letnik 8 • 2023 • številka 1 Fakulteta za pravo in poslovne vede, Katoliški inštitut Faculty of Law and Business Studies, Catholic Institute R e s novae issn2464-0344 R e v i j a z a c e l o v i t o z n a n o s t Journal for Integrated Science Mari Jože Osredkar vloga prof. lamberta ehrlicha pri ustanovitvi Družbe za širjenje vere na slovenskih tleh Jurij Perovšek ehrlich in uveljavljanje slovencev kot naroDa v evropi Nik Trontelj ehrlichova religiološka obravnava svetovnih verstev Sonia Vaupot lokalizacija, transkreacija in trženje Helena Janežič ehrlich in zavest slovenske Državnosti Res novae Res novae: revija za celovito znanost Izdajatelj in založnik: Fakulteta za pravo in poslovne vede, Katoliški inštitut Naslov uredništva: Res novae, Krekov trg 1, 1000 Ljubljana Odgovorni urednik: Andrej Naglič Glavni urednik: Mitja Steinbacher Spletni naslov: http://www.katoliski-institut.si/sl/raziskovanje/res-novae E-pošta: mitja.steinbacher@kat-inst.si Uredniški odbor: Matic Batič (Študijski center za narodno spravo, Ljubljana, Slovenija), Philip Booth (Institute of Economic Affairs, London, Velika Britanija), Mihai Dragnea (Universitetet i Sørøst-Norge, USN Handelshøgskolen, Vestfold, Norveška), Andres Fink (Pontificia Universidad Católica Argentina, Facoltad de Ciencias Sociales, Buenos Aires, Argentina), Aleksandra Kostić Tmušić (Univerzitet u Prištini, Filozofski fakultet, Kosovska Mitrovica, Srbija/Kosovo), Simon Malmenvall (Univerza v Ljubljani, Slovenski šolski muzej, Ljubljana, Slovenija), Aleksej Martinjuk (Respublikanskij institut vysšej školy, Minsk, Belorusija), José Ignacio Murillo (Universidad de Navarra, Instituto Cultura y Sociedad, Pamplona, Španija), Dorina Onica (Institutul Naţional Al Patrimoniului, Bukarešta, Romunija), Anton Stres (Katoliški inštitut, Fakulteta za pravo in poslovne vede, Ljubljana, Slovenija), Zoran Vaupot (Katoliški inštitut, Fakulteta za pravo in poslovne vede, Ljubljana, Slovenija). Leto izida: 2023 Tisk: Itagraf d. o. o., Ljubljana Oblikovanje in prelom: Breda Sturm Naklada: 150 izvodov Letna naročnina: 28€ (Slovenija), 40€ (Evropa), 57$ (ostalo navadno), 66$ (ostalo prednostno) ISSN (tiskana verzija): 2464-0344 ISSN (elektronska verzija): 2464-0352 R e s novae R e v i j a z a c e l o v i t o z n a n o s t Journal for Integrated Science letnik 8 • 2023 • številka 1 Vsebina Mari Jože Osredkar Vloga prof. Lamberta Ehrlicha pri ustanovitvi Družbe za širjenje vere na slovenskih tleh 7 Jurij Perovšek Ehrlich in uveljavljanje Slovencev kot naroda v Evropi 29 Nik Trontelj Ehrlichova religiološka obravnava svetovnih verstev 55 Sonia Vaupot Lokalizacija, transkreacija in trženje 79 Helena Janežič Ehrlich in zavest slovenske državnosti 103 UDK: 27-76:929Erlich L. 1.01 izvirni znanstveni članek Mari Jože Osredkar dr. teologije, izr. prof. (Univerza v Ljubljani, Teološka fakulteta) (Poljanska 4, 1000 Ljubljana, Slovenija) mari.osredkar@teof.uni-lj.si Vloga prof. Lamberta Ehrlicha pri ustanovitvi Družbe za širjenje vere na slovenskih tleh Izvleček: Prispevek predstavlja vlogo prof. Lamberta Ehrli- cha pri ustanovitvi Družbe za širjenje vere (DŠV) na slovenskih tleh. Lambert Ehrlich je s svojim bratom Martinom že leta 1918, tri leta pred prihodom v Ljubljano, predlagal ljubljan- skemu škofu Jegliču, da na slovenskih tleh ustanovi DŠV, ki je bila sto let po ustanovitvi v Franciji, leta 1922, povzdignjena v apostolsko ustanovo s sedežem v Rimu. Med misijonskim tečajem, ki ga je v Ljubljani organiziral profesor Lambert Ehr- lich, je škof Jeglič 7. januarja 1924 slovesno ustanovil sloven- sko podružnico DŠV. O tem dogodku beremo v Škofijskem listu ljubljanske škofije in v reviji Katoliški misijoni. Člani so se obvezali, da bodo za misijone vsak dan molili in za misijonar- je vsak dan darovali denar. Z namenom, da bi družba lahko opravljala svoje poslanstvo, je Ehrlich ustanovil tudi revijo Katoliški misijoni, Misijonsko pisarno in na pobudo Svetega sedeža predlagal škofu Jegliču, naj se obhaja misijonski pra- znik na zadnjo nedeljo v oktobru. Ključne besede: Lambert Ehrlich, misijoni, Družba za širjenje vere, ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič. 8 res novae − letnik 8 • 2023 • številka 1 The Role of Prof. Lambert Ehrlich At the Founding of the Society for the Propagation of Faith on Slovenian Soil Abstract: The article presents the role of prof. Lambert Ehrli- ch at the founding of the Society for the Propagation of Faith (SPF) on Slovenian soil. Already in 1918, three years before coming to Ljubljana, Lambert Ehrlich and his brother Mar- tin proposed to the Bishop of Ljubljana, Anton Bonaven- tura Jeglič, to establish the SPF on Slovenian soil; this one was elevated to an apostolic institution with headquarters in Rome in 1922, one hundred years after it was founded in France. During the missionary course organized by Professor Lambert Ehrlich in Ljubljana, on January 7, 1924, the Bishop Jeglič ceremoniously founded the Slovenian branch of the SPF. We read about this event in the Diocesan Gazette of the Diocese of Ljubljana and in the Katoliški misijoni magazine. The members of the Society pledged to pray for the missions every day and donate money for the missionaries every day. In order for the society to be able to carry out its mission, Ehrlich also founded the magazine Katoliški misijoni, The Of- fice for the Missions, on the initiative of the Holy See, propo- sed to the Bishop Jeglič that the mission feast be celebrated on the last Sunday in October. Key words: Lambert Ehrlich, missions, Society for the Propa- gation of Faith, the Bishop of Ljubljana Anton Bonaventura Jeglič. 9mari jože osreDkar Uvod O profesorju Lambertu Ehrlichu je bilo že veliko napisanega. Magistrsko delo Franca Mihelčiča (1989), znanstveni simpozij (Škulj 2002), tematska številka revije Acta Ecclesiastica Slove- niae (2002) in monografija Janeza Juhanta (2022) so sloven- skemu bralcu ponudili veliko literature, ki v polnosti predsta- vlja Lamberta Ehrlicha, duhovnika, teologa in mučenca. Avtor tega besedila je na osnovi profesorjevih skript za študente na Teološki fakulteti pred nekaj leti predstavil Lamberta Ehr- licha tudi kot predavatelja osnovnega bogoslovja (Osredkar 2019). Ker je tema našega raziskovanja v tej razpravi Ehrli- chovo ukvarjanje z misijonskim poslanstvom Cerkve, mora- mo poudariti, da je tudi Ehrlichovo prizadevanje za misijone že zelo podrobno raziskano. Iz omenjenega magistrskega dela in prispevka dr. Ivanke Tadine na rimskem simpoziju leta 2001 lahko razberemo, kako obširna in zavzeta je bila Ehrlichova misijonska dejavnost. Kot profesor je o misijonih pisal in predaval, kot misijonski delavec pa je v Sloveniji po- stavil infrastrukturo, ki je omogočala slovenskim misijonskim delavcem opravljanje misijonske dejavnosti. Če bi želeli v tem prispevku obravnavati celotno Ehrlichovo prizadevanje na področju misijonov, bi predvsem zaradi omejenosti be- sedila lahko samo bežno ponovili to, kar so omenjeni avtor- ji že napisali. V izogib »prepisovanju« že raziskanih dejstev, predvsem pa z namenom, da naše raziskovanje doprinese k znanosti nova spoznanja, smo se odločili, da se v našem pri- spevku osredotočimo zgolj na vlogo Lamberta Ehrlicha pri ustanovitvi Družbe za širjenje vere (DŠV) na slovenskih tleh. To dejstvo omenjajo Mihelčič, Tadina in Juhant, ki so prouče- vali misijonsko dejavnost Lamberta Ehrlicha. Nihče pa še ni sistematično obdelal Ehrlichovih zaslug za ustanovitev DŠV 10 res novae − letnik 8 • 2023 • številka 1 pri nas. Da bi predstavitev lahko pokazala na podrobnosti profesorjeve vloge pri ustanovitvi DŠV na slovenskih tleh, smo pri našem raziskovanju kot vire uporabili predvsem iz- vode revije Katoliški misijoni (KM) in Ljubljanskega škofijskega lista (LŠL), ki so izšli v letih ustanovitve DŠV. V našem prispevku bomo najprej pokazali na intelektualno ozadje Ehrlichove misijonske dejavnosti. V drugem poglavju bomo navedli profesorjeve spodbude za ustanovitev DŠV pred njegovim prihodom v Ljubljano. V nadaljevanju bomo predstavili ustanovitev in razvoj DŠV v okviru Katoliške cer- kve, v četrtem poglavju pa se bomo osredotočili na njeno ustanovitev na slovenskih tleh. V zadnjem poglavju bomo navedli ustanove, ki jih je Lambert Ehrlich postavil z name- nom, da bi DŠV lažje delovala na slovenskih tleh. Prvo poglavje: Ehrlich – papežu zvest neosholastik Lambert Ehrlich je teologijo študiral v Innsbrucku (1898– 1902) in Rimu (1902–1903) ter jo poučeval v času, ko je bil nauk Katoliške cerkve utemeljen z odloki Prvega vatikan- skega cerkvenega zbora (1870–1871). Na jezuitskem zavodu Canisianum v Innsbrucku je v času Ehrlichovega študija vla- dalo izrazito protireformistično vzdušje (Benedik 2003, 8). Ob koncu 19. stoletja so bili tamkajšnji predavatelji dogmatike v duhu neosholastike zavezani pravoverni papeški liniji v Cer- kvi in so skupno nastopili proti modernističnim naukom v nemškem okolju (Oberkofler in Goller 1996, 280, 293). Zato lahko rečemo, da je bil Ehrlich kot študent izobražen in vzgojen v duhu dosledne neosholastike (Juhant 2002, 113). Za (neo)sholastično teologijo je bilo značilno jasno strukturi- rano mišljenje, ki je svojo vsebino predstavilo znotraj strogo 11mari jože osreDkar urejenega objektivnega sistema znanja (Juhant 1980, 182). Z izrazom »strogo urejen objektiven sistem znanja«, ki se ga je Ehrlich posluževal, mislimo na katoliški nauk, ki izključuje vse druge verske nauke, ki od katoliškega odstopajo. To je prva značilnost, ki jo moramo upoštevati kot intelektualno ozadje pri Ehrlichovem misijonskem prizadevanju. Druga značilnost, ki je še bolj kot prva pogojevala njegovo delo, pa je absolutna zvestoba Svetemu sedežu oziroma rimske- mu papežu. Ti dve dejstvi nam najprej pomagata razumeti, zakaj je bil Ehrlich kot teolog na prvem mestu apologet. V njegovih publikacijah se sicer apologija, veroslovje in misio- logija prepletajo in prvine teh treh disciplin najdemo v vseh njegovih spisih. »Toda vsaka napisana Ehrlichova beseda je v službi zagovora in oznanjevanja katoliške vere.« (Osredkar 2019, 35) Ta usmeritev je močno zaznamovala njegova uni- verzitetna predavanja in njegovo aktivno udejstvovanje v korist misijonski dejavnosti. Ehrlichovo akademsko delovanje spada v obdobje zgodovi- ne Cerkve, ko je bila teologija po vzoru filozofije sv. Tomaža Akvinskega zaznamovana s sholastičnim načinom dokazo- vanja bibličnega razodetja in njegove resničnosti s trdnimi znamenji. Ehrlich je v semeniškem bogoslovnem učilišču v Celovcu od leta 1910 do leta 1919 predaval tomistično filo- zofijo in osnovno bogoslovje,1 nato pa od leta 1922 do smrti (1942) na Teološki fakulteti v Ljubljani apologetiko, veroslov- je in misiologijo. Veroslovje je imelo tedaj vlogo širše teo- loške pomožne vede, ki je s splošnimi spoznanji o verskem 1 V okviru osnovnega bogoslovja je tedaj predaval primerjalno vero- slovje in ekleziologijo, ki jo je predstavil v delu Katoliška cerkev, kra- ljestvo božje na zemlji ter je postavila temelje za njegovo misijološko, veroslovno in apologetsko razpravo (Benedik 2002, 99–100; Osredkar 2015, 116). 12 res novae − letnik 8 • 2023 • številka 1 pojavu služila apologetiki, ki je nato veroslovna spoznanja uporabila za dokazovanje vzvišenosti krščanstva (Fajdiga 1941, 260). Zato tudi najdemo omembe nekrščanskih ver- stev v bistvu le pri predmetih Veroslovje in Apologetika,2 kjer je Ehrlich ob obravnavi razodetja »spotoma« navajal zmote nekrščanskih religij, in pri predmetu Misiologija, kjer je opredelil nezmožnost odrešenja v nekrščanskih verstvih in potrebo po misijonskem spreobračanju drugovercev v krščanstvo.3 S predavanji misiologije je Ehrlich sicer prehitel navodila Svetega sedeža. Konstitucija o visokem cerkvenem šolstvu z naslovom Deus scientiarum Dominus je na teološke fakultete uvedla poučevanje predmeta Misiologija šele leta 1931 (Perko 1990, 127), Ehrlich pa jo je na ljubljanski Teološki fakulteti predaval že leta 1924, kot razodevajo učni načrti (Benedik 2002, 101). Kot univerzitetni profesor misiologije je Ehrlich pogosto nastopal tudi v širši javnosti. Iz njegovih besed lahko še danes razberemo njegovo zagretost za mi- sijonsko dejavnost. Že iz samega dejstva njegove aktivne prisotnosti na misijonskih akademskih srečanjih svetovnega pomena lahko razberemo Ehrlichovo misijonsko gorečnost. Ehrlich je sodeloval na četrtem mednarodnem misijonskem kongresu, ki je trajal od 28. septembra do 2. oktobra 1927 in je bil organiziran v Poznanju na Poljskem. Naš profesor je 2 Na urnikih Teološke fakultete vidimo, da je Ehrlich veroslovje povezo- val z apologetiko, saj je že v nazivih predmetov jasno, da je pri vero- slovju krščanstvo primerjal z drugimi verstvi. Svoj glavni predmet je v različnih letih naslavljal z obema imenoma, a je bil njegov cilj vedno zagovarjati krščansko vero in je pri tem le osvetljeval različne poudar- ke (Osredkar 2015, 118). Prav tako je Fajdiga svoj predmet Krščansko in primerjalno veroslovje imenoval tudi Apologetika. 3 Ehrlich je v večini študijskih let obširneje predaval o verstvih pri pred- metu Primerjalno veroslovje, a vedno le v primerjavi s krščanstvom. Tako je bil omenjeni predmet le nekakšen »podaljšek« predmeta Apo- logetika, kjer je natančneje predstavil zmote drugih verstev. 13mari jože osreDkar imel govor, v katerem je predstavil slovenska prizadevanja za misijonsko delo: »Mlad narod smo in najmlajši med Slo- vani, a prav zato imamo tudi prednost mladosti – imamo optimizem …« (Hladnik, 28). Na šestem mednarodnem aka- demskem misijonskem kongresu v St. Gabrielu v Modlingu (Avstrija) je Ehrlich sodeloval na misijonsko-znanstveni kon- ferenci, ki je obravnavala odnose misijonstva do posameznih verskih znanosti (VI. Mednarodni akademski misijonski kon- gres, 5). Na III. Akademskem misijonskem tečaju v Krapini, od 29. junija do 1. julija 1930 pa je Ehrlich imel predavanje 1. julija 1930 z naslovom Svetovna revolucija in misijonstvo (Svetovna revolucija in misijonstvo, 146). Skratka, na temelju neosholastične teološke formacije in ne- omajne zvestobe papežu oziroma cerkvenemu učiteljstvu Katoliške cerkve je Ehrlich gojil svojo misijonsko dejavnost do te mere, da je postal »prvi pospeševalec misijonskega dela« v ljubljanski škofiji, kakor ga je škof Anton Bonaventura Jeglič poimenoval v Pastirskem pismu, ki je bilo objavljeno v LŠL za leto 1924, v številki 2, ki nosi datum 21. januar (26). Drugo poglavje: Ehrlichove spodbude za ustanovitev DŠV pred prihodom v Ljubljano Nekaj let pred tem, preden je Ehrlich prišel poučevat na Teo- loško fakulteto v Ljubljano, je iz Celovca dal nekaj pobud za ustanovitev DŠV v Sloveniji oziroma v tedanji Kraljevini Jugo- slaviji. V ljubljanski škofiji sta leta 1917 obstajali dve domači or- ganizaciji za podporo misijonski dejavnosti, ki sta bili omejeni na škofijo: Misijonska mašna družba in Misijonska zveza, ki sta povezovali duhovnike, ki so podpirali misijonarje. 7. avgusta 1917 je Lambert Ehrlich poslal Misijonski zvezi pismo, v katerem 14 res novae − letnik 8 • 2023 • številka 1 predlaga ustanovitev (nove) zveze, ki bi povezovala vse slo- venske duhovnike (ne le ljubljanskih), ki so aktivni na podro- čju misijonske dejavnosti (Mihelčič, 46). Skupaj z bratom Mar- tinom, s katerim sta takrat predavala v celovškem bogoslovju, sta nekaj mesecev kasneje, 11. novembra 1917, ob priložnosti obiska ljubljanskega škofa Jegliča v Celovcu, govorila z njim o tej tematiki in mu kasneje pisala dve pismi. Ljubljanskemu škofu Jegliču sta brata Ehrlich predlagala ustanovitev sloven- ske podružnice DŠV v Ljubljani, ki bi povezovala Slovence, ne glede na državne meje, in tudi Hrvate ter bi bila povezana oziroma podrejena vodstvu DŠV v Lyonu. V prvem pismu, ki nosi datum 30. januar 1918, »sta predlagala, da bi škof sklical zastopnike iz slovenskih škofij na sestanek, kjer bi obravnavali misijonsko vprašanje ter se dogovorili o reorganizaciji teolo- ških in pastoralnih glasil, da bi združili izdajateljske moči v eni moderni reviji za vse slovenske duhovnike« (Mihelčič, 47). Jeglič je na pismo odgovoril 9. februarja 1918 in se strinjal, da se skliče misijonsko zborovanje duhovnikov. V drugem pismu, 27. februarja 1918, pa sta brata Ehrlich napisala škofu Jegliču nekaj pripomb glede zborovanja (Mihelčič, 47). Zborovanje je bilo v ljubljanskem semenišču na velikonočno sredo, 3. aprila 1918. Udeležilo se ga je 30 duhovnikov iz ljubljanske, celovške, tržaške, goriške, zagrebške in križevske škofije, in dva škofa. Iz mariborske škofije je prišel lazarist Tumpej, ki je deloval v Celju. Najprej je govoril dr. Martin Ehrlich. Sprego- voril je o organizaciji in izrazil mnenje, da mora biti sloven- ska zveza povezana z DŠV iz Lyona, ki je svetovno društvo, ki ga priporoča cerkvena oblast in nudi odpustke. V bistvu je izrazil idejo, da se na Slovenskem v vseh župnijah ustanovi DŠV. Tudi drugi govorec, Janez Kalan, je govoril o prednostih DŠV. Duhovniki so v debati izpostavili vprašanje, ali naj na Slovenskem obstajata dve ustanovi, Misijonska zveza in DŠV, ali samo ena. Zveza namreč skrbi za vzgojo novih misijonar- 15mari jože osreDkar jev, društvo iz Lyona pa zbira denar, ki ga pošilja v misijo- ne. Oba brata Ehrlich sta predlagala, da se najprej v Sloveniji ustanovi zavod za vzgojo misijonarjev, ko bo to urejeno, pa se bo pošiljalo denar v misijone. Na zborovanju so govorili tudi o razliki med delom za edinost kristjanov in misijonskim delom. Prevladalo je torej mišljenje, da naj najprej obstoječa misijonska združenja okrepijo svojo dejavnost, kasneje pa naj bi se ustanovilo DŠV. Deset let kasneje revija KM poroča, da sta leta 1917 »Misijonska mašna družba in Misijonska zveza našli med ljudstvom toliko ugodnega odmeva, da je jeseni lahko izšel prvi letnik Misijonskega koledarja 1918. Iz te miselnosti se je razvila ideja slovenskega zavoda za vzgojo domačih misi- jonarjev, ki se je leta 1920 uresničila z ustanovitvijo Misijoni- šča v Grobljah pri Domžalah.« (Slovensko misijonsko delo, 37) Škof Jeglič je bil naklonjen ideji bratov Ehrlich, da se Misijon- ska zveza spremeni v podružnico DŠV. Toda politični dogod- ki, konec prve svetovne vojne in ustanovitev nove države so preprečili takojšnjo realizacijo idej. Prav tako je zamiku reali- zacije sklepov botrovalo bivanje Lamberta Ehrlicha v Parizu, kjer je imel politično misijo in kjer je tudi izpopolnjeval svoje znanje (Kolar 2009, 61). Preden opišemo dogodke ob njeni ustanovitvi v Ljubljani, si DŠV poglejmo v širšem kontekstu. Tretje poglavje: Družba za širjenje vere Za jasnejše razumevanje DŠV bomo pogledali v zgodovino Rimske kurije. Papež Gregor XV. je z bulo Inscrutabili Divi- nae Providentiae leta 1622 ustanovil kongregacijo z imenom Propaganda Fide, in sicer z namenom, da bi se katoliška vera oznanjala v nekatoliških deželah – torej protestantskih, pravo- slavnih in »poganskih«, kakor so takrat imenovali dežele, kjer 16 res novae − letnik 8 • 2023 • številka 1 krščanstvo še ni bilo razširjeno. To je bil čas, ko so Evropejci osvajali dežele tretjega sveta in si jih politično in gospodar- sko podredili. Ker pa so bili Angleži in Nizozemci zelo uspešni kolonizatorji, se je z njimi v tretjem svetu zelo uspešno širil tudi protestantizem. Nova kongregacija je imela nalogo širiti katolicizem v tretjem svetu in sklepati unije v pravoslavnem svetu oziroma s pomočjo apostolskih nuncijev, ki so bili v sti- ku s kongregacijo, voditi in koordinirati delo misijonarjev po svetu (Guilday, 478–494). Misijonarji pa so potrebovali tudi finančno podporo. Papež Pij XI. je v Motu proprio KM zapisal: »Kar pa zadeva posebej gmotna sredstva, ki čeprav pri katoli- ških misijonih niso glavno, so pa vendar velikega pomena, so jih nekdaj naši predniki kongregaciji obilno dajali. Vrh tega so krščanski vladarji nagnjeni tudi od misli o ne malih vsake vrste koristi, ki so jih upali dobiti za svoje države in ljudstva, z veli- ko radodarnostjo podpirali misijone. Zdaj pa je, kakor znano, apostolska stolica v povsem drugačnem zunanjem položaju, pa tudi se ne more upati na radodarnost držav za razširjanje svete Cerkve.« (Pij XI., 85) Zato je bila leta 1822, torej 200 let po ustanovitvi kongregacije, v Lyonu ustanovljena DŠV, ki je bila tekom časa od rimskih papežev obdarovana s posebnimi pravicami in duhovnimi dobrotami (Pij XI. 88), torej odpustki. V brošuri z naslovom Družba za širjenje vere, ki jo je leta 1933 izdala misijonska pisarna v Ljubljani, beremo predstavitev začetka družbe: »Lahko govorimo o dveh predhodnicah, o dveh francoskih ženah v Lyonu na Francoskem: gdč. Pavlina Jaricot (Žarikó) se je zavzela za misijone v Aziji, gospa Petit pa za misijone v Ameriki. Nobena pa še ni mislila na svetov- no misijonsko družbo. Pavlina je bila, kakor prve krščanske device, vneta za dobra dela in se je takoj z vso odločnostjo lotila misijonskega dela. Preproste delavke v tovarni za svilo so se ji prve pridružile in molile za misijone. Pavlina pa je ho- tela misijonom zagotoviti tudi stalne miloščine. Ko tako snuje 17mari jože osreDkar načrt za načrtom, kako bi težko stvar najlepše organizirala, ji pa nekega večera pride kakor razsvetljenje od zgoraj, kako bo pobiranje prispevkov izpeljala, da se bo veliko nabralo, člani pa bodo kljub temu to breme le malo čutili. To je tisti slavni nabiralni sistem ali Pavlinin sistem, ki so ga kasneje privzele tudi druge misijonske družbe: člani so razdeljeni v skupine 10, 100, 1000 oseb (desetnije, stotnije, tisočnije), vodniki skupin pa tedensko pobirajo od članov po 5 novčičev. Pavlina je v kratkem pridobila 1000 članov in v 13 mesecih nabrala 2000 frankov, ki jih je oddala azijskim misijonom ... Istočasno kakor Pavlina je pa v istem Lyonu med višjimi krogi budila misijon- sko zanimanje gospa Petit ... Prišla pa je ura, da se obojno delo strne v eno družbo, kakor dva potoka, ki dolgo tečeta vsak zase, pa se nazadnje združita v eno mogočno reko. Toda božja previdnost je nameravala še več: ustanovi naj se ne le družba, ki bo pomagala azijskim in ameriškim misijonom, am- pak družba, ki bo svetovna. Dne 3. maja leta 1822, na god Najdenja sv. križa, se je zbralo v Lyonu 12 misijonskih prijateljev, duhovnikov in laikov, ka- kor 12 apostolov, da se posvetujejo, kako bi najbolje mogli podpirati misijone ... V ta namen so sklenili ustanoviti DŠV, ki se postavi pod zavetje velikega misijonarja sv. Frančiška Ksaverija. Stopili so v dogovor tudi s Pavlino Jaricot in od nje prevzeli nabiralni način. Nadškof lyonski je družbo odobril, 15. marca 1823 pa ji je sv. oče Pij IX. naklonil veliko odpustkov, ki so jih njegovi nasledniki potem še večali ... Rojstni dan te velike svetovne misijonske družbe pa je 3. maj 1822. V 17 letih se je družba ukoreninila v 12 najmočnejših državah, v nadalj- njih 18 letih pa so jo gojili že vsi peteri deli sveta.«4 (Družba 4 Pauline Marie Jaricot (1799–1862), ki jo štejemo za ustanoviteljico DŠV, je bila leta 2022 proglašena za blaženo. 18 res novae − letnik 8 • 2023 • številka 1 za širjenje vere, 5) Kolar pa ugotavlja, da je družba hkrati spodbudila ustanavljanje podobnih družb za podpiranje mi- sijonarske dejavnosti na nemškem področju, ki so bile od lyonske družbe neodvisne (Kolar 1999, 44–45; Kolar 2003, 35). Papež Pij IX. je 6. januarja 1862 videl potrebo, da se delo na področju pravoslavnih kristjanov loči od misijonskega in je zato ustanovil Congregatio de Propaganda Fide pro negotiis ritus orientalis, ki pa je še vedno delovala v sklopu Congrega- tio de Propaganda fide. 1. maja 1917 pa je papež Benedikt XV. ustanovil novo kongregacijo pro Ecclesia Orientali in hkrati iz Propagande izvzel »vse agende Vzhoda«, kot se je izrazil Ehr- lich, torej vse, kar zadeva vzhodno pravoslavno krščanstvo, in Propagandi pustil izključno misijonsko poslanstvo med »pogani«! Papež Pij XI. je v že zgoraj omenjenem dokumentu Motu proprio, natančno sto let po ustanovitvi, torej leta 1922, povzdignil DŠV v apostolsko ustanovo in njen sedež prestavil v Rim, v palačo Kongregacije za širjenje vere. »Od nje je sicer ločena, vendar odvisna« (Pij XI. 88), kakor se je v svojem do- kumentu izrazil Pij XI. V istem dokumentu beremo, da so člani DŠV lahko krščanski verniki po vsem svetu, ki so izpolnili vsaj 12 let starosti in prispevajo za misijone vsak teden vsaj dvajseti del italijanske lire ali četrt lire na mesec ali dve liri in 60 cen- tezimov na leto; poleg tega so dolžni vsak dan zmoliti en Oče naš in Zdravo Marijo s prošnjo k sv. Frančišku Ksaveriju. Trajni član pa postane nekdo, ki daruje enkrat 200 lir (Pij XI. 88). Četrto poglavje: Ustanovitev DŠV v Ljubljani »Reorganizacija mednarodne nabiralne Družbe za širjenje vere (DVŠ) leta 1922 in premestitev osrednjega vodstva druž- be iz Lyona v Rim, kjer je neposredno v rokah Propagande, 19mari jože osreDkar ter papeževo izredno toplo priporočilo te največje organiza- cije, vse to je pripomoglo, da se je družba pri svojem novem razmahu udomačila tudi pri nas. V obeh slovenskih škofijah se je ustanovila leta 1924. 