u—eTT#	V ZJ C1IUC1IW
Uredil. Slovenski delavec LJUBLJANA ČOPOVA 1,
Poštnina plačana v gotovini.
CLASILO ZVEZE FANTOVSKIH ODSEKOV V LJUBLJANI. — IZHAJA VSAK DRUGI ČETRTEK. — NAROČNINA : LETNO DIN 20, ROD SKUPNIM OVITKOM DIN 18. — RO KO PI SI SE POŠILJAJO NA NASLOV: UREDNIŠTVO »KRESA«, LJUBLJANA, KRŽIČEVA 6. — UPRAVA: »KRES«, RAKOVNIK, LJUBLJANA 8. ČEKOVNI RAČUN ŠT. 17.871.
LETO XI.	LJUBLJANA,	ČETRTEK	22.	AVGUSTA	1940.	ŠTEV.	17.
Naši ideali
Dragi bratje, gotovo želi vsak od vas, da dvignemo svojo fantovsko organizacijo v vsakem pogledu. Da nam bo pa to uspelo, nam mora biti prvo vodilo ljubezen do organizacije in do vseh njenih idealov. Res, bratje, idealov nam manjka! Vse preveč stremimo za tem, kar nam prinaša dobiček, razmišljamo o tem, kar ugaja naši čutnosti.
Pa pravimo, da smo mladi. Mladost pa je bojevitost, ki je je v nas vse premalo. Morda smo vse preveč borbeni za kruh in čast, boj za ideale: za križ in njegovo zmago, za narod in državo, ta boj pa le preradi prepuščamo našim onemoglim očetom, ki jim že pojemajo moči, in materam, pa celo dekletom.
Zavedajmo se, bratje, svoje mladosti. V naših dlaneh in pesteh je naša bodočnost. Izoblikujmo jo, toda ne v podobi mev-žastega človeka, cmeravca in polovičarja!
Polovičar! Res, premnogo jih je, ki hočejo biti prijatelji božji, istočasno pa služijo tudi hudiču. Polovičar: žalostna postava, nevredna vsakega spoštovanja. Fant mora biti cel mož.
Samo dve poti sta, za eno se moramo odločiti: ali s Kristusom zmerom in povsod, torej odločno katoliški — ali pa proti Kristusu. Tretje poti ni. Kam se boš odločil?
Izoblikujmo si svojo bodočnost, da bo trdna kot naše gore.
Za ideali — to je klic današnjega časa. O naših idealih nam lepo poje naša fantovska himna, da moramo domu graditi slavo in čast in da moramo sebe in svojega bližnjega dvigati k večni ljubavi.
Te ideale nam prikazuje že naša slovenska tradicija, ki so jo položili naši veliki možje vzorniki: Slomšek, Mahnič, Krek, Jeglič in Korošec. Vodilo vseh teh mož je bilo in je: Z Bogom za narod! Prav tem idealom naj bo izrečena tudi naša zvestoba, ki mora iti preko vseh čeri mladostne vihravosti. Rasti mora iz preteklosti, iz del naših velikih očetov in nam mora kazati pot v prihodnost. Po tej poti hodi naša fantovska organizacija in tudi mi se kot njeni zvesti in zavedni člani ne smemo nikjer in nikoli z nje oddaljiti!
Naše geslo in vseh katoliških mladinskih organizacij je in ostane: Bog, narod, država. In v temle geslu so tako lepo združeni vsi ideali, ki jih izpoveduje tudi Zveza Fantovskih odsekov.
Bogu smo otroci, zato hočemo vsepovsod izpolnjevati njegove zapovedi, božje in cerkvene. Domovini smo in ostanemo sinovi, zvesti sinovi, saj smo pripravljeni za domovino žrtvovati vse, tudi svoje življenje, če bi bilo to kadar koli potrebno. Nikomur pa nismo hlapci, zlasti nismo in nočemo biti hlapci satanu, svojim strastem in grehu, marveč od fanta se zahteva, da je nad vsemi temi stvarmi gospodar, gospodar nad dvomi, nad skušnjavami, nad svetom!
Svetli so torej naši ideali, fantje, na pot k idealom, pa čeprav je strma!
A. V.
Križ naš up edini.
Mladci! Mladci! In še: Mladci!
Letošnji mladčevski tečaj v Celju.
KOT CVETOČA POMLAD ...
Lepo so se v letošnjem letu začeli nekateri odseki zanimati za mladce. Zvezni odbornik za naraščaj g. dr. Hanželič je s svojo prikupljivo vnemo znal razgibati .naraščajske odbore po podzvezah, okrožjih in odsekih in uspehi tega njegovega prizadevanja so zelo razveseljivi. List »Mladtec« se je presenetljivo lepo razširil in stalno budi in ohranja med mlajšim rodom zanimanje za našo organizacijo. Kot da je cvetoča pomlad zavela skozi naše vrste, se mi zdi, ko vidim to veselo mlado življenje po naših odsekih.
A NE POVSOD.
