djkiš*
£1 PRAVICA
GLASILO KOMUNISTIČNE PARTIJE SLOVENIJE
Leto VI. - Št. 14.
T
fr. maja 1945
I
Med novo Jugoslavijo ter Sovjetsko zvezo je sklenjena pogodba • daljnosežni in medsebojni pomoči. Maršal Tito, ki je za Jugoslavijo podpisal pogodbo, je na moskovskih tleh izjavil vsema svetu, da Trst pripada nam in nikomur drugemu. Mar si je obsežnejšo pomoč Sovjetske zveze sploh mogoče misliti in to prav v časn, ko gre za končnoveljavne sadove našega osvobodilnega boja!	Boris	Kidrič
Lir 2.-
Prva narodna vlada Slovenije
Na svečani seji predsedstva Slovenskega narodno osvobodilnega sveta v osvobojeni Ajdovščini fe bila dne 5. maja postavljena Narodna vlada Slovenije s predsednikom Borisom Kidričem na čelu
Ukaz o imenovanju
narodne vlade Slovenije
Predsedstvo Slovenskega narodno osvobodilnega sveta, potem Ko je poverilo mandat za sestavo Narodne vlade Slovenije tovarišu Borisu Kidriču,
imenuje
sledečo Narodno vlado Slovenije:;
za predsednika vlade: Borisa Kidriča, za podpredsednika vlade: dr. Marijana Breclja, za ministra za notranje zadeve: Zorana Poliča, za ministra pravosodja: dr. Jožeta Pokorna, za ministra prosvete: dr. Ferda Kozaka, za ministra financ: dr. Aleša Beblerja, za ministra industrije in rudarstva: Franca Leskoška, za ministra trgovine in oskrbe: dr. Lada Vavpetiča, za ministra poljedelstva: Janeza Hribarja, za ministra gozdarstva: Toneta Fajfarja, za ministra za socialno politiko: Vido Tomšičevo, za ministra narodnega zdravja: dr. Marijana Ahčina, za ministra za gradnje: dr. Miho Kambiča, za ministra za lokalni promet: Franca Snoja.
Predsedniku vlade se nalaga, da izvrši ta ukaz.
Ajdovščina, dne 5. maja 1945.
Za predsedstvo SNOS-ai	v
Predsednik?
Sekretar? France Lubej 1. r.
Josip Vidmar 1. t.
2e v prvih dneh po osvoboditvi je doživela Slovenska Primorska svoj največji praznik, ki je in bo ostal eden najpomembnejših dni v zgodovini slovenskega naroda: v osvobojeni Ajdovščini je bila 5. maja 1945 sestavljena prva narodna vlada Slovenije.
V nedeljo ob 2. uri se je pričela v okrašeni dvvrani slavnostna seja Predsedstva Slovenskega narodno osvobodilnega sveta. Poleg članov Predsedstva Slovenskega narodnega osvobodilnega sveta in mnogih članov SNOS-a so se udeležili seje tudi predsednik AVNOJ-a dr. Ivan Ribar, podpredsednik centralno jugoslovanske vlade Edvard Kardelj, načelnik Generalštaba Jugoslovanske armade generallajtnant Arsa Jovanovič, predsednik Srbske narodne skupščine dr. Siniša Stankovič, hrvatski notranji minister Vioko Krstulovič, član Predsedstva Slovenskega narodno osvobodilnega sveta in predsednik Pokrajinskega odbora Osvobodilne fronte za Slovensko Primorje France Bevk, ministra centralne Jugoslovanske vlade Sava Kosano-vič in dr. Drago Marušič, minister za Slovenijo v centralni jugoslovanski vladi Edvard Kocbek, zastopnik italijanske manjšine pri Pokrajinskem odboru Osvobodilne fronte za Slovensko Primorje Evgenio Lavrenti, šef sovjetske vojaške misije pri Glavnem štabu Slovenije podpolkovnik Bcgomolov, predstavnik Rdeče armade pri Glavnem štabu Hrvatske podpolkovnik Rak, šef britanske vojaške misije major Pears in šef ameriške vojaške misije kapetan Blatnik.
Svečano sejo je otvorfl predsednik SNOS Josip Vidmar
Otvarjam današnjo svečano sejo Predsedstva Slovenskega narodno osvobodilnega sveta. Dnevni red te svečane seje je ena sama točka, in sicer: postavitev in zaprisega Narodne vlade Slovenije. Ob tej svečani priložnosti, ko slovenski aarod prvič v zgodovini sam postavlja svojo vlado, ki je zrasla iz osvobodilnega boja slovenskega naroda, se je zdelo Predsedstvu potrebno, da pozove vse svoje člane, da so navzoči pri tej postavitvi slovenske vlade.
Cas, katerega smo izbrali, nam narekujejo dogodki na svetovnih in naših domačih bojiščih. Velik del sloveekega ozemlja je osvobojen. To ozemlje mora biti po demokratičnih principih upravljano in urejano. Zaradi tega je nujno potrebno, da je v tem trenutku sestavljena narodna vlada Slovenije, ki bo preozela vse posle na osvobojenem ozemlju in ozemlju, ki se še osvobaja in bo v kratkem osvobojeno. Kraj, ki smo ga izbrali, nam je velevan po dvojnem kriteriju. Prvič nam gre za dokumentacijo, da je ta zemlja naša in da je ni sile, ki nam bi to zemljo kdaj koli
še iztrgala, in drugič je Ajdovščina kraj, ki je geografsko središče najvažnejših dolin Slovenskega Primorja in kot taka od nekdaj važno politično središče vsega Slovenskega Primorja. V tem kraju bo danes postavljena slovensko vlada. V tem kraju se z današnjim dnem začenja doba svobode, doba samostojnega upravljanja lastnega življenja.
Ko otvarjam to svečano in zgodovinsko sejo Predsedstva SNOS-a, mi je posebna dolžnost pozdraviti na tem mestu predstavnike najvišjih državnih oblasti.
V imena AVNOJ-a, v imena federativne Jugoslavije in narodov Jugoslavije je svečano sejo Predsedstva SNOS-a pozdravil
'dr. Ivan Ribar.
Poudaril je, da je srečen, ker je mogel prisostvovati vsem pomembnim dogodkom v najnovejši zgodovini Slovencev: Zbora odposlancev slovenskega naroda v Kočevja oktobra 1943, zasedanja Slovenskega narodno osvobodilnega sveta februarja 1944 v Črnomlju in sedaj svečani seji Predsedstva Slovenskega narodno osvobodilnega sveta v Ajdovščini, ko se postavlja prva slovenska narodna vlada. Kljub vsem težkočam, je dejal tovariš Ribar, je prišla volja slovenskega naroda do pravega izraza. Slovenski narod ni zamudil v zgodovini osvobodilnega boja nobene priložnosti, da bi ne pokazal svoje pripravljenosti, voditi boj za svobodo vse Jugoslavije. Kajti Slovencem ni bilo samo za usodo Slovenije, ampak za usodo vse Jugoslavije in niso gradili samo svoje vojske, ampak tudi svojo državnost na osnovi demokracije in federacije. Naša bodočnost je zajamčena samo, če bomo imeli utrjeno narodno oblast. Visoka, nacionalna, politična in moralna zavest je omogočila, da se danes lahko osnuje slovenska narodna vlada. Da smo mogli to doseči, smo dolžni zahvalo vsem tovarišem, ki so dali v tej borbi iz sebe vse. V prvi vrsti gre zahvala naši Jugoslovanski armadi z maršalom Titom na čelu. Komunistični partiji Jugoslavije spet z maršalom Titom na čelu in vsem našim borcem, ki so dali v naši borbi svoje življenje.
V imenn generalštaba Jugoslovanske armade v imenu maršala Tita je pozdravil zborovanje načelnik generalštaba
generallajtnant Arsa Jovanovič
Naše edinice, je dejal, so osvobodile Trst in Slovensko Primorje. Prelita kri in tisoči padlih so dokaz, da je to naša zemlja in da ni sile, ki bi jo mogla odtrgati od slovenskega organizma. Največ zaslug gre IV. armadi, VIL in IX. korpusa, ki sta nničila in zajela v teh bojih 60.000 sovražnikovih vojakov. Naše čete gredo zdaj na Ljublja-
no, druge edinice pa so prišle na Koroško, ki bo tudi priključena Sloveniji.
Za njim je spregovoril podpredsednik jugoslovanske vlade tovariš
Edvard Kardelj:
Ustvaritev narodne vlade Slovenije je naj večji dogodek v zgodovini slovenskega naroda
Tovariši!
Predajam vam tople pozdrave Maršala Tita in vlade demokratične federativne Jugoslavije.
Ustvaritev narodne vlade Slovenije zaključuje prvo razdobje v izgradnji demokratične federativne Jugoslavije. Vse federalne enote naše državne skupnosti so že postavile svoje narodne vlade. S tem je še enkrat jasno potrjeno, da se v novi Jugoslaviji besede ne razdvajajo od dela. Uresničuje se z vsem tem ena osnovnih zahtev osvobodilne borbe naših narodov, pravica samoodločbe slehernega naroda, enakopravnost vseh narodov Jugoslavije. Rešeno je brez dolgotrajnih pogajanj, v bratovskem sporazumu in soglasju vseh narodov Jugoslavije vprašanje, ki je neprenehoma pretresalo staro Jugoslavijo in ki so ga njeni stari protiljudski režimi zaman poskušali spraviti s sveta Nova Jugoslavija ga je rešila v teku borbe proti fašističnemu okupatorju — in ne samo da ga je rešila ampak je rešitev obenem postala temelj nove Jugoslavije in izvir njene nezlomljive notranje moči.
Sovražniki so že začutili silo moči prvič resnično ujedinjenih jugoslovanskih narodov. Toda njen pomen v praksi so poskusili tudi narodi Jugoslavije, katerim je ta moč prinesla svobodo, a zlasti še slovenski narod, ki mu je prav ona ustvarila predpogoje za uresničenje davne zgodovinske težnje po osvoboditvi in združitvi vseh njegovih delov. Slehernemu Slovencu je danes jasno, da vsega tega, kar danes imamo, ne bi imeli brez zedinjenega orožja naše slavne Jugoslovanske Armade. In zato danes lahko ugotovimo, da slovenski narod, ki je od nove Jugoslavije dobil svobodno združitev, samoodločbo, enakopravnost — skratka, ki mu je nova Jugoslavija omogočila, da je resnično postal gospodar na svojih tleh, še nikdar ni bil tako tesno povezan z Jugoslavijo in z vsemi njenimi narodi, kakor je povezan sedaj.
