Zbornik Selške doline Zbornik Selške doline Zbornik Selške doline 15 2018 Muzejsko društvo Železniki Zbornik Selške doline Železne niti 15 15-2018 Izdalo in založilo: Muzejsko društvo Železniki Na plavžu 58, 4228 Železniki E-mail: muzej.zelezniki@siol.net Glavni urednik: Rudi Rejc Uredniški odbor: Irena Prevc Hajdinjak, Anja Cufar, Katarina Primožic, Rudi Rejc, Tadeja Šuštar, Aleš Primožic Lektoriranje: Valerija Trojar Tehnicno urejanje: Andrej Bogataj Fotografija na naslovnici: Dražgoški kruhek. Izdelali sta ga Breda Tolar in Alenka Lotric. Foto: DECOP/Andrej Bogataj Oblikovanje in priprava za tisk: DECOP, d. o. o., Železniki (www.decop.si) Za vsebino clankov odgovarjajo avtorji. Redakcija zakljucenaavgusta 2018. Zbornik sofinancira Obcina Železniki. Tisk: Tiskarna Nonparel, d. o. o. Naklada: 600 izvodov ISSN 1581-9329 Kazalo Uvod Jernej Hudolin Rudi Rejc Železne niti Janez Rihtaršic Bojan Rihtaršic Andrej Bogataj Matija Križnar Vincencij Demšar Muzejsko leto 2019 Jure Rejec Marija Cipe Jelka Logar Jože Gortnar Martin Pintar Imeli smo ljudi Franc Pfajfar Zborniku na pot 9 Beseda urednika 11 Prvi in drugi poskus taljenja železa, kakor so to 13 pred 2.500 leti poceli na Štalci O rudarjenju v Selški dolini – skozi stare zemljevide 29 in rokopisne geološke karte Grogurjeva žaga na Sori pri Podroštu 43 Predgovor 55 Blaž Gortnar, Mežnarjev Blaž 57 Valentin Pintar – Tinka 59 Dr. Rudolf Andrejka plemeniti Livnogradski 73 Marjeta Potocnik Rudolf Andrejka s soprogo Miciko Kazalo Zgodovina Marija Gasser Jana Kelc Stavbna in tehnicna dedišcina Anja Cufar Cipkarstvo Katarina Primožic Mojca Ferle Katja Mohoric Bonca Kulturna dedišcina Katja Mohoric Bonca Kati Sekirnik Obletnice Rudi Rejc Irena Prevc Hajdinjak Slovesna prva obhajila v Selški dolini pred vojno in 95 v vojnih letih skozi fotografije In potem smo bili ujetniki ... 125 Cerkev Naše ljube Gospe presvetega Srca Jezusovega v Davci 131 Cipkarska šola Železniki – že 110 let! 139 V carobnem risu in prepletu niti 169 Klekljana cerkvena dedišcina, 3. del 183 Krajcki, srcki, fajfe (in druge podobe dražgoških kruhkov) 187 Mali kruhek med tradicijo in sodobnostjo 201 Pomembne obletnice v Selški dolini v letu 2018 205 120-letnica Prostovoljnega gasilskega društva Železniki 211 Janko Jelenc Dvajset let podjetja Bosch Rexroth, d. o. o. 229 Kazalo Naravoslovje Bojan Kofler Rok Pintar Družba in ljudje Tadeja Šuštar Irena Prevc Hajdinjak Gregor Habjan Osnovna šola Katarina Primožic Primož Šmid Kultura Franc Križnar Franc Tušek Minka Drol – Poharjeva Kronika Soriška pretnerija – endemit Soriške planine in Ratitovca 233 Poti na Dražgoško goro 237 Tone Habjan 241 Marjan Žitnik 259 20 let prireditve Športnik leta Obcine Železniki 287 "Kadar nismo prevec klepetale, lepe cipke so nastale." 313 Dosežki ucenk in ucencev Osnovne šole Železniki 335 v šolskem letu 2017/2018 Uglasbena poezija Janeza Ev. Kreka 339 Literarna dela 351 Jože Bogataj Obcinski nagrajenci 359 Kazalo Muzejsko društvo Katja Mohoric Bonca Muzejsko društvo Železniki, Muzej Železniki – 387 dogodki in prireditve 2017/2018 V spomin Jožetu Dolencu 399 V spomin Francetu Cufarju 407 Avtorji Rudi Rejc Predstavitev avtorjev 409 Zborniku na pot Spoštovani bralci, kulturna dedišcina je priložnost in pametne države to vedo! Ohranjanje kulturne dedišcine ne omogoca le gospodarskega razvoja in odpiranja no-vih delovnih mest, ohranjanje dedišcine je tudi temelj danes tako želenega trajnostnega razvoja. Trajnostni razvoj se dotika treh podrocij: ekonomskega, socialnega, in okoljske­ga. Dedišcina je del vseh treh. Ankete kažejo, da ima dedišcina zelo mocan vpliv tudi na naše pocutje, menda podobno kot umetnost ali šport. O tem nam vse bolj pogosto vedo veliko povedali predstavniki lokalnih skupnosti, ki dedišcino aktivno vkljucujejo v svoje razvojne nacrte in seveda zanjo tudi ustrezno skrbijo. Strokovnjaki se zelo trudimo, da bi država, lokalne skupnosti in ne nazadnje privatni lastniki tudi v naši državi prepoznali potenciale kulturne dedišcine in njen prispevek k regeneraciji in razvoju mest oz. ruralnih okolij. Primeri dobrih praks nam potrjujejo, da smo v svojih prizadevanjih vsaj v doloceni meri uspešni. Da pa bi bilo zavedanje, da je dedišcina priložnost, vseprisotno, bo v Sloveniji, kjer ''kul­turni evro'' žal še vedno ni našel ustrezne podpore v parlamentu, treba še marsikaj spre­meniti. Na naših tleh imamo dobro sintezo med naravnim okoljem in kulturno dedi-šcino. Oboje je odlicno izhodišce za razvoj tako kulturnega kot doživljajskega turizma. Ta raznolikost pomeni velik potencial in danes lahko brez zadržkov govorimo, da je naša dedišcina eden od kljucnih elementov infrastrukture sodobnega turizma ali celo, da brez dedišcine turizma ni. Zato bi se morali veckrat vprašati, kako jo narediti še bolj privlacno, kako jo ponuditi obiskovalcem. Na prvem mestu bi bilo treba urediti sistemsko financiranje vzdrževanja in obnov kul­turnih spomenikov, prvenstveno spomenikov državnega pomena ter z ustrezno davcno stimulacijo povecati sredstva, ki jih lastniki vlagajo v dedišcino. V velike promocijske projekte, kot je na primer letošnje Evropsko leto kulturne dedišcine, bi se morali vkljuce­vati vsi resorji, ne zgolj kulturni. Ministrstvo za gospodarstvo in Ministrstvo za kulturo bi bilo treba tesneje povezati med seboj in s turisticnimi organizacijami ... in še bi lahko našteval. Ne pozabimo, vložek v dedišcino je investicija, ne strošek! V okviru teh razmišljanj in hotenj so ob zakljucku vrha o evropski kulturni dedišcini, ki je med 18. in 24. junijem letos potekal v Berlinu, gostiteljice vrha Europa Nostra – Glas kulturne dedišcine v Evropi, Nemški nacionalni komite za kulturno dedišcino in Pruska fundacija za kulturno dedišcino predstavile t. i. Berlinski poziv k ukrepanju. Generalna sekretarka Europe Nostre Sneška Quaedvlieg-Mihailovic je Berlinski poziv k ukrepanju predstavila na konferenci Kulturna dedišcina v Evropi: povežimo preteklost in priho­dnost, ki jo je 26. junija priredil Evropski parlament. Ob tem je poudarila okrepljeno politicno voljo in zavezanost skupni evropski kulturni dedišcini kot rezultat odlicnega sodelovanja, saj da je to edini nacin za boljšo prihodnost Evrope. V Berlinskem pozivu je med drugim zapisano: ''Danes, v evropskem letu kulturne de­dišcine, imamo edinstveno priložnost, da vplivamo na razpravo o prihodnosti Evrope. Ker se evropske vrednote spoprijemajo s toliko izzivi in celo z grožnjami, ta razprava ne more temeljiti le na politicnih, ekonomskih ali varnostnih vidikih. 'Spremeniti moramo ton', ko govorimo o Evropi. Svojo skupno kulturno dedišcino moramo postaviti tja, ka­mor sodi: v središce evropskih politik in prednostnih nalog.'' Dedišcina je odraz naših vrednot, verskih in drugih prepricanj, znanj in tradicij, mocno prispeva k formiranju lokalne in individualne identitete ter je hkrati vedno bila in bo mocan vzvod gospodarske rasti. Železne niti pišejo o dedišcini in hkrati so dedišcina. Pogosto jih vzemimo v roke, so neprecenljiv zaklad hotenj in dejanj naših prednikov, zaklad mnogoterih naših bo­gastev preteklosti in sedanjosti. Jernej Hudolin, generalni direktor Zavoda za varstvo kulturne dedišcine Beseda urednika Spoštovane bralke in bralci Železnih niti, pred vami je nova številka Zbornika za Selško dolino, v kateri se predstavlja 36 avtorjev. S svojimi prispevki so pripravili pisano vsebino zgodovine, arheologije, narave, družbe, klekljanja, rokodelske in stavbne dedišcine, pogovorov s prebivalci naših krajev, kulture, obcinskih nagrajencev, prireditev in praznovanj. Ob 110-letnici Cipkarske šole Železniki smo konec maja postavili razstavo letošnje gene-racije ucenk in ucencev. Cipkarsko šolo je v šolskem letu 2017/2018 obiskovalo 115 ucenk in 12 ucencev. Razstavljeni so bili tudi zakljucni izdelki zadnjega desetletja in cipke, ki so dobile priznanja na domacih in tujih klekljarskih festivalih. Razstavo so si lahko ogle-dali tudi obiskovalci Cipkarskih dni. Skupaj z Osnovno šolo Železniki smo ob 110-letnici pripravili tudi natecaj za pisne, likovne in fotografske prispevke z naslovom ''Kadar nis-mo prevec klepetale, dobre cipke so nastale''. Najboljši so objavljeni v tej številki. V Muzejskem društvu Železniki smo pripravili dve novi muzejski postavitvi. Obe smo postavili z lastnimi sredstvi in obilico brezplacnih delovnih ur. Vabimo vas v muzej, da si jih ogledate. Hvala Bojanu Rihtaršic – Rihtaršic Arhitektura za nacrtovanje obeh. Prva je zbirka Mali kruhek, kakor so dražgoški kruhek imenovale naše babice, mame in tete, ki so ga izdelovale za Miklavža ali kakšno drugo praznovanje. Vitrina predstavlja zgodovino peke dražgoških kruhkov. Pripisan je tudi recept za pripravo testa. Glavni poudarek vitrine je na razstavljenih kruhkih, ki so jih prispevale Alenka Lotric, Breda Tolar, Cirila Šmid in Darinka Megušar. Postavitev sta pripravila Katja Mohoric Bonca in Jure Rejec. Mali kruhek je bil v letošnjem aprilu vpisan v register nesnovne kulturne dedišcine Republike Slovenije. V vitrini si lahko ogledate tudi film o izdelovanju kruhka, ki je nastal ob tej priložnosti. Posneli so ga v Rokodelskem centru Duo iz Škofje loke. Druga pa je prenovljena, povecana in sodobnejša arheološka vitrina. Prikazana je risba naselbine na Štalci pred 2.500 leti, kakor si jo predstavljamo danes. Narisal jo je Andrej Cufer. Arheološke raziskave kažejo na tesne povezave s posoško (svetolucijsko) skupino. Arheološki artefakti so s plasticno postavitvijo in notranjo osvetlitvijo lepo vidni. Razsta­vljeni so fragmenti okrašene posode, svitki, zogleneli ostanki tlaka, utež iz pešcenjaka, del žrmelj, kopito sulice in brus. Dodani so materiali za vsip v pec: ruda, kremen in oglje. Prikazan je tudi prerez peci z deli, ki so bili najdeni na Štalci. Na dnu pa so produkti taljenja, žlindra in volk. Prikazana pa je tudi rekonstrukcija talilne peci, kakršne naj bi po merah najdene žlindre stale na terasah Štalce. Mizarska dela je izvedlo podjetje Triis Železniki. Celotno notranjost je nekaj mesecev pripravljal, dodajal, spreminjal in reševal razne sisteme vpetja in razsvetljave najditelj predmetov na Štalci in avtor postavitve Andrej Bogataj. Brezplacno seveda. Hvala. Po lanskem poskusu taljenja po starem v Dašnici so se letos trije clani Muzejskega društva Železniki Andrej Bogataj, Bojan in Janez Rihtaršic udeležili junijske prireditve Fužinarski dnevi v Bohinju (Stara fužina – Studor). Letos so nekoliko povišali pec in spremenili recept vsipa oglja in rude. Rezultat tako spremenjenega postopka je bil 3,55 kg težak volk. V zacetku avgusta so nato doma v Dašnici iz polovice tega volka skovali 38 dag kovnega železa. Stane Zgaga je vse skupaj dokumentiral in nastali film je bil že na ogled. Hvala vsem. Vec o poskusu lahko preberite v tej številki. Vabim Vas, da se nam pridružite v Muzejskem društvu ali obišcete muzej. V letu 2019 praznujemo: muzej 50 let odprtja, Muzejsko društvo Železniki pa 40 let samostojnega delovanja. Spremljate nas lahko tudi na Facebooku, https://www.facebook.com/info. mdzelezniki/. Zahvaljujem se avtorjem prispevkov, uredniškemu odboru, Valeriji Trojar za lektorira­nje in podjetju Decop za oblikovanje in pripravo za tisk. Hvala Obcini Železniki za fi­nancno pomoc. Tudi v tej številki je pregled pomembnih obletnic. Prosil bi vas, da me opozorite na mo-rebitne nepravilnosti, izpušcene dogodke ali osebe, ki so zaznamovale naše kraje, pa jih ni v seznamu. Ponovno vas vabim, da sodelujete pri nastajanju zbornika. Pišete lahko o ljudeh, obicajih, dogodkih, kulturi, stavbni dedišcini ipd. Veliko zgodovine je še neraz­iskane, veliko ljudi je še neznanih, veliko dogodkov neodkritih. Informacije: Muzejsko društvo Železniki, Na plavžu 58, telefon: 04 514 73 56, e-mail: muzej@siol.net. Sporocite ali vprašajte, vedno smo vam na razpolago. Predsednik Muzejskega društva Železniki Rudi Rejc Prvi in drugi poskus taljenja železa, kakor so to pred 2.500 letipoceli na Štalci Janez Rihtaršic Bojan Rihtaršic Andrej Bogataj Kljucne besede: hrib Štalca, železova ruda, pec na volka, žlindra, volk, kovno železo V ljudskem izrocilu je že stoletja znana pripoved (Hacquet, 1781, Levicnik, 1855, Globocnik, 1867), da so v Selški dolini že v davnini pridobivali železo. Najnovejša poskusna izkopavanja so to potrdila in na podlagi analize ostankov oglja umestila najdbe v 5. stoletje pred našim štetjem (Bogataj, 2014). Najdbe bratov Bogataj, kakor tudi najdbe iz poskusnih sondi­ranj z najdišca Štalca, si je mogoce ogledati v Muzeju Železniki (Bogataj et al., 2013). Kolicina najdene žlin­dre na pobocju hriba Štalca je bila tolikšna, da so jo v letih 1850–1862 vozili na ponovno taljenje v Železni­ke (Müllner, 1909). To daje slutiti, da je dejavnost že­lezarstva na gradišcu morala potekati daljše obdobje. Vsa ta zanimiva dejstva so vzbudila obcudovanje železnodobnih mojstrov pridobivanja železa do te mere, da se je skupina clanov Muzejskega društva Železniki odlocila ponoviti postopek taljenja že­leza, kot naj bi to poceli pred približno 2.500 leti na Štalci. Po prve izkušnje smo se tako maja 2015 odpravili na Festival starodobnega pridobivanja ter predelave železa v muzejskem rezervatu Stara hut u Adamova na Moravsko (slika 1 in 2). Naslednje leto, junija 2016, pa smo se kot clani ekipe Iva Cundrica po prakticne izkušnje odpravili še na Festivala talje­nja v Staro Fužino pri Bohinju (slika 3 in 4). Da je postopek taljenja vse prej kot preprost, smo spoznali, ko smo bili prica vec neuspelim kot uspe­lim poskusom pridobivanja volka, kot se imenuje kompaktna gmota surovega železa. Vendar nas to ni odvrnilo od namere, da bi se v letih 2017 in 2018 tudi sami ne preizkusili v umetnosti pridobivanja železa na starodoben nacin. Gradnja peci V primerjavi s še danes stojecim plavžem v Že-leznikih, ki je iz 19. stoletja, so bile železnodobne peci mnogo nižje in v njih ni nastajala železova tali-na, temvec železo v obliki prej omenjenega volka. To še ni bilo homogeno železo, primerno za kovanje iz­delkov. Zato so domnevno še vrocega, potegnjenega iz peci kovali in tako iz njega iztisnili preostale necis­toce. Postopek segrevanja ter kovanja so veckrat po­novili, da so na koncu dobili kovno železo, ki je bilo ustrezno za nadaljnjo predelavo v koncne izdelke. Kako je potekal proces predelave volka ob zatonu uporabe te tehnologije, nazorno opiše Levicnik v Kmetijskih in rokodelskih novicah: ''Delali so pa tako: Plavž je vselej gorel le 24 ur, skoz ta cas so usipali od zgoraj rudo in oglje v pec, ki pa od zdolaj ni bila zamašena, kakor dandanašnji, ko se le vsako uro ali na 2 uri od­maši, ampak žlindra in tudi grodelj sta mogla ves cas iztekati, le toliko je pecnik pec zamašil, da ni presilne vrocine terpel, kadar je žlindro in grodelj prec pobiral. Bila pa je notranja osnova peci tako uravnana, da je boljši del grodeljna ves v peci ostal, in se tako nakopicil v podobi velike krogle. Vsakih 24 ur je plavž ugasnil; tadaj so zid od zdolaj obtolkli, 'volka' iz peci pod kladvo valili in tam ne prec obde­lovali ali kovali, ampak le s pomocjo kladva na majhne kosce raztolkli. Te kosce so potem še enkrat v drugem ognji stopili. Naložili so jih namrec na kraj jame, ki je bila polna ognja, in so jih dali pocasi raztopiti in v jamo izteci. Kos, ki so ga zdaj iz ognja dobili, je tehtal kaka 2 centa, in so ga imenovali 'mašelj'. Tega so šele pod kladvom obdelovali in kovali, ker to je šele bilo pravo železo.'' (Levicnik, 1855). V na­daljevanju Levicnik dodaja: ''Omenjena raba obdelovanja na plavžu in ognji se je pri naših fužinah še le pred malo leti umaknila novim napravam.'' (Levicnik, 1855). Prvic, to je leta 2017, smo seveda iz previdnosti preskus taljenja opravili na domacem dvorišcu v Že-leznikih. Andrej je že predhodno nabral in testiral glino iz okolice Železnikov. Test je pokazal, da je po sušenju najmanj spokala glina iz nahajališca pri Sel­cih. To glino so še v prejšnjem stoletju uporabljali za izdelavo opek (Šketa, 2010). Ker so najdbe s Štalce nakazovale, da so glini za peci morda primešali kot vezivo tudi travo, smo se odlocili, da to preizkusi-mo in zgradimo dve peci. Eno z dodatkom trave in drugo brez dodajanja trave (slika 5). Peci smo sušili tako, da smo v njih zakurili. Preskus je nedvoumno pokazal prednosti dodajanja trave, saj je pec brez dodatkov trave med sušenjem nepopravljivo spoka-la (slika 5 desno). Ostanki staljenih sten peci s Štalce vsebujejo tudi kremenova zrna (slika 6), za katera domnevamo, da so jih dodajali v glino pri izdelavi temperaturno naj- Slika 5. Armirana pec z dodatkom trave iz leta 2017 (levo) in ne-armirana pec iz leta 2017 (desno). bolj obremenjenih delov peci. Peci, ki smo jo v letu 2018 zgradili v Stari Fužini, smo v šobo in v steno okoli šobe vtrli drobljen kremen. To nam je kasneje na podlagi prisotnosti kremena na volku omogocilo dolociti orientacijo volka v peci, ne moremo pa tr-diti, da je pripomogel k vecji obstojnosti same peci. Odlocili smo se zgraditi prostostojeco pec brez poglobljenega dna in enojno odprtino za prisilno vpihavanje zraka. Pec bi lahko bila z notranje ter z zunanje strani tudi obložena s pešcenjaki (slika 7, levo) ali vkopana v hrib (slika 7, desno). Vsaka iz-med naštetih izvedb peci je prav tako lahko izvede­na z ravnim ali poglobljenim dnom za odtok žlindre in z eno ali vec odprtinami za prisilno vpihovanje zraka. Dimenzije peci smo ocenili na podlagi najdb žlin­dre oz. volkov s Štalce (Bogataj et al., 2013). Tako smo v obeh poskusih predpostavili premer peci ob vznožju na 25 cm, ob vrhu pa na premer 15 cm. Ker smo pri prvem taljenju leta 2017 dobili poroznega in krhkega volka, ki je pri prvem kovanju razpadel na manjše košcke, ter malo ostankov tekoce žlin­dre, smo predvidevali, da so bile dosežene tempe­rature v peci prenizke. Tako smo z višine peci 60 cm v letu 2018 prešli na višino peci 80 cm. Razlika v višini peci se je pozitivno odrazila že pri intenziv­nejšem vleku skozi pec v teku njenega sušenja in ogrevanja. Stene peci so bile v obeh poskusih de­bele med 7 in 9 cm ter so nastajale tako, da smo od spodaj navzgor dodajali po plasteh svaljke gline in jih zgladili v steno (slika 8). Ob dnu peci smo pusti­li odprtino za ogrevanje in cišcenje peci, lahko pa tudi za iztok žlindre. Približno 20 cm od tal pa smo naredili odprtino za vpihovanje zraka. Nekatere peci imajo namesto dveh locenih odprtin eno vec­jo, v katero ob morebitnem zaprtju vgradijo šobo. Ob razdiranju skozi to odprtino izvlecejo volka in pec eventualno uporabijo tudi za naslednje taljenje (slika 7, desno). Šobe, za katere domnevamo, da so jih uporabili pri pridobivanju železa na Štalci, so imele odprtino, veliko med 2 in 3 cm (slika 9). Šoba, ki smo jo izde­lali za taljenje, je imela odpr tino cca. 2,5 cm. Glini za šobo smo poleg trave primešali že omenjeni zdro­bljeni kremen (slika 10). Kot smo videli na Ceškem, šobe sušimo na palici, ki jo premažemo s prstjo, da je šobo po sušenju mogoce odstraniti. Prav tako so na Ceškem šobe vgradili tako, da je segala nekaj cm v pec in imela nagib proti dnu. To so naredili zato, da se prepreci, da bi zrak šel samo ob steni peci. Izkušnje nas ucijo, da je šobo priporocljivo sneti Slika 9. Fotografija najdene šobe s Štalce. Slika 10. Andrej Bogataj pri izdelavi šobe. Slika 11. Pozicija šobe v notranjosti peci. Slika 12. Nastavek z odprtino za Slika 13. Ekipa iz Stare Fužine pri vpihovanju zraka v pec z dvema rocnima opazovanje notranjosti peci. mehovoma. s palice ali vsaj premakniti, še predno se do konca posuši. Prav tako ni smiselno, da šoba sega preglo­boko v pec, saj se med procesom taljenja tali, ovira pa tudi spušcanje materiala po peci. Talijo pa se tudi stene peci in odmik šobe od stene peci preprecuje, da bi se zaradi tega le-ta zamašila. Pri drugem po­skusu taljenja leta 2018 je šoba segala cca. 2 cm v notranjost peci (slika 11). Konstantno opazovanje dogajanja pred šobo v peci nam je v letu 2018 omogocila opazovalna od­prtina, ki je bila skupaj z dovodom zraka s strani pritrjena na šobo. Skozi steklo smo lahko opazovali notranjost peci (slika 12). Takšno opazovanje so lah­ko izvajali tudi v pradavnini, saj z mehovi verjetno niso segali v notranjost peci, in so tako lahko vizual-no spremljali dogajanje v peci na mestu vpiha (slika 13). Opazovanje je razkrilo, da je žlindra, ki je zapi­rala šobo, najprej prihajala z zgornje strani (slika 14, levo). Ko se je žlindre dovolj nabralo, je bilo s spo­dnje strani opaziti brbotanje (slika 14, na sredini). V dolocenih trenutkih se je žlindra s spodnje in zgornje strani tudi spojila (slika 14, desno). Kadar je žlindra zamašila šobo, smo jo z železno palico odstranjevali, dokler je bilo to mogoce. Ko je to postalo neucinko­vito, je bil postopek taljenja koncan. Postopek taljenja Naslednji dan smo pred zacetkom taljenja priceli z ogrevanjem peci na delovno temperaturo. Najprej smo v peci malo manj kot dve uri kurili drva, nakar smo pec do vrha nasuli z ogljem in tako nadalje seg­revali pec še dodatno uro. Oglje smo pripravili tako, da smo ga drobili na mreži dimenzij 30 x 30 mm (slika 15) in ga nato presejali na rešetu dimenzij 14 x 14 mm. S tem smo odstranili prah in manjše del­ce. Pravšnja velikost oglja je potrebna za doseganje optimalnega segrevanja rude, hkrati pa omogoca pretok zraka skozi pec. Za obe taljenji smo uporabili isto rudo (limonit), ki prihaja iz rudnika Ljubija iz Bosne in vsebuje cca. 52 % železa, 5,8 % silicija in 5,1 % mangana (vir: Si­mon Kranjc). Pri prvem poskusu leta 2017 smo rudo predhod-no tudi pražili (slika 16, levo), medtem ko smo leta 2018 že dobili praženo. Praženje je proces segreva­nja rude na odprtem ognjišcu. S tem smo ji odstra­nili del primesi in vodo, ki je bila vezana v rudi. Po praženju je ostalo cca. 63 % prvotne mase rude. Praženo rudo smo nadalje v možnarju drobili na ve­likost, manjšo od 5 mm (slika 16, na sredini). Tako, kot so razlike v izvedbi posameznih aktivnostih ver­jetno obstajale v davnini, smo tudi dandanes prica razlicnim nacinom drobljenja; to je lahko na kam­nih ali z uporabo kladiv na nakovalih ali z uporabo možnarja kakor v našem primeru. Nadalje smo pri prvem taljenju leta 2017 dodajali drobljen kremen, ki ga pri drugem taljenju leta 2018 nismo dodajali, saj že sama ruda vsebuje velik delež silicija, ki vpliva na viskoznost žlindre (slika 16, desno). Pri prvem taljenju leta 2017 smo iskali pravo raz­merje med rudo, ogljem ter kremenom. Zaceli smo z razmerjem med rudo in ogljem 1 : 6. Med potekom taljenja smo to razmerje dvakrat znižali, najprej na 1 : 3 in nato na 1 : 1,2. Na podlagi te izkušnje smo pri drugem poskusu v letu 2018 zaceli ter ves cas taljenja vzdrževali razmerje 1 : 1,3. Tako je eno polnjenje vse­bovalo 150 g drobljene pražene rude ter 200 g drob­ljenega oglja. Pri polnjenju smo najprej dodali oglje in nanj posuli še rudo, pri cemer smo skupno porabi­li za taljenje 8,7 kg rude ter 12,4 kg oglja. Skupni cas samega taljenja je znašal 4 h in 43 min, pri cemer je gorenje potekalo enakomerno (slika 17). Med taljenjem smo pec odprli (prebodli), da bi iz nje spušcali tekoco žlindro, kar pa ni bilo zelo us-pešno, saj je bila viskozna kakor gost med (slika 18, levo). Taljenje smo koncali, ko smo skozi odprtino za opazovanje notranjosti peci opazili njeno ohlaja­nje, na koncu šobe je bilo videti tudi žlindro, ki je Slika 17. Casovni potek in kumulativna poraba rude ter oglja. mašila šobo, zato je bilo tudi vpihavanje zraka one­mogoceno. Pred odpiranjem peci smo vpih presta­vili v odprtino na dnu, vendar tudi s tem ukrepom nismo izboljšali vleka skozi pec. Tudi predhodne izkušnje so nas naucile, da s prestavljanjem mesta vpiha povzrocimo nastanek dveh ali vec manjših volkov. Ker je bila pec grajena za enkratno uporabo, smo jo razdrli, iz peci potegnili volka in po rahlem 'cišcenju' z lesenim kladivom dobili volka, kot ga na­kazuje pušcica na sliki 18 desno. Slika 18. Izpušcanje tekoce žlindre (levo) in razdrta pec z volkom (desno). Tabela 1. Primerjalna tabela dimenzij peci ter procesov pri prvem in drugem poskusu taljenja. Enota Železniki 2017 Stara Fužina 2018 Premer vznožja peci [cm] 25,00 25,00 Premer vrha peci [cm] 15,00 16,00 Višina [cm] 60,00 80,00 Poglobitev [cm] 0,00 0,00 Masno razmerje ruda : oglje : kremen [-] 1 : 5,6 : 0,2 1 : 2,9 : 0,08 1 : 1,2 : 0,03 1 : 1,3 : 0 Šarža rude [kg] 0,08 0,08 0,20 0,15 Pražena ruda skupaj [kg] 8,00 8,70 Šarža oglja [kg] 0,45 0,23 0,23 0,20 Oglje za taljenje [kg] 14,40 12,40 Oglje skupaj [kg] 22,00 19,00 Kremen skupaj [kg] 0,50 0,00 Cas taljenja [h:min] 06:36 04:43 Cas ogrevanja peci [h:min] 01:55 02:45 Velikost volka [cm] - 16 x 15 x 13 Masa volka [kg] 1,77 3,55 Analiza volka in žlindre Zaradi podrobne analize volka nismo sklenili ko­vati takoj, saj bi nam žlindra odpadla z njega in ne bi prišli do podatkov o postavitvi in poziciji volka v peci. Volk je bil v enem kosu, in sicer po prvotnem odstranjevanju žlindre premera od 13 do 16 cm ter mase 3,55 kg (slika 19). Pod mestom, kjer se je vpihoval zrak v pec, so na volku vidni rdeci ostanki stene peci (slika 20). Nad tem mestom oziroma nad šobo je bilo taljenje sten peci zaradi visoke temperature najbolj intenzivno. Pri žaganju preko sredine volka je ta del volka od­padel (slika 21). Tudi volk iz leta 2017 je bil pozicioniran ob šobi za vpihovanje zraka, pri cemer so ostanki staljene Slika 19. Masa volka pred žaganjem je znašala 3,55 kg. stene peci vidni v obliki porozne žlindre na njegovi levi strani (slika 21). Volk je bil mocno porozen in se je pri žaganju razletel na številne manjše košcke (slika 22). Metalografska analiza obeh volkov razkriva nju-no heterogeno strukturo. Podobno, kot v nadaljeva­nju prikazujejo metalografske slike kovnega železa (slika 23 in slika 24), imajo posamezna podrocja po prerezu razlicno vsebnost ogljika, in imajo posledic­no razlicno strukturo. Notranja stena peci nad šobo je bila staljena (slika 25). Krhke in lahke ostanke taline sten je ravno tako moc najti po pobocju železnodobnega najdišca Štal­ca (slika 26). Po pobocju je moc najti tudi številne ostanke tekoce žlindre (slika 27). Ali so jo izpušcali iz peci ali je nastala v njeni notranjosti, je še odprto vprašanje. Mi smo jo pri drugem taljenju (slika 28) našli manj kot pri prvem taljenju leta 2017. Izvedena je bila tudi primerjava vsebnosti kovin v volku in v tekoci žlindri iz obeh poskusov taljenja. Oba volka in tekoci žlindri smo nadalje primerjali z volkom ter tekoco žlindro, najdenima na pobocju Štalce. Analiza je bila opravljena z XRF inštrumen-tom Niton Xl3t Goldd+. Elementna analiza žal ne Slika 21. Porozen volk iz leta 2017. Foto: Aleksander Cufar. Slika 22. Pri žaganju se je volk razletel, zato je bil prerez izveden na manjših kosih. Slika 24. Metalografska analiza kovnega železa iz volka, pridobljenega pri taljenju 2017 v Železnikih. Leva slika nakazuje podrocje, kjer je prevladujoca feritna struktura s številnimi vkljucki žlindre. Desna slika nakazuje podrocja s prevladujoco perlitno strukturo, na meji z žlindro pa je prišlo do razoglicenja in se nahaja ferit. Foto: Barbara Bertoncelj Slika 25. Ostanki staljene stene peci iz leta 2018. Slika 26. Ostanki, podobni staljenim stenam peci so najdeni tudi na pobocju hriba Štalca. omogoca detekcije vsebnosti ogljika ter kisika, ki sta dva izmed bistvenih elementov pri analizi jek-la/žlindre, zato je dejanska vsebnost posameznega elementa nižja, kot so podane vrednosti v tabeli. Re-lativna primerjava obeh volkov iz let 2017 in 2018 razkriva višjo vsebnost železa in manjšo vsebnost silicija v drugem poskusu. Eksaktna primerjava z volkovi in žlindro s Štalce ni možna, saj za taljenje leta 2017 in 2018 nismo uporabili lokalne rude (bo-bovec), so pa rezultati analize taljenja iz leta 2018, kjer nismo dodajali drobljenega kremena, bližje re-zultatom analize železnodobnega volka ter žlindre. Tabela 2. Kemicna analiza relativne vsebnosti posameznega kemijskega elementa v volku in tekoci žlindri. Ke­micni elementi z manjšimi deleži od 0,01 % so izpušceni. Dejanske absolutne vrednosti posameznih elementov so nižje in so deloma vezani kot oksidi, zato se podane vrednosti lahko uporabijo le za medsebojno relativno primerjavo [vir: Jernej Trojar]. Volk Tekoca žlindra Kemijski *Štalca 500 Poskus Poskus Štalca 500 Poskus Poskus element Delež pr. n. št. 2017 2018 pr. n. št. 2017 2018 Fe % 99,313 82,032 95,709 78,500 69,662 60,717 Si % 0,144 11,054 1,442 11,660 20,527 26,092 Al % / 3,277 1,649 9,314 6,460 6,317 P % 0,155 0,211 0,025 0,130 0,119 0,143 Mn % / 2,777 0,076 0,099 2,413 5,009 *Podatki so iz razstavljenega volka, najdenega na Štalci. Razstavljen je v arheološki vitrini Štalca (št. 18) v muzeju Železniki. Skica preseka peci z nakazano pozicijo volka iz drugega poskusa taljenja leta 2018. Predelava volka v kovno železo Ker je struktura volka porozna in nehomogena ter vsebuje žlindro in oglje, ga je treba nadalje se­grevati in kovati, da postane uporabno, tj. kovno železo. Volka smo segrevali v talilni peci. Dokazov o obstoju talilnih ognjišc na Štalci še nismo našli, zato smo ga zgradili po zgledu, ki smo ga videli v Stari fužini leta 2016. Talilno ognjišce je zgrajeno iz gline v obliki ledvicke, pri cemer je stena z odprtino za vpih nekoliko višja, da nudi zašcito mehu ter ose-bi, ki vpihuje zrak (slika 29). Da bi zašcitili tempe­raturno najbolj izpostavljene dele peci, smo v dno peci in v steno z vpihom vgradili plošcate kamne, ki smo jih našli na pobocju Štalce. Predel stene nad vpihom je temperaturno najbolj obremenjen in tam namešceni kamen je med segrevanjem pocil. Visoke temperature so poleg taljenja volka povzrocile tudi taljenje šobe in stene okoli šobe, kot je prikazano na sliki 30. Slika 30. Talilno ognjišce z ostanki taline na dnu in po steni, v kateri je vgrajena šoba za vpih zraka. Foto: Stane Zgaga Slika 33. Kovanje volka na nakovalu. Foto: Stane Zgaga Cas segrevanja volka smo med posameznimi se­grevanji skrajševali (slika 31). Najprej iz zacetnih 12 minut na 5 minut in na koncu na 2 minuti. To smo storili, ker je bil volk vedno manjši in bi se lahko prevec segrel ter pricel iskriti (razpadati). Od 10 ci­klov segrevanja ter kovanja smo prvih šest kovanj izvedli na lesenem tnalu, da se volk med kovanjem ne bi prehitro ohladil in zaradi trdote nakovala raz­letel (slika 32). Pri zadnjih štirih kovanjih na nako­valu (slika 33) pa smo dobili obliko kompaktne žele­zne kocke dimenzij 34 x 35 x 40 mm ter mase 380 g (slika 34, levo). Sledilo je še kovanje manjšega volka iz leta 2017, ki pa je bil prevec porozen in ga nam ni uspelo skovati v kompaktno kocko (slika 34, desno). Tako smo dobili krhko in porozno gmoto dimenzij 20 x 26 x 30 mm ter mase 59 g, ki ni ustrezna za nadaljnje kovanje v koncni izdelek. Zakljucek Primerjava obeh poskusov taljenja v letu 2017 in 2018 podpira domnevo, da so bili najdeni volki na pobocju hriba Štalca zelo verjetno pridobljeni v peceh, višjih od 60 cm. Ker se žlindra nahaja na pobocju severozahodne strani hriba, je prav tako verjetno, da so uporabljali tip peci, ki je bila vko­pana v hrib. Eksperimenta sta potrdila ustreznost lokalne gline za izgradnjo peci, katere lastnosti so izboljševali z dodatkom slame. Uspešna izdelava kovnega železa najbolje potrjuje ustreznost opisa­nih postopkov taljenja rude in nadaljnje predelave volka v kovno železo. Da bi preprecili prehitro zamašitev pretoka zraka skozi pec in posledicno dobili vecjega volka, bomo v bodoce izvedli eksperiment s pecjo s poglobljenim dnom. S tem bomo skušali odgovoriti na vprašanje, ali so dobljene oblike tekoce žlindre nastale znotraj peci ali so jo dobili pri prebodu peci. V naslednjih eksperimentih bomo tako skušali dolociti optimal-no kolicino vpiha s koncnim ciljem pridobiti kvali­tetnega volka z uporabo rocno gnanih mehov in kot vhodno surovino uporabiti v okolici nabrano rudo bobovec. Z eksperimentalnim pristopom smo skušali odgo­voriti na vprašanja o nacinu taljenja, ki so ga izvajali železnodobni predhodniki na pobocju hriba Štalca. Dokoncnih odgovorov seveda ne moremo dati, lah­ko pa ugotovitve dajo vecjo ali manjšo težo posame­znim domnevam, s cimer upamo, da smo prispevali kamencek k mozaiku razumevanja umetnosti pri­dobivanja železa pred dobrima dvema tisocletjema. Zahvala Nabiranje rude v obliki bobovca po okoliških hribovjih je zelo zamudno opravilo in nevešcemu ocesu se pogosto zgodi, da je izkupicek boren. Da smo imeli na razpolago dovolj rude za ucenje, tako gre zahvala g. Simonu Kranjcu, ki nam je v okviru fužinarskih dni v Stari Fužini priskrbel rudo in bil z nami pripravljen deliti izkušnje. Z dragocenimi na­potki v skrivnostnem svetu mojstrov pridobivanja železa po pradavnih postopkih so nas usmerjali tudi udeleženci festivalov taljenja v muzejskem rezerva­tu Stara hut u Adamova na Ceškem in v Stari Fužini. Pri tem smo še posebno hvaležni g. Ivu Cundricu, ki nas je vzel v uk kot clane njegove ekipe v letu 2016. Neprecenljivi so bili tudi napotki obcasnega sopotnika na železodobnih poteh g. Ivana Marije Hrovatina ter znanstvene razlage prof. Jakoba La-muta. Pri analizi rezultatov pa sta s kemicnimi ana­lizami in metalografskimi posnetki pomagala risati zemljevid spoznanj še Jernej Trojar in dr. Barbara Bertoncelj iz podjetja Domel. Celoten proces od ta­ljenja rude do kovnega železa je za vecnost posnel in uredil Stane Zgaga. Ne nazadnje gre zahvala še vsem številnim nei­menovanim prijateljem, ki so nas pri našem ucenju na razlicne nacine podprli, predvsem pa našim dru­žinam za razumevanje in potrpežljivost. Literatura: Bogataj F., 2014. Štalca, halštatska naselbina. R. Rejc (ur.), Železne niti 11. Muzejsko društvo Železniki, str. 127–131. Bogataj F., Bogataj, A., 2013. Štalca – stara naselbina, vetrne peci in železo. R. Rejc (ur.), Železne niti 10. Muzejsko društvo Železniki, str. 185–194. Hacquet, 1781.Oryctographia Carniolica oder Physikalische Erdbeschreibung des Herzogthums Krain, Istrien, und zum Theil der benachbarten Länder. Zweyter Theil. Leipzig. str. 137. Levicnik J.,1855. Železniki na Kranjskem. Kmetijske in rokodelske novice, letnik 13, številka 9 (URN:NBN:SI:DOC-OBF2W­Z2U from http://www.dlib.si), str. 35. Globocnik, A., 1867. Der Berg- und Hammerswerksort Eisnern. Ljubljana. (prevod) Jože Dolenc, PAN Dražgoše,1999. Str.15. Šketa M., 2010. Josip Peternelj (13.3.1896 – 25.9.1936), Naprednjak iz Cerknega, posestnik v Selcih 67, rojeni raziskovalec in nesojeni izumitelj. P. Pegam (ur.), Železne niti 7. Muzejsko društvo Železniki, str. 173–248. Müllner, A., 1909. Geschichte des Eisens in Krain, Görz und Istrien von der Urzeit bis zum Anfange des XIX. Jahrh. Wien – Leipzig . Stran 215. Vir: prevod Renata Demšar za Muzej Železniki 1972. Str. 15. O rudarjenju v Selški dolini – skozi stare zemljevide in rokopisne geološke karte Matija Križnar Povzetek Intenzivna rudarska dejavnost je nelocljivo po­vezana z železarstvom na ožjem in širšem obmocju Selške doline. Rudarjenje in iskanje rud je potekalo skoraj povsod, a najbolj aktivna obmocja so bila v okolici Železnikov, Knap ter na planotah med Je­lovico, Ratitovcem in Soriško planino. Kljub temu je danes težko slediti in iskati mnoge rudarske objekte, kot so rovi, izkopne jame in druga podob­na rudarsko-tehniška dedišcina. Pri iskanju starih rudnikov oziroma rudišc in dokumentiranju njiho­ve nekdanje aktivnosti v Selški dolini smo preucili obsežno gradivo zemljevidov (topografskih kart) in arhivskih rokopisnih geoloških kart. Prouceno gradivo nudi zanimiv vpogled v nekatera obmocja rudarjenja, predvsem v 19. stoletju, in celo nekatere nove informacije o rudnikih, ki so jih verjetno poz­nali le domacini in redki geologi, saj so oznaceni na geoloških kartah. Uvod Ugodna lega in primerna geološka zgradba sta bila pomembna dejavnika v razvoju rudarstva v Sel­ški dolini ter na njenih širših okoliških dvignjenih planotah in vzpetinah. Rudarjenje je bila ena glav­nih dejavnosti že od prazgodovine, kar dokazujejo tudi mnoge arheološke najdbe. Dokaj intenzivno iskanje in izkorišcanje železovih in drugih rud je doseglo višek med 18. in 19. stoletjem, ko so rudo izkorišcali (in iskali) skoraj povsod po tedanji Kranj-ski. O obsežni rudarski dejavnosti pricajo predvsem arhivski zapisi v Rudarskih knjigah, medtem ko so rudarski objekti (rovi, izkopi ...) vecji del uniceni ali neprepoznavni. Pomembni dokumenti tistega casa so tudi razlicne topografske karte oziroma zemljevi­di in kasneje tudi bolj specializirane geološke karte, med katerimi izstopajo predvsem rokopisne geolo­ške karte. Ti dokumenti v sebi skrivajo mnoge zani­mivosti, kot so natancne lokacije posameznih rudišc (najdišc rud) ali rudnikov, oziroma navajajo tudi mnoga že izgubljena in pozabljena imena obmocij, vasi, ledinska ter druga geografska poimenovanja, povezana z rudarjenjem (Gašperšic, 1962; Schmidt, 2014). Iskanje in kopanje železove rude (bobovec), ki je prevladovala v okolici Selške doline, je bilo napor-no in nevarno opravilo. Prvi rudarji so rudo gotovo iskali na površini in šele s pomanjkanjem ''površin­ske'' in kvalitetne rude so se osredotocili na naravno zapolnjene vrtace, brezna in jame. Le ob dolocenih pogojih in primerih so se posluževali tudi kopanja umetnih rovov in sledenju rude. Šele pozneje so rudarili v pravih rudniških rovih, še posebej ko so sledili drugim rudam, kot so bakrove in manganove rude (vzpetine južno od Železnikov). Z rudarstvom so povezani tudi drugi objekti, kot so jame za pranje rude in mnoge povezovalne in transportne ceste, ki so pogosto oznacene tudi na zemljevidih. Oznacevanje rudnikov in najdišc rud Kartografsko oznacevanje (simboli) se je skozi stoletja zelo malo spreminjalo, kar velja tudi za ozna-cevanje pojavov rud, rudnikov in drugih rudarskih objektov. Že prvi natancnejši zemljevidi današnjega slovenskega ozemlja vsebujejo ''klasicne'' oznake za nekatere rude, kot so železove, srebrove in bakrove rude ter celo premog. Na prvih zelo natancnih ze­mljevidih, kot so jožefinski vojaški zemljevidi (prva izmera), je mogoce najti le dve oznaki, ki predsta­vljata odprte izkope (odprte kope) in podzemne rove. Pri kasnejših zemljevidih so oznacevanje spre­menili in obicajno ob zapisu dodali še vrsto rude (železova, bakrova ...). Tako so v primeru rudnika železove rude pripisali Eisengrube. Na drugih, tudi specializiranih zemljevidih so se oznake zelo malo spreminjale do približno zacetka 20. stoletja. Takrat so jih nadomestile druge oznake (prekrižana kladi­va) in s crkami oznacena rudišca (Fe, Cu, Pb …), kar se je obdržalo vse do danes (Križnar, 2015). Poleg oznak (simbolov) pri preucevanju zgodo-vine rudarjenja ne smemo pozabiti tudi na lokalna in ledinska imena, ki so obstajala v casu nastajanja zemljevida oziroma karte. Tako lahko v prime-ru iz Selške doline skozi daljša obdobja sledimo imenu današnje vasi Knape,1 ki je zapisano kot Uknappech, Knapu, Knappou in podobno. Podobna lokalna poimenovanja in domaca imena, poveza­na z rudarjenjem, najdemo tudi drugod po Selški dolini in širši okolici (Rudno, Na jamah, Pr’ jamah, Knapovec, Pr’ Rudarju ...). Mnoga ledinska imena so zapisana izkljucno na dolocenih starih zemljevidih in so v veliko pomoc pri iskanju oziroma raziskova­nju arhivskih dokumentov, kot so rudarske knjige (rudarske pravice ...) ter drugi zapiski, povezani z rudarsko zgodovino. Mednje lahko štejemo tudi mnoge casopisne zapise, ki so prikazovali lastništvo in lokacije nekaterih rudnih jam ali celo celih rudišc na takratnem Kranjskem. Rudniki na zemljevidih Med prve zelo natancne zemljevide slovenskega ozemlja moramo šteti jožefinske vojaške zemljevi­de. Ti so nastajali in se dopolnjevali skozi tri obdob­ja (t. i. tri izmere) ter nastajali v merilu 1 : 28.800. Pri pregledovanju teh še za današnje razmere vrhunskih zemljevidov smo našli mnoge rudnike, predvsem na Jelovici, v okolici Ratitovca in dana­šnje Soriške planine. Tako lahko na jožefinskem vo­jaškem zemljevidu iz prvega obdobja (1763–1787) opazimo vec rudnih jam na obmocju današnjega Homa nad Lajšami (zemljevid 1). Oznacene so šti­ri rudne jame s pripisom Eisen Güben. Omenjeni Pogled na danes zarašceno rudišce pri Knapah. Na grebenu je mogoce najti še sledilne rove in odval rude. Foto: Matija Križnar Casopisni zapisi o lastnikih rudnikov in rudniških jam na Jelovici in Ratitovcu ter drugod v okolici. Vir: Digitalna knjižnica Slovenije 32 rudniški rovi so bili verjetno po nekaj desetletjih izkorišceni, saj jih na drugem jožefinskem vojaškem zemljevidu iz obdobja 1806–1869 ni vec oznacenih. Na tem zemljevidu najdemo le bolj severno ležeci rudnik oziroma rudišce ''naReich'' pod današnjima jelovškima vzpetinama Rajh in Turn, zahodno od Ja­mnika. Tudi tukaj je rudnik zapisan kot Eisengrube, le da ima že narisan simbol za železovo rudo. Veliko bolj zanimive so oznake štirih rudnikov na istem zemljevidu, ki prikazuje ozemlje med Ra-titovcem in Soriško planino (zemljevid 2). Tam so podobno kot pri Jamniku oznaceni rudniki žele­zove rude. Eden leži na planoti Ratitovec, severno od današnjega Gladkega vrha. Drugi rudnik pa je oznacen med vasema Torka in Prtovc. Bolj severo­zahodno ležita še dva rudnika, ki pa imata narisana le simbola za železovo rudo, a do njih vodi pot, torej sta bila gotovo pomembna. Oba ležita na obmocju pod današnjim Crnim vrhom, nekoc imenovanim Na Berdu (danes je oznaceno le ledinsko ime Brda). Nenavadno je, da na jožefinskih vojaških kartah ni nobenih oznak rudnikov južno od Železnikov, kjer so verjetno kopali veliko kasneje in v manjšem ob-segu, ceprav so rudarski rovi ponekod ohranjeni še danes. Ob jelovških in ratitovških rudnikih velja po­udariti, da so rudarji pogosto naleteli tudi na kosti ledenodobnih živali, tudi jamskega medveda (Križ­nar, 2011; Križnar, 2013). Konec 18. stoletja so nastali še nekateri drugi zemljevidi. Leta 1795 je bil izdan specialni zemlje­vid Natur und Kunst Producten Karte von Krain, ki zajema poleg ležišc rud ter rudnikov tudi druge naravne danosti in industrijske objekte od kamno­lomov, fužin in drugih. Na zemljevidu sta v okolici Selške doline oznacena dva rudnika in eno ležišce železove rude (zemljevid 3). Zanimiv je predvsem rudnik, ki leži na desni strani Sore, jugozahodno od Železnikov. Na žalost pa veliko merilo zemljevida ne omogoca natancne lokacije omenjenih rudnikov. Omeniti velja tudi zemljevid Kranjske (Krainska deschela), ki ga je leta 1778 izdal Balthasar Hacqu-et. Ta zemljevid je vseboval tudi takrat še dokaj neznana najdišca premoga, uporabnih kamnin in rudnih mineralov, toda na obmocju Selške doline ne oznacuje nobenih rudnikov (razen fužine pri Železnikih). Zemljevid Oberkrain oder der Laybacher Kreis iz leta 1797 vsebuje nekaj vec informacij o rudni­kih nad Železniki. Tako sta oznacena dva rudni-ka,2 ceprav bi lahko pripadala tudi topilnicam, saj oznaki ležita nizko nad dolino Sore (zemljevid 4). Zemljevidi, ki so sledili (kopirali) že omenjene jožefinske vojaške karte, so nastajali tudi v prvi polovici 19. stoletja. Pregledni zemljevid Karte des Königreichs Illyrien nebst dem Königlich Un­garischen Littorale iz leta 1843 prikazuje mnoge rudnike na celotnem ozemlju. Na ozemlju med Je­lovico in današnjo Soriško planino ima oznacenih pet rudnikov (zemljevid 5). Na širšem obmocju pa lahko zasledimo rudnike tudi še v okolici Krope (pri Cešnjici) in na Pokljuki. V letih 1844–1846 je Henrich Freyer izdal še da­nes izjemno informativen in uporaben zemljevid Special-Karte des Herzogtums Krain. Specialni ze­mljevid prikazuje vse takratne rudnike, rudne poja­ve in druge naravne danosti. Zemljevid v merilu 1 : 113.500 je bil razdeljen na 16 listov in tiskan v bar-vah (petih). Na ozemlju Selške doline prikazuje že nekatere predhodno omenjene rudnike, kot so tisti na Ratitovcu in ''''na Berdu'' pod Crnim Vrhom (ze­mljevid 6). O aktivnem izkorišcanju železove rude nad Sorico govori tudi oznaka r udišca zahodno od vasi Danje. Ta rudnik je v zadnjih letih dokumenti­ral in raziskal tudi Goran Schmidt (Schmidt, 2011; Schmidt, 2013), ki enako omenja tudi Freyerjev ze­mljevid. Zanimive so tudi oznake rudnikov na juž­nem robu Jelovice na grebenih Dražgoške gore, kjer je v okolici Lipniške planine oznaceno tudi aktivno rudišce. Enake oznake o rudarski aktivnosti najde-mo tudi pri Jamniku, pod grebenom s cerkvijo Sv. Primoža. Mnogi kasnejši zemljevidi, kamor sodi tudi Zem­ljovid slovenske dežele in pokrajin iz leta 1852, podobno kot drugi prikazujejo nekatere rudnike na ozemlju Selške doline, toda brez novosti in spre­memb. Z zamiranjem rudarske in železarske dejav­nosti proti koncu 19. stoletja so v pozabo zašle tudi oznake. Rokopisne (barvne) geološke karte Osnova za vse nastajajoce geološke karte so bili zgoraj omenjeni jožefinski vojaški zemljevidi in tudi kasnejši zemljevidi velikega merila, v katere so vrisovali in dopisovali geološke podatke. Prve natancne geološke karte ozemlja Kranjske (tudi z Gorenjsko) so pricele nastajati že sredi 19. stoletja z razvojem takrat skupnega geološkega zavoda na Dunaju (Budkovic, 2008; Ramovš; 2001). Prvo ge­ološko kartiranje ozemlja Selške doline so zaupali tudi prvemu slovenskemu geologu Marku Vincencu Lipoldu, kar je ta izvajal v letu 1857. Postopek karti­ranja je potekal na osnovi topografske karte (merila 1 :28.800), kjer so geološke podatke potem prenesli na zemljevide manjšega merila, obicajno na merilo 1 :144.000 (zemljevid 7). Ceprav je Lipold terenska dela v Selški dolini opravil v letu 1857, je še nasled­nje leto popravljal in dopolnjeval podatke (Ramovš, 2001, 7). Na Lipoldovih rokopisnih barvnih geoloških kartah (v digitalni obliki3) smo pregledali celotno ozemlje Selške doline in našli nekaj izjemnih podat­kov. Prvi zanimiv zaznamek smo našli na obmocju današnjega Svetega Tomaža. Na geološki karti je vzhodno od vasi, nad dolino reke Sore oznacen ru­dnik živosrebrove rude, verjetno pa je bil le poizku­sni rov. Simbol je narisan na kamninah paleozojske podlage in ima pripis Queksilber bergbau, torej ''rudnik'' živega srebra (zemljevid 8). O tem pojavu živosrebrove rude (cinabarit) Lipold veckrat piše tudi v porocilih (Lipold, 1853; Lipold, 1856). Naše raziskave v letu 2016 so po vec kot 160 letih potrdile obstoj tega orudenja, saj smo na oznacenem mestu našli kremenove žile s kristali cinabarita (Križnar, 2016; Križnar, 2018). Drug zanimiv zapis oziroma oznako najdemo za­hodno od današnjih Selc, kjer sta oznacena celo dva rudniška objekta (rova). Verjetno gre tudi tukaj za stare rove (zato nad enim tudi zapis Alt), kjer so iska­li oziroma kopali bakrovo rudo. Na bakrovo rudo kaže tudi pripisani napis Cupferberg (zemljevid 9). Trenutno o teh rudarskih delih vemo izjemno malo, Na osnovi rokopisne geološke karte je bilo mogoce ponovno poiskati in najti kristale cinabarita nad dolino Selške Sore. O cinabaritu pri Svetem Tomažu je prvi pisal Marko Vincenc Lipold pred vec kot 160 leti. Foto: Matija Križnar ker terenske raziskave še vedno potekajo. Mogoce se tukaj skriva skrivnostni rudnik, ki ga omenja Alfonz Müllner in je oznacen kot ''Rastgraben''. Isto najdišce bakrove rude omenjajo še kasnejši geologi in raziskovalci (Müllner, 1903). Temeljit pregled zgodovinskih in rokopisnih ge­oloških kart širšega ozemlja Selške doline ne prika­zuje nobene druge rudarske dejavnosti na obmocju južno od Železnikov, na Jelovici ter med Ratitovcem in Soriško planino. Ceprav na topografskih osno­vah (razmeroma nejasni zapisi) lahko ponekod opazimo zaznamke rudnikov železa (zapisani kot Eisengrube), ti obicajno niso poudarjeni. To lahko pomeni, da po letu 1858 niso vec delovali oziroma so mirovali, kar bi bilo najboljše sklepanje. Ceprav rokopisne geološke karte vsebujejo mnoge koristne informacije, pa je nenavadno, da o nekaterih rudni­kih ni niti sledu oziroma nobenih oznak. To se nana­ša predvsem na rudnike južno od Železnikov in tudi že zgoraj omenjeni rudnik pri Knapih. Zemljevid 1 Izseka iz dveh jožefinskih vojaških kart z oznacenimi rudniki na ozemlju današnjih vzpetin Homa (zgoraj) in Rajha (spodaj). Vir: The Historical Map Portal Zemljevid 2 Izsek iz dveh jožefinskih vojaških kart s štirimi oznacenimi rudniki med Ratitovcem in Soriško planino. Vir: The Historical Map Portal Zemljevid 3 Zemljevid Natur und Kunst Producten Karte von Krain iz leta 1795 prikazuje nekatere rudniške objekte (obkroženi) na obmocju Selške doline. Vir: Digitalna knjižnica Slovenije Zemljevid 4 Zemljevid Kranjske iz leta 1797 ima nad Železniki dva rudnika železove rude (obkroženo). Podobno sta oznacena tudi dva rudnika pri Kropi in Cešnjici pri Kropi (prekinjene crte). Vir: Digitalna knjižnica Slovenije Zemljevid 5 Izsek širše okolice Selške doline z zemljevida Karte des Königreichs Illyrien nebst dem Königlich Ungarischen Litto­rale z oznacenimi rudniki v okolici Ratitovca in enim na Jelovici. Vir: Digitalna knjižnica Slovenije Zemljevid 6 Zemljevid Henrika Freyerja je zelo natancen in prikazuje mnoge rudniške objekte in pojave rud zahodno in severno od Železnikov. Vir: Digitalna knjižnica Slovenije (Freyer, 1846) Zemljevid 7 Rokopisne geološke karte so obicajno risali na osnovne topografske karte (merilo 1:144.000). Tako lahko na karti najdemo oznacene še nekatere rudnike (obkroženo). Predstavljena geološka karta je iz leta 1856. Vir: Arhiv Geolo­škega zavoda Slovenije, foto: Matija Križnar Zemljevid 8 Rudnik in pojav živosrebrove rude pri Svetem Tomažu, izrisan na rokopisni geološki karti (merilo 1:28.800). Vir: Arhiv Geološkega zavoda Slovenije, foto: Matija Križnar Zemljevid 9 Skrivnostna rudnika (dva rudniška rova) bakrove rude zahodno od Selc, oznacena na rokopisni geološki karti (spodaj). Zgoraj je oznacen rudnik železove rude pod Rajhom. Vir: Arhiv Geološkega zavoda Slovenije, foto: Matija Križnar Zakljucek O zgodovini rudarjenja v Selški dolini in njeni okolici obstaja vrsto zapisov, od arhivskih rudar­skih knjig, ledinskih imen, ljudskega izrocila do dejanskih rudniških objektov, kot so vkopi, rovi in rudniški odvali. Vse to kaže na izjemno pestro ru­darjenje v zadnjih nekaj stoletjih. Mnogo podatkov o rudarski dejavnosti smo našli tudi na nekdanjih zemljevidih (topografskih kartah) in rokopisnih ge­oloških kartah. To gradivo vsaj deloma pripomore k lociranju nekaterih starih rudnikov oziroma rovov. S prebiranjem zemljevidov dobimo tudi vpogled v nekdanja poimenovanja obmocji, kot so ledinska imena in podobno. Literatura: Budkovic, T., 2008: Manuskriptne geološke karte slovenskega ozemlja iz obdobja avstroogrske monarhije, ki jih hranijo v znanstvenem arhivu Zveznega geološkega zavoda Avstrije na Dunaju – Obvestilo o njihovem skeniranju. Geologija 51/2; 265–266. Freyer, H, 1846: Special-Karte des Herzogtums Krain. Verlag der Kunsthandlung H. F. Müller in Wien. Gašperšic, J., 1962: O tehniki in opremi nekdanjih rudarjev na Jelovici. Kronika (Zgodovinsko društvo za Slovenijo), 10/1; 9–19. Križnar, M., 2009: Rudišce Knape – nekoc in danes. Loški razgledi, 56; 155–162. Križnar, M., 2011: Jamski medved z Jelovice. Loški razgledi, 57: 123–128. Križnar, M., 2013: Fosilne kosti iz starih rudnikov med Jelovico in Pokljuko.Društvene Novicke (Društvo prijateljev mine-ralov in fosilov Slovenije), 8: 2–3. Križnar, M., 2015: Zgodovina rudarstva na starih zemljevidih slovenskega ozemlja. Življenje in tehnika, 66/4; 26–33. Križnar, M., 2016: Po sledi Lipoldovih cinabaritov na Škofjeloškem. Konkrecija (Društvo prijateljev mineralov in fosilov Slovenije), 5; 47–49. Križnar, M., 2018: Cinabarit pri Svetem Tomažu ponovno odkrit po 160 letih. Loški razgledi, 64 Lipold, M. V., 1853: Vorkommen des Kupfers und Quecksilbers bei Laak. Jahrbuch der Kaiserlich Königlichen Geologischen Reichsanstalt, Wien, 4; 863–864. Lipold, M. V., 1857: Bericht über die geologischen Aufnahmen in Ober-Krain im Jahre 1856. Jahrbuch der Kaiserlich Köni­glichen Geologischen Reichsanstalt, Wien, 8; 205–234. Müllner, A., 1903: Das Bergwesen in Krain – Kupferbaue in Krain. Argo, 10/5, 37–39. Ramovš, A., 2001: Lipoldovo geološko raziskovanje in njegove rokopisne karte slovenskega ozemlja. Geologija, 44/1; 7–14. Schmidt, G., 2011: Rudnik nad Sorico. Loški razgledi, 57; 110–122. Schmidt, G., 2013: Rudnik nad Sorico - dopolnilo. Loški razgledi, 59; 251–253. Schmidt, G., 2014: Seznam rudnikov na Slovenskem. Zgodovinski casopis, 68/1-2; 236–256. Digitalni viri: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib.si, december 2017 (Zemljevidi slovenskega ozemlja in casopisi) The Historical Map Portal, http://mapire.eu, avgust 2017 (Jožefinske vojaške karte in zgodovinski zemljevidi) Opombe: 1Vec o rudišcu pri Knapah je pisal Križnar (2009), ki je povzel tudi zgodovino raziskovanja, geološko zgradbo in pojavljanje rud. 2Iz zemljevida tega ni mogoce natancno razbrati. 3Hrani Geološki zavod Slovenije, originali shranjeni na Dunaju. Grogurjeva žaga na Sori pri Podroštu Vincencij Demšar Uvod Na Loškem je bilo do srede 20. stoletja veliko število vodnih žag, potem pa jih je oblast zlasti po letu 1962 kot motec kapitalisticni element nasilno zapirala. Od Zalega Loga do Podrošta so bile do dru-ge svetovne vojne na slabih dveh kilometrih kar tri žage. Prva je bila žaga soseske Zali Log, kas­neje t. i. Mlinarjeva žaga v Vengarlu. Požgana je bila leta 1945. Naslednja je bila Strojevceva žaga, kate-re ostrešje je bilo leta 1979 prenešeno na pogorel Benceljnov (Palihov) hlev na Jesenovcu, in kot tretja Grogurjeva žaga okoli 50 metrov naprej od odcepa sedanje ceste v Ravne. Le redki starejši ljudje se še spominjajo teh žag v obratovanju. Danes lahko samo s pobližnjim ogledom vidimo nekaj ostankov teh vodnih naprav. Za Grogurjevo žago je tudi sorazmerno dobro oh-ranjen njen arhiv skupaj z nacrti. Zato sem jo tudi lažje predstavil tudi po tehnicni strani, saj sem že nekajkrat moral mladim razlagati zgradbo in potek delovanja t. i. žag venecijank. Tudi zelo redki so še ostanki takih žag na Loškem: npr. Javhova v Zadnji Smolevi in Jemcova v Davci. Eden zadnjih žagarjev je bil Janez Florjancic – Južnk z Zalega Loga. Pred drugo svetovno vojno pa je bil za hlapca, furmana pri Grogurju. Rad je povedal, kako je s prodajo voza desk tudi on dobil polovico denarja od cene. V Arhivu Republike Slovenije je ohranjen fond Okrajnega glavarstva Kranj, v katerem so med dru­gimi tudi zapisi o prizadevanjih Jerneja in kasneje Janeza Žbontarja z Zalega Loga 21, po domace Gro­gurja, da je naredil ob pritoku Pamerpoha izpod Ratitovca oz. Stedel vrha v Soro svojo žago na vodni pogon. Od te žage je še danes vidno še nekaj jezu in del zabetonirane zapornice.1Pod jezom se je vse do danes ohranil tolmun, ki v poletni vrocini nudi prijetno osvežitev. Spis te zadeve bi moral biti pri fondu Vodne knji­ge v Zgodovinskemu arhivu Ljubljana, enota v Ško­fji Loki, pa ni. Svoj cas je bil, saj ima oznako WB2 416/ 216. Sicer pri Vodni knjigi za loški okraj manj­ka vec spisov in nacrtov vodnih naprav. Razlogi so lahko zelo razlicni. Za Globocnikove in Egrove vod­ne naprave iz Železnikov verjetno manjkajo zaradi nacionalizacije. Dokumentacija gradnje Grogurjeve žage pa ni na svojem mestu, ker je gradnja in nje-no kasnejše preurejanje šlo tudi na sodišce. Nadzor nad vsemi gradnjami tistega casa je imelo OGK oz. njen gradbeni oddelek. Spis, kolikor ga je ostalo, je v ovoju z naslovom ''Žbontar Janez, Zali log 21, obc. Sorica''. Sresko nacelstvo v Škofji Loki je bilo 3. 2. 1939 naprošeno, da Okrajnemu sodišcu v Škofji Loki, od­delek II. pošlje vodopravni spis Jerneja Žbontarja za postavitev žage. To je že naslednji dan tudi storilo. Tomaž Kenda je namrec po odvetniku Niku Lencku tožil Tomaža Freliha iz Zgornjih Danj, Okrajno hra­nilnico in posojilnico v Škofji Loki in Hranilnico in posojilnico v Sorici za 25 tisoc dinarjev.3 Kakšno zve­zo je imela tožba Kende in Grogurjeva žaga, bomo pojasnili kasneje. Celoten spis je sodišce 20. 1. 1940 vrnilo Sreskemu nacelstvu v Škofji Loki, ki ga je še isti dan prejelo in vrnilo med spise, a. a. 26. 1. 1940. Še niti dve leti ni poteklo, odkar je leta 1906 po Baški grapi stekla železnica, ko je Jernej Žbontar, Grogur z Zalega Loga, zaprosil za dovoljenje za gradnjo nove žage. Pri tem je za postavitev nove žage izkoristil svoji4 dve manjši parceli na levem bregu Sore in vecjo na nasprotnem desnem bregu in še stransko vodo grape Pamerpoh. Nacrt in gradnja v letih 1908–1910 Bodoci investitor Grogur je 11. 3. 1908 poslal do-pis na OGK. V njem napiše, da želi postaviti žago na svojih dveh parcelah v k. o. Zali log štev. 212/160 in 212/161. Nacrt žage je že januarja istega leta tudi predložil. Žaga bo v spodnjem delu zidana, zgoraj pa lesena in pokrita z deskami, Soro bi zajezil z meter visoko kašto iz netesanega lesa. Bregova na levi in desni sta kamnita. Vse potrebne kote – fiksne tocke ima tudi že dolocene. Voda bi tekla po meter širokem žlebu v dolžini 29 metrov direktno na vre­tenasto kolo. Z njega bi s prenosnim jermenom po­ganjala cirkularno žago in jarem z ''eno pilo''.5 Manj­ši pretoki vode so najmanj pol kubicnega metra, ob vecjih vodah pa do 6 kubicnih metrov na sekundo. Ob visoki vodi bi zatvornica omogocala direkten odtok, tako da voda ne bi zastajala za jezom. Cesta prav tako ne bo ogrožena, saj je 2–4 metrov višje. Žaga vpliva še na parcele iste k. o., in sicer parcele štev. 169/35 na desnem bregu in 169/65 na levem bregu, ki so prav tako Grogurjeve. Tice pa se tudi parcele 191, ki je last Reze Frölich z Zalega Loga 12, in parcele 192, ki je last Urha Kristana z Zalega Loga 7. Sama stavba je dolga 12 metrov in široka 6 me-trov. Na vzdolžni južni in severni strani je opažena z deskami. Na osnovi dopisa in nacrta žage je zaprosil za stavbno dovoljenje. Na osnovi prošnje je OGK 23. 3. 1908 razpisalo komisijsko obravnavo za 8. 4. 1908 ob 10. uri na licu mesta, vendar je bil datum kasneje spremenjen. OGK je poslalo vabilo vsem prizadetim. Na obicajen nacin je obcinski sluga prebral tudi razglas pred cerkvijo na Zalem Logu. Morebitne ugovore je bilo treba podati najkasneje na sami komisijski obravna-vi, ki je bila po novem 16. 4. 1908. Poleg drugega, kar je že v prošnji za obravnavo, so v razsodbi 12. 5. 1908 zapisali, da bo cela naprava stala na parceli 211/160, ker je tudi nasprotni breg last podjetnika. Slednji je tudi izjavil, da bo naredil betonski jez na skalo v dolžini 10 metrov. Rake bodo širše, in sicer široke 1,5 metra. Na zgornji strani je treba pridati še stavbo za žagarja. Grogur je želel še, da bi v primeru nizke vode smel na jez postaviti do 30 centimetrov visoke nastavke. Namesto enega malega vodnega kolesa bosta dve, eden za cirkular, drugi za jarem. Dogovorili so se, da bo dovoljenje izdano pod naslednjimi pogoji: Vsa zadeva mora biti najmanj 2 metra stran od okrajne ceste. Žagar mora imeti v svojem prostoru zidan dimnik, visok vsaj še 1,3 me-tra nad vrh strehe. Jez mora narediti tako mocnega, da ga povodenj ne bo mogla por ušiti. V casu nizke vode lahko postavi nastavke na vodo za višino do 30 centimetrov, vendar jih mora odstraniti, ce voda narašca. Upoštevati mora spodnje vodne upravicen-ce in ne zadrževati vode v škodo spodnjih. Spodnja gonilna vretena, rocice, vertikalni zobati kolesi in krožna žaga morajo biti varnostno zavarovani. Sto­pnice iz žaginega prostora v spodnji prostor morajo imeti ograjo. Prav tako se morajo zavarovati klini pri transmisijskih napravah in vretenih. Kolovozna pot nad jezom cez strugo Sore, ki jo rabita Kristan in Frölichova z Zalega Loga, mora ostati neovirana in zanjo cez vodo skrbi Grogur. Odgovoren je tudi za vso škodo, ki bi eventuelno nastala na parcelah štev. 191 in 192 imenovanih lastnikov. Celotno delo mora biti koncano v enem letu, ko mora biti kolavdacija po OGK. Na to razsodbo je možna pritožba v roku 14 dni na deželno vlado v Ljubljani. Kot je zapisal v prošnji za podaljšanje roka še za eno leto 13. marca 1909, dela ni mogel dokoncati za­radi slabega vremena zadnjih mesecev, predvsem sta manjkala še stanovanje za žagarja in cirkularka. OGK mu je ugodilo podaljšanje roka do 21. maja 1910. Grogur je 16. 3. 1910 zaprosil za kolavdacijo žage. Žago so pregledali na licu mesta 12. 5. 1910. Ugo-tovili so, da je jez postavljen nekoliko nižje, kot je bilo po nacrtu zarisano. Dolocili so 11 fiksnih tock za posamezne dele žage. Pri obravnavi leta 1908 se je druga fiksna tocka dolocila kakih 10 metrov nižje od jezu. Najvišji rob, iz vode moleca skala je od poslopja oddaljena cca 4,50 metra in ima viša­vo 9,777, zgornji rob jezu na levem bregu 10,281, zgornji rob jezu na desnem bregu pa 10,297. Med stroški te kolavdacije so všteti tudi prevozni stroški od Podrošta do Zalega Loga in nazaj, saj so šli tja na kosilo, vendar teh stroškov niso napisali. Iz Kranja so se odpeljali ob cetrt na sedem zjutraj. Za obra­tovanje žage je dobil dovoljenje 12. 5 1910. Odlok OGK, izdan 10. 8. 1910, pove, da je eno žagarjevo okno, položno obrnjeno proti jezu, v velikosti 40 x 60 cm. Jez je za 4–5 centimetrov višji, kot je po nacrtu. To malo spremembo so odobrili, ker višje ni nobenih drugih vodnih naprav. Jez je betonski, leži nekoliko poševno proti toku in je dolg okoli 11 me-trov – zaradi visoke vode ga ni bilo mogoce izmeriti. Vtok v betonski kanal ima dve zapornici, široki 1,10 metra. ''Vtok je 2,10 metra širok in se zožuje na 1,55 metra pri zacetku lesenih rakev. V betonskem delu je napravljen jalovi iztok, ob enem izpust gramoza zaprti z 1,10 metra široko zatvornico.'' Manjše kolo (''Staab oder Spritzrad'') ima v premeru 18 col (48 centimetrov) in dolžino 145 centimetrov. Vecje kolo za beneško žago ima 3 metre v premeru s 77 centi­metrov dolgimi in 22 centimetrov širokimi lesenimi lopaticami. Krožna žaga je nad odtokom vode od malega kolesa. Obe kolesi sta zavarovani z leseno streho in opaženi. Voda na kolesa je podlivna. Od­tok do Sore v dolžini okoli 13,5 metra je zavarovan tako proti Sori kot proti bregu s suhim z zidom. Že ob ogledu pomladi leta 1910 se je spodnji vod­ni upravicenec Franc Demšar pritožil, da Grogur ne spoštuje odloka z dne 12. 5. 1908. Ob mali vodi vodo pripira ''in traja vcasih skoro cetrt ure, da se toliko vode nabere, da tece po rakah k kolesu za krožno žago''. Zato naj Grogur odstrani zapornico pri vtoku na malo kolo. Ce je vode zadosti, le-ta lahko žene Grogurjevi žagi oba kolesa. Ob mali vodi pa lahko dela samo z enim kolesom, torej samo z beneško žago ali samo s cirkularjem. V odloku je nadalje zelo natancno navedeno, kaj bi moral Grogur storiti, predvsem kako bi moral ustrezno ravnati z zaporni­cami glede na kolicino vode. Kljub temu so dovolili, da sme Grogur v casu nizke vode postavljati na jez desko, ki bo visoka na levem bregu 26 centimetrov, na desnem pa 24,5 centimetrov. Odstraniti mora tudi zacasno bajto ob okrajni cesti za žagarja. Tokra­tne stroške mora placati prosilec, in sicer so v višini 115 kron in 16 vinarjev. Po prvotnem nacrtu leta 1908 bi žaga imela samo eno vodo kolo, kar je razvidno tudi iz zgornjega nacrta, a so že pri izvedbi naredili dve, enega za žago in drugega za krožno žago. Kolavdacijska komisija je leta 1910 s tem soglašala. Ob kolavdaciji 12. 5. 1910 je Jakob Kristan s pre­našanjem instrumentov, late in nošnje na voz in z voza zaslužil 1,20 krone in hrano v vrednosti 20 vinarjev. Nacrte je narisal vladni nadinženir Franc Žužek januarja 1903 v Ljubljani. Nacrt in gradnja leta 1921 Jernej Žbontar je jeseni 1921 že brez ustreznih do-voljenj zacel svojo žago preurejati, kar je konkretno zaznal na svoji nižje stojeci žagi Franc Demšar. Zato je 19. 9. 1921 po pooblastilu sporocil na zapisnik na OGK: ''Janez6 Jernej Žbontar na Zalem logu št. 21 popravlja svojo žago na Zalem logu in bo napravil novo vodno kolo vsled cesa bo moral vodo zapirati. Vsled tega bom jaz prikrajšan na množini in moci vode, ker moja žaga stoji nižje. p. p. Franc Demšar''. Cez tri dni, 22. 9., je OGK pisalo Jerneju Žbon­tarju, da je prišla prijava, da preureja žago, in bodo zaradi tega spodnji vodni upravicenci prikrajšani. Narocili so mu, naj s tem delom takoj prekine, sicer ga bo doletela stroga kazen in prisilna ustavitev del. Citirali so mu zakon iz leta 1872, da je treba ''za vsa­ko narejanje ali preurejanje vodnih naprav, ki imajo vpliv na lastnost vode /…/ poprejšnega dovoljenja vodopravne oblasti tj. okrajnega glavarstva''. Ce pa želi žago preurejati, naj pošlje na OGK prošnjo s prilogami, ''od vešce roke izdelan nacrt v 3 enakih izvodih in opis nameravane preuredbe, nakar bo okrajno glavarstvo razpisalo ogled in komisijo na licu mesta in videlo razsodbo''. Prepis tega dopisa Žbontarju so poslali tudi orožniški postaji v Sorici in pritožniku Francu Demšarju na Zali Log. Dr. Tekavcic je v Kranju 3. 10. 1921 zaslišal Janeza, sina Jerneja Žbontarja, sedanjega lastnika žage. Ta je priznal, da je žago že deloma preuredil, da je že ''dve stari kolesi odstranil in postavil samo eno vodno kolo, ki ima druge dimenzije kot prejšnje. Tudi rake je spre­menil.'' Tekavcic mu je pojasnil podrobno, kaj mora vse narediti za morebitno prošnjo za ogled na licu mesta. Žbontar je izjavil, da bo v prihodnjih dneh vlo­žil prošnjo, opremljeno z nacrti. Izjavil je tudi, da bo dela nadaljeval le sporazumno s Francem Demšarjem. Jernej Žbontar se je 21. 10 1921 potem res obrnil na OGK7s prošnjo, da bi smel preurediti svojo žago na Sori, ki se je po njegovo ''tekom let toliko obrabi-la, da ne more vec ustrezati svojemu namenu''. Pred­ložil je dva potrjena nacrta iz leta 1908 in tri nove nacrte v treh izvodih. Komisijska obravnava je bila opravljena v soboto, 5. 11. 1921. Obravnavo je vodil dr. Tekavcic, zraven so bili tehnicni inženir Emmer ter Franc Demšar, Zali Log 22, kot vodni upravicenec in investitor, sin Ivan Žbontar, ki je bil novi lastnik. V zapisniku so zapisali, da je bil nacrt razgrnjen v prostorih gerenta8 na Zalem Logu in na OGK in na razpolago za vpogled ter pripombe. Navzoci Demšar je, ker je nižje na Sori prav tako imel žago, imel pri­pombo, ''da ne ugovarja preuredbi, zahteva pa, da se zajamci neovirani odtok vode od Žbontarjeve žage''. Takrat so po zapisniku 6. 11. 1921 ugotovili, da Gro­gur želi odpraviti dve stari leseni kolesi in napraviti samo enega lesenega na spodnjo vodo. Novo kolo je že postavljeno, široko 1 meter in ima 3,80 metra premera. S kolesom pridobljena vodna moc ''se bo potom zobatih koles in jermenov prenašala k vene­cijanski žagi z enim listom ter na cirkularno žago.'' Lesene rake so zožili na 1,13 metra in znižali na 77 centimetrov. Nova žaga je benecanka z enim listom in novim cirkularjem. Vse to je že postavljeno. ''Ker ne nasprotujejo zaprošeni preureditvi niti iz javne, niti iz zasebne koristi, dovoljuje se Vam v smislu dolocil vodnopravnega zakona in stavbnega reda za bivšo Kranjsko ter obrtnega reda preuredba obstojece vodne naprave po nacrtu, ki je bil pred-met obravnave.'' Nekaj malega je bilo treba preure­diti pri vodni zapornici. Sicer je spet poudarjeno, da se voda ne sme nabirati v škodo spodnjih vodnih Vizirni steber je bil izhodišce za vse pomembne višine žage in jezu, ki je bil uradno dolocen in ga ni smel nihce pre­mikati. Pri tej žagi so ga predvideli na levem bregu Sore blizu same stavbe. Betonski vizirni steber mora biti pokrit z zemljo, ker je bila predvidena skala v strugi pregloboko v vodi. koristnikov. Nekaj je bilo treba še poskrbeti glede varnosti tako pri transmisijah kot tudi pri cirkular­ju. Rok za ureditev tega je bil 8 mesecev, nato mora zaprositi za kolavdacijo. V bližini jezu mora posta­viti vizirni steber iz betona. Šele potem, ko bodo opravljene vse nivelacije žage, bo smel odstraniti stalno tocko na skali pod jezom. En izvod nacrta so vrnili investitorju Grogurju, drugi izvod nacrta pa so namenili za vodno knjigo. OGK pa je poslalo v vednost celotni dosje Inšpekciji rada v Ljubljano že 6 . 11. 1921 in slednje je že cez 4 dni vrnilo zadevo s pripombo, da mora investitor urediti še: 1. ''Za žagarja je napraviti na žagi ognjevaren pros-tor, ki mora biti opremljen z ognjevarno pecjo, v svrho ogrevanja v mrzlem letnem casu. 2. Pri žagi mora biti primerno, pokrito stranišce. 3. Dostop k gonikom mora biti nezaposlenim popol­noma zabranjen.'' Vsi komisijski stroški leta 1921 so bili natancno popisani, skupaj so znašali 1.700 kron. Storitev dr. Tekavcica kot voditelja obravnave je stala 828 kron in inž. Emmerja kot stavbnega svetnika 868 kron. Slednji je zapisal, da je odšel iz Kranja ob 7. uri in se vrnil ob 20. uri. Vracunani so bili tudi stroški merilnih naprav. Za zapisnik pa je bilo treba placati 4 krone. 27. novembra tega leta so mu na OGK zag-rozili z rubežem, ce ne placa stroškov v roku 8 dni. Uradnik na OGK je že 9. 12. 1921 napisal dopis za rubež, pa je drugi s svincnikom pripisal: ''Ne ekspe­dirati pred 15. 12., ako ne dojde do tedaj znesek.'' Grogur je placal to 22. 12. 1921 s 425 dinarji. OGK je 21. 9. 1922 pisalo Grogurju, sklicujoc se na odlok o njegovi žagi 24. 8. 1922, da mora nemu­doma sporociti, ce je že dovršil preureditev žage in postavil vezirni steber, kot so mu dolocili z odlokom pred skoraj letom dni, 24. 10. 1921. Ce je, naj takoj ''zaprosi za kolavdacijo oz. dovoljenje za obrato­vanje žage''. Po zakonu namrec ne sme obratovati, dokler naprava ni odobrena. Zaradi vpisa v vodno knjigo pa se mora na podlagi vizirnega stebra op-raviti še nivelacija cele vodne naprave. Na ta dopis je na prvi strani nekdo prvo polovico s svincnikom, drugo polovico pa s crnilom napisal: ''Izvršeno je vse razen vizirnega stebra. Tega ni mogoce postaviti na levem bregu pri žagi, ker je prostor sedaj ves za­basan s hlodi in ne bo prost do konca leta. Naj se s kolavdacijo pocaka do novega leta ali pa naj se mu dovoli, da postavi vezir, steber na desnem bregu ob jezu.'' Nadaljevanje je pisano s crnilom: ''Kraj je lahko dostopen, ker pelje v neposredni bližini cez Soro most. Po izjavi g. inž. Emmerja se lahko postavi vizirni steber na desnem bregu jezu, ako je prostor lahko dostopen, kar pa je, kar je stranka sama na uradnem dnevu izjavila.'' Ta uradni dan je bil v Že-leznikih 3. 10. 1922, kjer je Grogur pojasnil, kako je z vizirnim stebrom. Skoraj tocno po enem letu, 8. 11. 1922, je bila opravljena kolavdacija. Z vsem so bili zadovoljni, razen da še ni bilo ograje pri stopnicah, ki vodijo v transmisijski prostor, in odprtina pri jalovem toku je bila za 1,5 centimetra prenizka. Ugotovili so, da se nov vizirni steber iz betona nahaja na levem bregu v neposredni bližini žaginega kletnega okna in je od­daljen od robu žage proti vodi 3,70 metra. Izmerili so vse važne tocke in jih nivelirali ter zapisali. Pri tem so ugotovili, da je bil jez ''samolastno povišan'' za 39 oz. 37,4 centimetrov. Novi lastnik Janez je ob tem izjavil, da ga je povišal že prejšnji lastnik Jernej Žbontar. Ker povišanje jezu ne dela škode navzgor, so to potrdili oz. sprejeli. Izdali so mu zacasno dovoljenje za obra­tovanje. Poleg že omenjenih potrebnih dopolnil so še zapisali, da je nov vizirni betonski steber, ki ima zgo-raj medeninast žebelj, treba pokriti z zemljo, da se ne poškoduje. Nabaviti pa mora še obveze in dezin­fekcijska sredstva v posebno škatlo, ki mora biti na žagi za primer kake nesrece. Ta zapisnik kolavdacije so podpisali samo trije, dva iz OGK in Ivan Žbontar. Potni stroški vladnega tajnika dr. Karla Tekavcica so za voz znašali iz Kranja do Podrošta in nazaj 187 dinarjev in še dnevnica + 50 % 30 din. Skupno torej 217 din. Inženir Emerer prav tako iz Kranja je stal 306 dinarjev. Triletna pravda zaradi lastništva Zgodbe pa še ni bilo konec. Po spisu o Grogurjevi žagi v arhivu OGK sta na koncu še dva krajša zapisa. Nacrt Grogurjeve žage, preurejene na eno kolo leta 1921. Okrajno sodišce v Škofji Loki je 3. 2. 1939 zaprosi-lo Sresko nacelstvo v Škofji Loki v zadevi II. P 137/ 3811 za ''vodnopravne spise Žbontar Janeza iz Zale­ga loga''. Sodišce je 7. 2. 1939 te spise prejelo in jih 20. 1. 1940 vrnilo. V dopisu 3. 2. 1939 so napisali, da gre za pravdno stvar, ker Kenda Tomaž, posestnik z Zalega Loga, po odvetniku Niku Lencku toži Tomaža Freliha iz Zgornjih Danj, Okrajno hranilnico in posojilnico v Škofji Loki ter Hranilnico in posojilnico v Sorici za­radi 25 tisoc dinarjev. Tožena stranka je trdila, da je Jernej Žbontar zaprosil za vodopravno dovoljenje za postavitev žage na parcelah 211/609 in 211/161 k. o. Zali Log, nakar se je 12. 5. 1908 vršil komisijski ogled, nato pa je leta 1921 Jernej Žbontar zaprosil za preureditev žage in se je v ta namen vršila komi­sijska razprava dne 5. 11. 1921. V ZAL10 je ohranjen kar zajeten ovoj vecletne pravde med Tomažem Kendo, lastnikom parcele, na kateri je stala Grogurjeva žaga na eni strani in tremi izvršitelji, ki so se hoteli prek sodišca polastiti teh dveh parcel. Tomaž Kenda je prejel sklep sodišca z grožnjo izvršitve terjatve v zvezi s parcelama, ki jih je Jernej Žbontar navajal kot svoji parceli in na eni postavil zgoraj opisano žago. Kenda je vložil tožbo zaradi ''nedopustne izvržbe''. V resnici sta bili par-celi po zemljiški knjigi vpisani na prednike Tomaža Kenda in sedaj po izrocilni pogodbi 28. 3. 1938 na njega, tožitelja. Da z zgornjima parcelama nekaj ni v redu, je zaznati že iz oporoke Jerneja Žbontarja v notarskem zapisu 6. 4. 1921. Ko izroca premože­nje sinu Ivanu, je zapisano, da izroca tudi ''parc. 211/160 njivo in 211/161 pašnik z na parc. štev. 211/160 zgrajeno žago in z vso vodno mocjo spa­dajoco k tej žagi, katere parcele so pomotoma pri­pisane k zemljišcu Franciške Kenda iz Zalega loga štev. 11. vložek štev. 19 k. o. Zali log''. Ivan Žbontar se je kasneje skliceval na dogovor z 7. 1. 1925, za katerega pa se je izkazalo, da tedaj ni bil zapisan, temvec šele kakšne tri ali štiri leta pred letom 1938. Posestnik Janez Kenda naj bi bil Jerneju Žbontarju dovolil zgraditi žago na njegovi parceli leta 1908 ''proti letnemu placilu 10 kron za dobo 30 let''. Ivan Žbontar pa je sprva trdil, da je omenjeni dve parceli kupil od Janeza Kenda, posestnega prednika Franci­ške Kenda. Tožitelj je pojasnil, da to ni bilo mogoce, ker je bil omenjeni Janez Kenda v letih od 1896 do 1911 v Ameriki, in ni mogel skleniti take pogodbe v tistem casu, drugega pa tudi ni pooblastil. Pod-pisana sta bila res Franciška Kenda in njen sin Ja­nez Kenda, ki je živel v Zagorju. Slednji je trdil, da pogodbe z datumom 7. 1. 1925 ni podpisal na Za­lem Logu, temvec mu jo je Grogur poslal v podpis v Zagorje pred 3–4 leti. Podpise je celo raziskoval grafolog v Ljubljani. Nastopilo je vec pric obema spornima sosedoma; med njimi tudi trgovec Zoran Deisinger.11 Leta 1925 naj bi se bili samo dogovorili, da so par-cele Kendove, zanje pa Grogur placuje nekaj letne najemnine. Med dokazili je bil sodišcu predložen tudi izpisek iz zemljiške knjige v Škofji Loki, kjer je pisalo, da sta ti dve sporni parceli nastali 6. 12. 1899 po nalogu Višjega sodišca v Gradcu, na osnovi delilnega nacrta in odpisani od vložka 88 k. o. Zali Log, ''ki je bil dotlej knjižen na upravicence kraja Zali Log''. Iz tega je jasno razvidno, da so leta 1899 v tem predelu Založani razdelili veliko skupno ze­mljišce in ti dve parceli sta postali last Kendovih. Tudi Grogur je 9. 5. 1939 potrdil na sodišcu, da je pokojna Franciška Kenda12 vedno trdila, da sta sporni parceli njena last, in ju tudi ni hotela prodati. Razprava na sodišcu je 9. 5. 1939 trajala štiri ure in pol. S sodbo 17. 5. 1939 niso ugodili Tomažu Kendi in so zavrnili tožbeni zahtevek, zato se je Kendov advokat Niko Lencek pritožil na Okrožno sodišce v Ljubljani kot prizivno sodišce. Z dokazovanjem je ovrgel nepravilnost sodbe v Škofji Loki. Sodišce v Ljubljani 23. 9. 1939 prav tako tožitelju ni ugodilo, zato je Lencek 23. 10. 1939 šel naprej na Stol sed­morice v Zagrebu. Od tu je tožba 19. 12. 1939 šla še na vrhovno sodišce kot revizijsko sodišce. Zadeva ni bila koncana. Iz stroškov, ki jih je predložil v tej zadevi Kendov advokat Niko Lencek 28. 8. 1940, je razvidno, da so bili njegovi stroški s sestavo tožbe 22. 8. 1938 do dneva predložitve racuna na sodišce v višini 15.202,90 dinarjev.13 Zakljucek Zgornjo pravdno zadevo je malo težko razumeti. Tomaž Kenda ni tožil Grogurja na Zalem Logu, tem­vec tiste, ki so mu hoteli vzeti njegovi dve parceli, še vedno zapisani v zemljiški knjigi na njegovo ime, ceš da jih je Grogur pripostoval. In sedaj bi jih hoteli imeti med drugim za placilo poroštva za 200 tisoc dinarjev, ki ga je dal Grogur Ljubljanski kreditni banki. Upniki so zahtevali prepis parcel od Kenda na Grogurja. Glavna vrednost je bila žaga, ki je v teh letih še polno žagala. Res pa je, da je bil zapisnik z datumom 7. 1. 1925 napisan kasneje in tudi po vse­bini vprašljiv. Pravda se je vlekla dlje kot tri leta, potem jo je prekinila vojna. Kakor koli že, sedanja lastnica teh dveh parcel je dedinja po Kendovih. Kratice: OGK – Okrajno glavarstvo Kranj ZAL – Zgodovinski arhiv Ljubljana Arhivski viri: Arhiv Republike Slovenije, Okrajno glavarstvo Kranj, fasc. 12, ovoj 126. Zgodovinski arhiv Ljubljana, Enota Škofja Loka, Okrajno sodišce Škofja Loka, fasc. 3, ovoj 137/ 38. Opombe: 1 V zapisniku komisijske obravnave – kolavdacije 8. 11. 1922 so kraj žage zapisali kot ''v Zalem logu (oz. Krivemlogu)''. Za tako poimenovanje še nisem slišal (op. avtorja clanka). 2 WB pomeni Wasser Buch – vodna knjiga. 3 Za primerjavo: V tistem casu je ena krava stala okoli tisoc dinarjev, profesorska placa na Univerzi v Ljubljani pa je znašala 1.500–2.000 dinarjev. 4 Kasneje se je na sodišcu izkazalo, da ta svet ni bil njegov. Možen je bil le ustni dogovor z lastnico Franciško Kenda, ki je bil zapisan šele vec let kasneje. O vsem tem je ohranjen spis v ZAL, Enota v Škofji Loki. 5 Pila je oznaka za žago v jarmu. Jarem je v žagarstvu premicni vozicek z eno ali vec vpetimi žagami. 6 Janez je nadpisano nad Jerneja. 7 AS OGK, fasc. 12, ovoj 126. 8 Ker obcina Sorica še ni imela izvoljenega župana, je bil F. Demšar iz Zalega loga imenovan za gerenta od vlade kot zacasne­ga predstojnika obcinske oblasti. Obcinska meja z Italijo tedaj še ni bila urejena. 9 Pravilno bi moralo biti 211/160, manjka 1 pred 60. 10 ZAL, Enota v Škofji Loki, fond Okrajno sodišce Škofja Loka, fasc. 329, leto 1938, ovoj II. P. 137/38. 11 Zoran Deisinger je na sodišcu med dr ugim tudi omenil, da je les imel najvišjo ceno v letih 1928–1929. 12Franciška Kenda je umrla 16. 8. 1936. 13 Primerjalno je bila to cena vec kot 10 odraslih govedi, oz. plac univerzitetnega ucitelja. Muzejsko leto 2019 V nadaljevanju objavljamo clanka, ki sta uvod v praznovanje dveh obletnic v letu 2019. Muzej Železniki obeležuje 50-letnico, Muzejsko društvo Železniki pa 40 let samostojnega delovanja. Oba pa imata korenine dlje v preteklosti: Muzej v ocuvanju tehniškega spomenika plavža v letu 1940 in v zbirnem centru Tehni­ škega muzeja Slovenije v letu 1949, Muzejsko društvo Železniki pa v Muzejskem društvu Škofja Loka, ki je vkljucevalo tudi posameznike iz Selške doline. Niko Žumer, Blaž Gortnar in Valentin Pintar so tisti, ki jih brez dvoma lahko imenujemo zacetniki cuvanja tehniške dedišcine, zacetniki muzejskega društve­ nega delovanja in ocetje muzeja v Železnikih. V zadnjih številkah zbornika smo veliko izvedeli o Niku Žumru. Blaža Gor­ tnarja in Valentina Pintarja pa kot pomembna prebivalca, kulturnika in muze­ alca predstavljamo v naslednjih zapisih. Jure Rejec Blaž Gortnar, Mežnarjev Blaž Marija Cipe Jelka Logar Jože Gortnar Blaž Gortnar iz Železnikov je bil rojen 4. februar­ja 1907 v Železnikih. V dvorazredni osnovni šoli je dokoncal šest razredov, potem se je šel ucit krojaške obrti. Ker je v prvi svetovni vojni izgubil oceta, so bile v družini težke življenjske razmere in je moral skrbeti za bolni mamo in sestro in še za ostale tri sestre. Zato se je kot krojaški pomocnik lahko za­poslil šele v zacetku leta 1928 najprej v Križah in potem do leta 1930 v Železnikih. V tem letu je za-cel opravljati delo cerkovnika v domacih cerkvah, postal je tudi zastopnik Vzajemne zavarovalnice v Ljubljani. Junija 1931 se je porocil in imel v tem zakonu tri otroke. Kot vdovec se je ponovno porocil, v tem za­konu se je rodilo pet otrok. V zacetku leta 1939 se je zaposlil pri Pošti Železni­ki kot selski pismonoša, kar je bil do zacetka druge svetovne vojne. Kot narodno zavednega in vernega domoljuba so ga Nemci skupaj z družino že 15. junija 1941 izselili, najprej v Št. Vid nad Ljubljano, nato pa v Srbijo. Tam so prebivali pri nekem kmetu v kraju Veliko Orašje. Po desetih mesecih mu je uspelo, da so se preselili v Ribnico na Dolenjskem. 