Ponekod pa še kar nočejo razumeti, kake silne važnosti za bodočnost naše organizacije je vzgoja naraščajnikov in mladcev. Zato se tudi ne zavedajo, kako zelo škodujejo organizaciji tisti člani, ki se tako zaljubijo sami vase, da le sebe vidijo, mlajših pa v odseku ne trpijo in vanj ne pustijo, ali pa jih prepuščajo samim sebi.
Bolel nas je razpust katoliških organizacij pred leti in hudo nam je bilo mladine, ki ni smela v prosvetne domove, da bi se tam vzgajala po katoliških načelih. Na žalost pa danes, kljub temu, da imamo vso možnost najintenzivnejšega organizacijskega delovanja, po nekaterih krajih z dioraščajočo mladino ni prav nič bolje. Na cesti mora doraščati, ker se nikdo zanjo ne zmeni ali pa je ne zna pritegniti v odsek. Razlika je le ta, da smo za to zlo odgovorni mi sami.
NERODOVITEN KRAŠKI SVET.
Ni dolgo temu, ko sem nekje v kočevskih hribih videl, kako so pred leti posekali gozd in poseke niso zasadili z mladim drevjem. Veter odlnaša že itak tanko plast zemlje, nalivi jo spravljajo v dolino, tako da je vsa jasa že Skoraj sam kamen in skala. Tudi če bo kdo še hotel tisti prostor pogozditi, ga ne bo več mogel.
To se mi zdi, je slika tistih odsekov, kjer zane-
marjajo skrb za naraščaj, kjer ne skrbijo, da bi tik za člani doraščal zdrav mlajši rod, ki naj pozneje stopi na mesto sedanjih članov. Tam bo med dora-ščajočo mladino smisel za našo organizacijo vedno bolj gineval in vedno teže bo koga zanjo pridobiti — tla postanejo nerodovitna kot Skalnat kraški svet.
NIKAR ZA TAKIM ZGLEDOM!
Pred nekako osemdesetimi leti je oskrbnik Janez Pogačnik ustanovil v Tržiču pevsko društvo »Liedertafel«. Ze ime pove, da je bilo nemško. Po naše bi se reklo »Pevsko omizje«. Pogačnikovo misel so z veseljem sprejeli in vse, kar je bilo količkaj inteligentnega, je stopilo v društvo. Vsak je bil dobrodošel, tudi nepevec, da je bil le porabljiv za kak posel. Tako je bilo n. pr. čevljarskemu mojstru Viktorju Strupiju petje španska vas, toda mož visoke postave in z dolgo brado je bil kakor nalašč ustvarjen za zastavonošo in z veseljem v društvo sprejet.
Vsak večer so imeli v šoli pevske vaje. Okoli devetih so pa skupno korakali v gostilno in so peli po ulicah pravkar naučene pesmi. Vse je hitelo iz hiš, da ne zamudijo umetniškega užitka.
Med seboj so se prav po bratovsko ljubili in si ostali -zvesti do groba. Rekli bi, da je bilo te ljubezni skoraj preveč, zakaj iz ljubosumnosti so zanemarjali vzgojo naraščaja in ni ču-dtno, da je po smrti Pogačnikovi začelo društvo hirati. Le v presledkih je še nekoliko vzplamtelo. Tako je prišlo, da so po dvajsetletnem društvenem obstoju živeli društveniki le od spominov na lepe pretekle čase.
Mož za možem je padel v grob, do katerega so ga bratje z zastavo spremili. Zadnji med njimi je bil zastavonoša Viktor Strupi. Njemu, ki je vsem tovarišem trikrat zavihtel z društveno zastavo pri odprtem grobu v zadnji pozdrav, njemu ljubljeni prapor ni zaplapolal v slovo nad gomilo ....
Tako pripoveduje g. Karel Pirc v »Cerkvenem glasniku za tržiško župnijo«.
K temu ni treba nič dodati. Nauk ti je jasen.
dfb,
ISO
ODBOROM IN DUHOV. VODJEM!
Odbore in duhovne vodje FO vljudno prosim, da izvedejo občne zbore takoj prvi idve nedelji v septembru. Kajti takoj naslednje nedelje v septembru se bodo vršili tečaji za novoizvoljene vodje mladcev. Na teh tečajih bomo predelali jatni sistem in letošnji mladčevski program. Zato bodo na tečaje morali priti vsi novoizvoljeni vodje mladcev. To je Pogoj za nadaljne delo med njimi. Ti tečaji bodo: 15. sept. v Celju, 22. sept. v Ljubljani in Mariboru, 29. sept v Novem mestu in Kranju.
Brate odbornike in gg. duhovne vodje najvljudneje prosim, da pri sestavi bodočih odborov poiščejo najprej za vodjo mladcev najsposobnejšega člana, ki ima veselje in čas in dovolj požrtvovalnosti za delo med mladci. Šele nato določite ostale odbornike. Isto velja tudi za sestavo okrožnih odborov. Letošnje delo bo namreč posvečeno predvsem mladcem, zato moramo vsepovsod imeti vodje mladcev, ki bodo zmogli delo. Bratje, mladci so naša bodočnost, zato mislimo nanje povsod.
Referent ZFO za naraščaj.
