jerebica pripravili gnezda na travniku. Z manjšo ■ali večjo nagrado so lovski zakupniki in lovsko osebje prišli cio mnogih gnezd ob košnji ter podložili jajca domači kokoši. Gotovo pa je, da je marsikatera fazanka in jerebica zaradi vztrajanja na gnezdu poginila pod ostro koso. Mnoga gnezda so uničili iz zlobe. Kljub temu pa imajo nekateri lovski zakupniki do dvesto fazanjih in jerebičjih jajec podloženih pod domačo kokljo. Mnogi lovci uporabljajo v ta namen pritlikave kokoške, drugi pa prisegajo na drugo vrsto. Pritlikavka je toliko priporočljiva, ker s svojo majhno težo ne drobi jajec. Slaba pa je zato, ker ne krije toliko jajec kakor večja vrsta kokoši. K temu bi še pripomnil, da je glavno, da izberemo kokljo, ki nima navade neprestano grebsti, kajti s tem spravlja mladež v nevarnost. V tem primeru itak skrbi lovec za dobro, svežo in primerno hrano. Glavna naloga koklje je, da mirno sedi na jajcih in ko se fazani izvalijo, da jim nudi dovolj toplote. Tega pa ne nudi ona kokoš, ki neprestano brska in grebe, iščoč jim hrane. Kjer vzgajajo fazane v večji množini, je priporočljivo, da jajca vali koklja, mladino pa vodi pura, in to zaradi tega, ker pura ne grebe in dobro ogreva zarod. A. Mazlu. Opomba ured.: Kolikor je meni znano in to na podlagi večkratnih poiz-kušenj, pura vali veliko bolj zanesljivo in vztrajno kakor pa kokoš. Podložili smo ji drobna jajčeca belih ameriških kokoši, pa jih ni nikoli zdrobila. Zato je tudi za valjenje priporočljiva pura. Sadno drevje lahko uspešno zavarujemo, k notici, ki je izšla v zadnji številki »Lovca« pod tem naslovom, bi rad dodal še nekaj. Pravemu lovcu je vedno do tega, da ostane s kmetom, poljedelcem in sadjarjem vedno v dobrih odnošajih. Da je letošnjo pomlad po zajcih storjena škoda izjema, smo vsi prepričani. Kjer je pa drevje bilo pravilno zavarovano, je sploh ni bilo. V krajih, kjer se goji solnčnica, je zelo priporočljivo, da zavarujemo drevo na ta način, da ga preko zime ovijemo s stebli solnčnic. Tako drevo je popolnoma zavarovano pred zajcem, ker ta ne bo nikoli načel solnčničnega stebla. Pri tem imamo še te prednosti, da so solnč-nična stebla skoro brez vsake vrednosti ter je to delo manj zamudno, kakor zavijanje s slamo. Graščak, ki ima na tisoče sadnih dreves, mi je pravil, da ravna vedno tako in ni nikoli trpel pri tako zavarovanih drevesih škode, povzročene po zajcu, čeprav so njegova posestva skoro najboljši revir v našem srezu. A. M. Kako dolgo dojijo srne svoje mladiče. Pri gamsih sem imel priliko opazovati, ko je dojila gamsova koza mladiča proti koncu oktobra. Za srnjad pa je mnenja večina lovcev, da so mladiči godni, da se lahko vzdržujejo sami, ko so stari par mesecev. Povod za to jim je, ker srnice in srnjački hitro zrastejo in so v primeru velikosti veliko bolj podobni starim, kakor pa je to pri gamsih. Dogodi se, da že koncem jeseni kaj težko razločiš dobro razvitega mladiča od starejše, nekoliko zaostale srne, dočim so gamsi dorastli šele v četrtem letu. Po velikosti so mnogi mladiči že veliki, toda za samostojno življenje so dozoreli komaj šele prihodnje poletje. Če srnice zapusti mati meseca avgusta, med prskom, tega še ne smemo smatrati, da so že samostojne. To traja le par dni in stara jih zopet skliče. Kako težko čakajo mladiči mater, je imel priliko opazovati že marsikateri lovec med klicanjem srnjaka. Ko je zapiskal, pa je že zaslišal žalostno tipanje mladiča, ki je na to pritekel pred lovca. V tistem času se mladina pač mora sama hraniti s travo, cvetjem in mladimi drevesnimi odganjki. Poleti to že prenesejo, pa le za par dni. Ko se pa povrnejo, jih zopet doje srne in to jeseni in baje celo pozimi. Tako mi je pripovedoval prijatelj iz Jamnika, da je videl, kako je sesal srno že popolnoma dorasel mladič koncem septembra. Ker je bil že velik, je moral poklekniti, da je mogel sesati. Iz tega razvidimo kaj jasno, kako škodo naredimo, če ustrelimo jeseni ali pozimi srno. Če odbijemo srno in tako vzamemo sicer že velikemu, toda popolnoma nedozorelemu mladiču mater, v večini primerih podleže pozimi, ali pa oslabi tako zelo, da je neprimeren za nadaljnji razvoj srnjadi. Odtod tudi toliko slabih srnjakov z ničvrednim rogovjem. Pri tako važnih zadevščinah ne zadostuje površni pogled, v trenotku ko beži mimo tebe srna, za ugotovitev, ali je jalova ali ne. Riskirati strel v takem primeru je lovski greh! Kaj pomaga vse gojenje in pažnja čez poletje, če potem uničimo lahkomišljeno sami to, za kar smo se tresli preje, da ne bi storili tega drugi! Streljanje mladičev je zabranjeno po zakonu, toda z lovskega stališča je manj škodljivo kakor pa streljanje srn. Pravi lovci tudi letos na brakadah ne bodo streljali srn! Štorklje so se naselile komaj par km niže Ptuja. Lepo jih je bilo gledati, ko so krožile nad Dravo. Starejši lovci in prijatelji prirode so se že veselili, da se bodo zopet naselile, kakor so se že pred vojno. Usoda pa jim ni bila mila. Mladi lovski paznik jih je