DIAMOND IZTOK TOMAZIN Longs Peak (4336 m) vlada nad gorami v narodnem parku Rocky Mountain v Coloradu. Njegova vzhodna stena predstavlja 600 metrov previsov in navpičnih plošč, ki zahtevajo vrhunsko tehniko plezanja vseh težavnostnih stopenj v pravih alpskih razmerah in v tako slikovitem okolju, kot si ga le redki lahko predstavljajo. Sredi te stene je Diamond, eden najimpresivnejših delov skalne arhitekture v Coloradu in obenem ena redkih sten v tej državi, ki res zaslužijo vzdevek •velika stena• (big wall). Borbe, ki so se vršile v tej steni, sodijo med najbolj dramatične dogodke v zgodovini alpinizma v Coloradu. (Prevod iz knjige •Climbl•.) čeprav je mogočni Longs P eak s svojimi stenami in strmimi pobočj i igral eno naj­ važnejših vlog v alpinizmu Colorada, pa je njegova najtežja stena - Diamond s svojo -neizprosno gladko, navpično in previsno pojavo že v kali zatrla vsako misel na vzpon. Nekaj težkih nesreč je vzhodno steno ovilo v meglo skrivnostne nedostopnosti in le redki so se ji približali, še redkejši pa so bili uspešni. Osrednji del stene - Diamond je veljal za nepreplezljivega in tam ni nihče niti poskušal. šele okrog leta 1950, ko so bile druge stene v gori že prepredene s številnimi ple­ zalnimi smermi , so začel i zoreti prvi načrti o vzponu prek Diamonda. Plezalci so si steno ogledovali z vseh mogočih strani, vzpenjali so se po okoliških ,pečinah, toda mnogi so potem dokončno odnehali, ker so menili, da njihove sposobnosti, alpinistično znanje in oprema ne bodo steni kos. 1954 sta dva plezalca prišla pod steno s trdnim namenom, da vsaj poskusita, toda rangerji so jima vzpon preprečili še pred začetkom, v bojazni, da bo prišlo do nove nesreče. 1959 sta z edinim ciljem - preplezati Diamond prišla iz oddaljenih Vosemitov odlična plezalca Chouinard in Weeks. Neopazno, brez vednosti rangerjev in lokalnih plezalcev sta se približala steni, t oda huda nevihta ju je pognala v dolino. Leta 1960 je bil Diamond končno preplezan. Uspešna plezalca sta prišla 1 iz Vosemitov - David Rearick in Bob Kamps. Spet so bile enkrat presežene meje •nemogočega• . V naslednjih letih so se s steno spoprijeli legendarni plezalci, nosilci zlate dobe ameriškega alpinizma - Layton Kor, Royal Robbins in mnogi drugi. Nastajale so nove smeri, ocenjene z najvišjimi težavnostnimi stopnjami. Stena je dočakala tudi prvi zimski vzpon (Kor, Goss, 1967). prvi solovzpon (Forrest, 1970), prvo prosto ponovitev (Goss, Logan, 1975), prvo žensko, prvi zimski solovzpon itd. Utrujeni posedamo sredi kanjona. Za nami je nekajurno garanje v previsih in težkih počeh, ki do skrajnosti obremenijo mišice in voljo. Vroče sonce Colorada je neusmiljeno pripekalo, od vročine smo kar malo omotični. živorjave granitne stene z rdečkastimi odtenki, kratkohlačni plezalci, deroča reka in peklenska vročina - to je Eldorado Sprlngs Canyon, kraljestvo prostega plezanja, kjer so mnoge izmed najtežjih ameriških plezalnih smeri. Za danes smo s plezanjem končali, prijetna izčrpanost , In zavest uspeha kljubujeta pritožbam telesa, ki se nikakor ne more sprijazniti z vročino nad 40 stopinj. Sproščeno se pogovarjava s skupino dolgolasih plezalcev. Največ seveda o alpinizmu, pa o Jugoslaviji in še o ma11Sičem. Teme za pogovor so neizčrpne, tudi jezikovna pregrada jih ne zmanjša. česar ne znava prav povedati, uganejo, česar ne doumeva, poskušajo povedati na najbolj preprost način. Tako se pogovarjamo o vsem, o resnih in smešnih stvareh. Smeh pa je, še posebej, če je iskren, v vseh jezikih enak. Nič več naju ne preseneča njihova sproščenost, odprtost. Teh nekaj tednov živiva njihovo živ­ ljenje In brez problemov sva se kmalu otresla predsodkov in zadržanosti. Med šumenjem deroče reke