5. oktobra 1942 so ga Itali­jani internirali v Gonars in nato v taborišce Renicci. Izpušcen je bil aprila 1943. Zaradi okvare desne roke ga je partizansko poveljstvo oprostilo vojaške službe. Takoj po osvoboditvi se je z družino vrnil v Že-leznike, spet se je zaposlil pri Pošti, zacel je tudi opravljati delo cerkovnika. Kot gorec zagovornik kršcanskih vrednot je v casu po vojni obcutil vecme­secni politicni in fizicni teror takratne oblasti. Bil je dejaven pri organizaciji Rdecega križa kot blagajnik in kot clan sindikata. Dolga leta je bil poverjenik Mohorjeve družbe, Družine in Loških razgledov. Po njegovi zaslugi se je število narocnikov Loških razgledov dvignilo s šest na dvesto dvajset. Pri ob-novi porušene cerkve Svetega Antona je zavzeto sodeloval pri organizaciji dela pri pridobivanju potrebnega materiala in drugih vzporednih dejav­nostih in pri nabavi novih zvonov. Z ozirom na kovinarsko tradicijo v Železnikih in na dejavnost nekdanjega fužinarstva je bila ocitna potreba, da se zberejo in ohranjajo razlicni pred­meti od orodja do izdelkov in drugih ostalin iz tistega casa, zato je Muzejsko društvo v Škofji Loki priporocilo domacinom, naj organizirajo poseben odbor. Ta bi poskrbel za dopolnjevanje in urejanje muzejske zbirke. Dopolnjevale bi se gozdna, les­na in cipkarska zbirka. Za to je skrbel pododbor, kjer je bil Blaž Gortnar predsednik in je leta 1968 podal prvo porocilo o dejavnostih in uspehih po­dodbora. Trajni spomin pa zasluži Blaž Gor tnar tudi zaradi zaslug za ohranitev plavža v Železnikih. Na predve-cer 14. marca 1941 je izvedel, da bodo zaceli podi­rati ''turn'', kot so takrat rekli plavžu. Zavedal se je, kakšno pomembno zgodovinsko vrednost predsta­vlja ta objekt. Takoj zjutraj je odšel do takratnega župana Nika Žumra in ga seznanil z nameravanim podiranjem. Župan je brez odlašanja o tem obvestil sreskega nacelnika v Škofji Loki. Ker ta ni imel pod-lage za ukrepanje, se je Žumer povezal z dr. France-tom Staletom, referentom za umetnostno zgodovi-no v Ljubljani. Ta je takoj izdal odlocbo, s katero je odlocil, da je plavž tehnicni spomenik. Istocasno je narocil sreskemu nacelniku v Škofji Loki, naj v Že-leznike pošlje žandarje, ki bodo ustavili podiranje plavža, ki se je že zacelo. S tem ukrepom je bilo nadaljnje podiranje ustavljeno. Skoraj neverjeten je podatek, da je od zacetka Blaževega nastopa do ustavitve podiranja potekla ena sama ura. Delno po­drti plavž je po vojni obnovila Zadruga kovinarjev NIKO Železniki. Utrujen od prehojene poti, saj mu življenje od otroštva dalje ni prizanašalo, in spoštovan zaradi nesebicnega sodelovanja na posvetnem, zgodo­vinskem, cerkvenem in ostalih podrocjih je Blaž Gortnar po daljši bolezni umrl 20. avgusta 1980. Na njegovi zadnji poti mu je zasluženo spoštovanje iz­kazala množica pogrebcev iz Železnikov, Selške do-line in drugih krajev. Njegov spomenik predstavlja tudi obnovljeni plavž v Železnikih. Valentin Pintar – Tinka (1898–1983) Martin Pintar Valentin Pintar se je rodil 30. prosinca 1898 ocetu Va-lentinu in materi Ivani, rojeni Potocnik. V rodbini je bil do danes zadnji v seriji Valentinov, iz tega pa izhaja tudi hišno ime Tinkov (Tinkotov). Njegov oce Valentin Pintar ima v porocnem listu zapisano, da je bil hišar in žagar. To izhaja iz dejavnosti preteklih gospodarjev Klopcic. Priimek Pintar je k hiši prišel s poroko prednika Valentina Pintarja l. 1840, ko se je porocil z Marijo Klopcic. Ce se vrnem k ocetu, ki ima v po­rocnem listu iz leta 1896 zapisano hišar in žagar, je bila njegova dejavnost povezana tudi z zidarstvom, kar je razvidno iz lepo ohranjene reklamne table VALENTIN PINTAR – zidar, ki je predstavljena v nadaljevanju in jo je njegov sin Tinka kasneje pre­delal za cevljarsko dejavnost. Iz zidarske dejavnosti njegovega oceta je ohranjena zanimiva fotografija, kjer je oce na sliki skrajno levo. Po ustnem izrocilu je bila fotografija narejena ob poslikavi zastora za glavnim oltarjem v župnijski cerkvi sv. Antona. Mama Johana, rojena Potocnik, iz Martinj vrha se je porocila z vdovcem Valentinom po smrti njegove prve žene. Valentin – Tinka se jima je rodil v hiši tik ob plavžu v casu, ko je dolgoletna železarska tradi­cija doživljala zadnje vzdihljaje in so bili Železniki na pragu stagnacije, revšcine in številnih migracij. Glede na ocetovo dejavnost in nekaj posesti je bila družina trdno zakoreninjena v kraju. Iz njegovega pripovedovanja mu je na ta leta ostal neizbrisljiv spomin, ko ga je oce peljal k plavžu, ko so v njem zadnjic zakurili, zaradi rosnih let pa mu, razumljivo, takratno dogajanje ob zatonu železarstva ni pustilo širšega vtisa na dogajanja tistega casa. Glas norca ga je spremljal le prva leta otroštva, v kasnejših le­tih pa je odrašcal ob stalnem ropotu dveh žag pod plavžem, ki sta izkorišcali nekdanji bajer. Pogosto je omenjal, da je bilo v otroštvu njihovo igrišce ogrom­na skladovnica hlodov, ki so se razprostirali takoj za ozko cesto pa do žag. Šolska leta je nastopil v takratni dvorazredni Fotografija posneta ob poslikavi zastora v cerkvi Sv. Antona v Železnikih. ljudski šoli v Železnikih v šolskem letu 1904/1905. Valentinovo ucno spricevalo. Iz obdobja odrašcanja do leta 1915 ni posebnih za­piskov, v tem casu je ostal brez oceta, ostali so drob­ni spomini iz pripovedovanj. Po razglednici iz leta 1915 je bil verjetno že kot nabornik za krajši cas v Judenburgu. Obdobje, ko so bili Železniki na prepihu, ko so ljudje odhajali s trebuhom za kr uhom, ni dopušcalo posebnega blagostanja in dogajanja. Pri hiši je bilo nekaj zemlje in ena do dve kravi, kar je v tistem casu v Železnikih pomenilo mleko in nekaj mesa za pri­boljšek. Obenem je pomenilo tudi trdo delo po bre­govih in senožetih. Pogosto je omenjal nedelje, pa ne toliko glede tega, kaj so kot otroci poceli, ampak le to, da se je nedelja poznala po tišini, ker so takrat ustavili žagi, ki sta sicer v neposredni bližini nepre­stano godli. Poseben praznik z gostijo za otroke pa je bil, ko so 'vzeli vodo', in je bilo takrat lovljenje rib vsesplošna dejavnost, seveda, ce si se po njegovih navedbah izognil 'ferboltarju', ki je strogo branil za­kupniške pravice. Njegova mladostniška želja je bila po navedbah sina Janka mizarsko znanje. V tistem trenutku ta želja ni bila izvedljiva, zato je zaslužek našel v ce­vljarstvu. Od 1. maja 1912 do 1. maja 1915 se je ucil cevljarskih spretnosti pri sosedu Valentinu Šmidu. S prvim majem 1915 je pri njem nastopil prvo zaposli­tev, kjer je ostal do decembra. Nadaljeval je pri Jakobu Kralju do maja 1916, ko je dobil vpoklic v vojsko. S tem se je pricelo njegovo skoraj štiriletno obdobje negotovosti in kaljenja slo­venske zavesti, ki je trajalo do 28. februarja 1920. Ko je bil z osemnajstimi leti vpoklican v vojsko, je po Evropi že slabi dve leti vihrala vojna, slabo leto se je v bližini odvijala ena najvecjih morij te vojne – soška fronta. Na sliki z 11. maja 1916 se še vidijo brezskrbni fan-tje. Valentin – Tinka, tako se je podpisoval na razgle­dnice, ki jih je v naslednjih letih pošiljal domov, sedi na skrajni levi. Tretji z leve je Polde Košmelj. Verjetno jim ni bilo prizaneseno z informacijami, ki so prihajale iz neposredne bližine, in je bilo slovo toliko težje. Po zbirnem mestu na Trati se je nekaj casa za njim izgubila sled, potem pa se je oglasil s pomirjujoco informacijo, da kot rekrut sodeluje pri oskrbovanju soške fronte v bohinjskem zaledju. Tu so transportirali opremo, orožje ter hrano od Bo-hinjske Bistrice mimo jezera in Komne na Bogatin. V nadaljevanju je služil v 17. pešpolku v Judenbur- Vojaški naborniki. gu, kaj se je v tistih dveh letih z njim dogajalo, pa se lahko sklepa le po razglednicah in fotografijah, ki so se ohranile. O tem obdobju tudi ni govoril. Na fotografiji šestih sotrpinov iz Judenburga leta 1917, Tinka je srednji zadaj. Po uniformi se ne da ugotoviti, v kateri enoti je služil. V tistem obdobju so morali sami skrbeti za uniformo. Na fotografiji Kozaškega polka leta 1917 v Tha­lerhofu pri Gradcu je v skupini vojakov oznacen z X. Thalerhof je bil v tistem casu veliko vojaško tabo­rišce predvsem z ujetniki z rusko-ukrajinskega pod-rocja. Ohranjena je še fotografija z Dunaja leta 1918. Domov se je vrnil po koncani vojni 10. novembra 1918. Iz obdobja prve vojne je ohranjena šatuljica, kjer je navedeno sanitetno vozilo. Po kateri poti se je vracal, ni znano, se je pa v tistih dneh v Mariboru že zgodil Rudolf Maister. Po dobrih dveh mesecih domacega razvajanja je dobil vpoklic in se pridružil Maistrovim borcem za severno mejo. Ko so 14. januarja potekali prvi boji, je bil že vkljucen v njegove enote na Koroškem. Iz tega obdobja je ohranjena zanimiva fotografija, da­tirana z marcem 1919 in pripisom: spomin z Jesenic. Domov se je vrnil konec februarja 1920. Že konec februarja je željo po pridobivanju šuštarskih izkušenj uresnicil v Selcih pri Štefanu Cencicu in tam ostal dobrega pol leta. Želja po izpo­polnjevanju znanja ga je vodila v Ljubljano, kjer je Kozaški polk l. 1917 v Thalerhofu. dobri dve leti nabiral izkušnje v petih cevljarskih de­lavnicah. V zapiskih so navedeni: Marija Ravnihar, Alojz Bergant, Mihael Peternel, Janko Ješe in Josip Balažic. Februarja 1923 se je vrnil domov in pricela so se njegova aktivna leta v domacem kraju. V tistem casu v Železnikih ni bilo veliko zaposlit­venih možnosti. Izkušnje, ki si jih je nabral, so mu omogocile odprtje samostojne cevljarske dejavnosti. Obrtno dovoljenje je datirano s 13. junij 1923. Dejavnost je opravljal v domaci hiši. Iz tega zace­tnega obdobja je lepo ohranjena lesena reklamna tabla z napisom Valentin Pintar, cevljar. Za osnovo je vzel že omenjeno reklamno tablo svojega oceta, kjer sta ime in priimek v originalu, dejavnost pa je spremenil. Izkušnje, ki jih je pridobil v Ljubljani, in znanje nemškega jezika, ki ga je pridobil v vojnih letih, so ga pogosto vodila v Ljubljano ali Celovec, kjer je nabavljal material in sledil trendom v cevljarstvu, kar je s pridom uporabljal v svoji delavnici, ki jo je stalno nadgrajeval. Delavnost in gospodarnost sta mu omogocili uresnicevati tudi njegove skrite želje, med njimi je bila v tistem casu med prvimi fotografija. Slika iz Dunaja 1918. Spomin iz Jesenic. Obrtno dovoljenje. Reklamna tabla z napisom dejavnosti. Fotografija prijateljev ob otvoritvi koce na Ratitovcu. Foto: Valentin Pintar Njegov prvi fotoaparat je bila Kodakova kamera sneta po katastrofalnih poplavah leta 1926 na Klovž-Obscura. Iz tega obdobja je ohranjenih nekaj foto-ah, kjer se na mostu vidi sanacijo podobnih poškodb, grafskihstekelinfotografij.Fotografija, ki je bila po-kot jih je ta utrpel leta 2007. Most na Klovžah. Foto: Valentin Pintar Nekaj fotografij izvira tudi iz gledališke dejavnosti pri Prosvetnem društvu, ko so pod vodstvom prof. dr. Koblarja igrali Beneškega trgovca. Po fotografijah sodec, je eno od vlog igrala tudi njegova bodoca žena Ana. Takratno delovanje in prijateljevanje s prof. Koblarjem je bilo zaslediti skozi celo življenje. Prelomno leto v njegovi mladosti je bilo leto 1928. V tem letu je zakljucil s prenovo domace hiše, ki ji je teme­ljito spremenil zunanjost, posodobil pa tudi notranjost. Povorka prosvetnega društva l. 1938 na Klovžah. Foto: Valentin Pintar Domaca hiša pred prenovo in po prenovi leta 1928. Foto: Valentin Pintar Njegova duhovitost se je pokazala mnogo let kas­neje ob prenovi hiše leta 2004, ko se je odprla hišna kapelica, ki je bila ob obnovi v zacetku leta 1928 zazidana. V notranjost je zazidal mapo, ki je vsebo­vala nekaj njegovih fotografij, in sicer fotografijo stare hiše, notranjosti hiše, svojo fotografijo in fo­tografijo svoje bodoce žene. Priložen je bil aktualni izvod casopisa Slovenec, srecke Jugoslovanske lote­rije in kratek rokopis takratnega dogajanja. Napove­dal je skorajšnjo poroko, z gospodarskega podrocja pa navaja ponovno pogajanje gospodarske komisije za gradnjo železniške proge v Selško dolino. Porocil se je z Ano Goja, ki mu je rodila tri ot­roke: Marjana (1928–2013), Marijo (1930–) in Janka (1936–). Ob družini in cevljarski dejavno­sti je pomagal mami, ki je še vedno vzdrževala za takrat znacilno dejavnost Železnikov, to je košnjo po bregovih in senožetih za zagotavljanje krme za eno kravo z mladico. Ob tem se je navdušil tudi za sadjarstvo, kjer je izkorišcal skromne pogoje na kamnitem travniku za hišo. Pri izboru sadnega drevja si je pomagal s knjigo Sadni izbor iz leta 1929. Imel je številne sorte, vsake po eno drevo. Njegov izbor je vseboval beli in rdeci kalvil, be-licnik, carjevic, debelo bojkovo, vošcenko … Na zahodni strani hiše je imel zidni špalir za hruške, ki so bile po takratni navadi vezane ob zidne letve. Posadil je tudi Blumenbachovo maslenko in tudi pri njem je v hudih casih s svojo bogato rodnostjo služila za priboljšek, saj se je dobro prodajala. Kot zanimivost se je iz tega obdobja s pomlajevanjem ohranil beli poletni kalvil, ki ga je vzgajal na nizki podlagi v U-obliki, na katerega je bil zelo ponosen in je danes pri nas redka sorta. Na spodnjem vrtu je posebno mesto na obeh straneh poti dobil špalir dvanajstih raznobarvnih vrtnic na šipkovih deblih višine 1,5 m, ki jih je sam vzgojil in s posebno ljubeznijo negoval do svoje po­zne starosti. Njegova ostarela mama se je pred drugo svetovno vojno odlocila, da proda kravo, rada pa je dejala, da bo to za ''kakšn kofe'' na stara leta. Takrat je to po­menilo tisoc din. Ko je prišla okupacija in menjava denarja, bi za ta denar dobila simbolicno vrednost nemških mark. Mocan slovenski ponos, ki je bil vt­kan v celo družino, je botroval, da tega tisocaka ni zamenjala, ampak je vedno dejala, da ga ima raje za spomin, kot da njeno kravco zamenja za drobiž tuje­ga denarja. Hranila ga je v molitveniku, kjer je ostal do današnjih dni. To je bila tudi popotnica v sledecih vojnih letih negotovosti in uklešcenosti med razlic­ne interesne strani. Preživeti je moral mlado druži-no, imel je obrt, ki so jo koristili tako okupatorji kot civilisti, od samega zacetka narodno osvobodilnega boja pa je bil cevljar tudi partizanskim odredom. Od leta 1943 je bil clan gospodarske komisije pri NOO. Po navedbah sina Janka je že v casu okupacije imel pripravljeno slovensko zastavo, takrat še brez zvez­de. Iz svojih prostorov se je moral dvakrat izseliti. Prvic je bilo ob nemški hajki, ko so hišo za svoj štab uporabili Nemci, drugic pa ob napadu na Železnike leta 1944, ko je bil v hiši štab Gradnikove brigade. Obakrat je bila hiša pravi vojaški arzenal. Po na­padu naj bi pomagal tudi pri organizaciji mitinga, cemur se je s somišljeniki v gospodarskem odboru v prid krajanom uprl, ker so bili domacini izcrpani. Sledila je nocna mobilizacija. Po odhodu je družina ostala brez hrane. To je botrovalo odlocitvi, da se najprej odpove svojemu hobiju. Za golo preživetje je za moko prodal fotografu Francu Beštru iz Selc svoj Kodak in še en fotoaparat, kar je težko prebolel. Do konca vojne je sodeloval v Vojkovi brigadi, v za-cetku v ceti, po bolezni pa je ostal v pokretni bolnici v Novakih, kjer je lahko ostal kot cevljar pod pogo-jem, da preskrbi lastno orodje. Tega mu je s pomocjo kurirja po številnih zapletih dostavila hci Marija. Za dolocena opravila, ki jih je moral opraviti doma na šivalnih strojih, je dobival prepustnice. Pred iztekom vojne mu je umrla mama. Cevljar­sko dejavnost je takrat po svojih zmožnostih že opravljal sin Marjan. Kljub stalni podpori narodno osvobodilnemu boju pa zaradi obrtniškega statusa in svojega širšega nazorskega pogleda pri politic­nem delu narodno osvobodilnega boja ni bil najbo­lje sprejet, kar se je kasneje odražalo pri uveljavitvi pokojnine. S cevljarsko dejavnostjo je nadaljeval tudi po vojni. Njegov model ženskih škornjev je bil po na­vedbah hcerke Marije pravi modni hit. V avgustu 1955 je svojo cevljarsko dejavnost zakljucil. Temu je botrovala tudi poškodba sina Marjana, ki se je že izucil za cevljarja, vendar si je pri služenju vojaškega roka poškodoval hrbtenico. Zaposlil se je v Kmetijski zadrugi Martinj Vrh, kjer je ostal do invalidske upokojitve leta 1963, ko je tudi zadruga zaprla svoja vrata. Še v casu zaposlitve je s somišljeniki pricel z aktivnostmi turisticno-muzejske dejavnosti, ki bi zaspanemu kraju prinesla vecjo prepoznavnost in združevanje. Ker je bilo klekljanje v tistih letih do-polnilna dejavnost številnih žena pa tudi moških, so to izkoristili in s starimi obicaji pripravili odmevno etnološko prireditev, za katero je pripravil program. V družini je klekljala žena Ana, on pa se je lotil spominkarstva. Izdeloval je lesene miniature z etnološkim pridi­hom, in sicer kozolec, zibko in cebelnjak. Slednja dva je izdeloval v barvni izvedbi, kjer je izkoristil še ene­ga svojih hobijev, to je bilo slikanje z oljnimi barva-mi. Po slikarskih copicih in olju je segal kot samouk, najprej je slikal na les, nato tudi na platno in steklo. Po navedbah iz spominskega clanka o njegovem delu, ki ga je Muzejsko društvo izdalo po njegovi smrti, je bil leta 1950 med ustanovitelji Pododbora Muzejskega društva v Škofji Loki, ki je kasneje pre­raslo v samostojno Muzejsko društvo Železniki. Ko je zadruga po letu 1963 zakljucila svojo dejavnost, se je upokojil, kar mu je omogocilo tudi aktivnej­še vkljucevanje v muzejsko dejavnost, saj se je kot predstavnik Železnikov redno udeleževal sej Muzej­skega društva v Škofji Loki in skrbel za povezavo z domacim krajem. To so bili tudi zametki muzejske dejavnosti v Železnikih, kjer so bili z Blažem Gor­tnarjem in Nikom Žumrom gonilna sila pri postav­ljanju prve muzejske zbirke. V povojnih letih se je navdušil nad cebelarstvom, ki ga je spremljalo vsa nadaljnja leta. V bregu za do­maco hišo je leta 1946 postavil cebelnjak z verando, ki je bil kasneje predstavljen v knjigi Cebelarstvo na Gorenjskem kot primer idilicnega cebelnjaka. V Krasu, takoj nad takratnim obratom Tehtnice, je postavil še en cebelnjak, ki pa je konec sedemdese­tih let pogorel. Cebelarstvo mu je prineslo nove priložnosti in prijateljstva. Ko je s cebelarji vozil cebele na pašo v Goriška Brda, je navezal številna prijateljstva, ki jih je povezoval s turisticno dejavnostjo. Rad je imel dobro kapljico in veselo družbo. V tretjem življenjskem obdobju mu je mocno opešal vid. Ljubezen do naše dedišcine, druženje in entuziazem so ga gnali v številne aktivnosti pri Muzejskem in Turisticnem društvu. Sredi sedem- Kot predsednik Turisticnega društva in govornik na 2. Cipkarskih dnevih. desetih se je lotil izdelave kopije žage venecianke, gnane z elektromotorjem. Po navedbah sina Janka se je pogosto odpravil do Zgage in v Zgornjo Smo­levo, kjer sta bili takrat še nespremenjeni origi­nalni žagi te vrste. Maketa žage še sedaj domuje v muzeju. Po otvoritvi muzeja je med drugim sodelo-val pri snemanju dokumentarnega filma od Suhe do Sorice, kjer je RTV med drugim posnela del muzeja, dele Železnikov s plavžem ter klekljanje. Aktivno je sodeloval tako pri vodenju po muzeju kot tudi z g. Žumrom pri širjenju, vodenju, pripravi Cebelnjak v bregu za domaco hišo. Foto: Valentin Pintar Cebelnjak za nekdanjim obratom Tehtnice. Foto: Valentin Pintar in urejanju muzejskih zbirk. Leta 1969 se je po nekajletni bolezni od njega poslovila žena Ana. Iz tega casa je ohranjeno sožal-no pismo dr. Franceta Koblarja, ki kaže na njuno tes-no povezanost in dolgoletno prijateljevanje. Po smrti žene Ane ga je dobrih 13 let do konca življenja s svojim petjem prebujal lišcek, ki ga je pri­nesel z enega od svojih pohodov po Goriških Brdih. Kot muzejski sosed je bil stalno vpet v turisticno vodenje v okviru muzeja in okolice. V naslednjih letih svojega življenja je poleg aktivnega vodenja Med bodocim muzejem in domaco hišo ga je locila le gasa. Na cipkarski razstavi v Idriji leta 1968. Foto: Valentin Pintar Pismo F. Koblarja Tinku ob smrti njegove žene Ane. Strastni kadilec v Pragi. vecjih skupin v sodelovanju s Toniko Ramovš skrbel tudi za njeno nadomešcanje pri dežurstvu v muzeju. V letih po upokojitvi ni bil le turisticni delavec, ampak je turisticne izkušnje nabiral na številnih po­tovanjih po takratni domovini in sosednjih državah. Slike so iz domacega arhiva Martina Pintarja. Viri: Marija Kalan, Janko Pintar. V Egiptu s pogostim sopotnikom Mihom Bertoncljem. Na njegovo zdravje je v poznih letih usodno vpli­valo potovanje po Egiptu, kjer si je trajno pridobil težave s prebavnim traktom. Svojo bogato življenjsko pot je zakljucil po kratki bolezni 26. februarja 1983. Dr. Rudolf Andrejka plemeniti Livnogradski Franc Pfajfar Starejši krajani v Selški dolini se še spo­minjajo pogovorov svojih staršev o dr. Rudolfu Andrejki. Med ljudmi v Selcih in širše v Selški dolini je bil izjemno pri­ljubljen. Bil je izredno dober sogovornik, zanimal se je za življenje ljudi na doma-cijah in za njihove probleme, gospodar-ski in kulturni položaj ljudi. Veliko je zapisoval in odkrival bogastvo domace dedišcine, kulture, rodove posameznih družin, izredno je bil aktiven v planin­skem društvu in tujskem prometu, kot so takrat poimenovali turizem. Dr. Rudolf Andrejka ni pomemben le za Selško do-lino, ampak je bil clovek na pomembnih položajih v habsburški monarhiji, takra­tni kranjski deželi, nato pa v novo nastali državi SHS. Poskušal bom orisati bogato življenjsko pot dr. Rudolfa Andrejke, ki je tudi nosilec plemiškega naslova plemeni-ti Livnogradski. Rod in družina Andrejka Najprej spoznajmo rod Andrejka, ki je v Selški dolini povsem nepoznan. Kolikor nam je znano, rod Andrejka izvira z zacetnikom Miho Andrejko, ki je bil rojen leta 1633 v Št. Vidu, nato pa se je priženil v Vrbo. Njegov sin Jernej Andrejka (starejši) se je porocil v Dolenje pri Domžalah. Rod Andrejka je zaslovel, ko se je v cetrtem kolenu leta 1850 rodil Jernej Andrejka (mlajši). Starši so svojega sina Jer­neja, zelo talentiranega fanta, želeli izšolati za ''gos­poda'', a se staršem ta želja ni uresnicila, saj je bil, še preden je zakljucil gimnazijo, vpoklican v vojsko, kjer je nato ustvarjal svojo kariero. Po koncani ka­detnici v Innsbrucku je najprej služil kot kadet v 17. pešpolku v Tridentu in Trstu in se leta 1878 kot po­rocnik udeležil zasedbe Bosne in Hercegovine. Nato je bil z istim polkom premešcen v Ljubljano in nato v Celovec. V tem casu sta se mu rodila oba sinova, Rudolf in Viktor. Od 1. 2. 1895 do upokojitve leta 1919 je bil v osebni cesarski gardi na Dunaju, kjer je napredoval do podpolkovnika. Za vojaške zasluge je bil veckrat odlikovan in leta 1901 zaradi uspešnega bojevanja v Bosni in Hercegovini povzdignjen v ple­miški stan z naslovom Livnogradski. Oce Jernej An-drejka je umrl leta 1926 in je pokopan v domacem kraju pri cerkvi v Rovah. Oce Jernej pa ni le znan kot pomemben vojak, ampak predvsem kot prvi slovenski vojaški pisa­telj z velikim domoljubjem, kajti vedno je bil zave-den Slovenec in je branil, zagovarjal svoje vojake. Take primere opisuje v svojih knjigah in porocilih. Samo nekaj njegovih najpomembnejših del: Nekaj o naših slovenskih junakih (1895), Tri dni zapored na sprednjih stražah (1895), Najlepši dan (1895), Naši fantje in Garibaldi (1897), Ob 25. letnici boja pri Jajcu (1903), Slovenski junak polkovnik Prieger (1897), Sveti vecer v roparskem brlogu (1898), En slovenski fant za deset Turkov (1913). Najbolj pa je znan po svojih dveh knjigah, ki ju je izdal pri Mo-horjevi družbi v Celovcu ob 25-letnici bosanske zasedbe in opisujeta vojaško življenje slovenskih fantov, vojakov v borbah v Bosni in Hercegovini, z naslovom Slovenski fantje v Bosni in Hercegovini 1878. Menda je bila to v tistem casu najbolj brana knjiga na Slovenskem. Izšlo pa je še veliko drugih clankov in crtic predvsem iz vojaškega življenja slovenskih vojakov v avstrijski vojski. Ko je celih 23 let živel na Dunaju, je veliko pomagal slovenskim študentom na Dunaju in ostalim Slovencem, da je bilo življenje na dragem Dunaju znosnejše. Znal je prisluhniti vsakemu pomoci potrebnemu cloveku. Že ko je služboval na Dunaju, se je posebej zanimal za razvoj rojstnega kraja. Sodeloval je pri ustanovi­tvi ljudske šole, priskrbel je pomoc za vodovod in mlekarno ter poskrbel za nove zvonove v cerkvi na Rovah. Po upokojitvi je živel na ocetovi domaciji v vasi Dolenje. Kot receno, oce Jernej je bil porocen s sestricno Julijo, ki je bila hcer strica Franca, ki je živel v Trstu. Tudi družina strica Franca je bila v vladnih in voja­ških krogih oziroma vojaško-mornariška družina avstro-ogrske mornarice na Jadranu. Tudi stric je bil ugleden pisatelj in pesnik. Rudolf Andrejka ga opisuje v clankih, objavljenih v Domu in svetu leta 1916, kako je prijateljeval s pisateljem Koseskim. Skratka, rodbina Andrejka je bila intelektualno na visokem nivoju, obenem pa narodno zavedna, saj so vsestransko podpirali slovensko kulturo in pomaga­li domacim ljudem. Oce Jernej je imel z ženo Julijo dva sinova, Ru-dolfa in Viktorja. Oba sta v casu bivanja na Dunaju obiskovala dobre šole in si pridobila temeljito izo­brazbo. Njegov brat Viktor J. Andrejka plemeniti Liv-nogradski je bil po ocetu tudi zelo uspešen v vojaški službi in je dosegel naziv generalštabni polkovnik vojske Kraljevine Jugoslavije in bil zadnji visoki slovenski castnik vojaške obvešcevalne službe av-stro-ogrske vojske in obenem prvi slovenski castnik vojaške obvešcevalne službe, vodja najboljšega cen­tra vojaške obvešcevalne službe VKJ v Ljubljani, ki je tudi tigrovce organizirano usmerjal v njihovi borbi za slovensko Primorsko. Bil je Maistrov borec, prvi pisec zgodovine slovenske vojske in vodja Legije ko­roških borcev. Znal je osem tujih jezikov. Kot zadnji castnik VKJ, ki je zapušcal Ljubljano, je preprecil, da bi se aprila 1941 unicila skladišca hrane, zato je bil med italijansko okupacijo sredi 1943 postavljen za nacelnika preskrbovalnega urada prav v Ljubljani. Sicer je bil polkovnik Viktor Andrejka v letu 1932 predcasno upokojen, prav tako pa tudi njegov brat Rudolf, zaradi neusklajenih pogledov s takratno novo vlado Kraljevine Jugoslavije. V drugi svetov­ni vojni že zaradi bolehnosti in starosti ni aktivno vojaško sodeloval na nobeni strani, a vedno je imel poštene in domoljubne namene. To je v kratkem rodovnik rodbine Andrejka, ki se po moški liniji v tem rodu tudi zakljucuje, kajti Ru-dolf z ženo Miciko ni imel potomcev, medtem ko je njegov brat Viktor imel tri otroke, dve hceri: Milico (1913–1926) in Vero (1915–1978), ter sina Marka (1916–1926). Milica in Marko sta zaradi davice, ki je razsajala leta 1926 v Ljubljani, veliko prezgodaj umrla. V rodbini Andrejka je bilo nekaj mož in si­nov, ki so s svojimi talenti, pridnostjo in poštenim ravnanjem veliko prispevali k ugledu in razvoju ne le svoje rodbine, ampak so gradili tudi ugled sloven-skega naroda. Rudolfova mladostna leta Rodil se je 22. 7. 1880 v Ljubljani kot prvoroje­nec ocetu Jerneju Andrejka, takratnemu porocniku avstro-ogrske vojske, in materi Julijani Andrejka. Otroška leta je preživljal najprej v Ljubljani, nato se je družina zaradi nove zadolžitve oceta v avstrijski vojski preselila v Celovec, kamor se je preselil ce­lotni 17. pešpolk. Tako je Rudolf obiskoval ljudsko šolo in nižjo gimnazijo do 3. razreda v Ljubljani (današnja osnovna šola) in 4. razred koncal v Celov-cu. Oce je bil naslednje leto premešcen na Dunaj k cesarjevi osebni gardi kot ''ritmojster''. Tako sta oba sinova imela idealne možnosti študija na najbolj­ših šolah na Dunaju. Rudolf je obiskoval gimnazijo in leta 1888 maturiral z odlicnim uspehom. Nato je nadaljeval študij na pravni fakulteti dunajske univerze, kjer je v štirih letih naredil tri državne izpite o pravnih vedah. O njegovem otroštvu sicer veliko ne vemo, vendar si lahko predstavljamo, da je bil oce zaradi vojaške vzgoje zelo discipliniran clovek, in tako je zagotovo živela tudi njegova dru­žina. Mama Julija je nudila vzorno domaco vzgojo in je oba sinova vzgajala po kršcanskih vrednotah v poštena in delovna fanta. To dokazujejo tudi dobri šolski uspehi in tudi kasnejši izredno dobri rezultati dela. V casu študija na Dunaju se je uveljavil v prav­nozgodovinskem inštitutu profesorja dr. Adlerja in pri njem opravil razpravo o zgodovini kranjskih de­želnih stanov. Zagotovo mu je ta študij dal poseben pecat znanja in modrosti za proucevanje zgodovine, kar bomo opisali kasneje. S posebnim zanimanjem pa je prisostvoval predavanjem profesorja dr. Ber-nalzika o pravni filozofiji, kar je vplivalo na zasnovo njegove poznejše razprave o anarhizmu, vsesplošni svobodi brez terorja nadvlade. Skratka, to mu je razjasnilo življenjsko filozofijo. Pri profesorju dr. Inamu Sterneggu pa je pridobil ogromno znanja s podrocja statistike, kar mu je prav tako kasneje v življenju koristilo v njegovi službi nacelnika osre­dnjega Statisticnega urada kraljevine Jugoslavije v Beogradu. V letu 1903 je opravil zagovor svoje doktorske disertacije in pridobil naziv doktor pra­va. Ceprav je osem let živel na Dunaju, se ni odtujil svoji domovini. Prosti cas ali pocitnice je pogosto iz­koristil za bivanje na domaciji, kmetiji starega oceta v Dolenjah pri Rovi. Ocitno je bil mladenic Rudolf zelo talentiran in tudi priden, k cemur je verjetno prispevala tudi bolj trda vzgoja, ce pomislimo na urejeno vojaško življenje. Njegov oce Jernej z ženo Julijo in sinom Viktor­jem je ostal na Dunaju, medtem ko je Rudolf že pred dokoncanjem doktorata, to je leta 1902, nastopil službo kot konceptni praktikant pri deželni vladi za Kranjsko v Ljubljani. Naslednje leto po opravljenem doktoratu je bil premešcen k okrajnemu glavarstvu v Radovljico. Tukaj se zacne njegova življenjska po­klicna pot in navdušenje nad planinstvom. Vsa Rudolfova službena mesta in funkcije Njegovo službovanje na razlicnih vodstvenih in upravnih funkcijah je bilo izredno pestro in dina-micno. Bil je izredno ucen, spreten in marljiv. Ni bil površen, ampak se je poglabljal v globino svojih nalog, kar se vidi tudi v njegovih pisnih delih. Po temeljito pridobljenih znanjih na študiju prava je bil vsestransko usposobljen za delo v državnih or-ganih. Široko razgledan z znanjem osmih jezikov je imel vpogled v širši svet, ker je vestno prebiral tudi tujo literaturo. Spodaj kronološko navajam njegova delovna mesta, ki so bila vezana na mesta Radovlji-ca, Postojna, Ljubljana, Dunaj, Celje in Beograd: •1902–1903: Prvo službo kot pravniški praktikant je opravljal na deželni vladi za Kranjsko v Ljubljani. •1903–1906: Prvo redno delovno mesto je dobil kot pravnik na okrajnem glavarstvu v Radovljici. •1906–1911: Služboval je kot vladni koncipist in okrajni komisar pri okrajnem glavarstvu v Postojni. •1911–1912: Spet je delal na deželni vladi v Ljubljani. •1912–1917: Že po nekaj mesecih bivanja v Ljublja­ni so ga poklicali na ministrstvo notranjih del na Dunaju, kjer je služboval kot okrajni komisar in ministerialni podtajnik, ko je bil imenovan tudi za šefa kabineta pri ministru dr. Ivanu Žolgerju. •1918: Po Žolgerjevi demisiji 30. junija 1918 je bil spet dodeljen ministrstvu notranjih del na Dunaju. •1918–1919: Po koncani prvi svetovni vojni je os­tal na Dunaju in bil imenovan za likvidatorja Na-rodne vlade za Slovenijo pri bivšem ministrstvu notranjih del na Dunaju. •1919: Le dva meseca je bil okrajni glavar v Celju. •1919: Imenovan je bil za nacelnika predsedstvene pisarne pri deželni vladi za Slovenijo. •1920: Nadaljeval je delo na deželni vladi, medtem ko je vmes za kratek cas prevzel organizacijo za tujski promet, nato je bil spet v službi nacelnika oddelka, slednjic pravnega referata in namestni­ka velikega župana Frana Vodopivca v Ljubljani. (Velika župana v Sloveniji sta bila takrat dva, in sicer v Ljubljani in Mariboru.) •1920–1929: Bil je tajnik podružnice Slovenskega planinskega društva za Selško dolino. •1923–1932: Bil je predsednik Muzejskega društva za Slovenijo. •1924–1948: Bil je tudi profesor na Univerzi v Lju­bljani, pravo. Zacel je kot clan izpraševalne komi­sije za državnoslovne izpite, naslednje leto je bil imenovan za honorarnega predavatelja upravne­ga prava in leta 1929 imenovan za honorarnega predavatelja na juridicni fakulteti. To je opravljal kljub vsem drugim zadolžitvam, razen nekaj let med vojno, vse do svoje smrti. •1929: Po uvedbi banske uprave je bil 7. 11. 1929 imenovan za inšpektorja na notranjem ministr­stvu v Beogradu. •1930–1931: Ker je želel delovati v Sloveniji, je prevzel vodstvo okrajnega glavarstva za ljubljan­sko okolico. •1931: Do sredine septembra je deloval kot okraj­ni glavar, nato pa je bil povišan v inšpektorja pri banski upravi. Samo deset dni po tem imenovanju ga je Živkovicev režim predcasno upokojil, ko je imel šele 29 let in pol službe. •1931–1936: Živel je v prisilnem pokoju, a v tem casu je bil izjemno aktiven in ustvarjalno delaven, veliko je raziskoval, pisal ... V tem casu je veliko casa preživel v Selcih. •1936: Jeseni je bil imenovan za nacelnika držav­nega Statisticnega urada v notranjem ministrstvu v Beogradu, kar je ostal do junija 1941. Po nekaj zapletih z nemškimi oblastniki v Beogradu je bil v juniju 1941 spet upokojen. Nato je do leta 1943 še živel v Beogradu, nato se je vrnil v Ljubljano. Rudolf v svoji stroki kot pravnik Po svoji osnovni formaciji je bil doktor prava. Vecino svojih delovnih mest je opravljal kot dober pravnik v upravnih enotah, v tistem casu imenova­nih okrajna glavarstva, npr. v Radovljici, Postojni, Celju, Ljubljani itd. Poleg tega je kot strokovnjak iz upravnega prava na Univerzi v Ljubljani opravljal profesorsko službo vse do svoje smrti. Pravo in njegova delovna mesta so bili nelocljivo povezani in kot strokovnjak in dober organizator je bil tudi vedno in povsod uspešen. Že od vsega zacetka je bil aktiven v društvu pravnikov v Ljubljani in s svoji-mi clanki in razpravami je tudi redno sodeloval v takratni strokovni reviji Slovenski pravnik. Svoje clanke je objavljal tudi v revijah Obcinska uprava, Samouprava, Slovenec itd. Njegova najbolj zna­na dela s podrocja prava pa so naslednje knjige: Društveno pravo v Sloveniji (1928), Zakon o obcem upravnem postopku (1931), Gasilstvo in požarna obramba (1933) ter Društveni svet in upravna sodi-šca (1934). To je le nekaj njegovih najbolj vplivnih knjižnih del s podrocja prava, sicer je veliko pisal in objavljal v strokovnih revijah in casopisih. Že iz naslovov njegovih del je razvidno, da se je ukvarjal z družbenim pravom in njegovo organizacijo. Bil je v tovrstnih službah, zato je veliko izhajal tudi iz prakse. Ceprav so ga službene obveznosti zelo okupirale, še posebej zato, ker je bil zelo vesten in natancen, je še vedno dobil dovolj casa za svoje hobije: uveljavil se je kot zgodovinar ali raziskova­lec preteklosti nekaterih mest, družin, trgovine, obrti itd. Izreden ljubitelj gora se je posvecal delu v Planinskem društvu Radovljica in Planinskem društvu za Selško dolino kot enem od stebrov ta­kratnih planinskih društev. Veliko se je posvecal tematiki tujskega prometa oziroma turizma. Spisal je vec znanih knjig o krajih in ljudeh na Kranjskem. Med drugim je bil za kratek cas leta 1920 celo pred­stojnik za tujski promet. Vse skozi pa je bil ljubitelj slovenskega jezika in naroda, saj mu je tujina utrdi-la odlocno držo do maternega jezika. O vsem tem v naslednjih poglavjih. Rudolf v statisticni stroki V svojem študijskem casu si je pri profesorju dr. Inamu Sterneggu pridobil odlicno teoreticno znanje iz statistike in to je koristil v praksi skozi celo svoje delovanje, saj je v svojih zgodovinskoraziskovalnih delih zelo sistematicno obdeloval podatke. Pred­vsem pa je to znanje s pridom izkoristil v svoji zadnji poklicni dobi, ko je bil nacelnik osrednjega statistic­nega urada v Beogradu. Ko je prevzel to nalogo, je moral najprej reorganizirati urad in postaviti stvari na svoje mesto. Tako je najprej obdelal že zastarele statisticne podatke iz leta 1931 in jih objavil v ob-sežni knjigi Doneski k zgodovini uradne statistike v Jugoslaviji, Beograd, 1937. Knjiga vsebuje zelo zanimive podatke, ki orisujejo strukturo takratnega prebivalstva za celo podrocje Jugoslavije, ki je bilo takrat razdeljeno na banovine. Iz teh podatkov se lahko zakljuci, kolikšen delež prebivalcev po okra-jih je delalo v kmetijstvu, obrti, industriji itd. Poleg tega je vsako leto izšla publikacija Statisticni godi-šnjak in v štirih knjigah Definitivni rezultati popisa stanovništva. Druga svetovna vojna mu je preprecila, da bi na­daljeval svoje strokovno delo na statisticnem uradu, ker so ga Nemci v juniju 1941 prisilno upokojili, kaj-ti ni se uklonil njihovim zahtevam in je ostal zvest rodoljub. Ob upokojitvi se mu je komisar notranjega ministrstva pisno zahvalil za njegov veliki doprinos k ucinkovitosti, strokovnemu delu in mu dal prizna­nje ''kao funkcioner i kao rodoljub sa puno casti''. Iz popisa prebivalstva se lahko marsikaj odkriva in zato je okupator potreboval cloveka po svojih željah. Rudolf rodoljub in varuh slovenskega jezika Kjer koli po svetu je živel in deloval, vedno se je rad vracal domov, med domace ljudi in planine, ker je to neizmerno cenil in samo v tem okolju se je pocutil dobro in koristnega, da naredi tudi nekaj za svoj narod. V tem smislu se prepletajo vse njegove dodatne aktivnosti, ki jih je opravljal poleg službe. Kar se tice skrbi za slovenski jezik, je leta 1931 iz­dal knjigo Napake v slovenskem izrazoslovju, poleg tega pa je objavljal clanke in razprave v revijah Dom in svet, Jutro, Slovenski narod, Slovenski pravnik, Slovenec, Etnolog, Planinski vestnik in še v mnogo drugih. Veliko se je pogovarjal z ljudmi in cutil njiho­ve probleme, tako je tudi za trgovce spisal razpravo o ''trgovski slovenšcini'' in jo objavil v Trgovskem tovarišu leta 1935. Kot nadaljevanje tega je potem v letu 1938 objavil tudi clanek Cistimo svoj jezik, ker je cutil problem germanizma in tujk v jeziku. Mislim, da bi v današnjem casu morali enako bolj skrbeti za jezik in ne podlegati toliko vplivom tujk iz angleškega jezika. Naši predniki so se veliko bolj borili za materni jezik, ker so bili neposredno ogro­ženi od tuje oblasti in s tem v zvezi sta bila ogrožena naša kultura in jezik. Danes pa se nam zdi samo po sebi umevno, da govorimo materni jezik, obenem pa nam tuji vplivi izpodrivajo našo kulturo in jezik, ne da bi se tega dodobra zavedali. Rudolf se je veliko pogovarjal z ljudmi, sokraja­ni in hodil po tujih krajih ter obenem zbiral razna domaca gradiva iz pripovedovanja, zbiral slovenske narodne pesmi in pripovedi. Tako poznamo iz leta 1918 pripovedke iz kamniške okolice, objavljene v Vrtcu. Za nas, domacine Selške doline, pa naj ome­nim samo dve deli, ki sta bili objavljeni v Etnologu leta 1934: Jagode za oci in Star kmecki inventar. Me-nim, da bi morali to vsi domacini prebrati v celoti, zato ne bom opisoval, kako je na podlagi pripove­dovanja in dejanskega prikaza pri Kalanovih v Sel­cih dobil gradivo za to pripoved in opis kmeckega inventarja tistega casa. Marsikaj smo medtem že opustili in zato je toliko bolj zanimivo, ker bomo izvedeli kaj novega: kako jagode zdravilno delujejo na oci, ce jih nosite kot koralde okoli vratu, kakšne so te jagode in kakšno mora biti njihovo zaporedje, da delujejo zdravilno, vse to je opisano v tem gradi­vu. To ni samo pripoved Kalanovih, ampak je bilo to razširjeno v celi naši Selški dolini, posebno še v Dražgošah in tudi v Poljanski dolini. Rudolf pa je pokazal svoje domoljubje tudi s tem, da je prevajal Gregorciceve in Županciceve pesmi v nemški jezik, da bi na ta nacin pokazal našo kulturo in naš ponos tudi tujcem. S temi deli se je kot mlad ustvarjalec izkazal že v casu študija, ko je v tuji lite-raturi najbolje zacutil tesnobo po domacih delih. Že leta 1903 je objavil Der toten Tag. Aus dem Sloweni­schen des Simon Gregorcic, Laibacher Zeitung, nato Moderne slowenische Lyrik: Erwachen von Otto Zu­pancic, Laibacher Zeitung, 1912. Po svojem ocetu je imel veliko gradiva o slovenskih vojakih in je tudi to temo podal v nemškem jeziku: Slowenische Kriegs- und Soldatenlieder, Laibach, 1916. Vse to je delal iz ljubezni do domacega jezika in naroda. Še bi lahko naštevali dela, a naj bo to za potrditev velike želje po lepem slovenskem jeziku in bogastvu naše kultu-re, ki je na nivoju velikih sosedskih narodov, dovolj. K temu poglavju lahko pridamo tudi zelo obse­žna dela življenjepisov, rodovnikov, ki jih je Rudolf ustvarjal skozi svoje celotno ustvarjalno obdobje, predvsem pa v letih prisilnega pokoja, zato imamo mi sreco v njegovi nesreci, da je v tem casu izkoristil svoje delovne dni za raziskave po arhivih in knjižni­cah ter ogromno pisal. Zbiral je podatke tudi s pogo-vori z domacini, kakor to omenja dr. Vida Košmelj iz Železnikov v svoji monografiji Železniki skozi cas: ''Dr. Rudolf Andrejka je veckrat pisal o Železnikih in je po podatke prihajal tudi k mojemu ocetu.'' Naj navedem samo nekaj najpomembnejših del, ki jih bo mogoce kdo izmed vas še imel cas tudi pre­birati: Jerneja Andrejke mladostni spomini – spo-mini na njegovega slavnega oceta (1934); Zaslužni slovenski upravni juristi (1939); Znameniti sloven-ski obrtniki, 1575–1940 (1940); Koseski in Franc Andrejka (1916); Na knezoškofu Jeglica rojstnem domu (1923); Selški predniki dr. Janeza Evangelista Kreka (1932); Življenjepis dr. Muhe Tuška (1933) ter še dela o mnogih dr ugih posameznikih in znameni­tih slovenskih trgovcih. Povsod najdete tudi osebe iz Selške doline, kajti našo dolino je tako temeljito preštudiral, da je imel vse domacije in osebe, kot bi rekli, v malem prstu. Rad se je poglabljal v temo trgovine, zgodovino trgovcev in trgovsko življenje pri nas in podobno, kajti njegova žena Micika je bila diplomantka trgovske šole v Ljubljani in sta imela zagotovo zanimive in koristne pogovore. Rudolf kot zgodovinar Ceprav zgodovina ni bila njegova usmeritev v casu študija, pa se je na tem podrocju izkazoval vedno kot temeljit in natancen opisovalec ljudi, kra­jev, navad. Zgodovinar prof. Maks Miklavcic, ki ga je dobro poznal in sta se tudi veckrat družila, sam doma iz Dolenje Ravni v Poljanski dolini, je v clan-ku in memoriam o njem zapisal: ''izcrpni Andrejkovi spisi, ki jih slovenski zgodovinarji moramo poznati in upoštevati. Ni jih malo in zelo veliko podrobne­ga, natancnega dela je v njih. Dr. Rudolfu Andrejka smemo izreci priznanje, da je svoj kulturni dolg slovenskemu narodu odplacal pošteno in z viso­kimi obrestmi.'' Da je bil Rudolf izjemno aktiven tudi na tem podrocju, govori tudi dejstvo, da je bil od leta 1923 do 1932 tudi predsednik Muzejskega društva za Slovenijo. V slovenskem zgodovinopisju si je Rudolf ''zagotovil stalno mesto spoštovanega zgodovinarja z vztrajnimi, mnogostranskimi in natancnimi raziskavami, z organiziranim delom in z izvirno delovno metodo. Kot predsednik Muzej­skega društva pa je društvu v težkih povojnih casih zagotovil trdno financno osnovo in tako zgodo­vinski dejavnosti med Slovenci omogocil nov raz­mah'' (Miklavcic). Rudolf je ves cas ohranil živ stik s kulturnim življenjem slovenskega naroda. Cutil se je dolžnega, da delež, ki ga prejema, z lastnimi prispevki vraca, tako z osebno pravno in gospo­darsko pobudo, naravoslovjem, raziskovanjem slo­venske zgodovine ... kakor tudi s pisateljevanjem. Njegova izobrazba je bila zelo široka, znanje pa je še poglabljal s stalnim delom na terenu, v arhivih, knjigah in podobno, ampak v svojih delih nastopi preprosto, prakticno in stremi za uporabnostjo. Javnosti je podajal samo koristne informacije, za vsakogar sprejemljive, zanimive sadove svojega ob-sežnega dela je zapisal v mnogih knjigah in clankih, razpravah. Njegova skromnost je bila vcasih tudi vzrok, da ni bil deležen tolikšne pozornosti, kot bi si je dejansko zaslužil. Zato poskusimo v današnjih dneh vsaj nekoliko popraviti to krivico do našega velikega moža, ki je ogromno prispeval k naši pre­poznavnosti, kulturi, ki je ostala v njegovih delih. Kot organizator tujskega prometa, s katerim se je zacel ukvarjati že na prvih službenih mestih v Ra-dovljici, nato pa predvsem v Postojni, kjer je bil tudi clan jamarskega društva, se je seznanil z vprašanji tujskega prometa (danes recemo turizma) in je vstopil v odbor novonastale Zveze za tujski promet na Kranjskem in v zvezi s tem objavil vec popisov slovenskih krajev in ljudi, njihove obicaje, njihove znamenitosti, turisticne vodnike ..., kar nam je os­talo kot velika zakladnica tistega casa. Tukaj bom navedel samo dela, ki se najbolj nanašajo na Sel­ško dolino, kasneje pa bom podal še spisek najbolj pomembnih drugih del, kajti njegova zapušcina je ogromna, in sicer približno 22 knjig ter približno 152 strokovnih clankov in razprav, kolikor nam je znano. Kronološko si sledijo: •Škofja Loka (1924), Jutro (clanek za tujski promet). •Ratitovec (1925), Planinski vestnik (ob otvoritvi Krekove koce na Ratitovcu). •V kraljestvu Ratitovca (1928), Planinski vestnik. •Selški predniki dr. Janeza Ev. Kreka (1932), Lju­bljana. •Dr. Janez Ev. Krek in Selška dolina (1932), Slovenec. •Zemljiške razmere v Selški dolini v zacetku 18. stoletja (1932), Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo. •Na Ratitovcu (1932), Slovenec. •Župani Selške doline v letih 1500–1800 (1933), Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo. •Doneski k zgodovini šolstva v Selcih (1933), Slo­venski ucitelj. •Gora Sv. Miklavža (1933), Planinski vestnik. •Poljanska in Selška dolina (1934), Naša pota. •Star kmecki inventar iz 18. stoletja (1934), Etno-log (opis se nanaša na inventar v stari Kalanovi hiši v Selcih). •Jagode za oci (1934), Etnolog (prav tako po pripo­vedi pri Kalanovih). •Pota in prebivalci ob Ratitovcu (1935), Planinski vestnik. •Škofja Loka in njen okraj v luci gospodarskih in kulturnih prizadevanj (1936), Škofjeloški cehi in Tujski pomet v škofjeloškem okraju. •Doneski k postopku in razvitku rodbinskih imen v Selški dolini (1939), Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo. To je samo nekaj gradiv, ki so bila objavljena, vendar je še veliko gradiva, ki je ostalo v njegovem arhivu ali pa je delal po narocilu posameznikov. Predvsem je imel velik smisel za izdelavo družinskih rodovnikov, ki jih je naredil za posamezne družine v Selški dolini. Najbolj znan rodovnik je o znanem Selcanu Janezu Ev. Kreku, kjer v knjižici na 86 stra­neh prikaže celoten rod Krekove družine, kako je rod prišel iz Poljanske doline na Selško ter se iz Dole-nje vasi razširil po celi dolini. Ker je zelo dobro poz­nal vse ljudi in družine v naši dolini, prednike iz Sel­ške doline omenja v mnogih drugih gradivih. Tako na primer v zgodovini gostilne Pri šestici v Ljubljani, kjer so se zelo pogosto menjali lastniki in najemniki, kot tretjega lastnika omenja rod Debelak, ki izhaja z Rudna. Jakob Debelak je kupil hišo leta 1794. Hci Ana je podedovala lepo posest v Dolenji vasi. Nato se omenja prvi, ki je lokal poimenoval Pri šestici – ''šesticar'' Matevž Klobovs iz Poljan. Clanek je vredno prebrati, ker je s tega vidika povezan z ljudmi iz Dole-nje vasi, Železnikov itd. Enako na primer tudi clanka Obrtniki v stari Ljubljani (Slovenec, 1939) in Razvoj ljubljanskih industrij, (Kronika, 1939) omenjata lju­di, ki so izhajali iz naših krajev. Verjetno bi lahko v njegovi bogati zapušcini dobili še vec teh primerov. Zelo obsežno in obilno je bilo njegovo casnikarsko delo. Pisal je strokovne in poljudne clanke v sloven-sko in tudi tuje casopisje v hrvaškem, srbskem, nem­škem, francoskem, ceškem in madžarskem jeziku. Tujski promet – turizem Njegovo zanimanje je bilo široko, a medsebojno povezano. Kot receno, rad je imel naravo in ljudi, zato je bil navdušen planinec , to je povezoval tudi s tujskim prometom, kot se je takrat imenoval turi­zem, obenem pa je povezano z opisom krajev in ljudi in tako so nastali turisticni vodniki, opisi znanih do-macij, gostiln, obrti ..., vse skupaj pa je bilo zacinje-no z opisom zgodovine. Kot odbornik Zveze za tujski promet za Kranjsko se je cutil še bolj dolžnega, da na tem podrocju naredi nekaj za uporabnike. Najbolje se to vidi iz bogate zbirke del: •Zoisova palaca (Slovenec, 1932), •Najstarejša ljubljanska industrija (Kronika sloven-skih mest, 1934), •Nekaj crtic iz gospodarskega življenja Ljubljane pred 100 leti (Trgovski tovariš, 1934), •Trgovsko življenje v Ljubljani pred 100 leti (Trgo­vski tovariš, 1934) (O trgovini je napisal še veliko drugih clankov, ker je bil tudi stalni dopisnik v reviji Trgovski list oz. Trgovski tovariš.), •Kje so bili Zoisovi vrtovi (Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo, 1934), •Stari ljubljanski obrtniki (Slovenski pravnik, 1934), •Ljubljanske ulice, ki so izginile (Slovenec ,1935), •Zgodovina Primceve hiše v Ljubljani (Kronika, 1935). V Ljubljani je opisal še naslednje: poslopje mestnega muzeja v Ljubljani, Špitalsko ulico, Mahrovo hišo, Figovcevo gostilno na Ajdovšcini v Ljubljani, Froelichovo hišo, Schellenburgovo ulico, Perles-Bals-Lassnikovo hišo, zgodovino hotela Slon, Schwarzovo pivovarno na Poljanah, zgodovino go-stilne Pri šestici, zgodovino Hudovernikove hiše, lju­bljanske zasebne vrtove, polhograjske barone itd. Ce govorimo o tujskem prometu, potem moramo omeniti še nekaj njegovih knjig: •Jezersko (Ljubljana, 1921), •Visions de Slovenie (Ljubljana, 1922), •Kropa in Kamna gorica (Ljubljana, 1924), •Tujski promet v Sloveniji (Ljubljana, 1926), •Promet stranaca u Sloveniji (Ljubljana, 1926), •Ljubljana, die Hauptstadt Sloweniens (Ljubljana, 1929), •Bled am See (Ljubljana, 1929). V predstavitvi Jezerskega je Andrejka v uvodu za­pisal: ''Dalec tam na severu Ljubljane, kjer locijo ne­boticni vrhovi Kamniških planin soncno Kranjsko od Koroške, leži majhna deželica, cisto samosvoja, obdana krog in krog od visokih gora, Jezersko.'' (Po lepi Sloveniji, Ljubljana, 1935). Rudolf je spisal še veliko drugih clankov in raz­prav o naših krajih, ki jih je objavljal doma in v tujini. Ob njegovi 60-letnici je v reviji Slovenec za­pisano: ''Pokazal je, koliko zakladov hranijo naše matrike, ce jih dviga vešca, iznajdljiva in predvsem tako cebelicno marljiva roka, ki jo vodi nesebicna ljubezen do domace grude.'' Ljubezen do planin Takoj po študiju že na prvem delovnem mestu v Radovljici je spoznal nekaj, kar mu tudi najbolj svecano mesto Dunaj ni moglo dati, in to je globo­ko zacutil v sebi kot posebno ljubezen do lepe cis­te narave naših planin in gora, kjer se je duševno spocil in nabral novih delovnih moci. Zato se je ta­koj vkljucil v Planinsko društvo Radovljica in tam vse skozi aktivno sodeloval, ne samo kot planinec, ampak s svojim pridnim prizadevanjem poskrbel za dobro markirane gorske poti, za obnovo ali postavitev gorskih domov ali koc. Tako je sodelo-val pri gradnji Vilfanove koce na Begunjšcici, pri popravilu Vodnikove koce na Velem polju, marki­ral je številne gorske poti. Leta 1906 je na obcnem zboru društva Rudolf porocal: ''Vodnikova koca na Velem polju se je otvorila dne 15. julija. Ondi je že letos precej lepa planinska knjižnica na razpolago turistom. Tudi nove, jako licne razglednice z Velega polja in okolice se dobe v koci. /.../ Otvorila se je tudi koca na Begunjšcici.'' Tako bodo poleg ''koce na Golici in koce na Stolu gostoljubno sprejema­le turiste v naših Karavankah. Tako nameravamo zgraditi še štiri stavbe in sicer koco na Babjem zobu in na Konjšcici in razgledišce na Rudnici in na Osojnici. Tako upamo, da se bode naše delova­nje v letu 1906 povzpelo do velikih uspehov poleg seveda otvoritve bohinjske železnice.'' (Planinski vestnik, 1906.) Radovljiško planinsko društvo zajema prelepe naše Julijce in Rudolf je svojo sprostitev in užitek življenja našel prav v planinarjenju. Ker je to tako zelo cenil, je tudi aktivno sodeloval v društvu, na vseh zborih je podajal ideje in obicajno tudi na­mesto tajnika porocal o izvršenih delih. Ko je bil jeseni leta 1906 v službi premešcen v Postojno, se kar nekako ni mogel lociti od tega kraja in planin, saj je še eno leto kljub oddaljenosti ostal clan tega planinskega društva, a se je tudi v Postojni vclanil v ajdovsko-vipavsko društvo. Na zadnjem obcnem zboru v Radovljici, kjer je Andrejka še sodeloval, so se mu clani društva skupaj z nacelnikom podružni­ce dr. Jankom Vilfanom izrecno zahvalili ''za njegovo požrtvovalno delovanje v prid radovljiške podru­žnice Planinskega društva Slovenije''. Ko so ga premestili v Postojno, je svoje planinsko dejavnost nadaljeval tudi v Postojni in k temu do-dal še zanimanje za jamarstvo in postal clan jamske komisije. Tudi v Postojni se je aktivno vkljuceval v delo društva, ceprav ni toliko visokih gora, ampak je bilo izredno živahno v jamarstvu. Ko se je leta 1911 zaradi nove službe zopet preselil na Dunaj, ga takoj dobimo med clani podružnice planinske­ga društva na Dunaju, obenem pa se je ponovno vclanil v Planinsko društvo Radovljica: kadar bo spet imel cas ali dopust, se bo spet lahko podal v cudoviti svet Julijcev. Nastopila so leta prve sve­tovne vojne in takrat so se te aktivnosti nekoliko ustavile, a ko se je prva svetovna vojna koncala, je tudi za Rudolfa Andrejka nastopilo novo obdobje. Ko se je vrnil v domovino, je spoznal svojo bodo-co ženo Miciko Tavcar, s katero se je 28. decembra 1920 porocil, in od takrat naprej se je tudi njegovo planinarjenje in clanstvo preselilo v podružnico Planinskega društva za Selško. Planinsko društvo s sedežem na Cešnjici je že od same ustanovitve 24. januarja 1907, ko je bilo ustanovljeno na pobudo velikega našega rojaka in tudi planinca dr. Janeza Ev. Kreka, zelo dobro funkcioniralo. Društvo je bilo že od samega zacetka zelo aktivno in je urejalo markacije in domove po naših hribih. Imeli so tudi pomembne clane in podpornike. Takratni nacelnik društva je bil župnik v Dražgošah Anton Pfajfar in v Planinskem vestniku leta 1908 poroca: ''Sloven­sko planinsko društvo, podružnica za Selško, je priredila 27. septembra (1908) v Selcih veselico s pozdravnim govorom, petjem in srecelovom v prid novi planinski koci na Ratitovcu. Veselica je uspela prav lepo in nabralo se je pri nji prostovoljnih da­rov nad 100 K. Za ta uspeh gre hvala g. državnemu in deželnemu poslancu dr. Janezu Ev. Kreku, ki je v svojem spodbudnem govoru naglašal, da Planinsko društvo zasluži v polni meri podporo, ker izpol­njuje blagi namen, odkrivajoc nepopisno lepoto naših planinskih krajev, gojec ljubezen do rodne zemlje in jo braniti pred potujcevanjem. Tako gre tudi zahvala selškemu pevskemu zboru in gospo­dom akademikom za sodelovanje.'' Ratitovec je kralj gora Selške doline in tako ga opisuje tudi dr. Rudolf Andrejka: ''Tam kjer se prvikrat globoko zaje v naše ozemlje goriško-kranjska, raztocje med Savo in Soro ob gorskem grebenu Crna Prst–Možic–Laj-nar–Porezen, zraste na levem povirju Selške Sore nad vasjo Sorica, vedno mogocnejše proti vzhodu, gorski orjak Ratitovec, ki doseže v najvišjem vrhu 1672 m. Zadnji izrastek Julijskih Alp je po svoji ge­ologicni formaciji pravi sin kralja Triglava, visok in mogocen vojvoda nad vsemi ostalimi gorami in hribi, padajocimi proti Škofji Loki, Kranju in Rado­vljici. Z Ljubljanskega polja vidimo Ratitovec, malo na levo od Triglavske skupine, z njegovima vrhovo-ma, trapezastim Glavnim vrhom in topokonicastim Kosmatim vrhom, mrko, resno in ponosno zre ka­kor obmejni cuvar preko temnih gozdov in belih gorskih vasic, veselo zelenih senožeti in bistrih potokov škofjeloškega hribovja in soncno bogate gorenjske ravnine.'' ''Ratitovec je ves svoboden in naš. (Med vojno so ga okupirali Italijani in tam so gradili vojaške koli-be in meja je bila prepletena z bodeco žico.) Pono-sen sin Kralja Triglava je podedoval Ratitovec po njem obsežen, obvladujoc razgled po skoraj polo-vici slovenske zemlje. Od tod je pogled na soncno Goriško do Crne prsti, Krna in Matajurja, noter do Vipavskih hribov, Cavna, Kolka in Hrušice, preko Nanosa ... do Javornika in še dlje do Snežnika in Pivke, Planine ... Pod sabo gledaš Selško dolino in vse škofjeloško pogorje s skupino Blegoša, Vrtaca, Koprivnika, Mladega in Starega vrha na jugu, notri do Sv. Mohorja, Sv. Jošta in Lubnika na vzhodu, od spodaj te pozdravlja Sorško in Kranjsko polje, dvoglava Šmarna gora in Ljubljansko Polje /.../, dalje na moravske in dolenjske hribe, in pocije oko na severu ob verigi Kamniških Alp. Spocito oko objame še Karavanke preko temnozelene Je­lovice; tam na zahodu pa ostrmi nad velicastno triglavsko skupino in njeno podložnico Pokljuko. /…/ Pod sivimi skalami zagledaš Pršivca in Rudnice temnozeleno Bohinjsko jezero.'' Ratitovec je kralj Selške doline. Pod Donerskoglom, zadnjim njego­vih izrastkov na zahodu, izvira v višini 1000 m nad morjem Selška Sora /..../, ki kmalu za tem v vasi Sorica že poganja mlinsko kolo. Slikar Grohar je to upodobil na sliki.'' Rudolf je bil gorec podpornik planinskega društva in že leta 1920 se je v društvu organiziral poseben odbor za izgradnjo koce na Ratitovcu v spo-min velikemu rojaku J. Ev. Kreku. Vodja tega odbora je bil dr. Rudolf Andrejka. Med vojno so Ratitovec zasedli Italijani in so vsa dela mirovala. Po vojni se je meja z Italijo umaknila na crto Možic-Porezen in Ratitovec je zopet postal svoboden tujega gospostva in dejavnost za koco je ponovno oživela. Delo je bilo velik zalogaj iz organizacijskega in financnega vidika, posebno za tako majhno društvo. Imeli so podporo domacinov in tudi nekaterih politikov in pomembnejših gospodarstvenikov, npr. nacelnika g. Lotrica iz Beograda; gozdarjev, ki so darovali les. Koca naj bi stala cca. 150 tisoc kron. Volja ljudi je bila velika, da bi na ta nacin najprimerneje naredili spomenik Kreku, planincu, državniku in rodoljubu, ki je neizmerno ljubil ta kraj, saj je zadnja leta vedno preživljal dopust v objemu Ratitovca. Gradnja je potekala po fazah in po zmožnostih, kajti to je bil za to podružnico ogromen financni zalogaj. Clani društva pa so bili izjemno aktivni in vztrajni in so za planinsko društvo opravljali razlic­na dela. V porocilu za leto 1923 je zapisano: ''Podru­žnica je štela v pretecenem letu 250 clanov. Izvršila je mnogo markacij, posebno v Škofjeloškem gorov­ju, markirala je skoraj vse dohode na Ratitovec, med njimi zanimiv dohod iz Podnarta, odnosno Otoc, preko Jamnika in Dražgoš na planino Pecano in od tod na Ratitovec. Na novo so se markirali dohodi na Blegoš iz Železnikov, Zalega Loga in iz Vovc preko Malenskega vrha in Žetine. Zvezali sta se z marka­cijami Selška in Poljanska dolina /.../, postavilo se je okoli 20 orientacijskih tabel /.../. Glavna skrb pa je bila gradnja Krekove koce na Ratitovcu, ki se je meseca oktobra v surovem dogradila in pokrila. K tej gradnji je prispevalo mnogo lokalnih faktorjev z denarnimi zneski in s podporami v lesu /.../. Vsi darovalci za gradnjo koce so v porocilu poimen­sko imenovani. Spisek darovalcev je zanimiv, ker zajema velik krog iz domacih krajev in tudi tujine. Dela v društvu pa so se nadaljevala in vsakdo je po svojih moceh prispel k uspešnosti društva. Rudolf Andrejka je bil glede tega najbolj aktiven in tudi vsestranski podpornik društva. Med drugim je imel tudi promocijska predavanja po drugih krajih, da je ljudem prikazal, kot je sam rekel, ''Kraljestvo Rati­tovca''. Vsekakor je Rudolfu Ratitovec tako prirastel k srcu, da je bil zanj osrednja tema. V Planinskem vestniku je podano porocilo: ''15. marca 1925 je pre-daval v društvu Soca vladni svetnik dr. Rudolf An-drejka o Ratitovcu in Selški dolini. Predavanje, ki je trajalo nad eno uro, je zbudilo obco pozornost, ker je predavatelj v živih barvah naslikal pokrajinsko le­poto teh doslej še malo poznanih krajev, zraven pa dodal zanimive zgodovinske in narodopisne crtice. Predavanje je poživilo nebroj lastnih fotograficnih posnetkov predavatelja.'' Poleg predavanj je objavil v casopisih vec clankov o Ratitovcu in ljudeh pod Ratitovcem, da je tudi na ta nacin širil promocijo za gradnjo koce ter seznanjal bralce o lepotah naše ožje domovine. Menim, da je prav Rudolf naredil najvec glede promocije, saj drugih piscev, ki bi pi-sali s takšnim žarom navdušenja, v arhivih tistega casa ni najti. Koncno je prišel tudi dan praznovanja, ne le dela in skrbi, 9. avgust 1925, dan otvoritve Krekove koce na Ratitovcu. V porocilu je zapisano: ''Otvoritev Krekove koce na Ratitovcu se je izvršila v nedeljo, dne 9. avgusta 1925 dopoldne ob najkrasnejšem vremenu. Prihitelo je na goro poleg velikega števila planincev tudi vse polno domacega prebivalstva iz cele Selške doline. Prvi gostje so zaceli prihajati že zgodaj ob treh; ob petih, ko so se prvi soncni žarki zabliskali nad Kocno, je soncni vzhod in prekrasen razgled po Gorenjski tja do Ljubljane in Janških hri­bov, posebno pa velicastno razprostrto verigo tri­glavskega pogorja in Bohinjskih planin, obcudovalo že blizu 300 ljudi. Ob 10h je bilo že cca 700 ljudi na gori. Veselo planinsko vrvenje je ob 11. uri za nekaj casa potihnilo, ko je na koci viseci zvon vabil ver­nike k sv. maši. Po koncani službi božji je pozdravil podružnicni predsednik, župnik v Dražgošah An­ton Pfajfar vse prispele goste, med njimi dvornega svetnika dr. Marna kot predsednika Zveze za tujski promet, dr. Frana Tominšeka kot predsednika PDS, dr. Ticarja in M. Hrovatina odbornika SPO, ravnate­lja Zupancica kot zastopnika Mariborske, Mayra kot zastopnika Kranjske, Koritnika kot zastopnika Jese­niške podružnice, župana L. Pintarja iz Sorice /…/. Prof. Ivan Dolenc je kot ucenec in prijatelj Janeza Ev. Kreka imel govor in orisal ''dr. Kreka kot navdu­šenega planinca, ki je ljubil svojo krasno slovensko zemljo in posebno to goro, nadvse; izrazil je veselje, /.../ posebno pa zahvalo neumornemu in nad vse podjetnemu tajniku društva dr. R. Andrejka.'' Vladni svetnik dr. Rudolf se je govorniku zahvalil ter nada­ljeval z govorom. Podal je kratko zgodovino gradnje in se ponovno zahvalil vsem darovalcem, kajti brez njih te koce ne bi bilo. To je bil zagotovo vrhunec veselja in zadovoljstva tudi za dr. Rudolfa Andrejka v njegovih aktivnostih v planinskem društvu, kajti slovenske planine zdru­žujejo ljudi v harmonijo in prijateljstvo, združujoc kmeta in mešcana, intelektualnega in telesnega delavca, brez razlik v strankah in politicne pripa­dnosti, brez ovir so vsi prijatelji v objemu visokih planin. Tudi v naslednjih letih se je Rudolf še mnogo prizadeval za ugled društva. Izhajal je podlistek V kraljestvu Ratitovca, ki ga velja prebrati (Planinski vestnik, letnik 1926), ter drugi clanki. Leta 1933 je npr. objavil clanek Gora Sv. Miklavž. Gora, ki je v na­šem pogorju nekaj posebnega, kajti tudi Krek jo je posebej opisoval in opeval, tako ima tudi Andrejka poseben opis in car do gore Sv. Miklavža. Sam trdi, da verjetno zato, ''ker ima neprimerno bolj planin-ski znacaj, najbrž vsled izrazite dolomitske sestavi­ne in zaradi bližine velikih alpskih predgorij, Rati­tovec, Blegoš, Koprivnik''. No, tudi ostalim vrhovom Selške doline se ni zameril, saj jih je neštetokrat pre­hodil, markiral in užival v planinskem žaru naravne lepote, cvetja in svežega zraka. Same aktivnosti v društvu so se nekoliko umiri­le, ko je bilo društvo preneseno v Škofjo Loko (leta 1929) in so organizacijo prevzeli tudi drugi ljudje. V tem casu so stekle aktivnosti za izgradnjo koce na Lubniku, ki je bila dograjena in odprta leta 1932. Tudi tukaj se je poleg predsednika dr. Frana Jerala dr. Rudolf Andrejka izkazal kot eden najaktivnejših clanov. A dr. Rudolf ostaja še naprej najbolj zvest Ratitovcu in ga opeva v raznih clankih, predavanjih. Leta 1935 je npr. objavil clanek Potje in prebivalci ob Ratitovcu, vreden branja. Dr. Rudolf Andrejka v svojih spisih ne nastopa samo kot suhoparen opiso­valec poti kot vodnik, ampak vedno podaja širino zanimivih podatkov, ki so lahko koristni za bralca. V uvodniku knjige Po lepi Sloveniji je zapisal: ''Sku­šal Vam bom razložiti tu in tam tudi osnove gospo­darskega in kulturnega razvoja /.../ in gibalne sile njihovega sedanjega razvoja. Vecina izmed nas ljubi svojo domovino le podzavestno. Toda ce do dobra spoznavamo bistvo življenja in prizadevanja našega rodu v njih, nam oživi podobo naše zemlje, zazveni struna srcne povezanosti med stvaritvami pradedov in rodi ono zavestno domovinsko ljubezen, ki je ne zruši nobena sila.'' Menim, da smo dr. Andrejka kot cloveka najbolje spoznali v nesebicnem delu za naše planine, ki jih je neizmerno cenil in se k njim vracal po navdih, pocitek in razvedrilo, ceprav je tudi tukaj vedno nekaj ustvarjal in osebno odgovarjal za izvršena dela. Veliko je naredil za naše kraje in nam zapustil lepo dedišcino, zato je prav, da se velikemu cloveku našega kraja posebej zahvalimo najmanj s castnim spominom in poznavanjem njegovih del. Dr. Rudolf Andrejka v Selcih in v Selški dolini Ko se je Rudolf Andrejka spoznal in porocil s Selcanko Miciko Tavcar, po domace s Štefanovo Mi-ciko, so Selca postala njegov novi dom in novo izho­dišce za planinarjenje, nova prijateljstva. Ker je Rudolf sam veliko raziskoval razne rodbi­ne v Selcih in okolici, je mogoce prav, da predsta­vimo rod njegove žene Micike, ki bi se ga starejši Selcani lahko še spominjali. Oce je bil Franc Tav-car, mati Apolonija Erzar, porocena Tavcar. Micika je bila drugi otrok med sedmimi v dr užini. Imela je štiri brate: Franc, Milan, Adolf, Anton, ter dve sestri: Vera in Jelka. Micika je otroštvo preživela v Selcih, kjer je obiskovala tudi osnovno šolo, nato pa nadaljevala izobraževanje pri uršulinkah. Po svoji naravi je bila dinamicna in izredno gospo­darna, podjetna, kot to pritice pravemu trgovcu, kajti Micika je bila po poklicu izucena trgovka, ki je koncala trgovsko šolo v Ljubljani. Ker je Rudolf imel službo v Ljubljani in s tem tudi veliko služ­benih obveznosti zaradi zahtevnih položajev, sta imela tudi stanovanje v Ljubljani, in sicer v Zoiso-vi hiši na Bregu oziroma po drugi svetovni vojni sta se preselila na Stari trg 4 v stanovanje, kjer se je rodil in nekdaj bival Valvazor. Micika pa se je vedno rada vracala v Selca, še posebej v letih, ko je prezgodaj izgubila moža Rudolfa. Skoraj vsak vikend je preživela v Selcih in se zanimala za do-gajanja v vasi, še posebej pa je spremljala razvoj v trgovini v njeni hiši Pr' Štefan, ceprav po drugi svetovni vojni ni bila v njeni privatni lasti, a tr-govska žilica ji ni dala miru. Prispevek k razvoju in zapušcini Selc in celotne doline, planinarstva in zgodovine pa je Rudolfova velika zasluga, zato ob zakljucku clanka priporocam, da prebirate nje­gove knjige in veliko zanimivega boste izvedeli o takratnih ljudeh, navadah, družinskih zvezah ... Zato, Rudolf, hvala za vse. Že rimski pregovor pravi: ''historia est magistra vitae'' – zgodovina je uciteljica življenja. Lahko se vprašamo, ali poznamo svoje ljudi iz naše preteklo­sti, ki so nam zapustili bogato dedišcino. Najmanj, ali poznamo svoje prednike. Drugi pregovor pravi: ''brez preteklosti ni bodocnosti''. Dobra preteklost nam lahko ponudi boljšo bodocnost. Rudolf nam je zapustil veliko in nam tlakoval lepšo bodocnost, ce znamo to sedaj izkoristiti. Najlepši opis Rudolfa Andrejka kot domoljuba Selc in Selške doline sledi v naslednjem clanku, ki ga je spisala Rudolfova sorodnica oziroma necakinja Micike Andrejka, prim. Marjeta Potocnik, dr. med. spec. transfuzijske medicine. Viri in literatura: Andrejka Rudolf, Selški predniki dr. Janeza Ev. Kreka, Ljubljana, 1932. Andrejka Rudolf, Dr. Janez Ev. Krek in Selška dolina, Slovenec, 1932, št. 231. Andrejka Rudolf, Zemljiške razmere v Selški dolini v zacetku 18. stoletja, Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo, 1932. Andrejka Rudolf, Jagode za oci in Star kmecki inventar iz 18. stoletja, Etnolog, Ljubljana, 1934. Andrejka Rudolf, Jerneja Andrejka mladostni spomini, Ljubljana, 1934. Andrejka Rudolf, Po lepi Sloveniji, Mladinska matica Ljubljana, 1935. Andrejka Rudolf, Ratitovec, Planinski vestnik, V kraljestvu Ratitovca, 1926. Andrejka Rudolf, Na Ratitovec, Slovenec, 1932, št. 121. Andrejka Rudolf, Škofja Loka in njen okraj v luci gospodarskih in kulturnih prizadevanj. Obrtno industrijska razstava od 12. 7. do 16. 8. 1936 v Škofji Loki, 1936. Andrejka Rudolf, Gora Sv. Miklavž, Planinski vestnik, 1933, št. 12. Andrejka Rudolf, Poljanska in Selška dolina, Naša pota, 1934, št. 4. Andrejka Rudolf, Pota in prebivalci ob Ratitovcu, Planinski vestnik 1935, št. 1. Andrejka Rudolf, Koseski in Franc Andrejka, Dom in svet leta, 1916, št. 3. in 4. Doneski k zgodovini uradne statistike v Jugoslaviji (uredil dr. R. Andrejka), Beograd, 1937. Jesenovec Stanislav, Ob 50-letnici smrti R. Andrejka, spominska svecanost v Selcih, Loški razgledi 45, Škofja Loka, 1998. Kranjc Marijan F., Legendarni slovenski obvešcevalci – Viktor J. Andrejka, Ljubljana, 2010. Miklavcic Maks, In memoriam dr. Rudolf Andrejka bivši predsednik Muzejskega društva za Slovenijo, Zgodovinski caso-pis, 2–3, 1948–1949, 202–205. Novi Slovenski biografski leksikon. Ob 60-letnici Rudolfa Andrejke, Slovenec, Ljubljana, 23. 7. 1940. Orožen J.: Zgodovina Celja in okolice II. Celje, 1974, str. 320. Planina France, Stoletnica dr. Rudolf Andrejka, Loški razgledi, Škofja Loka, 1980, str. 215–222. Planinski vestnik, letniki od leta 1903 do 1907: porocilo obcnega zbora in novi clani podružnice PD Radovljica; 1907–1911, obcni zbor podružnice PD Ajdovšcina Vipava; 1912–1919, obcni zbor in novi clani PD Radovljica, PD Dunaj; 1920–1929, obcni zbor podružnice PD za Selško; 1930–1948, porocila podružnice PD Škofja Loka. Potocnik dr. Marjeta, necakinja Micike, intervju. Sajovic, Rudolf: dr. Rudolf Andrejka, Zbornik znanstvenih razprav, Ljubljana, 1954, str. 227. 100 let Planinskega društva za Selško dolino, Železniki, 2007, stran 70–72. Sotrudnik Kronike dr. Rudolf Andrejka, šestdesetletnik. Štupar, Boris, Prica in ustvarjalec zgodovine, Delo, Ljubljana 21. 10. 2008. Wikipedija, Rudolf Andrejka plemeniti Livnogradski. Rudolf Andrejka s soprogo Miciko Marjeta Potocnik Grb družine Andrejka. Po ocetu Jerneju Andrejki je družina pridobila naziv plemeniti Livnogradski. Foto: družinski arhiv avtorice Življenje, predvsem pa delo dr. Rudolfa Andrejke je bilo že nekajkrat opisano na podlagi njegovega dela, njegove bogate zapisane besede z razlicnih podrocij, na katerih je deloval poklicno ali jih razi­skoval, ker ga je izzvalo življenje. Malo pa je znanega o njem kot osebnosti. Njegovih prijateljev, znancev, sodelavcev že dolgo ni vec mogoce spraševati o njem. Tudi jaz, necakinja njegove soproge Micike, sem se rodila prepozno, da bi kaj vec poizvedela. Iz mladosti se spominjam njegovega portreta, dela Ivana Groharja, ki je visel v tetini sobi. Ob pogo-stih obiskih pri njej sem opazovala naslikani obraz resnega gospoda srednjih let, strica Rudija, ki smo ga obiskovali na grobu na ljubljanskih Žalah. Tudi iz pogovorov odraslih si o njem nisem kaj dosti za­pomnila. Ostalo pa je nekaj drobtinic, nekaj njegove zelo osebne zapisane besede in malenkosti iz zapu-šcine tete Micike. Zgodba Rudolfa Andrejke in moje tete Micike, roj. Tavcar, se je zacela leta 1920 na ''samskem plesu'', kot je zapisal: ''Oj samski ples! Prelep zares: Dehtece cvetje, blešcece dvorane, A bolj ko to v spominu mi ostane, Da našel ondi sem blago srce in globoko dušo. Bog te spremi drago selško dekle!'' Rudolf Andrejka je odrašcal v zelo delavni druži­ni, saj je to razbrati iz Mladostnih spominov oceta Jerneja Andrejke. To dokazujejo ocene spriceval vseh osem gimnazijskih let in maturitetnega sprice­vala, saj so skoraj vse odlicne. Tudi poklicna napredovanja od zakljucenega štu­dija prava naprej pricajo o tej njegovi lastnosti. De-lavnost pa je pricakoval tudi pri svojih bližnjih. To lepo nakaže stavek, ki ga je povedala Marija Arnež, sosedova služkinja v hiši, kjer sta nekaj let živela za­konca Andrejka, ki je slišala njegove besede, ce se je žena Micika po njegovem mnenju predolgo zadržala v klepetu s sosedami: ''Ja Micika, kaj pa tako nepo­trebno cas tratiš!'' On ga je nadvse koristno izrabljal, kar dokazuje ne le njegovo poklicno delo, ampak tudi vse njegovo življenje. Njegova knjižnica je bila ogledalo tedanjega do-gajanja na podrocju literature v Sloveniji. Iz prvih desetletij 20. stoletja je nakupil številne pomembne izdaje del slovenskih pesnikov, ki so bile natiskane v prvih desetletjih. Pa zbrana dela Cankarja, Kersni­ka, ruskih klasikov in drugih velikih pisateljev te­danjega casa ter knjige, ki jih je izdajala Slovenska matica. Clanstvo in podporo Slovenske matice je po njegovi smrti prevzela žena Micika, nedvomno na podlagi njegovega odnosa do slovenstva. Njegov odnos do slovenske besede v verzih po­kaže tudi prevod slovenskih umetnih in ljudskih vojaških pesmi v nemšcino (Slovenische Kriegs- and Soldaten-Lieder, izdane leta 1916). S tem dejanjem je takšno bogastvo Slovencev predstavil nemško go­vorecim v takratni domovini Avstriji. Rudolf in Micika s prijatelji na Triglavu. Za pohod v naše cudovite gore se je vedno našel cas. Foto: družinski arhiv avtorice Pa tudi sam je sestavil nekaj verzov, namenje­nih soprogi. Ostali so zapisani v zvezku z zlato obrezo: Rudolf svoji Miciki. Posamezni pa tudi na pisemskem papirju z grbom ali na papirnatem pr-ticku, zapisani med vecerjo, ko je ni bilo ob njem. Te pesmi je zapisal v prvih letih njunega skupnega življenja, v letih od 1920. do 1927. Odkritje raja In vstalo v duši mi je hrepenenje, Mogocno ko pomladi gorka sla In solnce vabilo je v življenje Pozdravljajoc iz selških me gora. Oddirjalo kolo mi je po poti, Ki tam ob Sori proti Selcam spe In blažen, kakor bi imel peroti Pred nje drhtece spustil sem srce. K vecernicam v Selcih je zvonilo, Strmece zrlo njeno me oko, A gledal zopet deklico sem milo In mrzlo srce bilo je gorko. Njegov poklic pravnika z vsemi zahtevnimi služ­bami, seznam napisanih knjig in objavljenih clan-kov Rudolfa Andrejko uvršcajo med Slovence, ki so svoje življenje posvetili zelo konkretnim nalogam. Zapisani verzi pa nam odstirajo tudi njegov notranji svet, njegovo doživljanje ljubezni in carov Selške do-line. Ni prav veliko besed, ki dopolnjujejo njegovo Micika Andrejka pred eno od knjižnih polic. Foto: družinski arhiv avtorice podobo Cloveka, zato so še toliko bolj dragocene. Do srecanja z Miciko Tavcar je bil njegov prosti cas, njegovo veselje do planin in narave posveceno predvsem okolju, v katerem je živel, to je Postojni in Radovljici z bližnjimi hribi. Preko Micike pa je spoz­nal Selško dolino, ki ga je prevzela s svojimi lepo­tami, prebivalci, zgodovino. Vsemu temu je posvetil dosti svojega dela. Raziskoval je preteklost prebi­valcev, imena družin (selške prednike), izdeloval je družinska drevesa. Cešnja na Prevali Stoji, stoji mi crešnja Tam na zelenem bregu. Okoli cešnje sencica Pod cešnjo majhna klopica Za me pripravljena. Od Krope ob Jelovici Gre v Selca moja pot. Težavna je do Prevali Micika na cešnji. Foto: družinski arhiv avtorice Pa lahka odondot. Oj cešnja ti košata, Oj tiha klopica! Saj rada me imata, Nikomur ne izdata, Kako sva srecna bla. Ko pomlad bo cvetela, Spet bova tam sedela Poslušala tam ticke pet V srece snu sama. Svet Mohor zre na naju, V blaženem tem raju Kraljuje Micika. Selške doline pa ni le obcudoval in raziskoval nje-no preteklost, ampak na podrocju planinstva tudi marsikaj naredil. Kot tajnik Planinskega društva je veliko pripomogel k postavitvi planinske koce J.E. Kreka na Ratitovcu. Narisal je neštevilne markaci­je ob planinskih poteh in po pripovedovanju je na njegovih oblacilih ostalo kar nekaj barve, kar žene Micike ni ravno razveselilo. Kadar sta preživljala proste dneve v Selcih, se je pogosto podal na Ratito­vec, peš iz Selc. Pot do Selc ju je oba skupaj veckrat vodila od železniške postaje na Trati po grebenih in cez vasi in vrhove v Selca. Vsa ta dolga pota je zmo-gel in z veseljem prehodil, ceprav je bil leta 1914 op­rošcen vojaške službe zaradi kronicnega obolenja srcnih zaklopk. Poleg peresa in popotne palice je uporabljal tudi fotoaparat. Poslikal je hiše v Selški dolini, planinske motive s prijatelji, pa smucanje v Planici , pocitnice ob morju (Rab, Hvar) in sprošcene trenutke med prijatelji. Ob svoji obširni in raznoliki dejavnosti, zani­manjih in delu je sodeloval z mnogimi Slovenci, ki so zapisani v naši zgodovini. Z mnogimi je prijate­ljeval, z mnogimi navezal prijateljske vezi ob poklic­nem delu. To dokazujejo ohranjena pisma z zahvala-mi, kartice s pozdravi in prisrcnimi dobrimi željami in podpisi z vseh podrocij družbenega dogajanja: dr. Anton Korošec, uredniki in predsedniki (Ljubljanski zvon, Slovenska matica, Glasbena matica, Dom in svet), pa dr. Anton Breznik, Franc Milcinski, beograj-ski nadškof Josip Ujcic, ljubljanski škof Bonaventura Jeglic, F. S. Finžgar, pevec Julij Betetto in drugi. Stike pa je navezoval in ohranjal tudi po Jugoslaviji in drugih evropskih državah. Bil je clan Rotary kluba, tudi njegov tajnik in je z vsem svojim življenjem kazal k njegovim ciljem: pospeševati in razvijati ideal služenja v zasebnem, poslovnem in javnem življenju. Druga svetovna vojna z vsemi pretresi in napori (umik iz Beograda, selitev …) je povzrocila poslabša­nje njegovega zdravja, njegovo srce je opešalo. Leta 1948 se je njegovo življenje izteklo. Rudolf Andrejka v visokogorju. Foto: družinski arhiv avtorice Rudolf Andrejka med prijatelji. Foto: družinski arhiv avtorice Ohranjeno je sožalno pismo, ki ga je soprogi Miciki poslal predsednik Akademije znanosti in umetnosti dr. France Kidric: ''Ob smrti Vašega lju­bega soproga, našega dobrega prijatelja ter vedno uslužnega, skrbno delovnega tovariša, ki je vztrajno in z ljubeznijo sodeloval pri delih naše Akademije, Vas prosiva, da sprejmete izraze našega globokega sožalja in socutja. Na dragega sodelavca hocemo ohraniti zvest in lep spomin. Blagovolite sprejeti, spoštovana gospa, sožalne besede Akademije kot znak spoštovanja in priznanja, ki gre delu umrlega soproga.'' V zahvali je soproga Micika zapisala: ''To je zacetek težke in samotne poti, na kateri ni vec tiste­ga bitja, ki nas je s požrtvovalno skrbjo in ljubeznijo spremljalo toliko let. Minilo je veliko, kar je bilo le­pega v življenju – ostala pa je bolecina v srcu.'' Vsa dolga leta te samotne poti mu je na grob no-sila bele krizanteme in bele svece. Dokler je zmogla potovanje, pa je s cvetjem hodila tudi na grob Jer­neja in Julije Andrejke v Rovah pri Radomljah tako, kot sta z Rudolfom skupaj obiskovala tudi te njemu ljube kraje. Slovesna prva obhajila v Selški dolini pred vojno in v vojnih letih skozi fotografije Marija Gasser Spomin na prvo sveto obhajilo.1 Na Selškem so bile razmere med drugo vojno in še bolj po njej za življenje in za versko življenje vse prej kot ugodne. Duhovniki so bili izgnani, cerkve so bile porušene, nakopicilo se je ogromno nacisticne­ga in komunisticnega zla. Vendar bom tokrat prikazala nekaj zelo lepega, kar je takratno življenje potegnilo iz tirnic zla in težav ter ga v tistih hudih casih osmišljalo. Do-godki ob prvem svetem obhajilu in živi spomini nanje so bili kratek casovni izstop iz brezupnega položaja. Beseda evharistija v izvirniku izhaja iz glagola ''zahvaliti se'', ''obhajati zahvalo''. Fotogra­fije so izraz globokega spoštovanja, hvaležnosti, pozitivnosti, preprostosti. Fotografije, še bolj pa dejanja, prav zato izražajo božansko lepoto. Ljud­je so se v tistem casu soocali z izgubami, z nejasno prihodnostjo, oropani so bili osnovnega cloveške­ga dostojanstva, prevladoval je strah za življenje. Obrazi na fotografijah se svetijo iz neke ožarjene cudežne lepote in miline. Vsak otrok na fotografi­jah nosi svojo resnicno zgodbo, v katero se je vrnil, ko je ta lepi dogodek minil. Ob teh dogodkih so mi pripovedovali predvsem resnicne, vesele in hudo­mušne zgodbe. Skozi to crno-belo harmonijo slik sije neka posebna energija, veselje, otroška sreca, radost, urejenost. Starši so poskrbeli za svecane slovesnosti, kljub temu da ni bilo niti za kruh. S tem so si osmislili življenje. Ljudje so si med sabo pomagali, pomagali v stiski mnogim družinam brez domov, posojali so si oblacila. Da so otroci prejeli prve modrosti, ucenosti branja in znanja, so se zbirali na skednjih ali po hišah. Otroci niso bili vajeni ljudi, povedali so mi razlicne prigode. Zofka Šturm, roj. l. 1933, por. Kristan, Pavlinova iz Pod-lonka, se spominja, da je bila takratna pogostitev pravo razkošje: ''bev kofe in bev kreh''. Povedala mi je tudi, da je prišla lepo oblecena peš iz Podlonka do Cešnjice, naprej do Selc jo je peljal stric s kole­som. V kolo je vtaknila nogo in komaj cakala, da slovesnost zaradi bolecin mine. Clovek ne živi samo iz sedanjosti, ampak tudi iz preteklosti, v kateri išce zglede, ki jih poskuša ures-niciti sedaj in v prihodnosti. Preteklost, tudi na kra­jevni ravni, je odkrivanje korenin iz življenja in tudi prikaz verskega življenja v vojnih okolišcinah. Ob veliki noci 1941 je takratna zasedbena oblast preg­nala slovenske duhovnike iz Gorenjske in Štajerske. V Selški dolini so Nemci zaprli vse duhovnike razen Antona Švelca in Antona Hribarja, ki je bil že star. Kasneje so Antona Hribarja zaprli v Šentvid. Nato so ga za en dan izpustili domov in ga poleg drugih vplivnih in zavednih Slovencev pregnali v Srbijo in na Hrvaško. Nemci so namrec imeli tudi podatke, kdo je ob koncu prve svetovne vojne podpisal Maj-niško deklaracijo.2 Organizacija verskega življenja je bila zelo težka. Lavantinskega škofa Tomažica so hoteli prisiliti, da bi prepovedal rabo slovenšcine v cerkvah. Le redki slovenski duhovniki so ostali na svojih župnijah. Verske obrede so opravljali v latinšcini. Na Gorenj­sko in Štajersko so prišli nemški duhovniki, v Škofjo Loko p. Rudolf Besel (1912–1977), ki je poleg celot­ne škofjeloške dekanije skrbel tudi za župnije vse do Šentvida, skupaj za 29 župnij. Delo misijonarja na podrocju Stare Loke in obeh dolin je nemški du­hovnik Rudolf Besel prevzel leta 1942. Velikokrat so mu stregli po življenju. Bil je izjemna osebnost. Leta 2017 je bilo 70 let od njegovega odhoda iz Slovenije ter 40-letnica njegove smrti. Duhovniki so ob pomoci srcnih deklet in žena ter tudi kateheta otroke uvajali v svete skrivnosti. Duhovnika Anton Švelc in Rudolf Besel sta si pri­zadevala, da bi bila dušna pastirja za vse. Besel je nenehno potoval od župnije do župnije. Sprva je imel tolmaca, kasneje pa se je naucil slovensko. Oz-nanila, pridige in drugo je dal prevesti v slovenšci-no in potem so jih v cerkvi prebrali tisti, ki so vodili nedeljske molitve, mašne molitve, rožni venec in litanije. Ena izmed njegovih pridig govori o verski vzgoji otrok, o obhajilu, o postni postavi za vojni cas ter krstnih listih in namenil jo je vsem župnijam, da so jo prebrali. Ljudje so svoje pokojne pokopavali sami. Duhov­nika sta naknadno grobove blagoslovila. Ko sta obi-skala župnije, sta kršcevala, maševala, oskrbovala bolnike. V župniji Zali Log je najprej pokopaval Konrad Triler, kasneje Janez Kristan, ki je, kadar je na Za­lem Logu maševal p. Besel, prevajal tudi pridige in oznanila. Tudi v Železnikih sta pokopavala Konrad Triler, roj. l. 1929, ter Jakob Tavcar (1903–1990). V Davci sta pokopavala in vodila molitve za rajne­ga Franc Tušek ali Alojz Jemec. Po enkrat sta prišla med vojno v Davco župnik iz Novakov Franc Ru-pnik in Stanko Vrtovec iz Podbrda.3 Konrad Triler in Toncka Šuštar, roj. l. 1933, roj. Tavcar, Špendalo­va, sta povedala, da so bile razmere po vojni glede verskega življenja še težje, saj je oblast onemogoca­la verske dejavnosti. Angela Rihtaršic, roj. l. 1934, je povedala, da po vojni niso imeli katekizma, žu­pnik Kržišnik je bil neprestano pod drobnogledom oblasti. Po besedah Toncke Tavcar je bil njen oce Jakob Tavcar po vojni zaprt, ker je dal postaviti na­pise za birmo. Prva sveta obhajila so imeli povsod. Kljub zelo težkim casom so poskrbeli, da so otroke ucili laicni pomocniki. Na prvi pogled v nadaljevanju zgolj ni­zam podatke, a ti podatki o takratnem življenju in o življenju posameznikov marsikaj razjasnijo o sa­mem casu. Med vojno je bilo obhajilo v Selcih leta 1942 in leta 1943 z g. Beslom, leta 1944 z g. Švel­cem, septembra 1945 in leta 1946 pa z g. Pavletom Kržišnikom. Zbrani so bili otroci iz selške fare in tudi nekaj otrok iz Dražgoš, ki so po dražgoški tra­gediji živeli pri sorodnikih po vaseh. Zaradi vojnih razmer so se ga udeležili otroci razlicnih letnikov. Pri Sv. Lenartu je bilo obhajilo v letih 1943 in 1944 z g. Švelcem. Tja so med vojno romale skupine otrok, ki so prihajale na izpraševanje in se potem priprav­ljale na prvo sveto obhajilo in zakrament birme. K Sv. Lenartu so hodili ljudje iz cele doline. Mogoce je bil tudi to vzrok, da so leta 1944 rušili cerkev? V Železnikih je bila slovesnost leta 1942 in 1943, obakrat s p. Beslom, v Davci leta 1943. V Sorici se prvega obhajila spominjajo le leta 1946 z župnikom Škvarcem. Na Zalem Logu je slovesnost prvega obhajila leta 1942 vodil p. Rudolf Besel. Katehistinja Mari-ja Markelj je otroke peljala na Sv. Lenart, kjer jih je župnik spraševal in spovedal. Spotoma so jih opozorili na hajko, a se niso ustrašili.4 Aleš Šturm, roj. l. 1933, je povedal: ''Bila je vojna, dolina je bila kršcanska, zato so nas dekleta pripravljala na ve­rouk. Na Zalem Logu je bila Galetova Micka, roj. Markelj, ki je v cerkvi tudi orglala. Ona je pripra­vljala otroke za verouk, tudi mene. Zali Log je bil mrtvilo, ni bilo izobraženih ljudi. Otroci iz Potoka smo spadali pod Zali Log. Tudi jaz sem hodil kratek cas v šolo na Zali Log. To je bilo konec leta 1944, ko so bile hajke, šole ni bilo. Ucili smo se crke, lepo pisavo, abecedo, matematiko. To je bilo vse. Nobene strogosti, brez ocen, malo si obnovil crke in številke. Na Zalem Logu sta bila za ucitelja med vojno Janez Klavora - Kristan in Marija Markelj. Kri­stan je bil tudi kot vaški administrator, vpisoval je v knjige.'' V Sorici je bil soriški župnik Viljem Cunder izgnan. Poleg Rudolfa Besla je med vojno v Sorici duhovniško delo opravljal tudi župnik iz Podbrda Stanko Vrtovec, ki je zadnje leto vojne prihajal v So-rico vsako nedeljo. Žene so v težkih casih opravljale veliko in ple­menito delo. Kot je povedal Peter Polajnar, roj. l. 1928, so otroke naucile brati, pisati, zato se je ve-cina otrok po koncani vojni vpisala v tretji razred. Po vaseh so dekleta, kar vzbuja pogum in obcu­dovanje, otroke ucile racunati, v prvem razredu do 10, v drugem do 100, pisati, brati, moliti v slo­venskem jeziku. To so bile preproste ucne moci, v glavnem dekleta, ki so bila bolje ozavešcena, bolj inteligentna oz. imele so cut za otroke. Ucna snov je bila le za prvi in drugi razred. Tretjega in cetrte­ga razreda ni bilo, ker ni bilo ucne moci, prav tako ne nikakršnega materiala in ne usposobljenega kadra, saj je snov zahtevnejša. Pri tem ne smemo pozabiti staršev. Po pripovedovanju so se nekateri ucili tudi doma. V Selcih so ucile otroke prvih vešcin branja in pisanja in pripravljale za prvo obhajilo mežnarje­va žena, Ivana Ravnihar (1922–1975), roj. Krek; Stanka Potocnik, por. Habjan, Tonetova; v Zab­rekvah Marica Pegam, v Bukovšcici Kristina Vilfan, Matevževa; v Dolenji vasi Marija Rakovec, v Davci Franc Frelih. V Davci je kratke nagovore in oznanila prevajal Tomaž Sedej, na Bukovici Marija Potocnik, Vrbanicova; in Katra Kalan, Štefanova; v Golici Ivanka Gartner, Brnova; na Cešnjici in Studenem Ivanka Prevc, v Luši Gabrijela Štibelj in Marjanca Kokalj, Jurjevcova; na Rudnu Marica Vrhunc, Žagar-jeva; v Rovtu Anica Potocnik, na Zalem Logu Marija Markelj (1911–2005), Galetova Micka; in Janez Kla­vora – Kristan, v Sorici Julka Frelih, pri Sv. Lenartu Marica Tušek, v Topoljah Marija Rovtar, v Železni­kih Franciška Logar, Karlincova, njena hci Cirila in Granikarjeva Tonika ter ''ta mala Johanca''. Konrad Triler je povedal, da je bila ''ta mala Johanca'' zelo revna in verna, hranila se je pri Dermotovih. V Že-leznikih so se otroci zbirali po hišah. Na Cešnjici je Antonija Ramovš (Tonika) pripravljala otroke v vsa­ki družini posebej. V Šolski kroniki Davca lahko preberemo, da so novembra 1944 že ustanovili slovensko šolo. Pou-cevanje je potekalo na vec mestih: pri Podgrivarju je poucevala Justina Prezelj – 23 ucencev, pri Jem-cu Ivana Gartner – 24 ucencev, pri Vrhovcu Cilka Frelih – 13 ucencev, pri Zakovkarju Cilka Peternelj – 16 ucencev, pri Zgagu Milica Jensterle – 14 otrok. Veckrat so morali zaradi Nemcev predcasno koncati pouk. Pouk je trajal šest mesecev.5 Marica Prezelj, roj. l. 1935, je povedala: ''Pouk smo imeli trikrat ali štirikrat na teden. Zaceli smo v novembru in koncali, ko je bilo konec vojne. Šola je bila v naši hiši, na vrhu pri Zakovkarju, bilo nas je 16 ucencev. Ucili smo se racunati, brati, pisati, ve­liko smo peli, saj je teta Cilka rada pela. Prepevali smo slovenske ljudske pesmi: Na planincah, Jaz pa pojdem na Gorenjsko, Pastircek … Nekoc smo se mo-rali umakniti, saj je sosed Štulc povedal, da gredo Nemci iz Podhoca, vendar mi jih nismo videli. Šolo smo nadaljevali po vojni v Davci.'' Šola je bila tudi v Ojstrem Vrhu. Peter Polajnar, roj. l. 1928, je povedal, da je to šolo vodil Janez Prevc, Prevcov Jance, s Studena. Šola je bila tudi v Podlonku. V šolski kroniki piše, da je v casu druge svetovne vojne poslopje osnovne šole v Podlonku ostalo celo, potem je služilo sestankom in kulturnim prireditvam ter zadrževanju partizanske vojske. Od novembra leta 1943 je služilo kot stanovanje trem družinam iz vasi Prtovc. Domacini, ki so po sili raz-mer bivali v šoli, so povedali, kakšen strah jih je pre­veval, da ne bi prišli Nemci, saj so bili mitingi zelo pogosti in so trajali celo noc. Ucili sta dve domacinki brez pedagoške izobrazbe: Marica Gartner in Kristi­na Gartner.6 Prav tako so dekleta otroke pripravile na birmo leta 1942 v Železnikih. V Železnikih je bilo tedaj, 30. septembra 1942, birmanih 707 otrok, ki so prišli tja iz najrazlicnejših krajev, med drugim tudi iz oddalje­nejših Begunj, Kranja, Jamnika, Radovljice, Suhe.7 V Železnike so prišli peš ali so jih pripeljali z vozo-vi tudi iz vseh vasi Selške doline. Nobene politicne usmerjenosti, ampak le trdno zavezani kršcanskim vrednotam. Kot je povedala Toncka Šuštar, je pridigo nemški duhovnik poslal na vse župnije, kjer so jih brali zau­pniki, v Železnikih je bil to Jakob Tavcar. Ob 10. uri so bile v cerkvi molitve, njen oce pa je to pridigo, ki je aktualna še za današnji cas, prebral. Pridiga g. Besla. Vir: Toncka Šuštar, roj. l. 1933, roj. Tavcar, Špendalova. Selca Prvo sveto obhajilo leta 1937 Obhajilo v Selcih, 1937. Foto: arhiv Filipa Gartnerja, roj. l. 1930, Golica. Viri: Francka Rovtar, roj. l. 1928; Ludvik Rovtar, roj. l. 1930, Topolje; Peter Polajnar, roj. l. 1928, Cešnjica. K obhajilu so šli otroci, rojeni v letih 1930–1933. Vodil ga je g. Franc Šuštaršic (1889–1948), župnijski upravitelj v Selcih v letih 1925–1941. Prišel je iz Horjula, bil je stric Pohlevnovih iz Selc. Za Zofijo Šolar, roj. l. 1930, por. Demšar,je bilo prvo sveto obhajilo nepozaben dogodek. Peš je šla iz Kališ v Selca. Oblekico je podedovala od svojih sestric, cevlje, ne sicer bele, pa je imela svoje. Župnik in kuharica sta jih pogostila z belo kavo in piškoti. Škrnicelj s piškoti pa je nesla še domov. Tega nikoli v življenju ne bo pozabila. Prva vrsta od leve proti desni: • Albert Pikuš (†), Selca • Stanko Hajnrihar (†), roj. l. 1931, Kosov, Selca • Ludvik Mohoric (†), Ozebkov, Golica Druga vrsta od leve proti desni: • Minka Rakovec, Ledinarjeva, Dolenja vas • Jožica Zmrzlak (živeli so v Selcih pri Ožbet) • neprepoznana • Toncka Pfajfar, Mežnarjeva, Lajše • Šolar, Sorškova, Selca • uciteljica Milka Dem-šar, por. Rupar, slikana s svojim 1. razredom, ter g. Franc Šušteršic, župnik • Francka Gajgar, Cešnjica • Jožica Nastran, Jelenckova • Toncka Habjan, Pikcova iz Kališ • neprepoznana • Poldka Mohoric, Golica (na roki ima crn trak zaradi smrti oceta) Tretja vrsta od leve proti desni: • Franc Fajfar, Brinarjev, Lajše • Ludvik Rovtar, roj. l. 1930, Topolje • Tone Benedik, Šrajev, Studeno • Zofija Šolar, Žanova, Kališe • Minka Debeljak, Ledinarjeva, Dolenja vas • Francka Potocnik, Lovrinova, Zapreval • Vrhunc, Vrhuncova, Topolje • Francka Rešek, Hobetova, Selca • Ramovš, Žni­darjev, Dolenja vas • neprepoznana • neprepoznana • neprepoznana Cetrta vrsta od leve proti desni: •Jože Kokalj, Blažovcev, Studeno (pri 26 letih ga je ubila strela) • Leopold Šturm, Ce­šnjica (v tretjem razredu umrl za meningitisom) • Janez Pogacnik, Kremplov, Dolenja vas • Franc Ramovš, Žnidarjev, Dolenja vas • Maks Bertoncelj, roj . l. 1931, Kosov, Lajše • Franc Markelj, Cešnjica • Anton Benedik, Šrajev s Studena • Vinko Veber, Podrtnikov, Dolenja vas • Luka Mohoric, Loncarjev, Cešnjica • neprepoznana • neprepoznana Prvo sveto obhajilo v Selcih leta 1942 Prvo sveto obhajilo v Selcih leta 1942, duhovnik Besel, levo zadaj katehet Ramovš. Foto: arhiv Minke Kolman, Begunje Fotografija je nastala v Selcih leta 1942, k obhajilu so šli letniki 1933, 1934 in 1935. Ta fotografija je iz Selc, sel­ške fare, ki je takrat obsegala Cešnjico, Rudno, Selca, Bukovico, Dolenjo vas, Ševlje, Zabrekve, Topolje, Golico, Podlonk, Podblico, Lajše, Dražgoše, prepoznali smo tudi enega otroka iz Železnikov. Po dražgoški tragediji so bile družine pri sorodnikih po dolini. Na fotografiji je 88 prvoobhajancev, prepoznali smo jih 62. Dopušcam tudi možnost manjše napake, kljub temu da je bilo vec ljudi istega mnenja. Fotografija je bila posneta v Selcih, pri Grosln, Leben. Fotografiral je Franc Bešter, Kalan. Levo stoji katehet Anton Ramovš (1924–2011) iz Dolenje vasi. Domacini mu pravijo tudi Tonce. Želel je postati duhovnik, po cudežu je preživel vojno in povojni cas in postal znameniti dr. Anton Ramovš, geolog, paleontolog, slovenski znanstvenik. Vodil je obnovo cerkvice sv. Miklavža nad Golico. Prva vrsta od leve proti desni: • Franc Kavcic, Bitcov, Dražgoše • Franc Rihtaršic (†), Škandrov, Pozirno • Viktor, Pogorelcov, Selca (decek je bil v reji) • Tomaž Vrhunc (†), Žagarjev, Rudno • Jože Potocnik, Zabrekve • Jože Šturm, Pavlinov, Podlonk • Jože Vrhunc (†), Topolje • Janko Habjan, Ožbicov, Dražgoše • Janez Megu­šar, Lukov, Rudno Druga vrsta od leve proti desni: • neprepoznana • Marija Thaler, Studeno • Ivanka Tolar, Dašnica • Zofka Šmid, Gregorjeva, Podlonk • neprepoznana •neprepoznana • Marija Eržen, Gašperjeva, Rudno • Marta Le-ben, Lebnova iz Ševelj (živi v Avstraliji) • Marica Jelenc, Lavtarjeva, Golica • (Minka Tolar, Podlonk) • Rudolf Besel (1912–1977) • Ivanka Pegam (†), Žanova, Zabrekve • neprepoznana • Zofka Šturm, Pavlinova, Podlonk • Olga Lušina, Urbankova, Dolenja vas (živi v Kranju) • Anica Pogacnik (†), Dolenja vas (živela v Kranju) • Marta Bogataj, Kovaceva, Cešnjica • Ivanka Šubic, Jakova, Železniki • neprepoznana • Cilka Benedik, Šra­jeva, Studeno • neprepoznana Tretja vrsta od leve proti desni: • Minka Lotric, Grogcova, Dražgoše • Marica Potocnik (†), Lovrinova, Selca – Zapreval • Vida Eržen, por. Gortnar, Podlonk • Milena Luznar, Žanetova, Selca • Toncka Demšar, Mlinar­jeva, Rudno • neprepoznana • neprepoznana • neprepoznana • neprepoznana • Katarina Eržen, Novako­va, Cešnjica • Francka Mesec, Prevceva, Cešnjica • Milena Vrhunc, Matevžova, Topolje (uciteljica v Tolminu) • Marinka Prevc, Zamalnova, Selca, por. Mohoric (mož Ozebkov Ludvik) • Francka Thaler, Mlinarjeva, Cešnji-ca • Mina Eržen, Reškova, Cešnjica • Toncka Prezelj, Galetova, Cešnjica • Milka Šturm, Ferjanova, Cešnjica • neprepoznana • Minka Pogacnik, Podnatovceva, Selca Cetrta vrsta od leve proti desni: • Anton Ramovš (1924–2011) • neprepoznana • Zofka Potocnik, Zabrekve • Lojzka Rejc, Podlonk • Darinka Urh, Podlonk (živi v Kanadi) • neprepoznana • neprepoznani • Franc Prezelj, Štincov, Podlonk • Anton Lušina, Ožbic, Dražgoše • neprepoznani • Janez Bernik (†), Figelcov, Selca • Jože Kalan, Dolenja vas (živi v Avstraliji) • Marjan Leben, Ševlje (živi v Nemciji) • Jože Bernik, Figelcov, Selca • Janez Mohoric (†), Petrickov, Prtovc • Anton Megušar, Lukov, Rudno • neprepoznana • Marica Lavtar, Sto­javceva, por. Berce, Matickova, Dolenja vas • neprepoznana • neprepoznana • neprepoznana • neprepozna­na • neprepoznani • neprepoznani • neprepoznani Peta vrsta od leve proti desni: • Filip Eržen, Rudno • Janez Šolar, Muhovc, Selca • Kalan, Bukovica • Franc Eržen, Rudno • Janko Lotric (†), Zamalnov, Selca (živel v Nemciji) • Franc Lušina, Lpinšarjev, Dolenja vas • Niko Leben, Groselnov, Selca • Tone Bernik, Klemenov, Bukovica • Jože Nastran, Babcn, Jelenckov, Selca • Janez Tolar, Matjažev, Prtovc • Ciril Lušina, Andrejckov, Dražgoše • Pavle Gortnar, Žagarjev, Podlonk • Šturm Janez, Lenckov, Rudno • Jože Rejc, Jakov, Podlonk • neprepoznani • neprepoznani Marica Jelenc, por. Zajc, roj. l. 1935, Lavtarjeva iz Golice, je o svojem obhajilu povedala: ''Takrat smo šli k prve-mu obhajilu, ne da bi se kaj pripravljali. Spomnim se samega joka, saj je bil pri nas na mrtvaškem odru mamin brat, Janez Jelenc (1907–23. 