Kje je ključ za razumevanje teh velikih sprememb V medsebojnih odnosih narodov Jugoslavije? Kako je bilo mogoče tako pravilno in uspešno rešiti vprašanje, zaradi katerega so mnogi zlovešči preroki v Jugoslaviji in v inozemstvu napovedovali razpad Jugoslavije, večno sovraštvo med narodi Jugoslavije?
Ključ je po mojem mnenju v resnični ljudski, resnični demokratični oblasti, ki je vzrasla iz borbe naših ljudskih množic proti okupatorju in njegovim notranjim pomagačem. Ne more biti nacionalna enakopravnosti tam, kjer je oblast v rokah protiljudskih sil, v rokah izkoriščevalcev delovnega ljudstva, v rokah tistih, ki vlečejo materialne koristi iz zatiranja naroda po narodu, človeka po človeku. Ne more biti nacionalne enakopravnosti tam, kjer ni demokracije, kjer ne more priti do izraza resnična ljudska volja ljudstva.
V novi Jugoslaviji imajo oblast v rokah sedaj osnovne ljudske množice, to je množice delovnega ljudstva. V novi Jugoslaviji v polni meri prihaja do izraza volja teh množic. Zato ta oblast ne more biti drugačna kot resnično demokratična. In prav zaradi tega odnosi med narodi Jugoslavije ne morejo biti drugačni kakor odnosi bratovske enakopravnosti.
Kar nam je dajalo moč v preteklosti, kar nam jo daje danes, to mora tudi za bodočnost ostati temelj našega dela in izgradnje. Čuvati moramo ta dva principa, t j. bratstvo in enotnost jugoslovanskih narodov ter resnično ljudski, resnično demokratičen karakter oblasti, ki je največja temeljna pridobitev naše narodno osvobodilne borbe, iznad vsega.
Danes se mi zdi to posebno potrebno poudarit L Mi smo pred popolno in končno zmago nad fašističnimi sovražniki. V nekaj dneh bo sovražnik popolnoma razbit in vsa naša
domovina osvobojena. Toda pred nas vstaja sedaj nova izredno težka naloga: obnova in izgradnja naše države sploh in federalne Slovenije še posebej. V zvezi s tem so pred nami ogromne težave, zlasti na področju gospodarstva. Naše delovne množice stradajo, vsega manjka. Treba bo še marsikaj pretrpeti in potrpeti. Ni dvoma, da bo to notranji sovražnik izkoristil. Obljubljal bo lačnim množicam belega kruha, ki ga danes naša zemlja ne more dati množicam. Nekateri bodo morda podlegli. Spekulantje bodo govorili, da je vredno zaradi koščka današnjega belega kruha prodati vso bodočnost slovenskega naroda. Stvar Narodne vlade Slovenije bo, nasproti takim teorijam čvrsto braniti pridobitve narodno osvobodilne borbe. Ni dvoma, da jo bo v tem podprlo vse zavedno slovensko ljudstvo. Mi smo zdržali težke čase pod okupatorjem. Tem bolj smo danes pripravljeni zdržati težave v osvobojeni domovini in do skrajnosti pritegniti pas in prenesti vse potrebne materijalne žrtve, ker vemo, da je to edina pot k srečnemu jutrišnjemu dnevu. Sovražnik zastonj špekulira z gospodarskimi težavami. Premagali jih bomo, kakor smo premagali mnogo drugih. Vsak zaveden Slovenec ve, da so žrtve v krvi, ki smo jih dali na fronti, in žrtve v materialnih bremenih, ki jih daje naše zaledje, nujna današnja cena za jutrišnjo srečo in blagostanje.
Ustvaritev Narodne vlade Slovenije je največji dogodek v zgodovini slovenskega naroda. Obdaja nas pri tem neizrečena radost in obenem ponos, da smo to dosegli s svojimi lastnimi silami ramo ob rami z ostalimi narodi, ramo ob rami z narodi Sovjetske Zveze, ki je vzela nase največje breme v borbi proti skupnemu sovražniku, ramo ob rami z vsemi našimi zavezniki. Zastava, ki jo je leta 1941. dvignil voditelj in organizator naše borbe, tovariš Tito, danes plapola v Trstu in bo jutri zaplapolala nad Ljubljana To je zmaga, ki bo oplajala pozne rodove s ponosom na svojo domovino in ki bo obenem kazala pot, po kateri moramo iti v bodoče, da ostanemo resnično svobodni, resnično neodvisni in srečni.
Naj živi svobodna, združena Slovenija v svobodni demokratični, federativni Jugoslaviji 1
Boris Kidrič:
Naš obračun
Četrto obletnico Osvobodilne fronte slovenskega naroda praznujemo v prav posebnem času: praznujemo jo, ko se nekdaj tako mogočen sovražnik, Hitlerjeva Nemčija, zvija v smrtnem krču, praznujemo jo med končnim osvobajanjem Jugoslavije, med osvobajanjem Slovenija
Osvobojena in združena Slovenija — nekoč veliki, toda nedosegljivi ideal najboljših med našimi očeti, sedaj resničnost, ki jo neposredno ustvarja jugoslovanska osvobodilna borba — je na pragu. Se kratek čas in postala bo — dejstvo. Postala bo dejstvo v demokratični in federativni Jugoslaviji, domovini narodov, ki so svoje sorodstvo — sorodstvo po usodi in po krvi — posvetili s skupno krvjo, prelito za skupno svobodo, in se pod Titovim vodstvom združili na življenje in smrt — v borbi za svobodo, v graditvi nove svobode, v njenem uživanju in v njeni dosledni, neizprosni zaščiti pred vsemi izdajalci, pred vsemi notranjimi in zunanjimi sovražniki, pred vso domačo in mednarodno reakcija
Osvobodilna fronta zre danes s ponosom na svoje ustanovno leto. Slovenski in jugoslovanski program, zapisan na njen prapor v usodnem letu 1941., se pod velikim Titovim vodstvom uresničuje v svoji veliki celoti, v svojem polnem obsegu kar najskladneje. Slovenske edinice, slovenski vojaki in oficirji Titove vojske, ki so mogli štiri leta vztrajati na svojih rodnih tleh prav a«.to, ker so se dvignili v upor kot borci Titove vojske, se pravi, ker se niso uprli in borili osamljeni, temveč kot sestavni del oborožene pesti vseh jugoslovanskih narodov, kot sestavni del jugoslovanske partizanske vojske, doživljajo danes z občutkom ponosa in
Dalje na 2. strani.
Mia° “ Naši mejniki
Trs!. Gorica. Celovec. Bel ak. Monošter!
Kaj bo z rami, mejniki naši? Vsa štiri leta ni nihče govoril o vas, samo slovenski narod je neprestano mislil na te svoje stare, večne mejnike. Ne samo ta štiri leta, slovenski narod misli na te svoje spomenike, od kar tu živi, od kar se zaveda samega sebe. Vključil jih je v svojo domovino, ne včeraj, temveč že nekoč, davno. In ko je v teh letih prelil toliko sVttje dragocene krvi, ko ga ni nihče spraševal, koliko šteje, se zdaj, ko si je zasadil trdno svoje mejnike, zbirajo okrog njegv? in zahtevajo dokazov in celo statistik. Ne prinašajo mu odlikovanj, nagrad za njegove daritve, statistik zahtevajo, dokazov. Celo premaganci prihajajo, pa ne ponižno, kakor se spodobi premaganemu nasilniku, temveč, ko jim je odpovedalo orožje in nasilje, so se spomnili statistik, in so se pri tem, kakor se pivski človek nasloni s komolcem na mizo pri čaši vina, naslonili na naša tnestai slovenski narod ni bilo mogoče premagati v gorah z Orožjem, z nasiljem; tu, pri mestih ga pa bo mogoče, mesta so njegova rana. S statistikami se da dokazati, da so mesta tuja po narodnosti; in ker mesta ne morejo živeti brez zaledja, je treba tudi polja, travnike, gozdove, gore, doline, vasi, skratka vse pripojiti mestom.
Stara pesem, slovenski narod je dobro pozna. Zares, nekoč sploh nismo imeli svojih slovenskih mest, celo Ljubljana pted dobrimi sto leti ni bila slovenska. Po prvi svetovni vojni so nam zaradi Trsta, ki ni bil »naš«, vzeli vso Primorsko, zaradi Celovca vso Koroško in zaradi Maribora so nam hoteli vzteti vso štajersko; vzeli so nam radgonski kot zaradi »nemške« Radgone;,in zaradi Sobote in Lendave so nam hoteli vZeti Prekmurje; rabski kot so nam vzeli zaradi Monoštra in zaradi razvodja. In tako so nam hoteli vzeti vso Slovenijo, enostavno zaradi mest. In zaradi teh mest in mestec, ki da niso naša, kjer da imamo samo manjšino, se začenja stara pesem znova.
Stara pesem. Slovenski narod ni bil gošpodhji narod in ni imel svojih mest. V naših mestih so živeli tujci. Slovenski narod pa je garal po dolinah in gorah za te tujce. Pa je prišel čas, ko je slovenski narod začel gojiti svojo kulturo, in s to kiiltiifo je slovenski narod začel Osvajati mesta drugo Za drugim. Ali smo pred dobrimi Sto leti imeli kako Večje svoje mesto? Ne. Ali smo jih imeli pred to vOjno? Imeli smo jih, in dokaj Smo jih imeli.