postrelil v pre-gorečem vršenju svojega posla. Tu vidimo nedovoljno poznavanje živali. Res, da se v sili štorklja hrani tudi z ribami, a ker ji je narava tako obilo pogrnila mizo z žabami, je njena škoda tako malenkostna, da ne pride v poštev. Zlasti pri nas lahko rečemo, da ne povzroči niti najmanj škode, ker so ribe, do katerih pride tupatam, skoro same belice. Zakupniki in lastniki lovišč, poučite svoje čuvaje, kaj je prav in kaj ni! Ptic, ki niso izrečno škodljive, ne streljamo kar tjavendan. Vprav te oživljajo in tvorijo tako rekoč najlepše cvetke v vencu pri nas živih ptic. A. Mazlu. Op. uredništva: Prav ta lovski greh je naredil neki lovec na Sorškem polju. Tudi tja sta priletela dva para navadnih štorkelj. Posedala sta na nekem kozolcu in bila bi bržčas tamkaj: tudi gnezdila, da jih ni postrelil neki do- mačin. Ta pa ni streljal na štorklje iz prevelike lovske gorečnosti, streljal je zato, da se je lahko pobahal, da je ustrelil velikega ptiča. Ta bolezen je žal zelo razširjena med našimi lovci. Kako hodi Povšnarjeva srna iz Kokre na ženiiovanje! Ko sem bil lansko leto lovski gost pri prijazni družini v planinski Kokri, sem videl v ogradi staro srno z dvema že precej odraslima mladičema. Gospodična Ivanka mi je povedala, da srna vsako leto začetkom avgusta zapusti dom. Prvo leto so bili v skrbeh, ker se ni povrnila par dni. Šli so jo iskat in jo po dolgem iskanju našli precej visoko pod planinami, v gozdiču blizu večjega posestva. Zaslišali so njen zvonček, jo poklicali, in ko je pritekla, so jo odpeljali domov. Posledice ženitovanja niso izostale. Pomladi je vrgla dva ljubka, drobna pikčasta mladiča. Prav tako je odšla tudi drugo poletje. Zanimivo je to, da so jo našli prav tam kot prvo leto. Zapomnila si je, kje gospodari njen ženin. Lansko leto je niso šli iskat, po kratkih medenih dneh se je povrnila sama domov in milo cvilila, kakor bi se hotela oprostiti za odsotnost — morda za prijetno lahkomiselnost! Gož uničuje piice. Maia mi je pripovedoval znanec, da je videl nekega ranega jutra v domačem vrtu veliko kačo, ki je ujela ptiča. Slučajno se je ozrl na drevo in občudoval drobno penico, ki je žvrgolela, bržčas v bližini gnezda. Kar je opazil, da se na debeli veji nekaj dviga. Videl je kačo, kako je previdno, zelo počasi dvigala glavo in se nato zopet povlekla prihuljeno na vejo. Ptica, ki je bila obrnjena v drugo smer, se ni zavedala velike nevarnosti in žvrgolela brezskrbno. Kača se je pomikala vedno bliže, nato pa hlastnila na plen. Penico je pograbila za krilo. Ptica je frfotala obupana in kričala, toda bilo je vse zaman. Kača jo je poprijemala, dokler je ni držala čez telo. Nato se je kača jela spuščati od veje do veje in izginila v travi. Moj znanec je trdil, da je bil modras, toda popis kače se je ujemal z gožem. Če bi bila roparica strupena kača, bi bila plen umorila s pikom. Podoben primer pa mi je pravil tudi neki ribiški športnik, ki je opazoval goža na drevesu ob vodi. To pot je gož prav spretno lezel na drevo. Hitel je od veje do veje, proti vrhu, kjer so bili ptiči. Ko se je kača jela bližati plenu, se je tudi pritisnila na vejo, toda ptiči so jo opazili pravočasno in odleteli. Namesto ptičev pa je poplačal svojo roparsko nakano ropar sam. Ribič je sklatil roparja na tla in ga obsodil na smrt. V mrtvi kači je točno ugotovil velikega, debelega goža. Pa tudi druge kače uničijo precej ptičev. Navadno ropajo po gnezdih. Dočim so v splošnem kače koristne, ker uničijo precej škodljive golazni, so pa, kakor lahko uvidimo že iz teh dveh primerov, zelo nevarne pticam pevkam. Redek gost. Dne 22. maja se je napotil posestnik in lovec z Dolgega brda Končnik Martin po svojem polju, da bi pregnal vrane, ki delajo sedaj po koruzi veliko škodo. Med potjo je zapazil na samotni smreki veliko in nič plašno ptico. Pogodil jo je ž dobrim strelom. Vsa okolica in tudi lovci so bili mnenja, da je to planinski orel, ker o njem večkrat slišijo, kako mogočna ptica je. Popoldne, ko je prinesel tisti lovec ustreljeno ptico v Kolovrat, sem jim pojasnil, da je to plešec ali beloglavi jastreb. Tehtal je 7 K kg in meril razpet 2.62 m. Pač redkost za naša lovišča. M. L. Op. ure d.: Streljanje na divjad, odnosno ptice, ki jih lovci ne poznajo, ni upravičeno. Velik komad, ali sploh kaj nenavadnega, ne dovoljuje, da lovec zakrivi kazalec. Zajcu sta rešila življenje 2. junija dva voznika, ki sta šla ob naloženih vozovih po poti iz Begunj na N. proti Ota-vam. Sredi napetega klanca jima je priletel prav pod voz dorastel zajec. Čudila sta se drznosti zajca, kako si upa mimo konja, med ljudmi, pod vprego. Toda kmalu je bila zadeva jasna: Komaj je zajec smuknil izpod voza, že sta opazila tudi njegovega zasledovalca. Na vrhu klanca se je pokazala lisica, ki je takoj odskočila pod pot in sicer v drugi smeri, kakor je tekel zajec. Beli zajec. V okolici Otav vidijo večkrat čuden stvor: belega zajca. Nekateri domačini so trdili, da je le bel maček, ki ima bolj