7. 1942).'' Prvo sveto obhajilo v Selcih leta 1943 Prvo sveto obhajilo v Selcih, 5. 9. 1943, župnik Anton Švelc. Fotografija je bila posneta pod cerkvijo v Selcih, kjer je danes parkirišce, zraven Jakelnove hiše, pri Kramarju, kjer je bila nekoc trgovina, župnišce, pošta. Prepoznanih je 47 od 59 oseb. Podatke so posredovali: Ciril Poh­leven, roj. l. 1936, in Minka Pohleven, roj. l. 1934, Mojca Kankelj, roj. Pogacnik, roj. l. 1935, Cešnjica, Antonija Thaler, roj. l. 1933, Mlinarjeva, Cilka Eržen, roj. l. 1935, Reškova, Cešnjica, Ciril Pogacnik, Kremplov, Julka Jago­dic, roj. l. 1935, Strugarjeva. Prva vrsta od leve proti desni: • Marjan Kokalj, roj. l. 1935, Blažovcov, Topolje • Vinko Bernik, Figelcov, Selca • Ciril Pohleven, roj. l. 1936, Pohlevnov, Selca • Jakšov iz Lajš (odšli v Ameriko) • Tone Lušina, roj. l. 1935, Andrejckov, Dražgoše • Franc Hajnrihar, roj. l. 1935, Kosov, Selca • Filip Kavcic, roj. l. 1935, Bitcov, Dražgoše • Tone Bogataj, Kovacev, Cešnjica Druga vrsta od leve proti desni: • Minka Megušar, roj. l. 1934, Pintarjeva, Cešnjica • Mojca Pogacnik, por. Kankelj, roj. l. 1935, Petrickova, Cešnjica • Lojzka Prezelj, por. Bernik, Galetova, Cešnjica • Marjana Prevc, Prevcova, Studeno • Katka Nastran, Štihelnova, Studeno • Marinka Pfajfar, Petrovcova, Selca • Angela Moho­ric, Jeralova, Ševlje (porocena pri Jelenc, Dolenja vas) • Toncka Vrhunc, Topolje (živi v Dolenji vasi pri Cvernu) • Mira Vrhunc, Matevževa, Topolje (poštna uradnica v Novi Gorici) • Niko Bogataj, Skalovcov, Cešnjica • Rok Mohoric, Šuštarjev iz Ševelj • neprepoznani • Marjan Leben, Ševlje • Lojze Šubic, Pavletov, Rudno • Jože Gartner, Lukcov (v Ameriki, oce Hribovcov iz Stirpnika) • neprepoznani Tretja vrsta od leve proti desni: • Julka Jagodic, Strugarjeva, Selca • Marinka Rihtaršic, Ažmanova, Selca • neprepoznana, Dražgoše • Rezka Gajgar, Gajgarjeva, Cešnjica • za njo Marija Potocnik, Frtnetova iz Zabre­kev, por. Demšar (živi na Studenu) • dva neprepoznana • Benedik, Šrajev, Studeno • Lojze Šubic, Pavletov z Rudna • Jože Bernik, Klemenov z Bukovice • Ivan Gartner, Novakov z Jelovice • Marjan Berce, Štihelnov, Lajše • neprepoznani Cetrta vrsta od leve proti desni: • Julka Demšar, Dašnica, Cešnjica • neprepoznana • Tilka (Pintar), Posecn­kova, Studeno • neprepoznana • Milka Šmid, Mlinarjeva, Selca, Selnica • Marinka Kalan, Grogurjeva, Dolenja vas • Katka Pintar, Posecnkova, Studeno • Katka Šolar, Rudno • neprepoznana • Toncka Gartner, Novakova z Jelovice • neprepoznana • neprepoznani • neprepoznani • Janez Thaler, Tišlarjev, Studeno • Lojze Benedik, Šrajev, Studeno • neprepoznan, Bukovica • Ramovšev iz Dolenje vasi (imena ne vedo) • neprepoznana Peta vrsta od leve proti desni: • Marija Šolar (†), Rokova, Rudno • Slava Bešter, Matocova, Rudno • Vika Poh­leven, Selca • Klara Benedik • Cilka Eržen, Reškova • zraven neprepoznana Zadnja vrsta pri vratih od leve proti desni: • Ivanka Ramovš, Žnidarjeva iz Dolenje vasi • Katarina Hudolin, Koncova, Cešnjica • Neža Bešter, Polakova, Dražgoše • Ciril Pogacnik, Kremplov, Dolenja vas • neprepoznani • Tone Mesec, Prevcov, Cešnjica • neprepoznani • Franc Bernik, Benedkov, Dolenja vas • Janez, Plajbov, Lajše • župnik Anton Švelc Prvo sveto obhajilo v Selcih leta 1944 Selca, prvo sveto obhajilo, 4. 10. 1944, Švelc in kateheti. Foto in vir: arhiv Marinke Rihtaršic, roj. l. 1934, in njene sestre Angele, roj. l. 1944, Ažmanovih Fotografija je nastala v Selcih pred Kramarjevo hišo. Marinka Rihtaršic se spominja, da so za pogostitev dobili belo kavo in bel kruh. Prva vrsta od leve proti desni: • neprepoznani • Mila Kosem, Praprotno • Minka Rakovec, roj. l. 1936, roj. Habjan, Pucnikova, Kališe • Milka Košir, Cvernova, Sv. Tomaž • Rezka Kavcic, roj. l. 1935, Jakcova, Dražgoše • neprepoznana, Praprotno • Toncka Marenk, roj. l. 1937, Blažonova, Selca • neprepoznana • Berta Semen (†) roj. l. 1935, Selca • Minka Bertoncelj, roj. l. 1936, Lajše • Minka Basaj, roj. l. 1937, Selca • neprepoznana • Cirila Rihtaršic, roj. l. 1936, Kosova, Lajše • neprepoznana, Bukovica • Katka Marenk, roj. l. 1936, Pikcova, Dražgoše • Zdravko Habjan, roj. l. 1936, Šmajev, Selca (živi v tujini) Druga vrsta od leve proti desni: • dva neprepoznana • Jože Pfajfar, Brinarjev, Lajše • Lovro Bergant, Orlov, Sv. Tomaž • neprepoznani • Bukovic, Blejcova, Sv. Tomaž • Toncka Bergant, Orlova, Sv. Tomaž • Minka Me-sec, roj. l. 1936, Lopatovceva, Selca • neprepoznani • neprepoznani • Francka Mohoric, Loncarjeva, Cešnjica • Angela Košir, Studeno, Potokarjeva • Franc Bernik, Klemenov, Bukovica • Janez Kankelj, roj. l. 1935, Buko­vica (Belgija) • Janez Thaler, roj. l. 1936, Tišlarjev, Studeno • Filip Rejc, roj. l. 1935, Podlonk • neprepoznani Zadnja vrsta od leve: • Peter Bernard, Draboslarjev • Tone Božic, Bilbanov, Kališe • Marjan Cemažar, roj. l. 1936, Selca • Tone Demšar, Rudno • neprepoznani • Franc Šubic, Rudno • župnik Anton Švelc Katehistinje: • Stanka Potocnik, Tonetova, Selca • zadaj Ivanka Prevc, Prevcova, Studeno • pred njo Vrhunc Marija, Rudno • zadaj Mici Rakovec, Bregarjeva • pred njo Francka Gartner, Pavlickova, Podlonk • Marija Potocnik, Vrbanicova, Bukovica • neprepoznani • neprepoznani • neprepoznani • Zdravko Habjan, Cvernov, Dolenja vas • neprepoznani Prvo sveto obhajilo v Selcih leta 1945 Prvo sveto obhajilo v Selcih 16. septembra 1945. Foto: arhiv Janeza Bertonclja, roj. l. 1937, Bukovica; arhiv Marije Gartner, roj. l. 1938, Zalogarjeve, Rudno Fotografija je nastala pred Krekovim domom v Selcih. Prepoznanih je 36 od 84 oseb. Prva vrsta od leve proti desni: • neprepoznani • neprepoznani • neprepoznani • neprepoznani • Kolendrov • Miha Šifrar, Praprotno • neprepoznani • neprepoznani • Peter Pogacnik, Pepelov, Dolenja vas (utonil, pa-del v reko Inn pri gradnji mostov v bližini Innsbrucka, Avstrija) • Vinko Rant, Mehnetov, Dolenja vas • nepre­poznani • neprepoznani • neprepoznani • neprepoznani • neprepoznani • Filip Gartner, Novakov Druga vrsta od leve proti desni: • neprepoznana • Marta Leben, Jožova, Selca • neprepoznana • neprepoznana • neprepoznana • Cilka Prezelj, Podovšarjeva, Cešnjica • Minka Benedik, Šrajeva, Studeno • Elza Benedicic (roj. Mohoric), Mlakarjeva, Studeno • Pavla, Lopatovcova, Selca • Anica, Kovaceva s Cešnjice • župnik Pavle Kr-žišnik (†), roj. l. 1910 v Poljanah (deloval v Selcih v letih 1945–1964) • neprepoznana • neprepoznana • Marica Lušina, Guzijeva, Dolenja vas • neprepoznana • Mina Šmid, Štefanova, Bukovica • Bernarda Benedik, Studeno • Milena Jauh, Urbanova • Toncka Eržen, Novakova, Cešnjica • Marija Pecnik, Kožuhova, Selca • Cilka Šolar, Dražgoše • Marija Gartner, roj. l. 1938, Zalogarjeva, Rudno • Toncka, Žbenklarjeva s Cešnjice, por. z Jernacem Tretja vrsta od leve proti desni: • neprepoznani • neprepoznani • neprepoznana • Toncka Šolar, Rokova, Ru-dno • neprepoznana • neprepoznana • neprepoznana • Ivanka Prezelj, Erženova, Podlonk • neprepoznana • Ivanka, Koritnikova, Dražgoše • Marija Eržen, Gašperjeva, Rudno • Leben Marta, Lebnova, Ševlje • Ledinarje­va, Dolenja vas • Marica Gartner, Blekarjeva, Dolenja vas • Anka Megušar, Lukova, Dolenja vas • Ivanka Eržen, Gašperjeva, Rudno • neprepoznana • neprepoznana • neprepoznana • Darinka Tolar, Cešnjica • neprepozna­na • neprepoznana • Milka Gartner, Dražgoše, kasneje Tobakarjeva, Podlonk • neprepoznani • neprepoznani Cetrta vrsta od leve proti desni: • neprepoznani • Lojze Bešter, Matocov, Rudno • Aleš Potocnik, Bogatejev, Rudno • Tone Vrhunc, Žagarjev, Rudno (utonil) • Janez Šifrar, Praprotno • Janez Bertoncelj, roj. l. 1938, Jo-žovc, Bukovica • neprepoznani • Peter Pogacnik, Kremplov, Dolenja vas • neprepoznani • neprepoznani • neprepoznani • neprepoznani • Franc Vrhunc, Matevžov, Topolje • neprepoznani • neprepoznani • nepre­poznani • neprepoznani • neprepoznani Prvo sveto obhajilo v Selcih leta 1946 Prvo sveto obhajilo, Selca, 23. 6. 1946. Prepoznanih 46 od 69 oseb. Viri: Minka roj. Rakovec, roj. l. 1936, por. Habjan, Pucnkova, Kališe; Minka Benedik, roj. l. 1938, Balancova, Dolenja vas; Lojze Šmid, roj. l. 1939, Bregovcov. Prva vrsta od leve proti desni: • Minka Ramovš (†), roj. l. 1938, Žnidarjeva, Lajše • Minka Bertoncelj (†), roj. l. 1938, Lovrinova, Lajše • neprepoznana iz Podblice • Semen, Bitencova, Selca • Potocnik, Brdarjeva, Stirpnik • Stanka Miže, roj. l. 1939, Golica • neprepoznana • Ida Mohoric, roj. l. 1937, Trojarjeva, Golica (avtoricina teta) • Julka Šifrer (†), Cešnjica (umrla po vojni za škrlatinko) • neprepoznana • Marija Rihtaršic, roj. l. 1937, Švebova, Lajše • Lojzka Marenk, roj. l. 1939, Blažonova, Selca • neprepoznana • Štefka Benedicic, roj. l. 1938, Cešnjica • Marta Leben, roj. l. 1938, Groselnova, Selca • Minka Benedik, roj. l. 1938, Balanceva, Dolenja vas (opisana v knjigi Vasi pod Ratitovcem, str. 80) Druga vrsta od leve proti desni: • Vida Mohoric, roj. l. 1936, Bajtarjeva, Stirpnik • Ivanka Berce, roj. l. 1937, Plajbova, Lajše • neprepoznana • neprepoznana • Majda Kralj, roj. l. 1937, hci Bercetove Cilke (Osnovno šolo obiskovala v Selcih, živi v Ljubljani. Oce je bil carinik v Makedoniji.) • Ljudmila Tušek, roj. l. 1937, Podnivcova, Stirpnik (avtoricina mama) • Marta Pohleven, roj. l. 1938, Farovška, Selca • Pavla Dolenc, Buhova, Stirpnik • za njo Tilka Tušek, roj. l. 1939, Podnivcova, Stirpnik (avtoricina teta) • neprepoznana • Betka Markelj, roj. l. 1937, Mežnarjeva od Sv. Križa, Kališe • Marinka Lotric, roj. l. 1938, Blažova, Zamalnova, Selca • Polda Mohoric, Bajtarjeva, Stirpnik • Marija Markelj, roj. l. 1936, Mežnarjeva od Sv. Križa, Kališe • neprepoznana • Silva Suva, roj. l. 1938, Dražgoše • Marica Mravlje, por. Benedik, Korošceva, Dolenja vas Porocena Benedik Tretja vrsta od leve proti desni: • trije neprepoznani • Danilo Bajc (Lojze Šmid je povedal, da je postal kemik in živel v Celju, na roki naj bi imel šest prstov.) • Matija Rihtaršic, roj. l. 1938, Kosov iz Lajš • neprepoznani • neprepoznani • Rafko Pogacnik, roj. l. 1939, Pepelov, Dolenja vas • Janko Šmid, roj. l. 1938, Štefanov z Buko-vice • Polde Gartner, Novakov, Cešnjica • Filip Gartner, Novakov, Cešnjica • neprepoznani Cetrta vrsta od leve proti desni: • neprepoznani • neprepoznani • neprepoznani • neprepoznani • Lojze Šmid, Bregovcov, Selca • Jože Jeglic, roj. l. 1938 (njegova mama je Kalanova Marija iz Selc) • Marjan Rihtaršic, roj. l. 1938, Šurkov, Studeno • Klemenov z Bukovice • neprepoznani • Slavko Lavtar, roj. l. 1938, Gricev, Dolenja vas Peta vrsta od leve proti desni: • neprepoznani • neprepoznani • neprepoznani • Franc Šifrar, roj. l. 1937, Štefanov, Selca • za njim neprepoznani • za njim Matija Rihtaršic, roj. l. 1938, Kosov iz Lajš • neprepoznani • Mirko Benedik, roj. l. 1937, Balancev, Dolenja vas • neprepoznani • Tone Nastran, roj. l. 1938, Štihelnov, Studeno • Tone Rakovec, roj. l. 1938, Pucnkov, Kališe • Tone Thaler, roj. l. 1938, Tišlarjev, Studeno • Jože Ramovš, Žnidarjev, Dolenja vas • zraven levo neprepoznani • župnik Pavle Kržišnik Katehetske skupine Marija – Marica Benedik, roj. l. 1938, je povedala, da so se ucili v Balancevi hiši v Dolenji vasi. Po vojni, leta 1945, so imeli verouk, prvo sveto obhajilo je bilo v Selcih. Prva vrsta od leve: •Pavla Dolenc, roj. l. 1937, Buhova •Vida Mohoric, roj. l. 1936, roj. Bogataj, Bajtarjeva •Tilka Tušek, roj. l. 1938, roj. Dolenc, Podnivcova •Ljudmila Tušek (1937–2012), roj. Mohoric, Podnivcova (avtoricina mama) •Polda Mohoric, roj. l. 1938, roj. Bernard, Bajtarjeva •katehistinja Marija Potocnik, Vrba­nicova •Marija Benedik, roj. l. 1938, Balancova •Silva Suva (†), roj. l. 1937 (stanovali pri Lencu, potem ko so pribežali iz Dražgoš) •Minka Ramovš, Žnidarjeva •Marica Mravlja, roj. l. 1938, roj. Benedik, Korošceva Druga vrsta od leve: •Jože Ramovš, roj. l. 1937, Žnidarjev •Slavko Štibelj •Andrej Bergant, roj. l. 1938 (pevec pri Fantih s Praprotna) •Mirko Benedik, Balancov •Tone Dolenc, Mlinarjev iz Luše Verouk v Selcih leta 1943. Foto in vir: Marinka Rihtaršic, roj. l. 1934, in Angelca Rihtaršic, roj. l. 1944, Ažmanovi, Selca, in Minka Rakovec, roj. l. 1936, roj. Habjan, Pucnkova, Kališe. Od leve proti desni: •Stane Berce, Matickov •Janez Šolar, Muhovc •Jože Nastran, Jelenckov, Babcn •Vera Pecnik, Kožuhova •Minka Lotric, Grogcova, Dražgoše •Marinka Rihtaršic, Ažmanova •Jože Bernik, Figelcov Zadaj od leve: •Janez Bernik, Figelcov •Milena Luznar, Žanetova •Minka Pogacnik, Podnatovcova •Janko Lotric, Zamalnov Veroucna in šolska skupina, Selca. Foto in vir: arhiv Marice Zajc, roj. Jelenc, roj. l. 1935, Lavtarjeve iz Golice. Spredaj: • Marta Pohleven • Marta (Benedicic) Prva vrsta od leve proti desni: •Magda, Jakelnova, Selca •Minka Basaj, por. Arh, Basajeva, Selca •Marinka Pecnik, Selca •Vida Marenk, Blažonova, Selca •Mira Hajnrihar, Kosova, Selca •Ida Mohoric, Trojarjeva, Go-lica • Zdravko Habjan Druga vrsta od leve proti desni: •Janko Lotric, Blažev, Selca •Marinka Rihtaršic, Ažmanova, Selca •Marica Jelenc, Lavtarjeva, Golica •Marinka Pfajfar, Petrovcova, Selca •Toncka Marenk, Blažonova, Selca •Polde Marenk, Pikcov, Dražgoše •Ciril Pohleven, Farovškov, Selca •Franc Šifrar, Selca •Marjan Mohoric, Trojarjev, Golica Tretja vrsta od leve proti desni: •Vinko Bernik, Figlcov, Selca •Janez Šolar, Muhovcov, Selca •Joža Bernik, Figlcov, Selca • Berta Semen • Katrca Marenk, Pikcova, Dražgoše • Minka Mesec • Vika Pohleven, Farovška, Selca • Marjan Cemažar • Franc Hajnrihar, Kosov, Selca • Marica Potocnik, Lovrinova Cetrta vrsta od leve proti desni: •Minka, por. Benedik, Grogcova, Dražgoše •Vera Pecnik, Kožuhova, Selca •Milena Luznar, Žanetova, Selca •Joža, Nastran, Babcn, Selca •neprepoznana •Minka Krek, roj. Pogacnik, Podnatovcova •Peter, Lovrinov iz Lajš Marica Zajc je povedala še, da so nekateri otroci iz Golice hodili v šolo v Selca k Plajbu, kjer jih je branja, pisanja in verouk ucila Ivanka. To je bila skrita šola, ki je delovala po navodilih uciteljice Olge Šmid. Železniki Prvo sveto obhajilo v Železnikih leta 1937 Župnik Valentin Bertoncelj s prvoobhajanci leta 1937 v Železnikih. Foto: arhiv Ivane Benedicic, roj. l. 1951, Železni­ki. Žal nisem našla nikogar, ki bi osebe identificiral. Prvo sveto obhajilo v Železnikih leta 1938 Razred pri prvem svetem obhajilu v maju 1938, župnik Valentin Bertoncelj. Vir in foto: Alojz Žumer, roj. l. 1932, Žumrov V prvi vrsti od leve na desno sedijo: •Marta Tavcar, Špendalova •Lojzka Benedicic, Cvekova •Bajželj Marica, Bajželjnova • Šapretova Iva • duhovnik Valentin Bertoncelj • Rezka Zupanc, Lokaceva • Jožica Markelj, Muh­na • Tinka Benedicic, Ivancova • Milica Sedej, Polancova V drugi vrsti od leve proti desni: •Janko, Kukovcov •Tone Vrhunc, Glavanov •Veni Šuštar, Špendalov •Jože Berce, Dašnica • Heda Demšar • Minka Prezelj, Galetova, Cešnjica • Lojze Kristan, Kristanov • Lojze Žumer, Žumrov • Matija Kalan, Škovine • Lovrickov Ciril V zadnji vrsti od leve proti desni: •Janko Benedicic, Maluzov •Marjan Kramar •Jelo Eržen, Novakov, s Cešnji­ce • Tone Šturm, Jurcikov • Janez Tolar z Jesenovca • Filip Šmid, Plenšakarjev • Janko Cvek Prvo sveto obhajilo v Železnikih leta 1940 Župnik Valentin Bertoncelj s prvoobhajanci leta 1937 v Železnikih. Žal nisem našla nikogar, ki bi osebe identificiral. Foto: arhiv Iva-ne Benedicic, roj. l. 1951, Železniki Prvo sveto obhajilo v Železnikih leta 1942 Prvo obhajilo v Železnikih leta 1942. Duhovnik je Rudolf Besel. Fotografirano pred cerkvijo. Vira: Lojze Žumer, roj. l. 1932, in Toncka Šuštar. Prva vrsta od leve proti desni: •Rezka Osencic, Šurkova •Minka Kosem, Matickova •Rezka Benedicic, Lovren­cova •Toncka Tavcar, por. Šuštar, Špendalova •župnik Rudolf Besel •Mila Dolenc, Crutova •Matilda Triler, por. Thaler, Kordeževa •Marica Benedicic, Lovrickova •Monika Tušek, Jurcikova Druga vrsta od leve proti desni: •neprepoznana •Toncka Potocnik, Vesevcova •Marinka Benedicic, Gasna •Dragica Bajželj, Pekova •Minka Lotric •Jožica Šmid, Froncova •Francka roj. Šmid, por. Blaznik, Plenšakar­jeva, Jesenovec •Stanka Tolar, Jesenovec •Stanka Tolar, Katrna, Jesenovec •Rezka Demšar, Kucova Tretja vrsta od leve proti desni: •Toncka Gortnar, Podloncanova •Jože Lotric, Fajgeljnov •Marjan Žumer, Žumrov •Janez Jakolic, Luklnov •Jože Logar, Štolmarjev •Franc Kalan, Fajfarjev s Škovin •Janez Kemperle, Kemperlov •pred njim Vinko Rejc Prvo sveto obhajilo v Železnikih leta 1943 Prvo sveto obhajilo z duhovnikom Beslom leta 1943 v Železnikih. Fotografirano pred Dermotovo kapelico v Železni­kih. Foto: arhiv Toneta Tavcarja in Toncke Šuštar. Viri: Ivana Benedicic, Lojze Žumer, Toncka Šuštar. Prva vrsta od leve, deklice: • dve neprepoznani • Jercka Lotric, Gustelnova • Mojca Žumer, Žumrova • župnik Ru­dolf Besel • Tonka Košmelj (†), Popcova • Francka Šmid, Jesenovec • neprepoznana • Francka Lotric, Fajgelnova Druga vrsta od leve proti desni: •Janez Kosem, Cecn •Milan Trojar, Bundov •Joža Benedicic (†), Maluzov •Jelo Kordež, Triler •Miran Logar (†), Štolmarjev •Jelo Kristan (†) •Tone Gaser (†) •Tone Primožic, Mati­jovcev (†) •Jože Demšar, Antonov •Janez Gartner, Podloncanov •Jože Benedicic •Tone Tavcar, roj. l. 1935, Špendalov • neprepoznan • Viki Bertoncelj, Žnidarjev Prvo sveto obhajilo leta 1942, pred Dešmanom. Foto: Tone Tavcar, roj. l. 1935 Sprevod pred Dešmanom v Železnikih. Skupino je do Karlinca vodil Jakob Tavcar (1903–1990), tam jih je po­gostila Karlincova mama.9 Prvo sveto obhajilo v Železnikih leta 1946 Župnik Valentin Bertoncelj s prvoobhajanci leta 1946 v Železnikih pred poškodovano cerkvijo, na desni viden napis. Foto: arhiv Ivane Benedicic, roj. l. 1951, Železniki Davca Obhajilo v Davci leta 1937 z župnikom Andrejem Kopitarjem. Foto: arhiv Ivanke Keržar (roj. Peternelj), roj. l. 1930, Lukove iz Davce, danes Dešma­nove Ivanke Prva vrsta od leve proti desni: •Ivanka Peternelj (por. Keržar), Lukova •Marica Pirih, Brelihova •Veronika, Cemažarjeva • Toncka Cerin, Lovrickova • Milka Bevk, Podgojzdarska • Milka Frelih, Vrhovceva • Kristina Bevk, Mocilarjeva Druga vrsta od leve proti desni: •Jernej Primožic, Javorjev •Stane Pirih •Viktor Golja, Joželov (stara Zga­gova hiša, ubili so ga hlodi) •Mirko Jemec, Jemcev •Tone Bicek, Štefanov v bajti pri Šoštarju •Franc Šubic, Bregarski Prvo sveto obhajilo v Davci leta 1943 Prvo sveto obhajilo v Davci leta 1943. Vodil ga je nemški duhovnik Besel. V Davci sta molitve vodila Franc Tušek, Klavžon, ter Anton Jemec. Marica Prezelj, roj. l. 1935, Podgrivarjeva, je povedala, da so otroke za sprejem prvega svetega obhajila in birme vecinoma pripravljali doma, saj so bile dru­žine po zaslugi duhovnikov Rudolfa Potocnika in Andreja Kopitarja dobro versko vzgojene. K birmi so otroci odšli leta 1942 v Železnike. V svet prvih modrosti jih je vpeljala Malka Jemec, Jemceva.10 Od leve proti desni: •Cilka Peternelj, roj. l. 1936, Jureževa •Marija Prezelj, roj. l. 1935, Majdelcova (Lala, Evla­lija) • Malka Frelih, Bajtarska • Marica roj. Peternelj (por. Prezelj), Zakovkarjeva • neprepoznana • Marija Ambrožic, Cumarjeva • župnik Besel • Ivanka Prezelj, Majdelcova • Niko Prezelj, Žagarjev • Marjan Jemec, Jemcev • Jože Primožic, Javorjev • Janko Jensterle, Plašajterjev • Janko Ambrožic, Cumarjev Sorica V Sorici je bilo prvo obhajilo pod okriljem Stanka Vrtovca, otroke pa je pripravljala Julka Frelih. Do druge vojne je bil v Sorici duhovnik Viljem Cunder. Ni znano, kdaj med vojno je bilo v Sorici obhajilo. Nihce nima nobene podobice. Tudi šola je bila neredna, enkrat nemška, drugic slovenska, vecinoma pa pouka ni bilo. V Grovgarjevi družini ga je prejela Marica Gaser, roj. l. 1934, kasneje slovesnosti prvega obhajila na Soriškem ni bilo. Kristina in Vera, roj. l. 1935, sta ga prejeli, ko sta bili izgnani, v Špitalu na Koroškem, Kristina pa je bila tudi pri birmi. Julijana se spomni, da je kršceval otroke nemški duhovnik. V casu, ko je bilo v navadi, da so otroke nesli h krstu stare dva dni, so med vojno nesli h krstu zelo velike otroke.11 Prvo sveto obhajilo v Sorici okoli leta 1930 Obhajilo v Sorici okoli leta 1930. Foto: arhiv Jožice Jensterle, roj. l. 1932, roj. Šubic, Spodnje Danje. Obhajilo je vodil župnik Viljem Cunder, ki je bil župnik v Sorici v letih 1930–1940. Pregnali in zaprli so ga Italijani, po vojni je bil v Bohinju. Sv. Lenart Prvo sveto obhajilo pri Sv. Lenartu leta 1942 Prvo sveto obhajilo pri Sv. Lenartu leta 1942, župnik Anton Švelc. Foto: arhiv Alojzije Zdešar. Vir: Francka Koblar, roj. l. 1935, Faroncova, Martinj Vrh, por. Hosner. Katehistinja Ancka Mesec, Potocnikova, jih je ucila prve misli iz katekizma in molitve. Župnik je bil Anton Švelc. Otroci so imeli osnovo, ki so jo dobili doma. Alojzija Zdešar, roj. l. 1935, roj. Gartner, Brnova iz Golice, porocena v Podpeci pod Kumom, se spominja skromne pogostitve s cajem in piškoti. Alojzija je zadnja deklica v prvi vrsti od leve proti desni. Prva vrsta od leve proti desni: •Francka Koblar, Faroncova, roj. l. 1935, Martinj Vrh •Nadka, Grogcova •Mari-ca Urh, Potocnkova •neprepoznana •Milena Tušek, Janezova, Sv. Lenart •drugih nismo prepoznali Pri Sv. Lenartu je bilo prvo sveto obhajilo leta 1942, leta 1943 in 12. novembra 1944, malo pred miniranjem cerkve. Franciška Potocnik, roj. l. 1937, Sv. Lenart nad Lušo, pripoveduje: ''Župnik Švelc je bil zelo dober. Ker se je skrival, je bil velikokrat zelo nervozen. Bil je zelo natancen. Ce otroci nismo znali, nas je odslovil. Po vojni nismo imeli nicesar. Z bratom sva imela ene cevlje, zato sva šla leta 1946 k birmi jaz v Železnike, brat pa v Škofjo Loko.'' Marija Gartner, roj. l. 1934, Delobrdarjeva, Sv. Lenart, pa je povedala: ''Otroci smo se med vojno ucili branja in pisanja s starši doma ali pa so nas ucila dekleta. Prvo obhajilo pri Sv. Lenartu je bilo dvakrat, fotografije so se enkrat pokvarile. Po vojni smo zaradi porušene cerkve, župnišca in šole otroci dve leti obiskovali šolo pri Jožku v Luši. Otroci iz Jarcjega Brda smo spadali pod župnijo v Javorjah v Poljanski dolini. Med vojno so k Sv. Lenartu romali ljudje tudi iz Poljanske doline, saj je bil tu edini duhovnik, Švelc. Spomnim se, da sem zacela hoditi v šolo po vojni, sprva v Lušo, potem v Javorje. Ko sem bila vprašana, so se vsi otroci obrnili in me gledali ter dejali: Vekala bo! A ne zato, ker ne bi znala, pac pa zato, ker me je bilo sram. Pri Vrbanicu so imeli deset otrok. Kako težko so deklici priskrbeli belo oblekico in bele štumfke. Z otroki se ni nikoli nihce ukvarjal in ne pogovarjal. Otroci niso vedeli nicesar, niso bili vajeni ljudi. Ko je Švelc fotografiral, je pod Vrbanicovo deklico zacelo teci. Od strahu se je polulala. Spomnim se decka, ki ga je Švelc vprašal, kje je Jezus umrl, pa je dejal, da v postelji.'' O verouku med vojnama pri Sv. Lenartu Ivanka Benedik, roj. l. 1931, Štibernkova iz Rovt, roj. Demšar, pripove­duje: ''Po navadi smo ostajali po maši in potem šli sami domov. Ne spomnim se, da bi me bilo kdaj strah. Pri Sv. Lenartu so obiskovali verouk tudi otroci iz oddaljenih vasi.'' Verouk med vojno pri Sv. Lenartu Sv. Lenart, verouk med vojno. Foto: arhiv Jožice Trojar, roj. l. 1935. Vir: Jožica Trojar, roj. l. 1935, Boltercova, Ojstri Vrh in Francka Koblar, roj. l. 1935, Faroncova, Martinj Vrh. Prva vrsta od leve proti desni: •Jelica Mohoric, roj. l. 1935, Gaberjelova, Ojstri Vrh •Kajžarjeva, Polancova iz Luše •Cilka, Ludvikova, Kajžarjeva iz Luše •neprepoznana •Nada Tušek, Grogcova •Francka Koblar, roj. l. 1935, Faroncova, Martinj Vrh •Milena, Janezova •Marica, Potocnkova (v reji) Druga vrsta od leve proti desni: •Leni Lenart, Lenartov, Sv. Lenart •katehistinja Ancka Mesec, Potocnkova •neprepoznani • neprepoznani • neprepoznani • neprepoznani • neprepoznani • Milan Bajt, Lomarjev •Jože, Gricarjev •Toncka Šuštar, Kajžarjeva, Ojstri Vrh Tretja vrsta od leve proti desni: • neprepoznani •Stane (†), Zahribov, s klobukom •Crnovcev •Pavle, Ko­vskarjev •Polde Benedik, Štibernkov, Rovte •Pavle Šuštar, roj. l. 1932, Brdarjev, Ojstri Vrh •Jožica Trojar, roj. l. 1935, Boltarceva, Ojstri Vrh Verouk, Sv. Lenart med vojno. Foto: arhiv Jožice Trojar, roj. l. 1935, Boltrcova, Ojstri Vrh. Vir: Jožica Trojar in Ivan-ka Benedik, roj. l. 1931, Štibernkova, Rovte. Prva vrsta od leve proti desni, letniki rojstva 1930–1933: •Marija Pintar, roj. l. 1930, Crnovcova •Mici Štalc, roj. l. 1930, Miklovcova (v rejništvu) •Buhova, Stirpnik •Rezka iz Leskovice, pestrna pri Podgrivarju v Lesko­vici •Polda Potocnik, Jernajeva iz Krivega Brda •Tilka Potocnik, Cavnarjeva iz Dragobacka •neprepoznana Druga vrsta od leve proti desni: • Silva, Pavletova, Sv. Lenart • neprepoznana • Cilka Dolenc, porocena pri Soršku v Topoljah • Pavla Pegam, Zahribova • Ivanka Koblar, Faroncova, Martinj Vrh • Slava, Zaglobova, Ojstri Vrh • Ma-rica Berce, Dražgoše (sprva so bili pri Štiberniku), Nornovcova, Stirpnik • Ancka, Polancova (služila pri Urbanicu) Tretja vrsta od leve proti desni: •katehistinja Marjanca Kokalj, Jurjovceva iz Luše •Rantova, Rantovše •Cilka Demšar, Mlinarjeva, Sv. Lenart •Anica Pegam, Zahribova •Jernajeva, Krivo Brdo •Kokalj, Jurjovceva iz Luše, sestra katehistinje •Medvedova (po vojni odšli v Ameriko) •Trojar, Crnivceva z Ravni •Cvetka Trojar (†), Boltrcova (umrla leta 1945 za pljucnico) •Ivanka Benedik (Demšar), roj. l. 1931, Štibernkova, Rovte Prvo sveto obhajilo pri Sv. Lenartu leta 1944 Prvo sveto obhajilo pri Sv. Lenartu. Katehistinja Ancka Potocnik. Foto in vir: Franciška Potocnik, roj. l. 1937, Sv. Lenart nad Lušo, Cavnarjeva iz Drogobacka. Franciška Potocnik pripoveduje: ''Obhajilo je bilo 12. novembra 1944. Spomnim se, kako zelo me je zeblo. Otro­ci smo bili od Sv. Lenarta in okoliških vasi: iz Mlake, Zaprevala in Luše.'' Prva vrsta od leve proti desni: •katehistinja Ana Mesec, Potocnkova, por. Rant pri Mark v Luši •Ivan, Mežnar­jev, Sv. Lenart •Jelka Benedik, por. Rant, Benedkova iz Luše •Mici Potocnik, Malnska iz Luše •Ivica Potocnik, Miklovcova •Minka iz Mlake pod vojaško cesto (živi na Jesenicah) •Maharjeva Toncka, Martinj Vrh (po vojni so se odselili, danes hiše ni vec) Druga vrsta od leve proti desni: •Franc Bernik, Šinkovcev iz Krivega Brda •Ludvik Bergant, Luša •Zefa Ber-nik, Kajžarjeva iz Luše •Jože Zore, Mežnarjev, Sv. Lenart •Franciška Mesec, Glelova, Rovte •Mici Kumer, roj. l. 1936, Zapreval •Marjanca Kokalj, Jurjeva Bukovica Prvo sveto obhajilo leta 1945, otroci iz Bukovice in okolice s katehistinjo Marijo Potocnik, Vrbanicevo. Foto: arhiv Janeza Bertonclja, roj. l. 1937, Bukovica. Prva vrsta od leve proti desni: •Franc Vrhunc, roj. l. 1937, Topolje •Mara Gartner, roj. l. 1936, Blekarjeva, Dolenja vas •Jožica Debeljak, Ledinarjeva, Dolenja vas •Marta Leben, roj. l. 1935, Lebnova, Ševlje •Milena Jauh, roj. l. 1936, Vrbanova, Ševlje •Mara Lušina, Guzijeva, Dolenja vas •Minka Šmid, Štefanova, Bukovica •Janez Rakovec, roj. l. 1938, Pepelov Druga vrsta od leve proti desni: •Peter Pogacnik (†), roj. l. 1937, Pepelov, Dolenja vas •Janez Bertoncelj, roj. l. 1937, Jožovcev, Bukovica •dva neprepoznana •Mirko Rant, roj. l. 1936, Mehnetov, Dolenja vas •Kalan, Bukovica Zadnja vrsta: •Franc Šifrar (†), Praprotno •Jože Rihtaršic, Škandrov, Ševlje •Peter Pogacnik, roj. l. 1937, Kremplov •Tone Svoljšak, roj. l. 1936, Tonckov, Dolenja vas Rudno in Dražgoše Skupina prvoobhajancev z Rudna in iz Dražgoš, 16. septembra 1945. Foto in vir: Marija Lušina, roj. l. 1938, roj. Gartner, Lpinšarjeva, Dolenja vas. Otroci so fotografirani z uciteljico Alojzijo Jeglic, Matijovcevo iz Podbrezij.12 Šola je bila v gasilskem domu na Rudnem. Verouk je pouceval Valentin Bertoncelj, župnik v Železnikih. Za spomin so prejeli kar podobico g. Pavla Kržišnika s posvetilom. Fotografirali so se pred Kramarjem v Selcih, pogostitev je bila v gostilni na Frtic. Dobili so šalco mleka in bel kruh. Vir: Marija Lušina, roj. 1938, roj. Gartner, Rudno. Prva vrsta od leve proti desni: •Ivanka Šolar, roj. l. 1937, Koritnikova, Dražgoše •Marija Gartner, roj. l. 1938, Zalogarjeva, Rudno •Ivanka Eržen, roj. l. 1937, Gašperjeva, Rudno •Nežka Kavcic, roj. l. 1939, Bitcova, Dražgo­še •Alojzija Jeglic, uciteljica •Anka Megušar, roj. l. 1937, Lukova, Rudno •Slavka Habjan, roj. l. 1937, Ožbi­cova, Dražgoše •Slavka Lotric, roj. l. 1939, ta Brinska, Dražgoše •Milka Šolar, roj. l. 1938, Mihova, Dražgoše Druga vrsta od desne proti levi: •Polde Gartner (†), roj. l. 1937, Poldetov, Cešnjica •Venci Ambrožic (†), roj. l. 1937, Pavlinin •Marica Nastran, roj. l. 1937, Skalovcova, Rudno •Toncka Šolar (†), roj. l. 1937, Rokova, Rudno •Marija Eržen, Gašperjeva, Rudno •Cilka Šolar (†), roj. l. 1939, Kolendrova, Dražgoše •Tone Vrhunc (†), roj. l. 1938, Žagarjev (utonil na Šobcevem bajarju) •Franc Gartner, roj. l. 1937, Novakov z Jelovice Tretja vrsta od leve proti desni: •Karel Pintar, roj. l. 1937, Miklavžev, Dražgoše •Lojze Šolar (†), roj. l. 1936, Kolendrov, Dražgoše •Janko Šolar, roj. l. 1937, Kolendrov, Dražgoše •Lojze Bešter (†), roj. l. 1937, Matocov, Rudno •Aleš Potocnik, roj. l. 1937, Bogatejev, Rudno •Janez, Robarski, Dražgoše Nedeljska šola pri Brnu v Zg. Golici Ivanka Benedicic, roj. l. 1923, roj. Gartner, Jeralova, Brnova iz Golice, pripoveduje: ''Pouka ni bilo. V zacetku so otroci sicer obiskovali nemško šolo v Selcih. Niso razumeli uciteljev, oni pa ne njih. Kmalu se je taka šola zakljucila. Vsako nedeljo popoldne sem ucila verouk. Mlajša sestra Mici je šla nekoc z lenarškim župnikom Švelcem od maše. Ko je zvonilo poldne, sta zmolila Angel Gospodov. Ni se mogel nacuditi, da zna moliti. Pove­dala mu je, da jih ucim. Dejal ji je, naj pridem k njemu. Dal mi je katekizem in navodila, kako naj ucim otroke iz Ojstrega Vrha in Golice. Bili so pridni. Sedeli so okrog mize, jaz sem jim pripovedovala. Ponavljali smo, morali pa so odgovarjati na vprašanja, ki mi jih je dal župnik Švelc. Tudi moj brat Jakob (1926–1945) jih je ucil brati in pisati. Kakšno uro smo se ucili, nato pa smo se igrali pred hišo. Na fotografiji z bratom vrtiva vrv, otroci skacejo. Imeli smo se zelo lepo. Tudi odnos do nedelje je bil drugacen.'' Kasneje šole ni bilo vec. Ucila jih je Ivanka Gartner, roj. l. 1923, Brnova. Imeli so verouk, pripravo na birmo, molitve, pisanje. Nedeljska šola pri Gartnerjevih v Brnu v Zgornji Golici leta 1942. Foto: arhiv Marije Gasser Spredaj od leve proti desni: •Filip Gartner, roj. l. 1930, Brnov •Pavle Gartner (1940–1943), Brnov •Franc Šu­štar (1932–1992), Kajžlarjev, Ojstri Vrh •Filip Šuštar, roj. l. 1935, Kosov, Ojstri Vrh •Tine Šuštar (1937–1995), Brdarjev •Marjan Mohoric (1935–2005), Trojarjev, Ojstri Vrh (avtoricin stric, glej cevlje) •Pavle Šuštar, roj. l. 1935, Brdarjev, Ojstri Vrh •Adolf Mohoric (1931–2002), Trojarjev (avtoricin oce) Druga vrsta od leve proti desni: •Ana Gartner, roj. l. 1933, Brnova •Alojzija Gartner, roj. l. 1935, Brnova •Toncka Šuštar, roj. l. 1935, Kajžarjeva iz Ojstrega Vrha •Ida Mohoric, roj. l. 1937, Trojarjeva (avtoricina teta) •Marica Jelenc, roj. l. 1935, Lavtarjeva •Jožica Trojar, roj. l. 1935, Boltarcova •Mici Gartner, roj. l. 1931, Brno-va •Polda Mohoric, roj. l. 1930, Kruljcova •Jakob Gartner (1926–1945), Brnov Nedeljska šola pri Brnu v Golici. Foto: arhiv Ivanke Benedicic, roj. l. 1923, Jeralove, roj. Gartner, Brnove iz Golice. Kaj vse je cutiti iz fotografije? Veselje, v ozadju oce, ki je tragicno koncal skupaj s sinom, vpisana sta na spo­minski plošci v Selcih. Ceprav ni bilo izobilja, so otroci urejeni, prisotnost skromnosti je duhovno bogastvo! Fotografije so nastale v malem casovnem razmiku leta 1943. Fotografiral jih je Franc Bešter (1914–2006), Ka­lan iz Selc. Ko otrok doseže doloceno zrelost, tako v osebnem kot kršcanskem življenju, je treba prejeti drugi zakrament – obhajilo, od katerega so odvisni vsi ostali zakramenti, brez tega zakramenta ne bi bilo ostalih zakramentov. Prvo sveto obhajilo se vsakemu vtisne v spomin. Vsaka fotografija ima svojo zgodbo oz. svoje zgodbe. Naj­bolj me je prevzelo, da sem, ko so mi povedali ime koga na sliki, našla podobnost z vnuki, sorodniki in potem vedela, kateri hiši in sorodstvu pripadajo. Zraven dodam, kar so mi povedali, tako da je razvidno marsikaj. Živeli so skromno, pošteno, privzgojena jim je bila delavnost in vera. Vcasih izvem tudi tragicno zgodbo družine kot npr. v primeru deklice Francke Koblar, roj. l. 1935, iz Martinj Vrha, Faroncove, ki je izgubila mamo pri dveh letih in pol, pri desetih oceta. Nekateri ot­roci so bili v rejniških družinah, nekaterih starši niso mogli preživeti, pa so otroke že zgodaj oddali za pestrne, pastirje. V šolo in k verouku pa so jih pošiljali. Otroke iz dražgoških družin je po tragediji sprejela in jim nudila dom cela dolina. Fotografije smo podpisali, kolikor jih je bilo moc podpisati. Med seboj so se poznali le otroci, ki so živeli skupaj v vaseh, zato jih je bilo na marsikateri fotografiji kar težko prepoznati ali niso mogli prepoznati vseh. Bil je izjemen cas, mnogi med njimi so se videli le ob slovesnosti ali ob verouku. Mnogo jih ne živi vec ali živijo drugje. Nekatere poznam že dolgo. Nekateri so se zelo spremenili, marsikoga prepoznam po podobi, ko mi zanj povedo. Dolina je v marsicem posebna, tudi v tem, da sta bila na Selškem dva duhovnika, marsikje jih sploh ni bilo. Opravljala sta težko, nevarno, zahtevno in plemenito delo. Ko je cas težak, se ljudje veliko zatekajo v cerkev, zato so bile takrat vse cerkve polne. Vsak pripovedovalec je poudaril, da so iz molitve crpali neverjetno moc za preživetje. Nabrala so se leta, pri mnogih je ostal cil spomin za imena, na dogodek. Od leve: Pavle Šuštar, roj. l. 1935, Brdarjev, Ojstri Vrh; Tine Šuštar Nedeljska šola pri Brnu v Golici. Levo (1937–1995), Brdarjev, Ojstri Vrh; Filip Šuštar, roj. l. 1935, Kosov, Alojzija Gartner, roj. l. 1935, Brnova, Ojstri Vrh in Franc Šuštar (1932–1992), Kajžlarjev, Ojstri Vrh. desno Marica Jelenc, roj. l. 1935, Lav-Foto: arhiv Filipa Gartnerja, roj. l. 1930, Golica tarjeva. Sam prispevek je bil zelo zahteven, zato dopušcam možnost napak. Kdor koli prepozna koga, ki ga nisem identificirala ali sem ga identificirala napacno, naj mi pomaga dopolniti imena. Opombe: 1 Vir: Ivanka Benedicic, roj. Gartner, 1923. 2 Simon Lorber, Selška dolina in cerkev med drugo svetovno vojno, Diplomska naloga, Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani, 1996. 3 Župnijska kronika Davca, Mrliška knjiga. 4 Simon Lorber, Selška dolina in cerkev med drugo svetovno vojno, Diplomska naloga, Teološka fakulteta UNI v Ljubljani, 1996, str. 92. 5 SI_ZAL_ŠKL/0222, Osnovna šola Davca, t. e. 13, Kronika 1945–1973. 6 SI_ZAL_ŠKL/0222, Osnovna šola Podlonk, t. e. 13, Kronika 1946–1971. 7 Firmungs protokol der Pfarre Eisnern (Birmanska knjiga Železniki, Župnijski arhiv Železniki). 8 Kramarjeva gospa je hišo zapustila cerkvi. Kasneje sta tu stanovala Olga in Lojze Šmid, ugledna in spoštovana Selcana. 9 Toncka Šuštar je povedala, da je z velikim veseljem pekla, stregla pri mnogih cerkvenih slovesnostih. V njeni hiši so se delali tudi venci. Bila je med tistimi, ki so nesle monštranco iz cerkve sv. Antona k Logarju v Grapo in jo zakopale. Tako se je ta del cerkvene dedišcine ohranil. 10 Julijana Gaser, roj. 1940, Grovgarjeva, Spodnje Danje, v knjigi Vasi pod Ratitovcem, str. 94. 11 Julijana Gaser, roj. l. 1940, Grovgarjeva, Spodnje Danje, v knjigi Vasi pod Ratitovcem, str. 94. 12 Bila je sestra Josipa Jeglica, ki je bil porocen s Kalanovo Milko iz Selc. Znana je anekdota, da je svojega necaka pred vojno prinesla v košu v Dražgoše, ker je želel iti z njo. In potem smo bili ujetniki ... Jana Kelc Odrašcala sem v obdobju, ko smo se v krogu družine (obicajno so bile v njej tri generacije) verjetno pogovarjali mnogo vec kot v sedanjem casu, ko informacijam starih staršev, sorodnikov, staršev, sosedov ... konkurirajo televizija, internet, pametni telefoni in še mnogo drugih pripomockov in ne oseb! Tedaj smo otroci na vse pretege vlekli na ušesa, ce so se kje v vasi prepirali, zanimive so bile tudi razne stare, stare cence, ki so jih vcasih obujale ženske, najveckrat, ko jih je vec skupaj plelo na njivi – to je bil pac takratni rumeni tisk, predvsem pa prve informacije o življenju in svetu. Samo moral si presneto paziti, da si lahko ujel kaj zanimivega, ker so nas pri takšnih pogovorih nava­dno spodili proc. Velikokrat se je zgodilo, da so nas v tistih casih starši poslali iz prostora, ce je šlo za kakšen malo bolj kocljiv pogovor, navadno v zvezi s politiko. Meni so najbolj ostali v spominu pogovori, ki so jih moški imeli v vaški žganjarni. Oce me je kmalu naucil, da sem pravilno nalagala na ogenj, in on je lahko odšel kaj ''zataknit za zobe'', ko pa se je vrnil in ko je prišel še kdo drug malo posedet v žganjarno, pa sem skušala biti cim bolj neopazna v kakšnem kotu, ker te pogovore pa ni bilo, da bi jih zamudil. Še sedaj mi ni povsem jasno, zakaj so se ti moža­karji o casih, ki so jih preživljali med prvo svetov-no vojno in po njej, lahko pogovarjali samo v tem moškem krogu. Le malo o življenju v tem casu so povedali svojim ženam in otrokom, kot da bi bilo to prehudo, preumazano za njih. Mogoce so mislili in upali, da se je ta cloveška neumnost zgodila samo tedaj in da ni mogoce, da bi se to še kdaj ponovi-lo, zatorej pozabimo, izbrišimo iz spomina, tega je sedaj konec. Toda kaj, ko se clovek iz zgodovine tako težko kaj nauci in zapomni. Sedaj se omenja ''vietnamski sindrom'' ameriških vojakov. Pa tudi iz prve vojne so prihajali možje z uniceno psiho in zmožnostjo custvovanja, ampak s tem se takrat ni prav nihce ukvarjal. Tega, da jih je bilo mnogo, ki so priceli popivati, da so obcasno imeli psihicne motnje, da so postali grobi do družine, ki jim je prej pomenila vse, tega takrat ni prav nihce povezoval z vojno. Ta je bila kriva za vecino takratnih živcnih razvalin! Matevž Gartner – Cemažarjev (1890–1961) Stric Matevž mi je ostal v spominu, ker se mi je zdelo neverjetno, ko sem preracunala v leta njegov veckrat ponovljeni stavek: ''Glih sto mesecev sem nosil uniformo!'' Ja, najprej je služil vojaka, potem štiri leta vojskovanja in potem še skoraj dve leti ujet­ništva. In njegova ugotovitev, da se vojska po koncu klanja dobojuje za mizo: ''Cez Piavo smo gnali Lahe, potem so nam pa taisti Lahi cez Davco mejo postavi­li!'' Zame je bilo grozljivo tudi, ko je pripovedoval, kakšne izgube je imela avstrijska vojska, ko so preci­li Piavo in so jim Italijani odprli zgoraj ležece jezove na reki. Vcasih je že vstopal v žganjarno s stavkom ''Kaj ogenj, tega se pogasi ali pa pomine. Voda, voda, to je pa groza, nikamor ji nismo mogli ubežati, pa le malo kdo je znal plavati. Ja, Lahi so zviti, z njimi je bil hu­dic. Se ti je skril v vsako luknjo, ko pa si ga izbezal, ga pa ujeti nisi mogel!'' Vojska pa je še kar trajala, vojakom se je vse slab-še godilo, stradali so, da se jim je že skoraj bledlo od lakote in vsega hudega. Nihce, ki tega ni izkusil, si tudi ne more predstavljati, kako hudo moro so jim predstavljale uši in bolhe. Še takrat, ko bi lahko malo zadremali, jih je pa pricela pestiti ta zalega. Enostavno zaradi teh pikov niso mogli zaspati. In ko so jim iz nasprotnih jarkov pokazali štruce kruha, nasajene na bajonete, kaj bi drugega, kot da so se predali. Videli so kruh, lacni so bili, prav nic vec jih ni moglo zaustaviti, kruh so hoteli jesti in tis-ti tam preko so ga imeli! In tako je postal vojni ujetnik. Poslani so bili v južno Italijo, blizu Barija. Ko so prispeli (vecinoma so bili Slovenci), so najprej debelo gledali, ker so po­marance, ki so jih doma komaj poznali, ležale kar po tleh, jedli pa so jih prašici, ki so bili kar spušceni. No, pomarance bodo, ce nic drugega, so si rekli. Ja, malo je bilo tistega drugega in še turobno vzdušje je vla­dalo v kraju, ker je tam še vedno razsajala španska gripa, in so ujetniki morali kopati grobove dan za dnem. Hudo je bilo, ker so opazovali, kako umirajo ljudje v najlepših letih, nekaj dni nazaj so še delali skupaj kje na polju, potem pa novica – ni ga, ni je vec! Zdelo se jim je, da v cerkvi ves cas zvoni. Zraven tega pa jih je ves cas spremljal strah, kdaj pa se bodo oni okužili. Kot da se jih je Bog usmilil zaradi groze, ki so jo preživljali na fronti. Shirani pa so bili tako, da so se šalili, da se bolezen pri njih verjetno še pri­jeti nima kje v telesu. Ampak vsak dan trupla, nekatera že zelo razpada­joca, to je bilo hudo. Edino, kar so ujetniki dobivali v velikih kolicinah, je bil rum, tako da so bili skoraj ves cas dokaj pijani, ker sicer bi se jim pa od vseh teh trupel zmešalo. Samo kaj, ko so to alkoholno odvisnost potem prinesli tudi s seboj domov in so mnoge družine potem zaradi te njihove odvisnosti trpele. Vendar, pocasi so se umirili, ocedili in ugotovili, da lahko gredo v miru spat. Kakšno olajšanje! Bili pa so delovni, spoštljivi do domacinov, pocasi so se tudi naucili jezika in prebivalstvo jim je bilo zelo naklonjeno, prav nobenih zamer glede vojske ni bilo cutiti. In nic slabše se ni godilo njim kot doma-cinom, ki so prav tako živeli bolj iz rok v usta, k sre-ci so bile letine dokaj dobre, da je bilo dovolj žita, sadja in seveda vina. In veseljaki so bili domacini, pelo in plesalo se je kar pogosto, kmalu so tudi njih pritegnili zraven, ko pa so ugotovili še, da eden od njih zna igrati harmoniko, so padle vse ovire. Nau-cili so jih tudi plesati ''mrzolin'', ''ceperle'', ''rašplo'', ja tudi lepe, vesele urice so imeli s temi malimi cr­nolasimi ljudmi, dekleta pa so bila tako lepa, kot iz porcelana, na njih so si pa res lahko spocili oci. In domov so lahko pisali, da so živi in da z njimi soli­dno ravnajo. Iz italijanskega Barija so bili nato prepeljani v takrat že jugoslovanski Bar. Tam so bili še vedno kot vojni ujetniki pod nadzorom takrat že jugoslo­vanske vojske. Niso mislili, da se jim bo spet slabo godilo, pa se jim je! Koliko poniževanja, fizicnega maltretiranja in garanja, pa niti sami niti drugi jim niso mogli povedati, zakaj. To je bilo spet eno samo znašanje nad njimi, ki so že tako imeli izpite duše in telesa. Težko so pricakali dan, ko so jih naložili na ladjo in so odpluli proti Trstu. Vendar nikomur vec niso verjeli, da je to res pot domov, dokler Trsta niso ugledali. Že na ladji pa so se dogovorili, da si bodo, ko pridejo v Trst, pot domov izborili, ce bo treba, za vsako ceno, tudi nekaj orožja so imeli skritega, ki bi ga brez slabe vesti uporabili. Samo še domov, kakor koli, saj so vedeli, da sme­jali pa se ne bodo nikoli vec tako kot nekdaj. Franc Demšar – Gobovcov (1893–1961) Gobovcov France je padel v ujetništvo v Rusiji. Štirje vojaki, vsi Gorenjci, sestradani, skoraj že brez nabojev, navelicani morije, so sedeli obrnjeni sku­paj s hrbti na vrhu neke vzpetine, da bi jih kdo ne presenetil. Pa glej ga zlomka, ne da jih opazili, se je do njih priplazilo nekaj Cerkezov, za katere so nam že prej govorili, da znajo na roke ujeti zajca. Ja, tudi njih so zajeli. Saj so vedeli, da se bo to glede na stanje v vojski slej ko prej zgodilo. Bali so se le, da bi jih zajeli Kozaki, o katerih se je širil glas, da malodane iz veselja režejo ujetnikom vratove. Imeli so sreco, da so bili predani dokaj razumni vojaški oblasti v Cerkesku. ''Kakšno mesto! Mošeje, pravo­slavne in katoliške cerkve, sinagoge, v mestu ženske po evropski modi, vecinoma zakrite muslimanske, na ulicah avtomobili in jezdeci, mnogo prebivalstva z nam zelo cudnimi poševnimi ocmi in rumenkasto kožo!'' Prvic so tudi lahko videli nekaj pušcave – skratka, povsem drug svet. Toda takoj so bili premešceni v delovno taborišce pod pobocjem gore Elbrus (Kavkaz), kjer so od je­seni in še v pozno zimo 1917/1918 pospravljali les, nanesen s snežnimi plazovi. Dobro je bilo, da so golcarijo poznali že od doma. V skupini so bili na­mrec s Francetom še Žbenklarjev iz Podlonka in še dva moška iz okolice Kranja. Huda zima jim je bila sicer znana, ampak takšne temperature, kot so bile tam, to pa še zdalec ne. V baraki, kjer so bivali, so vedno v lavorju prihranili malenkost vode, zjutraj si jo pljusknil skozi vrata, in ce je na tla priletel led, so vedeli, da je okoli cevljev treba navezati vec cunj. Na delovišce so se vozili s sanmi s konjsko vprego, pa toliko so že vedeli, kako v takšnem mrazu, da so raje hodili peš ob saneh, da so se malo greli s hojo. Pazili so, da so delali tako, da so se z delom tudi greli in da je bilo dosti narejenega. Glede na to, da so bili kar pripravni, z njimi niti niso tako slabo ravnali. Sebi in drugim so vzdrževali orodje, znali so ravnati s konji in nikoli se niso pritoževali, ker jim je bilo jasno, da so navsezadnje ujetniki! Stražarji sploh niso hodili za tistimi, ki so se skri­vali okrog in izogibali delu, ker so povecini taki, ce so mirovali, zmrznili. Stražarji so popoldne, preden so se vrnili, samo šli naokrog in zmrznjenega ujetni­ka samo malo prevalili z nogo, ce bi bil slucajno še živ, prav natancni pa pri teh pregledih tudi niso bili. Ko so tu opravili vecino dela, so jih zgodaj spo­mladi premestili v Ukrajino, blizu kraja Petrivka. No, to pa je bil povsem drugacen svet. Namestili so jih na grofiji Schultz – to je bila že stara ukrajin-ska aristokratska družina in že to, da niso bili Rusi, je bilo njim v prid. Na zacetku so morali zelo paziti, da so poimenovali samo Ukrajino in Ukrajince, na Ruse so gledali kot na nekakšne cigane. Grofovi so med seboj vecinoma govorili v nemšcini, ki pa tudi ni bila tuja, in tako so si že na zacetku pridobili ne­kaj naklonjenosti. To so bili res dobri ljudje in Fran-ca je vedno zanimalo, kaj se je zgodilo s to družino, ko je kasneje do njih segla rdeca revolucija. Takrat se je sicer v teh krajih že govorilo o revo­luciji, sem in tja je v te kraje zašel kakšen agitator, ampak ti so bili povecini poznani kot bivši proble­maticni, obicajno tudi leni ljudje in jih lokalno pre­bivalstvo ni prav nic dobro sprejelo, obicajno so jih kar spodili. Ljudje so bili mnenja, da ta revolu­cija njim ne bi prinesla prav nic dobrega, in so bili prepricani, da bo to šlo mimo njih, saj so s pšenico in ostalim živežem zalagali velik del Rusije in še os-tale Evrope. Clovek si kar ne more predstavljati, kako so lahko v poznejših letih v krajih s tako radodarno zemljo prebivalce preganjali in jih na milijone sestradali do smrti. Z delom, ki jim je bilo poznano, so lahko blažili krute spomine iz vojskovanja, pocasi so pojenjale tudi nocne more, razni strahovi, niso vec imeli uši, vse je bilo tako cisto, siti so bili kot doma nikoli, in kako nebeško lepo – lahko so mirno spali. Za primer, kako velika žitna polja so bila tam: šti­ri brazde s plugom, obicajno z vpreženem bivolom (spet nekaj povsem novega), si naredil v enem dne­vu, pa še to le, ce se vmes bivol ni odlocil, da bi se s plugom vred valjal po kakšni mlakuži. Ogledovali so si tudi prostrane travnike – kdo bo pa vse to po­kosil? Ampak cudo tehnike! Imeli so že kosilnice in obracalnike, ki so jih vodili konji, kaj takega! Nekaj jim je bilo pa povsem novo. Zvecer po opravljenem delu je cela vas – mladi, stari in otroci – odšla k reki, se slekla, okopala in se vrnila domov. Od doma so bili vajeni, da je bilo grdo že, ce je bil moški brez srajce ali pa pri ženskah gole roke, tukaj pa kar brez sramu vsi skupaj goli! Vseeno so se kar hitro pridružili temu umivanju, ker je bilo ob vece­rih ob reki strašno veselo, kako ne bi bilo. Vedno vec lepih, pomenljivih pogledov so bili deležni od domacink, prav previdni so morali biti, kar se tice domacih deklet … so bili od njih že kar hudo oblega­ni, saj so se v tistem casu naredili v prav fest fante! Ampak do domacinov so bili spoštljivi, niso popi­vali, vse mogoce stvari so znali popraviti, še lepo so znali peti, to pa kaže na dobro dušo in omehca skoraj vsako srce poslušalca. ''Slivai avstrijak,'' so jim klicali, da so poprijeli s petjem tudi oni, izme­njaje z njimi, kajti njihovo petje je zvenelo povsem drugace, spremljali so ga z nekakšno kitaro, ki so ji rekli kobza. Tako dobro se jim je godilo, da so se vedno veckrat pogovarjali o tem, ali bi se sploh vrnili do-mov. Tu je bilo belega kruha, mesa, sadja, pijace, dela – vsega v izobilju, doma pa so poznali le tanko od­merjene rezine kruha, ce je sploh bil, in stisko skoraj v vsaki hiši. Kaj bi tišcali domov, kjer bodo le ena lacna usta vec, tukaj so jih imeli srcno radi, vabili so jih po domovih, tudi grof jim je veckrat omenil, naj resno razmišljajo o tem, da bi ostali pri njem. Celo malo predrzni so že postali v odnosu do grofa. Gospod je imel na vrtu hruško, za katero so bili opozorjeni, da je ne smejo obirati, ker da so hruške samo zanj. Strašno dobre so bile, tudi njih so mikale, po malem so jih na skrivaj tudi obirali, pa je gospodar zvecer pricel s puško stražit pod drevesom, cakajoc skrivne obiralce. Domislili so se, naredili skrivaj lutko in jo namestili v kroš­njo. Gospodar zvecer pride na prežo in opazi, da je nekdo na drevesu. Zaklice, naj pride dol, sicer bo streljal. Nihce ne sestopa z drevesa, gospodar ustreli v drevo, in ker je neznanec še kar v krošnji, ne menec se za streljanje, gospodar presenecen nad vsem skupaj raje zbeži v hišo. Potem so oni imeli dovolj hrušk na tleh, pa še gospodar jim jih je otresel! Naucili so se tudi ukrajinskega jezika in doma-cinom je bilo strašno zanimivo, ko so po kakšnem delu sedeli z njimi in so jim pripovedovali o roj­stnem kraju, gorah in hribih okrog in okrog , o obi­cajih, kako se nosi seno na hrbtu, kosi in žanje na roke, pozimi smuca z bregov – sedeli so odprtih ust in oci. Bilo je nekaj, kar so strašno pogrešali. Pogled na hribe, gore. Vsa ta ravnina – te je bilo prevec. Ob nedeljah so hodili v cerkev v vrh zvonika, da so v daljavi, proti zahodu, nad topoli in brezami videli obrise hribov, vsaj malo so si spocili oci. Takrat je v duši spet zapeklo, utihnili so, vedeli so, da je vsem v mislih beseda dom, ki so jo vsled dobrega življenja v mislih nekako odrivali. Tako so ostajali v zvoniku, samo tiho strmeli skozi line, slišati je bilo samo še kakšen vzdih in vcasih plaho vprašanje: Kaj neki sedaj delajo doma? In prišla je depeša, da se avstrijski vojaki lahko vrnejo domov, da je organiziran prevoz z vlakom. Zanimivo, takrat ni nobeden vec razmišljal, da bi ostal – domov gremo, samo to so še imeli v mislih. Na grofiji so jih prosili, da bi ostali, jokali so doma-cini in jokali so oni, želja pa je bila samo ena, prav kricalo je v njih – domov! Grof sam je zapregel konje in jih odpeljal na postajo. Kakšne razdalje so bile to – do postaje so se s konji vozili dva dneva. Vlak, ki je bil pripravljen za njih, je bil že tako poln, da jih je bilo ogromno že kar na strehi vlaka. Tudi oni so si našli prostor na strehi vlaka, am-pak kaj se je pa potem dogajalo? Pri vsej tej evforiji je mnogo teh, ki so bili na strehi vlaka, pozabilo na tunele, ki so v Rusiji dokaj pogosti in še zelo nizki, in sam Bog ve, koliko jih je ubil rob tunela, ker so sede zaspali ali pa so prepozno opazili tunel. Grozno je bilo, ko so morali paziti še na to, da ni tistega, ki je zadel ob rob tunela, vrglo med ostale na vagonih. Spet se je v njih prebudila mora s fronte. Tudi oni so se polegli na strehi, vendar so se menjavali, da je bil eden zagotovo buden, da je pazil na tunele in da bi kdo ne padel z vlaka. Dolgo in težko je bilo to potovanje, dosti lažje jim je bilo, ko so zakoracili iz Loke proti domu. Že spoto-ma so srecevali znance, se pozdravljali in izmenjeva­li novice. Veselili so se domacih, srcno, samo ravno toliko je bilo prisotnega tudi strahu, kaj bodo našli doma, jih bodo sploh veseli, kako se bodo preživlja­li, kajti vrniti v blagostanje v Ukrajini se ne morejo vec! In ali se bomo še kdaj lahko smejali tako kot nek­daj? Ostali vojni ujetniki z Rudna Luka Eržen, Gašperjov, je med vojno služil pri sanitejcih, kot ujetnik je bil prav tako nastanjen na veliki kmetiji v Rusiji, kjer se mu ni slabo godilo, menda pa je celo zimo kuhal žganje. Domov se je vracal delno z vlakom, vecinoma pa peš. Moj oce je povedal, da so se otroci, ko so šli leta 1919 na sveti vecer k polnocnici, prestrašili, ko so srecali v temi osebo v dolgem vojaškem plašcu, zjutraj pa so pove­dali, da se je vrnil Gašperjov Luka. Peter Vrhunc, Žagarjov, je med vojno služil pri topnicarjih. Znano je še, da je bilo nekemu vojaku iz Ljubljane dodeljeno upravljanje s konjem, s ka­terim naj bi prevažal ranjence z bojišca. Ker ni bil vešc ravnanja s konjem, je prosil Petra, ce bi lahko zamenjala, in hauptman jima je to dovolil. Ampak glej usodo: prvi ranjenec, ki ga je peljal z bojišca, je bil prav ta vojak iz Ljubljane. Kot ujetnik je bil premešcen v južno Italijo (preži­vljal je podobno grozo kot Matevž Gartner), le da se je iz ujetništva vrnil šele leta 1922. Je pa bilo v našem koncu po vojni tudi nekaj vo­jakov ruske Wranglove vojske. Dva od njih sta bila nekaj casa v Jelovici pri Novaku. Tudi onadva sta bila v pomoc pri vseh opravilih na kmetiji in ni se jima slabo godilo. Oce nam je pripovedoval, da so še posebej obcudovali nekega Ivana, ki da je na konja skocil kar mimogrede, ko je konj tekel mimo. Samo zgrabil ga je za grivo in že je bil na njem. Otroci so debelo gledali, ko sta jezdila stoje na ko­nju, pa eden z dvema konjema, skratka, videlo se je, da sta bila to tudi presneto izurjena vojaka. Vas Rudno v letih 1914–1918 O življenju v vaseh je zelo malo znanega, ker so bili vpoklicani prakticno vsi za delo sposobni moški. Na Rudnem sta v vasi ostala samo Gobovcov Jaka, ki je bil malo grbast, in Brdarjev Šimen, ki mu je manj­kala ena noga do kolena. Tudi vsi fantini, stari od 14 do 17 let, so morali oditi v zaledje fronte. Vecino teh fantov iz naše vasi so uporabili za prenašanje streliva in ostalega potrebnega materiala s Komne do Krna v zaledje soške fronte. Vzdolž Bohinjskega jezera so zgradili železniške tire, vagone pa so vlekli konji. Iz Ukanca do Komne je bila postavljena žicni-ca. Ja, v koših so prenašali tudi granate, pa nic kaj dosti jih niso opozarjali na nevarnost tovora. Še v starosti so se jim poznale brazgotine na ramenih, tako so bili ožuljeni od naramnic koša in ostalih tovorov. Kako so ženske v tem casu gospodarile, da so pre­hranile družine, si ne moremo predstavljati. Prvic me je v razmišljanje v to smer spodbodlo, ko mi je oce, rojen leta 1908, rekel, da ga je naucila sklepati koso kot 10-letnega fantica Gobovcova stara mama. Se pravi, da je moral otrok koso tudi uporabljati, prav tako tudi stara mama! Oce pravi, da se je bob-nenje s soške fronte mocno slišalo do nas, in kako hudo je bilo gledati mamo, ki je jokala v strahu za moža, otroci, ki so se zgrinjali okoli nje, pa so bili le še bolj preplašeni. Usnjarne, ki so v casu vojne vec kot redno delova­le, so rabile tudi lubje. In kdo ga je vozil iz Jelovice – ženske in otroci. Vsaj drva za zimo je bilo treba pripraviti – spet ženske in otroci. Bili so tudi slucaji, ko je zaplamtela prepovedana strast, in se je rodil otrok ob nepravem casu, ko je bil mož na fronti. In na zakon je padla senca za vedno, žena je bila za vecno nicvredna, otrok pa nic kriv, zaznamovan in vecinoma odrinjen od družine. Ženske so bile skoraj že pohabljene od garanja, strahu in skrbi. In nikogar ni bilo, da bi jih rešil pretežkega dela, revšcine, nikogar ni bilo, da bi mu položile zvecer glavo na prsi, ko so skoraj ubite od utrujenosti padale v posteljo. Nihce ni ljubkoval njih in one niso ljubkovale svojih otrok. Izsušil jih je strah, da se ne bo vrnil njih moški, ki bi ob kakšni težavi rekel kot nekoc: ''Ne skrbi, bomo že kako, zmogla bova, boš videla!'' In vojna je minila, nekatere hiše so se napolnile z radostjo, ker so se vrnili gospodarji, samo kaj, ko se jih je tako malo vrnilo, nekateri šele po nekaj letih. Koliko je bilo od joka zardelih oci, upanja, pogledov izpod dlani po polju, upajoc, da bodo ugledale svoje drage. Mnoge od žena, katerih možje so se vrnili, pa so potožile, kako grobi da so postali. Kakšni le naj bi pa bili po vsem prestanem? Vojna jih je zaznamovala in oni so z njo zaznamovali mnogo družin. Vendar pa tudi ženske niso bile vec iste kot prej, po vseh teh letih. Na nek nacin so postale mnogo bolj samozavestne, ker so bile one tiste, ki so v tako težkih casih vodile in obdržale skupaj dom. Le sme­jale se niso nikoli vec tako kot nekdaj. Cerkev Naše ljube Gospe presvetega Srca Jezusovega Anja Cufar Cerkev Naše ljube Gospe presvetega Srca Jezusovega. Davca velja za najvecjo slovensko vas, ki se razprostira kar na 24 kvadratnih kilometrih Ško­fjeloškega hribovja. Za vas so znacilne razgibane samotne kmetije in razgiban teren. Hiše naj bi bile raztresene po zracni razdalji kar desetih kilometrov. Poti, ki vodijo do domacij, pa so zaradi višinskih raz­lik in razgibanosti ozemlja lahko kar polovico daljše kot zracne razdalje. Kot je opisal že France Planina v Loških razgledih leta 1971, je zaradi ozkih in senc­nih dolin rek Davce in Zadnje Sore vecina domacij namešcenih na planotastih slemenih, nagnjenih bregovih in pomolih. Prav zaradi razkropljenosti domacij, ki ležijo na nadmorski višini kar od 800 do 1100 metrov nadmorske višine, je bila Davca skozi zgodovino razdeljena na Zgornjo, Spodnjo, Zaliloško, Osojno, Leskovško Davco in osrednji del, ki mu recejo kar Davca. Prav osrednji del ima za to veliko in razkropljeno vas pomembno vlogo vaškega središca. Seveda pa je skozi zgodovino imela velik pomen vera in obisko­vanje bogoslužja. Prav zato je nekako logicno, da se v vaškem središcu Davce nahaja tudi cerkev. Cerkev naj bi bila zgrajena leta 1878, kar je raz­vidno iz glasila Zgodnja Danica, Katolišk cerkven list iz 22. svecana 1878, ki je izhajal v Ljubljani, in sicer o davški cerkvi porocajo na straneh 60 (spodaj desno, zadnji odstavek), 61 in 62 (prvi zgornji levi odstavek). Iz tega zapisa je razvidno, da je izgradnjo cerkve spodbudilo prav to, da so bili vašcani Davce pred izgradnjo cerkve razkrop­ljeni med štiri razlicne fare, župnije. Med Novake, Sorico, Zali Log in Leskovico. Za izgradnjo cerkve naj bi bilo odgovornih 22 posestnikov iz novaške župnije, 11 posestnikov in prav toliko kajžarjev iz soriške župnije, ki so na vsak nacin želeli ime-ti združeno cerkev in župnijo. Glavni pobudnik in organizator naj bi bil veleposestnik Martin Jemec, ki je bil tudi lastnik zemljišca, kjer je bila cerkev zgrajena. Prav tako naj bi priskrbel les za gradnjo in naj bi gradnjo tudi financno podpiral. V glasilu so vašcani pohvaljeni za ves svoj trud in pridobljene žulje ob gradnji cerkve. Iz glasila pa je prav tako razvidno, da pred izgradnjo te cerkve v Davci cerkve ni bilo. Prispevek si lahko preberete na koncu clanka. Notranjost cerkve. Prav tako je o letu izgradnje cerkve pisal v Loških razgledih France Planina: ''Središce vasi je pri cerkvi, kjer stoje Jemceva kmetija z gostilno, nenaseljeno župnišce in trgovina, nekoliko proc šola, bajti Pri ko­vacu in Pri Tomažu ter Mocilarjev grunt. Jemec ima tudi žago na elektricni pogon. Do tega središca gre od dolin¬ske ceste ne predolg klanec. Ko zavije ces­ta cez rob hriba, se pokažejo stavbe tega osrednje­ga dela. Središce je nastalo 1. 1878, ko je podjetni Martin Jemec sezidal poleg svoje domacije cerkev. L. 1954 so postavili v bregu nad Jemcem še šolo.'' Cerkev se imenuje Cerkev Naše ljube Gospe presvetega Srca Jezusovega in je ena izmed redkih cerkva, ki so posvecene temu imenu. Ime ima svoj izvor v celotnem odrešenjskem nacrtu, saj naj bi že prvotna Cerkev govorila o taki podobi božje ljubezni do cloveka. V 12. stoletju je o Jezusovem Srcu, v katerem se najbolj jasno izra­ža božje usmiljenje, govoril sv. Bernard, za praznik cašcenja Jezusovega Srca pa naj bi bil odgovoren sv. Janez Eudes v 17. stoletju. Ta je bil preprican, da je širjenje cašcenja Srca Jezusovega najuspešnejši na-cin, da Kristus mocneje zavlada v dušah in življenju vernikov. Sv. Marjeta Alocoque je s svojimi videnji to cašcenje še dodatno pospešila. Cerkev pa je prvic dovolila praznovanje Srca Jezusovega šele v 18. Slika Jurija Šubica s posvetilom. stoletju, leta 1856 pa ga je papež Pij IX. razširil na vso Cerkev. Praznik se obhaja po osmini Sv. Rešnje­ga telesa, na petek, kot ponovitev velikega petka. Srce ponazarja božjo ljubezen do cloveka, saj je Bog žrtvoval svojega sina za ljudi. Cašcenje praznika se je povsod hitro prijelo, mo­goce prav zaradi nasprotovanja janzenisticnemu duhu, ki je strogo in hladno prepovedoval in kazno-val vernike. Kljub takratni popularnosti praznika je Srcu Jezusovemu posveceno le pet podružnicnih in štiri župnijske cerkve. Naziv, ki s Srcem Jezusovim po­vezuje Marijo, ime Naše ljube Gospe presvetega Srca Jezusovega, pa imajo le tri cerkve, od tega dve podru­žnicni in ena župnijska. Prav cerkev v Davci pa ima v svojem izrocilu tudi romarja in romarske pobožnosti. Slika križevega pota, slikar Jurij Šubic. Na cerkvenem oltarju je podoba Naše ljube gospe presvetega Srca Jezusovega. Ponaša pa se s sliko sli­karja Jurija Šubica, s katero so nekoc zakrivali tron. Pod sliko je zapisano zanimivo posvetilo: ''Vecna cast in zahvala bodi Mariji, gospej presv. Jezusovega Ser-ca. Za veliko milost, ki mi jo je skazala. Zastran bolne noge nisem mogla tri leta hoditi drugac kot z bergljo, ko sem pa klicala Marijo Davško na pomoc, zamolila sem ljubo zdravje. Nebo in zemlja naj torej z menoj kliceta Ave Marija.'' Podpisana je Terezija Grohar, Davca, hišna št. 8. Letnica nastanka slike pa je 1880. Tudi pod slikovitim križevim potom v cerkvi naj-demo podpis slikarja Jurija Šubica. Cerkev nima izrazitega sloga, niti naj ne bi vse­bovala opreme s posebno zgodovinsko vrednostjo. Kljub temu da cerkev nima posebne zgodovinske vrednosti, pa ima še danes pomembno vlogo v po­vezovanju domacinov in v tvorjenju središca in je­dra vasi, ki je povsem razkropljena. Cerkev stoji v Župniji Davca, ki sodi pod Nadško­fijo Ljubljana. Oskrbovana pa je iz Sorice, iz katere tudi prihaja duhovnik opravljat bogoslužja. Da bi vas in bogoslužja v cerkvi zamrla, ni bojazni, saj je kljub temu, da je Davca razkropljena hribovska vas, v vasi veliko mladih družin in otrok. Slika križevega pota, slikar Jurij Šubic. Grob Martina Jemca, glavnega graditelja cerkve. Prispevek v casopisu Zgodnja Danica leta 1878 o gradnji cerkve v Davci. Prispevek v casopisu Zgodnja Danica leta 1878 o gradnji cerkve v Davci. Prispevek v casopisu Zgodnja Danica leta 1878 o gradnji cerkve v Davci. Viri: Franci Petric: Davca. Župnijska cerkev Naše ljube Gospe presvetega Srca Jezusovega. http://www.druzina.si/ICD/sple­tnastran.nsf/all/E343F1E179A1D890C125732500378F4E Davca: Župnijska cerkev Naše ljube Gospe presvetega Srca Jezusovega. http://www.kam.si/romarske_cerkve/davca.html Planina France (1971). Davca in Podporezen (Geografska in gospodarska slika). Loški razgledi, letnik 18, številka 1. URN:NB­N:SI:doc-WCXRJP2R from http://www.dlib.si Davca, Železniki. https://sl.wikipedia.org/wiki/Dav%C4%8Da,_%C5%BDelezniki Zgodnja Danica: katoliški cerkveni list (22.02.1878), letnik 31, številka 8. URN:NBN:SI:doc-IFLYSNVS from http://www.dlib.si Foto: Anja Cufar Cipkarska šolaŽelezniki – že 110 let! Katarina Primožic Preteklost je skozi prizmo sedanjosti zgodba. Tudi Cipkarska šola Železniki piše zgod­bo, ki se je zacela približno trideset let pred njeno ustanovitvijo. Gospodarski razvoj kra­ja prepleta s spremembami casa, tradicijo in izkušnjami. Razvijal in spreminjal pa se ni le kraj. Umetnost klekljanih cipk nenehno izpopolnjujejo tudi naši klekljarji – nekdanji in sedanji ucenci. Kronika Cipkarske šole ni ohranjena. Njena zgodovina temelji na zapisih v razlicnih clankih, dokumentih drugih ustanov ipd. Podrobno je njeno delovanje opisala nekdanja ucenka, pozorna kronistka dogajanja v Železnikih, skrbnica naše kulturne dedišcine ter castna obcanka obcine Železniki Tonika Ramovš. Sliko dopolnjujejo fotografije, redki uradni zapisi in pisma nekaterih ucenk, ki so jih ob 100-letnici Cipkarske šole napisale za šolsko glasilo Naše poti. O vzdušju v ucilnici in pridobljenem znanju pa pišejo tudi ucenke uciteljice Irene Benedicic, ki v šoli poucuje od leta 1998. Okolišcine nastanka Železniki so bili trg, kjer se je od sredine 14. do za-cetka 20. stoletja slišalo kovaška kladiva in nocnega cuvaja, ki je prebivalce opozarjal na cas ter jih va­roval pred pogostimi požari. Gorelo je v plavžih in vigenjcih, kjer so delale cele dr užine. Izdelovali so predvsem žeblje in jih v lesenih sodih vozili v Italijo, na Hrvaško, v Kordun, Banat, Bosno in Dalmacijo. Ljudi je zaznamovalo trdo delo. A železove rude je v okoliških rudnikih zacelo primanjkovati. Leta 1902 je ugasnil zadnji plavž, 1909. pa tudi vigenjc. Železnikarji so se znašli na robu preživetja. Nastopi­li sta ekonomska in socialna kriza. Ženske so hitro izgubile delo. Takoj ko so lahko pridobile ustrezno znanje, so se usmerile v klekljanje. S prodajo cipk so premagovale revšcino. Klekljanje se je razširilo tudi v okoliške vasi Selške doline. Srecanje s klekljanjem Umetnost klekljanih cipk je konec 19. stoletja v Železnikih pokazala Štatorjeva Katra, domacinka, ki se je te obrti naucila v Idriji, kjer je službovala. Hcerki domacega trgovca Dagarina, Anica in Genca Demšar, ter njuni prijateljici Minka Hafner in Kata-rina Benedicic (Gradnikarjeva) so se navdušile nad njenim delom in zacele so z ucenjem. Pridružile so se jim še druge ženske, iz Idrije pa je prišla prva uci­teljica (leta 1887). Trgovceva žena je klekljaricam priskrbela blazine – punklje, košarice, sukanec, bucike in kleklje. V cipkah sta prepoznala zanimivo tržno blago, domacinke pa priložnost za zaslužek. Kasneje so kleklje izdelovali mojstri v Železnikih, punklje pa klekljarice same. Iz blaga so sešile dve vreci. V prvo so nasule žaganje, na sredino pa po­ložile poleno, da punkelj ni bil premehak. Vse to so cvrsto zvezale in vstavile še v drugo vreco iz blaga. Demšarjeva sta hitro spoznala, da so cipke zanimi- Otvoritev Cipkarske šole Železniki. Foto: arhiv Silve Potocnik vo tržno blago, domacinke pa so v casu zamiranja železarstva v tem delu videle priložnost za zaslužek (Demšar, 2007). Klekljane cipke so odkupovali tudi drugi trgovci. Menjali so jih za hrano in blago. V zacetku 20. stoletja v Železnikih skoraj ni bilo ženske, ki ne bi znala klekljati. Pridružili so se jim tudi nekateri možje in fantje. Povecala se je želja in potre­ba po izpopolnjevanju znanja klekljanja. V Železnikih je udarjanje kladiv zamenjalo potrkavanje klekljev. ''Ustanovimo šolo!'' … je predlagal Anton Sonc, ucitelj v ljudski šoli v Železnikih. Vedel je, da se znanje laže in uspešne­je širi v organizirani obliki. Na njegovo pobudo in s podporo takratnega župana, clanov obcinskega odbora ter Osrednjega zavoda za žensko in domaco obrt z Dunaja so leta 1907 v Železnikih ustanovili Cesarsko-kraljevi državni zavod. Naducitelj Josip Levicnik je 16. septembra 1907 v kroniki napisal, da je odprtje Cipkarske šole zgo­dovinski dan za Železnike. "Eni stavijo v cipkarsko šolo velike upe, a jaz pravim: Delala šola sama ne bo. Truditi se bodo morale ucenke le same. Pri ko­vanju so se pritoževale ženske zarad predolgega stanja; zdaj se cujejo pritožbe še zoper predolgo sedenje!?'' Pouk se je zacel v Ferbarjevi hiši Mnoga dekleta so prve premete naredile doma. Nekatere so se v cipkarsko šolo vpisale pod prisilo, z obcutkom dolžnosti, vecina pa zaradi veselja do tega dela ter želje po znanju. Izpopolnjevanje v šoli je bilo pomembno predvsem zaradi zaslužka, ki ga je zagotavljala natancno izdelana cipka. Desetletno šolanje ni bilo obvezno. Prva strokovna uciteljica je bila Idrijcanka Marija Reven. Šolo je obiskovalo 40 do 50 ucenk, starih od 5 do 15 let. Razdeljene so bile v tri starostne skupine z razlicno ucno obveznostjo. Pouk je bil prilagojen urniku ljudske šole. Mlajšo skupino so sestavljale deklice, stare od 5 do 7 let. Ucile so se trikrat te­densko po dve uri. Ucenke srednje skupine, stare od 8 do 12 let, so v šoli klekljale dvakrat tedensko popoldne. Starejšo skupino pa so obiskovala de­kleta, stare od 12 do 15 let. Njihov pouk je potekal vsak dan: štiri ure dopoldne in popoldne (Ramovš, 1970). V šoli so dobile košarice, blazine, bucike, škarje in vzorce, same pa so priskrbele kvacke in škatlice za bucike. Sukanec je prihajal z Dunaja, kamor so pošiljali izdelane cipke. Ucenke so izdelovale razno­vrstne najfinejše cipke (Korošak, Kramar, 1978/79). Kleklje so izdelovali v Železnikih, punklje pa so klekljarice naredile kar same. V Muzeju Železniki hranijo ucni red, knjigo vzor­cev, ki so se jih ucili. Pod strokovnim vodstvom se je kvaliteta cipk iz Železnikov dvignila. Ucenke so za božic prejele denarno nagrado, prva leta pa tudi mleko v porcelanastih skodelicah z državnim grbom. Ko okrepcila niso vec dajali, so ucenke te skodelice dobile v trajno last. Šolski okoliš je vkljuceval tudi mnoge vasi v Sel­ški dolini: Bukovico, Cešnjico, Danje, Dolenjo vas, Dražgoše, Jamnik, Javorje, Jesenovec, Lajše, Lenart, Lušo. Malenski Vrh, Nemilje, Podlonk, Prtovc, Rav­ne, Rudno, Smolevo, Sorico, Studeno, Škovine, Tor-ko, Zabrdo in Zali Log. Tam je poucevala uciteljica Marija Seljak (Demšar, 2007). Svetovni vojni prizadeneta tudi cipkarsko šolo Klekljanje je postalo del vsakdanjika. Otroci so odrašcali ob mamah in starih mamah, ki so veliko ur presedele pri punklju. Ženske so se pogovarjale o „muštrih'', „cvernu'', narocnikih in placilu. S proda­nimi izdelki so dobile karte za hrano in nekaj denar­ja. Deklice pa so svoje znanje klekljanja pridobivale in nadgrajevale v šoli. A svet je pretresla vojna. Zalezla se je vsepovsod. Zaznamovala je tudi otroke in vse oblike izobraže­vanja. Delo v šoli je bilo oteženo, primanjkovalo je lanenega sukanca. Ucni proces je zamrl. Potreba po klekljarskem znanju pa ni ugasnila. Po vojni so s po­ukom nadaljevali. Po razpadu avstro-ogrske monarhije je bila šola podrejena Državnemu osrednjemu zavodu za žensko in domaco obrt v Ljubljani. Zavod je v šolo pošiljal Ucni red. Original hrani Muzej Železniki. vzorce, nastavljal in placeval uciteljice, klekljaricam in cipkam iz Železnikov pa omogocal prodor na tržišce. Ucenke so pred poukom molile. Pogosto so si umivale roke in cistile kleklje. Takrat so poklepetale s sošolkami, saj si drugace niso upale. Ucenje so zacenjale s kitico ter nadaljevale s slepim in širokim risom, rogljicki, ribicami … Blazine so pušcale v omari, ki jo je uciteljica zaklepala. Vecino njihovih izdelkov so prodali. Mene je naucila klekljati mama. Zacela sem, ko sem bila stara pet let, s šestimi sem šla pa v šolo. Prvic me je peljala mama. Ona mi je tudi naredi-la punkelj. Šola je bila prva hiša zraven plavža. A tam nismo bili dolgo, je bila že slaba hiša. V ucilni­ci je bila slaba svetloba in vlaga. Ko so se preselili, sem klekljala bolj doma, v šolo sem hodila pa po vzorce. Uciteljica ni bila iz Železnikov, je bila tuja. Pozabila sem, kako se je pisala. Je bila že starejša. Material so nam dajali v šoli. Mama me je silila h klekljanju. Gledali smo na vsak dinar. Bilo nas je sedem otrok. Oce se je po­nesrecil. Bil je krovec in žnidar. Šel je na streho, lestev se je zlomila, padel je in umrl. Pomanjka­nje je bilo. Denarja je manjkalo. Hitro sem se ucila. Sem na ena dve kaj nare­dila. Mama me je silila h klekljanju. Zvecer ob devetih pa je rekla: ''Zdaj pa nalogo nared!'' Bila sem utrujena, tako da se mi ni dalo še nalogo pi-sati. Potem sem pa tri leta v prvi razred hodila. Dokoncala sem pet razredov ljudske šole. Marija Logar – leta 2007 je bila stara 92 let (uciteljice: mogoce tudi Marija Reven, Mari-ja Pivk - Kosem in Ivanka Novak), Naše poti, XXXI/2; str. 15. V cipkarsko šolo sem se prvic vpisala v šol­skem letu 1936/1937, torej pri sedmih letih. Obi-skovala sem jo eno leto. Cipkarska šola je bila v Štalcovi hiši. Ucilnica je bila velika, a v slabem stanju. V njej so bile sta­re šolske klopi in stoli. Na steni je visela kraljeva slika. Imena uciteljice se ne spominjam. Spomi­njam pa se, da je bila zelo stroga. Klekljati sta me ucila tudi stara mama in oce, ki je bil zelo dober klekljar. Prvo blazino, kleklje, sukanec in vzorec mi je dala stara mama. Kasneje je punklje delal oce sam. Vzorce pa smo nosili prerisovat po domace k Lukacovemu Jožu na Racovnik. Punkelj sem vsakic nesla domov, saj smo tudi doma klekljali. Klekljat pa smo hodili tudi pod lipo. Spomnim se, da sem doma enkrat punkelj polila s Kneippovo kavo, enkrat pa mi je padel z okna. Med klekljanjem nismo klepetale, ker nismo upale, pa tudi sedele smo vsaka za svojo mizo. Poleg tega pa nam je uciteljica vmes razlagala, kako se kleklja. Pouk je potekal dopoldne, cip­karska šola pa popoldne, tako da je bilo zelo naporno. Nisem poznala nobenega fanta, ki bi ga zanimalo klekljanje. Poznala pa sem nekaj starejših moških klekljarjev. Klekljala sem zato, ker sem morala, da smo lahko cipke prodali za zaslužek, saj smo bili šte­vilna družina. Vcasih smo vstajali tudi ob štirih in klekljali do 8. ure, torej do pouka. Jožica Terglav (uciteljici Marija Pivk - Kosem in Ivanka Novak), Naše poti, XXXI/2; str. 17. Moderno je bilo klekljati figure in tanke prticke s posnetimi vzorci okrasij starih skrinj, pec (ženskih pokrival narodne noše) in medenega kruhka. Izde­lovali so tudi metrske cipke. Državni zavod za domaco obrt je julija 1936 v Ško­fji Loki pripravil Obrtno-industrijsko razstavo ''najbolj dragocenih cipkarskih del'' Cipkarske šole Železniki. Tudi druga vojna je grobo posegla v življenje do-macinov. Ukinjen je bil pouk v ljudski, konec leta 1943 pa še v cipkarski šoli. Med vojno so z Dunaja v Ljubljano poslali naroci-lo za klekljano obleko. Od tam pa so ga posredovali v Cipkarsko šolo Železniki. Delo so prevzele Toncka, Anica in Silva, tri sestre iz družine Primožic. Toncka, ki je bila kasneje tudi uciteljica v tej šoli, je poveda-la, da je bil izdelek popolnoma njihov – od blazine do obleke. Po vzorcu, ki ga narisala Antonija Thaler (rojena v Železnikih leta 1914), so sklekljale obleko brez rokavov in bolero. Samo krilo je bilo izdelano iz šestih delov. Izracunale so, da bi klekljarica, ki bi dnevno klekljala po osem ur, vse skupaj izdelovala pol leta. Receno je bilo, da je namenjena španski princesi ali pa slovenski igralki Iti Rini. Na sreco je uciteljica mladim mojstricam dovolila, da so oble­ko pomerile in se v njej tudi fotografirale. Obleko so ilegalno poslali v Ljubljano, kdo pa jo je nosil, ni znano (Nastran, Okorn, 2006/07). Klekljati sem se naucila v cipkarski šoli v Že-leznikih. Bilo je med drugo svetovno vojno in takrat mi je bilo devet let. Moja uciteljica kleklja­nja je bila gospodicna Novakova iz Idrije. Pouk pa je potekal v Egrovi hiši na Racovniku. Ucitelji-ca je bila zelo stroga in natancna. Spominjam se, da smo v sosednjem prostoru imele umivalnik z vodo. Velikokrat smo si mo­rale umivati roke, da ne bi umazale cipke. Tudi kleklje smo morale vsake toliko casa temeljito ocistiti. Vseeno nam to opravilo ni bilo odvec, saj smo le takrat ucenke lahko malo poklepetale. Matilda Thaler (uciteljica Ivanka Novak). Naše poti, XXXI/2; str. 18. Cipkarska šola in razvoj industrije Povojni cas je v Železnike prinesel hiter razvoj kovinske in lesne industrije ter nova delovna mesta. Cipkarska šola je delovala v ucilnici v hiši Pr Štalc. V Slovenskem šolskem muzeju hranijo zapisnik Cip­karska šola Železniki (19. marec 1949), na katerem je navedeno ime prosvetnega svetovalca Draga Von­cine. V njem je opozoril, da je ucilnica temna in vla­žna, „še bolj obupno pa je stranišce, ki služi vasi tudi kot javno stranišce''. Napisal je, da uciteljici Milena Mlakar in Mara Kramar ter osnovnošolski upravitelj Josip Zupancic trdijo, da v kraju ni možno dobiti boljših prostorov za cipkarsko šolo. V šolo je bilo tistega leta vpisanih 19 ucenk, ki pa k pouku niso hodile redno. „V februarju je bil v 22 ucnih dneh 50 % obisk. Ucenci se izgovarjajo, da je ta šola prostovoljna in morajo v osnovne šole pros-tem casu pomagati pri domacih delih.'' Zapisal je, da „ucni moci poucujeta po ucnem nacrtu. Nekaterih vzorcev iz ucnega nacrta pa sploh ne izdelujejo, ker ucenke znajo že od doma izdelavo teh cipk. Izdela­ni vzorci ostanejo do konca šolskega leta na šoli in so ob sklepu šole razstavljeni. Nato izdelke prodajo Domu.'' Za prodane cipke so ucenke prejele placilo. Klekljale so tudi prticke gorenjskih šopkov. Vpis v šolo je upadal. Prvo leto po vojni (1945/46) je šolo obiskovalo šestinštirideset ucenk, leto kasne­je (1946/47) osemindvajset, v šolskem letu 1947/48 dvaindvajset in 1948/49 devetnajst ucenk. Josip Zu­pancic je menil, „da novega narašcaja za cipkarice ne bo, ker bo scasoma vse, tudi ženske in mladina, vkljuceno v produkcijo (železna industrija).'' Do leta 1948 so klekljanje poucevale uciteljice iz Idrije in s Primorske. Bile so stroge, vestne in natancne. Leta 1946 so štiri domacinke, Mara Kramar, Toncka Primožic, Stanka Dolenc in Reginca Vrhunc, nekdanje ucenke cipkarske šole, zacele obiskovati šestmesecni tecaj Državne šole za žensko domaco obrt v Ljubljani. Prva je v Železnikih nastopila delo leta 1948. Otroci na Logu, 1941. Od leve proti desni: Špendalo­va Toncka (Antonija Šuštar), Lencova Olga, Špenda­lova Marta (Marta Tavcar), Vahtarjova Marinka (Ma-rinka Thaler), ki ima v narocju Švijovega Janeza (Janez Jelenc), poleg cepi Podloncanov Francelj (Francelj Gortnar), na vozicku pa je Podloncanov Nejc (Nejc Gortnar). Za Podloncanovima stoji Bundov Miran (Miran Trojar). Foto: arhiv Muzeja Železniki Inšpektorjev zapisnik, 1949. Hrani Slovenski šolski muzej Ljubljana. Spricevalo bodoce uciteljice Antonije Primožic. Foto: arhiv Antonije Hlebec Dve leti kasneje je tam ucila Antonija Primožic. Natancna, stroga in prijazna uciteljica se je z ucen­kami dobro razumela. Vzorce so jim pošiljali iz ljubljanske Šole za umetno obrt, kasneje pa DOM. Punklje so si ucenke priskrbele same. Ohranjen je spomin na razstavo njihovih izdelkov v ucilnici, ki so jo ponoci stražile v strahu pred nepridipravi. S klekljanjem sem se srecala že v domacem okolju, saj so klekljale moja stara mama, mama, sestra in vse sorodnice. Že ko sem bila stara šti­ri leta, mi je mama doma naredila punkelj in mi dala neko staro košarico, bucike so bile barvaste, da sem raje klekljala, ter dva para klekljev. Takoj sem zacela s kitico. To sem takoj osvojila. Nato sem dobila že svoj mušter. Poleti sem z dru­gimi punckami in tudi s starejšimi klekljaricami vsak dan klekljala pred našo (Lencovo) hišo v Gorenjem koncu v Železnikih. Takrat ni bilo av-tomobilov, da bi se prašilo, saj je bil še makadam. Velikokrat je moja mami Albina prišla pogledat in mi rekla: Ne hiti tako! Zateguj, da bo cipka lepa, ne pa taka, da je po navadi moja mami rekla: Ježeš, ježeš, da moraš tako ‚sukat‘! Komaj sem cakala, da grem v cisto pravo šolo klekljanja. To je bilo davnega leta 1946, ko sem ime-la šest let. Ucilnica je bila na Trnju poleg cerkve, sem pa že pozabila, kako se je reklo pri hiši. Za takratni cas je bila kar lepa, svetla. Vsaka ucenka je imela svojo klop in mizo. Notri je bila tudi tabla, dve veliki omari in velik lavor (umivalnik), v katerem smo si umivale roke. Punkelj smo po koncanem pouku pustile v šoli. Uciteljica je omaro zaklenila. Ves pribor za izdelavo cipke si moral priskrbeti sam. Za te zadeve šola ni poskrbela. O pocitnicah si vzel punkelj domov, da si zamujeno nadoknadil. Odmora in malice ni bilo. Vec ali manj smo že prej znale klekljati. Le nekaj ucenk ni znalo nicesar. Velikokrat nismo razumele, zakaj se uciteljica dosti vec zadržuje pri teh dekli­cah, ki niso znale nic. Nina Jakopic (uciteljica Ivanka Novak). Naše poti, XXXI/2; str. 21. Stara sem bila šest let (1946), ko sem se vpisala v cipkarsko šolo. Takrat je bil pouk na Racovniku, v hiši poleg naše. Prostor je bil zelo slabo opremljen. Navadne klopi in stoli. Moja prva uciteljica je bila Ivanka Novak. Punkelj je dala mama, ostalo sem dobila v šoli. V casu pouka smo vse to pušcali tam. Pouk je potekal po urniku. Ur se ne spomnim, odmor smo si pa kar same naredile. Malo smo klepetale, malice pa tako ni bilo. Fantov v tistem casu klekljanje ni prevec zanima-lo. Moj oce in dva strica so pa tudi klekljali. Spominjam se, da smo, ko sem bila še osnovno­šolka, s puncami pripravljale razstavo v hiši naspro-ti cerkve. Ponoci smo stražile razstavo, fantje pa so nas prišli strašit – bilo nas je zelo strah, pa smo vse­eno preživele tisto noc. Tina Bradeško (uciteljice Ivanka Novak, Milena Mlakar, Mara Kramar, Antonija Primožic). Naše poti, XXXI/2; str. 23 V cipkarsko šolo sem se vpisala leta 1947. Stara sem bila 12 let. Prva ucilnica je bila na Racovniku. Imeli smo en razred v zgornjem nadstropju. Bila je kar velika soba. Imeli smo klopi, podobne šolskim, in stole. Moja prva uciteljica je bila gospodicna Ivanka Novak. Punkelj mi je naredila mama, pa tudi kleklje mi je dala. Sukanec in vzorce smo dobili v šoli. Prvo leto smo blazine pušcale v ucilnici. V razredu smo bile deklice bolj enake starosti. Ucenje klekljanja se je zacelo s kitico, sledil je na­vadni široki ris, nato pa rogljicki. Zadnje leto smo pricele klekljati tudi cipke s tankim sukancem. Nau-cile smo se tudi ribice. Med poukom smo morale biti tiho. Pred kleklja­njem smo morale vedno z vlažno krpo zbrisati klek­lje. Tudi za ciste roke smo morale skrbeti. Nekega dne je uciteljica rekla, da ce bomo pridne, bomo dobile bombon. Pa nisem zdržala in sem bila ob bombon. To me je zelo prizadelo, ker takrat smo bombone komaj poznali. Cipkarsko šolo smo kasneje imele v stari stavbi zraven cerkve. Reklo se je Pr Štalc. Zgoraj smo imeli en razred za cipkarsko šolo, spodaj sta bili dve ucilnici za osnovno šolo. Tu nas je klekljanje poucevala gospo­dicna Toncka Primožic, kasneje porocena Hlebec. Za konec šolskega leta nas je peljala na izlet. Šli smo z vla­kom. Ljubljana – Reka – Opatija in Trsat nad Reko. Bilo je 16. 6. 