Soedizione la abbooamento postala Poštnina plačana v gotovini
Prezzo
Leto VIII
F Ljubljani, v četrtek, 15. julija 1943-XXl
iz ki ločna pooblaščenka ta oglaševanje Italijanskega in tujega izvoras Union« Pubbllcitd Italiana S. A«, Milana
Concesstonaria eiclnsrfva per la pnbblldli d) provenienca Italiana ed ester a; Dnlone PnbbliclU Italiana ti A. Milana , • *
Uredalltvo In oprt iti RopItnr)e»» i, Ljubljana tieduzione, AmmlnUtrazionei Kopitarjeva is Lubiana.
Hudi boji na vsej sicilski' fronti
Potopljenih 7 rušilcev in 3 veliki parniki — Poškodovanih 6 križark in več parnikov, 34 letal sestreljenih
Italijansko uradno vojno poročilo št. 1145 pravi:
Nasprotniku, ki svojo ofenzivo nepretrgoma oskrbuje z novimi oddelki, se je posrečilo prekoračiti obrežni pas od Lieate c'o Auguste s tem, da je pririnil proti jugovzhodnemu sicilskemu gorskemu predelu in se prikazal na ca-tanijski ravnini. Italijanske in nemške čete so na vsem bojišču zapletene v hude boje.
Oddelki naših torpednih letal so v nočnih nastopih proti obali vzljodne Sicilije potopili 2 parnika velike mere in 1 torpedni rušilec ter poškodovali 6 križark, med njimi 1 težko, 2 rušilca, veliki trgovski parnik in drugo manjše ladjevje.
Osni lovci so v letalskih dvobojih nad otokom zbili 11 strojev, 12 drugih letal je uničilo topništvo na Siciliji, 4 topništvo na Sardiniji, 7 pa torpedna letula z naših plovečih edinic. _
Z nastopov tega dne se ni vrnilo 14 naših letal.
Na srednjem delu Sredozemskega morja je podmornica, ki ji poveljuje poročnik bojne ladje Alberto Donata iz L,a Spezie, na mestu potopila 15.000 tonski parnik. Druga podmorska cdinica, ki ji poveljuje poročnik bojne ladje Pasquale Beltrame iz Savone, je vrgla vrsto torpedov proti skupini rušilcev, od katerih sta bila 2 zadeta. 'Iretja podmornica pod poveljstvom poročnika bojne ladje Renata Scandaia iz Castel Franca (Emilia) je torpedirala rušilec vrste »Jeris« in rušilec vrste »Pearl«. O omenjenih 4 rušilcih je treba soditi, da so potopljeni.
Podmornici, ki je potopila križarko pri nastopu, o katerem poroča vojno poročilo 1143, poveljuje poročnik bojne ladje Archangelo Gi-liberti iz Napolija.
Število žrtev pri letalskih napadih na Reg-gio v Calabriji in Messino, ki jih omenja včerajšnja vojno poročilo, je v Reggiu naraslo na 100 mrtvih in 55 ranjenih, v Mesini pa na 76 mrtvili in 2 ranjena.
Ameriška »zlata doba« in njeni blagoslovi
Kritičen pretres ameriških načel in načrtov za novi red na svetu
Voditelj narodnosocialističnih organizacij ■— umrl
Berlin, H. julija, s. Po hudi bolezni je v Bernnu umrl voditelj nemških narodno-sociali-sticnih organizacij v tujini, profesor Hermann Bohlej v starosti 6? let.
Madžari občudujejo hrabrost italijanskega naroda
Budimpešta, 15. julija, s. Madžarska javnost s strastnim zanimanjem zasleduje vojne dogodke na Siciliji. Vsi listi podčrtavajo poročila, Ki_ govorijo o zagrizenih bojih, llrabre italijan-b1 c čete so se nasprotniku ob obalnem pasu z vso silo postavljale po robu. Madžarski narod, piše uradni list »Budapesti Ertcsito«, ki goji čustva globokega prijateljstva do italijanskega ljudstva, z živim zanimanjem zasleduje dogodke. Zavezniški italijanski narod je danes ves v orožju, da brani domovino v duhu rimskih legionarjev. Italija ne kloni, zakaj njeno hrabro ljudstvo ve, da je mogoče izvojevati zmago samo, če se zagrizeno upira do konca.
Rim, 15. julija s. Eranccsco Orestano objavlja v zadnji številki lista »Gerarchia« zanimiv članek z naslovom »Amerikanska doba«. V njem razodeva očitne in skrivne nagibe, ki so Združene države gnale v vojno.
Sodelovanje severno ameriške državne zveze v vojni razodeva vsak dan jasneje, da je Amerika bila na to že dolgo pripravljena. Medtem ko je med Anglijo ter med celinsko Evropo bilo sto in sto razunlljivih razlogov za spopad, pa med Združenimi državami in Evropo ni bilo prav nobenega, ker ti stranki nista imeli nobenega skupnega spornega področja in ne nasprotujočih si koristi.
Združene države utemeljujejo svojo vojno proti osi, torej proti Evropi, ideološko in jo obtožujejo, da* moti svetoviji mir. Toda govore samo o načelih, ki jih ni moči spraviti v sklad. Zdaj se je torej pokazal nesmisel v tem, da bi so tudi tako zapleten in stvaren spopad, kakor je spopad med Anglijo-in Evropo, lahko preprečil in poravnal v določenih mejah, a je vstop Združenih držav v vojno onemogočil vsak sporazum ali pomirjen je, ker je Amerika gnala evropski spopad v kar največjo neodjenljivost in si tako naložila celo večjo odgovornost kakor Anglija, ki je to vojno sprožila.
Toda pod ideološko krinko in pod načeli »Atlantske karte« se očitno skrivajo močni in nasprotujoči si\interesi ki so že od začetka prevladali nad večino teoretičnih oznanil, ki jih dajejo odgovorni ameriški poglavarji. Zdaj že trdno drži, da Združene države merijo na ozemeljske pridobitve v obeli Amerikah, v Afriki, v Aziji in v Avstraliji. Toda ameriški načrti segajo še dosti dalje.
Združene države trdijo, da hočejo uvesti »svetovni rede. Razglašajo se za” silo, večjo od vseh drugih, ki sta jo Bog in zgodpvina poklicala, naj da svetu končni red, ki bo zagotovil mir in blagor vsčm velikim in malim narodom. Izjavljajo, da se bo s tem redom v zgodovini človeštva začela nova »amerikanska doba«.
Zdaj pustimo ob strani, pravi člankar, te-. meljno vprašan je, ali je moči vztrajati v spo-znavalski utvari, da bi bilo mogoče svetovno vprašanje rešiti z vojaškimi, enostranskimi in vesoljnimi ukrepi, in pustimo ob strani podrejeno vprašanje, če je v zadevi mednarodnega reda možna ena sama rešitev, namreč amerikanska. Imamo pa pravico Združene države vprašati tole:
1. S kakšno praviro In
2. zaradi kakšnih idej si pripisujejo tako avtoritativno in tako odgovorno nalogo.
Nesramna in domišljava miselnost Amerikanca izvira iz prepričanja da so Združene države »dežela neomejenih možnosti«. Vera v lastne sile in dejanja, ki jo navdihuje stvarni, dasi površni čut za življenje ter miselnost, ki so ji tuji vsi psihološki zapleti izvirnega evropskega subjektivizma, sta Amerikancem njihov svet spremenili v ogromen mehanizem, dasi je ta kar natrpan z raznimi človeškimi vprašanji, ki pa se jih dotaknejo le površno, ali pa jih sploh mečejo v kot.
Med vsemi temi vprašanji je najvažnejše tisto o sožitju najbolj pisane in najbolj številne meša-nice plemen in rodov na svetu, ki sestavlja ameriški narod in ki je najmanj navezana na deželo, v kateri živi. Na skrajno neskladje med različnimi rodovi Združenih držav bi lahko ugodno vplivalo gospodarstvo, pravo in vera. Gospodarstvo postavlja meje anarhičnemu uveljavljanju posameznikove sebičnosti povsod razen v Združenih državah, kjer
Hude ruske izgube pri neuspesmh. protinapadih
Na odseku pri Bjelgorodu spet uničenih 200 oklepnikov, prav toliko pri Orlu — 212 letal sestreljenih — Hudi boji z zavezniškimi izkrcanimi silami na Siciliji in uspešni napadi na nasprotno brodovje
Hitlerjev glavni stan, 15. julija. Nemško vrhovno poveljstvo |e včeraj objavilo tole uradno vojno poročilo:
Močni sovjetski protinapadi na področju pri Bjelgorodu so se včeraj zrušili z najtežjimi izgubami. Samo na enem odseku sta bila dva sovražna polka plopolnoma razbita in mnogo ujetnikov zajetih. Sovražnik je izgubil na tem °dseku tudi včeraj zopet nad 200 oklepnikov.
. a„ področju vzhodno in severno od Orla so ojačane sovjetske sile zopet močno napadle. Bon, v katerih sovražnik kljub najtežjim izgubam 111 dosegel nobenega uspeha, se trenutno, potem ko so nemška ojačenja prešla v protinapade, se z velijo silovitostjo nadaljujejo. V zadnjih dveh dneh je sovražnik tudi tukaj izgubil nad -00 oklepnikov.
Nemško letalstvo je z močnimi silami poseglo v borbe na vzhodnem bojišču in uničilo številne oklepnike ter sestrelilo 212 sovražnih letal.
Na južni Siciliji so nemške in italijanske eete nadalje v težkih bojih z izkrcanimi sovražnimi četami, ki skušajo napadati iz črte Augusta-Licata naše postojanke na gorovju in južno od Catanije. Nemški in italijanski letalski oddelki so z uspehom nadaljevali svoje neprestane napade proti^ britansko-ameriškemu vojnemu brodovju in prevoznemu ladjevju. V Sredozemlju je bilo sestreljenih 34 sovražnih letal.
Oddelki britanskih bombnikov so izvedli v pretekli noči težak 6trahovalen napad proti mestu Aachen. V stanovanjskih okrajih notranjega m starega mesta je bilo povzročeno veliko razdejanje. Mnogo javnih poslopij in' kulturnih ustanov je bilo uničenih. Zadeta je bila tudi aachenska stolnica. Prebivalstvo je imelo težke izgube. 1 ri doletu in odletu ter nad mestom je bilo sestreljenih 21 bombnikov.
Po poznejših poročilih je iz skupine Itomb-nikov, ki je v noči na 15. julija napadla Turin,
pri doletu in odletu sestrelila nemška protiletalska obramba 11 štirimotornih letal.
Nemška bojna letala so v pretekli noči napadla z bombami vseh mer pristanišče in mesto Hull ter vojaško važne cilje ob južni angleški obali.
Berlin, 15. junija, s. V dodatku k včerajšnjemu nemškemu vojnemu poročilu pravijo, da je slabo vreme tudi predvčerajšnjim otežkočilo razvoj vojnih nastopov na odseku pri Bjelgorodu. Na nekaterih točkah je bila zemlja zaradi stalnih nalivov tako blatna, da oklepniki niso mogli naprej in do kraja izvesti zmagovite napade na raznih odsekih bojišča. Sovjeti so prenehali s protinapadi, s katerimi so se hoteli znebiti nemškega pritiska na mofno ogroženem odseku severozahodno od Bjelgoroda. Neuspešni so bili tudi njihovi poskusi, da bi vdrli in odpravili klin, ki so ga nemške čete zabile v sovjetsko bojne črte. Izgube pri vseh doslej ponesrečenih nasprotnikovih nastopih so bile tudi predvčerajšnjim nenavadno hude. Ni še bilo mogoče natanko ugotoviti, koliko mož so Sovjeti od početka velike bitke izgubili, gotovo pa je, da daleč prekašajo izgube, ki so jih Sovjeti doslej imeli v raznih bitkah na vzhodu. Nemške izgube pa so tako glede moštva kakor posebno glede oklepnikov kar se da majhne. Pomembno je, nadaljuje dopisnik DNB, da so se nemške rezerve prikazale vzhodno in severno od Orla ter se takoj spustile v 'protinapad. To potrjuje vtis, ki je prevladoval že pred dnevi, da ima namreč nemško vrhovno poveljstvo na razpolago še močne sile, ki jih lahko pošlje v boj, kadar se mu zdi primerno. Da so bile nemške rezerve poslane na severno krilo, pomeni spet novo, hudo nevarnost za boljševike. Glede velikega števila sestreljenih sovražnih letal (216) pa pravi isti dopisnik, da je po zboljšanju vremena prišlo do živahnejšega letalskega delovanja, kar je bilo pogubno za sovjetske letalske moči.
je gospodarski liberalizem, presajen od drugod, slavil orgije in kjer je zasebna pobuda dobila kar najpopolnejšo prostost, da se lahko bohoti brez nadzorstva in brez resnih ovir. Geslo je vedno bilo: izabogatite!« Vso Ameriko je zajel trgovski duh, ki se je povsod gnal za takojšnjimi čim mast-nejšimi zaslužki, ki je dobival pobude samo iz pričakovanja po vedno večjih dividendah, brez najmanjšega ozira na socialno vprašanje, na okus in na krize, ki se iz tega rode. Ta trgovski duh je nazadnje zajel celo kmetijstvo in ga odtujil njegovim naravnim izročilom.
