POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI
POSAMEZNA ŠTEVILKA DIN 1, -
ihici
Letom.	O	MLADINSKI	KULTURNO	-	POLITIČNI	LIST	štev.	6	(39)
Izhaja štirinajstdnevno	V	Ljubljani,	dne	30.	januarja	1938	Celoletna	naročnina	znaša	18	Din
Ljubljana, 30. januarja 1938.
V	Sovjetski Uniji je končano »čiščenje« komunistične stranke. Tako pravijo uradni glasovi. Toda vsako sovjetsko uradno poročilo je treba pozorno deši-frirati. V zvezi s koncem čiščenja je bil objavljen sklep Centralnega Komiteja stranke, ki obsoja postopanje lokalnih funkcionarjev, češ da so vršili čiščenje nepravično, površno, celo nepošteno. Niso se ozirali na, individualne posebnosti vsakokratnega obtoženca, s čim večjim številom denuncijacij so si mislili zaslužiti zaupanje višjih krogov. Sklep pravi, da so se ravno med te, ki jim je bilo čiščenje poverjeno, vrinili sovražniki ljudstva, ter končno zahteva, da se tudi proti njim uvede postopanje in da se najstrožje kaznujejo. Tako, namestu, da bi teror nehal, se bo še raztegnil in zajel še nedotaknjene vrste novih žrtev.
Isti slučaj je bil, ko je po končani kolektivizaciji, ki je zahtevala milijone človeških življenj, sam Stalin izdal »pojasnilo« o tem, da so člani stranke preveč rigorozno jemali zemljo kmetom. Takrat je bilo vrženo geslo o »trockistih«, njim so naprtili v glavnem te grehe, njih so preganjali in streljali. Sedaj je odzvonila ura njihovim preganjalcem.
Uradna proglasitev konca čiščenja ne pomeni pomirjen ja in konsolidacije prilik, temveč nov krvavi val v zgodovini komunistične vlade v Rusiji. Stalinov sistem vladan ja je nekak per petnimi mo-bile terorja. Padajo žrtve, nato njih rablji, nato rablji teh rabljev — in tako dalje . . . Nihče ni zavarovan pred pošastno prikaznijo kleti in revolverjev G. P. U.
Kako reagirajo na ta presenečenja, na te spremembe v vlogah sovjetski uradniki, vojaštvo in strankini funkcionarji, pričajo poročila o endemičnem stanju zarot v Moskvi, Petrogradu, v Ukrajini — po vsej Zvezi Sovjetskih Socialističnih Republik. Pripomnimo naj, da poročila o razkritju takih zarot prihajajo v sovjetske dnevnike, in to mnogo pomeni, kajti očividno njih se že ne da prikrivati.
Nesigurnost in strah v notranjosti države pomenita njeno slabost na zunaj. Lahko trdimo, da je slabost Sovjetske Unije eden izmed onih činiteljev, ki posredno povzroča nevarnost za mir vsega sveta. Že vedno se je godilo v zgodovini, da so se ob oslabelosti kake države, druge borile za njeno zapuščino. Vsem je še v spominu, kako nestrpno so čakale evropske države »smrti bolnega človeka« — Turčije. Stalna bolezen Sovjetske Unije zbuja ravno tako apetite močnih in samozavestnih držav, čeprav se da podvomiti v uspeh in utemeljenost njihovih zahtev že zaradi tehnične neizved-Ijivosti raznih osvajalnih načrtov glede ruskega teritorija.
To nevarnost Sovjetske Unije, za mir ostalega sveta, ki se kaže v tem, da lahko rodi spore med »pričakovalci«, kakor tudi v tem, da je zelo problematična njena eventuelna pomoč »zaveznikom«, lahko imenujemo pasivno.
Nič manjša jm je n jena aktivna nevarnost. Že ob priliki spora med Stalinom in Trockim so tako zvoni napredni
OmCadina hez ideala
Ovih dana je neki petoškolac u Beogradu kamom zaklao svog druga. Nedavno, i nekoliko puta več u poslednje vreme, srednješkolei su nožem ili revol-verom napadali na svoje profesore i teže ili ranj avali. To su činjenice ko je svi znamo.
Ako danas mislimo da se malo poza-bavimo tim žalosnim činjenicama, ima-pred smo uvereni da naše pisanje nece doneti nikakav plod. »Današnja omla-dina je pokvarena« i tačka. Ne pomaže tu nikakav razgovor, nikakvo ukaziva-nje na eventualne uzroke takvog stanja — ne, pokvarenost omladine (samo današnje jer su sve ranije bile uzor nad uzorima, kao sto je poznato), pokvarenost današnje omladine, dakle, pala je s neba i tu ne pomaže nikakav pokušaj lečenja. Što ipak pišemo o torne, dolazi otuda što, usprkos svili gorkih razoča-renja i iskustava, još uvek verujemo baš u tu pokvarenu, razbojničku, nogometa-sku omladinu. Verujemo zato što znamo prilike u kojima se razvijala.
Omladina ne može da živi bez ideala. Istina vrlo stara i često ponavljana ali ponavljana papagajski i u torne je baš sva žalost. Jer, da se malo promislilo, pronašla bi se zanimljiva činjenica da su
današnjo j omladini oduzeti svi ideali a da joj ni je data nikakva naknada.
Velikim i ostroumnim aparatom se do-kazivalo i dokazuje da je sve ono za što su nekada naraštaji žrtvovali sve svoje snage luk i voda, i da je strašno reakcionarno diviti se tome. Nego da se danas svet nalazi na prekretnici pa da valja tražiti nove ideale. To je sve vrlo lepo. Lepo za čoveka koji je svoju mladost več davno i zaboravio pa sada, filozofskim mirom, može da prepisuje recepte za spas čovečanstva. Ali, ni najmanje nije lepo za mladog čoveka, koji nije filozofski miran i koji treba da živi u baosu današnjice. Kakvim idealima da ispuni svoj život? Ili, da budemo skrom-
ni ji, za čim opipljivim treba da teži?
»Carpe diem« je lepa poslovica ali kada se danas mladi čovek upita kako da iskoristi dan, odgovoriče mu dnevne novine, film, radio i sva druga sretstva današnjeg medusobnog sporazumevanja da ga treba iskoristiti pokvareno, raz-bojnički i nogometaški. Kakvi ideali, kakvi bakrači! Ideali su reakcionarna ustanova, naročito nacionalni ideali, da-kako.
O	nekom nacionalnom odgoju po našim školama ne može biti ni govora. Prestonički univerzitet nekoliko godina nije imao Sveto-savsku proslavu jer su njegovi študenti bili mišljenja da je slavljenje Svetog Save reakcionarna stvar ...
A to su, molim, naše najviše naučne ustanove! Kakav primer da daiu omladini? ! Ko jim pravom da se zgražamo nad gimnazistima koji smatraju da je kama i revolver jedini argument u razpravljanju kada vidimo kako se pljuje na najviše naše nacionalne vrednote? Kakvu vrednost da ima ljudski život u očima neiskusnog mladica kome velika štampa svakodnevno servira čitave romane o velikim razbojnicima i ubicama slaveči ih kao velike heroje i iznoseči njihove mnogobrojne ljubavne avanture?
Za čim, dakle, mladič da teži? Sve one dobre osobine normalnog mladog čoveka, požrtvovanje, gotovost i za naj-veče žrtve, oduševljenje, iskrenost, sve to još i danas postoji. Ali, mladič je sam, usamljen. Za šta da se žrtvuje? Njegovi ideali, kažu mu, ne vrede više, zastareli su. On bi hteo da bude pono-san na svoju zemlju koja je posle nekoliko stoleča krvavih patnji našla svoju slobodu.
