Cornelia Frey: Volksmord an der Drau - prednatis iz Neues Forum (str. 2) LETO XXVIII — Številka 13 25. marca 1976 Cena 4.— šil. P. b. b. Erscheinungsort Klagenfurt. — Verlagspostamt 9020 Klagenfurt Pogovor o zakonskem osnutku Koroški Slovenci smo vedno pripravljeni na resna pogajanja z avstrijsko vlado. To dejstvo so v četrtek preteklega tedna ponovno potrdili predstavniki koroških Slovencev pri razgovorih z izvedenci treh v parlamentu zastopanih strank pod vodstvom sekcijskega šefa dr. Pahra. Zastopniki Slovencev Filip Wa-rasch ter Karel Smolle za NSKS in dr. Franci Zvvitter in dipl. inž. Feliks VVieser za ZSO so uvodoma naglasili, da k predmetnemu osnutku zakona o narodnih skupnostih (pospeševalni zakon) ne morejo zavzeti nobenega podrobnega stališča ter da ga morajo v celoti odkloniti, ker poskuša revidirati državno pogodbo in onemogočiti sedanje manjšinsko vodstvo ter ga izločiti iz družbenega dogajanja Koroške. Navsezadnje pa za-(Dalje na 8. strani) Resolucija, sprejeta na protestnem zboru Odborniki in krajevni zaupniki vseh narodnih organizacij koroških Slovencev, zbrani na protestnem zboru dne 21. 3. 1976 v Celovcu, odločno protestirajo proti nameravanemu ugotavljanju manjšine in reševanju odprtih vprašanj na osnovi številčne moči slovenske narodne skupnosti. Tako nameravano ugotavljanje in zlasti način reševanja člena 7, kakor je predvideno v osnutku tako imenovanega zakona o narodnih skupnostih pomenita poskus revizije državne pogodbe, na katero koroški Slovenci nikdar ne bomo pristali. Z vso ostrino odklanjamo poskus, da bi mednarodni dokument, ki slovenski in hrvaški narodni skupnosti v Avstriji zagotavlja pravico in zaščito njunega obstoja in nadaljnjega razvoja, izdolbli in nadomestili z zakonom deklarativnih manjšinskozaščitnih določb brez zakonite notranje državne in mednarodno-pravne sankcije. Koroški Slovenci se bomo zato proti tem naklepom odločno branili in se zavzeli za to, da jih preprečimo. Načela in pravice, ki jih vsebuje člen 7 državne pogodbe, so za nas neodslovljiva in bi njihova samovoljna revizija nujno dovedla do še hujše zaostritve političnega vzdušja in stanja v deželi m do nevarne eskalacije nacionalnih emocij. Odgovornost za tak razvoj bi nosili tisti pristojni činitelji, ki že dvajset let zavlačujejo rešitev člena 7 in surovo prezirajo vse konstruktivne predloge prizadete narodne skupnosti za rešitev njenih življenjskih teženj. Koroški Slovenci po svojih predstavnikih, zbranih na protestnem zboru, ponovno poudarjamo in izjavljamo svojo pripravljenost, da konstruktivno sodelujemo pri rešitvi naših življenjskih vprašanj. Naša in nobena narodna skupnost pa nikdar ne more pristati na rešitve, ki ne zagotavljajo njenega obstoja ter ne upoštevajo njenega življenjskega prostora in njenega avtohtonega bivališča, marveč poskušajo proti določilom državne pogodbe potom ugotavljanja narodni skupnosti bistveno okrniti z njenim doprinosom v antifašistični koaliciji priborjene in v mednarodnem dokumentu zagotovljene pravice in zožiti njen življenjski in naselitveni prostor na Postranske in odrinjene rezervate. Koroški Slovenci nad 1500 let živimo na Koroškem in hočemo v svoii domovini živeti kot enakopravni med enakopravnimi! Pridite