BREZ BESED str. 4 V "SLOVENSKAJ ATENAJ" str. 6 ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM Monošter, 15. julija 1999 Leto IX, št. 14 Sombotel ZVESTOBA IN KORENINE V petek, 2. julija so v Sombotelu priredili manjšo proslavo ter v okviru le-te tudi uradno predali obnovljene prostore tamkajšnje slovenske samouprave. Po krajšem nastopu Dušana Mukiča, ki je pel in recitiral pesem A. Pavla Z zvestobo obremenjeni soljudje, je navzoče pozdravila Marija Kozar, predsednica samouprave. Slavnosti so se udeležili g. Peter Marko, predsednik županijske skupščine, g. Emil Prugberger, podpredsednik mestne občine Sombotel in Judita Pavel, hči Avgusta Pavla. "Do izvolitve slovenske samouprave je prišlo lani jeseni na lokalnih volitvah, ko pa slovenskih kandidatov niso volili le Slovenci, ki živijo v Sombotelu, temveč tudi njihovi madžarski prijatelji, "je poudarila predsednica. Na pobudo samouprave se je ustanovilo tudi Slovensko kulturno društvo Avgust Pavel. Dve organizaciji v zadnjih šestih mesecih sta imeli precej prireditev. Februarja sta proslavili slovenski kulturni praznik, proslave se je udeležilo približno 80 ljudi. Maja so hkrati z materinskim dnevom priredili tudi dan maternega jezika ter ustanovili manjšo pevsko skupino. Konec maja so organizirali izlet v Monošter, kjer so obiskali tamkajšnji muzej ter Slovenski kul-tumo-informacij ski center. Udeležili so se tudi Porabskih dnevov na Verici in v Čepincih. Junija so v župnišče sv. Martina povabili župnika Lojzeta Kozarja iz Odranec, da bi daroval slovensko mašo. Liturgijo je pel MePZ A. Pavel z Gornjega Senika, ki je po maši imel tudi krajši koncert. Med načrti samouprave in društva imajo najbolj pomembno vlogo prizadevanja za ohranitev maternega jezika. Pri otrocih bo verjetno šlo za ponovno učenje materinščine, pri srednji in starejši generaciji pa za približevanje h knjižnim normam. V ta namen bodo organizirali jezikovne aktivnosti za najmlajše in tečaj slovenščine za njihove starše in stare starše. Društvo želi obiskati tudi Cankovo, rojstno vas A. Pavla oz. prirediti vsako leto januarja prireditev, na kateri bi se spominjali tega odličnega človeka, ki ga je znani madžarski pisatelj Gyula Illyes imenoval zvestega sina dveh narodov. Pri iskanju (ponovnem odkrivanju) svojih korenin bodo Slovencem v Sombotelu nedvomno pomagali njihovi organizaciji, društvo in samouprava, ki pa imata v novih prostorih tudi boljše pogoje za delovanje. M. Sukič Prostori samouprave in društva se nahajajo v bivšem Mladinskem domu (Kisfaludy S. u. 1 ). 2 Panonska letna knjiga 1999 V znamenju padca "železne zavese" in poezije Urednik Panonske letne knjige 1999 dr. Robert Hajszan se je potrudil tudi tokrat in s sodelavci pripravil zbornik, kakršnih je malo v publicistiki ali kulturi v najširšem smislu. Na 540. straneh je objavljenih blizu 70 prispevkov zelo raznolike vsebine: prispevke dopolnjujejo številni fotografski posnetki, kar sto strani pa je namenjenih takoimenovani Panonski liriki. Kljub vsej raznolikosti, h kateri prispevajo tudi barvne fotografije likovnih del Pala Petera Barteka (v Sarvaru rojenega slikarja), je vsebinsko težišče zbornika na 10-letnici padca "železne zavese" med Madžarsko in Avstrijo, med nekdanjim "vzhodnim" in "zahodnim" svetom. Tudi letos je opazen delež avtorjev iz Slovenije: v poglavju Narodi in narodnosti dr. Zinka Zorko predstavlja sodelovanje med mariborsko Pedagoško fakulteto in Visoko učiteljsko šolo v Sombotelu, Valerija Perger piše o pomenu obmejnega sodelovanja osnovnih šol in vrtcev, Janez Erjavec pa o vlogi in pomenu Radgonskega sejma za razvoj obmejnega sodelovanja. Med pesniki v Panonski liriki sta zastopana dr. Vanek Šiftar (s sodelovanjem prof. Jožeta Vugrinca, urednika zbornika v Sloveniji) s pesmimi iz lani izšle zbirke Pobiram orumenele liste in Ernest Ružič s pesmimi iz zbirke Delibab (Čari puste, Erd). Del pesmi obeh avtorjev je dr. Mirko Križman prevedel v nemški jezik. Predstavitev Panonske letne knjige 1999 je bila na mejnem prehodu Eberau/Ebereva-Petrovo selo. Ta simbolični prostor ni bil izbran po naključju, marveč v spomin na dogodek pred desetimi leti, ko sta tedanja zunanja ministra Avstrije in Madžarske dr. Alojz Mock in Gyula Horn pri Klimpuhu na severnem delu avstrijske Gradiščanske "podrla železno zaveso", ki je grobo in nesmiselno ločevala dve državi, predvsem pa ljudi, med katerimi mnogi govorijo isti, gradiščanski hrvaški ali madžarski jezik. Na predstavitev je prišlo veliko število ljudi z obeh strani meje, le Slovenija ni bila zastopana primerno pomenu zbornika in dogodka. Govorniki so poudarjali tako pomen knjige, zdaj že šeste zapored, kot "zgodovinskost" dogodka izpred desetih let; dogodka, ki se je nadaljeval v neslutene geopolitične spremembe v Evropi. O spremembah je govoril tudi predsednik skupščine železne županije Peter Marko, medtem ko je dr. Vanek Šiftar poudaril vlogo Panonskega inštituta v Pinkovcu (ki je založnik zbor- nika) in nanizal nekaj tradicionalnih oblik uspešnega in dolgoletnega sodelovanja, kot so mednarodna likovna Pannonia, kulturno-zgodovinski simpozij Modinci (letošnji je bil v avstrijskem Gradcu v znamenju dvojezičnega šolstva med svetovnima vojnama) in srečanje panonskih pravnikov (letos je bilo v Buku). Med raznolikimi temami je tudi več razprav o položaju štajerskih Slovencev v Avstriji, ker se ta manjšina, tako dr. Robert Hajszan, zelo težko uveljavlja in se še vedno mora boriti za obstoj, medtem ko se ostale manjšine uspešneje uveljavljajo na kulturnem, političnem in tudi drugih področjih. Panonsko letno knjigo 1999 lahko umestimo (skupaj z dosedanjimi zborniki), med zelo važne in na nekaterih področjih celo nepogrešljive kronike in analize dogajanj v takoimenovanem panonskem prostoru Avstrije, Hrvaške, Madžarske in Slovenije. Tudi zato bi si zbornik zaslužil več pozornosti na vseh ravneh in v štirih sosednjih državah. eR Prof. dr, Vanek Šiftar je pohvalil prizadevnost in uspešnost Panonskega intštituta v Pinkovcu (Guttenbach-Avstrija), ki