Na Miklavžev večer.
vfe riSèl Miklavžev je večer, \£> Otrokom radost z njim obila, In k sveten moli mnogotér. Da lepa bi prejel darila . . .
Ob oknu pa kleči otrok:
Na licih se pozna mu béda, Solz vre mu iz očij potòk, Moleče v nebo zvezdno gléda:
„0 čuj me, sveti Nikolaj,
čuj glas ubogega otroka: Darov blestečih mi ne dàj, Ne daj posvetnih tvoja roka!
A več še, kakor dar je vsak,
Ki danes jih dariš po svetu, Najdražji dar mi pač je tak,
Ki tebe prosim ga — očetu !--
Preteklo je vže nekaj let,
Kar oče mene je osta vil, ('rez rek devét, gora devét,
V svet novi srečni se odpravil.
In zdaj se vrača spet domóv,
— Takó mi pisal otročiču — Zatò ga vàruj ti — valóv,
Da zopet vidim ga — v božiču !" ...
Vitalis.
ČASOPIS S PODOBA! ZA SLOVENSKO MLADINO.
štev. 12. V Ljubljani, 1. dccembra 189-2. Leto XXII.
Vaški listonoša.
a vse zgodaj nekega dné je bila vže po konei pridna Marjeta, žena vaškega listonoše, in pospravljala po hiši. Dobra, vže- postarna ženica ni mogla biti nikoli brez dela. — Peč, ki je zavzemala skoraj polovico sobe. razprostirala je prav ugodno gorkoto. Na mizi so stale priproste navadne posode, kruh in nekoliko surovega masla, to vse pripravljeno za zajutrek. — Ko stopi njen mož iz stranske sobice v službenej obleki v sobo, takój prinese Marjeta zajutrek na mizo, kateri oba mirno zavžijeta. — Po zaju-treku odprt'1 Marjeta zayirzneno okno. pogleda na polje, vzdilme, zapri' okno in reče: „Oj kako zopet sneg mede, ne vidi se niti za stopinjo naprej: ti moj stari, danes pa vender ne moreš nikamor iz hiše!"
„Tako? In kdo naj potlej raznese ljudem željno pričakovane liste in časopise po vaseh, ako bode listonoša zaradi nekoliko snega sedel doma pri gorkej peči?"
„O to pač ni nobena tolika nesreča, ako ljudje danes ne dobé listov in časopisov v roke! — Mnogo bolje, kakor pa svoje življenje staviti v nevarnost. In danes je še celò tvoj šestdeseti rojstni dan!"
„I nù, tolike nevarnosti menda vender le ni, da bi ne mogel nikamor iz hiše," odvrne listonoša, „vže večkrat sem hodil v takem vremenu, pa sem se zmiraj povrnil srečno domóv." — To rekši, obleče se v službeno suknjo, vrže si poštno torbico preko rame ter se spravi na pot. Se vzame palico in debele zimske rokavice, poda ženi Marjeti roko v slovo ter otide iz hiše. — Marjeta ga spremi do veznih vrat, kjer jej on še jedenkrat z glavo pokima, potem pa naglo zgine po sneženih zametih. Zena se nekako zamišljena vrne v sobo.
Bila je huda zima! Sneg je kar škripal pod nogami starega listonoše, ki je nesel polno torbo vsakovrstnih listov in časopisov, a na hrbtu še precejšen kup paketov. Iz začetka je bil pot še precej dober, utrjen od težkih vaških sanij, in to vse do prve vasi, kjer je sfopil v krčmo. Na vratih ga je prvi pozdravil gostilničar, ki je vže težko pričakoval časopisov, da bi jih dal svojim radovednim gostom. Pregovorivši nekoliko besedij s krčmarjem o denašnjih slabih časih nastavi svojo pot dalje. Tù in tam oddavši še nekoliko listov ondotnim stanovnikom, pride naposled k zadnjej koči, ki je stala vža zunaj vasi. Na vratih te ubožne koče je stala siva ženica z upognjenim hrbtom, ki ga je takój vprašala z omolklim glasom, ali hna morda kak list za njo od njenega sina iz Amerike?
„Nimam danes nič," odgovori jej listonoša. Starka izmrmra nekoliko nerazumljivih besedij ter otide zopet v svojo borno kočico. — Takó je stala ta starka vže nekaj let vsako jutro pri dobrem in slabem vremenu na vratih svoje ubožne koče in željno pričakovala kakega lista od svojega sina iz Amerike. Nù, njen sin je našel v daljnem svetu svoj hladni grob, kder mirno počiva njegovo telo daleč daleč od svoje domovine. In sirota mati ga vsak dan pričakuje, da se povrne k njej domov.
Listonoša se zdaj poda zopet v drugo vas, da tudi tana odda liste in časopise tamošnjim prebivalcem, ki ga izvestno vže vsi težko pričakujejo. Vže se je videl iz bližnje vasi zvonik in cerkev, ki sta bila pokrita z debelim snegom. Be nekaj stopinj in listonoša je bil tudi v tej vasi; oddal je liste in druge stvari ondotuim prebivalcem ter stopil v župnijo. Tu mu pride cerkvenik nasproti, vzame liste in časopise za gospoda župnika ter mu reče. da naj stopi v kuhinjo, da se malo ogreje in odpočije. Listonoša odpočivši se, nastavi svoj pot v tretjo vas. Gredoč po debelem snegu in v hudem mrazu, premišljuje, kako ugodnejše bi pač bilo v takem vremenu sedeti domii pri gorkej peči, kakor pa tako star prenašati liste vsaki dan iz vasi v vas. Dan je vže krajši in jelo se je mračiti. Vesel je bil listonoša, da je vže tudi zadnjo vas obhodil, ker od tukaj ima zdaj po bližniei samó jedno uro do svojega doma. Oddati ima še samó jeden list nekemu bogatemu graščaku, čegar graščina je bila nekoliko korakov iz vasi. Prišedši v grad, ne najde nikogar, dokler se ne odpró vrata grajske dvorane, iz katere stopita gospod in gospa, ki sta bila vsa v črnej obleki in sta si z robcem zakrivala obraz ter bridko jokala. Šla sta mimo listonoše, da ga niti opazila nista. Zdaj pride grajski sluga, ki je tudi zelò žalosten. Ta pozdravi starega Iistonošo s tresočim se glasom, vzprejme pisma na gospoda graščaka ter na vprašanje listonoševo, zakaj je v graščini taka žalost in zakaj se óni gospod in gospa tako jokata, odgovori, da se je v graščini zgodila velika nesreča, ker je jedini sin in naslednik gospoda gra-ščaka na včerajšnjem lovu ubit bil. Sluga ni mogel niti besedice več izpregovoriti — vroče solze so ga oblile. Listonoša nato molče otide iz graščine. Ko je druge-krati nosil pisma v graščino, mislil si je večkrat: „Kako bogati so ti ljudje, in on v primeri z njimi tak siromak!" Nù, daues si je mislil vse drugače: „Kako ubožni so ti plemiči, a on je tako bogat! Za nič bi ne mogel ž njimi menjati. Ti so propadli, a on ima čvetero otrok, katere si je z velikim trudom odhranil in v dobre ljudi napravil, ki mu so za njegovo ljubezen in skrb tudi hvaležni." Tako premišljujoč, ni pazil na pot, po katerem je debel sneg gazil. Nù, kmalu je zapazil ono staro hrastovo drevo, ki je pod silno sneženo težo globoko k tlam upognilo svoje debele veje in mu je bilo vedno znamenje, da je na pravem potu.