Ništa zanosni je za mladog čoveka nego pomisao da radi u sredini gde je i njegov rad dobro-došao i potreban.
in demokratični krogi širili vesti, da bo opustila Sovjetska Unija sleherno zvezo s Kominterno. Te lepe želje se niso uresničile in so bile pred kratkim demantirane iz povsem merodajnih krogov. Ko je podpisala Italija trojni pakt proti Kominterni, je šel sovjetski poslanik v Rimu protestirat proti temu v italijansko zunanje ministrstvo. Da pa Kominterna (alias sovjetski režim) rovari proti vsem režimom, je sedaj jasno menda vsakomur. Ona skuša s provokacijskimi sredstvi izzvati mednarodne konflikte (po Marxovem nauku je zadnja stopenj kapitalizma imperialistična vojna), ob-' enem se pa pripravlja skrbno za notranje prevrate, če bi se zamisel o svetovnem konfliktu ne uresničila.
V	tem položaju se sprašujemo Slovani, kakšno mora biti naše stališče?
Vsekakor je jasno, da močna Rusija znači tudi. močiu4 Jugoslavijo, močno Češkoslovaško in sploh jačanje slovanskega vpliva v Evropi. Ne bo preveč, če postavimo trditev, da bi obstoj nacional-
ne Rusije zelo blagodejno vplival na konsolidacijo tudi naših notranjih razmer. To jm bi nedvomno vplivalo i na konsolidacijo naše zunanje politike. Glede na današnji položaj, mladi državi pač ne moremo zameriti, če išče prijatelje na raznih straneh. To lahko obžalujemo, ni pa nerazumljivo. Ne sme-nto pozabiti, da je med »tradicionelnim' prijateljstvom« dvajsetih let in resničnim, v stoletjih preizkušenim prijateljstvom — razlika.
Po vsem tem smatramo, da bomo doprinesli svetovnemu miru največ, če se bomo vsak v svojem delokrogu potrudili, da oživi ona Rusija, ki bo v nas videla prijatelje, vezane po krvi in duhu, a ne nasprotnike, ki jih je treba, čeprav z državljansko vojno, uničiti —• kakor to danes dela SSSR. To naj bo naša prva naloga. Kajti, brez naslona na močno in urejeno Rusijo, to je nacionalno Rusijo, bodo Slovani v Evropi vedno imeli vlogo narodov drugega reda.
»Naši prethodnici su stvorili našli drža-vu, naša je dužnost da je izgradimo!« — kakav neiscrpan rudnik oduševljenja! Stare države, Nemačka, Rusija, Italija, sviin raspoloživini! snagama sp trude da pronadu nova gesla kako bi privukle svoju omladinu, žele da se pomlade na vatri i oduševljenju mladih 'narastaja.
Nama, medutim, nisu potrebna nikakva gesla, mi j e smo mlada država, nama su same prilike odredile, i »misiju« i »put«.
Država u stvaranju! Ogromne pokrajine koje treba otvoriti kulturi! Rada do-voljno za nebrojeno naraštaja — a omladina ostavljena sama sebi... 5 politi-čkim agitatorima.
Da, omladina ne može da živi bez ideala. To je toliko tačan zakon da, na-žalost, vredi apsolutno. Nažalost: jer, kada ideal ne može da bude Aleksan* dar, onda je ideal Katilina . .. To bi trebalo imati u vidu kada se lomi štap nad današnjom omladinom. Ako nešto tražimo od nje, treba nešto i da joj damo. Treba joj ukazati na ideale koji su dostojni i največeg napora volje.
Cela naša istorija je borba za slobodu. Za današnjeg mladog čo~ veka ne može biti privlačnijeg zadatka od delovati ja u takvim tradici jama.
Ali, treba 11111 u tome pomoči. Treba mu pokazati koliko je rad na čuvanju te skupo stečene slobode uzvišen i plemenit zadatak. Treba ga uputiti nacionalnim idealima koji, več po prirodi svo* joj, najbolje odgovoraju njegovom temperamentu i shvatanjima.
Ako i posle toga omladina ostane »pokvarena, razbojnička i nogometaška«, onda naša javnost sme da se zgražava. Dotada samo žanje ono što je posejala.
Visoko odlikovanje gosp. dr. laze Popoviča
Gospodin Dr. Laza Popovič, profesor univ. u Zagrebu, odlikovan je nedavno visokim ordenom Svetog Save I reda.
čestitajuči g. Dr. Popoviču na ovom znaku priznanja za njegov nesebični rad, ispunjava nas ponosom da gospo-dina profesora smemo računati u svoje prijatelje. Od počet ka izlaženja »Naše misli«, g. Dr. Laza Popovič nam je usrd-no pomagao i rečju i delom pa mu i ovom prilikom izričemo svoju duboku blagodarnost, unapred uvereni da če nas i nadalje podu pirati u našem radu. A to uverenje, u današnje doba kada su iskreni i nezainteresovani prijatelji omladine prilično retki, dragocen nam je pot-strek da nastavimo započetim putem.
Gospodinu Dr. Lazi Popoviču srdač-no čestitamo.
Uredništvo »Naše misli«
Edina pot k napredku je: razvijanje zavesti in moralnega čuta pri narodu
Tolstoj
//
lip naroda
//
Avtokritični, torej precej pesimistični dopis o naši mladini.
Vsaka doba daje svoji generaciji svoj pečat, po katerem jo lahko spoznaš in s katerim gre v zgodovino, v pozabljenje ali pa v opomin kasnejšim rodovom. Toda čas se kaj malo ukvarja s trdim in starim železom, 011 kuje in preoblikuje mladino, ki potem nese njegov znak naprej, se bori zanj, zmaga ali omaga. In tej mladini hočemo pogledati malo v dušo in srce ter pokazati bruno, ki ga sama ne vidi ter ga slepo nosi za seboj, ne zavedaje se, kakšen uspeh ali neuspeh bo dosegla. Govoriti moramo o delu 111 nedelu, ki je tudi neke vrste delo in ki prinaša človeštvu največ težav in skrbi. Če danes pozorno motrimo svojo okolico povsod in na vsakem koraku, naletimo na en in isti pojav - - na godmanje in zabavljanje. To je ljudem vseh vrst, všeli razredov in vsake starosti prišlo nekako že v meso in kri. Nobena še tako pohlevno stvar jim ne uide. Nobena stvar se ne zgodi, ne da bi bila deležna kritike, in to vedno in povsod negativne. Kaj vse bi napravili iz sveta ljudje, ki rentačijo pri polnih kozarcih, samo če bi imeli moč in oblast. No, hvala bogu, da je nimajo, kajti iz naše zemlje bi še končno napravili kocko, da bi se težje pomikala po svoji poti. Toda ostanimo pri našem lepem reku: »Kar se Janezek nauči, to tudi Janez zna«. Vse besede in vsa prizadevanja jih poboljšati, bi bilo bob v steno. Začeti moramo pri Janezku, kajti ko bo postal Janez, bo že prepozno.
Na vseh koncih in krajih se sliši in govori ter celo piše: Ti naša akademska mladina, dika in ponos naroda, bodoči voditelji naroda in države ter bog ve kaj še. In baš radi te »bodočnosti« ne smemo in ne moremo stati ob strani in gledati, kako drči naša »bodočnost« vedno globlje in globlje v zablode in napake. Ta dika in ponos naroda vedno le govori in malo dela. Glavno njeno torišče je kritika na levo in desno. Grdo, da že ne rečem umazano blatenje vsega, kar obstoja. Predvsem ena vrsta naše akademske mladine misli, da je poklicana zato, da kritizira vse, kar store in delajo drugi, svoje delo in borbo, ki pa je po večini negativna, pa poveličujejo in jo dvigajo v nebesa.