Ta gospodarski razvoj je do temelja prevrnil naravne zakone, ki so držali do tedaj. Javne oblasti so med njim samo brezbrižno in prijazno gledale. Zaradi tega je bila država razorožena v usodni uri, ko so se vse lahkomiselnosti in pomanjkljivosti .ameriškega zasebnega kapitalizma pokazale ob strahotnem polomu 1. 1929, ko je šlo v nič na stotine milijard prihrankov. Najbogatejša in najbolje preskrbljena celina, je morala načeti, a ga ni mogla rešiti, vprašanje o delu in obstanku lastnega prebivalstva, ki je imelo vsega več in ki ga je bilo po številu manj kakor drugod.
Tako je prišlo do more, ki je z nepretrgano brezposelnostjo in navzlic bujni ameriški industrializaciji več let morila državo.
Kar se pa tiče ustavnega in zakonodajnega vprašanja Združenih držav, je to kar se da neenotno in zmedeno. 4S držav, članic zveze, ima 4S ustav in zakonodaj, ki jih daje 48 zbornic. Vlada, uprava, policija, sodstvo je zaradi tega v vsaki državi drugačno. Osrednje državne ustanove, kakor kongres (senat in zbornica) ter zvezna vlada, naletavajo pogosto na hude težavo, ki jih povzročajo pokrajinske avtonomne vlade, in prihaja do sporov, zaradi katerih tisti, ki se zna sukati, da se ne zaplete v zanke najrazličnejših postav in kazenskih določil, lahko brez hudih težav dela, živi in uspeva izven zakona. Spričo tolike birokracije in parlamentarizma posebno uspešno cveto zlasti politična posredovanja. Vojno stanje tega jvoložaja ni izboljšalo, temveč ga celo poslabšalo.
Tretji pripomoček pri zmešani nestrnjeno-sti prebivalstva Združenih držav bi lahko bila vera. Toda ni moči govoriti o verskem duhu v državi, kjer, kakor vemo vsi, kar mrgoli najrazličnejših verskih ločin ter veroizpovedi, ki se med sabo prerekajo, včasih pa odkrito bore. Značilen primer zato je protikatoliško gibanje »USA Americanismus«. čigar zastopnik je ločina »Ku-klus klan«. To se dogaja poleg razširjene in javno priznane versike brezbrižnosti, ki zajema 60% vsega prebivalstva. To dejstvo ni zadnja ugodna okoliščina za — morda tiho — boljševizacijo ameriških množic. Če torej v taki verski in brezverski zmešnjavi Roosevelt prisega, da se Združene države bore za krščanstvo, ne more človek drugega, kakor da se nasmehne.
Člankar potem razpravlja o razkrajalnem učinku besne razbrzdanosti, ki je globoko načela vse socialne vezi, najprej na rodbino. Evropa je rodbino Ameriki dala kot javnopravno ustanovo, ki jo posvečujejo in varujejo božje in človešike postave. Amerika pa jo je s svojimi postavami in s svojimi pisanimi navadami »privatizirala« ter jo s tem izpostavila nevarnosti, da se krha in drobi po muhah posameznikov. V tem je razlaga za eno izmed najznačilnejših prikazni, namreč razporoko.
Razkroj ameriške rodbine spremljata dve dodatni prikazni, ki sta med sabo tesno povezali: razuzdanost in mladostno zločinstvo. Kadar se v najsvetejših naravnih vezeh kažejo take pomanjkljivosti-, morajo biti seveda še slabši drugi družabni odnošaji. V Združenih državah je razuzdanost iz greha naredila predmet za svobodno trgovino in to trgovino izpopolnila z najbolj prebrisanimi reklamnimi sredstvi.
Zato je bilo pričakovati« da bo izprijenost brez ovire prešla od odraslih na mladoletne, k č-smur je še pomagalo lažno ameriško kulturno »poganstvo«, ki je zajelo.najmanj 20 milijonov mladih Amerikancev. Tudi v tem se je Amerika približala boljševizmu. Posebno važna je, tako poudarja Orestano, tesna zveza med razvadami in zločinstvom, zakaj na dnu vsakega zločina naletimo skoraj vedno na protinaravno skvarjenost in spolno nezmernost, to pa tako redno, da lahko sklepamo na nekak usod«n zakon. Zato pa so tudi statistike o zločinih mladih Amerikancev tako strašne: sleherno leto zapirajo v Ameriki (70.000 mladoletnih Amerikancev, ki še niso dosegli niti 17 let starosti- To je samo en pogled na zločinstvo, glede katerega Amerika prekaša ves svet.
S tem pa se zapletajo tudi vzroki in učinki ameriške zmede, ki so plemenskega, političnega, pravnega in nravnega značaja. Če je zločin neka oblika odpada, potem je stalno zločinstvo trajna oblika notranje vojne, pravi po pravici Orestano. V Združenih državah je število ugo-. tovljenih zločinov tolikšno, da je verjetnost, da bo ameriški državljan dosegel 60. leto starosti samo v razmerju ena proti štiri, in pri tem še niti ni treba, da bi se bog ve kako pregrešil. To se torej pravi, da 75% vsega ameriškega prebivalstva prej ko slej naleti na sovražnike reda. V Ameriki se je zločinska navada prevar in sleparstva tako razpasla, da so jo že sprejeli kot običajno obliko vsakdanjega življenja. Glede »gangsterstva« so se v Ameriki trudili, da bi opravičili to sramoto s tem, da bi jo pripisovali navadi zločinstva v množici, ki se je že razpasla pri drugih narodih. Toda resnica je samo ta, da se nobeno »gangsterstvo« ne bi moglo tako zelo razviti, da bi lahko zavladalo nad vso deželo, če ne bi naletelo na tako ugodno podnebje nravne skvarjenosti in splošne izprijenosti.
Kaj razumljiv je potem čisto preprosti pomislek, da si Združene amerške države, ki 6amim sebi niso znale dati gospodarskega, pravnega iv
moralnega reda, ne morejo lastiti pravice, da bodo vsemu omikanemu svetu dale nov red. One, ki na najbogatejši celini sveta niso znale rešiti vprašanj o delu, socialni pravičnosti in notranjem miru, ne morejo postati razsodni za svet in nam obljubljali resnični končni niir. Domneva Združenih držav, da so one tiste, ki se lahko imenujejo nositeljice praporov nove in bolj omikane človeške zgodovine, voditeljice usode človeštva, nima nobene zakonito podlage. Lahko pričakujemo prav obratno, namreč, da bi politični vpliv Združenih držav na svetu imel za posledico skrajno nevaren izvoz pokvarjenih in zločinskih načinov, ki so pristen sad ameriške miselnosti. In Italijani lahko rečejo, da so dobili pristne primere tega razuzdanega duha v razdejanju svojih zgodovinskih spomenikov ter mest in neštete druge nezaslišane primere. Združene države nimajo prav nobene pravice, da bi postali razsodniki med človeštvom na svetu.
Ainerikanci pa bi kljub temu utegnili danes postaviti svojo tehniko v služl>o zahtev in potreb narodov. Glejte, kakšen mir bi Združene države rade dale svetu m kako si zamišljajo »american cenlury«, »amerikansko dobo*-. Te njihove zamisli 6e lahko skrčijo na naslednje tri:
1. Enakost vseh narodov, velikih in malih.
2. Obramba miru na svetu, ki bi ga prej razorožili, in 6icer tako, da bi za ta mir 6krbela mednarodna vojska.
3. Svoboda trgovine na vsem svetu.-
Skratka, to je VVilsonova bajka, le z razliko,
da bi ta imela izsi.ljevalno moč, ki je je Wilsonovi manjkalo. Enakost vseh narodov, velikih in malih, je utvara, ki je pogorela že v Zvezi narodov.
Drugič: Mednarodna vojska, ki naj bi skrbela za mir med narodi, katere bi bilo treba prej razorožiti, naj bi bila izvršilna oblast, s katero bi razpolagali najmočnejši narodi, ki ne bi bili pod nobenim zakonitim mednarodnim nadzorstvom. Vojska naj bi odločno posegala v mednarodne raz-prtije, da bi uporniške narode 6pet pripravila k pokorščini. Tudi u-.tava Zveze narodov je bila zakonik za mednarodne postopke, toda na žalost je ta postopek služii izključno li spreminjajočim se kStališčem, ki so tolikokrat varovala le koristi gospodujočih. Tudi v novem redu ne bi bilo mogoče postopali tako in bi bil ta kakor prejšnji, mednaroden in prave samo po imenu. In ker pripominjajo, da bi močna mednarodna vojska morala biti v glavnem le letalska sila, moramo pomisliti, da slika naših razdejanih mest in neoboroženega prebivalstva, ki naj streljajo s strojnicami z neba, ni le vojna zadeva, temveč dokaz, kako si naši sovražniki zamišljajo ohranitev bodočega miru na svetu.
Peti člen »Atlantske karte« hoče vpostavili najpopolnejše sodelovanje med narodi na gospodarskem področju. Ta člen spet poiablja staro, obrabljeno frazo o popolni svobodi mednarodne trgovine (kapitala, dela in izdelkov ter pridelkov), frazo, ki jo je bil razglasil že Wilson v 6vojih štirinajstih točkah. In ta člen dane« razlagajo pooblaščeni razlagalci, kf kor na primer Sumner Wel-les, kot sredstvo, s katerim bi bilo mogoče preprečiti, da bi se izvajala »avtarhična načela v kateri koli državi«. Takšna je torej 6tvar — pripominja Orestano — in skrivnost je končno le pojasnjena! Svoboda, ki naj bi jo dale Združene .države pod grožnjo naj hujših sankcij, je sovražnik št. 1, samo protistrup za tisto, proti čemur se bori, proti avtarhiji. Njegov sen je, iz vsega sveta narediti en sam trg, na katerem bi veljal samo ene vrste denar: zlato. Ne bi bilo več nobenih zapor, nobenih omejitev ne gospodarskega nacionalizma. To bi bilo torej zmagoslavje svobodnega dela, svobodnega potovanja, gospodarskega liberalizma.
Nekateri nas zdaj sprašujejo, ali ne bi bilo posameznim narodom prav, da pridejo iz zaprtega kroga svojega malega gospodarstva in dvignejo svetovno gospodarstvo na višino stvarnih tehničnih pridobitev, najdejo za potrebno trgovsko izmenjavo nadomestilo v ipedsebojnem dopolnjevanju pridelkov, ki so porazdeljeni po vsem svetu. Morda je mogoče, da bo bodoči človeški rod stremel po takšnem redu. Toda to, kar ne more in ne sme biti več mogoče — pravi Orestano — je:
1. Mednarodna trgovina ne sme več sloneti na neomejeni in nepremišljeni konkurenci, ki za eno od pogodbenic povzroča brezposelnost in nemož-nost, da bi nalagala svoj kapital. To je omrtviče-vanje delovnih sil in uničevanje kapitala.
2. Ne sme več biti da bi se gospodarsko sodelovanje spremenilo v politično orožje in v vojno.
Kdor pa ti dve zahtevi prizna, — nadaljuje Oreslano — je proti režimu »odprtih vrat« in je že v avtarhiji, ki noče biti absolutno samo zado-stovanje, in tudi ne ustavitev mednarodne trgovine, pač pa disciplina in ureditev izmenjave, da prihrani človeškim silam krivično škodo, da varuje delovno silo, naravne zaloge, prihranjeni kapital in varuje vsakemu narodu pravico do lastnega življenja. Z drugimi besedami — tisti, ki se bore proti avtarhiji in so ji že pri vseh narodih napovedali konec, se gredo v svoji lastni hiši avtarhijo. Avtarhična je britanska državna skupnost, avtarhična je amerikanska državna skupnost, ki je stala prej v znamenju vseamerikauslva.
Zaveznike čakajo težki dnevi na Siciliji
Buenos Aires, 15. julija- s- Ameriški dopisniki, ki so z ekspedicijskim zborom prišli na Sicilijo, v svojih poročilih poudarjajo, da je sicilsko prebivalstvo hudo sovražno izkrcanim zavezniškim četam. Pišejo namreč, da so bile mnoge angleške straže ponoči umorjene. Dopisniki tudi podčrtavajo, da letala osi nenehno in drzno napadajo. Letijo med gorami v tako nizki višini, da so nevidna in lanko bombardirajo ter s strojnicami obstrelju jejo angleške in ameriške čete, še preden jih morejo Spitfiri napasfi.
