Letnik II. (LVII.) V Ljubljani, 30. septembra 1904. List 39. DANICA. CERKVEN ČASOPIS ZA SLOVENSKE POKRAJINE. Doksologija, kako bi se imela glasiti v naši slovenščini, - in še kaj podobnega. Doksologija - to je učena beseda, kije naši bralci večinoma pač ne morejo umeti; to, kar pomeni, pa vam je vsem dobro znano, kaker se boste kmalu prepričali. Ali zakaj pa se nam je potrebno zdelo začeti s tem čudnim, tujim imenom? Zato, ker bi se vtegnilo najti v knjigah tudi v naši slovenščini, kaker se najde, dasiravno je pervotno gerško, v stari slovenščini, latinščini iu nemščini. Pa stari Slovenci so to besedo tudi na svoj jezik prestavili; navadno so namreč fa-mestu „doksologij ." pisali „s 1 a v o s 1 o v j e", in tako lehko pravimo tudi mi. Ali kaj pa je torej: .doksologija" ali .sla-voslovje"? Dve jako znani molitvi, ena nekoliko veča, druga pa čisto kratka. Perva je tista molitev pri sveti maši, ki jo navadno imenujemo .glo-rija", ker se namreč tako začenja: „G 1 o r i a in excelsis Deo et in terra pax hominibus bonae voluntatis." — Kaj te besede pomenijo, je znano iz molitevnih knjig tudi tistim našim bralcem, ki se niso učili v šolah latinskega jezika, namreč: »Slava na višavah Bogu in na zemlji mir ljudem dobre volje." Latinska beseda .g 1 o r i a" — to je torej po naše: .slava". Sicer so bili v blizu 14sto-letni babilonski sužnosti naši prednjiki to besedo popolnoma pozabili; vedeli so le še, kaj je čast, ker so to morali skazovati svojim nemškim gospodom in gospodarjem, slave pa nihče ne išče pri sužnjih. Splošni napredek je pa predramil naposled tudi naš slovenski jezik. Začel se je gibati in razvijati; novih besed zdaj že vse tnergoli in tudi stare pozabljene prihajajo na dan in terjajo svoje pravice. Najznamenitiših ena je mej njimi beseda .slav a", in tudi ona terja in dobiva svojo staro pravico. Ali ne le tu ali tam, povsod, kjer se pravi po latinsko .gloria", povsod moramo reči po naše »slava", ne pa .čas t", ker se pravi .čast" po latinsko Ji o n o r". To smo se torej naučili iz prve besede velike doksologije ali velikega slavoslovja. Zdaj pa prestopimo k malemu slavoslovju; to je namreč prav za prav, kaker pravijo učeni, .pred m e t" našega dopovedovanja. Malo slavoslovje ali mala doksologija se glasi v latinščini tako: .Gloria Patri et Filio et Spiritui Sancto, sicut erat in principio et nune et semper et in saecula saeculorum. Amen." Po naše bi bilo to od besede do besede: .Slava Očetu i n Sinu in Svetemu Duhu, k a k e r j e bila v začetku, tudi zdaj in z m i r a j in n a veke vekov. A m e n." Ali zakaj pa ne, kaker se je do zdaj reklo: .Čast bodi Bogu Očetu" itd.? Zakaj ne? Zato, ker v latinščini ne pravimo .Honor Patri", temuč .Gloria Patri"; in ker .gloria" ni to, kar .honor", zato ne smemo reči .čast" za to in ono. Drugod pravimo za .gloria" ..slava", torej moramo tako reči tudi tukaj; drugače bi naša molitev ne pomenila tega, kar pomeni latinska. Sicer je oboje samo na sebi nekaj dobrega in oboje gre Bogu, vender je .slava" (gloria) nekaj višjega ko .čast" (honor). Le pomislimo, kaj pomeni eno in drugo, keder govorimo o človeški časti ali slavi! Čast izkazujemo človeku ali častimo človeka, ako ga štejemo za takega, ki kaj velja, ker je bogat, ali ker ima oblast nad nami, da nam more koristiti ali pa škoditi. In kako izkazujemo ljudem čast> Z odkrivanjem, vklanjanjcm. pok!e-kovanjem pred njimi, poljubljanjem njih rok in nog. v prvimi sedeži in imenitnimi naslovi, z udanostuimi in slavilnitni spisi in spevi, torej z unanjiini rečmi, ki se dostikrat z notranjimi, z mislimi in čutili, čisto malo ali trie ne vjemajo. Mnogi se globoko priklanja oblastniku, ki ga pa v sreu zaničuje, morda celo sovraži