Vsa pozornost današnje akademske mladine je osredotočena na denarno vprašanje. Še denar in zopet denar, o denarju, radi denarja se dogajajo danes stvari, ki niso vredne brezumne živali, kaj šele človeka', in celo kulturnega človeka. Današnja akademska mladina ne vidi drugega vprašanja, kot denarno. Vsakogar, ki je le malo bogatejši, postane predmet njih obrekovanja in zabavljanja. Vsak lepo oblečen človek, vsak lastnik hiše ali avta je v njih očeh že korupcijonist, pijavka naroda in škodljivec človeštva. Te kritike in zabavljanja pa so deležni v največji meri samo eksponirani ljudje. Čim kdo ne ugaja in čim zmanjka ali pa sploh ni drugih idejnih sredstev za napadanje in blatenje, pa se poslužijo tega zadnjega sredstva in obsojen je kot največji ko-rupcijonaš. I11 prav zadnje čase smo deležni take odlične kritike, katere se pa v glavnem poslužuje akademska mladina, ki se potem lahko skrije za univerzitetna vrata, da ji ni treba dajati odgovora, če bi jo prijel za besedo.
In če človek gleda to početje, se mu nehote vsiljuje zaključek, da so vsi javni delavci, vse eksponirane osebe, ki so pa že pripadniki starejše generacije, ko-rupcijonaši, goljufi in ničvredni ljudje, dočim je mladina izkristalizirana poštenost in pravičnost.
Tak zaključek bi dobili, če bi samo nemo poslušali in slepo verovali tem »poštenim kričačem«. Toda treba je vtakniii svoj radovedni nos malo globlje in pogledati, kako živi in dela ta naša mladina, nosilka poštenosti, socijal-nosti in pravičnosti. Kmalu pa se uveri-ino, da veljajo vsa ta merila le za druge in to kar je drugim očito v greh, to je njim junaštvo in zabava. Pribiti moramo, da je danes akademski mladini po«
štenost kaj slab pojem in s skrbjo se lahko vprašujemo, kam bo vse to pripeljalo. Vedno in povsod se zapleta v razne manipulacije, ki so ji vse drugo preje kot v čast. I11 ravno oni izbranci, ki hočejo rešiti svoje novo poslanstvo s tem kričanjem imajo dovolj svojega masla in stalo bi jih precej truda, da se ga rešijo. Bele vrane so oni, ki niso za denar na razpolago z vso svojo osebo, častjo in mišljenjem. S skrbjo se lahko vprašujemo, kakšna bo naša bodočnost, ko bi res ta generacija prejela v svoje roke vodstvo naroda.
Pikre so besede, izrečene na račun današnje mladine, toda potrebne so, ker
zasledujejo le čist in dober namen. Časti, srčne kulture in čuta za lepoto je malo med njo. Vprašajmo se, kdo je temu kriv, in kako' zaceliti to našo rak rano. Nobenega in vse bi lahko obdolžili za krivdo, toda mladina, ki mora nositi s seboj življenje in hrabrost, mora sama zamoriti v sebi to, kar nas danes tepe, če hočemo, da bo naša bodočnost boljša in lepša. Z neumornim delom in poglob-ljenjem v samega sebe se bomo lahko izgradili in dogradili, da bomo res enkrat vredni tega naroda, kateremu pripadamo in katerega moramo iz srca ljubiti.
—aj—
SVOBODNA TRIBUNA
Otvarajuci ovu rubriku, uredništvo »Naše misli« želi da svim svojim čitaoci-ma omoguči učestvovanje u ras pravi jan ju pojedinih akituelnih pitanja. Priloži če se donositi, pod punim imenom Hi šifram, bez ikakve izmene ili komentara od strane uredništva.
Prvi problem koji predlažemo da se raspravi u ovoj rubrici jeste pitanje da li je naša o m l adi n a i s p u n i l a o č e k i v a n j a k o j a s u se u n j u polagala. Postavljajuči ovo pitanje, podvlačimo da nikako ne želimo uti' cati na način njegove obrade pa tako i danas donosimo, kao prvi, članak koji temu obraduje obzirom na univerzitetsku autonomiju: to, dakako, ne znači da se ositali učesnici mo,raju povoditi za ovim primerom.
Nadama se da če naši čitaoei pozdraviti uvodenje o ve rubrike i učestvo' vati u anketama koje če se kroz n ju provesti.
Uredništvo.
čemu povlašten položaj akademske omladine?
— AKADEMSKA (»MLADINA NIJE ISPUNILA OCEKIVANJA — DAJTE NAM PRILIKE ŠTUDENTI I NARODNA CELINA — PIONIRSKE DUŽNOSTI AKADEMSKE OMLADINE
DA RADIMO OZBILJNO!
U Rumuniji su nedavno zabranjena sva studentska udruženja, sva bez razlike. Študenti više nemaju prava da na univerzitetima osnivaju kulturna, poli-tička ili ma kakva slična udruženja.
Ovde, nečemo ispitivati razloge koji su doveli do te zabrane. Nego čemo se pozabaviti načelnim pitanjem da li je opravdano da akademski gradanin sme da osniva udruženja koja nisu pod nadzorom one vlasti koja nadzire delovanje udruženja svili ostalih gradana.
Ustvari, postavlja se ovo pitanje: u kakvom odnosu stoje slušaoci univerzi-teta prema ostalom delu naroda? Imaju ' li oni neke posebne dužnosti i, ako imaju, da li te dužnosti traže da se tretiraju drukčije nego dužnosti ostalih gradana?
Študenti univerziteta nisu nikakav poseban stalež koji bi moruo da ima neke naročite privilegije nego su samo jedan od mnogih delova narodnog tela. Akademska omladina je potpuno uklop-ljena u krvotok narodne celine i ta či-njenica ostaje najasnija ako ispitamo njene dužnosti.
Pre svega, možeino postaviti tvrdnju da su dužnosti akademske omladine tim zamaanije što je primitivnija sredina u kojoj se nalazi. A da je naša sredina jako primitivna, o torne nema zbora,
i	sve reči kojima se tvrdi protivno pesni-čke su figure. Znači, dakle, da su dužnosti naše akademske omladine i teške i
odgovorne. Ukratko se može reči da su to dužnosti pionirske.
Znanje koje stičemo na visokim ško-laina treba da unesemo u narod. Nas život treba da bude buktinja u mraku koji pritište našeg čoveka. Taj mrak je strašan, možda je to i otuda što su plemeniti životi izgoreli za velikih ratova pa su danas ostale samo svetiljke bez ulja. Znanje je svetlost i velika je potreba za tom svetlošču. Orati drvenim plugom nije strašno, strašno je samo ne znati da ima i železnih plugova. Mi treba da donesemo te železne plugove, treba da donesemo lestvice kojima če naš narod da se popne ka svetlosti.
Pa je, dalje, potrebno prokrčiti pnt kroz džunglu korupcije, nepoštenja i lopovluka što kod nas toliko krasno bu-ja. Ličnim primerom treba u narodu podiči veru u pravdu, poštenje i zakonitost. Akademska omladina je pozvana da na tom, idejnom, polju izvrši apo-stolsku misiju. Ili če te nove snage doneti preporod ili — neče biti dobro.
Logično je da akademska omladina. ako hoče da odgovori tim i takvim duž-nostima, ne može da bude odeljena od naroda pregradom privilegija i povla-stica. Nego, naprotiv, akademski gradanin treba da se oseča kao karika u lanen narodnog života, potpuno vezan i uklop-Ijen u sve zbiranje koje se tiče kože i najprostijeg i najsiromašnijeg medu nama. Prosto rečeno, študent ne sme da
bude parazit na muci narodno j nego s narodom ima da deli i sve dobro i sve zlo.