Osulo se je dišeče kostanjevo cvetje
Počasi izgineva tista rumenkasta barva razcvetelih kostanjev z gozdov na Rožniku in Golovcu, ki te je prej od daleč vabila. Tako lepo se je odražala med temnimi barvami smrek in borovcev: kjer je stalo le eno samo drevo, se je zdelo, kakor bi bil starček z osivelo glavo postavljen med temen gozd. Pred kakimi tremi tedni je košata krona začela postajati za spoznanje rumenkasta, potem se je te barve prililo vsak dan več na vršičke njenih vej in končno so se vse veje okrasile z gostimi šopi cvetja, rumenega in dišečega. Toliko tisoč drobnih prašnikov se je vsak dan oziralo v sonce in vabilo drobne čebelice, da so sedale nanje in s tovori cvetnega prahu potem odplavale proti domu.
Ko si zavil v gozd in korakal zatopljen v svoje misli ali skrbi, te je predramil iz teh sanjarij ta vonj, ki se je razlival okrog slehernega drevesa. Skoraj bi si ne upal trditi, da je sladek, zdi se mi, da kar bolj na grenko stran zaudarja, vendar je prijeten, da člcvek razširi pljuča in se ga nadiha. Tako priietno je postati pod dreve-som, kjer je blagi hlad, vleči dišavljeni zrak v sebe in posluSati drobljenje ptičkov. Za trenutek tone v pozabo vse breme morečih skrbi, mesta ne čutiš, zdi se ti,’ da 6e je pogieznilo nekje daleč.
Prijetno ti je pri srcu, kakor doma, kjer te je pozdravljal dom z očetom in materjo, ko si se vračal k njima vsako poletje na počitnice. V mislih gledaš od sonca oblit dom kje na položnem hribu, od košatih dreves obdan; mogoče zore prve breskve in marelice pod njegovim kapom, skoraj bodo prve hruške. Zadaj pa se pne kakor temna preproga gozd in prav zdi se ti, da slišiš zumljenje tvojih pridnih čebelic, ki hitijo po kostanjevem cvetju in ti nabirajo med. In še na to se spomniš,, kako si včasih cele popoldneve preležal pod cvetečimi kostanji, gledal skozi prevrtane krone proti sončnemu nebu in dan ti
je pel svojo pesem. Pes Čuvaj je ves čas mirno sedel ob tebi in te zvesto gledal. Nikamor se mu ni mudilo, kakor bi bil vedel, da te bo kmalu izgubil in da te neko poletje ne bo več domov. O, ta zvesti pes, ki ti je vedno priskakljal vesel po bregu naproti in se ponižno opletal okrog tvojih nog, je že dobro slutil, da bo izgubil svojega prijatelja! Še ko si zadnjič odhajal, te je spremljal prav v dolino, do glavne ceste, in šele ko si mu z ostrimi besedami zapovedal, da se mora vrniti, je žalosten obstal in gledal s potrtimi očmi za teboj. Sčdel je na zelen travnik in gledal, kako si odhajal ter se še tu pa tam ozrl. In zdaj mogoče skaklja dan za dnem proti glavni cesti v dolino in te pričakuje, a vedno se vrača sem in žalosten ...
Tako se ti mešajo pod košatimi kostanji te sanjarije o soncu, o domu, o očetu in materi, o sosedih in o zvestem Čuvaju. Dnevi teko čez poletje, po poljih že žanjejo žito, kostanji pa stresajo rjave prašnike na zemljo. Vse bolj temni postajajo in nekega dne se bom ozrl na Rožnik ali na Golovec, pa ne bom našel več niti sledu za dišečim cvetjem. Le še v jeseni bom vesel stopal pod njihove orumenele krone ter pobiral droben sad, ki ga bo rodilo cvetje.
V teh dneh umira kostanjevo cvetje, njihove mrtve prašnike trosi vetrič na zemljo —.
— jk.
.mr
bo za prijatelje koristnega branja
<r3
Proti koncu sezone glavnate solate
Tudi razno zelenjadno perje gre naprodaj — Mnogo stročjega fižola
»Gospa Julka, že tako zgodaj z Vodnikovega trga? Komaj je sedem odbila!« je začudeno nagovoril izkušeni gospod Jakob, vesten nadzornik tržnega vrvenja, dobro, praktično in prevdarno gospodinjo Julko, ki mu je nekam ironično odgovorila:
»Če hočete danes solatko, morate zgodaj na
trg.«
Pomenljivo in strokovnjaško je nato gospa Julka razkladla svojemu znancu, kako je spet na trgu veliko povpraševanje po glavnati solati, ko jo je bilo še pred dobrimi 14 dnevi kar na kupe in so jo vrle Trnpvčanke v družbi marljivih Krakov-čank kar s težavo mogle spraviti v denar. Takrat, ko so bile na trgu razstavljene velike košare izredno lepih glav raznih solat, so bile prodajalke prisiljene, da so prodajo ostale zelenjave, zlasti kolerabe in ohrovta vezale na nakup glavnate solate. Sedaj je na trgu postalo spet veliko povpraševanje po tfej dobri zelenjavi, ker gre h koncu in ponehava sezona zanjo. Zato človek lahko opazuje, kako mnoge gospodinje prihajajo že zgodaj na trg in se najraje sukajo okoli trnovskih in krakovskih prodajalk solate. Vsako cizo veselo pozdravijo gospodinje in jo obstopijo. Danes n. pr. je neka starejša in praktična zelenj^darica pripeljala zvrhano cizo savne glavnate solate. Razstavila jo je na dolgi klopi že prav zgodaj po sedmih. Kmalu jo je prodala. Tudi drugod je šla solata dobro v kup. Nekateri člani odbora za določevanje cen zelenjavi so si danes zjutraj ogledali trg in njega položaj.
Kaj vse lahko obdelovalec zemlje v današnjih dneh spravi v denar? Pred leti so prodajalke ze-
Novo mesto
»Quo vndi->< — znameniti zgodovinski roman, ki bo izšel v novi obliki v slikah, v velikosti črtrt strani »Slov. domač, lahko naročite tudi j/ novomeški podružnici. Pohitite, ker bo knjiga kmalu izšla, knjige pa ho lahko dobil le prednaročnik!^
Himen. V kapiteljski cerkvi sta se poročila Sef novomeškega okrajnega cestnega odbora g. inž. Vilko Praprotnik in zasebna uradnica gdč. Joža Komelova, oba iz Novega mesiu.
Novomeški šport. V nedeljo dopoldne so se ponovno pojavili na športnem polju mladi novomeški nogometaši. Tokrat sta ne pomenu enajsterici Nove,ga mesta in Kandije. 1 ek ni a je bila prav živahna in so posebno »Kandi-ja-iiarji« pokazali kljub dolgemu počitku prav lepo tehnično igro in zasluženo odnesli nad meščani visoko zrnato s 4:1. I ekini je prisostvovalo dokaj ljudi, posebno mladine, ki je vneto navijala za svoje ljubljence. Sodil je g. JSot.
Staro žimo kupimo, plačamo od lir 50 do 50 za kilogram. Ponudite trgovini »Ogled«, Mestni trg 3., vhod skozi vežo.
lenjave morale zmetati mnogo zelenjadnega perja na gnoj. Ko 60 čistile rdečo peso in jo pripravljale za trg, so perje lepo odbrale in ga zmetale na gnoj, prav tako so razno perje zeljnatih glav, kolerab in ohrovta metale stran. Sedaj? Mnoge praktične prodajalke lepo vse zbero in vozijo na Vodnikov trg. Imajo kar stalne odjemalce perja. Danes je neka starejša ženica pripeljala poln voziček raznega perja. »Kam pa boste s to robo?« je nekdo vprašal ženico, radoveden, čemu naj bi bilo to perje. Padlo mu je v glavo, da bo najbrž kdo kupil perje za zajčke. Toda ženica mu je lepo in vljudno odgovorila: »Za prašičke je naročila neka gospa. Je že vse prodano.« Na trgu se dostikrat rejci prašičev oskrbe z raznim zelenjadnim perjem in si tako pomagajo pri reji svojega prašička.
Ko pojenjuje glavnata solata, pa prihaja od dne do dne vedno več domačega stročjega fižola na trg. Okoličanske kmetice prinašajo na trg navadno nizek stročji fižol. Je pa že na trgu tudi visoki fižol. Tega letos zelo napada rja, zlasti nekatere vrste. Pravijo, da je doslej bilo deževje prav dobro za rast kumar. Teh je na trgu že v obilici. Poleg kumar prihajajo na trg tudi velike jedilne buče. V vrtnarstvu izurjene Trnovčanke in Kra-kovfcanke dovažajo na trg vedno več ohrovta in lepe glave zgodnjega zelja. Razne vrtnine je prav tako dovolj na izbiro. Lep je letos peteršilj in prav tak tudi korenček za juho.
Kakor znano, so pred dobrim tednom prestavili prodajalce borovnic. Doslej za prodajo raznih gozdnih sadežev določeni prostor med semiščem in škofijsko palačo ob stolni cerkvi nad Pogačarjevim trgom so opustili in so določili za prodajalce borovnic, jagod in malin prostor na Vodnikovem trgu ob zidu Ljudske knjigarne. Tam se sedaj ljudje zbirajo, ki si požele kak liter dobrih in lepih borovnic. Te so letos izredno dobro obrodile. Sedaj je še čas za nabiranje borovnic in jih je na trgu dovolj. Na trg prihaja tudi nekaj košaric rdečih jagod, ki so hitro prodane. Tudi prve maline so prišle že na trg. Pravijo, da so lfetos po nekaterih gozdovih, kjer niso ljudje smukali malinja za čaj, maline zelo dobro uspele. Po krajih, kjer so ljudje nasmukali malinovo listje za čaj, pa so maline opešale in niso tako dobro obrodile. Za malinovo perje so mnogi ljudje zaslužili čedne denarce.
Drugače je danes na tržni dan nudil živilski trg običajno tržno sliko.
Ribnica
Ilustriran Quo vadiš, ki je izhajal v Slov. domu in bo izšel kot samostojna knjiga, lahko naročite v podružnici »Slovenca« vsako nedeljo dopoldne v ribniški mlekarni, med delavnikom pa v trgovini Govže Anica. Prav tam blagovolite poravnati zaostale naročnine. Sprejemajo se oglasi in osmrtnice za naše liste.'
Vedenje mladine
Listki iz ribniške preteklosti
V vseh dobah zgodovine najdemo dobre in slabe ljudi med odraslimi, prav tako pa tudi med mladino. Žalosten je človek, če namesto lepote in dobrote vidi okrog sebe podivjano, slabo vzgojeno mladež. Grenek je udarec vzgojiteljem in duhovnikom, če jim varovanci namesto izpolnitve nad s svojim vedenjem prizadevajo le bridkosti in bolečine. Pa nastane vprašanje: Kdo je kriv? Človek je produkt okolice. Jasno, da ne more biti otrok dobro vzgojen, če je njegovo okolje nezdravo, če so pokvarjeni celo starši sami in te pokvarjenosti pred otroci ne skrivajo. Tako je tožil pred sto leti pridigar na ribniški leci:
Spovedvali smo do sdaj — ljubi starishi, tudi vashe otroke. Pa strah in shalost nas sprehaja, kadar se spomnimo, kaj se vse med vashimi otrozmi godi, Otrozi, ki bi imeli lepi, nedolshni biti, so vezhi del she strashni preklinjvavzi in nezhistniki; in kar je najshalostnishi — starishi, vezhi delj savolj pohujshanja in savolj sanikernosti in ne-skerbejivosti od vashe strani. Doma od vas vidijo in slishijo, kar bi vidti in slishati ne smeli, in kar doma ne vidijo in ne slishijo, vidijo in slishijo po vasi, ki jih ob nedelah in prašnikih pushate hoditi, in kar se she po vasi ne navzhe, se navzhe in vganjajo na pashi. Oh starishi, kakshne otrose si bote tako iskojili? Kaj bote nad njimi na stare dni doshiveli? Kako pred Bogam od svojih otrok odgovor dajali?«
Ako hočete, da se mladina poboljša, ii starejši sami dajajte dober zgledi Namesto v dvomljivo druščino jih pošiljajte v cerkev k naukom.
»... Zhas je, starishi, da tedaj tudi vi od svoje strani sazhnete svoje otroke bolj v boshjim strahu kojitij dajajte sa naprej svojim otrokam lepc sglede, de tudi otrozi ne bodo nad vami vi-dili in slishali, kar vi od njih ne sheljete viditi in slishati:_ ne pushajte jih nikoli po vasi; poglejte sa njimi v zhasih she na pasho, zhe je pa mogo-zhe, dershite si zhrednike, ker je laglej kaj na premoshenju vterpeti, kot s otrozmi vred kdej v peklu goreti. Poshilajte jih pridno k navkam, posebno poshilajte jih radi pogostama k suetim Sa-kramentam, de se she saj sa naprej s gnado boshjo poboljshajo; in ne kolnite jih, temozh molite sa njih, de Bog se jih vsmili in s svojo s. gnado na pot svelizhanja pripela!«
jur
bo za prijatelje koristnega branja
S štajerskega
Spodnještajerska mladina v okrevališčih. Delovno politični urad je v sporazumu z zveznim mladinskim vodstvom in posameznimi obrati po zdravniški preiskavi poslal spodnještajerska dekleta in fante na okrevanje, in sicer dekleta v St. Gallen, fante pa v Weisscnbach. Kakor poroča dunajski dnevnik, so med dekleti zastopnice vseh poklicev in iz vseh krajev Spodnjega Štajerskega: tovarniške delavke, pisarniške moči, modistinje, krojačice, la-borantinje, železničarke, strugarke, risarke itd. Dekleta in fantje imajo v okrevališčih vso udobnost, da lahko pridobe na teži. To pa jim tudi dobro uspeva. V 8 dneh se je povprečno vsak zredil za 1 in pol kilograma.