On to staro drevo dobro pozna ter je uverjen, da ni zgrešil pravega pota. da-si ne vidi drugega okolo sebe, kakor s snegom pokrito površje. 1'rno je koracàl dalje. Vse bolj temno je postajalo. Noč, temna noč se je ulegla na zemljo in sneg je neprenehoma padal v debelih kosmih. Pri vsakej stopinji se mu je noga globoko udrla v sneg in z veliko težavo je izvlekel zdaj jcduo, zdaj drugo nogo iz snega, kar mu je hojo zelo otežavalo. Kamor koli je pogledal, vse je tiho in mirno : nikjer nobene hiše, nikjer nobenega glasu, niti psa, niti luči. Skrbeti ga je začelo, da je vender znabiti zašel iz pravega pota, zatoraj postoji ter gloda okolo sebe, ali zamàn: od nikoder nobenega glasu. Bil je čisto sam na tej nepreglednej pustinji. Ako bi tu malo odpočival, nestalo bi ga v globokem snegu in hudem mrazu. Zatorej gre dalje, upajoč, da pride zopet na pravi pot. Od dolge in mučne hoje zastajale so mu noge in vroč pòt mu je oblival čelo.
Nii zdajci zapazi ne daleč od sebe nekak velik predmet, mislil si je, da je to kaka kmečka koéica, v katerej bi nekoliko odpočil, zatorej podvoji svoje korake, da bi skoraj bil tam. Bil je vže prav blizu, ko vidi. da to ni nobena koča. nego
12*
le ono staro hrastovo drevo, od katerega se je nadejal, da pride izvestno domóv. Kaj naj stori zdaj ? Na vso moč poskuša, da bi šel dalje, ali zaman, moči mu ne dopuščajo. Slab in ves onemogel se nasloni ob hrastovo drevo ter poskuša nekoliko postati, da se vsaj malo odpočije, predno nastavi dalje svoj pot. Trudne oči se mu zapró in polagoma se spusti v sneg. Bilo mu je tako ugodno v mehkem snegu, da takój zaspi. Debeli sneženi kosmi so mu padali na lica.
Njegova dobra žena Marjeta je bila v velikih skrbeh in to tembolj, čim bolj se je bližala noč. Pri vsem njenem opravilu ni bilo minute, da bi ne bila pomislila nanj. Vsak pogled skozi okno jo je opominjal, kako težavfTo službo ima danes njen
mož. Pričakuje ga vsak čas; večerja stoji vže pripravljena v peči na Čast njegovemu rojstnemu dnevu. „Kje neki je zaostal? — Drugače je bil ob tem času vže vselej domi." Zopet gre k oknu in gleda, ali temi je, da ne more videti ničesa. Posluša pri vratih, je-li kdo gre ; ali zaman, vse je tiho in mirno. Ker jej v temi ni bilo prijetno, prižge si luč in vzame delo v roke, ali roke so se jej tresle, kakor še nikoli poprej. Mine jedna, mine draga ura, ali moža še ni od nikoder, — Odloči se, da gre na pošto in popraša tam zanj, ali kako naj pusti
samo hišo, mož bi utegnil v tem času domóv priti. Zdajci začuje korake zunaj pred hišo ; takój skoči na vrata, ali tu dobi svojo najstarejšo hčer Cilko z njenim možem, ki sta prišla, da čestilata dobremu očetu. Zelò se ustrašita oba, ko za-slišita, da očeta še zdaj ni domóv. Na to pride tudi najstarejši sin, ki je bil črevljar, in je prinesel očetu lepe črevlje v dar.
Ko so tudi njemu povedali, da očeta še ni, bled je postal kakor zid in dejal : „Hitro ga moramo iti iskat!" —V tem sta bila prišla tudi najmlajši sin in najmlajša hči in vsa družina je bila skupaj, le očeta ni bilo med njimi. Sinova in zet sklenejo, da gredo očetu naproti. l)a-si so bili sami v velikih skrbeh, vender so tolažili mater, rekoč: „Ne žalostite se, mati. toliko; oče je izvestno ostal v hližnjej vasi, ker ga je noč prehitela; mi gremo ponj in ga hočemo domóv pripeljati!" — „Daj Bog! da bi ga dobili", reče mati s tresočim se glasom. — Tako je tudi bilo. Sneg je nehal padati in mesec je začel sijati na sneženo površino. Trije krepki mladeniči so čvrsto korakali po zamrzlem poti. Po dolgej hoji pridejo v prvo vas, kjer je vže vse spalo, le v jednej krčmi je še gorela luč.