in preklinja. Pa ta si misli: .Naj sovraži, da se le boji!" Ali ne le zase zahtevajo mogočni ljudje časti, oni jih tudi drugim dele, navadno jako radodarno, vsem namreč strežejo njih dobrim, ali pa slabim namenom. Imenitne službe, častni n islovi, križci in zvezde in razna dru »a .odlikovanja" so. ki povzdigujejo ene m ponižujejo druge; večinoma torej jako malo vredne leč: aii človeška narava je zmirom iti povsod enaka; za prvo mesto se pulijo tudi \ vaseh. Krist je očital pi>marjem m farizejem, kako ljubijo prve prostore na gostijah iu prve stole \ shodnicah iu da jih ljudje imenujejo .rabi"; svoje učence pa je opominjal: .Vi te pa bratje." (Mat. L'i. 8.) Kako lepe božje besede! i'a kak»» malo se misli semtertja nanje, celo kjer bi j.i da Soimiiaiipa navaja jo (iutsmann in »Irogi A v dejanski rabi Ne ji /ani tnarjala. \/kr^l jo je veliki skoi Alt e j Kavni k a r, ki je v ovojem v/orniin molitv. niku: .Sveta malha. IJ natis leta 1 .Hiti. prv i zapiha: .Slava liogn* po viliiavah in v predgovoru, kjer opraviiuje nekatere nove obliki". jI je posvetil /n.iuieiiile besede : .Tudi posabletlo be«edo .lava, po ktm .e :ami imenujemo Sloveii/.i, iino povseli nalili a Ih-.edi /h.i.1: .lava je vezh k.tKor /lian," /.a Ravnikarjem n,, >h d<> in.tk-a vn, x|ovvn-ki mohtvemki /,11'enjajvš: Vi lik.> dokso!o^ij-» / besedo *lava. le ogrski Slovenci pišejo: .Dik.i bodi l'»o-i na v^/.ni." N.ij b: neenako posrečilo vi leikeiii mu o. S ta uk u š , rab c u pridobiti rojake /a pravilni jm-uMroj male doksolo^iji-. \ r. iD.lje pride i. Dvajseta nedelja po Binkoštih. Katerega sin je bolan ležal v Kafarnavmu. (Ivan 4.) Sosed je vprašal soseda — kako da se mu godi. .Dobro, prav dobro44 odvrnil je vprašani; kako bi se mi sploh slabo moglo goditi?" ,Tako! sploh slabo moglo goditi, menite vi?' .Res da, prav dobro —44 ponavlja v odgovor. ,Zoper .dobro44 bi ne vgovarjal ničesa; a ker pravite .prav dobro44 potem pa s tem pričate ob enem, da niste bili še nikoli bolni.4 Revež, dragi, je bolnik; tak revež, da mii pod solncem ni enakosti. Hud je slednji zunanji vdarec, revščina, huda dušna potrtost — a najhuja vseh zemskih nesreč, to je pa bolezen. Kako nesrečo učinja bolezen drugim in nam; kako pa si upriditi tudi to božjo odločbo napram nam Zemljanom o tem se pogovorimo danes. Kolikrat ti posestniku zboli žival. Morda ti žuga tem potem velika nesreča. Skrb ti to budi in te muči. Tudi tvoje sočutje ti prevzema; saj si dober človek in dober človek težko prenaša vse, kar dru-zega boli in naj bo ta drugi celo brezumna stvar. — In tako milo te pogleduje bolnica v oko. Ti pogledi so dokaz, da dobro ve, kako bi pomagal iz srca rad; a, žal, še svojega bola ti povedati ne zna in nikoli povedati znala ne bo. Zato ob živalski bolezni nekak dvojni te vznemirjajoči čut -veš in ob enem ne veš. — Usmiljenostno je brezdvombeno vse tvoje nastopanje do živali in zato ti smejo biti v veliko zadostilo zapisane besede iz svetopisemskih pregovorov (12, 10.), ki se glase: »Pravični skrbi tudi za svojo živino; hudobni je pa neusmiljenega srca.44 Zboli pa ti otrok; lasten otrok. Bolezen v dobi. ki je tako nevarna; nevarna zato. ker je sedaj še tako malo vtrjeno človeško telo. Le nekoliko čez mejo — in kar bi tako lahko prestal odraščeni zemljan — le še nekoliko, in zazvoni mu smrtni zvon, ki se ga pač raduje nevešča mladina — ker sicer ob takem času ne čuje njegovega glasu — ki pa sega vsakemu nas tako globoko v dušo in um. Saj nam vzbuja spominj: Potniki smo! — In pa skoraj to isto kakor poprej. Otrok trpi in ti vselej le na pol ve pokazati: kako in kaj. Zgovoriti se z njim popolnoma ne moreš. Iz istega vzroka tudi zdravnik dostikrat ne ve vse pomoči; še manj veš pa