dolgo uhlje in je brez repa. Med deževjem začetkom junija pa je videl belina neki domačin v družbi s pravim sivim bratcem, pasočega se na deteljini. Ko jih je prepodil, sta skupaj bežala v bližnje grmičevje. Ker na Notranjskem ni planinskih zajcev, in so tudi ti že prebarvani na planinah, je prav gotovo to albinističen pojav. Medveda je ustrelil. P°d tem naslovom prinaša »Jugoslovan« že zopet krvavo istorijo o slavnem lovcu, ki je pokončal ubogo paro. Kakor se razbere, je uničil medvedka s šibrami. Da je dober strelec ta možakar, priča dejstvo, da je streljal medvedka kar trikrat, pa kar v gošči. Kaj bi bilo, če bi bil »šelestil« in »pokal« kak nabiralec jagod, pa bi ga bil »počil« kar v grmovju! Prvotno je žival mrcina, ki se pa nato spremeni v 18 kg težkega medvedka, ki je izgubil starše. Malo drugače piše »Slovenec«. Iz članka izzve-neva primerna obsodba junaškega lovca, ki je ustrelil medvedka, blodečega po Resenskem gozdu. Slavni lovec se piše Alojzij Hrovat in je zakupnik lovišča Birčna vas. Lovski tatovi so prišli na novo idejo. Na zadnjem lovskem dnevu, ki ga je priredila podružnica SLD v Ptuju, je pravil tovariš, da je lovski čuvaj pobral več zastrupljenih lisic, kakor je položil komadov strupa. Ker ni v onem revirju polagal strupa nihče drugi razen lovskega čuvaja, je upravičena domneva, da je strup bil položen od lovskih tatov. Da je strup vtihotapljen preko meje, je skoraj gotovo, ker so predpisi o prodaji strupov v naši kraljevini tako strogi, da je nemogoče, da bi si taka črna duša mogla kupiti strup v domačih lekarnah. A. Mazlu. LOVSKE KOTIČEK Ta ubogi zajec! Tudi naš zajčji rod doživlja krizo, lažjo kakor ona, ki leži na človeškem rodu in ki grozi človeško družbo omajati prav v njenih temeljih. In kakor imata oba rodova tako malo skupnega, rekel bi, da samo tisto iskro življenja, ki, če enkrat ugasne, ne zažari nikdar več, pa je iskati in najti oboji krizi skupno izhodišče. Ne da se ugovarjati, da imata zajec in človek tudi prav različne kritične dni, ki so za zajca res kritični, za človeka pa prav prijetni ali narobe, kakor n. pr. brakade jesenskih dni ali uradnikovi poslednji dnevi vsakega meseca i. t. d. Ta velika sedanja kriza za zajčji in človeški rod pa ima vendarle isti izvor, ker je posledica svetovne vojne in po njej ustvarjenih povojnih razmer. Takrat je nastala frajhajt na vseh poljih, pa tudi v hostah, takrat so tisoči našli veselje na pohajkovanju v prosti naravi s puško na rami, takrat je tudi naš kmečki človek videl, da najlepši del življenja obstoji v prijetnem brezdelju, ki ga tako lepo olepša pečena divjačina. In v tem je našel glavno razliko med seboj in prekleto gospodo, ki je stoletja po njegovih zemljiščih pobijala zajce in srne ter si jih dala servirati v najboljših omakah. Nikdar ni kmet priznal vrednosti duševnega dela, nikdar ni verjel, da duševno delo ubija in da mora duševni delavec iskati razvedrila v naravi bodisi v lahkem delu na vrtu, travniku in njivi, ali v športu. Vojna je zbrisala vsako razliko med gospodo in kmetom, in če hodi gospoda na lov, naj ima to pravico tudi kmet, ki pa ne presodi, da je za gospodo lov draga potreba, za njega pa zaprava časa, denarja in zdravja. A tudi, če bi mu izvrševanje lova nalagalo še tako ogromne žrtve, rad jih bo doprinašal zaradi pečenke in še bolj zaradi dopri-nesenja dokaza, da med njim in gospodo ni več razlike — povojna psihoza. Zal, da se kaže to duševno razpoloženje tudi na drugi strani: nikjer ni nikogar, ki bi si upal kmetu povedati odkrito, da je lov za njega poguba, da mu »prost lov« ne bo prinesel koristi, sreče, da s tem njegova drevesca še ne bodo zavarovana in njegov oves »nepoštucan«. Razne Zveze in Prosvete se pehajo danes za naklonjenost kmeta, ga poveličujejo, da postaja smešno oblasten in napuhnjen, ga hvalijo, učijo, prosveči-vajo, laskajo njegovim dobrim in slabim strastem — mesto da bi izbirale med dobrim in slabim ter povedale kmetom resnico ter jim odprle oči, ki bodo našle druga pota za rešitev kmečkega vprašanja in stanu. Ako posetiš danes tako poučno zborovanje, boš sprva slišal lepo predavanje o sadjarstvu, živinoreji, stanju kmetijstva vobče itd. Naenkrat pa se oglasi sredi zborovalcev star lovski tat, ki bo začel govoriti o zajčji škodi in bo prebral dolgovezen, prismuknjen memorandum. Nato pa udarijo zborovalci v en kor: Kmet naj ima pravico prosto streljati divjačino na svojem svetu. In ne najde se, ki bi se upal podučiti zborovalce, naj ne verjamejo hujskanju lovskih tatov, naj ne polagajo največje važnosti na zajce in divjačino in naj si poiščejo po težkem delu v naravi razvedrila v duševnem delu, čitanju, kakor si mora iskati duševni delavec olajšanja v fizičnem delu, športu. Vsa zborovanja, vse seje, predavanja izpolnujejo v današnjih časih zato sama zabavljanja gosposkim lovcem, lovskim zakonom, zajčji nadlegi,— to je danes edini tema vseh kmečkih sestankov, kjer bi se lahko razpravljalo toliko potrebnega, važnega