Vsi trije stopijo v krčmo, misleč, da ga dobe notri, ali ljudje so jim rekU, da se je bilo vže zmračilo, ko je listonoša otišel iz vasi. — Ne vedoč, kaj bi storili, mislijo si, da bi bilo najbolje, ako se vrnejo domov, ker je znabiti oče vže doma. In res, poslovivši se v krčmi, napravijo se naravnost proti domu. Bili so pa vender v velikih skrbeh za očeta. Nikjer ni bilo nobene koče, kjer bi ga mogli najti. Naposled pridejo tudi do onega starega hrasta, pod katerim je onemogli listonoša še vedno sladko spal. Prva dva otideta mirno mimo drevesa, a najmlajši sin postoji malo, ter gleda okolo sebe. Tii pod tem starim hrastom je večkrat počival z očetom, ko sta se šla ob nedeljah in praznikih sprehajat. V prijetuej senci tega drevesa sta večkrat sedela in se pogovarjala to in óno. Takó premišljujoč zagleda se v sneg pod drevesom ter vidi, da se v snegu nekaj premikuje. Stopi bliže, pripogne se in potiplje z roko v sneg. Zdajci zavpije na ves glas od strahii in veselja, ko je našel očeta. Mesec je obseval starčkovo bledo lice, ki je bilo od hudega mraza vže otrpnelo. Ko je odmetal sneg z njega, jel je klicati brata in svaka na pomoč, ki sta bila vže daleč naprej otišla. Ta dva sta hitro prihitela in pomagala starčka spraviti na noge. Ali vsi poskusi, da bi ga oživeli, bili so brez uspeha. — Kaj naj store? Kako mu naj pomagajo? Hitro jim pade na um, kaj naj store'. Prigovor pravi: Ljubezen je najboljši svetovalec. Vzdignejo ga, zavijejo prav dobro v njegovo suknjo in ga tako prinest) domov. Zna se. da so se vsi jokali, a najbolj njegova žena Marjeta, ko je ugledala svojega moža, ki ni dal nobenega znaka življenja od sebe.
Nii zdaj ni čas zato, da bi se človek jokal, treba je hitre pomoči staremu listonoši. Poslali so hitro po zdravnika, ki je rekel, da starčkovo življenje še ni v smrtnej nevarnosti. In res je starček po zdravnikovej pripomoči kmalu oči odprl in ugledavši svojo skrbno ženo Marjeto in otroke, ki so vsi stali ob njegovej postelji in mu stregli, nasmehnil se je prav sladko ter hotel nekaj izpregovoriti, ali moči mu še niso dopustile, bil je še preslab. Vsi so bili zdaj izvanredno veseli, da jim je Bog ljubega očeta še pri življenji ohranil. — Preteklo je nekaj mesecev, predno je stari listonoša zopet mogel na noge. Še-le dobrodejni vzpomladanski zrak mu je dal toliko močij, da je mogel zopet iz hiše, a preteklo je še nekaj
casa, predilo si je itsojal liste raziiašatl po vaseh. Slabost v nogah mu je ostala za zmiraj: nikoli več ni mogel enako urno hoditi, kakor poprej. Nù kmalu se je dobila tudi za njega pri pošti ugodnejša služba, ki je bila njegovim močem primernejša in jo je lahko opravljal. Ko je solnce gorkeje postajalo in so se gore in travniki ogrnili z zelenjem in cvetjem, takrat ga je neprestano želja vlekla v gozd in na polje. In ko je prišla zopet huda zima in je sneg ležal po gorah dolinah, vedel je. da se mu ni treba bati nevarnosti za njegovo življenje. 1'čakal je še več svojih rojstnih đnevov, in vselej so se zbrali njegovi otroci, zetje, sinahe, vnuki in vnučiee, da so mu čestitali ill z lijim praznovali veseli dan njegovega rojstva. Zna se, da so se pri tej priložnosti spotninaii tudi one grozne in neugodne zime, katera jim je bila naredila toliko strahu in žalosti ter se zahvalili dobremu Rogu na velikej dobroti, da jim je ohranil milega starčka - listonošo.
/frr«/sK nnji. ./. Löchert.
Pred Božičem.
nekaj dni, pa je Božič pred durmi. Angeljčki so se zbrali na nebu in razgovarjali, kakó bi najlepše okrasili zemljo, na katero ima priti pre-eto dete, Jezušček sam.
Niso se dolgo razgovarjali iu razdelili so si svoje delo. .leden augeljčkov vzleti v zrak in napoyé vsem ptičicam, da naj nikar no žvrgole tako giamo, ker skoraj se bode rodilo Dete, katero vse lako željno pričakuje — Jezus — Sin božji. In takrat mora zavladati povsod sveta tišina, le cerkveni zvonovi se smejo glasiti.
Drugi angeljček poleti do sivega kralja Zimoviča iu ga prosi, da naj vso zemljo okrasi, kolikor znà in moro, ker boiie ljubi Bog poslal na zemljo svojega jedinega Sina v veselje, srečo in odrešenje vseh ljudij. Sivi starec Ziinovič takój vstane s svojega ledenega prestola; gre napolje, maline z žezlom, razprostre svoji roki in h krati začne padati droben snežek. ki je čez noč ogrnil vso zemljo v lepo belo odejo.
Tudi drevesa se ogrnejo z belo odejo ter stoje ošabno in prevzetno, kakor nikoli poprej v čelom letu. Videti jo, kakor bi bile same Vile, ki so prišle, da oblagrujejo ljudi s svojim prihodom. Po hišah na oknih so vzrastle ledene cvetice, kakeršnih ni še nikoli videlo človeško oko, in kakeršnih ni še nikdar naslikal noben slikar, t'cz potoke in reke se je naredila trda skorja, da bi noben otrok ne padel v vodo in ne utonil, pa tudi zato, da Iii se mladi iu stari razveselili dričajoč se po polzkem ledn.
Tretji angeljček vzleti v vse prodajaluice, k vsakemu trgovcu tor jim reče; „Pripravite polno, vse poln", kolikor le morete igrač, podobic, knjižic, oblačil, čreveljčkov. klobučkov, slaščic, kolačkov in drugih lepih stvarij, ki jih bode Jezušček delil dobrim in pridnim otrokom na sveti večer, ko pride na zemljo."