Umrli so: Katarina Dobničarjeva iz Topola, Marjeta Tehovnikova iz Žlebov in Marija Narobe z Rakovnika. V Zalošah je umrla v 54. letu starosti žena železničarskega uslužbenca Matevža Bertonclja. V Tacnu je dne 30. junija umrl'za pljučnico slikarski in pleskarski mojster Anton Čižman. Pokojni, ki je dočakal starost 61 let, je bil 36 let član prostovoljnih gasilcev v Tacnu. Zapušča vdovo in 7 otrok. Nadalje so umrli Ivan Jagodic iz Raven, Ivana Lahova iz Cerkelj, Ivan Rebernik iz Raven, Marjana Pavličeva iz Dvora, Ana Dunčo-kova iz Sv. Križa in Katarina Klemenčeva iz pristave. V Mošnjah je umrl Franc Kobler, v Mlaki pa Gertruda Omanova.
Igralci iz Žalca so gostovali v Celju. V veliki dvorani Nemškega doma v Celju je v torek gostovala žalska gledališka družina. Vodstvo žalske kulturne skupnosti ima Geisler, artistični vodja pa je Schaban. Žalska igralska skupina je pred tem gostovala že v Novem Celju in okoliških krajih. E. Pajdasch je v mariborskem dnevniku napisal, da je žalska igralska skupina gotovo na prvem mestu.
Zaradi nasilnosti je bil pred izrednim sodiščem v Gradcu obsojen ‘20 letni v Ponikvo pristojni poljski delavec Ludvih Dečman. Zadnje čase je svojo delodajalko večkrat nadlegoval, nasilen pa je bil (udi proti neki domov se vračajoči ženski.
Ko vsi opomini s prižnice niso dovolj zalegli, Fe vmes posegla gosposka in zaupanja vrednim možem naložila nalogo, da so opominjati ljudi, ki so se slabo in pohujšljivo vedli. Če opomini niso zadostovali, so ti »čuvaji javnega vedenja« moraii pohujšljivce naznaniti oblasti:
» ... Savol slabiga in pohuishlivega sadershai-na, katero se je po nekterih krajih lete fare vidlu, so sdej nekteri moshje, h katerim dushelska in duh. gosposka savupaine ima, pustaulenai, de bedo sanikerne starshe in pohuishlive ludi svarili, in ako pobolshaina ne bo, bodo oni gosposki sa lete poshtrafat povedali — se v.im osnanl — de lete moshe morte sposhtvat in bogat, zhe ne si bote le sami sebi perpisali, zhe bote po postavah straflani...«
V nekaj vrstah
Novina Alojzij — 60 letnik.
Te dni obhaja svoj 60 letni rojstni dan v mestu in okolici dobro znani in spoštovani pismonoša No v i n a Alojzij. Jubilant se je rodil dne 2. julija 1883 v Podturnu. V 6voji srečni zakonski zvezi se mu je rodilo 11 otrok, od katerih je danes živih osem, katere je vzgojil z vso ljubeznijo strogega krščanskega očeta-V® ? skfbi za preživljanje tako številne družine izvršuje že nad 30 let v zadovoljnost vseli odgovorno službo pri upravi pošte v Novem mestu. Jubilant je naročnik »Domoljuba«, od-, .r Je ,zaee) list izhajati, pa tudi drugi krščanski listi prihajajo v njegovo hišo, kjer jih z zanimanjem bere sam in njegova družina. Želimo mu, da bi še tako zdrav in čil, kakor je danes, dočakal skrajne meje življenjske dobe.
številne nesreče. V Podgradu je padel pri nakladanju hlodov 38 letnemu delavcu Klobučarju Janezu težak hlod na nogo in mu jo zdrobil v stopalu. — 7 letni sin posestnika Šušteršič Ivan iz Zagrada je padel z voza, naloženega z žitnim klasjem, tako nesrečno, da si je prebil lobanjo. 26 letna posestnikova hči Grame Jožica iz Št. Vida se je pri žetvi vrezala v nogo tako nesrečno, da si je prerezala kite. 47 letni posestnik Janez Smrke iz Št. Jošta je padel s poda in si zlomil desno nogo v členku. 6 letna hči dninarja Hribar Marija iz Semiča je padla na domačem travniku in si zlomila desno roko. 21 letni hlapec Josip Žnidarič iz Gor. Podboršta si je pri sekanju drv iz neprevidnosti odsekal dva prsta na levi roki.
Umrla sta v Podkorenu Marija Cuznarjeva> v Kranjski gori pa Janez Petermau.
V Novi vasi so prejšnjo nedeljo blagoslovili novo cerkvico. Posvečena je sv. Vidu. Tako jc najmanjša vas obširne jelsanske fare dobila lepo svetišče, kamor bodo zahajali verniki. Mnogo let so kovali načrte za gradnjo cerkvice ali vsaj kapelice, sedaj pa se je uresničil sklep v vojnem času. Cerkev so posvetili mučencu sv. Vidu, zavetniku te vasice že iz davnih časov. Temeljni kamen je bil postavljen in blagoslovljen letos 2. maja. K blagoslovitvenini slovesnostim ,jg prišel v to vasico, ki ima še danes le 18 hišic, kakor jih je imela po zapiskih župne kronike tudi še pred 250 leti, škof i/. Fiume g. Hugon Camozzo. Po škofovem nagovoru in blagoslovitvi je im«l slavnostni govor g. Miha Golob. Po pridigi je bila 'srovefmt-sveta maša, ki jo je daroval domači dekan g. Viktor Perka-n. Vse slavje je poteklo v znamenju vere in molitve in vsi*,Novovaščani jn Jcl-šani se bodo z veseljem spominjali tega lepega due.
Umrla jc v Požarevcu v starosti 75 let ga. Marija Gostinčarjeva, roj. Kordiš, vdova po šolskem upravitelju. K večnemu počitku so jo spremili na veliki četrtek vsi Slovenci iz tukajšnje kolonijo in več domačinov. Za njo žalujejo šin, ki živi v Ljubljani, hčerka, snaha, zet in vnuki. Naj mirno počiva v gostoljubni zemlji!
Koncerti. V Hrastniku in na Zidanem mostu je vojaška godba priredila dva koncerta, pri katerih je sodeloval Hans Becker z dunajske državne opere.
Sprejemni izpiti na novomeški gimnaziij Se
bodo pričeli 26. julija zjutraj ob 8 in bodo trajali 3 dni. Učenci naj prineso s seboj samo pero, svinčnik in radirko, ker bodo papir za naloge in za risanje dobili na zavodu proti plačilu 2 lir. — Prvi dan bodo vsi učenci skupaj pisali pismene naloge: 27. julija bodo po možnosti prišli pri ustnem izpitu na vrsto vsi učenci, ki stanujejo izven Novega mesta in najbližje okolice; 28. julija pa ostali učenci.
Kopališče pri Slonu ostane zaradi čiščenja zaprto od 18. julija do 3. avgusla.
8. VAH DI»S:
»Slišala sem tisti udarec noža v posteljno končnico,« je spregovorila tiho in prestrašeno. »Moja postelja stoji ob isti steni-Prebudila sem se in se začudila, kaj naj to pomeni, potem pa na io nisem več mislila ter sem spet zaspala«. Dvignila jc oči in pogledala Vanceja. »Sramotno in nesrumno je bilo, da ste hoteli na vsak način, naj moj mož ostane v tej hiši, kjer se skriva morilec, morilec, ki preži na_ njegovo življenje, medtem pa niste storili ničesar, da bi ga zaščitili.«
»Pa saj se mn;vendar ni nič zgodilo, gospa Bliss,« je dobrodušno odvrnil Vanče. »Le eno uro ni spal, in to vendar ni tako grozna nesreča. Zagotuvljam vam, da mu ne grozi nobena nevarnost več.«
Pogledal jo gospe naravnost v oči, in jaz sem prav dobro opazil, da sta kakor po nekakšnem sporazumu skušala drug drugemu razbrati misli- z obraza.
»Upam, da boste zločinca našli,« je dejala s poudarkom, čeprav bolj s tihim glasom. »Jaz sem zdaj pripravljena na vse, pa naj bo resnica takšna ali drugačna.«
»Vi ste zelo korajžna, gospa,« je pomrmral Vanče. »A pomagate nam lahko na ta način, da se vrnete v svojo sobo in tam počakate, dokler vam kaj ne sporočimo. Lahko sc zanesete name.«
»O, to vem!«, je odgovorila z razumevanjem. Potem se je izpodbudno sklonila, se dotaknila z ustnicami Blissovegn čela, nato pa se vrnila v svojo sobo.
Vanče je zelo radovedno gledal za njo. Nisem mogel ugotoviti, ali je bil v njegovih očeh izraz obžalovanja, bolesti ali občudovanja. Ko so se vrata za njo zuprla, sc je Vanče sklonil nad mizo, položil nanjo bodalo in dejal:
»Hotel sem vas vprašati, gospod doktor, ali ponoči zaklepate vrata svoje spalnice?«
»Vprav v tem je tisto, kar mi ne gre v glavo...« Z njegovega obraza se je brala neka neodločnost, zbeganost. »Prepričan sem, da sem vrata žaklenil, ko sem prvič prišel v svojo sobo. A kakor sem vam že povedal, sem pozneje spet vstal in vrata odprl, da bi v sobo prišlo malo svežega zraka. Stvar si moreni razlagati samo na ta način, da vrat tedaj, ko sem se drugič podal v posteljo, nisem zaklenil. To se jc brez dvoma kaj lahko zgodilo, zakaj bil sem zelo zbegan.«
»Pa jih ne bi bilo mogoče odpreti od zunanje strani?«
»Ne, prepričan sem, da ne. Ključ je bil v ključavnici. Kakor vidite, je še zdaj.«
»A kaj porečete k prstnim odtisom na zunanji kljuki?«, je vprašal Ileath. »Kljuka je kristalastu in bi se na njej prstni odtisi morali poznati.«
»Sveta nebesa!«, je obupano vzkliknil Vanče in zmajal z glavo. »Človek^ ki je zasnoval ves ta načrt, pač zna storiti tudi še kaj boljšega, kakor pa puščati svojo vizitko povsod, kjer hodi...«
Bliss je nenadno vstal in zaklical:
»Nekaj se mi je posvetilo. Tole bodalo jo bilo v zlati nožnici, in če tiste nožnice ni več v moji delovni sobi, potem je morda..•. morda ...«
»Gotovo, brez dvorna,« je pritrdil Vanče. »Razumem, kaj hočete reči s tem. Nožnico bi utegnil imeti zločinec. Odlično sredstvo za... Gospod narednik, flli bi hoteli iti v dr. Blissovo delovno sobo in se prepričati, če jc zločinec odnesel nožnico obenem z bodalom? Nima smisla, da bi jo iskali kje drugod, če je še vedno v predalu dr. Blissove pisalne mize...«
Heath je naglo odšel, za njim pa Bliss. Slišali smo ju, kako sta stopala po stopnicah navzdol.
»Kaj misliš o vsem tem, Vanče?«, je vprašal Markham, ko smo bili spet sami. »Stvar se mi zdi presneto resna.«
»Mislim, da je ta stvar pomembna,« je zamišljeno odgovoril
Vanče. »Pa tudi precej resna. A hvala Bogu da je bodalo slabo zadelo. Vsa stvar je bila slabo preračunana.«
»Du, to rečem tudi jaz,« je priznal Markham. »Ali si mar lahko predstavljaš,- da bi kdo zalučal bodalo na daljavo dveh metrov ali še nekaj več, ko je vendar dobro vedel, da se svoji žrtvi lahko mirno približa in jo z enim samim zamahom ubije.«
»Ah, to misliš?.« Vanče je dvignil obrvi. »Nisem imel v mislih spretnosti tistega človeka, ki je zagnal bodalo. Pii vsej tej zadevi so še druge slvari, še manj duhovite. Skratka, tega ne razumem. Verjetno zarudi preplašenosti. Vsekakor pa bomo morda vso stvar lahko videli v jasnejši luči, če poiščemo tisto nožnico, kaktfr nam je svetoval dr. Bliss!«
Zaslišali smo, da se Bliss in Heath vračata po stopnicah.
»Nožnice ni več tam,« je sporočil narednik, ko sta stopila v sobo.
»Brez dvoma jo jc bil zločinec odnesel z bodalom.« je pripomnil Bliss.
>Kaj pa če bi poslal nekaj svojih mož, da zastražijo in zavarujejo hišo?« je nasvetoval Heath.
»Ni potrebno, gospod narednik,« je odklonil Vanče. »Zdi se mi, da preiskava ne bo težavna.«
Markhama je Vancejev način govorjenja začel vzuemirjati.