Ampak v mnogih je še Vedno bilo nekaj tujega. In ČloVeku, ki se je mUdll v njih, se je zdelo, da od nekod Zaudarja pd nečem starem, zasmrajenem, tujem, nad vse Zoprnem. Da, vedno je v njih zaudarjalo po neprezračenosti. Ulice So sicer govorile slovenski, podnevi celo. Podnevi je dehtelo po nečem slovenskem, po njivah, po travnikih, celo po gorskih rožah, dehtelo je po kmečkih domovih, po revščini, pO slovenski pohlevnosti, ponižnosti, dehtelo je po tistem bednem slovenskem življeflju, ki se je počutilo srečno le nekje daleč Zunaj, v vaseh, v gorah, v mesta pa komaj Upalo stopiti.
Ko pa se je zmračilo, ko so se kmečke množice porazgubile po vaseh, po gorah, se je oglasilo tisto zoprno, tuje, nam sovražno. Takrat je po vseh mestih zauda-rilo po tistem starem, gnilem, zatohlem, kakor bi obstal zunaj pri oknu, ki so ga na dolgo zaprti sobi pravkar odprli. In slovenskega človeka, ki je moral prek noči ostati v mestu, je obšla trudnost, plašnost, kakor bi bil nekje daleč na tujem, od koder nikdar več ne bo našel poti domov.
Kako strašno je bilo nekoč življenje v slovenski domovini, kako brezupno za našega človeka, ko mu je vedno zaudarjalo po tem zatohlem. 'In to zatohlo je ostalo po naših mestecih vse do te vojne. Nismo mogli, ne znali docela prezračiti slovenske domovine. Da, celo zahotelo se je nekomu, da bi se naša mesta, in to vsa, spet zasmradila, kakor se zasmradi luža sredi travnika In vsa ta štiri leta so se premnogi trudili, kako bi tisto, osvežujoče, ki je bilo povsod, in ki je prihajalo od nekod v ta mesteca, zatrli in kako bi v naša mesta navlekli samo gnilobo. Ubijali so, streljali v imenu gnilobe in tega smradu. In hoteli so slovensko, osvežujoče, ugonobiti tudi po vaseh, po gorah, in slovenska domovina naj bi se spremenila v eno samo zatohlo kotlino, kjer lahko samo še golazen živi.
Da, statistike, dokazi...
Brez skrbi. Slovenski narod ima edinstvene dokaze za svojo samobitnost, za pravico do samostojnega življenja in nič manj do vseh teh krajev, čeprav je tam morda samo naša manjšina.
Tisoč let in še več se je nad slovenskim ljudstvom vršilo eno samo nasilje, dan za dnem, leto za letom. Tisoč let so z vseh strani pritiskali na slovensko ljudstvo, prihajali nadenj, ga ubijali, mu jemali jezik, ga usužnjevali in trebili, kakor se trebi pragozd. Slovensko ljudstvo ni bilo pragozd, bilo je dovolj kulturno, ker sicer ne bi vzdržalo tega strahotnega uničevanja. Ako je slovenski narod vzdržal ta naval, ako se je vendarle po vseh teh krajih ohranila naša manjšina, ali ni ta manjšina pomembnejša, kakor tista z nasiljem prišla in z nasiljem ustvarjena večina? Slovensko ljudstvo ni nikdar z nasiljem izpodrinilo niti eUega človeka. Pa zato naš človek, ki je danes tu in tam morebiti v manjšini, predstavlja v resnici veliko, veliko in močno veeiho. Kjer koli živi en Sam naš človek, ta ni nikogar ubijal, ta ni nikogar spodrinil, ta živi tam tisoč let, ukoreninjen, spojen z zemljo. In če jih živi deset, jih je za sto, zn pet sto in nemara celo za tisoč drugih. Zakaj vsi ti drugi so tja prišli, prišli pred nedavnim; prišli z orožjem v roki in našega človeka ne samo spodrivali, temveč tudi ubijali, ako se jim je zdelo potrebno, ako so mislili, da jim je na poti. In ako ga niso ubili, ga niso, ker je bil preveč spojen z zemljo, z našo zendjo. Do te svoje zemlje, ki jo je v dolgih tisočletjih, v zadnjih štirih letih pa naraVnost v potokih slovenska kri vso prepojila in blagoslovila, do te žemlje mi danes imamo polno pravico.
Naš boj s Švabi, z Italijani, z Madžari ne treja samo poslednja leta, kakor nekateri mislijo. Naš boj traja tisoč let, en sam
Nadaljevanje s 1. strani.
sreče, da prihajajo Slovenijo konČnoveljav-no osvobajat mogočne, moderno opremljene enote vse Jugoslovanske armade. Jugoslovanska armada je v teh velikih dneh hkrati z Rdečo armado uresničevalec stoletnih teženj slovenskega naroda, Jugoslovanska armada in Rdeča armada osvobajata m združujeta Slovenijo, Jugoslovanska armada osvobaja Primorsko in jo za vse čase priključuje materi Sloveniji, Jugoslovanska armada ustvarja z Rdečo armado v teh dneh končne pogoje za vzpostavitev najvišjega izvršnega organa slovenske narodne in državne oblasti v okviru demokratične in federativne Jugoslavije — za vzpostavitev prve Narodne vlade Slovenije.
Obračun, ki ga v pogledu slovenskega in jugoslovanskega programa polaga Osvobodilna fronta kot sestavni del jugoslovanskega narodnega osvobodilnega gibanja po štirih letih svojega obstoja pred svoj narod, je čist in jasen kot še nikoli noben obračun v naši narodni zgodovini. O čemer so sanjali najboljši duhovi našega naroda, po čemer je narod hrepenel, odkar se zaveda sebe kot narod, za kar se nismo ustrašili terjati vsa ta leta najhujših žrtev in v polni zavpsti zgodovinske odgovornosti prelivali svojo in drugo kri — postaja resnica, postaja dejstvo.
In še zre Osvobodilna fronta z ponosom na svoje ustanovno leto, na leto 1941. Na njen prapor ni bil tedaj zapisan samo slovenski in jugoslovanski program, zapisan je bil tudi slovanski. Ko so se dvignili jugoslovanski narodi na Titovo pobudo v narodno vstajo proti okupatorju, so združili svojo usodo na življenje in smrt z usodo velikega ruskega naroda in Vse Sovjetske zveze. V domovinski vojni je postal največji slovanski narod, ruski narod, dejanski voditelj na smrt ogroženega slovanstva. Ideja vseslovanske enotnosti, prejšnje čase utvara za prenekateri slovanski narod, ideja sanjačev in sredstvo reakcionarjev, se je uvrstila med najnaprednejše človečanske ideje. Jugoslovanskim narodom je prvič v njihovi zgodovini uspelo, da svoje osvobodilne in demokratične smotre zmagovito naslonijo na resnično demokracijo, na sovjetsko demokracijo svojega starejšega brata, v velikem Oktobru pod Leninovim in Stalinovim vodstvom prerojenega ruskega naroda. In stokrat in tisočkrat je imela Osvobodilna fronta prav, ko je malemu slovenskemu narodu dejala, dejala v njegovih najtežjih dneh, da mu bo pomagal veliki ruski brat. Kakor se v zadnjem razdobju naše domovinske vojne simbolično odraža polna skladnost slovanskega in jugoslovanskega programa Osvobodilne fronte s tem, da prihaja Slovence končnovel javno osvobajat Titova Jugoslovanska armada, tako se po-nazoruje tudi pravilnost slovanske zasnove, ki jo je pri slovenskem narodu uveljavila Osvobodilna fronta. Na slovenskih tleh je danes največja in najdoslednejša armada osvoboditeljica, kar jih pozna zgodovina. Rdeča armada, armada velikega ruskega naroda, armada Sovjetske zveze, je na naših tleh. In med novo Jugoslavijo ter Sovjetsko zvdzo je sklertjena pogodba o daljnosežni medsebojni pomoči. Maršal Tito, ki je za Jugoslavijo podpisal pogodbo, je na moskovskih tleh ižjavil vSferhu svCtn, da Trst pripada nam in nikomur drugemu. Mar si je obsežnejšo pomoč Sovjetske žveze sploh mogoče zamisliti? In to prav v času, ko gre za končnoveljavne sadove našega osvobodilnega boja?!
Ta obračun, ki ga polaga Osvobodilna fronta kot SeštaVni del jugoslovanskega narodno osvobodilnega gibanja po štirih letih svojega obstoja in svOje borbe pred svoj narod glede svojega slovenskega programa, je čist in jasen kot še nikoli nobed obračun v hdši narodni Zgcklovihi.
Računi, ki jih polaga, pa dajejo OsVO-bodilhi fronti Vso pravico, da v svojem petem letu narodu še mOČneje ih še ižra-žiteje naglasi smer, ki je mlina omogočila izbojevati in zajamčiti Slovencem nji-hoVe pravice: Napredno jugošlovArtsko Irt slbvetlsko, na ljudskih silah, na ljudski demokraciji temelječo smer, smer, ki je uvrstila v minuli zgodovini nepomembni irt mnjhrti slovenski riarod — narod drobiž imperialističnih prekupčevalcev — med rtapredrte in Ugledne daHnle človcčanstva.