pripravlja Panonske zbornike, in naštel več, že desetletja uveljavljenih oblik sodelovanja znanstvenikov in umetnikov v takoimenovanem panonskem prostoru Avstrije, Madžarske, Slovenije in v novejšem obdobju vse uspešneje tudi Hrvaške. Slovenski župani na Generalnem konzulatu Na pobudo generalnega konzula dr. Zlatka Muršca so se župani slovenskih vasi v Porabju 7. julija sestali na Generalnem konzulatu R Slovenije v Monoštru, da bi pregledali, katerim projektom se lahko pridružijo, oz. pri katerih lahko nastopajo skupaj z Generalnim konzulatom. Najbolj pereči problem porabskih vasi je neurejena infrastruktura, slabe ceste, predvsem pa problem kanalizacije in čiščenje odpadnih voda. Vodja Pnarove pisarne v Monoštru Laszlo Bauer je na sestanek povabil tudi predstavnika Organica d. o. o., ki je predstavil novi ti. biološki sistem za čiščenje odpadnih voda. Sistem, ki so ga izdelali v Ameriki, izgleda kot zimski vrt, je naravi prijazen, kar je zelo važno, kajti Porabje je del naravovarstvenega območja. V drugem delu sestanka je bilo največ govora o že obstoječih in načrtovanih projektih. Regionalni razvojni svet za zahodno Prekodonavje je razpisal natečaj za razvoj regije. Pri tem natečaju pride v poštev cesta med Verico in Gornjim Senikom, predvsem priprava načrtov za izgraditev omenjene ceste. Pri Javnem skladu za zaposlovanje se pa kažejo možnosti, da biv Števanovcih prišli do t. i. inovacijske in informacijske hiše (Telehaz). Že delujoči projekt- razvoj sadjarstva v Porabju - je dobil od Phare CBC programa 9 tisoč ECU-jev podpore. Sestanek se je končal z načrtovanjem kulturne manifestacije v mesecu septembru pod naslovom Porabska srečanja. S. M. INFORMACIJSKA PISARNA Odbor za civilne organizacije madžarskega Parlamenta je s pooblastilom Parlamenta odprl Informacijsko pisarno v pritličju pisarniškega poslopja poslancev (takoj poleg vhoda). Namen pisarne je posredovanje informacij civilnim organizacijam, med drugim tudi o osnutkih zakonov, ki jih obravnava madžarski parlament. Pisarna zbira predloge in pobude civilnih organizacij ter jih posreduje ustreznim parlamentarnim odborom. Pisarna bo posredovala informacije o možnosti financiranja iz proračuna (viri iz državnega proračuna, viri Parlamenta oz. določenih resorjev). TÁJÉKOZTATÁSI IRODA Az Országgyűlés Társadalmi Szervezetek Bizottsága a Parlament megbízásából Tájékoztatási Irodát nyitott a Képviselői Irodaház földszintjén (közvetlenül a bejárat mellett). Az Iroda feladata a civil szervezetek teljes körű tájékoztatása az őket érdeklő kérdésekről, többek között a benyújtott és az Országgyűlés napirendjén szereplő törvényjavalatokról. Az iroda összegyűjti továbbá a civil szervezetek észrevételeit és továbbítja az illetékes bizottságoknak. Rendszeres tájékoztatást nyújt a különféle költségvetési támogatási lehetőségekről (a költségvetési törvényben foglalt, az Országgyűlésnél illetve az egyes minisztériumoknál megjelenő támogatási formákról. ) Porabje, 15. julija 1999 3 Devet let Slovenskega društva v Budimpešti Hitro je minil čas od ustanovitve Slovenskega društva v Budimpešti. 20. oktobra l. 1990, ko smo zbirali delegate za ustanovni občni zbor Zveze Slovencev na Madžarskem, smo sklenili, da prijateljski krog spremenimo v društvo. Takrat se je spremenil državni sistem in smo prosili dovoljenje za delovanje slovenskega društva. Začetek je bil težek, brez finančnih sredstev, brez izkušenj smo se lotili dela. Pozneje sta nam finančno pomagala Zveza Slovencev in Ministrstvo za prosveto in je delo šlo vse bolj gladko. Začela so se gostovanja različnih skupin iz Porabja in iz Slovenije in zadnja štiri leta je tega vse več. Seveda je naše delo odvisno predvsem od denarja. Dobro, da je bil ustanovljen Javni sklad za manjšine, ker tudi od tam dobivamo pomoč. Lansko leto smo dobili denarno pomoč za slovenski kulturni praznik tudi od matične države Slovenije. Po manjšinskem zakonu so leta 1994 nastale manjšinske samouprave in od tistega časa nam pomaga tudi Državna slovenska samouprava. Samouprava ima v Budimpešti prostore, ki so nam na razpolago za delo in za različne prireditve. Dobivamo pa materialno pomoč tudi od Manjšinske komisije madžarskega parlamenta. Nove prostore smo pa opremili tako, da so nam pomagala nekatera slovenska podjetja, ki imajo predstavništva v Budimpešti. Tako imamo več virov, iz katerih se lahko prosi denar po natečaju. To je sicer precej administracije, a če hočemo imeti prireditve, programe, se mora- mo potruditi organizirati. Slabo je samo to, da je vsako leto več organizacij, društev, samouprav in vsi prosijo denar na natečaju, skoraj vsi od Manjšinskega sklada. Kljub temu, da smo imeli finančne težave, smo poskušali delati in to vse za to, da se še malo ohranimo kot Slovenci, da ohranimo svoj materni jezik. Slovensko društvo v Budimpešti je 19. junija imelo volilni občni zbor. Na tem je bilo ocenjeno delo društva od leta 1995 do danes. Nadaljevali smo z jezikovnim tečajem za odrasle. Vsako leto smo skupaj praznovali slovenski kulturni praznik z Veleposlaništvom R Slovenije, prva leta na veleposlaništvu, saj mi nismo imeli prostorov za to prireditev, zadnji dve leti pa že pri društvu, v prostorih Državne slovenske samouprave. V štirih letih smo imeli 23 prireditev, gostovanj. Vsaka porabska skupina je že gostovala pri nas na različnih pri- reditvah, samo sakalovska folklora še ne. Med prireditvami smo imeli božični koncert, gledališke večere, koncerte pevskih zborov, razstavo prekmurskih likovnikov, predstavili smo izdane slovenske knjige, razstavo papirnatih cvetlic, predstavitev filmov o Sloveniji. Udeležili smo se prvega srečanja Slovencev, ki živimo na Madžarskem. Na naših prireditvah smo imeli vedno ugledne goste. Tako so se naših prireditev udeleževali Ferenc Hajos, bivši veleposlanik, sedanja veleposlanica gospa Ida Močivnik, pooblaščeni minister Mitja Močnik. Nekaj posebnega je bilo za nas, da smo lahko februarja na praznovanju slovenske kulture pozdravili med nami gospoda podpredsednika Državnega