na DEMONSTRACIJO SOLIDARNOSTNEGA KOMITEJA proti ljudskemu štetju posebne vrste -za izpolnitev člena 7 v petek, 9. aprila 1976 Zbrali se bomo: PRED CELOVŠKIM GLAVNIM KOLODVOROM OB 17.30 Odhod: OKROG 18. URE Zaključna manifestacija: STARI TRG, ZAHODNI DEL SOLIDARNOSTNI KOMITE ZA PRAVICE KOROŠKIH SLOVENCEV SOLIDARITATSKOMITEE FUR DIE RECHTE DER KARNTNER SLOVVENEN Proti »ljudskemu štetju posebne vrste" - za izpolnitev člena 7! Letos so se konec februarja vrhovi treh političnih strank, zastopanih v našem parlamentu, zedinili, da nas bodo »prešteli na poseben način" (to pomeni: ugotavljanje manjšine). S tem so dokončno popustili davni želji tistih političnih sil, ki jim je naša narodna skupnost trn v peti. Popustili so tem silam, • četudi je takšno »štetje posebne vrste" odločno odklonila široka avstrijska demokratična javnost, tako organizacije kakor tudi osebnosti najrazličnejših političnih in svetovnonazorskih smeri in • četudi so koroške slovenske organizacije povedale, da koroški Slovenci pri takem ugotavljanju manjšine ne bodo sodelovali. Solidarnostni komite za pravice koroških Slovencev, v katerem so se združile organizacije in osebnosti različnih svetovnonazorskih in političnih smeri obeh deželnih jezikov, to »štetje posebne vrste" odločno odklanja, • ker nasprotuje duhu in vsebini sedmega člena Avstrijske državne pogodbe iz I. 1955, kjer pravice narodnih manjšin niso vezane na njihovo številčno moč, • ker takšno ugotavljanje nasprotuje mednarodnim navadam in demokratični ureditvi manjšinskih vprašanj, • ker avstrijska vlada in pristojne oblasti prav dobro vedo, kje na Koroškem Slovenci živijo, drugače vendar tudi I. 1945 ne bi bili vedeli, v katerih šolskih okoliših je treba uveljaviti šolsko odredbo o dvojezičnem pouku, • ker bi načrtovano ugotavljanje manjšin, ki ga po novem zakonskem osnutku vsak čas lahko izvedejo tajno ali javno, sporazumevanju obeh narodov na Koroškem in Gradiščanskem prizadejalo hudo silo in škodo, • ker bi se s tem ugotavljanjem manjšin razvneli nacionalni spori in bi se razpasla narodnostna mržnja v neštetih krajih južne Koroške, • ker bi to ugotavljanje zaobjelo samo tiste slovenske rojake, ki kljub nacionalističnemu pritisku doslej še niso klecnili in se svojemu narodu še niso odtujili, • ker bi po vsem tem tako ugotavljanje tiste osebe, ki se priznavajo za Slovence, še dodatno v nič devalo, • ker bi bilo nepravično in manjšinama sovražno, ako bi ju za izpolnitev njunih pravic preštevali celih dvajset let po podpisu Državne pogodbe. Zato protestiramo proti načrtovanemu ugotavljanju manjšine in prosimo tudi vas, da jasno in odločno odklonite to »štetje posebne vrste". Mogočna manifestacija proti preštevanju Osrednji organizaciji sta klicali — in odzvalo se je mnogo ljudi, da protestirajo proti načrtovanem preštevanju, pa tudi proti naklepom zvezne vlade, potom zakona narodnih skupnosti (Volksgruppen-gesetz) odvzeti centralnim organizacijam pravico govoriti v imenu manjšine. V Veliki dvorani Doma glasbe se je zbralo nad 700 ljudi, precej ljudi pa je preko zvočnikov poslušalo izvajanja govornikov na hodnikih in tudi v srednji dvorani. Zborovanje je o tvoril in vodil nekdanji slovenski poslanec v deželnem zboru za časa 