6. in 7. januarja 1924 je Ehrlich organiziral misijonski tečaj in na njem so ustanovili Društvo za širjenje vere. Ehrlich je takrat postal svetovalec Družbe. Opredelili so tudi odnos med DŠV in UCM-jem – Misijonska družba za duhovnike – Unio cleri pro misionibus. Prav tako so na tem zasedanju opredelili odnos DŠV in UCM do Apostol- stva svetega Cirila in Metoda.« (Juhant, 2022, 244) LŠL v januarju 1924 kar na treh različnih mestih poroča o ustanovitvi DŠV v ljubljanski škofiji. V Pastirskem pismu lju- bljanskega škofa Antona Bonaventure Jegliča, ki je objavljen v LŠL za leto 1924, 21. januar, št. 2, škof piše: »Nas škofe resno izpodbujajo, naj to družbo (DŠV) v posamezne škofije vpelje- mo. Iz tega razloga sem, pokoren sv. Očetu, dne 7. januarja na letošnjem prvem misijonskem tečaju v Ljubljani to družbo za našo škofijo slovesno cerkveno ustanovil. Po pravilih, kakor jih je določil Sveti Oče, sem škofijskim voditeljem imenoval dr. Tomaža Klinarja, kanonika in župnika stolne župnije, kot tajnika sem mu dodelil Antona Anžiča, kateheta v Ljubljani. Za posamezne župnije ostane voditelj župnik, ki si more ka- plana določiti za namestnika.« (23) V istem LŠL na str. 26 beremo: »V ponedeljek, 7. januarja, dopoldne sem slovesno ustanovil »duhovniško zvezo du- hovnikov« (Unio cleri missionalis). Sam sem k zvezi pristopil. Škofijskim voditeljem sem imenoval prof. dr. J. Ujčiča, sve- tovalcem spirituala dr. Cirila Potočnika in prof. Jerneja Pavli- na; tajništvo je prevzel dr. C. Potočnik, blagajnikom pa je bil imenovan škofijski kaplan Fr. Mervec. Istega dne popoldan sem ravno tako slovesno ustanovil »Družbo za širjenje vere« 20 res novae − letnik 8 • 2023 • številka 1 (Opus a Propaganda fide). Škofijskim ravnateljem sem določil dr. Tomaža Klinarja, kanonika in stolnega župnika, tajnikom pa Antona Anžiča, kateheta. V petek 11, januarja sem vse imenovane gospode in prof. Lamberta Ehrlicha, prvega pospeševalca misijonskega dela, povabil na škofijo na posvetovanje, kaj naj storimo, da bosta obe družbi zares uspešno delovali. Posvetovali smo se tudi o razmerju do Apostolstva sv. Cirila in Metoda pod vodstvom profesorja dr. Grivca.« Škofijski list iz leta 1924 na strani 33 piše: »Dne 6. in 7. janu- arja se je vršil v Ljubljani v Ljudskem domu pod vodstvom uni. Prof. Lamberta Ehrlicha prvi misijonski tečaj, ki naj bi v smislu programatične enciklike papeže Benedikta XV. »Maxi- mum illud« z dne 30 novembra 1919 o katoliških misijonih in na temelju Motu proprio papeža Pija XI. z dne 3. maja 1922 poglobil in organiziral, z ustanovitvijo Unio cleri missionaria in narodnega društva za razširjanje vere, delo v Sloveniji za katoliške misijone. S tega vidika je bila izbrana tvarina predavanj. Prof. dr. Ehr- lich je v uvodnem predavanju v nedeljo, dne 6. januarja predpoldan govoril o utemeljitvi misijonske misli. Drugo predavanje je imel dr. Grafenauer: Misijonska misel med in- teligenco. Tretji predavatelj je bil nadučitelj J. Kržišnik, ki je govoril o misijonski misli med učiteljstvom … … Pri popoldanskem zborovanju je gospod knezoškof usta- novil za ljubljansko škofijo Družbo za razširjanje sv. Vere.« (Prvi misijonski tečaj v Ljubljani, 33) Revija KM tri leta po ustanovitvi DŠV poroča: »DŠV je uve- dena že v večini slovenskih župnij.« (Slovensko misijonsko 21mari jože osreDkar delo, 37) »Svojemu naglemu razvoju se ima DŠV zahvaliti predvsem stanovski misijonski organizaciji duhovnikov (Unio cleri pro misionibus). Tudi ta mednarodna organizacija je bila ustanovljena v obeh slovenskih škofijah in so včlanjeni v ljubljanski škofiji 703 duhovniki, v mariborski pa 373.« (Slo- vensko misijonsko delo, 38) DŠV v Sloveniji je znamenje, da je Ehrlich živel za univerzalno Katoliško cerkev in mu ni bilo v interesu, da imamo Slovenci svoje ustanove za misijonsko dejavnost. Člani DŠV v Sloveniji so imeli tudi člansko izkaznico, ki si jo lahko ogledamo v stiškem muzeju krščanstva na Slovenskem. Papirnata zgibanka, dimenzij 7 cm x 12 cm, ima štiri strani. Na prvi je podoba Brezmadežne Marije Kraljice misijonov, pod katero je kratka molitev. Na notranjih straneh je kratek opis DŠV s članskimi pravicami in dolžnostmi. Na hrbtni, četrti strani najdemo ime in priimek člana, datum vstopa v družbo in podpis duhovnika, ki je člana sprejel. Člani lahko prejmejo 76-krat na leto popolni odpustek (našteti dnevi). Prav tako pa navaja tudi dolžnosti članov: »1. Vsak dan molijo člani en očenaš in češčenomarijo z dostavkom: Sv. Frančišek Ksaverij, prosi za nas! 2. Vsak mesec darujejo Družbi 1 Din ali vsaj pol Din, torej letno 12 Din ali vsaj 6 Din za potrebe misijonov.« Peto poglavje: Mesečnik Katoliški misijoni, misijonska pisarna in misijonska nedelja Na zborovanju, ki je bilo v ljubljanskem semenišču na ve- likonočno sredo, 3. aprila 1918, in smo ga že omenili v tej razpravi, so na predlog Lamberta Ehrlicha udeleženci skle- nili, da se začne izdajati poseben misijonski list KM. Zara- 22 res novae − letnik 8 • 2023 • številka 1 di politične negotovosti oziroma dogodkov ob koncu prve svetovne vojne revija ni začela takoj izhajati. To se je zgodilo šele jeseni leta 1923. Štiri leta kasneje je revija imela že 16.000 naročnikov (Slovensko misijonsko delo, 37). Revija je obve- ščala slovensko javnost o dogodkih v misijonskih deželah in predvsem je člane DŠV obveščala, kako se je razdelil njihov darovani denar. Zato lahko rečemo, da je bila Ehrlichova ideja o reviji tesno povezana z ustanovitvijo DŠV, saj se je zavedal, da bo obveščenost vplivala na število članstva in na količino darov za misijone. Iz podobnega razloga je Ehrlich ustanovil tudi misijonsko pisarno. Darove, ki so jih Slovenci darovali za misijone, je bilo treba evidentirati in razdeliti. Zato je na pobudo Lamberta Ehrlicha leta 1929 v stolnem župnišču v Ljubljani začela de- lovati Misijonska pisarna. Prav on je delavcem v pisarni dajal smernice in vodil njihovo delo. Tadinova je zapisala, da se je finančno vzdrževala s pomočjo DŠV in DMZ (Tadina, 194). Ne moremo zapisati, da je Ehrlich uvedel oktobrsko misi- jonsko nedeljo v ljubljanski škofiji. Pobuda je prišla iz Rima. Lahko pa rečemo, da je Ehrlich to rimsko pobudo predstavil vodstvu ljubljanske škofije in da je prav po njegovem posre- dovanju škof Anton Bonaventura Jeglič že nekaj dni kasneje napisal odlok, naj se po župnijah misijonski praznik obhaja na predzadnjo nedeljo v oktobru. Na slovenskem področju so med obema svetovnima voj- nama obstajale tri ustanove na misijonskem področju: Unio Cleri missonaria pro Jugoslavia, DŠV ter Apostolstvo Cirila in Metoda. V prvi ustanovi so delovali kleriki iz vse takratne Ju- goslavije. V drugi in tretji pa so bili predvsem katoliški laiki, ki so do takrat v bistvu vsi imeli poslanstvo molitve in zbiranja 23mari jože osreDkar denarnih sredstev za oznanjevanje katoliške vere. Na sestan- ku arhidiakonov in dekanov, ki ga je sklical gospod knezoškof Anton Bonaventura Jeglič in se je zgodil 5. oktobra 1927, je kot referent nastopil tudi univerzitetni profesor dr. Lambert Ehrlich, da bi stvarno in jedrnato pojasnil (Poročilo o shodu dekanov, 83) misijonsko delovanje na ravni ljubljanske ško- fije. Profesor apologetike na ljubljanski Teološki fakulteti je na začetku svojega referata poudaril, da je treba »teoretično in praktično« ločiti poslanstvo zgoraj omenjenih ustanov za laike. Zaradi nove kongregacije pro Ecclesia Orientali bo naziv »misijonstvo« veljal izključno delu za pokristjanjenje poga- nov (102). V nadaljevanju poudari, da je v ljubljanski škofiji različno vodstvo teh dveh ustanov in da naj bo tudi različno poslanstvo – Apostolstvo Cirila in Metoda naj se usmeri v delo za edinost kristjanov (da se bodo pravoslavni pridružili Ka- toliški cerkvi), DŠV pa naj se usmeri v oznanjevanje Kristusa poganom. Na istem shodu dekanov je Lambert Ehrlich pre- dlagal, da se na pobudo Vrhovnega sveta DŠV in s papeževo odobritvijo za vso Cerkev v ljubljanski nadškofiji misijonski praznik praznuje na predzadnjo nedeljo v oktobru (Poročilo o shodu dekanov, 104; Razgled, v: KM 5, 1927/28, 48). Škof Anton Bonaventura Jeglič je nekaj dni za tem, 8. ok- tobra 1927, izdal odlok, ki je bil objavljen v LŠL, s katerim naroča, naj se v ljubljanski škofiji praznuje misijonski praznik 23. oktobra 1927 oziroma vsako leto na predzadnjo nedeljo v oktobru. V odloku št. 3949/1927 je tudi opis praznovanja: »Teden dni pred praznikom, naj župniki oznanijo in vernike povabijo na misijonski praznik, na praznik naj bo v župnijskih cerkvah Missa votiva cantata pro fidei propagatione, verniki, ki ta dan prejmejo zakramente in molijo za spreobrnjenje nevernikov, dobe popolni odpustek, na predvečer praznika naj se zvoni in slovesno okrasi cerkev, po prvi maši naj se iz- 24 res novae − letnik 8 • 2023 • številka 1 postavi Najsvetejše, ki naj bo izpostavljeno do konca glavne maše, popoldne naj bo molitvena ura za misijone, pridige naj bodo posvečene misijonskemu poslanstvu, vse denarne nabirke naj bodo namenjene za misijone, po možnosti, naj bo v župniji tudi kakšna druga misijonska prireditev.« (Poro- čilo o shodu dekanov, 106) Tradicionalno je bil misijonski dan v Sloveniji praznik svetih treh kraljev. Ne le, da so duhovniki Gospodovo razglašenje povezovali z oznanjevanjem misijonarjev v tretjem svetu, temveč so v teh dneh predvsem nabirali denar za misijo- ne. Tako je tudi Ehrlich za omenjeni praznik imel različna predavanja o misijonih, na primer leta 1926 v veliki dvorani hotela Union v Ljubljani (Pogled po svetu, 79). 18. januarja 1926 pa je v kontekstu sklepa osrednjega odbora »Unio Cleri missionaria pro Jugoslavia z dne 15. oktobra 1925 (v Zagre- bu) škof Jeglič v Ljubljanskem škofijskem listu objavil, naj se v ljubljanski škofiji praznuje misijonski praznik na svečnico, 2. februarja« (Jeglič 1926/1, 18). Ta odlok pa je ostal v veljavi samo eno leto, kajti že oktobra 1927, kot smo navedli zgoraj, je škof izdal navodilo za obhajanje misijonske nedelje na predzadnjo nedeljo v oktobru. Revija KM že decembra 1927 poroča o misijonskem prazniku, ki so ga po župnijah lju- bljanske škofije obhajali 23. oktobra tistega leta: »V ljubljan- ski škofiji se je prejšnji večer slovesno zvonilo. V nedeljo se je izpostavilo Najsvetejše pri prvi božji službi in je ostalo iz- postavljeno do konca glavne božje službe. Mnogo vernikov je prejelo sv. obhajilo in molilo za spreobrnjenje nevernikov. Popoldne je bila molitvena ura za misijone. Pridige so bile posvečene misijonski misli. Vse zbirke tega dneva so bile za misijone ... Misijonskih prireditev najbrž ni bilo veliko, ker se je praznovanje pozno razglasilo in se društveno delo to jesen še ni začelo ... Podobno so praznovali tudi v lavantinski škofiji 25mari jože osreDkar ... Tudi goriška škofija je misijonski praznik lepo proslavila.« (Delo za misijone, 48) Ehrlich je pogosto predaval na raz- ličnih krajih na misijonsko nedeljo in posebej za to nedeljo izdajal misijonski list Misijoni (Tadina, 193; Misijonska nedelja v Ljubljani, platnica št. 3). Sklep Pri prebiranju virov smo spoznali, da je rdeča nit misijonske- ga delovanja dr. Lamberta Ehrlicha ustanovitev in delovanje DŠV na slovenskih tleh. Njegovo vzporedno delovanje za mi- sijone se navezuje na delovanje te ustanove. Ustanovitev misijonske pisarne v Ljubljani je bila podrejena cilju, da bi DŠV uspešneje delovala, prav tako lahko razumemo druge misijonske družbe, pri katerih je sodeloval Ehrlich, v pove- zavi z DŠV. Tudi revija KM je bila v službi DŠV. Misijonsko nedeljo je uvedel na pobudo Svetega sedeža za pospeše- vanje misijonske zavesti in nabiranje finančnih sredstev za misijone. Ehrlich je večino svoje življenjske energije usmeril v misijonsko poslanstvo, ker je bil pokoren Svetemu sedežu in ker je spoznal, da je oznanjevanje Evangelija prva dolžnost vsakega kristjana. Reference Acta Ecclesiastica Sloveniae 24/2002. Benedik, Metod. 2002. Lambert Ehrlich – profesor. V: Škulj, Edo. Ehrlichov simpozij v Rimu, 97–111. Celje: Mohorjeva družba. 26 res novae − letnik 8 • 2023 • številka 1 Benedik, Metod. 2003. Franc Grivec – profesor. V: Škulj, Edo (ur.). Grivčev simpozij v Rimu (Simpoziji v Rimu, 20). Celje: Mo- horjeva družba. 2003, 7–25. Delo za misijone. V: KM 1927/28, 48. Družba za širjenje vere. 1933. Misijonska pisarna, Ljubljana. Guilday, Peter. 1921. The Sacred Congragation de Propa- ganda Fide (1622-1922). V: The Catholic Historical Review 4, 478–494. Hladnik, J. Četrti mednarodni misijonski kongres. V: KM 1927/28, 28. Jeglič, Anton Bonaventura. 1924. Pastirsko pismo. V: LŠL 1924 št. 2, 23–33. Jeglič, Anton Bonaventura. 1926. Misijonski praznik. V: LŠL 1926, 18. Juhant, Janez. 2022. Lambert Ehrlich, prerok slovenskega na- roda. Mohorjeva družba in Teološka fakulteta. Juhant, Janez. 2002. Ehrlich: Vzgoja, evolucija, filozofija in revolucija. V: ŠKULJ, Edo (ur.). Ehrlichov simpozij v Rimu. Celje: Mohorjeva družba, 113–133. Juhant, Janez. 1980 Filozofske postavke za razumevanje razodetja (Praeambula fidei). V: Bogoslovni vestnik, 40, št. 2, 181–192. Kolar, Bogdan. 1999. Cerkveno-zgodovinski kontekst začet- 27mari jože osreDkar kov Baragovega misijonskega dela. V: Baraga in Trebnje: predavanja na Baragovem simpoziju v Trebnjem, 9. januarja 1998, 41–53. Trebnje: Občina, Baragov odbor. ------ 2003. Izvirne poteze delovanja misijonarja Franca Pivca. Dve domovini/Two Homelands 18, 35–52. ------- 2009. Delovanje Teološke fakultete med letoma 1919 in 1952. V: Kolar, Bogdan. 90 let Teološke fakultete v Ljubljani, 58–75. Ljubljana. Mednarodni (VI.) akad. mis. kongres. V: KM 1929/30, 3–5. Mihelčič, Franc. 1989. Lambert Ehrlich (1878–1942) – missiolo- go e pioniere dell'animazione missionaria in Slovenia. Roma. Misijonska nedelja v Ljubljani. V: KM 1937/38, notranja pla- tnica št. 3. Osredkar, Mari Jože. 2015. Ehrlich in osnovno bogoslovje. V: Simpozij ob 70-letnici umora prof. dr. Lamberta, Ljubljana (ur. Mateja Centa, Vojko Strahovnik). Teološka fakulteta, Ljublja- na, 116–126. Osredkar, Mari Jože. 2019. Profesor dr. Lambert Ehrlich. V: Acta Ecclesissticae Sloveniae 41/2019, 17–44. Fajdiga, Vilko. 1941. Deset let veroslovja. V: Bogoslovni ve- stnik, 21, 260–282. Oberkofler, Gerhard in Goller, Peter. 1996. Geschichte des Uni- versitat Innsbruck (1669-1945). Frankfurt am Main: Peter Lang. Perko, France. 1990. Katedra za dialog. V: Bogoslovni vestnik, 50, 127–128. 28 res novae − letnik 8 • 2023 • številka 1 Pij XI. Katoliški misijoni. Motu Proprio papeža Pija XI. z dne 3. maja 1922. V: LŠL 1923/5, 85–88. Pogled po svetu. V: KM 1925/26, 79. Poročilo o shodu dekanov, dne 5. oktobra 1927. V: LŠL 1927, 83–106. Prvi misijonski tečaj v Ljubljani. V: LŠL 1924, 33–34. Razgled. V: KM 1927/28, 48–52. Slovensko misijonsko delo. V: KM 1927/28, 37–38. Svetovna revolucija in misijonstvo. V: KM 1929/30, 146–150. Škulj, Edo (ur.). 2002. Ehrlichov simpozij v Rimu. Mohorjeva družba, Celje. Tadina, Ivanka. 2002. Bogata misijonska dejavnost Lamberta Ehrlicha. V: Ehrlichov simpozij v Rimu. Mohorjeva družba, Celje, 179–196. UDK: 94(497.4):929Erlich L. 1.02 pregledni znanstveni članek Jurij Perovšek doktor zgodovine, znastveni svetnik emeritus (Andraž nad Polzelo, 3313 Polzela, Slovenija) jurij.perovsek@gmail.com Ehrlich in uveljavljanje Slovencev kot naroda v Evropi Izvleček: Lambert Ehrlich se je za uveljavitev Slovencev v evropskem okviru najprej zavzel neposredno po prvi svetovni vojni. Kot spremljevalec ameriške anketne komisije Shermana Milesa, ki je imela nalogo določiti demarkacijsko mejo med Avstrijo in Jugoslavijo na Koroškem, se je dosledno boril za spoštovanje narodnostnega kriterija pri razmejitvi. Nato je kot izvedenec za Koroško izstopal v boju jugoslovanske delegacije za slovensko severno mejo na mirovni konferenci v Parizu 1919– 1920. Sodeloval je tudi v diplomatskem boju za severovzhodno mejo na Štajerskem in v Prekmurju. Poudarjeno je prispeval k temu, da so bile velesile primorane vedeti za Slovence in njiho- vo težnjo doseči priznanje slovenskega narodnega prostora, to je uveljavitev želenih državnih mej na severu, zahodu in vzho- du. Kasneje je z znano višarsko mislijo duhovno poudarjal Slo- vence v evropski razsežnosti. Po okupaciji Slovenije leta 1941 je zagovarjal konfederacijo med Baltikom, Jadranom in Egejem. Sedež tako oblikovane zveze v Evropi naj bi bila Združena Slo- venija. Leta 1942 je za enega od ključnih verskih, moralnih in političnih mednarodnih dejavnikov Vatikan pripravil posebno spomenico o razmerah v »Ljubljanski pokrajini«. Njegov ideal je bil doseči prepoznavnost in priznanje Slovencev kot svobo- dno in polno bivajočega evropskega naroda. 30 res novae − letnik 8 • 2023 • številka 1 Ključne besede: Lambert Ehrlich, Koroška, pariška mirovna konferenca 1919–1920, Slovenci, višarsko slovenstvo, Evropa, Intermarij. Ehrlich and the Enforcement of the Slovenians as a Nation in Europe Abstract: Lambert Ehrlich made a significant efforts for the establishment of Slovenes in the European framework imme- diately after the WW I. As a companion of the American inqui- ry commission of Sherman Miles, which had the assignment of determining the demarcation border between Austria and Yugoslavia in Carinthia, he consistently strove for the obser- vance of the nationality criterion in the demarcation. Then, as an expert for Carinthia, he was visible in the struggle of the Yugoslav delegation for the Slovenian northern border at the Paris Peace Conference in 1919–1920. He also participated in the diplomatic struggle for the northeastern border in Styria and Prekmurje. His efforts forced the superpowers to know about the Slovenians and their desire to achieve the recogni- tion of the Slovenian national space, i.e. the establishment of the desired national borders in the north, west and east. Later, with the well-known Višar thought, he spiritually emphasized the Slovenes in the European dimension. After the occupation of Slovenia in 1941, he advocated a confederation between the Baltic, Adriatic and Aegean. The center of the union thus formed in Europe should be nationally United Slovenia. In 1942, for one of the key religious, moral, and political interna- tional factors, the Vatican prepared a special memorial on the situation in the »Ljubljana Province«. His ideal was to achieve recognition of Slovenians as a free and fully living European nation. 31jurij perovšek Key words: Lambert Ehrlich, Carinthia, peace conference in Paris in 1919–1920, Slovenians, Višar sloveneness, Europe, Intermarius. Uvod Dr. Lambert Ehrlich je bil v mnogih bivanjskih razsežnostih zaznamujoče zavezan svojim vodilom. Narod je bil eno ključ- nih vodil, za njegov polni razvoj in uveljavitev pa mu je z vidika položaja Slovencev v Evropi dal zgodovinsko jasno razločen pečat svoje močne volje in energije. To je kot oseb- nost, »ki je oznamenjevala slovensko preteklost 20. stoletja« (Vidovič - Miklavčič 2002, 197), v širšem kontekstu opazno storil ob postavljanju novih državnih meja v Evropi in svetu po prvi svetovni vojni. Tedaj je kot izvedenec za Koroško sodeloval v delu jugoslovanske delegacije na mirovni kon- ferenci v Parizu. Srečanje z Milesovo komisijo Ehrlich je bil preizkušen narodni delavec. Ko je pred prvo sve- tovno vojno deloval na Koroškem, je kot spiritus rector (Rah- ten 2002, 60) Slovenske krščansko-socialne zveze za Koroško usmerjal njeno narodnoobrambno delo, vse večji pomen pa je dajal tudi katoliški podlagi narodne misli. Boril se je pro- ti nemškonacionalni drži in na podlagi svojega poznavanja razmer na Koroškem in zapostavljanja koroških Slovencev leta 1913 kot urednik in avtor sodeloval pri izdaji znamenite knjige Aus dem Wilajet Kärnten (Lukan 2002, 36, 41–42, 52–56; 32 res novae − letnik 8 • 2023 • številka 1 Malle 2002, 18).1 Leta 1917 je za državni zbor na Dunaju pri- pravil obširno spomenico o preganjanju koroških Slovencev (Benedik 2002, 647). »Ehrlich je v očeh nemških nacionalcev veljal za ekstremnega slovenskega nacionalista.« Obvladoval naj bi ga »divji slovanski fanatizem« (Rahten 2002, 60). V re- snici pa sta bila njegov vrednostni smisel narodno preživetje in uveljavitev, ki se jima je po vojni najprej posvetil v okviru znane anketne komisije člana ameriške študijske komisije na Dunaju, podpolkovnika Shermana Milesa. Komisija je skla- dno s protokolom, ki so ga 22. januarja 1919 v Gradcu podpi- sali predstavniki koroške in slovenske deželne vlade, imela pooblastilo, da na Koroškem določi demarkacijsko mejo za upravno in zasedbeno razmejitev med Avstrijo in novo ju- goslovansko državo (Grafenauer 1970, 316–320; Suppan 1996, 523–530; Mikuž 1965, 83–90). Milesova komisija je potovala po Koroški od 26. januarja do 6. februarja 1919. Člani komisije so bili Miles, artilerijski poročnik Le Roy King, zemljepisni iz- vedenec v ameriškem generalštabu major Lawrence Martin in profesor na univerzi Columbia v New Yorku Robert Joseph Kerner. Komisijo je z avstrijske strani spremljal fregatni ka- petan Albert Peter - Pirkham, s slovenske pa kot zastopnik Deželne vlade za Slovenijo Lambert Ehrlich. Ehrlich je kot spremljevalec komisije vestno in poglobljeno pojasnjeval geografske in narodnostne razmere na Koroškem in na ta način že tedaj mednarodne predstavnike soočal z dejstvi o slovenskem narodu. Kot vemo, se je komisija, ne da bi upo- števala kriterij o narodnostni strukturi dežele, v slovensko 1 O knjigi Aus dem Wilajet Kärnten je Ehrlich v svojem Curriculum vitae, ki ga je pripravil ob nastopu profesure na Teološki fakulteti v Ljubljani leta 1922, navedel, da je knjigo napisal večinoma sam (Benedik 2002, 647). Rahten ob tem opozarja na prav tako pomemben delež dr. Janka Brejca pri pripravi knjige. Dodaja, da sta pri njeni pripravi sodelovala še Franc Grafenauer in Fran Smodej (Rahten 2002, 145). 33jurij perovšek škodo odločila za razmejitveno črto po stari deželni meji, po grebenu Karavank. Gibala se je samo po glavnih cestah in se ustavljala samo v večjih krajih in mestih, ki so imela nem- ški značaj, mesta pa so bila po ameriški miselnosti za vsako deželo najpomembnejša (Perovšek 2002, 60–61). O ameri- škem razumevanju urbanih središč je kasneje Ehrlich podal naslednjo razlago: »Amerikanci so polagali izredno važnost na mesta. V Ameriki se je namreč najprej ustanovilo mesto, in iz tega središča se je začela širiti na okrog kultivirana in obljudena zemlja. Pri nas je v prejšnjih časih bilo le malo mest in masa prebivalstva je bila na deželi. Šele s spremem- bo ekonomskega življenja je začelo ljudstvo iz dežele siliti v mesta, a ravno zaradi tega so bila mesta rezultanta tega priseljevanja ter izraz etnične okolice. Amerikanci so mnenja, da mora mesto odločevati in da se mora dežela po plebiscitu mesta ravnati. Zaradi tega so bili Amerikanci odločno proti temu, da bi Celovec prišel k nam, in glede Maribora tudi niso bili popolnoma zadovoljni.