in koristnega. Pametni ljudje, kmet in inte-ligent, se začenjajo zato odtegovati vsakemu podobnemu zborovanju ter prepuščajo ubogo kmečko ljudstvo lovskim tatom in demagoškim predavateljem. Prav to ni, pa zdi se, da se bosta spoznanje in odpor rodila iz kmečkih vrst samih, ker bodo treznejši kmetje udarili* sami po teh škodljivcih. Znaki so že tu, kar bom omenil spodaj. ]az bi dema- goge na eni in drugi strani samo opozoril, da se ne bo moglo dobiti trajne ljubezni kmeta z zbujanjem njegovih instinktov in še manj s tem, če se mu prikazujejo in slikajo za njega slabe stvari v lepih barvah. Povejte mu resnico, razkrijte hujskače, pokažite zle posledice prostega lova, pa mu boste storili več dobrega kot pa s takim prav-dajanjem. — Letos je zajec nekaj več zagrešil kakor že dolga desetletja. Čudno! Vso zimo je bilo dobro, nikjer ni bilo načeto kako drevesce, zajec je bil priden in pameten. Pa je lani februarja ali marca, ko smo z zimo že obračunali, zapadlo nekaj več snega, ki je pomrznil. Obležal je le nekaj dni in nesreča je bila storjena. Zajec je poiskal sadovnjake in oglodal dokaj mladih sadnih dreves, dasi bi dobil ob studencih, potokih in močvirjih že dovolj sočne, zelene paše. Kaj ga je motilo, je neumevno. Še ni izginil sneg in že so prihajali s pritožbami. Prišel je ugleden, pameten in zelo skrben in dober gospodar B., pa mi je povedal, da je prišel zajec v njegov zagrajeni sadovnjak in obgrizel nad 80 drevesc, in ali lahko zahteva odškodnino od lovozakupnika, mojega mejaša. Dal sem mu nauk, nakar mi je skesano priznal, da drevesc ni namazal. »Kriv sem si sam,« so bile njegove besede, »za drugo leto bom že vedel.« Drugi, hudi stari, dobri gospodar D. mi je pravil o škodi, ki so jo napravili moji zajci njemu in drugim. Kdor je imel dobro namazano drevje, je rekel, se ga niso dotaknili. D. je bil površen in ima škodo. Prišel je posestnik De. ter zahteval odškodnino, obljubi! sem mu, ko mi je rekel, da je imel drevesca ovita in da se jih je zajec kljub temu lotil, da pridem škodo ogledat. Drugi dan je prišel njegov sosed mi povedat, da je De. drevesa ovil, ko so bila že oglodana. Njemu, ki jih je pravilno zavaroval, ni zajec poškodoval ne enega drevesca. Nato sem šel sam v revir prepričat se, koliko so pritožbe upravičene. Prišel sem, imajoč pri sebi zvedeno pričo — učitelja, tja proti Sv. J. Tam sva našla dva dotikajoča se sadovnjaka. Eden je bil starejši, imel pa je 5 mladih drevesc. Drugi je imel sama mlada drevesca, gotovo 50. V tem drugem sadovnjaku ni bilo oglodano ne eno drevesce, v zgornjem pa vseh pet in to temeljito. Vzrok: onih 50 je bilo dobro namazanih, teh pet pa prav nič. Kdo je kriv? Prišla sva tudi na Šm. Pri posestniku Č. sva šla na travnik, kjer so bila mlada drevesca lepo ovita s slamo. Opozoril sem tovariša na pridnost Č. Pa gre bliže k ovitemu drevescu in ga gleda ter v začudenju opazi, da je do mesa krog in krog objedeno, tako drugo in tretje itd. Tam blizu se je solnčil preužitkar, pa sva ga pobarala, kako se je moglo to zgoditi. Začel je tožiti na gospodarstvo in povedal, da je C. drevesa obvezal šele ko so bila že obgrizena. Ironično je pristavil: »Saj tudi prst obvežeš šele, kadar se urežeš, ne pa prej.« Mož je imel prav. Ko sem vse to videl in slišal, seveda nisem o kaki odškodnini hotel ničesar več slišati in tudi pritožbe so ponehale. Pač pa se je začelo gibanje po zborovanjih, kakor zgoraj opisano. Hujskači, ki se rekrutirajo v prvi vrsti iz divjih lovcev in tatov, v podrejeni vrsti pa iz lahkoživih, dela ogibajočih se kmetov, slabih gospodarjev, so to leto prav posebno izkoristili v svoje temne namene. Škodo so pretiravali, dobrim gospodarjem lagali, kako se bodo časi spremenili, ko bodo lahko prosto streljali divjačino in vpili nad krivico, da sme samo »gospoda« uživati dobrote lova. Imeli so uspehe, ki se kažejo sedaj na poučnih sestankih, kjer ne slišiš nobene pametne besede več. Vse kriči sedaj le o zajčji škodi, vse drugo je pozabljeno. Voluhar ni nič, cvetoder še manj, vrana nič, vrabec, veverica še manj, ujeda nič, lisica nič, jazbec nič — le zajec, ti uboga para moraš pod nož in šibre in zanke, ne zaradi škode, o ne, pač pa zaradi pečenke, ki jo nosiš pod kožuhom in ki tako zelo diši najslabšim elementom v kmečkem stanu, ki pa vodijo zdaj žal tudi pametne gospodarje. O pač, spom- nijo se tudi še na hujše škodljivce in čudno, tudi ti imajo dobro, slastno meso! V št. 3. Sadjarja in Vrtnarja je dopis iz Laškega, ki govori o škodi, napravljeni na sadnem drevju po kalinih. Nato pa pravi dopisnik: »Pred 10 leti sem s pomočjo pihalnika in pipča pogledal v želodček jereba, ki je večer za večerom posedal na jablani pred zidanico. Bilo je to takole začetkom marca. Začudena sva z očetom zrla na cvetno popje, katerega si je bil jereb prav do sitega privoščil. Niti sledu druge hrane, samo golo cvetno popje. Pa brez zamere, gospodje lovci.