ti, mati! Zato se ti godi kakor Egipčanki Agari. Od žeje sahnečega sinu Izmaela „je šla strani ... in je dejala: Ne bom gledala umirati otroka ter je na glas zagnala jok sede njemu na sproti." (I. Moz. 21, 17.) Na bolniški postelji imaš prijatelja, ki bi bil dal zanj pol duše — prepričan tega, da polovico svoje tudi on žrtvuje za tebe. Sam prav za prav ne pričakuje veliko — upa še in upa: saj je up zvezda živenja. A mnogokrat se ga polasti taka malosrčna žalost, da ti pogled vanj reže v duha kakor bridko bodalo. Vse veselje prešlega zdravega bivanja na svetu — kolikrat mu to prihaja v spominj; vsi radostni trenutki, ki jih je prebil v tvoji bližini: kaka tolažba so mu in zopet — kak brušeni meč sredi tega sedaj umirajočega srca. Saj se mu vse nagiba v zaton — eno src kmalu poči za vselej; drugo pa menda tudi ne ozdravi od te rane nič več tu na zemlji. Modri v sv. pismu ti je pač začrkal prave besede, ki mu je vžaloščen morda zapišeš na smrtni kamen nad grobom. Tako-le se glase: „Zvest prijatelj je močna bramba — in kedor ga je našel, našel je zaklad." (Sir. 6, 14.)*Našel torej kedaj — izgubil sedaj. Dragi! Kaj bi tužnejega moglo biti na svetu, nego ti je taka izguba! In tam — akopram v vsem izobilju — leži prav pravi Lazar, kakor je popisan v evangeliju sv. Luke. (Pogl. 16.) Rana ob rani; prostora jim pomanjkuje na poluumrlem telesu — toliko jih je. Sam sebi v bolest, drugim v nadlego razširja kužni vzduh naokrog; da se le tega moramo vprašati: Kaj je zagrešil, ker ga je zapustilo vsaj na videz tudi božje usmiljenje. Na videz — tako se izražam: saj me tolaži same sv. besede po-jasnitev. Saj bi, ko bi ga ob neznosnih bolečinah tega ubozega trpina poleg sebe imeli, vprašali bi svojega božjtga Odrešenika: „Učenik! Kedo je grešil: on ali njegovi stariši" — ker toliko trpi? Odgovoril bi nam v svoji nebeški milosti prav kakor ob zgodbi s sleporojenim kedaj: „Ni grešil ne on, ne njegovi stariši; nego da se razode-nejo božja dela nad njim." (Ivan 9. 2—3.) Sam pa v najbornejši kočici šteje še ure svojega bitja tu na zemlji ubožec vseh ubožcev ter kar ravnodušno gleda beli ženi v koščeni obraz. Ugaša mu luč živenja prav tako, kakor sveča pojema, ko jej je primanjkalo reje — dokler ne ugasne. Ne da bi telesno trpel nad mero; največjo usmiljonost budi le zato, ker so ga popolnoma pozabili ljudje. Zanj se ne briga tudi v teh zadnjih mu trenutkih nikedo. Nima namreč vsemogočnega cvenka da bi plačal; prijatelja nima — kedo bo beraču prijatelj ; nima žene v postrežbo — ker ni znal medeno govoriti v obraz, da bi si jo bil pridobil. Ponesejo ga v pokop. Za njegov grob ne popraša nikedo. Pač! Eden vpraša. Pesnik ga ima v spominju, ki je vseh mrtvih dan zaznal grob: „kjer križ. ne kamen ne stoji; . . . kjer luč nobena ne brli." (Gregorčič: .Pozabljenim".) Kak nesrečnež kaj ne ta, ko ne bi bil tak srečnež gori ob strani nebeškega Očeta? Nebeškega Očeta, koji ne pozabi nobenega svojih otrok, kakor mati nikoli menda ne bo v stanu pozabiti na dete. „In ko bi ga pozabila ona, vender te jaz ne pozabim", govori po preroku (Izai. 49, 15) sam Gospod. In tu akopram v zlati dvorani se na razkošni postelji premetava trpin, kojega je p o p o 1n o m a varal o vse živ e n j e. Kjer je slutil bogastvo, tam je izkusil beraštvo; kjer je menil zvestobo, tam se je košatila prevara; kjer je upal da je na pravem, gazil je po nesnažnih kalužah; gola pena vse, kar si je slikal za istinitost. Tako gleda ta telesni, a bolj še dušni bolnik tje v beli dan, ki se mu zdi noč. I)o morilnega orodja zoper samega sebe bi posegel, tako ga nadleguje črni duh a mile matere verski pouk ga je obvaroval tega sploh zopernaravnega čina, ki bi mu vsodil tudi vso dolgo nesrečno