nama pripoved prijateljev pričara kraje, ki sva jih že videla, in nove, ki jih šele bova. Nove lepote, doživetja, nepozabni vtisi. Novi napori, nova veselja in sreča, ki se ne poležejo noben dan, le stopnjujejo se bolj in bolj. Neznana ali komaj poznana imena vzbujajo dražljiv občutek pričakovanja. Needles (igle), Devils Tower (hudičev stolp) ... , Wind Rivers, Diamond. In o Diamondu se prijatelj razgovori. Henry nama je to steno določil kot najin zadnji in najpomembnejši vzpon v ameriških gorah. že samo ime ima poseben zven, obeta nekaj posebnega, velikega in moram si priznati, da me navdaja tudi z neugodnimi občutki. Bojazen pred neuspehom v tej steni vsake toliko časa pokljuva v dobro razpoloženje, a vsakodnevni uspehi jo sproti iz­ ničujejo . O steni veliko govorijo, s spoštovanjem. Menda so tam vsak dan hude nevihte in velika nadmorska višina jemlje sapo. Pa so vseeno tudi tam pred nekaj leti začeli uveljavljati popolnoma prosto plezanje celih smeri. Nekaj neverjetnih prostih ponovitev 668 669 Vzhodna stena Longs Peak, 4336 m, (Diamond) v Rocky Mountain. Smer Grand Traverse so v zadnjih letih zmogli odlični ameriški plezalci. Plezali so težavnostni stopnji 5.10 in 5.11 na nadmorski višini čez 4000 metrov! še vedno pa vzponi opravljeni na klasičen način - s ,prostim in tehničnim plezanjem niso prav nič izgubili na veljavi. Dan pred vzponom. Zbrani smo pred čevljarsko delavnico 'in trgovino, ki sta last Steva Komlta. Bil je soplezalec legendarnega Laytona Kora, sedaj pa prodaja in popravlja čevlje mnogim plezalcem, rad pove katero Izmed svojih bogatih doživetij, pa tudi marsikateri pametni nasvet nameni mlajšim tovarišem. Pogovoru se pridruži tudi Mike Covington, eden najbolj znanih ameriških alpinistov. Sprašujeva ga, kako je bilo z Messnerjem na Dhaulagiriju, ko pa zveza, da je verjetno najboljši poznavalec stene Diamonda, se vsa najina vprašanja obrnejo v to smer. Predvsem naju zanima, koliko časa zahteva vzpon prek Diamonda. Nasmejan kot vedno mirno odvrne, da sva lahko prepričana, da bova morala bivakirati nekje v steni, verjetno na edini dobri polici, kjer prestane noč večina navez. Ne vem komu, Borutu ali meni, Je kljub temu padla v glavo misel, da bova smer Yellow Wall, ki smo jo izbrali, vseeno poskusila preplezati v enem dnevu. Ko poleg avtomobilov pripravljamo opremo za najin vzpon, skleneva, da s seboj ne bova vzela opreme za bivakiranje, le dve tanki, zdelani bivak vreči, da bova plezala brez čelad. Tudi hrano si karseda skopo odmeriva, vse z namenom, da bosta nahrbtnika lažja, midva pa hitrejša. Tehnično opremo nama izbirajo prijatelji - le nekaj klinov, pa cel kup zatičev In vponk, prižeme in stremena, katera bova v Diamondu rabila prvič in zadnjič med najinim bi­ vanjem v ZDA. Tik pred odhodom lflama Henry na skrivaj potisne v nahrbtnik še nekaj klinov. •Za vsak primer,• pripomni. Nato se pospremljena s številnimi dobrimi željami posloviva. Z nama sta le še Earl Wiggins, najin soplezalec Iz Black Canyona, in njegova žena, tudi odlična plezalka. Odpeljala naju bosta do rangerske postaje, kjer bomo ,prijavili vzpon. Med vožnjo se za nekaj trenutkov prikaže stena. Napol skrita v globoki krnici priklepa občudujoče poglede. Težki, črn i oblaki se grmadijo nad goro in zamolklo grmenje nama načenja samozavest. »Popoldne je, čas vsakodnevnih neviht,• naju potolaži Earl. Na postaji pa razočarana zveva, da je v smeri Yellow Wall, kamor sva namenjena, že neka druga naveza, nikakor pa ne smeta biti v isti smeri hkrati dve navezi. Predlagajo kako drugo goro, vendar sva trdno odločena, da se lotiva Diamonda. Po daljšem po­ govoru pa se vse srečno konča. Izberemo smer Grand Traverse, ki je »ta prava• . Pravijo, da je celo