»Prepričan sem,« ga je zbodel, da nam boš točno povedal, kje lahko najdemo nožnico.«
»Mislim da,« je odvrnil Vanče zamišljeno. »A dokazal bom pozneje, da jp moja domneva pravilna. Medtem pa...«, se je obrnil k dr. Blissu, »vam bom zelo hvaleže\i, če ostunete v svoji spalnici, dokler ne končamo s svojo preiskavo.«
Bliss sc je vdano priklonil.
»Za trenutek stopimo v salon,« je pripomnil Vanče. »Tam imamo precej opravka.«
Odšel je na hodnik, nenadno pa se je ustavil, kakor bi se bii nečesa domislil, se vrnil k mizi, vzel bodalo ter si ga vtaknil v žep. Bliss je za nami zaprl vrata. Slišali smo, du jih je zaklenil. Markham, Ileath in jaz smo odšli po stopnicah, čisto zadaj pa je šel Vanče.
0 časnikarju milijonarju
Janez Debevec pripoveduje ob šestdesetletnici
V Ljubljani 15. julija.
Pred Bobenčkom na Sv. Petra cesti sta se srečala. SonEni žarki so 6e lesketali na njegovih srebrnih laseh in ljubezniv smehljaj mu je legel na ustne, ko je časnikar stisnil roko svojemu trideset let mlajšemu stanovskemu tovarišu s posebnim povabilom: »Kolega, pojdi z menoj na kozarček božjo kapljice. Saj 6i že kosil, kajne? Na sodišču sem se zadržal, saj veš, de'0 je delo, nikoli ti žilica ne da miru, pa bi sc mi sedaj prilegel kozarček cvička!«
Pod prijetno hladno senco za Bobenčkovo hišo sva našla na vrtu iniren kotiček in cviček je napolnil prve kozarce in utešil najini žejni in suhi grli ter vzbudil še željo po drugem, tretjem in... poliiterčku. Pri tako izvrstni pijači se jezik kmalu razveže še tako hiločečemu, da postane zgovoren in zabaven. Prijetno sva kramljala, kramljala o mnogih dogodkih in doživljajih, ki jih je tovariš doživel v 6vojem, po delu tako bogatem časnikarskem življenju. Kar z nekim občudovanjem sem poslušal svojega stanovskega tovariša, ki je bil danes še vse bolj družaben in poln domislic, tako da bi ga poslušal, dokler se tovariš sam ne bi naveličal moje radovednosti in reporterske zvedavosti. Kako tudi ne,! Kateri mlad Časnikar ne želi zvedeti skrivnosti podjetne tovariške iznajdljivosti in sposobnosti, preizkušenih po tolikih letih napornega časnikarskega dela v dobrih in hudih časih, ko ti že lasje posive, da si še bolj častitljiv, kot v resnici zaslužiš po letih, trudu in delu, ki služi zlasti drugim.
Kakor bi mi videl v dušo in bral iz mojih oči željo, da mi je mnogo do vsega tega, je dvignil čašo in trčil, da sta kozarčka zapela svojo kratko in rezko lepo pesem.
»Bog te živi, ko’ega, danes imam šestdesetletnico in povabil sem Te, da trčiva!«
V presenečenju sem spravil iz ust le kratke čestitke: »Janez, ali je res?« Potem: »Bog Te živi! — in še enega, pa — eks!«
Šestdesetletni jubilej — in tovariš Janez! Čestitka »Bog Te živi!« mi je šla iz srca in njej se danes pridružujejo vsi Janezovi stanovski tovariši in številni prijatelji.
Šestdeset let ima naš Janez že na grbi, kakor sam pravi, pa je še vedno tako mladeniški, tako mladeniško prožen in delaven. Pa je tudi sc vedno mladenič!
Pa prisluhnimo njegovemu živahnemu pripovedovanju o njegovi mladostiI
»Jutri ob štirih bo šestdeset let, kar sem se rodil. Mama so mi tako dejali. Tam v lepih Begunjah pri Cerknici sem prijokal na svet, že takrat trden fantiček, saj sem bil prvorojenec kovača Janeza Debevca, katerega rod je bil iz Begunj. Oče je imel kovačijo Brezcovo v najemu. Pozneje se je preselil v Bistro h graščaku Galetu. Tam sem preživel prva mladostna leta. Kakor so mi pokojna mati, ki so umrli v visoki starosti 92 let po Veliki noči leta 1941., pravili, mi je Cankarjev »če, ki je hodil po hišah delal, napravil prve hlače. Pozneje sem postal
z Ivanom Cankarjem dober prijatelj
Nekaj sem o njem napisal v »Obiskur. Iz Bistre je družina romala nazaj v Begunje, od tam pa naprej v Pudob in nalo v Stari trg pri Ložu, kjer 6e je oče ustalil in si s pomočjo dobrih ljudi sezidal lastno kovačijo, kjer sedaj gospodari moj dobri brat France s sestro Micko.
Z mojo sestro Jerco sva hodila iz Pudoba v Stari trg v šolo. V najhujši zimi sva jo rinila v visokem snegu sama četrt ure daleč v šolo. Tja sva prišla in bila v razredu 6ama. Se domačinov ni bilo. Pokojna učitelja Jakob Zebre in Fedo Vigele sta^ mi bila dobra in preskrbela 6ta mi, da 6em odšel v šole. Kako je bilo? To lahko vsakdo ve. Kovačev sin sem bil, trdo je bilo naše življenje, vendar končal sem gimnazijo, po maturi pa životarit.«
dova]'a^° pribliZno n?kako mi je Janez pripove-
Jancz, saj ne boš zameril, če mi kljub Tvojemu prizadevanju, da bi mi pri polliterčkih in dolgem razgovoru ob-Tvoji prijetni družbi zakril
marsikaj, o čemer si tako nerad govoril, o Tvojem delu, ostalo v moji reporterski glavi nekaj značilnih in za Tvoje in časnikarjevo življenje pomembnih zgodbic. Nisem1 Ti stavljal vprašanj, ko sva pričela razgovor. Ko sem videl, da so sc Ti ob živahnem in doživetvenam pripovedovanju orosile oči, sem Te* poslušal, poslušal povest Tvojega živ-Uenja, trpljenja in veselja, ki Ti ju je dalo življenje in težak časnikarski reporterski poklic. Tvoje resnično in življenjske zgodbice so mi bile me-rilo življenja, to pa je bilo delo, naporno delo, katerega težave poznaj^ skoraj izključno le stanovski tovariši_ časnikarji, dočim drugi zelo malo.
, *t° naj veljajo ob Tvojem jubileju javnosti, kateri si Ti tolikokrat pisal in pisal, le vesele zgodbice, katerih se Ti in tudi Tvoji tovariši in prijatelji najrajši spominjajo.
Začetek njegovega časnikarskega dela in njega 40. letni jubilej
Saj so bila le vmesna, skoraj neprimerna vprašanja, pa jo bil Janez tokrat še kar zgovoren tudi o svojem prvem časnikarskem delu.
»Kako, kaj, kako je prišlo? — veš, taka vprašanja,« mi je dejal, nato pa zamahnil z roko in dejal: »Pa Ti bom povedal!«
»Kako? Kar tako je prišlo! Že prej sem nekoliko pisaril v časopise o raznih dogodkih. Začel pa sem kot časnikar na Dunaju, kamor sem zajadral leta 1911. Sprejeli so me pri dnevniku »SJavvisches Tagblattu«, listu, ki ga je financirala ga. Izabela Sertič, po rodu Škotinja, milijonarka, ki je poročila pravnika Sertiča, sina dvornega svetnika in visokega uradnika v Sarajevu.«
Muhavo so je nasmehnil in si popravil brke s pripombo: »Stara me je rada videla, ker pa je bil Bosanec večji in lepši, je tega imela še rajši,« nato pa nadaljeval resno:
»S. Tagblatt« jo vodil uredniški konzorcij treh ljudi: glavni urednik, referent za Balkan in politiko dr. Kramer, Čeh Zajiček za Češko in Poljak Bazilevski. Poleg mene, ki 6em sprejemal telefon in pisal razne dnevne novice iz južnih krajev, je bil v uredništvu tudi pokojni Vitomil Jelenc. Z njim 6va bila že v gimnaziji dobra prijatelja. S pokojnim Cirilom Premrloni, bratom Stanka Premrla, smo v gimnazijskih letih imeli literarni klub, Z Jelencem sva so takrat seznanila e takratnim uradnikom srbskega poslaništva, navezala stike in imela nato z njim več sestankov.«
Prvi članek o potrebi Balkanske zveze
»Nekega dne nama je gospod iz poslaništva prinesel nekaj točk s smernicami za Članek o potrebi. ustanovitve Balkanske zveze. Stilizirali 6mo ga skupaj. yilomil Jelenc ga je nato izročil dr. Kramerju, ki je dal dovoljenje, da so ga objavili v »S. Tagblattu«. Članek je v krogih zunanjih dopisnikov, ki so imeli prostore v tako imenovanem glavnem brzojavnem uradu v prvem okraju v bližini Borze, vzbudil pozornost, toda mnogo so z ironijo pristavljali, da je to pač utopija neznatnega lističa, ki je šele začel izhajati. To številko, v kateri je bil objavljen omenjeni Članek, so poslali tudi takratnemu zunanjemu ministru dr. Aehren-thalu, ki se je zdrnvil, odnosno je bil na oddihu v Moranu. Minister ni polagal! takrat velike važnosti na članek, čeprav so ga obrobili z rdečim svinčnikom. Pozneje je svet drugače gledal.
Na Dunaju so je človek tudi praktično navadil pravega časnikarskega dela, ko je 6poznal razne časnikarske »fabrike«, kjer so zbirali brzojavna poročila kar na dolgo in na debelo. Specialist n. pr.-z'a razne nesreče, katastrofe itd. Je bila med drugimi korespondenca »Hercog«. Ta je dobro plačala razne vesti, prihajajoče iz naših krajev.«
*Pa je Janez spet prišel na »luštno« 6tran ter povedal nekaj gorkih dunajskih. Te bi bržkone bralce najbolj zanimale. Pa se zadovoljimo z Janezovimi zaključnimi ugotovitvami o lepem mestu Dunaju, mestu valčkov in po Schillerju mestu fe-jakov (op. pisca: otoku veselih bajeslovnih ljudi): »Kaj bi povedal? Včasih je, Janez pisaril, včasih ga je zavrtil.
Najrajši sem hodil v rotovško klet, kjer je bil Tinček presnet.«
Na Krekovem predavanju na Dunaju	■
S posebnim ponosom se je Janez spominjal predavanja pokojnega voditelja dr. J. E. Kreka v Rafaelovi družbi na Dunaju o naših izseljencih. Takrat je Janez Debevec kot član uredništva napisal pomembni članek o tem predavanju in ga je nalo dr. Krek pohvalil. Debevec sc rad spominja tudi srečanja z drugimi odličnimi predstavniki na Dunaju.
Življenje pa je vodilo našega Janeza spet dalje po svetu. Ko je prenehal »S. Tagblatt« izhajati zaradi polmilijonske izgube, je Janez poromal v Ljubljano in dalje v Trieste. Prav tedaj je začel izdajati Andrej Munih, lela 1914. je bilo, skromen list dnevnik na štirih straneh. 0 sodelovanju pri tern listu naš Janez še posebno rad pove kako svojstveno najrajši o dogodku, ki ga ni doživel vsak časnikar. Poslušajte ga!
./• »Viljem, Viljem, kje si?«
ie hil	p,i	listu	An(,reia Muniha,
maj napovedan obisk cesarja Viljema v Mtramaru. Vršile so se velike priprave. Prijatelj Munih nn pravi na dan, ko je prispe! cesar Viljem na svoji jahti v Trieste: »Sedaj pa glej. da prineseš poročilo, ko nimaš dovoljenja, da prideš čez črto.*: In krenil sem proti Miramaru. Pri Barcolah me ustavijo stražniki. Povem jim, da greni malo proti morju tja v Grljan. Moral sem v hrib in po raznih stezah sem jo primahal do hotela, ki jo stal nekaj višje nad Miramarom. Bil je krasen razgled ob jasnem majniškem soncu. Dobil sem daljnogled pri znancu. In lepo sem sledil cesarjevi jahti, ko jo plula v spremstvu avstrij-
skega vojnega brodovja v Miramar. Reportaža je uspela. Naslov čanka je bil :»Viljem, Viljem, kje si?« Šmenta, članek je bil tako dober, da me je Andrej pohvalil, pač pa niso njega po objavi drugi pohvalili, le v vseučiliško knjižnico je prišel za spomin na cesarjevo potovanje.
0 življenju med svetovno vojno je Janez rad govoril. Prav v tem času je doživel marsikatero bridko, saj je moral na fronto, nnjveč časa pa jo preživel tedaj kot politični jetnik, ker je bil nasprotnik habsburškega duha.