zbora Slovenije Andreja Gerenčerja, svetovalca slovenske vlade gospoda Gezo Bačiča. Mislim, da zelo dobro sode- lujemo z Društvom upokojencev iz Murske Sobote. Upam, da se bo to nadaljevalo. Veliko so nam že pomagali skupaj s predsednikom Jožetom Vildom, zato smo zelo hvaležni. Zahvaljujemo se za pomoč slovenskemu veleposlaništvu v Budimpešti in vsem slovenskim in drugim organizacijam, ki so pomagale do sedaj pri našem delu. Na volilnem občnem zboru je za predsednico bila ponovno izvoljena Irena Pavlič, za podpredsednika Feri Kranjec. Člani vodstva so: Jožef Karba, Feri Nemet, Terezija Anderko-Turoczy, Ladislav Žunič, Štefan Veghi. Irena Pavlič Gostje in publika na letošnjem kulturnem prazniku Skoraj vse porabske skupine so že gostovale pri našem društvu. Na sliki MePz A. Pavel Madžarsko etnološko društvo je profesorju dr. Vilku Novaku ob 90. rojstnem dnevu podelilo spominsko plaketo,, Pro ethnographia minoritatum" (Za etnologijo manjšin). S spominsko plaketo (emlekerem) je Madžarsko etnološko društvo želelo izraziti priznanje za večdesetletno sodelovanje profesorja Novaka z madžarsko etnologijo, njegovo uspešno raziskovanje stikov slovenske m madžarske ljudske kulture. Odlikovanje so v imenu Madžarskega etnološkega društva profesorju Novaku 7. julija na Jezerskem predali njegovi bivši študentje Katarina Munda-Hirnök, Jože Hirnök in Marija Kozar-Mukič. RAZPIS Državna slovenska samouprava razpisuje natečaj za načrte simbolov Slovencev na Madžarskem. Pričakujemo načrte za 1. grb 2. značko 3. zastavo 4. himno Slovencev na Madžaskem. Natečaja se lahko udeležijo posamezniki in skupine (npr. šolski razredi). Rok: 30. september 1999 Naslov: Državna slovenska samouprava, 9985 Gornji Senik, Fo u. 5. Nagrada: avtorski honorar Spremljajte televizijsko oddajo SLOVENSKI UTRINKI vsak drugi torek ob 13. 25 na 1. programu madžarske televizije. Naslednja oddaja bo v torek, 27. julija 1999. Ponovitev naslednjo sredo, 4. avgusta, ob 17. 00, na 2. programu. Porabje, 15. julija 1999 FELHÍVÁS Az Országos Szlovén Önkormányzat pályázatot hirdet a magyarországi szlovének jelképeinek megtervezésére. Ötleteket várunk a magyarországi szlovéneket jelképező 1. címer 2. kitűző 3. zászló 4. himnusz megalkotásához. A pályázaton egyénileg és csoportosan (pl iskolai osztályok) lehet részt venni. Határidő: 1999. szeptember 30. Cím: Országos Szlovén Önkormányzat, 9985 Felső-szölnök, Fő u. 5. Díjazás: szerzői tiszteletdíj 4 OD SLOVENIJE... Skupina prijateljstva Slovenijo je obiskala delegacija madžarsko-slovenske skupine prijateljstva. Vodja delegacije Csaba Lentner in njegov gostitelj podpredsednik slovenskega državnega zbora Andrej Gerenčer sta med pogovorom opozorila na dobre odnose med sosednjima državama ter med ključnimi vprašanji dosedanjih pogovorov poleg prizadevanj za poglabljanje medparlamentarnega sodelovanja izpostavila še pobudi za prekategorizacijo dveh mejnih prehodov ter vprašanja v zvezi s cestnimi povezavami in šolstvom slovenske manjšine v Porabju. Slovenska vas Vodstvo humanitarne akcije Roka pregnancem - Slovenska vas, v kateri sodelujejo številni slovenski mediji, človekoljubne organizacije in nekatere druge ustanove, se je odločilo, da bodo na Kosovu postavili naselje, saj se je tja že vrnila velika večina pregnancev. Elemente za postavitev naselja na Kosovo naj bi dostavili v okviru mednarodne pomoči, s čimer bi lahko prihranili sredstva, ta pa namenili dodatnemu nakupu bivalnikov. Pogajanja Slovenija bo Evropski komisiji v zadnji tretjini julija oddala pogajalska izhodišča za nova štiri področja pravnega reda Evropske unije. Kot se je pokazalo pri predstavitvi izhodišč za prost pretok storitev, obdavčitve, okolje in transport, gre za izjemno zahtevna poglavja pravnega reda EU. Slovenija bo na pogajanjih pri prvih treh zahtevala več prehodnih obdobij oziroma izjem, za področje transporta, natančneje zračnega prometa, pa bo morda potrebna sprememba ustave. Brez besed Nepozabno doživetje je nudil film Andreja Zdraviča V steklu reke vsem tistim, ki so si ga ogledali v elegantni kinodvorani v središču Budimpešte. Reka Soča (Isonzo) je eden od slovenskih narodnih simbolov. Izvira v hribih. Njena usoda se je v teku stoletij prepletala, prelivala z usodo slovenskega človeka, ki živi z njo od izvira do izliva v Jadransko morje. Toda Soča za srednjeevropskega človeka ni le prekrasna zelenomodra reka. Soča je reka soške fronte, prebarvana na krvavo rdeče s krvjo milijon mladih vojakov in tako simbol nesmiselne vojne. Reka je nosilka grenkih izkušenj in skrivnosti, je polna nasprotij. Enkrat veselo čofota, drugič hrupno šumi. Sposobna je sprejemati človeško bolečino, hkrati pa ostane tako čista, da lanko v njenem steklu odkrivaš sam sebe. Voda ima svojo skrivnost, opere človeško nesnago, ne da bi se tudi sama umazala. Osveži utrujenega človeka, vliva mu nove moči. Take in podobne misli blodijo v glavi gledalca, ki prisluhne govorici reke, opazuje njene igrive valove, ki se približujejo bregovoma, da bi se potem vrnili na sredino korita. Nekaj radovednih valov pljuska tako visoko, da se v njihovem steklu vidijo drevesa, grmovje na bregovih, tudi skale ob reki, nakar se zadovoljno potopijo do dna reke, da bi se poigravali s kamenčki kot otroci. Sneg se tali na okoliških hribih, da bi napajal reko, ki narašča, hrupno šumi v pomlad. Naravno govorico reke poslušamo kot simfonijo, medtem že nekaj minut gledamo na filmskem platnu modro, zeleno in belo barvo, pomešano s sivkastimi odtenki. Za zaključek glasbeno miselne enote se za trenutek razprostira na platnu sama bela barva. Toda le za trenutek, medtem pa reka govori o poletju, jeseni, zimi. Pri jesenskih slikah valovi "kradejo" orumenele liste dreves, kot če bi si našli novo igračo. Listje pa dobi vse temnejši ton, počrni. Kamenčki se držijo skupaj kot nekakšna družina, skrivajo se pod skalami, nočejo se odtrgati eden od drugega, čeprav je tok reke močan. Enega "člana" pa vseeno morajo pustiti, ostali bi šli za njim, bi ga zadržali, le da jim ne