1. republike Janko Ogris st. Izrazil je svoje veselje nad tako številno udeležbo in to vrednotil kot izraz zaupanja slovenskega človeka svojemu vodstvu. Prvi govornik je bil osrednji tajnik Narodnega sveta koroških Slovencev Filip VVarasch. Obširno se je bavil z najnovejšim osnutkom zvezne vlade v zvezi z zakonom o narodnih skupnostih. Ta osnutek preprečuje vsako uporabo slovenskega materinega jezika, je karak-teriziral VVarasch bistvo tega osnut- ka. (Njegov govor prinašamo na 3. strani). Nato se je oglasil k besedi zastopnik Solidarnostnega komiteja, asistent na celovški univerzi mag. Steingress. Predstavil je navzočim platformo solidarnostnega komiteja. Na podlagi tega papirja deluje dosedaj nad 25 organizacij. Ena najvažnejših aktivnosti solidarnostnega komiteja bo, da opozarja in aktivira koroško prebivalstvo za demonstracijo 9. aprila v Celovcu. Ta demonstracija bo v zelo ugodnem trenutku. Prvič so večinske stranke postale precej nesigurne, drugič pa solidarnostno gibanje med nemškim prebivalstvom stalno narašča. Cilj demonstracije je zbrati čim več tudi nemškogovo-rečih, da se prepreči ugotavljanje. Solidarnostno gibanje, ki deluje tudi že na Dunaju, mora postati široko vseavstrijsko gibanje. Ob koncu pa je mag. Steingress spomnil na besede nekdanjega zastopnika solidarnostnega komiteja iz leta 1973, dr. Hellvviga Valentina, ki je tedaj dejal v Globasnici: »Artikel Zastopnik Solikoma Steingress 7 ist nicht nur ,naša pravica', son-dern auch ,unser RechtT Nato je spregovoril predsednik ZSO dr. Franci Zvvitter. Tudi on je dejal, da so koroški Slovenci več kot pol stoletja zaupali besedam krščanskih in socialističnih politikov — z rezultatom, da danes nočejo vedeti, ali sploh še obstajamo. (Izvleček iz njegovega govora na 2. strani). Tajnik Zveze slovenskih organizacij dipl. inž. Feliks VVieser je nato pozval vse navzoče, naj prispevajo vse, kar je v njih močeh, da bo demonstracija 9. aprila čim bolj uspešna. Član predsedstva NSKS Karel Smolle je nato prebral resolucijo, ki so jo navzoči z močnim aplavzom potrdili. O zborovanju so obširno poročala vsa množična občila. Poleg zastopnikov časopisja je snemalo na prireditvi tudi troje kamera-teamov. CORNELIA FREY: Volksmord an der Drau DIE KARNTNER SLOVVENEN VOR DEM LETZTEN AUFGEBOT Die Karntner Slowenen leben seit Jahrhunderten in einem deutschen Umerziehungslager. Sie miissen in ihrer Heimat umdenken, umreden, umarbeiten, umfuhlen. Ihre Eindeutschung soli die „kommunistische Ge-fahr“ abwehren und sie an den untersten Rand der „freien Marktvvirt-schaft" anketten. Im Oktober 1972 montierten militarisch organisierte Deutschnationale die zvveisprachigen Ortstafeln ab. Jetzt montiert die osterreichische Bun-desregierung den Karntner Slovvenen die Identitat ab: sie sind die Juden Osterreichs. Ehemalige SSIer wollen sie ans Karntner Hakenkreuz na-geln, und die Regierung liefert die Nagel dazu. Es gibt eine Sprache, in der man sich nur mehr fur immer verabschie-den darf: Slowenisch. Die letzten Worte, die in Osterreich slovvenisch geschrieben vverden, sind an die To-ten gerichtet — sie stehen auf den Grabsteinen der landlichen Friedhofe Sudkarntens. Chinesisch am Formular Die Spitzen der drei Regierungspar-teien