« Ne zamerim mu ne temu lumpu, pač pa sem vložil ovadbo, ker sem uverjen, da dopisnik pred 10 leti še ni nosil »pihalnika«, ampak na zadnjici preklane hlače. Torej še ta nedolžni jereb, ki je skoraj že izumrl, jim ne da miru. Glasilo Sadjarskega in vrtnarskega društva je ponovno prineslo še zelo grde izpade proti lovcem in divjačini, namesto da bi svoje članstvo podučevalo in mu razkrilo resnico — njemu ni potrebno demagoštvo. Menda ni mnogo lovcev, ki bi se vsaj v malem obsegu ne pečali z vrtnarstvom in sadjarstvom in ki bi ne bili organizirani v zgoraj omenjenem društvu. Mislim, da nismo dolžni mirno prenašati vse te napade od našega skupnega glasila, temveč da zahtevamo od uredništva, naj s stvarnimi in podučnimi članki odkrije sadjarjem resnico ter jih napoti do tega, da bodo pravilno zavarovali svoja drevesa pred raznimi škodljivci. S tem bo sadjarsko glasilo bolje vršilo svoje dolžnosti kakor pa s članki, ki imajo zgolj namen laskati po lovskih tatovih vzbujenim strastem. Torej zajcu preti pogin, ki ga pripravljajo lovski iatje to pot s kmečko ofenzivo. A tudi drugi sovražniki so nad njim. Iz mojega revirja, ki je tako redko posejan z zajci, so mi sporočili okrog 15 slučajev, da so našli spomladi mrtve odrasle zajce. Vsi so bili zelo napihnjeni, imeli so zatečena pljuča in črne vranice. Vrste starih zajcev je zredčila ta bolezen, mlade pa aprilski sneg. Našli smo jih zmrzle po potih v velikosti podgan. Tako ne bo ostalo veliko veselja onim kmetom, ki bi tako radi zamenjali grablje in motiko s puško! — H koncu izrekam le še željo in upanje, da ta naš apel na poštene in trezne kmečke voditelje, ki se nočejo istovetiti z lovskimi tatovi in živeti od demagoštva, ne bo ostal brez odziva. Dr. Fr. Roš. Opomba uredništva. Zaradi pomanjkanja prostora je izšel članek »Ta ubogi zajec« v Lovskem kotičku, kar naj blagovoli oprostiti pisec članka. DRUŠTVENE VESTI Poročilo tajništva podružnice S. L. D. V Ljutomeru svojim članom. Ponovno obveščamo članstvo, da obsega področje podružnice v Ljutomeru teritorij srezov Ljutomer, Murska Sobota in Dolnja Lendava. V mnogih primerih iščejo člani pojasnila v lovskih zadevah v centrali v Ljubljani ali celo pri sosednih podružnicah. Naprošamo ponovno vse naše članstvo, da jim bo to uredila samo naša podružnica, katera bo vse prošnje rešila takoj. Iz blagajniške knjige je razvidno, da še niti polovica članov ni plačala članarine za leto 1931., da ne govorim o letu 1930. Mislim, da je prva dolžnost vsakega člana, da plača članarino pravočasno in ne, da lovi mogoče tudi brez lovske karte, ker se pusti večkrat opominjati, nakar šele smatra potrebno, da plača članarino. Tovariši, to ni lovsko! Upam, da bodo opomini v bodoče izostali in želim, da takoj poravnate članarino. Lovski čas se bliža, izkaznic pa še niste prejeli, ker niste plačali članarine. Olajšate nam delo, če storite to čimprej. Prvo kar storiš, plačaj članarino! Ponovno opozarjamo vse lovce označenih srezov na soglasni sklep podružničnega zbora, gjasom katerega je strogo prepovedano lovozakupnikom vabiti na love lovce, kateri niso člani S. L. D. Op. u r e d.: Če bi tako postopale vse podružnice, bi imeli slovenski lovci gotovo večje uspehe v svoji organizaciji in se lažje branili proti raznim neopravičenim napadom! Podružnica S. L. D. v Ptuju ponovno opozarja svoje člane na sklep občnega zbora z dne 19. marca 1931, po katerem uživa srna in fazanka za letos lovopust in ju člani ne smejo streljati brez dovoljenja odbora. Tajnik. Podružnica S. L. D. Maribor ie priredila v zadnjem času štiri lepo uspele lovske dneve in sicer v Slovenjgradcu, v Slovenski Bistrici, Št. Lenartu in v Ribnici na Pohorju. Zborovanja so bila povsod prav izdatna obiskana in so povzročila, da so se v prvih treh imenovanih krajih ustanovili podružnični odseki v zmislu društvenih pravil, ki razvijajo razveseljivo delovanje. Predavanja so bila krajevnim prilikam primerna in jim je sledilo mnogobrojno članstvo z vidnim zanimanjem. Ker za tekočo lovsko sezono in sploh za bližnjo bodočnost ne predvideva več naredbodajalec zaščite fazank, a je v največjem interesu lovstva, da se v prav mnogih loviščih ta perjad še razmnoži, poživlja podružnica lovce svojega področja, da še za lovsko leto 1931/32 popolnoma opuste vsak odstrel fazank. Sadovi se bodo pokazali v bodočnosti! Podružnica je razposlala svojim članom, ki imajo v svojih loviščih fazane, tozadevno okrožnico; velika večina teh lovskih zakupnikov se je že s svojim podpisom zavezala, da se temu pozivu v polni meri odzove, od ostalih pričakuje podružnica obveze v najkrajšem času, saj je akcija šele v teku. V loviščih, v katerih je vinogradništvo močno razvito, bi morda ta postopek ne bil povsem na mestu, a želi podružnica, da bi zakupniki javili, v kolikem številu namerjajo odstreliti fazanke. Te številke rabi podružnica radi statistike in kontrole. Ker je uvedba kontrole nad prodajo divjačine pokazala v lanskem letu jako lepe uspehe, jo bomo letos seveda nadaljevali v preizkušenem pravcu in jo