še težja in mnogo manj plezana od smeri Yellow Wall. Ne vem, ali . naj se veselim te spremembe, saj je sedaj še verjetneje, da vzpona ne bova opravila v enem dnevu. Na tihem še upava. Menda se je to posrečilo do sedaj le eni navezi. Toda ni časa za taka razmišljanja, zelo se nama mudi. še danes imava namen priti na veliko gredino, imenovano Broadway, ki je v steni Diamonda kakih 150 metrov visoko. Na njej navadno prespijo noč plezalci pred vzponom, saj se šele nad njo začne prava stena - ,navpičen in previsen gladek zid, ki sega vse do vrha Longs Peaka. Prijazno dekle nama hitro prepiše opis smeri, rangerji dajo nekaj dobronamernih nasvetov in že hitiva skozi borove gozdiče proti gori. Ko jo ugledava, se zdi strašno daleč. Komaj opaziva, da so temni oblaki prekrili že dobro polovico neba In da grmenje postaja vse močnejše In pogostejše. šele, ko prisopihava prek majhnega sedla do živozelenega ledeniškega jezera, se nama odkrije stena v vsej svoji mogočnosti. Sploh ni zelo visoka, morda okrog 500 metrov, toda njena fantastična zgradba deluje prav neverjetno. Raz­ brazdani, izžlebljeni stebri se iz belih snežišč vzpenjajo na polico Broadway. Ta se skoraj vodoravno zajeda prek stene. In nad njo se v nebo poganjajo gladke, na prvi pogled nerazčlenjene navpične plošče, okrašene z izrazitimi strehami In črnimi mokrimi lisami. Posebna rumeno siva barva skale daje steni prav poseben videz, lastnost, ki je ne sprejemaš samo z očmi, zaznavaš jo nekje globoko v sebi, preveva te z mogočnimi občutki 1n nisi si na jasnem, s čim te navdaja: s strahom, ponižnim spoštovanjem, zanosnim občudovanjem lepote ... Med ogromnimi bolvani, ki so kdovekdaj prihrumeli iz grozljivih prepadov in obmirovali v pobočju nad jezerom, iščeva vodo. Tekava sem in tja, draži naju vabljivo šumenje, ki , prihaja izpod kamnov, potočka pa ne najdeva takoj. Ko sva že precej nestrpna, se Borutu le posreči. Komaj še napolniva čutari , ko naravne sile preklpe. Temnim oblakom in grmenju se pridruži obilna pošiljka sodre, ki se kot motna bela zavesa s pridušenim žvenketom spusti čez steno, pobel i ,krnico in rahlo vzvalovi jezero. Zbeživa v luknjo pod ogromno skalo in tam drgetava še vedno v kratkih hlačah, čas pa izkoristiva za skromno malico. Ko se mokri blagoslov poleže, odhitiva proti steni. V snegu ležijo kosi stare vrvi, nekaj raztrganih cunj in opreme. Kdove kakšne drame so se tu odigravale. Toda najine misli in koraki hitijo dalje. Skrbi naju krušljiv kamin, ki drži do Broadwaya, ocenjen je z dobro štirico, vendar ga nenavezana brez problemov hitro zdelava in kmalu gaziva sneg na veliki gredini. Prav posrečena sva najbrž videti, ko v kratkih hlačah prikolo- Razne vrste zatičev 670 671 vrativa iz strmega kamina na zasneženi Broadway, ki leži že okrog 4000 m visoko. Seveda se kar najhitreje preoblečeva. Do noči je še dobra ura, zato skleneva napeti vrvi v prvem raztežaju. Preden pričnem s plezanjem, prideta na polico dva mlada plezalca, namenjena v smer Vellow Wall, torej naveza, ki naju je prehitela pri izbiri prvotno načrtovanega vzpona. Pa jima nič ne zameriva, saj imava boljši nadomestek v smeri Grand Traverse. Pomagata nama najti vstop smeri, saj je opis precej čuden. Piše o velikih strehah in težavnosti A 4 takoj nad tlemi. S pomočjo dveh zatičev in ne pretežkim prostim plezanjem se prigoljufam mimo streh. Veselo se pridušam, da ni ne duha ne sluha o kakšni ~. čeprav sem tega vesel. Stena pa, kot bi se ml hotela maščevati; že v naslednjih metrih se znajdem na meji padca v čudni gladki plošči. S kotičkom očesa še opazim globoko pod seboj Ameri­ čana, ki mirno večerjata, pa Boruta, ki me varuje, In bleščeče beli sneg na polici, kamor bom vsak čas zgrmel. Ko ml roke