POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI
MLADI BORCI
STANOVSKI TEDNIK ZA SLOVENSKO DIJAŠTVO. — IZHAJA VSAK PETEK, —LETNA NAROČNINA: DIJAŠKA 16 DIN, NEDIJAŠKA 30 DIN, PODPORNA VEČ KOT 30 DIN. POSAMEZNA ŠTEVILKA 75 PAR — UREDNIŠTVO IN UPRAVA V LJUBLJANI V STRELIŠKI ULICI 12/11. — ČEKOVNI RAČ. ŠT. 16.078.
LETO m.	LJUBLJANA,	PETEK,	9.	DECEMBRA	1938.	ŠTEV. 13.
BREZMADEŽNA
Naj več ja žena vseh časov, največja človeška osebnost vseh časov: Marija Brezmadežna.
Navajeni smo iskati ideala popolne človeške osebnosti med možmi, med junaki v zgodovini, med geniji, med asketi krščanskega veka. A najpopolnejša in največja, zgolj človeška osebnost je preprosto judovsko dekle Marjam, ki je živelo okoli 750. po ustanovitvi mesta Rima v Palestini.
V tisoč in tisoč letni zgodovini človeškega rodu se je rodilo mnogo velikih človeških osebnosti. Upravičeno jih občudujemo in strmimo nad njihovo veličino. Poznamo velikane kot so bili Hamurapi, Sokrat in Cezar med pogani, Mojzes med Judi, Origen, Ambrož, Avguštin in nepregledna vrsta mučencev, ki so izpričali veličino svoje krščanske osebnosti s krvjo, poznamo celo vrsto velikih osebnosti na papeškem prestolu od Petra do Pija.
Najsi so bile te osebnosti še tako velike. popolnosti niso dosegle in imele so vsaka svoje slabe strani.
Samo tisti more biti popolna človeška osebnost, kogar ni ranil izvirni greh. Taka osebnost pa je poleg Boga-človeka samo ena, in ta je njegova Mati Marija. In prav te njene odlike, da je bila obvarovana izvirnega greha, nas spominja njen praznik, praznik Brezmadežne.
K njej, brez madeža izvirnega greha spočeti, k tej prelepi in tako dovršeni človeški osebnosti, se obračamo mi mladi, ki v boju in premagovanju gradimo svoj značaj.
Ko hočemo biti čisti in otroško verni, ponižni in požrtvovalni, iskreni in polni osvajajoče krščanske ljubezni, dosledni v svojih načelih in v svojem življenju, gledamo zaupno v Njo, ki je prvi in najsvetlejši značaj med nami človeškimi otroki, ter jo prosimo, naj našim bojem in našim človeškim močem da tisti božji blagoslov, ki nam bo dal to, za kar se borimo, tudi doseči.
Vatikan se ne ukloni
PIJ XI. PROTI ITALIJANSKE- !
MU RASIZMU
2e pred nekaj meseci je začela Italija ponavljati za nemškim rasizmom pogubne rasistične zablode. Toda takoj, ko so se pojavili prvi tipajoči poskusi italijanskega rasizma, se je oglasil iz Vatikana jasen in nedvoumen glas Pi-ja XI., ki je brez obotavljanja in ovinkov poklical odgovornim glavarjem v spomin krščanski nauk o plemenstvu.
Ta glas sivolasega Pija XI. je mogočno odmeval po vsem kulturnem svetu, vernem in nevernem. Vsakdo je čutil, da je v Vatikanu velikanska duhovna sila, ki se ne ukloni nikomur, ki se edina upa povedati vsakemu svoje in ki se ne boji tudi najmočnejšega diktatorja in njegovih kanonov.
NOV IZPAD RASIZMA
Po opominu Pija XI. precej časa ni bilo slišati drugega kakor nekaj splošnih izjav. V zadnjih dneh pa je krščanskemu svetovnemu nazoru sovražna rasistična smer v italijanskem fašizmu prišla na dan z novim udarcem. V novih italijanskih protijudovskih določbah se je naenkrat pojavil zakon, ki razveljavlja vse obstoječe zakonske zveze med arijskimi in nearijskimi osebami. Ta zakon pa prelamlja konkordat, ki je bil sklenjen med Italijo in sv. Stolico 1.1929 in ki jamči za nedotakljivost katoliške zakramentalne zakonske zveze.