večnost. Le zgolj reveže smo gledali v da- našnjih žalih podobah; a revež vseh reve-žev je pa v hujši duševni nego telesni bolezni obupajoči zemljan - sicer posestnik zemskih milijonov. Ker .najhujša je vseh bolečin kesanje; krivice opominj." (Greg. Kesanje.) -v. Revež, kak revež torej bolnik. Revež brez premoženja; revež s premoženjem. Ko so se uvrstovale danes te bridke podobe pred nami. prosimo usmiljenega Boga, da bi nas dobrotno obvarovati hotel vsaj vseh teh prehudih vdarcev: vsake prehude bolezni; te telesne in časih tudi dušne nesreče če je njegova sveta volja tako. Tam pa nad zvezdami naj nam podeli kedaj v vživanju samega sebe večnega zdravja. Amen. Sv. rožni venec — orožje. M. nedelja v vinotoku, leto> 2ega.) Turški sultan Selim II. je bil 1. 1571. odjadral z brezštevilno množico ladij in vojakov naravnost v Italijo, da bi jo vklonil turškemu polumesecu. Krščanski vladarji so mu šli nasproti pod Marijinim praporom veliki admiral avstrijski Jovan nebojevniki pa z drugim orožjem — z rožnim vencem v Loreto. prosit Marijo pomoči. Pičla armada velikanski vspelti: 75.000 Turkov je vzela vojska, 20.(XX) krščanskih sužnjev pa dobila nazaj domovina. Pij V. papež je uvedel praznik N. Ij. O. Zmagovalke, ki se je obhajal 7. vinotoka, (iregorij XIII. pa je izvedel, da je molitev sv. rožnega venca pripomogla za to zmago. Zato je naročil praznik sv. rožnega venca prvo nedeljo v mesecu vinotoku za vse cerkve rožno-venških bratovščin. L. 17i<>. pa je Klement XIII. zapovedal ta dan za splošen praznik Isto leto je princ Kvgen kakor poveljnik cesarske vojne na Ogrskem ob Temešvaru premagal silno turško moč L dan vinotoka. Obe zmagi so pripisovali pri-prošnji preblažene D. Marije. Tako m, zmagali moleči verniki z orožjem sv. rožnega venca. d r. Kako Bog pagane kliče v katoliško cerkev? Leta 1898. je gospod Perret, župnik pri cerkvi sv. Ivana v Rangunu sprejel 78 letnega Talapoina, smgalskega bonca (budiškega poganskega duhovnika) v katoliško cerkev. Tako-le piše o njem: „Ta častitljivi mož Talapoin je došel iz Cejlona opravit božjo pot v glasoviti pagodi Shve-Dagon. Nastanil se je sam v ondotnem samostanu boncev. Za osem dni je videl v sanjah človeka, ki je bil bolj podoben Evropcu nego Indijcu. In ta mu je rekel: „Zaman iščeš sreče v budizmu, tam je ne najdeš. Pojdi od tod na izhodno stran in vprašaj katoliškega duhovnika, ki ga najdeš ondi." Ker cerkev sv. Ivana stoji na izhodni strani, obiskal me je nenadoma ta starček in mi pripovedoval o teh sanjah. Smatral sem starega bonca za sleparja ali za človeka, ki je postal otročji. A je tako nujno prosil pouka, da sem mu konečno dal katekizem ter ga odslovil doninevaje, da ga ne bodem več videl. A vrnil se je ter me pogosto obiskoval. Tekom tedna je znal na pamet vse molitve in je bil izveden v glavnih resnicah sv. vere. Se ve. da ta stvar ni skrita mogla ostati v samostanu boncev. Njegovi gostilniki, birmeški bonci, so opazili, da njihov tovariš iz Cejlona proučava tujo knjigo, ki se ne zlaga z Buddho in da obiskuje katoliškega duhovnika. Vsled tega nastane veliko ogorčenje. Ubogega starca so pahnili iz samostana. Sprejel sem ga ter sem ga krstil za nekaj mesecev. To se je zgodilo neki dan, ko se je stari Talapoin čutil bolnega, in ga je velik strah obšel, da ne bi umrl brez krsta. Vsi njegovi sorodniki na otoku Cejlonu so bili še pagani. Zato me je prosil dovoljenja, da bi se smel vrniti v domovino ozna-novat jim pravo vero. Prosil me je tolikrat in tako nujno, da mu nisem mogel več prošnje odbiti. Vrh tega mi je obljubil, da mi bode redno dopisoval, kar je tudi spolnil. Trdno je upal, da se izpreobrnejo njegovi sorodniki. V nekem pismu je odgovoril na moje pismo