« (Ehrlich 2002a, 84) Ehrlich je kmalu ugotovil, da se komisija nagiba na avstrijsko stran. Nemci so jo z vsemi sredstvi spretno usmerjali v svojo korist. Nanjo so vplivali s svojim propagandnim gradivom in neprestanim popravljanjem zanje vseh neugodnih dejstev. Pri tem je bil posebej uspešen Peter - Pirkham, ki si je znal hitro pridobiti naklonjenost ameriških častnikov (Rahten 2002, 219). Američane je prepričeval s sprotnimi pripomba- mi o geografiji, zgodovini in kulturi Koroške ter tako zavračal nasprotne trditve in opombe (Perovšek 2002, 62). Vprašanje je tudi, ali je bil asketični katoliški duhovnik Ehrlich, sicer odličen poznavalec Koroške in tamkajšnjih razmer, najbolj posrečen spremljevalec protestantskih ameriških častnikov (Erjavec 1958, 16). Njegova alternativa bi namreč lahko bil iz- kušeni nekdanji dolgoletni avstrijski generalni konzul v ZDA 34 res novae − letnik 8 • 2023 • številka 1 dr. Ivan Krizostom Švegel, ki je znal odlično razumeti ame- riški način razmišljanja; deloval je v St. Louisu, Winnipegu, Chicagu in drugih mestih. A predsednik Deželne vlade Janko Brejc, ki ni trpel nobenega vmešavanja v koroško vpraša- nje, se je odločil za Ehrlicha (Rahten 2020, 142, 151, 227, 408). Švegel bi mogoče lažje našel stik z Američani, toda politični voditelj koroških Slovencev v avstrijski dobi Brejc je kočljivo nalogo zaupal Ehrlichu, svojemu dolgoletnemu soborcu za slovenske narodne pravice na Koroškem (Vrečar 2002c, 21). In dejstvo, ki ostaja, je, da se je Ehrlich, ki je dobro obvladal an- gleški jezik (Ravnihar 1997, 141), dosledno boril za uveljavitev narodnostnega kriterija pri razmejitvi. Kot je zapisal liberalni politik Ivan Hribar, pa je »ves krvavi trud in vse stvarno do- kazovanje koroškega domačina dr. Ehrlicha (…) doseglo pri komisiji le pol gluha ušesa« (Hribar 1984, 425). Napor, ki ga je Ehrlich vložil v spremljanje Milesove komisije, je v mednarodnem pogledu vseeno imel določen učinek. Ehrlich je 7. februarja 1919 Deželni vladi podal kritično po- ročilo o delovanju komisije, vlada pa se je nanj oprla, ko je zaradi načina njenega dela protestirala pri vodji ameriške dunajske študijske komisije, profesorju evropske zgodovine na Harvardski univerzi Archibaldu Caryju Coolidgeu. Pozne- je je to storil tudi Hribar kot jugoslovanski poslanik v Pra- gi. Predsednik vlade Brejc je zaprosil za posredovanje tudi v Beogradu. Vlada Kraljestva Srbov, Hrvatov in Slovencev (Kraljestvo SHS) je proti delu komisije 12. februarja 1919 pro- testirala pri ameriškem poslaniku v Beogradu Henryju Perci- valu Dodgeu in pri poveljstvu francoske vojske, ki je bilo po pogodbi o premirju med Antanto in Vrhovnim poveljstvom avstro-ogrske vojske pristojno za Koroško. Oba protesta sta prišla 13. februarja do ameriške delegacije na mirovni konfe- renci v Parizu. Francoski protest je bil opravljen v obliki ustne 35jurij perovšek note francoskega zunanjega ministrstva ameriški ambasadi. Francoska stran je opozarjala, da je Milesova komisija delo- vala na ozemlju francoskega poveljstva, na katerem bi bil za podobne korake upravičen le pristojni poveljnik francoske vojske, general Franchet d'Esperey. Konec februarja je pri ameriški delegaciji protestirala še jugoslovanska delegaci- ja (Perovšek 2002, 63–64). Besedo o Slovencih so poslali v mednarodni diplomatski prostor. Pod vplivom jugoslovan- skega protesta in lastne ocene, da je komisija prekoračila tako svoje kot njene pristojnosti, se je ameriška delegacija na mirovni konferenci Milesovemu poročilu sicer odrekla, kljub temu pa je bilo to usodno za ves razvoj koroškega vprašanja. Ameriški predsednik Thomas Woodrow Wilson se je namreč v razpravah vrhovnega organa konference, sveta četverice, opiral na poročilo Milesove komisije oziroma se je nanj celo skliceval. Tako je bilo Milesovo poročilo usodno za ves razvoj koroškega vprašanja. Iz njega je izšla tudi misel na plebiscit na Koroškem (Perovšek 2002, 64–65). Kot je zapisal Ehrlich, so bile »mnogovrstne peripetije in faze koroškega vprašanja, ki se je vleklo od konca februarja do 25. junija (končne izde- lave členov mirovne pogodbe z Avstrijo – op. J. P.) ... [nič] drugega kot neprestani boji naše delegacije proti vplivom in vtisom Milesovega poročila« (Ehrlich 2002a, 91). Na pariški mirovni konferenci Ehrlichovo véliko delo za uveljavljanje Slovencev kot na- roda v Evropi je nastopilo na mirovni konferenci v Parizu (Vrečar 2002c, 19–41; Ehrlich 2002a, 53–218, 356–364, 367–378, 380–382, 386–389, 392–393, 438–443, 449–452; Perovšek 2002, 66–83; Juhant 2022, 29–31, 44–47, 320–333). Uveljavljanje je tu pomenilo od odločujočih velesil za Slovence doseči pri- 36 res novae − letnik 8 • 2023 • številka 1 znanje njihovega narodnega prostora, to je želenih državnih mej na severu, zahodu in vzhodu, da bi v preurejeni Evropi neokrnjeno bivali med drugimi narodi. Ehrlich je bil v vseh stopnjah konference izredno dejaven. Njegova dejavnost je bila dosledno nadaljevanje ukrepanja na poti v Pariz, ko je med daljšim postankom v Bernu na Sveti sedež naslovil spomenico, v kateri je poudaril, da se je še bolj zaostril položaj za preživetje Slovencev na Koroškem. Opozoril je, da jih v primeru, če ostanejo v republiki Nem- ški Avstriji, čaka narodna smrt, prišlo pa bi tudi do uničenja katoliške verske strukture na Koroškem, ker je na življenje in smrt povezana s slovensko v Jugoslaviji (Vrečar 2002c, 23, 24; Juhant 2022, 45–47). Ehrlich je bil drugi slovenski katoliški duhovnik, ki si je v tistem času na mednarodni ravni prizade- val, da bi bile meje nove jugoslovanske države usklajene z narodnimi mejami. Pred njim je to storil škof dr. Anton Mah- nič, ki je 31. decembra 1918 za mirovno konferenco pripravil spomenico, v kateri je zahteval, naj se vsa vzhodna jadranska obala priključi Kraljestvu SHS (Benedik 1990, 127–133). Pred odhodom v Pariz je Ehrlich vodji ameriške študijske komisije na Dunaju Coolidgeu želel predložiti še dodatno gradivo o položaju koroških Slovencev, vendar mu je ta sporočil, da je popis stanja na Koroškem zaključen in da ne more govori- ti z nobenim članom študijske komisije o demarkacijski črti (Suppan 1996, 533; Ribnikar 1998, 387). Ehrlich se je že v prvih dneh po svojem prihodu v Pariz marca 1919 vključil v reševanje slovenskih narodnih interesov. Na mi- rovni konferenci je sam ali z drugimi napisal številne pobude, organiziral delovne sestanke, iskal stike z mediji in izvrtal skle- pe, ki so jih napravili »veliki«, da so lahko člani jugoslovansko- -slovenske delegacije pravočasno in kompetentno pripravili 37jurij perovšek nanje odgovore, pobude in načrtovali nadaljnje diplomatske korake (Juhant 2022, 325–326). Ko je jugoslovanska delegaci- ja v času njegovega prihoda v Pariz izvedela, da namerava teritorialna komisija konference za avstrijsko-jugoslovansko mejo predlagati Karavanke, je za jugoslovanskega opolno- močenega delegata Slovenca dr. Ivana Žolgerja 20. marca 1919 pripravil poročilo o delovanju Milesove komisije. Z njim je jugoslovanska delegacija želela preprečiti omenjeno na- mero teritorialne komisije. Glavni sklep Ehrlichovega poročila je bil, da se komisiji ni posrečilo ugotoviti volje prebivalstva na Koroškem glede njegove prihodnje državne pripadno- sti. Ehrlich je opozarjal, da komisija zaradi visokega snega ni obiskala velikega dela slovenskih naselij v odročnejših krajih in se je gibala v glavnem po cestah, ob katerih živi nemško oziroma ponemčeno prebivalstvo. Nadalje je poudarjal, da se je komisija mudila na ozemlju, ki so ga zasedle nemške enote, šest do sedem dni, medtem ko je bila na ozemlju, ki so ga zasedle jugoslovanske enote, le dva dneva. Ehrlich je navedel tudi vrsto primerov nemških pritiskov in nasilja, da bi preprečili manifestacije posameznikov ali skupin v jugoslo- vanskem smislu. Z namenom vplivati na delo komisije so na Koroškem pripravili tudi splošno narodnopolitično glasovanje o vprašanju državne pripadnosti. Glasovanje je bilo ravno v času, ko se je Milesova komisija mudila na Koroškem. Ehrlich je opozarjal, da ni bilo mogoče pričakovati, da se bo sloven- sko prebivalstvo, ki je 30–40 let trpelo pod ponemčevanjem, pred komisijo svobodno opredelilo za Jugoslavijo. In to v času, ko je pod nadzorom visokih avstrijskih uradnikov in vojaštva potekalo omenjeno narodnopolitično glasovanje! Dodal je še, da so Slovenci dobro vedeli, da bo na videz korektnega in po- štenega obnašanja Nemcev konec takoj, ko bodo Američani odšli, in bo nato ponovno nastopil običajen teror (Perovšek 2002, 67–68). 38 res novae − letnik 8 • 2023 • številka 1 V sklepnem delu poročila je Ehrlich ugotavljal, da so Slo- venci, kljub vsemu terorju, ki so se ga posluževali Nemci, v znatnem številu izrazili usmeritev k Jugoslaviji. Po njegovi oceni je komisija obiskala le dve petini slovenskega oze- mlja Koroške. V sklepu je še opozoril na ugotovitev komi- sije, da je bilo ozemlje, ki ga je obiskala, z etnografskega stališča slovensko in da je srečala zelo malo avtentičnih Nemcev. Poročilo je sklenil z ugotovitvijo, da rezultati dela Milesove komisije, čeprav so deloma neugodni za Jugosla- vijo, nikakor ne morejo škoditi dokončni rešitvi koroškega vprašanja. Ehrlichovo poročilo o okoliščinah dela Milesove komisije je Žolger poslal v zaupno seznanitev trem članom teritorialne komisije: ameriškemu članu majorju Douglasu W. Johnsonu, sicer profesorju na univerzi Columbia v New Yorku, francoskemu članu Emmanuelu de Martonnu in angleškemu članu A. W. Allenu Leeperju (Perovšek 2002, 68–69). Ehrlichovo poročilo je bilo osnova, na kateri je bilo v Parizu še mogoče izvesti protiukrepe, ki so končno uspeli vsaj v toliko, da je bil za Koroško določen plebiscit (Žebot 1990, 160). Njegovo poročilo je poudarjeno izpodbijalo Milesovo poročilo. Zato lahko pritegnemo Bogu Grafenauerju, ki je opozoril, da je bil plebiscit »izraz nezaupanja poročilu Mi- lesove komisije o proavstrijskem mišljenju koroških Sloven- cev« (Grafenauer 1970, 365). V času, ko si je jugoslovanska delegacija prizadevala one- mogočiti vpliv Milesovega poročila, je Ehrlich za teritorialno komisijo in vse merodajne kroge mirovne konference pripra- vil še troje dokumentov oziroma spomenic. Desetega aprila 1919 je jugoslovanska delegacija poslala teritorialni komisiji in odločujočim krogom velesil Ehrlichovo spomenico (tako 39jurij perovšek imenovano skico) o Celovcu. Spomenica je na podlagi skrb- no zbranih zgodovinskih, statističnih, zemljepisnih in kultur- nopolitičnih dejstev dokazovala, da ima Jugoslavija pravico zahtevati to mesto zase. To je bilo posebej pomembno zato, ker je prav mesto Celovec, na osnovi Milesovih podatkov, ki so ga prikazovali kot pristno nemško mesto, dalo velesilam povod, da so se odločile za plebiscit za vso celovško kotlino (Perovšek 2002, 69). Kot je zapisal Ciril Žebot, se druga spomenica, Razsulo slo- venskega naroda, ki jo je spomladi 1919 v Parizu pripravil Ehrlich, »bere kot ep tragične, zemljepisne in zgodovin- ske pomembnosti slovenskega naroda in prostora« (Že- bot 1990, 162). Iz nje se vidi avtorjeva globoka privrženost slovenstvu, ki so mu velesile na pariški mirovni konferenci zanikale pravico do celovitega in svobodnega vsenarodne- ga življenja. Spomenica je na začetku poudarila, da bo, če mirovna konferenca ugodi italijanskim (meja Julijske Alpe– Snežnik–Reka), nemškim (meja v Karavankah) in madžar- skim zahtevam (meja na Muri), slovenski narod tako osla- bljen, da bo nezmožen za lastno narodno življenje. Njegovo stoletno zgodovinsko poslanstvo bo uničeno. Sosednjim državam bo pripadlo 644.306 Slovencev, to je dve petini slovenskega naroda. Toliko krvi noben narodni organizem ne more izgubiti, ne da bi izkrvavel. Slovenskemu narodu bo vzeta vera v življenje. Spomenica je opominjala, da se bo to zgodilo v času, ko se narodi osamosvajajo na podlagi narodnostnega načela in ustanavljajo svoje države. Nava- jala je tudi vzroke za načrtovano razkosanje Slovencev. Na Goriškem in v Trstu je to strateška meja za Italijo, v belja- škem okraju sta vzrok nemški in italijanski imperializem, v celovški kotlini pa gospodarske koristi za Avstrijo. Spo- menica je poudarjala, da se pri tem ne upošteva le enega 40 res novae − letnik 8 • 2023 • številka 1 vidika, ko gre za usodo slovenskega naroda: dobrobiti in željá slovenskega naroda samega (Ehrlich 2002a, 380–381). Spomenica je v sklepu posebej poudarila, da je Koroška iz- jemna naravna trdnjava (Ture, Karavanke, Karnijske Alpe). Doslej so bili Slovenci soposestniki te trdnjave. Očitala je, da zdaj Slovence mečejo iz te trdnjave, ki je najmočnejša predstraža Jadrana, in jo izročajo Nemcem (Ehrlich 2002a, 382). Spomenico o Razsulu slovenskega naroda je vodja ju- goslovanske delegacije Nikola Pašić poslal predsedniku ZDA Wilsonu in predsednikoma vlad Velike Britanije in Francije Davidu Lloydu Georgeu in Georgesu Clemenceauju, Žolger pa jo je med 10. in 15. majem 1919 razposlal vsem merodaj- nim osebnostim konference. Sredi maja je v 1000 izvodih izšla še brošura o Koroški, ki je bila predvsem Ehrlichovo delo. Pri pripravi brošure so sodelovali tudi Žolger, tedanji vodilni slovenski gospodarski strokovnjak in član gospodar- sko-finančne in prometne sekcije jugoslovanske delegacije dr. Milko Brezigar ter član etnografsko-zgodovinske sekcije inž. Janko Mačkovšek. Brošuro so takoj razposlali vsem me- rodajnim krogom mirovne konference (Perovšek 2002, 71). Poleg omenjenih spomenic oziroma dokumentov, ki jih je oblikoval spomladi 1919, je Ehrlich do 25. junija 1919, ko je prišlo do razdelitve Celovške kotline na plebiscitni coni A in B, s čimer je bil diplomatski boj za Koroško končan, v njem sodeloval še v več razgovorih z ameriškimi izvedenci in drugimi predstavniki vodilnih sil na konferenci. Bil je tudi soavtor večjega števila spomenic, ki so jih zlasti sloven- ski člani jugoslovanske delegacije naslovili na teritorialno komisijo in druge merodajne kroge konference (Perovšek 2002, 71–75). 41jurij perovšek Ehrlich je tvorno sodeloval tudi v diplomatskem boju za slo- vensko (jugoslovansko) mejo na Štajerskem in v Prekmurju. Njegovo sodelovanje v boju za mejo na Štajerskem je bilo povezano s preprečitvijo avstrijske namere, naj se tudi za mariborsko območje dovoli plebiscit. Mejo med Nemško Avstrijo in Kraljestvom SHS so nato določili po reki Muri, hkrati pa Radgono dodelili avstrijski in Maribor jugoslovan- ski strani. Pri vprašanju severovzhodne meje v Prekmurju je sodeloval v prizadevanjih slovenskih članov jugoslovanske delegacije, ki so dosegli, da so mejo med Madžarsko in Kra- ljestvom SHS določili ob razvodnici med Rabo in Muro na severu ter razvodnico med Lendavo in Krko na vzhodu; Po- rabje z Monoštrom je ostalo Madžarski. S tem je bila določe- na razmejitev, kakršna je začrtana še danes (Perovšek 2002, 75–77).2 Takratna določitev meje na Štajerskem in pridobitev Prekmurja pomenita enega od zgodovinskih temeljev oze- meljske celovitosti Republike Slovenije. To je delo takratne generacije Slovencev, takratnega časa in uveljavitve sloven- skega interesa v Evropi. 2 Kot opozarja Andrej Rahten, je bil diplomatski vidik soočanja za držav- no pripadnost Maribora dolgo časa povsem v ozadju. V nasprotju s splošnim prepričanjem, da je bil status Maribora z Maistrovimi posegi že tudi dokončno določen, je namreč dejstvo, da se je diplomatski boj za mesto ob Dravi zavlekel v sam predvečer sprejema senžermen- ske mirovne pogodbe. Če bi bil plebiscit res razpisan, »bi bili izničeni vsi Maistrovi uspehi, jugoslovanske čete pa bi verjetno kot policisti v veliki meri nadomestili mariborski Nemci, ki so nekoč tvorili ,zeleno gardo’« (Rahten 2020, 325, 336; o tako imenovanem mariborskem ple- biscitu: 325–343). 42 res novae − letnik 8 • 2023 • številka 1 Koroški plebiscit S podpisom senžermenske mirovne pogodbe z Avstrijo, 10. septembra 1919, se je končalo prvo poglavje diplomatskega boja za jugoslovansko-avstrijsko mejo po prvi svetovni voj- ni. Drugo se je začelo takoj zatem, s pripravami na koroški plebiscit. Ehrlich si je tudi v drugi fazi mirovne konference zavzeto prizadeval za rešitev koroškega vprašanja oziroma za uspešen izid plebiscita na Koroškem. V obravnavanju različnih vprašanj, povezanih s plebiscitom, je pokazal ne- dvomno dober politični občutek. To dokazujejo pisma, ki jih je spomladi 1920 iz Pariza pisal predsedniku Deželne vlade Brejcu (Perovšek 2002, 79–83). Aprila 1920 mu je svetoval, da bi bilo kljub nekaterim slovenskim kandidatom, o katerih se je v glavnem zelo pohvalno izrazil, najbolje, da bi v medza- vezniški plebiscitni komisiji za Koroško Kraljestvo SHS zasto- pala »srbska dostojanstvena oseba«. Ta bi »najbolj ustrezala tej nalogi, in sicer najprej iz: notranje-političnih razlogov, ker bi se koroški plebiscit na ta način dvignil iz regijonalne sfere slovenstva na obče-državni niveau in bi se srbstvo v neki višji meri zainteresiralo ter [bi se] angažirala njegova odgo- vornost. V komisiji sami bo imel Srb boljšo in lažjo pozicijo posebno proti Italijanom na eni strani in na drugi strani pro- ti nemško-avstrijski propagandi.« (SI AS 1164, š. 1358, pismo 15. 4. 1920) Delu medzavezniške plebiscitne komisije, ki je prevzela nadzor nad plebiscitnim ozemljem in imela nalo- go poskrbeti za korektno izvedbo plebiscitnega glasovanja, in njene jugoslovanske sekcije so se ob stoletnici plebiscita v slovenskem zgodovinopisju še enkrat posebej posvetili (Rahten 2020, 378–400; Matić 2020, 103–137). V drugih pismih Brejcu se je Ehrlich osredotočil na vprašanje varnostno-policijskega položaja in propagandne dejavnosti 43jurij perovšek na Koroškem. Kar zadeva varnostni vidik, je opozarjal, da »morajo biti naše policijske čete zelo močne, zelo disciplini- rane in da na vsak način preprečijo v prvem hipu kak umeten izbruh nemirov« (SI AS 1164, š. 1358, pismo 4. 5. 1920). Ehrlich je Brejca posebej opozarjal, »da je plebiscit boj na žive in mrtve, ki ga je treba organizirati v velikem slogu« (SI AS 1164, š. 1358, pismo 4. 5. 1920). Glede jugoslovanske pro- pagande na Koroškem je poudaril, naj se v različnih krajih »priredi kakih deset velikih verskih manifestacij v slogu nek- danjih Konstantinovih slavnosti«. Priporočil je »dr. Rožmana, prof. v Ljubljani za te manifestacije. Ta vrsta propagande bo najvarnejša.« (SI AS 1164, š. 1358, pismo 27. 5. 1920) Medtem se je začel čas za plebiscitno propagando na Koro- škem bližati koncu. Ehrlich ga je med drugim izkoristil tako, da je za dolgoletni osrednji kulturni in politični list koro- ških Slovencev Mir pripravil obsežen članek, v katerem jih je dognano prepričeval, naj glasujejo za priključitev k jugo- slovanski državi. Članek, ki ga je naslovil Opomin koroškim Slovencem za plebiscit, je izšel 5. in 6. oktobra 1920. Na članek je v svojem znanem delu Slovenci v stari Jugoslaviji opozo- ril Metod Mikuž (Mikuž 1965, 182). Janko Pleterski ga v svoji obravnavi Mira ni omenil, je pa zapisal, da je »do zadnjega dne pred plebiscitom (…) Mir vzpodbujal koroške Slovence in jih vnemal za Jugoslavijo« (Pleterski 1956–1957, 216). Čla- nek je v znanstvenem tisku z ustreznimi pojasnili objavil Jurij Perovšek (Perovšek 2005, 795–817). Ehrlich je v svojem Opominu koroške Slovence opozarjal, da bo plebiscit odločil o tem, ali se hočejo postaviti na stran premaganih in bankrotiranih Nemčije in Avstrije, ki bosta morali plačevati visoko vojno škodo, ali pa na stran zmago- 44 res novae − letnik 8 • 2023 • številka 1 vite Antante. Spominjal je na zgodovinske krivice, ki so jih Nemci povzročili Slovanom, in poudaril, da za Slovane velja samo ločitev od Nemcev za večne čase. Zato morajo koro- ški Slovenci na plebiscitu glasovati za Jugoslavijo. Ehrlich je ob tem podrobno razčlenil značaj vsenemškega gospodo- valnega duha in pretreseno opozarjal na nasilje in zločine Nemcev oziroma Avstrijcev v severni Franciji, na Nizozem- skem, v Luxemburgu, Belgiji, Bukovini ter Bosni in Srbiji med svetovno vojno. Koroške Slovence je opozoril, da se bodo na plebiscitu odločili, ali se želijo znova podrediti vsenemštvu, ki je ves svet spremenilo v vojni požar, ali pa želijo zaživeti svobodno življenje v jugoslovanski državi. Zavrnil je tudi bo- jazen, da bi bil gospodarski položaj koroških Slovencev, če bi se odločili za Jugoslavijo in bi bile zato gospodarske pove- zave s Celovcem in Beljakom pretrgane, slabši. Članek je bil pretresljiv klic koroškim sonarodnjakom, naj se na plebiscitu odločijo za jugoslovansko stran (Perovšek 2005, 797–816). Tu naj opozorimo na oceno Staneta Grande, da je bilo Ehrlicho- vo prepričano, jasno in odločno protinemštvo tako močno, da je bilo »že komaj sprejemljivo za katoliškega duhovnika« (Granda 2022, 269). Ehrlichov Opomin koroškim Slovencem za plebiscit dopolnjuje podobo o njegovem narodnopolitičnem delovanju v času neposredno po prvi svetovni vojni in sliko o slovenskih narodnopolitičnih prizadevanjih v plebiscitnem vprašanju. To se je končalo tako, kot se je.3 3 Glede na Ehrlichov nepopustljiv diplomatski in politični boj za Koro- ško po prvi svetovni vojni in njegovo čutenje slovenstva nasploh se lahko kot nenavadne prebere besede, navedene v spominih enega od vodilnih slovenskih koroških politikov in narodnih delavcev med svetovnima vojnama in po drugi svetovni vojni, Franca Petka. Po Petkovih spominih naj bi Ehrlich leto dni po plebiscitu na nekem se- stanku koroških študentov na Golici tem dejal: »,Veseli bodite, da ste v Avstriji!’« Njemu pa naj bi še pred plebiscitom izrekel: »,Poslušajte! 45jurij perovšek Ehrlich je svojo zavezo slovenstvu in njegovi uveljavitvi v Evropi v okviru tedanjega najvišjega mednarodnega fo- ruma s plebiscitom izpolnil. Na konferenci se je srečal z enostranskostjo velikih sil, ki so se, kot je zapisal v svojem delu Pariška mirovna konferenca in Slovenci 1919/20, »kon- stituirale kot suveren areopag, pred katerim male države nimajo nobenih na katerikoli način priznanih in zasiguranih sredstev za zastopanje svojega stališča«. Nobena delegaci- ja malih sil ni bila niti pravno niti dejansko enakopravno pogajajoča se stranka (Ehrlich 2002a, 74). A po opozorilu Janeza Juhanta je dejstvo, da so bili tedaj Slovenci kot narod politično premalo prepoznavni, Ehrlich z vsem svo- jim naporom presegal s hitrim in prisebnim dojemanjem možnosti uveljavljanja slovenskih stališč v mednarodni areni (Juhant 2022, 45, 327). Velesile so bile primorane ve- Slovensko, slovensko – kaj je to? To ni nič! Katoliško – to je svet! To je za akademika! Kaj pa hočete s slovenskim?’« Petek v svojem spomi- njanju nadaljuje, da so bili tako Ehrlich in od njegovih bratov dr. Alois Ehrlich, sodnik v Črnomlju in po vrnitvi na Koroško sodnik v Dobrli vasi in v Celovcu, ter dr. Martin Ehrlich, tudi duhovnik, več let vicerektor in rektor avstro-ogrskega hospica v Jeruzalemu, predavatelj bibličnih ved na celovškem bogoslovju in nazadnje tinjski prošt, zelo bistri lju- dje. »Ampak poznalo se jim je, da žive na meji Slovencev, Italijanov in Nemcev, zato so tudi imeli zelo veliko obzorje, o čemer ne moremo dvomiti, ampak za slovensko stvar je njihovo zanimanje bilo le ome- jeno, oziroma pogojeno z višjimi katoliškimi idejnimi načeli. Takšni ljudje seveda v plebiscitnem boju niso mogli zares imeti pozitivne vloge.« (Petek, 1979, 56, 57) Na podlagi Ehrlichovega dela na mirovni konferenci in v plebiscitnem času Petkova ocena ne vzdrži kritike. Tudi o Ehrlichovem bratu Martinu je treba povedati, da je med dekla- racijskim gibanjem kot predavatelj na bogoslovju celovškemu škofu Adamu Hefterju, ki je nameraval nastopiti proti gibanju, v daljšem pismu odsvetoval vsak tak poseg. To je čutil kot dolžnost svoje vesti. Po plebiscitnem glasovanju je občutil zamerljivost deželne uprave (Malle 2002, 14–15, 20; več o Ehrlichovem rodu: 9–22). 