POSEGANJE V PODROČJE CERKVE
Ta zakon bi zadel kaj malo italijanskih družin, saj so zakonske zveze med arijci in nearijci dovolj redke, toda načelo, ki se s tem uveljavi, ko poseže država tako daleč izven svojega področja v izključno področje Cerkve, to načelo je popolnoma pogrešeno, zmotno in pogansko.
Vatikan se ne sprašuje, koliko zakonskih vezi bo nova odločba protipravno zadela. Vatikan vidi eno in to je, da se država spušča v območje, ki ji sploh ne pripada. Tu ne gre samo za tistih par slučajev, v katerih bo država veljaven zakon proglasila za razvezan, ampak za važno načelno vprašanje o nerazrešljivosti krščanskega zakramentalnega zakona.
VATIKAN NE ODNEHA!
In v tem načelnem vprašanju Vatikan ne more, ne sme in noče popustiti prav nič in nikomur. Zato papež ni čakal in se ni obotavljal z odločnim protestom.
Ravna črta, katere se vedno drži pri načelnih vprašanjih katoliška Cerkev, prisili celo neverni svet, da s spoštovanjem gleda nanjo kot na nesporno največjo duhovno velesilo. Kdor začne s Cerkvijo in papežem boj, lahko vnaprej ve: Vatikan se ne ukloni nikomur!
Kmečka KA na Poljskem
Zadnja leta je KA In duhovščina na Poljskem zelo zaposlena z delom med kmečkim ljudstvom. Trudijo se za povzdigo splošne kulture, obenem pa tudi za poglobitev verskega življenja. Zlasti se trudijo, da bi postavili radikalen jez proti komunizmu, ki se posebno hitro razširja v siromašnih predelih dežele.
Po zamisli škofijskih institutov za KA so ustanovili po nekaterih poljskih krajih Katoliške ljudske univerze, katere naj bi svojim učencem položile v srce ljubezen do Boga, do bližnjega in do zemlje očetov; vzbudila naj bi se tudi ljubezen do kmečkega dela.
Slovenska sestra in nacist
Pri Dunaju ima redovno hišo kongregacija, ki ustanavlja zasebne katoliške šole. V to redovno družbo je vstopilo tudi več Slovenk. Do priključitve so sestre iz te kongregacije mirno in uspešno vršile svoj apostolat v šoli.
Po priključitvi so vse kat. šole uničili in vsi samostani so dobili nacističnega komisarja. Tudi te redovne hiše niso pozabili. Dobila je komisarja, ki ga je odlikovalo zagrizeno sovraštvo do vsega, kar je katoliško. Ni se oziral ne na redovna pravila ne na kaj drugega in j
se sploh vedel v samostanu oblastno kot kak turški paša.
Med sestrami mu je posebno ugajala postavna Slovenka, doma s štajerske strani. Menda je že imel tudi on »visoko razvit moralni čut germanske rase«. Pozabil je, da katoliški samostan ni harem. Večkrat se je Slovenka vsiljivca komaj ubranila. Ko ji je pa slednjič bilo le zadosti njegovega zalezovanja in nedostojnega namigavanja, ga je nekoč pošteno z metlo obdelala.
Sestra je morala bežati in je zdaj na varnem v Sloveniji.
POTA IN CILJI SHOLASTIKE
DVA ODSTAVKA IZ PREDGOVORA »NAŠE POTI«
Sholastika je po prepričanju vseh resnih znanstvenikov bistven del srednjeveške duševne kulturne zgodovine; dalje je zgodovinsko proučevanje sholastike danes tako intenzivno in se pozitivne vrednote sholastike tudi pri reševanju sodobnih znanstvenih in življenjskih vprašanj tako zelo upoštevajo, da je iz vseh teh razlogov pregledno poznanje sholastike za vsakega izobraženca ne le koristno, ampak naravnost nujno potrebno.
