Mlado JdBb,
		
Štev. 29	Nedelja, 16. julija	1933
Zgodbe Sindbada Mornarja
Peto potovanjo

Je bil mlad rak. Se nekaj dni In izlegel bi se bal, saj smo že videli skozi lupino njegove obrise.
Trgovci, ki so bili na moji ladji, so jajce razbili, razrezali še nerojenega mladiča na kosce in ga spekli. Mene takrat ni bilo zraven. Ko sem prišel po končanem zlodejstvu, sem skoraj obupal. Vedel sem, da nas čaka kazen. Karal sem jih in jim očital neopreznost, toda vsi so se mi le smejali.
Komaj sem utihnil, že smo zagledali v daljavi dva velika oblaka. Kapitan, ki
C"
je vodil mojo ladjo, je vedel, kaj to pomeni. Zaklical nam je, da se bližata oče in mati ubitega mladiča. Svetoval nam je, naj se hitro vkrcamo, da se rešimo.
Ubogali smo ga m pohiteli. Stara raka pa sta se bližala z neizmerno hitrostjo in na ves glas kričala. Še besnejša sta postala, ko sta videla, kaj se je zgodilo z njunim mladičem. Hoteč se maščevati, sta odletela, mi pa smo jadrali na vso moč. Kmalu sta se vrnila in videli mo, da drži vsakdo izmed njiju v krempljih ogromno skalo. Ko sta priletela tik nad ladjo, sta se ustavila in eden izmed njiju je spustil skalo iz krempljev. V tistem trenutku je krmar spretno obrnil ladjo stran in skala je padla mimo ladje in se potopila. Ladja se je zazibala kakor ob najhujšem viharju. Drugi ptič pa .je na našo nesrečo spustil skalo naravnost na sredo ladje, da se je razbila na tisoč koščkov. Potnike in mornarje je skala pobila ali
V vesefjn bi miru sem kmalu pozabil
vse trpljenje, ki sem ga moral prestati na svojih potovanjih. Neke g* dne pa se me je kar na lepem spet lotilo hrepenenje po tujih krajih. Nisem ga mogel premagati. Kupil sem si velike množine raznega blaga. V Balsori sem si najel lastno ladjo in jo na svoje stroške na novo opremil. Potem sem se vkrcal. Ker je ostalo še dosti praznega
prostora, sem vzel s seboj še več drugih trgovcev, ki so bili tudi namenjeni v svet.
Odpluli smo takoj, ko je potegnil veter. Po dolgotrajnem jadranju po morju smo pristali na nekem samotnem otoku. Tam smo odkrili tako rakovo jajce, kakršno sem vam že opisal na enem izmed prejšnjih potovanj. V njem
pa so utooffi. Jaz sem bd Se toliko pri zavesti, da sem v naglici pograbil veliko desko in se je krčevito oprijel. Z roko sem veslal in se tako počasi pomikal dalje. Usoda, ki rada pomaga nedolžnim in pravičnim, mi je bila mila. Zaneslo me je na otok, da sem se rešil.
Sedel sem v travo, da se opomorem po strašnem trpljenju in strahu. Ko sem se odpočil, sem vstal in jel hoditi po otoku, da bi videl, ali niso morda kje ljudje, ki bi mi lahko pomagali.
Otok je bil čudovit Bil je kakor raj. Okusno sadje je viselo z dreves in le roko sem moral iategniti, da sem se nasitil. Sredi opojnega vrta je tekel potoček, ki me je osvežil z ledeno mrzlo vodo.
Ko je prišla noč, sem legel. Večkrat sem se v spanju zbudil, ker me je mučila neprijetna zavest, da sem na vsem otoku edino živo bitje. Neprestano sem si očital nespametnost, da sem na stara leta spet odšel v svet, namestu da bi ostal lepo doma, kjer sem imel vsega dovolj. Malo da nisem obupal. Šele ko je vstal dan, sem se potolažil.
Krenil sem proti sredini otoka in tam sem srečal nekega čudinega starca. Sprva sem mislil, da je brodolomec kakor jaz, toda takoj sem uvidel, da to ne more biti. Starec je bil tako čudino porasel, da sem skoraj podvomil, ali je človek ali ne. Približal sem se mu in ga pozdravil. Odgovoril mi je s tem, da je nalahko pokimal. Vprašal sem ga, kako je prišel sem, toda namestu da bd mi bil odgovoril, je samo s prsitom pokazal, naj ga vzamem na ramo in odnesem k potočku. Ker se mi je zdel slaboten, sem mu res napravil to uslugo.
