Me čakaj na gesla!
Spet je tu marec, bliža se april. Spet je prišla pomlad, spet so vse zelenice, travniki, gozdički posvinjani s simboli »civilizacije«. Vse je tako kot lajii ob enakem času, le to-likšne zagretosti za najrazličnejše očiščeval-ne akcije ni. Kar spomnimo se, kako je bilo: vsepovsod lepaki, gesla, članki, intervjuji, iz-jave, pozivi. Vse v znamenju akcije »Za čisto in zeleno Ljubljano«, ki smo ji rekli nov na-čin vedenja, ki ni le kampanjska akcija. Tudi Javna tribuna se je zagnano udeležila ome-njene kampaoje (zdaj to akcijo že lahko ime-nujemo s pravim nazivom, ko vidimo, da je res bilo tako), čeprav smo dobili kar čeden kupček črnih pik, ker menda nismo kar na prvi namig objavili celega sestava koordina-cijskega odbora za akcijo »Čista in zelena Ljubljana« (to je bilo za nekatere bistvo)...
Toda mi na to akcijo nismo pozabili. V vsaki številki se zagrizeno spopnjemamo z našo nemarščino, ki nam uničuje okolje (ne-kateri nam tudi to spet očitajo), vendar vse kaže, da brez široke organiziranosti vendarle ne bomo storili tistega pomembnega koraka, ko bomo lahko porekli, da nam je skrb za okolje prešla v kri...                           .
Morda se bo kdo zopet nasmehml in za: mahnil z roko, češ, s kakšnimi malenkostmi se ukvarjajo. Toda zaskrbljenost ob nasem odnosu do okolja (neposrednega in splosne-
ga) ni drobnjakarstvo. Odnos do narave, o-kolja namreč dokaj natančno kaže tudi sliko odnosa do dela, do delovnih nalog in zadolži-tev. Do stabilizacije, če hočete — pa naj to zveni še tako čudno. Kajti, če ilustriramo: kdor brezbrižno odvrže papir na tla (od ko-der ga bo NEKDO MORAL pospraviti), si ga verjetno kar težko predstavljamo kot pedant-nega delavca, ki varčno ravna s svojim stro-jem in materialom, ki ima nasploh resen od-iios do družbene imovine (kar je vsekakor eden temeljnih smotrov stabilizacijskih pn-zadevanj). Ne nazadnje je naše ravnanje z odpadki, ki jih mečemo vsevprek, tudi odnos do surovin, kajti naši smetnjaki niso le estet-ski problem, temveč kažejo tudi na nizko kulturo glede ravnanja z odpadnimi surovi-nami, ki jih zato veliko, veliko uvažamo. Od-metavamo steklenice, papir, staro železo — kar vse se nato zopet pojavlja na uvoznih spiskih nujno potrebnega blaga. Tudi komu-nalci bi pri tem morali sestopiti s svojih to-gih podstavkov in se vendarle začeti zgledo-vati po kolegih v vzhodnih in zahodnih de-želah, ki so ponekod naravnost zgledno orga-nizirali zbiranje in odbiranje odpadkov...
Skratka, poskrbimo za svojo okolico, skr-bimo za naše okolje. Ceprav brez gesel ln lepakov!
Bogato se nam bo obrestovalo ...!