že drevenijo In popuščajo od napora, dosežem nekaj majhnih oprimkov. S poslednjimi močmi krčevito grabim za drobnimi razčlembami in komaj premagam nerodno mesto. Temni se že, ko se izteče vrv. V polmraku klečim na drobni polički In napenjam oči za primernimi razpokami, kamor bi zabil kline za stojišče. Toda vse poči so plitve, slepe In ker ni druge možnosti, Jih natolčem z naj­ manjšimi klini-speclalčki, pa še ti le neradi zlezejo nekaj centimetrov globoko. Mrzlično Iščem še kako drugo rešitev, pa je ni. Po daljšem premisleku vpnem v kline še Boru­ tovo vrv. S prižemami se že v temi počasi vzpenja proti meni, jaz pa ves čas mislim na drobne, nezanesljive koščke kovine, na katerih visiva s prijateljem. Po njegovo težo se krivijo, otipavam Jih, da bi zaznal, kdaj se bo kateri izpulil, čeprav tudi potem ne bi imel kaj storiti. šele, ko Je pri meni, si nekoliko oddahnem. Vso plezalno opremo .pustiva na polički, potem pa se sila previdno spustiva nazaj na gredino. Dokler se z nogami ne dotaknem snega na njej, ne popusti zoprni strah in s precejšnjim naporom volje preganjam privide, kako z razprtimi rokami letim skozi noč, se odbijem od police In Izginjam v temnem prepadu. Privoščiva si skromno večerjico, nekaj besed z Američanoma, potem pa si pripraviva »postelji•. Ploščad, kjer normalno bivakirajo pred vzponom, je vsa zasnežena In pole­ denela, zato si poiščeva na stranski polički vsak svojo vdolbino, kakih 10 m narazen. Borut verjetno že spi, ko se jaz še vedno premetavam in si na ozkem prostorčku skušam pričarati čimveč udobja. Zvit v dve gubi, s koleni čez rob police, se zavijem v strgano bivak vrečo in obmirujem. Luči milijonskega mesta Denverja razposajeno migljajo iz teme, daleč In nizko na obzorju. Kot ,njihov slaboten odsev se iskri množica zvezd, skoraj neopazen, a tako značilen del gorskih noči. Potreba po počitku preganja negotovost, sence strahu se razblinjajo In le poželjivo pričakovanje doživetij naslednjega dne bo ugasnilo skupaj z zavestjo. Na ozki, navzdol nagnjeni polički mi tako minevajo ure. S hrbtom .se dotikam hladne stene in mislim na to, kako se z neizprosno navpičnostjo in mnogimi previsi ·,, --~, ___ J 1 11 ! 1 1 1 . Slabo zataknjena zatiče Kombinacija dveh zatičev v navpičnih počeh vzpenjam naravnost v črno nebo. Noč je nepopisno mirna, v globoko tišino se nežno vmešava le pridušeno žuborenje potočka, v katerega se topi sneg na gredini. Prepriču­ jem se, da moram zaspati in kar dobro mi uspeva. Vseeno pa se pogosto prebujam, .pričakujoče pogledam na uro, za kratek čas z vsemi čuti vs~kavam vedno enako, a tako polno podobo črnega prostora, potem pa spet utonem v tankem, šelestečem zavetju folije, ki me komaj varuje pred hudim mrazom. Jutro. Neprijetno prodira vame spoznanje, da je konec kratkega počitka. Ceprav je še trdna tema, se za naju že pričenja dolg in naporen dan, poln negotovosti, In za njim verjetno še eden ali dva. Sprašujeva se, kdaj naju bo stena izpustila Iz prepadnega objema. Oba tiho upava, da še danes, ko pa trezno razmisliva, se zdi ta možnost še najmanj mogoča. S prižemami se hitro povzpneva na prvo stojišče, raztežaj nad Broadwayem. Borut je na vrsti za drugi raztežaj in v poltemi previdno leze. Zoprna negotovost in vedno navzoči optimizem se prerekata, ko opazujem gladko steno, ki nad nama kipi v neskončno modrino. še vedno ne veva zagotovo, če sva v pravi smeri. Nikjer ni niti sledu o klinih, zagozdah, ki so tako vsakdanji pojav v domačih težkih smereh. Le neizrazita poč se zarezuje skozi granitno navpičnost in dokazuje, da je čeznjo edini možen prehod. Borut že telovadi nekaj metrov nad menoj po odpočeni luski, stena pa se osvobaja zadnjih nočnih senc. Oči mi ves čas begajo od