Velikanski je preokret, ki ga je izvedla Osvobodilna fronta v naši narodni zgodovini. Izvedla ga je lahko zato, ker se je z vso nCodjenljivo doslednostjo razvila v noVb, progresivno, nadalnjega razvoja sposobno posodo in vsebino našega političnega in družbertega življenja. S tem, da so se V okviru Osvobodilne fronte, okrog njene vctlilne sile, Komu rti stične partije, zbrale vse nupredne in pozitivne moči našega naroda, s tem, da se je Osvobodilna fronta preobrazila iz začetne koalicije v popolnoma enotno, vseljudsko politično gibanje — s tem in edino s tem je bil zadan smrtni udarec stari zavoženi in pogubni uradni slovenski politiki. Nastala je nova politika, politika, ki ne nasprotuje več niti resnični človečanski kulturi, niti zares napredni znanosti, temveč z njima vred zrcali eno in isto resnico, resnico v spoznavanju in odrnžanju, resnico v aktivistični preobrazbi, resnico v vodstvu našega življenja. In ■
tem, da je Osvobodilna fronta po svojem bistvu v dosledno napredni razvoj usmerjeno zvezo delavskega razreda, kmetov, delovne inteligence, srednjih slojev ter vseh tistih patriotov ne giede na njihov družbeni in gospodarski položaj, ki jim je dejanski narodni in državni interes nad vsako drugo koristjo, s tem torej, da So vzele narodno in državno usodo v roke ljudske sile z delavskim razredom na čelu — s tem se je zasukala smer vse naše zgodovine. Nazorrio sč je izkazalo, da je resnična rešitev našega nacionalnega vprašanja letočljivo združena z ljudsko demokracijo in zajamčeno možnostjo njene dosledne poti. Uresničenje slovenskih, jugoslovanskih in slovanskih zasnov našega narodno osvobodilnega gibanja, je bilo pri nas mogoče zaradi tega in Zgblj zaradi tega, ker je Osvobodilna fronta tako v družabnem kakor v političnem pogledu množična organizacija popolnoma novCga, zares rthpredncga kova. Iz tega pa sledi dvoje. Prvič je dejstvo, da se morajo naši narodi za svojo osvoboditev in združitev zahvaliti ljudskim množicam in da si potemtakem trdnosti in Varnosti naše nacionalne in državne usode niti zamisliti ne moremo brez ljudske demokracije, brez srečne bodočnosti našega delovnega ljudstva. Drugič je dejstvo, da je ena izmed osnovni h bodočih nalog Osvobodilne fronte varovati svoj zriaeaj popolnoma enotnega ljudskega gibanja. Varovali ga bomo za vsako ceno jm>ti vsem, tudi v lažidemo-kratične pajčolane Ovitim poizkusom reakcije, ki bi hotela razvodeneti našo demokratično irt progresivno vsebino ter se vgnezditi znotraj naših vrst.
Krtkor vse doslej bomo tudi v prihod-n j osti gojili dve lastnosti Osvobodilne fron-
te. Po eni plati širokoteznost, ki omogoča vsem odkritosrčnim ljudem, da ne glede na svojo predaprilsko preteklost in družbeno pripadnost doprinesejo tako v borbi za svobodo kakor v napornem in odgovornem obnovitvenem delu, kar terja od njih putriotična in državljanska dolžnost, in da so cenjeni po svojem deležu} po drugi strani čuječnost proti vsem poizkusom protiijuaske reakcije, ki se bo kljub bankrotu svoje belogardističrto-mihailovičevske taktike odnosno prav zaradi njega z novi-nii metodami in novimi ljudmi trudila, drt bi kakor koli opeharila nAše ljudske množice in njihovo ljudsko demokracijo, da bi kakorkoli spremenila smer raZvoja, ki je iz Osvobodilne fronte skoval tako mogočno ljudsko in narodno silo.
Peto leto Osvobodilne fronte se je pričelo v znamenju končnega osvobajanja domovine. Doprinesli bomo vse, kar je v naši moči, da podpremo svojo slavno Jugoslovansko armado in hjeno veliko vzornico, Rdečo vojsko pri izvršitvi njunih Zgodovinskih nalog.
Hkrati stopa Osvobodilna fronta v svoje peto leto v znanienju novih naporov, naporov za obnovo naše izmučene in porušene dežele, naporov za organizacijo in izgraditev naše narodhe in ljudske oblasti. Storili bomb vse, da bomo v obnovitvenem in organizatornem delu pod velikim Titovim vodstvom, združeni v skupnem veličastnem naporu vseli jugoslovanskih narodov prav tako zmagovali in zmagali kakor smo zmagovali in zmagali v borbi za svobodo.
Še vsako pomlad je v teh krvavih letih vzplamtel nov polet našega osvobodilnega gibanja. Letošnjo pomlad, pomlad osvev boditVe, bo vzplamtel s prav posebno silo.
strašen boj, v katerem nekoč, ko so ga bili
naši predniki, ni bilo videti konca, ki pa se danes v naše odrešenje vendarle končuje. Kakšno statistiko pa naj prinesemo? Ko vendar živimo v enem samem boju, celih tisoč let v enem samem krvavem boju za svojo svobodo, za svojo samostojnost? Mi nismo nikdar sklepali miru, mi bomo šele danes sklenili mir s svojimi sosedi, ako so voljni priznati našo svobodo. Danes se bodo zaprle meje, ko tujci ne bodo več prihajali k nam z orožjem, da bi nas trebili. Mi hočemo miru, hočemu ga z vsemi sosedi, kakor hitro so voljni odložit, orožje, s katerim so nas de danes ubijali in si delali svojo večino. Mi potrebujemo miru, mi hočemo živeti kot dobri sosedje z vsemi, a samo pod enim pogojem: da nam priznajo to našo sveto zemljo, za katero je bilo v enem samem, tisoč let trajajočem boju prelite toliko naše dragocene krvi. Zahtevamo pa vse tisto, in samo tisto, do česar imamo sveto pravico; a ne po današnjih statistikah, ko je na tisoče, da, stotisoče naših ljudi pobitih in izstrebljenih po teh krajih. Po statistikah pač, a rte po tistih, ki jih dela vojna, temveč po tistih, preden se je vojna, temVeč po tistih, preden se je vojna začela. Take statistike se nam ni bati, zakaj naš boj je dolg, dolg kakor nobena vojna na svetu, In po tej statistiki bi mi segli celo tako daleč, da bi se naši sovražniki zgrozili. Zato so Trst, Gorica, Celovec, Beljak, Radgona, Monošter tako naša mesta, kakor vsa druga, ki so pri nas. Pred več ko sto leti sta bila Celovec in Beljak skoraj bolj slovenski kakor Ljubljana. V teh stoletjih slovenski narod ni nad nikomer v Ljubljeni hapravili niti najmanjšega nasilja, in vertdar je Ljubljana postala že davno popolnoma slovensko mesto. Slovenski narod si je svojo večino zbojeval s svojo kulturo, ne pa z nasiljem. Mi imamo svojo večino, veliko in lepo večino. Ta naša večina živi po vaseh, po gorah, dolinah. Ne spadajo gore, polja, travniki, vasi, doline, reke, ceste k mestom, mesta spadajo k pokrajini.
Imenovati j e komandanta mesta Ljubljane
Glavni štab za Slovenijo postavlja za komandanta mesta Ljubljane tovariša podpolkovnika Borštnarja Jožeta, komandanta IX. korpusa. Vso oblast- prevzema začasno komanda mesta Ljubljane, ki je v Kazini, kjer se dobe vse potrebne infrmacije.
Stsn Zupančič prevzel intendanta Narodnega gtedališša
Danes dopoldne se je pripeljal intendant Narodnega gledališča v Ljubljani Oion Župančič, ki se je ves čas okupacije zd ra vil v Šlajmer j ©vem domu, v prostor© gledal iške uprave, kjer mu je za časa nemške okupacije imenovani upravnik g. Perdo Herzog izročil vodstvo Opere in Drame. S tem se je pričelo tudi za Narodno gledališče v Ljubljani, ki je v letih okupacije močno hiralo, novo, poživljeno delo. Intendant O. Župartčič se je po prevzemu intendantskih poslov vrnil v Šlajmerjev sanatorij. Ves artSambl je iskreno pozdravil svojega intendanta, katerega je s težkim šrčem pogrešal dolga štiri leta.
Motorna vodila zasežena
Prometni odsek Komande ljubljanskega vojnega področja je iždul huslcdnjo odredbo:
Vsa motorna vozila na ozemlju mesta Ljubljane so Zasežena od prometnega odseka ljubi jaltskega vojnega področja. Operativne edinice naj to upoštevajo in naj Ue postopajo samovoljno pri mobilizaciji teli Vozil, Obrnejo naj se, če vozila potrebujejo, na prometni odsek vojnega področja, preko katerega sc izvršuje vsa mobilizacija. Prav tako je zaseženo vse pogonsko gorivo.
Smrt fašizmu — svobodo narodu!
Šef prometnega odseka: Vukšinie Dragan.
Umrl je g. Zdenko Šircelj, akademik, v cvetu svojih 23 let, sin žel. inšpektorja. Smrt ga je ugrabila za posledicami trpljenja v internaciji in bo pogreb danes, v četrtek ob pol 9 iz kapele sv. Antona na Žalah. Blag mu spomin, družini naše toplo sožalje!
Na pragu svobode je padel, zadet od okupatorske roke, Ivan šoti er iz Ljubljane, šofer po poklicu. Smrt ga je zadela v Kranju. V Ljubljani je zapustil ženo Jožo, hčerko Jožico in širši krog sorodnikov. Pogreb bo jutri, v petek, ob pol 9 iz kapelice sv. Krištofa na Žalah. Bodi mu časteh spomin!
Vojaški referenti mestnih rajonov se nujno pozivajo, da pošljejo po enega rajonskega zastopnika na sestanek Mestnega odbora OF, ki bo danes ob 8 zjutraj na magistratu.
Bojan Štih:
Za združene S.©w«itljp v TReii] Jugoslaviji!
DeVetnajststopetinštirldeseto leto pišemo in ko stopamo V peto lefto od nastailka Osvobodilne fronte, smo pripravljeni, da uresničimo naš veliki zgodovinski narodni program, cilj in zahtevo celega stoletja — Združeno Slovenijo, — za kar je dal naš narOd toliko žrtev, poslednjem obdobju svoje zgodovine ter se v času domovinske vojne ves posvetil boju, da to združitev doseže. Odkar se zavedamo, da smo narod* to je od leta 1848. dalje, nam je bil ta ideal vodnik v vseh narodnih bojih in najvecja zahteva naše narodne politike. To bo zdaj resničnost, kateri so bili postavljeni temelji v onih usodnih dneh aprila 19-41, ko je propadlo staro ter je bilo treba iskati in ustvarjati novo in boljše. Nobena druga pot nas ne bi pripeljala do te resničnosti kakor politika Osvobodilne fronte. Stara politika ldapčevstva, kompromisarstva, kapitulacij in izdajstva nas je vodila proč od tega velikega cilja. V zgodovinskih prilikah, ko bi se teinu Cii j tl lahko bolj približali, so nas naši nekdanji reakcionarni voditelji odvračali od boja za Združeno Slovenijo, udarjali raje na vse mogoče druge strune in lovili svoje osebne koristi v strankarskih bojih, izogibali so se pa resničnemu- boju za narodno združitev, da se ne bi zamerili gdspodarjeitti katerim so hlapčevali. Tako je v mračnih letih slovenske zgodovine resnična želja po združitvi živela samo v ljudstvu, dočim so vladajoči »voditelji narodov« nahjt) hote pozabili, ali pa jo uporabljali za volivnfe limanice, ali so jo pa uporabljali za večni in nedosegljivi ideal. Pa kolikor so bili težki in temni časi v Levstikovem, Cankarjevem in povojnem obdobju, naše ljudstvo in naši najboljši sinovi niso odstopili od tega programa. Sto let nam je misel na Združeno Slovenijo dvigala duha in vžigala kri v vsem našem političnem dogajanju ter bila najgloblje narodno čustvo naše zgodovinb v poslednjem stoletju.