razširili na srez Prevalje in sodni okraj Slovenjgradec sreza Celje. Kontrolo bomo vršili v zmislu zadevnega sejnega sklepa v vse ostrejši meri kakor lani in ima podružnica zagotovilo v tem zmislu od vseh v poštev prihajajočih merodajnih oblasti. Zakupniki, ki nimajo več zadostnega števila kontrolnih listkov, naj se v tej zadevi obrnejo pravočasno na podružnico. Pozivamo zakupnike, ki še niso plačali lansko leto jim doposlanih kontrolnih listkov, da to store, ker ne dobe novih, dokler ne poravnajo svoje obveznosti. Nove listke jim pošljemo le proti predplačilu. Lovski dan v Ribnici na Pohorju. Mariborska podružnica SLD kaj pridno prireja lovske dneve. Kakor povsod do sedaj je tudi tukaj bilo zbrano veliko lovcev. Nad 40 starejših in mlajših lovcev je prihitelo k predavanju iz raznih, tudi prav oddaljenih krajev zelenega Pohorja. Predavatelje je pozdravi! ondotni veleposestnik ing. Milan Lenarčič, ki je tudi med predavanjem povedal mnogo zelo važnega za napredek lovstva. Organizacijo SLD in njen pomen je temeljito opisal podpredsednik SLD in predsednik mariborske podružnice direktor Bogdan Pogačnik. O gojitvi lova in o strelstvu je predaval urednik »Lovca«, dr. Fludernik pa o škodljivosti nekaterih roparic in o njih lovljenju. Po-setniki lovskega dneva so se posebno zanimali za past za lovljenje klatečih se psov, ki jo je opisal predavatelj. Za predavanje pa sta se prav laskavo zahvalila ondotna lovca ing. Pahernik in pa veleposestnik g. Podlesnik. Predavatelji so bili lahko zadovoljni z uspehom, kajti videlo se je, da so padale besede na rodovitna tla. Zaradi proslave 100 letnice rojstva Frana Levstika, vršeče se 26. julija t. L v Velikih Laščah, se bo vršila lovska zabava podružnice SLD v Ribnici dne 16. avgusta t. 1. ob 15. uri v Jurjevskih steljnikih. Kdor se hoče v resnici lovsko zabavali, naj poseli to pravo ribniško prireditev. KINOLOŠKE VESTI Društvo Brak-jazbečar. Vodstvo vzrejne knjige je prevzel gosp. Ernesto Bernetich-Tommasini, Zagreb, Domago-jeva 2. Člane opozarjamo, da dobe v vseh zadevah, tičočih se vzrejne knjige, kakor vpisa psov, potrditve rodovnikov, zaščite psarn itd., pojasnila pri njem, kakor tudi glede prodaje in oplemenitve. Vodja vzrejne knjige posreduje pri nakupu in prodaji odraslih psov in mladičev. P. t. člane naprošamo, naj sporoče imenovanemu naslovu, koliko in kakšne pse imajo na prodaj, ali pa želje glede nakupa psov. Vse tozadevne dopise je poslati na vodjo vzrejne knjige in ne na kakega drugega funkcijonarja društva, ker bi to le otežkočilo in zavleklo redno poslovanje. Pri tej priliki vzreditelje opozarjamo ponovno, da naj uporabljajo za vzrejo samo prvovrstne, brezhibne pse, tako glede matere, kakor tudi očeta. Najboljši psi komaj še zadostujejo za vzrejo dobrega potomstva. Popolnoma napačno je psici pustiti preveč mladičev. Iz takih legel izhajajo navadno le šibki in zaostali psi. Če pustimo materi tri do štiri mladiče, zadostuje popolnoma. Vzreditelji naj tudi ne oddajajo premladih psov. Kakovost psov se v zgodnji mladosti sploh ne da sigurno presoditi. To privede samo do tega, da se razširi slab materija! in se samo kvari ugled naše pasme in dobro ime vzreditelja. En dober pes je več vreden, kakor deset slabih. Mladiči, ki kažejo kakršnokoli napako, kakor klecavost, prenizka ali previsoka postava, svetle oči itd., naj se takoj uničijo. Pes, ki ima te napake, je nesposoben za vzrejo. Društvo Brak-jazbečar. Klub ljubiteljev jamarjev v Ljubljani naznanja svojemu članstvu, da so došli društveni znaki, ki jih prodaja društveni podpredsednik dr. Viljem Krejči, Ljubljana, Wolfova ulica 5/1. Cena znaku je 30 Din. IZ TUJIH ČASOPISOV »Deutsche Jagerzeiiung« št. 18 piše: Kako dolgo valilno razdobje ostanejo živa jajca jerebic? Gospod lierberger priporoča, da naj bi pustili okoli gnezd jerebic stati travo ali deteljo. Meni, da se jerebica povrne in vali naprej. Pisec članka, Ludvvig Schuster pa pravi, da to ni dobro, kajti jerebica se ne vrne rada v tako gnezdo. Nadalje pa to opazijo ljudje, posebno pa jerebicam škodljive živali in njih prva pot je, da točno preiščejo take kraje. Pisec trdi, da je treba na polju ali v gozdu najdena jajca jerebic in fazanov takoj pobrati, odnesti domov, si poiskati primerno kokljo, ali pa dejati valit v valilni aparat. Če prepodimo starko z gnezda, so jajca še dolgo godna za valjenje. Pri precej zaleženih jajcih so opazili, da so se izvalili mladiči kljub 36 urnemu pre-kinjenju v valjenju. Močno zaležena jajca raznih ptic so dali valit šele čez tri dni, odkar so bila vzeta iz gnezda, a so bila kljub temu izvaljena. Bolj pozorni in previdni moramo biti pri svežih ali le nekoliko naleženih jajcih. Taka jajca je treba prenašati previdno, jih obvarovati tresljajev in jih podložiti kolikor mogoče hitro. V isti številki či-tamo, kako lahko postane škodljivo zastrupljevanje poljskih miši s fosforjem. Fazani kaj radi kljujejo in jedo zastrupljene miši, od česar tudi sami poginejo. Pa