soplezalca na vzhod, kjer na lahno zameglenem obzorju vsak čas pričakujem sonce. Drobna lučka, rastoča iz daljnih meglic, mi prikuje pogled. Počasi se veča in oblikuje oranžno kroglo. Kot uročen strmim vanjo. Iz zamaknjenosti me zdrami Borutov klic, našel je prvi klin. Obrnem se nazaj k steni, da bi odgovoril, pa ne spravim besede iz ust. še pred nekaj trenutki mračni, hladni granitni velikan sedaj žari v nepopisnih barvah. Prvi Je brezobličnost jutranjega mraka premagal medli škrlatni odtenek. Od trenutka postaja močnejši in sprevrže se v vijoličasto, nato v živordečo svetlobo, ki kot plamen ožarja steno. Tej fantastični harmoniji skale in svetlobe se pridruži še jasno nebo, za katerega se zdi, da postaja vedno temnejše. Stena žari vedno svetleje, modrina nad njo pa temni, spominja me na barvo morja, kot sva ga opazovala med poletom prek oceana. Za nadaljni opis prizora bi zaman iskal primernih besed ... Od vznemirjenja mi drhte roke, ko izza obleke vlečem fotoaparat in se trudim delček :vsega ujeti na filmski trak. lalostno pravilo pa spet pride do veljave. Cim popolnejša je lepota, tem bolj je minljiva. Krogla na vzhodu ni več oranžna, sedaj vsenaokoli sipa .slepeče žarke in stena je spet rumenorjava - Diamond, ki veličastno kraljuje nad krnico in bistrim jezerom. Borut se spet trudi v vertikali visoko nad menoj in jaz mu podajam vrv. Zatopljen v sladkobno premišljevanje si brundam preprosto pesmico in premlevam pravkar do­ živete vtise. Podobnih prizorov so mi že naklonile domače gore. Morda niso bili tako divje lepi, zato pa bolj nežni in domači. Takrat mi je pogled počival na znanih vrhovih slovenskih gora, tu pa mi oko zaman išče znane obrise, vsenaokoli je le tuji granit Skalnega gorovja (Rocky Mountalns in velika ravnina Colorada čez pol obzorja. Na koncu raztežaja zmanjka vrvi, zato brž populim klinčke, ki so mi včeraj zvečer na­ čenjali živce In s težkim nahrbtnikom pričnem plezati. Prav nič prijetno ni plezati brez varovanja, drug za drugim, a sedaj ne gre drugače. Tako telovadiva po navpični razpoki 40 metrov narazen in teh nekaj minut je vrv le utvara, mnogo bolj je važno zaupanje Varno Nevarno 672 673 vase In v soplezalca. Pošteno si oddahnem, ko si Borut uredi stojišče In lahko začnem uporabljati prižeme. Hitro sem pri njem, vendar na stojišču potrta ugotoviva, da sva za . ta - drugi raztežaj porabila cele 3 ure in da pri taki hitrosti plezanja potrebujeva najmanj 2 dni za ves vzpon. Z veliko vnemo se lotim naslednjega raztežaja. Na srečo je plezanje večinoma prosto, v mejah šeste stopnje, in mi gre hitro od rok. Ves čas me preveva misel, da sva začela prepočasi in zato tako hitim, da cniti ne opazim, kdaj se izteče vrv. Spet plezava drug za drugim, le da je tokrat Borut 40 m pod mano. Iz dveh tako narediva le en sam zelo dolg raztežaj. Sedaj čutiva, da se nama je odprlo. Pozna se nama več kot mesec dni trajajoče plezanje v skrajno težkih ameniških smereh in bolvanih. Prvi v navezi zmaguje večinoma v težkem prostem plezanju navpične poči in zajede, drugi pa se za njim z največjo hitrostjo povzpne s prižemami po napeti vrvi. Na stojišču drugi le odloži nahrbtnik in prižeme, ovesi se s šopom zatičev in vponk in vlogi se zamenjata. Tako je prva polovica stene kar hitro pod nama. V njej sva našla le 3 kline, 2 sva zabila, drugače pa sva uporabljala samo zatiče. še pred poldnevom priplezam do ozke poličke visoko v steni, kjer navadno bivakirajo. Za trenutek ugledam Američana v sosednji smeri (Yellow Wall). Pošteno je presenečen, ko se prek velike luske zavihtim na poličko. Zavpije mi, da sva zelo hitra, jaz pa se le zadovoljno nasmehnem in ga pozdravim. Toda zadovoljstvo je kratko, kmalu ga nadomesti skrb z primesjo