četrti angeljček poleti v majhne ill velike gozde, potem pa v hiše ubožnih kmetov, dotakne se jih s prstom ob ramo, rekoč: „Vzdignite se, vzemite žage in
sekire t roke in idite v gozd, da nasečeto prav veliko število božičnih drevesc, ker sveti večer se vže bliža, in .Jozušček pride, da porazdeli svoje darove na božična drevesca, ki mu jih so nastavili pridni otroci." Tega ni treba ubožnim kmetom povedati dvakrat. Dà — skoraj bi bil nekaj pozabil, angelj je rekel tudi še to: „Poiščite v gozdu tudi vitkih brezovih šib, ker tu in tam so tudi malopridni in neposlušni otroci, katerim bo Božič prinesel samó take brezove masti, dokler se ne poboljšajo."
Peti angeljček vzleti k mnogim in mnogim ženam, gospém in gospodičnam ter jih prosi, naj pripravijo, kolikor največ morejo, pozlačenih in posrebrenih orehov, jabolk, zvezd, reneer ta papirnatih verižic: naj sešijejo, koliko r največ morejo oblačile za puničko in druge lepe igrače, naj priredijo voščenih svečic in še drugih takih stvarij. ki bodo poviševale sijajnost božičnega drevesca, to se znà, da vse to le za pridne in poslušne otroke.
Šesti in še mnogi drugi angelji so vzleteli k vsem starišem, kar jih je na vsem svetu, in 60 jim rekli, naj naročć svojim otrokom, manjšim in večjim, da naj bodo ves čas pred Božičem mnogo boljši in pridnejši, kakor so bili do zdaj, ker jih utegne sveto Dete Jezušček potem še obilneje obdarovati.
Nekateri otroci so celò pripovedovali, da ko so šli iz šole in v šolo, zdelo se jim je, kakor bi jim nekdo na uho govoril: „Otroei, bodite dobri in pridni, obnašajte se po cestah in ulicah spodobno, poslušajte svoje stariše in učite^e kakor svojega Boga. potlej smete pričakovati, da bodete inteli o Božiču veliko veselja."
In res. še nekaj dnij in zapeli bodete veselo pesen: Zveličat- preljubi, je prišel nocoj, raduj se. o človek, in slavo mu poj ! Prelepo in milo nebó se žari, nikoli še take ni bilo noči! — V višavi razlega se petje lepó, nebeški duhovi na nébu pojö: „Naj Bogu bo slava," odmeva vse čez, „mir zemlji izviraj nocoj iz nebes!"
Otroci moji ljubi, zdaj ste slišali, kaj vas vse čaka. ako bodete vredni milosti božje, ako bodete pobožni, ubogljivi, pridni in dobri. Zatorej molite Boga in delajte pridno, Božič je blizu!	Fr. Burini.

too IUI <>tro/i si jTcxett
Prao potìlcocn. [juH cz ni o.
.S estram, hm t ceni no nadležen
/// ni fi o ni ur nagajiv.
Torej Hodi t eli i. sinek.
Tudi o „Vrtci" mal sponi i nek!
Poslušajmo
Illuda zima danes je v prirodi: Sneg poleta na brezcvčtno zòmljo, Burja vleče ob prijaznej hiši In na okna, glej, prosojna riše t-vet prekrasen — toda cvet leden . . . In sloni pri oknu mati siva, Zrè v pobeljeno prirodo mirno, Včasih tudi na dekletce mlado, Ki ob njej vrti se neprestano, Zri* na vnuko svojo — Jakobino. Kaj li? . . Plaka zopet mati stara? Bes! •— Solzé jej kapljejo po lici: Kadar Jakobino zre cvetočo, Ob očesi nje vrše spomini, Ki ostali so od nje mladosti ; Kadar pa pogled jej v zimo pade, Zopet vstajajo ob njej spomini, Ki jej pričajo, da vgasne Človek, Kadar sneg pobeli trudno glavo . . . Zgane se od okna babica, Jakobino z vso strastjó poljubi Ter proseče jej takó zakliče: „Jakobina, ako ljubiš staro Babico, ki tebe vroče ljubi, Pesenco zapoj mi, da vztrepeče Vroče srce meni v prsih mrzlih — YTidiš, tudi jaz sem nekdaj pela . . .u Jakobina drobna, dete zlato, Ki jej nikdar ne poide pesen, Stopi se na sredo sobe gorke In takó zapoje mamki starej :
„Zima je od zunaj, huda zima — Blagor mu, kdor górko sobo ima, Da pri peči greje se lepó In zapóje pesen si lahkó.
Jakobina, tvoja vnuka mlada, Pesni drobne svoje póje rada,
Jakobino!
Ker ledene zime hudi mraz Solz jej ne privablja na obraz.
Tù pri peči gorkej ! . . . Kje na sveti More se prijétneje živeti?
Srečnejših ljudi j, jaz menim, ni, Kakor, bàbica, své jaz in ti.
Vender, glej, zelò so redki časi, Da bi ràdostni ti bili glasi — Na obrazi vidim redko sméh, Večkrat solze v tvojih zrem očeh.
Kadar zlati osivé mi kodri, In obrazek mi ovene bodri,
Radost mi ne mine, dobro vem, Večje se še nàdejati smem ..."
Sluša bàbica to pesen lépo, Zopet zgane se in Jakobino, Njo, ki roži je jednaka pestri, Z vso ljubeznijo na srce stisne In s poljubi zamaši jej usta. Pfttlej pa na stol pri peči sede Ter s slabotnim glasom svojim resno Jakobini tó v odgovor reče: „Dete moje, ko ti pride starost In ko zrla bodeš kakor jaz V prešle dni mladosti svoje srečne, Tdkrat klicala boš solznih lic: Ti mladóst, življenja svetla dòba Ki si dala mi, kar človek more Vživati radósti in veselja, Ti zajedno si nam kratka dóba Sanj blestečih, doba lepih nàdej — Starka kličem : Zdrav na té spomin!... Vender ako hočeš, da objemal Tožno bo vesel spomin ti dušo, Ne zapravi časa zlatega, Ne zapravi, moja Jakobina!"
Modist.
Na Miklavžev večer.
fya.i menite ?" rekla je mati svojima hčerkama, „kaj immite, ali vam hode prinesel kaj sv. Miklavž? Ali sta vže kaj prosili? Prositi je treba, ako želimo kaj dobiti."