Uradna slovenska politika, ki je hlapčevala tujemu gospodarju, a bila pandur svojega naroda, je dosledno hodila svojo protinarodno pot, kakor jo je pričela 1848. leta, ko je izročila slovensko ljudstvo v roke cesarske kontrarevolucije. Leto 1848. je razpotje. Uradna politika je šla k tujim gospodarjem hlapčevat, narodni genij in napredni tokovi v družbi so pa ustvarili slovenski program, ki je bil od Vsega začetka nafodno revolucionaren in kakor je dokazala '»udobnost, ga tudi ne bi bilo mogoče nikdaf uresničiti brez resničnega ktvaVega boja pod vodstvom napredriiti Sil v domovini in ramo ob rami s takimi silami v svetu. Ti dosledno revolucionarni program je oživila Osvobodilna fronta kot zakoiiita naslednica teyOlucionarrtO demokratične smeri 1848. leta, smeti, ki je vsemu svetu izpovedala, da slovetiski narod terja svojo narodno svobodo, enakopravnost, samostojnost, svdj prostor pod soncem.
Ker si je narodno združitev iskreno želel« in se zanj6 borilo le ljudstvo, njegovi geniji, njegova napredna inteligenca, ne pa reakcionarni elementi v slovenskem narodu, je s tem dokazaiio, da je imel ta boj sVojo globoko socialno vsebino. Reakcionarji so se bali narodnega prebujenja in vstajenja, bali so se borbe naroda proti tujim zatiralcem, Zato, ker so bili sami zatiralci naroda in ker so se opirali na tujce, da so svoje
Sz Jagoslarije fašista k njibvia faSajjrcea m raška!
OfetiZivil fcl iztrebljenje nemških divizij in pOdrephiških band v Jug&slaviji še na vseh naših frontah nadaljuje v Znamenju tekmovanja med nagimi slavnimi armadami. OsVobo-jeno je DjakoVO, Vrhpolje, MoslaVina, Slavonska Požega, Podravska Slatina ih Brod. — V dolini reke Hodne je osvobojena Detventa, Do-l>oj, Bosanski BrOd, Dubočac in Banjaluka. Sovražne sile med Bosrio, Savo in Vrbasom obkoljene, sO docela uničene.
Med tem ko dlvna IV. armada po očiščenju Gorskega Kotarja, po osvoboditvi Senja, CrlkVehice, Novega, Bakra, Kraljeviče in Su-šaka lomi silovit odpor na stari utrjerti črti Reka—Klano, se je v Sloveiliji natrpalo sto tisoč nemških, ustaskih, mihailovičevskili ii) z zločini najbolj obremenjenih vsemogočih tolp, ki ob zverinskem uničevanju prebivalstva izvajajo pritisk na naše osvobojeno ozemlje. Junaški borci VII. korpusa jim preprečujejo nameravane prodore.
Na Dolenjskem, v Kočevskem Rogu, Suhi Krajini trpi sovražnik ogromne izgube, pa tudi na Štajerskim, Gorenjskem in zlasti na Primorskem ga naše edinice s stalnimi napadi občutno slabijo.
Iz Jugoslavije Nemcem ln njihovim hlapcem ni Umikal V Sloveniji 90 *e natrpali kot v slepo ulico. Zato bo prav naša slovenska zemlja najbolj pognojena z nemškimi kostmi.
lastno ljudstvo mogli zatirati. Tako nam naša preteklost dokazuje, da je bila borba za našo nacionalno osvoboditev vedno tesno vezana z borbo za našo socialno osvoboditev, z borbo za dosledno demokracijo. Kdor je bil proti demokraciji, je bil tudi proti-naroden. Boj do zmage, do narodne združitve je lahko izvedlo le demokratično ljudstvo pod tako napredno vodilno Silo, kakor je Komunistična partija, ob boku najnaprednejše države — Sovjetske zveze — v vojni proti nemškemu imperializmu. Delavski razred, ki je prevzel vodstvo naše narodne usode, je posredoval Osvobodilni fronti, da je pričela graditi našo slovensko stavbo v okviru Jugoslavije prav na teh dveh temeljih, ki sta naj bol ji značilna za politiko delavskega razreda, stavbo, ki jo je zdaj treba samo še izpopolniti in olepšati, da bo Vedno ena najsvetlejših in najnaprednejših del v Evropi.
Kako je bilo poslej, po letu 1848., s to našo veliko politično dediščino, programom Združene Slovenije, brez katere, kakor se je razodelo konec konca, kot narod ne mo-rCmo več živeti, da smo brez nje pohabljeni irt šibki, zapisani počasnemu umiranju. Stokrat natančna je trditev, da je bilo ravnanje s to dediščino — našim maksimalnim nacionalnim programom, ki nam ga je zapisal ljudski genij, ki je znal dobro prisluškovati svojemu narodu — podoben zrcalu, ki nam. je pokazalo kdo in kaj je tisti, ki hoče voditi narod. Vselej do danes* do dobe OF, nam je to zrcalo razkrivalo proti-ljudske elemente, čeprav so so odevali v »demokratične« krinke. To zrcalo nam je do danes pokazalo vso našo uradno politiko, ki so jo blagoslavljale Cesarske, po letu 1848. pa kraljeve roke. Ta naša oficielna politika je zakopala ideal združene Slovenije devet sežnjev globoko v zemljo. Ta naša politika, ki se je nekoč spečala z Bachovimi huzarji, z avstrijskimi grofi, kasneje pa z beograjskimi čaršijanci in končno z rimskimi in berlinskimi fašisti, naša gospoda od Blei-weisa» Šušteršiča in Korošca do popolnoma povampirjenih politikov kova Natlačenov, Ehrlichov in Rupnikov, združena v belo-gardist»ČHo-mihajlovičevski izdaji, je doživela svoj neizprosni logični konec, ko je slovensko ljudstvo dokazalo z l>orbo za svojo združitev da je ljudstvo narod in da so reakcionarji pretinarodni izdajalci.
Osvobodilna fronta je »prejela ta program — Združene Slovenije — in ker je imela na svoji zastavi zapisano, da se bori tudi za ljudsko demokracijo, da se bori za združitev Vseh jugoslovanskih narodov, za veliko bratstvo vseh Slovanov, zato so ji sledile ljudske množice, zato ji je sledil ves slovenski narod in žrtvoval vse za njeno uresničenje. Pot do cilja jo vodila V borbo proti fašizmu na strani protihitlerjevske koalicije. Osvobodilna fronta, ustvarjena na pobudo naše partije, je kot množično politično gibanje in organizacija nujno imela tak program, ker je bila narodna in ljudska. Za tak boj je morala za vedno združiti ves narod mimo neštetih starih strank, katere so zapuščali poslednji narodno zavedni in pošteni ljudjei Osvobodilni fronti je uspelo združiti ves narod ter si je s tem pridobila popolno legitimnost pred svojim narodom ter pred Vsem svetom kot edini predstavnik Slovencev. Zedinjena Slovenija — ta svetla dediščina preteklega stoletja — je bila v ljudskih rokah, ki so jo za ceno neizmernih žrtev vsega naroda od Trsta pa do Celovca, očuvale, obudile k življenju in s kostmi svojih mrtvih junakov posejale vso Primorsko zemljo do Soče* beneške in rezijske hribe, Koroško do Gosposvetskega polja in Celovca. In tako dokazuje našim sovražnikom in prijateljem, da naše sanje niso voč sanje poetov in genijev, marveč da naš narod zna tudi junuško umirati za svojo svobodo in sVojo združitev, da se je boril in se bo boril za svoje svete pravice, dokler jih ne bo v celoti dosegel. Ti mejniki bodo zmaga naših narodnih zahtev, ki so napredne in skladne s človečansko mislijo, prav tako kot je napreden ter s človečanstvom in ljudsko etiko prežet naš osvobodilni boj. Toda prav tako pa je jasno, da bo treba za vse to še preliti mnogo krvi in budno čuvati naše narodne pridobitve, kajti pohlepne imperialistične roke, v tem času iz Rima, so nam dovolj jaseu dokaz, da se mednarodna reakcija nikakor noče sprijazniti z dejstvom Združene Slovenije kot federativne države v demokratični Jugoslaviji.
Tako izpričana, s krvjo potrjen« in z naprednim bojem izbojevana vstaja Združena Slovenija kot plod politike Osvobodilne fronte, kateri je že skoraj dvajset le pripravljala teiriclje in pot do zmage Koitiunisiična partiji, ki je nadaljevala pot Prešerna, Levstika in Cankarja v boju Z izdajalsko rehkcijo. Borila se je z njo, ko je ta poskušala uvajati fašizem v Jugoslaviji, ko je odpirala pot tujemu fašizmu in imperializmu v državo, borila se proti voditeljem, ki m bili prikriti ali javni pe-tokolonaši in izdajalci svojega naroda. V družini jugoslovanskih narodov, v neraz-
rušljivem bratstvu z ruskim narodom, bo Združena Slovenija ena izmed srečnih slovanskih dežel, ko bo zmagovito dokončala svoj stoletni boj.