strahu. Gora bo .nastopila z enim svojih najhujših orožij - slabim vremenom. Temni oblaki so že prekrili , nebo in v grozljivem plesu se zgrinjajo okoli Diamonda. Oddaljeno grmenje se ,približuje in prispeva k morečemu vzdušju. še ,preden Borut pripleza · do mene, zašklebečejo debela zrna sodre po steni, ki se ovije z mokro zaveso. Bojim se, da ne bo začelo mesti, saj sva že precej nad 4000 metri. Dolgo časa nemočno čepiva na ozkj pol ički. Nevihta doseže vrhunec in slepeči bliski med oglušujočim grmenjem švigajo ,proti robu stene, zdi se, kot bi vsa gora podrhtevala pod močnimi udarci. Spomnim se vseh pripovedo­ vanj o Diamondu in njegovih nevihtah, pa Mika, ki nama je smeje zagotavljal, da bova bivakirala. Saj bova nemara res, v takem divjanju elementov se tudi ganiti ne moreva $ police. Skoraj eno uro neusmiljeno besni nevihta, potem pa se nenadoma zjasni. Ker ne poznava gore in njenih •navad•, naju navda novo upanje. Borut se loti ozkega kamina, ocenjenega s šesto stopnjo, ki pa je popolnoma moker in zahteva velike napore. Zasanjano opa­ zujem nebo, ki je spet popolnoma jasno, ko me predrami zlovešče brnenje. Temne sence - veliki oskalki pribrne tik ob meni · in izginejo v prepad. Borut mi zavpije, da je kamin zelo krušljiv, medtem pa leti naravnost , nadme že nova pošiljka kamenja. V naglici sprostim vrv, s katero , sem privezan na kline, potem pa se začnem umikati projektilom. Brez čelad sva in že majhen kamen bi bil lahko usoden. Tako se trudiva vsak po svoje. Nevarno Slabo Najbolje ' \ \ ' ' ' ' ' Soplezalec z naporom gvozdi v mokrem kaminu, jaz pa v divjem plesu poskakujem po polički sem in tja in se do skrajnosti napet umikam brnečim kosom granita. Ko priplezava do vodoravne poči , najbolj izrazite razčlembe v zgornjem delu stene, se vreme spet poslabša. Na nižjem, levem robu stene skozi raztrgano megleno zaveso opazim nekaj pisanih postav v čeladah, ki naju z zanimanjem opazujejo. Za trenutek jim zavidam, saj niso ujetniki navpičnosti, vsak čas lahko zapustijo goro. A ta občutek je le hipna slabost, majhna v primerjavi z močno voljo in veliko željo, ki poznata samo eno pot - navpično navzgor po mokrem granitnem zidu, kljub nevihtam, ki jih gora kuha nad svojimi mogočnimi nedri. Pred menoj je prečnica, po kateri je smer dobila ime. Na njenem koncu se vabljivo kaže prav majhna polička. V mokrem, mastnem granitu z nogami ne morem ničesar opraviti, zato , jo preplezam viseč samo , na rokah. Na polički počiva velika luska, previdno jo objamem in se hočem potegniti navzgor. Toda zlomek se drži stene le na dveh mestih, skalna gmota se odpre kot vrata na tečajih. Le zavpijem še, potem pa z ne­ verjetno hitrostjo pretelovadim prečnico v obratni smeri do Borutovega stojišča. Po daljšem premisleku se spet lotim prečnice. Skrajno previdno se splazim na poličko, lusko pr,ijemljem nežno, kot bi bila iz najfinejšega stekla. Vem, da jo lahko z enim samim neprevidnim gibom spravim iz ležišča in potem skupaj z nekaj stotov težko skalno gmoto poletim navzdol. Napet do zadnjega vlakna slednjič stojim s konicami plezalnikov na ostrem vrhu luske in se stegujem k zanki drobnega zatiča nad seboj . .Sreča se mi tudi tokrat ne izneveri In nič se ne zgodi. Le nova nevihta se najavlja z .oddaljenim hrumenjem. Tokrat 1e zvočna predigra ikratka. Komaj se rešim neprijetne luske, privršijo goste, debele kaplje. Spet se pričenja p les vetra in dežja ob bučni .spremljavi grmenja. Neprostovoljni udeleženec - moja malenkost pa se z obupnimi , napori počasi prebija navzgor. Raztežaj je v suhi skali v mejah zgornje šeste stopnje z malo tehnike, sedaj pa v plitve razpokice zatikam vse mogoče zatiče, dopovedujem si, da so tako zanič, da nanje še slike ne