haben die Minderheitenfeststel-lung beschlossen. Es wird die Fest-stellung einer „M i n i minderheit" sein — so wie sie sich Dr. Josef Feldner, Postbeamter und Obmann des Karntner Heimatdienstes, schon lange wunscht. „Versprochen — gehalten" (SPO-Plakat 1975). Das Stimmvieh soli auf allen vieren kriechen. Wer noch aufrecht geht, darf irgendvvo in den Karavvankentalern hausen — eine anthropologische Frem-denverkehrsattraktion, ein Fossil aus langst vergangener Zeit, in einem osterreichischen Bantustan. Was vor drei Jahrzehnten zur Ver-nichtung von Millionen gefiihrt hat, wu-chert weiter — diesmal unter demo-kratischem Gewand. Man braucht Men-schen nicht mehr zu erschieBen, um sie auszurotten, man zahlt sie ein-fach... weg. Die Mehrheit will es ja. Nur die Minderheit will nicht. „Ma soli uns net zohln! Wenn i an Bettler seh, i werd eam geben, was i kann. I schreib den Behorden ,Chinesisch' ins Formular. So a Minderheitenfest-stellung darf do in an Rechtsstaat nit sein. Nirgends steht im Staatsvertrag, es miaBn 5, 10 oder 20 sein, daB ma ihna a slovvenische Ortstafeln einistollt. In Karnten hama no ganz andere So-zialisten als wie in Wien drauBen! ,l wor a hochgradiger Hitlerjunge1, hot der Wagner gsogt. Aus is mit unsere Sympathien fur ihn. Und mit dem a no prahlen und wahlwerben!“ (ein Fleischhauer aus Globasnitz). VVahlerstimmen sind der SPO teurer als Grundsatztreue. Denn ihre Haupt-aufgabe ist es, „die Mehrheit zu be-halten und die VVahlen zu gevvinnen. Und das ist in Karnten mit einer anti-faschistischen Politik nicht moglich. In vielen Orten sind die ehemaligen Na-tionalsozialisten fast geschlossen zu uns gekommen. Auf die miissen wir Rucksicht nehmen — auch wenn sie sich innerlich fast kaum geandert haben" (so ein Karntner SPO-Funktionar zu Josef Hindels, Vorstandsmitglied der Sozialistischen VViderstandskamp-fer). Die Anbiederung an die Deutsch-nationalen ist den Parteien wichtiger als die Erfullung irgendeines Artikels in irgendeinem Staatsvertrag. Der Hei-matdienst und seine deutschvolkischen StoBtrupps haben das Kommando liber die Karntner Politik iibernommen. Die Staatsspitzen haben sich der Drohung des Organisationsleiters des Heimatdienstes, Ingenieur Franz Stourac, ge-beugt: Sollten ohne vorangehende Min-derheitenfeststellung neuerlich zwei-sprachige Ortstafeln aufgestellt vverden, vviirde man sie vvieder ausreiBen. Vor den Multis den Strich Karnten: das ist „groBe landschaft-liche Schonheit", die sich um einen Spottpreis ans auslandische Kapital schmeiBt. Karntens ausgeschnittene Dirndln vverben fiirs Heimatland. Der Karntner Mittelstand, Beamte, Ange-stellte, Bauern, Wirtschaftstreibende gehen vor dem EG-Kapital auf den Strich. Die Landesregierung macht den Zuhalter — mit subventionierter Bo-denbeschaffung, Forderung von Hal-lenbauten, Finanzierungshilfen, steuer-lichen Begiinstigungen. Exportforde-rungskrediten usw. Rassenreine Elite Das Karntner Wirtschaftswunder ist zur Schaffung einer rassenreinen Elite da. Untermenschen sind vvirtschaftlich rentabel. Man schafft vvenig Arbeits-platze und macht sie auf niedrigstem Lohnniveau gefiigig. Die Slovvenen sind die Armsten dieses Bundeslan-des. Einmal haben sie sich gevvehrt — im