uspe. Pod skalo ostane manjša družina kamnov, zdi se, kot če bi se zdaj še bolj objemali. Medtem pa reka le pleše in pleše, enkrat veselo drugič žalostno. Glasbo za ples, ki naporni dvorano si ustvarja sama, zato se gledalec počuti, kot če bi sedel ob sami reki in bi s pomočjo slik Andreja Zdraviča pokukal v skrivnosti reke. Poenostavljeno, kot če bi postal del rekinega življenja. Reke združujejo ali razdružujejo ljudi, to je dokazala zgodovina. Toda zgodovino delajo ljudje, velikokrat pride do tragedij zaradi neizrečenih besed. V tem filmu ni nobene besede, 41 minut pripoveduje, pleše le reka, ki nas očara. Delujejo le človeški možgani, v katerih se rojevajo notranje slike, pomirijo se misli, mine utrujenost. Katarza? Seveda! Tega nima se bomo še dolgo spominjali! Dr. Erzsebet Fejes Petje drüži lidi Velko poštenje so zadobile ljudske pevke iz Varaša s tejm, ka so v Ljubljane bile pozvane spejvat. Glasbeno narodopisni inštitut v Ljubljani je 12. juniuša organiziral srečanje ljudskih pevcev in godcev. Na srečanji so sodelovali Porabski pa beneški Slovenci. Prireditev je bila na dvorišči Slovenske akademije. Večer, gda je velka ica malo popistila, se je dvor napuno, bilau je kaulek 150 obiskovalcev. Človek bi ranč nej brodo, ka ljubljansko lüstvo -sploj pa mladim) - na telke briga petje zamejska (határon túli) Slovencev. Dvor je vönapravlen za prireditve, ma dobra akustiko, etak petje lepau zveni. Varaške ženske so se leko vönaspejvale, program so dale za pau vöre. Prejk pet lejt so se že dosti naut navčile, majo bogati repertoar. Ali na te nastop so se düjn redno mogle pripravlati. Tau pa zatok, ka so se mogle navčiti same najti pravo intonacijo, gvüšen glas za popejvanje. Pri spejvanji je tau trno pomembna stvar. Nej je pa léko. Depa njina mentorica ga. Marija Rituper iz Murske Sobote, stera že en čas proba tau z njimi je Zdaj "düšo pa srce vödala" z ženami vred. Ali kak so zdaj one vesele bile, na vse trüde so pozabile. Nika so se nej žaurgale pauleg duge poti, vročine pa nastopa. Po nastopi so z beneškimi pevci pa domačini lidami vküper skurok do paunauči spejvale v toploj ljubljanskoj nauči. Če ji je pa ljubljanska publika v takšno dobra volau sprajla. Glavniva organizatora g. Robert Varčon pa njegva kolegica ga. Maša sta velko brigo mela tak za prireditev kak za nastopajoče. Nej se njima vnaužalo eške v Varaš pridti na probo k ženskam. S takšnimi prijaznimi, simpatičnimi lidami je veselje vküper delati. V imeni porabske skupine njima Čestitamo pa želimo dosti takšni uspešni programov. K. Fodor Ženska so zadobili 100 let! Nej dostakrat, depa včásin je čüti, ka je nakak zadobio 100 let. Gnesden tak pravijo, ka prej lüdje po svejti več lejt zadobijo, kak pred 60-70 lejtami. Če pa štemo novine, gledamo našo živlenje, vidimo, ka gnesden sploj dosta mladi lüdi (u)mira. 7. julij 1899. Te so se narodili Margita Racker. Gnes živejo na Dolenjom Seniki pri svojoj čeli, Elizabeti Kovač. Elizabeta mi je povedla, ka žau, kumaj dva kedna je, da so mati vse bole slabi gratali, na gnes več ne gučijo, včasin-včasin kaj povejo, kaj napamet vzemajo. Pred tejm so pa ešče gučali z njauv, z držinov. Zatok pa žau, mater ne morem spitavati od tej lejpe starosti. Elizabeta mi je povedla nistarne podatke. Mati so meli 7 mlajšov, dva sta maliva mrla. Drugi so gor zrasli in so vsi meli, majo svojo držino. Gnes od nji že samo dva - Elizabeta pa Gusti - živeta. Franci, Joška pa Janez so že pokojni. Mati majo 16 vnukov, 34 pravnukov, pa 8 prapravnukov. Gnes žive 63 lidi iz njine držine iz njine krvi. V šaulo so ojdli v gnešnjo sausadno avstrijsko ves, v Neumarkt, gde so se včili madžarski pa nemški. Zvün toga so lepau gučali, molili slovenski. V svojom živlenji so dosta delali, depa nigdar so nej tak njali štenje. Oni so vsakši den taprešteli novine pa Zvün toga vse, ka so zaojdli. Gnesden so leko za peldo nistamim gnešnjim mladim. 100 lejt je pa 100 lejt. Škoda, ka smo na te lejpi den več nej mogli z njimi si pripovejdati. V imeni našoga uredništva njim želejmo vse dobra in s poštenjaum gledamo na njini 100 lejt. Družina je v nedelo, 4. julij a držala njini rojstni den. Pri Kovačevi je buma velko dvorišče malo bilau za vse lidi. Dolenjsenička samouprava pa mali iz vrtca so tü pozdravili žensko, stera je 100 lejtzadobila. 100 lejt stara Rackerova mati s čerjauv pa sinom I. Barber Porabje, 15. julija 1999 5 Po dugi lejtaj nazaj v zbor Dosta pišemo pa štemo od toga, ka eden narod, edna narodnost samo tak gor ostane, če zdrži svoj jezik pa svojo kulturo. Ovak od koj bi leko stoj znau, kakši pa Sto smo. Porabski Slovenci še lejt do leta vse bole mantramo s tejm pa nej brez (vzroka. Mladina vse menje guči naš materni jezik, tak se vidi, ka pridejo cajti, gda ta našo narodnost samo pesem pa ples gor držala! Vsi čütimo, da bi tau sploj nevamo bilau. Tau je pa tü istina, ka pesmi, plese, naše šege moremo gor držati. Nika takšega sam si pripovedala na G. Seniki z Ropoš (Gašpar) Ančko, stera je kak mlada dekla ojdla v pevski zbor pa je zdaj po 16 lejtaj prišla nazaj spejvat. Ančka, dobro vejš, ka je cejli zbor rad, da si prišla nazaj. Ka je tebe nazaj prineslo? "Tak mislim, da tau vsakši zna, ki je gdasvejta v zbori spejvo, ka človek tau ne more pozabiti. Koga gnauk pesem tekne, se jo rejšiti ne more, če prizna ali nej. Zame je čas brez spejvanja žmeten biu. S tejm sam se trauštala, ka sam vse poglednila, vse poslüšala, ka je od zbora bilau. Tau pa ka sam 16 lejt nej ojdla, mi je na gnes že tak, kak gda bi nigdar nej tak njala. V düši sam vsigdar z zborom bila. " Zdaj gda znauvič spejvam pa si prišla navekša v cejlak nauvi zbor, ka ti držišgnes od zbora? "Zbor se je pomlado, malo je že tisti v zbori, s sterimi sam gnauksvejta spejvala. Liki kakoli sam se malo bojala od nauvij, od nauve zborovodkinje, morem povedati, ka sam se brž navčila pesmi, ka zdaj spejva zbor. Tau tü morem povedati, ka gnesden zbor dobro spejva. Leko demo kamakoli, nega več takše velke razlike med nami pa med drügimi zbori, kak smo gnauksvejta