„O dà, dà," oglasi se Anica, „jaz-sem ga vže prosila, da mi prinese nogavice in nove čreveljčke, katerih najbolj potrebujem, ker so moji vže stari in raztrgani," „Oneum-	_ je slišala
igrač." To	Miklavžu,
zasliši se zunaj pred hišo velika vika in krika ter rožljanje z verigami. „O jej-mina. kaj neki je to." zavpijeta Anica in Katariuka ter skočita k oknu. Ali kako se ustrašita, ko vidita čudnega človeka s črnimi lasmi in črnim obrazom ; glavo je imel s cunjo ovito, skakal in plesal je po cesti, kakor kak divjak in pri vsakem oknu zavpik „Ali je pri tej hiši kaj otrok, ki ne molijo in ne poslušajo svojih starišev ? Ali morda tudi kaj takih, ki bi vse radi imeli le od starišev, a delati
iioCeju nič, da bi jim povrnili dobrote. Jaz iščem takih otrok, da jih naznanim sv. Miklavžu in mu povem, da ne zaslužijo, da bi jim kaj prinesel." Kata-rinka se tega zelò ustraši ter hoče od okna k materi, da hi .se. skrila. Ali mati pristopi k oknu, prime Katarinko čez pas in jej reče: „O le tukaj ostani iu poslušaj, kaj pravi oni človek, ker ravno ti si taka. da želiš vse od starišev imeti ter nikoli ne vprašaš, od kod naj vzemü. Tebi so le slaščice pred očmi. na druge potrebnejše stvari pa ne misliš." — In slišal je te materine besede óni črni mož, ki je skakal in plesal pod oknom, nasmija! se, stresel z verigami in zdirjal naprej.
In kaj mislite, kaj je prinesel sv. Miklavž Anici in Katarinki?
Ko se drugo jutro Anica in Katarinka zbudita in pogledata, če jima je sv. Miklavž kaj prinesel, najde Anica najlepše nogavice in lepe nove črevlje, a vrhu tega še lepo ruto in lepo molitevno knjižico. — In Katarinka? Kaj pa ona? O jčjmina! poln pehar suhega kruha, nekaj suhiJi češpelj in krbljev, vrhu tega pa strgane črevlje in zakrpane nogavice.
„Ali vidita zdaj," rekla je mati, „sv. Miklavž je storil takó. kakor sta si želeli. Oni črni mož je slišal vse. pa mu je povedal.	—iS.
ročici ljubi! pač se vže veselite in komaj pričakujete dneva sv. Miklavža.
lakaj bi se tudi ne veselili in z radostnim srcem ne pričakovali velikega prijatelja nežne mladine — sv. Miklavža? Ako ste pridni, poslušni in se radi učite, izvestuo vam prinese sv. Miklavž mnogo lepega in koristnega.
Glejt«, ljubi prijateljčki moji, ta navada, da sv. Miklavž nosi pridnim otrokom lepih darov ni povsod doma. V laških Tiratili in malo ne po vsej laškej deželi in tudi po drugod ne nosi, kakor pri nas, sv. Miklavž, ampak sv. Lucija. God in praznik sv. Lucije se obhaja v 13. dan meseca grudna.
Otroci se zelò vesele sv. Lucije. Sv. Lucija jim prinese mnogo lepega, dobrega in koristnega. Otroci vže komaj čakajo predvečera sv. Lucije, ker takrat nastavijo sv. Luciji plošček na okno, da jim kaj prinese. A sv. Lucija ne pride sama: njen zvesti služabnik pripelje na uzdi lepega oslička, na katerem sedi z lepimi darili bogato obdana sv. Lucija. Otrokom je treba skrbeti, da se ne zamerijo služabniku uiti ljubej živalici — osličku sv. Lucije. Zatorej denejo v plošček otrobov pomešanih sè sólijo, ker to osliček sv. Lucije najraje jé. Služabnik pa je truden in upehan in kadar je hud mraz. ga še celò zebe: zatorej postavijo za njega na okno poleg ploščeka tudi kozarček, v katerem je nekoliko vina — kar popije služabnik sv. Lucije in se takó okrepča za daljni pot.
Dolgo čakajo otroci, ili še v posteljci čujeju. da hi slišali zvonček, ki ga nosi na vratu osliček sv. Lucije, ali naposled vender le zaspe.
Sv. Lucija.
Drugi dau (sv. Lucije dan) se veseló pridni otroci lepili darov, ki jim jih je prinesla sv. Lucija. Malopridneži in lenuhi so žalostni, ker jim je prinesla sv. Lucija „šibo" ali je pa pustila njihove ploščeke prazne ter se niti ozrla ni nanje.
Takó je v vsakej deželi kaj posebnega, kaj novega. Jaz mislim, da sv. Lucija nosi po nekaterih deželah otrokom zato, ker bi sv. Miklavž imel preveč opravila, ako bi hotel sam obiskati vse dežele, vsa mesta, vse vasi in vsako hišo, kjer prebivajo pridni in dobri otroci.
A zdaj vam vsem, čitateljčkom mladim, iz srca želim, da bi bili vedno dobri, pridni in pobožni; ako me bodete slušali, izvestno vas ne pozabi sv. Miklavž, in vara kmalu prinese lepih in koristnih darov, katerih se bodete z veseljem spominjali še na svoja stara leta.	Anton Jaklič.
m
Telesno zdravje je veliko vredno.
(Konee.)
kazite si zob s slaščicami, tudi ne pregrizujte niti ne grizite orehov, leš-kov ali drugih takih trdih stvarij. I sta si po večkrat pridno izmivajte. Se slabite si očij. Me glejte dolgo v soluce; varujte se, da vam ne pride škodljivi prah v oči. Ge vam kaj v oči pride, ne mencajte jih, ampak skušajte dotično stvar z lehka spraviti iz očij.
5. Posebno se varujte strastij ; ne samó da so pregrešne, ker nasprotujejo božjim zapovedim, one so tudi zelò nevarni sovražniki zdravju in življenji.