doslovtio: „Ne bojte se, da bi jaz kedaj zopet zapustil pravega Boga; kajti, ako jaz to storim, ali ne bo tudi on zapustil mene na sodni dan, ki se mi bliža. Upam, da se vidimo z vsemi mojimi sorodniki med iz-veličanimi ta dan." Župnik Alojzij Knmmer. Genljiv izprevod. Avstrijski nadvojvoda Maksimilijan d Este je bil daleč okrog znan kakor zelo prijazen in pobožen gospod. Ob lepent gmtnidskem jezeru je imel svoj grad. Služabniki, hlapci in dekle, so mu bili jako vdani. Saj je pa tudi imel za vsakega prijazno besedo. Posebno zvesto 11111 je služila ena izmed dekel. Ker je imela s kravami opraviti, dali so ji ime: .kravja Pepa". Nadvojvoda sam jo je imel v čislih. In je tudi zaslužila. Njene kravice so ji bile vse. Tako pridno je skrbela za nje, da niti ponoči ni mogla biti ločena od njih. Doli v zadnjem kotu hleva je bil star zaboj. V njem si je pripravila borno ležišče, se ve na svojo odgovornost. Tako je bila noč in dan pri svojih kravicah. Nekega dne meseca novembra je ni bilo od nikoder. Čudno, ker je bila sicer prva na nogah. Neka druga dekla jo gre iskat. Najde jo v njeni nenavadni postelji, mrzlica jo je tresla. Na njeno željo pokliče grajskega duhovna. Ko se skesano izpove, prosi za drugi dan sv. popotnice. Duhovnik ji obljubi z veseljem. Ko je prišel iz hleva, ga začne skrbeti, kako naj jo obhaja; v hlev iti z Najsvetejšim se ne spodobi. Ni se še rešil pomislekov, kar pride do njega nadvojvodov strežaj in ga v imenu gospoda povabi na kosilo. Ko se je opoludan odzval nadvojvodovemu povabilu, našel je pri njem že več častnikov, ki so bili povabljeni z njim. Med kosilom pride pogovor tudi na .kravjo Pepo." — .Ravno prej sem jo izpovedal," pripomni duhovnik, .za jutri pa želi sv. popotnice; a bo šlo težko." .Kako to?" vpraša nadvojvoda. .Vaši visokosti," odvrne duhovnik, .morebiti še ni znano, da stanuje bolnica v hlevu." .Ne," oglasi se odločno Maksimilijan, .bolnica se mora prenesti v grad" „To sem tudi že jaz mislil," pravi duhovnik, ali zdravnik je izjavil, da bi vtegnilo to poslabšati stanje bolnici, posebno, ker je že mraz." Blagi nadvojvoda je nekaj časa zamišljen in nato pravi: .Dobro, če ni drugače mogoče, da mora Jezus v hlev, naj bo! ... A jaz in tu navzoči častniki ga hočemo spremljati." Gospodje častniki so se spogledali ob teli besedah, vender ni nihče črhnil besedice. Dvorni maršal, ki je bil že dolgo v službi nadvojvode, je takoj opazil, da s tem niso zadovoljni in njemu samemu tudi ni bilo prav posebno všeč. Zato pristopi do Maksimilijana in ga spoštljivo nagovori: .Cesarska visokost! Oprostite mi ponižno prošnjo, da to, kar ste ravnokar ukazali, še enkrat dobro premislite. Kaj ljudje porečejo, ko bodo videli, da se je tako nadvojvoda ponižal. Se celo dekla natakne lesene cokljc na noge. ko gre v hlev. In tja naj gre ud cesarske hiše s spremstvom, in to zaradi uboge dekle?" .Če se Bog, kralj vseh kraljev, ne sramuje iti v revni hlev do bolne dekle, ali naj sc> potem jaz sramujem isto storiti, in ali bo čast teh gospodov kaj trpela, če me spremljajo?" Tako je odgovoril nadvojvoda svojemu maršalu in sicer tako resno in odločno, da si ni upal več ugovarjati. .Kdaj boste šli obhajat?" vpraša nato duhovnika. .Ob sedmih, cesarska visokost, če je 'to ugodna ura?" .Dobro, počakam vas v cerkvi; iu vi. gospodje," veleva častnikom, .vi se /berete pet minut pred sedmini pred cerkvijo v službeni opravi in / gorečimi svečami!" .Vi. go