čütili. Tau človeki tü volau dava. Po mojem bi pa lepau bilau, če bi nas več bilau, če bi nistarni stari pevci nazaj Prišli, če bi vse več mladi prišlo v zbor. " Letos smo že po Šentvidi, po pevskom tabori. Kak si zadobila gnešnji Šentvid, kak še ti je vido jubilejni, 30. šentviški tabor? "Tabor je na visikom nivoji. V Šentvidi mi je lepo bilau. Skupno petje - petje ženski, moški pa mešani zborov - je posebno lejpo. Večkrat tüj v vesi človek čüje, ka pravijo od zbora ali od kakše druge skupine, ka prej že pá dejo pa etak pa tak. Moja želja je tau, da bi naši, ki ne odijo v skupine, samo gnauk vidli, povejmo eden tabor v Šentvidi ali kakšikoli nastop. Tau je po mojem najlepše na svejti, depa tau se človeki ne da samo tak šenki. Za tau Vsakša skupina trdo more delati. Gnesden že ne moreš samo tak med svejt titi. Samo edno peldo leko gor prinesem, ka smo Zdaj v Šentvidi preživeli. V nedelo smo v 9. vöri začnili probo -več kak šest gezero lüdi - pa je proba držala skurok do 12. vöre. V pau ednoj smo pa že maširali na program pa smo od pau dvej več kak 3 vöre neprestanoma popejvali. Po tistom pa eške več kak 200 km-ov domau. Ka je tau "zabava" (szórakozás), samo tisti leko misli, steri je nigdar tau nej preživo. Depa med tejm "trplenjom" smo pa doživeli nikasploj, sploj lejpoga. Tau nam nišče ne more vkraj vzeti. Zatok pa tak mislim, da pevski zbor na G. Seniki ne smej tak njati svojo delo. Takši velki kvar si ne smejmo naprajti, ne smejmo si dopüstiti. Skauz skupin, skauz našega zbora svejt spozna G. Senik. Pa tau je tü nej málo delo. Tau pa dobro vejm, ka na G. Seniki nas je dosta, steri radi popejvamo, pa znamo tü. Zatok bi pa velka škoda bila tak njati. " 16 lejt si za svoje dece, za držine volo nej ojdla v zbor. Zdaj je že deca vekša, depa v slüžbo odiš, mislim, ti je tü nej leko. Kak držina tau vzeme od tebe, ka si si " dopüstila" tau, da znauvič v zbor odiš? "Gnes mi je tü nej leko. Znano je, da je v vesi moj mauž žüpan pa ma Zvün toga eške edno funkcijo, je predsednik Državne slovenske samouprave. Te funkcije želimo cejloga človeka, tak: ka je sploj malo doma. Ge pa delam na Slovenskom konzulati, tam sam gospodinja. Vsakši den rano dem pa po tretji vöri sem doma. Etak sam si privoščila znauvič v zbor ojdti. Deca - kak ranč mauž -je nej prauto tomi, ka odim v zbor. Sploj rada popejvam, tau me je vleklo nazaj v zbor. Ka je tau nej leko, ka trbej aldüvati na tau, sam znala, depa sam se vzela za tau. Samo si tau želim, da bi vse več članov prišlo v zbor, da bi okrepšali zbor. " Ka pa misliš od toga, kakši so pogoji gnes za zbor, ka še tiče finančno pa morajo pomoč? Kakša je razlika med tistimi cajti, gda si pred 16. lejtami spejvala pa med gnešnjimi? "Razlika je tak velka, ka je tau nej zapovedati. Tau je tü istina, ka lüdam živlenje se je tü spremenilo. Na gnes je vse "tejsno", nišče za nika več nejma cajta, samo letimo, dnevi nam pa samo tak ta ščuknejo. Pa itak. Gnesden v skupinaj delati je cejlak ovak kak gnauksvejta. Nej gnauk pa nej dvakart smo mi, pevci sami mogli vcuj plačüvati k stroškom zbora. Sploj pa te, če smo koga sprejeli. Nišče je nej bio, steri bi nam cejlak pokrijo takše stroške. Pa smo tistoga reda ranč nej bili tak pri pejnazaj, kak so gnes zatok lüdje. Pa je šlau. Gnes, Baugi (h)vala, mamo svoje organizacije, stere pomagajo. Gnesden vse več vabil dobivamo. Tau vnogo nastopov so pa naše organizacije do tejga mau vse pokrile. Tak, ka rejsan moremo delati tadale. " Tak mislim, ka je Ančka tau nej sama zase gučala. Pa nej za tisti volo, ki so v zbori. Gučala je za ves. Sploj lepau bi bilau, če bi naši lüdje svoje misli obernauli na ves, bi si tak premišlavali, ka če edna ves ma svoj kulturni žitek, ma svoj obraz. Skoz kulture nas pa leko spozna cejli svejt. Kakši hasek pa te mi mamo iz toga, bi leko stoj pito. Po mojom je pa tau nej pitanje. Samo si premislimo. I. Barber Ančka Ropoš (stogi s püšlom v rokej) z gostiteli in člani zbora v Podkurni RAZPIS Županijska uprava muzejev v Županiji Baranya razpisuje službo za voditelja muzeja Kanizsai Dorottya v Mohaču (7700 Mohač, Varoshazi u. 1. ) Pogoji • ustrezna fakultetna izobrazba (etnologija in/ali zgodovina) • znanje hrvaškega, srbskega, slovenskega jezika (ali vsaj enega izmed teh) • strokovna praksa • primerna znanstvena dejavnost K prijavi priložite: • kopijo dokumentov o ustrezni izobrazbi • kopijo dokumentov o znanju jezika/jezikov • strokovni življenjepis • spričevalo o primernem obnašanju (ne sme biti starejše od treh mesecev) • strokovni koncept o delovanju inštitucije. Dohodki se določajo po zakonu št. XXXIII iz leta 1992. Službo lahko začnete 16. oktobra 1999. Prijave pošljite ravnatelju Županijske uprave muzejev županije Baranya (7621 Pecs, Kaptalanu. 5. ) Rok prijave: 15. september 1999 Zoltan Huszar ravnatelj PÁLYÁZATI FELHÍVÁS A Baranya Megyei Múzeumok Igazgatósága pályázatot hirdet a Mohácsi Kanizsai Dorottya Múzeum (7700 Mohács Városház u. 1. ) múzeumvezetői állásának betöltésére. Pályázati feltételek: • szakirányú egyetemi végzettség (néprajz és/vagy történelem szak) • a horváth, szerb, szlovén (de legalább egyik nyelv) felsőfokú ismerete • szakmai gyakorlat • jelentős tudományos tevékenység A pályázatnak tartalmaznia kell: • az iskolai végzettséget igazolod okmány/ok másolatát • a nyelvtudást igazoló okmány/ok másolatát • részletes szakmai önéletrajzot • három hónapnál nem régebbi erkölcsi bizonyítványt • az intézmény szervezetére és működésére vonatkozó szakmai koncepciót A beosztáshoz kapcsolódó juttatások az 1992. évi XXXIII. törvény szerint. A munkakör 1999. október 16. napjától tölthető be. A pályázatot 1999. szeptember 15-ig lehet benyújtani a Baranya Megyei Múzeumok igazgatójához (7621 Pécs Káptalan u. 5 ). Huszár Zoltán megyei múzumigazgató Porabje, 15. julija 1999 6 Na seminari za porabske učitelje V "Slovenskoj Atenaj" „Nega učitelja, šteri bi vse znau, in nega učenca, šteri bi nikanej znau. ” Zato se škonicke pa lerance tö morejo včiti. Porabski učitelji slovenskega jezika