Partisanenkampf zu Ende des Zvveiten VVeltkriegs. Sollen sie es jetzt ein zvveites Mal versuchen? Um dieser Mdglichkeit vorzubeugen, erteilt der Karntner Heimatdienst am Benediktinerplatz 10 seinen Kamerad-schaftsbundlern, Abvvehrkampfern, Or-denstragern, Bergsteigern, Offiziersge-sellschaftern, Grenzlandlehrern, San-gerbiindlern und Freikorpskampfern —■ paramilitarische Heimatkunde. Spen-den sind erbeten an die Gevverbe- und Handelsbank, die Karntner Landeshy-pothekenanstalt und die Karntner Spar-kasse, Kennvvort: „Es gibt kein Slo-vvenisch-Karnten" (Zitate: KHD-Organ Ruf der Heimat). Dem Heimatdienst gehoren Spitzenpolitiker, Funktionare der offentlichen Vervvaltung, der Exe-kutive und der Privatvvirtschaft an. Also vvurden die Ortstafelsturmer nicht be-straft. Wenn der osterreichische Olympia-sieger Karl Schnabl (Familiensprache: Slovvenisch) bei seiner Ruckkehr in seinen Heimatort Achomitz/Zahomec vom Obmann des lokalen Sportverei-nes Doktor VViegele in slovvenischer Sprache begruBt vvird, hat der Heimatdienst bereits seine Pfuirufer zur Stelle — und das Fernsehen schaltet Kamera und Ton ab. Wer im interna-tionalen Hotel Musil in Klagenfurt auf Slovvenisch telefoniert, vvird von der Reception aufgefordert, Deutsch zu sprechen. Dagegen kann sich kein Slo-wene vvehren, denn „die Polizei ist nicht unser Freund" (Hofrat Dr. Josef Tischler, Obmann des Rates der Karntner Slovvenen). Wer im ervvahnten Hotel nach einer slovvenischen Bezeich-nung fragt, vvird entriistet nach hinten-unten vervviesen: „Mir scheint, vvir haben da so ein Stubenmadchen, die spricht diese Sprache." Pendler ohne Gnade Taglich pendeln 13.440 Arbeiter aus dem slovvenischsprachigen Teil Karntens nach Klagenfurt, rund 6000 aus dem deutschsprachigen Teil. Aus ihrer Gemeinde Bleiburg mus-sen von 1769 unselbstandig Berufs-tatigen 803 auspendeln. Von diesen arbeiten allein in Klagenfurt 307. Der Pendelzvvang fordert die Assi-milierung. Da die kommunalen Be-diirfnisse bei der Entvvicklung Karntens vvenig Rolle spielen, muB z. B. im Bezirk Volkermarkt fast die Halfte der unselbstandig ervverbstatigen Be-volkerung (41.2 Prozent) in den deutschen, industrialisierten Teil Karntens pendeln. Viele, hauptsachlich mann-liche Facharbeiter vvandern ab, emi-grieren ins Ausland — 29.000 Karntner in den Jahren von 1951 bis 1961. Slovvenen sollen nicht Kapitalisten vverden VVenn Betriebe gegriindet vverden, dann zuletzt im slovvenischen Teil Karntens. Von den 111 zvvischen 1960 und 1972 neuerrichteten Betrieben sind nur zvvolf in Sudkarnten. Nur sechs von diesen berucksichtigen die Be-diirfnisse der landlichen Konsumen-ten. Sieben vverden von auslandischem Kapital beherrscht. In sechs Betrieben produzieren die slovvenischen Arbeiter nur fur den Export. Auch bei der Gevvahrung von Krediten steht die slovvenische Bevolke-rung an letzter Stelle. VVenn slovve- PREDNATIS IZ NEUES FORUM nische Bauern um Kredite zum Stall-und VVohnungsbau oder zur Tierzucht ansuchen, dann „bleiben die Gesuche liegen, bis das Geld fur die Bezirke aufgebraucht ist“ (Hofrat Dr. Tischler). „Zu uns do obe kimman ja vadomt vvenig Sommerfrischler, mir sein ja entlegen und verschrian" (Visotschnig). Was das Existenzminimum betrifft, ist die