FO KOLOVRAT
Prvič se oglašamo v Vašem lepem glasilu. Naš fantovski odsek je še zelo mlad. Lansko leto novembra meseoa smo se zbrali fantje iz ko-lovraške fare in se domenili, da ustanovimo v Kolovratu FO — in ustanovili smo ga. Vso zimo in pomlad smo imeli tedenske fantovske sestanke, kjer so nas g. duh. vodja Učakar Franc in drugi seznanjali z raznimi aktualnimi vprašanji in navduševali za katoliška načela. V veliki noči pa je bila duhovna obnova
EDINA REŠITEV - POVRAT K ROGU!
Zlo je v naši dobi, to ve vsak. Kriv ga je machiavellizem (to je nauk, da namen posvečuje sredstva, da je zlasti v javnem in političnem življenju dovoljeno uporabiti tudi zlo sredstvo, če je naš cilj pri tem dober), ali recimo materializem, saj machiavellizem je le ena plat materializma. Državniki so vrgli Boga, religijo in moralo iz politike, »druhal« je vrgla religijo in moralo iz vsega življenja. Državniki so uganjali machiavellizem nasproti Cerkvi in narodom, druhal ga uganja nasproti državi in družbi... »Druhal« je spoznala tudi notranjščino »knezov«, in vrača sedaj nemilo za nedrago!
En pomoček je proti anarhizmu, seveda bo v živo zadel tudi liberalizem, in ta pomoček je — krščansko načelo!
Mladci molijo.
Povrat h krščanstvu, povrat k Bogu je edina rešitev Evrope. Vera mora zopet prešiniti vladarje in narode; morala bodi zopet pravec ne le v zasebnem življenju, ampak tudi v politiki; Bog imej zopet priznano gospostvo ne le nad poedinci, ampak tudi nad državami in narodi; in s krščanstvom se bo vrnila božja moč. »Uspeh ne izostane; krščansko načelo je božje načelo, je božja moč; ono zmaga počasi sicer, a gotovo, kakor je gotov Bog, njegov izvor!«
Če bo pa duh poganstva, duh materializma še dalje navdajal državnike, bo zlosrečno seme vse bolj hitelo v klasje, iri možje, ki so veter sejali, bodo želi vihar ...
Usodna pogubonosna doba se sedaj grozeče bliža, zdi se, da vsi Evropi. Bog daj, da bi spoznali državniki še za časa — če ni že morda prepozno, — kam je zavedel države zli demon, materialistični machiavellizem!	(Aieš	Ušeničnik,	Izbrani	spisi I.)
Mladci FO št. Vid pri Stični.
fantov. Kot najmlajši v zboru FO smo se udeležili prvi okrožnih tekem v Zagorju; sicer še nismo dosegli tako lepih uspehov kakor nekateri sosednji bratski odseki, dobili pa smo pobudo, da bomo šli v jeseni še z večjo korajžo na delo.
Br. France
Mladci FO Ljubljana - mesto.
Mladci FO Gornji Logatec.
la sttesutieaie uatada
Pozornost našo zdaj vlečejo nase predvsem veliki svetovni dogodki. Ne smemo pa zaradi tega zanemarjati naših domačih kričečih potreb.
Nastopili so dnevi, ko so odloča usoda narodov. Samo telesno in duševno krepki narodi bodo prestali stisko časov. Ali je naš narod med temi?
Že dolga desetletja mu pije srčno kri alkoholizem. A pijanski izgredi ob vpoklicu našega moštva k orožnim vajam in letošnje splošno pijančevanje ob uporabi sadja za kuhanje žganja nas spet glasneje kličejo na delo za treznost. Statistike pa nam kažejo, da alkoholizem zastruplja naš narod v zarodu in gloda njegove življenjske korenine. Surovost in nenravnost naraščata; najbolj glasno pa nas kličejo številni uboji v pijanosti, da vendar nekaj storimo zoper alkoholizem.
Iz teh vzrokov se je znova oživila treznostna organizacija v obliki »Društva treznosti« v Ljubljani. Društvo bo zbiralo zdržnike in trez-nike, ki naj s svojim zgledom in propagando vsepovsod širijo smisel za treznost.
Svojo skrb bo posvečalo po možnosti tudi alkoholikom-bolnikom in njih družinam, takih bolnikov je v Sloveniji okoli 10.000 — in vsem, ki trpe od alkoholizma.
Obrnilo pa se bo tudi na vse vzgojitelje, da bi pomagali vzgajati mladino za treznost. Obenem pa tudi na vse druge kroge, ki so poklicani pri tem delu sodelovati, da bi se zopet začelo na vsi črti in z vsemi močmi načrtno in vztrajno delo za streznjenjc naroda.
Sedež ima društvo v Karitativni pisarni v Ljubljani, Marijanišče. Tam se sprejemajo vsi dopisi in dajejo vsa pojasnila.
Mladci FO Loka pri Zid. mostu.
f:
Zakaj ?
Zakaj zarja plamti te dni?
In v meni vse vre in kipi?