1951. To je bil lep dogodek in še mnogokrat se spomnim tega izleta. Jerca Gartner (uciteljice Ivanka Novak, Milena Mlakar, Mara Kramar, Antonija Primožic). Naše poti, XXXI/2; str. 23. S klekljanjem sem se srecala doma, kjer smo bile tri sestre in smo se vse tri, brez vprašanja, morale uciti klekljanja. Mamo smo izgubile zelo zgodaj, zato so nas klekljati ucile sosede. Oce je bil precej strog, tako da še pomislila nisem, da se ne bi ucila. V cipkarsko šolo sem zacela hoditi v Železni­ke, ko sem bila stara 13 let. Obiskovala sem jo dve leti. Ucilnica je bila v hiši pri cerkvi, ucite­ljica pa Toncka Primožic. Punkelj sem imela od doma, sukanec in vzorce pa smo dobili v šoli. Punkeljne smo pušcali v šoli. Dopoldne sem hodila v osnovno šolo v Selca, popoldne pa v cipkarsko šolo v Železnike. Nauci-la sem se vsega, od kitice do ribic. Razne tehnike niso težke, ko se jih enkrat nauciš. Najzahtevnej­še se mi zdi to, da je res lepo narejeno. Rezka Pintar (uciteljica Antonija Primožic). Naše poti, XXXI/2; str. 32. Pouk je bil vsak dan po dve uri in smo samo klekljale. Malica je bila, ce smo kaj prinesle od doma. Zacele smo tudi me s kitico in se v štirih letih naucile vse tehnike klekljanja: ris, polpre-met, mocerad, štrucke, slince itd. (To so takratni izrazi.) Rada sem delala štrucke, najtežje so mi bile slince in ribice, ker morajo biti res lepo izde-lane, da je cipka lepa. V razredu smo bile približno iste starosti, 8–10 let, pa tudi mlajša je bila kakšna. Mislim, da klepetanja ni bilo. Klekljanje se mi je zdelo takrat kar neke vrste obveznost. Najlepše je bilo, ko smo šle na izlet na Trsat nad Reko. V Ljubljani smo celo prespale v Domu Ivana Cankarja. Breda Venturini (uciteljica Antonija Primo­žic). Naše poti XXXI/2; str. 36. Nismo klepetale, saj nismo smele! No, ker smo bili otroci, mladi in razigrani, smo seveda tudi klepetali. Uciteljica je takrat le strogo pogledala, tepli ali kaznovali pa nas niso nikoli. Drobna anekdota: Enkrat me je tovarišica vprašala, ko sem prišla v šolo: ''Ali imate kaj sukanca doma?'' Jaz pa sem ji odgovorila: ''Ja, prav danes smo ga imeli za kosilo.'' Mislila sem namrec, da me je spraševala po hrani – mocniku ali osukancu, kot se temu tudi rece. Ani Zajc (uciteljici Antonija Primožic in Mira Kejžar). Naše poti XXXI/2; str. 34. V cipkarski šoli me je ucila Toncka Primožic, Matijovcova. Bila je stroga in natancna. Ona me je najvec naucila. Preden smo zacele z delom, smo si vedno morali umivati roke. Ce sem nare­dila napako, sem morala parati – klekljati nazaj. To je bila najhujša kazen. Tudi klepetati nismo smele veliko. Zadnje leto šolanja me je ucila Mira Kejžar. Starejše ucenke je nismo prevec rade sprejele in zdelo se mi je, da ni bila tako stroga kot Toncka. Rezka Dušic (uciteljica Antonija Primožic). Naše poti XXXI/2; str. 38. V cipkarski šoli sem zacela klekljati pri osmih letih. Obiskovala sem jo v stavbi poleg cerkve, kjer sem obiskovala tudi osnovno šolo do iz­gradnje nove šole v Otokih. Koliko casa sem obiskovala to šolo, se ne spominjam vec, mislim pa, da kar nekaj let. Na ta cas imam veliko lepih spominov. Ucili sta nas uciteljici Toncka Hlebec (mislim, da takrat še Primožic) in Mira Kejžar. Bili sta izredno sposobni in dobri uciteljici klekljanja. Dali sta nam vzorce in nam svetovali, kaj naj klekljamo. Vzorci so bili bolj ali manj zahtevni. Tako kot ucenke: nekate-re bolj, druge malo manj spretne. Spomnim se, da sem naprej klekljala kitico, nato pa bolj zahtevne cipke. Uciteljici sta nas ob koncu leta peljali tudi na iz-let. Enkrat nas je uciteljica Kejžarjeva peljala celo v Zagreb. Veliko let smo na koncu šolskega leta prirejale razstave. Nekoc smo v soboto popoldne vse cipke pripravile po mizah, potem pa, da nam ne bi pono-ci kdo vlomil in cipke pokradel, prinesle od doma blazine za pod glave in vso noc spale na trdih tleh. Zjutraj, ko so ljudje prišli k maši, pa smo me, ki smo bile iz Gorenjega konca, šle skozi pokopališce (me smo rekle Za krajam) domov. Mara Hajnrihar (uciteljici Antonija Primožic in Mira Kejžar). Naše poti, XXXI/2; str. 33. Pripovedovali so mi, da sem hodila gledat v Cip­ko (tako smo rekli cipkarski šoli), kaj delajo punce v tistem prostoru. Nekega dne je uciteljica Toncka rekla mami, naj mi nekje dobi punkelj in kleklje in naj me pošlje v šolo. Imela sem dobra štiri leta. Zgo­dilo se je in sem šla. Stanovali smo zelo blizu. Bila sem najmlajša in najmanjša. Fotografijo iz leta 1953 ste zagotovo že mnogokrat videli. Jaz sem tista v beli oblekici in z mašnicami v laseh. Spominjam se, da je prišla gospa Mira Kejžarjeva, in ker sem bila pridna, mi je risala posebne vzorce in všec ji je bilo, da je bil sukanec cim tanjši, ker je bila taka cipka zelo lepa. Sama pa vem, da sem tisto pre­cej sovražila, ker se je nitka strgala in je bilo nekaj vozlov, ki jih je težko skriti. Za ta del mojega življenja imam v spominu veli­ko lukenj, a iz priložene fotografije boste ugotovili, da sem kot devetletna deklica izdelovala kar veliko cipko. Spomnim se, da so nam govorili, da bomo iz­delovali cipke za razstavo ali za v Ameriko. Seveda so take napovedi naredile velik vtis na nas. Nikoli pa nismo dobili cipk, ki smo jih poslali. Maruša Mohoric (uciteljici Antonija Primožic in Mira Kejžar). Naše poti XXXI/2; str. 40. Ko sem prišla v Ljubljano na Šolo za žensko doma-co obrt, sem tudi uporabljala izraz ‚punkelj‘, vendar za drugo razstavo. Za nagrado pa sem jih peljala na izlet. Ko smo šli na morje, je šel z mano tudi moj mož. Rezervirala sem dva vagona. Drugo jutro smo stopili na vlak in vse so hotele biti v va­gonu, kjer je bil moj mož. Ogledali smo si Su­šake. Od tam smo šli na Trsat, si ogledali grad in cudovito trsatsko pokopališce. Na Trsatu sva z možem poznala nekega ucitelja, ki mi je ponudil prenocišce, ce kdaj pripeljem ucence. Res smo prespali tam. Potem smo si ogledali še je ravnatelj Racic rekel, da se to pravilno imenuje Opatijo. blazina. Na šoli in potem pri poucevanju sem potem vedno uporabljala izraz blazina. Uciteljica Antonija Hlebec, Naše poti XXXI/2; Lahko vam povem tudi zanimivo zgodbico na to str. 25. temo. Ko je nekoc ravnatelj Racic prišel v Železnike v cipkarsko šolo, je šel malo po Železnikih. Na ne­ kem hišnem pragu je sedela puncka in jo je vprašal, ali zna klekljati. Rekla je, da zna, on pa jo je prosil, naj gre po blazino, da jo bo slikal. Šla jo je iskat, pri­nesla blazino iz postelje, se usedla nanjo in on jo je slikal. Pripravile smo razstavo. Ljudje so si po maši ogle-dali razstavljene izdelke, dobili smo tudi nekaj pro-stovoljnih prispevkov. To je bilo že nekaj sredstev Leta 1954 je delo v cipkarski šoli prevzela v Sloveniji dobro znana strokovna uciteljica klekljanja ter risarka vzorcev Mira Kejžar. Za popestritev pouka je risala nove vzorce – šol­ske vajenice za posamezne tehnike in elemente. Klekljalo je okoli 30 ucenk. Razstava v ucilnici hiše Pri Štalc. Foto: arhiv Antonije Hlebec Generacija ucenk leta 1952. Foto: arhiv Antonije Hlebec Mama me je vpisala v cipkarsko šolo, ko sem bila stara štiri leta, in zelo rada sem šla. Ne vem, kje je kupila punkelj in kleklje, najbrž jih je kdo v Železnikih izdeloval. Vse imam še zdaj. Šola je bila v hiši ob starem pokopališcu, za Bajžljevo pekarijo, in vso pot do šole sem potihem veselo prepevala ''Grem v šolo, grem v šolo''. Pri Bajžlju je dišal svež kruh. V šoli so bile rjave mize in stoli, spredaj pa miza za uciteljico. Tam je bilo tudi vreteno za navijanje klekljev, zame pravi cudež – kakšna naprava! Punklje smo pušcale v šoli. Uciteljica je bila najprej Anica, ki mi je še vec deset let šivala cipke v blago, potem pa Mira Kejžar. Obe imam v res lepem spominu. V sobi nas je bilo kakšnih dvajset deklet razlicne starosti. Starejše so naj­brž že vse znale, ''ta male'' pa smo zacele s kitico. Hudo mi je bilo, ko je uciteljica rekla, da še ni do-volj dobra, ker bi že rada klekljala platno ali celo rogljicke. Meni se je zdela že popolna, uciteljica pa še ni bila zadovoljna. Zdaj vem, da je gledala moje prste, ce so že dovolj spretni, ne pa kitice. Ne spominjam se, da bi bilo klepetanje kakšen problem in da bi se uciteljica kdaj jezila, ceprav smo se vmes tudi pogovarjale, no, bolj starejše. ''Ce sta­rejši govore, otroci molce'' je veljalo povsod, ne le v šoli. Kasneje, ko sem hodila tudi v osnovno šolo, sem imela rada obe, ampak cipkarsko vseeno še rajši. Spada med najlepše stvari mojega otroštva, obisko­vala sem jo sedem let. Damjana Globocnik (uciteljica klekljanja Mira Kejžar). Naše poti XXXI/2; str. 48. Naša uciteljica klekljanja je bila gospa Mira Kej­žar. Ves pribor (punkelj in klekeljne) in potrebni sukanec pa tudi vzorce (muštre) sem dobila doma pri mami. Redno smo jih nosili v šolo in potem domov, kjer sem lahko klekljala tudi po pouku. Pouk v cipkarski šoli je vedno potekal samo popoldne, po rednem pouku. V nicemer ni bil povezan z rednim šolskim poukom. Takrat smo bile v šoli klekljanja samo dekleta. Za fante to delo ni bilo zanimivo. V cipkarski šoli sem osvojila prve korake klekljanja in pa veliko veselje do tega dela. Ko sem svoje cipke in cipke prijateljic primerjala s cipkami odraslih, že rutiniranih klekljaric, smo spoznavale naš napredek in želja po vedno lepši cipki nas je gnala dalje. Anica Rakovec (uciteljica klekljanja Mira Kej­žar). Naše poti XXXI/2; str. 49. Potreba po izpopolnjevanju klekljanja je zacela plahneti. Cipka je izgubljala svoj pomen. V Železni­kih so jo povezovali s casi pomanjkanja in nekdanjo revšcino. Leta 1960 se je k pouku klekljanja vpisalo malo ucenk. Šolo so zaprli. Klekljarski krožek Zanimanje za klekljanje je med mladimi gotovo spodbudila tudi prireditev Cipkarski dan. Starši in otroci so izrazili željo po organizirani obliki ucenja. Leta 1976 je v osnovni šoli z delom pricel klekljarski krožek. Ravnatelj France Benedik je uciteljico razre­dnega pouka Heleno Kramar nagovoril, da je prevze-la vodenje tega krožka. Pred zacetkom dela z ucenci jo je cakalo ogromno dela. Priskrbeti je bilo treba punklje, košare, kleklje in ves potrebni material. Pri tem ji je bil v veliko pomoc njen mož Marjan Kramar. V domu slepih in slabovidnih v Škofji Loki sta naro-cila košare, kleklje je izdelal nekdo iz Poljan, punklje pa sta izdelala kar sama z možem. Vse to je placala šola. Vzorce za potrebe krožka je gospa Kramar najprej iskala na šolski podstrehi, a škatel, kjer je bilo to shranjeno, ni bilo vec. Neuspešen je bil tudi obisk trgovskega podjetja Dom v Ljubljani, kjer so jo nago­varjali, da bi jim cipke, ki jih bodo naklekljali otroci, prodala. Vzorce je navsezadnje dobila pri znankah, ki so klekljale, in jih prerisovala. Pomagala sta ji tudi mož in brat. Po sukanec je hodila v Italijo. Na meji je imela tudi težave, saj ga je kupovala vecje kolicine. Krožek je obiskovalo okoli trideset ucencev. Ob dnevih govorilnih ur so z ucenci pripravljali dobro obiskane razstave. Gospa Kramar se spomi- V ucilnici z uciteljico Miro Kejžar, 1954. Foto: arhiv Vide Kejžar nja: „Na prvi taki razstavi sta izginila dva prticka. Silno težko mi je bilo, zato sem se odlocila, da dekli­cama sklekljam nova. Ena izmed njiju je rekla: „Fino, bo pa lepo narejen!'' Druga pa je dodala: „Samo ne bo moj!'' S klekljanjem sem se prvic srecala že pri šti­rih letih. Takrat sem bila veliko v varstvu stare mame Franciške Sedej. Prav ona me je prva nau-cila, kako sukati kleklje. Moje ucenje klekljanja se je nadaljevalo, ko sem obiskovala cetrti razred osnovne šole v Železnikih. Na šoli so ustanovili klekljarski krožek. Osnovno znanje, ki sem ga pridobila od stare mame, me je navdušilo, da bi se še bolje naucila klekljati, zato sem se prijavila h krožku. Takrat ga je vodila gospa Helena Kramar. Obi-skovalo ga je kar nekaj ucenk. Spominjam se, da med nami ni bilo nobenega sošolca, ki bi ga zanimalo delo tega krožka. V cetrtem razredu je redni pouk potekal v popoldanskih urah, zato smo imeli tudi krožek po pouku že pozno popoldne. Domov sem se vracala med sedmo do osmo uro zvecer. Z uciteljico Miro Kejžar, 1955. Foto: arhiv Anice Rakovec Punkelj smo po navadi pušcali v šoli, ce pa si ho­tel, si ga lahko odnesel tudi domov. Ko smo kleklja­le, je bil klepet dovoljen, a ne prevec. Ker pa smo deklice zelo rade klepetale, je morala gospa Kramar­jeva veckrat povzdigniti glas, da nas je umirila. Majda Benedik (uciteljica klekljanja Helena Kra-mar). Naše poti XXXI/2; str. 54. S klekljanjem sem se srecal v 4. razredu osemlet­ke. Kako sem prišel do te ideje, niti ne vem. Spom­nim se, da sem hotel poceti prav vse, zato sem hodil tudi na klekljarski krožek. Ko sem zacel, so me ved-no podpirali starši in seveda Janezova Mara. V glavnem me je ucila gospa Kramarjeva, kakšne reci sem se pa pogovoril tudi z Maro Demšar. Mami mi je pomagala, da sem dobil punkelj, kleklje in drugo. Helena Kramarjeva je bila moja uciteljica in sem vedno ostal po pouku kar v ucilnici. S kolegom Ro­kom Trojarjem sva bila edina fanta. Ker nisem prav dolgo hodil na klekljanje, se spomnim, da sem nak­lekljal nekaj vrstic. Pri ovinkih sem pa imel proble-me. Najteže, kar sem klekljal, pa je bila srnica in mi je je uspelo narediti le tri cetrt. Pri klekljanju sem se naucil tudi tega, da moram najprej napisati domaco nalogo, ker drugace ni­sem smel klekljati. Gospa Helena je bila kar stroga, vendar dobra uciteljica. Klekljati sem se pa naucil v glavnem preproste reci – tisto, kar se je klekljalo naravnost, lahko recem, da sem nekako znal. Sploh se ne spomnim, da bi klepetal, res ne. Saj smo se šalili, vendar nereda ni bilo. To mi je bilo kar všec, takrat sem bil še priden osnov­nošolec. Boštjan Demšar (uciteljica klekljanja Helena Kramar). Naše poti XXXI/2; str. 53. Clani klekljarskega krožka z uciteljico Heleno Kramar. Foto: arhiv Helene Kramar V šolskem letu 1991/92 je mentorstvo klekljar­skega krožka prevzela uciteljica Mojca Jemc. Dve leti ga je obiskovalo okoli trideset otrok, tretje leto pa se je vpisalo vec kot sto ucenk in ucencev. Na pomoc je priskocila tudi uciteljica Helena Kramar in vsaka je prevzela dve skupini. Ucni nacr t so prilagodili predznanju ucenk in klekljarskemu prirocniku Mire Kejžar Klekljanje. Ucenke so se udeleževale klekljar­skih tekmovanj v Železnikih in Idriji. Ob koncu šol­skega leta so pripravili razstavo klekljarskih izdel­kov. Mlade klekljarice so imele tudi svojo himno, ki jo je uglasbil Nejc Jemc in med prepevanjem le-te jih je vcasih spremljal z igranjem na harmoniko (Jemc, 2007). Zgodba se nadaljuje Dobrih trideset let po ukinitvi (1994/95) je cip­karska šola ponovno zacela z delom. Od takrat delu­je v tesni povezavi z Osnovno šolo Železniki in pred­stavlja njen nadstandardni program, ki se izvaja v šolskih prostorih. Prva uciteljica je bila Helena Kramar. Leta 1994 jo je takratni ravnatelj Leopold Nastran prosil, naj sprejme delo uciteljice klekljanja v cipkarski šoli. Pobuda za ponovno oživitev cipkarske šole je prišla tudi s strani Turisticnega društva in krajevne skup­nosti. Zanimanje za ucenje klekljanja je bilo pre­cejšnje. Že prvo leto se je vpisalo preko sto ucencev. Delali so po programu idrijske šole. Bila sem v cetrtem razredu, ko se je na osnov­ni šoli zacel klekljarski krožek. Doma sem po­vedala, da bi ga rada obiskovala. Kleklje mi je prinesla sestra, punkelj pa posodila mamina znanka. Krožek je vodila gospa Mojca Jemc, pri kateri sem kupila še preostali pribor: kvacko, bu-cike in sukanec. Najprej sem se ucila kitico, široki ris in sukani ris. Ko sem izdelala nekaj vzorcev, sem nadaljevala z idrijskim risom. Krožek sem obiskovala skupaj s sestricno in prijateljico. Vedno smo veliko klepetale. Na klekljanje sem hodila enkrat tedensko popol­dne za dve šolski uri. Spomnim se, da sem bila ena redkih, ki sem se uspela nauciti izdelati ribico. Vzorce nam je dajala uciteljica Mojca, vendar smo ucenke po vecini lahko izbirale, kaj bomo klekljale, saj ni bilo predpisanega programa. Po štirih letih mojega uce­nja klekljanja je bila ustanovljena cipkarska šola. Še vedno me je ucila gospa Jemc, zato se nacin dela ni bistveno spremenil. Drugacno pa je bilo moje zadnje leto klekljanja v osnovni šoli. Dobila sem novo uciteljico Majo Kovac. Družbe nisem imela vec veliko, saj sestricna ni vec prihajala, med mojimi vrstnicami pa ni bilo velikega zanimanja za to zamudno rocno delo. Dobila sem tudi program dela, tako sem se morala uciti tehnik, ki so bile predpisane, kar mi ni bilo najbolj všec. Klekljanje pa me je še vedno veselilo in je postalo moj glavni konjicek. Vedno sem našla dovolj casa, da sem naredila kako cipko. Punkelj sem vsakic po koncanih ucnih urah nesla domov, pa cetudi sem pe-šacila. Ni težko ugotoviti, da mi usklajevanje osnov­nošolskih obveznosti in ucenja klekljanja ni delalo težav, saj sem se vecinoma vsega naucila že v šoli. Jana Rihtaršic (uciteljici Mojca Jemc in Maja Ko­vac). Naše poti XXXI/2; str. 57. Prva leta se je v cipkarski šoli zamenjalo vec uci­teljic. Od leta 1998 pa poucuje strokovna uciteljica Irena Benedicic. Pouk poteka na maticni in dveh podružnicnih šolah: v Davci in Selcih. Nekaj let se je uciteljica vozila tudi v Dražgoše in Sorico. Veliko otrok cipko pozna od doma. Kleklje posuka­jo in prekrižajo še predšolski, v cipkarsko šolo pa se lahko vpišejo, ko postanejo prvošolci. Redki se vklju-cijo kasneje. Razvršceni so v vec starostnih skupin. Klekljajo pred osnovnošolskim poukom in po njem. V šestih letih pridobijo osnovno znanje klekljanja in postanejo samostojnejši. Glavno vodilo pri izbiri vzorcev je, da ucenec z vsako cipko pridobi nova zna­nja. V šoli se ucijo tudi oblikovanja novih motivov, izbiranja barvnih sukancev in nestandardnih mate-rialov, povezovanja sodobnih aplikacij s cipko itd. Naucila sem se zelo veliko. Najprej samo to, kako se pripraviš na klekljanje. Kako naviti kleklje, prip­raviti vzorec, ga napeti na blazino in kako sploh za-ceti. Naucila sem se tudi veliko razlicnih tehnik, kar je najpomembnejše. Dvakrat sem tekmovala na Cipkarskih dnevih v Železnikih. Pripravljali smo se nekaj casa prej, pred samim tekmovanjem pa smo se eno uro prej dobili, da smo si pripravili kleklje, vzorce pritrdili na bla­zino … Tekmovalo nas je vec v isti kategoriji, iz raz­licnih krajev. Klekljati smo lahko zaceli, ko so nam dali znak in tako smo tudi zakljucili. Kasneje je bila podelitev, ko so ‚sodniki oz. sodnice‘ vsak punkelj posebej pregledali in ocenili. Med samim tekmova­njem sem se sicer pocutila malo nelagodno, ker me je gledalo toliko ljudi. Ampak ko koncaš, je seveda vse drugace. Tina Fajfar (uciteljice Maja Kovac, Irena Benedicic in Marija Koblar). Naše poti XXXI/2; str. 64. Mlajša skupina klekljaric z uciteljico Marijo Koblar. Foto: arhiv Marije Koblar Punkelj in kleklje sem dobila od sestre, suka­nec in vzorce pa mi je priskrbela uciteljica, ki je natanko vedela, kaj rada klekljam. Kasneje sem zaradi zahtevnejših tehnik morala kleklje še dokupiti. Blazino sem redko pustila v šoli, saj sem zelo rada klekljala tudi doma. Od prvega do petega letnika sem k pouku klekljanja hodila na podružnicni šoli v Selcih, zadnja štiri leta pa sem cipkarsko šolo obiskovala v stavbi Osnovne šole Železniki. Sodelovala sem na natecaju Združenja slovenskih klekljaric in vseh, ki imajo radi cipke, in sicer trikrat: s cipkami Orac na po­lju, Zrcalce, zrcalce na steni povej ... in Pecna cipka. Dvakrat pa sem izdelala cipki za natecaj Iz majhnega v kvalitetno, ki je bil organiziran na OŠ Železniki. Sodelovala sam na Živžavu in dvakrat na Cipkarskih dnevih v Železnikih. Prav tako sem bila dvakrat v Idriji na držav­nem tekmovanju. Povsod sem se kar dobro odrezala. Špela Pohleven (uciteljica Irena Benedicic). Naše poti XXXI/2; str. 70. Generacija ucenk in ucencev z uciteljico Ireno Benedicic ob 100-letnici ustanovitve Cipkarske šole Železniki, 2007. Foto: arhiv Cipkarske šole Železniki Da bom klekljal, sem se odlocil, ker je kleklja-la že moja prababica, znajo pa tudi mama, mami in sestra. Moja mama Helena je bila moja prva uciteljica. Prva moja cipka je bil slon. Rad pa se spom­nim na delfincka, ker sem dober plavalec. Zdaj delam štrucke. Pri klekljanju mi je všec ozki ris – platno, za sukani ris pa menim, da je zelo zahteven. Med poukom klekljanja tudi klepetam. Na primer o tem, kako bi bilo, ce bi bila šola velik zabavišcni park. Na žalost sem bil takrat, ko je potekalo šolsko tekmovanje v klekljanju, bolan. Vcasih moram med sedenjem pri punkeljnu malo pocakati. Takrat preberem kakšen strip. Žan Kramar, 3. b (2006/07); Naše poti XXXI/2; str. 75. Moja prva cipka je bil srcek, spomnim pa se žabic, saj smo pri klekljanju te cipke tekmovale z drugimi dekleti. Zdaj klekljam mizice. Zaenkrat se mi zdijo pajki najtežji. Da sem se vpisala v cipkarsko šolo, me je navdu­šila stara mama. Pokazala mi je svoje cipke, ki so mi bile všec. Doma z velikim navdušenjem spremljajo moje delo. Pravijo, da caram. Tudi vrstnikom se zdi lepo. O ne! Klekeljnov pa že ne zamenjam za krpo! Pa že raje sedim pri punkeljnu, kot brišem prah. Irena Tavcar, 5. a (2006/07); Naše poti XXXI/2; str. 75. Klekljati sem zacela zato, ker me je zanimalo, kaj tam pocnejo. Navdušili sta me sestri ter njuni prtic­ki, ki so nastajali. Povezovanje parov, cakanje, prvi postavki, izbira ''muštra''. To so opravila, ki se mi zdijo zahtevna. Ka­dar se mi kaj zaplete, poskusim sama ''odmežlati''. Najveckrat uspem. Ce pa ne, dvignem roko in poca­kam uciteljico. Medtem malo klepetam. Govorimo o razlicnih stvareh. Vsak teden druga tema. Vecinoma o kon­trolkah. Lucija Tolar, 5. a (2006/07); Naše poti XXXI/2; str. 76. Težko sem cakala tisti petek, ko se je pricelo klekljanje. Spoznali smo uciteljico in že prvo uro sem lahko poprijela za delo. Klekljala sem kitico. To ni bilo težko. Dobila sem veselje in takoj sem hotela izdelati zahtevnejši vzorec. Med njimi je bil tudi srcek. S pomocjo uciteljice sem ga pripela na punkelj. Povezali sva pare in zacela sem klekljati. Prva napaka se mi je pripetila že pri prvi uri z no-vim vzorcem. Uciteljico sem vprašala, kako naprej. Pokazala mi je, kako se to popravi, a ker cisto vse­ga nisem razumela, sva popravili skupaj. Najbolj se vsi klekljarji veselimo odpenjanja cipke. To je ugajalo tudi meni. Nina Pohleven, 6. a (2006/07). Naše poti XXXI/2, str. 81. Jaz hodim v klekljarsko šolo prvo leto. Tam sem naredila že dva prticka in tri vaje. Ena je bila kitica, druga je bila slepi ris in tretja sukani ris. Prvi vzorec je bil zvoncek, drugi pa delfin. Ko bom vse to nare­dila, bom imela prvi letnik za seboj. Naša uciteljica je Irena Benedicic. Rada klekljam. Pri klekljanju vcasih poslušamo glasbo. Vcasih imamo nekaj mi-nut odmora. Špela Kavcic, 2. r. (2006/07 PŠ Dražgoše). Naše poti XXXI/2; str. 84. Ko sem zacela, mi je stara mama podarila pun-kelj in kleklje. Bucke in kvacko pa sva z mami ku­pili v trgovini. Spomnim se, da sem bila prvo uro v cipkarski šoli tako navdušena, da sem hitela zvezo­vati kleklje, da bi si cim hitreje lahko izbrala vzorec in zacela klekljati. Nato pa nam je uciteljica pove­dala, da bomo vzorce izbirali šele naslednjo uro. Ko izbiram vzorec, izberem takega, ki ima lep motiv, vsebuje kakšno novo disciplino in ni pre­majhen, hkrati pa tudi ogromen ne. Pravi izziv mi predstavljajo ribice. Nikakor ne znam naklek­ljati lepih. Po navadi so podobne paglavcem. . Všec mi je, da imam pouk klekljanja trikrat na teden, saj je tako cipka hitreje narejena. Najlepše je, ko dokoncam cipko in jo odpnem s punklja. Takrat šele vidim, kako izgleda. Menim, da je klekljanje super stvar. Takrat se sprostim, istocasno pa si razgibam prste. Lana Šmid, 9. a (anketa 2015/16) Da sem zacela, je bila „kriva'' mami. Nekega popoldneva sva hodili po Škofji Loki in se mimo­grede ustavili še v trgovini s cipkami. Mami so bile zelo všec in ni in ni se jih mogla nagledati. Takrat sem sklenila, da se bom naucila klekljati in mami naredila cipko. Ko sem zacela, smo okoli punklja naklekljali tri kroge kitice. Jaz sem jih naredila pet in bila na to tako ponosna, da sem o vsem razlagala, da je bila moja kitica najdaljša. Pri klekljanju pa so mi najbolj všec deli, ko je tre­ba biti še posebej natancen. Veliko manj pa mi je se­veda všec, ce moram tisti del zaradi kakšne napake podirati. Najlepše pa je, ko odrežem s cipke še zad­nje kleklje in lahko zacnem svoj izdelek odpenjati. Sošolci menijo, da imam na teden cisto prevec ur klekljanja. Kadar me po pouku vprašajo, kam grem, najveckrat odgovorim, da na klekljanje. Na tekmovanju je najbolj zanimivo, ko je popol­na tišina in se slišijo le zvoki klekljev, ki udarjajo drug ob drugega. Na državnem tekmovanju v Idri­ji pa je lepo gledati ljudi – kolikor jih uspeš ošvrk­niti s pogledom, medtem ko klekljaš, ki strmijo v naše roke in se glasno sprašujejo: „Kako sploh vedo, kateri klekelj morajo prekrižati z drugim?'' Z veseljem povem, da sem na državnem tekmova­nju v Idriji že dosegla srebrno in zlato priznanje. Uciteljica najveckrat rece: „Malo tiše.'' Pa tudi: „Podri do tele bucke.'' Zelo pogosto pa nam raz­laga, kako dodati pare klekljev. Katarina Derlink, 9. a (anketa 2015/16) Klekljanje je potrpežljivo delo. Zdaj že dobro vem, da zahteva natancnost in obcutek za lepo. To delo me pomirja in sprošca. V cipkarsko šolo me je gnala moja radovednost in uživanje v roc­nih spretnostih. Všec mi je gosta tehnika klekljanja ter lepi, veliki in zahtevni vzorci. Zdi se mi, da izdelana cipka veliko pove tudi o klekljarici in njenih lastnostih: natancno izdela cipko natancna klekljarica, veliko pa potrpežlji­va klekljarica … Doma pravijo, da je klekljanje šola potrpežljivosti. Lahko recem, da sem prav ponosna, da sem klekljarica. Pa tudi to, da mi bo klekljanje v cip­karski šoli ostalo v lepem spominu. Lora Štravs, 9. a (anketa 2015/16) Na zacetku je bilo klekljanje malo težje, a sem se odlocila, da nadaljujem. To je bila dobra pote­za, saj mi zdaj zelo dobro gre. Ce med uro klepe-tam in nisem pri stvari, se hitro vidi tudi na cipki. Rada klekljam vecje vzorce, ki jih delam dalj casa. Vsak je nov izziv. Išcem nekaj, cesar še ne znam. Uciteljica nas zelo dobro nauci in nas na tekmo­vanjih popelje na vrh. Ce tekmujem v klekljanju, sem sprošcena. Tam pokažem, kaj znam in zmorem. Klekljanje je super tudi zato, ker med delom izbolj­šuješ spretnost prstov. Z veliko truda in potrpljenja nastane lep rocni izdelek. Spomnim se, ko smo klekljali v Volcjem Potoku. Ogledali smo si tudi razstavo dinozavrov in kupova­li razlicne odpustke. Doma me pohvalijo in pravijo, da je klekljanje „ful dobr''. Nina Cencic, 9. b (anketa 2015/16) Meni se zdi klekljanje najboljši krožek na šoli. Všec mi je, da je uciteljica Irena potrpežljiva z nami. Pri klekljanju moram biti natancna. Kadar hitim ali pa klepetam, se mi tudi zaplete. A se napak ali pa zlomljene kvacke ne ustrašim. Natancno delo me je pripeljalo do prvega mesta na šolskem tekmovanju. Hodim tudi na cipkarske razstave. Tam moramo cipke gledati z ocmi in ne s prsti. Z veseljem povem, da je bilo tudi danes v cipkar-ski šoli lepo. Ana Demšar, 3. a (anketa 2015/16) "A imaš kaj treme?'' Ucenci naše cipkarske šole redno sodelujejo na domacih in mednarodnih natecajih. Tam dosegajo lepe rezultate za narisane vzorce in izdelane cipke. ''Nagrade so spodbuda, cilj našega dela pa je spoštovanje cipke, ki je del kulturne dedišcine Že-leznikov. Klekljanje in cipko želimo ohraniti živo. Vrednota je znanje, veliko pa pomeni tudi veselje do klekljanja. Le-to omogoca kreativno preživljanje prostega casa,'' poudarja uciteljica Irena. Ucenci se redno udeležujejo klekljarskih dogod­kov v Idriji in Žireh ter domacih Cipkarskih dni, kjer tekmujejo pred plavžem, cipke pa razstavljajo v Ga-leriji Muzejskega društva Železniki. Najbolj všec pri klekljanju mi je, kadar se slišijo le kleklji. Kaj je pri tem najzahtevnejše opravilo, pa ne morem reci. Med klekljanjem se vedno najde kakšna težava. Veverica z lešnikom v gobcku, cipka iz idrijskega risa, je bila moja prva. Ta, ki jo klekljam zdaj, pa bo gotovo moja najljubša. Ati jo bo uporabil kot etiketo za med. Na tekmovanju v klekljanju sem že sodelovala. Tri dni pred tekmovanjem smo vadile po dve uri. Samo tek­movanje pa se zacne s sprevodom po cesti. Ko sem tek- V ucilnici klekljajo pred poukom in po njem, 2015. Foto: arhiv Cipkarske šole Železniki movala, me je bilo zelo strah. Doma me spodbujajo in pravijo, da so cipke, ki sem jih naklekljala, lepe. Nekateri vrstniki pa mislijo, da je klekljanje bedno. Tina Thaler, 6. c (2006/07); Naše poti XXXI/2; str. 78. Za sabo imam že eno šolsko tekmovanje, kjer sem osvojila sedmo mesto, in še tekmovanje na Cipkarskih dnevih lani v Železnikih. V šoli smo se z drugimi ucenkami in s pomocjo uciteljice pripravljale na ta dogodek. Tedni priprav so hit-ro minevali in napocil je cas tekmovanja. Vse udeleženka smo bile že zelo nestrpne. Nape-tost je popustila šele, ko smo koncno pricele klek­ljati in tako sem mirno napredovala do koncnega izdelka. Po 45 minutah se je tekmovanje koncalo. Vse tekmovalke smo pospravile punkeljne in odšle domov. Ko sem naslednji dan prišla v šolo, sem zagledala, da so rezultati tekmovanja že objavljeni na oglasni deski. Odhitela sem k seznamu. Ugoto­vila sem, da sem se uvrstila na sedmo mesto. To pa je pomenilo, da bom odšla na državno tekmova­nje, ki bo konec junija v Idriji. Do takrat bom svoje znanje še izboljšala, da se bom cim bolje uvrstila. Erika Berce, 6. a (2006/07); Naše poti XXXI/2; str. 78. Dobro se spominjam tekmovanja v Idriji. Nape-tost je bila zelo velika. Ko smo se zbrali, smo šli v sprevodu do kraja, kjer naj bi tekmovali. Ne spom­nim se tocno, koliko casa smo imeli za klekljanje, vem pa, da sem klekljala žabice. Mislim, da mi je šlo še kar dobro. Ko smo koncali tekmovanje, smo imeli veliko casa, da smo šli malo naokrog. Cakali smo na razglasitev. V tem casu so nam igrali tudi Cuki. Na koncu sem izvedela, da sem pristala na 12. mestu od 22. No ja. Pocutila sem so dobro, a bi se lahko bolje uvrstila, ce bi se bolj potrudila. Res je, da mi je tudi zbranost kdaj že cisto popusti-la. Enkrat bi se še ucila raje, kot da bi šla na kleklja­nje. A se zavedam, da naredim vec, ce sem prisotna. Zato raje redno obiskujem pouk v cipkarski šoli. Priznam, da med poukom klepetamo, kolikor se da, a uciteljica s tem ni prav nic zadovoljna. Vcasih nas tudi malo presede. Pri nas doma moje klekljanje z užitkom spremljajo, saj radi pogleda­jo moje umetnine. Pravijo, da sem se dobro odlo-cila, ker sem se vpisala v cipkarsko šolo. Simona Benedicic, 7. d (2006/07); Naše poti XXXI/2; str. 78. Priprave na tekmovanje potekajo celo leto, saj se je prav pri vsaki uri treba potruditi, da je natancno in pravilno sklekljano. Drugace pa imamo en teden pred tekmovanjem priprave, na katerih klekljamo prav doloceno cipko. Tek­movanje se obicajno zacne s sprevodom, nato pa nas posedejo po klopeh. V starejših kategorijah moramo cipko zaceti sami, mlajši pa imajo nekaj vrstic že sklekljanih. Po navadi med tekmova­njem predvajajo poskocno glasbo, od casa do casa pa nas napovedovalka opozori, koliko casa imamo še na voljo. Po tekmovanju punkeljne pustimo na mizah ali pa jih odnesemo v posebej za to namenjeno ucilnico, kjer izdelke pregleda komisija. Nato cakamo in upamo na najboljše. Med zahtevnejše delo pri klekljanju bi lahko štela izdelavo ribic, drugace se mi pa zdi zahtev-no porabiti cim manj živcev. Kadar se mi pri cip­ki kaj zaplete, se najprej pošteno zjezim, potem poskušam zaplet odplesti sama ali pa poklicem uciteljico. Po potrebi klekelj tudi odtrgam. Naj­bolj všec pa mi je odpenjanje cipke s punkeljna. Zdaj klekljam precej veliko cipko, v kateri je združenih precej klekljarskih tehnik (ozki ris, polpremet, listki, rožice, mreže, pajki …). Doma se za klekljanje zanima predvsem mami. Drugi pa postanejo bolj pozorni takrat, ko cipke prinesem domov. Kar rada klekljam, še posebej, ce lahko vmes govorim, žvižgam ali pojem. So pa tudi dnevi, ko bi rajši pomivala posodo. Takrat med kleklja­ njem še vec govorim in si tako krajšam cas. Erika Mohoric, 9. c (2006/07); Naše poti XXXI/2; str. 80. "Zame je uspeh, ce ucenec, ucenka rad kleklja tudi po koncani cipkarski šoli. Svoje poslanstvo sem dob-ro opravila, ce v cipki odkrije nekaj lepega, nežne­ga, prepletenega, nekaj takšnega, kar nasploh radi išcemo v življenju. Lepo je, ko vidim, da nekatere ucence klekljanje umiri in napolni z novimi idejami. Najvecji pa so tisti dosežki ucencev, ki promovirajo cipkarsko šolo. To so razlicna priznanja na domacih in tujih mednarodnih natecajih, prva mesta na klek­ljarskih tekmovanjih … Tega je bilo v teh letih kar pre­cej. Tudi na to sem ponosna,'' je v pogovoru z ucenko Tonko Šmid povedala uciteljica Irena Benedicic. Zanimanje za cipkarsko šolo je veliko. Vsako leto kleklja vec kot sto mladih klekljarjev. Njihovo delo financira obcina, osnovna šola nudi prostore in kri­je materialne stroške, starši pa prispevajo denar za nakup vzorcev in materiala za izdelke. Uciteljice (Janc, 2007) Znanje izdelovanja klekljanih cipk je v varnih ro­kah. To potrjuje vsakoletni vpis v cipkarsko šolo, pa tudi samozavestne trditve mladih, kot je na primer Nušina: ''Seveda bom klekljala tudi kasneje, ko bom že v službi. Naucila bom še svoje otroke. In pri pun-klju bom zagotovo sedela tudi, ko bom že bolj stara.'' (Nuša Bernik, 6. c 2015/16) Klekljanje v Železnikih (p)ostaja vrednota. Od leta 2015 je Cipkarska šola Železniki vpisana v Register nesnovne kulturne dedišcine kot eden iz-med nosilcev enote Klekljanje slovenske cipke. Obdobje poucevanja Ucno osebje Prostori 1907–1920 1907–1920 Marija Reven Ferbarjeva hiša (danes Na plavžu 75) 1911–1913 1911–1913 Hedvika Fleischman (govorila samo nemško) 1 192 1–1 9 43 Marija Pivk – Kosmova in Marija Pivk – Kosmova in Ivanka Novak Ivanka Novak Pr Andrejck (danes Racovnik 6) Pr Štinc (danes Racovnik 35) 1921–1924 1921–1924 Neža Pelhan Egrova vila 1946–1950 Ivanka Novak Pr Štalc (danes Trnje 15 ) 1947–1948 Milena Mlakar 1948–1949 Mara Kramar 1951–1954 Antonija Primožic, por. Hlebec Pr Štalc 1954–1960 Mira Kejžar Pr Štalc 1976–1994 (klekljarski krožek) Helena Kramar OŠ Železniki Mojca Jemc OŠ Železniki Nada Luznar Prevc PŠ Selca Marija Šavli PŠ Selca Milka Gartner PŠ Selca, PŠ Sorica 1994–1995 Helena Kramar OŠ Železniki 1995–1996 Maja Kovac OŠ Železniki 1997–1998 Marija Koblar OŠ Železniki od 1998 dalje vmes 1999/2000 in 2002/2003 Irena Benedicic OŠ Železniki, PŠ Selca in PŠ Davca Marija Koblar Nekaj let tudi PŠ Dražgoše in PŠ Sorica O življenju cipkaric v Železnikih je Tonika Ramovš napisala tudi pesem. Od zore do mraka dekleta sede, da krivi život se in lica blede, prsti pa urno gibljejo se in predejo cipke lepe. Picli zaslužek, preživljanje skromno, vendar v dekletih mladost je in veselje prešerno, zato si dovtipno krajšajo cas. Ko pa na zemljo lega mrak, na ceste usmerijo korak, gori doli se sprehajajo ter se z razgovori zabavajo. Parcek tu in tam – ljubec pogled, med drugimi šepet. A v dvoranah obeh domov igre, petje in smeh, teki ter ritmicni gibi teles. Kar jim je dan življenjskih sil izpil, jim je vecer spet novih vlil. (Korošak, Kramar, 1978/79) Nagrajena cipka Tine Thaler, 2010. Foto: arhiv Cipkarske šole Natecaj Pomlad po vaše (italijansko društvo Fuselliamo), 1. mesto, Meta Rejec, 2013. Foto: arhiv Cipkarske šole Sprevod in tekmovalci na Cipkarskih dnevih, 2013. Foto: Bojan Rihtaršic Ucenci, ki so cipkarsko šolo obiskovali v šolskem letu 2017/18 v Železnikih. Foto: arhiv Cipkarske šole Železniki Ucenci, ki so cipkarsko šolo obiskovali v šolskem letu 2017/18 v Selcih. Foto: arhiv Cipkarske šole Železniki Ucenci, ki so cipkarsko šolo obiskovali v šolskem letu 2017/18 v Davci. Foto: arhiv Cipkarske šole Železniki Viri: BENEDICIC, Irena, DEMŠAR, Damjana, JANC, Janja. 2007. 100 let Cipkarske šole Železniki. V: Železne niti 4. Železniki: Muzej­sko društvo Železniki. Str. 227. Cipkarska šola Železniki, 16. marec 1949. Hrani Slovenski šolski muzej. GORTNAR, Anica. 2016. Zaton železarstva ob koncu 19. stoletja. V: Železni kruh: Domelovih 70 let (1946–2016). Železniki: Domel Holding. Str. 60. JANC, Janja. 2007. Cipkarska šola v Železnikih. Naše poti: 100 let cipkarske šole v Železnikih. Literarno glasiloOŠ Železni­ki. XXXI/2. Str. 112. JEMC, Mojca. 2007. Klekljarica in vodja klekljarskega krožka. Naše poti: 100 let cipkarske šole v Železnikih. Literarno glasilo OŠ Železniki. XXXI/2. Str. 56. KOROŠAK, Maja, KRAMAR, Mirjam. 1979. Cipkarstvo v Železnikih izumira. Naše poti: pionirska revija, IX/1. Str. 3. MOHORIC BONCA, Katja. 2007. Uciteljica Helena Kramar se spominja. V: Železne niti 4. Železniki: Muzejsko društvo Železni­ki. Str. 321. NASTRAN, Kristina, OKORN, Jerneja. 2007. Antonija Hlebec, ucenka in uciteljica v Cipkarski šoli Železniki. Naše poti: 100 let cipkarske šole v Železnikih. Literarno glasilo OŠ Železniki. XXXI/2. Str. 25. RAMOVŠ, Tonika: Zgodovina cipkarstva v Železnikih, 25. 6. 1970. Hrani Muzej Železniki, D/28 1-3, VI.C./1 Cipkarstvo. Slovenski etnografski muzej, 2015. Nesnovna kulturna dedišcina. Klekljanje slovenske cipke. Dostopno na: http://www. nesnovnadediscina.si/sl/klekljanje-slovenske-cipke [16. 7. 2018]. ŠMID, Tonka. 2018. „Všec mi je, da je uciteljica Irena potrpežljiva z nami.“ V: Naše poti: 110 let cipkarske šole v Železnikih. Literarno glasilo OŠ Železniki. XLII/1. Str. 10. ŽUMER, Niko. 1973. Obrt in obrtna podjetja po prenehanju železarstva. V: Selška dolina v preteklosti in sedanjosti. Železni­ki: Muzejsko društvo Škofja Loka, pododbor Železniki. Str. 168. Ustni vir: 1. Helena Kramar; 2. 2. 2016. V carobnem risu in prepletu niti Marija Reven (1882–?) in Antonija Thaler (1914–2014), risarki vzorcev in strokovni uciteljici klekljanja Mojca Ferle O cipkarstvu v Železnikih je izšlo že vec preglednih clankov.1 Ob letošnjem praznova­nju 110-letnice ustanovitve Cipkarske šole Železniki predstavljamo risarki vzorcev in strokovni uciteljici klekljanja, ki sta povezani s šolo in krajem: Marijo Reven in Antonijo Thaler. Revnova je v Železnike prišla na zacetku svoje poklicne poti, povezane s kleklja­ njem, Thalerjeva se je rodila v Železnikih in svoje strokovno znanje širila v Ljubljani, na državnih ustanovah. Marija Reven (1882–?) Rodila se je leta 1882 v Idriji. Tu je obiskovala cip­karsko šolo in kot nadarjeno ucenko so jo poslali na nadaljnje izobraževanje na osrednji cipkarski tecaj na Dunaj. Poleg klekljarskega si je pridobila tudi od-licno likovno in risarsko znanje. Kot cipkarska uci­teljica se omenja od leta 1906. Bila je prva uciteljica na cipkarski šoli v Železnikih (1907), kjer je ucila še leto po prvi svetovni vojni. Od leta 1920 je bila zapo­slena kot strokovna uciteljica in risarka vzorcev pri Osrednjem zavodu za žensko domaco obrt v Ljublja­ni. Poucevala je tudi na cipkarski šoli Trata (Gorenja vas) v Poljanski dolini. V zacetku tridesetih let 20. stoletja se je upokojila. V Mestnem muzeju Idrija hranijo vec vzorcev z njenim podpisom, eden je datiran z letnico 1904.2 Pri svojih zgodnjih vzorcih v širokem risu je kombi­nirala predvsem motive gob, kranclovk, potonk in pogack, risala je tudi vzorce za stavljene cipke.3 Leta 2012 sta Cerkljanska klekljarska sekcija Marjetica in Cerkljanski muzej pripravila razstavo klekljanih cipk z naslovom Nekoc so klekljale tako. Poleg cipk so bili razstavljeni tudi nekateri vzorci iz cipkarske zbirke Mestnega muzeja Idrija. Avtorica vec vzorcev je bila prav Marija Reven. Na razstavi smo lahko ob­cudovali cipke, izdelane v starih, danes zahtevnej­ših klekljarskih tehnikah: tulpno perje (tulpin list), mocerade, listke, pence, verige in ribežen.4Domne­vamo, da je Revnova strokovno šolanje na Dunaju zakljucila leta 1904 ali 1905. Delovna doba ji je tek-la od konca novembra 1905.5 Leta 1907 je zacela s poucevanjem na novoustanovljeni Cipkarski šoli Železniki. Že v prvih letih je šolo obiskovalo od 40 do 50 ucenk. Zanimanje za klekljanje je v Železnikih z leti naraslo, obisk šole pa je moral biti množicen, da Revnova sama ni vec zmogla zadostiti potrebam. V letopisih višješolskih ustanov v Avstriji od leta 1908 do 1911 je zabeležena kot provizoricna – za-casna uciteljica.6 Od leta 1910 je poleg nje navedena tudi Hedvika Fleischman (Hedwig Fleischmann). Iz dragocenih zapisov Tonike Ramovš vemo, da je Fleischmanova govorila (le?) nemško.7 Drugi dve cipkarski šoli na Loškem, v Žireh in na Trati v Gore-nji vasi, sta imeli le eno cipkarsko uciteljico, po dve ali tri so bile v cipkarski šoli v Idriji in Cepovanu. Kmalu po koncu prve svetovne vojne se je Revno­va iz Železnikov poslovila. Nasledila jo je Marija Pivk Kosem.8 Revnovo nato kratek cas sledimo še kot cipkarsko uciteljico na cipkarski šoli na Trati v Gorenji vasi. Železniki so se v prvih desetletjih 20. stoletja razvili v pomembno slovensko klekljarsko središce. Klekljarice iz Železnikov so slovele po iz­delavi zahtevnih, še zlasti finih, ''ta tenkih'', cipk. To so bile cvetlicne cipke (cipke s cvetlicnimi motivi) in figure, izdelane s kot las tankim lanenim sukancem debeline med #100 in #300. Prav take je risala Ma-rija Reven. Družbenopoliticne spremembe po koncu prve svetovne vojne so povzrocile tudi spremembe v organizaciji izobraževanja in trgovine s cipko. Z na­stankom nove države so se na novo vzpostavile cip­karske šole, izdelava cipk in njihova prodaja. Takrat so odlicno risarko potrebovali na novo ustanovlje­nem Osrednjem zavodu za žensko domaco obrt v Ljubljani (od leta 1929 Državni osrednji zavod za žensko domaco obrt, krajše DOZ Ljubljana). Marija Reven je bila med strokovnimi uciteljicami ocitno edina, ki je poleg klekljanja obvladala tudi risanje,9 in njej so leta 1920 zaupali risanje in oblikovanje no-vih vzorcev za DOZ Ljubljana. Vzorci, izdelani za omenjeni zavod, sodijo v zre-lo obdobje njenega ustvarjanja. Risala je zahtevne cvetlicne vzorce, v klekljarske vzorce je prenaša-la tudi osnutke figur narodne noše slovenskega slikarja Maksima Gasparija. Njeno delo so cipke z motivom granatnega jabolka. Cipka za zavese s tem motivom je bila objavljena v Ilustriranem Slovencu leta 1929.10 Bila je glavna ustvarjalka vzorcev na za­vodu. Cipke, izdelane po njenih vzorcih, so bile tudi v tujini deležne pohval. Še danes nas najbolj navduši cipka Slovenski šopek, ki je bila razstavljena na mednarodni razsta-vi ''hišne industrije in umetne obrti'' v Köbenhavnu na Danskem leta 1930. Zavod je ženska rocna dela, še zlasti klekljane cipke, od leta 1925 do zacetka druge svetovne vojne predstavljal na številnih med-narodnih razstavah in sejmih. O pripravi razstave na Danskem je bil v slovenskem casopisju objavljen daljši clanek, v katerem je neznani porocevalec omenil ''posebej krasno delo 'slovenski pušeljc', ki ga je napravila nadarjena cipkarica Marija Reven''.11 Slovenski šopek Marije Reven S slovenskim šopkom sem se prvic srecala ob prebiranju preglednega clanka o slovenskem cip­karstvu avtorja Boža Racica.12 Prefinjenost in brez­hibna izdelava cipke na objavljeni fotografiji me je popolnoma prevzela. Mnogi, tudi posamezne klek­ljarice, niso verjeli, da je to res rocno klekljana cip­ka. Nato sem dolgo želela, da bi se odkril tudi vzorec za cipko, o kateri sem brala in jo obcudovala. Sreca mi je bila naklonjena in odkrila sem ga pri priznani mojstrici klekljanja Mariji Koblar. Ko sem ji zaupala Slovenski šopek, hrani fototeka Loškega muzej Škofja Loka, F/3399. Vzorec Slovenski šopek, narisala Marija Reven, DOZ Ljubljana pred letom 1930. Hrani MGML, Mestni muzej Ljubljana. zanimivosti o odkritem vzorcu, ga je brez oklevanja podarila za zbirko Mestnega muzeja Ljubljana, za kar se ji na tem mestu še enkrat zahvaljujem. Originalna vzorcna predloga – matrica je bila narisana rocno s peresom in šablonami. Matrica je bila prekopirana na tršo r umeno podlago, risba vzorca je odtisnjena v modri bar vi. V šopek so s pentljo (slovenska trobojnica?) povezani cvetovi potonike, nageljni, tulipana, vejica s fantazijskim cvetom oziroma popkom, vejica mirte in žitno klas­je. Ozadje zapolnjuje mreža, celotno kompozicijo obdaja okvir. Vzorec za cipko se nekoliko razlikuje od cipke na fotografiji, ki jo obkroža ovalen okvir dimenzij 40 x 50 cm. Najdeni vzorec je okrogle obli­ke, velikosti 50 x 50 cm. Temu ustrezno je na vzorcu razkošnejši tudi šopek: dodani so trije nageljni, žitni klas in tulipan. Iz oznak na vzorcu lahko razberemo, s kakšnimi klekljarskimi tehnikami je izdelana cip­ka: ozki ris, ris – platno, polpremet, žilica v polpre­metu, kitice z ovitkom, ribice, dve razlicici pajkov, reliefno kvackanje, mrežasta polnitev s štirimi pari. Torej kar deset, vecinoma zahtevnih tehnik. Ob robu risbe so zapisani podatki: številka vzorca, debelina sukanca in dimenzije cipke: Štev. 9/ 167b/ #100/ 50/ 50 cm. Papir je obrezan tik ob vzorcu in druge oznake niso ohranjene. Cipka ni bila skleklja­na po najdenem vzorcu, saj ni naboden (preluknjan z bucikami). Vzorec ni podpisan, iz socasnih objav vemo, da je nastal na Državnem osrednjem zavodu za žensko domaco obrt v Ljubljani (1919–1946) in da je njegova avtorica Marija Reven. Vzorci z motivom slovenskega šopka so bili izri­sani v vec razlicnih oblikah in dimenzijah in tudi cipka je bila izdelana v vec variantah. V fototeki Lo-škega muzeja Škofja Loka so ohranjene fotografije z razstav, na katerih so bile razstavljene tudi cipke s slovenskih šopkom: razstavi na Bledu in v Dub-rovniku leta 1936, objavljene so tudi v prodajnem katalogu Jugoslovanske cipke, kjer je prikazanih 596 cipk. Slovenski šopek je oznacen s številko 515. V priloženem ceniku je zapisana cena 300 Din. Za primerjavo navajam še ceno vsem poznane cipke Kranjica s peco, ki je bila vredna le 90 Din! Sloven-ski šopek je bil objavljen tudi v spremnem besedilu o jugoslovanskem cipkarstvu v nemškem jeziku, ki je bilo priloženo h katalogu (izdan v tridesetih letih 20. stoletja).13 Cipka je lahko služila kot samostojen okras, lahko je bila všita v zavese ali na okrasne bla-zine. Tekstil z všito cipko, dopolnjen z belo in rišelje vezenino, je bil priljubljen okras mešcanskih stano­vanj v 20. in 30. letih preteklega stoletja. V Železnikih manjše razlicice slovenskega šopka (nageljni z vejico mirte, povezani s pentljo) imenu­jejo mali gorenjski šopek. Po kopiji originalnega vzorca je Marija Koblar za 56. Cipkarske dneve v Železnikih (2018) šopek mojstrsko ponovno nak­lekljala. Revnova je v klekljarske vzorce prenašala tudi osnutke slovenskih umetnikov (Maksima Gasparija, Saše Šantla, Domicijana Serajnika) in Racic je v so-delovanju z njimi zacel razvijati narodno slovensko cipko.14 Med številnimi pregledanimi vzorci, ki jih pripisujemo zavodu in Mariji Reven, njenega pod-pisa nismo našli. Odkrit je bil le vzorec zvoncka s pripisanima zacetnicama MR (Marija Reven).15 Nje-no roko je potrdila tudi Antonija Thaler, njena sode­lavka na zavodu. Mogoce bo ta prispevek spodbudil klekljarice, da pobrskajo po svojih zbirkah vzorcev in odkrijejo še kakšnega. V zacetku tridesetih let 20. stoletja se je Marija Re-ven upokojila. A njene zgodbe z odhodom v pokoj ne zakljucujemo, usodno se je namrec prepletla z zgodbo umetniško nadarjenega dekleta iz Železni­kov, Antonije Thaler. (Slovenski) šopek, avtorica vzorca Marija Reven, sklekljala Marija Koblar, 2018. Foto: Mojca Ferle Zvoncek, cipka in vzorec, z zapisanima inicialkama "MR." ob robu. Foto: Maja Ferle Antonija Thaler (1914–2014) Z gospo Toni Thaler sva se srecali na njenem domu, v neposredni bližini pivovarne Union v Lju­bljani, v casu, ko se je moje raziskovanje klekljane slovenske cipke šele zacelo. Zanimali so me njeni zacetki na DOZ in risanje za DOM Ljubljana. Opre­mljena z raznovrstnimi kopijami vzorcev sem se od­pravila na prvi obisk. Nato sva se srecali še dvakrat. Njeno pripoved smo v Mestnem muzeju Ljubljana želeli posneti tudi s kamero. Žal mi je bilo, da je privolitev za snemanje še isti dan po telefonu prek­licala. Že v prvem pogovoru sva se dotaknili Marije Re-ven in z navdušenjem je po vec kot sedemdesetih letih pripovedovala: ''Ona [Marija Reven] je šla v penzijon, jaz pa sem se usedla na njen stol. Bila je v Železnikih, ampak mene ni ucila. Nikoli Revenove ne omenjajo… Ona je morala zacet v Železnikih od zacetka, leta 1907, potem je bila v Gorenji vasi prva uciteljica. Odlicna uciteljica, tiste starejše [klekljari­ce] so bile prav od nje … Ona je šla v penzion leta 1932/33, jaz sem prišla iz šole 32/33, sem bila z njo kolikor sem delala. Kakšne vzorce je risala!''16 Antonija Thaler je bila rojena 20. decembra 1914 v Železnikih. Starši so imeli gostilno, tako da je bilo preživljanje družine veliko lažje kot za vecino dela­vskih družin v takratnih Železnikih. Kljub temu je Antonija/Toni ob ljudski šoli obiskovala tudi cipkar­sko šolo, ki jo je takrat vodila strokovna uciteljica Marija Pivk Kosem in pridobila osnovno znanje klekljanja. Po zakljuceni osnovni šoli je hodila v de­kliško uršulinsko šolo v Škofji Loki. Ženskim rocnim delom, glasbi, likovnemu in umetniškemu izražanju gojenk so uršulinke posvecale veliko pozornost. Mo­goce je prav tu vzklila tudi želja, da ne postane le vzorna gospodinja, temvec se rocnim delom posveti tudi poklicno. Pot jo je vodila na Državno žensko obrtno šolo v Ljubljani, kjer se je vpisala na odde­lek za umetno vezenje. Zakljucila jo je leta 1932 z mojstrskim izpitom za poklic ''zlato-srebro-bisero--vezec''. Po zakljuceni obrtni šoli je želela na umetno obrtno šolo na Dunaj. Tam je že bila njena sošolka z obrtne šole Neli Niklsbacher, ki pa ji je povedala, da za vpis zahtevajo eno leto prakse, in Thalerjeva je odšla na DOZ. Takole je pripovedovala o prvem sre-canju z Marijo Reven: ''Pride ravnatelj [Božo] Racic in vpraša: 'Katera dobro riše?' – 'Jaz rada rišem,' in me pelje v eno majhno sobico, kjer je sedela in risa-la Revenova. Ena druga kolegica je pa ravno zbolela, ki je pa druge reci risala.'' Revnova je v pogovoru od­krila, da je Antonija doma iz Železnikov. Jasno ji je bilo, da zna tudi klekljati. Poslala jo je iz veziljskega na cipkarski oddelek in v klekljarski tecaj na izpo­polnjevanje, in tako je od vezenja prešla na kleklja­nje. ''Obcasno sem hodila h klekljanju, obcasno mi je dala kaj prekopirat in je videla, da sem natancna, ker sem res rada risala, sem na obrtni hodila k prof. Šantlu. To je bilo leta 32/33. Seveda potem z Duna­jem zaradi krize ni bilo nic.'' Revnove kmalu po tem na osrednjem zavodu ni bilo vec. ''In sem se usedla na njen stol in sem obsedela.''17 Leta 1933 je zace-la risati in nadaljevala delo po vzoru Marije Reven. Takrat se je veliko risalo po narocilu strank, ki so narocale po katalogu, obliko in dimenzije cipk pa so potem risarke dodelale po njihovih željah.18 Posebna narocila, obleke, cipke za promocijska darila in protokolarne namene, cipke iz najtanjšega sukanca so klekljali v najboljših cipkarskih šolah v Železnikih in Žireh. Zgodba o svecani cipkasti ob-leki z bolerom in vlogi Antonije Thaler pri njenem nastajanju je znana in je na tem mestu ne bomo ponavljali, ceprav usoda obleke še ni dokoncno raz­rešena.19 Ko je Thalerjeva kot praktikantka delala na DOZ, je naredila še strokovni izpit za obrtno uciteljico. Na DOZ je takrat delala tudi Neža Pelhan, njena sošolka iz obrtne šole. Z njo sta tudi v povojnih letih veliko sodelovali, pripravili ucni nacrt za cipkarske šole in bili veckrat skupaj v komisijah za ocenjevanje cipk na tekmovanjih. Skupaj s Pelhanovo sta bili tudi na mednarodni razstavi umetnosti in obrti leta 1937 v Parizu. V imenu DOZ sta obe prejeli castno diplomo z zapisanim imenom na diplomi.20 Državni osrednji zavod za žensko domaco obrt je bil po drugi svetovni vojni (1946) preoblikovan v Državno šolo za žensko domaco obrt, ki je nada­ljevala s poslanstvom bivšega zavoda ter znanje in vešcine klekljanja prenašala na mlajše generacije. S strokovnimi nasveti je bila šola v veliko pomoc Državnemu prodajnemu zavodu za domaco in umetno obrt v Ljubljani (krajše DOM Ljubljana), ki je od predvojnega zavoda prevzel organizacijo tr-govine z umetno-obrtnimi izdelki. Direktorica šole za žensko domaco obrt je bila že omenjena Neli Ni-klsbacher, za uciteljico pa je bila v istem letu (1946) nastavljena Antonija Thaler.21 Po slabih štirih letih je bila (1949) premešcena na nacrtovalno-tehniški oddelek podjetja DOM Ljubljana, kjer je delala do leta 1955. Njena najbolj ustvarjalna leta pri podjetju DOM so bila med letoma 1952 in 1955. DOM je imel takrat zacasne prostore na Lingarjevi ulici, danes Mackovi ulici.22 Thalerjeva je pripovedovala: ''Tak-rat sva z Nežo [Pelhan Klemencic] najbolj svobodno ustvarjali, takrat so nastali vsi tisti prticki.'' Drugih narocil še ni bilo. Potem so ponovno odprli obrtno šolo, kjer je Thalerjeva, najprej honorarno in potem za stalno, ucila vse do upokojitve leta 1968.23 Cvetlicna cipka, nageljcki, pajki, možgani … DOM je v zacetku petdesetih let 20. stoletja (leta 1952?) izdal prodajni katalog Slovenske rocno klek­ljane cipke. Opremljen s spremno besedo v angle-škem in nemškem jeziku je bil namenjen tudi tuje-mu trgu. V ponudbi so bile 104 cipke.24 Katalog smo za ta prispevek še enkrat prelistali, hkrati pregledali tudi vzorce v zbirki Mestnega mu-zeja Ljubljana in prišli do zanimivih ugotovitev. Cipk s širokim risom ni veliko, prevladuje ozki (slepi) ris, v katerem so izdelani cipkasti podstavki in prticki, t. i. ameriške garniture, cajne in vinske garniture, klekljani modni dodatki (cvetlice iz cipke, cipkasti okviri za robcke, cipkasti ovratniki), trikotni vložki in metrske cipke. V ponudbi kataloga prepoznamo cipke, ki sta jih ustvarjali z že omenjeno Nežo Pelhan, por. Klemen-cic. O vzorcih in cipkah Pelhanove smo že pisali.25 Vzorce, kjer prepoznamo roko Antonije Thaler, smo dolocili s pomocjo njenega pripovedovanja, primer-jave pisav in oznak na ohranjenih vzorcih v zbirki Mestnega muzeja Ljubljana in objavljenih cipkah v že omenjenem katalogu Slovenske rocno klekljane cipke.26 Katalog sva med pogovorom listali skupaj tudi z Antonijo, kar je pospremila z besedami: ''To so moji otroci noter … Tale je že moj …'' Zaustavila se je pri okroglem prticku, kjer široki ris oblikuje srcke, podobne loškim kruhkom, pri naslednjem s pleteni-co iz srckov in nato pri pajkih, nageljckih. ''Iz teh paj­kov sem mogla nardit od tegale do neskoncno [raz­licic].'' Nadaljevala je: ''To ni nic, to zame ni nic,'' in s temi besedami komentirala množico cipk v slepem Cvetlicna cipka, avtorica vzorca: Antonija Thaler. Iz kataloga Slovenske rocno klekljane cipke. Dokumentacija MGML. in sukanem risu, v mislih pa je imela nezahtevnost izdelave. ''Kolca je mogoce tudi moj … Polži moji niso, ti so še iz DOZ, tulpe je še star vzorec. Mojga ot­roka pa ni. Mogel bi biti … No, evo ga, ta je moj … Ta je cisto moj.'' Zaustavila se je pri okrogli cipki, kjer je cvetlicni kolobar obdan s sukano mrežico in do-danimi kvadratnimi ribicami in z okvirjem iz slinc. Mnogim klekljaricam je cipka poznana, objavljena je bila v Cipkarskem biltenu (2/2001), kjer je daljši intervju s Thalerjevo objavila klekljarska pisateljica Toncka Stanonik.27 V katalogu slovenskih cipk se je zaustavila tudi ob cipkah, nastalih po vzorcih Pelhanove, kjer so motivi klekljani z dvobarvno (rdeco in modro) nitjo (cipke št. 42 – Jerbas, 43 – Kolo, 44 – Petelincki). Spomnila se je bienalne razstave domace obrti v Mi-lanu leta 1952. Tam je videla cipke, izdelane z dvo­barvnim klekljanjem. Navdušena nad to novostjo je potem tudi sama izrisala nekaj vzorcev z barvnimi motivi.28 Klekljanje s sukancem v razlicnih barvah je cez mejo, v Italiji, še danes zelo popularno. Med pregledanimi vzorcnimi predlogami, izrisa­nimi z njeno roko, so nekateri datirani (1952–55). Na dveh je poleg datacije tudi droben Th (Thaler). Thalerjeva je predelovala in preoblikovala vzorce s širokim risom in izpeljavo z rogljicki, ki jih je zahte­valo nemško tržišce. Vecina cipk v slepem risu je bilo namenjenih za italijanski trg (prevzemal jih je trgo­vec v Trstu). Vec umetniške svobode je imela, ko ni risala po narocilu. Njene vzorce prepoznamo po na­tancnem risanju. So kot grafike. Izrisani z mojstrsko natancnostjo, prostorocno, le s pomocjo šablon, kri­vuljnikov in ravnil se danes lahko kosajo z racunal­niško izrisanimi vzorci. Priložene slike to potrjujejo. Z DOM Ljubljana je tudi po odhodu za strokovno uciteljico na žensko obrtno šolo obcasno še sodelo­vala, všivavala je cipke29 in bila clanica komisij za ocenjevanje cipkarskih izdelkov. Tudi v Železnikih. Vzorec možgani, DOM, art. 3122, november 1952, Th (Antonija Thaler). Hrani MGML, Mestni muzej Ljubljana. Vzorec v širokem risu, DOM, art. 200/8. Hrani MGML, Mestni muzej Ljubljana. Vzorec v širokem risu z rogljicki, DOM, art. 9/5. Hrani MGML, Mestni muzej Ljubljana. Dve manjši razlicici cvetlicne cipke Antonije Thaler. Klekljali Mara Ferle in Marija Koblar. Foto: Maja Ferle Tekmovalni vzorcek, listek (lipov list?) za prvi Cip­karski dan leta 1963, ima vse znacilnosti listka, ki ga najdemo v njeni zgoraj omenjeni cvetlicni cipki.30 Razmišljanje namesto zakljucka Marija Reven je na zacetku 20. stoletja v Žele­znike prinesla izjemno znanje in v Cipkarski šoli Železniki vzgojila nekaj generacij klekljaric, ki so tudi v okviru svojih družin širile znanje klekljanja naprej. Nato jo je pot zanesla na DOZ v Ljubljano, središce ustvarjanja narodne slovenske cipke v casu med obema vojnama, katere soustvarjalka je posta-la tudi sama. V Cipkarski šoli Železniki je svoje prve cipke klekljala Antonija Thaler. Po spletu okolišcin tudi ona prestopi prag palace na Turjaškem trgu (danes Novi trg 3) v Ljubljani leta 1932/33, kjer je takrat domoval DOZ, in Marija Reven jo nevede postavi za nadaljevalko svojega dela. Svoj risarski talent je Thalerjeva najprej razvijala na obrtni šoli in pri prof. Saši Šantlu, kot projektantka vzorcev za podjetje DOM Ljubljana (1949 do 1955) pa je svoje znanje iz obrtne šole in izkušnje iz DOZ prelila v av-torske vzorce in cipke. Nekatere od njih smo v tem prispevku iztrgali pozabi. Viri: http://cipkarskasola.os-zelezniki.si/zgodovina/, 9. 1. 2015. Loški muzej Škofja Loka, fototeka štev.: F/3354, F/3364, F/3399. Mestni muzej Idrija, elektronska pošta Mirjam Gnezda, 11. junij 2009. THALER, Antonija (1914–2014), 4. 9. 2009, 6. 8. 2010. Literatura: BENEDICIC, Irena, Damjana DEMŠAR in Janja JANC, 100 let cipkarske šole Železniki. Železne niti 4, Železniki: Muzejsko društvo 2007, str. 227–244. BOGATAJ, Andreja: Klekljarstvo v Železnikih. Loški razgledi 47, Škofja Loka: Muzejsko društvo 2000, str. 133–151. BOGATAJ, Janez: Dom, proizvodno in trgovsko podjetje za domaco in umetno obrt: 40 let. Ljubljana 1986. DOM 1946–1966: brošura izdana ob 20. obletnici DOM-a. Ljubljana 1966. FERLE, Mojca: Izdelki so cisti, brez napak in lepo izdelani. O cipkarski šoli Trata in klekljanju v Gorenji vasi. Loški razgledi 57, Škofja Loka: Muzejsko društvo 2010, str. 81–96. FERLE, Mojca: Ljubljana in razvoj klekljane cipke na Slovenskem. Idrijska cipka, z nitjo pisana zgodovina, Idrija: Mestni muzej 2012, str. 138–153. FERLE, Mojca: Slovenian Bouquet Delights. Bulletin OIDFA 1/2016, str. 20–23. FERLE, Mojca: Klekljana cipka, enim drobiž, drugim prestiž. Cipka, enim drobiž drugim prestiž. – Ljubljana: Mestni muzej, 2016, str. 53–95. ILUSTRIRANI SLOVENEC, 9. 6. 1929, letnik 5, št. 23, 1929. JAHRBUCH des hoeheren Unterrichtswesens in Oesterreich mit Einschluss der gewerblichen Fachschulen und der bedeuten­dsten Erziehungsanstalten, Dunaj, 1897–1914. JUGOSLOVANSKE CIPKE. Ljubljana: Državni osrednji zavod za ženski domaci obrt, [193?]. LESKOŠEK, Janko: Stalež srednjih in strokovnih šol v Sloveniji. – Ljubljana, 1928. Muzejski list št. 25, Idrija: Mestni muzej, Cerkno, 2012. NN: Slovenske cipke na mednarodni razstavi v Kodanju, Slovenec, 19. februarja 1930, str. 3. RACIC, Božo: Državni osrednji zavod za ženski domaci obrt v Ljubljani. Spominska knjiga: 1888–1938, Ljubljana: Državna tehniška srednja šola, 1938, str. 235–238. RACIC, Božo: Slovensko cipkarstvo s posebnim ozirom na Loško obmocje. Loški razgledi 15, Škofja Loka: Muzejsko društvo 1968, str. 123–139. RAMOVŠ, Tonika: Pricetki cipkarske obrti in cipkarske šole v Železnikih. Železniki: 25.6.1970. Hrani Muzej Železniki. SLOVENSKE ROCNO KLEKLJANE CIPKE: katalog podjetja DOM Export, Ljubljana [1952]. STANONIK, Toncka: Toni Thaler: od vezilje z mojstrskim izpitom do uciteljice na srednji strokovni šoli. Tipkopis, 7 str. CIPKARSKI BILTEN, št. 2, letnik VIII, 2001, str. 10–14. STANONIK, Toncka: Antonija Thaler (1914–2014), Bulletin OIDFA 1/2016, str. 5–7. ŠUŠTAR, Tadeja: 1. cipkarski dan in Cipkarski dnevi. Železne niti 4, Železniki: Muzejsko društvo 2007, str. 169–226. TERPIN, Marija: Po sledeh zarisanih linij vzorcev in papircev. Idrijska cipka in njeno mesto med evropskimi cipkami. – Idrija: Obcina, 2006 str. 30–37. Opombe: 1 Racic, Božo: Slovensko cipkarstvo s posebnim ozirom na Loško obmocje. Loški razgledi 15, Škofja Loka: Muzejsko društvo 1968, str. 123–139; Bogataj, Andreja: Klekljarstvo v Železnikih. Loški razgledi 47, Škofja Loka: Muzejsko društvo 2000, str. 133–151; Benedicic, Irena, Damjana Demšar in Janja Janc, 100 let cipkarske šole Železniki. Železne niti 4, Železniki: Muzejsko društvo2007, str. 227–244. Zadnja dva clanka zgodovinske podatke vecinoma povzemata po Racicevem clanku. 2 Elektronska pošta Mirjam Gnezda, Mestni muzej Idrija (MMI), 11. junij 2009. 3 Terpin, Po sledeh, str. 34–35. 4 Muzejski list št. 25. 5 Leskošek, Stalež, str. 17. 6 Jahrbuch 1908, str. 352; 1909, str. 372–373; 1910, str. 400–401; 1911, str. 463–464. 7 Ramovš, Tonika: Pricetki cipkarske obrti in cipkarske šole v Železnikih. Železniki, 25. 6. 1970. Hrani Muzej Železniki. 8 http://www.os-zelezniki.si/cs_zgodovina.html, 1. 6. 2009; Bogataj, Klekljarstvo, str. 136. 9 Leskošek, Stalež, str. 17. 10 Ilustrirani Slovenec 1929, 9. 6. 1929, letnik 5, št. 23, str. 4; tu je napacno zapisan njen priimek Renova, pravilno je Revnova. 11 NN, Slovenske cipke na mednarodni razstavi v Kodanju, Slovenec, 19. februarja 1930, št. 41, str. 3. 12 Racic, Slovensko cipkarstvo, str. 134; Slovenski šopek, fototeka Loškega muzeja Škofja Loka, F/3399. 13 JUGOSLOVANSKE CIPKE. Ljubljana: Državni osrednji zavod za ženski domaci obrt, [1938?], priloge so bile napisane v vec jezikih. 14Ferle, Slovenian Bouqet Delights, str. 20–23. 15 Zvoncek se nahaja med kopijami vzorcev, ki izvirajo iz Železnikov. Na vpogled mi jih je posodila Simona Strgulc Krajšek, Ljubljana, za kar se ji zahvaljujem. 16 Antonija Thaler, Ljubljana, 4. 9. 2009, 6. 8. 2010. Besede v oglatih oklepajih [ ] je za boljše razumevanje dodala avtorica prispevka. 17 Antonija Thaler, 6. 8. 2010. 18Stanonik, Toni Thaler, str. 2–3. Pri pisanju prispevka sem si pomagala z gradivom, ki mi ga je prijazno posredovala gospa Toncka Stanonik, za kar se ji zahvaljujem. Gradivo je navedeno v literaturi. 19 Klekljane mojstrovine iz Železnikov, zloženka, brez navedbe letnice (1999?); Benedicic in druge, str. 242–243; Stanonik, Toni Thaler, str. 4; Ferle, Klekljana cipka, str. 77. 20Stanonik, Cipkarski bilten, str. 10–14. 21 Dekret Narodne vlade Slovenije, 10. 2. 1946, Odlocba, 31. 12. 1949, v zasebni lasti. 22 DOM se je potem še nekajkrat selil in nato dobil prostore na prestižni lokaciji nasproti ljubljanskega rotovža, v Souvanovi hiši na Mestnem trgu 24. 23Na tem mestu popravljam napacno zapisano letnico upokojitve Antonije Thaler, zapisano v monografiji Cipka enim dro­biž, drugim prestiž, str. 79. Vec o Antoniji Thaler glej tudi v clanku Stanonik, Cipkarski bilten, str. 10–14. 24 Slovenske rocno klekljane cipke: katalog podjetja DOM Export, Ljubljana [1952]. 25 Glej clanke: Ferle, Ljubljana in razvoj klekljane cipke na Slovenskem, str. 148–149 in Klekljana cipka, enim drobiž, drugim prestiž, str. 89. 26 V katalogu Slovenske rocno klekljane cipke, so njeno avtorsko delo vzorci za cipke št. 3, 4, 5, 8, 36, 38, 40), na podlagi primerjav domnevno tudi št. 22. 27Stanonik, Cipkarski bilten, str. 14. 28Stanonik, Toni Thaler, str. 6. 29Stanonik, Toni Thaler, str. 6. 30 Šuštar, str. 184. Klekljana cerkvena dedišcina 3. del Katja Mohoric Bonca Pregled klekljane cerkvene dedišcine v Železnikih zakljucujemo z opisom klekljane opreme tabernaklja v cerkvi sv. Antona. V njem je od decembra 2012 klekljana cipka, ki je zamenjala vezenino,1 ki je bila v tabernaklju pred tem. Cipko je sklekljala Marija Koblar. Povedala je, da je župnik Tine Skok predlagal, da bi vezenino v tabernaklju, ki je bila v zelo slabem stanju, zamenjali s klekljano cipko. Po predlogi starejše vezenine je pripravil vzorec, ji ga predstavil in ugotovila sta, da se ga da sklekljati. Cipka je sestavljena iz osnovnega prizora in latinskega napisa, ki je v klekljani razlicici drug kot v vezeni. Marija Koblar je cipko delala z dvainpetdese­timi pari klekeljnov, za izdelavo je porabila vec kot štiristo ur. Izdelana je iz bombažnega sukanca (Cipke Mojca, bombaž 40 bele in rdece barve) in metaliziranega sukanca, ki ga je Marija Koblar kupila v Nemciji. Cip­ka je delana v tehnikah platno, polpremet, kitice in ribice. Vse ostalo do koncne postavitve je bilo v organizaciji župnika Tineta Skoka.2 Pri obnovljenem tabernaklju so sodelovali še: Restavratorstvo Kavcic, šivi­lja Bernarda Filipic iz Žirov, tapetništvo Eržen iz Škofje Loke, elektricar Tone Bogataj in kljucar Miran Benedicic.3 Opombe: 1Vezenina datira v leto 1935, ko naj bi jo izvezla faranka iz Železnikov. V tistem casu je vezlo vec domacink, katera od njih je naredila to vezenino, se ne ve. Ustni vir: Antonija Šuštar, 5. 7. 2018, TZ2018/5. 2Ustni vir: Marija Koblar, 22. 6. 2018, TZ/2018/4, Muzej Železniki. 3E-pošta, Skok Tine, 22. 6. 2018, priloga TZ2018/4. 4Glej opombo 3. Latinski napis, ki obkroža prizor, sporoca: Evharistija vir in višek življenja in poslanstva Cerkve.4 Foto: Katja Mohoric Bonca, 30. 3. 2018 Krajcki, srcki, fajfe (in druge podobe dražgoških kruhkov) Estetsko dovršeno pecivo in nosilec starih pomenov Katja Mohoric Bonca Krajcek. Izdelali Alenka Lotric in Breda Tolar. Foto: Igor Mohoric Bonca Dražgoški ali mali kruhek, imenovan tudi krajcek, je namrec oboje: je estetsko dovrše-no pecivo in je nosilec starih pomenov. Predvsem to slednje se v zadnjem casu pozablja. Zdi se, da so ti pomeni povsem izginili iz našega razumevanja in dojemanja dražgoških kruhkov. Dandanes je v ospredju predvsem estetika njihove izdelave in njihova darilna ter spominkarska funkcija. S tem prispevkom želim osvetliti pomenski svet nekaterih ma-lih kruhkov. Na to simboliko je v clanku leta 1937 opozoril Boris Orel. Gre za besedilo, ki se ukvarja s simbolnimi pomeni razlicnih podobnjakov, kamor prištevamo tudi dražgo­ške kruhke. Njegova razlaga me je mocno prevzela in dala povod, da sem poskusila ugo­toviti, koliko je v današnjem casu ta pomenski svet še prisoten. Ni povsem pozabljen … Razlicne in neenotne definicije ali Kaj so dražgoški kruhki? V Selški dolini danes velja, da so dražgoški kruh­ki rocno oblikovano in krašeno pecivo iz medenega testa v razlicnih podobah. Znacilni so predvsem za Dražgoše in Železnike. Vsaka izdelovalka ima svoj lasten, prepoznaven nacin izdelave in krašenja, v doloceni meri upoštevajoc tradicijo. Enotno temno barvo pecenega kruhka poudarjajo izdelovalke, ki delajo po stari tradiciji.1 Druga – mlajša razlicica kruhkov so taki, ki imajo okrasje svetlejše barve kot 2 osnovo. Danes se kruhki imenujejo po imenu vasi, tudi ce niso izdelani v Dražgošah. Pogled nazaj pokaže, da ni bilo vedno tako. Zatakne se pri pridevniku te besedne zveze. Ne Dražgošani ne Železnikarji teh kruhkov še ne tako dolgo nazaj niso imenovali dražgoški.3 Rekli so jim krajcek, še pogosteje pa ta mau kruhk ali ta mal kruhk,4 se pravi mali kruhek, o katerem je v strokovni literaturi vec govora. Odpira se in neodgovorjeno ostaja vprašanje: Od kdaj torej dražgoški kruhek namesto mali kruhek? Držala se bom pravila, da velja ime, ce je med ljudmi živo, uporabljati. Tak ne nazadnje kaže tudi na samostoj­nost, loci se od loškega kruhka, na širšem Škofjelo­škem še ene oblike malega kruhka, ko medeno testo odtiskujejo v izrezljane lesene modele. Obe vrsti kruhka se nekoliko razlikujeta še po receptu pripra­ve medenega testa. O malem kruhku govori Slovar slovenskega knji­žnega jezika. Tu je pod geslom mali kruhek zapisa-no: ''etn. mali ali škofjeloški kruhek, pecivo iz ržene moke in medu, oblikovano navadno v izrezljanih lesenih modelih'' (SSKJ, spletna izdaja 2014). Slo­venski etnološki leksikon (1. izdaja, 2004) ponudi razlago: ''mali kruhek, ime za lectovo pecivo, v nava­di predvsem na Škofjeloškem''; leksikon nas usmeri na geslo podobnjak. Pod tem geslom je zapisano: ''prostorocno ali v modelu oblikovano pecivo sim-bolnih oblik, lahko iz kvašenega ali medenega testa (rocno izdelani mali kruhki (Dražgoše, Železniki) ali z raznobarvnimi prelivi okrašeni medenjaki – lect''. Omenjene razlage so neustrezne, predvsem pa presplošne pri obravnavi dražgoških kruhkov, takih, kot jih poznamo v Selški dolini. Razlicne razlage o izvoru kruhkov O izvoru kruhkov kroži vec razlag, vsaj tri: 1. Samostojna razvojna pot peke medenega kruhka se je zacela in razvila v Dražgošah, o cemer govori folklorna pripoved. 2. Peka medenega peciva se je iz loškega nunskega samostana razširila v druge kraje v škofjeloško okolico. 3. Peka malega kruhka izhaja iz peke krajcka, ki se je razvil iz peke trikraljevskega poprtnjaka5, ki je bil v Selški dolini znacilen kruh ob prazniku sv. treh kraljev. Prvi razlagi v prid prica pripoved, ki se je v Dražgošah ohranila do danes. Izdelovanje dražgo­ških kruhkov sega vec kot dvesto let nazaj. Pri hiši, kjer so imeli tudi cebele, je ostajal med. Gospodar je predlagal, da bi hci kruh namesto z vodo zamesila s segretim cvetlicnim medom, kvas pa nadomestila z jelenovo soljo. Peceni hlebcki so bili lepe rjave bar-ve in dobrega okusa. Rekli so jim ta medeni kruhek, vest o njih pa se je razširila v okolico, tudi do nun-skega samostana v Škofji Loki. Izdelovalki Breda To-lar in Alenka Lotric iz Dražgoš na predstavitvah in delavnicah izdelovanja dražgoških kruhkov obicaj-no povesta to pripoved, ki jo podkrepita z dejstvom, da v testu za kruhke, razen teh zamenjanih, res ni drugih sestavin, kot jih potrebujemo pri peki kruha. Druga razlaga predvideva, da je šlo za prenos samostanskega znanja peke medenega peciva v domaca gospodinjstva. V prispevku Mete Sterle Mali kruhek na Loškem, ki je bil objavljen leta 1981 v Loških razgledih, beremo o malih kruhkih in o nunskem lectu. Nune loškega samostana, klarise in kasneje uršulinke, so se s peko medenih kruhkov z modeli ukvarjale vsaj že v 18. stoletju. To pecivo so imenovali nunski lect. Prav s posredovanjem zna­nja izdelave medenega peciva iz samostana naj bi se ta praksa v poenostavljeni obliki priprave testa prenesla v domaca gospodinjstva na Škofjeloškem. Tega peciva se je prijelo ime mali kruhek. Loci rocno oblikovane kruhke in kruhke, izdelane v modelu. Izdelava s pomocjo modelov je znacilna za Škofjo Loko, prostorocna izdelava pa za Selško dolino, kjer so sprva uporabljali tudi modele.6 V Etnologu (1937–39) je Rajko Ložar izpostavil, da sicer lahko obstaja povezava med peko nunskega lecta v loškem samostanu in pripravo malega kruh­ka, ki bi se v poenostavljeni obliki od tam razširila med ostalimi ljudmi. Vendar se recepti in priprava peciva iz uršulinskega samostana mocno razlikujejo od receptov za mali kruhek, pa tudi peka samostan­skega peciva ni bila redna. Pekli so ga le ob slav­nostnih priložnostih. Kot pomembno upošteva in dopušca razlago, ki se je ohranila v ustnem izrocilu domacinov. Po tej razlagi naj bi bila peka medenega peciva prisotna v Selški dolini, od tu naj bi se razši­rila na celotno loško obmocje. Dopušca razlago, da gre za dve samostojni tradiciji: mali kruhek in nun-ski lect. So pa mali kr uhki ena od vrst oblikovanja peciva, ki je univerzalna, znacilna za razlicne kultu-re. Znacilne oblike, ki jih omenja, so ukrivljena srca, srca, zvezde, pipe, pirhi in krajcki. Od naštetih imajo krajcki, razpolovljeni hlebcki, eroticen pomen.7 S tem se približamo tretji razlagi ali vprašanju, kako blizu sta si trikraljevski poprtnják in krajcek. Tretja razlaga o izvoru dražgoškega kruhka je na­mrec povezana s peko t. i. krajcka. V reviji Etnolog leta 1937 je razvojno pot od poprtnjaka do krajcka iz medenega testa predstavil etnolog Boris Orel. Za krajcek znacilna polkrožna oblika je po Borisu Orlu edina oblika malega kr uhka, ki se ga drži kulturno--miticno ozadje. Ostale oblike malega kruhka pa so tipicno kulturno pecivo, oblika ljudskega umetni­škega podobarstva iz 18. stoletja, nastalo iz krajcka. Glede na to, da je krajcek še vedno prisotna ob-lika medenega kruhka, naredimo besedni sprehod mimo poprtnjaka. Dandanes ni pogosto v našem besedišcu in vsakdanjih pogovorih. So se pa obrisi nekdaj obrednega kruha izrisali v pogovorih z ne­katerimi pripovedovalci.8 Poprtnják Poprtnjak je obredni božicni ali trikraljevski kruh. O navadi razreza tega kruha ob sv. treh kra­ljih, ki je bila prisotna tudi v Selški dolini, pišejo Milko Maticetov9, Vinko Möderndorfer10 in Boris Orel11 ter pripovedujejo nekateri domacini. Vinko Markelj (1927) s Škovin (Železniki) se peke poprtnjaka spominja, a bežno. Bilo je v tridesetih letih 20. stoletja, on je bil otrok. Mama je pred no-vim letom iz ržene in pšenicne moke spekla hleb kruha. Debel je bil tri ali štiri centimetre, rekli so mu poprtnjak. Imeli so ga na mizi in nekaj dni po novem letu so ga nalomili in si ga razdelili. Kose kruha so dobile tudi krave in konji.12 Tilka Faj-far (1927) s Španove domacije z Rudna, po rodu Dražgošanka, ve povedati, da so, kar so spekli na božic, na svete tri kralje dali živini.13 Darinka Megu­šar (1948) se spominja poprtnjaka, a le malenkosti. Pekli so ga za božic in kos poprtnjaka so dali prej živini kot ljudem.14 Da bi imeli ti kosi poprtnjaka cudodelne lastnosti, ni izpostavil nihce od sogovornikov. A v literaturi15 beremo, da je imel krajcek, odrezan od poprtnjaka na praznik svetih treh kraljev, poseben pomen. Po-prtnjak so razrezali in si ga razdelili družinski clani in gostje, dobila ga je živina, zaužit poprtnjak je na­redil cloveka mocnega. Za Dražgoše naj bi veljalo, da ''je bil tisti, ki je poskusil devet poprtnjakov, mo­can za devet korenjakov. V tem kraju dobi vsakdo, ki pride tega dne v vas, kos poprtnjaka, le krajcek, reženj, mu prej odrežejo in shranijo.''16 Vinko Mö­derndorfer omenja tudi, da ''/v/ Dražgošah odre­žejo poprtnjaku krajcek, ki ga shranijo do drugega leta do tega casa. Nato pa ga dajo živini. Živina torej dobi v tem kraju na Tri kralje poprtnik s prejšnjega leta in prav zaradi tega odženo coprnice od hiše,'' in: ''/v/ Dražgošah vrežejo v krajcek poprtnika tri križe in krajcek shranijo, dajo ga nekaj drobcev kravi ob teletenju''.17 Boris Orel piše, da je krajcek družini prinesel sre-co in blagostanje, dekletu pa sreco v ljubezni, ce ga je ponudilo tudi izbranemu fantu. Navaja pripove­dovanja Dražgošanov o tej tradiciji: mladi so se na svete tri kralje zbrali v eni od hiš in plesali. Dekleta so fantom podarila kose krajcka. Za svojega fanta je vsako dekle še posebej pripravilo mehur18, notri pa cigare in krajcek. Po to darilo je fant prišel skrivaj pod njeno okno. Fantje so radi hodili po krajcke – imeli so vzrok za obiskovanje deklet. Krajcek je v ljubezenskem svetu pricel dobivati drugacno podo­bo. Scasoma se je locil od poprtnjakovega krajcka in nastalo je samostojno pecivo. Samostojno medeno pecivo je ohranilo obliko polovice hlebcka in pripi-sane cudodelne lastnosti. Ljudje so ga poimenovali krajcek. Z imenom krajcek so imenovali tudi druge oblike malega kruhka in to ime je bilo nekaj casa si­nonim za mali kruhek.19 Vinko Möderndorfer piše o krajcku kot o obcem darilu, ki ga dobe dekleta, možje in fantje. ''Vsakdo, ki dobi v Železnikih krajcek podarjen, ga da posku­siti tudi domacim.''20 Podobno je izpostavila Marija Lotric: ''Nekaj casa sem kruhek hranila, nato sem ga na deski razrezala in ponudila vsem družinskim clanom.''21 Ce še naprej išcemo primere v literaturi, najdemo zapis Franceta Koblarja. V delu Moj obracun (1976) govori o malih kr uhkih, ki jih imenuje krajcki. V Železnikih so bili krajcki predmet novoletnega ob-darovanja. Dekleta so svojemu prvemu fantu kot no-voletno darilo dajala krajcek. ''Dale so jim navadno srce iz 'malega kr uhka', vcasih tudi kak drug dar, toda ime 'krajcek' je bilo simbolno – potrditev ljube­zenske zveze in s tem imenom so radi namigovali na eroticne reci. Otroci o krajcku niso smeli slišati.''22 V Slovenskem etnografskem muzeju je bila v le­tih 1963 in 1964 razstava z naslovom Vraževerje na Slovenskem. Avtorica razstave Pavla Štrukelj v po­glavju Obredne pogace in mali kr uhek piše: ''Od po­dobnjakov, ki sodijo v staro ljudsko tradicijo, je tudi trikraljevski božicni poprtnik iz Dražgoš. Dosedanji izsledki raziskovanj malega kruhka – krajcka, dajo slutiti njegov izvir prav v tem obrednem kruhu. Tudi ljudsko izrocilo mu pripisuje carovni pomen, ki prenese cudežno moc še na ljubezenski kos poprtni­ka. Ta se polagoma preoblikuje v samostojno pecivo pod imenom krajcek.''23 Razlicne razlage o izvoru dražgoškega kruhka verjetno pricajo o njegovih zacetkih v daljni prete­klosti. Lahko je skozi razlicna zgodovinska obdobja prišlo do izmenjave kulturnih praks in da vsaka razlaga nosi del izvora kruhkov, kot jih poznamo da­nes. Od kod pa ime dražgoški kruhki, ki ga uporab­ljamo danes? Predpostavljam, da se je ime uveljavi-lo v zadnjem casu24 kot ime za ta mau kruhk (mali kruhek), katerega peka se je najdlje in kontinuirano ohranila prav v Dražgošah. Delavnice in izdelovalci malega kruhka v Selški dolini namrec niso bili le v Dražgošah in Železnikih. Sredi 20. stoletja so bili de­javni izdelovalci tudi na Cešnjici, v Selcih, v Dolenji vasi, na Zalem Logu in v Sorici.25 Še vedno je peka dražgoškega kruhka v domacih gospodinjstvih predvsem v casu pred Miklavževimi obdarovanji in drugimi (slovesnimi) dogodki zelo živa, kot je sklepati iz bolj kot ne nakljucnih pogovorov z ljud­mi iz Železnikov. To je zagotovilo, da bo ta kulturna praksa še naprej del naše identitete. Te gospodinje v tem clanku niso poimensko izpostavljene, ker bi ne­hote ne zapisali vseh. Mojstrice, ki se danes s peko ukvarjajo na obrtni nacin, so: Breda Tolar, Alenka Lotric in Cirila Šmid, ki so obenem tudi nosilke ne­snovne kulturne dedišcine, vpisane v nacionalni Register nesnovne kulturne dedišcine. V tem bese­dilu ob nosilkah dedišcine izpostavljam še Darinko Megušar in Ano Selan, prav tako znani mojstrici iz­delave dražgoških kruhkov, ki se v zadnjem casu s peko ne ukvarjata vec aktivno. Izdelovalke dražgoških kruhkov Alenka Lotric in Breda Tolar, sestri, Dražgošanki, sta se s peko kruhkov srecali v otroških letih. Vešci­ne izdelovanja tega medenega peciva sta se zaceli uciti pri stari mami Pavlini Ambrožic, Dobretovi mami. Opazovali sta jo pri delu, ji obcasno poma­gali, a stara mama je umrla, ko sta bili še majhni deklici. Nekaj znanja sta prejeli tudi od Marije Je­lenc, tudi Dobretove, sestre od stare mame. Otroško zanimanje in veselje za peko kruhkov sta ponovno obudili pred približno petnajstimi leti. Povpraševa­nje po kruhkih je bilo veliko, mojstric izdelave pa malo. S spodbudo mame Francke Ambrožic sta pri-celi s peko in sedaj nadaljujeta družinsko in vaško tradicijo izdelovanja kruhkov. Njuni otroci kruhke znajo izdelovati, a trenutno tega ne pocnejo aktiv-no. Pravita, da pa, ce bi bilo treba, znajo vsi. Izvajata delavnice in ob razlicnih priložnostih prikaze peke kruhkov. Ob enoti izdelovanje malih kruhkov in lesenih modelov v Registru nesnovne kulturne dedišcine sta bili vpisani kot nosilki dedišcine. Njuni izdelki imajo certifikat Rokodelstvo Art&craft Slovenije, vkljuceni so v blagovno znamko Babica Jerca in dedek Jaka: naravni izdelki iz škofjeloških hribov. Mojstrici sta leta 2017 sodelovali pri promocijskem filmu Mali kruhek – veliko ljubezni v produkciji Ka­rata film. Cirila Šmid (1943) je pricela peci kruhke leta 1995. Peka kruhkov ni bila njena družinska tradi­cija, a se je z veliko željo nauciti se spretnosti peke tega leta udeležila tecaja, ki ga je Turisticno društvo Železniki pripravilo v gospodinjski ucilnici v Osnov-ni šoli Železniki. Povabili so Marijo Jelenc, Dobreto­vo iz Dražgoš, da je udeležence (vseh je bilo preko deset) ucila peke. Po tecaju je Cirila vztrajala pri izdelavi kruhkov. Poskušala je pravilna razmerja in po pol leta preizkušanj ji je uspelo narediti testo, s katerim je bila zadovoljna. Za peko je navdušila si-nova in njuni ženi. Izdeluje tudi loške kruhke. Izvaja delavnice in prikaze peke kruhkov. Udeležuje se tr-žnic in sejmov, kjer prodaja svoje izdelke. Cirila Šmid je imetnica certifikata Rokodelstvo Art&craft Slovenije, vkljucena je v blagovno znam­ko Babica Jerca in dedek Jaka: naravni izdelki iz škofjeloških hribov. Dražgoški in loški kruhki Cirile Šmid so med uradnimi spominki Škofjeloškega pa-sijona. Darinka Megušar (1948) in Ana Selan (1942), sestri, rojeni Lotric, prihajata iz družine s tradicijo izdelovanja dražgoških kruhkov. Njuna mama Pavla Lotric, Dražgošanka, je od rosnih let dalje izdelovala dražgoške kruhke. Tudi ko se je po drugi svetovni vojni družina preselila v Železnike, je mama s peko nadaljevala. Za njene kruhke velja, da so bili po vi-dezu zelo imenitni.26 Cirila Šmid. Fotografija je iz zgibanke Medeni kruhek, ki jo je založila Cirila Šmid. Darinka Megušar je v mladosti mamo zgolj opazo­vala pri delu, izdelava je ni zanimala. Kruhke je pri-cela peci šele, ko je že imela svojo družino, okoli leta 1984. Pridobila je certifikat Rokodelstvo Art&craft Slovenije, njeni izdelki so bili vkljuceni v znamko Dedek Jaka in babica Jerca: naravni izdelki iz škof­jeloških hribov, njen kruhek pa je bil uradno darilo mladoporocencema ob poroki v Škofji Loki. Srce iz malega kruhka je izšlo tudi na znamki (E. Berk, T. Je­senicnik, D. Megušar) v seriji I feel Slovenia (2009). Izvajala je delavnice in prikaze peke kruhkov. Z Dražgoški kruhek na znamki Pošte Slovenije. Kruhek je izdelala Darinka Megušar. Srce. Izdelala Ana Selan. Foto: Igor Mohoric Bonca izdelovanjem dražgoških kruhkov se je aktivno ukvarjala do leta 2009, ko je zaradi zdravstvenih razlogov prenehala z obrtno dejavnostjo. Ana Selan je kot mlado dekle pomagala mami pri delu, predvsem ob sobotah in ko je bilo v za-cetku decembra okoli Miklavža narocil vec. Takrat so ponje stranke hodile do vecernih ur. Minila so leta, ko se sama ni lotila izdelovanja. A je poskusila in spretnost izdelovanja dražgoških kruhkov nada­ljevala v Ljubljani, kamor se je preselila. Sprva je pekla v prostem casu, zadnja leta pred upokojitvi­jo pa ji je izdelovanje kruhkov predstavljalo polno zaposlitev. Postopek izdelave in recept Za izdelavo malega kruhka so po receptu Alen­ke Lotric in Brede Tolar potrebne naslednje se­stavine: 1/2 litrskega kozarca kvalitetnega medu (kostanjev, akacijev, smrekov, cvetlicni), 60–70 dag moke, klincki, cimet, žlicka jelenove soli, malo vode.27Najprej zmešaš segret med, malo moke, za-cimbe, nato dodaš jelenovo sol, raztopljeno v malo vode. Nazadnje dodaš preostalo moko. Zamesiš v gladko testo in takoj, ko je testo še toplo, obliku­ješ kruhke. Pecico ogreješ na 180 stopinj Celzija in peceš okoli 15 minut, oz. odvisno od velikosti kruhkov. Pecene, še tople kruhke je treba prema­zati z mešanico medu in vode. Recept se prenaša kot družinska dedišcina, a ga ne skrivata, kot ga ni skrivala njuna stara mama.28 Na delavnicah in predstavitvah se udeleženci seznanijo s celotnim postopkom izdelave kruhkov – s pripravo testa in izdelavo kruhkov. V domacem okolju kruhke izde­lujeta v kuhinji, enkrat pri eni, drugic pri drugi. Obicajno testo zamesi Alenka in izdela osnovno obliko, Breda medtem pripravlja okrasje (vinte, listke …). Sta zelo uigrani, kruhke bi lahko izdelo­vali brez besed, tako usklajeno imata razdeljeno delo. A ta skupna ustvarjanja so vse prej kot tiha, po navadi se med njima razvije sprošcen klepet o vsakdanjih stvareh. Kruhkov ne delata na zalogo, ampak se peke lotita glede na narocila. S peko kruhkov se ukvarjata v prostem casu poleg službe­nih obveznosti. Kruhki Cirile Šmid so izdelani iz moke, medu, zacimb in jelenove soli, podatek o razmerjih sesta­vin ohranja zase. Zamesi testo, nato pa oblikuje in krasi kruhke. Za okrasje uporablja drugo testo kot za osnovo in po tem se njeni kruhki locijo od ostalih dražgoških kruhkov. Izdeluje jih v delavnici, ki jo je uredila v eni od sob v stanovanju. Dela ob vseh delih dneva, treba pa je biti spocit, pove Cirila Šmid, sicer upokojenka. Recepti za dražgoške kruhke se nekoliko raz­likujejo, odvisno od mojstrice, ki jih pripravlja. Breda Tolar med izdelovanjem majolike, 4. 4. 2018. Foto: Igor Mohoric Bonca Razlike so predvsem v zacimbah, ki jih dodajajo v testo. Ena teh je poper. Nekatere so v testo doda­jale malo mletega popra, poper v zrnu pa je vcasih del okrasja kruhka. Ta zacimba je bila nekoc ne­pogrešljiva, danes pa je v kruhkih redko. Ravno obratno je z ingverjem, ki je v kruhkih novejši dodatek. Jelenova sol je kljub lažje dosegljivemu možnemu nadomestku v pecilnem prašku še ved-no zelo pogosto vzhajalno sredstvo pri pripravi dražgoških kruhkov, ceprav nekatere izdelovalke priporocajo tudi (po ceni in dobavljivosti) dosto­pnejšo jedilno sodo. Vse izdelovalke pecene kruhke premažejo z meša- Cirila Šmid na delavnici izdelovanja dražgoških kruhkov v Muzeju Železniki, 30. 10. 2012. Foto: Katja Mohoric Bonca nico medu in vode. Po tem premazu se kruhek lepo sveti. Ce je kruhek za spominek, ki je v zadnjem casu njegova (pre)pogosta funkcija, ga izdelovalke na že­ljo narocnika premažejo z lakom. Tak kruhek ni uži-ten, se pa nespremenjen ohrani zelo dolgo. Za izdelavo kruhkov razen spretnih prstov in domišljije ni potrebnih posebnih pripomockov. Obi­cajni pripomocki so: nož (za rezanje testa), valjar, ši­pounk (šcipavnik, za izdelavo robu), zobotrebec (za pritrditev okrasja na osnovo) in copic (za premaz kruhka). Alenka Lotric in Breda Tolar za rezanje te­sta še vedno uporabljata nož, ki sta ga podedovali od stare mame Pavline Ambrožic. Oblike kruhkov narekujejo/ dolocajo priložnosti Mali kruhki so pecivo najrazlicnejših oblik. Ob-like so (bile) odvisne od priložnosti, na katero je vezan mali kruhek. Predvsem v preteklosti so bili kruhki darilo med zaljubljenci. Na svete tri kralje so dekleta fantom podarjala krajcke, fantje dekletom pa srcke. Kruhke so pekli tudi ob cerkvenih prazni­kih, žegnanjih, ob semanjih dneh, še vedno pa ob osebnih praznikih, kot poslovno darilo, kot turistic­ni spominek in za priložnosti razstav ter promocije krajev. Pred Miklavževimi obdarovanji izdelujejo miklavže in parkeljne. Oblike, znacilne za osebne jubileje in obletnice, so majolike, za porocne oble­tnice srca. Ostale tradicionalne oblike so še fajfa, cigara, zvezda, angelcek, rožica, romb, zajec, riba, konj, polž, podkev, monštranca, pleten panj, putka, škarje, ura, štiriperesna deteljica in razni novoletni okraski. V zadnjem casu se oblike prilagajajo željam narocnikov in pogosto segajo izven repertoarja tra­dicionalnih oblik. Velikosti kruhkov so zelo razlicne in od velikosti je odvisna njihova debelina. Kruhki, velikosti ene dlani, so obicajno debeli dva centimetra, manjši nekoliko tanjši. Gospodinje v Dražgošah so sredi 20. stoletja delale precej debelejše kruhke – 3 cm debeline ni bilo nic nenavadnega,29 a kruhki so bili obicajno vecji od ene dlani. Nekateri kruhki Ane Se-lan, ki je tradicijo izdelave nadaljevala v Ljubljani, pa so veliko tanjši. Kruhki so okrašeni s testenimi cvetlicami – pla­nikami, murkami, nageljni, šmarnicami, telohi, nar­cisami, raznimi drugimi cvetkami, žitnim klasjem, viticami, listki in drugim okrasjem. Kljub temu, da je nekatero okrasje na kruhkih nepogrešljivo, se ravno po okrasju kruhki razlicnih izdelovalk locijo med seboj. ''Na kruhku ne sme biti praznega prostora,'' se Alenka Lotric spominja besed stare mama Pavli­ne Ambrožic.30 Darinka Megušar je oblike, velikosti kruhka in sprva tudi okrasje povzela po maminem vzoru. Kasneje je pri okrasju navdih iskala pri cvet­licah v naravi, v raznih drugih vzorcih … 31 Zgodilo se je tudi obratno, da je bilo okrasje malega kruhka navdih za npr. cipke. Tonika Ramovš je zapisala, da so ''vzorci na cipkah posnetek okraskov starih skrinj, pec in malega kruhka''32. Cirila Šmid se je z izdelavo kruhka, ki ima okrasje (cvetlicni in figuralni motivi) svetlejše kot osnovo, odmaknila od stare tradicije. Prodaja kruhka Darinka Megušar je povedala, da je bila prodaja malega kruhka krajcarkšeft, dodaten, a skromen zaslužek za naporno in garaško delo. Male kruhke so izdelovalke in izdelovalci prodajali na domu, ob ra­znih žegnanjih in krajevnih semnjih, na božjepotnih stojnicah, potovke so jih poleg druge ponudbe nosile v košu in prodajale po hišah.33 Danes so kruhki po­nudba na sejmih, turisticnih prireditvah, v trgovinah z rokodelskimi izdelki, v trgovinah s spominki, še vedno pa jih prodajajo tudi izdelovalke doma. Nacin prodaje dražgoških kruhkov se je zelo spre­menil. Ljudje se še spominjajo mnogih priložnosti, ko je bil kruhek nekdaj na voljo za nakup. Darinka Me-gušar se spominja mame, ki je v dneh pred Miklavž-em pozno v noc izdelovala kruhke, in strank, ki so v vecernih urah k njim hodile po medena Miklavževa darila za bližnje. Cirila Šmid se iz otroštva spominja starejše, po postavi velike ženske, Tone, potovke, ki je hodila po hišah in prodajala male kruhke. Kruhke je imela v košu, kar nezavite. Vcasih so bile stojnice s kruhki pred cerkvijo v casu nove maše ali birme, sedaj tega ni vec. Prav tako se spominja prodajalca, ki so mu rekli Sladki Janez, ki je prodajal lect v Suši po maši (pred 30 ali 40 leti). Spominja se prodajalcev v Dražgošah in tudi v Selcih, ko so na tri kralje pred cerkvijo prodajali male kruhke34 Lojze Žumer se spominja zakoncev Vidmar s Trnja v Železnikih. Žena Beta je pekla male kruhke. Veckrat je šel s staro mamo, ko je kupovala kruhke, da jih je imela za darila. Ko je šel z njo, je vedno do-bil tudi cigaro.35 Promocija, predstavitve in delavnice Rokodelska spretnost peke dražgoškega kruhka se prenaša kot družinska tradicija iz roda v rod. To je bil v preteklosti najbolj pogost nacin prenosa Breda Tolar s staro mamo Pavlino Ambrožic, ki je izdelala veliko srce, avgust 1972. Fotografijo hrani Breda Tolar. znanja. Tudi danes izdelovalke povedo, da so te ro­kodelske spretnosti prenesle na svoje otroke. V zad­njem casu vešcino izdelovanja mojstrice med širše prebivalstvo prenašajo še preko prikazov, delavnic in tecajev, njihovi izdelki so pogosto del ponudbe v trgovinah z rokodelskimi izdelki. Pomemben vidik popularizacije te dedišcine je delo z mladimi in sodelovanje izdelovalk s predšol­skimi in osnovnošolskimi otroki. Delavnice izdelo­valke vodijo v šolah v razlicnih krajih po Sloveniji, najbolj redno ravno v Dražgošah. Alenka Lotric in Breda Tolar vsako leto v novembru ali decembru Delavnica izdelave dražgoških kruhkov za starše ucencev podružnicne šole v Dražgošah, 17. 11. 