Varujte se sovraštva, ker po njem kri vzkipi, nepokoj nastane, slast do jedi mine, ter blédoat in medlost nastopi. Zavjd ali nevošljivost požre najboljše moči življenja, vzame spanje in je podobna kostnemu raku. Jeza je večkrat vzrok smrtnih boleznij, ker slabi človeško telo in ga konča. Marsikdo je od strahii umrl, ali si je pa zavoljo vednih skrbij, strahu, žalosti in gnjeva zapravil svoje zdravje in si nakopal boléhavo življenje. Pa tudi preveliko, nezmerno veselje vas lehko v naglo smrt pripelje. Zatorej naj se človek vže v mladosti privaja, da krati svoje želje in strasti ter pohleven in priprost postaja. Ce vas pa vender jeza ali kaj drugega takega hudo poprime, pojdite vhi. in zamislite se v kaj druzega ter ne jejte in ne pijte poprej, dokler si niste popolnoma ohladili jeze.
t). Najboljši pripomoček, da si zdravje ohranite, je delo. Z delom se ohrani in pomnoži telesna moč. Navadite se torej delavni biti. Samó toliko glejte, da ne bodete delali čez svoje telesne moči. S plesom, tekom in skakanjem so si vže marsikateri otroci neozdravne bolezni in še celò smrt nakopali. Po velikem gibanji ali prevelikem trudu ne pojdite takój k počitku, ampak le počasi.
Najboljši počitek po trudu in delu je spanje, pa le nikar ne spite predolgo : sedem ali osem ur je dosti, da se naše telo v spanji izpočije in okrepi. Ne spite v debelih pernatih posteljah, pa tudi ne z rokami pod glavo, niti s ključenim
telesom. Navadite se, zvečer kmalu k počitku in zjutraj zgodaj na noge. Zgodnja danica pridnim zlatica.
Pomnite otroci ta pravila, ki vam je podaja „Vrtec," da si obranite telesno zdravje, in ravnajte se vse svojo življenje po njih, izvestno vam ne bode škodovalo.

Zima.
'o zimi počiva zemlja in si nabira liovib močij za prihodnjo vzpomlad. i Zemlja je kakor človek. Tudi človek potrebuje pučitka, gre zvečer spat, da zjutraj vstane zdrav in krepak. Drevesa so zgubila svojo lepo zeleno obleko in stojé góla; cvetice so odevetele. trava po travnikih je zvenela in vso je tiho.
Ni je ptičice pevke, ki bi nas razveseljevala s svojim milim peljem, in tudi pastir ne žene več svoje črede na pašo. Mraz, hud
mraz je po zimi in ljudje se oblačijo v debelejšo obleko in kožuhe.
Zdaj vže ne moremo biti brez peči. V peč kurimo. da imamo gorko v izbi.
Mnogo je
ubožnili ljudij, ki nimajo ne drvne obleke ; taki ljudje morajo zmr-zovati. Pomagajmo jim, ako premoremo !
Voda po zimi zmrzne in naredi se led. Potoki in reke so z
ledom pokrite. Sneg pada v gostih in debelih kosmih na zemljo ter pokrije polje in travnike, pota in strehe. Otroci se snega zelò vesele in ga radi pristrezajo v roke. Pod snegom raste mlada ožimina; sneg jo varuje, da ne pozebe.
Tudi zima dela otrokom mnogo veselja. Vozijo se na sanéh, dričajo se po ledu ali si pa naredé ob mehkejšem vremenu sneženega moža.
Ob dolgih zimskih večerih so otroci najraje doma v hiši. Igrajo se ali čitajo dobre in koristne knjige.
Rožič je za otroke po zimi najlepši iu najveselejši praznik.
(Po „Kdlnrr-ju" prel. lr. Tomšič.)

Kaj narava pripoveduje otrokom.
I [V, Wiedemann-ii posi. Anton Brezovnik.)
Jablana.
(Konec.)
V))^ edem in sedemsetkral sem vže praznovala vzpomladansko vstajenje, sedem ß&r in sedeinsetkrat vže menjala zeleno poletno obleko z belim zimskim kožuhom.
A sedaj se mi je jela bližali starost z vsemi svojimi slabostmi. Kri se mi počasneje pretaka po žilah, obleka ni več tako praznična, kakor je bila nekdaj in koža se mi je jela grbančiti. Tudi udje mi niso več tako živi in gibični, kakor mi so bili nekdaj ; nekateri so vže popolnoma otrpeli in moči me vidno zapuščajo. Tudi v nogah nisem več dovolj trdna in bojim se, da me prvi silni vihar podere na tla. Sadja obrodim le še malo kaj dobrega in redko kdo se mi zahvali zanj. Ni dolgo tega, da sem slišala od dveh tu mimo idočih mladeničev bridkostne besede, ki so me globoko zabolele v sree. Pogovarjala sta se o meni, in jeden je dejal: „Zakaj neki stoji ta stara jablana tukaj? Nič prida sadii ne donaša več, le drugim boljšim drevesom jemlje prostor." In drugi je pristavil: „Jaz bi jo bil vže davno zagnal v peč!"
Bridke so bile te besede za mene, a tolažila sem se s tem, da se tudi vam ljudem ne godi nič bolje. Ali ni morda žalostna resnica, da je človek, ko postane star in slaboten, ko se 11111 začne lice grbančiti, zobje in lasje izpadati, poprej živahni in gibični udje zastajati, mladini v posmeh in zaničevanje ? To vidite lahko vsak dan, kako živahna, vesela in brezskrbna mladina s prekim očesom gleda na starega človeka, posmehuje se njegovej slabosti in mu zavida še to malo veselja, kar ga iina.
Ali niste morda še nikoli šlišali iz list mladih ljudij besede: Čemu je še tega starca treba na svetu ? Ni za nobeno rabo več, le poglejte ga, kako vže komaj lazi itd. Dà, da, mladina le premalo misli na to, da tudi ona postane stara in nadležna, pa tudi njej ne bode prijetno takrat slišati zasmehovanja. Zatorej, otroei moji ljubi, bodite vedno prijazni in ljubeznjivi s starimi ljudmi, da vas Bog ne udari !
Takó tudi jaz nisem zdaj nič drugega nego uboga, življenja sita, stara jablana. Prišel je necega dne moj gospodar Ciril, ki se je z menoj vred postaral — siromak je vže ves siv in polomljen — k meni, ter mi prinesel dve leseni podpori, ki ju je uprl pod moji rami, rekoč: „Na, prijateljica moja stara, vzprejini zadnjo dobroto iz mojih rok. Skupaj sva bila mlada in skupaj sva se tudi postarala. Skoraj se umakneva oba mlademu zarodu. Dobro zavest imava, da sva storila dobrega, kolikor sva mogla, in lahko zdaj pričakujeva najine poslednje ure. V jednem grobu bodeva počivala skupaj. Ukazal sem namreč v svojej oporoki, da moji otroci, kadar me podere smrtna kosa, napravijo iz tvojega lesa krsto, v katerej naj počiva moje truplo."