Toda kaj kmalu sem se kesal svoje neprevidnosti. Ko sva prišla k potočku, sem mu rekel, naj mi zleze z ramen. Toda namesltu da bi me bil ubogal, me je stisnil z nogami za vrat, da sem izgubil sapo.
Odnehal je malo, da sem se spet obvestil, potem pa me je udaril po hrbtu, da sem ga moral odnesti dalje.
Nieem se ga mogel iznebiti. Neprestano sem moral tekati z njim okoli. Pomislite, koliko sem moral pretrpeti in kako izmučen sem bil zvečer!
In tako je ostalo še več dni. Se ponoči se ni ločil od mojega vratu.
Ko sem ga nekega dne spet nosil po otoku, sem zagledal ob nekem drevesu puho bučo. Odtrgal sem Jo in jo dobro očistil. Potem pa sem stisnil vanjo .grozdja, ki ga je bilo na otoku obilo. Tako sem hotel dobiti nekaj vina. Ko je bila buča polna, sem jo skril v neM duplini.
Oei nekaj dni me je pot »pet zanesla
tam mimo. Vzel sem bučo in topil vino, ki je bilo tako dobro, da sem za nekaj časa pozabil vse težave, ki so me trle. V pijanosti sem postal celo dobre volje, da sem kar poskakoval s starcem in na ves glas prepeval.
Ko je starec opazil, kako je ta čudna pijača name delovala, in videl, da sem ga zaradi nje z lahkoto prenašal, /ni je pomignil z roko, naj je dam še njemu. Pobral sem spet bučo in mu jo pomolil. Ker mu je bilo vino všeč, ga je popil do zadnje kapljice.
Toda to je postalo zanj usodno. Opojno vino mu je šlo v glavo, da je bil pošteno pijan. Jel je poskakovati na mojih ramenih. Noge so mu popustile, da me ni več tako hudo stiskal. Tedaj sem izrabil lepo priložnost in ga vrgel s sebe na tla, kjer je obležal brez zavesti. Z veliikim kamnom sem mu razbil glavo.
Kako sem bil vesel, ko sem videl, da sem se ga za vselej odkrižal! Vrnil sem se na obalo in odkril tam nekaj mornarjev, ki so se pravkar izkrcali. V daljavi sem zagledal ladjo, ki jih je čakala. Prišli so po svežo vodo. Začudili so se, ko so me videli, še bolj pa, ko sem jim povedal svojo zgodbo.
»Padli ste morskemu starcu v roke,« so mi povedali. »Prvi ste, ki ga ni zadavil. Ta otok je znan zaradi neštetih ljudi, ki jih je umoril. Mornarji in trgovci so se upali pristati na njem samo v večjem spremstvu.«
Ko so mi to povedali, so me vzeli s seboj na ladjo in kapitan me je z veseljem sprejel. Ukazal je spet razpeti jadra in čez nekaj dni smo pristali v pristanišču nekega velikega mesta, ki je bilo zgrajeno iz samega kamenja.
Eden izmed trgovcev, ki so se vozili na ladja, in ki je postal med vožnjo moj prijatelj, me je odvedel v zavetišče, ki je bilo namenjeno tujcem. Dal mi je veliko vrečo in me priporočil nekaterim domačinom, ki so imeli prav take vreče. Prosil jih je, naj me vzamejo s seboj, ko pojdejo obirat kokosove orehe.
Prišli srno v velik gozd, kjer je raslo vse polno visokih, vitkih dreves. Debla pa so bila tako polzka, da ni bilo mogoče splezati do vej, kjer so viseli veliki orehi. Ta drevesa so bile kokosove palme, ki bi jih morali obrati. Na niih smo zagledali velike množine majhnih opic, ki so plezale po vejah z neverjetno spretnostjo.
Trgovci, ki so prišli z menoj, so jeli pobirati kamenje in ga metati v opice. Te pa so se hotele maščevati ali pa de-
lati prajv tako. Pridno so trgale kokosove orehe in jih metale proti nam s kretnjami, ki so pričale, da so jezne. Pobirali smo jih in neprestano obmetavali opice s kamenjem. Ko smo si napolnili vreče, smo se vrnili v mesto, kjer nam je trgovec, ki je orehe izvažal v druge kraje, plačal plen.