2016. Foto: Jana Lušina pripravita delavnico za tamkajšnje osnovnošolce, tako da se ti otroci v casu šolanja na podružnicni šoli vsaj petkrat preizkusijo v izdelovanju kruhkov. Maja 2018 je bila v Muzeju Železniki odprta stalna postavitev z naslovom Dražgoški kruhek, krajcki, srcki, fajfe in druge podobe, ki predstavlja spretnost izdelovanja malih kruhkov, znacilno za Selško dolino. Male kruhke hranijo in predstavlja­jo še drugi muzeji in ustanove. V Selški dolini je na ogled v Dražgošah v dislocirani zbirki Loškega mu-zeja v Domu Cankarjevega bataljona kot del muzej­ske predstavitve življenja v Dražgošah. Mali kruhek – dražgoški in loški – je na ogled v zbirki Loškega muzeja v Škofji Loki. V Rokodelskem centru DUO v Škofji Loki s ponudbo in organiziranimi delav­nicami ter tecaji skrbijo za popularizacijo izdelave malega kruhka. Mali kr uhki so tudi del predstavitve etnološke dedišcine v Slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani. Vpis izdelovanja kruhkov v Register nesnovne kulturne dedišcine Pobudo za vpis malih kruhkov v Register nesnov­ne kulturne dedišcine so septembra 2017 oddali Ro­kodelski center DUO Škofja Loka (Razvojna agencija Sora), Loški muzej in Muzej Železniki. Izdelovanje malih kruhkov in lesenih modelov je bilo 13. apri-la 2018 pod evidencno številko 2-00063 vpisano v Register nesnovne kulturne dedišcine, ki ga vodi Mi-nistrstvo za kulturo.36 V Register je bila vpisana tra­dicija izdelovanja malih kruhkov, kot jih poznamo v Dražgošah in Železnikih ter v Škofji Loki z okolico. Skupaj z enoto so bile vpisane tudi nosilke: Alenka Lotric, Breda Tolar, Cirila Šmid in Petra Plestenjak Podlogar, ki izdeluje modele za loški kruhek.37 Opombe: 1 Fotografije v Ilustriranem Slovencu, 1925 kažejo temno rjave kruhke. Prav tako temno rjavi so kruhki v zbirki Loškega muzeja. O tipicni barvi malega kruhka piše Josip Levicnik v kroniki dne 29. 10. 1906. Barvo lesenih okvirjev opiše z barvo malega kruhka: ''Okvira sta pobarvana na rjavo enako malemu kruhku.'' Temno barvo poudarjajo tudi izdelovalke, ki delajo po dražgoški tradiciji. Kruhke, podobne tem, izdelujejo npr. Alenka Lotric, Breda Tolar, Darinka Megušar in druge. 2 Ta estetski moment je mlajšega nastanka in znacilen za eno izdelovalko – Cirilo Šmid iz Železnikov. 3 Informatorji Marija Lotric, Antonija Šuštar, Vinko Markelj, Alojz Žumer; v pisnih virih Tonika Ramovš, France Koblar – nih-ce ni uporabil besedne zveze dražgoški kruhek. 4 Za posamezne oblike je v rabi: srce (fajfa, majolika …) iz ta malga kruhka. 5 Imen za kruh, ki so ga gospodinje pekle za božicne praznike je vec, za obmocje Selške doline znacilno je poprtnják. Na slovenskem prostoru je v rabi tudi ime poprtnik. Maticetov, 1953-1954, 224. 6 Danes je izdelovanje kruhkov s pomocjo modelov v Selški dolini zelo redko. Cilka Berce se spominja kruhkov, ki jih je pe­kel njen mož Joža Berce, ki je dejavnost nadaljeval po mami Ani Berce. Kruhke je izdeloval rocno, ceprav so bili pri hiši tudi leseni modeli zanje, ki so bili mamina last (Berce, 2017). Miri Jelenc ni znano, da bi za osnovno obliko uporabljali modele. Obcasno je sama zaradi velikosti, da so bili kruhki približno enako veliki, uporabljala kartonasto šablono (Jelenc, 2017). Podobno je povedala tudi Darinka Megušar (Megušar, 2016). Kruhke s pomocjo modela – loške kruhke danes izdeluje Cirila Šmid. 7 Ložar, 1937–1939, 169–197. 8 Orel, 1937–1939, 198–219. 9 Maticetov, 1953. 10 Möderndorfer, 1946, 1948. 11 Orel, 1939. 12Vinko Markelj, 18. 12. 2017. 13Tilka Fajfar (1927), podatke posredovala Mira Jelenc, 11. 9. 2017. 14 Darinka Megušar, 12. 12. 2016. 15 Möderndorfer, 1948, Maticetov, 1953, Orel, 1939. 16 Möderndorfer, 1948. 17 Möderndorfer, 1946, 158 in Möderndorfer, 1948, 145. 18Vrecki podobna priprava iz tega organa, navadno svinjskega, za nošenje tobaka. SSKJ, 2014. 19 Orel, 1937–1939, 213–217. 20 Möderndorfer, 1948, 147. 21 Marija Lotric, 2014. 22Koblar, 1976, 43. 23 Štrukelj, 1963, 30–31. 24Ko je bilo v pogovorih govora o dražgoških kruhkih nekoc, so informatorji uporabili izraz ta mau/mal kruhk. Namenoma sem v vprašanjih uporabljala termin dražgoški kruhki, vendar so informatorji pri odgovorih uporabljali izraz mali kruhek. 25Vec o teh delavnicah v Sterle, 1981 in Ložar, 1939, 178–180, 187–189. 26Toncka Galjot, 2018. 27 Delavnica peke dražgoškega kruhka v Muzeju Železniki, 4. 6. 2014, http://www.drazgose.si/?cat=7, 17. 7. 2018. 28 Casopisni clanek Dražgoški medeni kruhki, z Bredo v peti rod, na obisku pri Pavli Ambrožicevi, ki ne skriva recepta; leto objave neznano, hrani Breda Tolar. 29 Mira Jelenc, 2017, in Marija Lotric, 2014, Darinka Megušar, 2016. 30 Alenka Lotric, 2017. 31 Darinka Megušar, 2017. 32Tonika Ramovš. 33 O prodaji kruhka v Selški dolini konec 19. in v zacetku 20. stoletja glej: Sterle, 1981. 34 Cirila Šmid, 2017. 35Lojze Žumer, 2014. 36 Seznam vpisanih enot je dostopen na spletni strani Ministrstva za kulturo: http://www.mk.gov.si/fileadmin/mk.gov.si/ pageuploads/Ministrstvo/Razvidi/RKD_Ziva/Rzd-02_00062.pdf, 4. 7. 2018. 37 Glej prispevek Katarine Sekirnik: Mali kruhek, med tradicijo in sodobnostjo: ob vpisu enote izdelovanje malega kruhka in lesenih modelov v tej številki zbornika Železne niti. Mali kruhek med tradicijoin sodobnostjo: ob vpisu enote "izdelovanje malega kruhka in lesenih modelov" v Register nesnovne kulturne dedišcine Kati Sekirnik Izdelovanje medenega peciva, imenovanega mali kruhek, je ena od pomembnejših ohranjenih tradicionalnih rokodelskih vešcin na Škofjeloškem. Znanje o njej nosijo le še posamezne mojstrice rokodelke, zato je skrb za ohranjanje in prenašanje tega znanja v današnjem casu še toliko bolj pomembna. Odgovornost za ohranjanje nosijo predvsem lokalna skupnost ter skupine in posamezniki, ki so tudi najveckrat pobudniki vpisa do­locene enote v Register nesnovne kulturne dedišcine, za ohranjanje in razvoj pa morajo imeti tudi širšo podporo in priznanje o pomembnosti njihovega znanja. Zato ima vpis v Register nesnovne kulturne dedišcine1 za zavedanje, ohranjanje in razvoj elementa nesnovne kulturne dedišcine velik pomen. Predvsem zato, da ga nosilci sami prepoznajo za pomembnega in je hkrati kot tak prepoznan tudi na nacionalni ravni. Register nesnovne kulturne dedišci­ne in vpis enote ''izdelovanje malega kruhka in lesenih modelov'' Pobudnik vpisa enote malega kruhka v Register NKD je bil v sodelovanju z Muzejem Železniki in Lo-škim muzejem Škofja Loka Rokodelski center DUO Škofja Loka.2 Zavedanje odgovornosti in skrb za nesnovno kulturno dedišcino, še posebej za tradici­onalna rokodelska znanja so v centru ena pomemb­nejših nalog. Nesnovno kulturno dedišcino tako ra­zumemo kot gibalo kulturne raznolikosti in jamstvo za trajnostni razvoj skupnosti.3 Za ohranjanje in dvigovanje zavedanja o pomenu kulturne dedišcine za identiteto skupnosti je treba razumeti vpetost lokalnega okolja, v katerem dedišcina živi, v širši družbeni kontekst in politike ohranjanja nesnovne kulturne dedišcine. Na lokalnem nivoju se znanje današnjih mojstrov, ki so ga pridobili od prednikov, prenaša na mlajše generacije. Prav tako sta prenos in popularizacija znanj pomembna na strani institucij, ki v lokalnem okolju skrbijo za nesnovno kulturno dedišcino (na Škofjeloškem Loški muzej Škofja Loka, Muzej Železniki, Rokodelski center DUO Škofja Loka in druge). Seveda pa je izjemno pomembna skrb za varovanje nesnovne kulturne dedišcine tudi na dr­žavnem nivoju. Leta 2008 je Slovenija ratificirala Konvencijo o varovanju nesnovne kulturne dedišcine, ki jo je UNESCO sprejel leta 2003. Ta prispeva k varovanju, spoštovanju, dvigu zavedanja o pomenu nesnov­ne kulturne dedišcine in zagotavlja mednarodno sodelovanje ter pomoc. V njej nesnovna kulturna dedišcina pomeni prakse, predstavitve, izraze, zna­nja, vešcine in z njimi povezana orodja, predmete, izdelke in kulturne prostore, ki jih skupnosti, sku-pine in vcasih tudi posamezniki prepoznavajo kot del svoje kulturne dedišcine. Vanjo tako uvršcamo ustno izrocilo, izraze in jezik, uprizoritvene umetno­sti, družbene prakse, rituale in praznovanja, znanja in prakse o naravi, svetu ter tradicionalne obrtne vešcine (Uradni list RS-MP, št. 1/08, 2008). V zadnji del razdelitve nesnovne kulturne dedišcine spada tudi mali kruhek oziroma znanje izdelovanja tega medenega peciva. Od leta 2008 Ministrstvo za kulturo vodi Register nesnovne kulturne dedišcine, v katerega je na dan 18. 4. 2018 vpisanih 63 enot in 178 nosilcev nesnov­ne kulturne dedišcine. Prva enota, vpisana v Regi­ster, je bil Škofjeloški pasijon.4 Drugi vpis enote, ki se nanaša tudi na škofjeloško obmocje, je klek­ljanje slovenske cipke z vec nosilci.5 Tretja enota, ki je prisotna na škofjeloškem obmocju in vpisana v Register, je izdelovanje malih kruhkov in lesenih modelov.6 Na tem mestu se ne ukvarjam s podrobnejšimi definicijami in opredelitvami o tem, kaj je mali kru­hek in kaj ta pomeni. Vseeno pa je za kontekst bra-nja pomembno dejstvo, da se izraza 'loški' oziroma 'dražgoški' kruhek uporabljata šele v zadnjih nekaj desetletij, še v šestdesetih in sedemdesetih letih 20. stoletja so oba nacina izdelave imenovali 'mali kru­hek'.7 O malem kruhku je veliko napisanega, o njem so že pisali Meta Sterle, Boris Orel, Rajko Ložar, France Golob, Mojca Šifrer Bulovec, Katja Mohoric Bonca in drugi.8 Sinteza do sedaj znanega in zbranega gradiva je bila del vloge za vpis enote ''izdelovanje malega kruhka in lesenih modelov'' v register, ki je sestavljena iz treh delov – izdelava loškega kruhka, izdelava lesenih modelov zanj in izdelava dražgo­škega kruhka. O današnjih nosilkah, izdelovalkah malega kruhka Ko govorimo o tradicionalnih (rokodelskih) zna­njih, se moramo zavedati, kako pomembne so zgod-be posameznikov, ki danes ta znanja še imajo in ga ohranjajo. V preteklih letih smo s kolegicami etnolo­ginjami zbirali zgodbe rokodelcev na Škofjeloškem in evidentirali ohranjena znanja.9 Nosilci nesnovne kulturne dedišcine so tisti, ki morajo svoje znanje prenesti mlajšim generacijam, ce želimo, da se v Izdelava loškega kruhka (Lili Panjtar) in lesenih modelov zanj (Petra Plestenjak Podlogar). Foto: Katja Jemec skupnosti ohranijo. Za ustrezno prenašanje mora delovati tudi podporni sistem v okolju in potreba, da se ta znanja ohranijo. Kljub temu da je bilo v pre­teklosti na Škofjeloškem veliko vec izdelovalcev in izdelovalk malega kruhka10 kot danes, je še vedno nekaj posameznic, ki to znanje ohranjajo. Kot nosilke znanja izdelovanja malih kruh­kov so v register vpisane štiri rokodelke: Alenka Lotric, Breda Tolar, Cirila Šmid in Petra Plestenjak Podlogar. Vpis posameznih nosilcev NKD v regi­ster zajema posebne kriterije, zato v register nista bili vpisani nosilki Darinka Megušar in Lili Panjtar, ki sta bili skupaj z zgoraj omenjenimi predlagani za vpis. Namesto zakljucka Izdelava malega kruhka in lesenih modelov je pomemben del rokodelske in kulinaricne dediš-cine škofjeloškega obmocja. Z vpisom enote ''iz­delovanje malega kruhka in lesenih modelov'' in njenih nosilk smo tej rokodelski dedišcini dali pri­znanje njene posebnosti in pomembnosti. Hkrati pa smo tako institucije kot nosilke nesnovne kul­turne dedišcine sprejeli odgovornost, ki nam na­laga odgovorno ravnanje s to dedišcino, ustrezno prezentacijo in skrb za njen razvoj v prihodnosti. Kot lokalna posebnost nam mali kruhek lahko pomeni veliko priložnosti. Kot elementu identite­te je treba krepiti njegovo prisotnost v vsakdanu in prazniku domacinov, hkrati pa lahko prispeva k boljši prepoznavnosti lokalnega okolja in nje­govih specifik v širšem družbenem kontekstu. V njem se skriva priložnost za dodatno turisticno ponudbo, razvoj kreativnega turizma in sodob­nega spominkarstva. Nacin izdelave in sestavine malega kruhka so se ohranili in prenašali iz roda v rod, danes pa prenos tradicionalnih znanj poteka tudi na druge nacine (npr. s pomocjo rokodelskih delavnic in tecajev). Izjemno pomembno je, da odgovorno skrbimo za ustrezen prenos tradicio­nalnih znanj in izobraževanje otrok, mladih, širše javnosti na Škofjeloškem in tudi drugod. S tem bomo ohranjali znanja naših prednikov in krepili sodobno lokalno skupnost. Viri in literatura: Golob, France: Leseni modeli za mali kruhek z loškega ozemlja. V: Loški razgledi 33, Škofja Loka: Muzejsko društvo Škofja Loka, 1986, str. 85–97. Ložar, Rajko: ''Mali kruhek'' v Škofji Loki in okolici. V: Etnolog : glasnik Slovenskega etnografskega muzeja 10/11, Ljubljana: Slovenski etnografski muzej, 1937–1939, str. 169–197. Mohoric Bonca, Katja: Dražgoški kruhek. V: Delovno gradivo ob vpisu enote v Register nesnovne kulturne dedišcine, Železni­ki: Muzej Železniki, 2017. Orel, Boris: Od kruha do ''malega kruhka''. V: Etnolog: glasnik Slovenskega etnografskega muzeja 10/11, Ljubljana : Slovenski etnografski muzej, 1937–1939, str. 198–219. Sekirnik, Katarina: Izdelovanje malega kruhka in lesenih modelov za mali kruhek. V: Delovno gradivo ob vpisu enote v Regi­ster nesnovne kulturne dedišcine, Škofja Loka: Rokodelski center DUO Škofja Loka (RA Sora), 2017. Sterle, Meta: Mali kruhek na Loškem. V: Loški razgledi 28, Škofja Loka : Muzejsko društvo, str. 245–262. Šifrer Bulovec, Mojca: Mali kruhek. V: Delovno gradivo ob vpisu enote v Register nesnovne kulturne dedišcine, Škofja Loka: Loški muzej Škofja Loka, 2017. Zakon o ratifikaciji Konvencije o varovanju nesnovne kulturne dedišcine. V: Uradni list Republike Slovenije, št. 1, Ljubljana: Uradni list Republike Slovenije, 2008. Zakon o ratifikaciji Konvencije o varovanju nesnovne kulturne dedišcine je dostopen na https://www.uradni-list.si/glasilo--uradni-list-rs/vsebina?urlmpid=20082, pregledano, 3. 2. 2018. Opombe: 1 V nadaljevanju Register. 2 Rokodelski center DUO Škofja Loka, ki deluje pod okriljem Razvojne agencije Sora, ima svoje prostore na Mestnem trgu 34 v Škofji Loki. Vlogo za vpis enote je pripravil in oddal skupaj z Muzejem Železniki in Loškim muzejem Škofja Loka. 3 Zakon o ratifikaciji Konvencije o varovanju nesnovne kulturne dedišcine je dostopen na: https://www.uradni-list.si/glasi­lo-uradni-list-rs/vsebina?urlmpid=20082. 4 Škofjeloški pasijon je bil v Register vpisan 15. 12. 2008, 24. 7. 2012 pa razglašen za živo mojstrovino državnega pomena. Leta 2016 je bil uvršcen tudi na Unescov reprezentativni seznam nesnovne kulturne dedišcine cloveštva. 5 Klekljanje slovenske cipke je bilo v Register vpisano 24. 2. 2015, skupaj z enoto pa pet nosilcev s Škofjeloškega (Klekljarska šola Žiri, Cipkarska šola Železniki, Klekljarska sekcija Turisticnega društva Železniki, Klekljarsko društvo Cvetke Žiri in Klek­ljarsko društvo Deteljica Gorenja vas). Omenjena enota je bila 16. 3. 2016 razglašena za živo mojstrovino državnega pomena. 6 V letu 2017 smo skupaj z Loškim muzejem Škofja Loka in Muzejem Železniki zaceli pripravljati vlogo za vpis malega kruhka v Register nesnovne kulturne dedišcine, ki je bila koordinatorju varovanja nesnovne kulturne dedišcine oddana novembra 2017, enota ''izdelovanje malih kruhkov in lesenih modelov'' pa v Register nesnovne kulturne dedišcine vpisana 13. aprila 2018. 7 Mohoric Bonca, Dražgoški kruhek, Delovno gradivo ob vpisu enote v Register nesnovne kulturne dedišcine. 8 Glej pomembnejše clanke: Rajko Ložar, ''Mali kruhek'' v Škofji Loki in okolici, Etnolog 1937–1939, št. 10/11, str. 11. Boris Orel, Od kruha do malega kruhka, Etnolog 1937–1939, št. 10/11, št. 39, str. 198–219. Meta Sterle, Mali kruhek na Loškem, Loški razgledi1981, letnik 28, št. 1, str. 245–262. France Golob, Leseni modeli za mali kruhek z loškega ozemlja, Loški razgledi 1986, letnik 33, št. 1, str. 85–97. 9Terensko delo je potekalo v okviru cezmejnega projekta OP SI-AT DUO-Kunsthandwerk: Rokodelska kulturna dedišcina v cezmejnem prostoru vceraj, danes in jutri se izvaja med 1. 9. 2010 in 30. 6. 2013. Vec o projektu: http://www.duo-kunsthan­dwerk.eu/home_sl. 10Sterle, Mali kruhek na Loškem, 245–262. Pomembne obletnice v Selški dolini v letu 2018 Rudi Rejc 1348 670 let •Drugi potres v Železnikih. •Prva pisna omemba Železnikov v pisnih virih. ''Mi Albert, po milosti božji škof freisinški, naz­nanjamo s tem pismom, da smo tem castivrednim ljudem Železnikarjem, kot si pravijo, in vsem njihovim dedicem, zemljo v Selški dolini dali.'' 1358 660 let •Dolina se ponaša z eno najstarejših vodnih žagalnic na slovenskem ozemlju, in sicer s Casovo žago ob vodi pod Škovinami ob reki Sori. Njen obstoj v Železnikih je bil dokazan s freisinško listino iz leta 1358. 1668 350 let •Prvi požar v Selcih. V starih zapiskih piše, da je nastal požar, ki je upepelil skoraj pol vasi Selca. 1738 280 let •Drugi požar v Selcih. Vecji požar je delno unicil cerkev, župnišce in hiše okrog nje. 1778 240 let •Dr. Hacquet v svojem delu Oryctographia Carniolica opisuje, da je v Železnikih 34 fužinarjev, ki vsi skupaj proizvedejo 443.809 funtov železa v cajnah in skujejo 2020 centov žebljev. •Zacetek pouka v Selcih. 1808 210 let •Rojen Jernej Levicnik, Železniki, sodelavec Kranjske cebelice, deloval je v Slomškovem krogu, imel stike s Prešernom in Kastelicem. Prešeren mu je namenil epigram Lesicnjeku in Levicnjeku, po Prešernovi smrti napiše njegov prvi življenjepis. 1848 170 let •Rojen Jakob Dermota, Železniki, usnjar, iniciator gradnje železnice v Selško dolino. Dermotova usnjarna v Železnikih s hišnim naslovom Na plavžu 11 je danes velika, lepo ob-novljena enonadstropna stanovanjska hiša. Nekoc je na tem mestu obratovala znana usnjar­na s proizvodnimi obrati tik za stanovanjsko hišo na tej in drugi strani reke Sore, ustanovil pa jo je Jurij Dermota, ki se je iz Škofje Loke v Železnike priselil v prvi polovici 19. stole-tja. Na Dermotovini so se za tem zvrstili trije gospodarji, vsi Jakobi. Jakob Dermota starejši (1848–1908), sin usnjarja Jurija, je z ženo Franciško imel dva sinova, Antona in Jakoba, ter hcer Franciško, ki je postala nuna, sestra Kandida. Starejši Anton je ostal samski in je po opravljenem študiju v Pragi doktoriral iz prava, se vrnil v domovino in kasneje postal od­vetnik v Gorici, mlajši Jakob (1878–1932) pa je nadaljeval s podedovano usnjarsko obrtjo. Pod njegovim vodstvom je obrt zacvetela in prerasla v pravo industrijo, ki je leta 1930 za­poslovala že štirideset delavcev, vecinoma domacinov. Po ocetovi smrti je usnjarno vodil sin Jakob (1918–1944), po njegovi prerani smrti pa je usnjarno s stalno zaposlenimi petnajstimi delavci prevzela mati Alojzija. Po drugi svetovni vojni je bil usnjarski obrat nacionaliziran in leta 1948 registriran kot Usnjarna Železniki, ki pa je pod vodstvom novih oblastnikov bolj ali manj životarila do leta 1962, ko je bil objavljen njen stecaj in je usnjarstvo v Železnikih dokaj neslavno zamrlo. • Umrl Blaž Crobath, Ljubljana, rojen leta 1797, Železniki, dr. prava. Gimnazijo in licej je obiskoval v Ljubljani. Študij prava je zakljucil na Dunaju. Leta 1824 v Ljubljani dobi mesto odvetniškega pripravnika. Leta 1833 dobi samostojno advokaturo. Pri njem sta delala Matija Kastelic in France Prešeren, s katerima je tudi prijateljeval. V ta krog so spadali tudi Matija Cop, Andrej Smole, Ivan Jurij Toman in Emil Korytko. Crobathov ''ljubljanski salon'' je bil zbirališce slovensko in slovan­sko prepricanih izobražencev in kulturnih delavcev. Bil je clan deželnega muzejskega društva, poslanec v deželnem zboru in odbornik Slovenskega društva. 1858 160 let •Rojen Francišek Krek, Selca, mladinski pesnik. •Umrl Gregor Kemperle, Stara loka, rojen leta 1837, Podlonk, slikar, obiskuje ljubljansko bogo­slovje, a mu dokoncanje študija prepreci smrt. Njegove oljne slike hranijo v ljubljanskem Aloj­zijevišcu. •Rojen Lovrenc Eržen, Rudno, gradnja hidrocentrale na Cešnjici. 1868 150 let 1878 140 let •V Železnikih rojen Jakob Dermota. Po ocetu Jakobu je prevzel usnjarno, jo mocno razširil in po­sodobil, v njenem okviru zgradil lastno elektrarno in jo uspešno vodil vse do prezgodnje smrti leta 1932. Družbeno se je lepo uveljavil kot ustanovni clan telovadnega društva Sokol v Železni­kih. Na sokolskem ustanovnem obcnem zboru je bil 17. januarja 1909 imenovan za društvenega podstarosto. Z denarjem je izdatno pomagal pri gradnji novega sokolskega doma v Železnikih, ki je bil svojemu namenu predan 6. julija 1924. •Rojen pobudnik gradnje sedanje cerkve v Davci, Martin Jemec. Kdaj je stala v Davci prva cerkev, ni znano. Sedanje svetišce, ki nima izrazitega sloga, je bilo sezidano v letih 1878 in 1879. Krasi ga lep marmorni oltar in v njem podoba Naše ljube Gospe presvetega Srca Jezusovega. Pravo bogastvo je slika Jurija Šubica, s katero so nekoc zakrivali tron. Razen te slike v cerkvi ni opreme s posebno umetniško ali zgodovinsko vrednostjo. Kljub temu »skromnemu« znacaju je cerkev postala pribežališce vseh vernih v okolici, ki so iskali pri Mariji pomoc in tolažbo v vsakdanjem življenju. 1898 120 let •Preneha delovati plavž v spodnjih Železnikih. •Ustanovljeno Gasilsko društvo Železniki. Zapis iz arhiva nam pove: ''7. marca 1898 je okrajni glavar v Kranju v pismu naslovljenem na gospoda Luka Košmelja v Železnikih sporocil: Vi-soko okrajno deželno predsedništvo je z odlokom z dne 3. t. m. št. 863 ustanovitev društva 'Prostovoljno gasilno društvo' s sedežem v Železnikih po vsebini od ustanoviteljev z dne 15. 02. 1898 predloženih pravil v smislu društvenega zakona z dne 15. novembra 1867 drž. zak. potrdilo. O tem se ustanovniki obvešcajo ob povratku jednega izvoda društvenih pravil in službenega reda s pristavkom, da se ima konecna ustanovitev društva semkaj naznaniti.'' •Sodarji in drugi obrtniki so se oprijeli ideje dr. Janeza Evangelista Kreka o zadružništvu in se organizirali v Gospodarski zadrugi v Selški dolini, registrirani zadrugi z omejeno zavezo, z na­menom izboljšati svoj materialni položaj. •Umrl Jernej Zupanc, Ljubljana, rojen leta 1810, Martinj Vrh. Na Dunaju študira pravosodje in tam opravi notarski izpit, leta 1872 postane predsednik notarske zbornice, na njegove stroške sezidajo cerkev pri Sv. Lenartu. •Rojen Valentin Pintar, Železniki, deloval je v Prosvetnem društvu Železniki, pod vodstvom Franceta Koblarja postal igralec. Med vojno je izdeloval cevlje za partizane, bil je cebelar, tajnik Turisticnega društva Železniki in eden od zacetnikov Cipkarskih dni, bil pa je tudi eden od usta­novnih clanov železnikarskega pododbora Muzejskega društva Škofja Loka, zbiral in hranil je predmete za današnji Muzej, njegova je maketa najstarejše žage v lesarski zbirki. 1908 110 let •Ustanovljena Hranilnica in posojilnica v Železnikih. • Ustanovljena Hranilnica in posojilnica v Dražgošah. • Ustanovljeno Katoliško izobraževalno društvo, kasneje Prosvetno društvo, danes Kulturno tu­risticno društvo Dražgoše. • Ustanovljeno telovadno društvo Sokol. •V Štoku zgrajen Selški dom, kasneje Krekov dom. 1918 100 let •11. novembra so sile Antante z Nemcijo podpisale premirje in tako koncale prvo svetovno vojno. Premirje, podpisano na vagonu v gozdu francoskega kraja Compiegne, je zacelo veljati natanko ob 11. uri 11. dan v 11. mesecu in na zahodni fronti se je zacel umik vojsk. Mirovno pogodbo so nato podpisali 28. junija 1919 v Versaillesu. Vojna, ki je trajala od 28. julija 1914 do 11. novembra 1918, je terjala skoraj 10 milijonov žrtev, ranjenih je bilo dvakrat toliko, prinesla pa je tudi novo podobo evropskega zemljevida. Po koncu vojne so padli štirje evropski imperiji, ustanovljena je bila Sovjetska zveza in obilica novih držav. •Italijani zasedejo Sorico, Zabrdo, Ravne, Zgornje in Spodnje Danje, Ratitovec in ozemlje do Podrošta, tam ostanejo do 2. junija 1921. •Umrl Franc Košmelj, Železniki, rojen leta 1885, Železniki, eden od pobudnikov za ustanovitev telovadnega društva Sokol (ustanovljenega leta 1908). 1928 90 let •Umrl Anton Koblar, Kranj, rojen leta 1854, Železniki, teolog, posvecen leta 1878. Zgodovinar, politik, arhivar Deželnega muzeja v Ljubljani, pisec zgodovine, ustanovil in urejal je Izvestije Muzejskega društva za Kranjsko. Bil je ustanovni clan in prvi urednik Tiskovnega društva Kranj, odbornik Slovenske matice, izdajatelj politicnega tednika Slovenski list, poslanec v državnem zboru. •Rojen Franc Vrhunc, Dolenja vas, duhovnik, prelat, kancler Ljubljanske nadškofije, upokojeni stolni kanonik, posvecen leta 1952. V devetdesetih letih je skrbel za Duhovniški sklad in socialno zavarovanje duhovnikov. •Rojen Janko Pintar, Dražgoše, clan Muzejskega društva Železniki, raziskovalec zgodovine, zbi­ratelj fotografij starih in povojnih Dražgoš, kronist, pisec, objavljal je tudi v našem zborniku. Njegove prispevke lahko preberete v številkah 3, 4, 5, 7. in 9. •Rojen Franc Rešek, Virmaše, zdravnik specialist splošne medicine v Železnikih, leta 1956 se je vkljucil v izgradnjo zdravstvenega doma v Železnikih in ob otvoritvi leta 1961 prevzel kljuce in odgovornost za delovanje doma in ga vodil skoraj do svoje smrti leta 1993. Vec mandatov je bil predsednik delavskega sveta in clan kolegija Zdravstvenega doma Škofja loka, deloval je pri krvodajalstvu v Selški dolini, vodil zdravstveno vzgojo, sodeloval je tudi v svetu KS Železniki. 1938 80 let •Ustanovljena Cevljarsko produktivna zadr uga v Železnikih, od leta 1954 dalje Cevljarna Ratitovec. •Ustanovljeno Prostovoljno gasilsko društvo Zali Log. • Gasilsko društvo Železniki je na Racovniku otvorilo zanimivo grajen gasilski dom s turnom in kupilo novo motorno brizgalno. •Rojen Franc Golja, Sorica, v Heblarjih pri Martinu, kjer je odrašcal tudi Ivan Grohar. Castni obcan leta 2016, diplomirani inženir gozdarstva, samostojni podjetnik, iz domace obrtne de­lavnice Kovinostrugarstvo je nastalo podjetje Alpmetal. Poslanec v prvem slovenskem parla­mentu, dolgoletni clan Lovske družine Sorica in predsednik Lovske zveze Slovenije. Leta 1998 je prevzel smucišce Soriška planina, svoj pecat je pustil tudi pri prenovi Zadružnega doma v Gostišce Macesen. • Umrl Ivan Kejžar, Maribor, rojen leta 1871, Sorica, ustanovitelj Zveze slovenskih železnicarjev, nacionalni borec, dolga leta clan narodno-napredne stranke, pozneje demokratske, bil je med ustanovitelji in sodelavci Bralnega društva, Slovenskega politicnega društva, Narodne citalnice, Olepševalnega društva, Dramaticnega društva. Zgodovinskega pomena je zlasti njegov nacrt za uspešno organizacijo železniške službe v vsem obmejnem podrocju. 1948 70 let •Zgrajena nova šola v Železnikih, dograjevana v letih 1967, 1969, 1975. • Ustanovljeno Avto-moto društvo Železniki. •Umrl Rudolf Andrejka, Ljubljana, rojen leta 1880, Ljubljana. Na Dunaju obiskoval akademsko gimnazijo in doštudiral pravo, dr. prava, okrajni glavar v Celju in Ljubljani, profesor na pravni fakulteti v Ljubljani. Deloval je v podružnici Slovenskega planinskega društva za Selško dolino in bil duša akcije za postavitev Krekove koce na Ratitovcu. Aktiven je bil v Muzejskem društvu za Slovenijo in mu tudi predsedoval. Napisal je 22 knjig in 152 razprav z najrazlicnejših podrocij. Veliko jih je namenil Selški dolini, saj mu je bila drugi dom. •Rojen Aleš Gartner, Cešnjica, smucarski trener SK Alples v letih 1969–1976, leta 1978 diplomiral na Ljubljanski fakulteti za šport, v letih 1979–1982 trener moške B smucarske reprezentance Ju­goslavije, v letih 1982–1986 trener ženske A smucarske reprezentance Jugoslavije (OI Sarajevo, 1984), v letih 1986–1988 trener ženske smucarske reprezentance Kanade (OI Calgary, 1988), v letih 1989–1993 trener moške smucarske reprezentance Norveške (OI Albertville, 1992). 1968 50 let •Odprt vrtec pri OŠ Železniki. •Ustanovljena samostojna Župnija Davca. • Otvoritev avtomatskega kegljišca pri Meru. •Umrl Jakob Šolar, Ljubljana, rojen leta 1896, Rudno. Duhovnik, vzgojitelj, jezikoslovec, študiral slovenšcino in francošcino. Literarni zgodovinar, prevajalec, desna roka dr. Frana Ramovša pri snovanju Slovarja slovenskega knjižnega jezika, Slovenskega pravopisa in Slovenske slovnice. Zaradi radikalne sredine je bil ob koncu vojne zaprt v Dachauu, po vojni pa doma. Stolni kano­nik in dekan stolnega kapitlja v Ljubljani. Leta 1929 prejemnik francoskega reda zlatih palm. •Umrl Karel Levicnik, Drca pri Šentjerneju, rojen leta 1900, Železniki. Generalpodpolkovnik, med prvo svetovno vojno dokonca pomorsko vojaško akademijo avstro-ogrske mornarice v Boki Ko­torski, tam je do kapitulacije Jugoslavije, med drugo svetovno vojno na Visu ustanovi artilerijsko šolo, ljudski poslanec prvega sklica skupšcine Socialisticne republike Slovenije. 1978 40 let •Umrl Lojze Žumer, Ljubljana, rojen leta 1899, Železniki. Dipl. ing. gozdarstva, borec na soški fronti, borec za severno mejo, direktor škofijskega Gozdno-lesnega posestva Gornji grad – Na-zarje, ki ga je razvil v enega najvecjih podjetij te vrste, ustanovil je osrednjo slovensko izvozno centralo MARAD za izvoz žaganega lesa in zabojev. Nacelnik Lesnega oddelka na Ministrstvu za gozdarstvo, vodil je Oddelek za lesno gospodarstvo na Inštitutu za gozdarstvo in lesarstvo Slove­nije, honorarni predavatelj, pisec številnih strokovnih del. Za knjigo Lesno gospodarstvo je leta 1968 dobil Nagrado Sklada Borisa Kidrica. •Umrl Boris Globocnik - Damjan, Železniki, rojen leta 1915, Železniki. Šolanje na trgovski aka-demiji, leta 1941 se poveže z OF, leta 1943 odide v partizane, komandant Gorenjskega odre­da, nacelnik štaba Kokrškega odreda, izkaže se kot mitraljezec. Pesem Moj mitraljez je v okviru pesništva med NOB ena najboljših. V Svetinovi Ukani predstavlja lik Primoža, borka Ana pa je Ivanka Rekelj, borka Kokrškega odreda, v katero se je zaljubil in je postala njegova žena. Viri: Arhiv Muzejskega društva Železniki. Zbornika Železne niti in Loški razgledi. Selška dolina v preteklosti in sedanjosti. Ur. France Planina. Železniki: MD Škofja Loka, pododbor Železniki, 1973. Anton Globocnik: Eisnern – Železniki, zgodovinsko-statisticni oris v regestah: kronika. Prev. Jože Dolenc, France Baraga. Dražgoše: Pan, 1999. Po ljudeh gor, po ljudeh dol, Miha Naglic, Gorenjski glas, las 2000. Vida Košmelj: Železniki skozi cas. Radovljica: Didakta, 2007. Obcina Železniki: Castni obcani, obcinski nagrajenci. Slovenski biografski leksikon. Leksikon Gorenjci. Železni kruh. Ur. Miha Naglic. Železniki: Domel holding, d. d., 2016. Ustno izrocilo. 120-letnica Prostovoljnega gasilskegadruštva Železniki Irena Prevc Hajdinjak Na pomoc! To je klic v stiski. Požar, prometna nesreca, pogrešana oseba, poplave … In koga najprej poklicemo? Gasilce, ker se ne sprašujejo, ali se jim ljubi, ne koliko je ura, kako so utrujeni in še najmanj, koliko bodo za to placani. Ne sprašuje­jo, ali jih potrebujejo mladi ali stari, levi ali desni, verni ali ateisti, izobraženi ali nepismeni. Gasilci ne tarnajo, da se nic ne splaca. Pomagajo prostovoljno in vedno priskocijo na pomoc, ce je treba, tvegajo tudi svoja življenja. ''Gasilca ne dela blesteci kroj, temvec cut ljubezni do cloveštva, cut ljubezni do svojega bližnjega, cut ljubezni do naroda in svoje domovine.'' To so besede organizatorja slovenskega gasilstva Franca Barleta iz leta 1919, izrecene pred sto leti, pa še vedno veljajo. V teh egoisticnih, materialisticnih casih je to ena redkih organizacij prostovoljcev, ki deluje za skupno dobro vseh nas. Na našem obmocju deluje vec prostovoljnih gasilskih društev: PGD Selca, PGD Zali Log, PGD Rudno, PGD Dražgoše, PGD Sorica, PGD Davca in PGD Železniki, ki letos praznuje 120 let delovanja. Ustanovitev Gasilskega društva Železniki Vcasih je bila vecina hiš in gospodarskih poslopij lesenih, leseni so bili vigenjci, bilo je vec žag in zra­ven hlodi, tramovi, deske. Lahko si predstavljamo, da je pri delu v vigenjcih in kovacnicah hitro zago­relo. Znano je, da je leta 1620 Železnike unicil velik požar, ostala sta le visoka plavža na Racovniku in v Gorenjem koncu ter Plnada. Iz tistih dni se je ohra­nila Pesem nocnega cuvaja, ki je moral šestkrat na noc obiti Železnike in paziti na ogenj ali dim, ki bi naznanjal možnost požara. Tudi v knjigi Antona Globocnika Železniki bere-mo o vec požarih. •23. 5. 1822 je zagorelo v vigenjcu za Warlovo hišo in veter je ogenj hitro zanesel iz Gorenjega konca na Trnje, Racovnik, Škovine, Cešnjico in Studeno. Unicujoc požar je unicil 146 hiš z gospodarskimi poslopji, župno cerkev, obe fužini, šest vigenjcev in spodnji pokriti most cez Soro. Umrlo je šest lju­di. (Podroben opis najdete v clanku Janeza Rihtar­šica v Železnih nitih 9). •31. 5. 1822 je v Gorenjem koncu spet izbruhnil požar v nekem skednju in upepelil 13 hiš z gospo­darskimi poslopji, dve kovacnici in vec skladišc oglja. •V noci med 18. in 19. februarjem 1846 je izbruhnil požar v hlevu irharja Škofica v Gornjih Železnikih in pogorelo je osem hiš z gospodarskimi poslopji. Že v šestdesetih letih 19. stoletja so se ustanav­ljala prva gasilska društva. V loškem arhivu najde-mo dokumenta Pravila Prostovoljnega gasilskega društva v Železnikih in Službeni red Prostovoljnega gasilskega društva v Železnikih iz leta 1897. Zapis iz arhiva nam pove: ''7. marca 1898 je okrajni glavar v Kranju v pismu, naslovljenem na gospoda Luka Košmelja v Železni­kih, sporocil: Visoko okrajno deželno predsedništvo je z od­lokom z dne 3. t. m. št. 863 ustanovitev društva 'Prostovoljno gasilsko društvo' s sedežem v Železni­kih po vsebini od ustanoviteljev z dne 15. 2. 1898 predloženih pravil v smislu društvenega zakona z dne 15. novembra 1867 drž. zak. potrdilo. O tem se ustanovniki obvešcajo ob povratku jednega izvoda Prvi gasilci v Železnikih. Fotografija je last Antona Sedeja. društvenih pravil in službenega reda s pristavkom, da se ima konecna ustanovitev društva semkaj naz­naniti.'' In kdo so bili ''ustanovniki''? V ohranjeni knji­gi clanstva so vpisani ustanovni clani: Francišek Košmelj – nacelnik, Gabrijel Thaler – podnacelnik, Anton Globocnik – blagajnik, Luka Košmelj – tajnik in odborniki: Josip Demšar, Janez Demšar in Josip Košmelj. Ob ustanovitvi je društvo štelo 52 operativnih clanov. Poleg njih je bilo v PGD Železniki še 20 ca-stnih in 44 podpornih clanov. Imeli so celo svojega društvenega zdravnika. Najprej so nabavili opremo – enocevno snemalno brizgalno in usposobili mo-štvo. Na bajerju pred Škrjevcem (na Klovžah) so si zgradili prvi gasilski dom. Bil je lesen, s ''turnom'' za sušenje cevi, z dvokrilnimi vrati, nad katerimi je bila trimetrska tabla z napisom Gasilni dom, okraše­na s sliko gasilske celade in sekirice z letnico 1898. Preko bajerja so bili položeni hrastovi in macesnovi tramovi, tla so bili debeli plohi, v sredini pa lesena loputa za crpanje vode ali pa za odtekanje vode iz cevi v bajer. V širino je meril osem do deset metrov, v dolžino deset do dvanajst metrov in pokrit je bil s skrilasto streho. Do prve svetovne vojne so v Železnikih in bližnji okolici gasili požare štirinajstkrat. Med vojno je delo društva zastalo, saj je bila vecina clanov mobilizira­na in mnogi se žal nikoli niso vrnili domov. Gasilstvo med prvo in drugo svetovno vojno Leta 1919 pa so ponovno zaceli z delovanjem in zbirali denar za novo rocno brizgalno. Leta 1921 so jo kupili pri tvrdki Samass v Ljubljani. Bila je dvocevna in na vozu s štirimi kolesi. Nakup nove, moderne brizgalne je bil velik dogodek, zato so jo slovesno krstili. Njena botra je bila mlada uciteljica Franciška Grohar, pozneje porocena Benedicic. V tem casu v letih od 1919 do 1922 je društvo vodil Matej Klopcic, za njim pa Polde Košmelj. V casu med obema vojnama je PGD Železniki veliko delovalo na družabnem in kulturnem podrocju, prire­jali so veselice, zabave, tombole, igre in tako pridobi­vali potrebna sredstva za nabavo orodja in opreme. Leseni gasilski dom nad bajerjem je postal premajhen in dotrajan, zato so zaceli razmišljati o novem, zida­nem domu in o motorni brizgalni. 27. 7. 1930 so se na tretji seji odbora odlocili, da bodo najprej gradili dom, ceprav so se zavedali, da bodo zaradi gospodarske krize in velike brezposelnosti težko nabrali sredstva. Obcina jim je obljubila poroštvo, denar pa so nabirali s prostovoljnimi prispevki in s krediti. Najprej so potrebovali zemljišce. Nacelnik Polde Košmelj je videl primerno parcelo, na kateri je bilo smetišce in podrtija lastnika veleposestnika Egra. Eger smetišca ni bil pripravljen prodati, kaj šele podariti, gasilci pa niso imeli denarja. Košmelj je vztrajno hodil k Egru in ga prepriceval. Menda mu je zagrozil, da ce bo kje na njegovem v Železnikih gorelo, gasilci ne bodo posredovali. Bil je lastnik vec kot tretjine hiš, zato se je naposled vdal. Na seji 29. 6. 1931 je bila prva tocka stavba nove­ga gasilskega doma. Najprej so obravnavali nacrte Gasilska vaja na Trnju leta 1925. Fotografija je last Antona Sedeja. in prepis zemljišca, potem pa gradnjo škarpe. Citi-ram zapisnik: ''Navzoci clan Pegam Matevž je pripravljen prevzeti vodstvo pri gradnji škarpe, za to delo se mu sporazum-no doloci Din 40 dnevne place in da se ga na stroške društva zavaruje pri O. O. Za delavce predlaga in odobri vodstvo in odbor sledece clane: Pegam Ignac, Primožic Ivan, Vrhunc Josip, Cemažar Martin, Šuštar Jakob. Placa pri navadnem delu Din 3,50 na uro, pri težjem delu naplacilo, bolniško blagajno placa dru­štvo. Za delo pri pripravi peska in druga navadna dela, se placa Din 3,00 na uro, za to delo pridejo v poštev brezposelni clani, ki naj se zglase pri nacelniku.'' Gradnjo je vodil stavbni odbor, v katerem so bili clani PGD: Polde Košmelj, Franc Srebernjak, Niko Žumer, Florjan Tavcar, Ferdo Šmid, Janez Keržar in s strani obcine župan Karol Dolenc in odbornika Pa-vle Tavcar in Janko Demšar. Ko je leta 1933 Niko Žu- Nova "motorka" pred gasilnim domom leta 1938. Fotografija je last Antona Sedeja. mer postal župan, je prišel v odbor kot predstavnik obcine namesto Dolenca, in tako je imelo društvo pri obcini vso možno podporo. Pri gradnji so predano sodelovali vsi clani, obcina in obcani. Posebej pa je treba poudariti, da so neka­teri zalagali aktivnosti gasilcev s svojim denarjem: Polde Košmelj (mesar), Franc Srebernjak (dimni­kar) in Mitja Košmelj (gostilnicar). Prav tako so s svojimi denarnimi prispevki pomembno sodelovali premožnejši obcani. Tako so ob proslavljanju 40-letnice leta 1938 na Racovniku otvorili nov, zanimivo grajen gasilski dom s turnom in kupili novo motorno brizgalno, ki je omogocala precej vecjo operativno ucinkovitost. Rocno snemalno brizgalno so leta 1939 prodali Jan-ku Kemperlu. V tem casu je imelo društvo nekaj nad 40 aktiv­nih, 3–5 castnih in 20 podpornih clanov. Posredo­vali so pri 20 požarih in treh povodnjih. Žal je uspešno delovanje društva prekinila druga svetovna vojna. Clani so odhajali v vojno, ostajali so le starejši, ki so bili oprošceni vojašcine in so bili vkljuceni v nemško protipožarno organizacijo Feu­erwehrverein. Leta 1942 so dobili gasilske uniforme in nekaj cevi. Gasilska ceta je štela okrog 20 clanov in posredovali so pri sedmih požarih. Seveda niso smeli gasiti požarov, ki so jih zanetili okupatorji. Od leta 1943 je ta nemška organizacija izgubljala vpliv v Železnikih. Od novembra 1944 do osvoboditve pa je bil gasilski dom na razpolago partizanskim eno-tam. Tu je delovala tudi Pionirska brigada Ratitovec. Petnajst gasilcev se ni vrnilo iz vojne, štirinajst jih je padlo v partizanih, eden pa v nemški vojski. Clani PGD Železniki na festivalu v Kranju leta 1950. Fotografija je last Antona Sedeja. Po drugi svetovni vojni V prvih povojnih letih je bilo treba obnoviti delo društva in gasilni dom, ki je bil zaradi vojne precej poškodovan, vendar so ga do leta 1958 uspeli adap­tirati. 12. 9. 1948 je bil sklican ustanovni obcni zbor, kjer so sprejeli nova društvena pravila v skladu z novim zakonom o prostovoljnih gasilskih društvih. Seveda so se ta pravila nenehno dopolnjevala in usklajevala skladno z razvojem države in družbe oziroma zakonodaje. V skladu z napredkom pa je moralo imeti gasil­sko društvo svoje gasilsko vozilo. Leta 1954 so pri trgovskem podjetju Odpad Ljubljana kupili avto za 200.000 din, vendar so dobili 50-odstotni popust in tako placali le 100.000 din. Avto je bil v tako slabem stanju, da so se menda obcani skepticno prijemali za glave. Vendar so gasilci poprijeli za delo in avto ob-novili. Najvec prostovoljnega dela so opravili: Jože Benedicic, Leopold Koblar, Niko Koblar, Janez Ko­blar, Mitja Košmelj, Franc Šubic, Janko Cvek, Anton Vrhunc, Franc Blaznik, Marjan Šmid, Mici Benedicic, Jožef Torkar, Filip Blaznik, Janez Markelj in drugi clani. Delali so 2.307ur. S prostovoljnimi prispev­ki so nabrali 474.100 din, avto pa jih je brez gum in prostovoljnega dela stal 630.000 din. Svecani sprejem avtomobila je bil na proslavi ob 60-letnici društva leta 1958. Ob tej priliki so tudi odkrili spo­minsko plošco padlim gasilcem v NOB, vzidano na gasilskem domu. S povojnim razvojem industrije v Selški dolini se je Gasilskemu društvu Železniki obetal boljši standard. V letu 1967 so kupili nov kombi IMV 1600 in novo motorno brizgalno Rosenbauer, v letu 1974 pa so kupili orodno vozilo TAM 2001. Leta 1988 so kupili novo avtocisterno TAM 190 15 BG s 500 litri vode, ki lahko služi v požarih ali pa z njo v sušnem obdobju lahko pripeljejo vodo obcanom, saj je pitna. To cisterno uporabljajo še danes. Leta 1998 so imeli gasilci iz Železnikov še vozilo Zastava 650 AN – cisterno s 1800 litri vode in 280 kg prahu, ki je bilo nabavljeno leta 1981 in so ga imeli v hrambi v Industrijskem gasilskem društvu Alples, vozilo VAZ z visokotlacno crpalko, ki je primer no tudi za gozdne požare, poveljniško vozilo Lada Niva in gumijasti coln za deset oseb za reševanje na vodi. Ob stoletnici društva so kupili še gasilsko orodno vozilo IVECO 4 x 4 za prevoz moštva. V letu 2006 pa so kupili še kombinirano vozilo MAN GVC 16/25 z 2.500 litri vode, ki omogoca hitro in strokovno ak­cijo še danes. PGD Železniki potrebuje nov gasilski dom V primerjavi z napredkom vozil in opreme pa je stavba gasilskega doma na Racovniku mocno za­ostajala. Postala je premajhna, dotrajana in težko dostopna za novo mehanizacijo. Že leta 1975 se je vodstvo GD ukvarjalo s tem problemom. V knjigi 50 let Gasilske zveze Škofja Loka za leto 1984 piše: ''Glede na predvideno gradnjo centralnega gasil- 60-letnica PGD Železniki leta 1958. Fotografija je last Antona Sedeja. skega doma za Selško dolino v Železnikih se ime­nuje gradbeni odbor, predsednik: Rado Lotric, IGD Alples, Anton Sedej, GD Železniki, Alojz Cufar, KS Železniki, Rudi Zadnik in Anton Kužnik, OGZ Ško­fja Loka in Tone Rakovec kot predstavnik podjetja ISKRA. Odbor se je veckrat sestal, do gradnje doma pa ni prišlo.'' Trajalo je nekaj let, ko so gasilci sami iskali nado­mestne lokacije in jih kar nekaj predlagali. V zapi­sniku GD Železniki z dne 4. 12. 1989 piše: ''možne lokacije: 1. NIKO – Elektro – Toncka Simoncic na Otokih v industrijski coni, 2. GD Železniki – adap­tacija, 3. ISKRA Železniki na pobocju nad tovarno, med starim blokom in Antonom Bertonceljem in 4. ALPLES – podaljšek vratarnice''. Citiram zapisnik: ''Predlagane variante naj bi se obravnavale v soglasju Gasilskega društva in Kra­jevne skupnosti Železniki, vendar so hoteli brez so-glasja Gasilskega društva društvo prenesti v Alples na Cešnjico. Nastali so še osebni spori in zadeva je za nekaj let romala v predale in koše. Cas je tekel, iskali so še druge lokacije, se sestajali in dogovarjali, vendar brez uspeha.'' Kljub temu pa so ob 90-letnici društva uspeli še Slovesni sprejem pionirjev v gasilsko društvo leta 1972. Foto: Anton Sedej zadnjic adaptirati stari gasilski dom na Racovniku. 40 odstotkov sredstev so pridobili iz obcinske gasil­ske zveze, ostalo pa so dobili od krajanov in delov­nih organizacij. Po drugi strani je industrija v šestdesetih in se­demdesetih letih zacela sama skrbeti za svojo požar-no varnost, najprej s preventivo, pa tudi operativno – v Alplesu so ustanovili svoje samostojno gasilsko društvo, v Iskri, Niku in Tehtnici in Dom opremi pa so imeli organizirane protipožarne ekipe. Organi­zirano je potekal tudi program civilne zašcite. Tudi PGD Železniki se je okrepilo z delovanjem vaških gasilskih trojk na Studenem, v Smolevi, Podlonku, na Prtovcu in v Martinj Vrhu. Z vsestranskim razvojem so se pojavili novi ma-teriali, nove tehnologije, nove nevarnosti in tudi prednosti. Spreminjajo se materiali za gradnjo, spreminjajo se proizvodnje, prav tako gasilska oprema in mehanizacija. Stari gasilski dom na Ra-covniku je bil že precej dotrajan, lokacija pa zaradi ozkih mostov nedostopna oziroma težko dostopna za sodobna gasilska vozila. Gordijski vozel v zvezi z lokacijo novega doma je presekal takratni župan Železnikov Alojz Cufar, ki je gasilcem ponudil bivšo PGD Železniki je v sedemdesetih letih odlicno sodelovalo z Osnovno šolo Železniki, kjer je med pionirji vladalo veliko zanimanje za gasilstvo. Foto: Anton Sedej mehanicno delavnico podjetja Alples v stecaju. V knjigi 50 let gasilske zveze Škofja Loka preberemo: ''Sodelovali so tudi v OGZ Škofja Loka in na seji 24. 3. 1993 imenovali odbor za odkup garaž, nekdanjih mehanicnih delavnic, v podjetju Alples za potrebe sektorja Železniki v sestavi predsednik Rudi Zad­nik, clani pa Filip Jelenc, GD Železniki, Franc Pfaj-far, predstavnik podjetja Alples, Janez Pfajfar, IGD Alples, Franc Žaberl, predstavnik sektorja Železniki in clan IS obcine Škofja Loka. Imenovana je bila tudi strokovna komisija za ureditev in operativno delo v odkupljenih garažah, predsednik Metod Jamnik. Odbora sta bila razrešena marca 1994. Leta 1994 se je nadaljevalo z ureditvijo in obnovo novega gasil­skega orodišca sektorja Železniki v Alplesu.'' Vendar je ta lokacija dolgo casa veljala za zacasno rešitev z ogromno pomanjkljivostmi – bila je sredi industrijske cone, orodišce je bilo za zapornico, ni bilo možnosti dostopa 24 ur na dan za vse clane, ob poplavah je bilo orodišce neuporabno, nevarno za delo z mladino. Poleg tega je del orodišca pripadal Prostovoljnemu gasilskemu društvu Alples. ''Prostori so bili preurejeni le toliko, da smo lah­ko vanje pospravili vso gasilsko opremo in ogradili prostor za dve pisarni,'' je povedal tajnik PGD Ma-tjaž Lotric. Tudi stavba je bila precej neprimerna: brez ogrevanja, stranišc, tušev, intervencijske sobe, sejne sobe, dotrajana streha, nevarne odprtine in brez zunanjih površin. Kljub temu so z veliko vlože­ 80-letnico društva so slovesno praznovali. Foto: Anton Sedej nega prostovoljnega dela in s pomocjo prispevkov obcanov in obcine usposobili stavbo, da je lahko vsaj delno opravljala funkcijo gasilskega orodišca. Uspelo jim je tudi prodati stari gasilski dom na Ra-covniku. Sklenili so, da bodo vsa sredstva namenili iskanju alternativne rešitve. Poplave 2007 V casu reševanja lokacije oziroma ureditve nove­ga gasilskega doma pa so Železnike prizadele kata­strofalne poplave leta 2007. Kljub temu da so bili Že-lezniki v zadnjih dvajsetih letih veckrat poplavljeni, saj so umešceni v ozki dolini ob hudourniški Sori, ni nihce pricakoval tako izrednih razmer. Takrat PGD Železniki in PIGD Alples še nista bili združeni, zato bomo zapisali dve pricevanji gasilcev, ki sta sodelo­vala pri reševanju v teh poplavah. Clani PGD Železniki in PIGD Alples so bili prvi, ki so ukrepali. Aleksander Hajdinjak, clan PGD Železni­ki, takrat pa PIGD Alples, se spominja 18. 9. 2007, ki je bil dopoldne cisto navaden, deževen delovni dan. Ob 11. 50 sta s sodelavcem Gorazdom Benedicicem dobila klic, naj se gresta preoblec, da bosta names-tila vrece s peskom, ker bo šla voda cez strugo. Ce­šnjica je bila še pol metra pod mostom, zato ni bilo še nobene panike, vendar se je zgodil poplavni val Cešnjice in že v petih minutah je voda poplavljala. Uspelo jima je dvakrat z vilicarjem pripeljati vrece, s katerimi so poskusili narediti koridor, da bi voda tekla cez most. Zacasno so zajezili most, Cešnjica je tekla skozi Indramat in vdrla v tovarno, voda pa je že nosila prve avtomobile. V tem pa je vdrla še Sora in ni bilo vec kaj storiti. Zalilo je prvo cono Alplesa, vendar so bili delavci na sreco že na varnem. Odnašalo je avtomobile in odneslo je celo dva gradbena kontejnerja, ki sta se zagozdila v Cešnjici. V tem casu so namrec v tovarni gradili novo skladišce in gradbena jama je bila sre-ca v nesreci, saj je zadržala veliko vode. Grozilo je, da bo odneslo most. Aleksander Hajdinjak in Sašo Gartnar, prav tako clan PIGD Alples, sta se z vrvmi privezala na tovornjak in izmenoma reševala most tako, da sta usmerjala hlode in korenine. Obrat Lesni program, Lesarstvo Gatej in Toplarna so bili odrezani, vendar so se vsi zaposleni, razen tajnice v Toplarni ge. Marice Gajgar, uspeli pravocasno umakniti. Ko je zalilo upravno stavbo Toplarne, se je tajnica rešila na mizo. Njen mož je rotil gasilce, naj jo rešijo. Po dveh urah je Cešnjica malo upadla in ni bilo vec nevar­nosti za most. Hajdinjak in Gartnar sta se, privezana drug na drugega, podala do Toplarne – bredla sta muljasto vodo, po kateri so plavala polena in ki je je bilo še cez pas. Tudi v upravni stavbi Toplarne je voda že malo upadla, vdrla sta vrata in rešila tajnico ter jo spravila na varno. Gasilska zveza Slovenije je Gartnarja in Hajdinjaka za pogum naknadno odliko­vala z redom za hrabrost. Ko je upadel poplavni val Sore, so vsi zaposleni takoj zaceli s cišcenjem tovarne in v enem tednu jim je uspelo pocistiti in sanirati Alples do take mere, da so ponovno zaceli s proizvodnjo. Clan PGD Železniki, Klemen Šmid, takrat 27-le­tnik, se spominja, da je prišel pr vi poziv iz Sorice, kjer je stanovanjsko hišo ogrožal plaz. Ker je zapo­slen v Škofji Loki, je na poti do Železnikov preckal štiri hudournike, ki so tekli cez cesto. Poklical je re-gijski center za obvešcanje, vendar ni bilo vec zveze. Prebil se je do gasilskega doma, kjer je bilo ozracje že panicno. Dolina je bila že odrezana, dve uri so bile prekinjene vse komunikacije. V Domelu je bilo za 14. uro napovedano odprtje nove hale, zato je v Žele­znike prispel tudi takratni predsednik vlade g. Janez Janša. Pri Domelu je bila voda na cesti, 13 ljudi na avtomobilih, avtomobile je odnašalo, skratka, kaos. V tem pa so dobili poziv iz Gorenjega konca Že-leznikov, da je na mostu pri Tehtnici ženska, ki ima vse simptome infarkta. V ta namen se je sestavila ekipa treh gasilcev: Rok Benedicic, Jože Kamenšek in Sebastjan Kamenšek, ki so se peš odpravili pro-ti Gorenjemu koncu in kasneje tudi potrdili klic o oboleli gospe. Z necloveškimi napori sta se KIemen Šmid in dr. Košir prebila do nje, poslali so tudi heli­kopter, vendar ni mogel pristati zaradi ponovnega poslabšanja vremenskih razmer. Vsi štirje gasilci so se prebili cez blato, mulj in za meter naraslo vodo, da so jo prepeljali do bencinskega servisa Petrol, kjer je cakal rešilec in jo odpeljal. Njo so rešili, njen sin Mirko Lotric pa je bil ena od treh smrtnih žrtev poplav, ki so jih našli naslednji dan na razlicnih lo-kacijah. Vse štiri gasilce, ki so sodelovali v tej akciji, je Gasilska zveza Slovenije odlikovala z redom za hrabrost. Zvecer ob osmih je bil sestanek na obcini in tu so se dogovorili, da bo Klemen Šmid s pomocjo kole-gov iz Gasilskega društva koordiniral reševalno ak­cijo. Ogromna zahvala pa gre vodji Civilne zašcite Slovenije Miranu Bogataju, ki je že prvi vecer prišel pomagat in je prevzel vodenje. V štabu so bili gasil­ci, predstavniki policije in vojske. Prvic je bil akti­viran državni nacrt zašcite in reševanja za poplave. Aktiviran je bil bataljon slovenske vojske iz Slo­venj Gradca, ki je edini namenjen za pomoc civilne-mu prebivalstvu in je s seboj pripeljal pet poljskih kuhinj, kjer so naslednje dni kuhali civilisti za do­macine, ki so ostali brez vsega, in za vse, ki so prišli pomagat. Pripeljali so tudi poljsko kopalnico in stra­nišca. Prišlo je tudi 24 vojakov iz kranjske vojašni­ce. Že prvi vecer so za te vojake v vecnamenskem prostoru v športni dvorani, v telovadnici osnovne šole in v kulturnem domu organizirali namestitev. Predvsem pa so se gasilcem iz Železnikov pridru­žili prostovoljni gasilci iz mnogih gasilskih društev širom Slovenije. Tako je število ljudi, ki so priskocili na pomoc, naraslo tudi na 1.500, kar je že pred­stavljalo velik logisticni problem. Poleg njih so žal prihajali tudi 'firbci' in celo ljudje z nepoštenimi nameni, zato je bila tretji dan sprejeta odlocitev o zaprtju obmocja z namenom zagotavljanja varnosti za poplavljene in njihovega imetja ter organizirana vaška straža. Ogromno gasilcev, pripadnikov Civil-ne zašcite, prostovoljcev, vojakov, policistov, pa tudi prijateljev, znancev in sorodnikov je pripomoglo, da so bili Železniki v dvajsetih dneh spet povezani s svetom, prevozni in za silo ocišceni. Ali si lahko predstavljate, kako velikanski stroški bi nastali, ce bi bilo treba vse to delo placati? Vsekakor so imeli gasilci PGD Železniki veli­ko vlogo pri organizaciji reševanja in reševanju samem, pri iskanju pogrešanih, pri organizaciji poplavne obnove, pri ocenjevanju škode, pri cišce­nju poplavljenih hiš, pri oskrbovanju odrezanih Davce, Potoka, Martinj Vrha in Zalega Loga z nuj­nimi življenjskimi potrebšcinami, hrano, vodo in nafto za agregat, pri organiziranju deponije za od­plavljene avtomobile v Selcih, pri prepoznavanju lastništva unicenih avtomobilov, pri ugotavljanju škode. Mnogo jih je bilo na nogah od petih zjutraj do enajstih zvecer, da so pomagali drugim, ceprav Operativna ekipa PGD leta 2012. Vir: PGD Železniki so bili tudi sami poplavljeni. Njihova oprema je bila po poplavah iztrošena oziroma vecinoma unicena. Vodja Civilne zašcite Slovenije Miran Bogataj je pos­redoval, da se je iztrošena oprema lahko nadome­stila z novo, in s tem so gasilci PGD Železniki dobili novo opremo v vrednosti 24.000 evrov. Nov gasilski dom Clani gradbenega odbora Alojzij Demšar, Mihael Prevc, Franc Žaberl, Miloš Kamenšek in Damjan Mo­horic so v letih 2008–2011 intenzivno iskali možne lokacije za nov gasilski dom. Po treh letih neuspe­šnega iskanja ustreznega zemljišca znotraj osre­dnjega novega dela Železnikov so clani gradbenega odbora sprejeli sklep, da se izvede popolna sanacija obstojecega gasilskega orodišca v lasti PGD Železni­ki. Za nekatere clane PGD Železniki je bila ta odlo-citev boleca, saj orodišce pac ni dom, in glede na vlogo prostovoljnih gasilcev v poplavno in požarno ogroženem kraju bi pricakovali, da bi jim lokalna skupnost ponudila lokacijo ali pa vsaj podprla eno od lokacij, predlaganih s strani gasilcev. Kljub temu pa je predlog gradbenega odbora potrdil tudi 114. obcni zbor PGD Železniki leta 2012. Clani in clanice PGD so zaceli z obnovo v novem­bru 2011 in jo dokoncali pomladi 2014. Najprej so spraznili notranjost, odstranili neustrezno opremo, odklopili vodovodno in elektro inštalacijo, odrezali neuporabne cevi za ogrevanje in dovod komprimi­ranega zraka. Nato je sledila priprava za umestitev medetaže v obstojeci objekt. Poskrbeli so za ustrezno teme­ljenje, vgradili stanovanjsko cistilno napravo in postavili jekleno konstrukcijo za medetažo. Sledilo je betoniranje betonske plošce, zidanje predelnih sten v spodnji etaži in v medetaži ter umestitev vseh potrebnih inštalacij. Nato so prostore ometali, položili plošcice in pobelili stene. Prostore je bilo Danes je to moderen gasilski dom s klicnim centrom, vendar glede na potrebe že premajhen. Vir: PGD Železniki. treba samo še opremiti s stavbnim in notranjim pohištvom. Tako je popolnoma predelano orodišce koncno postalo novi gasilski dom PGD Železniki. Za obnovo je PGD Železniki prispevala 78.000 EUR, obcina 108.000 EUR, clani PGD pa so pri obnovi op-ravili 4.200 prostovoljnih ur. Prikljucitev PIGD Alples k PGD Železniki Leta 2016 so se k PGD Železniki uradno prikljucili clani in clanice Prostovoljnega industrijskega gasil­skega društva Alples, ki so ga 24. 5. 2016 na 12. seji komisije za statusna vprašanja pri Gasilski zvezi Slo­venije izbrisali in pripojili k PGD Železniki. Gre za zgodbo, ki je nekako imela zacetek že pred dobrimi 20 leti s prihodom Prostovoljnega gasil­skega društva (PGD) Železniki v Industrijsko cono Alples. 17. 1. 2015 so clani PGD Železniki na 117. obcnem zboru potrdili pridružitev clanov in clanic Prosto­voljnega industrijskega društva (PIGD) Alples k PGD Železniki. Z združitvijo obeh društev v eno je najvec pridobila lokalna skupnost, Gasilsko društvo pa je pridobilo bolj trdne temelje za nadaljnji razvoj, postali so mocnejši, vecji, odzivnejši, z vec znanja in opreme. Za PGD Železniki je bil to najvecji dogo-dek zadnjih 30 let ali vec, saj gasilski dom, gasilska oprema in vozila brez gasilcev nimajo vrednosti. Od podjetja Alples Pohištvo, d. d., pa je PGD odkupila vso gasilsko opremo. Gasilstvo danes Danes je po podatkih, objavljenih v centralnem registru gasilcev Slovenije Vulkan, v Prostovoljnem gasilskem društvu Železniki 208 clanov. Od tega je 49 operativnih clanov, 24 gasilskih pripravnikov, 14 mladincev in 16 pionirjev, 6 rezervnih gasilcev, 103 veterani in 76 podpornih clanov. Filip Jelenc, ki je bil dolgoletni mentor mladim ga- Gasilci v akciji. Vir: PGD Železniki. silcem, jim je položil na srce, da morajo pustiti svoje skrbi pred vrati društva in da so se gasilcem pridru­žili prostovoljno, vendar morajo delovati profesio­nalno. Prav tako velja, da ne moreš biti gasilec brez podpore družine. V sodobnem casu so se vloge in naloge gasilcev bistveno razširile, zato je nujno postalo nenehno izobraževanje. Že preden postaneš gasilec, moraš opraviti 180-urni tecaj in opraviti izpit. Gasilci posredujejo ne le ob požarih, žal tudi ob premnogih poplavah, zlasti po letu 1990. Nepo­grešljivi so ob razkritih strehah, grozecih plazovih, podrtih drevesih, zalitih kleteh in tragicnih situaci­jah. Izvajajo požarno varovanje v podjetjih Alples, TRIIS in NIKO. Išcejo pogrešane osebe. Leta 1980 Podmladek PGD Železniki. Vir: PGD Železniki. Vir: SPIN, Uprava za zašcito in reševanje Republike Slovenije. so sodelovali pri snemanju televizijske nadaljevan­ke Dražgoška bitka, kjer so opravljali požarnovar­nostne ukrepe zaradi uporabe vnetljivih tekocin in možnih požarov. Cistijo kanale meteornih vod, vodnjake z blatno crpalko. Pregledujejo gasilne aparate. V sušnih obdobjih dovažajo pitno vodo. Izvajajo redarstvo in požarno stražo na prireditvah. Izposojajo mize, klopi, stojnice, gasilsko opremo. Po potrebi vozijo kosovne odpadke v zbirni center Studeno. Ocistijo lokalne ceste, dvorišca, škarpe, ograje. Vzgajajo mladi rod gasilcev. Pripravljajo se za tekmovanja in kvize. Ob novem letu pripravijo in po domovih nosijo svoj koledar, ki je pomemben vir dohodka PGD. Organizirajo prireditev oziroma koncert z naslovom Bodimo nocoj vsi gasilci, ki prav tako prispeva k financiranju društva. Poudariti pa moramo, da veliko delovnih organizacij in zasebni­kov društvu vsakoletno donira financna sredstva. Leta 2016 pa je 21 clanov PGD Železniki opravilo tecaj in izpit za certificiranega prvega posredovalca: torej znajo nuditi prvo pomoc obolelim in poškodo­vanim osebam pred prihodom ekipe nujne medi­cinske pomoci. Znajo uprabljati AED – zunanji de­fibrilator in oživljati. Posredujejo v primeru srcnih Moštvo Prostovoljnega gasilskega društva Železniki v juliju 2018. Foto: Janez Tolar zastojev, nezavesti, tujkov v zgornjih dihalnih po­teh, hudih krvavitev, hudih bolecin v prsnem košu in v primeru suma na možgansko kap. Ta pomoc je kljucnega pomena za naše obmocje, saj mora priti ekipa nujne medicinske pomoci iz Škofje Loke. Ko je ogroženo cloveško življenje, so pomembne sekun­de, ne minute! Od trenutka, ko se oseba zgrudi na tla, preneha dihati, je z vsako minuto, ko ji nihce ne pomaga, 10 odstotkov manj možnosti za preživetje brez posledic, po 10 minutah so te možnosti že zelo majhne! Ce pogledamo število intervencij v letih od 2005 do 2017, so jih v PGD Železniki opravili 190 ali 43 odstotkov vseh intervencij na podrocju Selške doline. Poleg rednega dela, vaj in intervencij so dokazali, zakaj so gasilci, ko so za invalidnega sina pokojne­ga bivšega nacelnika PGD Železniki Franca Žaberla zgradili dvigalo. Z donacijami in koncertom jim je uspelo zbrati 15.000 evrov, v sodelovanju z obrtniki so izvajali gradbena dela in opravili 450 ur prosto­voljnega dela. Uredili so okolico in teraso ter placali popolno obnovitev invalidskega vozicka. Njihovo predano delo, ki ga v lokalni skupnosti pogosto prezremo, ker se nam zdi samoumevno, je bilo opaženo na nacionalni ravni, in tako je bil clan PGD Železniki Rok Habjan izbran za gasilca leta 2016 na drugem Dnevu nacionalne varnosti, ki so ga v Ljubljani priredili IVK Inštitut za varnostno kulturo ter Fakulteta za varnostne vede in Fakulteta za družbene vede. Priznanje posamezniku je tudi priznanje celotnemu Prostovoljnemu gasilskemu društvu Železniki, ki deluje že 120 let. Vsem bralcem Železnih niti želim, da jim ne bi bilo nikoli treba klicati gasilcev ''NA POMOC!''. Zahvaljujem se informatorjem Damjanu Mohoricu, Milošu Kamenšku, Klemenu Šmidu in Aleksu Hajdinjaku. Viri: Anton Globocnik, Železniki: rudarski in fužinarski kraj, PAN Dražgoše, 1999 Publikacija PGD 1898–1998 Izgradnja gasilskega doma PGD Železniki, Damjan Mohoric. Govor Franca Žaberla ob 90-letnici društva. Kronika PGD Železniki ob 110-letnici. Ana Šubic, Živita za pomoc drugim, Gorenjski glas, 30. 10. 2017, Glasilo DO Iskra Železniki, leto viii, št. 4, avgust 1988. Dvajset let podjetja Bosch Rexroth, d. o. o. Do nedavnega Indramat elektromotorji, d. o. o. Janko Jelenc Uvod V letu 1980 je ISKRA Železniki pricela izdelovati razlicne motorje za vojaško industrijo. To je bila izrazito maloserijska izdelava zahtevnih elektro­motorjev. Za njihovo izdelavo smo kupili CNC krmi­ljene obdelovalne stroje, in sicer stružnice, obdelo­valne centre in brusilne stroje, ki pa zaradi majhnih kolicin izdelkov niso bili zadosti izkorišceni. Zato smo se odlocili, da za dodatno izkorišcenost strojev poišcemo še primeren civilni program. V takratni Jugoslaviji je bilo kar nekaj podjetij, ki so izdelovala CNC obdelovalne stroje, med njimi Riko Ribnica, Prvomajska Zagreb, Ivo Lola Ribar Be-ograd, SAS Zadar in nekatera manjša. Njihov glavni trg je bil v Sovjetski zvezi. Vse elektromotorje in ostalo CNC opremo so kupovala pri proizvajalcih v zahodni Evropi, najvec prav pri podjetju Indramat v zahodni Nemciji. Za stroje, izvožene v Sovjetsko zve­zo, so dobila placilo v jugoslovanskih dinarjih. Zato so se soocila s težavo, kako priti do deviz za placilo elektromotorjev in pripadajoco krmilno elektroni­ko zahodnim proizvajalcem. Že v zacetku leta 1982 smo imeli prve pogovore s predstavnikoma Indramata, z g. D. Diehlom in g. B. Wäschenbachom. Predstavili smo jima našo idejo, da bi ISKRA Železniki za Indramat izdelovala elek­tromotor ali le njegove dele, za protivrednost pa bi pri njih dobili kompletni servo program in ga proda­jali v Jugoslaviji za jugoslovanske dinarje. Pri Indramatu so prav v tem casu pricenjali s proizvodnjo novih AC servomotorjev. Proizvodnja le-teh je bila svetovna novost, zato je bilo na trgu za­nje veliko zanimanje. Nadomestili so DC servo mo-torje. Glavna sprememba na novih motorjih je bila, da se je navitje preneslo na stator, PM magneti pa na rotor. Tehnologijo izdelave statorjev smo dobro poznali že od izdelave statorjev za podjetje Danfoss. V marcu 1982 je Iskro Železniki obiskal direktor Indramata g. Dieter Diehl. Pokazali smo mu naše zmogljivosti in obstojeco tehnologijo, nad cimer je bil g. Diehl navdušen, zato so se dejavnosti na tem projektu zacele odvijati zelo intenzivno. Že konec leta 1982 smo Indramatu dobavili prve kolicine sta­torjev in rotorjev za že omenjene nove motorje MAC 112. Za protivrednost smo od Indramata uvozili kompletne elektromotorje ter potrebno elektroni­ko in jo priceli prodajati jugoslovanskim podjetjem. Obseg posla je hitro narašcal. Leto 1990 in po njem Z razpadom Sovjetske zveze in Jugoslavije so se razmere na trgu drasticno spremenile. Prenehala se je proizvodnja elektromotorjev za vojsko, ustavila se je tudi prodaja izdelkov podjetja Indramat. Na slovenskem trgu je ostalo le nekaj odstotkov pro-daje. Leta 1992 se je ISKRA Železniki preimenovala v DOMEL in skozi postopek lastninjenja, ki se je zak­ljucil leta 1996, prešla v delniško družbo (DOMEL, d. d.). Podjetje se je reorganiziralo. Oblikovale so se tri zaokrožene enote, in sicer program motorjev za sesalce, izdelava orodij in program elektromotorjev in njihovih sestavnih delov za Indramat. Za ustanovitev samostojnega podjetja je pokazal interes tudi Indramat oz. njen lastnik REXROTH. Prvotno so si zamislili ustanovitev mešanega podje­tja s 60-odstotnim deležem REXROTH-a in 40-odsto­tnim deležem Domela. Po slabi izkušnji s podjetjem AMETEK, ki je nameraval kupiti celotni DOMEL, pa so se pri REXROTH-u odlocili za 100-odstotno lastništvo v novoustanovljenem podjetju Indramat elektromotorji, d. o. o. To je bilo ustanovljeno 1. 9. 1998. Ob ustanovitvi so z Domelom, d. d., podpisali vec pogodb, in sicer: •Glavni sporazum, v katerem so dolocili vso pot-rebno opremo – stroje, orodje, dokumentacijo ter število zaposlenih, ki so prešli iz Domela v novo ustanovljeno podjetje. Vse to so podrobno dolocili tudi v prodajni pogodbi. •V najemni pogodbi so dolocili število kvadratnih metrov prostorov, ki jih je najelo novo podjetje pri Domelu za dobo petih let, torej do 1. 9. 2003. •Podpisali so tudi tri ser visne pogodbe za upora­bo racunalniških programov, telefonske mreže, varovanje stavb, vzdrževanje strojev in orodij ter skladišcenje repromateriala ter pogodbo o odku­pu repromateriala in nedokoncane proizvodnje na dan 1. 9. 1998 za potrebe izdelkov Indramata. V letu 2001 je REXROTH prevzelo podjetje BOSCH. Njegovi predstavniki so pospešili iskanje nove lokacije. Glede na izselitveni rok iz Domela je pravzaprav casa že zacelo primanjkovati. Ogledali so si veliko ponujenih možnih lokacij od Železnikov, Škofje Loke, Medvod, Ljubljane, Kranja, vse tja do Je­senic. Vse te možne lokacije so ocenili in razvrstili po vec merilih. Najvecjo težo pri odlocanju nove lokacije, upoštevaje uteceno in dobro delo zaposle­nih v Železnikih, je imela oddaljenost nove lokacije od Železnikov. Vendar je kazalo, da v Železnikih in Škofji Loki ni lokacije, ki bi bila lahko konkurencna nekaterim drugim. Šele tako rekoc tik pred koncno odlocitvijo smo 30. maja 2002 dobili ponudbo lastnika podjetja Kroj, ki je želel prodati stavbo s pripadajocim ze­mljišcem v Škofji Loki. 4. junija 2002 sem opis nove ponujene lokacije poslal v Lohr na Maini gospodu Gätzu, ki je bil pri podjetju BOSCH zadolžen za vodenje projekta iska­nja nove lokacije. 4. julija 2002 so prišli arhitekt, statik in elektro­inženir, vsi predstavniki Boscha, na ogled in oceno ponujene lokacije in prostorov v Kroju v Škofji Loki. Ti so ocenili, da je lokacija lahko konkurencna tis-tim, ki so bile bolj oddaljene od Železnikov. Konec septembra 2002 so s Krojevimi lastniki podpisali pogodbo o odkupu prostorov in zemljišca, v oktobru pa izbrali Reiffeisen banko, ki je financi­rala odkup in obnovo prostorov. Konec oktobra 2002 so izbrali projektantsko pod-jetje PROTIM iz Šencurja. To je izdelalo vse projekte obnove stavbe in okolice, pri cemer so upoštevali samo tehnologijo bodoce proizvodnje in Boscheva priporocila za proizvodne in pisarniške objekte. PROTIM je moral pridobiti vsa dovoljenja ter zago­toviti nadzor in poskrbeti za sodelovanje z Upravno enoto v Škofji Loki. V januarju 2002 so izbrali grad-beno podjetje Tehnik, ki je opravilo obnovitvena dela, saj je od stare stavbe ostalo samo ogrodje. Naj omenim zelo dobro sodelovanje med projek­tanti, gradbeniki in Upravno enoto v Škofji Loki, da so lahko hitro stekla pripravljalna dela in po izdaji gradbenega dovoljenja tudi vsa gradbena dela. Vse dejavnosti so tako dobro potekale, da smo avgusta 2003 lahko priceli s selitvijo strojev na novo lokaci­jo in 25. 8. 2003, torej teden dni pred pogodbenim rokom, priceli z delom v novih prostorih. V teh pro-storih podjetje deluje še danes. V dvajsetih letih se je podjetje BOSCH REXROTH, d. o. o., lepo razvilo, saj je petkrat povecalo prodajo in potrojilo število zaposlenih. Ob 20-letnici želim, da bi se tudi pod novim ime­nom podjetje še naprej uspešno razvijalo, saj bodo avtomatizirane tovarne potrebovale vedno vec nje­nih izdelkov. Soriška pretnerija – endemit Soriške planine in Ratitovca (Pretneria soriscensis Perreau, 2003) Bojan Kofler Z Bognolovo revizijo rodu pretnerija (Bognolo, 2016) se je po dolgotrajnih porodnih krcih rodila za biološko znanost nova vrsta hrošca – soriška pret­nerija (Pretneria soriscensis Perreau, 2003). O domnevno novi vrsti pretnerije je prvi pisal dr. Božo Drovenik v publikaciji Vodniki po loškem ozemlju – 2 Ratitovec (Drovenik, 1978) in – 5 Sorica in Soriška planina (Drovenik, 1986). Da gre za novo vrsto, je tako menil naš najvecji takrat še živeci poz­navalec podzemeljske favne hrošcev in danes med entomologi legendarni Egon Pretner. Iz neznanih razlogov takrat ni prišlo do opisa. Po Pretnerjevi smrti leta 1982 pa pri nas ni bilo vec strokovnjaka, ki bi bil sposoben pripraviti opis nove vrste. Od leta 1988 sem sam veliko raziskoval na obmo-cju Ratitovca in Soriške planine (Kofler 2005, 2006, 2014). Pretnerijo sem našel v vec jamah. S svojimi najdbami sem redno seznanjal Drovenika, ki je bil v Slovenski akademiji znanosti in umetnosti zadol­žen za raziskave slovenske favne hrošcev. Poleg po­datkov o najdišcih sem mu prepustil tudi velik del ulova. Leta 2001 je Etonti v dogovoru z Drovenikom pripravil opis nove vrste pretnerija po primerkih s Soriške planine. Poimenoval jo je kot drovenikovo pretnerijo (Pretneria droveniki Etonti, 2001). Cla­nek je bil objavljen v reviji Acta entomologica slo­venica. Opis vrste je danes neveljaven, ker je avtor storil veliko strokovno napako. Opis živali in njena graficna predstavitev ne predstavljata na Soriški planini živece pretnerije, ampak samca že dolgo znanega, po zunanjem videzu podobnega miklice­vega ploskonožca (Oryotus micklitzi Reitter, 1885), ki je prav tako kot pretnerija prebivalec mrzlih jam Ratitovca in Soriške planine. Na storjeno napako sem Drovenika takoj opozoril. Leta 2003 sta se Drovenik in Polak povezala z zna­nim francoskim koleopterologom Perreaujem. Ta je novo nabranim primerkom iz Obcestne jame (Kat. št.: 7190) na Soriški planini prisodil status podvrste, ki jo je poimenoval kot soriško pretnerijo (Pretne­ria latitarsis soriscensis, Perreau, 2003). V istem delu je Perreau postavil leta 2001 opisano droveni­kovo pretnerijo (Pretneria droveniki Etonti, 2001) med sinonime miklicevega ploskonožca (Oryotus micklitzi Reitter, 1885). Leta 2016 je Bognolo opravil temeljito revizijo rodu pretnerija in tokrat povsem upraviceno pri­sodil pretneriji s Soriške planine in Ratitovca status samostojne vrste. Rod pretnerija (Pretneria Müller) je endemicen v Sloveniji in delu Italije. Poseljuje kras zahodne Slo­venije in seže v severozahodni del Italije. Ime je do-bil po zaslužnem slovenskem raziskovalcu jamskih hrošcev Egonu Pretnerju. To so 2,8–3,9 mm velika, Razširjenost pretnerij: P. metkae (a), P. metkae mirae (b), P. melissae (c), P. collai (d), P. saulii (e), P. saulii montismussi (f), P. ternovensis (g), P. latitarsis (h), P. soriscensis (i). brezoka bitja, dobro prilagojena življenju v podze­mlju. Poseljujejo jame in manjše prostore v razpoka­ni kamenini, za katere je znacilna nizka temperatura (0–5 °C), relativna zracna vlaga, ki se približuje nasi-cenju (70–90 %), in kjer je obcasno ali stalno priso-ten sneg, oziroma led. Danes znana najdišca rodu se nahajajo na nadmorskih višinah med 700 in 2500 m. Vse vrste so slepe, imajo mocno podaljšane noge in tipalke, so rdecerjave ali rjave barve in porasle z gostimi, dolgimi dlakami. Hranijo se z mrhovino. Doslej je bilo opisanih sedem vrst in dve podvrsti. V pogorju Triglava, visoko nad drevesno mejo, najdemo metkino pretnerijo (Pretneria metkae metkae Bognolo, 2000); njeno podvrsto, ki je poi-menovana po moji soprogi, tako imenovano mirino pretnerijo (Pretneria metkae mirae Bognolo & Kofler, 2001), pa v Prisankovi jami na Prisojniku in v jami pod vrhom Razorja. Z Marcom Bognolom sva jo opisala na osnovi takratnega vedenja o rodu pretnerija. Danes pa vemo, da se mirina pretnerija bistveno razlikuje od metkine: tako morfološko kot tudi v zgradbi aedeagusa. V resnici je njen kopulacij-ski organ bližji tistemu pri melisini (Pretneriae me­lissae Bognolo, 2016) kot pri metkini pretneriji. Pri naslednji reviziji rodu pretnerija bo treba njen sta­tus povišati iz podvrste v samostojno vrsto. Melisina pretnerija je bila ulovljena v vojaškem rovu iz prve svetovne vojne malo pod vrhom gore Krn, kolina pretnerija (Pretnerija collai Bognolo, 2016) pa na gori San Simone. V snežnih jamah Kanina prebiva saulijeva pretnerija (Pretneria saulii Müller, 1931), njena podvrsta (Pretneria saulii montismusii, Bog-nolo, 2016) pa je bila ulovljena na gori Muzec nad Rezijo. Trnovška pretnerija (Pretneria ternovensis Bognolo, 2016) poseljuje jame Trnovskega gozda, ploskonoga pretnerija (Pretneria latitarsis Müller, 1931) pa je znana iz Golobeje jame pri Predgrižah na obmocju Crnega vrha pri Idriji. Naša soriška pretnerija (Pretneria soriscensis Perreau, 2003) je endemit Soriške planine in Ra-titovca. Živi zgolj tu in nikjer drugje. Po zunanjem izgledu je zelo podobna ostalim vrstam pretnerij, razlikovanje je možno zlasti na podlagi izgleda in notranje zgradbe kopulacijskega organa samca. Ve­lika je 2,8–3,3 mm. Doslej so znana štiri nahajališca na Soriški planini (Obcestna jama, Bihka, Navihana malina in Jama N 2 pod Dravhom) in tri nahajališca na Ratitovcu (Snežno brezno na Pecani, Jama s tre-mi vhodi pod Pecano in Jama 1 pod Pecano). Med svojimi dolgoletnimi raziskavami podzemeljske favne hrošcev v jamah Soriške planine in Ratitovca sem soriško pretnerijo našel na nadmorski višini 1300–1500 m, in to samo v jamah in breznih hlad­nih, globokih vrtac na severnih pobocjih Ratitovca in Soriške planine. Praviloma se je ujela v pasti že nekaj metrov od vhoda, najpogosteje ob krpah tale­cega se snega in ledu. Nikoli je nisem našel v jamah in breznih na južni, toplejši strani Ratitovca in Sori­ške planine. Literatura: Bognolo, Marco in Kofler, Bojan: Pretneria metkae mirae sp.n. (Coleoptera: Cholevidae) from mount Prisojnik, Slovenia. V: Acta entomologica slovenica 9/2, Ljubljana: Prirodoslovni muzej Slovenije in Slovensko entomološko društvo Štefana Michielija, 2001, str. 113–118. Bognolo, Marco: Revision of the genus Pretneria Müller, 1931 (Coleoptera, Cholevidae, Leptodirinae). V: Atti Mus. Stor. Nat. Trieste 58,Trieste, 2016, str. 85–123. Drovenik, Božidar: Hrošci Ratitovca. V: Vodniki po loškem ozemlju, 2 Ratitovec, Škofja Loka: Muzejsko društvo v Škofji Loki, 1978, str. 117–124. Drovenik, Božidar: Hrošci Sorice in Soriške planine. V: Vodniki po loškem ozemlju, 5 Sorica in Soriška planina, Škofja Loka: Muzejsko društvo v Škofji Loki, 1986, str. 86–94. Etonti, Mirto: Pretneria droveniki sp.n. della Slovenia occ. (Coleoptera: Cholevidae: Leptodirinae). V: Acta entomologica slo­venica 9/1, Ljubljana: Prirodoslovni muzej Slovenije in Slovensko entomološko društvo Štefana Michielija, 2001, str. 21–26. Kofler, Bojan: Jame na Ratitovcu in njihova podzemeljska favna hrošcev. V: Zbornik Selške doline Železne niti 2, Železniki: Muzejsko društvo Železniki, 2005, str. 185–200. Kofler, Bojan: Nova nahajališca podvrste Pretneria latitarsis soriscensis Perreau, 2003 (Coleoptera: Cholevidae: Leptodi­rinae). V: Acta entomologica slovenica 13/2, Ljubljana: Prirodoslovni muzej Slovenije in Slovensko entomološko društvo Štefana Michielija, 2005, str. 167–170. Kofler, Bojan: Soriška pretnerija, novoopisana podvrsta slepega jamskega mrharja iz Soriške planine in Ratitovca. V: Loški razgledi, Škofja Loka: Muzejsko društvo v Škofji Loki, 2006, str. 159–161. Kofler, Bojan: Jama v Bihki. V: Zbornik Selške doline Železne niti 11, Železniki: Muzejsko društvo Železniki, 2014, str. 271–279. Perreau, Michel: Contribution a la connaissance des Bathysciina de la serie d´Aphaobius (sensu Jeannel, 1924), (Coleoptera: Leiodidae: Cholevinae: Leptodirini). V: Ann. Soc. entomol. Fr. (n. s.) 39/3, Paris, 2003, str. 211–224. Poti na Dražgoško goro Rok Pintar Dražgoška gora in v celoti Jelovica je prepletena s tolikimi potmi, da si nepoznavalec le stežka najde tisto, ki vodi k želenemu cilju. Da pa bi z lesom bo­gata lepotica še bolj zbegala samotnega popotnika, nastavlja svoje kotanje, ki so druga drugi podobne. Obhod okoli kotanje cloveku, ce je nepazljiv, vzame še poslednje drobce orientacije. Kakor drugod tudi tu nekatere poti izginjajo, na­stajajo pa nove. Le malo je še ljudi, za katere bi lah­ko rekli, da Jelovico zares dobro poznajo. Mogoce bi se še našel kakšen lovec, pastir ali pa starejši gozdni delavec, ki bi znal prav po tisti stezi, ki je nekoc pre­pletala to mogocno planoto, priti od enega konca do drugega. Skorajda ne verjamem, kajti presekale so jih številne vlake in cesta, ki še edina kolikor toliko dobro nudi oporo zbeganemu popotniku. Ni pa še dolgo od takrat, ko so bile te poti shojene kakor tista, ki vodi k najbližjemu sosedu. Ljudem so dajale zaslužek ''let' in dan'', kakor so vcasih rekli, pozimi in poleti. Najbolj prehojene so bile seveda tiste, ki vodi­jo na vrh Dražgoške gore. Ce bi znale govoriti, bi njihove zgodbe lahko napolnile številne knjige, te pa dolge, dolge police. Le vprašanje je, ce se ne bi pod težo trpljenja, ki bi ga zgodbe nosile v sebi, zamajale. A nikakor to niso bile le poti trpljenja. Številne pripovedi govorijo povsem drugace. Govorijo o lju­deh s polno mero optimizma in humorja. Že dolgo kroži pod Jelovico resnicna zgodba o možu, ki je med potjo na Dražgoško goro izgubil fajfo. Bil je strasten kadilec in brez nje cel teden na delu v goz­du ne bi zdržal. Preiskal je koš, vse je zložil iz njega in nazaj, prehodil celotno pot nazaj do doma … Tam pa jo je našel – v svojih ustih. O izjemni delavnosti ljudi pod Jelovico, o borbi za kruh, mogoce najbolje govori naslednja pripoved. Ko je šel delavec s samotežnimi sanmi na delo (rav-no je premišljeval, ali naj se že poda v gozd ali pa naj še malo pocaka, kajti bila je še tema), se je zacudil, ko je srecal drugega delavca, ki se je že vracal s to-vorom z Dražgoške gore. Vprašal ga je: ''Ja, a se ti je že sploh kaj videlo?'' Ta je odvrnil: ''Zdaj se je že kar dobro, ta prvo 'rajžo' se pa res ni.'' Pripoved pove vse o pridnosti teh delavcev, ki so na tak nacin, z muceniškim delom, služili kruh za številcne družine. Nic kolikokrat so prehodili te strme poti (menda tudi po sedemkrat na dan), Smerokaz v Jelenšcah. Foto: Rok Pintar (julij 2018) otovorjeni s sanmi, verigami in cepinom, preden so zvozili ves les, oglje in lubje z Jelovice. Clovek se da­nes lahko le cudi, kako so zdržali takšne napore ob samih žgancih, mleku in grenkem caju iz jelovškega (planinskega) mahu, s katerim so si gasili žejo. No, saj vsi jih niso. O tem je tu in tam ob poti pricalo kakšno znamenje z vrezanim imenom, pravijo sta­rejši; še dandanes bi ob poti morda našli kakšen Pocivališce in vpisna knjiga na vrhu Dražgo­ške gore. Foto: Rok Pintar (julij 2018) križ. Tudi nesreca ni nikoli pocivala; ce so bili delav­ci še tako previdni, se je tu in tam pripetila. Ko se je cigarju (tako so namrec rekli tistim, ki so vozili samotež), ki je s samotežnimi sanmi peljal hlode, v strmini utrgal rajs (veriga, s katero je zavi­ral) in so ga sani pognale v nemilost, se je njegov sodelavec mocno prestrašil, in ker mu ni mogel nic pomagati, je zacel na pomoc klicati svetnike. Takole je vpil za njim: Svet N´klavž, ti ga drž. Svet Mart´n, ti ga ujm. In ko tudi to ni nic pomagalo, dodal: O hodc, kak gre z nem. S postavitvijo tovornih žicnic ali premsov v zacet­ku 20. stoletja so poti na Dražgoško goro pocasi za-cele izgubljati transportni pomen. Transport lesa v dolino je na ta nacin postal bistveno lažji in hitrejši (na dan so z žicnico zvozili toliko lesa kot prej 25 voznikov s konji), poti pa so se zacele spreminjati v steze. Danes se zdi, kot da so te ''pozabljene'' poti oži­vele. Na njih je, predvsem ob soncnih dneh, spet precejšnje število sprehajalcev ali pohodnikov, ki gredo na ''Vrh gore'' ali na ''Prems'', kakor pravimo domacini, iskat tišino, prekrasen razgled na Selško dolino in okoliške hribe ali pa samo peljejo na akti­ven sprehod sebe in svoje štirinožne prijatelje. Na vrhu Dražgoške gore je od leta 2000 vpisna knjiga, poleg nje pa so postavljene miza in klopce, kjer lahko v miru posedite, prisluhnete šumom goz­da, pojeste okrepcilo, ki ste ga morebiti prinesli s seboj v majhnem nahrbtniku, ali pa ob vzgonskem vetru obcudujete jadralne padalce, ki se s tega mes-ta pogumno spušcajo v dolino ali z orli jadrajo v brezmejne višave. Na vrh Dražgoške gore pripeljejo iz smeri Dražgoš vsaj štiri pešpoti in cesta, ki danes služi za transport lesa s tovornjaki v dolino. Najbolj položna, najkrajša in zato tudi najbolj prehojena pot je iz Jelenšc preko Gore, ki je bila zgrajena v letih 1954/55, predvsem za spravilo lesa s konjsko vprego. Druga, ki je še kolikor toliko široka, je pot s Požarij. Ta je v letih okrog leta 1935, ko je bila narejena, štela že za zelo dobro pot, po njej pa naj bi še vedno vozili le s samotežnimi san-mi. Ostali dve poti sta pravzaprav le stezi; po poti skozi Žerelc so sicer vozili samotež, a jo je nado­mestila prej omenjena pot s Požarij, pot cez Plazi pa je že od zacetka služila le kot steza, po kateri so predvsem možje iz vasi Pri Cerkvi hodili na delo na in za Dražgoško goro. Seveda pa so na Jelovico iz dražgoške strani vodile še druge poti: •pot iz Podmuleza v Grabna in naprej v Trogovce (Beštrova pot), •steza iz Podmuleza cez Kovacev Visok vrh na Ra-dolsko (Radovljiško) planino, •Markcova pot (ime je dobila po tem, da so jo nare­ dili Markcovi z Rudna, peljala pa je iz Šukorovna v smeri vrha Dražgoške gore), •steza cez Vratni rob, •steza na Pavelnov prems. Na Lajško goro je peljala pot iz Jelenšc cez Ravne pod Jelenco preko Lajške gore do njenega vrha. Glavna ''delavska'' pot na Jelovico pa je vodila iz vasi Pri cerkvi proti zahodu pod goro skozi travni­ke in senožeti skozi Mrzlo dolino in Cešnjico. Tam se je v levo odcepila pot za Mosti skozi Podstan, na­ Razgledišce na Vratnem robu. Foto: Rok Pintar (julij 2018) ravnost pa je peljala proti Podmulezu in naprej na Rastovko in na Rovtarico. Ob tej poti so bila pociva-la – mesta, kjer so se delavci malo odpocili, ko so šli (otovorjeni) dalec peš na delo ali z dela. Te tocke so bile tudi dr užabnega znacaja. Ljudje, ki so se sre-cali, so se za kratek cas usedli, malo pogovorili, si izmenjali kakšno novico, na koncu pa pozdravili z znacilnim pozdravom (ki najverjetneje izhaja še iz casa rudarjenja v teh krajih): ''No, pa srecn' (delaj­te)!'', kateremu so odvrnili: ''Bog dej, pa tud vi (srec­no delajte)''. Zapisano ob pomoci pripovedi in spominov zdaj že pokojnih Draga Habjana in Janka Pintarja iz leta 2003. V poklon cigarjem in furmanom, ki so si na teh poteh z znojem, trdim in poštenim delom služili kruh. V spomin na vse, ki so po njih bežali v casu vojne tragedije, in v veselje vsem, ki bodo na njih šele iskali svoje zgodbe. Tone Habjan: "Ce cutiš, da imaš nekaj v sebi, potem moraš v akcijo." Intervju z glasbenikom, opernim pevcem baritonistom Tadeja Šuštar Ugotovil sem, da z delom, z ucenjem lahko dosežem vse, tudi tisto, kar se mi je zdelo nemogoce. Foto: Darja Štravs Tisu Tone je bil tocen, nasmejan in pripravljen deliti svojo res nenavadno življenjsko zgodbo z bralci Že-leznih niti (10. 7. 