V teh Velikih dneh vstajenja naše Združene Slovenije mora odslej Vel/f\ti vsa naša patriotska ljubezen njej, kateri moramo posvetiti vse naše energije. Trdo se je treba zavedati, da smo morali vsi Slovenci v boj, ko je šlo za biti ali ne biti vsega našega naroda, da smo se tedaj, ko smo šli v boj za Združeno svobodno Slovenijo v Titovi Jugoslaviji, resnično tudi združili. Bila je tokrat poslednja Zgodovinska prilika in ni šla mimo nas, nismo je zamudili. Torej hkrati z bojem za naš narodni obstoj, z bojem, ki je odločil ali bomo sploh še živeli kbt narod, bomo rešili tudi vprašanje Združene Slovenije v Jugoslaviji. V tej vojni smo zmagali ter si tako zagotovili'pravico življenja, suverenost in tako uresn !i naše nacionalne ter istočasno tudi socialne težnje, ko smo ustvarjali svojo ljudsko oblast, svojo demokracijo.
Prav V tem je zasluga naše edine narodne stranke — Komunistične partije, ki je ves čaš svojega boja in dela pripravljala slovensko ljudstvo na Usodne dni, mu kazala pot in ga končno leta 194L rešila iz objema smrti. Samo zato, ker je zmagala nacionalna politika naše partije, se bodo Trst, Tržič, Gorica in vse slovensko Primorje, Koroška s Celovcem, Beljakom in Gosposvetskim poljem ter Monošter z Rab-sko dolino za vedno združili z domovino in Titovo Jugoslavijo. Tista reakcionarna gospoda, ki se je penila od nacionalnih fraz ter očistila partiji in Osvobodilni fronti nacionalno izdajstvo, je končala v nemški 1 službi in doživela tudi popoln moralni poraz, Zmaga naše nacionalne politike odpira ________________________   ,___________  n________
velikanske perspektive v vsem našem poli- | žene Slovenije in Titove Jugoslavije^
tičnem, gospodarskem in kulturnem življenju.
Gonja italijanskih imperialistov in njihovih prijateljev po svetu nam je dobro znana. Mi smo ustvarili svojo vojsko — Jugoslovansko armado — in bomo z njo obvarovali Primorsko s Trstom ter slovensko Koroško pred novim pohlepom tujcev in priključili te naše dežele domovini, lo naj vedo oni, ki skušajo preprečiti našo Z-^ružeflo Slovenijo in v Trstu zgraditi protijugoslovansko in protisovjetsko trdnjavo. Pogodba med Sovjetsko /Trezo in Jugoslavijo naj jim velja kot zadnje svarilo. Ta pogodba nam bo prinesla mednarodno pomoč, da bomo na kljub vsem, ki sovražijo našo demokracijo, Slovence in vse Slovane, vendarle dosegli Združeno Slovenijo.
Devetnajstopetinštirideseto leto pišemo, ko bo Združena Slovenija, nekoč nedosegljiva ideal in sanje naših genijev, postala resničnost. Resničnost, kot plod politike naše partije, politike Osvobodilne fronte, za katero je šlo naše ljudstvo strjeno v boj, in žrtvovalo na deseltisoče življenj. Naše ljudstvo bo prav tako neomajno in požrtvovalno vodilo boj, dokler ne bo odvrnje-ta vsaka nevarnost, ki bi pretila dokončni naši združitvi v svobodni domovini in Jugoslaviji. Osvobodilna fronta nam je prinesla takšno rešitev in v znamenju tega praznujemo njeno četrto obletnico. Ta obletnica nam narekuje še večje politične in narodne strnjenosti pod okriljem Osvobo-bilne fronte, obenem pa budnost in pripravljenost očuvati nacionalne in demokratične pridobitve našega boja.
Trst, Gorica in Celovec, o katerih bodočnosti se je z bojaznijo spraševal naš znani pesnik, bodo trdni mejniki Združene Slovenije, bodo biseri naše svobodne domovine, nesmrtne v slavi vojne, in miru, biseri, ki jih je dala Domovini Osvobodilna fronta, kot vodnik ljudstva v najtemnejših dneh naše in svetovne zgodovine. Ti biseri bodo za vse čase ponos in bogastvo Zdru-
PREB KOVIM RAZDOBJEM
Ob četrti obletnici Osvobodilne fronte, ko se ves slovenski narod ozira na težko, a s slavo pi*ehojeUO pot, se ozira njegova narodna stranka, Komunistična partija Slovenije, s ponosom na veliko delo, ki ga je v korist svojega naroda opravila.
Ze davno pred veliko krizo, v katero je naš naixkl po zaslugi svojih protiljudskih in zato izdajalskih starih voditeljev zašel leta 194i., je idejni voditelj Komunistične partije Slovenije, tovariš Edvard Kardelj v svoji knjigi »Razvoj slovenskega narodnega vprašanja« (Sperans) položil temelje zdravi in edini rešilni slovenski narodni politiki. Ko je s polomom stare Jugoslavije, zasužnjen jem in razkosanjem slovenskega naroda, bilo pred ves narod postavljeno vprašanje: Kaj sedaj?, so bili dani pogoji, da vse, kar je v tem narodu zdravega in poštenega, spozna, kje je rešitev. Zato je na plodna tla padlo zrno, ki ga je vrgla med množice Komunistična partija Slovenije, ko je po borbenem in demokratičnem programu pričela združevati Slovence v eno krepko in odločno narodno falango. Nastala je Osvobodilna fronta slovenskega naroda. Vodilna vloga v njej je naravno pripadla Komunistični partiji Slovenije, Utemeljiteljici nove narodne politik®. Ona je vodila Fronto in preko nje ves narod skozi najtežje, najusodnejše in — danes lahko rečemo — najslavnejše razdobje njegove zgodovine. Vodila ga je s sigurno in odločno roko. To vodilno vlogo Simbolizira tovariš Boris Kidrič, ki je bil skozi vsa štiri leta osrednja osebnost Osvobodilne fronte.
Osvobodilna fronta je v štirih letih svojih naporov privedla naš narod na prag njegovega zedinjenja in njegove svobode. V skupnem boju z bratskimi jugoslovanskimi narodi, ki jim je vsem stala na čelu Komunistična partija Jugoslavije in pod skupnim genialnim vodstvom največjega sinu jugoslovanskih narodov — marSala Tita — je zgradila veličasten dom. enakopravnih jugoslovanskih narodov, demokratično in federativno Jugoslavijo. S svojim bojem ob boku ostulih jugoslovanskih narodov in ob nesebični pomoči velike Sovjetske zveze, je tej novi Titovi Jugoslaviji priborila tak mednaroden Ugled, kakršnega uživa le redko katera država.
Danes po teh nespornih Zgodovinskih uspehih Osvobodilne fronte r,a naš narod, je prav zaradi teh uspehov postalo nesporno tudi to, da so bili temelji, na katerih je bila nova narodna politika zgrajena, trdni in da je bilo praktično izvajanje te politike mojstersko. Nesporno je, da je vodilna sila v Osvobodilni fronti — Komunistična partija Slovenije — znala na vsakem koraku te trudapolne poti najti orodje za premagovanje zb prek, ker se je znala s pomočjo svoje znanstvene teorije orientirati in pokazati vsakokrat neposredno
perspektivo. V tem Je bila njena moč. V tem
je njena skrivnost, da je mogla s takim uspehom tolči ne le narodno izdajstvo protiljudske gospode, marveč tudi pobijati njen posreden ali neposreden vpliv na poštene, iskrene narodne elemente, vpliv, ki se je izražal v tendencah k čakanju, k popuščanju napram izdajalcem, k cepljenju borbenih narodnih vrst po nazorskih skupinah itd., itd.
Trdrta je bila roka Partije, ko Je vodila Osvobodilno fronto in z njo naš narod po poti neizprosnega boja proti okupatorju in njegovim hlapcem, po poti vedno bolj tesne enotnosti ljudskih množic.
Ko pa danes gledamo nazaj na boje in zmage zadnjih Štirih let, je prav, da vržemo pogled tudi naprej na razdobje prevzemanja in utrjevanja oblasti na vsem slovenskem ozemlju, na razdobje obnove našega razrušenega gospodarstva. Ne more biti dvoma, da naša pot tudi v tem razdobju ne bo s cvetjem posuta. Ne more biti dvoma, da bomo tudi v tem razdobju bili trde boje. Domača izdajalska reakcija bo izkoriščala naše gospodarske težave. Dokler pa ne bo rešeno vprašanje naših meja, bo zlasti izkoriščala naše zunanje politične težave. Kakor zmeraj bo tudi v tem času uživala podporo odkritih in prikritih zunanjih zaveznikov. Kakor zmeraj se bo tudi v teh časih posluževala vseh sredstev od odkritega terorizma do prikritega dela s pomočjo svojih potuhnjenih agentov ali preko koleblji-vih elementov v vrstah Osvobodilne fronte, ki bodo nastopali bolj ali manj odkrito z gesli, ki bodo na nOvi stopnji razvoja pomenila isto, kakor v prejšnji dobi gesla čakanja, popuščanja, Cepljenja ljudskih sil, v primernih tre-notkih pa morda tudi prehitevanja, škodljivega zaostravahja itd.
Dovolj je, da si le v glavnih obrisih predstavimo ta čas, pa moramo mahoma storiti sklep: v takem času bomo prav tako krvavo potrebovali trdno, dobro orientirano in odločno vodstvo, ki nas bo znalo peljati mimo vseh nevarnosti, ki bo znalo zmagovito tolči proti-narodno reakcijo, razkrivati njene manevre, razkrihkavati njene agente. Skratka: tudi v tej dobi bo slovenski narod krvavo potreboval svojo narodno stranko — Komunistično partijo Slovenije.
Komunistična partija Slovenije se ne boji odgovornosti. Prepričana v pravilnost svojih pogledov je na početku dobe, ki gre h kraju, vzela vodstvo naroda v svoje roke. Tembolj je v pravilnost svojih pogledov prepričana danes, ko so pod njenim vodstvom doseženi tako veličastni uspehi. Zato prevzema odgovornost za narodno usodo tudi za v naprej.
Slovenski narod naj bo prepričan, da ga bo varno vodila k uresničenju vseh njegovih teženj.	Dr. Alei Bebler.
'Posvetimo vse sile za dokon&no uničenje okupatorja in izdajalcev. — Ohranimo enotnost Osvobodilne fronte in napovejmo dosleden boj vsakeimi strankarstvu!
