660
Samostanska lilija.
V spomin svojega slovesa s posavske ravnine zložil Silvin Sardenko.
Kaj mi v dušo neprestano sili lepa misel od nedolžnih lilij, kaj mi v dušo neprestano sili ?
Ko je mene tiha noč rodila, morda se je tisto noč razvila prva lilija na vrtu našem; saj cvetel je zunaj rožni junij, trikrat peti, trikrat zlati junij, ko je mene tiha noč rodila. Morebiti me je tistikrat lepa misel od nedolžnih lilij obsvetila prvikrat.
Kaj, da se mi iz srca ne loči tiha misel o pokojni koči, kaj da se mi iz srca ne loči?
Ko je mene tiha noč rodila, morda se je tisto noč odvila naša stenska ura prav do konca; kladvece ni več zadelo zvonca, in zaspala sta kazalca drobna, in molčala je tihota sobna. Samo moje duše prvi dihi slišali so se po sobi tihi, ko je mene mirna noč rodila.
Morebiti me je tistikrat tiha misel o pokojni koči obiskala prvikrat.
Kaj da hodi vedno k meni v gosti
kukavičja pesem o bridkosti,
kaj da hodi vedno k meni v gosti?
Ko je mene tiha noč rodila, morda se je tisto noč selila kukavica mimo naše koče in je pela: Meni ni mogoče pozabiti vaših lepih gajev in iskati novih, tujih krajev! Kar je brinov šopek na klobuku, to so moji kliku ... kuku ... kuku..., to so moji bridkotesni klici na zeleni bukovi gorici  —
Ko je mene tiha noč rodila, morebiti me je tistikrat kukavičja pesem o bridkosti obletela prvikrat. In nocoj mi je tako pri srcu, kakor da bi tisoč kukavic zaplakalo tisoč bridkih pesmi in od samih trnjevih goric.
Leniča.
(Pred znamenjem Matere božje.)
Naj zadnjikrat nocoj pred Tvojim znamenjem to lučco Ti prižgem ; naj zadnjikrat nocoj pokleknem pred Teboj, Devica vseh devic! In radost Tvojih lic naj se za majhen čas razlije v moj obraz!
Še zadnji venec naj pred belim znamenjem
na glavo ti pripnem; še zadnjo pesem naj pred ljubim znamenjem zapojem, preden grem, Devica vseh devic!
(Zapoje:)
„Z Bogom! vam Marija pravi, z Bogom! srčno vas pozdravi: za vas bom prosila, oj z Bogom, preljubi, za vas bom prosila oj z Bogom, preljubi!"
Silvin Sardenko:
Samostanska lilija.
661
Ivanka.
O, Leniča, le dalje poj, nikar ne moti se z menoj; samo poslušat sem prišla, kako si danes srečna vsa — sam6 povedat sem prišla, kako sem jaz otožna vsa: da je nocoj tvoj zadnji dan, ko pojdeš jutri v samostan.
Leniča. Še ni ... še ni moj zadnji dan, saj mi še v jamo ne zvoni, in v samostanu ni grobov, nikar ne misli, sestra ti!
Ivanka. O, Leniča, zvoni . . . zvoni — pa ti ne slišiš teh zvonov; o, Leniča, grobovi so, pa ti ne vidiš teh grobov: kar tvoje bilo je doslej, vse ti bo tuje zanaprej! . . .
Leniča. Vse kar mi bilo je pri srcu, vse pojde z mojim srcem spet, in prej ne leže v grob počivat, da pride smrt še mene vzet.
Ivanka. Doslej so ti pri srcu bile nedolžnobele golobice, ko so smejale se na strehi, smejalo se je tvoje lice — a te ne morejo s teboj!
Leniča. Res, te ne morejo z menoj! Zato pa sama bom poslej kot jasnobela golobica smejala se še bolj kot prej!
Ivanka. In lilije na vrtu tvojem ob liste se naslanjajo — gotovo sanjajo o smrti in žalostno naznanjajo: Ah! me ne moremo s teboj!
Leniča.
O, lilije gred6 z menoj! Na licih bodo mi cvetele, na srcu bodo mi dehtele, in Jezus jih bo sam gojil, z nebeško roso jih pojil.
Ivan ka.
In gornja soba z drobnim oknom,
brez tebe tak osamljena,
tožila bo, kot bila bi
čebelica omamljena,
ki so ji vzeli sladki med . . .
Leniča. Karkoli hrani širni svet najdražjih sobic in dvoran, še ene svoje celice ne dal bi zanje samostan . . . Oj, samostanske celice razlivajo najslajši mir, ne točijo čebelice sladkejšega medu nikjer.
I vanka. A kaj — če bi čez par jeseni pod naše okno smrt prišla in drago mater položila na večnomirna grobna tla! In marsikaj sočutnih src na materino bi gomilo vsaj eno solzo porosilo . . . Le ti bi, Leniča, le ti ne mogla blizu tiste dni . . .
Leniča. O, Bog ne daj, o, Bog ne daj! A če bi res to bilo kdaj, molitve mojega srca bi materino dušo tam na sredi pota do neba gotovo bi jo srečale. In spremile bi jo v nebo, pred Bogom tam bi klečale, prosile bi ga prelep6: Na zlati tron mi mamico posadi — dokler v jamico še mojih ne zakoplješ dni! . . .