ravno(č) tak. Če je za toga volo v „Slovenske Atene” odepeljejo za enotedenski seminar, so leko eške bole zadovoljni. Velike Lašče so na Dolenjskem, 30 kilometrov daleč od Ljubljane in se zato zovéjo „Slovenske Atene”, ka so v bližnji vesnicaj rojeni takši veliki slovenski pisatelji itak Primož Trubar (Rašica), Fran Levstik (Retje), Josip Stritar (Podsmreka), nedaleč od nji, v Ribnici pa je odo v šolo najvekši slovenski pesnik France Prešeren. Osnovna šola Primoža Trubarja v Velika] Laščaj je Zvün toga takša šola, v štero se iz drugi šol tö odijo učit računalništvo (számítástechnika). Letos pri njij začnejo prvič devetletko namesto dozdajšnje osemletke. So tüdi takzvana ekošola, ka je veliki rang med šolami. Nutri v šoli imajo svojega zobozdravnika. To se pravi, dobra in dobro znana šola daleč naokoli. Nočni metüri in medvedi V programi je pisalo, ka (bo)mo doma v enem lepem hotelčki v eni bližnji vesi. Po dobri večerji v gostišči Kukelj so nas gostitelji (vendéglátók) prosili, naj nemo čemerni, depa tisti lokal so zaprli, ka so v njem prej nikše lepe dekle vnoči (nočni metüri) nelegalno plesale. (Kakša škoda. ) Zato se (bo)mo mogli na sredik lesa na visokem bregi v eni jagerski (lovski) kuči držati, ka indrik v bližini nega drugega prenočišča. Nika nej baja. Depa prej naj pazimo, ka v njini lesaj 14 medvedov majo. Ojoj, njegovoga Brundaša! Smo malo brundivali, depa nega problema, don (bo)mo sami na samem. Včasik prvi den v šoli nam je v oči spadnilo, ka se nam šolarji naponi poklanjajo. Nej samo te, gda je blüzi kakši škonik ali leranca. Na poštiji, po šoli so nas tö pozdravljali. Vseposedik je biu veliki red. Nekak mi je pravo, ka un že iz toga ve, če je direktor v hiši ali nej, kak mlajši pa učitelji po ganki ali dvorišči odijo. Na vöraj se mi je don tak vidlo, kak če bi v Sloveniji škonicke nej tak ostri bili kak pri nas. Ali pa so v velki vročini proti konci junija že pri miri püstili otroke, ka bi ovak več tak nej ladali z njimi. Šolarji so gvüšno trpeli, ka v tisti zadnji peklenski dnevaj eške Porabski učitelji tö vozajek kuknivajo pa vüje špicijo, kak se uni učijo. Šola v Velikaj Laščaj je nej zaman ekošola. Okoli šole tak vse stoji, kak spice v škatüli. Dosta so vanej z mlajšami. Na vöraj tö. Puno drevja, puno zelenja, puno rož, šolska mlaka puno žab, kačji pastirov, v moderni košünti puno fčel. Nej smo dali valati, ka fčele nikoga ne piknejo. Gvüšno nas samo batrivajo. Pa tak je bilo. To zavolo toga, ka je matica trnok mirna, pa so te prej fčele tö takše. Red v šoli in mir v košünti. Ura slovenščine s pomočjo Afričana Profesorica Sticker s Koroškega v Austriji je Porabskim učiteljem pokazala svojo novo, interakivno metodo (módszer). Una tak uči otroke, ka vmes speva, pleše, z rokami plajuče, s telom se süče, mala na papir, pantomimo igra, po srteli plezdi, na stolci se mezdi, po bobeni tučé, keuko (kuhalnica) nüca kak mikrofon ptt, vmes pa ponavlja slovenske reči. Glavno je prej, ka naj mali šolar čüti ritem. Slovenski smo se učili s pomočjo francoskega jezika. Na svojo vöro je pozvala tüdi svojega znanca iz Afrike, šteri je pripelo pun auto bobenov. Če te blüzi Porabski šol čüli veliko bobnarivanje, to je nej od Nato-fligarov, liki škonicke probajo učiti slovenski jezik po novi metodi, z afriškim(i) ritmi(ganjom). Po tej razburkani metodi so se Porabski učitelji, Bogi dajmo hvalo, malo pomirili, gda je prišla njina seminarska mati(ca) profesorica dr. Zinka Zorko iz Maribora. Z njo smo si ogledali Lainščekovo novelo Okna (Oukna), štero je napiso v knjižni slovenščini pa v domanji prekmurski slovenščini tö. Sploj dobra, „ineraktivna” metoda. Prek naše porabske slovenščine bi mi tö leži prišli do knjižne slovenščine. Na vöri Silve Cimerman pa smo leko videli, ka če bi se domačini na Dolenjskem nej učili knjižno slovenščino, uni bi dosta vse tö nej razmili knjižno. Pa ka uni tö več takši glasov majo kak mi (ej, ü). Škonik z žago v šolo To sé nam je to želo videlo, ka so nam v V. Laščaj nej samo to pokazali, ka je dobro in lepo, liki so nam govorili o svoji težavaj tö. Odpelali so nas na njine podružnice (male šole, štere se k njim držijo). V eni npr. vse vküper pet mlajšov majo. Ene šole so že mogli zapreti. Učitelj druge male šole se v zimi iz visoki bregov s traktorom vozi na delo, in vsigdar ima pri sebi motorno žago. Gda kakšo drevo prek po cesti leži, te si z žago pot naredi. Eške prej nikdar nej zamüdo. V lepem vremeni pa doma verstvo pelje, ka prej samo iz šole ne more živeti. Gda smo bili na Grmadi (887 m), nam je en gospod na posodo dau ene kukole. Strašno daleč smo videli: Suho krajino, Kočevsko dolino, Ribniško dolino... Gda smo se zahvalili za daljnogled, je pravo, ka škoda, ka je eške samo nam leko posodo tisti inštrument. Kučo na Grmadi prej samo na velike svetke odprejo pa čakajo goste. Tisti den je biu Dan državnosti (az Államiság Ünnepe) pa smo prej mi bili prvi obiskovalci... V törski cajtaj so na gori Grmada (Máglya) velke ognje nalagali, gda so prihajali törski neprijatelji, ka naj lüstvo beži, kama zna in ve... Té večer so nas tö odpeljali k enemi velikemi ognji (kresovanje), pri šterom so nam lüdje iz tiste vesi lepo podvojili. Kresovanje je nika takšega, kak pri nas Velika sobota. (Škoda, ka so nikše partijske guče tö meli. ) Domačini se trnok tožijo, ka v takši lepi okolici, kak so V. Lašče, sploj blüzi šole, vrtca, kulturnega doma, cerkve, gostilne imajo klavnico (vágóhíd), v šteri maro kolejo... Lüdje v V. Laščaj so pedantni pa hecni lüdje tö. Na eni steni piše: Otroški vrtec 9-999 cm, Osnovna šola: 19-999 cm. Eške dobro, ka nikomi nej na pamet prišlo, ka bi napiso: Klavnica: 999 cm. Vsakšomi Porabci bi rad pokazo njin cintor (grobišče), ka bi videli, kak se morejo poštüvati pokojni. Lepo je bilo videti, kak mirno vküper počivajo pokojni partizani (ko- munisti) in domobranci (tisti, šteri so bole z Nemci držali). Pun Purgatorij_____________ Domačini so nam vse steli pokazati. (Direktor je zadnji den že lüknjaste podplate emo na črevlaj, ka je telko klačo pedale na šolskem mikrobusi, gda nas je kolivrat vozo. ) Eške prek Purgatorija so nas tö peljali. Če bi steli, bi v Pekeu pa Nebesa tö leko šli. Depa v tema zadnjima dvema taloma ene vesi prej samo malo lüdi živi. V tretjom deli vesi (Purgatorij) pa največ. S toga se tö vidi, ka v laški deželi dobro lüstvo živi. S Purgatorija eške vsi leko v Nebesa pridejo. Mi na Vogrskem zvekšega živimo v Pekli. Od tistec pa več nega rešitve. Srce z rdečim panklikom V kapeli na sredi(k) lesa blüzi Turjaka je za oltarom v enem glaži pravo človeško srce. To je srce turjaškega grofa Hanna Auersperga, rojenega 1. 