Minderheit eine Mehrheit. Die Bauern und Arbeiter, die in einer Sprache denken, arbeiten, fuhlen, reden, vverden pausenlos von einer an-deren bedrangt. In den engen Stra-Ben und Fuhrvverksvvegen, durch die manche seit vielen Generationen gehen, stehen deutsche Ortstafeln, deutsche Aufschriften: „Was niitzen uns die slovvenischen Tafeln, vvenn das Volk nit lebt“ (der slovvenische Bauer Riedl aus Einersdorf). In einem landlichen Gebiet vvie Volkermarkt liegt die Zahl derjenigen, die nicht einmal das Existenzminimum von 3000 Schilling verdienen, um die Halfte hoher als in einem stadtischen Gebiet vvie Klagenfurt (16 bzvv. 10,4 Prozent im Durchschnitt der Jahre 1970/73). in Klagenfurt ist die Zahl der Spitzenver-diener (die Statistik setzt die Schvvelle mit 7000 Schilling monatlich an) um die Halfte hoher als im Bezirk Volkermarkt (27,3 bzvv. 17,1 Prozent 1970/73). „Der Herr vvar immer der Deutsche" (Hermann Velik, Burgermeister von Zeli Pfarre). „Deutsch“ der Adel, „deutsch“ die Stadte, Markte, Štifte, Klbster, Propsteien, „deutsch“ die Vervvaltung, Kultur, die hoheren Schulen; deutsche Geschichte — slovvenische Knechte, deutscher Profit — slovvenische Arbeit. Kein einziges Mal seit dem Jahr 1000, als sich die ersten VVehrpflichtvervveigerer in den Kara-vvanken ansiedelten, gelang es der (heute noch zu 94 Prozent slovvenischen) Bevolkerung von Zeli, eine Ge-meindejagd zu ervverben: die herr-schaftlichen Forstbesitzer haben die kleinen Bauernparzellen immer derar-tig durchgeschnitten, daB sie nie die gesetzlich vorgeschriebene Mindest-groBe erlangten, die zur Erklarung einer Gemeindejagd notvvendig ist. Noch immer gehort der 72 Guadratkilometer groBe Forst zu zwei Dritteln den GroB-grundbesitzern Maresch und Voigt. „Einen Unsrigen hat die Herrschaft nie ais Forster eingesetzt. Die Leute vvaren trotz harter, ausgebeuteter Arbeit sehr dem Herrn untertan. Auch jetzt — jeder Forster kommt zwar miB-mutig zu uns, zu die Tschuschen, aber er geht nicht gern fort, das hat er nirgends so vvie hier: diese Ehren" (Burgermeister Velik). Nur mehr die Halfte der Slowenen lernt Slovvenisch Der erste Lebensschrei eines Slovvenen vvird bereits zensuriert. Gibt ein Vater bei der Entbindungsstelle den slovvenischen Namen des Neuge-borenen an, so vvird dies nach lan-geren Beschimpfungen — „Wos vvolns mit an slavvischen Namen, mir san do in Esterreich!" — mit einem zusatz-lichen Vermerk versehen: „ClRIL, dem VVunsch des Vaters gemaB ohne Y und Doppelt L.“ Einmal kam der fiinfjah-rige Ciril, der Sohn des VVirten in Globasnitz, aus dem Kindergarten und sagte: „ls nit schen, des Slovvenisch, durten sogns imma, ma soli Daitsch reden." Als ein Forstarbeiter bei Orsini-Ro-senberg sein Kind zum zvveisprachigen Unterricht anmelden vvollte, droh-te ihm der Forster mit der Entlassung. Slovvenisch vvird unterrichtet, vvenn die deutschsprachigen Kinder turnen oder bereits heimgegangen sind. Dann versaumen die slovvenischen Kinder den Autobus. Sogar zum Religionsun-terricht in slovvenischer Sprache mus-sen sie sich extra anmelden: „Wie schreibt doch das Ordinariat so schen, ,die Grundbegriffe des Glaubens in daitscher Šprahe lernenh da is das Wort ,Gleihheit, Briderlihheit' scho a Phras" (ein