662
Silvin Sardenko:
Samostanska lilija.
Ivanka.
A kaj — če tvoja bi mladost
ob tihi nočni uri
prijokala . . . potrkala
na samostanske duri
in zaihtela bi na glas:
Tako ne more se oko
za svojo vneti zenico,
kot jaz z veliko sem močjo
ljubila svojo Lenico,
a -   zdaj ne morem več do nje,
in ona k meni več ne sme . . .
Leniča.
Ne bo ji treba jokati! Ivanka, moja bo mladost postala druga nunica in samostansko bo sladkost okušala prav kakor jaz. Nemara tvoja bo mladost zaplakala prezgodnji čas?! . . .
Ivanka.
O, mene bo še mnogokrat pritekla radost obiskat: od vsake tretje ptičice podnevu mi zapela bo, od vsake tretje zvezdice ponoči mi žarela bo . . . A ti ne — — —
Leniča.
Le tiho, tiho, sestra moja! Če silni prihrumi vihar, pa ptice tožijo brez gnezd, če silni pridrvi naliv, pa nebu toži se brez zvezd — in tvoje radosti ni več. A rožice v samotnem koti noben najmanjši dih ne moti — in taka rožica bom jaz!
Ivanka.
Jaz ti verjamem, vse verjamem, saj če iz bridkega srca besedo najbridkejšo vzamem — ožalostiti te ne zna.
Leniča. Po vsaki tvoji mi besedi še lepša radost zaigra, prav kakor se na rosni travi še zalše solnce lesketa.
I vanka. Oj, ti o solncu govoriš, a k meni trudna noč hiti, na misli moje pada rosa izpod objokanih oči.
Leniča. Ivanka moja, tisto solnce, ki danes mojo dušo greje, izpilo tvoje bo solzice in obsvetilo tvoje lice še z lepšim smehom kakor preje in pozabila boš na vse!
Ivanka. Na tebe, Leniča, pa ne! In ko boš jutri videla na vrtu našem rosne trave, pa misli, da so solze prave, ki jih je dragi domek tvoj, potočil snoči za teboj . . .
Leniča. A ti boš jutri pastirice zaslišala na naši strehi, pa misli, da so tisti smehi, ki jih smejal je božji dan, ko mi je svetil v samostan.
Ivanka. Kako bom mislila na smeh, ko bodo solze v teh očeh! Ko mi boš „z Bogom!" klicala .na rojstnem pragu prvikrat, ko te bom, draga, videla na rojstnem pragu zadnjikrat!
Leniča. Ivanka, čez domači prag oditi mora vsak nekdaj. In kogar kliče modri Bog, ne gleda v hišo spet nazaj: Po drugem pragu hrepeni, po zlatem pragu v sveti raj!
Silvin Sardenko:
Samostanska lilija.
663
Ivanka. Saj lahko hrepeniš doma po zlatem pragu v sveti raj, kaj treba tihih celic, kaj ?!
Len ica.
Navadno drobne brvice čez vodo peljejo v goro, navadno tesne celice v neskončno vodijo nebo.
Ivanka. A v tesnih celicah postane pri srcu mnogokrat tesno . . .
Leniča. V naročju tesne celice na varnem bom prebivala, kot da bi spet počivala v naročju dobre mamice.
Ivanka.
Nikar ne bodi prevesela! Pomisli vendar, kolikrat na tem si kraju pesmi pela — nocoj jih poješ zadnjikrat.
Leniča.
Pomisli — kaj se ptica meni, če poje zadnjikrat jeseni, ko v tople kraje prileti, še slajše si zagostoli.
Ivanka.
Še tistih dni ne pozabiva, ko si se kakor roža živa sprehajala po polju zlatem, in polje v klasju je bogatem pozdravljalo te mnogokrat — a jutri te bo zadnjikrat.
Leniča.
Kaj meni potok se srebrni, če mora mimo zlatih klasov, saj kmalu bo pri gorski cerkvi še mnogo lepših slišal glasov.
Ivanka. Nikar ne bodi prevesela! Premisli, kaj si doživela — nocoj se jamica odpira, nocoj ti zadnji dan umira, pomisli vendar — zadnji dan...
Leniča. Nikar ne bodi preotožna: odpirajo se vrata rožna, in skozi vrata silijo nebeški žarki vsi veseli, da bodo novo lilijo na samostanskem vrtu greli, pomisli — novo lilijo !
Ivanka. Jaz mislim eno samo misel: Nocoj se jamica odpira, in sapa po šumečih listih nagrobnice jesenske svira, in žarek zadnje zarje kliče: Nocoj ti zadnji dan umira, nocoj umira ... Lahko noč!!...
Leniča.
(sama.)
Kajneda, Mati mila, še ni moj zadnji dan; a kadar res bo zadnji, na mojo desno stran se lahno boš sklonila, Devica vseh devic, in venec mi povila iz angelskih cvetic. In zraven mi boš pela, kar pela si tedaj, ko z angelci hitela v preblaženi si raj!
(Zapoje:)
„Z Bogom ! vam Marija pravi,
z Bogom! srčno vas pozdravi;
za vas bom prosila,
oj, z Bogom, preljubi,
za vas bom prosila
oj, z Bogom, preljubi!" —