Tako smo hodili nekaj tednov v gozdove. Ko orehov ni bilo več, sem imel že precej denarja. Poslovil sem se od dobrih tovarišev in se sklenil vrniti domov.
Nekaj orehov je ostalo meni. Vzel sem jih s seboj. Kupil sem tudi precej popra in ga natovoril na ladjo.
Odpiuli smo in prišli na otok Coma-ri, kjer rase najboljši alojev les. Z drugimi trgovci sem najel nekaj potapljačev, da so mi lovili biserne školjke. Imel sem srečo. Dobil sem precej krasnih biserov. Potem sem se vkrcal na jadrnico, ki je bila namenjena v Balsaro. V Eagdadu sem zaslužil veliko denarja s poprom, alojevim lesom in biseri, ki sem jih prinesel s seboj. Desetino izkupička sem razdelil siromakom in sklenil poslej mirno živeti.
(Dalje prihodnjo nedeljo)
o
Hans Kr. Andersen:
0 živi kapljici
Mislim, da poznaš povečevalno steklo, ki napravi vse stokrat večje, kakor je pa v resnici? Če si zatisneš eno oko, z drugim pa gledaš skozi povečevalo na kapljico iz mlakuže pred hišo, boš videl na tisoče čudovitih živalic, ki jih drugače nikoli ne vidiš v vodi, ki pa so kakor da bi videl poln krožnik majhnih rakov, ki lezejo drug čez ■drugega in ki so tako požrešni, da si žro roke itn noge, konce in kraje, in vendar so veseli in živahni.
Nekoč je živel mož, ki so ga vsi ljudje klicali križ-kraž, kajti tako se je pisal. Vedno je hotel imeti od vsega
najboljše M če drugače ni šlo, si je pa
s čarovnijami pomagal.
Pa sedi nekega dne doma s svojim povečevalom v roki in opazuje kapljico, ki si jo je prinesel iz mlake na grobišču. Kako je vse gomazelo, kako se prekopicavalo. Na tisoče živalic je capljajo, skakalo, se ruvalo in žrlo druga drugo
»Presneto, to je pa res ogabno!« je zaklical stari Kiiž-tkraž. »Kaj jih ne bi naučil, da bi v miru živele in da bi vse tako uredile, da bi vsaka le pred svojim pragom pometala!«
MisMl je in mislil, a nikakor je ni iztaknM. Pa je pričel čarati.
»Pobarval jih boni,« si je mislil, »da se bodo spoznale.« In prilil je kapljici iz pokopališke mlake majceno kapljico rdečkaste vodice, M pa je bila ča-rovnišika kri najčistejše vrste. Vse čudne živalice so lahno zardele. In kapli-ca je bila videti kakor ogromno mestto, ki se po njegovih ulicah pehajo goli ljudje.
»Kaj pa iimaš tu?« ga je vprašal drug star čarovnik, ki ni imel nobenega knena, kar je bilo najlepše na njem.
»Če uganeš, kaj je,« je rekeil Križ-kraž, »pa ti vse skupaj podarim. Ampak uganiti ni lahko, če že prej ne 1 veš, kaj .je!«
Čarovnik, ki ni imel imena, je pogledal skozi povečevalo. Res, prav kakor bi videl široko mesto, po katerem begajo vsi ljudje brez oblek naokrog. To že ni balo lepo, a še grše je bilo, ko je videl, kako se prerivajo in suje-jo, ščipljejo in tolčejo, grizejo in požirajo. Kar je bilo čisto spodaj, je sililo na vrh, in kar je bdlo na vrhu, je moralo dol.
»Glej no, glej! Tale noga je pa daljša kot moja! Štrc! Stran ž njo! In tu
se skriva eden, ki ima izpuščaj, majhen, nedolžen izpuščaj za ušesom. Pa pravi, da ga boli, in zato ga ne sme več boleti. Za';ade se vanj, ga raztrgajo in požro; in vse le radi malega izpuščaja.
In tu sedi eden tiho kot mlado dekle in si ne želi nič drugega kakor miru in pokoja. A ven mora, in razmrc-varijo ga in požro.
»To je pa res smešno,« je rekel čarovnik.