Ako se složimo s time da je zaista ovo pravi poziv visokoškolca, onda se moramo složiti i sa posledicom te premise: da nema nikakvog opravdanja za izuzi-manje akademskih udruženja od nadzora gradanskih vlasti. Na koji način, zaista, da se mlad čovek sprema za poziv narodnog učitelja i voda ako baš u godinama kada mu je duša otvorena za sve dobro i plemenito živi u staklenom vrtu? Na koji način da upozna život kada je od njega ograden tarabom čisto feudalnih i reakcionarnih privilegija?
Ali, to još nije sve. Ima još jedan razlog koji govori za ukidanje povlašte-nog položaja akademske omladine i taj razlog bi bio dovoljan pa da nema nijednog drugog. Taj razlog se sastoji u odgovoru na pitanje da li je akademska omladina bar dosada iskoristila svoj pri-vilegovani položaj tako da bi se ovaj otuda mogao opravdati ili, pak, na način koji bi najviše odgovarao narodnim potrebama? Odgovor glasi: nije. Akademska omladina, u svojoj celini, nije dala ono što se od nje mora očekivati.
Več nebrojeno puta smo, i na ovom mestu, ispitivali uzroke tog fiaska. Videli smo da je krivica i do profesora, i do samog nastavnog programa, i do prilika vi kojima danas živimo, nismo pre-nebregli ni odgovornost nas samih, mladih — ali, danas nas zanima samo činje-nica sama. I, kada vidimo tu činjenicu, najobičnije osečanje pravde i poštenja nas nagoni da tražimo ukidanje povla-štenog položaja akademskih gradana. Ako neko svojim radom zasluži odlikovanje, neka ga dobije. Ali, ako neko ne opravda poverenje koje smo 11111 ukazali time što smo mu dali povlastice koje ga ograduju od narodne celine, onda je neodgovorno i ludo ne uskratiti mn to poverenje.
Nismo ni najmanje oduševljeni dok to pišemo. Ali, osečanje odgovornosti nam ne dopusta da uživamo u neoprav-danim privilegiama dok ceo narod »uživa« u blagodatima koje sti heverovatiio daleko od svake privilegije.
Mi još uvek verujemo da je akademska omladina sposobna da vrši dužnosti za koje je pozvana. Ali, za to joj se mora dati prilika. Treba joj otvoriti vrata života treba je izjednačiti sa ostalim gradanima nesamo u pravima nego i u dužnostima. Zašto študent da ima neki svoj poseban, papirnati svet gde vodi borbe koje strašno česta nisu ništa drugo nego borba sa vetrenjačama? Suviše mnogo polja ima gde danas naš narod vodi krvavu borbu pa, mislimo, nije pravo da »cvet naroda« stoji po strani. Zagreb	Marko Žuč
Mimogrede ..
DRŽAVLJANSKA VZGOJA
Naša kraljevska vlada si je zastavila za svoj glavni cilj lepo nalogo, notranjo konsolidacijo in širjenje bratske ljubezni med tremi plemeni edinstvenega naroda. Poloficijelni organ vlade »Slovenec« je z njemu lastno doslednostjo in značajnostjo sprejel to misijo. Izvajo jo temeljito in je, kakor treba, pričel pri najmlajših. Kotičkov striček je v »Mladem Slovencu« z dne 16. t. 111. priobčil ganljivo zgodbico, v kateri opisuje, kako v svoji ljubezni do živali krmi vrabčke. Tudi to priliko je uporabil, da mimogrede omeni naše južne brate, o katerih se izraža takole: »Edino to upanje imam, da je med vrabci še zmerom toliko nepismenih, kolikor je nepismenih naših milili bratov na jugu ...«
Ne dvomimo, da bo to plemenito vzgojno delovanje, ki ga. »Slovenec« vrši
v smislu programa stranke, katere organ je, rodilo obilen sad.
VOX POPULI...
V	eni podeželskih gostiln im Gorenjskem, kjer se shajajo poverili i delavci, se je ni/, v i 1 med dvema popolnoma priprostlinii delavcema sledeč razgovor: »Vi sle najmanje petdeset let za nami, kajti ko ste bili vi še /.vesti pristaši črno-žolte zastave, smo mi bili že zavedni Slovenci 111 smo nosili ter branili našo zastavo. Danes, ko smo mi že Jugosloveni, ste portali
vi šele Slovenci in ko bomo mi že Slovani, boste vi šele postali Jugosloveni.«
Štev. 6.
»NAŠA MISEL«
Stran 3.
Nova tehnična uredba in tehniki
Nadaljevanje in konec
Štrajk se je v ponedeljek 13. t. m. res začel izvajati, Vendar zelo nepopolno (delo v risal* nicah se je nadaljevalo, izpiti so se vseeno vršili) in ol) velikem odporu razočaranih tehnikov. ki so začeli spoznavati, da so nasedli in da zastonj zapravljajo čas in denar. Pri vhodu na tehniko je velik letak Zveze proglasil štrajk in pozival k solidarnosti, iz previdnosti pa je tam taborila še strumna straža, ki naj bi v slučaju potrebe pomanjkanja argumentov podprla s pestmi one, ki bi si drznili misliti s svojo glavo, naučila spoštovati sveto voljo vsemogočne večine (po vzgledu zapadnih demokracij seveda!). Vkljub vsem varnostnim ukrepom pa je režija vedno bolj popuščala in v siredo se je pojavil drugi It'tak Zveze, iki javlja1, da »medi-cinci štrajkajo dalje, zagrebški tehniki pozdravljajo našo borbo proti reakcijonarni uredbi, rektorat je miting prepovedal in zato štrajk zaključujemo.« Brez komentarja.
Vse to so gola in neoporečna dejstva.
Vsebina nove uredbe.
Ker večina tehnikov še danes ne ve, kaj nova T. U. prav za prav prinaša, jim bomo vsaj sedaj ___ post factum — dali možnost objektivne-
ga presojanja in v naslednjem analizirali vse njene važnejše odredbe, ‘predvsem vse one, nad kateremi se je le kdo »podtaknil na zadnjem sestanku tehnikov.
Na prvem mestu obravnava T. U. 6 ustroju tehničnih fakultet: našteva oddelke, učne zavode, stolice in Seminarje na vseh treh jugoslo-venskih tehnikah. Za Ljubljano določa arhitektonski,. elektrostrojniški, gradbeni, kemični in rudarski oddelek (kot doslej). Poleg tega določa za Zagreb in Beograd še specializacijo študija tako, da posamezne oddelke še dalje deli v ožje pododdelke (stroke), česar v Ljubljani' nimamo. Nekaterim So hoteli to pokazati kot nekako zapostavljanje, češ da je s točno določenim številom oddelkov onemogočen vsak razvoj in napredek ljubljanske tehnike ter da bodo inženerjii specialisti laže iii hitreje dobili zaposlitev kot oni, ki so dobili pri študiju splošno izobrazbo svojega oddelka. To pa ni točno, ker bi bila spričo sedanjega stanja naše tehnike in števila njenih slušateljev trenutno pri nas specializacija nemogoča ter bi predstavljala samo nepotrebno in brezkoristno novo obremenitev slušateljev. To smo tehniki sami že večkrat izjavili. Poleg tega je problem specializacije študija sploh zelo problematičen. Znano je, da je najboljša specializacija praksa, ki jo dobi človek v službi. Ker pa nihče ne ve, kakšno službo bo dobil, in še posebej z ozirom
na naše razmere in potrebe, je pa veliko vprašanje, kdo je na boljšem: ali oni, ki pride s tehnike v svoji stroki res morda nekaj bolje podkovan, a mu potem njegova specializacija želo omejuje področje udejstvovanja, ali pa oni, ki prinese s tehnike splošno inženersko izobrazbo svojega oddelka, si prostovoljno oziroma po potrebi izbere stroko in se v praksi vanjo popolnoma poglobi. Tudi ni doslej znan še noben primer favoriziranja inženerjev-spe-cialistov. Vse ostale ugovore pa pobija Uredba sama z izrecno določbo, »da se na posameznih fakultetah lahko po potrebi ustanavljajo na-daljni oddelki in instituti«, *kar pač dovolj omogoča in jamči napredek in razvoj tudi naši tehniki. Ni naloga T. U., ampak nas samih, da si priberinio v:e, kar u;;m ši maijks.