V očeh mi rdeče gori in grabi me, mami s silo neznano, pijano, da bi raztrgal te dni in zalučal v svet:
»Glejte, jaz sem proklet!«
Rožič B-
Čas
Tam na steni trka, trka s palico neutrudni čas.
Dež na steklo trka, trka, kaplja roma čez obraz.
Tam na steni trka, trka s palico neutrudni čas.
Trde roke večnost steza, da po vrsti zgrabi nas.
Rožič B.
PISMO OD VOJAKOV
Dragi bratje!
Po 'dolgem času sem si vzel nekaj časa, da Vam nalpišem nekaj vrstic, v katerih Vas vse skupaj lepo pozdravim in Vam obenem želim obilo uspeha ter napredka, da bi Vas bilo, ko pridem domov, dvakrat toliko, kot nas je bilo ob mojem odhodu. V začetku mi je bilo zelo dolgčas, ko smo morali biti vedno v vojafinici. K sreči sem imel za tovariša slovenskega fanta z Gorenjskega, s katerim sva se lahko večkrat kaj pomenila zlasti o naših odsekih. Posebno težko nama je bilo, ker nisva smela niti k maši. Zdaj že lahko gremo ven in tudi duhovnik pride večkrat k nam, da smo kar zadovoljni.
Z učenjem in vajami smo imeli precej težav, pa dobro, da sem se v odseku navadil telovadbe in si z njo utrdil mišice. Nekateri so se kar jokali, tako so jih bolele roke in noge, meni se pa ni zdelo nič preveč težko.
Prav lepo pozdravljam vse slovenske fante, posebno pa črane in mladce našega prečenskega odseka.
Bog živi!
Franc Kristan FO Prečna.
NOVE KNJIGE
Janez Veider, Skaručina. V naši organizaciji se je zgodila velika novost. Fantovski odsek v Vodicah je s svojo založbo omogočil Janezu Veidru izdajo knjižice Skaručina, ki je v nji popisana znana slovenska božja pot pod šmarno goro na Go-(Dalje na strani 156.)
U llAUfiulu ju KfiUfOulu
II. SONČENJE
Sonce je vir življenja in zdravja. Razen svetlobnih in toplotnih žarkov, ki jih vsako živo bitje teijno potrebuje, nam pošilja še posebne kemične žarke. Ti so nevidni očem in jih tudi ne čutimo kot toploto, imajo pa vendarle izredno nočan vpliv na We telo. Kemični (tudi ultravioletni) se imenujejo zato, ker povzročajo in pospešujejo kemične procese v telesu. — Sončni žar hrani torej za človeka velik zdravilni zaklad, če ga po pameti izkoriščamo. To so Vedeli že v davnih časih, ko še niso poznali sestave Sončnega žara. S svetlobnimi žarki nam sonce poklja svetlobo, s toplotnimi toploto, s kemičnimi pa v prvi vrsti zdravje, če znamo njihov zdravilni učinek Prav izkoristiti. Prav zaradi kemičnih žarkov izpostavljamo svoje telo soncu ali se sončimo, kakor Pravimo. Seveda pri tem tudi svetlobni in toplotni žarki izvajajo svoj koristni vpliv.
Sonce vpliva s svojimi kemičnimi žarki nepo-®redno le na kožo in izziva v njej spremembe. Seveda se vrše spremembe tudi v notranjih telesnih trganih, toda te spremembe se dogajajo samo posredno s posredovanjem kože, ker sončni žarki skozi Wo ne morejo prodreti, da bi neposredno učinkovali na notranje organe. Take posredne spremembe v notranjih organih, po večini škodljive, se dogajajo zlasti tedaj, kadar sonce predolgo ali premočno Vpliva na telo.
Sončenje je zelo priljubljen in koristen način Utrjevanja in zdravljenja, vendar je treba pri tem UJnogo pameti in previdnosti, kajti od nespametnega ih pretiranega sončenja lahko izvirajo hude posledice, ki morajo resno ogražati zdravje in celo življenje. Posebno oprezni morajo biti bolniki, ki se 8»iejo sončiti praviloma samo po zdravnikovih navodilih oz. pod zdravnikovim nadzorstvom. Ono Vsesplošno priporočanje sončenja za zdravljenje vsakovrstnih bolezni tuberkuloznega značaja, ki je bile svoj čas zelo v modi, je danes precej splahnelo W je zlasti pri jetiki notranjih organov (pljuč, črevesja i. dr.) združeno z velikimi omejitvami in s krajno previdnostjo, ki so jo narekovale slabe izkušnje. Znano je na primer, da v sončni Dalmaciji teočno razsaja jetika pljuč, črevesja in drugih dro-^evnih organov, dočim kožna, žlezna in kostna jetika tako rekoč ni poznana.
Utrjevalna in zdravilna moč sončnih žarkov je Webno močna ob morju in v planinah. Obmorsko te planinsko ozračje se namreč odlikuje po tem, da zrak tam čist in brez prahu, v gorah tudi redkej-*• Prah v zraku zadržuje sončne žarke, kar se po-8ebno čuti po mestih in tovarniških krajih, kjer je v 2raku mnogo dima in prahu.
Katere koristi imamo od sončenja?