Wirt aus Globasnitz). Sein alterer Bub geht ins slovvenische Gymnasium in Klagenfurt: manche Gaste sagen mitleidig zum Vater: „Is’ net schod um Ihren Buam?" im Schuljahr 1948/49 lernten noch 15.942 Pflichtschiiler beide Sprachen — im Schuljahr 1972/73 nur mehr 1832. Wenn man den Zahlen der staatlichen Schulstatistik glauben kann, dann vvaren 1948/49 von den ervvahnten „zwei-sprachigen" Pflichtschiilern 6733 Slo-vvenenkinder (= 42,2 Prozent) und 9209 aus Deutsch sprechenden Fami-lien (= 57,8 Prozent), mit anderen VVorten: damals hatten noch im vve-sentiichen alle Slovvenenkinder zvveisprachigen Elementarunterricht, zu-sammen mit ebensoviel Deutsch sprechenden Kindern. 1960/61 hingegen lernten praktisch keine Deutsch sprechenden Kinder mehr Slovvenisch, und von den slovvenischen Kindern bekam nur mehr die Halfte, genauer 58,7 Prozent (von 3362 slovvenischsprachigen Kindern nur 1957) zvveisprachigen Unterricht. Landeshauptmann Ferdinand Wede-nig (SPO) hatte mit einem ErlaB vom 22. September 1958 den obligatori-schen Slovvenischunterricht aufgeho-ben. „Die Unruhe unter der Eltern-schaft des gemischtsprachigen Gebie-tes“ solite beruhigt vverden. Die Unruhe — das vvar der Karntner Heimatdienst. Er machte den Staat zu sei-nem Exekutionsorgan. Mit der Reform der Volksschulstand-orte, die der Gemeindezusammenle-gung auf dem FuBe folgt, soli mehr als die Halfte aufgelost und in rein deutschsprachige Schulen integriert vverden — besonders natiirlich die Schulen, in denen verhaltnismaBig viele Kinder Slovvenisch lernen. Volks-schulen, die vveniger als 110 Schiller fassen, sollen von „deutschen“ ver-schluckt vverden. Sogar die Volks-schule St. Primus im Jauntal/Št. Pri- Uvodoma je predsednik ZSO označil številno udeležbo na protestnemu zborovanju kot znak povezanosti osrednjih organizacij s pripadniki slovenske narodne skupnosti na podeželju in kot jasno odpoved tistim krogom, ki so vedno skušali in skušajo poudariti, češ da osrednji organizaciji nimata le- gitimacije govoriti v imenu slovenske narodne skupnosti. Glede troedinosti v parlamentu zastopanih strank glede preštevanja posebne vrste je dejal dr. Zwit-ter dobesedno: „Ne, gospodje, tako ne gre reševati naših življenjskih vprašanj, in če jih kdo misli na ta način reševati — potem brez nas, potem le s silo, ki nujno izzove protisilo: to je pokazal Južni Tirol, in to je primer v Cipru, pri Baskih in številnih narodnostnih gibanjih! — Koroški Slovenci takega razvoja nikdar nismo želeli in ga ne želimo. Najboljši dokaz za to je, da že več kot 20 let — ne, več kot 50 let čakamo potrpežljivo na pravice, ki nam gredo, da smo več kot pol stoletja verovali obljubam in zaupali besedam krščanskih in socialističnih politikov — z rezultatom, da danes, po tisoč letih skupnega bivanja na Koroškem baje ne vedo, kje živimo in ustvarjamo, in ali sploh še obstajamo! (...) Toda če nujno hočejo dokaz naše eksistence, jo bomo dokazali, kakor smo jo dokazali v najtežjem času zgodovine, ko so nas hoteli ne le statistično, mož v Podjuni steht auf der AbschuB-liste — obvvohl sie gerade 110 Schuler zahlt! Auch die Kinder von Zell-Win-kel, Kommel und Leppen (Sele-Kot, Komelj, Lepena) sollen nicht unter sich bleiben. Obvvohl hier