»No, kaj misliš, da bo to?« je vprašal Križ-kraž. »Si uganil?«
»Saj čisto jasno vidim!« je dejal ta, »to bo Ljubljana ali kakšno drugo mesto. Saj so si itak vsa podobna kakor jajce jajcu. Mesto je, kaj ne?
»Kaplja je iz pokopališke mlakuže!«
Manica:
Kdo je pametnejši
Bil je gospodar, ki je imel hlapca, nemarnega in pijači udanega. Vsak dinar je zapil. Ni imel ne dostojne obleke, ne obutve, vse je moralo biti samo za grlo. Ko se je nekoč spet natrkan in ves umazan primajal domov, se je gospodar tako ujezil, da mu je odpovedal službo.
»Pa zakaj?« je ves nevoljen vprašal hlapec.
»Zato, ker si grši in neumne jši od živine,« je odvrnil gospodar in mu obrnil hrbet.
Pijani hlapec se je pa zaradi teh besed čutil tako užaljenega, da je gospodarja tožil.
Prišel je dan obravnave. Gospodar in hlapec sta stala pred sodnikom. In tedaj je sodnik vprašal gospodarja, ali je res rekel hlapcu, da je grši in neummejši od živine.
»Da, rekel sem, gospod sodnik!«
»Pa zakaj vendar ste mu kaj tako žaljivega zabruhili v obraz?«
»Zato, ker je res in ker to tudi lahko dokažem!«
»Torej dokažite!«
»Čujte, gospod sodmik,« je pričel gospodar. »Imam vinograde in kupčujem z vinom. Pred nekaj leti je bilo, ko sem pretakal vino in med tem, ko smo v kleti pripravljali in umivali sode, je stalo na dvorišču več škafov vina. Pa se je primerilo, da se je prav tedaj vrnil s paše mlad vol in namestu da bi se napojil pri koritu poleg vodnjaka, je zašel k vinu in ga posrkal poln škaf. Ko se je pripravljal k drugemu škafu, sem ga šele zapazil. Ves v strahu sem ga pognal v hlev in ga dobro privezal, še
k žlebu sem ga priklenil. Bil je pa prav zadnji čas, zakaj takoj nato je začela pijana žival divjati, da je bilo groza. To je trajalo skoraj dve uri. Nato se je ubogi volek umiril, legel in ostal tako nepremično do noči. Drugo jutro je bila moja prva pot k volu. Gleda! me je tako nekam žalostno in takoj sem vedel,
AH &
da se ne počuti dobro. Potrepljal sem ga po vratu, nato pa vzel škaf, natočil vode in mu jo ponudil.
Ampak gospod sodnik, da bi bili takrat vola videli! Zatulil je kakor obseden in odskoeil od škafa tja v zid tako močno, da si je odlomil rog. »Aha,« sem mu rekel, »ti skrokani volek, ne boj se, to ni vino, ampak zdrava, čista voda!« Toda vol se ni pomiril, ampak pihal je in hropel vse dotlej, da sem odstranil škaf. Nato sem žival odvezal in spustil na dvorišče. In čujte, volek je docela mirno stopil h koritu in pil vodo v dolgih požirkih. Od tedaj pije ta vol vodo samo iz korita, škafa se pa še zmerom na daleč ogne.«
»Torej, gospod sodnik,« je končal gospodar, »ta vol, ki se je le enkrat opil, se je potem zmeraj ogibal škafa, kot bi bilo to nekaj strašnega. Človek pa, ki ve, da mu pijača škoduje, se ne more in noče odreči tej grdi strasti, ki ga pelje v gotovo pogubo. Pa recite zdaj, gospod sodnik, ali ni res pijanec grši in neumne jši od živine!«
Sodnik se je globoko zamislil, nato pa je molče, a zelo ostro zapičil svoje oči v hlapca.
Ubogi hlapčič je nizko sklonil glavo. Brez besede in ves osramočen je zapustil sodno dvorano.
pustav Strniša:
p v «
orseni
N a hiši gospoda Tomaža so gnezdili sršeni, prav pod balkonček so se spra« vili in si sezidali gnezdo, ki je viselo tamkaj podobno veliki sivi mošnji.