bi obesil, pa vendar visim na njih z vso težo, ker mokra skala odločno zavrača vsak poskus prostega plezanja. Požiram množico vode, - ki se zliva iz megle in vsake toliko časa zavpijem Borutu, da bom padel. Da se od strahu in naporov ne segrejem, slabi učinkovito vodno hlajenje - pri rokavicah in ovrat­ niku noter, pri čevljih ven. Prepojen z ledenomrzlim dežjem se, začuda brez padca, privlečem do velike strehe, kjer je stojišče . šele, ko Borut pleza zadnji res težak raztežaj, se naravne si le unesejo, tokrat dokončno. Svetloba počasi ugaša in rahle meglice puhtijo iz mokre stene. Rob stene je že vabljivo blizu. V zadnjih dveh raztežajih se odloča o tem, ali bova bivakirala v steni ali pa nama bo uspelo tisto, kar se je zdelo skoraj nemogoče. Počasno, toda zanesljivo umiranje dneva naju navdaja z rastočo nestrpnostjo, toda zahtevna mokra mesta ne dopuščajo nobene naglice. Dobro se zavedava, da bova morala v t renutku, ko se znoči obstati in bivakirati, ker imava le eno šibko svetilko. Kot obseden se s prižemami poganjam navzgor v predzadnjem raztežaju in še ves zadihan se lotim zadnjega. Tekma s časom se bliža vrhuncu. V rastočem polmraku gvozdim po krušljivem, sluzastem kaminu in vznemirjenje se sprevrača v občutek gotovosti, do nama bo uspelo. Toda usoda se še enkrat poigra z nama. Le 10 metrov pete stopnje me še loči od rešilnega roba stene, ko se zatakne ena Izmed vrvi, ki mi jih podaja Borut. Kljub hudemu na­ prezanju je ne more osvoboditi in glasno preklinja, jaz pa stiskam zobe od jeze in ždim ' ' ' ' \ I \ ' ' \ ' \ ' ' ' \ \ \ ' ' I ' ' ' ' I ' I Zatiči 674 675 zagozden med steni kamina. Do teme je le še nekaj minut. Sprva hočeva vrv, ki se je zataknila, presekati in izplezati s preostalo, potem pa ise odločiva, da jo vseeno, tudi za ceno bivaka pod robom stene, skušava rešiti. Borut me preneha varovati, odveže se s stojišča in se spusti v globino. Trdno se držim za mastne oprimke in čakam neskončno počasi tekoče minute. Le kdor je že doživel kaj podobnega, lahko razume, s kakšnimi občutki opazujem izginjanje zadnje večerne svetlobe. Dokler mrak ne prekrije vseh obrisov, si skušam vtisniti v spomin podrobnosti zadnjih metrov stene, da jih bom poskusil preplezati v temi. Borutu je uspelo rešiti vrv, zadihan, toda dobre volje se vrne na stojišče globoko pod mano. Sedaj me čakajo le še zadnji, najbolj odločilni metri stene. Najprej gladka plošča z zadnjimi oprimki, ki jih še vidim, in nato strma poč, ki se kot odsekana konča na robu stene. Tema je že popolna, le tip in neugnana sreča mi še pomagata. Zadnji metri mojega plezanja v Diamondu so podobni obupnim posku­ som človeka, ki se utaplja. Po kolenih, s komolci, s krčevito napetimi prsti tipam v temi za oprimki, ki jih noče biti, drsim navzdol, v zadnjem trenutku pa vedno najdem zasilno razčlembo ali dovolj trenja, da ne padem. Ko se privlečem čez rob, se uležem v kotanjo polno ostrih skal kot v najudobnejšo posteljo. Le en sam, slabo zataknjen zatič sem imel za varovanje v tem zadnjem raztežaju. Res je šlo za las. Uspelo nama je. Smer sva zmogla v enem hudo dolgem dnevu. šešlo se nama je dobesedno do minute natančno. Ce bi naju tema ujela prej, bi morala noč preživeti v steni. Na vrhu požrešno obračunava z zadnjimi ostanki hrane. Vsenaokrog je nepredirna tema, le daleč spodaj na južnem obzorju se še vedno iskri sanjski prizor, migotajoče lučke Denverja. Oster veter naju prežene z vrha. Sestopa po ploščati severni steni ne poznava. Kljub dobri volji in optimizmu nama ni dano najti klina za spust po vrvi. Z ugašajočo svetilko sredi noči blodiva po policah mogočne gore in zaman iščeva. Nenadoma je pod nama le še črna praznina, iz katere zamolklo donijo zvoki padajočega