Pogodba med Sovjetsko
POROK
zvezo in Jugoslavijo
SVOBODE IN MIRU
Enajstega aprila 1945. v Moskvi podpisana pogodba o prijateljstvu, ozajemni pomoči in povojnem sodelovanju med Sovjetsko zvezo in Jugoslavijo je važen mejnik v borbi proti fašističnemu imperializmu in pri polaganju temeljev bodoče Evrope. Ogromno navdušenje, s katerim so narodi Jugoslavije in Sovjetske zveze pozdravili to pogodbo, je dokaz, da v njej vidijo uresničenje davnih teženj slovanske vzajemnosti, ki so v dneh skpnega prelivanja krvi dobile svojo globoko demokratično vsebino, skovale nerazrušljivo bratstvo in s tem položile osnovo današnji pogodbi.
Tudi vsi slovanski narodi in ves demokratični ter svobodoljubni svet je z iskrenim navdušenjem pozdravil to pogodbo. Ponovno je bila potrjena njihova vera, da bo fašizem dokončno uničen in da bo iz sodobnih razvalin in opustošenja zrastel nov svet miru, pravice in svobode.
Pogodba med Sovjetsko zvezo in Jugoslavijo, kakor tudi slična pogodba, ki jo je prav po našem zgledu in na pobudo poljskega naroda, sklenila začasna poljska vlada s Sovjetsko zvezo, je naravna posledica skupne oborožene borbe proti nemškemu fašizmu. V borbi proti fašističnim osvajalcem so si narodi Jugoslavije s krvjo in v neizmernem trpljenju krčili pot k velikemu ruskemu bratu in svobodni družini enakopravnih narodov, Sovjetski zvezi, braniku, ob katerem se je razbil fašistični val osvajanja, klanja in zatiranja. Pregazili so vse tiste prepreke, ki so jih v preteklosti umetno postavljali med nas in narode Sovjetske zveze reakcionarni pred-aprilski oblastniki. Enkrat za vselej so pomedli s protiljudskimi klikami, ki so nas iz strahu pred lastnimi množicami metale v objem krvoločnega in po tuji zemlji pohlepnega Berlina. Demokratična volja in borba naših narodov je razbila vse njej tuje jezove, ki so jo uklepali in dušili ter se zlila z bratskim sovjetskim ljudstvom.
Danes leže kakor na dlani otipljivi sadovi nove ljudske politike. Ce je predaprilska Jugoslavija propadla,, ker so jo njeni nazadnjaški vrhovi iz svojih sebičnih, razrednih koristi, pognali v kremplje morilskega fašizma, vstaja nova Jugoslavija v vsem svojem sijaju prav zato, ker je oprta na lastne ljudske množice in na veliko Sovjetsko zvezo.
Narodi Jugoslavije, ki so dali na tehtnico suženjstvo in vse trpljenje, ki jim ga je pri-rfesla protidemokratična, protislovanska in protisovjetska politika prejšnjih vladajočih režimov, ter svobodo in neodvisnost, ki jo prinaša lastna borba v bojevni povezanosti s Sovjetsko zvezo, so s sklenitvijo pogodbe ponovno manifestirali, da hočejo še krepkeje nadaljevati s politiko zavezništva in bratstva s sovjetskim ljudstvom.
Politika zavezništva, bratstva in medsebojnega sodelovanja je tako postala temelj nove zunanje politike Jugoslavije. Brez te politike bi bila danes Jugoslavija zasužnjena od tujih in domačih zatiralcev in bi s skrbjo gledala v bodočnost. Zato je v tesnejši povezanosti in naslonjenosti, ki je našla svoj formalni izraz v sklenitvi pogodbe, stopamo v odločilno razdobje dokončnega uničenja fašizma in uresničenja naših pravičnih nacionalnih teženj. Z zavestjo, da stoji z ramo ob rami z nami Sovjetska zveza, stopamo v povojni svet, v katerem moramo in bomo skupno z vsemi demokratičnimi narodi in državami izruvali korenike novih vojn in novih poizkusov obnavljanja fašizma.
Sklenitev pogodbe je mogočen doprinos ustvaritvi trdnega obrambnega zidu proti vsem poizkusom nove napadalnosti, proti vsem tistim, ki bi hoteli pri rojstvu nove Evropfe vcepiti razkrajajočo kal njene smrti — nove svetovne vojne. Pogodba je resen opomin vsem sovražnikom miru in svobode narodov, ki bi hoteli prav na Balkanu netiti spore, zasajati svoje imperialistične nože v naše narodno in državno telo. Močne in neodvisne Jugoslavije ni in ne more biti brez vsobodne Primorske, Trsta, Gorice in Celovca. To je naša sveta, v borbi izpričana pravica, ki jo nam morejo odrekati le tisti, ki jim je mošnja ljubša od bratskega sožitja med narodi. S svojo borbo smo pred vsem poštenim in miroljubnim svetom dokazali, kje so naše meje, ki jih je začrtala stoletna borba in prelita kri. V obrambi teh okrvavljenih meja danes ne stoji gamo pest naših narodov, temveč tudi nepremagljiva Sovjetska zveza. Veliki voditelj naših narodov, maršal Tito, ki je v imenu narodov Jugoslavije podpisal pogodbo, je v razgovoru z dopisnikom >Krasnaja zvezda« izjavil, da hoče biti prebivalstvo Trsta v sestavu Jugoslavije in da je prepričan, da jim bo ta želja v kratkem izpolnjena. S tem je izrazil želje in odločenost, vseh naših narodov od Trsta in Celovca pa do Skoplja.
Sklenjena pogodba je zato najboljše poroštvo, da bodo naše nacionalne zahteve uresničene, ker je to pogodbo s tisto državo, ki je dosledna zagovornica svobode in neodvisnosti narodov, ki je prelila morje krvi in ne bo dopustila, da bi neizmerne žrtve izkori-
stili izvržki človeštva za svoje imperialistične načrte.
Pogodba utrjuje enotnost zavezniškega bloka, razbija vse poizkuse bednih fašistov in njihovih agentov, ki špekulirajo na poslednjo karto — na razbitje zavezniške enotnosti, — pospešuje uničenje legla imperialističnih barbarstev — Hitlerjevo Nemčijo, — odstranjuje zarodke novih sporov in konfliktov. To pa le zato, ker je prežeta z globoko in resnično demokratično voljo po miru in prijateljskih odnošajih med narodi.
Zunanjapolitična moč in ugled nove Jugoslavije, ki sta rasli in se krepili na temelju borbe proti fašističnim zatiralcem, sta tako dobili svojo slovesno potrditev. Taka utrditev in porast naših zunanjepolitičnih pozicij, ki jih zagotavlja sklenjena pogodba, je izrednega pomena zlasti še danes, ko se vsepovsod pojavljajo iz svojih skrivališč temni elementi, ki bi hoteli skaliti čiste vode skupnega sodelovanja miroljubnih narodov in iz zasede nadaljevati delo, ki se je v rokah Hitlerja tako klavrno končalo. Na osnovi te pogodbe bo Jugoslavija tesno povezana s Sovjetsko zvezo in z vsemi demokratičnimi državami, ustvarjalno sodelovala pri vseh bodočih mirovnih akcijah in doprinesla dragocen delež pri graditvi srečnejše bodočnosti človeštva.
Prav zato stopajo narodi Jugoslavije samozavestno na bližnjo konferenco v San Franciscu, ker se zavedajo, da so njihove roke neoma-deževane, da so tisoči pomorjenih, zverinsko mučenih borcev za svobodo najmogočnejša obtožnica proti fašizmu in svetu zatiranja in ker se zavedajo, da so poklicani storiti vse da svet v miru pristopi k obnovi svojih porušenih dežel.
Sovjetska zveza, ki se je pod zastavo Lenina in Stalina razvila v najmočnejšo in najnaprednejšo državo v svetu in nova demokratična Jugoslavija pod vodstvom njenega največjega sina maršala Tita, sta danes za vselej zvezani na življenje in smrt.
Prijateljska zveza med narodi Sovjetske zveze in Jugoslavije, potrjena in slovesno uzakonjena v sklenjeni pogodbi, je velika zmaga demokracije in plemenitih teženj po miru in srečnejšem življenju. Obenem pa je izhodišče, še trdnejšega bratstva in medsebojnega sodelovanja, okrepitve slovanske skupnosti, izvor novih sil in moči Jugoslavije.
Naslonjeni na Sovjetsko zvezo smo zmagali nad fašističnim barbarstvom in bomo v bodočnosti korakali k novim zmagam, k pravičnejšemu življenju in srečnejši bodočnosti naših izmučenih narodov.
Hrvaška je dobila svojo narodno vlado
Dne 14. aprila se je vršilo v svečano okrašenem Splitu izredno zasedanje Predsedstva ZAVNOH-a, hrvaškega narodnega osvobodilnega sveta, z nalogo, da se na njem sestavi vlada federalne države Hrvaške. Mandat za sestavo vlade je bil poverjen dr. Vladimirju Bakaricu, tajniku Enotne narodno osvobodilne fronte Hrvaške in zvečer ob osmih je predsednik ZAVNOH-a Vladimir Nazor svečano proglasil prvo narodno vlado Hrvaške, s predsednikom dr. Vladimirjem Bakaričem ter podpredsednikom Franom Galijem in dr. Rade Pribiče-vicem na čelu. Velike množice prebivalstva, vojske in kmetov, ki so se zbrali na mestnem trgu pred mestno posvetovalnico, so z navdušenjem pozdravile ta velevažni dogodek v zgodovini hrvaškega naroda. V imenu dalmatinskega duhovništva je čestital članom vlade šibeniški škof ter jim želel uspešno delo.
V svojem govoru na zasedanju je novi predsednik hrvaške vlade dr. Bakarie najprej poudaril važnost pogodbe med Sovjetsko zvezo in Jugoslavijo, s katero je Jugoslavija postavljena v nov mednarodni položaj, ki je trdnejši, kot je bil kdaj koli prej.