46 res novae − letnik 8 • 2023 • številka 1 deti za Slovence. To je neizpodbitno dejstvo, ki mora biti vpeto v narodov zgodovinsko-emancipacijski spomin. Videnje evropske uveljavitve Slovencev v kasnejših letih Ehrlich je na podlagi izkušenj s pariške mirovne konfer- ence, na kateri se je boril za osnovne pogoje, ki malemu narodu omogočajo preživetje (Vrečar 2002b, 17), in ob tem spoznal matrico neznatne politične teže malih narodov v očeh političnih odločevalcev sveta (Juhant 2022, 29), us- merjal svoje nadaljnje narodno delovanje. Spodbujal je k strateškim razmislekom o reševanju slovenskega vprašanja, če bi se znova pojavilo v mednarodnem prostoru. Temu je bilo namenjeno tudi stalno dopolnjevanje, poglabljanje, komentiranje in urejanje dokumentov pariške konference (Juhant 2022, 333–334). O konferenci je leta 1921 pisal v Ko- ledarju Družbe sv. Mohorja (Ehrlich 1921, 17–42), konec leta 1931 je zaključil besedilo svojega že omenjenega dela (Vrečar 2002c, 28)4 in ji leta 1932 posvetil še predavanje na članskem sestanku akademskega društva Zarja v Akademskem domu (Ponedeljski Slovenec, 18. 4. 1932, 3). Svoje delo za sloven- ski narod je gradil tudi z višarsko mislijo, to je v duhovnem umeščanju Slovencev v evropske razsežnosti. Uveljavljal ga je na znamenitih vsakoletnih romanjih na Svete Višarje, kjer je študentom posredoval misli o slovenstvu (Vidovič - Mi- klavčič 2002, 205). Kot je po pričevanju iz njihovega kroga leta 1933 izpovedal v govoru stražarjem, so bile Višarje zanj edini mejnik v Evropi, ki narodov ne loči, pač pa združuje, 4 O Ehrlichovem delu Pariška mirovna konferenca in Slovenci 1919/20 ter njegovem nastajanju in usodi: Vrečar 2002a, 87–96; Vrečar 2002c, 23–43; Perovšek 2003, 139–150. 47jurij perovšek druži in veže Romane, Germane in Slovane, jug s severom in vzhod z zahodom. Višarsko idejo lahko Slovenija izpolni samo v svobodi, ne pod gospodarjem, ki bi sedel bodisi na jugu ali severu, na vzhodu ali zahodu (Juhant 2022, 339–340). Govor »velja v očeh mnogih za trenutek javnega preloma na poti v samoslovenstvo« (Granda 2022, 270). Po okupaciji Slovenije je Ehrlich, ki je že kot bogoslovec v Innsbrucku razvijal svoj pogled na slovensko narodno samo- stojnost (Juhant 2022, 318), temeljno nadgradil svoje videnje uveljavitve Slovenije v Evropi. V dokumentu Slovenski prob- lem, ki ga je pripravil jeseni 1941 – tedaj so njegovi stražarji začeli izdajati podtalno glasilo s povednim imenom Slovenija in Evropa (Mlakar 2002, 260) –, je postavil ključno zahtevo, da rešitev slovenskega vprašanja lahko temelji le na vzpostavit- vi slovenske državne suverenosti. Z njo bi uresničili tudi ideal Združene Slovenije. Zaživela naj bi bodisi v konfederativni zvezi s Hrvaško in Srbijo, ki bi se ji lahko pridružila tudi Bol- garija, bodisi v zvezi severnih in južnih slovanskih držav. Če se ne bi uresničila nobena od želenih konfederacij, naj bi bila Slovenija samostojna država – Švica Vzhodne Evrope. Ehrlich se je najbolj ogreval za oblikovanje tako imenovane vmest- noevropske zveze oziroma Intermarija, konfederacije med Baltikom, Jadranom in Egejem. Njena hrbtenica bi bila pred- vsem povezava med Severnimi in Južnimi Slovani, med kat- erimi ne bi smelo biti prostora za nemško državo. V vmesno- evropski zvezi bi imeli Slovenci pomembno vlogo. Uresničila bi se misel višarskega slovenstva, saj, kot je zapisal, Slovenci, »ki smo zgodovinsko najmanj obremenjeni, ker nismo de- lali nikdar nobenemu narodu nobene krivice, kot slovenski narod, ki imamo tako rekoč nedolžno število ljudi – saj šteje naš narod nekaj več kot dva milijona ljudi – mislimo, da bi bila prav Slovenija najbolj posrečen sedež take velike evropske 48 res novae − letnik 8 • 2023 • številka 1 unije. Saj se na slovenskem ozemlju križajo velike prometne žile: Paris–Orient, Berlin–Balkan, Varšava–Trst, itd.« Ehrlichov pogled na rešitev slovenskega narodnega vprašanja in izvir- na zamisel položaja Slovenije v Evropi nista prodrla. Podprl ju ni tedanji politični voditelj katoliškega tabora v domovini dr. Marko Natlačen in posledično je program Slovenske zaveze zagovarjal kontinuiteto po novem federativne jugoslovan- ske države. Pomembnejšega odmeva nista imela tudi med slovenski politiki v emigraciji in nikakršnega pri zavezniški di- plomaciji (Godeša 2006, 268–305, 348–349, 367–368; Juhant 2022, 346–355, 365–367). Ehrlichova zamisel je sicer izzvenela v zgodovinopisje, a do uveljavitve Slovencev v Evropi je nato prišlo z oblikovanjem Republike Slovenije leta 1991 in njenim predsedovanjem Svetu Evropske zveze v letih 2008 in 2021. Preden zaokrožimo pogled na Ehrlichovo delovanje za uve- ljavitev slovenskega naroda v Evropi, je treba opozoriti še na eno njegovo dejanje, ki je Slovence svojsko postavljalo v mednarodni prostor. Mislimo na njegovo spomenico za Vatikan, Razmere v »Ljubljanski pokrajini«, ki jo je na podlagi predhodne spomenice Razvoj situacije v ljubljanski provinci, izročene italijanskim zasedbenim oblastem 1. aprila 1942, po naročilu ljubljanskega škofa Gregorija Rožmana pripravil 14. aprila 1942. Tako prva kot druga spomenica sta predstavlja- li »silovito kritiko italijanske okupacijske politike« (Mlakar 2002, 263), hkrati pa terjali dosleden boj proti komunizmu in možnost, da se katoličanom omogoči akcija proti njemu (Mlakar 2002, 268–277; Ehrlich 2002b, 621–632; Juhant 2022, 356–365; Granda 2022, 304–307). To je bilo še zadnje deja- nje, ki ga je Ehrlich v pogledu na Slovence in njihov položaj v prelamljanju časa namenil mednarodnemu dejavniku in njegovi avtoriteti. 49jurij perovšek Zaključek Lambert Ehrlich je svoje življenje neločljivo povezal s slo- venstvom. V koroških letih je narodnostno resnico živel v njenem utrjevanju zoper nemško nedostopnost za narodno sobivanje in ponemčevalno oholost, kasneje pa mu je bil na- rodnostni ideal doseči prepoznavnost in priznanje Sloven- cev kot svobodno in polno bivajočega evropskega naroda. Temu je sledil do konca svojih dni. Reference Benedik, Metod. 1990. Mahničevi pogledi na Jugoslavijo. V: Mahničev simpozij v Rimu, 127–133. Ur. Edo Škulj. Celje: Mo- horjeva družba. Benedik, Metod. 2002. Lambert Ehrlich za slovenski narod. V: Ehrlich, Lambert. 2002. Pariška mirovna konferenca in Slovenci 1919/20; Ehrlichova spomenica za Vatikan 14. apri- la 1942. 2002; Benedik, Metod. 2002. Lambert Ehrlich za slo- venski narod, 641–688. Ur. Metod Benedik in Marija Vrečar. Ljubljana: Inštitut za zgodovino Cerkve pri Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani. [Ehrlich, Lambert et al.]. [1913]. Aus dem Wilajet Kärnten. Klagenfurt: Slov. katoliško-politič. in gospodarsko društvo za Slovence na Koroškem. Ehrlich, Lambert. 1921. Mirovna konferenca in Jugoslavija. V: Koledar Družbe sv. Mohorja: za navadno leto 1922, 17–42. Prevalje: Družba sv. Mohorja na Prevaljah. 50 res novae − letnik 8 • 2023 • številka 1 Ehrlich, Lambert. Opomin koroškim Slovencem za plebiscit. Mir 39, 5., 6. 10. 1920, št. 61, 62: 241–243, 245–247. Ehrlich, Lambert. 2002a. Pariška mirovna konferenca in Slo- venci 1919/20. V: Ehrlich, Lambert. 2002. Pariška mirovna kon- ferenca in Slovenci 1919/20; Ehrlichova spomenica za Vatikan 14. aprila 1942. 2002; Benedik, Metod. 2002. Lambert Ehrlich za slovenski narod, 53–618, 633–640. Ur. Metod Benedik in Marija Vrečar. Ljubljana: Inštitut za zgodovino Cerkve pri Te- ološki fakulteti Univerze v Ljubljani. [Ehrlich, Lambert]. 2002b. Razmere v »Ljubljanski pokrajini« = La situazione presente nella provincia di Lubiana: za objavo pripravila Marija Vrečar. V: Ehrlich, Lambert. 2002. Pariška mi- rovna konferenca in Slovenci 1919/20; Ehrlichova spomenica za Vatikan 14. aprila 1942. 2002; Benedik, Metod. 2002. Lam- bert Ehrlich za slovenski narod, 621–632. Ur. Metod Benedik in Marija Vrečar. Ljubljana: Inštitut za zgodovino Cerkve pri Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani. Erjavec, Fran. 1958. Slovenci na mirovni konferenci l. 1919– 1920. Ljubljana: Narodna in univerzitetna knjižnica, rokopisni oddelek, zapuščina. Godeša, Bojan. 2006. Slovensko nacionalno vprašanje med drugo svetovno vojno. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodo- vino. Grafenauer, Bogo. 1970. Slovenska Koroška v diplomatski igri leta 1919. V: Koroški plebiscit: razprave in članki, 295–378. Ur. Janko Pleterski, Lojze Ude in Tone Zorn. Ljubljana: Slovenska matica. 51jurij perovšek Granda, Stane. 2022. Pot v samoslovenstvo: prva osamosvo- jitvena zgodovina Slovencev. Ljubljana: Družna. Hribar, Ivan. 1984. Moji spomini: II. del. Ljubljana: Slovenska matica. Juhant, Janez. 2022. Lambert Ehrlich prerok slovenskega na- roda. Celovec: Mohorjeva družba; Celje: Društvo Mohorjeva družba: Celjska Mohorjeva družba; Gorica: Goriška Mohorje- va družba; Medvode: Društvo Združeni ob Lipi sprave; Lju- bljana: Teološka fakulteta. Koroška na mirovni konferenci v Parizu: iz predavanja prof. dr. Ehrlicha. Ponedeljski Slovenec 5, 18. 4. 1932, št. 16: 3. Lukan, Walter. 2002. Lambert Ehrlich in Slovenska krščan- sko-socialna zveza za Koroško. V: Ehrlichov simpozij v Rimu, 35–58. Ur. Edo Škulj. Celje: Mohorjeva družba. Malle, Avguštin. 2002. Ehrlichov rod in koroška leta Lamberta Ehrlicha. V: Ehrlichov simpozij v Rimu, 9–22. Ur. Edo Škulj. Celje: Mohorjeva družba. Matić, Dragan. 2020. Obdobje nadzora Medzavezniške plebi- scitne komisije (21. 7. 1920 – 18. 11. 1920). V: Slovenci, za zmiraj gre!: 100. obletnica koroškega plebiscita, 103–137. Ur. Zdenka Semlič Rajh. Maribor: Pokrajinski arhiv; Ljubljana: Arhiv Re- publike Slovenije. Mikuž, Metod. 1965. Oris zgodovine Slovencev v stari Jugo- slaviji 1917–1941. Ljubljana: Mladinska knjiga. 52 res novae − letnik 8 • 2023 • številka 1 Mlakar, Boris. 2002. Delovanje stražarjev med drugo svetov- no vojno. V: Ehrlichov simpozij v Rimu, 257–278. Ur. Edo Škulj. Celje: Mohorjeva družba. Perovšek, Jurij. 2002. Ehrlich in pariška mirovna konferenca 1919–1920. V: Ehrlichov simpozij v Rimu, 59–85. Ur. Edo Škulj. Celje: Mohorjeva družba. Perovšek, Jurij. 2003. Lambert Ehrlich: Pariška mirovna kon- ferenca in Slovenci 1919/1920; Ehrlichova spomenica za Vatikan 14. aprila 1942 (za objavo pripravila Marija Vrečar); Metod Benedik: Lambert Ehrlich za slovenski narod. Inštitut za zgodovino Cerkve pri Teološki fakulteti Univerze v Ljublja- ni, Ljubljana 2002, 702 strani (Acta Ecclesiastica Sloveniae, 24). Prispevki za novejšo zgodovino 43, št. 2: 139–150. Perovšek, Jurij. 2005. Članek Lamberta Ehrlicha »Opomin ko- roškim Slovencem za plebiscit«. Studia Historica Slovenica 5, št. 1–3: 795–817. Petek, Franc. Iz mojih spominov. 1979. Ur. Janko Pleterski. Ljubljana: Slovenska matica; Borovlje: Založba Drava. Pleterski, Janko. 1956–1957. Politični profil koroškega časopi- sa »Mir« (1882 do 1920). Zgodovinski časopis 10–11: 183–216. Rahten, Andrej. 2002. Pozabljeni slovenski premier: politična biografija dr. Janka Brejca (1869–1934). Celovec; Ljubljana; Dunaj: Mohorjeva družba. Rahten, Andrej. 2020. Po razpadu skupne države: slovensko- -avstrijska razhajanja od mariborskega prevrata do koroške- 53jurij perovšek ga plebiscita. Celje: Celjska Mohorjeva družba: Društvo Mo- horjeva družba; Celovec: Mohorjeva družba; Gorica: Goriška Mohorjeva družba. [Ravnihar, Vladimir]. 1997. Mojega življenja pot: spomini dr. Vladimirja Ravniharja. Ur. Janez Cvirn, Vasilij Melik in Dušan Nećak. Ljubljana: Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete. Ribnikar, Peter, ur. 1998. Sejni zapisniki Narodne vlade Slo- vencev, Hrvatov in Srbov v Ljubljani in Deželnih vlad za Slovenijo 1918–1921: 1. del: od 1. nov. 1918 do 26. feb. 1919. Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije. SI AS – Arhiv Republike Slovenije 1164, š. 1358, pismo 15. 4. 1920, 4. 5. 1920, 27. 5. 1920. Suppan, Arnold. 1996. Jugoslawien und Österreich 1918–1938: bilaterale Aussenpolitik im europäischen Umfeld. Wien: Ver- lag für Geschichte und Politik; München: Oldenbourg. Vidovič-Miklavčič, Anka. 2002. Ehrlich – duhovni vodja stra- žarjev. V: Ehrlichov simpozij v Rimu, 197–207. Ur. Edo Škulj. Celje: Mohorjeva družba. Vrečar, Marija. 2002a. Ehrlichov tipkopis: pariška mirovna konferenca in Slovenci. V: Ehrlichov simpozij v Rimu, 87–96. Ur. Edo Škulj. Celje: Mohorjeva družba. Vrečar, Marija. 2002b. Spremna beseda. V: Ehrlich, Lambert. 2002. Pariška mirovna konferenca in Slovenci 1919/20; Ehrli- chova spomenica za Vatikan 14. aprila 1942. 2002; Benedik, Metod. 2002. Lambert Ehrlich za slovenski narod, 17–18. Ur. Metod Benedik in Marija Vrečar. Ljubljana: Inštitut za zgodo- vino Cerkve pri Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani. 54 res novae − letnik 8 • 2023 • številka 1 Vrečar, Marija. 2002c. Uvodna razprava. V: Ehrlich, Lambert. 2002. Pariška mirovna konferenca in Slovenci 1919/20; Ehrli- chova spomenica za Vatikan 14. aprila 1942. 2002; Benedik, Metod. 2002. Lambert Ehrlich za slovenski narod, 19–52. Ur. Metod Benedik in Marija Vrečar. Ljubljana: Inštitut za zgodo- vino Cerkve pri Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani. Žebot, Ciril. 1990. Neminljiva Slovenija: spomini in spoznanja iz razdobja sedemdesetih let od Majniške deklaracije. Lju- bljana: Magellan; Celovec: Mohorjeva družba. UDK: 2:929Erlich L. 1.02 pregledni znanstveni članek Nik Trontelj doktor teologije, asistent (Katoliški inštitut, Fakulteta za pravo in poslovne vede) (Krekov trg 1, 1000 Ljubljana, Slovenija) nik.trontelj@kat-inst.si Ehrlichova religiološka obravnava svetovnih verstev Izvleček: Lambert Ehrlich velja za enega od največjih po- znavalcev primerjalnega veroslovja svojega časa v mednaro- dnem in domačem prostoru. Uvrščamo ga med pionirje pri organiziranju sistematičnega študija verstev na univerzitetni ravni v Sloveniji. Na Teološki fakulteti v Ljubljani je o nekr- ščanskih verstvih predaval pri predmetih: Veroslovje (Apo- logetika), Primerjalno veroslovje in Misiologija. Vsebina nje- gove obravnave svetovnih verstev se je spreminjala glede na metodologijo in cilje posameznih predmetov. Verstva je obravnaval z namenom dokazovanja vzvišenosti krščanstva v primerjavi z drugimi verstvi, zato je k študiju drugih ver- stev pristopal kot apologet. Prispevek predstavi Ehrlichovo obravnavo svetovnih nekrščanskih verstev na podlagi nje- govih zapisov in študijskih skript, ki jih je uporabljal za svoja predavanja pri omenjenih študijskih predmetih. Ključne besede: Lambert Ehrlich, nekrščanska verstva, reli- giologija, apologetika, Teološka fakulteta. 56 res novae − letnik 8 • 2023 • številka 1 Ehrlich’s Theological Discussion on World Religions Abstract: Lambert Ehrlich is considered one of the greatest experts of comparative religious studies of his time, both locally and internationally. He was among the pioneers in organizing systematic religious studies at the university level in Slovenia. He lectured on the non-Christian religions at the Faculty of Theology in Ljubljana in the following study subjects: religious studies (apologetics), comparative reli- gious studies, missiology. The content of his discussion of world religions changed according to the methodology and objectives of study subjects. He discussed religions with the aim of proving the superiority of Christianity in comparison with other religions, so he approached to the study of religi- ons as an apologist. The article presents Ehrlich's discussion of world non–Christian religions based on his writings and textbooks, which he was using for his lectures in the menti- oned study subjects. Key words: Lambert Ehrlich, non–Christian religions, religi- ology, apologetics, Faculty of Theology. 57nik trontelj Uvod Dr. Lambert Ehrlich (1878–1942) je bil dolgoletni predavatelj na Teološki fakulteti v Ljubljani, kjer je v obdobju 1922–42 poučeval študijske predmete s področja veroslovja ali reli- giologije. Temeljni predmeti, ki jih je profesor Ehrlich izvajal v svojem dvajsetletnem delovanju na naši Teološki fakul- teti, so bili Apologetika (Krščansko veroslovje), Primerjalno veroslovje in Misiologija. Pri teh religioloških predmetih je obravnaval znanstvena vprašanja, ki danes sodijo na stro- kovno področje osnovnega bogoslovja. To je študijska snov, ki obravnava razloge za sprejem krščanske vere in predstavi pomen krščanstva v odnosu do drugih verstev, zato lahko rečemo, da ti predmeti z utemeljevanjem krščanstva v šir- šem kulturno-idejnem okviru polagajo teoretične temelje celotnemu teološkemu študiju. V svojem prispevku želim predstaviti Ehrlichovo obravna- vo svetovnih, nekrščanskih verstev na podlagi njegovih študijskih skript, ki jih je uporabljal za svoja predavanja pri omenjenih predmetih na Teološki fakulteti v Ljubljani. Pri utemeljevanju resničnosti krščanske vere je moral v svoji akademski razpravi nujno poseči tudi na področje študija nekrščanskih verstev. Za proučevanje verstev je bil dr. Ehrli- ch visoko usposobljen, saj je po koncu prve svetovne vojne v Parizu (na Sorboni) in v Oxfordu dodatno študiral primerjal- no veroslovje in etnologijo ter se poglabljal v antropologijo, in tako poglobil svoje znanje iz apologetike, ki jo je med le- toma 1910 in 1919 predaval v celovškem bogoslovju (Fajdiga 1942, 218). V Ljubljani je službo nastopil kot prvi predavatelj na Teološki fakulteti, ki je študentom predaval o nekrščan- 58 res novae − letnik 8 • 2023 • številka 1 skih verstvih, saj je že od svojega prihoda na fakulteto v aka- demskem letu 1922/23 predaval primerjalno veroslovje, od leta 1924 pa tudi misiologijo. To je bil čas, ko cerkvene oblasti uradno še niso spodbujale študija nekrščanskih verstev, saj se krščanski svet tedaj še ni posebej zanimal za obstoj drugih religij. Te so namreč obstajale le v oddaljenosti, nanje pa so gledali kot na nepomembne stranpoti človeštva. Ehrlich je bil pred časom tudi s predavanji misiologije. Papeška konsti- tucija Deus scientiarum Dominus je šele leta 1931 na teološke fakultete uvedla misiologijo, Ehrlich pa jo je na ljubljanski Teološki fakulteti predaval že leta 1924 (Trontelj in Osredkar 2017, 372). Ehrlich je študij nekrščanskih verstev pri svojih predmetih mojstrsko povezal z osnovnim poslanstvom svo- jega akademskega delovanja, to je z dokazovanjem resnič- nosti krščanske vere, zato je hotel na primerih naukov in praks drugih religij pokazati popolnost krščanstva kot vere razodetja. Čeprav se je pri svojem znanstvenem delu ukvar- jal s spoznanji apologetike, veroslovja (to je študija verstev) in misiologije, je bil v svoji osebnosti in drži vedno najprej apologet, to je zagovornik krščanstva, saj je bil glavni namen njegove teologije dokazati resničnost krščanskega nauka, ki ga posreduje Katoliška cerkev (Osredkar 2015, 118). Ehrlich je vse svoje znanje s področja primerjalnega veroslovja in misiologije uporabil za dokazovanje edino prave Kristusove vere (Dolenc 2002, 214). V naši razpravi bomo za glavni vir uporabili študijsko gradi- vo, ki ga je profesor Ehrlich pripravil za svoje predmete. To so skripti za predmeta Apologetika in Primerjalno veroslovje ter zapiski za predmet Misiologija, ki jih hrani Nadškofijski arhiv Ljubljana (NŠAL). 59nik trontelj Obravnava nekrščanskih verstev pri apologetiki Temeljni vir za predstavitev Ehrlichove obravnave nekrščan- skih verstev pri predmetu Apologetika je skripta Theologia fundamentalis ali apologetica, ki najverjetneje datira v leto 1934, saj je to najvišja letnica uporabljene literature v skripti. Profesor je v njej zbral študijsko snov za svoja predavanja pri istoimenskem predmetu, ki ga je iz veroslovja v apologetiko preimenoval v študijskem letu 1934/35. V omenjeni skripti je o verstvih spregovoril v različnih poglavjih. V skladu z obrambnimi cilji apologetike je pri verstvih izpostavil njiho- ve pomanjkljivosti in želel pokazati, da se po svoji vrednosti ne morejo primerjati s krščanstvom, ki je edina prava vera (Osredkar 2018, 196). V skripti omembe verstev prvič najdemo v poglavju o razode- tju, kjer avtor dokazuje zgodovinsko resničnost krščanskega razodetja in dokazuje zmote drugih verskih sistemov. V tem okviru izbrane prakse nekrščanskih verstev služijo le navajanju verskih in moralnih zablod človeštva, ki ne pozna razodetja, s čimer želi profesor poudariti potrebnost krščanskega božjega razodetja za dostojanstvo človeškega bitja. V povezavi s tem navaja primere verskih zablod »primitivnih« narodov1, verskih sistemov visokih civilizacij, kot so Grki in Rimljani, in tudi živih svetovnih verstev, kot so islam, hinduizem in budizem (Ehr- lich 1934, 33). Podobno je o navadah drugih verstev pisal v poglavju o čudežih, kjer brani resničnost čudežev v Lurdu in kaže na zdravilne prakse v drugih verstvih, ki zanj nimajo la- stnosti pravih čudežev, ampak jim očita vplive hipnotizma. 1 V Ehrlichovem času je bila med veroslovci pri govoru o domorodnih ljudstvih običajna uporaba pridevnika »primitiven«, s katerim so ozna- čevali njihovo prvobitnost in nižjo stopnjo civilizacijske razvitosti. 60 res novae − letnik 8 • 2023 • številka 1 Ehrlich se je kot vrhunski veroslovec posebej zanimal za zgo- dovinski razvoj verstev in želel pokazati, kako se je Bog resnič- no razodel le v judovsko-krščanski veri, druga verstva pa so kvečjemu ohranila le spomin na prarazodetje (izraz označuje skupno zavest o božjem stvarjenju sveta, ki so ga imeli raz- lični narodi). Ehrlich se je zavedal, da mora pri utemeljevanju krščanstva posebej predstaviti starozavezno razodetje, ki je edinstven primer božjega delovanja v zgodovini verstev. Pro- fesor zagovarja stališče, da je monoteistična vera Hebrejcev presegla vse tedanje verske sisteme (Ehrlich 1934, 42). Prav v izrazitem monoteizmu se vera Hebrejcev razlikuje od drugih sočasnih verstev Egipčanov, Arabcev, Kananejcev, Hetitov, Sumercev in Babiloncev, in to je za Ehrlicha tudi dokaz, da je starozavezna vera resnično razodeta, saj je Bog s posebnim razodetjem monoteizem med Izraelci poglobil in utrdil (Ehrli- ch 1934, 42). V apologetičnem tonu vzporeja verske sestavine Stare zaveze in drugih ljudstev, s katerimi so bili Izraelci v ži- vljenjskem stiku, ter pride do ugotovitve, da svetopisemska vera ni posnetek vere okoliških ljudstev, ampak je zaradi svo- jega izrednega nauka in svetosti razodeta od Boga. Ehrlich je pri predmetu Apologetika o drugih verstvih najbolj celovito spregovoril pri primerjavi verskih izročil starih viso- kih ljudstev in verskih besedil v Stari zavezi. Prav natančna primerjava analogij v Svetem pismu in izbranih babilonskih epih je posebnost Ehrlichove apologetike, saj je resničnost svetopisemskega razodetja utemeljeval s pomočjo svojega bogatega poznavanja verovanj drugih verstev, kar tedaj ni bilo običajno v katoliški apologetiki. Naš teolog je skladno z ugotovitvami primerjalnega veroslovja, ki je ugotovilo veli- ko vzporednic med Staro zavezo in verskimi poročili drugih ljudstev, dopuščal, da med starozaveznimi zgodbami in po- ročili sočasnih verstev obstajajo podobnosti v zgodbah o 61nik trontelj stvarjenju sveta (kozmogonija) in človeka, izvirnem grehu in vesoljnem potopu. Primerja tudi vsebino Mojzesovega dekaloga in Hamurabijevega zakonika. Primerjave analogij v verskih besedilih ga vodijo k prepričanju, da analogije v po- ročilih ne morejo ogroziti izvirnosti verskega sistema Stare zaveze, ki po svoji monoteistični vsebini presega vsa druga verska izročila (Osredkar 2015, 125). Vsebinske podobnosti v različnih poročilih pripiše skupnemu spominu na prarazode- tje, ne medsebojnemu posnemanju. Pri obravnavi analogij v poročilih o nastanku sveta in stvarje- nju človeka primerja politeistično izročilo babilonskega epa Enuma Eliš in svetopisemsko poročilo o stvarjenju vesolja in človeštva. Dopušča, da je Mojzes pri svojem opisu izo- blikovanja zemlje privzel nekatere podobe iz omenjenega epa, a imajo svetopisemska besedila vedno dosledno ure- sničen monoteizem (Ehrlich 1934, 44). Glede stvarjenja člo- veka predstavi verske ideje iz omenjenega babilonskega epa in sumerskih virov, ki pravijo, da bogovi ustvarjajo človeka. Analogija s svetopisemskim izročilom je v zavesti, da človek prihaja iz božjih rok in da je ustvarjen po božji podobi. Ehr- lich odločno pove, da to ne pomeni bibličnega prevzemanja babilonskih mitov, saj poročila o stvarjenju človeka niso ba- bilonska posebnost, ampak jih poznajo tudi nomadska ple- mena srednje Azije, matriarhalne kulture plemena Kulin v jugovzhodni Avstraliji, ljudstva na Novih Hebridih v Oceaniji in na indonezijskem otoku Nias ter tudi iranska in slovanska plemena. Ehrlich na tem mestu kaže tudi svoje poznavanje prvobitnih narodov in njihovih verovanj, ki se jim je posebej posvetil zlasti med študijem v Oxfordu. Vse to je Ehrlichov dokaz, da analogna izročila izvirajo iz najstarejših časov, ko kulture še niso bile diferencirane, s čimer misli na prarazo- detje ob stvarjenju (Ehrlich 1934, 44). 