Po svetovni vojni je vstopil v uredništvo »Slovenskega naroda« in tu razvil svoje sijajne reporterske zmožnosti. Bil je med najboljšimi ljubljanskimi reporterji, moderen reporter, ki je opustil star kronološki način reportaže in začel pisati v lepem in živahnem jeziku. Sodeloval jo tudi pri »Jutru« in »Jugoslovanu«, nad deset let pa marljivo sodeluje vsak dan pri »Slovencu« in pri »Slovenskem domu«, odkar izhaja. Uveljavlja se zlasti v vremenski, komunalni in sodni reportaži, pa tudi v drugih, ki jih bralci že poznajo po njegovem slogu. Seveda piše Janez tudi druge stvari, vendar so omenjeni časopisni odlomki njegovo glavno delo. Rad se naš Janez pohvali tudi, da je sodeloval s pok. Tavčarjem, pa tudi svojega šefa Rasta Pustoslemška pohvali, češ: »Saj sva se dobro razumela in doživela tudi marsikaj!« Pa ti pove eno prav zanimivo:
Beg pred razjarjenimi stavkarji in skrivni kotiček za kipom Sv. Petra
»Bilo je leta 1922. Zaloški dogodki. Ob času splošne železničarske stavke sem imel nalogo dnevno pisati kratka, objektivna situacijska poročila, kako se stavka razvija, kje so bila zborovanja itd. Prišel je usodni dan na Zaloški cesti. Ko sem lepo primahal počasi do gimnazije na Poljanah, sem začul ostre strele, prihajajoče od Leonlšča. In neki znanec mi je ironično pripomnil: »Si že zamudil, Janez! Streljajo!« Jadrno sem hilel naprej in pritekel do cerkve Sv. Petra. Nasproti mi je prihajala skupina zelo ogorčenih, razjarjenih in besnih ljudi. Pri kupu gramoza v bližini, kjer je sedaj spomenik v svetovni vojni padlim Šempe-trčanom, je nekdo zakričal in pokazal na mene, ki sem sprva obstal, nato pa takoj spoznal nevarnost. Ljudje so pograbili po kamenju in začelo je frčati proti meni. Naglo sem se obrnil in stekel. Kam? Kje naj iščem zavetje? Ne vem, kako je to! Kot blisk mi jo šinilo — v cerkevi! Stekel sem vanjo. Napadalci za menoj. Bil sem tako hiter, da sem ušel in se jim skril zadaj za glavni oltar, preden so prvi vstopili v notranjost cerkve. Za oltarjem sem našel lestvo in brž sem splezal po njej čisto za kip svetnika in od tam opazoval, kaj bodo počeli. Nekdo je zaklel: »Hudič je izginil kot kafra!« Pozneje, ko je bilo v cerkvi vse mirno, sem s pomočjo cerkovnikove žene odšel skozi zakristijo na kraj nesrečnih dogodkov. Hitel sem v bolnišnico in na prosekturri sem dobil važne podatke in bežal v uredništvo »Slov. naroda«, kjer je že pokojni Emil Vodeb hotel diktirati poročilo. 0 meni je medtem že prišlo poročilo, da so me demonstranti ubili in kamenjali. Od takrat rad zahajam v lihih urah v to, sedaj tako lepo cerkev,«
Tako mi je Janez povedal še več takih zgodb, ki so se kar vrstile, kot so se polnili kozarčki na najini mizi. Pa je Janez povedal še zanimive o svoji mladosti in jih navezal na svoje časnikarsko življenje:
»V mladosti, ne vem, kako to, da sem tako rad gledal povodnji in nevihte. Kakor bi želel boja, dela, borb! Spominjam se še velike povodnji v Loški dolini, ko sva se vozila z očetom s čolnom. Pa tudi zima me je vedno mikala. Zalo ni čudno, da me nekateri tovariši imenujete za pravega zi-marja in vremenarja. Tudi v zimi sem dosegel nekak poseben rejvord. Lela 1929 ,k<f je vladala strašna zima, sem služil čedne honorarje. Pisal sem dolga poročila iz vseh krajev in v »Jutru« sem imel tedaj skoraj vsak dan kar dolge kolone »zime«.
Dve urici sva že sedela in delo naju je klicalo v službo. Ta mi jo dejal ob slovesu, ko sva se ločila:
Časnikar milijonar.
»Tako je, dragi prijatelj! V dolgih letih časnikarstva sem mnogo doživel in mnogo napisal. Veš, tako nad milijon vrstic. Ko bi jih sedaj, mladi prijatelj in tovariš, mogla pretopiti v honorar.« Pa sva plačala, jaz pa sem želel jubilantu: »Bog naj nama ohrani zdravje in življenje, Janez, pa bova še napisala drugi milijon in tako bova kar dva — milijonarja«.
Dragemu časnikarskemu tovarišu Janezu želimo vsi njegovi tovariši in prijatelji, naj nam ga Bog ohrani še mnogo let v zdravju in zadovoljnosti!	S.	S.
Ljubljana
Suhe gobo
Itunuu.	rincvnl	cent
K upu jo bover & Komo.
Koledar
Četrtek, 15. malega srpana: Henrik I., cesar; Vladimir, kralj; Ignacij Azevedo, mučenec.
Petek, 16. malega srpana: Karmel. Marija; Raj-nelda, devica in mučenico; Valentin, škof in mučenec.
Obvestila
Pokrajinski prehranjevalni zavod sporoča, da bodo od 16. julija t. 1. dalje pristojne mlekarne razdeljevale upravičencem v 6larosti od 60—63 let pol kg kondenziranega mleka.
Slovenci radi prepevamo svojo pesem. Pevski zbor Ljubljanskega Zvona nam bo zapel na svojem koncertu niz slovenskih ljudskih in umetnih pesmi. Kako cenimo slovensko pesem in delo izvajalca, dokažemo najbolje z zanimunjem za koncert. — Zato pridno sezite po vstopnicah že v predprodaji v Matični knjigarni. Koncert bo v ponedeljek 19. t. m. ob 20 uri v dvorani hotela Union.
Ljubljansko gledališče
Drama:
15. julija, četrtek, ob 19: »Nevesta a krono«. -• Red Četrtek.
16. julija, petek, ob 10: »Mali lord«. Zaključna mladinska predstava za Gill.
17. julija, sobota, ob 19: »Nevesta s krono«. —-Red A.
Opera:	1
15. julija, četrtek, ob 19: »Tiha voda«. Red A.
16. julija, petek, ob 19: »Prodana nevesta«. R« 1 Četrtek.
17. julija, sobota, ob 19: »Madame Butterflv«. — Red B.
18. julija, nedelja, ob 19: »Mrtve oči«. Izven. Cer.-: od 28 lir navzdol.
,.sm
bo za prijatelje koristnega branja
Dramsko gledališče je lani obiskalo 87.468 ose'-. Izšla je 21. številka »Gledališkega lista«. Posebr ■> zanimiva je zaradi podatkov o delih, prestavah i i osebju naše drame v letih 1940-42. Po tej števil! i spoznamo, koliko truda, žrtev in naporov je p -trebnih za uprizoritev ene same predstave.
Poročilo vsebuje tudi seznam dramske uprave, 'osebja in igralcev. 1. novembra so bili vključe i med ljubljansko dramsko igralsko družino tudi m >-riborski igralci. V zadnjih dveh letih je bilo štev! o predstav precej veliko in tud: obisk je bil zadov i-ljiv. V sezoni 1940-41 je bilo 258 predstav, ki jih :a obiskalo 96.658 gledalcev. V sezoni 1941-42 je s' -vilo predstav naraslo na 260, medtem ko je pa št -vilo gledalcev padlo na 87.468. Stanje ie torej ost-,-lo skoraj nespremnjeno. V sezoni 1940-41 je bi'o uprizorjenih 31 dramskih del. v lanskoletni sezc -.i pa 28 V sezoni 1911-42 je bilo uprizorjenih 10 s! •>-venskih del z 92 predstavami. 1 srbohrvaško z 19 predstavami, 7 italijanskih s 60,	1 nemško s 13
predstavami, 1 romunsko z 12 predstavami, 2 francoski deli, ki so jih predvajali šestnajstkrat, e: > angleško delo s 4 predstavami, 2 nemški klasični djli sta doživeli 12 predstav, dve angleški klaslč-i drami so igrali enaindvajsetkrat ter eno iz francoske klasike zli predstavami. Na koncu je tudi pr dan pregled del posameznih režiserjev
v Nogometni turnir najmlajših
Ne motimo se, če trdimo, da vprav priredite tega mladinskega nogometnega turnirja posveč svojemu mlademu naraščaju največjo pozornost met vsemi ljubljanskimi klubi Že na nekaterih zadnji!, nastopih so Marsovi najmlajši pokazali uspehe svo jega trenerjevega prizadevanja. Pokazali so prav dopadljivo igro in med temi najmlajšimi se že kažejo talenti.
Mars se je tudi zdaj odločil, da bo izvedel turnir najmlajših, na katerem bo sodelovalo šest moštev in to: Vič, Korotan, Mladika, Hermes, Žabjak in prireditelj — Mars. Tekmovati bodo smeli le mladeniči, ki so rojeni leta 1929. in pozneje. Vsake moštvo bo igralo z vsakim na točke. Revanžnih tekem ne bo. Za zmagovalce so razpisane lepe nagrade. Prvi bo dobil lepo darilo tvrdke Spectrum. drugi darilo prireditelja, tretji pa spet lično plaketo Spectruma. V primeru, če bosta imela na koncu dva kluba enako število točk, bosta oba odigrala še eno tekmo.
Tekmovanje se bo začelo to nedeljo in bo trajalo šest nedelj zapored. Vsako nedeljo bo en udeleženec prireditelj. Prihodnjo nedeljo bo prvo kolo na igrišču Marsa za Kolinsko tovarno, in sicer po temle vrstnem redu: ob 16 Mladika : Hermes, ob 17 Žabjak : Vič in ob 18 Korotan : Mars.
Torei tudi to nedeljo ne bomo ostali brez nogometa. Prijatelje najmlajših vabimo, da pridejo v nedeljo na Marsovo igrišče.
Preden se približajo, sc v razdalji enega streljala od ladje na svojih čolnih domačini vzravnajo, vzamejo v roke svoje darove in vzklikujo: »Vzemite, vzemite!« Dostavlja, da je več kukor 500 drugih Indijancev prispelo do ladje s plavanjem, ker niso imeli čolnov, čeprav jc bila ladja zasidrana okrog ene milje proč od obale.
Ugotovil je, da je med obiskovalci prišlo na ladjo tudi pet poglavarjev odnosno njihovih sinov s svojimi družinami, ženami in otroki. Brez izjeme vsakemu je Kolumb podaril kako stvarco, kajti vse to bo prišlo še zelo prav. »Bog naj mi pomaga v svojem usmiljenju, da bom našel to zlato, prav za prav rudnik, kjer zlato pridobivajo, kajti mnogo je takšnih, ki pravijo, da vedo zanj.«
Ponoči so se vrnili čolni, ki so bili zjutraj odpluli, odposlanci pa so pripovedovali, da so prevozili dolgo pot in da so ob hribu Knrihata našli veiiko domačinskih čolnov in neizmerno veliko ljudstva, ki se je zbralo, da bi videlo Kolumba in kristjane. Kolumb jc bil prepričan, da bi ga v primeru, ako bi na božični dan mogel dospeti v tisto pristanišče (pristanišče Guarico. Poglavar o katerem govori, pa je Guaeanagari), prišlo sprejet vse ljudstvo otokn, ki ga ima za večjega, kakor je Anglija. Domačinski čolniči so njihove čolne spremljali prav do naselja, ki'je pripovedovanju mornarjev obsežnejše in bolje zgrajeno kakor pa vsa dosedanja in leži kake tri morske milje jugovzhodno od Svetega rtiča.
Ker so domačinski čolniči zaradi veslanja hitro drseli naprej, so prehiteli Kolumbove čolne in hiteli naznanit prihod kristjanov svojemu »kačiku«.	Kolumb doslej še ni	mogel dognati,
ali ta beseda pomeni »kralja«	ali »upravitelja«. 7,a	besedo »velik«
n„ Im * j	...	t	l,rav'j° Indijanci tudi »nitayno«, toda Kolumb ni vedel, ali
ladioveč	kakor	«Jx	,”PrV-m,VeS°7°,	kapitansko	označujejo s to besedo tudi	kralja, upravitelja	ali le sodnika,
djo vec	k	kor	tisoč	ljudi,	od	katerih le	sleherni	kaj,	prinesel. \ Končno Je kačiko prišel	kristjanom naproti,	vsi prebivalci
Kolumb odkriva Ameriko
Vsepovsod se v tej pokrajini dvigajo zelo visoki hribi, ki se zdi, da s svojimi vrhovi segajo do neba. V primeri z njimi sc ti zde gore na Teneriffi tako po lepoti kakor višini prava malenkost. Tukajšnji vrhovi so ne-le višji, pač pa tudi zaviti v zelenje in pokriti s čudovitimi gozdovi. Med temi hribi se razprostirajo prekrasne doline, ki so silno rodovitne. Na skrajnem koncu tega pristanišča sc odpira tako prostrana ravan, da z očmi ni mogoče zazreti njenega kraja. Sem pa tja se dyigujc nad njo kakšen hribček ali vzpetina. Dolina mora biti dolga kakih 15 do 20 morskih milj, napaja pa jo reka, ki teče po vsej širini povprek. Planjava jc obljudena, obdelana in ovita v zelenje kakor Ka-stilija^ maja in junija meseca, čeprav so noči dolge po 14 ur *n leži kraj na skrajni severni strani.