1838. Tisti rdeči panklik je prej koli zvezala mlada pavarska dekla, njegova ljubica s Turjaka. Hannov oče je biu želo proti tej ljubezni in je sina poslo v Italijo. Slüžo je pri papeži Piusi IX. Trnok je žalosten biu zavolo toga, ka je nej mogo do svoje ljubice. En den si vzeu svoje življenje. Njegova zadnja željaje bila, naj don njegovomi srci dopüstijo počivati v bližini njegove lübice. Po Beli Krajini____________ V soboto smo celi den langali po Beli Krajini blüzi hrvaške granice, štera je prej po tem dobila svoje ime, ka so ednok tam lepe bele breze rasle. Na tej poti se nam je tak godilo, kak če bi že vöprišli iz Purgatorija... Šolarje iz 3. klasa so v njini novinaj (Razredno glasilo) pitah, ka se jim je najbole videlo v starem šolskem leti. Zvekšoga so tak odgovorih, ka tisto, gda so se kam peljali na ekskurzijo - nej učenje. Po pravici povedano, nam tö. O tistem, gda so mlajši bili na morji na Debelem Rtiči, je Martin iz 3. A napiso, ka se je njemi tam najbolje to dopadnilo, gda so vö na okno cükali... Ništarnim našim deklinam pa se je najbolje dopadno ravnatelj, skor so nej cükale za njim... Nam moškim pa je srčno pumpo gonila Kraljica vina v Metliki, štera nam je na degustaciji (de guszta! ) dobro vino natakala... Meni se je pa to najbolje videlo, kak so se te naše dekline pri nikši čüdodelni vretini (stüdenci) mujvale, ka prej, legenda tak pravi, od tistoga gvüšno lepše gratajo... Ravnatelj pa je nika nej na pamet vzeu. Kraljica vina tö nej. Če rejsan smo si nistarni podje ranč nej samo obraze mujli, liki noge tö. Mi smo se zato tak tö lepo imeli. Medveda smo rejsan nej srečah, depa zavca in smo smo zato videli. Besedilo in posnetka: Francek Mukič Učenje slovenščine z afriškimi bobni Porabje, 15. julija 1999 7 Milivoj M. Roš Od škrata Babilona lejpe senje Dugo, dugo, preveč dugo je škrat Babilon senjo svoje lagve senje od toga, ka ga vsikši človek leko vidi. Od lagvi senj je grato lagve vole, od njegve lagve vole je gratalo lagvo vrejme, od lagvoga vrejmena so gratali lidje nevoulasti, od njihove nevoule so se med sebov nej razmili, od toga je prišla svaja, zavole njihove svaje je škrat Babilon grato ške bole lagve vole in tak se je ta cejla nevoula sükala v takšom lagvom krougi, dokejč... Ja, dokejč se je nej vse obmilo. Gda je vse vküper vövidlo najbole Črno in najbole, pa ške bole kak najbole lagvo, te se je rejsan vse vküper obrnoulo na boukše. Zato ka je že tak na toum svejti, ka gda je vse najbole pa ške bole kak najbole za nikoj, te se brž obrné na boukše. In tou je vedo škrat Babilon tö. Tak je samo čako pa čako pa ške Čako, ka se je obmoulo na boukše. Eden zranjek se je zbüdo tak dobre vole, ka so se njemi lampe smijale od edne pa do druge velke vüje. Tou pa je bilou zatou, ka je senjo takše senje po steri je nej mogo več biti lagve vole. Senjo je, kak ga niške na tom svejti ne more viditi. Tou pa pomejni, ka je senjo istinske senje in tou ga je trno veseloga naprajlo. Vej sam vedo, vej sam znau, nigdar več mi nede žau, dober mo kak bejli krüj, rejšo sam še lagvi müj. Tam za brgom je posvejtilo sunce, fudno je takši mili topeu veter, oblaki so se pomali raztepli, zemla se je začala segrejvati, lidam so gratala topla srca, sousidi so se enjali koriti med seuf, pšenica je že palik začala zoriti. Ej, lidje moji, kakšo veselje! Škrat Babilon se je seu gor na najvekšo drejvo na brgej in gledo doj po dolini; zdaj pa rejsan, če ne bi meu takši velki vüj, te bi se nej smejo samo do tej vüj, liki bi se njemi lampe v tom smeji potejgnole vse kouli njegve velke kecate glavé. Pravijo, ka po vsakšom deži pride sunce. Tou je rejsan velka istina. In te gda zača sijati takšo sunce, te človek pozabi na vse nevoule in tak je s škratom Babilonom tö. Tak se je zgučavo tam na tistoj velkoj drejvi: Malo es pa malo ta, srečen sam za škrata dva. Sunce se mi tak smeje, ka ške vnoči ne mrgé. Škrati Babiloni je zdaj tak lipou, ka ranč ne vüpa spati. Vej se pa vej zakoj. Če zaspi, se njemi leko palik kaj lagvova senje in te... In te de vse šlo naupak. Tou pa neške nej un pa nej mi. Izlet po Sloveniji Na Dolenjom Seniki je pred par mejseci samoupravi pa županiji nika lejpoga na pamet prišlo. Napisali so v more premisliti, ka je tau. Deci se je vidlo vse tau, ka so tam vidli, čüli. Gda smo pa jamo poglednili, te pa hajde, Budimpešto na Javni sklad natečaj (pályázat) zatok, da bi iz vesi šolsko deco pelali v Slovenijo na izlet. Z lejpe misli je resnica gratala, 24. junija se je z Dolenjoga Senika 34 šolski mlajšov pa 8 odrasli - ki so je sprevajali pa na pauti pazili - napautilo v Slovenijo. Cilj te pauti je bio, da bi deca spoznavala lejpo Slovenijo. Etak smo se napautili najoprvin v Postojnsko jamo (barlang). Sto je ešče v tau jami nej bio, ne na morje. Vremen je za nas bilau, nateltja, ka gda smo sé doj püščavali prauto Kopra pa zaglednili morje, je vsem strašno lejpo doživejo bilau. Odtec smo se pa pelali mimo Kopra prauto Ankarana. Tam Rdeči križ Slovenije ma edno mladinsko zdravilišče, tau je Debeli Rtič. Skauz naše Slovenske zveze je bilau zgučano, da so nas tam sprejeli pa püstili na morje se kaupat. Deca je v busi skauz živahna (élénk) bila, depa gda so morje zaglednili, te so sploj nememi gratali, nateltja, ka so kumaj čakali, ka skaučijo v vodau. Največ ji je ešče nigdar nej vidlo morja. Zvün osolene vode so vidli Koper, velke ladje, lejpo pokrajine. Gda smo se pa