kamenja. Levo in desno ni prehodov, od zgoraj sva prišla in brleča svetilka odpoveduje. Nerada se odločiva za bivak. Tako premočena drgetava vso noč sredi položne severne stene, nekako na višini 4200 m. Niti za minuto mi ne uspe zaspati, zvit v dve gubi ždim na polici in si drgnem prste, ki ml zmrzujejo v mokrih čevljih. Razcefrana vreča iz folije mi daje le borno zavetje pred vetrom. Borutu ni prav nič bolje. Strupeni mraz že v kali zatre Nsako romantično čustvo, ki ga vzbuja neizmerna spokojnost gorske noči. Morda je zavest uspeha edina, ki nama vsaj malo lajša neskončno počasi tekoče ure. Pred jutrom mraz še bolj pritisne. Borut me vedno pogosteje sprašuje, tkoliko je ura, sam pa še večkrat pogledujem na drobna kazalca, ki se premikata obupno počasi. Ko se končno zdani, presenečeno ugotoviva, da sva bivakirala le nekaj minut proč od klina za spust. Prvi sončni žarki naju pozdravijo, ko drsiva po mokrih vrveh proti grušču. Temperaturna sprememba je prav neverjetna, kmalu nama ,je v mokri obleki navkljub prijetno toplo. Vesel sem, da je vzpon končan. Z občutkom velikega zadovoljstva, morda celo sreče, se oziram nazaj v temnorumeni Diamond. S pogledom božam ostre granitne oblike in težko mi je, ker vem, da se sem najbrž nikdar več ne bom vrnil. Dolgi sestop hitro mineva. Vedno bolj se zavedava mogočnega doživetja in uspeha. Dolina, ki nama pomeni prijatelje, težko pričakovani počitek, je vse bližje. S kamnom v roki se podim po livadah Longs Peaka in preganjam tolste svizce. Kosmate, na videz prav prijazne živalce, v resnici pa gro2lni požeruhi, so se mi hudo zame~ile. Pred nekaj tedni so mi pod steno Capitola iz zaprtega nahrbtnika izvlekli fotoaparat in ga vsega pogrizli, Borutu so pojedli superge in nogavice, na , koncu pa sva pošteno lačna ugotovila, da so nama do zadnje drobtinice pospravili vso hrano. V gorovju Wind Rlwers pa so ml skoraj povsem razcefrali nahrbtnik, žrli so vse od usnja in nylona do 1 II 11 1 Zatiči o o o o \ l l Smer pričakovane obremenitve l ~ ~ Na str. 670-676: risbe kažejo tehnične pripomočke, ki Jih v težkih stenah rabijo ameriški plezalcl 1 677 armaflexa. Kosmate kepe s košatimi repi se oglašajo s posmehljivimi žvižgi, še preden pa se jim približam, izginejo pod najbližjo skalo. Na rangerski postaji je vročina že kar neznosna. Rangerji so še bolj prijazni kot pred dvema dnevoma. Kmalu pride po naju nasmejani Henry s tovarišem. Pravi, da je edini , verjel, da bova smer preplezala v enem dnevu, druge pa sva presenetila. Popoldne se­ vrnemo »domov«, torej v mesto Boulder. Zvečer smo povabljeni na obilno veče~jo pri vodji ameriške ekspedicije na Manaslu in spet srečava prijatelje. Naslednji dan splezamo· še ,kratko, toda izredno težko (5.10)) smer v nama že kar domači steni Eldorado .kanjona. To je najin poslovilni vzpon, prav primeren za uspešen zaključek. Najino zadnjo noč v Združenih državah preživimo v razigranem vrvežu zabaviščnega parka sredi velemesta Denverja. Slovo od prijateljev je težko, toda prežema nas upanje, da se še kdaj vidimo. Visoko nad Atlantikom, v hrumeči kovinski ptici, ki naju nosi proti domu, se končujejo skoraj štirideset dni trajajoče sanje. Toda bile so resnične! Smer Grand Traverse (5.9, A 4 ) v vzhodni steni Diamonda (Longs Peak, 4336 m) v go­ rovju Rocky Mountain sva 29. julija 1978 v 17 urah preplezala Borut Bergant in Iztok Tomazin, oba AO Tržič. Bil , je to eden prvih vzponov brez bivaka v smeri. SKALA IN MORJE V SIMBIOZI, PA ŠOLA DR. ' KARLA šTREKLJA DR. SLAVKO TUTA Ko so se naši predniki pred tisoč in nekaj stoletji, v času •preseljevanja , nar,odov«, srečali z morjem, je bilo morje tisti podaljšek Sredozemskega, ki so mu Rimljani dali ime Mare Adriaticum. Zato so