Izpiti.
Važen je dalje oni del T. U., lci obravnava študij sam ter način in termine polaganja izpitov. Ta del je bil po prvotnem tekstu T. U. zelo strog in je naletel na naš odločen odpor. Letos sprejete korekture pa so ga znatno omilile in je stvar danes sledeča:
Izpiti še dele v dva dela: v pripravljalni in strokovni diplomski izpit. Uredba našteva, kateri izpiti spadajo na posameznih oddelkih pod pripravljalni del (tkzv. 1. državni izpit), ki se polaga v dveh delih in sicer iz predmetov prvega letnika zase, iz predmetov drugega letnika zopet za.-e. Pri tem je treba napraviti izpite iz prvega letnika tekom drugega leta (to je najmanj do petega semestra), izpite drugega letnika pa tekom tretjega let« (to je do sedmega s ‘in-stca); Kdor temu ne zadovolji, se ne more vpisati v aadaljni, to je peti oziroma.sedmi -c-mester. Dalje se izpiti dele v grupne iii posamične izpite. Prvi se delajo pred komisijo in je treba zanje plačati takso Din 50.—, drugi pa i-ved posameznim profesorjem in so taksirani z 20— Din. Fakultetni svet pa ima pravico sklepati in določevati, kateri izpili se polagajo posamično iti kateri v grupah. Termini za izpite so trije na leto.
Te, določbe so največja in edina — vsaj navidezna — ostrina nove T. U. in si jih bomo zato podrobneje ogledali, seveda pri vpošteva-nju stvarnih prilik na naši fakulteti in razpoloženja gg. profesorjev in g. dekana do njenega praktičnega izvajanja.
Kaj pomenijo določila T. U. o izpitih?
Iz citiranih določil T. U. je jasno, da polaga ona največjo važnost na to, da slušatelj čim-prej in predvsem absolvira teoretični del svo-
jega študija (tvarina 1. državnega izpita) in šele nato pristopi k strokovnemu delu. To je v načelu popolnoma pravilno in že davno vpeljano in preizkušeno na skoro vseh srednje- in zap^dnoevropskih tehnikah. Vsakdo, ki je kdaj študiral tehniko ve, kako veliko oviro in izgubo časa predstavlja izpit iz kakega teoretičnega predmeta v poznejših letih študija, ko se je slušatelj že poglobil v zanimivejši strokovni študij, ne glede na to, da je ta brez teoretične podlage težji in nepopoln. Ta namen T. U. torej ni nobeno omejevanje svobode študija, ampak* le nekako navodilo ali kažipot, ki ga bo pač Vsak tehnik priznal in vpošteval, seveda če je na tehniki in ne iz kakega drugega namena. Marsikatera »stara bajta« in marsikateri revni starši bi bili srečni in zadovoljni, če bi te določbe že prej obstojale. Kajti poleg vsega bi se lahko s pogajanji vsaki še tako mali ostrini izognili in jo tolmačili tako, da bi po novi T. U. ostal naš položaj v vsakem oziru enak, ali pa še boljši, kot je bil doslej. Saj se je dekanat tekom vse borbe okoli T. U. vedno lojalno por stavljal na stran študentov, bil vedno pripravljen 113 sporazum in sprejetje nabili zahtev, v kolikor so seveda utemeljene in upravičene. Dekanat, oziroma fakultetni svet bi bil pripravljen ugoditi nam v sledečem:	1. da reducira
grupne izpite (ki so dražji) na minimum, da se torej čim več izpitov polaga posamično, 2. da še tudi oni izpiti, ki bodo oficielno združeni v grupo, v praksi polagajo po dosedanji praksi, to je, da se bodo omenjeni trije termini smatrali samo za prijavo, na podlagi katere bo lahko slušatelj ob poljubnem času in vrstnem redu polagal posamezne izpite tiste grupe; 3. da eventuelno predmete, ki so po dosedanjih običajih bili v sestavu pripravljalnega diplomskega izpita (1. državnega izpita) in ga nepo« trebno obremenjujejo, premakne v strokovni delf geveda v kolikor jih T. U. izrecno ne določa za pripravljalni del, in 4. da slušatelj, ki ni zadostil terminskim pogojem T. U. in se ne more vpisati v 5., oziroma 7. semester, lahko v času, ko ni vpisan, opravlja izpite ter,izdeluje in oddaja programe (vaje). To stališče dekanata nam jasno priča, da bi glede izpitov lahko ostalo vse pri starem. Toda tudi glede termina enega letai za polaganje izpitov prejšnjega letnika in tozadevnih sankcij v praksi ni tako hudo, kot bi nepoučeni sodil na prvi pogled.
V	skrajnem slučaju, da bi slušatelj ne položil izpitov v predpisanem roku, se pač v peti, oziroma sedmi semester ne bo vpisal, ampak bo ta čas študiral, delal izpite, risal programe, eventuelno še hodil na važnejša predavanja ter se nato prihodnje leto zopet vpisal. Dejstvo je
namreč, da traja študij na tehniki povprečno najmanj 6 let, dočim se je treba vpisovati samo 4 leta. Torej je popolnoma vseeno, če se vpisujem 4 leta zaporedoma in potem dve leti na koncu ne, ali pa vmes eno leto izpustim in se pozneje vpišem. V najslabšem slučaju torej, ki je po novi T. U. sploh mogoč, se bo izpreme-nil kvečjemu samo sistem vpisovanja in razvrstitev izpitov, nikakor pa ne trajanje vpisovanja in študija. Zato nova T. U. niti v eni točki ne povečava niti materielnih niti fizičnih zahtev slušatelja tehnike. S tem so jasno ovrže-ni vsi argumenti proti novi T. U., ki smo jih slišali na zadnjem sestanku ter se more in mora nova T. U. smatrati v resnici kot regulator študija, nikakor pa ne kot kako sredstvo za onemogočanje tehničnega študija slabše situiranim tovarišem, oziroma kot nekak numerus clausus, kakor so nas nekateri sicer odlični govorniki hoteli prepričati na sobotnem sestanku, kažoč pri tem s prstom na one, ki so hoteli pokazati pravo stanje stvari, češ: »Glejte, jih, asocialne in koristolovske huržujske tipe!« Ti oči t. ki padajo sedaj pač nazaj na njih same!
Če je pa končno na nekaterih oddelkih (n. pr. na rudarskem) prvi državni izpit res preobremenjen in se bodo morali tovariši posluževati gori omenjenega novega sistema vpisovanja, nosijo krivdo *za to pač odbori tistih strokovnih klubov, ker niso pravočasno (oziroma sploh Iliso) sestavili svojih predlogov glede razporeditve izpitov. Ali je n. pr. odbor AKM morda res mislil in pričakoval, da bodo njihove potrebe in zahteve študirali in zagovarjali zagrebški ali beograjski tehniki, ki montanistike sploh nimajo?
Diplomski izpit.