Sonce kožo pordeči. To pomeni, da so se kožne 111 podkožne krvne žilice razširile, da je prišlo na po-'te®je več krvi, s čimer se pospešuje splošni krvni otok, kar ima ugodne posledice; poglobljeno dihajte poživljeno delovanje drobovja, pospešeno pre-
Mladci na stadionski tribuni.
snavljanje in izločanje. — Ce traja sončno obsevanje predolgo, ali če je premočno, se koža vname. — Vneta koža močno pordeči, nabrekne, peče in boli, telesna toplina se zviša; v hujših primerih se pojavljajo kožne opekline z mehurjastim izpuščajem ali celo rane. Takšne kožne poškodbe, razen hudih ran, se navadno same pozdravijo tako, da se koža v nekaj dneh med močnim srbenjem olupi in dobi temne pege; lahko pa te poškodbe postanejo tudi nevarne, če zadenejo občutljive dele telesa, ali če zavzamejo večji obseg. Vnetje kože na glavi (posebno pri plešastih ljudeh) se lahko prenese na možgane in nastopi smrtno nevarna sončarica.
Sonce kožo tudi potemni. Tako dobimo zagorelo polt, ki je v današnjem svetu, zlasti športnem, hudo v čislih. Pri mnogih novodobnikih je zarjavela polt celo edini cilj sončenja, zdravstveni nameni so jim postranskega pomena. Da bi čimbolj počrneli, uporabljajo razne maže, ki pospešujejo potemnenje kože. — So pa tudi talki ljudje, ki se pretirano boje za svojo nežno belo polt, da je ne bi skazile sončne pege. Zato se mažejo z zaščitnimi mazili, ki zadržujejo
Mladci FO Limbuš.
feiv
Mladci na rajhenburškem izletu.
kemične žarke. Pretirano je tako prvo kakor drugo ravnanje. — Temno polt povzroča kožno barvilo me-lanin, ki se pod vplivom sončnega obsevanja dela največ v stanicah kožne zarodne plasti (sluznice), ležeče med roženo povrhnico in usnjico. Tvorba kožnega barvila je nekaka samoobramba telesa pred škodljivimi vplivi premočnega sončnega obsevanja. Kožno barvilo (pigment) namreč zadržuje kemične žarke, da ne morejo prodirati globlje v telo, kjer bi povzročali kvarne spremembe. — Če se koga sonce »ne prime«, če mu koža noče potemniti, je to znak slabega zdravja. — Pri pomanjkljivem obsevanju in ob hladnem vremenu kožno barvilo počasi izgineva in koža zopet pobledi. O postanku in razkroju kožnega barvila še nimamo zanesljivega znanja.
Sonce pospešuje razmnoževanje in rast stanic v zarodni plasti, ki se iz nje obnavlja kožna povrhnica. To ima veliko praktično korist pri celjenju ran. Vsakdo dobro ve, da se rane poleti laže in hitreje celijo nego pozimi, ko je sončno obsevanje znatno manjše. Kožica, ki prerašča rano, se gradi iz stanic zarodnega sloja. Prav tako pod vplivom sončnega žarenja hitreje rasto kožni proizvodi (lasje, dlaka, nohti).
Obsevana, potemnela koža je tudi močnejša in prožnejša ter sploh bolje opravlja svoja važna opravila (dihanje, izločanje, uravnavanje telesne topline, mehanično ščitenje telesa). Razen tega je od-
Hlapec
Oblak, ki je spal na nebesnem svodu, se je prebudil. Zaplul je v zrak kakor velika bela ladja, obdana od galebov. Sonce se je osvobodilo ozkih meja na obzorju in se pripravljalo, dk se z gorečim pogledom spusti v strmino neba.
Matevž se je izkopal iz sena. Bežno je pogledal krog sebe. Skoraj popoln dan. Z naglico si je natikal okovane čevlje, na katerih se je strjevala ilovica. Od nekod je pribrenčala muha in se spustila na bilko kraj njega. Gib nemirne roke jo je pregnal, da je zabrenčala in se preletela v kot, kjer je spet sedla. Potlej je poiskal klobuk, se otepel suhih
pomejša zoper kužne kali, ki se v njej teže naselijo. Ta odpornost sloni najbrž na posebnih snoveh ki so se stvorile v kožnih celicah pod vplivom sončnega obsevanja. Prav te snovi pa imajo izredno zdravilen vpliv na notranje organe in zdravijo njihove bolezni. — Sonce pa nam tudi neposredno zdravi razne nalezljive in nenalezljive kožne bolezni; povrh nam še ustvarja v koži posebne vitamine, ki igrajo važno vlogo pri obnavljanju in rasti živčevja in okostja. — Poleg vsega tega pa je sončni žar najcenejše in najboljše razkužilo.
Vidimo torej, da nam nudi sončenje neprecenljive neposredne in posredne koristi. Izkoriščajmo zato tople sončne poletne dneve za telesno zdravljenje in utrjevanje in ne zanemarjajmo sončenja, ravnajmo pa pri tem po načrtu, zdravi pameti in vztrajno! Vsaka pretiranost je protinaravna in se maščuje.