2018). Presenetil me je s še svežo zgošcenko partizanskih pesmi, ki sta jo posnela z Nejcem Jemcem, s katerim že 25 let skupaj z izjemno pestrim – stilno, zvrstno, jezikovno, vsebinsko raz­nolikim – programom glasbeno bogatita, razvese­ljujeta, crkljata in pozdravljata širok krog obcinstva. In zakaj sta se odlocila posneti ravno parti­zanske pesmi? Ugotovila sva, da partizanskih pesmi v taki zasedbi in izvedbi, kot jo imava midva, harmonika in solist, eno­stavno ni. Tudi na YouTubu jih ne najdeš. S temi pesmi-mi sva sodelovala že na kopici proslav: na lanskoletni mednarodni spominski proslavi v spomin na koncen­tracijsko taborišce na Ljubelju, lani na Rabu, v Dražgo­šah. Z zgošcenko sva zelo zadovoljna, saj vsebino lepo predstavljajo fotografije iz Dražgoš na ovitku. Prihod­nje leto nacrtujeva posneti zgošcenko planinskih. Kdo si, Anton Habjan? Predstavi se. Uradno Anton, rajši sem Tone. Najraje se predsta-vim kot pevec, pevec z izredno širokim repertoar­jem. Seveda sem operni pevec, ker pojem v operi, kjer sem tudi zaposlen, in ker mi je operna glasba zelo blizu. Lahko recem, da sem glasbenik, ker sem tudi trobentac in kontrabasist. Spremljaš nogometno svetovno prvenstvo v Rusiji? Ja, kolikor mi uspe, nisem pa ravno nogometni nav­dušenec. Si v otroštvu ali kasneje kot najstnik želel pos­tati pevec, si nacrtoval operno ali pevsko ka­riero? Ali je bila takrat glasba le neka skupna tocka s prijatelji, neko druženje … Takrat sem zacel igrati trobento v Pihalnem orkestru Alples. Pouceval nas je profesor Miškovic, vendar ne kot v pravi glasbeni šoli, ampak samo za potrebe igra­nja v orkestru. In obenem smo fantje v Dražgošah imeli vaški ansambel, kjer sem zacel malo peti. Takoj sem vi-del, da imam dober glas. Takrat sem pel narodno zabav­ne skladbe, ne operne arije, to je prišlo kasneje, ko sem se zacel uciti solo petja na Glasbeni šoli v Škofji Loki. In tvoje pravo glasbeno šolanje se je zacelo v casu, ko si bil v osnovni šoli, v casu tvojega igranja pri pihalnem orkestru? Ne, veliko kasneje, ko sem bil že zaposlen. Star sem bil 22 let, ko sem sedel v šolsko klop glasbene šole, da se naucim solo petja. Tam sem pri profesorici Veri Mlejnik naredil svoje prve korake v glasbenem šolanju in sem prvic pel slovenske samospeve, tudi kakšna arija je bila vmes, in sem ugotovil, da imam glas tudi za kaj vec, za kaj zahtevnejšega. In kakšna je bila tvoja formalna izobrazba ob zacetku glasbenega šolanja? Katero šolo si zakljucil? Kovinarsko. Bil sem orodjar. Torej te glasba spremlja od malih nog, svojo prvo trobento si dobil kot birmansko darilo, igral si v Pihalnem orkestru Alples in pel v va­škem ansamblu. Je to zacetek tvojega ukvarja­nja z glasbo? Res je. Zacel sem z 10 leti pri Pihalnem orkestru Alples, ki je bil takrat ravno ustanovljen in ga je vodil, in tudi nas ucil, profesor Dragiša Miškovic, po­zavnist v SNG Opera in balet v Ljubljani in profesor na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Imeli smo redne dvourne vaje, kjer smo vadili in pilili skladbe, ki smo jih imeli v programu orkestra. Nismo imeli klasic­nega pouka inštrumenta, kot je to v glasbeni šoli, niti nobene teorije glasbe. Na vaje in nastope smo iz Dražgoš hodili peš, za kar smo porabili uro dol in uro nazaj. Ja, in res sem dobil trobento za birmansko darilo od strica Filipa. Me je vprašal, ali bi raje kolo ali trobento …, in mislim, da sem se pravilno odlocil. S svojo prvo lastno trobento, darilo birmanskega botra. Foto: Arhiv družine Habjan In kako je potekalo tvoje formalno glasbeno izobraževanje? Do takrat, ko sem se zacel uciti solo petje, nisem imel nobene glasbene izobrazbe, niti nižje glasbene šole, nic, le ure rednih vaj pri profesorju Miškovicu. Ko sem zacel s solo petjem, sem obenem naredil še teorijo glasbe. In bilo je zelo zanimivo, ko sem pri svojih 22 in 23, ko sem postal oce, na teoriji sedel v ucilnici skupaj z osnovnošolci; vsi skupaj na tistih malih stolih, vsi smo se morali uciti isto snov … in ni mi bilo lahko. Zame je bila to res velika preizkuš­nja, ki sem jo moral temeljito predelati v glavi, se prepricati, da moram usvojiti prav isto znanje kot toliko mlajši od mene, ce želim nadgraditi znanje, napredovati in si pridobiti potrebno izobrazbo. Sko-raj enaka preizkušnja je bilo šolanje na akademiji, kamor sem se res pozno vpisal. Si res študiral solo petje in teorijo glasbe se­dem let ali si lahko združil po dva letnika ali …? Ne. Res sem hodil sedem let. In ko sem zakljucil, po­tem par let glede petja nisem naredil nicesar. Imel sem službo v Big Bangu, kjer sem prodajal avto akustiko, glasbila, avdio, video, televizorje … Takrat sem srecal kolega, ki se je ucil petja pri profesorju Matjažu Robavsu v Šentvidu. Ker sem cutil, da bi moral tudi sam nadaljevati z ucenjem petja, sem sprejel njegov nasvet in ga šel povprašat, ali bi se tudi jaz lahko ucil pri njem. Profesor Robavs me je preizkusil in vzel v uk. Pri njem sem se privatno izo­braževal tri leta in pol in v tem casu zelo napredoval v tehniki petja. Nakar je on dobil službo profesorja na Akademiji za glasbo v Ljubljani. In predstavljal sem si, bolje receno domišljal, da ce je on profesor na akademiji, da z lahkoto pridem tja študirat. A ni šlo tako enostavno. In kje se je zalomilo? Šel sem na sprejemni izpit, na katerega sem se dobro pripravil, za pomoc sem prosil še dve pro-fesorici Glasbene šole v Škofji Loki, in ga uspešno opravil. Glasbeno ni bilo težav, odlicno sem odpel pet skladb, uspešno naredil teorijo, zalomilo pa se je pri moji formalni izobrazbi. Niso me mogli sprejeti, ker nisem imel opravljene splošne mature. Bil sem samo orodjar. In kaj si potem storil? Vedel sem, da obstaja nacin, da splošno maturo narediš, ne glede na to, kakšno šolo si koncal. Zato sem šel naravnost na Gimnazijo Kranj in se vpisal na maturitetni tecaj. Takrat nisem nic razmišljal o tem, kaj me caka, koliko se bom moral nauciti, vedel sem le, da bom imel pet predmetov, da bo matema­tika, anglešcina … Res mi ni prišlo na misel, da bo mogoce to tudi težko, zahtevno. In hvala bogu, da sem v maturo šel tako naivno in sem razmišljal le o tem, da to moram narediti, da bom lahko šel na akademijo. In kdaj je bil trenutek resnice? Že takoj prvo predavanje, anglešcina. Ce samo po­mislim, koliko in kakšno anglešcino smo imeli na ko­vinarski, bila je samo v prvem letniku. Še cisto jasno se spomnim, kako smo po prvem predavanju angle-šcine šli na odmor pred gimnazijo in je sošolka raz­ložila, da na maturi iz anglešcine moraš napisati esej in pismo in imaš slušni test in … – vse mi je dol padlo – vem, da sem se spraševal, kaj naj sploh naredim, kako bom izpeljal vse skupaj. Zato sem se med letom udeležil vseh predavanj in na koncu koncev sem prvo leto naredil tri izpite, kar je bil pogoj, da sem imel drugo leto samo še dva. Pustil sem si anglešcino in matematiko, celo leto hodil na inštrukcije iz obeh predmetov, in izpita uspešno opravil. In ce pogledam sedaj na maturo, je bila to prava zmaga. Misliš, da bi ti uspelo, ce bi tocno vedel, koliko ucenja te caka? Ne vem, ce bi se sploh odlocil za to zahtevno pot. K sreci sem videl le koncni cilj, vpis na akademijo, in sem zagrizel in nisem obupal. Imam rogove, sem oven, kar mi je gotovo pomagalo. In potem sem po dveh letih maturitetnega študija moral ponovno na sprejemni izpit na akademijo, ki sem ga tudi drugic uspešno opravil, in se vpisal na akademijo. Študiral sem pri profesorici Pii Brodnik, odlicni pedagoginji in pevki, ki me je eno leto ucila že prej v Škofji Loki, ko je nadomešcala profesorico Mlejnik. Pod njenim mentorstvom sem izjemno tehnicno napredoval in uspešno zakljucil prvo stopnjo študija po bolonj­skem sistemu. V istem casu, kot sem bil sprejet na akademijo, je bila v Operi avdicija za baritoniste v zboru, ki sem jo prav tako uspešno opravil, in do-bil službo v Operi. In na koncu koncev se mi je vse skupaj idealno izšlo. Lahko bi rekel: ''Konec dober, vse dobro.'' Ravnatelj Opere me je sicer opozoril, da akademijo moram uspešno koncati, da me bo lahko zaposlil za nedolocen cas. Seveda je bil potem moj prvi cilj, da tri leta študija uspešno zakljucim. In ker sedanji sistem omogoca še dveletno nadaljevanje študija in magisterij, sem po enoletni pavzi, ker se nisem kar takoj mogel odlociti, kaj bi, naredil še magisterij. Ali v casu igranja v Pihalnem orkestru Alples oziroma kasneje po osnovni šoli nisi razmi­šljal, da bi svoje glasbeno znanje nadgradil s šolanjem v glasbeni šoli? Ne, nisem. Moram reci, da sem se pod mentorstvom profesorja Miškovica naucil dobro igrati trobento. Res je, da sem veliko sam vadil, precej vec kot drugi v orkestru, vendar mi je manjkala teorija … On nas je sicer prepriceval, da bi šli na glasbeno šolo, tudi sam sem razmišljal, da bi mogoce šel na srednjo glasbeno, in smo se o tem tudi doma pogovarjali. Vendar je mama strahoma ugotavljala, da me potem ne bo kaj dosti doma … In tako sem se raje vpisal na kovinarsko. Danes sem preprican, da je bila to zelo pametna odlocitev, ker takrat srednje šole nisem bil sposoben narediti. Še s kovinarsko sem se pobijal, kaj bi bilo šele s srednjo oziroma gimnazijo, kar je srednja glasbena šola bila. Zavedam se, da sem moral dozoreti, moja glava je morala dozoreti. Sca-soma sem zacel drugace gledati na življenje, šolo, in ce moja pot ne bi bila taka, kot je bila, danes ne bi bil to, kar sem. Spomnim se, da sem bil, ko sem bil zaposlen v avto trgovini, preprican, da fakultete ne bi bil sposoben narediti. Poznal sem sovašcane, prijatelje, ki so študirali na univerzi, in se mi je zde-lo, da je to zame povsem nedosegljivo, nemogoce. In potem sem nenadoma zacel razmišljati povsem drugace. Ugotovil sem, da z delom, z ucenjem lahko dosežem vse, tudi tisto, kar se mi je zdelo nemogo-ce. Izpite na akademijo sem uspešno opravil sproti in moje ocene so bile odlicne. Kaj se je dogajalo s tvojim glasom, s pevsko tehniko na akademiji? Se ti zdi, da si tudi gla­sovno napredoval, svoj glas res dobro razvil, osvojil pravo ali celo najboljšo tehniko petja? Ali je akademija poskrbela bolj za teoreticno plat tvojega glasbenega razvoja? Kar se petja tice, sem s pomocjo vrhunske profeso-rice Pie Brodnik tehnicno zelo napredoval, se izpo­polnil, tako da sedaj lahko zapojem vse brez težav. Res je, da sem vložil veliko dela. Zavedam se tudi, da je glas inštrument, ki zahteva svoj cas. Pri sebi sem videl, kako se je glas spreminjal. Tudi glas mora dozoreti, da ga lahko res razviješ, nadgradiš. So iz­jeme, seveda, pevci, ki pri dobrih dvajsetih veljajo za svetovne glasove. Vecina nas mora vztrajati, da po naravni poti, po dolocenem casu, z veliko vaje in truda pridemo do želenega ''velikega'' glasu. Kdaj je bil tvoj prvi javni, resni pevski nastop? Je bil spodbuda ali ti je vzel pogum? Zgodil se je med šolanjem v Glasbeni šoli Škofja Loka, ko smo imeli obvezne redne nastope oziroma koncerte v okviru šole na gradu ali kje drugje. Za razvoj pevca so tovrstni nastopi zelo pomembni, ker pridobiva izkušnje javnega nastopanja. Meni so bili velika spodbuda, kljub temu da sem ugotovil, da se nastop vcasih lahko tudi cisto sesuje. Vendar ugoto­viš, kaj vse je pomembno in kako pomembno je, da cim vec nastopaš. Vzporedno z mojim šolanjem sem 15 let aktivno sodeloval v ansamblu Štrio Jemc. Pred njim še v dveh drugih. In moram povedati, da sem bil plašen, nisem si upal iti pred ljudi, jih nagovoriti. Ne vem zakaj, a bal sem se jih. Toda ker sem vedno vec pel, bil sem glavni pevec, sem vedno lažje nastopal in vzpostavil stik s poslušalci, publiko … In scasoma, sploh pa sedaj, teh problemov ni vec. Ni mi težko na­govoriti katero koli publiko. Svoj nastop sem gradil postopoma in danes lahko recem, da sem profesiona­len, izkušen pevec tako tehnicno kot interpretativno. Bi lahko rekel, da k odlicnim opernim nasto-pom pripomorejo tudi izkušnje, ki si jih pri­dobil kot pevec v ansamblu, ki je med drugim igral na zabavah in ohcetih …? Pritrdim lahko, da ja. Izredno pomembno je, da šo­lanje in izkušnje nastopanja, pridobljene ob njem in ob operni službi, gredo z roko v roki. In sploh ni pomembno, kakšne vrste nastopi so, opazil sem, da so mi ravno tako pomagali nastopi z ansamblom na ohcetih, zabavah, v povsem neformalnih, celo vcasih malo manj resnih priložnostih. Vse vrste izkušenj danes štejejo in so pripomogle, da sem se razvil v profesionalnega pevca. Omenjeno sem ob­cutil pred kratkim, ko smo imeli v Cerknem cudovit koncert s Simfonicnim orkestrom Cantabile. Koliko ti operna hiša, ki te zaposluje, daje umetniške svobode, da deluješ, nastopaš zu­naj nje? Nobenega problema ni, ce svoje obveznosti, ki jih imam v Operi, stoodstotno izpolnim. Svoje delo v Operi moram izpeljati profesionalno in za vsak nastop izven nje moram imeti soglasje ravnatelja. Torej, ce sem prost, ce me Opera ne potrebuje, lah­ko nastopam izven hiše in s tem nimam težav. Kar je logicno, saj moram negovati, vzdrževati svoj in-štrument, svojo tehniko … in seveda, kolikor vec to pocnem, toliko boljši sem in toliko kvalitetnejše so tudi operne predstave. Vse naštete izkušnje in prehojena pot so tudi ljudje, prijatelji, glasbeni pedagogi. Kdo so ljudje, ki so ti pomagali, omogocili, da si da­nes to, kar si? V prvi vrsti je bila to družina, ožja in širša, ki me je zelo podpirala, mi stala ob strani, bila navdušena nad mojim napredkom in uspehi, ter vsekakor vsi moji profesorji in med njimi še posebno izjemna profesorica na akademiji Pia Brodnik, ki mi je res dala znanje, da imam danes s pridobljeno odlicno pevsko tehniko lahko res širok pevski repertoar. Rekel si, da si naredil avdicijo za operni zbor v ljubljanski operi. Kaj sestavlja avdicijo? Ali je vkljucen tudi razgovor ali samo pevski preizkus? Zapeti moraš tri arije in dva samospeva ob klavirski spremljavi. Note dobiš, da jih lahko naštudiraš, nato sledi še prima vista branje. Slednje pomeni, da pre­bereš in zapoješ notni zapis, ki ga takrat vidiš prvic. In nato še razgovor o cisto osnovnih stvareh. Kakšen je bil sprejem v opernem zboru? So te tudi tam kaj preizkusili? Ne, niso. So me pa lepo sprejeli in moram reci, da se res dobro pocutim. Konec koncev je služba. S katero operno predstavo si zacel svojo oper-no pot? V predstavi Rusalka Antonina Dvoráka sem imel vlogo ježibabe. Imeli smo nekakšna široka krila ... Kako je s kostumi? Imate kaj besede pri kostu-mu, ki ga glede na vlogo morate nositi, ali je to popolnoma v rokah kostumografa? V bistvu je v rokah kostumografa, ki doloci, kako bo posamezen lik v predstavi oblecen. Kostumi so narejeni po meri in na kostumskih 'probah' se ko­stum toliko prilagodi, da ga udobno nosiš, ker vloge v operi ne samo pojemo, ampak jih tudi odigramo. Ce je mogoce, se vedno pogleda, da kostum pevcu tudi pristaja. Seveda so kostumi tako raznoliki, kot so raznolike, pestre operne vloge ali liki: od bogatih barocnih oblacil do sodobnih in oblacil iz Venere shopa. Na koncu koncev kostum moraš sprejeti, ker V maski za vlogo pajka v operi Crne maske. Foto: Darja Štravs Tisu veš, da je del celotne vizualne podobe opere, in tak mora biti. Opera je predstava, ki se, kot sem nekje preb­rala, zacne veliko prej, preden se dvigne zas-tor, in traja še dolgo potem, ko zastor pade. Torej, kako se opera zgodi? Kdo in kako jo pri­peljete do uspešnega konca, da zgodba traja in traja … Kar se tice glasbe, solisti dobijo svoje vloge in vsak sam jo naštudira. Potem imajo vaje s klavirjem oziroma korepeticije in nato imajo ansambelske vaje, ko vadijo dele opere, v katerih je vec solistov hkrati. Ta študijski del lahko traja vec mesecev, pol leta. Tudi zbor zacne z ucenjem na podoben nacin: najprej dobimo note, ki jih najprej preštudira vsak sam, in potem vsak dan vadimo, lahko tudi dvak-rat na dan (dopoldne in zvecer). In ko so vse vloge glasbeno pripravljene, se zacnejo režijske vaje ozi­roma aranžirke na odru. Režiser nam poda tocna navodila, kaj kdo pocne na odru, usmerja operne pevce še po igralski plati. Vsaka operna predstava ima tudi svojo tehnicno plat, ki se ravno tako prip­ravlja hkrati s študijem vlog. V opernem ateljeju pod budnim ocesom kostumografa šivilje izdelajo kostume, ki jih na kostumskih vajah tudi preizkusi-mo. Opera ima svojo mizarsko delavnico za kulise in premicni oder, ki se lahko dvigne/spusti za tri nivoje. Pomembna je tudi osvetlitev, ki jo pripravi mojster za luci, luckar. Za odrom je veliko tehnicnih delavcev, ki skrbijo za tehnicno podporo predstave. Opera ima tudi svoj orkester, ki je v casu predstave v orkestrski jami in instrumentalno glasbo naštudi­ra na orkestralnih vajah. In kolikor vec posameznik vloži v predstavo, toliko vec gledalec ponese s seboj. In skupna vaja je ena sama, generalka? Ah, to pa ne. Vec skupnih vaj je. Aranžirke se zac­nejo mesec ali dva prej, so vsakodnevne vaje, kjer delamo po kadrih. Potem je vaja pred generalko, na odru, ko le glasbeno gremo skozi predstavo, sledita še dve generalki, ko smo že v kostumih. Operni pevec združuje najmanj dva umetni­ka: pevca in tudi igralca. In ce ga dava pod drobnogled, kaj vse mora biti operni pevec, da odlicno izpelje svojo vlogo glede na to, da opera zahteva veliko vec kot le odlicno petje akterjev? Prva stvar je, da vsak pevec mora skrbeti za svojo pevsko higieno, kar pomeni, da vzdržuje svojo pev­sko tehniko, da pazi na svoj inštrument, kajti glasil­ke so zelo obcutljive in jih ni moc popraviti tako kot na primer pri kitari, ko struno, ko poci, zamenjaš. Poleg tega moraš biti pretanjen interpret, igralec, ki pripoveduje in se izraža tudi z gibom in mimiko. In kako skrbiš za svoj glas, za svojo pevsko kondicijo? Veliko se fizicno gibam, tecem, kolesarim, grem v hribe. Se izogibam ledeno mrzli pijaci, hrani in zraku. Skratka, izogibam se vsem tistim stvarem, ki so ekstremne. Še vedno moram živeti normalno, vsakdanje, ne kompliciram pri preprostih, vsakda­njih stvareh. Ne zavijam se v šal pri vsakem rahlem vetricu. Pa tudi hladna voda je lahko v redu. Nocem se razvaditi. Hocem povsem normalno živeti, od hrane do pijace, in kolikor bolje se poznam, toliko bolje živim, pojem, delam. Zelo je pomembna fizic­na kondicija, ker je petje izredno fizicno naporno. Za primerjavo: intenzivno peti tri do štiri ure na dan je težje kot kaj fizicno delati osem ur. Kako skrbiš za svojo kondicijo? Koliko špor­ta? Je to dve uri teka na dan, na teden … Nic nimam doloceno. Ko imam cas, ko sem prost, grem v hribe ali kolesarit ali tec. Udeležim se tudi ka­kšnega maratona. Letos sem bil na enem tekaškem, na istrskem polmaratonu na 21 km, in na enem ko­lesarskem maratonu 'Junaki cešenj' od Ljubljane do Goriških Brd. Vendar, ko imam zvecer solo nastop, takrat ne grem. Kajti pevski nastop je fizicno in psi-hicno zelo zahteven, saj od pevca zahteva popolno koncentracijo. Za uspešen nastop moraš biti v odlic­ni pevski in fizicni kondiciji ter vedno poskrbeti tudi za zadosti pocitka. Kajti ce poješ utrujen, ima lahko to zate, za tvoj glas slabe posledice. Kako skrbiš za svojo profesionalno/operno rast? Te operna hiša pošlje na kakšna izobra­ževanja ali greš kar sam, si odvisen od lastne pobude in sredstev? Sam moraš poskrbeti. Sam moraš delati na sebi. Ne obstajajo seminarji, kamor bi te hiša poslala na izobraževanje ali izpopolnjevanje. Tvoja osebna in profesionalna rast je popolnoma prepušcena tebi. Le zahteva je, da ohranjaš svoj nivo razvoja. Imaš kakšne razvade, ki se jim res ni mogoce upreti, ali imaš mogoce samo kvalitetne nava­de? Bolj to drugo. Navadil sem se živeti znotraj tega, kar lahko, kar mi ne škoduje. Zase ne potrebujem nekih hudih prepovedi, kajti ce se izogibam ekstremnih situacij, je vse v redu. Lahko grem tec tudi pozimi, ce vreme ni ekstremno mrzlo … Ali kot pevec v zboru dobiš tudi kakšno soli­sticno tocko? Ja. Kakšno manjšo vlogo. Kako si kot pevec zapomniš vse besedilo in melodijo? Vedno se besedilo ucim po frazah, ki si jih skušam zapomniti. Potem jih ponavljam toliko casa, da jih znam, da se mi usedejo v spomin. In ni mi težko, ce imam dovolj casa in vadimo vsak dan. Potem se besedilo usede, si ga zapomnim. Težje je, ce moram nekaj narediti na hitro in imam le teden ali dva. Kako se nauciš besedil, ce so v tujem jeziku? Vedno je prisoten lektor, ki nas pouci, kako pravilno izgovarjati besedilo, in potem se moram tako kot vsi ostali nauciti in zapomniti pravilne izreke ter jo po­navljati toliko casa, da si jo zapomnim. Ali je v operi, za odrom, tudi prišepetovalec? Ja, vedno je prisoten na predstavah. Vendar se nanj ne gre prevec zanašati, ker je vcasih orkester zelo glasen in se ga sploh ne sliši. Skratka, na svojo vlogo moraš biti pripravljen. Koliko lahko improviziraš? Improvizirati ne moremo. Res je, da z izkušnjami vsak pevec razvije neke strategije, se znajde, da zna, ce gre kaj narobe, odreagirati tako, da poslušalci ne vedo, da je šlo za napako. Katera je tvoja najljubša opera ali vloga? Vsaka vloga je po svoje zelo zanimiva, je izziv, in ce se v njej najdeš in jo res dobro narediš, potem ti je tudi všec in se dobro pocutiš. Vloga, ki si jo v življenju res želiš peti? V prvi vrsti si želim peti vecje vloge, predvsem vloge Verdijevih oper, ker imam tak glas, visoki bariton, sem verdijanski bariton. Kaj tocno to pomeni? Verdijanski bariton je visok, mocan, poln glas, ki ga je Verdi uporabil v svojih operah. Razpon naj bi bil od A do G1 z možnostjo razširitve za 1 stopnjo (en ton) navzgor in navzdol. Kdo so tvoji vzorniki? Vsi veliki pevci, kot na primer Leo Nucci, italijanski baritonist, Dmitrij Horostovski, ruski baritonist … In pevec, za katerega bi rekel, da je tudi velik clovek? Prišel sem do spoznanja, da so vsi res odlicni pevci skromni, preprosti in dostopni, se vedno znajo pos­vetiti vsem, s katerimi pridejo v stik. Imajo toplino. So ljudje. Vem, da imaš dopust, pa vseeno, kaj trenutno pripravljate v Operi, kaj je v teku? Zborovsko imamo naštudirano opero Hoffmanove pripovedke, ki je v francošcini. Premiera bo v zacet­ku oktobra. In sedaj se je moramo samo še nauciti na pamet. Kako je sestavljena sezona v Operi? Z vajami zacnemo 20. avgusta in imamo septembra že nekatere predstave iz našega železnega reperto­arja. Vsako leto oziroma vsako sezono imamo štiri premiere: prvo v oktobru in potem še eno v januar­ju, eno v marcu in zadnjo v maju. Premiere so znane nekje sredi tekoce sezone za naslednjo. Na oddih gremo v zacetku julija. Ali tudi kaj gostujete? Bolj malo, letos smo bili štiri dni s predstavo Dok-tor Živago v Brnu na Ceškem. Sicer je to baletna predstava, ki ima tudi dve pevski tocki. Vendar ne gostujemo pogosto, ker je vse pogojeno s financami, domnevam, in je drago postaviti predstavo na drugi lokaciji. Imamo pa dve redni ''gostovanji'' v Sloveni­ji: na Studencu pri Domžalah, v letnem gledališcu, in v Vipavi. Letos smo v dvorcu v Vipavi zadnjo so-boto v juniju uprizorili opero Carmen. Projekt je bil zelo tehnicno zahteven, ker so v predstavi posebne velike kulise. Kljub temu da se skušamo kar najbolj prilagoditi, dolocene stvari v predstavi morajo biti take, kot so bile zamišljene. In potrebovali smo, na primer, veliko stopnišce z balkonom …, zato smo kulise morali prepeljati v dvorec, še vedno nismo imeli zastora, ker ga dvorec nima, in tudi pri osve­tlitvi smo se morali prilagoditi na dane možnosti. S tehnicnega stališca je gostovanje velik zalogaj, ker se težko približaš možnostim, ki jih daje domaca operna hiša. V Sloveniji imamo dve operni hiši: ljubljansko in mariborsko. Sta veliki konkurentki ali znata tudi sodelovati? In ce bi lahko izbiral, kaj bi izbral? Posebnega sodelovanja med hišama ni. Glede na to, da sem zaposlen v zboru, kakšne velike razlike ni in tudi sam nimam kakšne velike želje, da bi bil za­poslen v mariborski operi. Vsaka dela po svoje, oni tam, mi tukaj, kakega sodelovanja pa ni. Se ti zdi, da bi bilo sodelovanje koristno? Res bi bilo lahko super. Saj bi, na primer, za vecje festivale združili operi, združili oba velika operna zbora in bi lahko ustvarili pravi spektakel. Koliko spremljaš dogajanje v svetu? Je to bolj šport, politika, umetnost v širšem pomenu ali mogoce samo opera? Spremljam, pogledam spotoma, kakšno dobro tek-mo, tekmovanje. Nacrtno ne spremljam nobene stvari. Kje išceš navdih? Kaj ti napolni baterije? Kam greš, ko si izcrpan? Predvsem išcem svoj mir, ki ga najdem v hribih, na kolesu, lahko tudi doma na vrtu. Kje živiš? V Strahinju imam v najemu hišo. Sem pa tak, da se bom še kam preselil. In imaš že izbrano lokacijo, koticek, kjer bi rad bil? Nekje višje, ne severneje, samo po nadmorskih me-trih višje, na soncni legi, v naravi, v miru, ne prevec dalec od prestolnice … Ne predstavljam si, da bi ži­vel v dolini, kjer ni sonca. Kako vpliva nate sodobna komunikacijska tehnologija, ki je mnogim nadomestilo za pri­stne cloveške stike, odnose oziroma jo ti uspeš izkoristiti sebi v prid? V prvi vrsti mi je v pomoc za tehnicno podporo pri pripravljanju na nastope, ker na internetu lahko najdem veliko uporabnih vsebin, od besedil do po­snetkov. Zelo je prirocna, ker jo lahko uporabljam v avtu, da poslušam, ponavljam, vadim in cas vožnje še dodatno izkoristim. Obenem mi socialna omrež­ja omogocajo promocijo, kajti ce hocem peti tudi zunaj Opere, moram sam poskrbeti, da se o mojem pevskem delovanju širi glas. Meni samo zaposlitev v opernem zboru ni dovolj, hocem vec in išcem prilož­nosti tudi na ta sodoben nacin. V Operi je trenutno zelo težko priti do kake vecje vloge, ker se moraš gi­bati v pravih krogih in nisem tak tip, da bi prosjacil za vlogo. Vem, da zmorem veliko vec kot samo peti v opernem zboru, zato še vedno skrbim in šolam svoj glas. Hocem biti pevskotehnicno v kondiciji, ker ho­cem peti dobre skladbe, ki jih tudi ljudje radi poslu­šajo, in verjamem, da se bo ponudila tudi priložnost za vecjo vlogo. Vem, da si v Železnikih obogatil že preneka­tero prireditev: koncert Pihalnega orkestra Alples, predstavitev zbornika Železne niti, praznovanja Planinskega društva Železniki v kraju in na Ratitovcu. Kot si že prej omenil, si sodeloval s simfonicnim orkestrom Cantabile v Cerknem. Kam vse so te še povabili, da s svo­jim petjem razveseliš obcinstvo, in kaj nacrtu­ješ za naprej? Pojem zunaj opere na prireditvah in koncertih, ka­mor me povabijo, ker me poznajo in mi radi prisluh­nejo. Trenutno nacrtujem velik samostojni koncert v športni dvorani v Železnikih 10. februarja prihod­nje leto, v nedeljo ob 17. uri. Spremljal me bo že omenjeni simfonicni orkester Cantabile iz Logatca, ki ga sestavlja 60 mladih glasbenikov. Imel bom tudi glasbene goste: Ireno Yebuah Tiran, s katero sva že veckrat pela skupaj, na primer v Novem mestu, kjer imajo vsako leto kak projekt, letos sem bil tam že tretjic, potem Martina Sušnika, tenorista maribor­ske opere, in Janeza Lotrica, ce mu bo le zdravje dopušcalo. Kot Justinijan v operi Pod svobodnim soncem (Iztok je bil Siniša Hapac), glasba Tom Kobe, predstava v produkciji Zavoda I. Barage in Zavoda Novo mesto leta 2016. Foto: Arhiv družine Habjan In kje si dobil idejo za samostojni koncert? Že nekaj casa se mi v glavi plete ta ideja, ki se je decembra na letnem koncertu Pihalnega orkestra Alples v športni dvorani v Železnikih dokoncno izoblikovala. Nastopal sem kot gost solist in tudi z orkestrom. Ko sem zapel par skladb, sem ugotovil, da sem tudi sam sposoben pripraviti kaj vecjega, ker me v dolini radi poslušajo, me podpirajo, me vedno dobro sprejmejo in se med njimi dobro pocutim. Kaj pa tujina? Ali potrebuješ nekoga, ki te po­vabi? Ne, ne rabim povabila, ampak bi samo moral iti na avdicijo in se pokazati, da v operni hiši lahko ugo­tovijo, ali imam glas, primeren za razpisano vlogo. Kajti vsaka vloga rabi neko doloceno kvaliteto glasu. Toda moja redna zaposlitev v Operi mi daje tudi precej umetniške svobode, saj lahko nastopam tudi izven Opere. Vendar ce se odlocim za tujino, se moram odlociti tudi za status svobodnega umetni­ka, kar pomeni, da se podam na precej krut operni trg. Toda ta hip mi bolj ustreza, da imam redno za­poslitev in umetniško svobodo. Casi za opero niso rožnati. Iz vseh tvojih izkušenj, kaj te je življenje nau-cilo? Tvoja najpomembnejša življenjska odlo-citev? Zagotovo to, da sem pri 35 letih naredil maturo, da sem se lahko vpisal na akademijo, in jo tudi naredil. Kot Krjavelj v Desetem bratu, glasba Aleš Makovac, predstava v produkciji Zavoda I. Barage in Zavoda Novo mesto leta 2016. Foto: Darja Štravs Tisu Ce bi se še enkrat rodil, kaj bi storil drugace? Vse skupaj bi premaknil za deset let nazaj, seveda, ce bi bil tudi zrelejši, ce bi znal pametneje razmišlja-ti. Želel bi si, da bi se znal deset let prej odlociti za poklicno pot pevca. Danes sicer vem, da je bilo to v mojem življenju nemogoce, ker takrat, ko je bil cas za šolo, nisem imel pameti, da bi se znal uciti in šo­lati svoj glas. In so se stvari zgodile, ko sem bil zanje zrel. In ponosen sem, da sem vse naredil sam, od sprejemnega izpita, akademije pa vse do avdicije in zaposlitve v operi. Nimam nobenega strica nikjer, ki bi me ''spravil'' do nekega položaja, temvec sem vse, kar sem dosegel, dosegel zaradi sebe, s svojimi žulji. Slišala sem tudi, da lepo skrbiš za populariza­cijo opere in da se je zdaj, ko si clan ljubljan­skega ansambla, obisk opere iz Selške doline povecal. Vem, da vedno rad poskrbiš, da ljudje pridejo do kart, da vedo, katere predstave so vredne ogleda … Res je. Že moje sestre, domaci, prijatelji v opero niso nikoli zahajali, ceprav so me na moji poti do poklic­ne pevske kariere zelo podpirali in bili navdušeni nad vsemi mojimi uspehi. Sedaj lahko recem, da so zaradi mene prakticno videli vse predstave, ki jih ponuja Opera v Ljubljani. Pomagam premagovati predsodke pred opero, saj opera nudi res poseb-no glasbeno-gledališko doživetje: že dvorana, ki je zame najlepša, te navda s posebnimi obcutki, potem je tu živa glasba in dogajanje na odru v živo, kot bi gledal film v živo. Vse predstave so prevedene z na­dnapisi. Zato rad svetujem znancem, kaj naj pridejo pogledat in doživet, povem, kaj naj si preberejo, preden pridejo … V današnjem casu se tudi opera odpira, kodeks oblacenja ni vec tako strog, karte so dostopnejše in tudi sam pomagam ljudem do kart, pogosto jim vstopnice rezerviram. Vem, da se rad odzoveš na razlicna povabi-la tako dobrodelnih kot drugih predstav in dogodkov. Nekoc te je Nejc Jemc opisal kot izredno srcnega cloveka, ki je kljub svojemu opernemu statusu vedno pripravljen resno sodelovati tudi pri cisto preprostih, ljudskih dogodkih. Res se rad odzovem in imam tudi izredno širok re-pertoar, saj lahko odpojem tako zahtevne operne skladbe kot narodnozabavne ali pa ljudske, tudi partizanske in tuje. Ob takih priložnostih vedno z nekom sodelujem, se kot pevec povežem z nekom, ki igra inštrument, ali pa zapojem še z enim ali vec pevci. Veliko nastopam z Nejcem Jemcem, s katerim sva zacela sodelovati pred 25 leti v ansamblu Štrio Jemc. V zadnjih letih imava resnejši program, s kate-rim obogativa proslave in prireditve. Zadnji skupni projekt je zgošcenka s partizanskimi pesmimi. Res se nama skupna kilometrina pozna, saj sva bila na snemanju zaprta vsak v svojo komoro, nisva se vi-dela, le slišala sva se, a sva se odlicno ujela. Tako dobro se poznava, da tocno vem, kako bo Nejc stopil na harmoniko … Tako sva za obletnico taborišca na Ljubelju pripravila eno francosko, eno rusko in eno slovensko skladbo. Ko je bila obletnica holokavsta v kinu Šiška pred tremi leti, sva nastopala s sloven-sko Med iskrenimi ljudmi, cigansko Djurdjevdan v ciganskem jeziku in z mojo trobento, z eno židovsko ter Avsenikovo Tam, kjer murke cveto. Kar šok za poslušalca, ker izvedeva stilno in jezikovno pester program ter vse zelo kvalitetno pripraviva. Res po­maga, da se zelo dobro poznava. Omenil si sodelovanje z Nejcem, s simfonic­nim orkestrom Cantabile, s Pihalnim orke­strom Alples … Ali sodeluješ še s kom? Imam tudi kvartet, še s tremi sodelavci pojemo tako ob pogrebnih slovesnostih kot ob raznih zabavnih prilikah. Sodeloval sem tudi že s svetovno znanim tenoris-tom Janezom Lotricem, in to povsem po nakljucju: vedel sem, da Lotric obstaja, Lotric tenorist, operni pevec svetovnega kova iz Železnikov, vendar tak-rat njegovega petja in nastopov nisem spremljal. To je bil cas, ko sem že zacel peti v operi, in on je izvedel zame oziroma me je slišal, menim, da na rojstnodnevni zabavi njegove sestre, ki smo jo Štrio Jemc takrat popestrili. In potem se srecava v ljubljanski operi, kjer je pel neko vlogo, in me je ogovoril in me povabil, da bi z njim zapel en duet. Naucila sva se duet iz Verdijeve opere Sicilijanske vecernice in sva nastopala v Portorožu, pela naj bi tudi na Boncljevem dvorišcu v Železnikih, vendar jo je zagodlo vreme, sva pa nastopila v Davci na Dnevu teric. V Železnikih pa pogrešamo eno odlicno dvorano. Res je. Ampak trenutno je za vecji koncert še vedno najboljša športna dvorana. Kaj je tvoj življenjski moto? Ce cutiš, da imaš nekaj v sebi, potem moraš v akcijo. Meni je pomagala moja vztrajnost, pridnost in tudi moji rogovi, ki sem jih že prej omenil. Glas mi je bil dan, vendar sem ga sam moral zgraditi, izšolati, se ga nauciti pravilno uporabljati. In tudi sedaj cutim, da imam v sebi moc in glas za veliko vlogo. In tvoja družina? Imam tri sestre in enega brata. Najstarejša je Mira, ki je devet let starejša in nas je ob smrti matere pri mojih 14 letih, lepo vse po vrsti dala v red, Ana, sre­dnja, je v Ratecah in Bernarda, najmlajša, je v Kna­pih ter brat Rafko, ki je v Dražgošah. Ste vsi glasbeno nadarjeni? Z bratom sva igrala pri Pihalnem orkestru Alples, sestre pojejo na koru. Izjemno glasbeno nadarjen je bil moj oce, ki je igral kromaticno harmoniko in je imel odlicen posluh in izjemen cut za dobro glasbo. Zelo lepo je igral stare viže kot na primer Holzhaker Dan teric v Davci leta 2015, po nastopu z Janezom Lotricem. Na fotografiji od leve proti desni: sestri Ana in Bernarda, Tone Habjan, sestra Mira, Janez Lotric in necakinja Vesna. Foto: Arhiv družine Habjan Družina Habjan leta 1984: stojijo od leve proti desni: mama Ivanka, sestri Mira in Ana, brat Rafko, ata Dra-go, cepi Tone, poleg stoji sestra Bernarda. Foto: Arhiv družine Habjan Marsch, tirolske skladbe idr. Igrala sta skupaj s Ši­mnovim Petrom, klarinetistom, ki je znal igrati po notah, moj oce se je vseh skladb naucil po posluhu. In po njem imam najbrž glasbeni dar. Zakaj pa ti trobento? Ko se je osnoval Pihalni orkester Alples, se je moj brat takoj pridružil, in ko je profesor Miškovic prišel v šolo v Železnike, da bi pridobil cim vec mladih za orkester, sem se prikljucil še sam in s seboj pripeljal še sovašcana Kolendrovega Jureta in Janeza. In ko Z atom Dragom na Ratitovcu. Foto: Arhiv družine Habjan me je profesor Miškovic videl, mi je rekel, da bom igral trobento, ne vem zakaj, ali je v orkestru manj­kalo trobent ali imam take ustnice, ne vem. Ce bi mi dal klarinet, bi igral klarinet. Je trobenta še birmanska? Ne, je že druga, tretja … Kaj pa harmonika? Se je nisi ucil? Nisi imel želje? Nikoli, ne. Ceprav vcasih razmišljam, da bi se pokoj­nemu ocetu na cast mogoce naucil kakšno skladbo. Imaš pa tudi otroke? Ja. Hcer, ki je stara 18 let, in sina, ki je star 23 let. No-beden ni glasbenik. Hana ima sicer štiri leta klavirja, vendar se je navelicala in ni hotela nadaljevati. Je pa zelo lepo igrala, z obcutkom, vendar je nismo silili … Sin je športnik, trenira downhill kolesarjenje in v državnem merilu sodi med prvih pet. Je zelo sposo­ben, delaven, tako da je v tretjem in cetrtem letniku popoldne že hodil v službo, in so ga nato takoj stal-no zaposlili. Vse zna: šraufa kolesa in avtomobile, naredi iz lesa, kar hoceš, nanese omet, prepleska … Hci je stara 18 let, zakljucuje biotehnicno gimnazi­jo in caka na rezultate mature. Od dvanajstega leta hodi na ranc, kjer skrbi za konje, naredila je tecaja jahanja, tako da lahko uci mlajše tecajnike. Še vedno ob nedeljah hodi ob pol sedmih zjutraj na ta ranc in poskrbi za konje … Dela tudi v adrenalinskem par-ku. Študij namerava nadaljevati na Višji strokovni šoli za gostinstvo in turizem Bled. Oba sta zelo pri­dna, sin je še prevec, dela cele dneve in ga moram kar malo ustaviti. Žal je naneslo tako, da sem se locil od družine, še vedno se razumemo, se družimo, me podpirajo … Kaj pa kakšna zanimiva prigoda iz tvojega živ­ljenja? Ste doma kot otroci katero ušpicil? Vedno smo jo. Za hišo smo imeli en klanec, na ka­terem sva z bratrancem Stanetom pozimi smucala. Na njem je rasla tudi hruška, ki nama je bila nekega smucarskega dne nekako na poti, zato sva jo obžaga-la, da ni ostalo dosti vec kot deblo. Cez kak dan, ko sem po verouku prišel domov, me je mama poslala za hišo pogledat, ceš da ima ata nekaj zame. No, in sem dobil svoje. Drevo se je potem obraslo in je ime-lo prav lepo obliko. Kot kaže, moraš v življenju nare­diti kakšno traparijo, da potem tista stvar dobi lepšo obliko. Vendar pa sem v casu mladosti, ko smo imeli tisti naš prvi ansambel, ogromno vadil, po tri ure sem trobental doma, tako da me fantje velikokrat niso mogli zvabiti na žur. Potem je sledilo obdobje Štria Jemc, ko smo igrali na vseh mogocih zabavah in prireditvah, in ko sem pac resno nastopal … Tako da lahko recem, da sem cas zabav nekako zamudil oziroma sem jih preživel zelo delavno. Vendar so se mi ure, ko sem sam dodatno vadil, zelo obrestovale in trobento lahko primem v roke ob vsakem casu in nanjo zaigram. Ansambel Štrio ob zakljucku uspešne narodno zabav-In še eno dalmatinsko. Foto: Arhiv družine Habjan ne kariere. Foto: Arhiv družine Habjan Kako je živeti kot operni pevec, umetnik v Sloveniji danes? Se ti zdi, da je za umetnike v družbi dobro poskrbljeno? Mislim, da se umetnost in umetnike v Sloveniji pre­malo spoštuje in podpira. Jaz imam sicer sreco, da sem zaposlen v Operi, ampak freelancerjem v Slove­niji pa ni z rožicami postlano. Ti je kdaj prišel na misel rek 'Prvi v vasi, zadnji v mestu'? Uf, velikokrat, a zaradi uspeha na vasi se prav nic ne bi sekiral, ce bi bil zadnji v mestu (smeh). Pa vendar si se z leti in delom ter raznovrstni-mi nastopi tako izpopolnil, da se lahko spre­tno prilagodiš vsaki publiki, še tako zahtevni ali preprosti, tuji in domaci v vasi kot v mestu. Res so moji nastopi zelo raznoliki, pestri tako stilno kot jezikovno … In zelo rad nastopam v tej dolini, ker se cutim sprejetega in dobim feedback, zacutim pu­bliko, da me rada posluša, da so navdušeni. In zdi se mi, da neke stvari padejo kar z neba, se povsem nepri-cakovano zgodijo in zato moraš dobiti kar trdo kožo, do ene mere sem jo že, in zato tudi nocem v nobeno stvar siliti, ker verjamem, da pridejo tudi priložnosti. Dolocene stvari ti padejo z neba in jih moraš zagrabiti. Ansambel Fantov pet in tercet v muzikalu Lepo je biti muzikant v poletnem gledališcu Studenec leta 2018. Foto: Uroš Zagožen In kako boš prepel oziroma preživel to po­letje? Od 20. julija do 15. avgusta v letnem gledališcu na Studencu z muzikalom Lepo je biti muzikant, kjer v zgodbi sestavljam pevski tercet pri ansamblu Fantov 5 z glasbo bratov Avsenik, tako kot so to bili originalni pevski tercet pri Avsenikih, z Alfijem Ni-picem na celu. Za kak dan bom šel tudi na dopust, tako od doma. Tone Habjan, iskrena hvala, da si bil priprav­ljen deliti svojo nenavadno življenjsko zgodbo z nami. Hvala za povabilo k deljenju moje zgodbe v vašem zborniku. Marjan Žitnik Irena Prevc Hajdinjak Marjan Žitnik. "Cim prej spoznamo, da je usoda v nas samih in ne v zvezdah, tem bolje za nas." Axel Munthe Kamor koli se ozremo, nas spremlja delo obliko­valcev: žlica in stol, obcestna svetilka in avto, žepna baterija in sesalec … In ko postanemo pozorni, se cudimo, kdo je za oblikami, barvami, vzorci, tekstu­rami in strukturami, koliko domišljije in energije se preliva v predmete, ki nas vsak dan spremljajo. In kdo je dober oblikovalec? Odgovor nam lahko da nemški oblikovalec Dieter Rams, glavni obli­kovalec pri Braunu. Dolocil je deset principov, po katerih prepoznamo dobro oblikovanje. Dober di­zajn je inovativen, estetski, nevsiljiv, naredi izdelek uporaben in razumljiv, je pošten, trajen, dodelan do zadnje podrobnosti, okolju prijazen in preprost. Prav takšno je oblikovanje našega rojaka Marjana Žitnika, ki je dal slovenskemu industrijskemu obli­kovanju mocan pecat. Marjan Žitnik je še zelo mlad vzel usodo v svoje roke in postal eden najpomembnejših in najboljših slovenskih oblikovalcev, sprejet v elitno skupino slovenskih brezcasnih oblikovalcev. Za malokoga bolj velja slavni moto italijanskega oblikovalca Massima Vignellija ''Ce znaš oblikovati eno stvar, lahko oblikuješ vse,'' kot za Marjana Žitnika. O njegovem univerzalnem pristopu do obliko­vanja je Besim Spahic ob razstavi v Cankarjevem domu leta 2003 zapisal: ''Marjan Žitnik je multikompleksen/polivalentni oblikovalec v vec izvedbah: •klasicni industrijski oblikovalec, •dizajner proizvodov, •graficni oblikovalec, •oblikovalec ovitkov, •oblikovalec embalaže, •oblikovalec inovator, •umetnik slikovnega upodabljanja imaginarnega/ neobstojecega/nastajajocega, •konceptualen oblikovalec, •oblikovalec osmišljenih otroških igral, •oblikovalec predstavitev politicnih zamisli, •oblikovalec razpoznavnih znakov, blagovnih znamk, znakov podjetij.'' Marjan, kakšni so tvoji spomini na otroštvo? Rodil sem se na Cešnjici 21. 7. 1955 mami Franciški, rojeni Benedicic, in ocetu Ivanu Žitniku. Pred menoj so prišli bratje Rajko, Ivan, Tone in Jože ter sestre Vilma, Mira, Francka in Jelka. Moji spomini na otroštvo so zelo lepi, živeli smo na Cešnjici, pri Blažku, v manjši hiši na dvorišcu, v vecji pa je živela teta Ivica. Pri obeh hišah je bil vrt z zelenjavo in rožami. Starša sta imela svojo sobo, fantje svojo in dekleta svojo. Nikoli ni bilo dolgcas, za pomoc staršem Družina Žitnik. so bili zadolženi starejši, tako da lahko recem, da je bilo prijetno biti najmlajši. Ko sem šel v šolo, so starejši že odhajali od hiše. Spomnim se, da sem se bal brata Iva-na, ki je delal v Ljubljani in se vracal ob koncu tedna, saj ga dvanajst let mlajši nisem niti dobro poznal. Kdaj pa si dobil prve barvice? Ker so starejši bratje in sestre hodili v šolo, je bilo vedno dovolj barvic, ceprav že precej kratkih, ven­dar sem jih porabil skoraj do konca. Zelo rad sem v roke vzel kako poleno v drvarnici in ga izrezljal. Pravzaprav mi je bil les vedno blizu, s prijateljem Tadejem Zamanom sva imela leseno hišico v gozdu, iz lesa pa sva izdelala tudi dva colna, da sva z njima potovala po Sori do Alplesove centrale, dokler ju ni narasla Sora nekoc odnesla s seboj. Verjetno to ni bila edina dogodivšcina. Ali si kakšno ušpicil? Seveda, tako kot vsi otroci. S sosedovim Juretom sva petletnika prišla na idejo, da bi preizkusila nova nožka ''popkarja'' na kokoši tete Ivice. Zlezel sem v kurnik, privlekel kokoš na svetlo in Jure je potegnil z nožkom po nogi. Kokoš je vrešce odkokodajsala, midva pa sva se skrila. Seveda je sledila kazen. Nekoc sem skrivaj obral marelice tete Ivice, vsaj tako sem mislil. Ko sem s polno majico marelic prišel okoli hiše, se mi je teta zahvalila, da sem ji jih obral, jih preložila v pehar in za nagrado mi je eno dala. Spomnim se, da sem v prvem razredu prišel do-mov, vrata zaklenjena, saj je moja mama zacela spet delati, ko sem šel v šolo. Sedel sem na prag in zajo-kal. Prišla je teta Ivica in me povabila v svojo hišo in mi ocvrla jajcek. Najraje pa sem splezal do line v šupi, kjer sta bili dve kociji, letna in zimska. Splezal sem v kocijo, zaprl oci in se v domišljiji vozil kot imeniten gospod križem kražem vse do Dunaja. Kaj pa šolska leta? Osnovno šolo sem obiskoval v Železnikih. Nisem imel težav s šolo, niti jih ni imela šola z menoj. Naj­raje sem risal. Najbolj je name vplival novi ucitelj Tabor v Fažani. likovne vzgoje na šoli, sicer slikar Franc Bercic Ber-ko, ki je prepoznal moj talent. Ko sem hodil v osmi razred, je naju z Lojzetom Tarfilo povabil, naj pride-va popoldne v šolo, da bomo malo risali. Vadili smo risanje tihožitja, in ko sva morala narisati tihožitje na sprejemnih izpitih za Srednjo šolo za oblikovanje v Ljubljani, sva bila oba sprejeta. V osnovnošolskih letih sem bil clan taborniške zve­ze, s katero smo hodili na letovanja v Fažano pri Puli. Tam smo s prijatelji preživeli veliko poletnih dni. Tudi potem ko sem si ustvaril družino, sem se Mizica z mozaikom iz pisanih plošcic. S prijateljem Ivanom. skupaj z ženo Ireno, hcerjo Živo in sinom Žigo vra-cal v Fažano. Kot mlad tabornik sem nabiral pisane plošcice iz opušcene tovarne, ki so ležale po plaži v taboru, in jih pozneje uporabil za izdelavo balkon­ske mizice. Ko mi je plošcic zmanjkalo, bi jih lahko dokupil, vendar sem se usedel v avto in jih šel iskat na fažansko obalo. No, na Srednjo šolo za oblikovanje je bil vedno naval, zato je bil uspeh že dejstvo, da si se vpisal. Seveda si moral v internat in zamenjati domace, vaško okolje za mestno. Kako si se pocutil? Bil sem seveda naiven fante, ki je verjel, da so vsi okrog njega prav taki kot on sam, pošteni, priprav­ljeni pomagati, zanesljivi. Seveda so si me privošcili, ampak smo pozneje postali prijatelji. Ko sem se v ponedeljek zjutraj napotil direktno v šolo in s seboj prinesel mamine priboljške v vrecki, so se posmeho­vali, da nosim ''pozdrave iz hribov''. V internat pa nisem bil sprejet, zato sem moral poiskati sobo. V drugem letniku sem se pol leta celo vozil domov, vendar ni šlo. Potem smo skupaj z dve-ma sošolcema najeli stanovanje, se ucili in uspešno zakljucili šolo. S profesorji sem se dobro razumel in se v tistih letih ogromno naucil, saj me je vse zanimalo. Po us-pešno koncani šoli sem se želel vpisati na arheologi­jo, vendar nisem bil sprejet. Ali si bil zelo razocaran? Kam te je zanesla pot? V Jugoslovansko ljudsko armado. Vojsko sem služil kot alpinec v Bovcu. V enoti nas je bilo vec fantov iz Prva služba v Iskri Commerce. okolice Škofje Loke. Ko smo nekoc tekli na poligonu, me je poklical major in me dolocil za svojega kurir­ja. Dobro sva se razumela. Vse konce tedna sem s prijatelji osvajal okoliške vrhove in se naužil lepot gorskega sveta. Tudi domov ni bilo dalec. Po dobrem letu si odslužil vojaški rok. Ali si se vrnil domov na Cešnjico? Ne, medtem ko sem služil vojsko v Bovcu, sta se star-ša preselila v blok na Kresu, jaz pa sem dobil službo v Ljubljani, v Iskri Commerce, kjer sem eno leto de­lal v komerciali, potem pa sem se dogovoril za delo v oddelku za oblikovanje. V tem casu je bila tu zbrana elitna skupina obliko­valcev: Janja Lap, Ljuban Klojcnik, Marijan Gnamuš, Ranko Novak, Miljenko Licul, Janez Smerdelj in Da­vorin Savnik kot zunanji sodelavec. Tu sem nabiral oblikovalske izkušnje. Zadolžen sem bil za tovarno Iskra Zmaj, ki je izdelovala baterije in rocne svetil­ke. Za njih sem razvil vec rocnih baterijskih svetilk, med njimi tudi model Z14 (1979), ki ga sestavljata dve navidezno enaki polovici plasticnega ohišja – preprosta, estetsko izcišcena rešitev, ki je bila zelo uspešna. Na trgu se je obdržala šestnajst let in bila prodana v vec kot dva milijona primerkov, meni pa je leta 2014 prinesla nagrado, imenovano brezcasno slovensko oblikovanje. V tem casu si se tudi ustalil in porocil? Po približno dveh letih v Iskri sem vzel kredit in kupil prvo stanovanje. Nekega dne sem srecal svojo osnovnošolsko ljubezen Ireno, ki je delala kot vzgo­jiteljica v Ljubljani. Povabil sem jo na kavo v stano­vanje – in je ostala. Porocila sva se leta 1980, rodila se nama je hci Živa, dve leti za njo pa še sin Žiga. Bila sta zelo pridna otroka. Moj atelje je bil vseskozi de­lovna miza v dnevni sobi in moja otroka sta vedno zraven risala na tablo ali ustvarjala iz papirja. Oba sta podedovala umetniško žilico, hci je akademska slikarka in balerina, sin pa nadaljuje z industrijskim oblikovanjem. V casu , ko sta prišla otroka, se je odprl odde­lek za oblikovanje na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in tam si lahko nadaljeval šolanje. Res sem zacutil, da srednja šola ni dovolj, hkrati pa sem se želel še bolj izobraziti na podrocju obliko­vanja, zato sem se leta 1984 vpisal na ALU in študij koncal kot prvi študent smeri industrijsko oblikova­nje leta 1990. Moja mentorja sta bila prof. Saša Ma-ehtig in prof. dr. S. Bernik. Za diplomsko delo sem predložil baterijsko svetilko Prizma. O njej pravi Janez Suhadolc: ''Prozorne plasti oklepajo prizmo. Tam se svetloba lomi pod pravim kotom. Mislim, da je v tem izdelku veliko simbolne opredelitve obliko­valca Marjana Žitnika.'' Po dvanajstih letih v varnem okrilju Iskre si se odlocil za samostojno pot. Zakaj? Razlogov za to je bilo vec. Oddelek za oblikovanje v Iskri je razpadel, oblikovalce so razdelili v Iskrina podjetja. Dodeljen sem bil Iskri Zmaj, ki je že imela Živa, akademska slikarka in balerina. težave zaradi obremenjevanja okolja. Imel sem že nekaj poslov in tako sem postal samostojni kulturni delavec, kar mi je pomenilo velik izziv, hkrati pa mi je omogocalo svobodo in napredek. Verjetno ni oblikovalca dalec naokrog, ki bi bil bolj vsestranski od tebe, sposoben oblikovati prakticno vse – oblikoval si predmete iz vseh mogocih materialov, lesa, plastike, kovine, vse od plastenke za vodo do pohištva, igral, elektromotorjev, zdravstvenih pripomockov, sesalcev, baterij, celo trosilca za gnoj … Obe­nem pa imaš vec kot 260 realiziranih projek­tov v svojem portfoliu. S katerega podrocja imaš najvec izvedenih projektov? Kako ti vse to uspeva? Najvec uspešnih projektov sem izpeljal na tehnicnih podrocjih: elektrotehnika, merilni instrumenti, me-dicinska oprema, svetila, izdelki za dom. Ustvarjam izdelke za rabo, likovno zreducira­ne na najnujnejši okvir funkcije, brez namena biti predvsem všecen in trendovski. Izdelek mora biti preprost, funkcionalen in lep. Tako sem razvil veli­ko izdelkov za vsakdanjo rabo: stojalo za koledar, embalažno dozo za kakav Benko, svece in svecnike, plastenke za vodo Tiha, terminal za registracijo de­lovnega casa Špica, sesalnik Aqua Viva … Obicajno delam za narocnika. Ob narocilu se povežem s hišnim timom, kjer imajo specialiste za posamezne produkte, ki dobro poznajo svoje mate-riale in tehnološke možnosti. Najprej skupaj postavi-mo izhodišca, potem pa išcem odgovore na njihove zahteve, kako izboljšati izdelek, ga narediti bolj pre­poznavnega in uporabnikom prijaznejšega. Pri obli­kovanju vedno pazim, da optimalno izkoristim na­rocnikovo obstojeco tehnologijo za izdelavo novega produkta. Tako zagotovim izvedljivost projektov. Pri razvijanju projekta pridem vcasih tudi do novih tehnoloških rešitev in izboljšav. Tak primer je ventilatorski konvektor Climmy4, izdelek Klime Godovic. To je klimatska naprava, ki poleti hladi, pozimi greje. Vcasih je bilo treba rocno obrniti po­krov konvektorja glede na to, ali prostor grejemo ali hladimo. Moja rešitev omogoca obracanje lamel z daljinskim vodenjem. V tovarni so to novost tudi patentirali v Bruslju, to je evropski patent OM­-1A-2006. Ta izdelek je omogocil 200 novih delov­nih mest, ko so proizvodnjo prenesli v Bosno. Kot zanimivost naj omenim tudi parapetni kon­vektor z naravno konvekcijo, ki sem ga razvil za idrijsko Hidrio in ima zaradi modularne gradnje kar 600 standardnih velikosti. Lahko recem, da vedno pošteno opravim svoje delo, da za njim stojim in ga podpišem. Vsak izdelek odraža dolgotrajno in premišljeno oblikovalcevo delo. Kot sem že rekel, nimam ateljeja, delam v domaci dnev­ni sobi. Ko sem bil mlajši, sem se usedel v avto in se odpeljal do možnih bodocih narocnikov. Pokazal sem, kaj sem že oblikoval, in tako imel vedno dovolj dela. Pogosto sem delal pozno v noc, saj se narocnikom obicajno mudi, od prvih skic do koncnega rezultata pa je lahko zelo dolga pot. Zdaj je lažje, saj me narocniki dobro poznajo, mi zaupajo in me tudi sami poišcejo. Janez Suhadolc te imenuje oblikovalski poto­hodec. Piše: ''Marjan Žitnik je najbolj zamiš­ljen oblikovalec na Slovenskem. Marjan Žitnik kar naprej tuhta nove oblikovalske podvige. Marjan Žitnik je osebnost redkih besedi, a zato toliko bolj razvidnih dejanj. Marjan Žitnik rad dela. Ta znacajska posebnost v zdajšnjih casih ni vec cenjena … Marjan Žitnik ne bo nikoli bogat, saj rad dela …'' Marjan, kakšen je obli­kovalcev kruh? Kot samostojni kulturni delavec sem za vse sam – išcem narocila, izvedem projekt, cakam na placilo, terjam. Ni stalne place, in kljub temu da so narocni­ki zadovoljni, se je že zgodilo, da za opravljeno delo nisem dobil placila. So dobra in so slaba leta. Vcasih nas je rešila ženina placa, vendar se solidno zasluži, ce si priden. S svojimi deli si se trajno zapisal v zgodovino slovenskega oblikovanja. Veliko si razstavljal, v domovini in tujini, ogromno skupaj z drugi-mi umetniki, pogosto pa tudi samostojno. V le­tih 1992–2017 si imel devetnajst samostojnih razstav. Naj jih nekaj naštejemo: Razstava na 17. svetovnem kongresu ICSID, v Ljubljani leta 1992, v Arhitekturnem muzeju Ljubljana leta 2001, v Cankarjevem domu leta 2003 in 2013, na Gospodarskem razstavišcu v Ljubljani leta 2004, v Loškem muzeju leta 2001, 2004, 2006, v Tržiškem muzeju leta 2005, pa seveda v domacem Muzeju v Železni­kih leta 2001, 2008, 2013, 2014 in 2017. Kaj ti pomenijo razstave? Ali te veseli, da lah­ko pokažeš svoje dosežke ali so nujno zlo? Ver­jetno pa služijo kot promocija, uveljavljanje in ne nazadnje pridobivanje novih projektov? Razstave so pregled opravljenega dela, neke vrste inventura. Nekatere so tematske, druge pa izbor dela v dolocenem obdobju, nekatere so samostojne, druge skupne. Vedno pa me prevzame zadovoljstvo, veselje in ponos, ko je razstava postavljena in so dela na ogled. Pravzaprav pa nikoli nisem dobil di­rektnih narocil na razstavah. Tvoj opus je bil vedno opažen, odmeven in tudi nagrajen. Naj naštejem najpomembnejše na-grade: •1991, natecaj ETI Izlake – 3. nagrada •1996, priznanje za odlicnost Svetovnega zdru­ženja oblikovalcev ICSID na BIO 15, Ljubljana •2001, nominacija za nagrado Prešernovega sklada •2002, nominacija za podelitev Županciceve nagrade Razstava v Arhitekturnem muzeju v Ljubljani, skupaj s kustosom Matijo Murkom. •2004, 2005, 2006, 2007, priznanje UKO Kropa •2005, skulptura Zvezda sprejeta v stalno zbirko Loškega muzeja •2005, natecaj IMP Klima, Godovic – 2. nagrada •2006 inovator leta za integralni usmernik zraka Climmy 4 •2011, priznanje za inovativni proizvod – se­salnik Aqua Viva na 6. Slovenskem forumu inovacij •2012, srebrna nagrada za inovacijo – sesalnik Aqua Viva, Gospodarska zbornica Slovenije •2013, stol Komet sprejet v stalno zbirko sedež­nega pohištva Narodnega muzeja Slovenije •2013, priznanje Oblikovalski presežek jesen •2013 za sesalnik Aqua Viva •2014, nagrada brezcasno slovensko oblikova­nje za rocno baterijsko svetilko Z 14 za Iskro •2014, priznanje in nagrada PLUS X AWARD za inovativni in najboljši proizvod Aqua Viva •2017, priznanje DOS, oblikovalski dosežek za Project Chair/Rex Kralj •2018, Groharjeva nagrada, Zveza umetnikov Škofje Loke Katera nagrada pa ti najvec pomeni? Brez dvoma je to nagrada brezcasno slovensko obli­kovanje, saj je velika cast in privilegij biti v družbi z najvecjimi oblikovalci našega casa, Nikom Kraljem, Bibo Bertok, Oskarjem Kogojem. Hkrati pa to nagra-do podelijo stanovski kolegi oblikovalci, kar pome­ni, da te nagrajuje in priznava stroka. V letošnjem letu me je razveselila Groharjeva nagrada, ki mi jo je podelilo Združenje umetnikov Škofja Loka, katerega clan sem tudi sam. Izrocil mi jo je župan obcine Škofja Loka Miha Ješe na otvorit-vi moje razstave Delavec za boljši svet na predvecer kulturnega praznika, 7. 2. 2018, v Groharjevi galeri­ji na Mestnem trgu v Škofji Loki. Ko omenjaš Nika Kralja, ne moreva mimo tvo­je reinterpretacije njegovega slavnega stola modela 4455, ki si jo naredil za ljubljansko podjetje Rex Kralj. Ta stol je bil oblikovan iste­ga leta, kot si se ti rodil. Res sem vesel, da so me v podjetju poiskali za ta projekt. Nika Kralja sem osebno poznal in njegovo delo je imelo velik vpliv name. To je bil velik izziv, saj sem moral ohraniti duh iz šestdesetih let in ga hkrati posodobiti. Sedežna ploskev in naslonjalo iz lesa sta nespremenjena, stol pa ima po novem kovinsko konstrukcijo, tako da je stole možno na­kladati enega na dr ugega, ne da bi se stoli odrgnili. Nova konstrukcija ogrodja omogoca, da hrbtni del malo zaniha, ko se naslonimo. Originalni Kraljev stol je za današnjega cloveka precej ozek, zato je nova razlicica malo širša, ceprav so gabariti sedala in naslona ostali enaki. Zaradi povpraševanja sem oblikoval še razlicico barskega stola. Kateri projekt pa je bil najbolj nagrajen? Zagotovo sesalnik Aqua Viva. Zanj sem dobil prizna­nje za oblikovalski presežek cetrtletja jesen 2013 (Društvo oblikovalcev Slovenije), srebrno medaljo za inovativnost (Gospodarska zbornica Slovenije), mednarodno nagrado Plus X Award za najboljši pro-dukt leta 2014 in certifikat za inovativnost, dizajn in funkcionalnost. Veliko priznanje za ustvarjalca je tudi vkljuci­tev njegovih del v stalne zbirke muzejev, kajne? Res je. Arhitekturni muzej Ljubljana je v svojo zbir­ko leta 2001 vkljucil naslednje moje industrijsko oblikovane predmete: inštalacijski odklopnik (ETI), vrtna garnitura (Ta­lum), udobni telefon (Iskra STI), merilniki inštalacij Smartek 1, 2, 3 (Metrel), multimeter (Iskra Instru­menti), sesalnik Modulo (Liv Postojna), vecnamen-ski terminal (Špica International), plastenka Tiha (Kolinska), aspirator Vacumed 100A, (Medicop), od­vodnik kondenza (Iskra Tela), garnitura stolov Red (Javor), miza Red (Javor). Delavec za boljši svet, razstava v Groharjevi galeriji. Leta 2003 so v zbirko Arhitekturnega muzeja vkljucili še: rocne svetilke Z 14, Z 24, Z 44 (Iskra Zmaj), stojalo za namizni koledar (Interfilm), na­mizno svetilko Z 51 (Iskra Zmaj), prikazovalnik pozicij (Iskra Tela), vtikac 08 C (Elvez), aparat za ekspres kavo Emonec E1 (Emonec kafe), embalažno dozo (Mercator Emba), ovojnino za CD (DZS), lovski nož Jurij (6. kolonija Iveta Šubica) in gumb za štedil­nik (Corona). Poleg tega je bila leta 2005 skulptura Zvezda sprejeta v stalno zbirko Loškega muzeja, leta 2013 je bil stol Komet sprejet v stalno razstavo sedežnega pohištva Narodnega muzeja Slovenije in leta 2016 je bila mladinska pisalna miza sprejeta v stalno zbirko pohištva Narodnega muzeja Slovenije v Ljubljani. Pri petnajstih letih si zapustil svoj domaci kraj in od takrat bivaš v Ljubljani. Verjetno se pocu­tiš Ljubljancana? Ravno nasprotno. Še vedno imam stanovanje na Kresu in pocutim se domacina. Tu so moje korenine in tukaj imam vecino sorodnikov. Ko pogledamo predmete, ki jih je Marjan Žitnik oblikoval, lahko vidimo rdeco nit, ki povezuje njegovo zgodnje oblikovanje z zadnjim, zrelim obdobjem. Ta rdeca nit izvira iz filozofije Victorja Papanka, ki ga je kot dijak imel možnost poslušati na Filozofski fa-kulteti v Ljubljani. Victor Papanek je bil zagovornik socialno in ekološko odgovorne­ga oblikovanja, pri katerem oblikovalec ne sme zavajati z nacickanimi, trendovskimi, pogosto neuporabnimi ali celo nevarnimi formami. Prav tako je Žitnikovo ustvarjanje pošteno, natancno in trajnostno naravnano. Marjan Žitnik je srecen clovek, ker se je uspel preživljati z delom, ki ga je vedno veselilo. Sam pravi, da so v življenju vzponi in padci, da je bilo vcasih tudi težko. Ven­dar je v življenju zmagovalec tisti, ki pusti ovire za seboj, in ko se ozre nazaj, ima kaj pokazati. In Marjan ima resnicno veliko pokazati … Viri: Pogovor z Marjanom Žitnikom, univ. dipl. oblikovalcem. Razstavni katalogi: MARJAN ŽITNIK, industrijski oblikovalec, Besim Spahic, Cankarjev dom, kulturni in kongresni center, 2003. MARJAN ŽITNIK, industrijski oblikovalec, Arhitekturni muzej Ljubljana, 2001. MARJAN ŽITNIK, Razstava Industrijsko oblikovanje, Janez Suhadolc, 2001. MARJAN ŽITNIK, Delavec za boljši svet, Galerija Ivana Groharja, Škofja Loka, 2018. Clanki: Igor Kavcic, Od baterije do sesalnika, Gorenjski glas, 8. 1. 2016. Katja Nared, Najnovejši clan brezcasnih slovenskih oblikovalcev je Marjan Žitnik. URL: https://siol.net/trendi/dom/najnovej­si-clan-brezcasnih-slovenskih-oblikovalcev-je-marjan-zitnik-55809, odprto: 28. 4. 2018. Eva Prelovšek Niemela, Intervju Marjan Žitnik, http://zavodbig.com/portfolio-items/marjan-zitnik-rocna-baterijska-svetilka--z14-za-iskro, odprto: 28. 4. 2018. Ana Šubic, Tudi Kralj bi bil zadovoljen, Gorenjski glas, 22. 5. 2017. Fotografije so last Marjana Žitnika. 20 let prireditve Športnik letaObcine Železniki Gregor Habjan Športno-družabna prireditev Športnik leta Obci­ne Železniki je vsem v naši obcini že dodobra znana, lahko ji recemo kar tradicionalna. To je eden izmed razlogov, zakaj je zadnje case prireditev dobro obi-skana in pridobiva na popularnosti. Namenjena je vsem uspešnim športnikom v Obcini Železniki, ki prejmejo zaslužena športna priznanja za svoje vecje športne uspehe v preteklem letu. Vrhunec priredi­tve je vedno podelitev zlate plakete za športnika in športnico Obcine Železniki. Prireditev je torej izve­dena v smislu, da se obcani športnikom nagrajen­cem na simbolicen nacin zahvalimo za njihov vlože­ni trud, nadpovprecne dosežke v preteklem letu in promocijo naših krajev. Drugi namen je tudi promo-cija športnikov, saj so vsi prejemniki priznanj s svo­jimi dosežki in osebnostnimi lastnostmi lahko vzor vsem mladim, ki so že na športni poti, bodisi nanjo šele vstopajo. Priznanja naj bi nagrajenim športni­kom dvignila motivacijo, dala pozitivno energijo za delo naprej in tudi ostale športnike v njihovih dru­štvih oz. klubih spodbudila k povišani intenzivnosti treninga in želji po uspehu. Prireditev od leta 1998 dalje poteka pod okriljem Obcine Železniki, ki tako prireditev kot tudi športnike zvesto podpira. Prireditev je v vsej svoji zgodovini doživela kar veliko organizacijskih sprememb. V tem casu so se spreminjala oziroma oblikovala in dopolnjevala pravila ter oblike nagrajevanja. Skozi cas pa so se pogosto menjale organizacije, ki so imele za nalo-go izpeljati prireditev, izbrati ustrezne športnike, ovrednotiti kvaliteto rezultata in ovrednotiti vrsto priznanja. Prvo prireditev in še nekaj teh so organi­zirali clani Komisije za šport, ki je delovala v okviru Obcine. Nato pa je z ustanovitvijo Zavoda za šport in izgradnjo športne dvorane Obcina organizacijo prireditve zaupala Zavodu za šport in izbiro nagra­jencev pod njegovim okriljem delujocemu Strokov­nemu svetu za šport. Tudi Zavod za šport je v casu prireditve veckrat doletela reorganizacija, prvic že leta 2004, ko so mu poleg športa dodelili v upravlja­nje še Muzej Železniki ter pritaknili podrocji kulture in turizma. Takrat se je Zavod za šport preimenoval v Zavod za šport, kulturo in turizem ter s tem dobil tudi kar precejšno odgovornost delovanja v kraju. Leta 2006 se je Zavodu za šport, kulturo in turizem pripojilo še podrocje mladine, kar pa je ponovno sprožilo tudi preimenovanje zavoda, spremembo statuta in dolocenih preureditev del in nalog. Zavod se je preimenoval v Javni zavod Ratitovec, kakor se imenuje še danes, in pod tem imenom že dobrih 11 let skrbi za organizacijo prireditve Športnik leta Obcine Železniki, ki postaja ena od pomembnejših prireditev na Selškem. Skozi obdobje dvajsetih let se je na odru za nagra­jence zvrstilo veliko dobrih in kvalitetnih špor­tnikov, ki so pisali in še pišejo športno zgodovino naše obcine. Prireditev je mimogrede tudi ponudila priložnost razlicnim moderatorjem, mnogim glas­benim talentom, tako domacim kot tudi tistim izven obcine. Prireditev se je prav preko nastopajocih in preko nagrajencev razvijala, dopolnjevala, izpopol­njevala predvsem s pravili, kriteriji in z definicijami prireditve. Kar nekaj razlicnih odbornikov se nas je skozi leta ukvarjalo s prireditvijo, da smo jo pripelja­li do faze, kot se kaže zadnja leta. Prireditev je doži­vljala vzpone in padce, tako po kvaliteti športnikov nagrajencev kakor tudi po številu obiskovalcev ozi­roma odzivu javnosti. Opažam, da prireditev prav v zadnjih letih, in to predvsem s pomocjo vrhunskih športnikov iz naše obcine, ki navdušujejo tako našo kot tudi svetovno javnost, ponovno pridobiva na popularnosti. To se odraža tudi v precej vecjem za­nimanju medijev za prireditev Športnik leta Obcine Železniki kot nekdaj, saj imamo v obcini svetovno znanega orla smucarskih skokov, ki je bil tudi že veckrat nagrajen za slovenskega športnika leta. Prireditev je skozi leta dogajanja predstavljena analiticno, predstavljena so dejstva, ki opredeljuje­jo prireditev in omenjajo mejnike, ki so prireditev mocneje zaznamovali. Leto 1998 (december 1998) Ime prireditve: Šport pod Ratitovcem. Prizorišce: Kino dvorana na Cešnjici, danes Dvorana na Cešnjici Povezovalka: Majda Lovrencic Podeljevalci priznanj: Mihael Prevc, Jože Rakovec in Bojan Leben Nastopajoci: Frajkinclarji Organizator: Komisija za šport (predsednik Jože Rakovec) Pokrovitelj: Obcina Železniki (župan Mihael Prevc) Dobitniki priznanj 1998. Foto: arhiv JZR Povabljeni znani slovenski športniki na prvo prireditev. Foto: arhiv JZR Nagrajenci so bili: •Brane Kavcic (nogomet) •Vili Rakovec (sankanje) •Franci Dolenec (rokomet) •Franc Megušar (jadralno padalstvo) •Maja Mohoric (smucanje) •Roman Kejžar (atletika) •Domel (za prispevek k razvoju športa) •Alples (za prispevek k razvoju športa) Zanimivosti: •Priznanja so prejeli prvi športniki v Obcini Že-lezniki, ki so se razvijali v najmocnejših domacih športnih društvih. •Na prireditev so bili kot gostje povabljeni znani slovenski športniki in športnice: plavalke Urška Slapšak, Alenka Kejžar, Nataša Kejžar, smucar An­drej Miklavc in nogometaš Srecko Katanec. Leto 1999 (17. december 1999) Ime prireditve: Šport pod Ratitovcem. Prizorišce: Kino dvorana na Cešnjici, danes Dvorana na Cešnjici Povezovalka: Saša Pivk Podeljevalca priznanj: Mihael Prevc in Rafko Kavcic Nastopajoci: Orfej, Mengeški muzikantje, Barbara Koblar in citrar Dejan Praprotnik Organizator: Komisija za šport (predsednik Rafko Kavcic) Pokrovitelji: Obcina Železniki, Alples in Domel, Cvetlicarstvo Klavdija, Graverstvo Miro Vrhovnik Spremembe: Izdelal se je nov pravilnik za dolocitev športnikov in športnic. Dobitniki priznanj 1999. Foto: izrezek iz Gorenjskega glasu Nagrajenci so bili: •Borut Fejfar (sankanje) •Franc Megušar (jadralno padalstvo) (nagrajen drugic) •Janja Cencic (atletika) •Nogometni klub Železniki (športna organizacija) Zanimivosti: •Prireditev je bila tudi gorenjskega pomena in so na njej podelili priznanja tudi gorenjskim športnikom, in sicer: Špeli Pretnar, Nataši Kejžar, Martini Cufar, Tomažu Humarju, Juretu Koširju, Tadeju Valjavcu, ekipi individualne panoge (Iztoku Copu in Luku Špi­ku) in ekipi v igrah (Vaterpolo klub Triglav Kranj). •Železniki so se takrat še posebej zaradi te priredi­tve veckrat pojavili v medijih, kar v tistih casih ni bilo nekaj vsakdanjega, kakor tudi ne v kraj prido­biti prireditev takšnega renomeja. Leto 2000 (2. december 2000) Ime prireditve: Šport pod Ratitovcem. Prizorišce: Kino dvorana na Cešnjici, danes Dvorana na Cešnjici Povezovalka: Saša Pivk Avsec Podeljevalci priznanj: Mihael Prevc in Rafko Kavcic Nastopajoci: Frajkinclarji Organizator: Komisija za šport (predsednik Rafko Kavcic) Pokrovitelj: Obcina Železniki (župan Mihael Prevc) Nagrajenci so bili: •Roman Kejžar (atletika) (nagrajen drugic) •Gašper Benedik (sankanje) •Darko Benedicic (strelstvo) •Vinko Nastran (športni delavec) •Atletsko društvo Železniki (športna organizacija) Zanimivosti: •Na prireditev so bili kot gostje povabljeni znani slovenski športniki in športnice, in sicer atletinja Brigita Langerholc, veslac Luka Špik, biatlonka Andreja Grašic in ekstremni alpinist Davorin (Davo) Karnicar. •Roman Kejžar je bil clan slovenske odprave na po­letnih olimpijskih igrah v Sydneyju 2000. •Roman Kejžar se je pridr užil elitni drušcini olim­pijcev iz naših krajev. Do sedaj so nas na olimpij­skih igrah zastopali leta 1976 Maks Jelenc (tek na smuceh), leta 1984 Meta Habjan (prej Munih) (tek na smuceh) in leta 1988 paraolimpijec Jure Rejec (alpsko smucanje). Leto 2001 (8. december 2001) Ime prireditve: Šport pod Ratitovcem. Prizorišce: Alplesova menza, danes Restavracija Lušina Povezovalka: Janja Rojc Podeljevalec priznanj: župan Mihael Prevc Nastopajoci: ucenci glasbene šole pod vodstvom Franceta Cufer: Teja Štalec, Nejc Štalec, Erik Potocnik, Lucija Prevc, Janez Gartner Organizator: Komisija za šport (predsednik Jože Rakovec) Pokrovitelj: Obcina Železniki (župan Mihael Prevc) Nagrajenci so bili: •Franc Megušar (jadralno padalstvo) (nagrajen tretjic) •Miha Thaler (atletika) •Brane Bertoncelj (športni delavec) •Športno društvo Selca (športna organizacija) Dobitniki priznanj 2001. Foto: arhiv JZR Zanimivosti: •Franc Megušar je bil za svoje uspehe v športni kari­eri že tretjic nagrajen s strani Obcine. V svoji disci­plini je na svoji športni poti dosegel vse lovorike, od državnega prvaka, zmagovalca slovenske lige do zmag na razlicnih tekmovanjih. Dolgo casa je bil tudi ponosni lastnik slovenskega rekorda v preletu FAI trikotnika, ki ga je opravil v osrcju Julijskih Alp. •Pricelo je obratovati smucišce na Rudnem. Leto 2002 Zaradi gradnje in otvoritve nove športne dvorane in s tem polno obveznosti in opravil za gradbeni odbor ter špor­tno komisijo so se na Obcini Železniki odlocili, da tega leta prireditve Športnik leta izjemoma ne bo. Leto 2003 (8. maj 2004) Ime prireditve: Vecer športa in glasbe Prizorišce: nova Športna dvorana Železniki Povezovalka: Janja Rojc Podeljevalec priznanj: župan Mihael Prevc Nastopajoci: Machu Pichu iz Peruja Organizator: Komisija za šport (predsednik Jože Rakovec) in Zavod za šport (direktor Stane Cufer) Pokrovitelj: Obcina Železniki (župan Mihael Prevc) Nagrajenci so bili: •Klavdija Šolar (smucanje) – športnica •Andrej Frelih (nogomet) – športnik •Organizacijski komite Svetovnega prvenstva v sankanju 2003 (Sankaško društvo Domel) •Organizacijski komite Svetovnega prvenstva v sankanju 2003 (Športno društvo Selca) Zanimivosti: •To leto je bilo vse v znamenju Soriške planine in organizacije svetovnega prvenstva v sankanju na naravnih progah, kjer je nastopilo tudi kar nekaj lokalnih matadorjev, kot so jim rekli takrat. Orga­ nizacija svetovnega prvenstva je bila zahtevna in odgovorna naloga, s katero se je Sankaško dru­štvo Domel dobro spopadlo, za pripravo tekme je bilo opravljenih veliko prostovoljnih ur ljudi. Pri organizaciji in koordinaciji pa so jim bili v ve­liko oporo clani Športnega društva Selca. Domaci sankaci, ki so na prvenstvu nastopili, so bili Borut Fejfar, Gašper Benedik in Jure Pohleven, najboljšo slovensko uvrstitev, 6. mesto, pa je dosegel Borut Kralj iz Podljubelja. •Izdelal se je nov pravilnik za dolocitev športnikov in športnic, tokrat so izjemoma priznanja podelili tudi najboljšemu športniku in najboljši športnici šole! Leto 2004 (27. november 2004) Ime prireditve: Vecer športa in glasbe. Prizorišce: Športna dvorana Železniki Povezovalka: Monika Tavcar Podeljevalec priznanj: župan Mihael Prevc Nastopajoci: Werner Organizatorja: Zavod za šport, kulturo in turizem (direktor Stane Cufer) in Svet zavoda (predsednik Branko Bertoncelj) Pokrovitelj: Obcina Železniki (župan Mihael Prevc) Nagrajenci so bili: •Roman Kejžar (atletika) – zlata plaketa (nagrajen tretjic) •Tadej Jensterle (atletika) – srebrna plaketa •Klavdija Šolar (smucanje) – srebrna plaketa (na-grajena drugic) •Gašper Prevc (jadralno padalstvo) – srebrna pla­keta •Andrej Frelih (nogomet) – bronasta plaketa (nag­rajen drugic) •Blaž Vidic (rokomet) – bronasta plaketa •Rafko Kavcic – zlata plaketa za športnega delavca •Sankaško društvo Domel – zlata plaketa za špor­tno organizacijo Dobitnik zlatega priznanja Roman Kejžar z direktorjem Zavoda za šport, kulturo in turizem Stanetom Cufrom. Zanimivosti: •Na prireditev so bili kot gostje povabljeni znani slovenski športniki in športnice: namiznoteniška igralka in paraolimpijka Mateja Pintar, rokometni trener Tone Tiselj, atletinja Brigita Langerholc in ultrakolesar Jure Robic. •Roman Kejžar je bil clan slovenske odprave na olimpijskih igrah v Atenah 2004. •V pravilniku so se uvedla zlata, srebrna in brona­sta priznanja, športni klub in športni delavec. Leto 2005 (28. december 2005) Ime prireditve: Priznanja na podrocju Športa 2005. Prizorišce: mala dvorana Športne dvorane Železniki Povezovalka: Monika Tavcar Podeljevalec priznanj: Mihael Prevc Nastopajoci: Orfej Organizatorja: Zavod za šport, kulturo in turizem (direktor Stane Cufer) in Svet zavoda (predsednik Branko Bertoncelj) Pokrovitelj: Obcina Železniki (župan Mihael Prevc) Nagrajenci so bili: •Stanko Janžekovic (atletika) – srebrna plaketa •Grega Debeljak (kickboxing) – srebrna plaketa •Luka Cufer (rokomet) – bronasta plaketa •Vinko Bernik – zlata plaketa za športnega delavca •Rokometno društvo Alples – zlata plaketa za špor­tno organizacijo Dobitniki priznanj 2005. Foto: B. Strnad Zanimivosti: •Oblikoval se je odlicen scenarij, po vzorcu katere­ga se prireditev izvaja še dandanes. •Gregor Debeljak je v našo dolino pripeljal nov šport in se z dobrim treningom in lepimi rezultati uspel uvrstiti v državno reprezentanco ter nasto­pil na svetovnem prvenstvu v kar dveh kategori­jah, in sicer v light in full contactu. V slednji je bil tega leta tudi državni prvak. •To leto je Smucarski klub Domel izdal zbornik 50 let tekmovalnega smucanja na Selškem. Leto 2006 (28. december 2006) Ime prireditve: Priznanja na podrocju Športa 2006 Prizorišce: mala dvorana Športne dvorane Železniki Povezovalka: Monika Tavcar Podeljevalec priznanj: podžupan Janez Ferlan Nastopajoca: Jure Tori in Bogdana Herman Organizatorja: Javni zavod Ratitovec (v. d. direktor­ja Robert Markelj) in Strokovni svet za šport (pred­sednik Aleš Jensterle) Pokrovitelj: Obcina Železniki (župan Mihael Prevc) Nagrajenci so bili: •Marjan Ulbl (nogomet) – srebrna plaketa •Klavdija Golob (atletika) – srebrna plaketa •Borut Lotric (smucanje) – bronasta plaketa •Rene Benedicic – zlata plaketa za športnega delavca •ŠD Senca – zlata plaketa za športno organizacijo Zanimivosti: •Prireditev se je že drugo leto zapored izvajala v ožjem krogu povabljencev, kar je posledicno še danes zaznati v mišljenju med obcani, da je prire­ditev Športnik leta le za povabljence. Pomembno je poudariti, da je prireditev že dalj casa odprtega tipa in da je cilj prireditve ter želja organizatorja, da se prireditve udeleži cim vec obiskovalcev, ker s tem podprejo oz. nagradijo športnike za njihovo požrtvovalno delo in uspehe. •Klavdija Golob je bila ena od redkih domacih atle­tinj, ki se ni ukvarjala s tekom, ampak s skokom v višino. Nastopala je v mladinski kategoriji in njen najvišji skok do takrat je bil 169 cm. Leto 2007 (14. junij 2008) Ime prireditve: Športnik Obcine Železniki. Prizorišce: Športni Park Rovn Povezovalka: Saša Pivk Avsec. Podeljevalec priznanj: župan Mihael Prevc Nastopajoci: Pihalni orkester Alples, Tina Veselinovic in po prireditvi Ptujskih pet Organizatorji: Javni zavod Ratitovec (direktorica Magdalena Rejec), Športno društvo Selca (predsednik Branko Bertoncelj) in Strokovni svet za šport (predsednik Marko Lotric) Pokrovitelj: Obcina Železniki (župan Mihael Prevc) Soorganizatorji prireditve ob otvoritvi športnega parka Rovn. Prejemnik zlatega priznanja Gregor De-beljak z županom Mihaelom Prevcem. Nagrajenci so bili: •Gregor Debeljak (kickboxing) – zlata plaketa (nag­rajen drugic) •Klemen Tomaševic (streljanje) – srebrna plaketa •Marko Pintar (atletika) – bronasta plaketa •Viko Drol – zlata plaketa za športnega delavca •ŠD Dolenja vas – zlata plaketa za športno orga­nizacijo Zanimivost: •Prireditev je potekala v okviru otvoritve prenov­ljenega športnega parka Rovn v Selcih. Park je bil obnovljen po veliki vodni ujmi, ki je septembra 2007 zajela obcino Železnike in poleg vsega os­talega povsem unicila tudi Športni park Rovn. V Športnem društvu Selca so se zato s plaketami in priznanji zahvalili številnim donatorjem in pro-stovoljcem, ki so z delom in denarno pomocjo pomagali pri obnovi parka. Obcina Železniki pa je podelila plakete najboljšim športnikom. Prireditev je bila organizirana v vecjem obsegu z veliko pova­bljenimi in je nato prešla tudi v zabavo, ki je bila na­menjena predvsem otvoritvi prenovljenega parka. Prireditev se je prvic organizirala pod šotorom na novi prireditveni plošcadi, ki je bila izdelana prav za namen prireditev pod šotorom. Leto 2008 (17. april 2009) Ime prireditve: Športnik Obcine Železniki Prizorišce: mala dvorana Športne dvorane Železniki Povezovalka: Saša Pivk Avsec Podeljevalec priznanj: župan Mihael Prevc Nastopajoci: Gorazd Pintar in Mešani pevski zbor Domel Organizator: Javni zavod Ratitovec (direktorica Magdalena Rejec) in Strokovni svet za šport (predsednik Marko Lotric) Pokrovitelj: Obcina Železniki (župan Mihael Prevc) Prva zlata plaketa Petru Prevcu je bila podeljena leta 2008. Foto: arhiv JZR Nagrajenci so bili: •Peter Prevc (smucarski skoki) – zlata plaketa •Gregor Debeljak (kickboxing) – srebrna plaketa (nagrajen tretjic) •Gašper Prevc (jadralno padalstvo) – srebrna pla­keta (nagrajen drugic) •Andraž Blaznik (smucanje) – bronasta plaketa •Peter Fajfar (rokomet) – bronasta plaketa •Klara Livk (smucanje) – bronasta plaketa •Teja Lotric (smucanje) – bronasta plaketa •Rok Potocnik (atletika) – bronasta plaketa •Andraž Prelec (nogomet) – bronasta plaketa •Mitja Šolar (smucanje) – bronasta plaketa •Branko Lavtar – zlata plaketa za športnega delavca •Brane Cencic – zlata plaketa za športnega delavca •Smucarski klub Domel – zlata plaketa za športno organizacijo •Tomo Vrhunc – posebno priznanje za nesebicno pomoc v nesreci Zanimivosti: •Roman Kejžar je bil ponovno clan slovenske od­prave na olimpijskih igrah v Pekingu 2008 in ni bil prejemnik priznanja. To kaže na to, kako dobre športnike in kako dobri rezultati so bili v konku­renci. •Gašper Prevc je uspešno nadaljeval slavo jadral­nih padalcev v naši dolini. Kasneje v letu 2010 je enega svojih poletov opisal takole: ''Še en dan z veliko zacetnico. Ko smo prisopihali na Dražgo­ško, je pihalo še malo cez (SZ), vendar je pocasi, a vztrajno obracalo v pravo smer. Na Dražgoški poberem brez težav, saj imam pomocnika – bra-tranca planinskega Worla, ki mi hoce dokazati, da so Worli boljši pobiralci termike od Krokarjev! Ne dam se zlahka, vse do višine 2000 m se boriva zelo izenaceno, potem pa moram steber zapusti-ti zaradi ZP in se zapodim proti Ratitovcu – tako da zmagovalca ni bilo. Pocasi je že cutiti nekaj JZ vetra, vendar na Pašnem poberem na 2200, kar mi omogoca pocasen napad na Ratitovec. Na Al-temaverju pomaham turnim smucarjem, takoj zatem pa dobim raketo dneva, ki me ponese na božanskih 2650 m in na –7 stopinj Celziusa ...'' •To leto se je podelilo posebno priznanje tudi izven pravilnika, in sicer za nesebicno pomoc v nesreci. Leto 2009 (23. april 2010) Ime prireditve: Športnik Obcine Železniki Prizorišce: mala dvorana Športne dvorane Železniki Povezovalka: Monika Tavcar Podeljevalec priznanj: Mihael Prevc Nastopajoci: Ucenci glasbene šole pod vodstvom Franceta Cufra: Josipa Grgic, Irena Pinteric, Andraž Pinteric in Tina Thaler Organizatorja: Javni zavod Ratitovec (direktorica Magdalena Rejec) in Strokovni svet za šport (pred­sednik Marko Lotric) Pokrovitelj: Obcina Železniki (župan Mihael Prevc) Nagrajenci so bili: •Roman Kejžar (atletika) – zlata plaketa (nagrajen cetrtic) •Peter Prevc (smucarski skoki) – zlata plaketa (nag­rajen drugic) •Gregor Debeljak (kickboxing) – srebrna plaketa (nagrajen cetrtic) •Anže Rovtar (floorball) – bronasta plaketa •Leopold Nastran – zlata plaketa za športnega delavca •Filip Gartner – zlata plaketa za športnega delavca •Rokometno društvo Alples Železniki – zlata plake­ta za športno organizacijo Dobitniki priznanj 2009 z županom Mihaleom Prevcem. Foto: arhiv JZR Zanimivosti: •Roman Kejžar se je že tretjic v vsej svoji športni karieri udeležil olimpijskih iger, kar je hvale vred-no, in na vseh je tekel maraton. Tekaški maraton je športna disciplina, pri kateri je treba peš (s te­kom ali hojo) premagati razdaljo 26 milj in 285 jardov oziroma 42 km in 195 m. Ime maraton je nekako povzeto iz stare legende, za katero se ne ve, ali je resnicna ali ni. To je legenda o grškem vojaku, ki je po bitki na Maratonskem polju, kjer so Grki leta 490 pred našim štetjem premagali Perzijce, pretekel razdaljo od mesta Maraton do Aten. Na cilju naj bi rekel: ''Zmagali smo,'' nato pa zaradi izcrpanosti umrl. •Gregor Debeljak in Roman Kejžar sta bila že cetr­tic nagrajena z obcinskim priznanjem za športni­ka leta. •Peter Prevc je debitiral na tekmi v Lillehammerju, kjer je že takoj osvojil tocke svetovnega pokala. •Anže Rovtar je s pridobljenim priznanjem opo­zoril na razvoj dvoranskega hokeja (floorballa) v Železnikih in na kvalitetno igranje celotne ekipe. Anže je bil v ekipi dejaven kot vratar in je z veli­ko mero borbenosti in talenta nase opozoril tudi reprezentancne selektorje in takrat nastopil na mladinskem svetovnem prvenstvu, kjer je bil kar dvakrat razglašen za najboljšega igralca sloven-ske reprezentance. Leto 2010 (3. december 2010) Ime prireditve: Športnik Obcine Železniki. Prizorišce: mala dvorana Športne dvorane Železniki Povezovalka: Saša Pivk Avsec. Podeljevalec priznanj: župan Mihael Prevc Nastopajoci: Brigita Pogacnik in Teja Štalec Organizatorja: Javni Zavod Ratitovec (direktorica Magdalena Rejec) in Strokovni svet za šport (predsednik Boris Egart) Pokrovitelj: Obcina Železniki (župan Mihael Prevc) Dobitniki priznanj 2010. Foto: arhiv JZR Nagrajenci so bili: •Bernard Stjepanovic (nogomet) – zlata plaketa •Rok Potocnik (atletika) –zlata plaketa (nagrajen drugic) •Andraž Blaznik (smucanje) – srebrna plaketa (nagrajen drugic) •Anja Tomaševic (strelstvo) – srebrna plaketa •Klara Livk (smucanje) – srebrna plaketa (nagraje­na drugic) •Teja Lotric (smucanje) – srebrna plaketa (nagraje­na drugic) •Laura Rant (strelstvo) – bronasta plaketa •Marko Lotric – zlata plaketa za športnega delavca •Strelsko društvo Lotric Železniki – zlata plaketa za športno organizacijo Zanimivosti: •Smucarski klub Domel je v tem letu imel kar tri kandidate za udeležbo na zimskih olimpijskih igrah mladih, vsi trije so tudi dobili srebrno pla­keto Obcine Železniki. •Bernard Stjepanovic je bil pr vi domacin iz Žele­znikov, ki je kadar koli zaigral v prvi slovenski ligi v nogometu, kar je poseben dosežek glede na popularnost nogometa. Igral je pri NK Triglav Go-renjska. •Peter Prevc se je prvic udeležil zimskih olimpijskih iger, ki so potekale v Vancouvru v Kanadi, in se je pridružil elitni drušcini olimpijcev iz naših krajev, ki smo jih omenili v clanku že pri letu 2000. •Obcina Železniki je prenovila Športni park Dašni-ca in tako Atletskemu društvu Železniki, obcanom in osnovni šoli omogocila kvalitetne treninge ter izvajanje raznovrstnih atletskih disciplin. Prav tako smo s prenovo v Železnikih pridobili tudi prvo igrišce za odbojko na mivki in malo nogome­tno igrišce na odboj z umetno travo. Leto 2011 (16. december 2011) Ime prireditve: Športnik Obcine Železniki Prizorišce: mala dvorana Športne dvorane Železniki. Povezovalec: Rok Pintar Podeljevalec priznanj: podžupan Janez Ferlan Nastopajoci: Duet Tapravedva (Brigita in Jaka) Organizatorja: Javni Zavod Ratitovec (direktor Gregor Habjan) in Strokovni svet za šport (predsednik Boris Kavcic) Pokrovitelj: Obcina Železniki (župan Mihael Prevc) Dobitniki priznanj 2011. Foto: Igor Mohoric Bonca Nagrajenci so bili: •Peter Prevc (smucarski skoki) – zlata plaketa (nag­rajen tretjic) •Nadja Kaplja (streljanje) – bronasta plaketa •Aleš Bešter (nogomet) – bronasta plaketa •Lucija Primožic (športnica OŠ Železniki) – zlato priznanje •Jan Bernik (športnik OŠ Železniki) – zlato priznanje •Jože Rakovec – zlata plaketa za športnega delavca •ŠD Pingvincek – zlata plaketa za športno organizacijo Zanimivosti: •V pravilniku so se uvedla dodatna priznanja za špor­tnika in športnico šole. V pravilnik je bilo dodano tudi pravilo, da je lahko med priznanji le ena zlata plaketa za športnika/športnico in da društvo lahko predlaga za vsako kategorijo le po en predlog iz svojega kluba. •Naj športnika in naj športnico šole na Osnovni šoli Železniki izbirajo že od leta 1975 dalje, kar je že vec kot 40 let. Ob zakljucku šolskega leta na va­leti sta ta dva športnika tudi razglašena in dobita šolsko priznanje. Od leta 2011 naprej ta ista dva športnika nagrajujemo tudi na prireditvi Špor­tnik leta Obcine Železniki in s tem damo dodaten pomen temu priznanju, za katerega se obicajno bije kar hud boj in ima med ucenci veliko težo. •Plavalci s prejetim priznanjem dokazujejo, da se je aktivno plavanje po daljšem casu ponovno vrnilo v Plavalni bazen Železniki, kljub temu da je le ta že kar nekaj let mocno klical k prenovi. Leto 2012 (14. december 2012) Ime prireditve: Športnik Obcine Železniki Prizorišce: mala dvorana Športne dvorane Železniki. Povezovalka: Katjuša Micevski Podeljevalci priznanj: Anton Luznar, Boris Kavcic, Gregor Habjan Nastopajoci: Brigita Pogacnik in Jaka Oblak Organizatorja: Javni zavod Ratitovec (direktor Gregor Habjan) in Strokovni svet za šport (predsednik Boris Kavcic) Pokrovitelj: Obcina Železniki (župan mag. Anton Luznar) Nagrajenci so bili: •Peter Prevc (smucarski skoki) – zlata plaketa (nag­rajen cetrtic) •Cene Prevc (smucarski skoki) – srebrna plaketa •Tilen Vrhunc (atletika) – srebrna plaketa •Klara Livk (smucanje) – srebrna plaketa (nagraje­na tretjic) •Marko Pintar (atletika) – bronasta plaketa (nagra­jen drugic) •Maja Habjan (konjeništvo) – bronasta plaketa •Petra Dobravec (strelstvo) – bronasta plaketa •Aljoša Habjan (športnik OŠ Železniki) – zlato pri­znanje •Tina Pretnar (športnica OŠ Železniki) – zlato pri­znanje •Niko Bertoncelj – zlata plaketa za športnega delavca •ŠD Buldožerji – zlata plaketa za športno organizacijo Zanimivosti: •Maja Habjan je s prejetim priznanjem opozorila na razvoj konjeništva na Selškem. Pri tem športu ni potrebno le veliko trenirati, ampak je potrebna tudi skrb za konja, ki mora imeti vrhunske špor­tne lastnosti, da je sposoben preskakovati visoke ovire. To leto je Maja tekmovala s kar dvema ko­njema, v svoji 15-letni karieri pa je tekmovala že s sedmimi konji, kar predstavlja tudi precejšno mero stroškov, kar pa žal ni tuje prav nobenemu vrhunskemu športniku. •Prvic se je zgodilo, da sta bila med dobitniki pri­znanj dva brata Prevc. Le vprašanje casa je bilo, kdaj bodo med nagrajenci vsi trije bratje Prevc, ki tako odlicno zastopajo našo Selško dolino, kakor tudi Slovenijo v svetu smucarskih skokov. To se je zgodilo v letu 2014. Leto 2013 (23. december 2013) Ime prireditve: Športnik Obcine Železniki Prizorišce: mala dvorana Športne dvorane Železniki. Povezovalka: Katjuša Micevski Podeljevalci priznanj: Anton Luznar, Boris Kavcic, Gregor Habjan Nastopajoci: Janez Triler in Maja Triler Organizator: Javni zavod Ratitovec (direktor Gregor Habjan) in Strokovni svet za šport (predsednik Boris Kavcic) Pokrovitelj: Obcina Železniki (župan mag. Anton Luznar) Dobitniki priznanj 2013. Foto: B. Gartnar Nagrajenci so bili: •Peter Prevc (smucarski skoki) – zlata plaketa (nag­rajen petic) •Cene Prevc (smucarski skoki) – srebrna plaketa (nagrajen drugic) •Petra Dobravec (strelstvo) – srebrna plaketa (na-grajena drugic) •Klemen Šturm (nogomet) – bronasta plaketa •Franc Benjamin Demšar (športnik OŠ Železniki) – zlato priznanje •Špela Bernard (športnica OŠ Železniki) – zlato priznanje •Janez Rakovec – zlata plaketa za športnega delavca •ŠD Kamikaze – zlata plaketa za športno organizacijo •AD Železniki – zlata plaketa za športno organizaci­jo (nagrajeni drugic) Zanimivosti: •Prvic, odkar poteka prireditev, sta bili nagrajeni kar dve športni organizaciji, obe dve zaradi 15. obletnice. ŠD Kamikaze so praznovali 15. oble­tnico organizacije kolesarske dirke, ki jo prirejajo v okviru Cipkarskih dni in je nastala na temeljih ostalih društvenih dejavnosti. AD Železniki pa je praznovalo 15-letnico ustanovitve društva, ki pa je temelje dobilo zaradi že predhodnih organiza­cij gorskega teka na Ratitovec. •Petra Dobravec je bila tudi pri Strelski zvezi Slo­venije nagrajena z nazivom strelec leta 2013 v Laškem, kjer so ji podelili zlato plaketo. Petra Dobravc, dobitnica srebrnega priznanja 2013. Foto: B. Gartnar Leto 2014 (22. december 2014) Ime prireditve: Športnik Obcine Železniki Prizorišce: mala dvorana Športne dvorane Železniki Povezovalki: Meta Rejc in Brina Habjan Podeljevalci priznanj: Anton Luznar, Boris Kavcic, Gregor Habjan Nastopajoci: Janez Triler in Maja Triler Organizatorja: Javni zavod Ratitovec (direktor Gregor Habjan) in Strokovni svet za šport (predsednik Boris Kavcic) Pokrovitelj: Obcina Železniki (župan mag. Anton Luznar) Spremembe: V pravilniku se je uvedlo, da je lahko med priznanji ena zlata plaketa za športnika in ena za špor­tnico, prav tako pa se je uvedlo tudi, da društva lahko predlagajo v vsaki kategoriji po en predlog vsakega spola. Nagrajenci so bili: •Peter Prevc (smucarski skoki) – zlata plaketa (nag-•Iris Jensterle (športnik OŠ Železniki) – zlato pri­rajen šestic) znanje •Cene Prevc (smucarski skoki) – srebrna plaketa •Alenka Benedik (športnica OŠ Železniki) – zlato (nagrajen tretjic) priznanje •Petra Dobravec (strelstvo) – srebrna plaketa (na-•Branko Košir – zlata plaketa za športnega delavca grajena tretjic) •SK Domel Železniki – zlata plaketa za športno or­ •Domen Prevc (smucarski skoki) – bronasta plaketa ganizacijo •Lejla Habjan (smucanje) – bronasta plaketa Dobitniki priznanj 2014. Foto: Andrej Tarfila Zanimivosti: •Peter Prevc je nastopil na svojih drugih zimskih olimpijskih igrah v Rusiji v mestu Soci. •Peter Prevc je bil dobitnik srebrne olimpijske me-dalje v smucarskih skokih na mali skakalnici in dobitnik bronaste olimpijske medalje v smucar­skih skokih na veliki skakalnici. •Petra Dobravec je septembra 2014 v Granadi na svetovnem prvenstvu za vse strelske discipline pisala slovensko strelsko zgodovino, saj se je na olimpijske igre kvalificirala kot prva strelka s pi-štolo po dolgih 30 letih od zadnjega slovenskega nastopa s pištolo na olimpijskih igrah. Žal se v na­daljevanju zaradi slabše strelske forme leta 2016 olimpijskih iger v Braziliji ni udeležila. Z visokim rezultatom 385 krogov je ponovno izenacila tudi državni rekord. •Obcina Železniki je Plavalni bazen s pomocjo lastnih in evropskih sredstev uspešno energetsko obnovila ter s tem omogocila razvoj Plavalnemu klubu Ratitovec Železniki, rekreativnim plaval- cem, Osnovni šoli Železniki in tudi vsem ostalim obcanom prijetnejše plavanje. Javnemu zavodu Ratitovec pa uspešnejše in varnejše upravljanje z bazenom. •Prireditve športnik leta se je po dolgem casu po­novno udeležilo preko sto obiskovalcev. Leto 2015 (22. december 2015) Ime prireditve: Športnik Obcine Železniki Prizorišce: mala dvorana Športne dvorane Železniki. Povezovalki: Meta Rejc in Brina Habjan Podeljevalci priznanj: Anton Luznar, Boris Kavcic, Gregor Habjan Nastopajoci: Hozentregerji Organizatorja: Javni zavod Ratitovec (direktor Gregor Habjan) in Strokovni svet za šport (predsednik Boris Kavcic) Pokrovitelj: Obcina Železniki (župan mag. Anton Luznar) Nagrajenci so bili: •Peter Prevc (smucarski skoki) – zlata plaketa (nag­rajen sedmic) •Domen Prevc (smucarski skoki) – srebrna plaketa (nagrajen drugic) •Anja Prezelj (strelstvo) – bronasta plaketa •Jošt Rakovec (rokomet) – bronasta plaketa •Andreja Kenda (atletika) – priznanje za posebne dosežke na podrocju rekreacije •Nik Gladek (plavanje) – priznanje za perspektiv­nega mladega športnika •Rebeka Kalan (smucanje) – priznanje za perspek­tivno mlado športnico •Urban Bogataj (športnik OŠ Železniki) – zlato priznanje •Pija Pintar (športnica OŠ Železniki) – zlato priznanje •Clanska ekipa RD Alples – bronasta plaketa za športno ekipo •Ante Pratljacic – zlata plaketa za športnega delavca •ŠD Dražgoše – zlata plaketa za športno organizacijo Zanimivosti: •Prvic v zgodovini prireditve je priznanje prejela športna ekipa. •Spremembe v pravilniku so uvedle tri nova pri­znanja, in sicer: priznanje za posebne dosežke, priznanje za perspektivnega mladega športnika in perspektivno mlado športnico. Leto 2016 (19. december 2016) Ime prireditve: Športnik Obcine Železniki Prizorišce: mala dvorana Športne dvorane Železniki. Povezovalki: Meta Rejc in Brina Habjan Podeljevalci priznanj: Anton Luznar, Boris Kavcic, Gregor Habjan Nastopajoci: Janez Triler, Blažka Pogacnik, Tina Nastran, Teja Prevc in Zala Prevc Organizatorja: Javni zavod Ratitovec (direktor Gregor Habjan) in Strokovni svet za šport (predsednik Boris Kavcic) Pokrovitelj: Obcina Železniki (župan mag. Anton Luznar) Dobitniki priznanj 2016 s podeljevalci priznanj. Foto: J. Tolar Nagrajenci: •Peter Prevc (smucarski skoki) – zlata plaketa (nagrajen