d maršal pa skrbite, da bo vse v redu! Služabuistvo naj postavi po hlevu ob obeh straneh cvetic 111 naj kar mogoče okrasi kraj, kjer je bolnica. Po opravljeni pobožnosti, naj čakajo na dvorišču, da dobe blagoslov." Kar je nadvojvoda tako zapovedal, to s<_- jv moralo zgoditi natanko. Maršal se mirno iu molče prikloni in odide. Častniki so »i se spogledovali in se — se ve tihoma vdali. Drugo jutro je bilo vse tako, kakor je nadvojvoda zapovedal. Ko je prišel duhovnik z Najsvetejšim iz cerkve, vredi se izprevod. l ik za sv. Rešnjim Telesom je spoštljivo stopal Maksimilijan, krasno opravljen, dasiravno drugače tako piiprost. Za njim sii šli drugi častniki v sv*»jih sijajnih uniformah. Ko so služabniki zasliš ili glas zvončka, hiteli so urno iz sob. da se pridružijo izprevodu in prejmejo blagoslov. Izprevod se je pomikal proti hlevu. Kmalu je bilo bomo stanovanje bolnice, krasno razsvetljeno od gorečih sveč. Ko je duhovnik podal bolnici sv. Rešuje Telo, pokleknil je nadvojvoda na slamo in sledili SO 11111 tudi častniki. Nejevolja prejšnjega dne je izginila raz njih obrazov - vsi so bili ginjeni. Po svetem opravilu je nadvojvoda Spregovoril še par prijaznih besed s svojo zvesto služkinjo .kravjo Pepo," in je s častniki zapustil hlev. Ona pa je bila do solz ginjena nad toliko prijaznostjo in tako vero svojega visokega gospoda. Gotovo je na tihem delala sklepe, da mu bo tudi nadalje še bolj zvesto služila, če ozdravi. Toda ni bila volja božja. Kmalu potem so ji zapeli zvonovi. O tem ganljivem prizoru v gradu je hitro izvedelo ljudstvo v okolici. In vsi, ki so to slišali. so rekli: .Bog nam ohrani našega dobrega, p< >b< »žnega nad v« »j v« ido." Vselej so ga radi imeli — a potem še raje. V. O. Zgodovinske črtice iz Bele Krajine do I. 1374 1'o/dravljt-na krajina hrt-ž na, Rojakov mojih In-lih doni! Anton Medved I. C r t i c c iz p r a z g o d o v i 11 e. (Dalji) Tu sem naštel to malo prazgodovinskih iz-kopin po Beli Krajini, ki so slični izkopinam po vsem slovenskem svetu. Kaj so dognali zgodovinarji iz teh prazgodovinskih pomnikov? Že več nego tisoč let pred Kristom so bili ti kraji tako gosto naseljeni kakor dan današnji. Selišča so bila seveda redkejša, zato pa obsežnejša od naših vasi. Celo v takih krajih, ki so danes zelo oddaljeni od glavnih cest. ali so celo neobljudeni iu gosto zaraščeni, se nahajajo neovržni spomeniki prazgodovinskega ljudstva. V vseh pododdelkih prazgodovinskih nosijo izkopine na sebi vedno isti znak, kar priča, da je v prazgodovinski in rimski dobi tu prebivalo eno in isto ljudstvo, ki je vse kulturne premene doživelo in preživelo. Podjarmljeni so bili večkrat. Naselili so se namreč na posameznih krajih tudi tuji zmagovalni narodi. vend r temeljna masa ljudstva je ostala vedno ena in ista. Menjavali so običaje, stanovanje iu orožje, kakor je navadno nanesla .moda", ali v narodnih in verskih nazorih so ostali z malimi i/premembami vedno isti. Ta konservativnost. kar bi pristni Slovenec izr.izil z besedo .starokopitnost", je šla celo tako daleč, da prvotnemu ljudstvu za časa rimske vlade niti niso rabili rimski novci, najpotrebnejše sredstvo za občevanje. Ni še vse odkrito, k^r nam prikriva in bode prikrivala do doglednih časov mati zemlja, a smelo se trdi, da je todi stanovalo v bistvu edinstveno, mnogoštevilno in po tedanjih razmerah precej izobraženo ljudstvo. Vse kulturne premene je doživelo, vender se ni ntaknilo od svojih bivališč in grobišč. Ta dokaz je največji rezultat zgodovinski prazgodovinskih r a z i s k a v a n j po naši zemlji. Dosedaj nismo slišali imena tega prvobitnega ljudstva. Katero je to bilo? Zopet navajam zgodovinsko pribito resnico, priznano od vseh, če ne že večine zgodovinarjev, ki prištevajo prebivalce prazgodovinske dobe velikemu ilirskemu plemenu. Vse o Keltih, kako so oni zapustili 1. 