Kakor pri vseh zadevah, ki se tičejo telesnega utrjevanja, tako velja tudi pri sončenju pravilo zmernosti in stopnjevanja. — Najprej privadi telo »zračni kopeli«, kar lahko storiš na prostem in doma v sobi. Potem se začni sončiti, in sicer prvio največ po tri minute od spredaj in prav toliko od zadaj. Če je sončenje združeno s kopanjem, se lahko izmenoma ponavlja dalje časa. Če si prvič prenesel sončenje dobro in brez slehernih motenj, podaljšaj naslednji dan čas sončenja za nekaj minut in tako iz dneva v dan enakomerno stopnjuj. Če pa se po sončenju ne počutiš dobro, nadaljuj sicer, vendar ne zvišaj časa vse dotlej, dokler niso izostale vse nevšečnosti sončenja. Enourno nepretrgano sončenje zadošča popolnoma, kar je več, je odveč. Večurno valjanje na soncu je nepotrebno in nesmiselno, posebno še, če ni združeno s kopanjem. Če koža preveč porjavi, zadržuje sončne žarke in zmanjšuje njihov zdravilni učinek.
Pri sončenju upoštevaj predvsem troje: dnevni in letni čas, lego kraja (nadmorsko višino) ih čas trajanja. — Ni vseeno, ali se sončiš zjutraj ali zvečer ali krog poldneva, ko sonce najhuje pripeka; velika razlika je tudi, ali se sončiš spomladi, jeseni ali poleti, ko je sončna moč največja; tudi od lege kraja je v veliki meri odvisen uspeh sončenja: 5—10 minut sončenja na visoki gori, posebno še na snežiščih in ledenikih, izda toliko ali več nego pol ure v nižini. —	M.	Wraber.
Maievi
bilk, ki so mu visele po hlačnicah, si .zavihal rokave in globoko zazehal. Vonj blagodišečega sena se g9 je držal kot klop, da ga je moral odnesti v vlažne jutro.
Pri sosedu je vneto kikirikal petelin. Na bližnjem vrhu je plašno zakrakala vrana, ko se je speljala soncu naproti. Kakor da bi napovedovala nesrečo soparnega dne.
Zavil je proti hlevu, odprl vrata na stežaj, tak0 da je sproščeno butnil vanj težki vonj živalskih teles in svežega gnoja. Živina, ki je počivala, se f hrupno dvigala, upogibala gladke hrbte, se preteg0'
Vala, švrkala z umazanimi repi in še ozirala v hlapca Matevža. Že je ročno zgrabil koš in nasul rezanice hvalim v jasli, jim potlej navalil mrve v gare, pograbil gnoj izpod njih, ga spravljal na kup, nato pa z močnimi sunki pomikal čez prag.
Skoraj vesel je vdihaval vonj hleva in z raskavimi rokami je božal kosmata živalska telesa. Znova Je privlekel natlačen koš mrve in jo spet navalil v gare. Vzel je metlo in pometal po hlevu. Tam čez sredo je bilo posebno debelo, zato je krepkeje pritisnil. Zatem je vodil živino h koritu, ji požvižgaval, zraven pa se oziral za deklino, ki je pela čez Polje. Takoj jo je spoznal; Jeromova Anica! Najbrž je tudi ona njega zapazila, da je tako zgodaj Vesela.
Ko je napojil živino, se je pri koritu dodobra »mil, potlej pa krenil v hišo.
Pozajtrkovali so. Gospodar mu je ukazal, naj dopoldne gnoja napelje na njivo. Popoldne pa, je dejal, bodo listje grabili. Matevž je ubogal. Nakidal Je, zapregel konje in odpeljal. Na vse strani je raznašal pomladni veter dušečo soparo, ki se je vlekla >z mastnega gnoja. Matevž je ljubil tako življenje. Gnoj voziti, ga na dtebelo raztrositi, da pokrije raz-zeblo prst, držati plug, vdihavati vlago, ki jo izpuhtevajo na novo obrnjene brazde, in si z rdkavom otirati znojno čelo. To ne zna vsak. To tudi ne diši Vsakemu. Sonce ga je žgalo po obrazu, zlasti po
Fantovski odsek Ljutomer.
bičem. Naj rajši pa bi seveda zaukal. Samo odkaš-ljal se je in vdihaval tisti posebni vonj, ki ga dobiš le na vasi.
Tako je vozil celo dopoldne. Zmeraj se je oziral proti Jeromovim, če ne bi morda kje zapazil Anice. A nje ni bilo na spregled. Spet je obrnil konje, se vrnil domov in znova pripeljal. In spet je skopaval gnoj, strkoval čevlje ob kolo in vihtel bič.
Ko se je vračal domov, je sedel na vozu in šele na dvorišču je skočil na tla. Potlej je spet začel z isto stvarjo kot prej in spet je odpeljal. Z žvižganjem pa si je krajšal čas.
Pri kosilu je dejal gospodar, da bodo šli popoldne po listje v hosto. Nekaj jih je najel, da bo hitreje: Cajzovo Špelo, Streškovega Martina in Jera-movo Anico.