.^•■istanišče ^-n^e s'jaino zavetje proti vsem vetrovom, ker je dobro zaprto in globoko. Ob njem biva dobro in krotko ljudstvo, ki ne nosi nobenega orožja. Naj vstopi od katere koli strani, vsaka ladja je varna pred možnostjo, da se ji ponoči približa kaka drug« ladja in jo napade. Čeprav je ustje široko več kakor dve morski milji, pa je vendar vstop ozek zaradi tega, ker se čeri vlečejo do vodne gladine in dovoljujejo le ozke vmesne prehode. I ristanišče je ob vhodu globoko 7 sežnjev, najvažnejši vstop pa je od zuhodne strani. Pristanišču je dal ime »Pristanišče na morju sv. Tomaža«, kajti danes je praznik tega svetnika. Morje pa zato, ker je zaliv tako prostran.
pa so sc zbrali na zelo čednem trgu. Zdelo se jc, da jih je bik čez dva tisoč. Kralj je mornarjem priredil nad vse prijazei sprejem, sleherni prebivalec pa jim je prinesel jedi in pijače Nato je kralj podaril vsakemu kristjanu bombažne tkanine, i katerimi se oblačijo zenske, potem papige in nekaj kosov zlati za Kolumba. Tudi vaščani so dali mornarjem enako blago ir druge koristne reči, katere so imeli doina, v zameno pa so vzel! vse, kar so jim ponudili. Vsake stvarce so bili silno veseli, kakoi bi bili dobili v dar prave zaklade.
Proti večeru so sc Španci sklenili vrniti na ladje, toda kralj jih je prosil, naj ostanejo pri njem še kak dan. Ko pa je videl da gostje vztrajajo pri svojem sklepu, jim je dal Indijance zn spremstvo, /li so na rokah prenesli prav do čolnov, ki so ostali na izlivu reke vse, kar so jim bili podarili kralj in ljudje.
1 onedeljek, 24. decembra. — Preden je vzšlo sonce, jc Kolumb dal dvigniti sidra in uravnati jadra po vetru, ki je vel od kopnega.
Med številnimi Indijanci, ki so dan poprej prihajali na ladje in mu dajali podatke o nahajališčih zlata na otoku in navajali tudi imena krajev, kjer se zlato pridobiva, je Kolumb opazil enega, ki se mu je zdel v primeri z ostalimi bistrejši, razumnejši m udanejsi CX spancem, povrh pa še zelo zgovoren. Posvetil mu je posebno pozornost in ga je povabil, naj ostane na ladji in ga vodi do rudnikov. Indijanec je ponudbo zelo rad sprejel. Vrh tega je Indijanec pregovoril nekega drugega svojega tovariša odnosno »orodnika, da mu je delal družbo. Ta dva sta med različnimi kraji kjer naj bi kopali zlato, navedla tudi C.pang, po njihovo Cjbao. Kakor sta zatrjevala, je tam obilo te dragocene kov,ne. Pristavila sta, da ima tamkajšnji vladar za-
e.^ <°^nfga zlata in da se njegova prestolnica nahaja zelo daleč proti vzhod«. PrJ tej priliki je naslovil Kolumb na kralja in kraljici sledeče besede:
Vloga in uspehi nemškega avtomobilskega zbora
Delo, ki ga je ta zbor opravil zlasti v vojnem času, nima primere
v človeški zgodovini
Najmlajši bral je z velikanskim veseljem gledal, kako je rdeča reka nosila zmajevo truplo s seboj, kot bi plavila ogromen ploh pragozdnega drevesa. Tedaj je čutil, da se mu črna psa smoiljala okrog nog ter se mu cvileč muzala. Hvaležno ju je pobožal po lirbtu in ju pohvalil: tSta bila že pridna, pran pridnaI Pa smo ga le ubili!«
80.
Črna psa sla od veselja še kar naprej lajala vanj. Najmlajši brat se je zazrl v njune oči ler začuden ostrmel, zakaj takšne o# sla imela njegova starejša brala...
Tedaj je prvi pes zalajal: -»Sem duša tvojega najstarejšega brala! — Služil sem pri limbuški graščakinji, ko sem ji prinesel zahtevano korenino dravske rože, me jc vrgluf v svoje ječe, kjer sem včeraj umrl.«
81.
Nato je zalajal še drugi pes:
■»Sem duša starejšega tvojega brata! — Od mene je hočka gospodarica zahtevala, da ubijem dravskega zmaja. Zmaj pa mi je v obraz in oči brizgnil okrvavljenega mleka, da sem pri priči oslepel; šele tedaj sem občutil svoj grozni greh, ker sem tebe oslepel... Zmaj me je nato za kazen ubil... Jako sva oba, tvoja brata, včeraj umrla ob isti uri!«
Če ste naročnik Slovenskega doma, dobite nas »QUO VADIŠ« v knjigi že za 25 lir!
I
»SLOVENSKI DOM«
izhaja vsak delavnik ob 12. Urejuje: Mirko Javornik. Izdajatelj: inž. Jo;e Sodja. Za Ljud^ sko tiskarno: Jože Kramarič, vsi v Ljubljani. Uredništvo in uprava: Ljubljana. Ljudska tiskarna, Kopitarjeva 6. Telefon 40-01 do 40-05. Mesečna naročnina 11 lir, za tujino 20 lir, — Pojamcina Številka 50 cent.
Narodno socialistični avtomobilski vojaški zbor je po 6vojem izvoru revolucionarna ustanova, ki je prvotno spadala k SA oddelkom, pozneje pa se je spričo okoliščin spremenila v »efektivni vojni instrument«, beremo v poročilu, ki ga italijanski listi prinašajo iz Berlina. V dobi, ki bi jo lahko imenovali »romantično dobo hitlerjanskega gibanja« — nadaljuje to poročilo — t. j. dobo politične agitacije, ki je imela namen zgladiti pot k zakonitemu prevzemu oblasti, so avtomobilski oddelki narodno socialistične stranke imeli predvsem nalogo omogočiti tista vedno večja ljudska zborovanja, ki so slednjič dovedla do cilja, ki ga je vsemu nemškemu narodu postavil Fiihrer.
Pozneje je motorizirana organizacija Narodno socialistične stranke postala pomožni organ države in je v mirnem času imela predvsem namen nuditi mladini nekako vojaško predvzgojo. Skrbela je in še vedno skrbi za tehnično usposobljenost avtomobilskih oddelkov hitlerjanske mladine, za posebni pouk v vožnji z avtomobili na plinski pogon in tudi za izšolanje tistih, ki se specializirajo za voznike tankov.
Po izbruhu vojne je narodno socialistični avtomobilski zbor tvoril
dve skupini
ki sta takoj lahko stopli med vojskuoče se sile. Ti dve skupini, ki jima poveljuje skupinski vodja Nagel, zaupni sodelavec ministra za orožje in strelivo Speera, sta prevozniški oddelek N. S. K. K. (Nationalsocialistisches Kraftfahrer Korp) in Spee-rova prevozna brigada.
Oddelki prve teh dveh organizacij skrbe za prevoze, ki so nujno potrebni pri ogromnih delih organizacije Todt vzdolž utrjene bojne črte ob atlantski obali, na biv. angleških otokih v Rokav-skem prelivu, na Norveškem, na vsem vzhodnem bojišču, na Balkanu, ob francoski sredozemski obali in na samem nemškem ozemlju. Polki prevoznih avtomobilov druge skupine dovažajo nemški kopenski vojski in letalstvu na vzhodnem in drugih bojiščih <5d Severnega ledenega morja do Sredozemlja strelivo in drugo potrebno blago. Eden teh polkov, ki se je boril do zadnjega naboja za časa eoopeje afriškega vojaškega zbora v Libiji, je celi dve leti nastopal v Severni Afriki.
Zgovorne številke
Uradno glasilo nemške narodno socialistične stranke je pred kakim tednom prineslo številke, ki zgovorno kažejo, kako pomembno vlogo sta obe omenjeni nemški motorizirani skupini igrali v dosedanjih bojih na raznih bojiščih. Že nemško uradno vojno poročilo z dne 11. maja 1943 pravi, da je na južnem odseku vzhodnega bojišča eden od prevozniških polkov narodno socialističnega avtomobilskega zbora prevozil od začetka zimskih bojev, ali točneje od novembra 1942 do aprila 1943, nad dva milijona kilometrov poti. To bi približno odgovarjalo šestkratni vsakodnevni vožnji od Petrograda do Bordeauxu ob zahodni francoski obalil Skupine tega avtomobilskega polka so pripeljale v omenjenem času na bojišče približno 210.000 ton najraznovrstnejšega vojnega blaga. Tolikšno delo bi moglo opraviti, če avtomobilov ne bi bilo, 660 vlakov, od katerih bi vsak imel po 25 voz. Nek drug polk je pripeljal na razna nemška letališča 65.516 ton vojnega blaga. Naredil 'je skupno 4543 potovanj ter v celoti prevozil 680.979 kilometrov poti.
Ogromno delo, opravljeno v Afriki
Polk prevoznih avtomobilov Speerove brigade, ki je nastopal pri italijansko-netnški oklepni armadi v severni Afriki in nazadnje v Tuniziji, je v manj ko dveh letih prepeljal 169.000 ton bomb, streliva in bencina za letala in je naredil v celoti 4,700.000 kilometrov poti. Moštvo in vozila so morala prenašati peščene viharje in druge puščavske nevšečnosti, zlasti pa se še boriti s silnim pomanjkanjem vode. Poleg tega se je moštvo moralo boriti proti raznim tropskim boleznim, oboji, vojaštvo in motorna vozila pa proti neprestanim nevarnostim pred minami, proti sovražnikovemu topništvu in pred bombardiranjem z letal. Pri sovražnikovih poskusih, da bi se izkrcal, in pri ponovnih napadih oklepnih oddelkov v puščavi je moštvo avtomobilskega zbora često poseglo tudi v boje, ki jih je
bila pehota. 93 avtomobilstov je bilo odlkovanih z železnim krišcem za hrabrost.
Skupina prevoznih avtomobilov je pri svojih prevozih, ki so bili
za dela organizacije »Todt«
nujno potrebna, naredila v celoti okrog 60 milijonov kilometrov poti ter je prepeljala osem milijonov ton gradiva samo za obrambni zid ob atlantski obali! Toda te številke naravnost zblede v primeri s tistimi, ki govore o delu, katerega je napravil tako imenovani »zahodni odsek« avtomobil-
Zadnje čase so v Indiji uvedli zelo strogo nad zorstvo nad smrtnimi primeri in nad pogrebnimi obredi. Te stroge ukrepe so izdali zaradi svojevrstnega primera, ki se je pripetil pred nedavnim. Umrl je mož, ki je imel močno vero v Zaratustro. Zadela ga je srčna kap. Pripadal je nižjemu razredu, parijcem. V skladu z običaji, ki so doma pri teh ljudeh, so odnesli njegovo truplo na enega od »stolpov molka«. Po veri teh parijcev se človeška trupla ne smejo zažigati, metati v vodo ali pokopavati v zemljo, če naj duše umrlih pridejo v raj. Trupla je treba odnašati samo na omenjene »stolpe molka«, kjer jih potem trgajo razne ptice roparice, ki se v jatah zbirajo okrog izpostavljenih trupel in se »udeležujejo« teh groznih pojedin.
Tudi truplo tistega parijca, ki je pred nedavnim umrl, so prinesli na enega od »stolpov molka«, ga položili med druga, od ptičev že na pol raztrgana trupla, potem pa so se »pogrcbci« vrnili domov. Toda nenadno se je parij, ki očividno ni bil mrtev, prebudil iz cmotice, ker je ptica roparica le prehudo zapičila svoj krvoločni kljun vanj. Zagledal je okrog sebe jato velikih ptic in razmesarjena človeška trupla ter takoj spomal, da je na »stolpu molka«. Začel je vpiti na pomoč ter ves obupan iskati stopnice, po katerih bi lahko zbežal s stolpa.
Prva stvar, ki jo je ta nesrečni mož storil po svoji vendarle srečni rešitvi s »stolpa molka«, je bila, da je prestopil v mohamedansko vero, zakaj vedel je, da mohamedanci ne prirejajo tako neprijetnih »pogrebov«.
Res je dokej načinov, kako ljudje ravnajo s svojimi mrtveci. Pri tem ne igrajo svoje vloge samo verski nazori in čustva, pač pa tudi pomisleki, ki jih narekujejo podnebje, narava tal, toplina in drugo. Najrazličnejše običaje in navade imajo ljudje v tem oziru. Prepričali se bomo o tem že, če vsaj malo pogledamo v razne kraje daljne Azije in se za hip pomudimo pri tamkajšnjih domačinih, pri ljudeh vseh mogočih barv.