Na poprej omenjenih lesenih podporah sem podaljšala še za nekaj časa svoje uborno življenje. In ravno v tem času se je vršilo najlepše dejanje mojega
življenja. Resila sem namreč mlademu človeku cvetoče življenje. Nii, poslušajte, kako je to bilo, in potlej sem pri kraji s svojo pripovestjo.
Bilo je silno vročega poletnega dne. Črno-sivi oblaki so se pripodili nad mojo glavo in kmalu je nastala strašna nevihta. Bliskalo in gromelo je, da je bilo človeka gróza iu strah. Dež je lil, kakor iz škafa.
V tej liudej uri priteče deček po cesti. Takoj sem ga spoznala. Bil je moj velik sovražnik. Večkrat me je bil vže okradel in večkrat kamenje metal vame. Ko me ngleda, takój steče k meni, dà bi ga vzela v zavetje pred hudo nevihto Ni menda prav nič pomislil, v kako nevarnost se je podal. Smilil se mi je deček, ki je bil drugače vedno polu veselja in življenja, zatorej sem sklenila rešiti ga, da-si mi je bil sovražen. In kako naj ga rešim? Otresla sem svojo glavo s tako silo nanj, da je deček kmalu spoznal, da bode še bolj premočen, ako bode stal pod menoj. To gaje storilo nejevoljnega in šel je naprej. Ali komaj je bil le nekoliko korakov od mene, zabliska se, kakor bi bilo vse v ognji, zagroini in strela trešči vame, da mi razkolje vso levo stran od vrha do tal. Postala sem hròma. a tolažila sem se s sladko zavestjo, da sem svoje življenje završila z blagim dejanjem.
A nè. še nekaj vam moram povedati, kar mi srcè teži. čujte torej, naj vam povem tudi to,
Z menoj in mojimi sestrami v zvezi je stara, žalostna dogodba : Moja sestra je bila .ona jablana, ki je v onih srečnih ali nesrečnih dneh — kakor vže hočete — stala v sredi paradiža, .fabiana je bila ono drevo, o katerem je Bog Adamu in Evi dejal : „Od vseh dreves smeta jesti sad, le od drevesa, ki stoji sredi vrta. ne smeta jesti. Oe bosta jedla, bosta umrla." .Jablana jo bilo ono drevo, na katero je bila zlezla kača zapeljivosti ter tako spravila vso nesrečo na zemljo. Jablana je bilo drevo, raz katero je lažnjiva pošast povzdignila svoj sladki in zapeljivi jezik. Jablana je bila. pod katero sta storila prva človeka prvi greh ter tako izgubila svojo nedolžnost in milost božjo. Jablana je bila, na katere zelene liste je privezan prvi sklep neizmerno dolge verige vseh hudobnih dejanj — strašna zgodovina greha. Oj kako žalosten spomin, otroci I
Zatorej, opominjam vas, spomnite se vselej na to dogodbo, kadar koli ugledate katero mojih sester. Spomnite se vselej prvega lažnika — laž njive kače, ter bodite vedno pripravljeni, da jej starete glavo, ker nikoli ne veste, kako blizu ali kako daleč je od vafl.
In zdaj sem pri kraji. Glejte, da to, kar vam sem pripovedovala, ne bode zaman. Spomnite se včasih tudi mene, stare jablane, katerej kmalu zapoje sekira, da me spravi iz tega sveta.
In tako vidite, otroci ljubi, da je človeško življenje zelò kratko, da je vse minljivo, karkoli ga obdaja, da vsako posvetno veselje mine, in v hipu splava. Blagor njemu, kdor je o pravem času dobro seme sejal; njemu bode tudi smrt prijetna brv za prestop iz tega v drugo, boljše življenje.
Msije m erette.
Bešitev rebusa in odgonetke ugank v 11. „Vrtcevem" listu:
Rešitev rebusa: Čednosti so krasne eve tiče, ki rastó in
cveto r dobrem človeškem srci.
Prav so ga rešili: Gg. Jak. Inglič. nadučitelj v Idriji ; Ivan Kuret, naduč. v Šmariji pri Kopru ; M. Pant, naduč. na Dobrovi : F. Staufer. naduč. pri sv. Katarini nad Trbovljcm (Štir.); Jos. Vidic, naduč. v Št. Pavlu v Savinjskej dolini (Štir.): Tone Porekar, naduč. in Ant, Lesjak. |K)duč. na Humu (Štir.); G. Koželj, učit. pri Sv. Gothardu; M. Vurnik. org. v Mirni Peci; Jernej Pire in Jos. Kumar v Idriji ; Jožef Erjavec na Vojskem : France PeterneJ, mladenič v Novakih (Gor.) ; Leon Mencinger, uč. mešč. šole v Krškem ; Vladimir in Milan Pertot, dijaka v Trstu: Pr. Ledrarjev, Mat. O brni kov, Jer. Rožičev. dijaki in Boris /ara i k. uč. v Ljubljani : Friderik Drobnič in Ferd. Plaskan, uč. v Hraslovčah (Stir.); Dra-gotin Koderman. uč. v Frakoloveiu (Štir.), Jož. K ran er, uč. pri sv. Ani na Ščavnici (Štir.); Val. Gril, uč. v Št. Ilji pri Gradiču (Štir.) ; Kari Pe-stevšek. uč. v Slivnici pri Mariboru. — Gospa A. in gdč. T. Treven in A. Murnik v Idriji: M. Kramar, učit. v Braslovčah (Štir.) : M. Pustišek, uè. sopr. v Blagovni : M. Treble, uČ. sopr. v Otaleži (Gor.); Roz. Vizjak, učit. sopr. v Gorenjej Ponikvi (Štir.): Alojzija Dolenec, gdč. v Ajdovščini; Marija in Leopoldina Rant, gdč. na Dobrovi : Albina Rupnik. gdč. v Leskovei : Minka VerbiS, gdč. v Bistri : Micika Kropej, uč. v Zrečah (Štir.): Anica Planinec, Matilda Rössner, Emilija Jarc. Marjeta
Bosna k, Terezika Hojnik. Lenika Jubart. Leopoldina Drobnič. Ivana Korun, Franca Primožič. Kristina Jeraj, Marija Hadišek, Jožefa Pšakar Marija Plaskan. učenke, in Marijca Rössner. si-velja v Braslovčah (Štir.) : Elizabeta Košiea, Juli-jana Čančar, Antonija Dragar in Marija Čančar, učenke v Ojstrici (štir.); Ana Milavec. Frančiška Matičir. Rezika Rovan. Ivanka Podboj. Ivanka Primožič. Frančiška Marinšek, Marija Kr aio veo. Pepica Novak, Franika Benčan. Mici Kolar. Marijca Petrič, Ivanka Blažon in Marjetica Ivančič, učenko v Planini ; Lizika Breg. Terezija Koban in Julika Žigrt, učenke v Slivnici pri Mariboru; Rozika Reizinger. Terezika Bračič, Julika Pečnik, Terezika Drobnič in Katika Purg, učenke v Selali pri Ptuji.