tudi uporaba bacilov mišjega tifusa postane lahko nevarna živalim in celo človeku. Če drugega ne povzroča, vsaj želodčne bolečine. Potrebno je, da vložimo sirup v mišje luknje in le-te zadelamo, tako da ostanejo mrtve miši v zemlji. Zanimiv je članek o starih srnjakih, ki jim je oslabelo rogovje zaradi starosti. H v. Schiitz piše o strelu v vrat. Omenja, da je bil svoj čas mnenja, da je za žival najbolj smrtonosen strel v vrat, da pogine divjad prej kot po drugih strelih brez posebnih muk. Kakor pa je uvidel kesneje, to ni tako: Plen je pobral redko na mestu, le če je prestrelil žilo dovodnico. V primeru, da je bilo prestreljeno grlo, je bežala divjad do 300 metrov in še delj, če je pa šla krogla med žilami in grlom, pa mnogokrat sploh ni našel plena. Povrnil se je k stari metodi, da je streljal v lopatico, in je pri dobrih zadetkih prestrelil pljuča ali srce. Kakor je bilo ugotovljeno v vojni, pa tudi strel v srce ali pljuča ne povzroča posebno hudih bolečin. Pisec s kratico »Schm.« pripoveduje, kaj vse je' našel v gnezdih ptic in živali. Še kot deček sem kaj rad ogledoval gnezda ptic. Kar sem opazil, kako maha iz vranjega gnezda precej dolga vrvica z utežjo, kakršne porabljajo, zidarji. V gnezdu srak sem našel vpleten 15 cm dolg in 1 cm širok jermen z medenim okovom, bržčas ostanek otroške igrače. Ko sem si ogledoval gnezda tudi med vojno, sem našel v Galiciji v gnezdu luna naramnico od »vijoličastih«, tako smo nazivali 4. gardni polk. Originalno posteljico pa si je pripravila kuna: V gnezdu je bila poleg mehke volne kakih 20 cm dolga, skoraj kvadratna krpa, kjer sem mogel čitati všite črke: — ur ein Isiiindchen. — Ni mi bilo težko uganiti, da krpa izvira od blazinice, kjer je bilo nekoč zapisano — Nur ein Viertelstiindchen — »samo četrt ure«, bržčas sladkega spanja, morda pa kaj drugega! V drugem kunjem gnezdu sem pa našel poleg krila šoje list, iztrgan iz športnega časopisa. Torej kaj vse najdemo v gnezdih! Puščanje papirjev ali drugih odpadkov v gozdovih pa je postalo že večkrat marsikomu neprijetno, zato je treba posvečati pozornost takim predmetom, ki odkrijejo marsikaj, kar bi ostalo morda drugače prikrito za vselej. O prehranjevanju uharic piše -K-. Ta članek je zelo važen za naše lovce, ki so se jeli posluževati posebno zadnja leta uharice za lov na vrane in ujede. Posebno zanimiv je zaradi tega, ker je našim lovcem poginilo več dragocenih uharic in je bila večina lovcev napač- nega mnenja, da so uharice poginile zaradi zastrupljenja s svincem, ki ga užijejo s hrano, ustreljeno s šibrami. Pisec pravi: Uharico moramo krmiti kolikor le mogoče s prirodno hrano. Ni se nam bati, da jo zastrupimo s svincem, če ji po-kladamo ustreljeno divjačino ali manjše ptice. Kolikor je znano piscu, še ni bilo dokazano v nobenem primeru, da bi bila kaka uharica poginila zaradi svinca, ki ga je použila s hrano. Pisec pravi, da mu sploh še nikoli ni poginila nobena uharica in to kljub temu, da je vse krmil s plenom, ustreljenim z drobnimi šibrami, ki so gotovo ostale v hrani uharice. Šibre sploh ne ostanejo v želodcu uharice. Nekaj jih izloči z blatom, največ pa jih bržčas izvrže v izbljuvkih. Vseeno je, če hranimo uharico s pticami ali manjšimi sesalci. Poglavitno je pač to, da uharica dobi zadosti perja ali dlake, kar je zelo važno za njeno prebavo, pri kateri se tvorijo omenjeni izbljuvki. Če uharica ne dobiva take hrane, pogine prav gotovo! Kadar že moramo hraniti uharico z mesom večjih živali, ga moramo oviti s perjem. W. Fl. piše o škodljivosti srake. Omenja, da je neki kmet iz »Pappenhausena« opazoval sraki, ki sta napadali goloba. Usmrtili sta ga tako, da sta mu pretrgali golšo. Pisec omenja, da je pisal I. 1924. o sraki večjo razpravo, pri kateri priliki je dokazal, kako zelo škodljiva je ta ptica. Našel je v večini želodcev srak perje manjših ptic, večkrat pa tudi lupine ptičjih jajec. Važen članek za lovce je priobčen v »Deutsche Jager-Zeitung« št. 19. — Syndikus 1. Bauer iz Leipziga piše o odgovornosti lovca z ozirom na nošnjo in postopek s puško. Vsak lovec je odgovoren za škodo, ki nastane zaradi nepravilnega ravnanja z orožjem. Previden mora biti lovec pri nabijanju, pri izpraz-njevanju, pri sproženju ali zapiranju puške, posebno pa med lovom. Najbolj važno je, kako lovec na lovu nosi puško. Cev puške mora biti obrnjena vedno kvišku. Lovec ne sme imeti cevi nikoli obrnjene v stran, prav tako ne sme nikdar odložiti ali popustiti polne puške. Lovec je odgovoren, če se je zgodila kaka nezgoda zaradi tega, če je preskočil z nabito puško jarek ali se je pa sprožila polna puška med tem, ko je lezel skozi grmičevje ali čez plot. Nato našteva pisec več primerov, ko so bili lovci kaznovani zaradi neprevidnega, odnosno nepravilnega ravnanja z orožjem. Lovec je streljal na divjačino potem, ko je bil že dan signal, da je lov končan in pri tej priliki ranil soseda. Lovec je streljal proti gonjačem na ptiča in ranil gonjača, ki je zaostal za