62 res novae − letnik 8 • 2023 • številka 1 Tretja analogija se nanaša na vprašanje izvirnega greha. Ehrlich primerja babilonski mit o Adapi in Ep o Gilgamešu, ki sta podobna svetopisemskemu poročilu o raju in izvir- nem grehu v motivih rajskega vrta in kače, vendar se zgod- be toliko razlikujejo, da Ehrlich v monoteističnih osnovah in vsebinskih razlikah med poročili v svetopisemski zgodbi prepoznava njeno izvirnost (Ehrlich 1934, 45). Analogije v poročilih so očitne tudi v pripovedih o vesoljnem potopu. Avtor omeni veliko število poročil o tem dogodku pri raz- ličnih narodih, nato pa predstavi odlomek o potopu iz Epa o Gilgamešu, ki govori o odločitvi nekaterih bogov za veliki potop in uničenje človeštva. Ehrlich z vsebinsko primerja- vo s svetopisemskim besedilom ugotovi, da so analogije očitne, a so bistvene razlike. V Svetem pismu velja mono- teizem, v epu pa politeizem, saj je v prvem vesoljni potop kazen za človeški greh, v drugem pa samovoljna odločitev bogov. Dopušča možnost skupnega vira obema poročilo- ma, ki je lahko nastal po dejanskem potopu v zgodovini (Ehrlich 1934, 45). Nazadnje sledi še primerjava Mojzesove zakonodaje in zakonika babilonskega kralja Hamurabija. Za Ehrlicha je starost Hamurabijevega zakonika dokaz za starost Mojzesovega dekaloga, s čimer zavrača pomisleke o časovnem nastanku dekaloga, ki da ni mogel nastati v času Mojzesa. Čeprav je med obema zakonikoma nekaj podobnosti, Ehrlich našteje njune razlike, ki so: Hamurabi- jev zakonik ureja rodbinsko, zakonsko in trgovinsko pravo, Mojzesov dekalog vsebuje verske in moralne vsebine; Ha- murabijev zakonik ne pozna verskih in moralnih predpisov ter zagovarja načelo »oko za oko«, Mojzes pa zapoveduje ljubezen do Boga in bližnjega, prepoveduje grešna pože- lenja, omejuje bogatenje, ščiti sužnje in podeli vsem pred- pisom božji pečat (Ehrlich 1934, 45). 63nik trontelj Vidimo, da so omembe nekrščanskih verstev pri predme- tu Apologetika v službi zagovora krščanstva. Ehrlich želi s primeri drugih verstev obraniti svetopisemsko razodetje in krščanske resnice, ki jo posreduje Katoliška cerkev. Svoje ve- roslovno znanje je uporabil predvsem za apologetične cilje dokazovanja vzvišenosti krščanstva (Dolenc 2002, 212). Obravnava nekrščanskih verstev pri primerjalnem veroslovju Ehrlich se je študiju verstev bolj obširno posvetil pri predme- tu Primerjalno veroslovje, ki ga je v celoti namenil obravnavi svetovnih verstev. Če je pri apologetiki druga verstva omenjal le za ponazoritev njihovih zmot in dokazovanje verskih resnic krščanstva, je bila samostojna obravnava svetovnih verstev pri primerjalnem veroslovju v središču njegovega zanimanja. Pri tem predmetu je temeljito obdelal zgodovino in teologi- jo nekrščanskih verstev, zato Ehrlicha upravičeno uvrščamo med pionirje sistematičnega študija verstev na univerzitetni ravni pri nas (Juhant 2022, 26. Treba pa se je zavedati, da je njegova obravnava verstev tudi pri tem predmetu v osnovi apologetična, saj verstva primerja s krščanstvom in želi poka- zati, da je krščanstvo najboljša in najvišja vera. Slovenskemu teologu današnjega časa, ki se je med študijem na Teološki fakulteti v Ljubljani oblikoval v duhu medverskega dialoga in spoštovanja drugih verstev ter sodelovanja z njimi, se lahko zdi Ehrlichov pristop k študiju verstev s primerjalnega vidika nenavaden, za Ehrlichov čas pa je takšna drža med katoliškimi teologi značilna. Treba je vedeti, da je šele drugi vatikanski cerkveni zbor (1962–1965) v katoliško teologijo uvedel načela pozitivnega vrednotenja drugih religij (Osredkar 2012, 552). 64 res novae − letnik 8 • 2023 • številka 1 Ehrlich je pri predmetu Primerjalno veroslovje, ki ga je v štu- dijskem letu 1935/36 preimenoval v Primerjalno zgodovino verstev, v študijskem letu 1936/37 pa v Zgodovino verstev, obravnaval verska izročila starih visokih ljudstev in živih ne- krščanskih verstev. Iz povzetka vsebine predmeta, ki ga je se- stavil predavatelj, vidimo, da je pri zgodovini verstev poleg splošnih veroslovnih vprašanj o filozofiji religije in verskem pojavu obravnaval verske značilnosti prvobitnih (Ehrlich: primitivnih) narodov v Afriki, Avstraliji in Ameriki, nato pa zgodovino in nauk verstev »starega veka« (verstva Sumercev in Babiloncev, Egipčanov, Perzijcev, Grkov, Rimljanov, Keltov in Slovanov) in »novega veka« (živi verstvi islam in budizem, poleg tega še brahmanizem2 in konfucianizem). Navedena verstva je obravnaval opisno (hierografsko) in primerjalno (hierosofsko), pri čemer je verske vsebine primerjal z razode- to vero krščanstva (NŠAL, Razvrstitev predavanj iz zgodovine verstev, 1939). Cilj Ehrlichovega primerjalnega veroslovja je bil pokazati, da se nobeno verstvo ne more primerjati s kr- ščanstvom, ki je edina prava vera (Osredkar 2018, 196). Natančnejši vpogled v študijsko vsebino primerjalnega ve- roslovja dobimo s pomočjo skripte za predmet Primerjalno veroslovje, ki verjetno sega na začetek tridesetih let. Skripto, ki sicer ni podpisana, a nedvomno pripada Lambertu Ehrli- chu, hrani knjižnica Teološke fakultete na oddelku v Mari- boru. V skripti na 65 straneh natančno obravnava verstva Sumercev, Egipčanov, Perzijcev in Grkov. Navedena verstva starih civilizacij v širšem obsegu predstavi zgodovinopisno in religiološko, nato pa jih osvetli tudi v primerjalni perspek- tivi, ko posamezno verstvo v krajših razdelkih primerja z vero Hebrejcev (Ehrlich: judovska religija) in svetopisemskim raz- 2 Hinduizem. 65nik trontelj odetjem ter izpostavi zlasti razlike v verskem nauku, morali, čaščenju ipd. Posamezna verstva tudi ovrednoti in ugotovi, da judovska vera, ki je bila v času pred krščanstvom najbolj vzvišen verski sistem (Ehrlich 19303, 22), in zatem seveda kr- ščanstvo presegata verske ideje starodavnih visokokulturnih narodov, ker se sklicujeta na razodetje, izražata dosledni mo- noteizem in imata razumsko utemeljen sistem verskih resnic. Moralnega sistema zapovedi, ki izhajajo iz Mojzesovega de- kaloga in pozneje iz Kristusovega nauka, verskih skrivnosti o učlovečenju Božjega Sina in njegovem odrešenju človeka, ni mogoče najti v verstvih starega veka (Ehrlich 1930, 23). Ehrlich je pri študiju starodavnih verstev pozoren na po- membne religiološke sestavine posameznih verstev. Zausta- vi se pri njihovem verskem nauku, mitih, bogoslužju in obi- čajih. Omenjene vidike predstavi opisno. Kot že omenjeno, je bil Ehrlich z dušo in srcem apologet, kar se kaže pri vseh njegovih predmetih. Zato je tudi religiološko obravnavo verstev vedno začinil z apologetičnim premislekom. V kraj- šem povzetku poglavij o posameznih starodavnih verstvih želimo pokazati način in naravo profesorjeve religiološko- -apologetične razprave pri predmetu Primerjalno veroslovje. V poglavju o sumerski religiji, ki je najstarejša med obravna- vanimi visokimi ljudstvi, ugotovi, da so imeli Sumerci pristne verske ideje. Bili so pokorni bogovom, ki so bili zanje merilo pravičnosti in zakonodaje. V primerjalni perspektivi pa pride do spoznanja, da so bili nekateri verski elementi v nasprotju s krščansko moralo. To se kaže v nedosledni monogamiji, 3 Skripta za predmet Primerjalno veroslovje nima pripisane letnice iz- daje, vendar jo uvrščamo na začetek tridesetih let 20. stoletja, preden se je predmet preimenoval v Zgodovino verstev. 66 res novae − letnik 8 • 2023 • številka 1 oblikah suženjstva, pravici do ločitve, smrtni kazni. Podobno kot pri apologetiki tudi tu izpostavlja analogije v sumerskih virih in Svetem pismu glede temeljnih verskih tem o stvar- jenju sveta in človeka, izvirnega greha in vesoljnega potopa. Prepričan je, da se v podobnostih kaže vpliv starodavnih iz- ročil, ki izhajajo iz skupne prakulture, hkrati pa zagovarja sta- lišče, da je biblična tradicija vsebine iz prarazodetja, ki ga je Bog človeku posredoval ob stvarjenju, ohranila v čisti obliki (Ehrlich 1930, 8–9). Tudi v vrednotenju religije starih Egipča- nov ugotovi resnične verske vrednote, ki se kažejo zlasti v starejšem obdobju, ko je bila v ospredju ideja o vsemogoč- nem in nadsnovnem božanstvu, ki je stvarnik in dobroho- tni etični zakonodajalec. Vendar so verske ideje Egipčanov postopno zapadle pod vplive magije, animizma in mitolo- gije, zato judovstvo in krščanstvo neprimerno presegata egiptovsko religijo s svojimi verskimi idejami (Ehrlich 1930, 23). Ehrlich po temeljiti obravnavi mazdeizma (zoroastrizma) starih Perzijcev ugotovi njihovo vzvišeno pojmovanje božje- ga kraljestva, ki nasprotuje zlim silam, in čiste ideje osebne morale, ki se kaže v zahtevi po samozatajevanju, pravičnosti, miroljubnosti, spolni čistosti itd. Na drugi strani obsodi dua- listične in politeistične prvine njihove vere (Ehrlich 1930, 27). Ehrlich je po predstavitvi verstev starodavnih narodov celo- tno poglavje namenil »absolutnim vrednotam krščanstva« in v njem opravil sintezo primerjave obravnavanih verstev s krščanstvom. Krščanstvo utemelji kot izvirno verovanje, ki se od drugih verstev loči predvsem po njegovih nadnaravnih osnovah (razodetje Boga) in odrešenju, ki s posredovanjem Božjega Sina človeka dviga v nadnaravni red bivanja (Ehrlich 1930, 32–33). Ehrlich je v drugi polovici skripte pisal o islamu, brahma- nizmu, budizmu in konfucianizmu. Vsa verstva predstavi z 67nik trontelj vidika zgodovinskega razvoja, verskih vsebin, moralne vre- dnosti, bogočastja ipd. V luči primerjalnega veroslovja posa- mezna verstva vzporeja s krščanstvom in ugotavlja njihovo lastno vrednost ter posebej izpostavlja razlike in slabosti, ki izhajajo iz primerjalne analize. Islamu v manjši meri priznava pozitivne lastnosti. Omenimo Ehrlichovo priznanje izrednih človeških sposobnosti osebnosti Mohameda, verske vredno- te posta in molitve ter vzvišeno idejo o enem Bogu. Prav zaradi strogega monoteizma in ideje osebnega božanstva islam presega religijske oblike fetišizma in malikovalstva ter presega tudi velika svetovna verstva, ki ne poznajo osebne- ga božanstva, kot je budizem. Ob primerjavi islama s krščan- stvom pa v večji meri izpostavlja šibkejše strani islama in nje- govega nauka: Alah je bog sile in samovolje, krščanski Bog je moder, pravičen in usmiljen; versko življenje muslimanov, ki se kaže tudi v molitvah, postu in obredju, je v primerjavi s krščanstvom formalistično in nepraktično; Koran ni prišel »iz nebes«, ampak so Mohamedovi učenci njegova »razodetja« (Ehrlich postavi v narekovaje) zapisali, Sveto pismo pa je nav- dihnjeno od Boga in v celoti razodeto (Ehrlich 1930, 41–43). Ehrlich je islam predstavil še posebej apologetično, kar sodi v okvir zgodovinskih napetosti med kristjani in muslimani. Zaradi njegove vplivnosti v svetu in življenjske bližine mu- slimanov (sobivanje v Kraljevini Jugoslaviji) mu je pri primer- jalnem veroslovju namenil več pozornosti. Tako je, denimo, v študijskem letu 1933/34 cel letni semester predaval o pri- merjavi med islamom in krščanstvom. Za študijski predmet je pripravil zajetno skripto na 70 straneh z naslovom Verske vrednote mohamedanizma v primerjavi s krščanstvom.4 4 Skripto hrani NŠAL v fondu: Misijoni, fasc. 9, Primerjalno veroslovje- predavanja. 68 res novae − letnik 8 • 2023 • številka 1 Pri azijskih verstvih opaža bistvene razlike s krščanstvom. Brahmanizem5 hrepeni po duhovnih vrednotah, a ni raz- odeta vera, ampak filozofski sistem spekulativne fantazi- je brez nadnaravne osnove. Hinduizem ne pozna pojma osebnega Boga, nima enotnega dogmatičnega sistema resnic, skupnost verujočih ne obstaja. Analogni pojavi, ki se kažejo v zunanjih obredih in askezi, so plod skupne člo- veške narave in naravne vere (Ehrlich 1930, 48). Naš ve- roslovec v poglavju o budizmu veliko pozornosti nameni primerjavi osebnosti ustanoviteljev krščanstva in budizma. Buda ne pozna osebnega Boga in se ne razglaša za bo- žanstvo, Kristus se razodeva kot Božji Sin; Kristus prihaja kot Odrešenik in obljublja srečo v nebesih, Buda oznanja pasivnost in odmiranje hrepenenju po sreči; Kristus želi do popolnosti razviti človekovo osebnost z novim življenjem, Buda uči, naj se človek svoji osebnosti odpove in se poglo- bi v pasivno premišljevanje; Kristus uči ljubezni do Boga, Buda ne želi, da bi učenci katerokoli stvar vzljubili (Ehrlich 1930, 51–52). Ehrlich je prepričan, da je budizem privlačen za sodobnega človeka, racionalista na Zahodu, ker so v budizmu sestavine ateizma, materializma in subjektivnega individualizma, ki ne potrebujejo osebnega božanstva ali osebne duše. V budizmu sodobni človek vidi nadomestek za krščanstvo (Ehrlich 1930, 49). Tudi konfucianizem ima pozitivne vrednote, kot so vzgajanje lastnega značaja za doseganje kreposti osebnega dostojanstva, nesebičnosti in plemenitosti. Poleg tega zelo ceni družinsko življenje. Vendar je konfucianizem predvsem filozofija, ne religija, ker Konfucij svojega nauka ni naslonil na idejo Najvišjega 5 Ob rabi izraza brahmanizem v bistvu govori o hinduizmu, a uporablja širši, skupni izraz za različne indijske filozofske in verske sisteme, ki so se razvijali od prvega tisočletja pr. Kr. do sodobnosti (Ehrlich 1930, 45). 69nik trontelj Bitja, čeprav ga ni tajil. Konfucianizem je omogočil razvoj agnosticizma in pozitivizma, saj ne vsebuje ideje osebnega božanstva in ne poseduje razodetih in nadnaravnih resnic (Ehrlich 1930, 64). Obravnava nekrščanskih verstev pri misiologiji Čeprav sta bila glavna predmeta s strokovnega področja religiologije Apologetika in Primerjalno veroslovje, je k študiju verskega pojava in utemeljevanju krščanske vere vedno sodil tudi predmet Misiologija, ki je predstavil ozna- njevalno poslanstvo Cerkve med nekrščanskimi narodi. Tudi pri tem predmetu je Ehrlich v skladu s cilji predmeta predaval o verstvih. Če je pri apologetiki verstva omenjal le za dokazovanje trditev o resničnosti krščanstva in je pri primerjalnem veroslovju temeljito predstavil njihovo vse- bino in v primerjavah s krščanstvom poudaril večvrednost krščanske vere, je pri misiologiji obravnaval posamezna ze- mljepisna okolja in njihove verske značilnosti z namenom iskanja poti za uspešno misijonsko delo v teh deželah. Pri misiologiji ni v ospredju študij verstev, njihove zgodovine in nauka, ampak seznanitev slušateljev z verskimi in druž- benimi značilnostmi posameznih okolij ter predstavitev možnosti za krščansko spreobračanje drugovercev v Kato- liško cerkev. Ehrlichova misijonska metoda je bila povsem skladna s tedanjim naukom cerkvenega učiteljstva, ki do drugega vatikanskega koncila pripadnikom drugih verstev ni priznaval možnosti odrešenja, zato je bilo treba nekri- stjane od njihove zmote spreobrniti v Katoliško cerkev. Ehrlich je, denimo, še upal celo na neposredno spreobra- čanje muslimanov (Ehrlich 1932, 62, 66). Vendar je imel pri pridobivanju vernikov iz nekrščanskih okolij le plemenite 70 res novae − letnik 8 • 2023 • številka 1 namene. V misijonskem delu je videl dobrodošlo pomoč drugim narodom pri odpravi socialnih krivic, doseganju napredka in zlasti kot sredstvo za reševanje duš v perspek- tivi večnosti (Juhant 2022, 235, 255). Glavni poudarek vsega njegovega prizadevanja za misijonsko dejavnost Cerkve je pokazati na resničnost in enkratnost vere v Jezusa Kristusa (Juhant 2022, 250). Ehrlichova skripta za predmet Misiologija ni dostopna, niti ni znano, če sploh obstaja. Kljub temu lahko na podlagi Ehrli- chovega arhivskega gradiva, ki ga v posebnem fondu Misijoni hrani NŠAL, dobimo vpogled v njegovo raziskovanje in štu- dijske vsebine pri tem predmetu. Ehrlichovo široko pozna- vanje svetovnih kultur se kaže v obsegu študijskih zapiskov, saj se zanima za možnosti misijonskega dela po vseh celinah in med najrazličnejšimi verstvi. Zavedal se je, da je za širjenje evangelija treba poznati kulturo prvobitnih narodov za do- kazovanje resničnosti vere v Kristusa (Tadina 2002, 181–182), zato je imel pripravljeno učno gradivo za obravnavo afriških, severnoameriških in južnoameriških narodov. Poudarjal je pomen poznavanja kulture in vere prvobitnih narodov za oznanjevanje evangelija, saj bo misijonar le s poznavanjem človekove duše posameznika lahko pridobil za vero (Tadina 2002, 183). Glede na obsežnost gradiva v omenjenem fondu lahko še širše rečemo, da si je Ehrlich prizadeval za pozna- vanje vere in kulture vseh nekrščanskih narodov, ki jim je pri misiologiji očitno namenil veliko pozornosti. Večji del nje- govega gradiva zavzemajo zapisi o misijonskem delu med muslimani, hinduisti in v deželah Daljnega vzhoda. Zelo ob- sežno predstavi misijon v islamskih deželah: severna Afrika, Sirija, Palestina, Transjordanija, Iran, Turčija, Albanija, Bosna. Zasnova študijske obravnave je podobna za vsako deželo. Predavatelj predstavi zgodovino verskega razvoja in misi- 71nik trontelj jonskega dela ter sedanji trenutek misijonske organizacije. Ehrlich v islamu prepoznava tekmeca za vpliv v svetu in izpostavlja njegove zgodovinske bojne pohode ter širjenje v mnoge nekdanje krščanske dežele. Prepričan je bil, da se bo odločilna bitka za prevlado med krščanstvom in isla- mom zgodila v Afriki, ki je bila versko mešana in odprta za misijonsko delo (NŠAL, Islam v Afriki, 1, 1938/39). Krščanske misijonarje, ki so delovali med različnimi afriškimi narodi, je prepoznaval kot dobrodelne in nesebične pričevalce za lepoto krščanskega verovanja. Po njegovem mnenju se morajo misijonarji prav v blagohotni misijonski drži po zgledu kardinala Lavigerieja (1825–1892) in njegovih družb belih očetov in sester, ki so delovali med muslimani, ter pu- ščavnika de Foucaulda (1858–1916), ki je živel med Tuaregi v Alžiriji, razlikovati od drugih misijonarjev (NŠAL, Islam v Afriki, 4; Ehrlich 1932, 63, 66). V misijonih na Japonskem in Kitajskem je prepoznaval težave, ki jih pri pokristjanjevanju predstavljajo skepticizem in indiferentizem visoko razvite japonske kulture ter širjenje boljševizma na Kitajskem (Ta- dina 2002, 183; Straža v viharju 1938, 50). Kljub misijonski gorečnosti za pokristjanjevanje nekrščan- skih narodov moramo ugotoviti, da v Ehrlichovem misijon- skem nauku izstopajo humanistične vrednote spoštovanja vsakega človeka in njegovega dostojanstva. Zaveda se, da suženjstvo in kolonializem predstavljata oviro pri oznanje- valnem delu. Nasprotoval je vsakemu zatiranju človeka in obsodil krivice, ki jih povzročajo evropski kolonialisti med afriškimi, azijskimi in ameriškimi narodi (Juhant 2022, 255). Ehrlichova krščanska in humanistična drža je opazna tudi v zavračanju rasne neenakosti. V zapiskih o misijonih v Afriki z dne 2. 6. 1931 zavzeto nasprotuje podcenjevanju temnopoltih ljudi in obsodi misijonsko literaturo, ki govori 72 res novae − letnik 8 • 2023 • številka 1 o prekletstvu »Kamovih sinov«6 (NŠAL, Afrika ter suženjske dežele, 25–26, 1931). Meni, da so katoliški apologeti (omeni francoskega tradicionalista Le Mennaisa; Ehrlich: Lamene) od protestantov7 prevzeli idejo o izvoljenosti bele rase, ki se je dvignila nad ostale, medtem ko so »Kamovi potomci« zaradi svojega prekletstva obsojeni na suženjstvo. Koloni- alisti so tako upravičevali suženjstvo. Ehrlich v pripisovanju prekletstva temnopoltim Afričanom vidi teološko in etno- loško zmoto, saj Sveto pismo nikjer ne govori o tem, da bi bil Noetov sin Kam (ali Ham) preklet, prav tako pa črna rasa v etnološkem smislu sploh ne obstaja, saj se v sodob- nosti zaradi mešanja elementov nobena rasa ni ohranila v izvirnem stanju. Ehrlich je prepričan, da je treba danes »raz- bliniti to prokletstvo. Nimamo namreč pravice, da vržemo prokletstvo na celo veliko inteligentno in vztrajno raso, ki jo tudi Bog ljubi […]. Rehabilitacija te rase se mora najprej vršiti v našem lastnem duhu. Bolj kot kruha in zdravil jim je treba spoštovanja od naše strani.« (26) Nadalje utemeljuje, da ima »zamorec« enako dušo kot mi, to je v vseh dobrih in slabih nagnjenjih. Opozarja na kolonialistično izkorišča- nje temnopoltih ljudi v Južni Afriki, kjer v rudnikih za težja dela, kot jih opravljajo belci, dobijo občutno nižje plačilo (NŠAL, Kolonialni imperializem, 1, 1931). Po celotni Afriki je kapitalizem vpeljal prisilno delo za domačine. Za Ehrlicha je kolonialni imperializem, kjer belopolti Evropejci uničujejo domače narode, »sramota in strašen zločin«, kot je leta 1927 6 Z besedo Kam so nekoč označevali Egipt (prim. Ps 78, 51), ki je bil sino- nim za poganski svet. Kam je tudi arhaična različica imena za Satana, zato so ljudi s »črno« kožo imenovali za Kamove otroke (Frelih 2009, 18). Kam je bil v Stari zavezi sin Noeta (1 Mz 10). 7 Martin Luther naj bi v komentarju Geneze zapisal, da je Noetovo pre- kletstvo Kanaana (prim. 1 Mz 9, 25), Hamovega sina, dokaz za preklet- stvo črnih narodov (NŠAL, Afrika ter suženjske dežele, 26, 1931). 73nik trontelj pokazala protiimperialistična konferenca v Bruslju8 (NŠAL, Kolonialni imperializem, 1, 1931). Ehrlich je bil v svojem za- vzemanju za enakopravnost ras in obsodbo rasnih krivic v kolonialnih deželah pred časom glede na uradni odziv Katoliške cerkve na stanje v teh deželah. Južnoafriški škofje so šele leta 1952 napisali pastirsko pismo, v katerem so opo- zorili na družbeni in rasni problem v Južni Afriki ter nakazali smernice za skupno sobivanje (Congar 1953, 43 sl.). Tudi predstavniki tamkajšnjih protestantskih cerkva so v okviru Južnoafriškega sveta cerkva rasne krivice obsodili šele po drugi svetovni vojni (1947). Katoliška cerkev kot celota je o dostojanstvu človeške osebe kot osnove družbenega, po- litičnega in mednarodnega življenja v luči personalistične antropologije (in ne zgolj v okviru sholastične filozofije)9, spregovorila šele v času papeža Janeza XXIII. (Peteani 2013, 54–55). Sklep Študij svetovnih verstev je imel pomemben vpliv na znan- stveno delo Lamberta Ehrlicha in je zaznamoval njegovo teološko razmišljanje (Osredkar 2015, 117). To opazimo, če pobliže pogledamo študijske vsebine v njegovih zapiskih, ki so mu v obliki skript služili kot podlaga za predavanja na Teološki fakulteti. Pri vseh svojih predmetih je v predavanja vključeval tudi študijsko snov o verstvih. Vsebina njegove obravnave verstev se je spreminjala glede na metodologijo 8 Konferenco v Bruslju je, zanimivo, sklicala protiimperialistična liga komunističnih, socialističnih in protikolonialističnih organizacij. 9 Dostojanstvo osebe ne le v religioznem kontekstu, ampak že zaradi temeljne danosti človeškosti, ki daje človeku dostojanstvo ne glede na njegovo veroizpoved ali druge osebne okoliščine. 74 res novae − letnik 8 • 2023 • številka 1 in cilje posameznih predmetov. Čeprav se snov o verstvih različno vključuje v zasnovo njegovih predavanj pri posa- meznih predmetih, je apologetično stališče stalnica nje- gove obravnave verstev. Želja po dokazovanju vzvišenosti krščanstva v primerjavi z drugimi verstvi izhaja iz njegove globoke pripadnosti krščanstvu in Katoliški cerkvi. Ehrlicho- vega znanstvenega dela ne moremo pravilno razumeti, če v njegovi drži ne prepoznamo iskrene vere v Jezusa Kristu- sa (Ocvirk 1992, 277). Čeprav je Ehrlich v svojem temeljnem razpoloženju do nekrščanskih verstev vzoren predstavnik cerkvenega nauka prvega vatikanskega cerkvenega zbora (1869–1870), ki je v Dogmatični konstituciji o katoliški veri (Dei Filius) zavzel odklonilen odnos do drugih verstev (Strle 1977, 34), je njegov teološki nauk poseben prav zaradi širo- ke in temeljite obravnave nekrščanskih verstev, ki odseva dobro poznavanje pomožnih ved veroslovja in etnologije. Pri predmetih s področja religiologije je razvil svojstven pristop k utemeljevanju resničnosti krščanstva, saj je v ve- čji meri upošteval tudi obstoj drugih verstev. Ehrlich je bil med prvimi Slovenci, ki so dobro poznali svetovna verstva, in se tudi v mednarodnem prostoru uvršča med pomemb- ne poznavalce primerjalnega veroslovja svojega časa (Ju- hant 2022, 230). 75nik trontelj Reference Arhivski in časopisni viri Straža v viharju. 