Matevža je obšlo neko zadovoljstvo, ko je zaslišal zadnje ime. Kar na smeh mu je šlo. To bo prijetno, si je dejal in pihnil drobtine pred seboj.
Pojužinali so. Matevž je še stopil v hlev in pogledal k živini. Pred hišo se je začulo govorjenje. Prišli so. Gospodar je že pripravljal grablje in mrežnice. Matevž je poškilil po prišlecih in z zadovoljstvom dognal, da je res Jeromova Anica med njimi. Obličje mu je zažarelo. Urno je skočil po grablje in pohitel za ostalimi.
Že od daleč je zadišalo po listju. Zrak je bil nekam voden, vendar svež in prijeten. Matevž se je vzravnal in globoko zadihal.
Še preden so bili v hosti, je bil že pri Anici. Zmeraj se je sukal krog nje in tudi tedaj, ko so začeli grabiti, se je potrudil, da je prišel v njeno bližino. V začetku sta si pripovedovala prave malenkosti, ker si vpričo drugih nista upala več; kako solata uspeva, kako so že polja porasla in travniki zeleni, kako sonce z bleskom zaliva ves gozd in še marsikaj takega. Celo kako zgodbico se je izmislil Matevž. Seveda se je zraven nedolžno smehljal. Anica pa ga je pogledovala postrani in se včasih ozrla po gospodarju, če ju morda skrivaj opazuje. Preko obraza ji je lila tiha sreča. Lasje so se ji v potu lepili na čelu in sencih. Ruta ji je silila na tilnik. Ob vstopu na prsi pa se ji je na belem traku bleščala okrogla svetinja.
Pridno so grabili vse popoldne. Sonce je obupno pripekalo. Ptičjega petja ni bilo čuti. Pod nogami se je trlo suho protje.
(Dalje prih.)
Mladci FO Ježica.
®čeh, da so ga včasih zaščemele. Nad njim so peli skrjanci. Tudi metulji, nekateri prav pisani, so Wvali zrak. In ko je pripeljal na njivo, je široko Prekladal noge, ker se je prst prijemala škornjev, latern je kopal z voza, zraven pa mislil na Anico, žemlja, grunt, Anica — to so bile skoraj vse nje-S°ve misli. Ko si bo dovolj prislužil, se bo oženil, ^nico bo vzel, si hišico kupil in potlej bo lepo živ-Jenje. Gospodar mu bo pa pomagal z denarjem, ka-
je obljubil, in tako bo na svoji zemlji svoj gospod.
V take misli zatopljen je koračil za vozom in ®«opaval gnoj na kupe. Pravkar je izpraznil voz, °tel obrniti konje, ko je zaslišal lahen klic. Anica j1111 je pomahala z roko, ko je zalivala v gredi so-,to- Hip nato je že odhitela v vežo. Matevžu so zabele oči in obraz in se mu je raznežil. Počil je z
IDAN NOVAK
Novela iz spomladi pred majniško deklaracijo. — Spisal Ivan Čampa.
»Torej me ne marate s seboj?« je bila užaljena. »Prav, gospod Novak, zapomnila si bom.«
Komaj se je premagala, da ne bi začela jokati.
Fant je videl, da si je njegove besede razlagala napak.
»Nikakor ne, gospodična. Celo nasprotno, zelo me veseli, da sploh hočete z menoj. Saj vi ne veste, kako se človek lahko počuti včasi obupno samega. Toda, kakor sem idtejal: bojim se, da ne bo prav.«
»Gospod Novak, prepustite vse take stvari moji skrbi. Bom že tako uredila, da bo prav. Verjemite, da jaz sama tudi kruto občutim, kaj je samota. Zato bi tako rada, da bi šli včasi kam z menoj. Nikogar nimam, da bi se z njim kaj pogovorila. Vse dni moram preždeti ob babici. Saj jo imam rada, toda tudi nje se človek včasi naveliča,« mu je tožila.
Novak je bil prepričan, 'da govori resnico.
»Saj, saj, gospodična. Toda, kaj bodo rekli v šoli, če naju opazijo ? Moja mati bi umrla od hudega, če bi vedela, da sem se poslabšal ali pa da v šoli niso več zadovoljni z menoj.«
»Oh, prav nič vam ne pristoji tako govorjenje! To pa vendar ni še smrtni greh, če se kdaj sprehodiva po našem vrtu. Dovolj je velik in prav gotovo, da naju nima kdo videti.«
Zdelo se ji je, da se vase pogreznjeni študent le nekoliko taja, in vsa je bila žareča od veselja. V srcu ji je vstalo rahlo upanje, da se ji bo nemara le posrečilo nekoliko razživeti tega pustega človeka.
Novak se skoraj ni zavedel, kdaj sta med razgovorm stopila iz hiše in se spustila po beli, vijugasti poti proti mestu.
Komaj sta prišla med prve hiše, ki v strnjeni vrsti stoje na pobočju, je študent zagledal nekoga, ki se ga je tako prestrašil, da mu je vsa kri zled'enela po žilah. Na prvi mah mu je kar noga zastala in nevede je prijel dekleta za roko, kakor bi jo hotel braniti pred nečim hudim.