Neprimerno pa popravlja nova T. U. položaj študentov v pogledu polaganja strokovnega diplomskega izpita ^2. državnega izpita). Za one predmete, ki ne spadajo v zaključni izpit (diploma), velja isto, kot za predmete 1. državnega izpita, toda brez vsakih časovnih omejitev. Za zaključni izpit pa predvideva nova T. U. način, ki smo si ga študentje že davno želeli. Do sedaj smo delali tako, da je po absolutoriju (t. j. po dovršenem 1. in 2. državnem izpitu in vseh programih) slušatelj dvignil diplomsko delo. V treh mesecih je potem moral dovršiti to delo in se obenem pripraviti za zaključni komisijski izpit iz vseh predmetov, ki spadajo k diplomi. To je pogosto zahtevalo velikih fizičnih in živčnih naporov in je bila še dana (precejšnja) možnost, da slušatelj na diplomi pade. Po novi T. U. bomo pa lahko iz vsakega diplomskega predmeta polagali posamezne iz-
TURA
svoje zmage. V mladostnem poletu sta omahnila Kette in Murn. V boli nad gomilama1 pesniških tovarišev se je Župančič poglobil vase.
V	ljubezni in hvaležnosti njunemu spominu je združil v sebi njuno nedokončano poslanstvo s svojim,
OTON ŽUPANČIČ — ŠESTDESETLETNIH
Naše kulturno delo je dobilo te dni slavnostno obeležje: mojster slovenske besede, pesnik Oton Županiii!, je dopolnil 60. leto. Ob tej priliki se je spomnil našega pesnika-prvaka ves naš tisk, pa tudi mnogi inozemski časniki in obzorniki so mu posvetili toplo spisane članke. Narodni gledališči v Mariboru in Ljubljani sta na novo uprizorili njegovo »Veroniko Deseni-ško«. Širom domovine se vrstijo proslave, akademije, reeitacijski večeri, predavanja. Oton Župančič doživlja velike počastitve: londonski Pen-klub ga je izvolil za častnega člana; Zveza kulturnih društev v Ljubljani mu je v priznanje -— še posc.be kot oznanjevalcu in uresničevalcu idej, ki so tudi ideje njenega programa — po svojih odposlancih izročila krasno spomenico; mesto Ljubljana mu je podelilo častno meščanstvo.
Oton Župančič je nastopil ob koncu preteklega stoletja s tovariši Kettejem, Murnom in Cankarjem: predstavili so se kot »slovenska moderna«. V tavanju naše tedanje književnosti je mladina prisluhnila glasnikom uove dobe, nosilcem naprednega duha — voljna, da jim sledi, četvorici, ki je družno vzela nase bridkosti reakcije, ni bilo dano, da hi se skupaj Vadostila
»Slovenska moderna« je zmagala. Zmagala je v nenehni rasti Ivana Cankarja in Otona Žu-pančiča. Še več. Ivan Cankar se je razvil v našega največjega pisatelja in postal vzornik mladega pisateljskega rodu. Oton Župančič pa je v plemenitosti svojega srea in veličini svojega uma zjrasel v slednika nesmrtnega Franceta Prešerna. Preko prvih poeetkov čustvene, ljubavne lirike v »Čaši opojnosti«, je stopil »Čez plan«, se zamaknil v »Samogovorih«, spet ubral »Mlada pota« in se zagledal »V zarje Vidove«. Iz zaljubljeno pojočega mladeniča je v letih groze dozorel v Župančiču narodni pesnik: iz njega je govorila narodova bolest in skrb, on sam je bodril narod, mu vzbujal zavest mladosti in dvigal vero v vstajenje. Spomnil se 'je tudi
najmlajših in jim podaril »Pisanice«, »Sto ugank« in »Cicibana«; slednji velja kot klasična knjiga mladinske poezije.
V	svobodni Jugoslaviji se vzpenja Župančičev pesniški duh više in više. Poleg izvirnih pesnitev nam daje veliki mojster odlične prevode iz svetovne književnosti. Zlasti njegove slovenitve Shakespeare jev ih dram so dovršene prepesnitve, dostojne izvirnikov nesmrtnega dramatika. Tako veže Župančič našo duhovnost z duhovnostjo velikih narodov. Dosegel je evropsko višino in postaja svetoven. Njegovo ime in deloma tudi že njegovo delo prodira v veliki svet. Poznajo ga zapadni in nekateri drugi narodi. V najnovejšem času so dobili prevode nekaj njegovih del Rusi.
Iz zakladnice našega duha bogati Župančič neutrudno naš jezik: bogati ga z izvirnimi deli, bogati ga pa tudi, ko prevaja dela svetovne književnosti in ustvarja iz svojega slovenskega narodnega občutja slovenske izraze za vse, kar je v teh delili, a pri nas še ni bilo izraženo. Tako je Oton Zupančič ustvaritelj novega slovenskega književnega jezika, sam mojster —• obenem pripravljalec naše književne bodočnosti. Zato njegov jubilej ni le kulturen praznik, ampak je več: priiznik naše kulture.
D. V.
H KNJIGI I)RA. E. MEJAKA
Jugosloveni imamo razmeroma jako malo literature, ki obravnava dobo našega narodnega osvobojen ja. Čiin dalje se odmika doba bojev za narodno državo, tem bolj je motno objektivno gledanje na takratne dogodke. Ni pa potrebna časovna odmaknitev za prikazanje one dobe s strani tistih prostovoljcev in politikov, ki so takrat osebno sodelovali.
Baš takih spominov nam manjka; v njih bi se brez dvoma ohranila marsikaka važna okolnost, ki je uplivala na razvoj dogodkov.
S tega stališča moramo biti veseli vsakega dela, ki obravnava omenjeno dobo. Pred nami je drobna knjižica koroškega borca Ervina Mejaka: »V boju za našo severno mejo.« Knjižica nima ambicije veljati za popolno ali izčrpno delo, saj avtor sam pravi, da »naj bo le majhen prispevek k začetni zgodovini naše Jugoslavije«. Posebno mora zanimati knjižica nas mlade, saj opisuje predvsem, kako odlično se je odzvala kriku krvaveče Koroške takratna celjska narodna mladina. Mladim nacionalistom knjižico toplo priporočamo.
Ob tej priliki pa bi radi še nekaj poudarili. Skrajni čas je, da se prične sistematično zbirati vse gradivo, ki je v zvezi z boji za osvobojenje, sicer preti opasnost, da se izgubi. Dobro so uvideli važnost takega gradiva Čehi, ki ga imajo že davno zbranega v krasni palači, postavljeni in posvečeni trajnemu spominu junaškim borcem. Tak »Pamatink narodniho osvobozeni« moramo dobiti tudi mi! Tudi so naši severni bratje uvideli, da ima knjižni opis osvobodit-venih borb velik nacionalni in vzgojni pomen. Zato so najodličnejši med revolucionarnimi borci napisali obširna dela. Oba prezidenta Masaryk in Beneš, sta pisala o revoluciji, baš sedaj pa izhaja nenavadno široko zasnovano delo publicista Peroutke: »Budovani statu«, Ali pri nas zaman čakamo na slična dela?
pite takoj, ko dovršimo vaje (programe) iz tistega predmeta, in sicer brez komisije, čim te izpite napraviš, prosiš za diplomsko Želo, ki ga potem pred komisijo samo izgovarjaš, 'kur pač ni poseben problem. Poleg tega, da je ta način dosti manj napoiren, sigurnejši in omogoča boljše znanje posameznih diplomskih predmetov, ima nova T. TJ. še to važno klavzulo, da ima čas za izvrševanje diplomskega dela omejen samo navzgor (tri mesece), ne pa navzdol in nam tu odpira možnost za dosego našega davnega cilja: čim manjše diplomsko delo, zve-zano z eventuelno klavzuro.
Končno se pomudimo še pri sicer zelo smeš, nem ugovoru, da nova T. U. dopušča profesorjem pravico kontrole nad posečanjem predavanj. Že iz dejstva, da so to kontrolo nekateri profesorji izvajali že doslej, je jasno, da je slično klavzulo imela tudi stara Uredba, ker bi pač brez nje kak profesor lahko ostal sploh brez slušateljev. Slejkoprej ostane ta točka prepuščena širokogrudnosti posameznih gg. profesorjev.