*
Predmet zgodovine filozofije je zgodovinski razvoj in pomen filozofije. Zato je filozofsko-zgodovinski študij veliko lažji za tistega, ki se je že seznanil s filozofijo samo na sebi, kakor pa za tistega, ki se s filozofijo seznanja šele pri študiju njene zgodovine. Ta knjiga je pisana tako, da se bo mogel tudi začetnik obenem pregledno seznaniti tako s problemi sholastične filozofije same na sebi leakor tudi z njeno zgodovino, a vse to pod pogojem, če knjige ne bo smatral za leposlovno berilo, temveč za predmet resnega in po potrebi ponovnega študija. Kajti knjiga, ,ki jo je začetniku zadosti samo enkrat prebrati in to brez večjega duševnega prizadevanja, spada zares med -»lahko čtivo« in ga zato duševno prav malo ali pa nič ne obogati. Mnogokrat se tudi zgodi, da kaka knjiga človeku pri prvem, drugem in tretjem pokušanju prav nič ne ugaja, dokler problemov sam živo ne občuti, potem pa pride ura ali srečni trenutek, ko se mu razodene v vsej svoji pomembnosti in bi jo zaradi krivice, katero ji je delal! najraje prosil odpuščanja. Prijetno berilo pa bo ta knjiga zaradi novega in jasnega pregleda sholastike — tako vsaj upam — tistega, ki je v sholastični filozofiji že doma.
ČASOPISNA DESKA
KATOLIŠKI PONOS — POT DO ZMAGE
Živimo v takem času, da ima marsikateri dijak zjutraj prej v rokah časopis kot aktovko s knjigami. Kdor pa časopisa ne dobi že doma ali na stanovanju, se čisto gotovo ustavi na prvem oglu, kjer je časopis javno nabit. Pameten katoliški dijak se seveda ne ustavi pred desko kateregakoli dnevnika, samo da ima najnovejši datum, ampak si poišče katoliški časopis, in tudi zaveden nekatoliški študent se nikoli ne postavi pred desko, kjer je nabit katoliški časopis.
Toda poleg teh dveh študentov sta še dva čudna tipa: eden se pusti vplivati od vseh in bere vsevprek, drugi pa sicer hoče biti katoliški, a si redno vsaj na časopisni deski ogleda tudi nasprotni časopis, v »informacijo« in »dopolnilo« seveda.
FANT BREZ ORGANIZACIJE
Največji revež je tisti študent, ki ima načelo, da mora brati vse časopise in nima določenega svetovnega nazora. Na enem voglu požira s časopisne deske prikrit a dosleden in načelen zasmeh vere in Cerkve in mu verjame. Pred drugo desko ravnodušno prebere kaj katoliškega in podlistek ter gre domov, ne da bi premislil, kje je resnica. On daje prav vsem, ali boljše povedano nikomur, in se čuti morda še vzvišenega nad »fanatizmom«, ki vlada v svetu.
Ko bo star, bo prav lahko o sebi mogel biti dovolj cinika, da bo prav lahko o sebi trdil, da je vedno tistih nazorov kot tista knjiga, ki jo je zadnjo prebral.
Če je kdo usmiljenja in pomoči vreden, potem je to tisti, ki ima za načelo vse brati in si ogledati vsak dan obe časopisni deski. Ena rešitev na mu je odprta: njegov sošolec in prijatelj, katoliški študent, ki razume, kaj pomeni to čitanje vsevprek, mu more pomagati, če se zaveda svoje dolžnosti.
NEDOSLEDNI KATOLIŠKI ŠTUDENT — POMOČNIK NASPROTNIKOV!
Prav posebno čudo pa je tisti študent, ki se po prepričanju priznava h katoliškemu svetovnemu nazoru, a se vseeno ustavlja pred desko nasprotnega časopisa. Vztrajno zagotavlja, da nima prav nobenih simpatij do nasprotnega časopisa in da ga noče
s tem podpirati. V nasprotnem časopisu hoče samo pogledati poročilo o včerajšnji tekmi ali prebrati silno zanimivi podlistek. Ob koncu svojega dokazovanja še moško pristavi, da končno mora vendar vedeti, kaj pišejo nasprotniki.