Nasproti jima je prihajal Fric. Bil je ves razkuštran in povaljan. Bog ve, kod se je vlačil ponoči. Ko ju je zagledal, je Novak natanko videl, da je stisnil pesti od gneva.
Mnogo bolj mirna je bila deklica. Ko so prišli drug pred drugega, je ona prva pozdravila. Ta pozdrav je bil tako izzivalen, da se je Novak bal zanjo. Oni je kar prebledel od jeze.
»Dober dto,« je komaj dahnil iz sebe. Videlo se mu je, da je močno razburjen.
Novaku je bilo tako nerodno, da ni vedel, kaj naj naredi. Najrajši bi bil stopil k temu odurnemu človeku in ga prosil,_ naj gre spremljat dekleta. Nenadoma pa se mu je v srcu porodil nek odpor. Videl je, kako izzivalno se vede dekle, in v trenutku) je še vanj zašla neka mržnja,
»Nemec je, eden izmed tistih, ki so ubili mojega očeta,« mu je spreletelo možgane.
Prijel je dekleta pod roko in pospešila sta korak. Ne da bi se ozrla nazaj, sta stopala proti mestu.
Fric je obstal kakor ukovan. Nerazumljiva se mu je zdela ta predrznost. Kaj takega! Da je pogorel pri dekletu zastran tega smrkavca! In še Slovenca povrhu. Ne, tega ni mogel pretrpeti. Zaiskrile so se mu oči in v srcu se mu je rodil peklenski načrt.
»Moram ga spraviti od tod,« je siknil.
Ni si bil na jasnem, kako bo to naredil. Vedel je samo to: Novak mora od tod. Bil je tako razburjen, da so mu drhtele noge v kolenih. Stal je še kar naprej nepremično in gledal za onima dvema, ki sta se pomikala drug ob drugem po klančku proti mestu.
Novak se je dobro zavedal, kaj je naredil. Prepričan je bil, da gre zdaj zares. Nič več ni čutil v sebi tiste pohlevnosti, ki so jo bili vajeni tudi drugi od njega. Oči so se mu iskrile.	(Dalje prih.)
(Nadaljevanje s strani 152 ) renjskem. Pisatelj popisuje Skaru-čino samo, zgodovino cerkve in njene velike umetnine, ki so v cerkvi v obliki fresk na stropu, v prezbiteriju in ladji. Na drobno popisuje samo božjo pot, ki je posvečena sv. Luciji, dodaja pa tudi še podatke o skaruških duhovnikih in nekaj drugih zanimivosti. Vsa knjižica je opremljena z lepimi slikami in tako nima samo krajevne vrednosti, ampak je pomebna za spoznanje cerkvenega umetniškega gradiva po naših podeželskih cerkvah. Posebno smo te knjižice veseli ne samo zaradi njene lepe vsebine, marveč še prav posebno zato, ker so jo založili naši fantje in tako pristopili k pospeševanju naše slovenske kulture. Naj bi temu zgledu sledili še drugi fantovski odseki. Knjižico toplo priporočamo. Stane samo 10 din.
Ivan Čampa, Mlin v grapi. Ivan Čampa, naš večletni odlični sotrud-nik, ki tudi letos piše v Kres uvodno povest, je pred kratkim izdal knjigo Mlin v grapi, povest, ki se odlikuje posebno po preprostem opisovanju življenja na deželi, v osamljeni grapi ob Iški. Povest je ljub-' ka in prisrčna idila iz našega no-' tranjskega življenja. Pisana je tako’ živo, da človeka res zajame. Kdor' se hoče naužiti prave lepote in do--brote, naj seže po tej Čampov! najnovejši knjigi. Krasijo jo tudi lepe slike. Priporočamo, jo posebno našim odsekom in prosvetnim društvom za knjižnice. Knjiga stane 50.—' oziroma 65.— din. j Knjižice št. 159—161. Z Rakovni-■ ka smo, dobili zopet tri knjižice. Pr-1 va je posvečena spominu velikega j Slomška. Ker je Slomšek prvi naš vzornik, je prav, da bi vsak naš fant to. knjižico prebral in se tako naj-' hitreje seznanil z življenjem in deblom našega svetniškega škofa. Dru-' ga knjižica nosi naslov Posvečuj Gospodov dan. V nji nam pisatelj po-' drobno razlaga, kaj je v nedeljo ih' praznik zapovedano in kaj prepovedano. Ker si mora biti o tem vpra-' šanju vsak praktičen katoličan povsem na jasnem, je tudi ta knjižica’ za vsakega našega fanta potrebna; V tretji knjižici pa je govor o pravi-krščanski ljubezni, kakor nas je' Kristus učil ljubiti Boga, bližnjega-in sebe. Knjižice priporočamo, vsaka stane 1.— din.	F.	J.
Izdaja Zveza fant. odsekov. — Urejuje Fr. Jesenovec, Ljubljana. — Za uredništvo odgovarja A. Trontelj C. M., Groblje - Domžale. — Tiska Misijonska tiskarna Groblje - Domžale (Trontelj C. M.)