Odgonetke »gank:
1. Povsod jedo, dokler niso siti: 2. Škarje: 3. Šivanka; 4. Klešče; 5. Mlin.
MC" Imamo še nekoliko nepopolnih „Vrtčevihu letnikov z leta IS U O., pri katerih manjka samo število. Kdor zdi tak nepo-polen letnik imeti, dobi ga s poštnino vred za SO kr.	Vpravništvo „Vrtčevo."
I.IhIiiicn. Gosp. Vr. S. T. v Lj.: Lep» hvaln m po- / slane stvari : pride na rrsto prihodnjič, danes ni bilo mogoče l'rosimo še večkrat kaj : — .luitko R v G. : Lopa hvala : pride na vrsto! I>a ste nam zdravi: - Gosp. Miroslav: Vnsej posonci ...Materina molitev" bi .«e treba mnog" poprave. V tej obliki ne moremo i. njo v javnost. — K. G. v Itotjali : l)obé se še vsi listi letnšiijep» .Vrten." a narornina se naprej plačuje.
(Rešitev in imena rešileev r prihodnjem listu.)
Mt~ Vabilo k naročbi. ^m
Denašnji list zvršuje dva in dvajseto „ Vrtčevo" leto. in ako Bog dti, začne „ Vrtccu s prihodnjim letom svoj tri in dvajseti tečaj.
Pralno rabimo k novej naročbi, sveta dolžnost nam je, da se prav iskreno zahvalimo vsem ónim našim in „ Vrtcev fon" prijateljem. ki so nam z naročnino in nabiranjem naročnikov v to pripomogli, da se je „ Vrtec" mej našo dobro slovensko mladino širil ter se vže dva in dvajset let tudi ohranil. Ti naši prijatelji, tega smo si. svésti, skrbeli bodo tudi Še dalje, da se ,, Vrtcu" njegov obstanek zagotovi. A tudi mi od svoje strani smo si prizadejali vse, da bi, Jcolikov mogoče, zadovólili svojim prijateljem in naročnikom. J)a-si' je bilo naše podjetje v preteklih letih silno težavno, vender se nismo bali ne truda ne obilih troškov pri ,, Vrtčevem" izdava nji in uredovanji. Še vsako leto se je nabralo tolilco naročnikov, da smo list izdajali, da-si težarno. a vender brez kake gmotne izgube. V prvej vrsti gre tedaj hvala vsem ónim rodoljubom in prijateljem naše slovenske mladine, ki so naš list podpirali z rédno naročnino ; ako bi teh ne bilo, tudi bi ne imel zdaj „ Vrtec" ónih tal v našem narodu, kakor jih ima ; od vseh stranij nam dohajajo poročila, da se je „ Vrtec" našej mladini takó omilil, da ga povsod z veseljem čitajo.
Zatorej se hočemo v bodočem letu zopet- žrtovati v dušni in telesni prid naše slovenske mladine. Skrbeti hočemo tudi r prihodnje, da se nam naša nežna mladina ne izneveri, ne iztuji in ne okuži v sedanjih jako burnih časih, nego da raste Bógu in ljudem na čast in veselje ter v korist in blagor drage nam domovine.
Da pa to svojo težavno nalogo srečno izvedemo, prósimo vsakega pravega rodoljuba in prijatelja slavenske mladine, naj nam ne vzkrati svoje podpore, temveč prizadeva naj si, da nam še vsaj po jednega novega naročnika pridobi. Kdor se ne more sam naročiti na naš list, prosimo ga, naj ga komu drugemu priporoči v podporo in naročbo.
Brez obile naročnine dobrega lista izdajati ne moremo, a slabega lista izdajali ne bi radi : zatorej se nadejamo, da naša prošnja do slovenskih rodoljubov in prijateljev slovenske mladine ne ostane brez uspeha.
Program našemu listu ostane tudi bodoče leto neizpremenen, to je, kakor do sih dob, takó ostane „Vrtec" tudi v prihodnjem letu še redno to, v kar je od-mrnjen : slovenskej mladini v pouk in zabavo.
Prizadevali si bodemo. da bode vsak njegov list z bodočim letom zanimiv ne samó po vsebini, nego tudi po različnosti sestavkov. Vsebina mu bode taka. da bode ustrezal male} a tudi bolj odraslej slovenskej mladini, slovenskim učiteljem, sta/rišem in sploh odgojiteljem mladine.
Cena „Vrtčeva" ostane še vedno ista, namreč:
Mt* Za vse leto £ gld. 60 kr., za pol letu 1 gld. 30 kr.
Naročnina naj se nam še ta mesec pošlje, da bodemo znali prirediti primerno število listov.
Uredništvo „ Vrtčevo,"
mestni trg Her. 23 v Ljubljani.
„Vrtee" izhaja 1. dné rsaceg» meseca in stoji xa rse leto 3 gld. 60 kr., » pol leta 1 gld. 30 kr. Napis: Upravniatvo »VrtÉeTO*, mestni trg, Ster. 83 r Ljubljani.
Isdajatelj, založnik in urednik Ivan Tom&č. — Natisnila Klein in Kovač v Ljubljani.