Takšno je torej pravo stanje stvari in to so hoteli na zadnjem sestanku povedati nekateri objektivni in resni tovariši, pa jim je bilo žal z demagoškimi in neakademskimi sredstvi preprečeno.
Zaključek.
Načelna odklonitev T. U. — pogreška.
Sedaj pa nastane — ne glede na to, da so na sestanku sprejeti sklepi v jasnem logičnem na. sprotju z vsem, kar smo slišali v začetku tega članka, ter da tudi resolucija sama vsebuje iste nelogičnosti — vprašanje: kaj bo sedaj? Baš radi tega smo v gornjih izvajanjih morali stalno rabiti pogojnike, ker vsa ta izvajanja bazirajo na pogajanjih, ki bi jih morali pod-vzeti z gg. profesorji in g. dekanom. Dejstvo pa, da smo novo T. U. načelno odklonili, nam seveda jemlje vsako moralno upravičenost do kakršnihkoli pogajanj, predvsem seveda Zvezi in pa odborom onih strokovnih klubov, ki so se po svojih poročevalcih na sestanku izrekli za to načelno odklonilno stališče. Tako nas sklepi tega nesrečnega sestanka postavljajo v nevarnost, da sc bo nova T. U. začela izvajati brez našega sodelovanja, kakor si jo bodo pač naši predstojniki razlagali sami. In to bas radi tega, ker ni — posebno ne v današnji situaciji
— prav nobenega upanja in razloga, da bi bila nova T. U. v celoti ukinjena, iz enostavnih razlogov: 1. ker smo jo lani ob pogoju sprejetja naših zahtevanih korektur v soglasju z vsemi ostalimi jugoslovenskimi tehniki načelno odobrili; 2. ker so z njo zadovoljni slušatelji zagrebške in beograjske tehnike, ki so si v okviru Uredbe uredili ugodno razmerje s svojimi profesorji, in 3. ker je vsakemu trezno mislečemu človeku jasno, da si vsi naši predpostavljeni, od posameznih gg. profesorjev preko g. dekana in fakultetnega sveta pa vse do ministrstva, ne bodo pustili postavljati diktatov od nekaj domišljavih mladih glav.
Nepobitno dejstvo je, da daje nova T. U.
— ne glede na velike prednosti pri polaganju strokovnega diplomskega izpita — glede polaganja izpitov in sploh glede vseh spornih točk tako veliko avtonomijo	posameznim	fakultet-
nim svetom, da bi se s pogajanji sigurno dal doseči ali po potrebi tudi' izsiliti za nas ugoden položaj; saj so sigurno lažja in uspešnejša pogajanja in eventuelna borba s posameznimi profesorji (večina,je tako zelo uvidevna!), kot pa	borba na nož proti	profesorjem,	dekanu,
fakultetnim svetom, ostalim dvem tehnikam m ministrstvu skupaj! To velja še prav posebno za	slušatelje rudarskega	oddelka, ki	je edini
v državi in torej v svojih zahtevah ne more računati na podporo ostalih dveh tehniških fakultet. Najmanj preuranjeno je bilo o T. U. dokončno sklepati prej, preden smo sploh vedeli, kakšna prav za prav je in kako se bo v praksi' izvrševala, to je preden smo imeli v rokah verodostojno mnenje gg. profesorjev in g.	dekana. Saj štrajkali	bi pozneje	še vedno
lahko, če je že na vsak način potrebno!
Ugotavljamo, da je bila načelna odklonitev T. U. usodepolno zabloda in pogreška, ki nam utegne povzročiti še nepopravljivo škodo, ker nas znova postavlja v neizvestnost in brezpravno stanje. Prejšnji odbor Zveze ter dekanat sta ustvarila za pogajanja zelo ugodna tla in če smo ta tla sedaj izgubili, je krivda pač na nas samih in na našem nemogočem stališču, oziroma na tistih, ki so nam ga vsilili. Če hi tisti tovariši, ki so tako slepo in fanatično zahtevali odklonitev T. U. v celoti, hoteli priznati dejanske razmere, bi se pač morali premisliti
in iti tisto pot, ki so jo začrtali nekateri lanski odborniki) ZSKTF: pot mirnega ji\ preudarnega dela. Sadoviiu> bi izostali.
Tako’ pa nosijo V¥o odgovornost za Vse l>b-
sledice seveda oni, ki so vse našteto vedeli, oziroma morali vedeti, pa so sestanek vseeno sklicali in tako vodili, kakor tudi oni, ki so nas napačno in enostransko informirali. Njim je pa tako samo do štrajka radi štrajka, do borbe radi borbe in ne radi uspeha in koristi študentov. Njim veljajo tudi sledeča; vprašanja:
Ali-se je radi našega štrajka in odklonitve T. U. zboljšal položaj vsaj enega samega revnega tehnika?
Ali so radi tega kaj svetlejši in zračnejši naši laboratoriji, instituti bogatejši in dotacije večje?
Ali je radi tega ozdravel en sam jetični tehnik?
Odgovarjajte! Prizadeti tehniki zahtevamo računa!
Za konec pa še sledeče:
Mi vsi se borimo za izgradnjo in napredek tako naše tehnike kot sploh cele univerze! Borimo se tudi za znižanje taks, za izboljšanje položaja revnih študentov, za akademski dom in menzo. Za vse to se borimo, pa čeprav tega ne obešamo na veliki zvon in slabega socialnega položaja naših tovarišev ne uporabljamo za zveneče fraze v demagoških govorih, ampak jim skušamo s stvarnim in resnim delom olajšati ta njihov položaj. Le s stvarnim, prevdar-nim in požrtvovalnim tihim delom bomo odpravili vse tiste žalostne razmere, ki so jih slikali govorniki na zadnjem sestanku in ki jih ne more odpraviti nobena, še tako idealna Tehnična uredba.	Tehniki.
Z DOMAČIH JN TUJIH NIVERZ
POTREBE
UNIVERZE KRALJA ALEKSANDRA
Nedavno so se mudili v Beogradu zastopniki naših univerzitetnih oblasti in predložili na pristojnih mestih zahteve naše univerze, ki jih je sestavil in spre-jel rektorat :
strojni institut, hidrotehnični institut, botanični institut, dodatek za dovršitev univerzitetne knjižnice, dodatek za kemični institut, odkup rudarskega paviljona, oprema anatomskega instituta, akademska menza. Za realizacijo vseh teh zahtev bo potrebnih približno 25 milijonov dinarjev;
spričo velikih dotacij, ki sta jih v zadnjem času dobili univerzi v Beogradu in Zagrebu, upravičeno pričakujemo, da
strojnega instituta kmalu stala, obenem se pa sprašujemo, ni li prav tako,
(V ne še bolj potrebna izpopolnitev, oziroma zgraditev drugih oddelkov tehnične fakultete, n. pr. gradbenega in rudarskega!
Gotovo je, da je v naši mladi državi dana možnost največjega razvitka posebno gradbenim inženjerjem. Na vsak korak vidimo, kako velika in neodložljiva je pri nas potreba po gradnji cest, železnic, mostov, vodnih zgradb in visokih gradenj, medtem ko je za strojnike pri nas področje udejstvovanja še prav majhno, ko n. pr. pri nas ni nobene večje tovarne strojev. Prav tako bi nujno potreboval kreditov rudarski oddelek, ki je edini na Balkanu, pa životari v sedanjem začasnem paviljonu, pri tem pa vendar tvori rudarstvo eno najvažnejših panog našega narodnega gospodarstva. Seveda bo stavba strojnega instituta v ponos naši univerzi, pričakujemo pa, da bo hkrati zagotovljen tudi hidrotehnični institut, ki je iz narodno gospodarskega stališča najnujnejše potreben.