Nato je govornik podčrtal izdajalsko delovanje reakcionarne klike okrog Mačka, ki si je prizadevala izvesti mobilizacijo za ustaše in je za ta načrt skušala pridobiti tudi katoliško duhovščino. Tako je 24. marca izdal hrvaški katoliški episkopat, pod vodstvom zagrebškega nadškofa Stepinca in sarajevskega nadškofa Šariča poseben protest zoper mučenje duhovnikov in vernikov, ki je poln laži in klevet zoper na-rodno-osvobodilno gibanje. Dr., Bakarič je poudaril, da osvobodilno gibanje ni preganjalo niti enega predstavnika cerkve in niti enega vernika zato, ker je duhovnik ali redovnik. Preganjamo samo one, je rekel, ki so se pregrešili nad svojim ljudstvom.
Ko je govoril o italijanski manjšini na Hrvaškem, je dr. Bakarie rekel: »V sestavu naše jugoslovanske armade v Istri se bori italijanski bataljon »Pino Rudieri«, ki je sestavljen iz borcev istrskih Italijanov. Ti borci so bili mobilizirani prostovoljno na poziv naših oblasti. Na ta način so naše oblasti v Istri dokazale, da so one edina sila, ki lahko mobilizira italijansk živelj za Borbo proti nemškim okupatorjem. Vsi ši-rokoustneži, ki pripovedujejo o tako imenovanih demokratičnih iedjah in o pripravljenosti proti nemškim okupatorjem, niso mogli mobilizirati nikogar v borbi proti okupatorjem in torej tudi nimajo pravice, da govore v imenu italijanskega življa v Istri. Italijani v Istri so si ustvarili svojo politično organizacijo, ki upravičuje našo zahtevo za priključenje Istre Hrvaški in ki je vse svoje delo usmerila za narodno osvoboditev Istre in za uresničenje bratstva med hrvaškim in italijanskim narodom.«
Ko je govoril dr. Bakarie o Enotni na-roduo osvobodilni fronti Hrvaške, je med drugim rekel: »V njej je Komunistična partija Hrvaške in hrvaška HSS in vsi Srbi in Hrvatje, ki jih je težak položaj združil v popolno enotnost. V tej organizaciji je bilo ustvarjeno in s krvjo povezano bratstvo Hrvatov in Srbov, ki mora biti osnovni temelj, na katerem moramo graditi našo Hrvaško in demokratično federativno Jugoslavijo.«
Podpredsednik ZAVNOH-a in predsednik Izvršnega odbora HSS Franjo Gaži je v svojem govoru poudaril visoko zavest hr-* vaških kmetov, ki niso krenili po poti izdaje, temveč po poti, ki sta jim jo pokazala njihova velika učitelja brata Radiča. V imenu Komunistične partije je govoril tov. Karlo Mazovič, ki je dejal: »S svojo udeležbo in požrtvovalnostjo v tej največji borbi jugoslovanskih narodov si je hrvaško ljudstvo danes izvojevalo svojo narodno vlado kot pridobitev svoje velike borbe, izvojevalo si jo je pod zastavo enotnosti in bratstva Srbov in Hrvatov v Hrvaški ter pod zastavo bratstva z vsemi jugoslovanskimi narodi. Želja hrvaškega ljudstva, da ima svojo vlado in želja jugoslovanskih narodov, da imajo 6vojo federativno demokratično Jugoslavijo, sta izpolnjeni. Toda mi se moramo zavedati, da ljudstvo ne želi federacije zaradi federacije, da ne želi vlade Hrvaške zaradi vlade Hrvaške, temveč da si to želi iz globljih razlogov, iz razlogov narodne varnosti, bodočnosti, rodoljublja, boljših pogojev gospodarskega, političnega in kulturnoprosvetnega življenja najširših ljudskih slojev, delavcev in kmetov, obrtnikov in narodne inteligence, z eno besedo, vsega ljudstva. Zato mora biti vlada, ki je danes osnovana, narodna vlada. Neprestano mora upoštevati želje najširših ljudskih slojev in z vsemi silami delati v korist ljudstva.«
Prvo narodno vlado federalne države Hrvaške pa ne pozdravlja samo hrvaški narod, ki se mu s tem izpolnjuje njegova stoletna težnja po narodni državi in narodni vladi, marveč jo z njim vred pozdravljajo tudi vsi ostali jugoslovanski narodi, ki vedo, da je s tem končno rešeno ono hrvaško vprašanje, od katerega je tudi zavisela usoda vse Jugoslavije in da je to vprašanje sedaj rešeno tako, kot je tudi edino moglo biti rešeno: v duhu onega ne-razdružnega bratstva med Hrvati in Srbi, brez katerega v bodoče ne bi mogli biti svobodni niti Srbi, niti Hrvati, pa tudi ostali jugoslovanski narodi ne in o katerem je zato po pravici dejal predsednik vlade dr. Bakarie, da mora biti osnovni temelj, na katerem se bo gradila i bodoča Hrvaška i bodoča federativna Jugoslavija. V tem pogledu je treba samo pritrditi besedam, ki jih je v beograjski »Borbi« zapisal Moša Pi-jade, ko je dejal: »Danes mora biti vsakemu slepcu jasno, da od pravilne rešitve odnosov med Srbi in Hrvati zavisi tudi pravilna rešitev odnosov med vsemi ostalimi našimi narodi, kakor tudi pravilna rešitev naših odnosov do onih narodov, ki so naši sosedje. Bratstvo med Srbi in Hrvati je temeljni kamen bratstva vseh južnih Slovanov in bratstva vseh balkanskih narodov. Brez tega neločljivega in toplega bratstva med Srbi in Hrvati ni in ne more biti Jugoslavije, brez njega ni življenja niti za nas Srbe, niti za Hrvate, pa niti ne za katerega koli drugega izmed naših narodov.«
Prvi maj letos vsenarodni praznik
»Borba« med drugim piše:
»Letos bomo proslavili praznik dela prvi maj kot vsenarodni praznik, ker ga bodo narodi J ugoslavije slavili prvič svobodno v svobodni domovini, v demokratični federativni Jugoslaviji. Naši narodi bodo tega dne ponosno položili obračun junaških borb in velikih uspehov, ne samo za preteklo leto, temveč za vsa štiri leta narodno osvobodilne borbe. Mobilizirali bodo vse svoje sile, da bodo dokončali odločilno bitko za uničenje fašistične Nemčije.	«
Letošnji prvi maj bo prvič svobodno proslavil delavski razred združen ▼ čvrsto enoto z ostalimi ljudskimi množicami naše. domovine. Delavci in kmetje so danes nosilci nove državne oblasti, ki je vzklila iz narodno osvobodilne borbe.
Letošnji prvi maj slavijo svobodoljubni narodi z udarniškim delom, da čim prej dotolčejo fašističnega sovražnika in obnovijo požgano in porušeno domovino, sam praznik pa bomo proslavili z manifestacijami in proslavami v zaledju, a na frontah z zmagami.
Prvi maj se naj proslavlja kot vsenarodni praznik. To je dan mobilizacije vsega naroda v borbi za popolno osvoboditev naše domovine in za njeno obnovo. To naj bo dan proslav izvojevanih zmag. Prvi maj se naj slavi z organiziranimi tekmovanji v delu, ne le v političnem delu, v proizvodnji, temveč tudi v dviganju kvalitete dela in delovne discipline.
Po sovjetsko-poljski pogodbi
Iz vse Poljske prihajajo poročila o masovnih mitingih, na katerih Poljaki navdušeno izražajo svoje zadovoljstvo ob priliki pravkar podpisanega sovjestsko-poljskega pakta o prijateljstvu, medsebojni pomoči in povojnem sodelovanju.
V resoluciji mitinga prebivalstva Varšave je med drugim poudarjeno, da so že pred vojno poljske demokratične stranke postavljale zahtevo po prijateljskih sovjet-sko-poljskih odnošajih. — Poljski snrod ve, da njegova neodvisnost, ekonomska in kulturna obnova Poljske temelji na prijateljstvu s Sovjetsko zvezo. Mi pozdravljamo poljsko-sovjetsko pogodbo kot dokaz poglobitve političnega, ekonomskega in kulturnega sodelovanja in bratstva dveh narodov in smatramo, da je ta pogodba velik doprinos k miru in skupnosti Evrope,« zaključuje resolucija.
iiiiiiiiiiiiMiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiMiiiiiiiiiiniiiiiitiiiiiiiiiiiiniiiiiiiruintiiimBunnmimHimniininimiii
Pozivajo se vsi nameščenci in delavstvo grafičnih podjetij, da se javijo na svoja službena mesta. Javiti se je treba j. petek ob pol osmih zjutraj.
Začasna oprava tiska.
Ko se tako jasno zavedamo, da je nsoda nas vseh neločljivo združena z usodo odnosov med srbskm in hrvaškim narodom, nas vedno tesnejše bratstvo, ki nastaja med obema narodoma, ne navdaja samo z nepopisnim veseljem, marveč vidimo v njem tudi neizpodbiten dokaz, da predstavlja jugoslovanska skupnost ono naravno težnjo vseh južnoslovanskih narodov, ki jih kljub vsem zunanjim oviram vedno tesneje priklepa enega k drugemu. In vprav zmagovalni polet osvobodilnega gibanja na Hrvaškem, kjer se je sprva zdelo, da mu stoje nasproti težave, ki so večje kot kjer koli drugje v naši rdžavi, je najsijajnejši dokaz o zgodovinski neizbežnosti Jugoslavije, najmočnejša potrditev bratstva južnoslovanskih narodov in neizpodbitno pričevanje, da je imelo to bratstvo svoje najgloblje kali vprav v onih širokih ljudskih množicah, ki so ga uresničile v tistem usodnem trenutku, ko je bilo treba zanj darovati one neprecenljive žrtve, ki jih more dati samo narod, kadar brani svoje najsvetejše ideale. Ob priliki, ko si hrvaški narod v duhu tega bratstva postavlja v svobodnem Splitu svojo prvo narodno vlado, se njegovemu veselju pridružujejo vsi ostali jugoslovanski narodi.
Vse za združitev vseh Slovencev in za brezpogojno priključitev Primorske, Trsta in Korošice v Združeni
Sloveniji!
Naj živi narodno osvobodilna fronta Jugoslavije!