Ko jih je zagledala Tomaževa gospa, je povedala o tem svojemu možu. Ta« koj je rekel:
»Te nevarne goste moram odpravi« ti!«
Nji so se pa zasmilili: »Pusti jih, naj žive in letajo okoli! Vrt imamo dosti velik in če brenči še nekaj sršenov po njem, ne bo škodilo.« Gospod Tomaž je ugovarjal: »Sršenov pik je zelo nevaren. Stari zdravniki trdijo, da odtehta devet sr«
šenov enega gada!«
&
P/CNAT
Gospa pa ni popustila, dokler ji ni obljubil, da se gnezda ne bo dotaknil.
Brenčači so se pod balkonom zelo dobro počutili. Veselo so se hodili spre« letavat na vrt in gospod Tomaž je več« krat katerega opazil.
Gospa jim je velikodušno natresla na deščico pod balkonom sladkornega prahu, ki so ga radi hodili pobirat.
Tako dobro se jim je godilo, da so
postali vedno bolj vsiljivi. Kmalu jih je opazil gospod Tomaž tudi na veran« ,
di. Ujezil se je:
»Sršene bo vendarle treba odpraviti. Ce jih zagleda naša mala Milena, jih bo lovila in lahko jo kateri pošteno useka v roko.«
»Ne, ne, ni mogoče! Sicer je pa ved« no kdo pri otroku in sršenov ni cel roj,« je ugovarjala gospa.
Prav tisti dan je bila Milenka za tre< nutek sama na verandi. Zagledala je dva sršena in se razveselila:
»Kako velike, lepo pisane muhe!«
Eden je brenčal po šipi, hoteč ven« kaj, drugi je šumel pod stropom. Otrok je hotel prvega ujeti z roko. Sršen je deklico takoj pičil v roko, da je zakri« čala in skočila kvišku. Pri tem je z glavico zadela drugega sršena, ki jo je usekal v vrat.
Onesvestila se je.
Prihitela je mamica, ki jo je odne* sla v posteljo. Spočetka sploh ni vc dela, kaj se je pripetilo njeni ljub« ljenkl
Ko je pa prišel gospod Tomaž, je takoj videl, da je otrok opikan in po* klical je zdravnika.
Mala Milenka je morala ležati dol* gih štirinajst dni preden je okrevala. Bledlo se ji je in vedno je govorila o pisanih muhah, ki jo grizejo.
Še preden je okrevala, je gospod To« maž nekega dne vstal še pred solnčnim vzhodom, pristavil k zidu lestvo In splezal pod balkon z vrečo in dolgim nožem v roki.
Sršeni so menda še spali, ko je pri« tisnil vrečo k zidu in z nožem spretno odločil gnezdo, od zidu, da je pak> r vrečo, ki jo je prav tisti hip že tudi zadrgnil.
Vrnil se je v kuhinjo in vrgel vrečo na ogenj. Zašumelo je in sršenov ni bi« lo več.
Marijana 2el jeznova-Kokaljeva t
Na oknu
Na oknu so stale kakteje v ličnih lončkih. Poletno solnce je pripekalo. Pe-largonija je pobesila listje in cvetove.
Ježek se je napihnil, škodoželjno pogledal pelargonijo in dejal: »Bratec jelen-ček, kaj ni prijetno solnce? Zdi se mi, da sem doma, kjer legajo solnčni žarki s tako močjo, da sežgo vse rastline razen kaktej!«
»Kako pa veš, kako je doma?« se je oglasila lopatica.
»Kako ne bi vedel! Ogromen ježek, moj oče, mi je pripovedoval tedaj, ko me je vrtnar odščipnil in vsadil poleg njega Sin, mi je dejal, nikoli nisi videl domovine. Ko bi jo videl, bi umiral po njej. Toliko solnca, o, toliko solnca je tam.«
»Tudi jaz sem doma tam, kjer je toliko solnca«, se je oglasila ovenela pelar-gonija.
»Pha!« so se zagrohotale vse kakteje in rekle hkrati: »Če bi bila tudi ti doma v deželi solnca, ne bi ovenela kakor kaka cunja.«
Pelargonijo je postalo sram in je umolknila.
»Povej nam še kaj o naši domovini«, ježek«, so zaprosile kakteje.
»Čudne živali živijo tam ...« je nadaljeval ježek. »Tu pa čivkajo le sivi vrabci in brae lene muhe ... Pri nas doma ... o ...«
Kakteje so vzdihnile.
Počasi se je umikalo solnce za streho nasprotne hiše.