Kako s tem samega sebe vara, seveda ne vidi. Podlistek, ki ga bere v nasprotnem časopisu, hoče vedno biti istega duha, kot je ves list. Izredno zadovoljen je tak list, če najde podlistek, ki je na indeksu in po možnosti opisuje strahote srednjega veka ali prinaša izmišljene pripovedke o »papežinji Fausti«.
STARA IN NOVA
Po velikih mednarodnih zapletlja-jih in napetostih stoji danes pred nami nova češko-Slovaška država.
Nobena skrivnost ni, da je bila stara češkoslovaška republika tista evropska država, kjer je bilo največ komunizma in framasonerije. Fra-masonerija je imela v rokah vso oblast nad državo. To dejstvo se je pri nas iz bogve kakšnih ozirov redno in dosledno zamolčavalo.
Sam praški kardinal Kaspar pa je po velikih dogotkih v oktobru v svojem pastirskem pismu lepo poudaril, da usodni dogotki, ki so zadeli državo, dajo človeku misliti. Ali niso bili ti usodni dogotki, kazen za državo, ki je imela takšno sovražno stališče do vere in Cerkve. Kardinal pove v pastirskem listu, kakšno je bilo to razmerje:
»Kaj vse se je zgodilo pri nas od prevrata v 1.1918! Koliko je bilo božjih žalitev, začenši z odstranitvijo Marijinega stebra sredi glavnega mesta Prage. In ta steber je bil spomenik kvaležnosti naših pobožnih prednikov za varstvo Prage pred Švedi. Dobro veste tudi, kaj vse se je naredilo proti katoliški Cerkvi, ki jo je edinorojeni božji Sin ustanovil za odrešenje ljudi.
Med tem, ko so bile v drugih deželah in državah zahvalne službe božje za ohranitev miru, h katerim so prihajali nosilci javne oblasti, se je pri nas vse zidalo na lastno moč. Imena pravega živega Boga ln našega Odrešenika Jezusa Kristusa tl vodilni krogi v svojih izjavah niso niti izgovoriti upali, ali ga pa niso smeli.«
Te kardinalove besede zelo dobro označujejo staro framasonsko češko republiko. Način, kakor se je vladala češka, točno odgovarja frama-sonski metodi pri upravi javnih služb. Pod krinko neomejene demo-
Največja samoprevara pa je to, če si katoliški študent domišlja, da mora zato brati nasprotni časopis, da zve, kaj pišejo nasprotniki. To radovednost plača študent s tem, da po malem a gotovo zastruplja svoje mišljenje in si megli načelno jasnost; končno prav lahko še sam postane nasprotnik, in tedaj bo kakopak vedel, kaj mislijo nasprotniki!
Kdor je katoličan, naj bo cel katoličan. H katoličanu pa spada tudi tisti ponos, ki da človeku zavest, da mi ne rabimo nobenih liberalnih in komunističnih »dopolnil« in sami lahko živimo ob tem, kar imamo sami.
ČEŠKO-SLOVAŠKA
kracije je peščica framasonskih ministrov z ministrskim predsednikom vred terorizirala javno mnenje in izlivala strup med narod. Ukrep za ukrepom je pod raznimi pretvezami vedno bolj utrjeval svobodomiselstvo in brezboštvo. Ni čuda, če je bilo v mali češki republiki en milijon organiziranih brezbožnkov. Frama-sonska država je imela pri tem milijonu levji del.
Nova češko-Slovaška pa se zdi, da razume šibo, ki jo je zadela in da čuti, kam vodi stara pot.
Posebno oster odpor proti sedanji framasonskl politiki vodijo Slovaki. Slovaški voditelj dr. Tiso je na zborovanju v Banski-Bystrici povedal tole: »Novi slovaški državi, v kateri je delavec polnopravni član naroda, ne sme biti zvezda vodnica Manc ali Lenin, ampak izključno samo Kristus. Mi zastopamo krščanski svetovni nazor. Vse druge teorije morajo pasti, ali so pa že padle.«
Slovaki so se torej zavestno obrnili naravnost proti dosedanji fra-masonski smeri.