1938. Št. 13, Japonska in katolicizem. NŠAL, Razvrstitev predavanj iz zgodovine verstev po letnikih na Teološki fakulteti. 1939. Nadškofijski arhiv Ljubljana, ŠAL/ SP 5, šk. 276, Neuradni dopisi 1938–1945. NŠAL, Lambert Ehrlich: Verske vrednote mohamedanizma v primeri s krščanstvom [skripta]. 1933. Nadškofijski arhiv Lju- bljana, NŠAL/Misijoni, fasc. 9, Primerjalno veroslovjepreda- vanja. NŠAL, Islam v Afriki. 1938/39. Nadškofijski arhiv Ljubljana, NŠAL/Misijoni, fasc. 10, Misiologija. NŠAL, Afrika ter suženjske dežele (Amerika). 2. 6. 1931. Nad- škofijski arhiv Ljubljana, NŠAL/Misijoni, fasc. 11, Misiologija. NŠAL, Kolonialni imperializem. 27. 10. 1931. Nadškofijski arhiv Ljubljana, NŠAL/Misijoni, fasc. 11, Misiologija. Druge reference Congar, Yves. 1953. The Catholic Church and the race question. Pariz: Unesco. Dolenc, Bogdan. 2002. Ehrlich – apologet in veroslovec. V: Ehrlichov simpozij v Rimu, 209–220. Ur. Edo Škulj. Celje: Mo- horjeva družba v Celju. 76 res novae − letnik 8 • 2023 • številka 1 Ehrlich, Lambert. 1930. Primerjalno veroslovje [skripta]. S.n. Ehrlich, Lambert. 1932. Islam v severni Afriki. Misijonski kole- dar 13: 58–66. Ehrlich, Lambert. 1934. Theologia fundamentalis ali apologe- tika [skripta]. Ljubljana. Fajdiga, Vilko. 1942. Dr. Lambert Ehrlich. Bogoslovni vestnik 22: 218–220. Frelih, Marko. 2009. Sudanska misija 1848-1858. Ljubljana: Slo- venski etnografski muzej. Juhant, Janez. 2022. Lambert Ehrlich: prerok slovenskega na- roda. Celovec: Mohorjeva družba; Celje: Društvo Mohorjeva družba: Celjska Mohorjeva družba; Gorica: Goriška Mohorje- va družba; Medvode: Društvo Združeni ob Lipi sprave; Lju- bljana: Teološka fakulteta. Ocvirk, Drago. 1992. Znanstveno in organizacijsko delo dr. Lamberta Ehrlicha. Bogoslovni vestnik 52: 274–278. Osredkar, Mari Jože. 2012. Medverski dialog v luči katoliškega nauka o odrešenju. Bogoslovni vestnik 72: 551–565. Osredkar, Mari Jože. 2015. Profesor dr. Lambert Ehrlich in osnovno bogoslovje. V: V zvestobi narodu in veri: Lambertu Ehrlichu ob 70-letnici smrti in Filipu Terčelju ob 120-letnici roj- stva, 116–126. Ur. Juhant, Janez in Mateja Centa. Znanstvena knjižnica 43. Ljubljana: Teološka fakulteta. 77nik trontelj Osredkar, Mari Jože. 2018. Vzgojitelji za »dialog« v 100 letih poučevanja teologije v Sloveniji. Edinost in dialog 73: 191–206. Peteani, Loredana. 2013. Narodi v luči božjega ljudstva in nji- hovo poslanstvo. Acta theologica Sloveniae 7. Ljubljana: Te- ološka fakulteta. Tadina, Ivanka. 2002. Bogata misijonska dejavnost Lamberta Ehrlicha. V: Ehrlichov simpozij v Rimu, 179–196. Ur. Edo Škulj. Celje: Mohorjeva družba v Celju. Trontelj, Nik in Mari Jože Osredkar. 2017. Sto let osnovnega bogoslovja na Teološki fakulteti v Ljubljani. Bogoslovni ve- stnik 77: 369–381. UDK: 81'25:339.138 1.02 pregledni znanstveni članek Sonia Vaupot dr. jezikoslovja, izr. prof. (Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta) (Aškerčeva cesta 2, 1000 Ljubljana, Slovenija) sonia.vaupot@ff.uni-lj.si Lokalizacija, transkreacija in trženje Izvleček: Prenos komunikacije iz ene države v drugo zah- teva poseben pristop k prevajanju. To zahteva tudi interdi- sciplinarno znanje, ki temelji na jeziku, kulturi, komunikaciji, tehnologiji in vse bolj tudi na trženju, zlasti pri prevajanju večjezičnih spletnih strani ali oglasnih sporočilih. To je opre- deljeno s pojmi lokalizacija in transkreacija. Lokalizacija, ki se sooča z gospodarskimi izzivi, je usmerjena v prilagoditev izdelka različnim trgom z določenimi strategijami s komer- cialnega vidika. Poleg lokalizacije prevodu dodaja vrednost tudi transkreacija, ki zagotavlja kreativen prevod, pri čemer ohranja prvotni pomen sporočila in trženjsko ustreznost ciljni kulturi. V prispevku na podlagi kvalitativne raziskave opisujemo nove trende in strategije, s poudarkom na od- nosu med prevajanjem in trženjem, zlasti na prevajanju in prilagajanju spletnih strani in oglaševalskih sloganov. V ta namen smo preverili naravo storitev prevajanja in lokaliza- cije ter transkreacije pri več slovenskih in tujih prevajalskih agencijah, ki storitve ponujajo na spletu. Ključne besede: prevajanje, trženje, adaptacija, lokalizacija, transkreacija 80 res novae − letnik 8 • 2023 • številka 1 Localization, Transcreation, and Marketing Abstract: The transfer of communication from one country to another requires a particular approach to translation. It also requires interdisciplinary skills based on language, cul- ture, communication, technology and increasingly market- ing, especially for the translation of multilingual websites or advertising texts. This is called localization and transcrea- tion; and both fields face economic challenges. Using specif- ic translation strategies, localization aims to adapt a product to different markets from a commercial point of view. Tran- screation is a creative translation that relates to the field of advertising and marketing. It makes it possible to preserve the original meaning of the message while adapting it to the target culture. Qualitative research allows us to describe new translation trends and strategies, focusing on the rela- tionship between translation and marketing, including the adaptation of websites and advertising slogans. To this end, we have examined localization and transcreation services offered by some Slovenian and foreign translation agencies that provide online services. Key words: translation, marketing, adaptation, localization, transcreation. 81sonia vaupot Uvod Globalizacija je okrepila potrebo po komuniciranju v več je- zikih. Večjezična komunikacija je zdaj nujna in vodi tudi do pojava novih poklicev. Podobno tudi široka uporaba interneta v splošni javnosti povzroča spremembe v družbi in na števil- nih strokovnih področjih. Tako je čedalje pomembnejša tudi umetna inteligenca. Podjetja razvijajo nove modele nevron- ske in marketinške tržne inteligence digitalnih tehnologij. Prevajalska orodja na področju prevajanja postajajo vse učinkovitejša, saj izkoriščajo operativni napredek umetne inteligence na področju strojnega prevajanja. Današnji pro- jekti večjezičnega komuniciranja so raznoliki in se ne ustavi- jo pri preprostem poznavanju jezikov in prevajalskih orodij. Prenos komunikacije iz ene države v drugo zahteva pose- ben pristop k prevajanju. To pomeni tudi interdisciplinarno znanje, ki temelji na jeziku, kulturi, komunikaciji, tehnologiji in vse bolj tudi na trženju, zlasti pri prevajanju večjezičnih spletnih strani (Vaupot 2020) ali oglasnih sporočilih. To je opredeljeno s pojmi lokalizacija in transkreacija. V sedanjem kontekstu prevlade mondializacije in internetne komunikacije se klasično prevajanje spreminja in na novo opredeljuje svoje strategije. Prevajanje se zdaj razvija kot in- terdisciplinarna in ustvarjalna praksa, odprta za medkulturno področje. V članku na podlagi kvalitativne raziskave, opravlje- ne v obdobju maj-junij 2022, opisujemo nove trende in strate- gije, s poudarkom na odnosu med prevajanjem in trženjem, zlasti na prevajanju in prilagajanju spletnih strani in oglaše- valskih sloganov. V ta namen smo preverili naravo storitev prevajanja in lokalizacije ter transkreacije pri več slovenskih 82 res novae − letnik 8 • 2023 • številka 1 in tujih prevajalskih agencijah, ki storitve ponujajo na spletu. Prevajanje in trženje: aktualni trendi Pri organizaciji in prevajanju na splošno, zlasti pa pri preva- janju spletnih strani ali oglasov, so pomembni trženjski in poslovni del ter tudi kulturni dejavnik. Po eni strani lahko kulturne razlike vplivajo na poslovanje. Če jih ne upravlja- mo pravilno, lahko postanejo vir nesporazumov in napačnih predstavitev ter celo onemogočijo nemoteno delovanje pod- jetja. Nepoznavanje kulturnega dejavnika lahko vpliva tudi na trženje, katerega eden od glavnih ciljev je zadovoljiti potrebe potrošnikov ali obiskovalcev. Slabo upravljanje kulturnih raz- sežnosti tako lahko povzroči negativne odzive obiskovalcev in s tem škodi podjetju (Armstrong 2007). Pri načrtovanju tržne raziskave, izbiri trga in tržne strategije, ki jo je treba sprejeti, je zato treba upoštevati različne kulturne vidike. Na področju prevajanja je ena od rešitev adaptacija oziro- ma prilagoditev, na primer spletne strani ali oglaševalskega slogana, potrebam obiskovalcev. Pojem adaptacija ima vsaj dva pomena. Prvi pomen je v nasprotju s standardizacijo. To stališče se pojavlja v študijah mednarodnega trženja (Jolivot 2013). Stopnja standardizacije ali prilagoditve mednarodne spletne strani ali oglasa je namreč odvisna zlasti od komer- cialnih parametrov, in sicer od vrste izdelka ali storitve; izdel- ka ali storitve z nizko ali visoko vključenostjo; pozicioniranja izdelka ali storitve; pomembnosti države izvora; značilnosti trgov podjetja (kultura, družbenogospodarski okvir, pravno okolje itd.). Adaptacija omogoča upoštevanje kulturnih raz- lik med različnimi trgi, medtem ko standardizacija spodbuja vzpostavitev enotne mednarodne podobe (Vrontis in Thras- sou 2007; De Mooij 2005). To velja tudi za proces jezikovne- ga prilagajanja (Bastin 2009). Glede na primer preidemo na storitev lokalizacije ali transkreacije, ki vključuje obsežno kul- turno prilagoditev, da bi zadostili potrebam stranke in trga. 83sonia vaupot Lokalizacija spletnih strani Ker je prevajanje bistveni element pri ustvarjanju in razšir- janju informacij v globalizirani družbi (Gambier 2010, 17), se informacije razširjajo v več jezikovnih različicah, da bi bile dobičkonosne. Lokalizacija, ki se sooča z gospodarskimi izzi- vi, je tako usmerjena v prilagoditev izdelka različnim trgom z določenimi strategijami s komercialnega vidika ali včasih z namenom znižanja proizvodnih stroškov. Na področju pre- vajanja je ena izmed dejavnosti, ki zahteva interdisciplinarno usposobljenost, lokalizacija spletnih strani (Gouadec 2009). Ta prevajalska strategija zajema različne naloge, ki se od običaj- nega prevajanja razlikujejo po uporabi tehnologije in trženja. Pojem izhaja iz angleškega izraza localization, kar pomeni prevajanje in globalno prilagajanje izdelkov in storitev neke- mu locusu, to je kraju, regiji, državi ali celini (Gouadec 2009). Gre za prenos informacij z izvirnega jezikovnega področja na ciljno področje, kar pomeni prilagajanje oziroma adaptacijo ciljnemu občinstvu in lokalnim trgom ali udomačitev vsebi- ne (Valdéon 2010) oziroma označevanje (Bourdieu 2002). Ta strategija se je začela uporabljati v devetdesetih letih prej- šnjega stoletja za prevode spletnih strani in multimedije (Guidère 2009, 421). Pym (2004) pojasnjuje interakcijo med prevajanjem in lokalizacijo. Prevajanje in lokalizacija spletne- ga mesta, to je njegova prilagoditev v enega ali več jezikov, vključuje dva različna, vendar dopolnjujoča se vidika: prvi je strogo tehnični vidik adaptacije, drugi pa komunikacijski vidik lokalizacije. V prvem primeru gre zlasti za prevajanje besedila grafike na slikah, formatih itd. Drugi zadeva komu- nikacijsko razsežnost spletnih strani. V praksi so ta spletišča namenjena promociji institucij in podjetij. Lokalizacija sple- tnih strani je zato del širšega okvira večjezičnega komuni- ciranja za namene obveščanja in oglaševanja. 84 res novae − letnik 8 • 2023 • številka 1 Jezikovna pluralnost sporočil je tudi del strategije komuni- kacijske optimizacije (Guidère 2008). Po Guidèru (2010, 126) lokalizacija spletnih strani pomeni prevajanje in adaptacijo informacijske vsebine, slik, ikon in formatov določeni kulturi. Proces adaptacije je torej sestavljen iz prilagajanja sporo- čila obiskovalcem ob upoštevanju kulturnih omejitev. Ker na običaje, vrednote, stališča, navade, okuse, preference ter vedenje obiskovalcev pri nakupu in uporabi izdelkov vpliva njihova kultura, pa vseh potrošnikov po svetu ne privlačijo isti izdelki, oglaševalska sporočila, embalaža ali predstavitev itd. Delno to težavo rešuje pojav lokalizacije spletnih stra- ni, saj lokalizacija omogoča, da se izdelek kulturno prilagodi določeni ciljni kulturi. Pri spletnih straneh, na primer na po- dročju turizma, opažamo, da agencije informacije za stranke spremenijo glede na jezikovne, geografske ali kulturne poseb- nosti (Rike 2013; Schäler 2015; Vaupot 2020). Zato je ta strategija sestavljena iz posredovanja ali adapta- cije spletnega sporočila iz izvirnega jezika v enega ali več ciljnih jezikov, pri čemer v ospredju ni pošiljatelj, temveč prejemnik. Poudarek je na udomačevanju ali kulturalizaciji, da bi izpolnili pričakovanja ciljnega občinstva. To je mogoče doseči s tržno strategijo, ki je umeščena v širši okvir večjezič- nega komuniciranja komercialne narave (Guidère 2010, 127). Transkreacija in oglaševanje V sedanjih razmerah si organizacije in podjetja prizadevajo za širitev na svetovni trg. Izdelava trženjskega in komuni- kacijskega gradiva je pomemben korak pri vstopu na novi trg. Ti materiali odražajo podobo blagovne znamke (Gabal- lo 2012; Katan 2016). Prevajanje dokumentov ali projektov s 85sonia vaupot trženjsko in z oglaševalsko vsebino na splošno zadeva pre- vajalce, ki si prizadevajo optimizirati učinek mednarodne komunikacijske kampanje. Vendar je prevajanje oglaševal- skih kampanj s kulturnimi referencami v tuji jezik občutlji- va naloga. Poleg poznavanja terminologije mora prevajalec pridobiti tudi trženjsko in komunikacijsko znanje. Prevajanje oglasov zahteva ustvarjalne metode in strategije, ki ustreza- jo zahtevam prevajalca. Lokalizacija temelji na prepoznava- nju kulturne posebnosti potrošnika, prilagaja oglaševalsko komunikacijo locusu ter omogoča besedilno in ikonografsko prilagoditev (Guidère 2009, 421). Ta strategija vključuje rabo pogosto uporabljenih jezikovnih struktur in sklicevanja na lokalno kulturo, personalizacijo podob in izbiro izrazov, ki omogočajo optimizacijo za lokalne iskalnike. Vključuje teh- nične spremembe in spremembe na področju informacijske tehnologije ter se nanaša tudi na oblikovanje. Poleg lokalizacije prevodu dodaja vrednost predvsem tran- skreacija, ki s sodelovanjem strokovnjakov za trženje zago- tavlja kreativen prevod, pri čemer ohranja prvotni pomen sporočila in popolno trženjsko ustreznost ciljni kulturi. Tran- skreacija je še posebej učinkovita pri mednarodnem trženju. Izraz transkreacija združuje predpono trans- (iz angl. transla- tion), ki se nanaša na prevajanje besedila v drug jezik, in sa- mostalnik kreacija (angl. creation), ki se nanaša na ustvarjanje nečesa novega. Kadar prevodu uspe poustvariti na primer celotno komercialno spletno mesto, se to imenuje transkrea- cija. Ta strategija se nanaša tudi na ustvarjalni proces popol- ne prilagoditve oglaševalske produkcije določenemu trgu (Pedersen 2014; Risku, Pichler, Wieser 2017; Morón in Calvo 2018). Transkreacija deluje na več ravneh: prenaša koncept komunikacije in duh blagovne znamke; vzbuja občutke, da bi dosegla želeni učinek na potrošnika. Ta ustvarjalni prevod 86 res novae − letnik 8 • 2023 • številka 1 upošteva vse parametre oglaševalskega sporočila spletnega mesta, to je besedila in slike, ton in slog, vrste uporabljenega besedišča, vrednote, čustveni naboj; vse elemente, ki se lah- ko razlikujejo od kulture do kulture; jezikovne strategije in odtenke, konotacije, simboliko, kodekse in običaje, navade in vedenje; izvede vse potrebne spremembe, tako da je to poustvarjeno mesto v skladu s posebnostmi in z družbeno- kulturno občutljivostjo trga, ki mu je namenjeno (Penteliuc- -Cotosman 2020, 109). Storitve lokalizacije in transkreacije Prevajalske agencije se pri povečevanju prepoznavnosti močno zanašajo na velikana Googla. Preverili smo pri več slovenskih in tujih agencijah, ki ponujajo prevajanje v več jezikov in se na svojih spletnih straneh predstavijo s stori- tvijo in kakovostjo svojih storitev, kaj ta storitev pomeni in v čem se razlikuje od običajnega prevajanja. Raziskava nam je omogočila preveriti razmerje med prilagajanjem oziroma adaptacijo in trženjem v teh agencijah ter ugotoviti, katere storitve prevajalske agencije ponujajo na spletu v smislu lo- kalizacije in transkreacije. Naša raziskava je opazovalne oziroma opisne narave, metodo- logija pa je kvalitativna. Identificirali smo nekatere slovenske in tuje prevajalske agencije na spletu ter njihova gradiva v povezavi z lokalizacijo in transkreacijo. Preverili smo, kakšna je povezava med prevajanjem in trženjem ter katera so področja dela in pomembni elementi, ki jih oglašujejo agencije. Opa- zovali smo, kateri so trenutni trendi na področju prevajanja in digitalnega trženja oziroma ali so si ponudbe podobne. Z opazovanjem in zbiranjem podatkov vrednotimo gradivo in 87sonia vaupot prikazujemo razlike pri oglaševanju na spletnih straneh ter dejavnike, ki vplivajo na omenjena področja. Gradivo sestavljajo tako slovenske kot tuje spletne strani raz- ličnih prevajalskih agencij. V analizo so vključena besedila spletnih strani agencij, ki so se najprej prikazale z iskanjem v Googlu (iskalni niz se je glasil »prevajalska agencija lokali- zacija oziroma transkreacija«): Preverili smo storitev lokalizacije pri tujih agencijah, in sicer T.Translated, Be-Translated, AbroadLink Traductions, AC- STraduction, Lionbridge, RWS in Trusted translation. Stori- tve lokalizacije in transkreacije pa ponujajo ITC Traductions, PoliLingua, AJT Translation in Todaytranslations. Slovenski prevajalski agenciji, pri katerih je s spletnih strani razvidno, da se ukvarjata s storitvami lokalizacije, sta K&J Translations in AdriatIQa. Storitev lokalizacije in transkreacije nudi samo Alkemist, Euro-lingua in Interpremium pa nudita samo storitev transkreacije. V nadaljevanju natančneje navajamo ponudbo omenjenih agencij. Storitev, ki jo nudi Agencija K&J Translations, je lokalizacija, ki jo definira tako, da za lokalizacijo potrebujejo besedila, ki jih bralci razumejo glede na kulturni kontekst. Sem spadajo predvsem blogi, spletne strani, trženjska besedila in drugi izobraževalni materiali. Agencija AdriatIQa zelo na kratko omeni tudi lokalizacijo dokumentov. Nudijo celoten prevod in grafično obdelavo (DTP oziroma »Computer Aided Publication«) dokumentov, pripravljenih z uporabo programov FrameMaker, PageMa- 88 res novae − letnik 8 • 2023 • številka 1 ker, QuarkXpress, Corel, Photoshop in drugih aplikacij, ki jih priredijo značilnostim ciljnega jezika in tehničnim zahtevam. Agencija Alkemist nudi največ v navezavi z načrtovanjem je- zikovne lokalizacije: optimizacijo vsebin za spletne iskalnike oziroma prevajanja SEO (angl. Search Engine Optimization); lokalizacijo spletnih strani, grafike, ilustracij, e-knjig in video- posnetkov; lokalizacijo programske opreme. Transkreacija je na njeni spletni strani samo omenjena, bolj kot kreativno pisanje kakor prevajanje. Agencija Euro-lingua opisuje transkreacijo kot nadgrajeva- nje prevedenih besedil. Kot storitev nudi prevajanje in nato adaptacijo glede na namembnost, na primer trženjska, pred- stavitvena in oglasna sporočila, pa tudi življenjepise in moti- vacijska pisma posameznikov. Pri agenciji Interpremium nudijo samo storitev transkreacije, kar opredeljujejo kot prepisovanje. Z združitvijo kreativnih in prevajalskih procesov urejajo rokopis v računalniški obliki, besedilo preoblikujejo v priročen format, ki bo pregleden za arhiviranje, oblikovanje in prenašanje. Ker so slovenske agencije precej skope glede podatkov ozi- roma ponujenih storitev, smo preverili še pri tujih prevajal- skih agencijah, da bi pridobili več podatkov glede storitve lokalizacije in transkreacije, kar prikazujemo v nadaljevanju. Storitev lokalizacije Tuje prevajalske agencije, ki smo jih zajeli v raziskavo, ponu- jajo storitve prevajanja in lokalizacije, ko gre za prevajanje komunikacijske ali operativne trženjske kampanje za tuji trg. 89sonia vaupot Med storitvami, ki jih ponujajo prevajalske agencije v zvezi z lokalizacijo, so tudi storitve, namenjene prilagajanju vsebine in orodij ciljnemu jeziku in kulturi ali celo kulturnim prefe- rencam potrošnikov na ciljnih trgih: lokalizacija in prepiso- vanje videoposnetkov, lokalizacija večpredstavnosti, video trženje; lokalizacija spletnih strani in programske opreme (Mangiron in O’Hagan 2006). Lokalizacija spletnega mesta je prevod, usmerjen v SEO. Upošteva jezikovne, kulturne in tehnične razlike. Ne spre- minja prvotnega namena izvirnega besedila in vzbuja vtis, da je bilo prvotno napisano v ciljnem jeziku. Agencije raz- likujejo med vidno vsebino spletnega mesta stranke, kot so članki, prodajne strani in strani z izdelki: omogočeno je boljše sklicevanje v Googlu, da bi se povečala vidnost in pro- met na spletnem mestu; pomemben je tudi delež ali prevod nevidnega besedila spletnega mesta ali spletnih strani. Tudi v tem primeru se agencije osredinjajo na popolnoma pri- lagojeno komunikacijo pri prevajanju spletnih strani, kjer je pomembno vključiti kulturno razsežnost. Obstoječi mediji se običajno predelajo (oblikovanje–redakcija–lokalizacija), preden se začne razmišljati o prilagoditvi ciljnemu trgu, ki vključuje izvajanje dejavnosti, kot so transkreacija besedil, sloganov, preureditev strukture, večpomenskost podob, tr- žne kode itd. Sprašujejo se, kakšen je kontekst lokalizacije. Ali gre za kampanjo za nov izdelek? Ali za spletno stran za novi trg? Agencija Be-Translated (www.betranslated.fr) med prime- ri uspešne lokalizacije navaja primera podjetij Coca Cola in ASOS. Leta 2013 je družba Coca Cola začela kampanjo »Share a Coke«, v okviru katere so bila na pločevinkah natisnjena imena, da bi se izkušnja kupcev personalizirala. Družba je 90 res novae − letnik 8 • 2023 • številka 1 imena izbrala na podlagi imen, ki so bila najpogostejša v državah, kjer so se pločevinke prodajale. V Franciji sta bili uporabljeni imeni Pierre in Élodie, v Združenem kraljestvu pa Dave in Kate. Na Kitajskem je raba krstnega imena nespoštlji- va, zato je ta blagovna znamka uporabila izraze, kot sta prija- telj in sošolec, s čimer je pokazala, da je razumela pomemben kulturni element države. Drug primer uspešne lokalizacije je spletna trgovina z oblačili ASOS. Ob vsaki prijavi obiskoval- ca spletno mesto samodejno izbere pravilen jezik, slog in valuto za državo izvora. Ponuja tudi deset različnih načinov plačila, da bi se prilagodila čim večjemu številu ljudi glede na državo izvora, kar morda pojasnjuje dejstvo, da skoraj 60 odstotkov prodaje podjetja predstavljajo mednarodni kupci. Prevajalske agencije govorijo o marketinškem prevajanju oziroma o prevajanju trženjskih besedil in lokalizaciji na na- slednjih področjih prevajanja spletnih strani: prodajne strani; članki v blogih; prevajanje podobe podjetja stranke, če je cilj trženjske podpore doseči in prepričati potencialne stranke o kakovosti izdelkov ali storitev podjetja; prevajanje sporočil za javnost, če je cilj vplivati na nosilce odločanja v pano- gah ali na trgih, na katere je stranka usmerjena; prevajanje katalogov, brošur ali letakov za promocijo izdelkov ali sto- ritev stranke; prevajanje mednarodnih trženjskih kampanj kot prvega koraka k internacionalizaciji dejavnosti stranke, kadar želi stranka osvojiti nove trge (v tem primeru je tre- ba upoštevati strategije trženja); prevajanje drugih oglasih materialov, kot so zloženke, revije, časopisni oglasi, članki v strokovnih revijah itd. Dokumenti s področja trženja in oglaševanja, ki se prevajajo ali prilagajajo mednarodno, so poleg brošure letaki, televizij- 91sonia vaupot ski oglasi, spletne strani podjetij, predstavitve podjetij, oglasi v časopisih in revijah, sporočila za javnost, oglasni videopo- snetki, oglasne pasice, elektronska sporočila, oglasni dopisi itd. Glede na primer agencije med drugim najdejo številke, valute, merske enote, besedne igre, pregovore in šale, oblike datumov, telefonske številke in naslove, slike, barve in sim- bole, postavitev in imena domen ter predstavitev nekaterih tem, ki bi lahko bile tabu, kot sta alkohol in religija. Pomemben je tudi pravni vidik: prevajalci morajo vedeti, kaj je pravno izvedljivo. Tako na primer cenzura ali zakoni v drža- vi lahko vplivajo na vsebino publikacij podjetja. Agencija Be- -Translated navaja primer industrije videoiger. Kitajska je leta 2019 sprejela nove zakone, ki prepovedujejo vse videoigre, ki vsebujejo igre na srečo, kri ali trupla oziroma katerih tematika temelji na kitajskem imperializmu v preteklosti. Poleg tega mora lokalizirano besedilo biti jasno in razumljivo, zlasti kadar gre za merske enote in številke. Če mora na primer stranka sama pretvoriti velikost na etiketi oblačila, bo spletno stran hi- tro zapustila ali odšla v drugo trgovino. Prevajalec mora torej temeljito poznati ciljno kulturo, se zavedati kulturnih tabujev in se izogniti nenamerni žalitvi stranke. Omenjena agencija navaja tudi primer japonskega trga, kjer se je treba izogiba- ti slikam, ki vsebujejo številki 4 in 9, saj sta tam to nesrečni številki, povezani s trpljenjem in smrtjo. V takih primerih lah- ko prevajalec predlaga druge možnosti, da se ohrani namen izvirnega besedila. Prevajalec se torej izogiba rabi besed in podob, katerih konotacija je v ciljni kulturi negativna in ustvar- jajo negativno podobo o podjetju, čeprav bi se morda zdele neškodljive. 