»Zbogom, solnce!« so šepnile kakteje in -adrhtele.
Deklica je odprla okno in zalila pelargonijo. Počasi se je dvigal list za listom, cvet za cvetom.
Prifrfotal je metulj, ki je bil zablodil v mestne ulice, in ves upehan sedel na cvet pelargonije.
»Zakaj ne sedeš name?« je sladko vprašal ježek.
»Kdo bi bil pa tako neumen, da bi sedel na tvoje bodice!« je zanižljivo dejala muha, ki je lazi "a po oknu gori in doli.
»Molči!« se je zadri ježek.
»Res si nesramnica!« je dejala pilica in pogledala na dremajočega metulja. »Metuljček!« ga je poklicala. »Posedi še malo pri meni«, ga je povabila
»Ko pa nimaš cveta«, ji je odvrnil in se zazibal.
»V naši domovini jih pa imamo!« se je pobahal ježek. »Oče mi je pravil, da so tako veliki kakor lonci!«
»Jaz sem pa mislila, da takšni kakor
vedro!« je podražila muha.
»Pa pridi ti v vas!« je rekla razžaljena lopatica. »Nabodem te, da boš za-vriskala!«
»Grdobe!« je siknila muha. »Čudim se, da vas ljudje trpe ... Posejane ste s šivankami kakor osel z neumostjo!«
»O, kako si učena, gospa muha«, je zaničljivo dejal ježek. »Videti je, da najrajši posedaš po smetiščih.«
»Ne morem spati, kjer se prepirajo«, je dejal ir ljček. »Hvala za gostoljubnost, škrlatna cvetka!« Odletel je. Pe-largonija je dolgo strmela za njim.
Muha se je sprehajala dalje po oknu. »Edino živo bit j j sem med vami!« je dejala bahavo. »Videla sem pol mesta, vi pa čepite prikovani na tem oknu in ne veste, kaj je prostost.«
Kakteje so molčale. Mislile so na soln-čno domovino.
Muha je bila zadovoljna. »Ali sem jih ponižala!« si je dejala in začela premišljevati, na katero smetišče se pojde gostit.
Manica:
Kaj bi to bilo?
Teta Ošpeta je ljubila otroke. Zmerom jim je povedala kaj lepega in koristnega za življenje. Posebno jih je svarila pred hudobnimi dejanji, češ: kar storite slabega, se vse maščuje in povrača, če ne takoj, pa sčasoma, ali kakor pravimo:
»Cez sedem let pride vse na okrog!«
»Samo nekaj je,« ie rekla teta Ošpeta, »kar nikoli ne pride na okrog! Kaj mislite otroci, kaj bi to bilo? Ali uganiti morate sami!«
Na vse prošnje, naj pove to takoj, ie ostala teta gluha. Povedala jim je šele potem, drugi pot.
Kdor izmed vas. ljubi moji JutTov-Ski, ugane, kaj je mislila teta?
id^pMel&J^roucId ]
Ljubi stric Matic! Naj Ti v pesmi« ci povem, česa se na počitnicah naj« bolj veselim:
Oj, zlato solnce, najljubše si mi v počitnicah — Ti! Takrat vidim le tebe, le tebe želim, po tvoji toploti vsak dan hrepenim.
Tvoji žarki hrabrijo, telo mi krepijo, da polna moči se vrnem v šolske klopi!
Marjanca Senekovič, uč. IV. razr. mešč. šole, Pragersko.
Dragi »Jutrov« striček! Kako lepo bo o počitnicah! Nič več šolskih skr« bi, nič več učenja! Prosti bomo kakor ptički Ne morem Ti popisati, kako se že veselim lepih, dolgih poletnih veče« rov in toplih dni. Zvečer bom poslu« šala regljanje žab in občudovala ne« število lučk — zvezdic na nebu. Doma bom pomagala pri delu in upam, da se bom prav dobro imela.
Tilka Mohar, uč. slovenskega razreda v Mozlju, srez Kočevje.
POČITNICE
Počitnice so prišle in otrokom veselja prinesle. Minile so šolske skrbi in z njimi pusti dni. O počitnicah tudi kosci gredo, kosci gredo in vriskajoč
Po travnikih kosijo, rišel je prosti čas, toda samo za nas. Veseli se bomo igrali in jagode nabirali.