Tudi med Čehi, ki jih je frama-sonerlja veliko bolj pokvarila, se vrši zanimiv preokret. Framasonski državni voditelji, ki nosijo krivdo za zadnji poraz, so zaporedoma odšli. S tem pa se niso umaknili sodbi. Cehi so spregledali, kakšno nesrečo so jim prinesli tl framasonski državniki in so jih postavili pred sodišče z bivšim predsednikom republike na čelu. Naj bo sodba sodišča kakršnakoli, sodba zgodovine bo večni sramotni žig za njihovo delo, ki ga je podpihovalo mnogo bolj framasonsko sovraštvo kot domovinska ljubezen.
če pregledamo vsa ta dejstva, moramo reči, da bridki udarci kujejo boljšo, pravičnejšo, srečnejšo in bolj krščansko češko-Slovaško.
Francis Finn:
Tom Playfair
Kolikor bolj je Green sprevideval položaj, toliko bolj se je v njem strah umikal jezi. Hotel je zavpiti, toda Harry Guip mu je zatlačil v usta polovico brisače. Green je bil sicer močan 'in se je metal kakor miš v kletki, toda kaj je zmogel proti štirim?
Nenadoma pa se nekaj prelomi z velikim ropotom, postelja zgubi ravnotežje in se sesuje: noga se je zlomila. Jože, Harry in Vili so se v strahu rešili na hodnik. Tom pa naglo kot misel ugasne sveče, ki so jih ubežniki pustili na bojnem polju, skoči v posteljo in že energično spi.
Bil je res skrajni čas: na pozorišče je prišel pater Middleton in našel Greeena ob polomljeni postelji. Green je stal pred prefektom kakor polit cucek.
»Vležite se v tole prazno vosteljo, jutri se bova pa pogovorila o zadevi.«
»Ampak gospod prefekt, jaz ...«
»Dovolj za enkrat! Pojdite v posteljo in spite!
In prefekt je odšel po spalnici ter si zapisal imena odsotnih.
Drugo jutro se je Tom šel javit kot edini krivec. Stvar je bila za prefekta silno zabavna. Ne da bi to vidno pokazal, je povabil Toma, naj si obogati svojo spominsko zakladnico z nekaj verzi iz Shakesperareja.
Od takrat naprej Tom ni več izganjal hudiča.
OSMO POGLAVJE Tomov barometer nevarno pada-
Prvih pet ali šest tednov šolskega leta ni šlo brez težav mimo Toma. Zlasti v šoli ni manjkalo raznih prigod. Kakor pač mnogi drugi, tako je bil tudi Tom prepričan, da bo prišel skozi, in še sijajno, brez vsakega truda. Zal pa profesor ni bil enakega mnenja. Treba je tudi priznati, da je bil Tom pri svojih potegavščinah včasih že kar nesramen. Nekega dne je pater Middleton na vso moč razlagal precej zamotane ulomčne račune. Razlagal je počasi, pazljivo, metodično; še tako zabita glava bi morala razumeti. Pater Middleton je posvečal svojemu razredu vse sile, tako da je bil čez pol ure kar pokrit s kredo in s potom, in ni bilo baš vroče.
»Otroci, upam, da ste vsi razumeli. Ali kdo ni razumel?«
Vse glave so se sklonile pritrdilno. Le Tom je dvignil roko.
»Kaj je, Playfair?«
»Da, gospod profesor!« odgovori Tom lakonično. Profesor se je nekoliko zmedel. »Kaj hočete reči?«
»Razumel sem, gospod profesor.«
Pater Middleton se je nasmehnil. Razred je bušnil v smeh, in Tom je spoznal, da je bleknil neumnost, in da pomeni nasmeh profesorja le obziren očitek. Toda zlo je bilo že storjeno.
Nekaj dni za tem je pater Middleton vpraševal zemljepis. Aleksander Jones je bil vprašan o državi Vermont (ena izmed državic severnoameriške Unije).
»Povejte mi kaj o površinski sliki vermontske države, Jones!« vpraša pater.
Jones vstane, ves zmeden in prestrašen. Noge se mu šibijo, grize se v ustnice in nervozno premika prste. Bled je kakor mrlič. Zaman skuša odpreti usta.