Kitajci svoje mrtve pokopavajo. Po nekaterih deželah je navada, da jih sežigajo. Tibetanci mečejo mrliče psom, ki jih smatrajo za svete živali. Druga ljudstva jih mečejo ribam ali pa jih izpostavljajo kje zunaj na prostem, da jih ptice raztrgajo in požro. Dežela, kjer imajo glede spravljanja mrličev še prav posebne, svojevrstne navade, je rav gotovo Indija. Spričo tako različnih plemen, i žive v tej deželi, spričo različnih kast med prebivalstvom in najraznovrstnejših verstev res ni čudno, če je tudi toliko najrazličnejših načinov »pokopavanja« mrličev. Pri nekaterih plemenih je navada, da mrliče denejo v sol, da ne bi prehitro razpadli, drugi pa jih namažejo z medom. Ljudje iz rodu Nagas obešajo svoje mrtve na drevesa, da ne bi ostali na zemlji...
Najbolj razširjen je običaj, da mrliče sežigajo. Trupla zagrebejo v kup dobro posušenega kravjega blata. Ker je krava Indijcem sveta žival, so sveti tudi njeni odpadki in po njihovi veri lahko očistijo človekovo dušo. Poleg tega pa je posušeno kravje blato izborna kurjava. Truplo, ki je skrbno pokrito s posušenim kravjim blatom, popolnoma zgori in se v 24 urah spremeni v pepel. Ostane le nekaj malega koščic. Pokojnikovi svojci se zbero okrog tega svojevrstnega »krematorija«, a čim se posušeno blato užge, odidejo spet domov in ne čakajo, da bi truplo zgorelo Selc naslednji dan pridejo spet tja, poberejo skrbno ves pepel in sežga-
skega zbora. Ta je od 1. januarja 1941 do 1. maja 1943 prevozil s svojimi vozili skupno 325,122.000 kilometrov poti ter prepeljal 52,814.000 ton gradiva, strojev, orodja in drugih priprav v ladjedelnice ob atlantski obali, ob obali Rokavskega preliva in do zadnjega tudi na obale Sredozemskega morja.
V istem času so avtobusi, s katerimi so se vozili delavci, zaposleni pri »Todtu«, prevozili 44 mil. 346.111 km poti ter prepeljali na delo 55,038.000
delavcev.
Ti uspehi so brez dvoma nekaj edinstvenega in v vsej človeški zgodovini gotovo nimajo primere. Ne delajo samo časti vodstvu te organizacije v predvojnem in sedanjem vojnem času, pač pa pričajo tudi o veliki sposobnosti ljudi, ki so pri vsem tem ogromnem delu sodelovali, o pripravljenosti na žrtve ter o odlični kakovosti gradiva, ki so ga pri tem uporabljali.
ne koščke kosti, nato vse te »zemeljske ostanke« stresejo v kakšno reko ali pa v morje,
V prejšnjih časih je bila v Indiji navada, da so človeška trupla metali v »svet vode« reke Ganges ali Brahmaputre. Često se je pa zgodilo, da so se ta trupla ujela kje med obrežnim trstjem, tam počasi razpadala ter povzročala razne kužne bolezni. En sam mrlič je tako često povzročil smrt mnogih drugih ljudi. Spričo tega so oblasti spoznale, da ne kaže več na tak način »pokopavati« mrliče, ter so izdale zelo stroge ukrepe proti tej nevarni navadi. Policija je imela dokaj opravka, preden je ljudi pripravila do tega, da svojih mrtvih niso več metali v vodo ter se odpovedali tej svoji ukoreninjeni navadi Nazadnje so oblasti le prepričale tamkajšnje domačine, da bodo njihovi pokojni svoici prav tako lahko prišli v raj, tudi če se prej ne »kopljejo« v svetih vodah Gangesa ali Bra-hmaputre.
Bajni sijaj starega Rima
I njegovo razkolje 1n zaton, zraven pa juna- | 6tvo mladega krščanstva in njegovih mučencev ob ganljivi ljubezenski zgodbi Ligije ln I Vinicija — dveh mladih spoznavalcev nove | vere, prikazuje
»Quo vadiš«
roman v slikah
ki pa bo Izdalo uredništvo »Slov. doma«. Knjiga bo obsegala 216 strani — v velikosti pol strani »Domoljuba« — samih, slik in velja, čo Jo naročite z dopisnico ali po zastopniku do 6 avgusta 1943	:
mehko vezana	32	Ur
v pol platno vezana	45	lir
na najboljšem papirju ln v celo platno vezana	85	lir
Co ste naročnik »Slovenskega doma* ali če do 5. avgusta postanete, dobite to \reliko ln lepo knjigo za	25	lir
Dnevnik »Slov. dom« velja na meseo 11 lir. Naročila sprejema: Uredništvo »Slov. doma«,
Ljubljana, Ljudska tiskarna. Kopitarjeva ul.
Samo tri stopinje več, pa bi doživeli vesoljni potop
Na podlagi ugotovitev, do katepih so v zadnjem času prišli znanstveniki, ki se bavijo s tako imenovano astrofiziko, prevladuje med učenim svetom mnenje, da vsaka najmanjša sprememba srednje topline na zemlji lahko rodi posledice, ki bi bile za zemljo naravnost katastrofalne, če bi se srednja letna temperatura zemeljskega ozračja dvignila le za tri stopinje, bi se vsa ogromna ledena gmota, ki pokriva na široko severne in južne polarne dežele, začela tajati,, in bi povzročila pravi vesoljni potop. Gladina morja bi se dvignila za 50 mctrovl
Skrivnosti z nevidnega bojišča
Vohunski s p o ni i n i i i prve svetovne vo]ne
♦
Od vse nekdanje krasote se jc j edino v očeh zdelo, da so ohranile nekaj starega bleska in čara. Vse drugo pa je bilo zbledelo in izginilo, kakor je izginila njena — a žal tudi moja — mladost.
Ko sem sedel, sva nekaj trenutkov molčala. Potem sva premagala prvo zadrego ter začela govoriti o starih časih in o lepili dneh, ki jih ne 1)0 več. Ua 1 j ko sva govorila, bolj se mi je zdelo, da se grofici vrača veselost in prešernost iz tistih lepili, nepozabljivih časov. Njen glas, ki je v začetku bil pritajen, skoraj zadušen in hripav, je postajal ubran, zvonek in mladosten. V njenih zenicah so sc že pogosteje vžigale iskre staic ognjevitosti in navdušenja.
Govorila sta in govorila ter obudila žo dokaj spominov. Gospa jo bila bolj in bolj razigrana in ob njeni veselosti in prožnosti sem docela pozabil na njene sive lase. Če bi bil zaprl oči, bi me prav me ne moglo spominjati na to, da je ta ženska, ki zdaj sedi pred mano, 30 let starejša od tiste, ob pogledu na katero mi je nekoč srce začenjalo takoj hitreje biti.	_ ,
Ko sva se pogovarjala o zaročni pojedini, je nenadno vrgla glavo nazaj, se zasmejala kakor frklja ter rekla:
»Oh! Oh! Kako dober spomin imate! Pa se menda vendar ne spo-m in j h te celo tistega zago.ieincca, skrivnostnega krika?«
Pogledala me je bistro in predirno, toda še preden sem utegnil kaj odgovoriti, je spet povzela besedo:
»Pa vendar... vendar... Pa vendar to ni bila ne zagonetka in ne skrivnost.. .c
Do tega trenutka sem bil prepričan, da tistega krika fiploli ni bilo, temveč, da smo si vsi le umiš-1 j ali, da smo ga slišali. Zdaj, ko mi je ona rekla s tako prepričanim glasom, nisem vedel, kaj bi dejal. Res, da se je lahko motila tudi ona, če smo se motili vsi. toda zdaj, po tem njenem vprašanju le nisem bil več tako trden v svojem prepričanju in v svoji razlagi tistega čudnega dogodka.
* Nekaj minut je molčala in strmela nekam pod strop. Potem se je stegnila čisto k meni, ki sem se-ilel na naslanjaču prav blizu nje, se z rokami oprla na glavico kratke palice ter prav tiho zašepetala:
»Pa vendar je to bila skrivnost in zagonetka. Sicer zelo preprosta, tako da bi jo bil človek vašega poklica in vaših skušenj pač moral takoj odkriti in razvozlati.
Preden ste prišli k meni, sem premišljala, ali naj vain to reč razodenem ali ne. Vedela sem, da bo pogovor nanesel nanjo, če me že ne boste vi naravnost povprašali po njej. Še zdaj prav za prav ne vera, ali naj vam povem. Sicer je res preteklo od tistega večera žc trideset let, pa vendar...
No, pa naj bo! Poslušajte me! Mislite si, da je med pojedino, ko je bilo razpoloženje na višku, neka dama iz družbe v dogovorjenem trenutku šla do tistega velike-
Sa okna, ki drži iz salona na vrt. la, prav do onega okna, ki ga vidite skozi tale vrata na koncu salona.
Če bi jo bil kdo opazoval, bi se mu bilo zdelo, da je dama raztresena, morda zaljubljena. Kakor v zadregi je trikrat ali štirikrat raz-
grnila pahljačo iz peres, ki jo je l imela v rokah. Nekdo, ki je čakal 1 na vrtu na to znamenje, je takoj nato odšel v tisto sobo v pritličju, kjer je bilo osrednje stiskalo zu vso električno razsvetljavo v hisi-
Čez nekaj trenutkov se je hiša pogreznila v temo, kakor s. zatrdno še spominjate. Samo zs Pr3V kratek čas, tako da so se. komaj dobro zavedeli, da je la, in niso vedeli kaj bi	,
ti kratki trenutki so bili dolgi zadosti, da je prav tista dam3- ki je dala prej znamenje s pahljačo, Janko iz žepa nekega gosta umaknila zavitek, v katerem so bile zelo nevarne listine. Te listine so bile enako dragocene zanjo in za stvar, kateri je služila, kakor za tistega, ki jih je nosil ta večer v žepu in bi jih ne bil dal za nobene denarje na svetu.
Ni čuda, da se je gost skušal obupno braniti, ko je začutil, da mu nekdo jemlje iz žepa zavitek, .ki je bil zanj več kakor dragocen. Stvar ga je prevzela tako zelo, da mu je ušel eelo tisti zagonetni krik, ki si ga nihče ni znal razlagati.
'Joda tisti človek se je brž obvladal. Vedel je, ‘da vsebina tistih listin strahotno ograža večino gostov, ker vsebuje zaupne podatke o njihovem rodoljubnem delovanju. Kdor bi dobil v roke tiste listine, bi imel v rokah vse te ljudi, ki so predsiavljali cvet poljskega plemstva. Toda če bi bil tisti človek te; daj kaj ugovarjal in skušal delati škandal, bi bilo prišlo na dan, kaj je nosil pri sebi. V kakšni luči bi se bil potem prikazal lastnim gostom, katere je bil na zaročno slo-I vesnost povabil 6am, mi ni treba 1 praviti/
Bliskovito je premislil in uvidel vse to in ni razen tistega krika storil prav ničesar več, da bi bil izmaknjene listine dobil nazaj. Zijal se je — saj je bil sposoben diplomat — obvladati tako, da je, potem ko se je luč spet prižgala, oil prvi, ki se je zasmejal. Še več, bil je celo edini, edini vam pravim, ki je imel toliko moči in poguma, da se je po preplahu, ki sta ga povzročila tema in njegov zagonetni krik, mogel smejati!...
*
Grofica mi je skrivnost o zagonetnem kriku razodela z glasom, ki je bil od besede do besede bolj pritajen, kakor da ji med govorjenjem pohajajo moči,- Ko je nehala, se ,i> s težkim vzdihom zgrudila na naslanjač, kakor da si mora odpočiti od napora, katerega jo je to razodetje veljalo.
Tedaj sem se toliko predrzni!, da sem svojo roko narahlo-položil na njene roke, ki so s®,se v , no oklepale glavice na kratki palici. Občudovaje sem se ji zazrl \ lesketajoče se, mladostnega ognja se vedno polne oči ter navdušeno vzkliknil:
»To je bil pogum. Velik pogum, če pomislimo, da jc to bila ženska!«
Pri teh besedah je grofica Ko-siuszka živahno vzdignila glavo, me pogledala s tistimi očmi, ki so se zdaj svetile skoraj tako kakor demanti, ter kar nekam silovito vzkliknila:
»Pogum? Pogum, ste rekli, dobri moj prijatelj? Ali sem slišala prav. Recite rajši dolžnost! l)a, dolžnost, prav zares! Tista ženska, ne pozabite tega, je bila Poljakinja. Poljakinja, razumete?« "
Svojevrstni »pogrebni« obredi
Trupla »solijo«, mažejo z medom, mečejo psom ali ribam, sežigajo s kravjim blatom, ali pa jih izpostavljajo, da jih ptiči raztrgajo in požro