osmic) •Domen Prevc (smucarski skoki) – srebrna plaketa (nagrajen tretjic) •Anja Prezelj (strelstvo) – bronasta plaketa (nagrajena drugic) •Tine Habjan (gorski tek) – bronasta plaketa •Janez Kavcic (atletika) – priznanje za posebne dosežke na po­drocju rekreacije •Matjaž Krek Bašelj (plavanje) – priznanje za perspektivnega mladega športnika •Maja Lotric (plavanje) – priznanje za perspektivno mlado športnico •Gašper Kemperle (športnik OŠ Železniki) – zlato priznanje •Nina Šmid (športnica OŠ Železniki) – zlato priznanje •Jure Megušar – zlata plaketa za športnega delavca Zanimivost: •Roman Kejžar se je ponovno udeležil olimpijskih iger, a tokrat paraolimpijskih iger v Rio de Janeiru v Braziliji, in sicer kot eden od spremljevalcev našega slepega maratonca Sandija Novaka. Leto 2017 (18. december 2017) Ime prireditve: 20 let prireditve ''Športnik Obcine Železniki'' Prizorišce: velika dvorana Športne dvorane Železniki Povezovalec: Rok Pintar Bralca obrazložitev: Gregor Gartner, Brina Habjan Podeljevalci priznanj in spominskih znack: Anton Luznar, Boris Kavcic, Gregor Habjan Nastopajoci: glasbena skupina Dor ma cajt, Impro gledališka skupina gimnazije Škofja Loka O.sti j.arej, rock band The unimogs band Organizator: Javni Zavod Ratitovec (direktor Gregor Habjan) in Strokovni svet za šport (predsednik Boris Kavcic) Pokrovitelj: Obcina Železniki (župan mag. Anton Luznar) Nagrajenci: •Domen Prevc (smucarski skoki) – zlata plaketa (nagrajen cetrtic) •Peter Prevc (smucarski skoki) – srebrna plaketa (nagrajen devetic) •Anja Prezelj (strelstvo) – bronasta plaketa (nagra­jena tretjic) •Tine Habjan (gorski tek) – bronasta plaketa (nag­rajen drugic) •Rudi Pintar (downhill kolesarstvo) – bronasta plaketa •Anže Gartner (smucanje) – priznanje za perspek­tivnega mladega športnika •Nina Drobnic (smucanje) – priznanje za perspek­tivno mlado športnico •Lovro Vrhunc (športnik OŠ Železniki) – zlato pri­znanje •Erin Rant (športnica OŠ Železniki) – zlato priznanje •Iztok Gartner – zlata plaketa za športnega delavca •Plavalni klub Ratitovec Železniki – zlata plaketa za športno organizacijo Dobitniki priznanj v 20-tih letih za Športnega delavca v obcini Železniki. Foto: Andrej Tarfila Dobitniki priznanj v 20-tih letih za Športno društvo ali klub v obcini Železniki. Foto: Andrej Tarfila Dobitniki priznanj v 20-tih letih za Športnika v obcini Železniki. Foto: Andrej Tarfila Zanimivosti: •Praznovali smo castitljivo 20-letnico prireditve Športnika leta Obcine Železniki. •Prireditev je bila po dolgem casu ponovno organi­zirana v veliki športni dvorani ob prisotnosti emi­nentnih športnikov, z dobro glasbeno zasedbo in številno podporo s tribun. •Prireditev je vodil domacin in znani glas Radia-te­levizije Slovenija Rok Pintar iz Dražgoš. •Na prireditev so bili povabljeni vsi dobitniki ob­cinskih priznanj na podrocju športnega udejstvo­ vanja in delovanja v dvajsetih letih trajanja ome­njene prireditve. Povabili smo 71 športnikov, 17 predstavnikov športnih društev oziroma klubov in 19 nagrajenih športnih delavcev, zaslužnih za razvoj športa v domaci obcini. Vsem povabljenim smo izrocili spominsko znacko 20. obletnice prire­ditve Športnik leta. •Na prireditev smo povabili tudi vse športnike naše obcine, ki so se v športni zgodovini udeležili olimpijskih iger. •Maks Jelenc je kot prvi nastopil na olimpijskih igrah kot smucarski tekac, in sicer leta 1976 v Innsbrucku. Takrat seveda še za Jugoslavijo. Nastopil je v teku na 15, 30 in 50 ki­lometrov ter zasedel 57., 60. in 44. mesto. Maks si je za trening zgradil kamnite stopnice nad Dražgošami precej visoko v Dražgoško goro in jih seveda nickolikokrat pretekel. •Metka Munih Habjan je na olimpijskih igrah nastopila kot smucarska tekacica. Za Jugo­slavijo je nastopila na zimskih olimpijskih igrah leta 1984 v Sarajevu, kjer je osvojila 10. mesto v štafeti 4 X 5 km, 38. mesto na 20 km ter 43. mesti na 5 in 10 km. Bila je clanica Tekaškega kluba Olimpija, veckratna jugoslovanska državna prvakinja. •Jure Rejec je bil udeleženec zimske paraolimpijade v Innsbrucku leta 1988. Ceprav so že prihajale politicne spremembe, je tudi on še nastopal za Jugoslavijo. Tisto leto so normo za nastop na paraolimpijado izpolnili trije tekmovalci iz Jugoslavije. Kot smucar z eno palico je Jure nastopil v smuku, veleslalomu in slalomu ter zasedel 19., 13. in 8. mesto. •Roman Kejžar je kot naš atlet najboljši maratonec že nastopal pod slovensko zastavo. Bil je clan slovenskih odprav na treh olimpijskih igrah, in sicer v Sydneyju leta 2000, v Atenah 2004 in v Pekingu 2008. Eno njegovih najuspešnejših let v karieri je bilo prav na prelomu tisocletja, ko je leta 2000 postavil tako državni rekord v polmaratonu kot tudi v maratonu, in oba rekorda Roman drži še danes. Roman zdaj svoje znanje in izku­šnje prenaša na mlajše generacije in na športnike invalide. Kot spremljevalec slepemu maratoncu Sandiju Novaku je bil udeleženec tudi na zadnjih paraolimpijskih igrah v Riu de Janeiru. •Peter Prevc je naš peti olimpijec, za katerega verjamemo, da tudi na olimpijadah še zda­lec ni rekel zadnje besede. Do prireditve je nastopil na dveh olimpijadah, in sicer leta 2010 v Vancouvru in leta 2014 v Sociju, v zbirki pa mu je manjkala le še zlata olimpijska medalja. Le-te žal ni uspel doseci na njegovih tretjih olimpijskih igrah letošnjega leta 2018 v Pjongjangu, kjer se je uvršcal med prvo deseterico. Peter se je zapisal v zgodo-vino svetovnega športa predvsem na olimpijskih igrah v Sociju, kjer je bil v vrhunski formi in je dobil srebrno in bronasto medaljo v posamicnih preizkušnjah. •Obcina Železniki je nadaljevala s prenovo plaval­nega bazena ter lepo uredila garderobe in avlo bazena, in s tem poskrbela, da se naši mladi špor­tniki lahko uspešno pripravljajo in sprošcajo za svoje nove podvige. •Na prireditev je prišla tudi organizirana skupina navijacev rokometnega društva Alples. Prireditev Športnik leta v Obcini Železniki je medijsko ena odmevnejših športnih prireditev, ki jih Javni zavod Ratitovec organizira v okviru ob­cinskega programa. Za izbor nagrajencev skrbi Strokovni svet za šport, katerega clani skrbno pre-ucijo vse prejete predloge in se na podlogi postav­ljenih kriterijev s pravilnikom odlocajo o primer-nosti priznanja, ki ga športnik prejme. Odlocitev za vnaprej je jasna, potrudili se bomo, da bomo prireditev še naprej ohranjali na visokem nivoju in da bo vsaka okrogla obletnica tudi nekoliko bolj slavnostno obeležena. S ponosom, ob pogledu nazaj ob statistiki odlic­nih športnih rezultatov, ob izjemni volji športnikov do treniranja, ob neumornih vložkih športnih de­lavcev, ob vsakoletnih organizacijah razlicnih pri­reditev oz. tekmovanj lahko mirne volje zakljucim z znano Katancevo frazo: ''Kapo dol''. Dobitnik zlatega priznanja Domen Prevc. Foto: Andrej Tarfila Spominska znacka za vse dosedanje nagrajence z 20. prireditve Športnik leta v obcini Železniki. Foto: Andrej Tarfila "Kadar nismo prevec klepetale, lepe cipke so nastale." Literarni, likovni in fotografski natecaj OŠ Železniki ob 110-letnici Cipkarske šole v Železnikih Katarina Primožic ''Ustanovimo cipkarsko šolo!'' je krajevnim veljakom predlagal Anton Sonc, ucitelj v ljudski šoli v Železnikih. Idejo so podprli, zaposlili uciteljico iz Idrije in leta 1907 so v Cipkarsko šolo Železniki vpisali prve ucenke stare od 5 do 15 let. Od takrat je minilo že 110 let! V cipkarski šoli se tudi v 21. stoletju te natancne, lepe in za­ pletene tradicionalne umetnosti uci veliko vztrajnih ucenk in ucencev starih od 6 do 15 let. Prav fletno jih je videti in slišati. Ob spoštljivi obletnici Cipkarske šole Železniki smo na OŠ Železniki razpisali literarni, likovniinfotografski natecaj z naslovom Kadar nismo prevec klepetale, lepe cipke so nastale (Brigita Prevc, 6. r. 2006/07). Natecaj se je zakljucil konec februarja 2018. Clani treh komisij so staknili glave, brali, opazovali, tehtali in ocenjevali literarne, likovne in fotografske prispevke. Imeli so zah­tevno delo, saj ste se literarni, likovni in fotografski ustvarjalci, ki ste sodelovali, pošteno potrudili. Seveda pa ni skrivnost, da so za uspešno izvedbo natecaja zaslužni tudi: men­tor naših fotografov ter uciteljice razredne stopnje, slovenšcine in likovne umetnosti na predmetni stopnji, ki so ucence spodbujali k ustvarjanju. Literarni natecaj V nabiralniku se je nabralo 82 literarnih prispev­kov: 39 pesmi in 43 proznih besedil (med njimi štir­je stripi). Ucenci razredne stopnje so napisali 43 prispev­kov: 19 pesmi in 24 zgodbic. Na predmetni stopnji pa je sodelovalo 20 pesnic in pesnikov, 15 avtorjev zgodb in 4 risarji stripov. Brale in izbirale so jih: uciteljici Slavica Mohorc in Nataša Vrhunc ter knjižnicarka Katarina Primožic. Nagrajeni pesniki in pesnice so: •Sara Kmetec (2. b): Cipke •Vida Gartner (5. r. PŠ Davca): Punkelj, klekelj, škarjice … •Jan Peternelj (5. r. PŠ Davca): Klekljanje je super stvar •Žak Primožic (5. a): Klekljarska pot •Patrik Štupar (5. a): Katra nas je klekljati ucila •Julij Kejžar (6. b): Zgodovina klekljanja v Železnikih •Ema Kokalj (6. b): Prvo srecanje s cipko •Tina Šturm (6. b): Klekljarica •Stella Sirnik (7. a): Cipka •Tara Nastran (9. a): V cipkarsko šolo! Nagrajena prozna besedila so zelo raznolika – od doživljajskih do pravljicnih. Med njimi je tudi dram-sko besedilo. Napisali so jih: •Dora Jelenc (4. b): Punkelj pripoveduje •Tinka Kemperle (4. b): Rada klekljam •Ivan Tušek (4. b): V cipkarski šoli pred 110 leti •Tisa Mohoric Bonca (5. a): Cvern •Tonka Rovtar (5. b PŠ Selca): Ce nismo klepetale, lepe cipke so nastale! •Zoja Klemencic (6. b): Kako sem se naucila klekljati •Aljoša Demšar (7. a): Hoceš, noceš, moraš! •Nataša Rovtar (7. a): Obleka španske princese •Pija Prezelj (8. b): Otvoritev Cipkarske šole •Nina Cencic (9. b): Noter–ven–navzkriž–zateg! Posebno nagrado pa prejmejo: •Janez Thaler (4. r. PŠ Selca) za šalo Cip •Nataša Ceferin (5. a) za izvirno predstavitev Kaj je klekljanje? •Nika Prevc (7. c) za strip 110 let Cipkarske šole Njihove mentorice so: Mojca Berce (5. b PŠ Selca), Majda Demšar (5. a), Damijana Habjan (4. r. PŠ Sel-ca), Danica Mohoric (4. b), Damjana Podobnik (5. r. PŠ Davca), Dorica Prevc (6. b), Mira Prevc (7. a, 7. c, 8. b), Minka Rant (2. b) in Majda Tolar (9. a, 9. b). Likovni natecaj Uciteljice Irena Benedicic, Marija Gasser in Polo-na Kovac so pregledale 59 likovnih del, 10 je nagra­jenih. Sodelovali so ucenci od 1. do 9. razreda. Klek­ljanje in cipko so predstavili z razlicnimi tehnikami. Nagrajeni mladi umetniki na razredni stopnji so: •Nastja Krajnik (4. B) •Tinkara Rakovec (5. b PŠ Selca) •Ambrož Filipic (4. a) •Urša Šolar (2. r. PŠ Dražgoše) •Zoja Mohoric (2. r. PŠ Selca) •Maja Trajkovic (1. r. PŠ Selca) Na predmetni stopnji pa: •Luka Rant (8. c) •David Šuštar (8. c) •Rok Bevk (8. b) •skupina iz 9. c: Ivana Atanasova, Kris Šolar in Maja Thaler za skupinsko delo Njihove mentorice so: Mojca Berce (5. b PŠ Selca), Marija Gasser (4. a), Polona Kovac (8. b, 8. c, 9. c), Marija Krmelj (1. r. PŠ Selca), Danica Mohoric (4. b), Majda Pogacnik (2. r. PŠ Selca) in Nataša Vrhunc (2. r. PŠ Dražgoše). Fotografski natecaj V izziv je ugriznilo sedem fotografov in vsak je mentorju Primožu Šmidu poslal vec fotografij. Za natecaj so izbrali najboljših pet, kot je pisalo v razpisu. Komisija, v kateri sta se mentorju pridružili še uciteljici Marjeta Demšar in Irena Benedicic, je so-glasno izbrala fotografije treh mojstrov. To so: •Manca Tolar (9. c) •Rok Drol (9. c) •Julija Livk (9. c) Nagrade so mladi ustvarjalci prejeli 24. maja na otvoritvi razstave z naslovom Cipkarska šola Že-lezniki – že 110 let! v Galeriji Muzejskega društva Železniki. Zaradi šolskih izletov in drugih dejavnosti vsi nagrajenci niso prišli na otvoritev. Foto: Rudi Rejc Nagrajeni pesniki in pesnice Cipke Cipke so razlicne, imamo jih povsod. Klekljamo jih z veseljem, kot v vodi plava labod. Lahko jih imamo na majici, v omarici ali pa na srajci. Cipke dela veliko ljudi. Meni so všec zaradi vseh stvari. Cipke so lepe vse. Ne bi mogle biti lepše, kajne? Cipke so lepe kot moje obleke. Sara Kmetec, 2. b Mentorica: Minka Rant Klekljarica Klekljam do pozne noci, ko v hiši že vse mirno spi. Kleklji med prsti polzijo, trudne oci beli nitki sledijo. Ko nit se vsa v cipko izvije, pocijejo trudne oci. V veselje srce se ovije, nov dan se s cipko rodi. Tina Šturm, 6. b Mentorica: Dorica Prevc Klekljanje Klekljanje je super stvar, kdor ga obvlada, res je car. Tudi jaz nisem noben runkelj, zato imam svoj punkelj. Znam za klekeljne prijet in klekljam že celih pet let. Kleklje sem in tja vihtim, prave umetnine naredim. Tradicijo staro nadaljujem, znanje prednikov spoštujem. Jan Peternelj, 5. razred PŠ Davca Mentorica: Damjana Podobnik Klekljanje Punkelj, klekelj, škarjice, moja so oprema. Kvacka, bucke, prejica, da nastane cipka. Klekelj mecem sem in tja, delam vozle, kar se da, kvackam cipko, se igram, že nastaja umetnija. Cipka v sliki, pladnju, na zavesah že visi. Najlepša v obleki blesti, ali pa kakšen vrat krasi. Vida Gartner, 5. razred PŠ Davca Mentorica: Damjana Podobnik Zgodovina klekljanja v Železnikih Pred 110 leti se je cipkarska šola v Železnikih zacela, ker je za ženske v plavžu služba ovenela. Štatorjeva Katra se po svetu je podala, kako se kleklja, je v Idriji spoznala. Najprej sta se Genca in Anica Demšar zagnali, da bi se na klekljanje spoznali. Anton Sonc pa je prosil župana, da bi se klekljati ucila dekleta neugnana. V Ferbarjevi hiši pouk se je zacel, šola v ponos bila je ljudem. Prva uciteljica je Marija Reven bila, stroga, menda, bila je za dva! Metrske cipke so klekljati zaceli, a kaj ko med vojno sukanca niso imeli. Pozneje se je priložnost ponudila, da bi španska princesa klekljano obleko dobila. Še sreca, da so ženske službo izgubile, saj tako so cipkarsko šolo dobile. Julij Kejžar, 6. b Mentorica: Dorica Prevc Katra nas je klekljati ucila Katra nas je prva klekljati ucila, Železnikarjem ljubezen do te obrti privzgojila. Punklje so kupili in se klekljati ucili. V Ferbarjevi hiši so se dobili, kleklje na dan potegnili. So tudi na trgu se klekljarice zbrale, svoje cipke ponosno kazale. Za ‚pare male‘ so jih prodale, da so svojim možem pomagale. Danes je cipka lepo darilo, ki spremlja božicno vošcilo. Klekljati je res lepo, ceprav ni prav lahko. Patrik Štupar, 5. a Mentorica: Majda Demšar Prvo srecanje s cipko Tradicija cipkarstva b‘la je zaceta v Železnikih 1881. leta. Prva klekljarica je postala Štatorjeva Katra, ki je to v Idriji spoznala. Ker cipke ženskam iz Železnikov so všec bile, še njih naucila klekljati je. Ko mame so klekljati znale, otroke svoje so v cipkarsko šolo vpisale. Otroci so se radi ucili, veliko znanja pridobili. Z uciteljico Marijo Reven so trdo garali, da lepe cipke so svetu pokazali. Cipke so se kar množile, klekljarice pa služile. Železniki po tem so kar sloveli, saj še eno prošnjo so prejeli. Španska princesa jih je prosila, da naklekljano obleko bi dekleta ji nar‘dila. Dekleta obleko so odposlala, a ne ve se, kje je pristala. Dandanes še cipkarska šola cveti, res hitro po punklju se klekelj vrti. Ema Kokalj, 6. b Mentorica: Dorica Prevc V cipkarsko šolo! Leto 1907 se je pisalo, ko je rude v Železnikih primanjkovalo. Takrat ustanovljena je cipkarska šola bila, klekljati se je želela uciti dolina vsa. Nova umetnost je tako nastala in novo prihodnost ljudem pisala. Staro in mlado v kraju je kleklje vrtelo ter cipke na trgu prodajat hitelo. Znanje iz Idrije so uvozili, doma ga z novimi vzorci dopolnili. Pod spretnimi prsti razlicni izdelki nastajajo, sestre Primožic se s klekljano obleko lahko pohvalijo. V naši dolini na zgodovino ne pozabimo, v cipkarsko šolo se pogosto vpišemo. Tja s posebnim razlogom hitimo, z željo, da to prekrasno vešcino osvojimo. Tara Nastran, 9. a Mentorica: Majda Tolar Klekljarska pot Zelo dolgo nazaj v Železnikih bil je pravi raj. Talili smo in kovali, vsi clani družine pri tem so sodelovali. A zgodilo se je, da plavž je ugasnil, utihnila so kladiva, ljudi v nesreco pahnila. Ženske so se znašle, se klekljanja naucile, za vse to pa so Štatorjevo Katro naprosile. Anica in Genca sestri sta bili, ki sta se klekljanja hitro navadili. Cipkarsko šolo so ustanovili ter uciteljico zaposlili. Od takrat je 110 let minilo, v Železnikih se mnogo žensk je klekljati naucilo. Žak Primožic, 5. a Mentorica: Majda Demšar Cipka Stara ženica ob peci sedi, punkelj in kleklje v rokah drži. Nitka na nitko, cvetek na cvet, vzorec že dela ženica vesela. Z leve na desno, z desne na levo, okrog in okrog roke hitijo in cipko naredijo. ''Le kaj bo nastalo?'' zanima staro in mlado. Le poglejte, kako je lepo, naklekljati prt, z znanjem iz šole podprt. Stella Sirnik, 7. a Mentorica: Mira Prevc Nagrajena prozna besedila Rada Klekljam Nekoc mi je teta povedala, da je moja prababica znala lepo klekljati. To me je zelo navdušilo, zato sem se tudi jaz že v prvem razredu vpisala v cipkar­sko šolo. Uciteljica Irena Benedicic nas je lepo spre­jela. V teh letih me je zelo veliko naucila. Ko sem bila v drugem razredu, sem prvic odšla na tekmovanje. S kombijem smo se odpeljali v Idrijo, kjer je bilo državno tekmovanje v klekljanju. V nekda­nji gimnaziji smo dobili punkelj s kleklji in vzorcem. Iz šole smo s punklji v rokah v sprevodu odkora­kali do šotora. Usedli smo se po klopeh in na znak vsi hitro priceli klekljati. Delali smo petinštirideset minut. Potem smo izdelke odnesli nazaj v ucilnico, kjer so nam jih ocenili. Nestrpno smo pricakovali re-zultate. S svojim sem bila zadovoljna. Naslednje leto sem spet šla na tekmovanje. Tokrat sem spoznala nove prijateljice. Rada klekljam in bom svoje znanje obnavljala do devetega razreda. Tinka Kemperle, 4. b Mentorica: Danica Mohoric Otvoritev cipkarske šole Ime mi je Francka in povedala vam bom, kako sem preživela dan, ko se je odprla cipkarska šola v mojem rojstnem kraju Železniki. Bilo je leta 1907 in štela sem sedem let. Bil je lep jesenski dan in vsi so veseli tekali okoli, ker so se pripravljali na otvoritev. Po zajtrku sem si umila obraz in si nadela lepo cisto oblekico. Nato pa sem zaslišala klice svojih pri­jateljev. Stekla sem ven. Bila sem brez cevljev, zato me je bodlo. Droben pesek me je špikal v podplate in odlocila sem se, da bom odšla domov in si obula cevlje. Ko sem bila nazaj, je bil že cas, da smo otroci šli k pouku, ostali pa so se pripravljali na prire­ditev. Pouk je trajal tri ure. Bili smo zelo veseli in nemirni, zato nas je uciteljica jezno mirila in udarjala s palico po mizi, vcasih pa tudi po tabli. Tistega dne smo se ucili pisanja crk in sestavljanja besed. Koncno je zazvonil šolski zvonec. Tablice smo pospravili v torbe. Spominjam se, da je Jane-zek klecal na koruzi, Francek pa je moral zaradi nepravilnega sedenja in ugovarjanja iti domov z oslom na hrbtu. Zelo se je sramoval, ampak osta­li smo ga mirili. Na razpotju sem se poslovila od drugih in jim zaklicala, da se vidimo popoldne na otvoritvi. Stekla sem domov, pospravila torbo, še prej pa naredila domaco nalogo. Mama je medtem pripravi-la slavnostno kosilo, saj je bila vesela, ker je koncno ustanovila cipkarsko šolo s svojimi prijateljicami, ki jih pozna že od otroštva in ki še zdaj živijo na Logu. Ko smo pojedli, smo se pripravili za otvoritev. Z mamo sva vzeli najina punklja, košari, bucike, kvac­ke in prticke. Pocasi smo odšli po poti do hiše, pred katero je stal mlaj, na hiši pa je z velikimi tiskani-mi crkami pisalo CIPKARSKA ŠOLA. Posedli smo za mizo in nanjo postavili punklje. Cez nekaj casa so prišli Janezek, Francek, Tereza in Marija. Pozdravili smo se in zaceli klekljati. Tocno ob štirih, ko je zacelo zvoniti v zvoniku cerkve sv. Antona, se je pricelo z godbo. Veliko ljudi je prišlo. Neki gospod nas je prosil, naj se postavimo za fotografiranje. Jaz sem se usedla na prucko in se nasmejala. Dru-žili smo se še dolgo v noc. Domov smo prišli pozno, vsi ponosni, ker smo odprli šolo. Na punklju sem imela skoraj narejeno cipko, vendar sem ga mora-la pustiti v omari v šoli, saj so tako dolocili gospa uciteljica. Tistega vecera sem od nemira in veselja težko zaspala. Vedela sem, da mi bo ta dan ostal v spominu. To je bil dan, ko se je odprla cipkarska šola v Že-leznikih in nihce ga ni mogel pozabiti. Pija Prezelj, 8. b Mentorica: Mira Prevc Hoceš, noceš, moraš! Pisalo se je leto 1930. Vstal sem in skozi okno zag-ledal plavž, ki je ugasnil pred osemindvajsetimi leti. Ko sem prišel v vežo, se je iz kuhinje zaslišal prepir: ''Šla boš!'' ''Ne, ne bom!'' Nisem vedel, kaj naj bi to pomenilo, zato sem us-tavil sestro, ki je mocno razburjena prišla iz kuhinje, in jo vprašal, kaj je narobe. A je silno jezna zdirjala mimo in zaloputnila vrata svoje kamre. Stopil sem v kuhinjo in tam še mamo vprašal, kaj je narobe. Zavzdihnila je: ''Noce klekljati.'' Ko sem to slišal, sem se zacudil, saj so vse deklice v vasi rade klekljale. Rade so klekljale tudi mame in babice. ''Ampak morala bo zaceti. Le kako naj jo pripra-vim do tega?'' se je spraševala mama. Rekel sem ji, da bom tudi jaz premislil, in odšel ven. Ko sem s prijatelji sedel na ograji, sem jim potarnal, da moja sestra noce klekljati. ''Mi ne vemo, mogoce pa punce vedo, kako jo prepricati,'' so mi svetovali. In tako smo šli k dekle-tom na Plac, kjer so se dobivale in klekljale. Ko sem jih vprašal za nasvet, so odgovorile: ''Lah­ko ji receš, da bomo za božic dobile mleko.'' ''Kje ste pa to slišale?'' sem vprašal. ''Ja, prisluškovale smo … Ojoj! Tega ne bi smela povedat!'' je bila iskrena Fani. Zahvalil sem se jim in odšel domov. Ko sem o tem pripovedoval mami, je rekla: ''Saj res! Me ga tudi dobimo! Kako se nisem tega že prej spomnila! Takoj ji grem povedat!'' In tako se je tudi moja sestra pridružila kleklja­ricam. To je zgodba moje sestre. Ce razmišljate o tem, da bi se tudi vi pridružili cipkarski šoli, vam tega nihce ne preprecuje. Aljoša Demšar, 7. a Mentorica: Mira Prevc Kako sem se naucila klekljati Ko sem bila majhna, sem vedno opazovala sta­rejši sestri, ki sta vsak dan šarili s prsti po neki cudni blazini z nekakšnimi palckami. Pojma nisem imela, kaj pocneta. Najstarejša sestra mi je razloži-la, da klekljata in da so palcke, s katerimi klekljata, kleklji. ''Kako se pa imenuje ta cudna blazina, na kateri klekljata?'' sem ju radovedno vprašala. Odgovorili sta, da je to punkelj in meni je bilo dovolj cudnih, nevsakdanjih besed. Koncno sem vedela, kaj sestri pocneta. Nisem pa razumela, zakaj klekljata, še manj, zakaj s takim ve­seljem. Meni se prelaganje klekljev med prsti sploh ni zdelo zabavno. Sestri sta rekli, da ce hocem razu­meti carovnijo klekljanja, se moram tudi sama nau-citi tega dela. Poiskale smo star punkelj od stare mame, na kate­rem je bila še nedokoncana cipka. Sestra je v nekaj dneh dokoncala cipko in v punkelj dodala malo ža­ganja, da je bil bolj napet. Sprva sem klekljala kitico, pri kateri sem rabila le štiri kleklje. Na zacetku so se mi pogosto ''zame­žljali'', kmalu pa sem osvojila tehniko in pol metra naklekljane kitice je bil moj prvi uspeh. Tako sta me sestri iz dneva v dan ucili razlicnih tehnik klekljanja. Zabavni pa so bili tudi naši pogovori ob klekljanju in seveda cipke, ki so pocasi nastajale. Prišel je dan, ko je starejša sestra oznanila, da se bo poleti porocila s svojim dolgoletnim prija­teljem. Zelo sem bila ponosna, ko me je vprašala, ce bi bila njena porocna prica. Ob veseli novici pa me je tudi zaskrbelo, kaj naj sestri podarim za porocno darilo. Denarja nisem imela, staršev pa tudi nisem hotela obremenjevati. Sestri sem hotela dati nekaj posebnega, kar bi jo spominjalo na mlajšo sestro. Zakaj ne cipko, ki bi jo spomi­njala na cas, ki smo ga sestre preživele skupaj ob punklju, na zgodbice, ki smo si jih pripovedovale? Ko sem sestri povedala o svoji zagati glede poroc­nega darila, je bila zelo vesela ideje o cipki. Ven­dar cipki, ki bo res edinstvena in carobna! Ko sva tako razmišljali, se mi je utrnila ideja o cipkastem sencniku in cipkastih rokavicah. Sestra je bila nad idejo navdušena. Vse tri smo se lotile dela. Trajalo je kar nekaj casa, da smo naklekljale rokavice in sencnik. Bolj ko se je bližal porocni dan, bolj nas je skrbelo, kakšno bo vreme. Zbudile smo se v lepo soncno jutro in porocno darilo je bilo ne samo cu­dovito, ampak tudi uporabno. Nevesto je branilo pred mocnimi soncnimi žarki in zakrivalo prvi po­ljub mladoporocencev pred radovednimi pogledi svatov. Ob besedi klekljanje mi je toplo pri srcu, saj me spominja na mojo mladost in družino. Zoja Klemencic, 6. b Mentorica: Dorica Prevc V cipkarski šoli pred 110 leti Bil je lep dan. V škatlo sem nametal nekaj pred­metov, ki sem jih našel v okolici. Škatla je bila visoka približno dva metra. Potem sem še sam zlezel vanjo in pricel nekaj izumljati. Naredil sem casovni stroj, ki me je prestavil v preteklost. Pojavil sem se v nekem mestu v raztrganih obla-cilih. Pred seboj sem zagledal plavž. Spoznal sem, da sem v preteklosti. Tekel sem skozi mesto in se ustavil pred vecjo hišo. Tam so ravno vpisovali ot­roke v cipkarsko šolo. Na tabli je pisalo leto 1907. Nato je prišla uciteljica. Najprej nam je pregledala roke. Jaz pa sem imel umazane. Pogledal sem naok­rog, ce bi bil kje umivalnik, a ga ni bilo nikjer. Malo vode je bilo le v lavorju. Hitro sem umil svoje roke in jih obrisal v hlace. Potem smo zaceli s poukom. Vsak ucenec je dobil svoj punkelj in zaceli smo se uciti klekljati. V zacetku sem naredil veliko napak, a kasneje mi je šlo že bolje. Spoznal sem tudi veliko prijateljev. Ko je bilo konec pouka, sem ostal sam na cesti. Na drugem koncu mesta sem se naselil v prazno hišo. Naslednji dan sem skoraj zamudil pouk. Že spet nisem imel umitih rok. Delo pa mi je šlo že zelo dobro od rok. Med odmorom mi je nekdo ukradel punkelj. Tekel sem za njim in ga ujel. Med preriva­njem mi je punkelj padel v Soro. Kar oblecen sem skocil v vodo in ga ujel. Na koncu tega dne smo imeli klekljarsko tekmovanje. Med petdesetimi tekmo­valci sem dosegel šesto mesto. Naslednji dan je bil božic. Za darilo so nam prinesli lepe bele skodelice s toplim mlekom. Vsi smo bili srecni. 27. decembra sem v casovnem stroju našel gnilo pomaranco. Unicila je carobni napoj in okoli mene se je spet pojavila modra svetloba. Ko sem izstopil iz škatle, sem bil spet nazaj v sedanjosti. Klekljati pa sem kljub temu še vedno znal. Mami me je poklicala, naj pridem v kuhinjo pospravit posodo. Oh ne!!! Ivan Tušek, 4. b Mentorica: Danica Mohoric Noter – ven – navzkriž – zateg! Poskusite se vživeti v vlogo kleklja na punklju. Znova in znova ponavlja svoje premike. Enkrat cez drug klekelj, drugic pod njim. Noter – ven – navzkriž – zategni. Predstavljam si, da sem klekelj, ki potuje med ostalimi kleklji, in ustvarjam cipko. Med delom mi klekljarica odvija nit. Zmeraj manj jo je in vedno bolj me zebe. Vcasih se mojstrica odloci, da bo vzo-rec barven. Tako name navije nit druge barve. Med navijanjem niti me strojcek žgecka in zdi se mi, da mi je topleje. Opazim, da imam spet navite veliko niti. Tako kot moji prijatelji. Klekljarica nas zveže po dva in dva in nadaljuje z delom. Njene roke so urne. Vmes si oddahne in gre na kosilo. Potem nas spet prime v roke. Med delom pa se zacnemo dolgocasiti. Klekljarici se zatikamo, naše niti se trgajo. Ker ima navsezadnje vsega dovolj, nas pokrije s prtickom, da nas ne zebe in da na cipko ne seda prah. Naslednjega dne nima casa, da bi se ukvarjala z nami, zato nas postavi v kot in odide iz sobe. Zvecer se utrujena vrne, nas gleda ter se sprašuje, ce mora napisati še domaco nalogo. Ko ugotovi, da je že vse naredila, se odpravi spat. Mi pa si želimo, da bi nas cimprej spet prijela v roke in nadaljevala z izdelova­njem cipke. Ne manjka veliko, ko bo cipko odpela. Malo nas skrbi, saj vemo, da že nekaj casa razmišlja, da ne bi vec klekljala. Dan kasneje spet postavi punkelj na mizo. Ker smo kleklji spociti, ji gre delo hitro od rok. Bliža se koncu vzorca. Še vedno razmišlja, ali naj se uci klekljati še naprej ali ne. Pa se zave, da jo sprem­ljamo od otroštva, da smo bili z njo, ko se je vpisa-la v cipkarsko šolo. Naša mlada klekljarica se od­loci, da bo še klekljala in da ne bo nikoli pozabila na nas. Dokonca cipko in punkelj s cipko in kleklji nese v šolo. Uciteljica jo pohvali. Tudi mi smo veseli, saj uciteljica že išce nove vzorce, ki jih bomo izdelovali. Klekljarica izbere vzorec s podobo petelina in su­kance petih barv, ki jih bo navila na nas. Vsak teden znova nas prepleta in skupaj ustvar­jamo lepo cipko. Ne navelica se. Potrpežljiva je in hitro napreduje. Šolsko leto gre h koncu. Pa tudi cipka je narejena. Klekljarica pa se vpiše v naslednji letnik cipkarske šole. Kleklji poznamo njeno obljubo in upamo, da je ne prelomi. Nina Cencic, 9. b Mentorica: Majda Tolar Punkelj pripoveduje Nekoc so posekali v gozdu velik hrast. Razžagali so ga na deske, žaganje pa pobrali v velike vrece. Dolgo casa so ga sušili na soncu. Cez dve leti so me zbasali v pisano vreco iz blaga in postal sem punkelj. Odpeljali so me v trgovino, kjer sem na polici sedel en teden. Nekoc je prišla v trgovino lepa svetlolasa deklica, me kupila in odnesla domov. Že drugi dan sem šel z njo v šolo. Vsak dan je na meni klekljala cipko. Malo me je bodlo in žgeckalo, a sem bil kljub temu vesel, ker je na meni nastajala lepa umetnija. V šoli sem se spoprijateljil še z drugi-mi punklji. Prav hitro je minilo devet let ucenja. De-klica je ob koncu šole šla na tekmovanje in na njem zmagala. Zelo je bila vesela, jaz pa tudi. Vse cipke so ji še danes lep spomin in vcasih še kleklja na meni. Dora Jelenc, 4. b Mentorica: Danica Mohoric Cvern Pred stodesetimi leti je živela deklica. Da bi odšla v cipkarsko šolo, je bila še premajhna, a to si je res strašno želela. Nekega popoldneva je na podstrešju odkrila v blago zavit cvern. Bil je res nekaj posebnega, to se je videlo že na prvi pogled. Res da je bil ves umazan in preperet, a na njem je bilo nekaj vec, a deklica ni mogla ugotoviti, kaj. Zato ga je spravila. Ko je napocila zima, ga je potegnila na plan in za-cela klekljati. Nihce je ni ucil in klekljala je prvic, pa vendar ji je šlo zelo dobro od rok. Cipko je dokonca­la in odšla spat. Naslednje jutro je našla cipko, tisto, ki jo je na­redila z umazanim cvernom, vso lepo, cvern pa se je kar blešcal. Deklica si ni predstavljala, kako se je cvern lahko tako lepo spremenil. In tudi si ni predstavljala, zakaj cverna še po sto desetih letih ni zmanjkalo. Morda veš ti? Tisa Mohoric Bonca, 5. a Mentorica: Majda Demšar Obleka španske princese Nekoc je v Španiji živela princesa, ki se je priprav­ljala na poroko. Želela je obleci nekaj posebnega. Pa se je spomnila, da bi lahko nosila naklekljano poroc­no obleko. To je povedala svojemu ocetu, ki ni takoj privolil, ker je vedel, da bo težko dobiti nekoga, ki bi znal narediti nekaj tako zelo posebnega. Princesa pa je vztrajala in oce ji je obljubil, da bo dobila obleko še pred poroko. Kralj je poslal svoje podložnike po vsem svetu, da bi poiskali mojstrico, ki bi lahko naklekljala obleko zanjo. Veliko nadarjenih deklet se ni upalo lotiti necesa tako zelo posebnega in zahtevnega, zato je kralj skoraj obupal, saj je bil že zacetek julija. Svoji hceri je povedal, da misli, da obleka sploh ne bo na­rejena. Princesa, ki tudi ni samo cakala, je rekla, da je izvedela, da v Jugoslaviji ženske in deklice znajo zelo dobro klekljati. Kralj je tja takoj poslal svoje podložnike. V Železnikih je v cipkarski šoli ravno ura klek­ljanja. Deklice se pridno ucijo, ko v sobo vstopijo Španci. Ucenke se zelo zacudijo, saj takih obiskov niso vajene. Njihova uciteljica vpraša obiskovalce, kdo so in zakaj motijo. Gostje povedo, da so špan-ski kraljevi podložniki in išcejo dekle, ki bi nak­lekljalo obleko za špansko princeso. Vse deklice odkimajo, njihova uciteljica pa rece, da si niti ona tega ne upa in ne bi mogla narediti tako zahtevne stvari. Podložniki so že pri vratih, ko se uciteljica kleklja­nja spomni na tri sestre, ki znajo zelo dobro in lepo klekljati. To pove obiskovalcem in jih pelje do njiho­ve hiše. Nato se je vrnila k svojim ucenkam. Ko Španci vstopijo v hišo, zagledajo tri sestre, ki klekljajo, in psa. Prišleki se predstavijo in povedo, da so prepotovali dolgo pot samo zato, da bi našli mojstrico, ki bi naklekljala porocno obleko za njiho­vo princeso. Dodali so še, da so one njihovo zadnje upanje. Sestre so vprašale, koliko casa imajo, ce bi se lotile dela. Podložniki odgovorijo, da imajo casa do konca januarja, torej šest mesecev. Odlocile so se, da bodo skupaj naklekljale obleko. Obiskovalci so bili zelo veseli. Takoj so pohiteli nazaj v Španijo kralju in princesi povedat veselo novico. Dekleta pa so takoj zacela z delom. Delale so vsak dan. Vedno vec je bilo narejenega. Nekega dne pa so se pri klekljanju zmotile. A ker so to ugotovile zelo pozno, so morale kar nekaj vrst podreti. To jim je vzelo veliko casa, zato bi kmalu obupale. Spogledale so se in vztrajale naprej. Bližal se je enaintrideseti januar in sestre so naklekljale obleko en dan pred prihodom španskih podložnikov. Ponoci, ko so spale, pa se je skozi okno priplazila temna senca. Tiho kot sapica je zdrsnila v sobo in se pocasi bližala omari, v kateri je bila spravljena obleka za špansko princeso. Vendar je po nesreci stopila na škripajoco desko na tleh. Sestre so se takoj zbudile in prižgale luc. Zagledale so moškega v crni obleki, ki je stal blizu omare, vanje pa imel usmerjeno pi-štolo. Pocasi se je bližal omari. Sestre so se bale za svoje življenje in za porocno obleko. Vedele so, da bi moški s to obleko, ce bi jo prodal, lahko zaslužil veliko denarja. Potem pa so zagledale domacega psa, ki se je pocasi pomikal proti moškemu. Ko je bil že cisto blizu, je skocil in tujca ugriznil v zadnjico. Moški je zarjul in v paniki izpustil pištolo. Sestre so takoj pograbile stol in ga udarile po glavi, da je iz­gubil zavest. Ko so španski podložniki in vojaki zjutraj prišli, so jim sestre povedale, kaj se je zgodilo ponoci in jim predale moškega, ki je poskušal ugrabiti obleko. Nato so jim pokazale obleko. Vsem se je zdela precu­dovita. Dekletom so rekli, da jo lahko oblecejo in v njej fotografirajo. In so se. Sestre so poravnale in zlo­žile obleko ter jo dale Špancem. Takoj so se odpravili proti Španiji in za obleko je izginila vsaka sled. Nataša Rovtar, 7. a Mentorica: Mira Prevc Ce nismo klepetale, lepe cipke so nastale! Tri sestre so naklekljale veliko lepih cipk in od­locile so se, da bodo naredile razstavo. Ker so rade klepetale, se jim je nekaj cipk ponesrecilo in te niso bile sprejete na razstavo. Med seboj so se pogovarja­le, medtem ko so sestre pile kavo. Cipka : Veste kaj, mislim da bi morale biti tudi me na razstavi. Cipka : Da, res ni lepo od cipkaric. Najprej klepetajo, potem nas pa še na razstavo ne dajo. Cipka se zaklepetaš, se lahko zgodi vsakemu. Cipka : Imaš prav. Tudi me rade klepetamo. Cez nekaj casa … Cipka : Ali slišite? Nekdo prihaja … Odhitele so pogledat, kaj je. Zagledale so tri ta­tove. Hitro so odšle še po najbolj užaljeno cipko v kotu sobe in ji vse razložile. Imele so odlicen nacrt. Poiskale so sukance in punklje. Z njimi so obtežile vrata, sukance pa so navezale na strop. Ravno pravi cas, kajti tatovi so bili že pred vrati. 1. tat: Kaj je to? 2. tat: Nekaj nam zapira vrata. 3. tat: Kaj?! Ali nas pricakujejo? 4. tat: Ne, ne, pridita, gremo skozi okno! Skocili so skozi okno, takrat pa so cipke prijele sukance, se zavihtele in sukance ovile okoli tatov. Cipka : Odlicno, uspelo nam je! Vsi tatovi so zvezani. Cipka je stekla do sester in dekleta so jo zace-la loviti. Bežala je pred njimi do mesta, kjer so ujele tatove. Ko se je ustavila, so se ustavile tudi sestre in pred seboj zagledale zvezane tatove. Takoj se jim je posvetilo, kaj se je zgodilo. Cipka : Sedaj pa hitro po sestre. Sestre so bile zelo ponosne na cipke, ki so ujele tatove. Bilo jim je žal, da jih niso izbrale za razsta­vo, zato so jih zdaj za nagrado dale na najbolj vidno mesto na razstavi. Nad njimi so napisale: CIPKE REŠITELJICE! Hvala! Tonka Rovtar, 5. b PŠ Selca Mentorica: Mojca Berce Posebna nagrada Nika Prevc (7. c) Cip Jan vpraša Uroša: ''Ce se rece cipkarska šola, zakaj potem ni cipkanje?'' ''Ne vem, mogoce zato, ker ni pravega cipa,'' razmišlja Uroš. Janez Thaler, 4. razred PŠ Selca, mentorica: Damijana Habjan 326 Likovni natecaj - nagrajena dela Maja Trajkovic (1. r. PŠ Selca), mentorica Marija Krmelj Nastja Krajnik (4. b), mentorica Danica Mohoric Urša Šolar (2. r. PŠ Dražgoše), mentorica Nataša Vrhunc Zoja Mohoric (2. r. PŠ Selca), mentorica Majda Pogacnik Skupina iz 9. c: Ivana Atanasova, Kris Šolar in Maja Thaler, mentorica Polona Kovac Tinkara Rakovec (5. b PŠ Selca), mentorica Mojca Berce Rok Bevk (8. b), mentorica Polona Kovac Ambrož Filipic (4. a), mentorica Marija Gasser David Šuštar (8. c), mentorica Polona Kovac Luka Rant (8. c), mentorica Polona Kovac Fotografski natecaj - nagrajena dela Manca Tolar (9. c), mentor Primož Šmid Rok Drol (9. c), mentor Primož Šmid Julija Livk (9. c), mentor Primož Šmid Dosežki ucenk in ucencev Osnovne šole Železniki v šolskem letu 2017/2018 Primož Šmid Datum Predmet Dosežki, priznanja, nagrade Ucenec Razred Mentor 21. 4. 2018 Matematika Srebrno Vegovo priznanje Ema Lenc 5. a Majda Demšar Jakob Andrej Megušar 6. c Monika Cemažar Peter Ceferin 6. c Jana Pfajfar 6. b Mohor Štravs 7. a Vesna Božic Jaka Jelenc 7. c Gaber Rant 7. c Gašper Tolar 7. c David Šuštar 8. c Anka Arko Mohor Jelenc 8. b Sara Demšar 8. c Marija Šubic 8. a Agata Štravs 9. b Sabina Peternel Ema Klemencic 9. b Luka Šinkovec 9. a 27. 3. 2018 Slovenšcina Srebrno Cankarjevo priznanje Mohor Jelenc 8. a Slavica Mohorc Tara Nastran 9. b Majda Tolar Lan Mohoric Bonca 9. b Manca Tolar 9. c 21. 10. 2018 Logika Srebrno priznanje Jaka Jelenc 7. a Vesna Božic Datum Predmet Dosežki, priznanja, nagrade Ucenec Razred Mentor 7. 4. 2018 Fizika Srebrno Stefanovo priznanje Mohor Jelenc 8. b Sabina Peternel Nina Cencic 9. b Anka Arko Meta Marenk 9. b Agata Štravs 9. b 24. 3. 2018 Kemija Srebrno Preglovo priznanje Anže Cerin 8. a Magda Šlibar Vid Ozebek 9. b Mihela Lahajnar 1. 2. 2018 Zgodovina Srebrno priznanje Marko Kejžar 8. a Janja Janc Lan Mohoric Bonca 9. b Teja Demšar 9. b Manca Tolar 9. c Damjana Demšar 24. 3. 2018 Državno tekmovanje iz znanja o sladkorni bolezni Zlato priznanje Ajda Peternelj 9. a Mihela Lahajnar Ema Klemencic 9. b Manca Tolar 9. c 11. 4. 2018 Vesela šola Zlato priznanje Aljaž Kmetec 5. b Manca Maretic Paulus Suzana Pecnik Manca Tolar 9. c Srebrno priznanje Gašper Tolar 7. c Marko Kejžar 8. a David Šuštar 8. c Lan Mohoric Bonca 9. b 5. 6. 2018 Anglešcina Zlata bralna znacka Maša Hajdinjak 9. a Bernarda Kejžar Tara Nastran 9. a Teja Demšar 9. b Tadeja Šuštar Ema Klemencic 9. b Maja Thaler 9. c Jana Kusterle Manca Tolar 9. c 17. 3. 2018 Nemšcina Zlata bralna znacka Klarisa Langescheid Veber 8. a Majda Tolar Mohor Jelenc 8. b Sara Demšar 8. c Eva Mohoric 8. b 28. 3. 2018 Glasba Srebrno priznanje na državnem zborovskem tekmovanju v Zagorju Mladinski in otroški pevski zbor Marjeta Naglic Šport 1. mesto na državnem prvenstvu v paralelnem slalomu - kategorizirani Nina Drobnic 9. a Datum Predmet Dosežki, priznanja, nagrade Ucenec Razred Mentor Šport 1. mesto na državnem prvenstvu v paralelnem slalomu - kategorizirani Bine Lotric 9. a 2. mesto na državnem prvenstvu v veleslalomu - nekategorizirani Ekipa OŠ Železniki 5. mesto na državnem prvenstvu v veleslalomu - nekategorizirani Maja Šolar 9. a 7. mesto na državnem prvenstvu v veleslalomu - nekategorizirani Manca Tolar 9. c 8. mesto na državnem prvenstvu v atletiki - skok v višino Sergej Bradac 9. b Aleš Jensterle 10. mesto na državnem prvenstvu v atletiki - tek na 300 m Lan Mohoric Bonca 9. b 3. mesto na državnem prvenstvu v plavanju - 50 m prosto -kategorizirani Matjaž Krek Bašelj 9. c 9. mesto na državnem prvenstvu v plavanju - 50 m prosto -nekategorizirani Julija Livk 9. c Ana Luznar 10. mesto na državnem prvenstvu v plavanju - 50 m prosto -nekategorizirani Zara Božic Guzelj 9. c 1. mesto na državnem prvenstvu v plavanju - 50 m prosto Ekipa OŠ Železniki 1. mesto na državnem prvenstvu v lokostrelstvu - goli lok Lan Mohoric Bonca 9. b 17. 6. 2018 Cipkarska šola 1. mesto in zlato priznanje - idrijski ris Nina Cencic 9. b Irena Benedicic 2. mesto in zlato priznanje - ris s kitico Agata Štravs 9. b 3. mesto in zlato priznanje - idrijski ris Pia Primc 8. c 4. mesto in srebrno priznanje Sara Demšar 8. c Datum Predmet Dosežki, priznanja, nagrade Ucenec Razred Mentor 17. 6. 2018 Cipkarska šola 4. mesto in srebrno priznanje Tonka Šmid 8. b Irena Benedicic Ema Demšar 4. a Kaja Arko 4. a Tinka Kemperle 4. b Ana Demšar 5. a Tisa Mohoric Bonca 5. a Hana Oman 7. c Neža Šolar 9. b 6. 6. 2018 Ples 2. mesto na državnem prvenstvu v standardnih plesih Julija Livk 9. c Valentina Pintar Jakob Megušar 9. c 4. mesto na državnem prvenstvu v standardnih plesih Tonka Šmid 8. b Izak Kokalj 5. mesto na državnem prvenstvu v latino­ameriških plesih Julija Livk 9. c Jakob Megušar 9. c 8. mesto na državnem prvenstvu v latino­ameriških plesih Tonka Šmid 8. b Izak Kokalj 6. mesto na državnem prvenstvu plesna produkcija Ekipa OŠ Železniki 5. 5. 2018 Folklora Srebrno priznanje na tekmovanju folklornih skupin v Tržicu Ekipa OŠ Železniki Sonja Cencic 8. 5. 2018 Mladi kuharji Zlato priznanje na kuharskem festivalu na Bledu Ana Košir 7. c Davor Družinec Nuša Jelenc 7. c Blažka Demšar 8. c Uglasbena poezija Janeza Ev. Kreka Izzven Krekove poezije v glasbi v jubilejnem letu 2017 ob 100-letnici njegove smrti (1865–1917) Franc Križnar Uvod Selcan duhovnik Janez Evangelist Krek (roj. pri Svetem Gregorju, Ribnica, 27. 11. 1865 – u. v Šentjanžu, Sevnica, 8. 10. 1917) je bil v prvi vrsti (slovenski) politik, sociolog, pisatelj, teolog, publicist in casnikar. Bogoslovje je študiral v Ljubljani in na Dunaju, kjer je bil leta 1892 promoviran. V Ljubljani je postal stolni vikar,1 v (ljubljanskem) Bogoslovju pa je pouceval filozofijo, teologijo in tomisticno2 filozofijo. V letih 1897– 1900 in 1907–1917 je bil deželni, v letih 1901–1917 pa državni poslanec. Pisal je pesmi, novele in povesti ter dramska besedila. Leta 1894 je ustanovil list Glasnik in leta 1905 še list Naša moc. Svoja dela je objavljal še v dunajskih, ceških in hrvaških listih; tudi pod psevdonimom J. Sovran. Leta 1901 je izšlo temeljno Krekovo delo Socijalizem, znanstveni prirocnik o temeljnih družbenih pojmih in o zgodovini socializma. Predaval je srednješolcem in visokošolcem, prirejal tecaje za kmete in obrtnike ter t. i. socialne kurze za delavce. Za seboj je imel okrog tisoc govorov na ljudskih shodih. V duhu socialne enciklike3 papeža Leona XIII. je Krek v Rerum novarum (1891) zahteval sodelovanje Rimskokatoliške cerkve pri reševanju socialnega vprašanja, medtem ko je kot kršcanski (tj. katoliški) socialist obsojal kapitalizem in izkorišcanje delavstva, a je hkrati nastopal proti ateisticnemu socializmu in razrednemu boju. Odlocilno družbeno vlogo je pripisoval zadružništvu, ki naj bi preraslo kapitalizem. Do okrog leta 1900 je Krek zagovarjal stanovsko urejeno državo in s tem v zvezi izražal težnjo po povezovanju kršcanstva z ekonomskimi teorijami marksizma, vendar se je po letu 1909 spet oddaljil od marksisticnih izhodišc. Njegova teoreticna socialna mnenja so se deloma izkazala za utopicna. Postal pa je eden glavnih predstavnikov novega tipa ''socialnega duhovništva'' v Avstriji. Leta 1894 je v Ljubljani ustanovil Slovensko katoliško delavsko društvo. Podobna društva je Krek leta 1897 združil v Slovensko kršcansko socialno delavsko zvezo. Na njegovo pobudo je bilo leta 1895 ustanovljeno prvo Ljubljansko delavsko konzumno društvo in leta 1898 še Slovensko delavsko stavbeno društvo. Od leta 1905 je Krek vodil društvo Abstinent, leta 1909 pa je (vsa) katoliška delavska društva vecinoma združil v Jugoslovansko socialno zvezo. S sodelavci je zacel ustanavljati razlicne vrste zadrug, predvsem Raiffeisnovega4 tipa, po vsem slovenskem ozemlju, pa tudi v Istri in Dalmaciji. Leta 1915 je Krek prevzel še vodstvo Gospodarske zveze. Krekovo zadružništvo je z ugodnimi posojilnimi pogoji ustavilo propadanje in prodajo kmetij. Na njegovo pobudo so leta 1908 v Ljubljani ustanovili Zadružno šolo, prvo te vrste v Avstriji. Zaslužen je tudi za ustanovitev Slovenske trgovske šole (1908) in Gospodarske šole (1913). V Katoliškem politicnem društvu je Krek postal ena vodilnih osebnosti, pred (prvo svetovno) vojno tudi vodja njegovega progresivnega demokraticnega krila. V parlamentu je kot prepricljiv govornik obsodil razmere na Koroškem (1910), ukvarjal se je s socialnimi vprašanji (izseljenstvo, otroško delo v kmetijstvu, zakon proti pijancevanju, varstvo rudarjev), izdelal je nacrt zakona proti kartelom,5 sodeloval je pri pripravah zakona o socialnem zavarovanju, podprl povezovalna prizadevanja Slovencev in Jugoslovanov (1917). V vlogi predsednika ustavnega odseka je vodil pogajanja strank za reformo deželnega volilnega reda, ki je prinesel Slovenski ljudski stranki (1908) vecino v deželnem zboru. Leta 1909 je pozdravil aneksijo Bosne in Hercegovine in jo imel za prvi korak k združitvi vseh južnih Slovanov v monarhiji. Narodno idejo je podrejal verski in narod državi. Krek je imel monarhijo za najprimernejšo državno obliko, vendar je na podlagi ustavno zagotovljene narodne avtonomije zahteval popolno narodno enakopravnost. Propagiral je hrvaško-slovensko skupnost na podlagi hrvaškega državnega prava. Med (prvo svetovno) vojno je skušal uresniciti okrnjene trialisticne6 cilje celo s pomocjo vojaških krogov. Jugoslovanske državnozborske poslance avstrijske državne polovice je združil v Jugoslovanskem klubu. Rešitev jugoslovanskega vprašanja je zacel utemeljevati na narodnostnem nacelu, saj je leta 1917 že pricakoval razpad avstro­ogrske monarhije.7 Kot organizator in zacetnik zadružništva in kršcanskih delavcev socialistov je Krek veliko naredil za gospodarski in kulturni napredek tako Selc kot tudi Selške doline.8 Življenjski obrisi, šolanje in glasbena dejavnost Krekov rod po ocetu izvira iz Selške doline, po materi pa iz Dolenjske (Sodražica, Ribnica), zato je bil tam tudi rojen. Tako je po ocetu podedoval gorenjsko energicnost, po materi pa šegavost. Oce je bil v zacetku leta 1869 premešcen v Komendo pri Kamniku, kjer je 4. marca 1875 tudi umrl zaradi zastrupitve krvi. Tam je J. E. Krek preživel kot živahen decek šest (otroških) let, od 4. do 10. leta starosti.9 ''Dne 30. dec. 1868 je / Valentin Krek, oce J. E. Kreka; op. p./ na lastno prošnjo dobil dekret za Komendo pri Kamniku. Na dan sv. Treh kraljev l. 1869 /6. 1. 1869; op. p./ je Valentin Krek po popoldanski službi božji zaigral na koru s solzami v oceh pianissimo /tj. zelo tiho; op. p. / in stari Gregorci pravijo, da niso njihove orgle nikomur tako pele kakor ucitelju Valentinu – in zapel /je/ svojo poslovilno pesem. […] V Komendi je ostal šest let. […] Kakor sem cul, je nastal bržkone zaradi uporabe vrta nesporazum z župnikom, kar je moralo biti ucitelju kot organistu in cerkovniku še posebno neprijetno […].''10 Krekova mati je podedovala po možu hišo ''v Štoku'' brez zemljišca v Selcih nad Šk. Loko, kjer je odprla trafiko in majhno trgovino ter tako s pomocjo skromne pokojnine preživljala šestero otrok. Tako so postala Selca Kreku pravi dom, zato se je vse življenje cutil za Gorenjca. Sam je dejal, da s svojim delom ne more Selški dolini nikdar povrniti tega, kar mu je dala. Pri materi, originalni, duhoviti in pobožni ženi, ki jo je nadvse ljubil, je preživel vecino pocitnic do njene smrti 9. marca 1903: ''Rad je bdé sanjal, prestavljal državne mejnike, prebiral pesmi in pel, v tekmi zlagal pesmice, za šalo mlatil in se meril v moci.''11''Štok'' so nato podrli in na stavbišcu sezidali sedanji Krekov dom.12 Ljudsko šolo je Janez Ev. obiskoval najprej pri svojem ocetu v Komendi, nato v letu 1875/76 v Škofji Loki, gimnazijo v letih 1876–1884 v Ljubljani, kjer je bil tri leta nižji gimnazijski gojenec Alojzijevišca, medtem ko je živel kot višji gimnazijec precej neredno življenje revnega dijaka, veckrat lacen kot sit. Kruh si je služil med drugim tudi s tem, da je delal sošolcem domace naloge iz slovenšcine in nemšcine, kar mu je bilo igraca. Iz tistih casov je tudi edini biografski podatek o Krekovem ''glasbenem šolanju'', saj je na primer ''v III. razredu obiskoval oba tecaja petja /in ju koncal/ s 'povoljnim' /tj. dobrim; op. p./ uspehom.''13 V letih 1884–88 se je z izredno vnemo posvetil bogoslovnemu študiju. Spisi iz tistih casov kažejo Kreka predvsem kot bodocega duhovnika. Novo mašo, ''svoj porocni dan'', je daroval 23. julija 1888 na Brezjah v vsej tihoti in preprostosti: ''naj dodam samo še to, da je bil na novi maši tudi župnik in komponist Jakob Aljaž /1845–1927; op. p./, ki je oskrbel petje med novo mašo in med obedom 'pri Janezku,' kjer je Krek v napitnici govoril o socializmu na kršcanski podlagi. Kako se mu /Jakobu Aljažu; op. p./ je vzradošcena Krekova mati na kolodvoru v Otocah zahvalila, da je s svojimi pevci povecal veselje prelepega dne, naj vam pove g. Aljaž sam, ker je meni v tozadevnem pismu z dne 10. oktobra 1918 prepovedal to povedati.''14 Že jeseni istega leta je Kreka (ljubljanski) škof in goriški nadškof, kardinal Jakob Missia (1838–1902) poslal na Dunaj v Avguštinej,15 kjer je v letih 1888–92 nadaljeval bogoslovne študije, zraven pa se živahno zanimal za socialno in politicno življenje na Dunaju ter si razširil obzorje v obcevanju s tovariši iz vseh pokrajin nekdanje monarhije. Pri tem se je iz osebnega obcevanja, iz knjig in casnikov zlasti naucil cešcine, poljšcine in ukrajinšcine. Krek je imel izreden dar za jezike. Poleg jezikov, ki se jih je ucil v šoli, je razumel vse slovanske jezike, latinšcino (v tem jeziku je celo pridigal), francošcino, anglešcino in madžaršcino. Srbohrvašcino je govoril tako dobro, da je oce srbskega zadružništva Mihajlo Avramovic (1864– 1945), ki se je malo pred (prvo svetovno) vojno seznanil s Krekom v Italiji, mislil, da vsi Slovenci govorimo srbšcino kot svojo materinšcino, da torej slovenskega jezika sploh ni. Krek je na Dunaju obranil (doktorsko) disertacijo De charactere et spiritu s. Pauli apostoli – ta apostol je bil v mnogih ozirih njegov vzornik. Promoviral je 7. maja 1892. Po promociji je bil najprej (od junija do avgusta) leta 1892 kaplan v Ribnici, nato pa stolni vikar v Ljubljani. Od jeseni tega leta je predaval v ljubljanskem bogoslovju, leta 1895 pa je dobil katedro za fundamentalno teologijo in tomisticno filozofijo. Zaradi vsestranskega, velikega in razlicnega politicnega delovanja slika Krekovega ''genija širokih mas'' (O. Župancic) nikakor ne more biti koncno veljavna. Kot poet je samo v Domu in svetu objavil 13 pesmi. V Slovencu se je na primer v letih 1892–93 podpisoval z Liga + 2, Liga + 3 in Liga + 4. Nadalje je Krek pisal uvodne clanke (tj. uvodnike) v Domoljubu in Naši moci.16 Viri o J. E. Kreku ne govore, kaj šele pišejo, kaj dosti o njegovem glasbenem (ali samo glasbenem) šolanju. Iz sekundarnih (muzikoloških) ugotovitev pa le lahko razberemo, da je ''rad prebiral pesmi in pel, zlagal svoje pesmice […]. Navduševal je mladino za ideale kršcanstva, narodno kulturo, socialo. […] Veliko se je tudi pelo slovenske in tuje pesmi in rad je ponavljal: Kaj nam pa morejo, ce smo vesel!''17 Zanimivo je, da je najvec pesmi napisal prav na Prtovcu, kamor je redno zahajal na pocitnice. Krek torej ni imel kakšne posebne glasbene izobrazbe, kaj šele kompozicijske šole, in dlje od ljubiteljstva v glasbi se res ni razvil. Kljub temu pa je njegova poezija tako metricno in ritmicno urejena, da je vseskozi klicala k uglasbitvam. Izmed teh pesmi jih je zato vec uglasbenih.18 ''Napisal je vec kot sto pesmi,19 spisal vec kot tri tisoc povesti, crtic in clankov. […] Krek je ljubil glasbo – temelj kulture. Rad je prepeval domace in tuje pesmi, tudi zabavne pesmi in igral je tudi harmonij/-e/. Morda je prepeval še cetrt ure pred svojo smrtjo.''20 Glasbeni opus Kot smo že zapisali, Krekovega glasbenega opusa tako rekoc ni. Tudi kašnih posebnih (poustvarjalnih) izvajalskih dosežkov s podrocja glasbe ni; vsaj verodostojnih podatkov o tem nimamo. Med prve, ki so uglasbili Krekovo poezijo, pa sodi glasbenik, Naslovnica (dveh) skladb za mešane zbore (Vrbica in Naša pesem) p. H. Sattnerja, ki je izšla 1898 pri ljubljanski Glasbeni matici. skladatelj, duhovnik, redovnik in franciškan pater Hugolin Sattner (1851–1934).21 Za mešani zbor a cappella (tj. brez spremljave) je uglasbil Krekovo pesem Vrbica,22 ki je v notnem zapisu izšla leta 1898.23 Za Krekovo Našo pesem,24 ki je prav tako omenjena, pa še teh podatkov nimamo.25 Krekovo Pesem katoliških delavk26 je uglasbil pater Angelik Hribar (1843–1907), duhovnik, redovnik, franciškan, glasbenik, skladatelj in zborovodja.27 Tudi te partiture (žal) nimamo ohranjene, tako da lahko o tej navedbi samo (delno) verjamemo glasbeniku, skladatelju in duhovniku kanoniku Franu Ferjancicu (1867–1943).28 Tistemu Ferjancicu, ki je najvec Krekove poezije tudi sam uglasbil.29 Tako je tudi Krekova pesem oz. besedilo za istoimenski zbor (?) z naslovom Zvonu30 izšla v tisku, medtem ko je Ferjanciceva partitura za zbor (?) ocitno ostala v rokopisu.31 Tudi Krekovo pesem Naša zastava32 naj bi uglasbil Fr. Ferjancic z malce spremenjenim naslovom Naša pesem.33 Tudi naslednjo Krekovo pesem z Zacetek, prvi takti moškega zbora (a cappella) Bog blagoslovi pošteno rokodelstvo, kantate v treh odstavkih Fr. Ferjancica (na bes. dr. J. Ev. Kreka; v: Moški zbori, uglasbil Franc Ferjancic, Ljubljana, 1906, str. 15; NUK-GZ). naslovom Mati na Brezjah je uglasbil Fr. Ferjancic.34 Isti skladatelj je tudi avtor (velike) kantate z naslovom Bog blagoslovi pošteno rokodelstvo,35 ki jo je Fr. Ferjancic posvetil Katoliškemu društvu rokodelskih pomocnikov v Ljubljani ob njihovi 50-letnici.36 To delo je kot vokalno-inštrumentalna kanata37 komponirano za moški zbor, tenor solo in bariton solo v treh delih.38 Fr. Ferjancic je uglasbil še Krekovo Budilno.39 Za Krekovo pesem Zarji nimamo posebnega dokaza o njeni uglasbitvi, cetudi jo je posvetil ''pevskemu klubu 'Zarja'''.40 Uglasbenih pa je še nekaj pesmi iz Krekovih (dramskih ali/in ljudskih) iger.41 Najvec med njimi jih je spet prispeval Fr. Ferjancic.42 Ena takih je že Marija je krancel spletala (tj. Turški križ).43 Melodijo zanjo je prispeval po slovenski ljudski pesmi (?) Janez Kepec,44 harmoniziral pa jo je Fr. Ferjancic.45 Omenjena je še ena razlicica iste (Turški križ) kot Pesem od selške fare; kaj vec o njej pa ne vemo. Marijo (tj. Sveto Lucijo) naj bi na Krekovo poezijo napisal oz. skomponiral prav tako Fr. Ferjancic po ljudskem napevu. Krekova Sveta Lucija se omenja še Zacetek, prvi takti moškega zbora (a cappella) Budilna Fr. Ferjancica (na bes. dr. J. Ev. Kreka; v: Moški zbori, uglasbil Franc Ferjancic, Ljubljana, 1906, str. 4; orig. hrani NUK-GZ). enkrat, ko naj bi jo napisal za mešani zbor (?) in jo je po neapeljskem (napolitanskem) ljudskem motivu priredil Fr. Ferjancic.45 Omenjena je še Pesem ujetnika na Laškem iz Krekove igre Ob vojski, ki naj bi jo uglasbil glasbenik, skladatelj in organist Stanko Premrl (1880–1965).47 Tudi naslednja Krekova pesem iz tovrstnega repertoarja z naslovom Pesem ujetnika na Ruskem (iz iste Krekove igre Ob vojski)48 kompozicijsko oz. glasbeno ni identificirana povsem (do)koncno. Najmanj, kar vemo, je to, da tudi o teh dveh (uglasbenih) delih ni trdnih dokazov. Glasbo na še eno Krekovo, ne izvirno, ampak iz nemšcine prevedeno pesem 49 je prispeval organist, skladatelj in zborovodja stolni kapelnik50 Karlo Adamic in nosi naslov Povratek v domovino.51 Tu je še Krekova Himna – delu!, ki jo je prav tako uglasbil Fr. Ferjancic. Žal pa sta se za to skladbo ohranila le zborovska parta za (I. in II.) bas.52 Iz njiju se da razbrati samo to, da gre (verjetno) za a cappella (mešani ali moški) zbor (?), ki je napisan na tri pesemske kitice, saj je skladba v teh partih razdeljena na (tri) odstavke. Po Krekovi smrti je še eno njegovih pesmi, Naša pesem, po prvotnem (ceškem) napevu komponiral S. Premrl.53 Sicer pa so dramatizacije nekaterih iger imele že kar podnaslov spevoigra. Taka je npr. spevoigra Slava Leonu XIII.!54 Gre za Krekovo spevoigro iz leta 1888/89. Med devetimi tockami igre je npr. Karlo Adamic, Povratek v domovino, mešani zbor (a cappella) na bes. J. Ev. Kreka, rkp., zacetek (orig. hrani NUK-GZ). tudi režijski napotek: ''Vmes je svirala godba in so se pele razne pesmi.''55 V dramaticnem prizoru Sv. Ciril in Metod stopita na slovansko zemljo pa se med drugim: ''Med petjem oglasijo vrhu lipe /zli duhovi/.''56 Med drugim lahko razberemo, da je imel ''15. avg. 1892 v Ribnici svojo biserno ali demantno mašo starosta duhovnikov ljubljanske škofije Jož. Skubic. Krek mu je zložil za ta dan pesem Demantniku prec. g. Jož. Skubicu (objavljena v Slovencu 1892, št. 187), ki jo je uglasbil organist v Ribnici J. Carli /pravilno je I., tj. Ivan Carli; 1851–1911,57 op. p./; domaci pevci so jo peli slavljencu pri podoknici. Cerkveni govor pri slavnosti je imel Krek.''58 V Krekovem dramaticnem spisu z naslovom Cigan – carovnik, burki v dveh dejanjih s petjem,59 je na kar nekaj mestih obogatil scenarij z nekaterimi (glasbenimi) vložki oz. opombami: ''s petjem'' ''(fantje) pripoj/ jej/o'', ''Gašpar, ti boš res poživil vso vas s svojimi pesmami'', ''Miško (poje)'', ''Pije. Poje sam – .''60 Zakljucek Iz vsega navedenega je povsem jasno, da J. E. Krek ni bil glasbenik v ustvarjalnem, torej skladateljskem pogledu. Glede na izkazano (glasbeno) izobrazbo niti ni mogel biti. Zagotovo je bil muzikalen, saj je menda kar od ''zibelke do groba'' pel. S tem, zlasti s smislom za ritem kot enim od temeljnih elementov glasbene strukture, pa se je izkazal v svoji poeziji in dramatiki. Ne le, da je v marsikatero svoje literarno delo neposredno uvrstil glasbene elemente kot del strukture poezije, njegov tovrstni, torej poeticni opus je bil bolj ali manj muzikalen. Gre za še eno od Krekovih ustvarjalnih kvalitet, na katero doslej nihce niti ni bil pozoren, kaj šele da bi jo v ustvarjalnem kontekstu tudi posebej izpostavil. So jo pa zato glasbeno podcrtali številni drugi (slovenski) skladatelji, organisti in zborovodje, vsaj tisti, ki so imeli za seboj orglarsko šolo, kar pomeni, da so teorijo glasbe, harmonijo in kontrapunkt vsaj razumeli in potem seveda v skladu s stalnim tovrstnim ukvarjanjem tudi na nek nacin (pasivno) razumeli. Krekove poezije so se tako že za casa njegovega življenja kot tudi kasneje lotili pater Hugolin Sattner, pater Angelik Hribar, Fran Ferjancic, Janez Kepec, Stanko Premrl, Karlo Adamic in Ivan Carli.61 Med njimi torej najdemo komaj kaj znane (slovenske) glasbene ustvarjalce, skladatelje, po drugi strani pa spet nekatere predstavnike cvetobera takratne slovenske cerkvene (pa tudi druge) glasbe. Med njimi prednjaci Fran Ferjancic,62 ki je bil tako rekoc ''dvorni'' skladatelj Krekove poezije. Uglasbil je najvec Krekove literarne poetike. Lahko torej zakljucimo, da Krek za razvoj slovenske cerkvene, kaj šele glasbe na splošno neposredno pred (prvo svetovno) vojno in v njenih prvih taktih ni bil kdove kaj ali pa skoraj nic pomemben. V tistem casu je bila tovrstna neposredna ''konkurenca'' doma in v svetu velika, enormna. Glasba je v svojem ustvarjalnem, kompozicijskem in poustvarjalnem, izvajalskem pogledu naredila izjemen napredek; tudi na Slovenskem. Ne moremo pa zamolcati neposredne vrednosti Kreka zanjo, saj se je je morda v ocitnem in tovrstnem zavedanju oklepal posredno in ne neposredno; s svojo poezijo, kjer pa je bil dovolj mocan, da je ob sicer svojem primarnem duhovniškem poklicu in ob nenehnih politicnih (socialnih) aktivnostih ves cas vsaj mislil na muzo poetiko. Ker je bil vsekakor na podrocju svojih profesionalnih obveznosti velik in (pre)mocen, je bilo pac glasbeno podrocje tisto, ki se mu je moral odreci na racun prvih. S tem clankom pa je bil dosežen vsaj namen, da se na Kreka z njegovo tovrstno dejavnostjo opozori in razmeji ter da ga pokažemo v luci, kot si jo je ves cas svojega življenja in dela sam prižigal in ugašal. Viri in literatura: Krek, Janez, Evangelist. (1923). Uredil Ivan Dolenec. Izbrani spisi. Ljubljana: Društvo dr. Janez Ev. Krek. Krek, Janez, Evangelist. (1927). Uredil Ivan Dolenec. Izbrani spisi II. Ljubljana: Društvo dr. Janez Ev. Krek. Krek, Janez, Evangelist. (1993). Uredil Vinko Brumen. Izbrani spisi V. Ljubljana: Mohorjeva družba Celje. Križnar, Franc. (2006). Portreti gorenjskih glasbenikov. Maribor: Inštitut glasbenoinformacijskih znanosti pri CIMRS Univerze v Mariboru. Trobina, Stanko. (1972). Slovenski cerkveni skladatelji. Maribor: Založba Obzorja. Opombe: 1 (Stolni, katedralni) pomožni duhovnik oz. namestnik. 2 Teoreticna smer teologije, ki se navezuje na dominikanca (tj. pripadnika katoliškega beraškega reda, imenovanega po ustanovitelju Dominiku; od leta 1215 naprej) Tomaža Akvinskega (ok. 1225 ?–1724), italijanskega sholastika (tj. knjižnega ucenjaka, cigar znanje nima prave zveze z življenjem), pristaša srednjeveške filozofije, ki je bil ucitelj na univerzah v Parizu, Kölnu, Bologni, Rimu in Neaplju. 3 Okrožnica, poslanica, zlasti papeževa škofom. 4 Kreditna zadruga v Nemciji, imenovana po ustanovitelju Reiffeisnu. Friedrich Wilhelm Raiffeisen (1818–1888) je bil pionir kooperativnega bancništva in kreditnih zvez. 5 Zveza, sporazum med strankami za skupen nastop na volitvah. 6 Hrvaški politicni program v Avstro-Ogrski. 7 Osebnosti. Veliki slovenski biografski leksikon. Od A do L (Prva knjiga. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2008, str. 562–3). 8 Selca, Wikipedija, https://sl.wikipedia.org/wiki/Selca (27. 10. 2017). 9 Krek, J. E., Mlada prijatelja, spis (Vrtec, 1881, Izbrani spisi I., str. 108–11). 10 Prim. J. E. Krek., Izbrani spisi, I., 1923, str. 8–9. 11 Prim. J. E. Krek., Izbrani spisi, V., 1993, str. 97. 12 Slovenski biografski leksikon (Ivan Dolenec), http://www.slovenska–biografija.si/oseba/sbi302887 (22. 10. 1016). 13 IzbranispisiI., 1923, str. 22. 14 Pravtam, str. 28. 15 Lat. Augustineumjebil znandunajskibogoslovniinštitutvcasuAvstro-Ogrske. PolnoimeinštitutajebiloK. u. K. höheres Weltpriesterbildungsinstitut zumhl. Augustin (Cesarsko-kraljevski inštitut sv. Avguština zaizobraževanje duhovnikov), medštudentipajebil znantudikotFritanej (oz. Fritaneum). Gojenciinštitutasoseimenovalifritanialifritaneisti. 16 Slovenska biografija, pravtam. 17 ŽupnijaSelca, BukovšcicainSv. Lenart (FrancPfajfar), https://zupnija-selca.rkc.si/index.php/content/display/355 (1. 12. 2016). 18 Naštete sovVestniku Slovenske kršcansko-socialne zveze, IV/1923, št. 9 (september1923), str. 60–61, avtorjaI. D. (verjetno Ivana Doleneca?). 19 Tojepoezija, torejliterarna zapušcinaJ. E. Kreka (op. p.). 20ŽupnijaSelcainBukovšcica (FrancPfajfar), http://zupnija-selca.rkc.si/index.php/contetnt/display/374 (6. 3. 2017). 21 Prim. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi537631/ (28. 11. 2016). 22 Krekovo besedilo zanjo je izšlo v Domu in svetu (1801); ponatis v Izbranih spisih I., str. 87. 23Ljubljana: založila in izdala Glasbena matica Ljubljana v svojem XXIX. zvezku (zborov), 1898, str. 2–8. Iz navedene literature pa je razvidno, da je avtor tega besedila Jekovc (in ne J. E. Krek?). J. E. Krek prav tako ni avtor naslednje pesmi v isti zbirki (Naša pesem), pac pa Ant. Hribarjeva (op. p., prav tam, str. 9–15). 24 Krekovo besedilo – poezija je izšlo v Glasniku I., 8. 11. 1894, str. 1. 25Pela se je po melodiji podobne ceške pesmi. Partitura zanjo je izšla natisnjena na posebnem listu, separatu. Neohranjeni tisk ima morda še kdo od Krekovih veteranov iz prve generacije takratnega delavskega gibanja na Slovenskem (v: Vestnik SKSZ, prav tam). 26 Glasnik I., prav tam, str. 42. 27 Prim. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi23948/ (28. 11. 2016). 28 Prim. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi187038/ (28. 11. 2016). 29V: Vestnik SKSZ, prav tam, str. 60. 30 Besedilo je bilo natisnjeno v Glasniku, II., str. 124. 31V: Vestnik SKSZ, prav tam, str. 61. 32 Besedilo je bilo natisnjeno v Glasniku, prav tam. 33 Prvotno ta pesem ni bila natisnjena v Glasniku, ampak na posebnem listku pod naslovom Naša pesem, ki ga je delilo Katoliško slovensko izobraževalno društvo v Cerknici kot "Spomin na katoliški shod". Fr. Ferjancic je v prvem verzu "Ubogi kmecki smo trpini" prvo besedo spremenil v "revni", da je bila pesem, ki jo je uglasbil leta 1895, primerna tudi za delavce. V tej obliki je besedilo tudi natisnjeno v Glasniku. Partitura (za 4-glasni mešani zbor, a cappella?) je bila samo litografirana. Morebiti bi jo imelo še Katoliško slovensko izobraževalno društvo v Cerknici, ki je skladbo narocilo, ocitno za kak lokalni katoliški shod v Cerknici (?). V: Vestnik SKSZ, prav tam. 34 Glasbena partitura (za enoglasni mešani zbor a cappella?) je bila objavljena v Koledarcku SKSZ za leto 1905. Izšla pa je tudi v posebni, 16 strani obsegajoci knjižici z naslovom ‘Zbirka pesmi za enoglasno petje ob priiožnosti vseslovenskega mladeniškega shoda pri Mariji Pomagaj na Brezjah 4. in 5. julija 1904. Samozaložba. Tiskala Katoliška tiskarna v Ljubljani. Vestnik SKSZ, prav tam. 35 Moški zbori. Uglasbil Fr. Ferjancic. Ljubljana: Katoliška bukvarna, str. 15–23. 36 Krekovo besedilo gl. v Koledarcku SKSZ za leto 1906 (v: Vestnik SKSZ, prav tam). 37Tj. "skladba za petje", vecdelna vokalna skladba za en solisticni glas (tj. solo kantata), za zbor (tj. zborovska kantata) ali tudi v obliki vrste orkestrskih odstavkov ter solisticnih (recitativi, arije) in zborovskih delov z inštrumentalno spremljavo, vecinoma liricne pa tudi dramaticne in epicne vsebine. Po besedilu in funkciji razlikujemo posvetne in cerkvene kantate (oz. na duhovno besedilo, npr. svetopisemske zgodbe ali besedila). Nastala je okrog leta 1620 v Italiji, pozneje jo je gojil J. S. Bach (1685–1750), v 20. stol. vecinoma kot zborovska kantata s sodelovanjem orkestra in solistov. 38Natisnjena je v zbirki Moški zbori, uglasbil Fr. Ferjancic, v Ljubljani: Katoliška bukvarna, 1906 in obsega 9 str. velike partiture (v: Vestnik SKSZ, prav tam). 39Natisnjena je v isti zbirki (Moški zbori, uglasbil F. Ferjancic, v Ljubljani: Katoliška bukvarna, 1906, str. 1–3. V: Vestnik SKSZ, prav tam). 40 Besedilo te pesmi je ohranjeno v dopisu z naslovom Iz Zagorja (Glasnik III, str. 27), kjer beremo o Zagorju: "Mladenici katoliškega delavskega društva so si prostovoljno ustanovili pevski kljub 'Zarja' … Dr. Krek, poseben prijatelj delavske mladine, je Zarji zakrožil nastopno pesem". Nato sledi pesem brez naslova, katerega sem torej dodal sam. – Op. J. E. Krek. 41Vestnik SKSZ, prav tam. 42 Prav tam. 43 Prav tam. 44Prav tam. Verjetno župnik v Selcih (?). 45 Prav tam. 46 Prav tam. Nepravilno je navedeno: Neapolski (motiv). 47 Prav tam in http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi459492/ (28. 11. 2016). 48 Prav tam. Obe zadnji omenjeni Krekovi pesmi (Pesem ujetnika na Laškem in Pesem ujetnika na Ruskem iz ene in iste Krekove dramske oz. ljudske igre Ob vojski) naj bi zatorej uglasbil S. Premrl. V njegovem opusu ju žal nismo našli, zato ni nobenega dokaza, kajti rokopisa naj bi hranilo Slovensko katoliško izobraževalno društvo v Šk. Loki. Prepis istih pa naj bi imel katehet Anton Anžic v ljubljanskem trnovskem župnišcu. 49 Prav tam. 50 Prim. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi125452/ (28. 11. 2016). 51 Prim. Vestnik SKSZ, prav tam. Objavljena je bila v casniku Slovenec, 1921, št. 258, s pristavkom, "da je on (K. Adamic; op. p.) ta prevod skomponiral". 52 NUK-GZ. 53Na obcnem zboru Društva Krekove mladine v Celju so jo 10. 2. 1924 razglasili za himno vsega kršcansko-socialnega delavstva (prim. Izbrani spisi, II., str. 47 in op. 1). 54 Prav tam, str. 93 in op. 1. 55 Prav tam. 56 Prav tam, str. 102. 57Trobina S., Slovenski cerkveni skladatelji, str. 99, 103, 129. 58 Prim. J. E. Krek, Izbrani spisi, II., 1927, str. 3–4. 59 Spis je izšel leta 1927 pri Družbi sv. Mohorja. 60 Prim. J. E. Krek, Izbrani spisi II., 1927, str. 61–62 in 65–66. Eno od zadnjih predstav te burke sem si ogledal in ji prisluhnil v okviru Krekovega leta (2017) v Krekovem domu v Selcih (30. 9. 2017) v izvedbi Kulturno-turisticnega društva Dražgoše in režiserja Roka Pintarja. Lahko recem (povsem objektivno), da sem bil vsaj v tistem delu Krekovih didaskalij (tj. avtorjevih opomb ob besedilu igre z navodili igralcem in režiserju), ki se dotika petja in glasbe, razocaran. Tukaj naj izpostavim zgolj (slabo) enoglasno moško petje in solisticne nastope harmonikarja. Tako po repertoarju, tj. izboru odpetih pesmi in odigrane (solisticne inštrumentalne) glasbe za harmoniko, kot po izvedbah predstava ni bila niti na ravni sedanjega sicer še vedno amaterskega, tj. ljubiteljskega gledališca, ljudskih iger, ljudskega odra. Ce je bilo morda solisticno (moško) petje še kar na ravni pricakovanega, pa seveda vse to za ansambelsko (a cappella, tj. brez spremljave) ali vokalno­inštrumentalno glasbo ni bilo na nikakršni ravni: niti po izbor u, kaj šele po kvaliteti (razglašeno!). V glasbi k tej in taki ljudski igri ali celo burki bi seveda pricakovali glasbo iz tistih, Krekovih casov (nekaj manj kot sto let nazaj), ne pa da tudi tukaj slišimo danes sicer kvalitetno in aktualno Avsenikovo ali/in Slakovo glasbo. 61 Navajam po kronološkem redu nastanka skladb na Krekova besedila, poezijo. 62 Skladatelj F. Ferjancic je študiral teologijo v Ljubljani in bil leta 1890 posvecen. Najprej je bil štiri leta kaplan na Trnovem na Notranjskem, potem v ljubljanskem Trnovem in nato pri sv. Jakobu v Ljubljani. Povsod je vodil zbore. V letih 1906– 17, torej 11 let, je bil podravnatelj ljubljanskega semenišca in je tam pouceval koral. V letih 1919–43 je bil kanonik v Novem mestu. Glasbo je študiral pri Danilu Fajglju (1840–1908) in Angeliku Hribarju (1843–1907) v Gorici ter pri Antonu Foersterju (1837–1926) v Ljubljani. Izpopolnjeval se je tudi v tujini (Regensburg, 1894 in Seckau, 1905). Vodil je moški in ženski zbor Katoliškega delavskega društva (1894–1917), pouceval petje v bogoslovju, v orglarski šoli cerkveno glasbeno zgodovino in liturgiko. Pisal je povecini zborovske skladbe v cecilijanskem duhu (to je bilo gibanje za prenovo katoliške cerkvene glasbe v 19. stol.), zaslovel pa je s priredbami slovenskih ljudskih pesmi. Leta 1906 so izšli njegovi Moški zbori, 1909 pa še Mešani in ženski zbori. Literarna dela Franc Tušek Minka Drol – Poharjeva Franc Tušek Tašca in snaha Stara Kotarca se je že ves teden slabo pocutila. Vedela je za svoje težave: oslabela srcna mišica ne odvaja vode iz telesa in ta se nabira v njem, pritiska na pljuca in otežuje dihanje. Druga težava je njen hrbet. Zdravnik pravi, da ima obrabljen hrustanec med hrbtenicnimi vretenci, in kadar mednje vskoci živec, jo šciplje in zbada, da je kaj. Ceprav Kotarca, ki je bila pridna in delavna, ni nikoli veliko pocivala, je takrat, ko so bile bolecine le hude, odšla v svojo sobo, legla v posteljo in se odpocila. Tudi tistega mrzlega jesenskega dne, ko je na nji-vi ruvala korenje, so bolecine postajale vse hujše. Pošteno jo je zeblo v roke, iz izkušenj pa je vedela, da nizka temperatura pripomore, da se bolecine v križu še okrepijo. ''V tem mrazu pa res ne bi smela iti iz hiše,'' je Ko­tarca govorila sama s seboj. ''Pa ne gre drugace, saj mlada dva tudi ne zmoreta vsega. Zima se vse bolj bliža, pa ne dr v ne stelje še nimamo zadosti. Kolikor bom le mogla, jima bom pomagala.'' Izpulila je zadnje korenje, se z muko zravnala in se ozrla po njivi. Lep je bil pogled na peso in kore­nje, vsako zase lepo zloženo v kupe. Zadovoljno si je pomela otrple prste in odšla proti domu. Pred hlevom je srecala sina, pa mu je dejala: ''Peso in korenje sem poruvala, zdaj pa grem takoj ležat, ker me v križu tako zbada. Bosta že z Veroniko pri­peljala domov in obrezala.'' Na pragu jo je pozdravila štiriletna vnukinja Vida: ''Mama, ali vas zebe?'' ''Boli me še bolj, kot pa zebe,'' je odvrnila Kotarca. ''Hitro obleci pižamo, pa greva spat, vidiš, da je že noc!'' ''Ne, ne glem, molam še lisanko pogledat,'' je od­vrnila Vida in stekla v dnevno sobo, kjer se je slišal televizor. Govorila je z otroško piskajocim glasom in pri posameznih besedah je cudno zajemala sapo. Namesto crke r je izgovarjala l in vsakemu, ki je sli­šal to zanimivo govorico, je šlo na smeh. Kotarca se je ulegla v posteljo, na hlevu pa je za­ropotal traktor. Vedela je, da gresta sin in snaha na njivo po kuho. ''Hvala Bogu, da si je Silvo poiskal tako dobro in pridno ženo,'' je pomislila Kotarca in sklenila roke v pobožno molitev. ''Pa ne samo za Silva, tudi do mene je Veronika zelo dobra. Pet let je že pri hiši, pa še ni prišlo do nesporazuma med nama, kaj šele do prepira. Med nama pa res ni nobenih nesoglasij, o vsem se lepo pomeniva in pogovoriva,'' je razmi­šljala Kotarca. V križu jo je spet zbodlo in polglasno je zajecala. Ob misli, da celo noc ne bo zaspala, jo je obšel strah. Bolecine in nespecnost naredijo noc morece dolgo in težko pricakovanega jutra ni od nikoder. Pogled ji je ušel skozi okno. Vzhajajoci mesec na obzorju se je skrival za vrhovi smrek. Redke zvezde, ki so migljale na nebu, so bile mocno oddaljene. S tem so naznanjale, da bo še lepo vreme. Bližajoci se ropot traktorja je naznanil, da Silvo in Veronika že peljeta kuho z njive. Medla svetloba traktorskih luci je švignila skozi okno, oplazila stene in strop Kotarcine sobe in takoj nato izginila. Pred hlevom je Silvo traktor ustavil in Veronika je stopila v hišo. Odprla je vrata dnevne sobe in zagle­dala Vido, ki je buljila v televizor. ''Ja, kako da še nisi šla spat?'' je z dvignjenim gla­som spregovorila Veronika. ''Kje so pa mama?'' Kotarca je slišala, kako je Veronika zaloputnila z vrati. ''Slabe volje je, ker je vsa premražena,'' je po­mislila. ''Vsaj otroka bi morala jaz spraviti v posteljo, da se ne bi ona še z njim mudila. Pa vecerjo bi morala sku­hati, ker imata onadva še z obrezovanjem toliko dela. Preden bosta dokoncala, bo ura že krepko cez polnoc. Da, res bi morala …, toda kako? Saj še ležim težko …'' Po veži so se zaslišali koraki. Veronika je odprla vrata in porinila hcerko v Kotarcino sobo, osvetlje-no z mesecino. ''Zdaj pa takoj v posteljo in glej, da noben vecer ne boš vec tako dolgo zijala v televizijo!'' Veronika je še vedno govorila z nejevoljnim glasom in trdo zaprla vrata. Vida je stekla h Kotarcini postelji in se stisnila k babici pod odejo. Ko je pred dvema letoma umrl Kotar, se je mala Vida preselila v njegovo posteljo, da stare mame ni bilo strah. Pa je malokdaj ležala v njej. Obicajno je zlezla k babici, kjer je bilo toplo, pa še tako varno se je pocutila. ''Mama, a veste, kaj je lekla mamica, ko sem ji lek-la, da ste šli spat?'' Kotarca je z zanimanjem prisluhnila. ''Je lekla: 'A zdaj, ko bo tleba oblezovat kolenje, je pa ta klava stala šla spat.''' Kotarca je od presenecenja onemela in ni mogla do besede. Koncno je le spregovorila: ''A tako je rek-la mamica? To pa ni pridna, ker tako govori!'' Vida je hitro zaspala. Kotarci pa so bolecine in ta zadnja novica pregnali sleherni spanec z oci. Celo noc je razmišljala o svoji snahi. ''Takoj zjutraj ji bom povedala, da jaz nisem ni­kakršna krava, pac pa njena tašca, in da naj o meni malo bolj spoštljivo govori,'' je sprva sklenila. ''Ne, Veronika ni tako dobra, kot sem si zamišlja-la. Dokler ji bom lahko delala in garala, me bo še spoštovala. Ko bom pa kdaj onemogla, potem bom odvec pri hiši in bom zanjo res samo stara krava.'' Kotarca je razmišljala in razmišljala. Ko se je pricelo daniti, pa se je domislila takole: ''Niti z besedo ne bom snahi omenila, kar mi je Vida zaupala. Veronika je bila vsa premražena in utruje­na, pa je v svoji nejevolji spregovorila te grde bese­de. Vsekakor pa ji te besede niso prišle iz srca, pac pa le iz ust. Tega ji ne gre zameriti. Takšni smo pac ljudje.'' Jesen Najlepši letni cas za mene je jesen, po moji sodbi ta cas prav gotovo je meden. Meden pa zato, ker nas s pridelki nagrajuje, od poljšcin pa do sadja vsako leto nam daruje. Dnevi se krajšajo, vrocina že je popustila, megla obcasno nas obišce, prva slana nam že je pobelila. Res cudovita je narava, rdecerjavih barv so gozdovi, z vej pa se nam ponujajo najrazlicnejši plodovi. Hvala Ti, jesen bogata, hvala Ti za vse darove, hvala Ti za lepo krajino, pa še hvala Ti za pobarvane gozdove. Oznanjevalci pomladi Slišal se je nežni glas: ''cin-cin!'' in ''cin-cin!''. Zvoncek ves dišeci se je oglašal iz dolin. V bregu kopnem se je culo: ''Dober, dober dan!'' V lepi vijolicasti barvi se predstavljal je žafran. Pa so se še oglasili telohi, macice, vijolice, za njimi pa še druge lepo cvetoce rožice. Uskladili so glasove in zapeli so v en glas: ''Mi oznanjevalci smo pomladi, naravi pa smo v okras!'' Minka Drol – Poharjeva O predraga vas domaca Rodila sem se v lepi gorski vasici Sorica vernim in kmeckim staršem z vec otroki. Dva sta umrla še majhna, bila sta dvojcka, bratec in se­strica. Lepo smo se razumeli med seboj, saj smo bili vsi vesele narave. Še lepše pa je bilo zato, ker se mati in oce med seboj nista prepirala, spoštovala sta se. Pa tudi vzgajala sta nas lepo. Rekla sta, da moramo biti pridni, delavni in pošteni. Preživljali smo se s sadjarstvom, poljedelstvom, živinorejo in goz­darstvom. Uživali smo samo domaco hrano. Samo za praznike je mati kupila belo moko, da je potem naredila potico in pa krofe. Ko je mati mesila kruh, sem jo opazovala, in tako sem se pocasi tudi jaz navadila in si ga potem tudi kdaj spekla. V službo nisem hodila, saj smo imeli doma na kmetiji vsi dosti dela od pomladi do zime. Pozimi pa sem klekljala, prodala cipke in tako tudi sama kaj zaslužila. Klekljati me je naucila stara mati in to je bilo zame nekaj najlepšega. Rada sem prepevala in sem bila vec let cerkvena pevka. Pri hiši smo imeli citre. Oce je znal kakšno zaigrati in ob zimskih vecerih je igral na citre, zraven pa smo tudi zapeli. Oceta ni vec, citre pa so še pri hiši in cakajo, da jih bo prijela kakšna roka in zaigrala na njihove strune. Porocila sem se k sosedu, k Poharju. Nisem šla delat v tovarno, rada sem bila gospodinja, veselilo me je kmecko delo, pomagala sem star- šem, ko sta se postarala, in vzgojila dva sinova. Vedno sem rada pisala pesmice. Kar sem doživela, dobro ali slabo, veselo ali žalostno, je privrelo iz srca. Veliko sem jih zapisala, nekatere so samo v mojem spominu. O predraga vas domaca, kako se meni lepa zdiš! Tu je moja rojstna hiša, v njej rodila me je mati, v zibelki me zibala. Kolk vecerov je ob meni stala, da sladko sem jaz zaspala. Ucila me je govoriti, delati in pa moliti. Ko pa zrasla sem v dekle in je mati onemogla, takrat pa jaz ob njej sem stala, z vso ljubeznijo ji pomagala. Materi Adventni cas Ko mater pokoplješ, srce te boli, je težko slovo in duša ihti. Oj mati, kje si? Nic vec me ne sliši, pokojno zdaj spi. Pocivaj v miru, saj v življenju imela si veliko težkih dni. Oci zaman te išcejo, želijo uzreti tvoj obraz. Ušesa vec ne slišijo tvoj dobri, mili glas. Ostali zdaj so le spomini in slike iz minulih dni. Sadovi pridnih rok pustili neizbrisne so sledi. Spomini V šopek povezala sem spomine in jih položila staršem na grob. Vse je minljivo, tudi bolecina, življenje tece dalje, kaže novo pot. Vsako jutro sonce vzide, vsak vecer se poslovi. Vsak dan znova v mojem srcu lep in drag spomin oživi. Spomin na moja mlada leta, ki bila zares so lepa, zraven mame in oceta in ob ljubih bratih dveh. Vošcilo Toplo besedo in smeh v oceh iskreno želimo si v praznicnih dneh. Naj zdravja in srecnih trenutkov nešteto nasuje obilo nam novo leto. Prišel je adventni cas in Marija je spet priromala med nas. O Marija, ti Kraljica, ti si naša Pomocnica! Tebi na cast smo rožni venc zmolili in pa pesem ti zapeli. Tu pri nas boš prenocila, jutri pa se spet drugam boš preselila. O Marija, hvala ti, ker nas obiskala si. Vecer Ob vecerni uri vracam s polja se domov utrujena, a zadovoljna, ker sem delo dokoncala, sedaj lahko bom sladko spala. Cez noc naberem novih si moci za novo jutro, ki se porodi. Ob božicu Ko se božic približuje, srce moje se raduje. Ko pa pride svet vecer, v meni se naseli mir. Cisto tiho pride vame, me preplavi, vso objame. Oj ta mir, božicni mir, naj bo v meni celo leto, da lepo mi bo na svetu. Ko se prižgejo praznicne luci sredi mrzle, bele zime, prijateljstvo ogreje naša srca in želje vzpno se iz srca v višine. Pomlad Skozi okno gledam v pomlad, po stari poti se je spet vrnila, s pticjim petjem je naravo prebudila. Na nebu soncni žarki se igrajo, na steni ura kaže cas, ki se izteka, brez besed, brez želja gledam skozi okno v ta pomladni dan. Že klije iz zemlje travca zelena, saj pomlad prišla je naokrog. Na nebu pa sonce zlato se smeje, da nam ogrelo bo srce hladno. Med travco tud rožice bodo cvetele, iz njih šopek si naredim, v vazico lepo ga bom položila, da sobico mojo mi bo krasil. Srnica Tam na gozdni jasi mala srnica se pase. Oh, kako bi rada odnesla te domov, da pri življenju bi te ohranila, ker se bliža mrzla zima. Ko pocasi se ji približujem, takrat pa zagleda me ter hitro v gozd zbeži k svoji mamici. Minevanje Kako hitro cas beži, da mu skoraj slediti ni. Nic ne sprašuje, se ne ustavi, ne moreš ga ujeti, da bi ga vprašal, kam se mu tako mudi. Samo spomini ostanejo. Prazna vas Pod Ratitovcem je vasica, ki obdaja jo meglica. Ko pa soncece posije, megla se za goro skrije. Ta vasica zdaj je prazna, vsi so odselili se, v njej ni petja in ne smeha, kot ga nekdaj je bilo. Morda pa nekoc, cez leta življenje v vas povrne se, takrat zopet bo veselo, kot vcasih je bilo. Vse mine Sem le popotnik na tem svetu, ki bori se iz dneva v dan. Ko pa zadnja ura pride, v slovo mi zvon zapel, bim bam! Takrat hladna mi gomila zadnji bo moj dom, v miru v njej pocivala jaz za vedno bom. Pesmi je izbrala in uredila za objavo Jožica Kacar. Hvala, Minka, da si mi zaupala svoje zapiske. Dolgo si imela pomisleke in bila prepricana, da so prevec preproste za objavo. Tvoje pesmi so iskrene, obcutene, tople. Dotaknile so se me in vem, da jih bodo radi prebirali tudi bralci Železnih niti. Obcinski nagrajenci Jože Bogataj Na podlagi 8. clena Odloka o podelitvi priznanj obcine Železniki (Uradni list RS, št. 87/2012) in na predlog Komisije za mandatna vprašanja, volitve in imenovanja je dne 28. 3. 2018 župan obcine Železniki objavil razpis za zbiranje pobud za podelitev priznanj obcine Železniki v letu 2018 (št. 094­ 1/2018-001). Obcinski svet obcine Železniki je na 25. redni seji, ki je bila dne 7. 6. 