vönakaupali, te pa hajde k avtobusi, gde smo deci pripravili güžino pa pijačo. Človek bi mislo, ka de deca trüdna, zaspana. No, tau se je nej zgodilo. Do doma so živahni bili. Videti je bilau, da so zadovolni pa mislim, že zdaj čakajo priliko, gda do leko pa šli na izlet. Izlet je pa bio navekša plačam iz tisti penez, ka so dobili na natečaji, depa zvün toga so k stroškom ešče vcujdali: Državna slovenska samouprava, Slovenska zveza, Nemška pa slovenska manjšinska samouprava z Dolenjoga Senika. Tau lepo šego bi trbelo zdržati. I. Barber Slovo od gimnazije 15. maja se je 48 dijakov poslovilo od monoštrske gimnazije Mihaly Vörösmarty. Dijaki zadnjega letnika gimnazije imajo za sabo lepe uspehe. V gimnaziji so bili pisni maturitetni izpiti od 18. do 19. maja, ustni pa od 14. do 17. junija. V petek, 14. majaponoči oziroma v soboto je bila serenada, ko smo se mi, četrtošolke in četrtošolci poslovili od profesorjev in profesoric. Valeta se je začela 15. maja dopoldne ob 10. uri, ampak mi, gimnazijke in gimnazijci smo se začeli poslavljati že ob 9. 15 uri. Od tretješolcev smo dobili bisago, v kateri so bili: pogača, sol, en forint, barvna fotografija gimnazije in seznam razreda, pa tudi nagelj. S tem smo hodili po razredih medtem smo peli lepe pesmi, kot npr. Gaudeamus igitur. Zunaj po glavni ulici mesta smo nadaljevali našo "pot". Iz našega razreda sem jaz spremljala prapor šole. Spotoma smo dobili od sorodnikov, prijateljev dosti lepih šopkov. Ko smo se vrnili v gimnazijo, je sledil poslovilni govor. Tretješolka in ravnatelj sta imela govora, potem so predali nagrade. Tudi jaz sem dobila listino in dve knjigi. Dobila sem še dragoceno darilo: Slovensko-madžarski in madžarsko-slovenski slovar od Zveze Slovencev na Madžarskem za uspešno tekmovanje v slovenskem jeziku ter za spise, katere sem napisala v časopis Porabje. Tega sem se zelo razveselila, saj ga bom potrebovala pri učenju slovenščine. Po slovesu smo se zavedli dejstva, da se je končalo eno obdobje našega življenja. Bili so tudi taki, ki so se raz- nežili, eni so se smehljali, drugim so se utrnile solze. Tudi doma smo praznovali. Imeli smo praznično kosilo. Zadnji gost je odšel ob pol šestih. Ta dan je bil zelo lep. V ponedeljek pa smo se lotili tistega, na kaj smo se pripravljali vsa štiri leta, lotili smo se mature. Hvala Bogu, moja matura je dobro uspela pa tudi iz slovenskega jezika sem dobila pohvalo. Po maturi smo imeli večerjo v restavraciji Viktoria, vsak je bil zelo srečen, saj nihče ni padel. Jeseni nas čakajo novi izzivi. Ali služba ali študij. Katalin Daniel 12. b-r. Gimnazija, Monošter Porabje, 15. julija 1999 Vaški dan na Gornjem Seniku 27. junij 1999 Zasedal kuratorij sklada 1. julija je zasedal kuratorij Javnega sklada za narodne in etnične manjšine. Na dnevnem redu so imeli več tem, toda o tistih, pri katerih mora biti dvotretjinska večina, niso odločali (poročilo o finančnem stanju v l. 1998, modificiranje proračuna v letu 1999). Kuratorji so odločali o podporah v dveh temah. Za osvežitev slovenskega knjižnega fonda je prejela Županijska knjižnjica Daniel Berzsenyi v Sombotelu 160. 000 forintov. Na dnevnem redu je bila tudi založniška dejavnost. Slovenci smo vložili 3 prošnje, izmed teh sta bili dve odobreni. Za objavo zbirke novel Milana Vincetiča je dobila Zveza Slovencev 300. 000 forintov, za Porabsko kuharico pa 400. 000 forintov. Istočasno je bila vložena prošnja za sofinanciranje Slovenskega koledarja, toda zaradi pomanjkanja namenskega denarja so odločitev preložili na jesen, ko bodo del rezervnega fonda uporabili v ta namen. DRAGI BRALCI! Rejsan tak kaže, ka mo meli v Monoštri Slovenski radio, šteri de sé čüu na začetki eno vöro vsakši den. Pomagajte se nam odlaučiti, štera vöra bi po vašom najbaukša bila? a. 11. 00 - 12. 00 b. 12. 00 - 13. 00 c. 15. 00- 16. 00 Lepau vas prosimo, škem več nam odgovorite, ka sledik té že žmetno bau spremeniti cajt, zbrodite si samo malo na časovno torturo Slovenskoga programa Győrskoga radiona. Prosimo, pomagajte nam, kak naj sé zové naš radio v Slovenskoj rejči! Odgovorite leko po pošti na Zvezin atrejs (Szentgotthard, Pf: 77. ) ali pa dajte cejtli tistomi človeki, šteri vam drugo paut novine Porabje prinese! Hvala lejpa! NIKA ZA SMEJ Kak edna müja Naš Karči pa Erno se srečata pa hajde not v Lipo. Tam si namačata gunta, naj bi prej krepšiva bila, sploj pa Emo, šteri se etak tauži Karčini: Ti, Karči! Morem piti, ka se doma čütim kak edna müja. " "Pa si rejsan tak slab kak edna müja? " pita Karči. "Vraga sam slab, " pravi Emo. "Samo kamakoli si malo doj sedem, že me včasin vkraj zaženejo. " Vöra Etognauk je Irma strašno čemerasta bila, vküp se je svadila z možom. Irma se dere, dere, Vince pa v künji stoji pa samo vöro gleda na stanej tak, ka si oči ne vzeme doj z nje. Irma tau vidi pa je ešče bola čemerasta pa se zdaj etak dere: "Ti, bedak, ka pa neprestanoma zijaš tau vöro na stanej? " Naš Vince pa natüma samo etak pravi: "Samo tau gledam, če zdaj vöra ali pa ti staneš prva. ” I. B. dnevni red - napirend dogodek - esemeny doživetje - elmeny hrup - zaj izvir - eredet, forras nesluten - nem sejtett obiskovalec - szenny, mocsok odbor - bizottsag pomemben - fontos, jelentos posnetek - felvetel prekrasen - gyonyoru radoveden - kivancsi rok - hatarido trenutek - pillanat uprava - igazgatosag ustrezen - megfelelo življenjepis - eletrajz Porabje ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM Izhaja vsak drugi četrtek Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Deak Ferenc ut 17, p. p. 77, tel.: 94/380-767 Tisk: SOLIDARNOST D. D. Arhitekta Novaka 4 9000 Murska Sobota Slovenija Po mnenju Ministrstva za kulturo št. 415-715/93 mb z dne 3. 11. 1993, se časopis PORABJE uvršča med proizvode, od katerih se plačuje davek od prometa proizvodov po 13. točki tarife 3. zakona o prometnem davku (Ur. list RS, št. 4/92). ISNN 12187062 Časopis izhaja z denarno pomočjo Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Javnega sklada za narodne in etnične manjšine na Madžarskem.