alle Kinder Slovvenisch sprechen, vverden sie in den neuen Schulen in der Minderzahl sein — zum VVegstreichen. „Amtssprache Deutsch!11 Der Staatsvertrag erklarte Slovvenisch als Amtssprache „in den Ver-vvaltungs- und Gerichtsbezirken Karntens, des Burgenlandes und der Stei-ermark mit slovvenischer, kroatischer oder gemischter Bevolkerung" (Artikel 7, Absatz 3). Dem osterreichischen Parlament reichten drei: Bleiburg, Ei-senkappel, Ferlach (Pliberk, Železna Kapla, Borovlje). Dort konnen die Richter und Beamten nicht genug Slovvenisch, um in dieser Sprache zu am-tieren. Einen Dolmetscher konnen sich aber die vvenigsten Slovvenen leisten. Verlangt ein Zeuge eine slovvenische Gerichtsladung, vvird ihm mit Zvvangs-einvveisung gedroht. Ein slovvenisch adressierter Brief ist „nicht zustellbar: Amtssprache Deutsch". Slovvenische Arbeitsgesuche bleiben unbeantvvortet. Was vor 30 Jahren in den Abgrund gefiihrt hat, ziindelt vvieder: in Karntner Institutionen, Parteien, VVirtschafts-zentren. Der Deutschnationalismus wu-chert vveiter. In den dreiBiger Jahren schufen die faschistischen Massenbe-vvegungen das stereotype Feinbild: Ju- (Dalje na 5. strani) ampak tudi fizično zbrisati z domače zemlje! — Stojimo pred podobnim poskusom statistične likvidacije — etnocida, kakor to pravilno označuje znani manjšinski ekspert dr. Veiter!" Glede mnogohvaljenega zakonskega osnutka za zakon o narodnih skupnostih je dejal dr. Zwit-ter: ..Predmetni zakonski osnutek meri očitno na to, da bi odvzel narodnim organizacijam, ki se od podpisa državne pogodbe zavzemajo za njeno izpolnitev in za pravice narodne skupnosti, pravico predstavništva in bi jih sploh izločil ter nadomestil z dekretiranimi, bolj poslušnimi in ubogljivimi sosveti narodnih skupnosti. Proti takemu brutalnemu kršenju demokratičnih načel odločno in z vso ostrino protestiramo!" — V ostalem pa osnutek ne predvideva nobenih sankcij za izpolnjevanje določil in nobenega jamstva za zagotovljeno ohranitev in varstvo obstoja narodne skupnosti. — Predsednik ZSO: ..Deklarativnih izjav in zagotovil imamo že dovolj in jim nočemo več nasedati!" Govornik je nato omenil pogovor strokovnjakov 18. marca letos na Dunaju in ga označil s priliko takole: „Tako smo stali dne 18. marca točno pred isto odločitvijo kakor 18. marca 1959-ega leta, ko so nas prav tako en dan pred sklepom in sprejetjem zakona klicali na posvet, da bi lahko pozneje trdili, da je vendar manjšina obdelovala že pri osnutku." Dr. Franci Zvvitter je nato poudaril ponovno pripravljenost za resnična pogajanja za uresničitev člena 7, pač pa bodo koroški Slovenci izrekli svoj odločni „ne" vsakemu poskusu revizije državne pogodbe. — Predsednik ZSO: „ln če odgovorni činitelji podobno kot minister Gregor ne bodo pokazali potrebnega razumevanja in nas potisnili ob zid, nam pač ne preostane nič drugega, kakor da se kot Martin Krpan zavemo svoje lastne moči!" Če bodo rešitev manjšinskega vprašanja hoteli izvesti preko ugotavljanja manjšine in tako imenovanega zakona o narodnih skupnostih, se bodo koroški Slovenci uprli in v slučaju takega prisilnega štetja njegovi rezultati ne bodo uporabni, je dejal govornik ob koncu. Dr. Znitter: kakor Krpan zavedati se lastne moti! Filip Waras