388. preoblju-deno Galijo in se pririli med Ilire in spojili z njimi v nov rod, ki je nosil razna imena, vse te trditve so postale negotove, ker se ne more dokazati, da bi se bilo katero ljudstvo v tej dobi spojilo z Iliri ali bi jih bilo celo izpodrinilo in zasedlo njih sedeže, llirci so prvobitni (aborigi-nalni), oni so se nepotujčeni ohranili do rimskega gospodstva. Da so bili H e r o d o -t o v i T r a k i, Veneti, T r a k o i 1 i r i, J a -p i g i , D a 1 m a t i , L i b u r 11 i, J a p o d i in P a 11 o n c i ilirski narodi brez primeskov, to učijo današnji n a j v e 1 j a v n e j š i n a r o d o - in z g o d o - i 11 z e m 1 j e p i s c i. Tudi to je važen, za nas prijeten zgodovinski zaključek. r. (Dalje prihodnjič). Popotne drobtine. IV. Kristijan i j a, 27. julija. Ker sem bil že tako blizo Skandinavije, se mi je zdelo škoda, da bi ne bil šel tudi tje nekoliko pogledat. Ko smo pripluli čez morsko ožino Sund, ki veže baltiško morje s severnim morjem, smo že na Švedskem. V mestu Helsingborg je treba zapustiti pa-robrod ter se izročiti železniškemu vlaku, da nas potegne dalje proti severu. Rad bi se bil kaj pomenil s sopotniki, pa ni šlo. Švedi so govorili le svoj jezik, o katerem sem imel jako temne pojme. Ni torej ostalo drugega, kakor ogledovati neznane kraje, mimo katerih je pihal hlapon. Ob zapadni strani se leskeče nepregledni morski zaliv Kattegat, na čegar nabrežju je posejanih dokaj naselbin, med njimi mesta Halmstad, Falkenberg in Warberg. Toda vsa presega G o t e b o r g , kamor smo sc pripeljali čez dolg viadukt. Gote-borg je največje mesto za švedskim prestolnim mestom Stockholmom. Pozidan je v skaloviti okolici ob iztoku reke Gotaelf v zaliv Kattegat. Vidi se, da so storili meščanje za olepšanje ka-menite okolice vse, kar jim je bilo mogoče. A ni nam ostati tukaj, naša vožnja gre dalje in dalje. Okoli jednajste ure zvečer se je še le stemnilo, kajti v teh krajih so poletenske noči dosti krajše, kakor pri nas. V jutru 27. julija me je vzhajajoče solnce pozdravljalo v Kristija-niji, glavnem mestu Norveškega. Kristijan ija ima lepo naravno lego. Ob jugu se raztegujejo proti njej morski zalivi, ki jim pravijo fjordi, ob severu pa jo obrobujejo zaraščeni griči. Poslopja stojijo deloma na ravnini, deloma so zgrajena v bregovih. Med palačami se najbolj odlikuje kraljevi grad, gledajoč z vzvišenega stališča daleč na okrog. Obdajajo ga košati drevoredi, kamor je dovoljen vsakemu vstop. Mnogo opaziš belih debel, kakoršnih je tudi pri nas dovolj. A toliko jih menda nikjer ni, nego v Skandinaviji. To so „severne palme" — breze s svojo svetlo kožo ter s trepetajočim perjem. Cele gozde jih vidiš na Švedskem in Norveškem. Ob vznožju kraljevega grada se vrstijo ponosna javna poslopja, med njimi vseučilišče, gledišče in palača državne zbornice. Čeprav tako daleč na severu, ima Kristijanija velikomestno lice. Prisvojila si je ves novodobni napredek. Skoro bi pozabil, da se nahajam v obližju polarnega tečaja. Tukaj je dom tistih pogumnih brodarjev, ki so tesali posebne ladije, da bi prodrli z njimi do skrajnega vrha zemlje. Žal, da se še ni nobenemu posrečilo, doseči devetdeseto stopinjo svetovne krogle. Prepričali so se, da se v onih ledenih pokrajinah dobro počuti beli medved, a človeku je za sedaj prepovedan vhod. Župnik Josip Lavtižar. Iz sveta. Naši bratje Slovaki na severnem Ogerskem imajo cvetoče društvo s v. V o j t e h a , ki mu je isti namen, k a k o r š 11 e g a do-s e z a naša d i č n a družba sv. M o -h o r j a. To je edino katoliško slovstveno društvo slovaško. Leto za letom izdaja same nabožne in nravno poučne knjige, a v p o 1 i t i k o se ne v t i k a. Delovanje tega društva je spremljal blagoslov božji. Neprecenljivi so njegovi sadovi, ki jih vživa na tisoče članov. Nobene pege, nobenega madeža nima. Pač - en sam madež lepi na njem: društvo