Angela Ulčarjeva, uč. slov. razreda, Mozelj, srez Kočevje.
Ljubi stric Matic! Zdaj sem že osem dni na počitnicah. Zelo dobro se mi godi Ves dan preživim pod milim , nebom in se hodim s svojo mlajšo se« strico kopat. Ta še ne zna plavati, pa jo učim. Ko bo že dobro plavala, je ekla, da Ti bo tudi ona pisala in se
Ti pritožila, koliko vode je morala po» piti, preden se je naučila. Jaz jo pa tolažim, da vsaka šola nekaj stane in da sem tudi jaz morala popiti veliko vode, preden sem se naučila plavanja.
Metka Gorišek, uč. V. razr. v Celju.
Dragi Jutrovčki! Takoj ko se je šo« la končala, sem se odpeljala z mami« co v Split. Nikoli poprej še nisem vi« dela morja in ne morem vam poveda« ti, kak vtis je napravilo name. Bilo je prekrasno in zdaj neprestano sanja« rim o morju. Nu, in še to vam mw ram povedati: če bi nam sovražnik hotel vzeti naše lepo morje, bi še jaz zavihtila puško na rame in bi šla na« denj. Prepričana sem, da bi se me ustrašil in hitro vzel podplate pod pazduho.
Marjana Kozmičeva, uč. I. razr. real. gimn. v Ljubljani.
PLANINE Sem planinec mlad, hribe imam rad. Vse moje proste dni srce po njih mi koprni!
Bom vzel nahrbtntk svoj, ki je tovariš moj, in šel bom ▼ gorski raj in zdrav se vrnil bom nazaj.
Milan Jesenko, uč. II. razr. gimn. v Ljubljani.
Dragi striček! Strastno rad brcam žogo. Zato se veselim počitnic, da se bom lahko vse popoldneve s tovariši igral nogomet. Če bi nas kdaj videl, kako dobro že igramo, bi se nam mor« da še Ti pridružil. Pa Ti ne priporo« čam, je preveč naporno za stare ljudi. Ali to mi pa lahko verjameš, rajši se igram žogo, kakor da bi se učil mate« matike. In mislim, da bi tudi Ti rajši brcal žogo, kakor pa prebiral vsa pi« sma svojih mladih Jutrovčkov.
Zvono Binder, dijak gimnazije v Mariboru.
Za spretne roke
Pohištvo za vašo punčko
Vaša punčka nima pohištva? Ej, treba ga bo kupiti!... Saj vem, ni denarja, kriza je, pravijo itd. Nič za to, pa si napravimo pohištvo kar sami.
Ne bo treba mnogo tvoriva. Nekaj pfotastih zamaškov itn lepenke od ška-
tel, pa make lepila. Seveda, če Imate kaj pisanega papirja, kakršnega najdete kot podlago v raznih pisemskih ovojih, bo pohištvo i njim obJeptljeno še bolj gosposko.
Razne pohištvene predmete je zelo lahko zflejpltL Pazljivo si oglejte naslednje slike, pa lahko takoj pričnete z delom.
Prte na mize, preproge Itd. si lahko lzrežete iz tankega pisanega papirja na ta način, da papir večkrat poprečno preganete in ob robeh lzrežete razne vzorce. Na ta način dobite lepe somerne vzorce, ki se jim boste sami čudili. Primer izrezave okroglega namiznega prta vidite na siliki a.
Rešitev posetnlce
Vinogradnik
Rešitev rebusa
Ljubljana
Rešftev kvadrata IV
L ulom, 2. levo, 3. oves, 4. most.
Listnica uredništva
Blažič Vladislav, dijak v Mariboru: Rebus si pravilno rešil in risbo si prav dobro napravil. Oglasi se še kaj.
Leo Poštrak, dijak v Mariboru: Kri< žanko objavimo o priliki. Risba je prav lična.
Pozor, »Jutrovčki«! Dopise za raz* pisani natečaj bomo sprejemali še do 10. avgusta. Torej imate še dovolj ča= sa, da se vsi udeležite tekme za lepe knjižne nagrade. Pišite razločno in s črnilom.
Iz štirih trikotnikov in enega četve-rokotnika sestavite večji četverokot-nik.
Za gibke jezičke
Reci desetkrat zapored: Tone, to ne tone!
Sestavljalke
Iz šestah trikotnikov sestavite pra-
vokotnik.