drugimi. Kaznovan je bil lovec, ki je streljal na letečo perjad prenizko in obstrelil soseda. Med nabijanjem se je sprožila lovcu puška. Ker cevi ni imel obrnjene v tla, je strel ranil gonjača. V tem primeru bi bil lovec kazniv tudi, če bi koga ranile šibre, ki bi se odbile ob kak trd predmet. Kaznovan je bil lovec, ki se mu je sprožila puška, ki jo je imel položeno čez kolena, ko je zajtrkoval in je strel ranil soseda. Obsodili so lovca, ki je pustil v čolnu puško in nato ukazal čolnarju, naj mu jo vzame iz čolna. Čolnar je prijel puško za cev, potegnil in že je počil strel, ki je zadel čolnarja v trebuh in ga seveda usmrtil. Prav tako so obsodili lovca, ki je položil puško poleg sebe tako neprevidno, da je puška zdrsnila v jarek, se pri tem sprožila in ranila lovskega sodruga. Za krivega spoznan je vsak, če nastane nesreča, ker je izročil neveščim nabito puško, ali jo shranil na kraj, kamor imajo dostop drugi. 2e precej papirja so popisali zaradi spomladanskega prebarvanja srnjadi. Zastopajo razna stališča. Nekateri so mnenja, da je to odvisno od vremena, posebno pozne zime in zgodnje pomladi. V splošnem opazujejo, da srnjad zadnja leta kasneje izgubi zimsko dlako kakor se je godilo to pred leti. Bržčas bodo imeli prav tisti, ki trdijo, da je to individualno, da se nekaj srnjadi prebarva zgodaj, dočim nekatere srne in srnjaki pordeče šele sredi poletja. To trdi F. v. Klitzing, ki dela primero iudi z zdravimi in dobro krmljenimi konji, ki imajo vedno lepo dlako, dočim so bolehni, mršavi, navadno kosmati, pokriti z dolgo kocasto dlako. Bolehno žival raje zebe kakor zdravo in zato že priroda skrbi, da je bolje odeta kakor pa zdrava. Na zanimivo stvar me je opozoril letošnjo pomlad notranjski lovec »Kotov-ček«, ki se tudi tiče barvanja srnjadi. Ko sem mu pravil o izredno temnordečem srnjaku, mi je rekel, da je gotovo posebno dobro rejen. Pripomnil je, da se je bržčas prebarval zelo zgodaj, da mu je zato zrastla tako lepa dlaka. Kolikor se spominjam, ima mož prav. Vsi srnjaki, ki so bili temni, so bili zdravi in dobro rejeni. To se tudi ujema s trditvijo Kli-tzinga. Olede spola pa velja v splošnem pravilo, da se srnjaki prebarvajo prej kakor srne. Malokdo pri nas je že slišal o črni srnjadi. O tej piše Freiherr von Bi-schoffshausen-Freierswald: Nahaja se v področju višje šumske uprave Haste, med tianovrom in Mindenom. Po mnenju pisca so črne srne in srnjaki po velikosti, teži in rogovju prav taki, kakor naši rdeči. Če se prebarvajo, ali če ostanejo tudi čez zimo črni, o tem ne piše. Prebivajo po večini v hrastovih gozdovih, kjer imajo posebno v letih želoda dosti dobre hrane. Zanimivo je to, da vsaj kolikor je znano piscu, še nikoli niso ustrelili mešancev, kljub temu, da živi med črno srnjadjo iudi navadna. G. Altenbochum je sprožil vprašanje, zakaj niso kaznovani zankarji poleg tatvine tudi zaradi mučenja živali? To bi bilo umestno tudi pri nas, da bi še strožje prijeli take nepridiprave! Trdo steklo. Na Angleškem so izdelali steklo, ki ga ne prebije niti krogla, izstreljena iz najrazantnejše puške. Pri poskusih v Parizu, kjer so streljali v iz treh plasti sestoječo, 4 cm debelo stekleno ploščo, so imeli tele uspehe. Strel iz puške kaliber 7-6 mm, streljan iz razdalje 5 m, je poškodoval samo gornjo plast, toda ne prebil. Prav tak je bil učinek iz pištole kalibra 11-2 mm. Ko so streljali iz strojnice, in sicer na razdaljo 10 m, je bil prvi strel brez učinka, drugi je zdrobil srednjo plast, tretji zadnjo, četrti izstrelek pa je prodrl skozi vse plasti, skozi ploščo. jekleno volno za snaženje pušk priporoča preizkuševalnica lista: D.]. Z. Izdeluje jo firma Tribel v Suhlu. Priporočajo jo za snaženje pušk, iz katerih so bili izstreljeni svinčeni, bakreni ali nikeljnasti izstrelki: Dobro osnažimo s tem predmetom tudi zasvinčene puške za šibre. Jekleno volno, ki je drobna kakor lan, ovijemo čez lan ali cunjico, ki smo jo namočili v olju. V »D. J. Z.« št. 19 piše neki »V« o koristi fazana, ki uniči na polju mnogo škodljivih polžev. Tako so našli v golši fazana 38 polževih hišic raznih velikosti. Koliko pa je uničil še takih brez hišic?! Pisec meni, da je to stara stvar, da uničijo fazani mnogo škodljivcev, toda ker ljudje vidijo povsod samo škodo in nočejo priznati koristi divjadi, bi bilo prav umestno, da take stvari ne objavimo le v lovsko strokovnih, marveč tudi v drugih časopisih. Posebno koristni so kot uničevalci polžev fazani tudi v vinogradih, kajti baš tukaj polži povzročajo ogromno škodo. Mnogi gurmani trdijo, da so fazani, ki so se hranili s polži, okusnejši kot drugi, ki nimajo take hrane. Fazan pa je koristen tudi zaradi tega, ker uniči mnogo miši. Posebno samci so pravi mojstri v lovu miši. Veliko polžkov pa zatrejo tudi jerebice. Opomba ure d.: Tudi pri nas je potrebno, da posvetimo pozornost takim rečem in dokažemo korist divjadi in lovstva, posebno v današnjih čudnih časih, ko čifamo včasih v časopisih silne duhovitosti. MALI O