sv. Vojteha razširja slovaške knjige. To je neodpusten greh in zato mora poginiti, tako so sklenili besni mažaroni. Kakor je padla pred tridesetimi leti slovaška Matica, tako se mora sedaj razrušiti tudi društvo sv. Vojteha. Trije katoliški duhovniki, odborniki mažaronskega društva Femke: Arpad Totli, Julij Lorinc in Cziz-mazi so jeli društvo sv. Vojteha sumničiti in črniti. Naposled so se celo drznili poslati prvo-stolniku ogerskemu Klavdiju Vaszaryju prošnjo, da naj se razpusti društvo sv. Vojteha, njegove vstanove, imetje, knjige in členi pa naj se izroče madjarskemu katoliškemu društvu sv. Štefana v Budimpešti. Sedaj je nastavljena * e -k i r a na eno 11 a j p 1 o d o n o s 11 e j š i h dreves, kar jih raste pod visoko T a t r o. Narod p 1 a k a. Rodoljubi z d v a -j a j o. Dr. Margin končuje svoj pretresljivi članek o tej stvari v ,,Novem Životu" z besedami: „Ako zmagajo grobokopi društva sv. Vojteha pri prvo-stolniku, pritožimo se v Rim. V večno mesto pojdemo potožit, ker se nam godi krivica. Od namestnika Kristovega, ki vlada v duhu Jezusa Krista, zahtevamo pravico in pravičnost katoliškim Slovakom. Bodite nam na pomoč, češki bratje! Lampades nostrae exstinguuntur! Naše svetilke gasnejo!" li Ne odlagajte nujno potrebnih popravil. Dne 9. kimavca t. 1. se je zrušil del oboka v veličastni stolni cerkvi orleanski na Francoskem. Cerkvenega stražnika, čegar stanovanje se nahaja blizu žagrada, je zbudil gromoglasen tresk iz spanja. Sedem prečnikov je palo na prekrasni marmornati veliki oltar, narejen leta 1(>80., in ga popolnoma opustošilo; 15 do 20 kubičnih metrov kamenja odkrhnivšega se z oboka je pokrivalo pomešano z ostanki križev, svečnikov in raznih «»kr.i-k«»v presvetisče. V/dušni priti-k je bil tolik, ti.i >•» pr\e vr-te klopi omahnile iu da so se vrata vodeča v >transke kapele mahoma odprla. Takoj mi v krenili, kar je 'r- ba /a javno varnost. Že dolgo s«» uanierjali popraviti strop le v i3. stoletju >e/idaue stolnice, a odlašali so od leta do k ta. 1 roški t jiii straš il. m Iz domovine. Starinski oltar popravljen. M arija 11 a Z i I j i ti i Koroškem -e ponaša < krasno jjot'sk-» cerk; j»». Zvonica UegiR biti iz romanske d«»t»e. Tkeg. -loga bil najbrže tudi nekdanji poo «1. ccgar kosj s,, kžeči kameniti levi. ki se nahajajo -».d. j v cerkvi. Lev je pomenjal v srednjem vek t n i: lja in stražnika božje veže. Se-v« da jt- i»ii hkrati znak satan a. ki hodi kakor rjo\n k v • • k •' i i, tskaje k« 'ga bi pogoltnil. Zunanje t\:k\e:ie -a ::e tu ajo vdete stare spomenike z . .'lili!-! ::i. p!<»-'..orezbami. Na em.ni drži lev jagnje v s.ip.ii:; trtici nam kaze -v. Jurija z zmajem; tretji tb\i angeija. enega z mečem in s tehtnico, drug.ga s irnlieiro Y-e te starinske zanimivosti pa prekaša M \ r i | i n oltar iz 13. < t o -I e t j a . t»«ig • . izrezan z lepo ;z\:sen:m p>zno-go;.sk:-: V.:r»m. la n vik: o-tanei. nekdanjih gotV. • k i; 1 ; t :; »»harjev (Sclu«. nal'na je bil do nedavn zel < zancma.jen, a p » prizadevanju zilj-» g. zupmk.i Josipa Strojnika je za--jal i«. '»s v >j izvam kr a- »a. Kar je bilo ne d«»"talnega, je Copoj::! a: « li.;r prenovil nas slovenski akadem.ski kipar Alojzij P r o g a r :z t.elovca. Ouuujeui oltar prištevajo izvedenci v \r-t" prvih umetnui koroške dežele. Kdor h' \-tavi •. Beljaku, naj ne zam :.ii ogledati si te znamenitosti. stJj je eio Zilje komaj tri ceirtinke ure od tam. u . i ).»:i.» .." I /f. »}.. •■■: i;i o a.. ; • pošu /„\ \ se k"n< »» kron. z.i pol leta o krone. za Odrt leta 1 krono v i j.« • :•» < ki"*'. za Vn.riko •» kron Ako ,»i }>il pel-'; pravnik, izide .Danica* dan poprej d« ». ;« ;«'s., !i« /!n s. \i;n j». Id \:narje\ v tainkarm: Makso liru-o,i, pred skotijo 12.