92 res novae − letnik 8 • 2023 • številka 1 Storitev transkreacije Preverili smo rabo transkreacije v oglasnih sloganih za Slove- nijo, Francijo, Belgijo in Združeno kraljestvo. Za storitev tran- skreacije smo izbrali nekaj mednarodnih podjetij in njihove slogane za podjetja Hofer/Aldi, L'Occitane in McDonald's. Oglejmo si nekatere primere oglasnih sloganov, ki so bili transkreirani. • Hofer/Aldi: Več kot fer (Slovenija); Place aux nouveaux consommateurs (Francija); Maintenant, tout le monde le sait (Belgija); Everyday amazing (Združeno kralje- stvo). • L’Occitane: Zašejkajte pod prho! (Slovenija); Partez du bon pied avec L'Occitane et dansez sous la douche! Sha- ke, shake, shake it! (Francija); Ça bouge chez l’Occitane! (Belgija); Shake up your shower routine (Združeno kra- ljestvo). • McDonald’s: Vse, kar imamo radi (Slovenija); Recevez comme vous êtes (Francija); McDo tu brilles dans les yeux des enfants belges! (Belgija); I'm lovin' it (Združeno kraljestvo). Oglasi so si po državah tudi zelo različni. Oglejmo si primer verige trgovin Hofer oziroma Aldi. Ko je podjetje Aldi leta 1967 v Avstriji prevzelo verigo trgovin Helmuta Hoferja, je za- radi prepoznavnosti imena obdržalo uveljavljeno ime Hofer v Avstriji in to razširilo pozneje tudi na Slovenijo. Ime Hofer je danes v rabi samo v Avstriji in Sloveniji, povsod drugod pa je v rabi Aldi. V Sloveniji eden izmed zadnjih oglasov pri- kazuje igralca Lada Bizovičarja, plakat iz leta 2020 pa kaže na 93sonia vaupot limone in rdeče sadje (jagode, borovnice, maline). Besedilo se glasi: Sveže sadje z okusom po svežem sadju. Pri opisu akcije zasledimo: »Agencija Saatchi & Saatchi je za oglaševalsko akcijo o Hoferjevi dnevno sveži ponudbi angažirala vse od Lada Bizovičarja do kvarteta pojočih štručk in Marsovcev.« (https://www.marketingmagazin.si/opazeno/hoferjevi-sve- zi-oglasi-za-sveze-izdelke) V Franciji se v oglasih za trgovino Aldi pojavijo štiri mlade ose- be, pred jezerom, besedilo pa se glasi: Aldi, place au nouveau consommateur (januar 2020). Oglas si je mogoče ogledati na YouTubu oziroma Facebooku. Oglaševalska kampanja pod- jetja Aldi Belgija je tudi drugačna in prikazuje veliko modro steklenico (besedilo ob steklenici je la qualité) in majhno modro steklenico (z besedilom le prix), kar pomeni »visoka kakovost za nizko ceno/visoka kakovost za Aldijevo ceno«. Besedilo je v nizozemščini in francoščini. Na dnu plakata je še dodano besedilo Maintenant, tout le monde le sait (https:// www.clearchannel.be/creatif/aldi-out-of-home-nationale/). Slogani in podobe, ki jih oglasi posredujejo v besedilni ali sli- kovni obliki, se jasno razlikujejo. Prevajalske agencije menijo, da se s transkreacijo poustvarja resnična ustreznost vsakega jezika in ozemlja. Storitve za transkreacijo želijo doseči vsa občinstva, tako da prevzamejo pristen ton blagovne znamke ne glede na jezik, kulturo in trg. Pri poročanju o konkretnih dejstvih v tujem jeziku transkreacija ni potrebna. Tak primer je borzno poročilo o delniški družbi, katerega namen je ob- vestiti bralce o gibanju cene delnice in o tem, kaj se je zgo- dilo v podjetju, da bi pojasnilo ta trend. Dokument je stvaren in ne vzbuja čustev, zato v tem primeru prevajalcu ni treba po- drobno poznati panoge oziroma kulture. Pri bolj sugestivni vsebini pa je povsem drugače. Sloganov in drugih oglasnih ali trženjskih besedil ni mogoče preprosto prevesti. Za pro- mocijo storitev podjetja prevajalec v celoti prilagodi sporo- 94 res novae − letnik 8 • 2023 • številka 1 čilo ciljnemu občinstvu. Ustvaril bo privlačno in učinkovito sporočilo za dobro komunikacijo s ciljnim občinstvom. V popolnoma novem besedilu, napisanem posebej za določen trg, bodo zajeti namen, kontekst, slog, ton in čustva izvirnika. Prevajalec torej manipulira z jezikom, podobami ter jezikov- nimi in kulturnimi odtenki. Agencije so navedle, da uporabljajo transkreacijo za preva- janje ali adaptacijo sloganov, oglasov in oglasnih desk, na- slovov (npr. televizijskih oglasov, naslovov filmov in knjig, interaktivnih zaslonov itd.), drugih vsebin, ki nagovarjajo čustva uporabnikov, pogovornih zapisov v blogih, vsebin z vprašanji in odgovori (npr. glasovno iskanje). Hvalijo se s tem, da imajo ustvarjalno ekipo profesionalnih prevajalcev in jezikoslovcev, ki tekoče govorijo jezik ter dobro poznajo kulturo ciljnega trga oziroma panogo in lahko vodijo vse faze postopka transkreacije. Delo prevajalca je analizirati vsebino in zahteve izvirnega jezika. Ugotavlja, v kolikšni meri se izvirno besedilo razlikuje od besedila, ki ga je treba ustvariti, v smislu jezika, kulture in ciljne skupine. Poskuša ustvariti eno ali več različic besedila v ciljnem jeziku, da bi bil dosežen enak učinek na ciljno tržno občinstvo in da bi bil sprožen enak odziv kot v primeru izvirnega besedila na izvirnem trgu. Končno besedilo je popolnoma prilagojeno ciljni skupini in njenemu trgu. Agencija Lionbridge (https:// www.lionbridge.com/) med primeri uspešne transkreaci- je navaja serijo blogov v osmih delih z naslovom »Going Global 101«. Ker so se jezikovni strokovnjaki zavedali, da oznaka »101«, ki je v angleščini pogosto v rabi za označeva- nje začetnih vsebin, ne bo nujno nagovorila mednarodnih bralcev, so se pri pripravi serije za nemške bralce namesto za dobesedni prevod »Globale Präsenz 101« odločili za tran- skreacijo »Internationalisierung leicht gemacht« oziroma 95sonia vaupot »L'internationalisation simplifiée« v francoščini, da bi bili zvesti prvotnemu sporočilu. Eden od ciljev transkreacije je torej ustvariti spletno vse- bino, ki bo dosegla ciljno občinstvo. Ocenjuje se, da bodo morala podjetja, zlasti tista, ki poslujejo na mednarodni rav- ni, v prihodnjih letih za optimizacijo rezultatov v iskalnikih ustvariti kakovostno vsebino, specifično za vsak ciljni trg. V ta namen prevajalske agencije predlagajo strategijo naravnega sklicevanja, ki naj bi omogočala uvrstitev na vrh Googlovih rezultatov iskanja. Menijo, da se bo s pojavom Googlovega algoritma BERT (angl. Bidirectional Encoder Representations from Transformers) povečalo število iskalnih poizvedb v na- ravnem jeziku z zapletenejšimi besednimi zvezami in vpraša- nji. Ta algoritem lahko razlaga dolga vprašanja in učinkovite- je obdeluje razmerja med besedami, tako da določi kontekst iskanja. Agencija Lionbridge na primer usposablja zaposlene v podjetjih glede mednarodnih blagovnih znamk za dose- ganje odličnih rezultatov SEO. Med drugim se osredinja na posebnosti različnih trgov, saj so rezultati za isto temo po- gosto različni. Navaja primer iskanja električnih avtomobilov, kjer raziskava pokaže, da prebivalce Los Angelesa bolj skrbijo standardi emisij CO2, medtem ko se prebivalci Quebeca bolj zanimajo za zimske zmogljivosti. Vprašanja za isto temo se torej zelo razlikujejo, rezultati pa naj bi usmerjali izbiro lokal- nih vsebin. Tako je transkreacija pristop k dodajanju ključnih besednih zvez spletni vsebini, ki upošteva analizo SEO. Preva- janje in SEO sta dve bistveni veščini, ki zagotavljata, da je vse- bina večjezičnega spletnega mesta dobro vidna v iskalnikih. Agencije, ki se ukvarjajo s transkreacijo, poustvarijo torej vsebino za ciljni jezik in trg, pri tem pa ohranijo njen ustvar- jalni in čustveni vidik. Nudijo storitve lokalne ocene in dolo- 96 res novae − letnik 8 • 2023 • številka 1 čijo najboljši pristop, ki združuje ustvarjanje vsebine za ciljni trg, transkreacijo in (ali) prevajanje, da strankam zagotovijo optimalne rezultate SEO. Transkreacija se pokaže kot proces sodelovanja med dvema ali več prevajalci. Pri oglaševalski kampanji z večjezično distribucijo poskušajo agencije odgo- voriti na naslednja vprašanja: kakšne so vrednote blagovne znamke naročnika/podjetja? Kakšna je glavna ideja oziroma sporočilo blagovne znamke? Kako ga želijo predstaviti med- narodnemu občinstvu? Kakšen je kontekst transkreacije: ali gre za slogan, naslov knjige, televizijski oglas? Ali je treba naslove spletnega mesta, ki ga je treba prekvalificirati, loka- lizirati? Ali je treba prevedeno vsebino optimizirati za ustre- zno in učinkovito iskanje na regionalnem trgu? Agencije prav tako poudarjajo, da se pri transkreaciji poskuša zvesto prenesti glavno tržno sporočilo izvirne vsebine; spoštovati in ponoviti slog izvirne vsebine; ustvariti vsebino, ki se čim bolj izogiba kopiranju izvirne vsebine; uporabiti izvirno vse- bino kot referenco za dosego ciljne vsebine, ki ni prevod, temveč ustvarjena vsebina; zagotoviti, da je vpliv ciljne vse- bine na ciljni trg na enaki ravni kot v izvirni vsebini; prilagodi- ti sporočilo ob upoštevanju lokalnih in kulturnih posebnosti; ustrezno in primerno uporabiti slike za ciljni trg; uporabiti ustrezno terminologijo in ključne besede; učinkovito komu- nicirati s ciljnim občinstvom (ton, izrazi). Zaključek Nekateri pristopi, ki jih predlagajo prevajalske agencije, so skupni tako lokalizaciji kot transkreaciji. Ti so naslednji: naj- prej se s stranko opravi sestanek, na katerem se ob upošte- vanju gradiva pripravi brainstorming. Cilj je opredeliti točke, povezane z oblikovanjem, redakcijo, lokalizacijo ali s trans- 97sonia vaupot kreacijo. Obstaja nekaj jezikovnih in komercialnih vprašanj: ali naj se, z izjemo angleščine, uporablja tikanje ali vikanje? Kakšna je starost občinstva ciljnega trga? Ali je treba besedilo ali slogan preoblikovati in prilagoditi ciljnemu jeziku ali kul- turi? Za katero vrsto besedila gre? Kaj je glavno sporočilo, ki ga želimo posredovati ciljni skupini? V kakšnem tonu in slogu želimo komunicirati s ciljnim občinstvom (formalno, pogovorno, humorno itd.)? V kateri obliki želimo poslati cilj- no besedilo? Ali obstajajo omejitve glede dolžine besedila? Ali je na voljo referenčno gradivo? Ali obstajajo na primer ključne fraze ali navodila za slog, jezik in terminologijo? Tuje prevajalske agencije poudarjajo, da prevajalec posku- ša besedilo napisati na novo, v mislih ima ciljno občinstvo, zato besedilo prilagodi regionalnim kulturnim posebnostim ciljnega občinstva. Vendar je cilj faze transkreacije poleg pretvorbe besedila tudi njegova sprememba, da se ustva- rita čustvena izkušnja in povezava z zelo specifičnim ciljnim občinstvom. To lahko doseže celo končno raven, ko ekipa v ciljni državi predlaga razvoj ali celo neposredno prilagoditev lokalne vsebine. Agencije navajajo, da so prevajalci, strokov- njaki za lokalizacijo in transkreacijo dvojezični ali večjezični, medtem ko so strokovnjaki za transkreacijo specializirani tudi za lokalizacijo trženja, pisanje besedil in oblikovanje tr- ženja blagovnih znamk, zanje pa sta značilna tudi široka kul- turna zavest ter globoko razumevanje jezikovnih in kultur- nih odtenkov. Dodajajo, da se prevajalci izogibajo uporabi prevajalske programske opreme za strategije lokalizacije in transkreacije, saj prevajalniki še vedno prevajajo besedo za besedo, ne da bi upoštevali pomenske odtenke ali neskladje sintakse jezika. Ne morejo prevesti idiomatike jezika ali prila- goditi kulturne reference oziroma besedne igre. Prav tako ne morejo opravljati dela (ponovnega) ustvarjanja, ki je običaj- 98 res novae − letnik 8 • 2023 • številka 1 no rezervirano za oglaševalce. Tako se izognejo jezikovnim ali kulturnim nesporazumom, skrajšanju sporočila, pa tudi napakam, ki bi lahko vplivale na promet podjetja in ugled stranke. In končno, transkreacija je še posebej uporabna za trženjske in oglaševalske funkcije v podjetju. Te vključuje- jo znamčenje in promocijo, spodbujanje ohranjanja strank, korporativno komuniciranje znotraj in zunaj podjetja itd. Jezikovna in kulturna razsežnost sta zato nepogrešljivi se- stavini lokalizacije in transkreacije. Tržna in oglaševalska be- sedila uporabljajo bolj ustvarjalno, včasih bolj pogovorno in včasih knjižno rabo jezika. Poleg temeljitega poznavanja jezika se lahko pri oglaševalskih prevodih vključijo metafo- re ali bogatejše semantično sporočilo, sinonimi in različne stilistične figure. Pri imenu blagovne znamke je treba med drugim preveriti, kako se izgovori, ali je konotirano (nega- tivno oziroma zunaj trga), kako se dojema logotip (v skladu s podobo, ki jo želimo posredovati, glede na barve, oblikova- nje in tudi glede na transliteracijo imen izdelkov). Če je treba, se opredelijo prve spontane asociacije. Enako pomemben je tudi kulturni dejavnik. Paziti je treba na kakovost prevodov. Sporočilo mora biti popolnoma ra- zumljivo in prilagojeno kulturi ciljne skupine. Prevajanje kul- turno obarvanih oglaševalskih kampanj v tuji jezik je zato občutljiva naloga. Z vidika kakovosti se agencije sklicujejo na sisteme upravljanja kakovosti in certifikate, kot so ISO 9001, ISO 17100, NF EN 15038:2006 itd. Vodenje in organizacija pre- vajalskega dela potekata v skladu z načeli standarda kako- vosti ISO 9001, sistema upravljanja, ki zagotavlja, da so vse informacije o projektu kadar koli dostopne po področju za stranke. Standard ISO 17100 je tudi omenjen kot poseben standard za prevajalske storitve. Njegova glavna značilnost 99sonia vaupot je, da morata prevod za overitev prevesti in pregledati dva neodvisna strokovna prevajalca. Agencije uporabljajo tudi profesionalno trženjsko programsko opremo za vzdrževa- nje podatkovnih zbirk prevodov strank, kar je v pomoč pri ohranjanju dosledne rabe terminov v besedilih. Te jezikovne tehnološke rešitve lahko med drugim obdelujejo datoteke v programih InDesign in Illustrator ter omogočajo večjezične storitve DTP v rekordnem času. Storitve transkreacije so prav tako pomembna razširitev ponudbe SEO in večjezičnega tr- ženja. Ne nazadnje morajo biti profesionalni prevajalci po mnenju agencij poleg poznavanja jezika specializirani tudi za trže- nje, saj je podjetjem povezava med oddelki za lokalizacijo in trženjem v pomoč. Zaradi vse večjega pomena jezika, kul- turnega prilagajanja in tržno specifičnih nakupnih vzorcev je opaziti, da lokalizacija spodbuja digitalno preobrazbo in mednarodno gospodarsko rast. Reference Armstrong, Gary. 2007. Principes de marketing. Paris: Pear- son Education. Bastin, George L. 2019. Adaptation. Routledge Encyclopedia of Translation Studies: 10–14. Bourdieu, Pierre. 2002. The Social Conditions of the Interna- tional Circulation of Ideas. Actes de la recherche en sciences sociales 145: 3–8. 100 res novae − letnik 8 • 2023 • številka 1 de Mooij, Marieke K. 2005. Global Marketing and Advertising: Understanding Cultural Paradoxes. Thousand Oaks: Sage. Gaballo, Viviana. 2012. Exploring the boundaries of transcrea- tion in specialized translation. ESP Across Cultures, 9: 95–113. Gambier, Yves. 2010. Translation strategies and tactics. Han- dbook of translation studies, 1: 412–418. Gouadec, Daniel. 2009. Guide des métiers de la traduction, de la localisation et de la communication multimédia. Paris: Maison du dictionnaire. Guidère, Mathieu. 2008. La Communication multilingue: tra- duction institutionnelle et commerciale. Louvain-la-Neuve: De Boeck Université. Guidère, Mathieu. 2009. De la traduction publicitaire à la communication multilingue. Meta 54, 3: 417–430. Guidère, Mathieu. 2010. Les nouveaux métiers de la traduc- tion. Hermès, La Revue 56, 1: 55–62. Jolivot, Anne-Gaëlle. 2013. Marketing international. Paris: Du- not. Katan, David. 2016. Translation at the cross-roads: Time for the transcreational turn? Perspectives 24, 3: 365–381. Mangiron, Carmen; O’Hagan, Minako. 2006. Game Localisa- tion: Unleashing Imagination with “Restricted” Translation. The Journal of Specialised Translation 6: 10–21. Morón, Marián, Calvo, Elisa. 2018. Introducing Transcreation Skills in Translator Training Contexts: A Situated Project-Based Approach. The Journal of Specialised Translation 29: 126–148. 101sonia vaupot Pedersen, Daniel. 2014. Exploring the Concept of Transcre- ation – Transcreation as “More than Translation”? Cultus: the Intercultural Journal of Mediation and Communication 7: 57–72. Penteliuc-Cotosman, Luciana. 2020. La traduction publicitère à l’ère du digital. Professional Communication and Translati- on Studies 13: 105–114. Pym, Anthony D. 2004. The Moving Text. Localization, trans- lation, and distribution. Amsterdam, Philadelphie: John Ben- jamins. Rike, Sissel Marie. 2013. Bilingual corporate websites - from translation to transcreation? Journal of Specialised Transla- tion 20: 68–85. Risku, Hanna, Pichler, Theresa; Wieser, Vanessa. 2017. Tran- screation as a translation service: Process requirements and client expectations. Across Languages and Cultures 18: 53–77. Schäler, Reinhard. 2015. Localisation et traduction ». Hand- book of Translation Studies 1: 209–214. Valdéon, Roberto A. 2010. Translation in the informational society. Across Languages and Cultures 11, 2: 149–160. Vaupot, Sonia. 2020. Translation and language localization of tourism websites. Language and culture in the intercultural world. Cambridge Scholars Publishing: 69–81. Vrontis, Demetris, Thrassou, Alkis. 2007. Adaptation Vs. Stan- dardisation in International Marketing - The Country-of-Ori- gin Effect. Innovative marketing 3, 4: 7–21. UDK: 930.85(497.4):929Erlich L. 1.04 strokovni članek Helena Janežič univ. dipl. prof. zgod., univ. dipl. bibl. (Narodna in univerzitetna knjižnica) (Turjaška ulica 1, 1000 Ljubljana, Slovenija) helena.janezic@nuk.uni-lj.si Ehrlich in zavest slovenske državnosti Izvleček: Sanje naroda o lastni državi so bile dolga stoletja tudi sanje Slovencev. Čeprav segajo korenine slovenskega po- vezovanja v zgodnjesrednjeveško Karantanijo, so naši sloven- ski predniki po koncu karantanske države skoraj tisoč let živeli razdrobljeni med različne dežele in tudi države. Prve politične zahteve po skupni entiteti vseh pripadnikov slovenskega na- roda so prvič zapisali marca 1848, v letu pomladi narodov. Z jasno mislijo o samostojni slovenski državi je prvi nastopil dr. Lambert Ehrlich, ki je o samostojni Sloveniji govoril že leta 1933 v pridigi na Svetih Višarjah, konec leta 1941 pa je obliko- val ilegalni politični program z naslovom Slovenski problem, v katerem je med možnostmi predvidel Slovenijo kot samo- stojno državo. Dokument predstavlja ključno besedilo slo- venske osamosvojitvene misli, ki je z Ehrlichovim umorom in zmago komunistične revolucije po drugi svetovni vojni skupaj z Ehrlichovimi učenci in drugimi migranti odšla na tuje. Veliko prej kot v domovini je dobila pomen edine, za razvoj slovenskega naroda sprejemljive rešitve. Ključne besede: samostojna Slovenija, Slovenski problem, Višarska Slovenija, Slovenska deklaracija. 104 res novae − letnik 8 • 2023 • številka 1 Ehrlich and the Consciousness of Slovenian Statehood Abstract: Like every nation, the Slovene people were for centuries dreaming of having their own state. The roots of Slovene integration go back to early medieval Carantania; however, after the end of its existence, our Slovene ances- tors lived dispersed among different lands and countries for almost one thousand years. The first political requirements for a common entity of all members of the Slovenian nation were first written down in March 1848, during the year of the Spring of Nations. Dr Lambert Ehrlich was the first to unambiguously express the idea of an independent Slovenian state. As early as in 1933, he spoke about an independent Slovenia in his sermon at the mount of Svete Višarje. At the end of 1941, he cre- ated an illegal political programme entitled The Slovenian Problem; in one of his options, he envisioned Slovenia as an independent state. This document is the key text of the Slovenian independence thought. With Ehrlich’s murder and the victory of the communist revolution after the Second World War, the idea of independence left for abroad togeth- er with Ehrlich’s students and other migrants. There, much earlier than in its homeland, his thoughts for independence became the only acceptable solution for the development of the Slovenian nation. Key words: Independant Slovenia, Slovenian problem, Višarje’s Slovenia, Slovenian declaration. 105helena janežič Uvod Slovenci živimo v svoji nacionalni državi dobrih trideset let. Željo stopiti na samostojno pot smo izrazili na plebiscitu, kjer je »ZA« samostojno in neodvisno državo Slovenijo glasovalo 88,5 % vseh volivcev oziroma 95 % tistih, ki so se plebiscita udeležili (Starman 2010, 44). Želja biti gospodar na svojem, je zapisana že v naše gene, a čeprav segajo korenine sloven- skega povezovanja v zgodnjesrednjeveško Karantanijo, so naši predniki po koncu karantanske države skoraj tisoč let ži- veli razdrobljeno med različne dežele in tudi države.1 V dolgi in bogati zgodovini našega bivanja na tem prostoru ni bilo vedno pogojev ali pa volje, da bi do take uresničitve prišlo. Potreben je bil tudi poseben nasmeh zgodovine in čas pred dobrimi tridesetimi leti je bil tak milostni čas, ko so – lahko bi tako rekli – tudi vse zvezde prav stale. Pa vendar je bila pot do plebiscitarne odločitve o samostojnosti in nato izvedbe te volje velike večine Slovencev tlakovana z ubesedenimi mislimi in dejanji naših prednikov, ki so z jasnim pogledom videli slovensko prihodnost le v lastni državi. 1 Nastanek Karantanije na začetku 7. stoletja je povezan s Samovo ple- mensko zvezo (623–658) in predstavlja prvo slovansko državno tvor- bo. Ime je dobila po pokrajini onstran Karavank in je kot politična tvorba verjetno segala tudi v del današnjega slovenskega ozemlja, njeno politično in versko središče pa je nastalo na Gosposvetskem polju. Notranjepolitične samostojnosti Karantanije, ki se je poleg oči- tne jezikovne kulture, pravnih običajev in navad kazala predvsem v volitvah lastnih knezov, je bilo konec okoli leta 828. Poseben obred ustoličevanja knezov pri Krnskem gradu na knežjem kamnu pa je v slovenskem jeziku potekal vse do leta 1414. 106 res novae − letnik 8 • 2023 • številka 1 Prva politična zahteva v pomladi narodov Zavest o bivanju vseh Slovencev znotraj ene entitete je bila kot politična zahteva prvič izpostavljena v letu pomladi na- rodov, torej leta 1848, s programom Zedinjena Slovenija,2 od- mevala pa je spet v Majniški deklaraciji3, prebrani leta 1917 v dunajskem parlamentu, in kot ideja o slovenski samostoj- nosti previdno vznikala v dvajsetih letih prejšnjega stoletja. Za prvo zahtevo po samostojni slovenski državi bi lahko šteli zapis literata Boža Voduška v glasilu slovenskega katoliškega dijaštva Križ na gori: »Lastna država je za narod enak ideal kakor za poedinca osebna svoboda. Ona je za narod ravno tako nujna zapoved samospoštovanja kakor za poedinca.« (Vodušek 1927, 108)4 Vodušek je prihodnost Slovenije videl 2 Zahteve po zedinjeni/združeni Sloveniji so 29. marca 1848 prinesle Kmetijske in rokodelske novice v prispevku pod naslovom Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem dobrega serca!. Spisal jih je v mno- žici aktivnih narodnih buditeljev najbolj agilen celovški stolni dekan Matija Majar - Ziljski in veljajo za prvi slovenski politični program. Glavna zahteva programa je bila združena Slovenija. Namesto raz- drobljenosti na dežele Kranjsko, Štajersko, Primorsko in Koroško so zahtevali skupno kraljevino Slovenijo v okviru Avstrijskega cesarstva in enakopravnost slovenskega jezika v javnosti. 