Stavba strojnega instituta bi stala nasproti tehnike ob Aškerčevi in Murni-kovi ulici. Načrte in proračun je izdelal po zamisli g. prof. ing. Lobeta g. ing. arh. Tomažič in so bili že decembra poslani v odobritev gradbemu ministrstvu.
Med postavkami, ki bodo letos verjetno odobrene, je tudi botanični institut, za katerega se letos z vso silo zavzemajo botaniki in so si znali pridobiti razumevanje na pristojnih mestih. Tudi ta zgradba bo po načrtih stala v bližini tehnike, tako da se bodo ob Aškerčevi ulici poleg tehničnih institutov razvrstili tudi ostali.
Nu jno potreben je dodaten kredit za dovršitev univerzitetne knjižnice, za kar bo potreba okoli 4 milijone dinarjev.
Skupno bo stavba stala torej 12 milijonov. Ker je poslopje v surovem stanju že dograjeno, ni dvoma, da se bo potrebni denar dobil in gradnja dovršila.
Glede kemičnega instituta pa je položaj tale: lani je bil odobren kredit v znesku dveh milijonov dinarjev, ki pa se je izkazal za 70.000 din premajhnega, ker bo stavba stala na ilovnatem zemljišču in bo treba temelje močno okrepiti. Spričo dejstva, da bodo z gradnjo pričeli marca meseca, bo treba dodatek za kemični institut gotovo' izposlovati, s čemer bodo naši kemiki rešeni obupnega položaja, v katerem so sedaj. Važni postavki sta tudi oprema anatomskega instituta in akademska menza. Vprašanje bolnice, oziroma klinike in dopolnitve medicinskega študija pa je sploh poglavje zase, potrebno posebne in energične akcije, ki naj bi to vprašanje čim prej ugodno rešila.
To so v glavnem potrebe, ki jih je letos naša univerza vstavila v svoj pro-
i d J i. J
Projekt novega Strojnega oildelka.
bo vendar enkrat prišel vrstni red tudi na Ljubljano, ki je tako nujno potrebna dotacij. V prihodnjih dneh bo zasedal finančni odbor narodne skupščine, ki bo sklepal o amandmanih, v katerih so vsebovane vse zahteve ljubljanske univerze. Upamo, da bo prosvetni minister g. Magaraševič izpolnil svojo obljubo, ki jo je dal ob priliki svojega zadnjega obiska v Ljubljani, ko je delegatom Akademske Acije zagotovil, da bo osebno podpiral zahteve ljubljanske univerze.
V	ospredju letošnjih zahtev naše univerze stojita strojni in hidrotehnični institut, prvega posebno forsira odbor Akademske Akcije. Veselilo nas bo, če bo širokopotezna in grandiozna zgradba
račun in ki jih podpira tudi odbor Akademske Akcije. Delo odbora v zadnjem času je šlo predvsem za intervencije glede navedenih zahtev,
podrobno bi odbor moral poročati o svojem delu na članskem sestanku, ki bi se moral vršiti pred zaključkom semestra, ki pa se bo moral vršiti šele v pričetku prihodnjega semestra radi napetih razmer v odboru, ki delo ovirajo in težijo.
Upamo in želimo, da bo odbor na sestanku lahko poročal o pozitivnih uspehih svojega dela in da bo zahtevam naše univerze, ki so v razmerju z zahtevami beograjske in zagrebške univerze majhne, ugodeno.
EPILOG SARAJEVSKOG »KONGRESA«
' O brojevima 10 i 16 »Naše misli« od ffrožle' gddiiie pisali smo o sarajevskom »kongresu« kao i o pobudama koje su do njega dovele. Kao što je poznato, trojica gg. studenata iz Zagreba irnali su velike ambicije pa su liteli da tekovinu svili nacionalnih jugoslovenskih studenata eskamotiraju u svoj (odnosno nekog ve-likog Gospodina) džep. Medutim, mala zapreka je bila u tome sto su za tu .trans-akeiju bila samo dva udruženja, učla-njena u Savez jugoslovenskih nacionalnih organizacija, a sva ostala protiv. Kako je stvar ispala, opisali smo u nave-denom broju 16 »Naše misli«. Tamo smo naveli kako su ta dva društva, kao je-dina, prisustvovali onome što se odvijalo u Sarajevu. Ovili dana, medutim, izvršni odbor Sjenao primio je službene dopise obih tih udruženja iz Zagreba kojima javljaju da se smatraju za članove Sjnao i da žele i nadalje da sara-duju sa svim ostalim nacionalnim akademskim udruženjima, njegovim članovima.
Komentar nije potreban, podvlačimo samo da smo ovakav svršetak sarajevske pustolovine uvek i očekivali.
Uzgredna ptivnedba
U ovom broju »Naše misli« ima nekoliko članaka koji pesimistički rasprav-ljaju o problemu današnje omladine. Možda če ti članci izazvati diskusiju, možda ce se naci da išuviše skeptički gledaju na stvar — u svakom slučaju, vreme je da ispitamo i same sebe. Ve-čitom kritikom starijih nečemo postiči ništa, o tome smo se več davno mogli uveriti. Treba jednom i svom vlastitom naraštaju da pogledamo u dušu. Imamo na to puno pravo. Gubili smo mnoge godine radeči na omladinskim stvarima, doživeli smo zbog toga mnogo ličnih tragedija, i zato je opravdano da jednom zapitamo da li je ta j rad doneo ploda. I, više, može li takav rad, u današnjim prilikama, uopšte i doneti ploda. Želimo, dakle, da idealne mlade lju-de sačuvamo od razočarenja koja smo, eventualno, sami doživeli. Zato su te autokritike i dobronamerne i korisne. Korisne i apsolutno i relativno. Apsolut-no več same po sebi jer če, nadamo se, doprineti nešto poznavanju omladine od koje se toliko mnogo očekuje ... A relativno jer če, i tome se nadamo, po gdekojeg mladog idealistu uputiti pra-vilnijim putem nego što su išli neki njegovi stari ji drugovi. Več i samo jedan takav slučaj potpuno če opravdati ovo naše »gledanje u dušu«. Jer, ako se pokaže da je skeptično mišljenje o današ-njoj omladini opravdano, biče ne mala zasluga što smo ma i jednog čoveka sa-čuvali od toga da žrtvuje svoje snage uzaludnim naporima.
A ako se pokaže da je skeptično mišljenje o današnjoj omladini neopravda-no? Biče nam drago. Radovače nas ako se utvrdi da je krivica samo do ispiti-vača što su došli do negativnih zaklju-čaka. Ali, u tom slučaju nas zanima put kojim se dolazi do samih pozitivnih za-ključaka. To ne zbog nas nego zbog onih koji dolaze za nama a koje bismo sva-kako hteli spasiti od neprijatnih isku-stava. Što se nas tiče, mi smo svoja isku-stva več stekli.
Samokritike, dakle! Olakšajmo mladima put da ne bi pali u zablude koje su nas stale toliko nepotrebnog truda. Ako smo, možda, pogrešili, neka te pogreške budu od koristi onima koji bi hteli da idu istim putem. Sprečičemo mnoga razočarenja na taj način.
R. Marušič.
NajboCjši je oni, od katerega /m a narod korist
( Koron)
Lastnik in izdajatelj: Konzorcij *NaSe mislit,— Uredništvo in uprava: Ljubljana, Groharjeva cesta 211.; ček. račun štev. 17.120. — Za konzorcij in uredništvo odgovarja: Stane Klemenc, cand. iur.
Tiska Tiskarna Slatnar, d. z o. z., Kamnik (Vodnik in Knez).