Pater Middleton ponovi vprašanje in doda nekaj bodrilnih besed.
To je ce ... ce ... celina.«
Niajbrž me niste dobro razumeli. Ni se treba bati, jaz vem, da vi znate. Poslušajte dobro: ali je vermontska država skalnata, hribovita, peščena ali kaj drugega?«
Nesrečnež je še enkrat skušal odpreti usta: pa ni šlo. Tom, ki lekcije niti videl ni, mu je priskočil na pomoč. Sedel je točno za Jonesom.
»Hribovita!« je zašepetal.
»Hribovita!« je ponovil Jones.
»Mislite?« podvomi profesor.
»Povej mu, da je skalnata!« je brundal odzadaj Tom.
Niti zdaj ni bil odgovor zadovoljiv.
»Povej mu, da je peščena.«
Profesor je še vedno čakal.
»To je pa že od sile!« se je spozabil Tom dn začel kar glasno govoriti. »Povej mu, da je zelo hribovita, zelo skalnata in zelo peščena.«
»Vermontska država je zelo hribovita, zelo skalnata in zelo peščena.«
Gromki smeh je nagradil ta odgovor. Jones se je usedel ves nesrečen, saj je čutil, da se je osmešil.
»Playfair, po uri ostanete v razredu!«
»Saj nisem ndč naredil!« je zavpil Tom z užaljenostjo človeka, ki mu drugi omalovažujejo kreposti.
(Dalje prih.)
KOMUNIZEM V ALBANIJI
Gospodarska kriza je prišla v Albanijo z malo zamudo, a je segla prav tako globoko kot drugod.
Prav v tej dobi se je mladina navdušila za študij, ki naj bi ji odprl pot do upravnih služb. Vsi ti mladi ljudje, ki so začeli študirati, so računali, da bodo zasedli službe, katere so dotedaj upravljali večinoma ljudje, ki niso imeli primerne šolske izobrazbe.
Vlada pa ni bila naklonjena temu, da bi se vse naenkrat prevrglo in izpremenilo in je zato skušala razvoj pametno umeriti. Ta umerjenost pa je bila mladim seveda malo po volji. Nastalo je nezadovoljstvo med mladimi izobraženci, ki niso dobili služb, do katerih so mislili, da imajo pravico. Ista nezadovoljnost se je širila med dijaštvom, ki je slutilo, da jih čaka po študiju dolgoletna brezposelnost.
To nezadovoljstvo se je hitro spremenilo v nezaupanje, pesimizem dn odpor proti sedanjemu družabnemu redu. V tem času se je tudi pojavila takozvana antiklerikalna struja. Komunistična stranka se je temu položaju hitro prilagodila. Začela se je velikopotezna tiskovna propaganda. Revije so prinašale pod krinko nacionalnosti prevratne komunistične članke. V te revije so pisali zlasti komunistični profesorji, kar je vlada iz nerazuniljlvlli razlogov dopuščala.
Odpor proti tem zlim pojavom je nastopil s padcem Frasherijeve vlade (jeseni 1936.); začela se je stroga cenzura domačega in tujega tiska, čiščenje v šolah, policijsko nadzorstvo. Glavni propagandisti so odpotovali v rdečo Španijo, boljše-viške revije so izginile, komunizem je Izginil v podzemlje. Toda zlo je bilo zasajeno.
Obžalovanja vredne gospodarske razmere še trajajo, nekateri politiki, ki so izginili ob nastopu Frasherijeve vlade, so se vrnili. Mladi idealisti, ki so jih zadeli strogi ukrepi, so v očeh mladine mučeniki. Komunistična propaganda in organizacija sta se prilagodili novemu položaju.
V Albaniji bo treba resnega dela.
Pravkar je izšla NASA POT 11.
v drugi izdaji:
Ušeničnik—Debevec—Zabret O ČTIVU IN SE KAJ
CENE: 8.—, 6.—, 4.— din.
Odg. urednik: Ciril Kovač (Ljubljana). Izdaja konzorcij (J. Prešeren, Ljubljana). Tiska Misijonska tiskarna, Groblje - Domžale (A. Trontelj).