2018, na predlog Komisije za mandatna vprašanja, volitve in imenovanja sprejel sklep št. 356-363/2018 o prejemnikih priznanj obcine Železniki v letu 2018. Po sklepu uredništva Železnih niti nadaljujemo tudi z objavo obcinskih nagrajencev za nazaj, v tej številki za leti 2010 in 2011. Avtor clanka si za potrebe objave v zborniku in zaradi uredniške politike pridržuje pravico skrajšati ali kako drugace prilagoditi predolgo besedilo iz uradne utemelji­ tve za posameznega obcinskega nagrajenca. Uradne utemeljitve so objavlje­ ne na spletni strani Obcine Železniki. Nekaj poudarkov iz govora župana mag. Antona Luznarja na slavnostni akademiji 29. junija 2018 Spoštovane obcanke in obcani, gostje, dobitniki priznanj, ucenci z izjemnim uspehom v vseh letih osnovne šole, odlicnjaki v vseh letih srednje šole, gradonacelnik iz Lepoglave, podžupan iz Bohinja, gospoda župnika, ravnatelji, direktorji podjetij, castni obcani, svetnice in svetni­ki, predstavniki obcinske uprave, predstavniki krajevnih skupnosti in društev, nastopajoci! Prisrcen pozdrav in dober vecer želim vsem v imenu obcine Železniki in tudi v svojem imenu. Danes praznujemo obcinski praznik en dan prej zaradi vseh priredi­tev v okviru Cipkarskih dni. Sicer praznik obcine obeležujemo 30. junija, kajti na ta dan 973. leta so bili v darilni listini prvic omenjeni kraji z obmocja naše obcine. V tej darilni listini je nemški cesar Oton II. podaril ozemlje Selške doline in Škofje Loke freisinškim škofom. Tudi letos obcinsko praznovanje zaznamujejo številne športne in kulturne prireditve, ki potekajo že celotni junij. V teh dneh potekajo v Železnikih že 56. Cipkarski dnevi, ki so najstarejša kulturno-etnograf-ska prireditev v naši obcini in tudi ena najstarejših v Sloveniji. Presta­vljeni Cipkarski dnevi tako prvic sovpadajo z obcinskim praznikom. Preko programa Evropa za državljane smo tudi letos uspeli pridobiti evropska sredstva, s katerimi smo Cipkarske dneve še obogatili. Vceraj je bilo slovesno odprtje v kulturnem domu, zakljucujejo pa se v nedeljo z nastopom glasbenikov, plesalcev in s klekljarskim tekmovanjem pred obnovljenim plavžem in kasneje z veselico. Vmes pa se bo zvrstilo veliko prireditev, lahko pa si ogledate tudi zanimive razstave cipk. Jutri pa bo potekal tudi 5. Rally Železniki. Spoštovani prejemniki priznanj, ucenci z izjemnim uspehom, dija­ki odlicnjaki. S svojim zgledom dokazujete, da se z delom, znanjem in vztrajnostjo lahko dosežejo visoki cilji. Najprej se zahvaljujem in cestitam prejemnikom obcinskih priznanj. S svojimi prizadevanji in delom na gospodarskem, družbenem in kultur­nem podrocju ste veliko pripomogli k skupnemu dobremu. S prizadev­nostjo in zagnanostjo ste v okolju vtisnili prepoznaven pecat in pripo­mogli k temu, da je naša obcina uspešna in da se obcani v njej dobro pocutimo. Priznanja podeljujemo tudi ucencem osnovne šole za izjemen uspeh v vseh letih šolanja in dijakom srednjih šole za odlicen uspeh v vseh letih srednješolskega izobraževanja. Svoje nadpovprecne uspehe ste dosegli z nadarjenostjo, pridnostjo in vztrajnostjo. Po zasluženih pocitnicah vas bo pot vodila nabirat znanje na srednje in visoke šole. Želim vam, da izkoristite vse tiste prednosti in danosti, ki jih imate, in vse tiste, ki vam jih ponuja današnji cas. Zagotovo ste na pravi poti, za kar so zaslužni tudi vaši starši, ucitelji in ravnatelji. Zahvaljujem se tudi obcinskim svetnikom, podžupanu, sodelavcem v obcinski upravi, župnikoma, ravnateljem, direktorjem podjetij, pred­stavnikom krajevnih skupnosti, društev in skupin, ki kakor koli prispe­vate k boljšemu življenju v naši obcini. Ob koncu se želim zahvaliti tudi vsem, ki ste sodelovali v pripravah za današnjo prireditev, in tudi vsem nastopajocim na današnjem veceru. Vsem zbranim iskreno cestitam ob obcinskem prazniku in vam želim prijeten vecer. Obcinski nagrajenci za leto 2018 s sklepom št. 356–363/2018 Obcinski nagrajenci za leto 2018. Foto: Simon Benedicic Obcinski svet obcine Železniki podeljuje listino castne obcanke za leto 2018 dr. JOŽICI REJEC (rojena 20. marca 1955, stanujoca Knape 14, Selca) za življenjsko delo na gospodarskem in družbenem podrocju. Predlagatelji: Domel Holding, d. d., Železniki, Obcinski odbor SLS Železniki, Obcinski odbor NSi Železniki. Obrazložitev pripravil: mag. Matjaž Cemažar. UTEMELJITEV Dr. Jožica Rejec je že v rani mladosti zacutila svoj talent na tehnicnem podrocju, zato je svoje znanje pricela nabirati v srednji tehnicni šoli in ga nadgradila na Fakulteti za elektrotehniko. Svojo karierno pot je pricela v razvoju takratne Iskre kot elektroinženirka, vodila oddelek pro-jektantov, vrsto let vodila podrocje razvoja in kakovosti ter leta 2006 prevzela mesto predse­dnice uprave podjetja Domel. Po prevzemu vodenja podjetja je bila dr. Rejceva soocena z vrsto izzivov, od katastrofalnih poplav v letu 2007, ki so podjetju povzrocile veliko ekonomsko škodo, do gospodarske krize v letih 2009 in 2012. S svojim nacinom vodenja, za katerega sama pravi, da je avtenticen, je uspela podjetje Domel razviti v uspešno in svetovno konkurencno podjetje ter globalnega ra­zvojnega dobavitelja na zahtevnih trgih. Podjetje je v casu njenega vodenja razširilo podrocje delovanja z elektricnih motorjev za sesalnike in kuhinjske aparate tudi na EC motorje za pre­zracevalne in klimatizacijske sisteme, vrtno opremo, industrijska puhala in motorje ter kompo­nente za avtomobilsko industrijo. Domelovi izdelki so danes prisotni v izdelkih vseh pomemb­nih proizvajalcih sesalnikov, kot so Phillips, Kärcher, Rowenta, Electrolux in Hyla, medtem ko se EC motorji nahajajo tako v Stihlovih baterijskih vrtnih orodjih višjega cenovnega razreda kot v orodjih Husqvarne. Dr. Jožica Rejec je spoštovana tako med sodelavci kot partnerji. V letih njenega vodenja pod-jetja se je kultura podjetja razvijala na vrednotah in vidikih trajnostne inovativnosti. Z mocnim obcutkom za družbeno odgovornost se je podjetje aktivno vkljucevalo v lokalno okolje in pod-piralo tako infrastrukturne projekte kakor tudi razlicne dogodke s športnega in kulturnega podrocja. Znacilnosti Domelove kulture so ustvarjalni in ambiciozni zaposleni, ki razumejo zahteve trga in rastejo skozi vrednote podjetja. V letih njenega vodenja se je število kvalifici­ranih delovnih mest povecalo za 100 %, število zaposlenih pa za 25 % in jih je sedaj 1375. Ob razviti kadrovski politiki pa imajo tudi izjemno štipendijsko politiko, s katero podpirajo vec kot 90 mladih na razlicnih stopnjah izobraževanja. Najožji sodelavci jo vidijo kot osebo dejanj in osebo, ki zna pohvaliti uspehe. Dr. Rejceva velik pomen pripisuje spoštovanju, postavljanju skupnih ciljev, dajanju svobode zaposlenim, sodelovanju in zaupanju. Pri svojem delovanju stremi k zagotavljanju obcutka varnosti v podje­tju, zastavljanju dolgorocne vizije ter ne dopušca tarnanja in lenobe. Kot svoj najvecji dosežek vidi vzpostavitev odprtosti, na podlagi katere lahko vsak zaposleni poda nove ideje, predloge in rešitve za doloceno vprašanje, kar vodi do vecje ucinkovitosti in novih inovacij, ki jih družba denarno nagradi. Skrb za inovativnost ni prisotna samo v okviru podjetja, ampak tudi v družbeno odgovor­nem življenju dr. Rejceve. Od leta 2013 je soustanoviteljica in predsednica Zavoda za spodbuja­nje podjetnosti mladih, ki s pomocjo izkustvenega ucenja razvija in spodbuja podjetniško žilico mladih. Po štirih letih izvajanja programa Junior Achievement so rezultati sledeci: 150 dijaških podjetij, 1.000 vkljucenih dijakov, 30 sodelujocih srednjih šol in 50 usposobljenih mentorjev profesorjev. Za svoje delo in uspehe podjetja je prejela priznanje ambasador znanja Life Learning Aca­demia (2014), nagrado za najboljše MBA diplomate (IEDC Poslovna šola Bled, 2014), nagrado za izjemne dosežke v gospodarstvu (Casnik Finance, 2014) in nagrado za izjemne gospodarske dosežke (GZS, 2016). V letošnjem letu je Združenje Manager podelil dr. Jožici Rejec priznanje za življenjsko delo na podrocju menedžmenta. V prostem casu pa se doktorica elektrotehnike posveti poslanstvu biti babica šestim vnu­kom, se uci igrati klavir, poje v cerkvenem pevskem zboru, bere, rada kolesari in uživa v svoji drugi strasti, tj. vrtnarjenju. Železniki, 30. junij 2018 Župan mag. Anton Luznar Obcinski svet obcine Železniki podeljuje plaketo za leto 2018 MARJANU ŽITNIKU (rojen 21. julij 1955, stanujoc Na Kresu 20, Železniki) za odmevne dosežke na podrocju industrijskega oblikovanja. Predlagatelji: Domel Holding, d. d., Železniki, Muzejsko društvo Železniki, Strokovni svet za kulturo Javnega zavoda Ratitovec. Obrazložitev pripravil: mag. Matjaž Cemažar. UTEMELJITEV Marjan Žitnik, rojen leta 1955 na Cešnjici, se je po koncani Srednji šoli za oblikovanje zapos­lil v Iskri Commerce v Ljubljani. Leta 1990 je diplomiral iz industrijskega oblikovanja na lju­bljanski Akademiji za likovno umetnost pod mentorstvom prof. Saše Maechtiga in prof. Staneta Bernika. Istega leta je pridobil status samostojnega ustvarjalca v kulturi. Uveljavil se je tako na podrocju klasicnega kot specializiranega oblikovanja. Oblikuje pohištvo, igrala, zdravstvene pripomocke, stroje in naprave. Je avtor vec samostojnih in soavtor številnih skupinskih razstav. Za svoje oblikovalske dosežke je prejel vec pomembnih nagrad, med njimi tudi priznanje za odlicnost Svetovnega združenja oblikovalcev ICSID na BIO 15 (Ljubljana, 1996), bil pa je tudi nominiran za nagrado Prešernovega sklada in Župancicevo nagrado. Leta 2006 je za delo v povezavi z integriranimi usmerniki zraka prejel nagrado inovator leta. Za oblikovanje sesalnika Aqua Viva je leta 2013 prejel priznanje oblikovalski presežek DOS-a, v letu 2014 pa priznanje PLUS X AWARD za ino­vativni proizvod in nagrado PLUS X AWARD za najboljši proizvod leta 2014. Znan je po svojem stolu za sv. Urbana, v letu 2013 pa je bil stol Komet sprejet v stalno razstavo sedežnega pohištva Narodnega muzeja Slovenije. Marjan Žitnik je clan društva oblikovalcev Slovenije in Združenja umetnikov Škofja Loka. Matija Murko je o Žitnikovem delu v spremni besedi ob neki razstavi zapisal: ''Srecanje z njegovimi predmeti in napravami je prijetno in sprošcujoce, ker ti izdelki ne poucujejo, ne omejujejo, ne silijo v dolocen življenjski slog. So odgovor na vprašanje, kako je lahko stvar boljša, bolj prijazna in – vsem puristicnim teoretikom oblikovanja navkljub - tudi lepša. V tem odgovoru se skriva kvaliteta Žitnikovega oblikovanja v razponu od kmetijskih strojev do plas­tenke za pitno vodo.'' S podjetjem Domel je Žitnik pricel sodelovati na podrocju industrijskega oblikovanja ele­ktricnih motorjev in laboratorijskih naprav. Oblikoval je zunanjost laboratorijske centrifuge ter dolocil oblikovne znacilnosti elektronsko komutiranih motorjev za pogon ventilatorjev. Z njegovimi oblikovnimi idejami zunanjost motorjev ponazarja robustnost, zanesljivost in teh­nološko dovršenost, kar je kljucno pri trženju teh izdelkov na globalnem trgu elektromotorjev. Marjan Žitnik je v svojem življenjskem opusu dodal 19 podeljenih modelov in zašcit intelek­tualne lastnine ter prispeval preko 20 izdelkov v seznam industrijsko oblikovanih predmetov, vkljucenih v stalno zbirko industrijskega oblikovanja Arhitekturnega muzeja Ljubljana. Železniki, 30. junij 2018 Župan mag. Anton Luznar Obcinski svet obcine Železniki podeljuje plaketo za leto 2018 JOŽETU PREZLJU (rojen 28. januarja 1958, stanujoc Studeno 1, Železniki) za aktivno delovanje na razlicnih podrocjih življenja. Predlagatelj: Obcinski odbor SD Železniki. Obrazložitev pripravil: Leopold Nastran. UTEMELJITEV Jože Prezl je bil rojen 28. 1. 1958 v Kranju. Osnovno šolo je obiskoval v Železnikih, Srednjo šolo za jaki tok pa v Kranju. Na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo je leta 2003 pridobil naziv diplomirani varnostni inženir. Je oce dveh otrok. V Planinskem društvu za Selško dolino je poleg rednih dežurstev sodeloval pri izgradnji zbi­ralnika za vodo in izgradnji žicnice na Ratitovcu. Kot aktiven clan v Alpinisticnem odseku Železni­ki je postal njihov predsednik. Eno leto je bil tudi vodja planinske šole na Osnovni šoli Železniki. Konec sedemdesetih let je zacel delati v Zvezi socialisticne mladine Železniki in postal je predsednik Obcinskega odbora, po funkciji pa še clan Krajevne skupnosti. Organiziral in udele­žil se je mnogih delovnih akcij. Med drugim je bil predsednik gradbenega odbora za izgradnjo kanalizacije na Zalem Logu. Leta 1984 je bil izvoljen za profesionalnega sekretarja Zveze socialisticne mladine obcine Ško­fja Loka. Zaradi nestrinjanja s takratno politiko oblasti do delavcev je po desetih mesecih odstopil. Dva mandata je bil clan Izvršnega odbora sindikata Domel. Uprl se je prevzemu podjetja s strani tujega kapitala in bil je ustanovitelj Kluba delnicarjev podjetja Domel, ki je pridobil vecino zaposlenih. Tako so se uspešno ubranili sovražnemu prevzemu. Še danes je Domel v lastništvu zaposlenih. Jože Prezl je bil dva mandata v Izvršnem odboru Sveta delavcev in je veliko prispeval za delavsko participacijo. Kot clan stranke Socialnih demokratov je od leta 2008 predsednik obcinskega odbora Že-lezniki. Dva mandata je svetnik v obcinskem svetu obcine Železniki. Leta 2008 so bili Socialni demokrati v Vladi Republike Slovenije in Jože Prezl je preko mi-nistra za promet, g. Patrika Vlacica, uspešno lobiral, da so se pridobila sredstva za obnovo v poplavah unicene ceste v Davco v višini 22 milijonov evrov, od tega 75 % evropskih sredstev. Leta 2006 je registriral popoldansko podjetje za varstvo pri delu in dejavno vplival na to podrocje v razlicnih podjetjih. Leta 2015 je tako dobil nagrado Avgusta Kuharja kot najboljši varnostni inženir v Sloveniji. V podjetju ima eno zaposleno ter je sponzor in donator vec dru­štvom v obcini in izven: Turisticnemu društvu Zali Log, Športnemu društvu Kamikaze, Prosto­voljnemu gasilskemu društvu Železniki, Rokometnemu društvu Alples, Malemu maratonu v Škofji Loki, Futsal ekipi Aspekt. Železniki, 30. junij 2018 Župan mag. Anton Luznar Obcinski svet obcine Železniki podeljuje priznanje za življenjsko delo prostovoljcev za leto 2018 MIRANU BENEDICICU (rojen 11. oktobra 1943, stanujoc Racovnik 53, Železniki). Predlagatelji: Obcinski odbor SLS Železniki, Župnija Železniki, Obcinski odbor NSi Železniki. Obrazložitev pripravila: Tadeja Šuštar. UTEMELJITEV Miran Benedicic, po domace Lorencov Miran, rojen leta 1943 v Železnikih, je v kraju in izven njega najbolj poznan kot mojster skrila. Njegova druga vseživljenjska služba je služba kljucarja. Njegovo znanje obdelovanja skrilavca in delo z njim se je zacelo, ko je zacel skrbeti za svojo lastno streho nad glavo, ki je bila krita s skrilavcem. In recemo lahko, da je bil Miran na podrocju skrilavca samouk. Kot preudaren mojster je že takrat zacel zbirati star skrilavec, ki ga je nato pripravil za ponovno uporabo. Zato je še danes vesel, ce izve, da kje menjajo s skrilom krito streho, saj lahko, ce mu dovolijo, obnovi svojo zalogo skrilavca. V tem casu je pokril vsaj dvajset novih kapelic, ne le v Selški dolini, ampak tudi izven nje. Med drugim je pokril tudi kupolo na cerkvi loretske Matere Božje v Suši, kar je bilo zelo zahtevno delo. Poleg tega je v casu, ko višin-ska dela niso bila tako strogo zakonsko opredeljena, pomagal mnogim lastnikom vzdrževati in ohranjati njihove s skrilavcem krite strehe, ki so pogosto tudi spomeniško zašcitene. Vedno je bil in je še pripravljen prenašati svoje znanje na mlajše, da bi se ohranilo za prihodnje rodove. Z letom 1993 je postal tudi kljucar cerkve svetega Antona in kasneje tudi cerkve svetega Franciška v župniji Železniki. Skrbi za vzdrževanje, popravila in organizira delovne akcije, zato je sodeloval pri vseh župnijskih obnovah, prenovah in popravilih do danes. Zacelo se je z obnovo oz. izgradnjo Antonovega vrtca in nadaljevalo z obnovo cerkve svetega Antona. Pri omenjenih obnovah mu je izredno koristilo znanje dela na višini, tako je izredno veliko lahko prispeval pri obnovi ostrešja tako vrtca kot zvonika in cerkve. Ko so v župniji vse prenovili, uredili in blagoslovili, so prišle poplave leta 2007 in zgodba se je v marsicem ponovila: cišce­nje, priprava na obnovo, pospravljanje po obnovi … in Miranova celodnevna prisotnost. Nato je sledila obnova cerkve svetega Franciška, ki še ni povsem zakljucena. Miran svoj trud za ohranjanje kulturne in arhitekturne dedišcine uresnicuje ne le skozi delo s skrilavcem in kljucarskimi deli, ampak tudi kot clan gospodarskega sveta, ki pomaga pri gos-podarjenju z župnijskim premoženjem. 35 let je že postavljavec kulisnega božjega groba, ki je v župniji od leta 1856. Kar 40 let je zvonar, pritrkovalec. Je clan zgodovinske skupine, ki je izdala že dve knjigi: eno o kapelicah na obmocju Železnikov in drugo o kapelicah na obmocju Zalega Loga. Pripravili so vec razstav. Trenutno se skupina ukvarja s prispevki za zbornik ob 400-letnici župnije Železniki. In ne nazadnje, vec let je bil tudi prostovoljni gasilec. Miran Benedicic je velik ohranjevalec arhitekturne in kulturne dedišcine, ki svoje delo opra­vlja strokovno in prostovoljno. Je tudi clovek velikega srca, ki je vedno pripravljen priskociti na pomoc, ce ga kdo potrebuje. Železniki, 30. junij 2018 Župan mag. Anton Luznar Obcinski svet obcine Železniki podeljuje priznanje za življenjsko delo prostovoljcev za leto 2018 JANEZU PRIMOŽICU (rojen 30. avgusta 1930, stanujoc Davca 69, Železniki). Predlagatelja: Turisticno društvo Davca, Krajevna skupnost Davca. Obrazložitev pripravilo: Turisticno društvo Davca. UTEMELJITEV Janez Primožic se je rodil leta 1930 v Davci, kjer je odrašcal ob starših Janezu in Angeli ter bratu in štirih sestrah. Za delo je poprijel že kot štirileten otrok, ko je pomagal pastirju na Blegošu, kasneje je sam pasel živino doma. V rani mladosti, ko je tudi na ozemlju Slovenije divjala druga svetovna vojna, je moral svo­je življenje veckrat izpostaviti nevarnosti in nuditi pomoc vojakom, ki so si zavetje poiskali v bližini njegovega doma. Po vojni je kot mladenic vestno opravljal prostovoljna dela: pomagal je pri obnovi domov, kuhanju kope, gradnji šole, trgovine in župnišca. V teh letih je tudi zacel sodelovati z Rdecim križem, pri cemer je najvec casa namenil razdeljevanju paketov hrane in oblacil ljudem, ki so jih potrebovali. Obenem se je redno udeleževal sestankov, obcnih zborov in je sodeloval pri zbiranju prispevkov, ki so jih vašcani namenili tej organizaciji. Njegova pre­danost dobrodelnosti ni imela meja, saj je vecji del poti prehodil, zato da je lahko vse obiskal. Poleg dobrodelnosti Janeza odlikuje tudi skrb za ohranjanje kulturne dedišcine. Že leta 1968 je skupaj še z nekaterimi vašcani ustanovil turisticno društvo, v katerem kot clan uprav­nega odbora vse od zacetka dejavno sodeluje in se redno udeležuje sestankov. Vsako leto po­maga pri organizaciji kulturno-etnografske prireditve Dan teric, na kateri z najvecjim veseljem prikaže rocno vrtanje lesenih cevi za vodo, ki so vcasih služile kot vodovodni sistem. Poleg tega je Janez tudi zbiratelj starega orodja. Veliko let je doma shranjeval razna orodja, ki so jih nekoc uporabljali pri delu, a je z leti njihova uporaba zamrla. Želel jih je ohraniti za mlajše rodove, da bi lahko videli, kakšna orodja so uporabljali njihovi predniki. Zbirko orodij je nato poklonil Turisticnemu društvu, ki jih je v svojih prostorih postavilo na ogled. Janez je sodeloval tudi pri snemanju dokumentarnega filma Od lanu do platna in Golcarija na Selškem nekoc. Janez Primožic velja za vedno dobro razpoloženega gospoda, ki rad pripoveduje o prigodah iz svojega življenja, je široko razgledan in kljub svojim letom vedno pripravljen pomagati. Železniki, 30. junij 2018 Župan mag. Anton Luznar Obcinski svet obcine Železniki podeljuje priznanje za življenjsko delo prostovoljcev za leto 2018 VALENTINU KEJŽARJU (rojen 22. januarja 1946, stanujoc Davca 71, Železniki). Predlagatelja: Turisticno društvo Davca, Krajevna skupnost Davca. Obrazložitev pripravilo: Turisticno društvo Davca. UTEMELJITEV Tine Kejžar se je rodil leta 1946 v Škofji Loki, v delavski družini kot najstarejši od treh otrok. Najprej je skupaj z sestrama odrašcal v Škofji Loki. Ko sta februarja 1958 umrla njegova stara starša, ki sta živela v Davci, se je mati skupaj z otroki preselila na kmetijo. Šolanje je od cetrtega razreda naprej nadaljeval v Davci. V šoli se je naucil tudi klekljanja, vezenja in pletenja nogavic. Po koncani osnovni šoli je nekaj casa ostal na kmetiji, kjer dela ni primanjkovalo. Kasneje je odšel v Crno, kjer se je dve zimi ucil kolarstva, da je lahko izdeloval orodje za delo doma. Vojaški rok je služil v Sarajevu, kjer si je cas krajšal z izdelovanjem domin, rezljanjem šaha iz lesa in vezenjem prtickov iz svilenih niti. Ko je leta 1967 odslužil vojaški rok, so se najprej lotili gradnje ceste, nato pa še nove hiše. Gradnja je bila težka zaradi nedostopnosti in pomanjkanja gradbenega materiala. Leta 1973 se je porocil in si ustvaril družino s sedmimi otroci. Ko se je v Davci ponudila možnost dela v tovarni, je najprej zacel z delom v tovarni Iskra, kasneje pa v obratu Niko, kjer se je tudi upokojil. Še vedno je zelo aktiven in rad ustvarja. Na prošnjo Turisticnega društva Davca je zacel z izdelovanjem novih statev za prikaz tkanja lanu, saj so bile stare dotrajane. Po ogledu starih statev je sam naredil nove, na katerih sedaj vsako leto tke lan in radovednežem prikaže, kako nastane platno. Aktiven je tudi pri drugih organizacijah, kot so Rdeci križ, pastoralni svet, Društvo upoko­jencev. Clan Turisticnega društva Davca je že 40 let. Železniki, 30. junij 2018 Župan mag. Anton Luznar Obcinski svet obcine Železniki podeljuje priznanje za aktivno delovanje društev za leto 2018 TURISTICNEMU DRUŠTVU DAVCA (Davca 22, Železniki). Predlagatelj: Turisticno društvo Železniki. Obrazložitev pripravilo: Turisticno društvo Železniki. UTEMELJITEV Krajani Davce so Turisticno društvo Davca ustanovili v letu 1968, saj so bili takrat aktivni na številnih podrocjih, med njimi tudi na podrocju ohranjanja kulturnega izrocila. V Davci so tja do konca šestdesetih let prejšnjega stoletja na vsaki vecji kmetiji sejali lan, ga trli, predli na kolovratu in tkali platno. Vendar pa je s prodorom umetnih vlaken na tržišce ta dejavnost na podeželju pricela izumirati. Z namenom ohranjanja opravil in obicajev, povezanih s predelavo lanu, je Turisticno društvo pricelo s prireditvijo Dan teric, ki so jo uspešno organizirali kar deset let zapored. Po nekajletni prekinitvi prireditve jo je društvo ponovno obudilo in živi še danes. V društvo je vkljucenih okrog 30 clanov, ceprav je treba poudariti, da pri organiziranju vec­jih akcij in prireditev sodeluje cela vas. Turisticno društvo Davca vsako leto s prizadevnostjo svojih clanov in tudi domacinov izpelje vec razlicnih aktivnosti. Kot že omenjeno, vsako leto pripravi kulturno-etnografsko prireditev Dan teric. Organizira tudi celodnevno prireditev Zadnji majnik kot romarsko pot k davški Ma-riji. Ponosni so tudi na pešpot po Zgornji Davci, ki udeležencem ponuja cudovite panoramske razglede. Kako priti od lanene bilke do lanenega platna, pa clani radi pokažejo tudi na razlicnih prireditvah in predstavitvah širom Slovenije in v zamejstvu. Prav na zacetku 21. stoletja je društvo opušceno trgovino preuredilo v etnografski muzej z delavnico za preizkus in prikaz celotnega postopka od bilke do platna. Muzej obiskujejo pred­vsem osnovne šole in društva ter ostali obiskovalci Davce. Želja Turisticnega društva Davca in prav tako želja krajanov je bila, da mladim generacijam ohranijo spomin generacij, ki so si rezala trdo skorjo kruha s pridelavo lanu in predelavo lanu v razlicne koncne izdelke. Zato so posneli dokumentarni film, v katerem nastopajo še živeci krajani, ki so to izkusili na lastni koži. V zahvalo tem ljudem in opomin sodobnim generacijam o trdem delu in skromnem življenju je ta dokumentarni film društvu v ponos, vsem krajanom in krajankam pa v veselje, saj so pri ustvarjanju sodelovali vsi, kar je Davco kot kraj v najboljši možni meri najbolj povezalo. Železniki, 30. junij 2018 Župan mag. Anton Luznar Obcinski svet obcine Železniki podeljuje priznanje za aktivno delovanje društev za leto 2018 ŠPORTNEMU KINOLOŠKEMU DRUŠTVU ŽELEZNIKI (Na Plavžu 49, Železniki). Predlagatelj: Športno kinološko društvo Železniki. Obrazložitev pripravil: Samo Potocnik. UTEMELJITEV Športno Kinološko društvo Železniki je bilo eno pr vih kinoloških društev v Sloveniji in praznuje 60-letnico delovanja. Ustanovljeno je bilo leta 1958 kot Klub za vzrejo športnih in službenih psov Gorenjske v Kranju. Delovanje se je kmalu preneslo v Škofjo Loko. Poleg vzreje se je klub posvecal vzgoji in šolanju psov. Redno so potekali tecaji poslušnosti in obrambe. Clani kluba so nastopali na raznih prireditvah, kjer so prikazali svoje sposobnosti pri delu s psi, ter na tekmovanjih in razstavah po celotni bivši skupni državi in v tujini. Ob tem je bila želja kluba, da ljudem približa in prikaže psa kot prijetnega clovekovega sopotnika. Ime društva se je veckrat spreminjalo. Od leta 1972 je bilo društvo poznano kot Kinološko društvo Škofja Loka. V svoji zgodovini delovanja društvo beleži tako vzpone kot padce. Pose-ben pecat obstoju društva je pustilo obdobje po osamosvojitvi Slovenije. Vadbeni poligon, ki so ga imeli v dolini Hrastnice pri Škofji Loki, je postal predmet denacionalizacije in ostali so brez nujno potrebnega vadišca. Naslednjih nekaj let je društvo iskalo novo lokacijo, hkrati pa se je zaradi pomanjkanja clanstva borilo za svoj obstanek. V tem casu so svojo dejavnost v celoti prenesli v Selško dolino, kjer je že nekaj let delovala sekcija društva. Do leta 2001 so kot gostje Športnega društva Selca vadili na tamkajšnjem nogometnem igri-šcu. V letu 2002 je društvo v najem dobilo vadišce poleg Športnega parka Rovn v Selcih. Uredili so vse potrebno ter prestavili društveno brunarico iz Hrastnice na novo lokacijo. Konec leta 2003 so tako docakali vadišce, ki jim omogoca odlicne pogoje za delo s psi in organiziranje tekmovanj. Zaradi nove lokacije in obmocja delovanja društva se je leta 2004 društvo preime­novano v Kinološko društvo Škofja Loka – Železniki. Leta 2007 so odkupili vecji del zemljišca, ki ga uporabljajo danes, in prvic v zgodovini svojega obstoja je društvo pridobilo lastninsko pravico nad vadišcem in objekti na njem. Na žalost pa je ves vloženi trud že jeseni tega leta prizadela vodna ujma, ki je povzrocila ogromno škode. Potrebno je bilo veliko donacijskih sredstev in prostovoljnega dela clanov, da so zopet vzpostavili stanje pred poplavami. Na pobudo nekaterih clanov je v zacetku leta 2008 skupšcina društva izglasovala ime Špor­tno kinološko društvo Škofja Loka – Železniki, vendar to preimenovanje ni zdržalo dolgo. Za­radi svoje lokacije v obcini Železniki se je naziv društva v letu 2013 spremenil v Športno kino­loško društvo Železniki. V zacetku leta 2016 so izdelali nov logotip in odkupili še preostali del zemljišca, ki so ga vseskozi uporabljali kot svoje vadišce in je bil v lasti Športnega društva Selca. Društvo je obstalo klub viharjem, ki so ga zaznamovali. Za to se je treba zahvaliti vsem cla­nom, ki so bili skozi desetletja del društva, njihovim pridnim rokam in modrim odlocitvam. Zahvala gre tudi podjetjem in posameznikom, ki so društvu stali ob strani. Železniki, 30. junij 2018 Župan mag. Anton Luznar Obcinski nagrajenci za leto 2010 Obcinski nagrajenci za leto 2010. Foto: Tine Benedicic Obcinski svet obcine Železniki podeljuje listino castnega obcana za leto 2010 ROMANU KEJŽARJU (rojen 11. februarja 1966, stanujoc Zgornja Sorica 17, Sorica), vrhunskemu športniku, maratoncu in veckratnemu olimpijcu. Predlagatelj: Krajevna skupnost Sorica. Obrazložitev pripravila: Matjaž Cemažar in Primož Pintar. UTEMELJITEV Roman Kejžar je prve tekaške izkušnje zacel nabirati v rodni vasi Spodnje Danje. Svojo športno kariero je pricel graditi že v bivši državi Jugoslaviji z zmago na državnem prvenstvu v maratonu. V svoji bogati športni karieri, ki jo je zakljucil v letu 2009, je opravil 34 nastopov za reprezen­tanco Slovenije, bil udeleženec devetih svetovnih prvenstev v maratonu, malem maratonu in krosu, bil udeleženec štirih evropskih prvenstev v krosu, sredozemskih iger, balkanskih atlet­skih iger v maratonu, clan slovenske atletske reprezentance na osmih evropskih pokalih itd. Vrhunec vsakega športnika je vsekakor udeležba na olimpijskih igrah. Roman Kejžar je bil clan slovenske odprave na olimpijskih igrah v Sydneyju leta 2000, v Atenah leta 2004 in v Pekingu leta 2008. Na bogati športni poti je osvojil sedem pokalov Slovenije v tekih na daljše proge in postal kar 29-kratni državni prvak Slovenije v tekih na daljše proge – od krosa do maratona. Njegov osebni rekord v maratonu je 2:11:50, ki je bil dosežen leta 2000, in ta cas ostaja še vedno zapi­san kot najboljši cas maratonov v slovenski atletiki. Roman tudi po zakljuceni aktivni karieri maratonca ostaja v atletiki kot trener, saj mu je bila v letošnjem letu zaupana pomembna vloga vodje slovenske maratonske ekipe. S svojimi dosežki, zgledom, vztrajnostjo in delavnostjo je Roman Kejžar ponesel ime naših krajev po Sloveniji, v Evropo in širni svet, zato smo krajani KS Sorica ponosni, da Roman ostaja zvest našim krajem. Železniki, 30. junij 2010 Župan Mihael Prevc Obcinski svet obcine Železniki podeljuje plaketo za leto 2010 KULTURNO-UMETNIŠKEMU DRUŠTVU GRUDNOVE ŠMIKLE (Selca 154, Selca) za izjemne dosežke na podrocju ženskega zborovskega petja. Predlagatelja: Strokovni svet za kulturo Javnega zavoda Ratitovec, obcinski odbor N.Si Železniki. Obrazložitev pripravila: Ana Prevc Megušar. UTEMELJITEV Ženska vokalna skupina Grudnove Šmikle deluje pod vodstvom Marjete Naglic. Njihova glasbena zgodba se je zacela decembra 2002 prav na dan sv. Miklavža. Pevke same jo opisujejo takole: ''Vsako leto sveti Miklavž na zemljo prinese tudi nekaj carobnega zvezdnega prahu s svoje poti. Ta zvezdni prah pomaga obdarjenim ljudem tako, da najlepša stvar, ki se jim zgodi tega dne, postane ena izmed njihovih najlepših stvari v življenju.'' Mlada vokalna skupina je že vse od svojih zacetkov predstavljala veliko kulturno obogatitev za Železnike in tudi širše škofjeloško obmocje. S svojim petjem je sodelovala na kulturnih prire­ditvah, dobrodelnih koncertih, prirejala lastne koncerte in v goste vabila kvalitetne zborovske sestave od drugod. Od leta 2007, ko v zboru poje 22 pevk, so z ambicioznimi nacrti in programom zacrtale pot, ki jih je vodila v sam vrh slovenskega petja. V juniju 2008 so s slovenskim zborovskim skladateljem Ambrožem Copijem pripravile koncert slovenskih ljudskih pesmi v skladateljevih priredbah. Istega leta so svoj pecat pustile na sklepnem koncertu zborov posameznih regij v Slovenski filharmoniji s programom Marija – cešceno ime. Avgusta 2009 so se udeležile med-narodnega tekmovanja v Ohridu, kjer so se z odlicnim nastopom v treh kategorijah uvrstile na tekmovanje za veliko nagrado in jo tudi osvojile. Uspeh so dopolnile še v novembru na gorenjskem zborovskem tekmovanju odrskih pevskih zasedb v Škofji Loki, kjer so prejele najžlahtnejše priznanje – zlato priznanje z odliko. V letošnjem aprilu so se Grudnove Šmikle prvic udeležile najprestižnejšega slovenskega zborovskega tekmovanja Naša pesem v Mariboru in si z oceno 91,7 tock pridobile zlato priznanje in še posebno priznanje in nagrado za najbolj­šo izvedbo sodobne slovenske skladbe, kar predstavlja najvecji uspeh zborovskega petja na Škofjeloškem doslej. Zato menimo, da si upraviceno zaslužijo Plaketo obcine Železniki za leto 2010. Hkrati pa želimo, da bi Grudnove Šmikle na njihovi pevski poti Sveti Miklavž še dolgo posipal s svojim carobnim prahom in da bi pevke s svojimi darovi tudi v prihodnosti bogatile kulturno življenje v naši obcini. Železniki, 30. junij 2010 Župan Mihael Prevc Obcinski svet obcine Železniki podeljuje plaketo za leto 2010 ROKOMETNEMU DRUŠTVU ALPLES ŽELEZNIKI (Cešnjica 54, Železniki) za 50 let rokometa v Selški dolini. Predlagatelj: Svet pod Ratitovcem. Obrazložitev pripravil: Brane Bertoncelj. UTEMELJITEV Rokometno društvo Alples je praznovalo 50-letnico delovanja rokometa v Selški dolini. V letu 1962 je rokometna ekipa TVD Partizan Selca zacela z igranjem v Gorenjski rokometni ligi. Za razvoj in popularizacijo rokometa je bil velik korak narejen leta 1970, ko je pokroviteljstvo nad rokometaši in smucarji prevzel Alples. Z manjšimi prekinitvami je bilo Rokometno društvo Alples vse skozi nosilec te športne igre v dolini. V klub oz. društvo je bilo v vseh letih vkljuceno veliko število otrok in mladine. Pridobili so mnogo pozitivnih lastnosti, ki jim še kako prav pridejo na njihovih kasnejših poslovnih in življenjskih poteh. Društvo se trudi tudi v sedanjih težkih financnih casih – s pomocjo gene-ralnega pokrovitelja podjetja Alples, d. d., – da v svoje vrste pridobi cim vecje število otrok in mladine ter jih odvrne od vse mogocih negativnih vplivov, ki se pojavljajo v sedanjem casu. Najvecji uspehi so bili doseženi v ženskem rokometu, ko je ekipa igrala v 1. B jugoslovanski ligi in je bila v svojem obdobju najboljša slovenska ekipa. Ne smemo pozabiti, da sta v Železni­kih prve korake naredili dve vrhunski rokometašici Tanja Polajnar in Nada Pohleven, ki sta bili obe v letošnjem letu izbrani med najboljše igralke rokometa v zgodovini Slovenije. Moška rokometna ekipa pa se je v letu 2009 uvrstila v 1. B državno rokometno ligo. Cilj eki­pe in društva v naslednjih letih je ostati stabilen prvobeligaš in še naprej navduševati številne gledalce, ki si ogledajo rokometne tekme v Športni dvorani Železniki. Železniki, 30. junij 2010 Župan Mihael Prevc Obcinski svet obcine Železniki podeljuje priznanje za leto 2010 JERNEJU BEŠTRU (rojen 20. avgusta 1958, stanujoc Dolenja vas 49, Selca) za prizadevno delo in vecletno vodenje Krajevne skupnosti Dolenja vas. Predlagatelja: Obcinski odbor SLS Železniki, Obcinski odbor ZNS Železniki. Obrazložitev pripravil: Janez Ferlan. UTEMELJITEV Jernej Bešter je eden tistih predsednikov krajevnih skupnosti, ki je s svojo delavnostjo doka­zal, kako se da združiti krajane za doseganje skupno zastavljenih ciljev na razlicnih podrocjih. Poleg delavnosti ga odlikuje sposobnost vodenja, dobre komunikacije, iskanja pravih rešitev in sklepanja prepotrebnih kompromisov. Ko se je leta 1995 Dolenja vas odlocila ustanoviti svojo krajevno skupnost, je na njeno celo stopil Jernej Bešter. Najprej je brez vecjih zapletov izpeljal zahtevno delitveno bilanco s prejšnjo skupno Krajevno skupnostjo Selca in se skupaj s krajani lotil obnove dotrajanega vo­dovodnega omrežja. V letu 2001 je ob obnovi 1 km državne ceste skozi Dolenjo vas poskrbel, da so se v celotni dolžini vasi zgradili plocniki, v dolžini 400 metrov pa tudi kanalizacija. V predsedovanju tretjega mandata, v letih 2003–2006, je bila pod njegovim vodstvom urejena kanalizacija celotne vasi v skupni dolžini 1.800 metrov, le-ta se je nadaljevala tudi v cetrtem štiriletnem mandatu, ko je bila Krajevna skupnost Dolenja vas prva v obcini, kjer so terene celotnega naselja prepredli s cevmi za širokopasovni internet. Jernej Bešter je z odlicnim vodenjem vsako leto presegel zastavljene cilje krajevne skup­nosti, saj so skupaj z vašcani v 15 letih obstoja krajevne skupnosti uredili vse vaške ceste in jih po vseh omenjenih gradnjah tudi preplastili z asfaltno prevleko. Treba je še omeniti njegovo zavzemanje za idejo, da opušcena trgovina postane last kraja, da stavba ne propada, ampak da se v njej odvija kakšna dejavnost. Vsa leta se je tudi mocno prizadeval, da krajevna skupnost dobi svoje igrišce, in ideja bo realizirana v naslednjem letu. Še vec, poleg športnega bo zgrajeno še otroško igrišce s spremljajocim objektom, ki ga bodo koristili športniki in gasilska enota. Jernej pa je dva mandata tudi obcinski svetnik, tri mandate pa deluje tudi v obcinskem Od­boru za komunalo in varstvo okolja, ki mu zadnjih osem let tudi predseduje. Jernej Bešter si za vse omenjeno zasluži priznanje, saj vse, kar dela, dela z dušo in srcem. Železniki, 30. junij 2010 Župan Mihael Prevc Obcinski svet obcine Železniki podeljuje priznanje za leto 2010 KULTURNO UMETNIŠKEMU DRUŠTVU DRAŽGOŠE (Dražgoše 35, Železniki) za uspešno izvedbo iger na prostem. Predlagatelj: Strokovni sveta za kulturo Javnega zavoda Ratitovec. Obrazložitev pripravil: Jurij Rejec. UTEMELJITEV Kulturno umetniško društvo Dražgoše je v letu 2007 uprizorilo igro Janeza Evangelista Kre­ka Sveta Lucija. Igro, ki govori o Dražgošanih in romarjih k Sveti Luciji, so vec kot uspešno uprizorili na posreceno izbranem naravnem prizorišcu na gozdnem obronku Dražgoš, imeno­vanim Za plotom. Naravni amfiteater je igri in igralcem dodal še prav poseben car, ki so ga obi-skovalci še dolgo obcutili v srcu. Režiserju Roku Pintarju je s karakterno zasedenimi vlogami domacih igralcev uspelo pripraviti cudovito predstavo. Spomladi leta 2009 pa so se igralci iz Dražgoš predstavili še z eno igro na prostem, tok-rat z igro Antona Medveda Stari in mladi. Tudi ta igra, odigrana v lokalnem narecju, je požela gromke aplavze velikega števila obiskovalcev – obe skupaj si je namrec ogledalo vec kot 3.200 gledalcev, kar je v zadnjih letih zagotovo svojevrsten rekord malega krajevnega gledališca ne samo v obcini, pac pa v širšem slovenskem prostoru. Roku Pintarju in igralcem KUD Dražgoše je k pripravi igre uspelo pritegniti celo vas. Vašcani so bili vkljuceni v pripravo prizorišca, izdelavo scene, organizacijo parkiranja in usmerjanja obiskovalcev, pogostitve igralcev in obiskovalcev. Tako je že pregovorno složna vasica ponov-no stopila skupaj in predstavila obiskovalcem kraj ob vznožju Dražgoške gore v najlepši luci. Železniki, 30. junij 2010 Župan Mihael Prevc Obcinski svet obcine Železniki podeljuje priznanje za leto 2010 PETRU MESCU (rojen 9. avgusta 1976, stanujoc Na Kresu 3, Železniki), koordinatorju humanitarne pomoci v obcini Železniki po katastrofalnih poplavah 18. 9. 2007. Predlagatelj: Obcinski odbor ZNS Železniki. Obrazložitev pripravil: Janez Habjan. UTEMELJITEV 18. septembra 2007 se je v Železnikih in okoliških krajih dogodila naravna katastrofa. Poplave so unicile domove, hiše, ceste, mostove, podjetja, gospodarska poslopja, avtomobile, zdravstveni dom, pokopališce in cerkev. Nekaterim skoraj vse, za kar so se trudili dolga leta. Prebivalci so bili nemocni, prestrašeni in obupani. V tistem trenutku so potrebovali pomoc, predvsem pa obcutek, da niso sami. Peter se je tistega usodnega dne v vecernih urah zaradi zaprtih cest s težavo prebil domov. Ko je obiskal najbolj prizadeta obmocja, je lahko le z grozo opazoval razdejano mesto in obup na obrazih somešcanov. Na pokopališcu v Železnikih se je Peter zaskrbljeno vprašal: ''Kaj lahko sam kot obcan storim za prizadete prebivalce naše obcine?'' Odgovoril si je: ''Ce primem v roke lopato, bi bilo delo tudi po tednu dni komaj opazno.'' Takoj zatem se mu je porodila ideja o ustanovitvi humanitarnega sklada za pomoc prizadetim. Petrov cilj je bilo zbrati vsaj 40.000 EUR. Verjel je, upal in racunal tako na pomoc s strani države in podjetij kot tudi na socutna srca državljanov in državljank Republike Slovenije. Še isti trenutek je pricel z delom. Odšel na obcino, predlagal ustanovitev humanitarnega sklada in pricel s pisanjem prošnje za pomoc prizadetim. Naslednje jutro se je dogovoril za odprtje transakcijskega racuna, v podjetju PLAN e, d. o. o., so priceli z izdelavo spletnega portala in oblikovanjem prošnje. Zbiral je naslove medijskih hiš, novinarjev, poslancev in svetnikov, slo­venskih podjetij in vztrajno pošiljal prošnje za pomoc. Na izredni seji obcinskega sveta obcine Železniki je tudi javno in uradno predstavil idejo o humanitarni akciji. Delo se je pricelo, mediji so porocali in odzivi prvih darovalcev so bili izjemni. Telefonska linija je bila neprestano zasedena, klicali so ljudje iz cele Slovenije. Humanitarna akcija je pre­segla vsa pricakovanja. Zbranih je bilo 2.796,026 EUR humanitarne pomoci. Železniki, 30. junij 2010 Župan Mihael Prevc Obcinski nagrajenci za leto 2011 Obcinski nagrajenci za leto 2011. Foto: Aleksander Cufar Obcinski svet obcine Železniki podeljuje listino castnega obcana za leto 2011 PETRU POLAJNARJU (rojen 20. februarja 1928, stanujoc Cešnjica 36, Železniki) za življenjsko delo na podrocju kovinarstva, razvoja industrije v Železnikih ter delo na kulturnem podrocju. Predlagatelja: Obcinski odbor SLS Železniki, Muzejsko društvo Železniki. Obrazložitev pripravila: Lojze Žumer in Jure Rejec. UTEMELJITEV Peter Polajnar je edini še živeci ustanovni clan Zadruge kovinarjev in eden od nosilcev po­vojnega razvoja kovinarstva v Železnikih. Pri svojem delu je pred svojimi osebnimi interesi vedno dajal prednost zadrugi. Ko se je takratna tovarna elektromotorjev NIKO vkljucila v sistem ISKRA, je bilo videti, da bo treba zaradi pomanjkanja kapacitet za izvozno usmerjeno proizvodnjo ukiniti pisarniški program. Gospod Polajnar je bil pr vi, ki se je zavzemal, da ta prav tako tržno pomembna dejav­nost ne bi šla iz Železnikov. Dosegel je odlocitev o ustanovitvi novega podjetja, ki bo poleg tega proizvodnega programa prevzelo tudi nekdanje ime NIKO. S to aktivnostjo je bil postavljen pred dejstvo, da prevzame tudi vodenje novega podjetja. Zaradi skromne dedišcine, ki jo je ob ustanovitvi dobil od Iskre, je bila to res težka naloga. Predvsem zaradi njegove prizadevnosti pa je nova tovarna že po nekaj letih uspešno poslovala. Krona njegovih prizadevanj pa je bila nova tovarniška stavba na Otokih. Kot direktor je vedno imel posluh tudi za potrebe kraja in takratna Krajevna skupnost je s pomocjo tovarne NIKO uspela marsikaj uresniciti tudi pri urejanju komunalnih problemov v Železnikih. Pri ustanavljanju muzeja v Železnikih je bil eden od najbolj aktivnih sodelavcev in je skrbel za nastajanje muzejske zbirke. Veliko pomembnih artefaktov, ki so danes jedro te zbirke, je ohranjenih po njegovi zaslugi. Med temi je najpomembnejša obnova dveh avtomatov, ki jo je organiziral in pri izvedbi ves cas pomagal s svojim znanjem. Bil je tudi pobudnik za ustanovitev Avto-moto društva. Skupaj s sodelavci je spravil skupaj in usposobil za vožnjo nemški vojaški avto Tatra, ki je dolgo casa služil šolanju bodocih vozni­kov. Z njegovo pomocjo so v vozno stanje spravili tudi motorno kolo. Mnenja smo, da je podelitev naziva castni obcan zasluženo priznanje za Petrovo nesebicnost in prizadevnost pri uveljavljanju tako železnikarske industrije kot mesta samega. Železniki, 30. junij 2011 Župan Mihael Prevc Obcinski svet obcine Železniki podeljuje plaketo za leto 2011 PROSVETNEMU DRUŠTVU IVAN GROHAR SORICA (Spodnja Sorica 18, Sorica) za 100 let delovanja. Predlagatelj: Turisticno društvo Sorica. Obrazložitev pripravil: Marjan Peternelj. UTEMELJITEV Ob ustanovitvi pred stotimi leti se je Prosvetno društvo Ivan Grohar Sorica imenovalo Bral-no izobraževalno društvo Sorica. Zacetni namen je bil vecanje zanimanja za branje knjig in casopisov. Knjižnicarsko dejavnost je v razlicnih oblikah društvo ohranjalo približno do leta 1990, ko je zaradi spremenjenih razmer zamrlo. Zgodovinsko vzeto je bila knjižnicarska de­javnost skozi dolga desetletja osnovna in zelo pomembna dejavnost Prosvetnega društva Ivan Grohar Sorica. Po prvi svetovni vojni je bila zelo živahna gledališka dejavnost. Poleg ljudskih iger so upri­zarjali tudi zahtevnejša dela Linharta in Moliera. Predstave so bile na prostem, v skednjih ali v Lovrencevi gostilni. Pravi razmah pa je gledališka dejavnost doživela po letu 1952, ko je bila zgrajena dvorana. Poleg predstav odraslih je bila vse skozi delovna tudi otroška skupina, ki so jo vodili ucitelji soriške šole. Pod okriljem društva je leta 1953 zacel delovati tamburaški orkester, vendar žal le za kratek cas. Uspešnejše je delo Orfeja, orkestra na orfejevih instrumentih, ustanovljenega leta 1991. Orkester združuje mlade glasbenike in dosega lepe rezultate. Zelo uspešne so tudi pevke žen­skega terceta. Društvo je sodelovalo pri otvoritvi zbirke Groharjevih mladostnih del leta 1960 v župni-šcu. Leta 1977 je ob pomoci Muzejskega društva Škofja Loka doseglo, da je Obcina Škofja Loka odkupila spodnje prostore Groharjeve rojstne hiše in vanjo prenesla Groharjevo spominsko zbirko. Pod okriljem Prosvetnega društva je deloval gradbeni odbor, ki mu je leta 1982 uspelo postaviti spomenik rojaku impresionistu Ivanu Groharju. Od leta 1985 potekajo Groharjevi dnevi z bogatim in pestrim programom. Društvo je vse skozi uspešno sodelovalo s Krajevno skupnostjo Sorica in drugimi društvi v Sorici in širše. Skozi desetletja je gostilo igralce, glasbenike in likovnike, pa tudi samo gostovalo v drugih krajih. Igralska skupina Prosvetnega društva Ivan Grohar je sodelovala tudi na vseh dosedanjih predstavah Škofjeloškega pasijona. Železniki, 30. junij 2011 Župan Mihael Prevc Obcinski svet obcine Železniki podeljuje plaketo za leto 2011 ŠPORTNEMU DRUŠTVU BULDOŽERJI RUDNO (Rudno 5, Železniki) za 10. obletnico obratovanja smucišca Rudno. Predlagatelj: Obcinski odbor SDS Železniki. Obrazložitev pripravil: Mirko Gartner. UTEMELJITEV Športno društvo Buldožerji Rudno je bilo ustanovljeno v letu 1999. Poleg celoletnih aktiv­nosti (nogomet, tek, pohodništvo, kolesarjenje, kegljanje, plavanje …) je tudi lastnik in uprav­ljavec smucišca Športnega centra Rudno. Smucišce so zaceli graditi leta 2000. S prostovoljnim delom, lastnimi financnimi sredstvi ter donacijami podjetnikov in posameznikov jim je v janu­arju leta 2001 uspelo pridobiti vsa dovoljenja za obratovanje. Obratovanje smucišca zagotavljajo z lastnimi strokovnimi kadri. V tem trenutku se lahko po­hvalijo s petimi vodji obratovanja smucišca, desetimi strojniki žicnice, prav tako z desetimi nad­zorniki smucišca, petimi ratrakisti in ostalimi clani, ki s skupnimi mocmi skrbijo, da je smucišce vedno urejeno in prijazno za obiskovalce. Vse delo pa clani društva opravljajo prostovoljno. Da so po desetih letih še vedno resno pripravljeni nadaljevati z obratovanjem in razvojem smucišca, so dokazali tudi v preteklem letu, ko so smucišce razširili, infrastrukturo za dodatno zasneževanje in razsvetljavo pa zgradili na novo. Smucišce je tako varnejše oz. primernejše za ucenje, še posebej za smucarje z manj smucar­skega znanja. V zadnjih letih se je na smucišcu preko razlicnih smucarskih tecajev ucilo preko 200 otrok letno. Otrokom z vecjo željo po znanju smucanja pa nudijo celoletno šolo alpskega smucanja. Tako so smucanju na Selškem dali nov zagon. Prav tako radi sprejmejo otroke v okviru osnovnošolskih športnih dni, poleg smucanja pa jim ob zadostni kolicini naravnega snega lah­ko nudijo tudi sankanje in tek na smuceh. Smucišce postaja prepoznavno v Sloveniji, v tekmovanju za naj smucišce pa so v kategoriji mala smucišca v letu 2006/2007 prejeli kristalno plaketo za 3. mesto. Železniki, 30. junij 2011 Župan Mihael Prevc Obcinski svet obcine Železniki podeljuje priznanje za leto 2011 ANDREJU JEMCU (stanujoc Trnje 23, Železniki), župniku župnij Dražgoše, Zali Log in Železniki. Predlagatelji: Župnijski pastoralni svet Dražgoše, Župnijski pastoralni svet Zali Log, Župnijski pastoralni svet Železniki. Obrazložitev pripravil: Janez Benedicic. UTEMELJITEV G. Andrej Jemec, župnik v župnijah Železniki, Zali Log in Dražgoše, je s svojim prihodom prinesel nov zagon na pastoralnem in tudi gospodarskem podrocju. Njegova pastoralna aktivnost, kot tudi širše družbeno delovanje, je spodbudno vplivala na vse starostne skupine v župnijah. Otroci so se priceli aktivneje vkljucevati v obstojece in nove skupine ter aktivnosti. V župnijah, kjer še niso imeli otroških zborov, so bili le-ti ustanovljeni. Za otroke je pripravljal razlicna nagradna udejstvovanja skozi celo leto. Mladi so intenzivneje nadaljevali svoja druženja. Nastale so nove zakonske. V župnijah, kjer je bilo prostorsko mogo-ce, je po svetih mašah uvedel nedeljska druženja in s tem prispeval k povezovanju župljanov med seboj. Ni mu bilo tuje sodelovanje z lokalnimi društvi oziroma vkljucevanje vanje, kar je imelo pozitiven družbeni vpliv na sožitje razlicnih skupnosti v kraju in boljšo komunikacijo s kra­jevnimi skupnostmi ter vaškimi odbori. Povecal je tudi prepoznavnost posameznih župnij in krajev preko spletnih strani. Medijska pozornost dogodkom v župnijah je povecala zanimanje za aktivnosti in dogajanja v župnijah. Poleg pastoralno-družbenega udejstvovanja v vseh treh župnijah je bil aktiven tudi pri ob-novah. Župnija Zali Log je v tem casu delno obnovila ostrešja, predvsem pa pricela z obno­vo župnišca, ki je trenutno z vidika zahtevnejših in vecjih gradbenih del delno zakljucena. V Dražgošah so obnovili zvonik po prvotnih nacrtih arhitekta Bitenca, uredili zunanjost cerkve, zvonjenje, elektriko in vodo ter prostore pod cerkvijo. Pod njegovim vodstvom je bila uspešno izpeljana obnova sakralnih objektov, ki so bili prizadeti v poplavah. G. Andrej Jemec je s svojim delom tako na gospodarskem kot tudi družbeno–duhovnem podrocju pripomogel k celostni rasti tako župnije kot tudi lokalnih skupnosti, v katerih so žu­pnije. Železniki, 30. junij 2011 Župan Mihael Prevc Obcinski svet obcine Železniki podeljuje priznanje za leto 2011 ALBINU LAVTARJU (rojen 5. februarja 1916, stanujoc Selca 79, Selca) ob življenjskem jubileju – 95-letnici življenja in dela v Krajevni skupnosti Selca. Predlagatelji: Obcinsko združenje borcev za vrednote NOB Železniki, Krajevno združenje borcev za vrednote NOB Selca, Obcinski odbor DeSUS Železniki. Obrazložitev pripravil: France Benedik. UTEMELJITEV Albin Lavtar se je rodil 5. 2. 1916 v Dolenji vasi v številni kmecki družini. Vajen težkega dela je pricakal zacetek druge svetovne vojne. V zacetku leta 1943 je odšel v partizane. Sodeloval je v številnih akcijah in težkih borbah ter z veliko srece docakal konec vojne. Po osvoboditvi so ga kot prekaljenega udeleženca NOB in zanesljivega sodelavca obdržali pri terenskem delu. Leta 1955 se je zaposlil kot kadrovski referent v tovarni Niko v Železnikih. Leta 1967 se je Albin Lavtar upokojil, s tem pa njegovo aktivno delo ni bilo zakljuceno. Angažiral se je predvsem v Krajevni skupnosti Selca. V letu 1970 je postal clan vaškega od­bora Selca, kjer je bil uveden prvi krajevni samoprispevek za asfaltiranje cest. Poleg tega je sprejemal še številne druge zadolžitve. V letu 1973 je bil clan odbora za proslavo 1000-letnice Selc, v letu 1977 clan organizacijskega odbora za izgradnjo nove osnovne šole v Selcih, v letu 1978 clan odbora za proslavo 200-letni­ce šolstva v Selcih, v letu 1980 clan odbora za ponovno odkritje spominske plošce dr. Janezu Evangelistu Kreku na Krekovemu domu v Selcih. Albin Lavtar je po upokojitvi sodeloval pri vseh pomembnih akcijah v Krajevni skupnosti Selca. Zato si ob 95-letnici zasluži priznanje Obcine Železniki. Železniki, 30. junij 2011 Župan Mihael Prevc Obcinski svet obcine Železniki podeljuje priznanje za leto 2011 OTROŠKI FOLKLORNI SKUPINI OSNOVNE ŠOLE ŽELEZNIKI (Otoki 13, Železniki) za 40 let delovanja. Predlagatelj: Premik Železniki. Obrazložitev pripravil: Peter Mesec. UTEMELJITEV Zacetki folklorne skupine segajo kar 40 let nazaj, v šolsko leto 1970/1971, ko je Anci Bogataj, sicer uciteljica razrednega pouka na Osnovni šoli Železniki, ustanovila folklorni krožek. In kakšni so bili prvi zacetki? Z ucenci 4. razredov so hoteli popestriti šolsko proslavo tudi s plesom. Odlocili so se, da se bodo naucili nekaj gorenjskih plesov. Zavzeto so se priceli uciti. Navdušenje plesalk in plesalcev ni popustilo in z vajami so nadaljevali. V skupini teh prvih ple­salcev in plesalk je bilo sedem stalnih parov, ki so s plesom nadaljevali vse do osmega razreda. Anci Bogataj je vodila folklorni skupini vse do svoje upokojitve, nato pa je skupino prevzela njena hci Andreja Bogataj Rant. Že vec kot 10 let jih na harmoniko pri njihovem ustvarjanju spremlja Oton Demšar. Otroci od 1. do 5. razreda zelo radi obiskujejo krožek in srecanj se vsako leto udeležuje od 50 do 60 otrok. Zaradi velikega števila so otroci razdeljeni v dve skupini, mlajšo (1. in 2. razred) ter starejšo folklorno skupino (3.–5. razred). Dobivajo se enkrat tedensko, zaradi lažje organi­zacije se dobivajo ob sedmih zjutraj. Najprej malo ''potelovadijo'' – šolsko ucilnico spremenijo v plesišce, nato pa se zabava pricne. Vecinoma so to dekleta, med njimi pa je vsako leto tudi nekaj fantov, katerih so še posebej veseli. Na njihovih skupnih srecanjih se otroci seznanjajo s preteklostjo in izrocilom svojih babic, dedkov, prababic in pradedkov, se igrajo njihovih igric, ucijo plesov, skratka, se zabavajo. Ple­šejo ljudske plese, ki jih nato združijo v vencek ali pa jih vpletejo v splet, sestavljen iz ljudskih obicajev, iger in navad. Nastopajo na vseh šolskih prireditvah, pa tudi povabilu k sodelovanju na krajevni prireditvi se zelo radi odzovejo. Vsako leto se udeležijo tudi obmocnega srecanja otroških folklornih skupin. Kljub številcni ponudbi interesnih dejavnosti in aktivnosti za otroke z veseljem ugotavlja-mo, da folklora ne tone v pozabo. Vsako leto se prijavi veliko število otrok, kar nas neizmerno veseli. V mlajši otroški skupini je letos 25 nadebudnih prvošolcev in drugošolcev, v starejši pa pleše 24 otrok od 3. do 5. razreda. In slišati je, da je med petošolci kar nekaj takih, ki bi želeli plesati tudi v prihodnje. Železniki, 30. junij 2011 Župan Mihael Prevc Popravek: V Železnih nitih 2017 je pri predlagateljih za castnega obcana obcine Železniki po­motoma izpadel eden izmed predlagateljev. Obcinski svet obcine Železniki podeljuje listino castnega obcana za leto 2017 JANEZU FERLANU (rojen 11. maja 1956, stanujoc Na Kresu 30, Železniki) za življenjsko delo na gospodarskem in družbenem podrocju. Predlagatelji: Direktorji podjetij Alples, d. d., DOMEL, d. o. o., in NIKO, d. o. o., Železniki, župnija Železniki, Obcinski odbor SLS Železniki. Za napako se obcinskemu nagrajencu, prejemniku listine castnega obcana za leto 2017, opravicujemo. S to številko smo v Železnih nitih zakljucili s predstavitvami obcinskih nagrajencev za nazaj. Odslej bodo v rubriki Obcinski nagrajenci predstavljeni le aktualni obcin-ski nagrajenci. Muzejsko društvo Železniki, Muzej Železniki – dogodki in prireditve 2017/2018 Katja Mohoric Bonca Slikarska razstava Razlicni pogledi na Triglav, galerija, 18. avgust 2017–18. september 2017 Avtor: Tone Kavcic; kulturni program: Stane Boncina (citre); organizator: MD Železniki Tone Kavcic. Foto: Simon Benedicic Slikarska razstava Ustvarjalni izzivi, galerija, 22. september 2017–16. oktober 2017 Avtor: Boleslav Ceru; kulturni program: Nejc Slapar (harmonika) in Dino Gojo (violoncelo); organizator: MD Železniki Boleslav Ceru, Dino Gojo, Katja Dolenc, Nejc Slapar, Rudi Rejc. Foto: Aleksander Cufar Gostovanje muzejske razstave Mlinarstvo na porecju Selške Sore v Podružnicni šoli v Davci, 26. september 2017–2. oktober 2017 Avtor: Katja Mohoric Bonca; organizatorja: Muzej Železniki – Javni zavod Ratitovec in MD Železniki Razstava je bila vkljucena v program Dnevov evropske kulturne dedišcine 2017. Foto: Katja Mohoric Bonca Muzejski društveni izlet, Ajdovšcina, 7. oktober 2017 Zadaj z leve: Ladi Trojar, Mira Reya, Jože Kamenšek, Stane Zgaga, Rudi Rejc, Marjana Rejc, Lojze Tolar, Andrej Bogataj, Dragica Kavcic, Simon Benedicic in spredaj z leve: Irena Hajdinjak, Stane Hajdinjak, Lojze Demšar, Darja Demšar, Marinka Rejc, Nataša Habjan, Tanja Rijavec (turisticna vodnica), Minca Rihtaršic, Valerija Bogataj, An­ton Tavcar. Foto: Bojan Rihtaršic Predavanje Prvi poskus taljenja železa, kakor so to nekoc poceli na Štalci, galerija, 19. oktober 2017 Avtorji: Andrej Bogataj, Bojan Rihtaršic, Janez Rihtaršic; organizator: MD Železniki Vabilo na predavanje Razstava Varstveno-delovni center se predstavi, galerija, 27. oktober 2017–4. december 2017 Kulturni program: Varstveno-delovni center Kranj, enota Škofja Loka: Stanka Kuhar (klaviature) in Primož Štibelj (predstavitev izdelave glinenih izdelkov); organizator: MD Železniki Izdelki. Foto: Simon Benedicic Predstavitev Zbornika Selške doline Železne niti 14, Kulturni dom Železniki, 10. november 2017 Program: Tone Habjan in Nejc Jemc (glasba), Andrej Bogataj (predstavitev clanka Spodnji bajer v Železnikih); organizator: MD Železniki Uredniški odbor in avtorji clankov 14. številke Železnih niti. Foto: Simon Benedicic Peto javno kovanje pesmi, slovenski kulturni praznik, muzejsko dvorišce in dan odprtih vrat Muzeja Železniki, 8. februar 2018; organizator: MD Železniki Vabilo. Predavanje Prvi poskus taljenja železa, kakor so to nekoc poceli na Štalci, OŠ Železniki, 6. februar 2018, predavanje za devetošolce Avtorji: Andrej Bogataj, Bojan Rihtaršic, Janez Rihtaršic; organizator: podjetje Domel in MD Železniki Na predavanju v šolski predavalnici. Foto: Barbara Debeljak Predavanje Kulturna dedišcina: vse, kar smo bili, smo, bomo, znamo in veljamo, galerija, 27. februar 2018 Avtor: ddr. Verena Vidrih Perko, Gorenjski muzej, organizator: MD Železniki Verena Vidrih Perko. Foto: Simon Benedicic Razstava ob 80-letnici delovanja MD Škofja Loka: Za našo stvar, galerija, 16. marec 2018–6. april 2018 Avtorji: mag. Aleksander Iglicar, Helena Janežic, Štefan Kržišnik; organizatorja: MD Železniki, MD Škofja Loka Mag. Aleksander Iglicar, Helena Janežic, Štefan Kržišnik. Foto: Simon Benedicic Razstava Starost je lepa, galerija, 13. april 2018–14. maj 2018 Avtorja: Margareta Mlinar Heinrihar (keramika) in Bernard Šraj (olja); organizator: MD Železniki Bernard Šraj in Margareta Mlinar Heinrihar. Foto: Simon Benedicic Obcni zbor MD Železniki, Restavracija Lušina, 25. april 2018 Foto: Aleksander Cufar Mednarodni muzejski dan, Muzej Železniki, 18. maj 2018 Program: dan odprtih vrat Muzeja Železniki in odprtje stalnega muzejskega koticka o dražgoškem kruhku; organizatorja: Muzej Železniki – Javni zavod Ratitovec in MD Železniki Foto: Rudi Rejc Razstava Cipkarska šola Železniki – že 110 let, galerija, 24. maj 2018–10. julij 2018 Organizatorja: Cipkarska šola Železniki – OŠ Železniki, MD Železniki Odprtje na muzejskem dvorišcu. Foto: Rudi Rejc Muzejska noc, 16. junij 2018 Program: brezplacen ogled muzejskih zbirk, predstavitev projekta Kulturna doživetja Škofjeloškega, otvoritev prenovljene arheološke vitrine in igranje starih družabnih iger; organizatorja: MD Železniki in Muzej Železniki – Javni zavod Ratitovec Andrej Bogataj pred prenovljeno arheološko vitrino o gradišcu Štalca. Foto: Igor Mohoric Bonca Taljenje v Bohinju, 22. in 23. junij 2018, Stara Fužina Andrej Bogataj, Janez Rihtaršic in Bojan Rihtaršic so kot ekipa MD Železniki sodelovali na Fužinarskih dnevih v Stari Fužini. Janez Rihtaršic, Bojan Rihtaršic in Andrej Bogataj. Foto: Janez Križnar Predavanje S trebuhom za kruhom, muzejski vecer v okviru 56. Cipkarskih dni v Železni­kih, Kulturni dom Železniki, 27. junij 2018 Program: plesni nastop Folklorne skupine Selca, mentorica Sonja Cencic, predavanji Zdenke Torkar Tahir in Alja­ža Pogacnika, kustosov iz Gornjesavskega muzeja Jesenice; organizator: Muzej Železniki – Javni zavod Ratitovec Zdenka Torkar Tahir in Aljaž Pogacnik. Foto: Igor Mohoric Bonca Društveni pohod na Ratitovec, 16. julij 2018 Stojijo z leve: Lojze Lotric, Marjana Rejc, Rudi Rejc, Katja Mohoric Bonca, Tisa Mohoric Bonca, Lan Mohoric Bon-ca, Bojan Rihtaršic in spredaj z leve: Katarina Primožic, Minca Rihtaršic. Foto: Igor Mohoric Bonca Fotografska razstava FotoFantazija, galerija, 20. julij 2018–21. avgust 2018 Avtor: Aleksander Cufar; organizator: Aleksander Cufar in MD Železniki Aleksander Cufar. Foto: Simon Benedicic Avec ma gueule de méteque, de juif errant, de pâtre grec et mes cheveux aux quatre vents, avec mes yeux tout délavés qui me donnent l'air de rever, moi qui ne reve plus souvent; avec mes mains de maraudeur, de musicien et de rôdeur qui ont pillé tant de jardins, avec ma bouche qui a bu, qui a embrassé et mordu, sans jamais assouvir sa faim. (Georges Moustaki – Le méteque) Z obrazem tujca, potujocega Žida, grškega pastirja, z lasmi na vse strani neba, z rosnimi ocmi, ki delajo me sanjaca, ki redko sanja; z rokami malega tatica, glasbenika in sumljivega postopaca, ki zalotili so v tolikih ga vrtovih, z usti, ki so pila, poljubljala in grizla, ne da bi lakoto potešila. (G. Moustaki – Tujec – prevedel I. Š.) In memoriam – skica za portret Navadno v bližnjih, ki jih zapusti njihov bližnji, skozi žalost in žalovanje zazeva velika praznina. Namen spo­minjanja na preminulega je, da se ta praznina scasoma zapolni, poneha, ceprav cisto nikoli povsem ne izgine. Namen tega zapisa je torej znan. Polnjenje praznine, ki je ostala ob odhodu Sineta,1 piscu in njegovi sestri Maši tako ljubega strica, zavetnika in prijatelja. Ediciji primerno pa zapis cilja tudi na polnjenje praznine, ki jo je Jože Dolenc (1946–2017) pustil v širši podobi te dežele, še najbolj pa Železnikov. Kraja, ki ga je tako dolocal, ki mu je bil, ceprav sve­tovljan širokega duha, vseskozi zvest. Prežemala ga je zgodovina Železnikov, prežemali so ga tako rekoc brez izjeme dobri odnosi z neštetimi prebivalci kraja, prežemalo ga je kleno železn'karsko narecje: knjižna slovenšcina mu je bila v celoti povsem domaca, a ko je nastopal v javnosti, je govoril precej pocasi in obve­zno ''zavil'' po domace. Ce so bili v publiki pretežno Že-leznikarji, še toliko bolj! Tudi sicer je vsak njegov javni nastop (na primer kar nekajkrat na ''javni naši RTVS'') jasno kazal na njegovo jezikovno geografsko poreklo. Trditvi, da je bil jezikovno (pa tudi sicer) Železn'kar od nog do glave, bi najbrž kdor koli težko oporekal. A ob tem je bil še marsikaj … Med drugim clovek z zavidljivim jezikovnim posluhom: ob – tako v govoru kot v pisanju – odlic­no tekoci nemšcini in francošcini se je mogel spora­zumeti tudi v anglešcini, pa še po špansko ter itali­jansko je znal kaj povedati, razumeti pa še kaj vec. Podpisanega in nekaj njegovih gimnazijskih kameradov je – ceprav že leta odmaknjen od tovr­stnih gimnazijskih nuj – z lahkoto dodatno poucil o diferencialih in integralih, ko je bilo to potrebno. A vendar, univerzitetni diplomirani ekonomist z veli­kim zanimanjem in posluhom za matematiko je na prvi šolski dan, ko je v maminem spremstvu zako­racil cez šolski prag, takoj ko je ona odšla, odšel iz šole tudi sam. Ko ga ni in ni bilo domov, je mamo zaskrbelo in ga je šla iskat. Našla ga je za ''ta zgorn'm jezam'', kjer je hlipal: ''Nocem v šolo, hocem za pas-tirja …'' In tako bojda cel prvi šolski teden … Pa ni postal pastir: v šoli mu je šlo odlicno od rok, tudi v gimnaziji v Škofji Loki. V tem casu je poleti redno delal v mladinskih delovnih brigadah. Silno pono-sen je bil na izpit za motor, ki ga je opravljal na os­tarelem Harley Davidsonu: vedno, ko je kasneje zas­lišal zvok podobne mašine, so se mu usta raztegnila v nasmeh, a z dodatkom: ''Ja, ampak tako dobro pa ne poje kot tisti v brigadi …'' Tudi rabutanje lubenic (prosto po spominu: menda v Makedoniji) mi je opi­soval s posebnim žarom: tam so bili cuvaji plantaž oboroženi s šibrovkami. A namesto šiber so bile v naboju svinjske kocine. Živo je opisoval, kako te rit pece, ce jih tja dobiš … No, ni jih dobil on, ampak slišal je za nekoga, ki da jih je … Lubenice pa so bile zaradi ''strahospoštovanja'' do take sorte šibrovk najbrž še toliko bolj sladke! Gimnazijski profesorji so ocetu Dragu namignili, da bi bil za sinovo ''dobrostojeco'' prihodnost naj­bolj pravi študij ekonomije, pa tudi ocetu se je to zdelo zelo primerno. Nisem povsem preprican, da je stric v celoti delil to mišljenje, a uprl se temu študiju tudi ni. Tako kot v nadaljevanju še marsikakšni oce­tovi odlocitvi ne: gotovo s premislekom, da pamet­nejši popusti: žal kdaj tudi v svojo škodo, predvsem v zadevah srcne narave. Tako si nikoli ni ustvaril svoje družine. Je ga pa zato ostalo toliko vec za nas, njegove bližnje – tudi zame in za mojo sestro Mašo; pa seveda za vse vrste dejavnosti, ki so ga vcasih v celoti okupirale, pa za znance, sodelavce, prijatelje, sorodnike … Ko sem bil še kratkohlacnik, sem z velikimi ocmi šel z mamo Vanjo (stricevo sestro) in ocetom Jože-tom na obisk k Sinetu v študentsko naselje. Tam se mi je zdelo posebno ''nobel'': cel kup ''modelov'', ki se imajo ocitno dobro, pametno govorijo … Vem, da je stric v študentskih letih užival. Hodil je tudi na pre­davanja na druge fakultete (filozofska, matematika …). Izkoristil je vse možnosti za poletno študentsko delo, nekakšne mednarodne ''izmenjave'' tedanjega casa: bil na Švedskem, v Nemciji in v Franciji … Doži­vljal vrocicnost oseminšestdesetega in si iz študent­skega obdobja nabral kopico znanstev in prijateljev. Med njimi tudi ddr. Evgena Bavcarja, slepega filozo-fa, publicista in fotografa, ki mu je v slovo zapisal: V moje življenje si vstopil v študentskem nase­lju, in kot da bi bilo danes, se spominjam tvoje sobe v osmem bloku, kjer si imel tranzistor Grun-ding, ki si ga prinesel iz Nemcije, in gramofon, ki mi je prvic zaigral slovito šansono Guya Be-arta – Vive la rose – Naj živi roža. Tako trdoživa je tista roža, ki se vraca, tudi ko umre, oziroma pravzaprav ne more umreti. V tem trenutku bi bilo najbrž bolj primerno, da te v duhu obišcem s Tonetom Ribnicanom, kot smo mu pravili, in ti zapojeva tisto najino naseljsko pesem: Monija. Lepo bi tudi bilo, ko bi ti Tone Nastran zaigral na svojo kitaro (Spomin na Alhambro Francisca Ta-rege) ali pa bi ti dragi prijatelj Franc Giacomelli odigral svojo izvirno stomatološko interpretacijo šansone Marcela Amonta V srcu moje bjonde … Kaj pa je bilo tako posebnega v najinem prija­teljstvu poleg trajanja? Morda to, da si bil eden od najvecjih garantov moje vedno težko priborljive svobode v gibanju. Ko sem te klical na pomoc, da bi me kam pospremil, si se vedno odzval. In tako sva šla fotografirat v Salzburg ali pa si me v stiski prišel iskat v Lokavec, da si me peljal v Ljubljano. Res, to je bilo enkratno. Zelo redki so ljudje, ki se znajo tako razumevajoce posvetiti prijatelju, mu dati svojo svobodo gibanja, da se prizadeti ne bi pocutil suženj imobilnosti. Z mano si šel tudi v Mehiko, kjer sva simbolicno po starem azteškem obicaju darovala srce Bogu sonca, da bi se ta ved-no znova vracal iz grozecih senc noci. Naj se ta prastari bog Aztekov vraca kot svetloba spomina nate; kot luc, ki ti jo dolgujemo vsi prijatelji. In tako bova še dolgo stala ob azteškem koledarju stoletij iz mehiškega antropološkega muzeja in se cutila majhna in nepomembna pred vecnostjo. Ko te je prizadela usodna nemožnost svobodne hoje, sem se zavedel, kako krivicna je lahko usoda za cloveka, ki je znal prijatelju podariti tako dra­goceno svobodo premikanja. Dragi Jože, takega prijateljstva so sposobni samo veliki ljudje, enkra­tni Slovenci in ti si bil tak. Tak pa seveda ostajaš v evharistiji mojega spomina, ne da bi mi kdo še Družina Dolenc (od leve proti desni): oce Drago, mama Marica, sin Jože, hci Vanja. Foto: Drago Dolenc posebej prišepetaval – to moraš narediti. Tvoja enkratna eksistenca je zame moralni im­perativ spomina, je tista cudovita roža iz šansone ali pa iz Malega princa, za katero se moramo bati in jo cuvati zoper grozeco pozabo. Ko se poslav­ljam od tebe, vem, da smo vsi prijatelji tukaj zbra­ni – s srcem in dušo pripravljeni, da na nevidni nagrobnik srca napišemo tvoje ime. Vsem tvojim najbližjim in najbolj dragim, kot tudi nam vsem, želim, da bi te cim prej ponotranjili in se zavedeli, da Jože Dolenc pociva za vedno v sarkofagu na­šega spomina prijateljstva in tihe slovenske vzaje­mnosti. Zagotavljam ti, dragi in enkratni prijatelj Jože, da v tem padanju ''v neskoncnost modrine'', kot razume Srecko Kosovel ''smrt, ki je ni'', ne boš nikoli sam, ampak te bo spremljala neupogljiva moc spomina – mojega in vseh tistih, ki si jim obo­gatil in oplemenitil življenje! In tako je študij ekonomije na Ekonomski fakulte-ti v Ljubljani uspešno dokoncal z diplomsko nalogo, ki je obravnavala ekonomski model razvoja turizma v Železnikih oz. Selški dolini. Tu se odstira, da ga je zanimalo vec kot le ''ekonomika turizma'': najbrž je s temo nekako nakazoval vse tisto, kar ga je v živ­ljenju prej in kasneje, tako osebno in družbeno kot v povezavi z Železniki in s tukajšnjimi ljudmi, tako pomembno zaznamovalo: zgodovina, jeziki, filozo­fija, humanizem, planinstvo z nekaj alpinizma in obveznim ''navadnim'' in turnim smucanjem, jamar­stvo, jadralno padalstvo … In: racunalniško progra­merstvo … Ko je v zacetku sedemdesetih odslužil vojaški rok, se je zaposlil v Mladinski knjigi v Ljubljani. Ta je (kot prvo slovensko podjetje – navajam po spo­minu) kupila racunalnik IBM360 in formirala svoj RC (racunalniški center). Sodil je med zgodnje slo­venske profesionalne racunalniške programerje. Razumevanje in strast do matematike ter predvsem do necesa povsem novega sta bila, seveda ob mož­nosti zaposlitve, razlog za to odlocitev. ''Svet knjige'', torej program za upravljanje baze podatkov o na­rocnikih, je bilo njegovo prvo programersko delo. Sprva je nekaj casa bival v Ljubljani, a se je kmalu vrnil domov na Jesenovec in se kar nekaj casa vsak dan vozil v Ljubljano. Potem ga je v racunalniški center, ki je nastal v domacem Alplesu, v drugi polo-vici sedemdesetih povabil takratni direktor Alplesa Jože Demšar. Seveda je bila to iz ''logisticnega ozira'' smotrna odlocitev in ''privarcevanih'' vsakodnev­nih 90 kilometrov vožnje … Vmes je nekaj casa iz programerskih vod presedlal tudi v komercialo: a prodaja ni bila prav zelo v skladu z njegovimi zani­manji, zato se je kmalu vrnil k (racunalniški) ''maši­ni'': MicroVAX-u. Vmes so se vrstile domace izgube, hude. Najprej, na prelomu stare v novo državo, nas po kratki in srdi-ti bolezni zapusti moja mami Vanja, Sinetova sestra. Le tri mesece kasneje ji v neskoncnost tkanine vesolja sledi njuna mama (moja stara mama) Marica (Marija Dolenc, rojena Košmelj, Popceva z Racovnika) in se­dem let kasneje še oce (moj stari oce Drago Dolenc), ki ga stric po posledicah možganske kapi do zadnjega udarca leta 1998 v najvecji meri tudi neguje. Alples skoraj potolce izguba (jugoslovanskih) trgov. V tej krizi so štirje prej zaposleni (med njimi tudi stric) v racunalniškem centru Alplesa ustanovili podjetje Kvartina, d. o. o., ki je kot pogodbeno pod-jetje s štirimi zaposlenimi še nekaj casa opravljalo isto delo, kot so ga opravljali prej kot zaposleni. A pogodba je bila s strani nekega novega poslovod­stva prekinjena … Jože Dolenc je ostal brez službe. Mnogo ljudi je bilo prepricanih, da s prislovicno dobro voljo uspešno prenaša ta prosti tek. Res, dob-re volje mu ni manjkalo, a le bližnji (takrat le še moj oce, moja sestra in jaz) smo cutili, kako hudo je to bilo zanj. Napisal je kar nekaj prošenj za službo, a odgovori so bili, ce so bili, negativni. V rastocem ne­oliberalnem ''slovenskem turbo'' kapitalizmu ni bilo povpraševanja po intelektualni kapaciteti, kakršno je premogel. Dneve in noci je preživljal ob svojem racunalniku, prepisoval in digitaliziral družinski arhiv. Bil je v neke vrste na zunaj nevidni depresiji, ki jo je zdravil s posvecanjem družinski in lokalni zgodovini. Na stanovanje, eno za drugo, je sprejel dve družini: pa ne, da bi služil z najemnino, saj so bili oboji v socialni stiski ali blizu nje. Skupaj so spravili za stroške, ja, najbrž je kdaj tudi kaj pojedel in popil na njihov racun … In v veliki prazni hiši je imel družbo … Tako kot leta poprej, ko so si kljuko naših doma-cih vrat podajali njegovi sošolci iz študentskih let, sodelavci, prijatelji, znanci in sorodniki ... Znal je pripeljati tujega popotnika, ki ga je noc ujela kje v dolini, na (seveda zastonjsko) prenocišce. Ocaral jih je z védenjem o marsicem, predvsem o kraju, kjer so … Še Indijo je pripeljal domov na Jesenovec, ko je pripeljal cimra iz študentskega naselja Jayanta in kasneje njegovo mlado soprogo Koki (danes Veber: ja, Petra je po locitvi spoznala prav pri nas na Jese­novcu). Ker je bil solastnik podjetja, ki je propadlo, ni bil upravicen do prejemkov Zavoda za zaposlovanje, ''sociale'' torej. Gmotno na dnu. Vsake toliko me je poklical: ''A imaš kaj za posodit? Ti bom …'' Vedno sem ga prekinil: ''Sploh ne govori vec. Ti nakažem.'' Stricu, pravzaprav neke sorte starejšemu bratu, sem bil vse od najbolj milih otroških dni hvaležen za vse materialno (neštete gramofonske plošce, ma-gnetofon, kamero, VHS-rekorder, odlicni Grundig kvadrofonski Hi-Fi sistem z izbornim gramofonom, prvi racunalnik, tobak …), kar je kupil, ceš, za naju, pa sem uporabljal jaz še bolj … Še bolj pa za vse tisto duhovno, kar je prenašal name. Zato sem mu, koli­kor sem mogel, denarno v tem obdobju vedno po­magal. Tako tudi moj pokojni oce. Koncno se je nebo nekoliko zjasnilo – potom javnih del je dobil sicer skromno placano službo v Škofji Loki, v tamkajšnji knjižnici in tam dosegel pogoje za upokojitev. Koli­kor vem, so ga imeli zelo radi. Iz nekakšnega hišne­ga racunalnikarja je postal tudi so-kreativni sodela­vec in tam priredil marsikaj zanimivega. Pa v radost nevest in ženinov ter svatov je nastopal kot dvorni paž na porokah na Loškem gradu in bil eden od na­stopajocih v znamenitem Škofjeloškem pasijonu. Vse obdobje odraslega bivanja v Železnikih je kot pevec (bil je basist in je obcudoval basiste, ki morejo ''prijeti'' najnižjo noto: tudi sam je bil kar blizu temu) deloval v domacih mešanih pevskih zborih in v Ko­mornem pevskem zboru Škofja Loka. Pa bil nasto­pajoci v številnih vlogah v gledaliških predstavah, proslavah in na prireditvah domacega KUD France Koblar. Z lastnostjo, ki je bila prav posebna: ucenje besedila na pamet se mu je marsikdaj zdela potrata casa, zato je besedilo preletel in si, inteligenten kot je bil, dobro zapomnil smisel, besedilo pa priredil po svoje. S tem je svoje soigralce (bolj ali tudi manj prijetno) presenetil, povzrocil kak uprizoritveni za­plet, ki pa se je bojda navadno zabavno izšel. V drugi polovici devetdesetih je gotovo prevod ''temeljnega'' železnikarskega zgodovinopisnega dela Zgodovina železarskega kraja Železniki izpod peresa Antona Globocnika pl. Sorodolskega kvin­tesenca njegovega stremljenja k zavedanju in pre­mišljanju lastne in širše dr užbene identitete. Knjiga (bolj v podobi zvezka) je bila pri nas doma najbrž že od izida v drugi polovici 19. stoletja, stari oce Drago pa se je v raznih zgodovinskih dialogih s krajani in drugimi pogosto skliceval na Globocnikove naved-be. Tudi jaz sem jo kot otrok poskušal prebirati, a sem takrat premalo znal nemško, da bi bil temu kos. Sinetova odlocitev, da približa izjemno zanimivo zgodovinsko ctivo današnjim Železnikarjem (pa tudi siceršnji slovenski javnosti), je bila zanesljivo zadetek v crno: sicer ne morem trditi, da še kje v Že-leznikih ni bilo kakšnega originalnega izvoda te edi­cije, gotovo pa je velika vecina sodobnih Železnikar­jev ni poznala. Kolikor vem, je vsa naklada (založnik je bil Jaro Novak) kmalu pošla: ce drugega ne, je to zgovorno znamenje, da Sinetov trud ni bil zaman. V prvi polovici osemdesetih se Sine pricne ukvarjati z jamarstvom. Vsi, ki smo kot otroci ho-dili na Ratitovec, se gotovo spomnimo, kako smo se pazljivo splazili na travnati obod brezna pod Krekovo koco in dol metali kamencke ter potem poslušali, koliko casa je trajalo, da so padli na dno: vse v želji, da bi vedeli, kako globoko je to brezno. Ker padca vcasih tudi ni bilo slišati, se je vsaj meni zdelo, da je to grozljiva jama brez dna … Sine se je skupaj z bratrancem Bojanom Švabicem in Petrom Vebrom odlocil, da temu ''misteriju'' na­redi konec. ''Oboroženi'' z jamarsko opremo so se spustili v globino, za katero se je izkazalo, da le ni tako neskoncno globoka: ce me spomin ne vara, tam nekaj preko 30 metrov. Ko so že mislili, da je to pac to, pa se je misterij zacel razvijati v povsem drugo smer: izkazalo se je, da so del dna brezna leseni tramovi. Po nekaj kopanja so ugotovili, da so najbrž naleteli na rudnik. Rudnik železove rude skoraj na vrhu Ratitovca? Sine se je hitro zatem odpravil v Arhiv Republike Slovenije in po precej dolgem iskanju našel vpis v register rudnikov, ki je odkritje nesporno potrdil: ce sem si prav za­pomnil, je rudnik obratoval tam nekje okoli leta 1860 … Sine se je tudi odlocil, da tri zgodovinske artefak­te, ki jih je doma hranil oce Drago, prepusti v hram­bo oz. podari Muzeju v Železnikih: z zavedanjem, da bodo tam na ogled vsem, ne pa le obcasno komu od obiskovalcev našega doma na Jesenovcu 1. Gre za kip sokola, ki je oznaceval namembnost procelja nekdanjega Sokolskega (danes Kulturnega) doma v Železnikih, ratitovški zvon in vpisno knjigo Krekove koce na Ratitovcu. Ce prav vem, je bil (leseni) kip sicer ''le model'' za ulitje kipa. Da so vse tri stvari bile pri nas, ni cudno: pred morebitnim unicenjem ali iz­gubo ob zacetku druge svetovne vojne jih je tako, da jih je prinesel (ratitovški zvon s kasneje padlim bra-tom Radovanom, partizansko Perunom) in shranil doma, zašcitil Drago: bil je clan Sokola, njegov oce Karol Dolenc pa sokolski starešina, soustanovitelj Sokola v Železnikih. Drago pa je bil tudi oskrbnik Krekove koce na Ratitovcu. Ob tem, da je v Kulturnem domu v Železnikih tudi pripravil predstavitev knjige Vide Košmelj - Be-ravs, dr. med., Železniki skozi cas, je bil v casu, ko je knjiga nastajala, pogosto nekakšen sparing partner avtorici, sicer sestricni: pa naj je šlo za preverjanje zgodovinskih faktov ali pa za mestoma tudi kar buren polemicni dialog. Ni samo po sebi umevno, vendar pa povsem razumljivo, da je zaradi tako intenzivnega zanima­nja za lokalno zgodovino postal tudi clan prvega uredniškega odbora Železnih niti in prispeval vec clankov, tudi o topikah iz predprejšnjega odstavka. Pisanje mu je šlo tudi sicer spretno od rok: ob na­vedenem se je rad lotil tako rimanih prigodnic, pa mestoma (navadno kriticnih ali protestnih) zapisov, objavljenih v slovenskih casnikih – seveda vedno podpisanih s polnim in pravim imenom! Sine je deloval v domacem Planinskem društvu: precej vikendov je tako porabil za pretežno go-stinsko delo v Krekovi koci na Ratitovcu. Ratitovec je bil itak njegova posebna ljubezen: v vseh letnih casih je zahajal gor, tudi jaz sem bil kot otrok prav z njim najveckrat na Ratitovcu (in to od praga hiše z Jesenovca preko Plenšaka na Prtovc ter na vrh – in nazaj!). Ni cudno, da je bil Ratitovec mnogokrat tudi njegov jadralno-padalski poligon. Ko je strastno za-cel še s tem adrenalinskim športom, je deloval tudi v društvu jadralnih padalcev Krokar. Toliko tega je – predvsem neplacano – razdal … Vsega tega ni pocel zato, da bi komu ugajal, da bi ga kdo posebno hvalil, marvec preprosto zato, ker so ta zanimanja in delovanja izpolnjevala njegovo bit, mu razvnemala ''joie de vivre'', radost do življenja. A glej zlomka: lokalna skupnost pa v obliki kakšnega formalnega priznanja ni prepoznala njegovih priza­devanj in dosežkov. Vec mnogo boljših kandidatov za priznanja? Pomanjkanje predlagateljev? Ali zgolj nesrecno nakljucje? Odgovora ne poznam … Vem le, da je bil Sine pokoncen mož! Ni se brezglavo barval v to ali ono barvo politicne mavrice, niti bil clan ali simpatizer (kake) politicne stranke. Ne v stari ne v novi državi. Ce kdo, potem je bil on libertinec. Po-zor! Ne liberalec ali bognedaj neoliberalec, ampak libertinec: svobodomislec v cistem pomenu besede. Ki je nadvse cenil intelekt in hkrati obcuteno mogel doživljati duhovnost in premišljati religioznost. Zato je tako zelo užival v poslušanju glasbe vseh vrst: edini pogoj je bil, da je glasba (tudi z znacaj­nimi pesniškimi besedili) spravila v resonanco njegove notranje strune, od Bacha do francoskih šansonov, od Mokranjcevih Rukovetov do Dylana in Cohena, do sijajne Theodorakisove glasbe za film Grk Zorba/Zorba The Greek z Anthonyem Quinom. Slednji je sodil ob trojki Tudi konje streljajo, mar ne/ They shoot horses, don't they, filmski drami, izje­mnem antivesternu Sama Peckinpaha Pat Garrett & Billy the Kid (z odlicnim Dylanovim soundtrackom: med drugimi skladbami tudi Knocking on Heavens Door/Trkanje na nebeška vrata) ter legendarni briljantni satiricni ostri antivojni filmski komediji Roberta Altmana M.A.S.H. na njegov osebni filmski Olimp. M.A.S.H. je gledal kar naprej: VHS-kaseta je že kazala znake hude obrabljenosti. Da o bogati leposlovni, pesniški, esejisticni in leksikografski do­maci knjižnici sploh ne govorim … Vcasih se mi zdi, da je Sine imel v talonu (rad je imel tarok in šah) vec življenj: vsaj trikrat je doživel resno avtomobilsko nesreco, v prvi je bil sopotnik, dvakrat pa je kot voznik z avtomobilom letel s ces­te, enkrat v tako globel, da je avto ostal brez strehe: ni bil privezan z varnostnim pasom (ker je bil avto precej star, to tudi ni bilo zakonsko zahtevano) in to mu je rešilo življenje. Pri spravilu lesa je skupaj s hlodi letel cez rob v strmem pobocju nad doma-co hišo: moj oce je bil zraven in se je spominjal, da ga je v hipu zmrazilo in je bil preprican, da je bila nesreca usodna in da ne bo preživel tega padca. Pa je, z odrgninami in številnimi bolecimi udarninami. Spet drugic v istem pobocju mu je spodrsnilo in se­kira, ki jo je imel v rokah, se je brutalno zasadila v stegno – kri je drla v potokih, a ostala je le globoka brazgotina. Pa neprespana noc v alpski steni nad Belopeškimi jezeri na 30-centimetrski skalni polici, ko ga je tema prisilila k mirovanju, medtem ko je sam po steni ''abzajlal'' v nižino. In polomljen manjši macesen v Sorici, ki ga je ob nesrecnem pristanku pri zacetkih jadralnega padalstva odlomil z nogo in si pridelal zgolj bolec zvin gležnja. Pa morda še kaj, kar nam je, da nas ne bi skrbelo, zamolcal … In ob tem bil dolgoletni prostovoljni krvodajalec! Julija 2009 prekinem snemanje na štajerski avto­cesti, da ga kar se da hitro obišcem na Nevrološki kliniki UKC v Ljubljani. Tam leži po masivnem razli­tju iz možganske anevrizme, sicer pri zavesti, a ko­maj govori. Lececa nevrologinja mi kaže CT-posnet­ke možganov in mi pravi: ''Skoraj tretjina možganov je poškodovanih. Hudo je …'' Sledi precej neprijetna Sežana (''negovalna bol­nišnica''), s sestro Mašo uspeva prepricati zdravni­ke v Soci, da mu dajo priložnost za rehabilitacijo. Napreduje, a ne dovolj za njihova merila: leva roka in noga sta skoraj nepokretni, ima velike težave s kratkorocnim spominom, doma na Jesenovcu sam brez stalne pomoci nikakor ne more živeti, ne jaz ne sestra pa takrat v Ljubljani nimava prostorskih možnosti. Izprosim nekaj dni podaljška in mu inva­lidu na vozicku skozi šivankino uho (ob 43 posla­nih prošnjah v razne domove po Sloveniji) uspem najti zelo drago mesto v pravkar odprtem zaseb­nem domu za starejše Deos v Trnovem v Ljubljani. Doma se podpisani medtem lotim dokoncevanja obnove pritlicja, ki jo je zacel po strahovitih popla­vah septembra 2007. V pritlicju priredimo vse tako, da bi bilo življenje z invalidskim vozickom kar se da neovirano. Medtem v Trnovem biva slabo leto dni, potem se najde mesto v bližji Škofji Loki. Ceprav se je v Trnovem še kar dobro pocutil, je v Škofji Loki bolj zadovoljen, saj že od prej pozna marsikakega stanovalca. Vsi ga imajo radi. Prijateljem kadilcem rad nameni kak cik (ali pa oni njemu, ce je brez, saj mu jih kupujem ''po malo''; tobak k preboleti možganski kapi pac ni dobra popotnica …). Javni dom je bistveno cenejši in s skromno pokojnino in z dodatkom za pomoc in postrežbo, do katerega je upravicen, lahko shaja s pozitivno niclo … Obisku­jejo ga prijatelji, sodelavci, znanci ter sorodniki. Ves ta cas ga vec ali manj vsak vikend najprej jaz, potem pa, ko se iz Ljubljane preseli na Jesenovec, tudi sestra Maša, voziva domov. Lepo je, ko smo skupaj, a senca bolezni venomer tici nad nami. Jaz in Maša tocno veva, kdaj se nekako ''odklopi'', se za­gleda nekam v daljavo … Bivanje v domu starejših v Škofji Loki je z vsakodnevno nego in pomocjo ter z bogato socialno mrežo domskih sotrpinov zanj zanesljivo boljše kot verjetno bolj samotno bivanje doma: sestra Maša bi ob vseh vsakodnevnih obve­znostih z lastnimi majhnimi otroki ne bi mogla biti ves cas z njim. Dvakrat vmes ga pripeljejo v Lju­bljano na nevrološko urgenco, ugotavljajo verjetni blažji recidiv možganske kapi. A vendar, zdi se, da bo, ceprav na vozicku, docakal še marsikaj. In mi skupaj z njim. Malo pred povsem nepricakovano smrtjo govo­riva po telefonu: da ima najbrž trebušno gripo, saj bruha in nekaj vrocine ima. Pa izrazim skrb, da se še jaz ne bi nalezel in ne bi mojima malima dvojckoma kaj prenesel. Pinu Brinu in Zoyi Tisi je krstni boter, ceprav ne on ne jaz nisva zelo blizu (predvsem obrednemu delu) kršcanstva. A vendar je on s svojo jamarsko opremo bivšemu – zdaj že pokojnemu – župniku Maksu Ocepku za ''hvala'' (in kosilo/vecerjo v Menzi) opravil nekaj napornih in nevarnih višinskih del pri vzdrževanju turna cerkve sv. Antona! Podobno sva oba razumela ci­vilizacijsko danost, možnost svobodne izbire sve­tovnega nazora in spoštovanje tradicije: tako sta, vsaj po ''farovških'' maticnih knjigah, moja otroka originalna Železnikarja. Mi takoj pritrdi, da se ni za igrat, in da naj pridem, ko bo bolje … Ko sem naslednjic prišel k njemu, sem se lahko le še zgrudil na njegove negibne prsi in se izjokal. Do konca solz … H koncu povabilo bralcu: ce imaš spomin, pripo­ved, anekdoto v povezavi z Jožetom Dolencem, ki jo lahko zapišeš in jo deliš z menoj, jo pošlji (ce ne meni, pa uredništvu Železnih niti), tega bom podpi­sani nadvse vesel. Gotovo sem kaj izpustil, gotovo koga nisem omenil, gotovo marsicesa ne vem … Pri pisanju sem se omejil na lasten spomin, ki pac uteg­ne imeti kako luknjo. Nisem še uspel natancno pre­gledati kar zajetnega družinskega in njegovega oseb­nega arhiva, ki bi zanesljivo postregel še z mnogimi detajli: pa tudi presežen bi bil okvir te že tako dolge ''skice'' … Da bi se tako enkrat v prihodnosti z bese­dami izrisal cim bolj celovit portret Jožeta Dolenca. Zapisal Igor Šmid Opombe: 1Ko sem podpisani komaj zacel tvoriti prve besede, sem slišal stricevega oceta (torej mojega starega oceta) Draga poklicati sina: ''Sine!'' In tako sem ga tudi jaz namesto stric Joža (kar mi je najbrž mnogo težje šlo iz ust) vztrajno zacel klicati: ''Sine!'' Kmalu se je ta nadimek v krogu domacih in bližnjih v celoti uveljavil … V spomin Francetu Cufarju (1952–2017) Vsi smo ga poznali in tudi on je poznal skoraj vse. Kako tudi ne, saj je bil pri svojih številnih dejavno­stih nenehno v stiku z množico zelo razlicnih ljudi. Glavni vezni clen je bila zagotovo glasba, ne dosti za njo pa fotografija. Ta je pri njem postala orodje za zapisovanje dogodkov ne glede na to, ali je bil sam v njih dejavno vkljucen ali pa samo opazovalec. Krat­ki iskrivi zapisi, ki so na družabnih omrežjih pospre­mili fotografije, so bili vez s sorodniki in znanci po domovini in svetu. Od otroških let se je France ukvarjal z najrazlic­nejšimi glasbenimi zvrstmi. Zacel je z igranjem na orglice, nadaljeval s petjem v cerkvenih in drugih pevskih zborih. Podlaga mu je bila izobrazba na Srednji glasbeni in baletni šoli v Ljubljani, ki se je je lotil po odsluženi vojašcini v Tolminu. Tam ga je z željo po vec v glasbi okužil znani slovenski dirigent Uroš Lajovic, ko ga je pritegnil k sodelovanju v okte­tu in ansamblu. Tako je kljub drugace zaceti poklicni poti postal ucitelj kitare in flavte v glasbeni šoli. S svojimi ucenci je velikokrat sodeloval v kulturnih programih na prireditvah vseh vrst in jim tako staršem gojencev v veselje in ostalim poslušalcem v glasbeni užitek priskrbel tudi urjenje v javnem na­stopanju. Nekaterim njegovim ucencem je šlo dobro tudi na glasbenih tekmovanjih ali pa jim je glasba postala celo poklic. Komaj je mogoce prešteti vse vokalne in instru­mentalne zasedbe, ki jih je vodil. Vsaj za prste ene roke se je nabralo že pevskih zborov in manjših vokalnih zasedb. Vse odraslo življenje je z razlic­nimi narodno zabavnimi zasedbami kratkocasil obcinstva na mnogih zabavnih prireditvah. S svo­jim znacilnim mehkim tenorjem je pomagal pri vec projektih, napisal pa tudi množico priredb za razlicne namene in zasedbe. Kljub stalni vpetosti v razlicne dogodke je France dosti casa posvetil zapu-šcini Josipa Levicnika in zapisal njegove pesmi, ki se vsako leto v casu devetdnevnice pojejo v cast sv. Francišku. Dragocena kulturna dedišcina, ki se je do takrat ohranjala z ustnim izrocilom, je tako doku­mentirana za bodoce rodove. Ko se je upokojil, je svojo otroško ljubezen do orglic kronal s plošco Moje orglice in tako z zbirko najlepših popular nih pesmi znanih avtorjev v izved-bi orglic lepo zaokrožil svoje dotedanje umetniško delovanje. Nihce si takrat niti predstavljati ni mo-gel, da je to lahko kaj drugega kot zacetek neke nove smeri, ki ji bo France posvetil svoje moci. Obcinsko priznanje, ki ga je prejel leta 2017, mu je dalo potr­ditev, da družba opazi in ceni njegovo delo. A clovek obraca, Bog pa obrne. Vzame cloveka iz naše srede, kadar se mu zdi prav. Francetova zemeljska pot se je na neki nacin kon-cala na koru selške cerkve, kjer se je njegova pevska pot zacela. Kljub hitri pomoci in požrtvovalnemu delu medicinskega osebja mu je bilo ocitno name-njeno, da se pridruži nebeškim zborom … Cudna praznina, ki ostaja za njim, ni prizadela le žene in ostalih sorodnikov, pac pa tudi prijatelje, ki so mu bili bratje po glasbi. Težko si je predstavljati, kako se bo ta praznina odrazila v kulturnem življe­nju našega kraja, saj je Francetu podobnih, ki bi se s takim veseljem in znanjem ukvarjali s pretežno ljubiteljsko glasbo, vedno premalo. Že samo njegov glas pogrešamo vsako nedeljo pri jutranji maši, prav tako kot glasove vseh ostalih pokojnih dolgole­tnih clanov starejšega pevskega zbora. Nic manj ne bo manjkal kot clovek, vedno nasmejan in priprav­ljen poslušati. A hvaležni smo lahko, da smo ga imeli in bili del njegovega življenja. Z nami bo, dokler se ga bomo spominjali. Spisala Marjana Rejc Predstavitev avtorjev Andrej Bogataj, podjetnik, ljubitelj ohranjanja tehnicne in kulturne dedišcine kraja Jože Bogataj, prof. angl. in slov., ravnatelj Gimnazije Škofja Loka Marija Cipe, poštna uslužbenka, upokojenka Anja Cufar, ljubiteljica kulture in pisanja clankov Vincencij Demšar, prof. zgod. in geogr., upokojenec Mojca Ferle, univ. dipl. etnologinja in soc. kulture, muzejska svetnica, Muzej in galerije mesta Ljubljane Marija Gasser, prof. razrednega pouka na OŠ Železniki Jože Gortnar, dipl. ing. kemije, upokojenec Gregor Habjan, prof. spec. šp. vzgoje, direktor JZR Jernej Hudolin, univ. dipl. ing. arh., generalni direktor Zavoda za varstvo kulturne dedišcine Slovenije Janko Jelenc, dipl. ing. stroj., upokojenec Jožica Kacar, upokojena uciteljica Jana Kelc, upokojena prodajalka Bojan Kofler, mag. farmacije v pokoju, inovator, entomolog, jamar in biospeleolog Dr. Franc Križnar, muzikolog, upokojenec Mag. Matija Križnar, višji kustos, paleontolog, Kustodiat za geologijo, Prirodoslovni muzej Sloveniji Jelka Logar, medicinska sestra, upokojenka Katja Mohoric Bonca, univ. dipl. kult., kustosinja v Muzeju Železniki Martin Pintar, ing. elektrotehnike, ljubitelj lokalne tehnicne in kulturne dedišcine Franc Pfajfar, upokojenec, ljubiteljski raziskovalec znanih osebnosti v Selški dolini Rok Pintar, ljubiteljski kulturni delavec, novinar urednik Marjeta Potocnik, dr. med., spec., primarij Katarina Primožic, prof. slov., zaposlena v šolski knjižnici OŠ Železniki Irena Prevc Hajdinjak, prof. angl. in ital., Šolski center Škofja Loka, Srednja in višja šola za lesarstvo Marjana Rejc, univ. dipl. ing. arh., Alples, d. d. Jure Rejec, muzejski tehnik, kustos zbirk Muzeja Železniki Bojan Rihtaršic, univ. dipl. ing. arh., RIHTARŠIC arhitektura dr. Janez Rihtaršic, univ. dipl. inž. str., direktor razvoja v podjetju Domel, d. d., asistent za podrocje konstrukcijske in razvojne tehnike in strojeslovje, stroji in naprave na Fakulteti za strojništvo, Univerza v Ljubljani Kati Sekirnik, univ. dipl. etn. in kult. antr., vodja Rokodelskega centra DUO Škofja Loka, Razvojna agencija Sora Igor Šmid, univ. dipl. režiser, redni profesor na Akademiji za gledališce, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani Primož Šmid, ucitelj mat. in teh. p., pomocnik ravnatelja na OŠ Železniki Tadeja Šuštar, prof. angl. in novin., uciteljica anglešcine in šolskega novinarstva na OŠ Železniki Franc Tušek, upokojeni kmet, pisec zgodb Donatorji Za pomoc pri izdaji Zbornika Selške doline Železne niti se zahvaljujemo donatorju: FREISING, d. o. o., Škofja Loka