3 Leta 1917 je v Avstro-Ogrski ponovno oživelo parlamentarno življe- nje, državni zbor se je sestal prvič po letu 1914. V imenu slovenskih, hrvaških in srbskih poslancev v dunajskem parlamentu, povezanih v Jugoslovanski klub, je njihov predsednik Anton Korošec 30. maja 1917 v državnem zboru prebral skupno izjavo, imenovano Majniška deklaracija. Z njo so zahtevali združitev Južnih Slovanov, živečih v monarhiji, v avtonomno enoto. V deklaracijskem gibanju, široki akciji po vsem slovenskem ozemlju, so v podporo izjavi zbrali okoli 200.000 podpisov. 4 Pesnik, prevajalec, jezikoslovec in mislec Božo Vodušek (1905–1978) je 107helena janežič v enakopravni federaciji, pisatelj in politik Anton Novačan pa je že nekoliko pred njim predlagal konfederativno zvezo s suverenimi republikami Hrvatov, Srbov in tudi Bolgarov (Grdina 2022, https://enciklopedija-osamosvojitve.si).5 Idejo o samostojni slovenski državi so poznali tudi v stranki SLS ves čas obstoja stare Jugoslavije, vendar ta ni bila nikoli se- stavni del njenega uradnega programa (Granda 2022, 271). V zvezi z razvojem slovenske osamosvojitvene misli omeni- mo še predvojne komuniste, ki so zastopali federalno držav- no ureditev. Vsekakor pa samostojna Slovenija ni bila želja komunističnega vodstva, saj ta, kakor je bilo izrečeno nekaj desetletij kasneje, tudi nikoli ni bila njihova »intimna opcija«. Rešitev nacionalnega vprašanja je komunistom pomenila zgolj orodje za dosego političnih ciljev. Izstopajo pa neka- teri posamezniki, med njimi Tržačan Vladimir Martelanc6, ki je zastopal »načelo o brezpogojni pravici Slovencev do samostojne države, vključno z odcepitvijo in ustanovitvijo samostojne republike« (Granda 2022, 273). v mladosti pripadal mladinskemu katoliškemu prenovitvenemu giba- nju, ki se je na Slovenskem najmočneje utelesilo v krogu revij Križ na gori (1924/1925–1926/1927) in Križ (1928–1930). Skupina je po glasilih dobila ime križarji. 5 Pisatelj in politik Anton Novačan (1887–1951) je že v mladosti pripadal celjskim narodnjaškim in neoslovanskim krogom. V dvajsetih letih se je njegovo politično gibanje preobrazilo v Slovensko republikansko stranko in čedalje odločneje zagovarjalo samostojno slovensko držav- nost. Sicer v konfederaciji z drugimi južnoslovanskimi narodi, vendar bi Slovenija po njegovem mnenju morala imeti tako lastno vojsko kot svoj denar. 6 Predvojni komunist, politik in publicist Vladimir Martelanc (1905–1944) je svoje življenje zaključil v koncentracijskem taborišču v Franciji. 108 res novae − letnik 8 • 2023 • številka 1 Ehrlichova Višarska Slovenija Omenjeni preobrati in oživitev programa, ki je bil prvič pred- stavljen leta 1848, predstavljajo zasuk v slovenski zgodovini in drobna rodovitna zrna, ki so naznanjala spremembe. Seme je bilo posejano in brez dvoma lahko zapišemo, da segajo kore- nine jasno zapisane ideje o neodvisni slovenski državi v drugo in tretje desetletje 20. stoletja. Napajajo se v Akademskem klu- bu Straža, ki je združeval katoliške študente in ga je leta 1937 ustanovil in vodil dr. Lambert Ehrlich. Rodil se je v Žabnicah v Kanalski dolini pod Svetimi Višarjami7 in tej božji poti je že od svoje zgodnje mladosti posvečal veliko pozornost. Svete Vi- šarje – gora na stičišču, svetilnik na skali, v katero butajo valovi slovanskih, germanskih in latinskih ljudstev – so v času med obema vojnama predstavljale odmaknjeno oazo, kjer so se Slo- venci lahko zbirali, saj to zaradi pritiskov v določenem obdobju ni bilo mogoče niti v Ljubljani, kaj šele na Koroškem ali v krajih, ki so po letu 1920 pripadli Italiji. Tja je bil po objavi razglasa »Kaj Slovenci terjamo!«8 že leta 1848 pregnan Matija Majar Ziljski. 7 Pred prvo svetovno vojno so živeli v Kanalski dolini, ki je do kon- ca prve svetovne vojne oziroma do podpisa Saintgermainske mirovne pogodbe leta 1919 spadala pod avstro-ogrsko monarhijo, kjer so bili skoraj izključno pripadniki slovenske in nemške narodnosti. Še sredi 19. stoletja so bile občine Žabnice, Ukve in Lipalja vas popolnoma slovenske, občina Tablja (Pontebba) popolnoma nemška, v Naborje- tu in Trbižu pa so prevladovali nemško govoreči prebivalci. Do prve svetovne vojne je bil proti Slovencem usmerjen asimilacijski oziroma germanizacijski pritisk, po priključitvi Italiji pa je pritisk prihajal z ita- lijanske strani (Pahor 1987, 321). 8 Letak »Kaj Slovenci terjamo!« je bil ljudstvu namenjen letak, ki je natančneje razložil idejo zedinjene Slovenije, ki je bila javno prvič objavljena v letu 1848. Matija Majar je konec marca sestavil peticijo s programom Zedinjena Slovenija, ki je bila naslovljena na cesarja, med 109helena janežič Dr. Ehrlich je leta 1910 v Celovcu izdal knjigo Svete Višarje (Ehrlich 1910), ki zanj niso predstavljale le Marijine božje poti, temveč tudi duhovno, kulturno, geografsko in narodnopo- litično središče, iz katerega izhajajo dobrine tako za sloven- ski kot za ostale narode. Odločilno sta ga zaznamovala tudi njegovo koroško poreklo in življenje v koroškem okolju. Do- ločalo je njegovo vero v slovenski narod in odpor proti nem- škemu hegemonizmu ter krepilo zvestobo ideji zedinjene/ združene Slovenije in mu širilo pogled na Slovence v vsem etničnem prostoru. Po posvetitvi se je ob duhovniškem delu posvečal tudi pro- svetno-političnemu delovanju med svojimi rojaki na Koro- škem in bil zaradi poznavanja razmer kot izvedenec leta 1919 imenovan za člana jugoslovanske delegacije na mirovni kon- ferenci v Parizu.9 Tine Duh, eden od Ehrlichovih učencev in velik zagovornik slovenske osamosvojitvene misli,10 je menil, ljudstvom pa je krožila v prepisih. Letak je bil natisnjen 5. aprila 1848 in najverjetneje priložen Kmetijskim in rokodelskim novicam 10. maja tega leta. 9 Po koncu prve svetovne vojne so se januarja 1919 na mirovni konferenci v Parizu sestali predstavniki 32 držav, o vseh pomembnejših sklepih pa je odločal svet »velikih pet«, to je Velike Britanije, Francije, Kraljevine Italije, ZDA in Japonske. Kot del jugoslovanske delegacije so na kon- ferenci sodelovali tudi slovenski predstavniki. Slednji so se zavzemali predvsem za ohranitev enotnosti slovenskega naselitvenega prostora, ki so ga želeli obvarovati pred prevelikim razkosanjem na posamezne države. Slovenska delegacija, ki je bila strokovno izjemno dobro pod- kovana, pa je bila po prihodu v Pariz hitro soočena z mednarodnopo- litično stvarnostjo. Ključna posledica pariške mirovne konference za Slovence je bila izguba kar 39 odstotkov etničnega ozemlja. 10 Tine Duh je s somišljeniki v Buenos Airesu ustanovil društvo Slovenski dom, ki je izdajalo glasilo Slovenska pot, kasneje pa je sodeloval še pri glasilu argentinskega Slovenskega državnega gibanja Smer v sloven- 110 res novae − letnik 8 • 2023 • številka 1 da naj bi Ehrlich prišel do spoznanja o nujnosti samostojne slovenske države že na pariški mirovni konferenci. Tam je »osebno spoznal mehanizme delovanja svetovne diplomaci- je ter se je lahko prepričal, kako smo Slovenci malo poznani po svetu« (Duh 1984, 1). Predvsem pa je videl, kako malo šteje narod, če nima svoje države in si zanjo niti ne prizadeva. Že kot bogoslovec v Innsbrucku je razmišljal o pomenu vere za narodnost in razvijal svoj pogled na slovensko narodno samostojnost, izkušnja s pariške mirovne konference pa je nedvomno izoblikovala njegov strateško domišljen in dokaj jasno izdelan pogled na položaj slovenskega naroda v Evro- pi. Pripadnost narodu je trdno povezoval s pripadnostjo veri, slovensko narodno vprašanje pa je povezoval z odporom proti nacionalsocializmu in boljševizmu. Leta 1922 je postal profesor na Teološki fakulteti v Ljublja- ni, članici leta 1919 ustanovljene ljubljanske univerze, kjer je predaval primerjalno veroslovje in apologetiko. Okoli sebe je zbiral aktivnejše katoliške študente in jih vključeval v mi- sijonsko dejavnost. Škof Rožman ga je 23. marca 1931 uradno imenoval za študentskega duhovnika (duhovnika za akade- mike) (Juhant 2022, 126). Že zgodaj je opazil širjenje komu- nističnih idej med katoliško mladino in poskušal študente usposabljati za enakopraven nastop zoper komunistične celice na univerzi. Njegovo glavno orodje sta bila njegov duhovni profil in zgled. Udeleževal se je študentskih zboro- vanj v okviru katoliških akademskih društev in predstavljal krščanska stališča ter zavračal komunistične ideje, čeprav mu je to prineslo neprijetnosti in zasramovanja. Poudarjal je pomen verske in narodnostne vzgoje ter ob tem razvijal in širil idejo samostojne Slovenije. Zanjo je nav- sko državo. 111helena janežič duševal mlade, ki so se okrog njega zbirali na Svetih Višarjah, kjer je imel leta 1933 znamenito pridigo, v kateri je z jasno ostrino zagovarjal samostojno in združeno Slovenijo: »Ni na- ključje, da smo se zbrali prav tukaj, marveč je to božja volja. Božja volja nam tukaj, na Svetih Višarjah, razodeva, kaj je naloga Slovencev na zemlji, kjer živimo. Ob temeljih te sve- te gore se stikajo tri poglavitna evropska plemena. Njihovi valovi, prihajajoči od juga, severa in vzhoda, bi udarili skupaj prav tu. Romani, Germani in Slovani bi prav tukaj skušali riniti drug drugemu mejnike nazaj. A naši očetje so bili modrejši od vojskovodij in politikov. Namesto mejnika so postavili na ta otok med tremi narodi cerkev. To je edini mejnik v Evropi, ki narodov ne loči, marveč jih združuje. Danes je tak mejnik vsa naša domovina. Slovenija mora biti mejnik, ki druži in veže jug s severom in vzhod z zahodom. Sama ne sme biti ne eno ne drugo ne tretje. Ostati mora mejnik, ki druži – kakor Svete Višarje. To je božja volja! To nalogo bo mogla Slovenija izpolnjevati samo v svobodi, ne pod gospodarjem, ki bi sedel bodisi na jugu ali na severu, na vzhodu ali na zahodu! Božja volja je, da mi vsi za to svobodo delamo. In božji volji se ne sme nihče izmikati!« (Čuješ 1992, 146–147)11 Čuješ, ki je bil z Ehrlichom ves čas svojega akademskega življenja v Ljubljani tesno povezan, še zapiše, da je »v teh kratkih, preprostih stavkih dejansko obsežena vizija bodočnosti slovenskega naroda, slovenske zemlje in zgodovinsko poslanstvo, ki ga po božji volji ima slovenski narod v srcu Evrope. Z vrha Sve- tih Višarij, izpred Marijine cerkve na gori, ob katere vznožju se stikajo tri evropska plemena in tri evropske kulture, je rajni prof. Ehrlich svojim študentom z njemu lastno ognjevi- 11 Pridiga je delno objavljena v knjigi Dr. Lambert Ehrlich, Stražar naših svetinj, ki jo je leta 1992 v Kanadi skupaj s številnimi sodelavci pripravil Rudolf Čuješ. 112 res novae − letnik 8 • 2023 • številka 1 tostjo in prepričevalnostjo slikal geopolitični položaj sloven- ske zemlje in jim dokazoval, da bo Slovenija mogla to svoje poslanstvo izpolnjevati samo, če bo prosta vsakega tujega gospodstva, samo v svoji svobodni slovenski državi.« (Čuješ 1992, 146–147) Ehrlichova ideja o samostojni Sloveniji se je v zgodovino za- pisala kot Višarska ideja ali Višarska Slovenija. Z Ehrlichom so Svete Višarje postale nekakšna sveta gora slovenstva, kjer je bila prvič jasno in odločno izražena ideja o samostojni slovenski državi, ki ne bo vključena v nekakšno federacijo ali povezana v konfederacijo, temveč bo povsem samostoj- na politična entiteta. Slovenijo je zaradi njene lege na stiku treh večjih evropskih jezikovnih skupin Ehrlich videl tudi kot evropski povezovalni element. Poudarjal je, da se bo sloven- ski narod ohranil le, če bo tudi samostojna država Slovencev v prihodnji evropski ureditvi postala njen aktualni sestavni del. Na tej duhovno-geografski osnovi je Ehrlich gradil vizijo slo- venstva in slovenske države tudi v zahtevnih časih okupa- cije. Čeprav je Ehrlichov pogled na slovenstvo dozorel že pred začetkom vojne, pa to vendarle ni pomenilo, da se je v tistem času zavzemal za razbitje jugoslovanske države. Za- vedal se je, da se tako pomembna vprašanja rešujejo le ob večjih mednarodnih prelomnicah. In tak prelomni trenutek je napočil z okupacijo in razkosanjem Jugoslavije ter njenim dejanskim razpadom. Po njegovem prepričanju je tedaj na- stopil primeren čas za vzpostavitev slovenske državnosti.12 12 Pragmatično plat Ehrlichovega pogleda na rešitev slovenskega na- cionalnega vprašanja je leta 2001 na Ehrlichovem simpoziju v Rimu predstavil zgodovinar Godeša (Godeša 2002, 279–308). 113helena janežič Pavle Verbic, eden od stražarjev, ki je po vojni skupaj z Jo- žetom Kesslerjem in Tinetom Duhom v Argentini deloval v smeri slovenske države, je v pismu Ivanu Casermanu leta 1962 zapisal: »Ehrlich je bil vedo realist in, dokler je bila Ju- goslavija, je videl smisel oziroma pravilnost slovenske borbe za samoupravo. Ko je ta razpadla, je predlagal samostojno slovensko vlado za vodstvo med vojno. Za bodočnost pa je predlagal, v skladu s tedanjo »blokovsko« miselnostjo, vklju- čitev Slovenije v Intermarij, kjer bi bila možna eventualno še tesnejša zveza med Slovenci, Hrvati in Srbi.«13 Jugoslovanska vlada je prek Črne gore zbežala v begunstvo, za dr. Ehrlicha pa nazadnje na vladnem letalu za umik ni bilo prostora. Morda se je moral, namesto da bi z vlado odšel v tujino, vrniti v Ljubljano tudi zato, ker bi v mednarodnem okolju preveč vneto zagovarjal slovenske interese. Zagotovo je tudi njegov znameniti stavek, ki ga je izrekel po vrnitvi v Ljubljano maja 1941: »Nikdar več Jugoslavije!« (Jurčec 1973, 7)14, posledica razočaranja nad razvojem dogodkov. Po ponesrečenem umiku s kraljevsko vlado v tujino se je Ehrlich v Ljubljani sestal z banom Natlačenom in ga poskušal prepričati v ustanovitev podtalne slovenske vlade. Dr. Ciril Žebot, tesen Ehrlichov sodelavec pri Akademskem klubu Straža in njegov naslednik, je precej kasneje opisal Ehrlicho- vo delovanje in potek dogodkov, kar je povzel z naslednji- mi besedami: »Slovenija je sedaj prepuščena popolnoma sama sebi, brezpravju okupacije in svojemu trpljenju. Nikjer 13 NŠAL – Nadškofijski arhiv Ljubljana. Zbirka dr. Lamberta Ehrlicha (Ehr- lich), f. 110/A. 14 Predavanje o slovenstvu, ki ga je imel Ehrlich na študijskem tečaju za študente pri jezuitih v cerkvi sv. Jožefa, je po Jurčečevem spominu izzvenelo v vzklik Nikdar več Jugoslavije!. 114 res novae − letnik 8 • 2023 • številka 1 ni nobene konkretne jugoslovanske oblasti, nikjer njenih predstavnikov, ne organizacije. Česar narod v tem trenutku predvsem potrebuje, je podtalna slovenska vlada za modro vodstvo vsega zapuščenega in preganjanega naroda in pro- gram za zedinjeno Slovenijo v svobodni slovenski državi po zavezniški zmagi. Pristavil je še, da je pri rokah zrela mladina, ki samo čaka navodil, da gre na to odrešilno delo.« (Žebot 1988, 201–228) Ehrlich je jasno uvidel, da je vodstvo Jugoslavije v ključnem trenutku svoje narode pustilo na cedilu. 24. novembra 1941 je oblikoval ilegalni politični program in ga naslovil Slovenski problem15, v katerem sta postavljeni zahteva po osvoboditvi vseh Slovencev izpod tuje oblasti in združitev vseh sloven- skih pokrajin v slovensko državno enoto. Nastajal je poleti in jeseni pod vtisom nemškega uničevanja Slovencev ter rastoče napetosti v Ljubljanski pokrajini. Besedilo je bilo namenjeno mednarodni javnosti in naj bi ga posredovali slovenski predstavniki pri begunski kraljevi vladi. V Sloven- skem problemu je predvidel tri možnosti povezovanja. Po prvi naj bi Slovenija skupaj s Hrvaško in Srbijo tvorila zvezo – konfederativno Jugoslavijo, ki bi se ji lahko pridružila tudi Bolgarija. Kot drugo možnost zapiše veliko srednjeevropsko konfederacijo med Baltikom, Jadranom in Egejem, ki je bila kasneje poimenovana Intermarij. Če se ne uresničila nobena od teh konfederacij, pa naj bi kot tretja možnost »Sloveni- 15 Slovenski problem je ohranjen v več različicah. Prva objava dokumenta v celotni, izvirni obliki, taka, kot jo je Ehrlich poslal v tujino, je shra- njena v Arhivu Republike Slovenije (ARS III, Furlan, a. e. 6640–6642). V NUK (NUK, B II 2093) je shranjena različica, ki je bila v prostore takra- tne Državne študijske knjižnice poslana 12. decembra 1941 s pripisom »Poslano kot študija v prevdarek«. Ne vsebuje drugega dela in je od prvotne daljša za dve točki. 115helena janežič ja postala samostojna država, prava Švica Vzhodne Evrope, v zaledju Trsta, kot kulturna in gospodarsko-prometna vez med zapadno, srednjo in vzhodno Evropo ter Balkanom, z mednarodno zajamčeno nevtralnostjo in nedotakljivostjo« (ARS III, Furlan, a. e. 6640–6642). Njegovo vizijo Slovenije kot članice Zveze kulturno samostoj- nih narodov in držav od Baltika do Jadrana in Egeja je Ver- bic ocenil za blok transverzalne Evrope, ki bi na miroljuben in prijateljski način povezoval evropsko tradicijo zahoda in vzhoda. Zvezo je videl kot močan jez proti germanskemu in boljševiškemu imperializmu, odpravila bi medsebojna trenja slovanskih narodov, rešila gospodarski problem Podonavja, Slovencem pa bi z neposredno mejo s severnimi Slovani in z živo državnopravno vezjo zagotovil varnost njene severne meje. Z navdušenjem je opisal tudi Ehrlichov predlog, da naj bi prav Slovenija, »ki je zgodovinsko neobremenjena in ki ima res nedolžno število ljudi, da res nikogar ne ogroža«, postala sedež te velike evropske zveze (Verbic 1966, 308). Besedilo Slovenskega problema je bilo prvič v celoti obja- vljeno v zborniku ob Ehrlichovem simpoziju v Rimu. Pose- bej je treba izpostaviti dve Ehrlichovi sklepni misli iz doku- menta, ki vizionarsko rišeta prihodnjo podobo Evrope in Slovenije: »Slovenski program izhaja iz dveh predpostavk, od katerih je odvisna sreča nove Evrope: da mora za vedno izginiti iz evropskega obličja prusovska zamisel nemškega rajha in da je treba iz vmesnega evropskega prostora od- straniti vzroke političnih, gospodarskih in kulturnih motenj, ki se je zaradi njih zrušila habsburška monarhija in versajski sistem nasledstvenih držav.« V drugi dodaja še: »Načela o ravnopravnosti vseh narodov, vsebovano v Atlantski izjavi so jamstvo, da bo takrat tudi slovenski narod končno do- 116 res novae − letnik 8 • 2023 • številka 1 bojeval svojo tisočletno narodno pravdo.« (Godeša 2002, 279–308) Kljub dejstvu, da je ban Natlačen zavrnil Ehrlichov predlog o ustanovitvi podtalne slovenske vlade, s katero bi v od tujcev razkosani deželi uvedli nekakšno nacionalno oblast, je Ehrli- ch nadaljeval pot po lastni zamisli. Ilegalno glasilo Akadem- skega kluba Straža z naslovom Slovenija in Evropa, ki so ga stražarji začeli izdajati novembra 1941, kaže svež pristop do združene Slovenije in iskanja rešitve v povojni demokratični Evropi in »nikoli več Jugoslaviji«. Bolj kot na prelom z Balka- nom usmerja na pomen vrnitve Slovenije nazaj v Evropo. V glasilu je 17. marca 1942 objavil Slovensko deklaracijo, v kateri, »izhajajoč iz enodušne volje slovenskega naroda, da hoče po sedanji vojni doseči popolno rešitev tisočletnega sloven- skega vprašanja« (Ehrlich 1942, 1–2), zapiše ključen slovenski program v duhu evropskega povezovanja. Zaključek Ehrlichov ideal je bila suverena slovenska država. Dopuščal je Jugoslavijo in tudi deloval v njeno smer, dokler je obsta- jala, bil pa je med prvimi, ki je dojel in tudi jasno zapisal, da je treba slovensko vprašanje reševati in uresničevati v mednarodnem in ne jugoslovanskem okviru. Njegova zami- sel med drugo svetovno vojno je bila tudi edina alternativa jugoslovanski rešitvi slovenskega nacionalnega vprašanja, uveljavitev njegovega principa o državotvornosti vsakega naroda pa je dejansko omogočila zlom evropskega komu- nizma. Njegova ideja o zvezi, ki sega od Baltika do Egeja, pa se bolj ali manj odslikava v današnji zvezi evropskih držav. Ehrlichov Slovenski problem, ki predstavlja eno ključnih bese- dil slovenske osamosvojitvene misli, je bil v povojni matični 117helena janežič domovini povsem neznan. V komunistični Sloveniji ni bilo prostora niti za Ehrlichovo truplo, kaj šele za njegovo idejo o samostojni Sloveniji. Pa vendar je ta živela naprej. V svet so jo ponesli pred komunistično oblastjo bežeči Slovenci ob koncu druge svetovne vojne, jo negovali in prelili na papir med knjižne platnice ter jo zapisovali v glasila in časopise ter tako pripomogli, da je pred dobrimi tridesetimi leti postala resničnost. Reference ARS – Arhiv Republike Slovenije, III. Slovenski problem. Fur- lan, a. e. 6640–6642. Čuješ, Rudolf. 1992. Dr. Lambert Ehrlich, stražar naših svetinj. Gradivo za življenjepis. Antigonish: Research Centre for Slo- venian Culture. Duh, Tine. 1984. Višarsko slovenstvo. Ehrlichova vizija sloven- ske bodočnosti. Smer v slovensko državo 20, št. 2 (101): 1–2. Ehrlich, Lambert. 1910. Svete Višarje. Celovec: Slovenska kr- ščansko-socialna zveza za Koroško. Ehrlich, Lambert. 1942. Slovenska deklaracija. V: Slovenija in Evropa 2, 17. marec 1942: 1–2. Ehrlichov simpozij v Rimu. 2002. Celje: Mohorjeva družba [et al.]. Godeša, Bojan. 2002. Ehrlich in zasnova slovenske države. V: Ehrlichov simpozij v Rimu, 279–308. Ur. Edo Škulj. Rim: Sloven- ska teološka akademija, Celje: Mohorjeva družba. 118 res novae − letnik 8 • 2023 • številka 1 Granda, Stane. 2022. Pot v samoslovenstvo. Ljubljana: Družina. Grdina, Igor. 2022. Novačan, Anton. Enciklopedija slovenske osamosvojitve, državnosti in ustavnosti. https://enciklopedija- -osamosvojitve.si (pridobljeno 30. 10. 2022). Juhant, Janez. 2022. Lambert Ehrlich, prerok slovenskega na- roda. Celovec: Mohorjeva družba [et al.]. Jurčec, Ruda. 1973. »Jugoslaviam esse mutandam« … ali Slo- veniam esse moriendam«. Sij slovenske svobode 5, št. 4: 7. Majar, Matija. 1848. Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem dobrega serca! Kmetijske in rokodelske novice 6, št. 13: 50 (2). NŠAL – Nadškofijski arhiv Ljubljana. Zbirka dr. Lamberta Ehr- licha (Ehrlich), f. 110/A. NUK B II 2093 – Narodna in univerzitetna knjižnica. Slovenski problem. Pahor, Milan. 1987. Opcije v Kanalski dolini (1939–1942). Zgo- dovinski časopis 41, št. 2: 321–328. Starman, Alenka, Križaj, Jernej. 2010. Milijon 289 tisoč 369. 20. obletnica plebiscita za samostojno Slovenijo. Razstava Arhiva Republike Slovenije ob 20. obletnici plebiscita za samostojno in neodvisno Republiko Slovenijo. Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije. 119helena janežič Verbic, Pavle. 1966. Cilji slovenske narodne politike. Koledar svobodne Slovenije 18: 308. Vodušek, Božo. 1927. Etika in politična miselnost Slovencev. Križ na gori 3, št. 6/7: 103– 109. Žebot, Ciril. 1988, Neminljiva Slovenija: spomini in spoznanja iz razdobja sedemdesetih let od Majniške deklaracije. Celovec: Družba sv. Mohorja. Impressum Res novae je znanstvena recenzirana periodična publikacija, ki jo izdaja Katoliški inštitut. Izhaja dvakrat letno v elektronski in tiskani obliki. Revija pokriva široko področje družboslov- ja (pravo, politologija, ekonomija) in humanistike (filozofija, zgodovina). Vsebinsko jedro se nahaja v povezovanju oseb- ne in ekonomske svobode z družbeno etično odgovorno- stjo. Revija objavlja izvirne znanstvene in pregledne znan- stvene članke. Izvirni znanstveni članki prinašajo avtorjevo samostojno, kritično in inovativno obravnavo izbrane te- matike z njegovimi lastnimi tezami ali zaključki, pregledni znanstveni članki pa kritično prikazujejo kontekst izbrane te- matike ob upoštevanju tradicionalnih in sodobnih dognanj določene znanstvene discipline. Revija objavlja prispevke v slovenskem in v angleškem jeziku. Objave v Res novae se ne honorirajo, prispevki pa morajo biti izvirni in ne smejo biti predhodno objavljeni v nobeni drugi znanstveni reviji. Za objavo v Res novae veljajo mednarodni etični standardi znanstvenega raziskovanja, citiranja in navajanja literature. Prispevke je treba poslati na naslov: mitja.steinbacher@kat- -inst.si. Vsak prispevek je ocenjen z najmanj enim recenzent- skim mnenjem. Postopek recenzentskega pregleda naj ne bi trajal več kot tri mesece.