If it ain't broke, don't fix it.1 50 (ne)potrebnih rimejkov Zoran Smiljanic Če ni pokvarjeno, ne popravljaj. ■PpT ají™ 1 ■ •■•■vv. ■ S >•:.,. ■FVi.-JSi*.:* ■F;':- . ■ ■ ■ipl Bife; : ■ 1 : -/y E^fí'vV : Ip; ..í^í^V-V* s?" ^•¡Ifewi'' Ir®*?; -.....^MLiŠ^^^Ct^', wm- ? ' * s' ; . . * imejk (obdelava, priredba ali predelava) je star skoraj toliko kot sam film. Za prvi rimejk velja The Great Train Robbery (1904, Siegmund Lubin), nastal je le leto po uspešnem in bolj znanem originalu z istim naslovom, in kertakrat še niso poznali avtorskih pravic, so ga mirne duše posneli povsem drugi avtorji, pospravili dobiček in nihče ni niti pisni!. Rimejki so kmalu postali folklora, obvezen spremljevalec filmske industrije, ki je tehnične novotarije, nove generacije zvezdnikov in spremembe okusa gledalcev pospremila z novimi in novimi predelavami, ki so neumorno posodabljali stare, zaprašene zgodbe. Večinoma so bile spremembe le zunanje, kozmetične, včasih pa temeljne, kot naprimer v sicer solidnem filmu Mirni Američan (The Quiet American, 1958, Joseph L. Mankiewicz), ki pa je dodobra razredčil preroško politično sporočilo (o ameriškem umazanem vpletanju v Vietnamu v 50. letih) v istoimenski knjigi Grahama Greena (1955), tako da smo verodostojno ekrantzacijo dobili šele leta 2002 (Phillip Noyce). Najplodnejše obdobje rimejkov je nastopilo v 80. letih, ko je nastalo rekordno število originalnih, kvalitetnih, provoka-tivnih in intrigantnih filmov. Potem pa so se v ospredje prerinile preverjene, neproblematične in atraktivne uspešnice, ki so enkrat (ali večkrat) že zaslužile denar, zakaj jih torej ne bi ponovno vpregli? In to so tudi storili. V zadnjem obdobju so se rimejki tako nakotili, da se zdi, ko bi živeli v déjà vu svetu. Vse nam je znano, vse smo že nekje videli, vse doživeli. Kadarkoli se sprehodimo po hodnikih novodobnih filmskih palač, za nami izza vsakega vogala oprezajo kartona-sti junaki, ki smo jih nekoč že videli. Le da so redizajnirani, rekostumirani, repozicionirani ... in največkrat retardirani. Živimo torej v času rimejkov in sequelov, ki se z rimejki parijo iz koristoljubja.Ta hip se na domačem sporedu vrtijo Pravi pogum, Zeleni sršen, Guliverjeva potovanja, če omenimo le najbolj očitne. Odpeketali so Dan, ko bo obstala zemlja, Vojna svetov, Jaz, legenda, Casino Royale, A-Ekipa, Poseidon, Ugrabitev metroja Pelham 123, Spopad Ti- tanov, Karate Kid, Spusti me k sebi in mnogi drugi, prihaja pa nepregledna vojska najavljenih rimejkov, ki kot biblični roj kobilic grozi, da bo do kosti obral vse, kar je še ostalo nedotaknjeno (Death Wish, The Girl With the Dragon Tatoo, Attack of Killer Tomatoes!, RoboCop, Red Dawn, Highlander, Jesus Christ Superstar, Moby Dick, All About Eve, Romancing the Stone, They Live, Slap Shot, Total Recall, NeverEnding Story, Missing in Action, Umberto D., The Incredible Shrinking Man, The Illustrated Man, The Dirty Dozen, 13 (Tzameti), The Thing, Conan, Oldboy, Westworld, The Rocky Horror Picture Show, Rosemary's Baby, Angel Heart, Barbarella, Last Tango in Paris in celo The Wild Bunch...) In to je le vrh ledene gore. Z vsako novo izumljeno tehnično domislico (digitalizacija, CGI, 3D .,.) holivudski kšeftarji prepakirajo vedno isto sranje v novo embalažo in ga vsaki novi generaciji gledalcev (potrošnikov, heh) prodajajo kot suho zlato. Mi, nekoliko starejši in vsega hudega vajeni gledalci, pa smo prisiljeni ponovno mrhovinariti po truplih filmov, ki jim ne pustijo počivati v miru. Drvimo v dobo, kjer bo vsak film apdejtan z vsaj enim, če že ne več rimejki. Kultura, ali bolje rečeno, histerija vsesplošnega poustvarjanja je postala nekaj povsem naravnega in samoumevnega. Pomemben segment med rimejki zasedajo tudi biografski filmi, kjer nam ponaro-dele junake {Dracula, Frankenstein, Hamlet, Robin Hood, Billy the Kid, Wyatt Earp, Jesse James,Tarzan, Superman...) vsakih nekaj let pogrevajo in servirajo na nov, baje ultrma- tiven način. Obstajajo rimejki, ki svoje poreklo nedvoumno izpostavljajo, pa tudi oni drugi, ki svoje osebne podatke skrivajo kot najstrožje varovano državno tajnost. Taki bolj kamuflirani, zaviti, posredni rimejki, ki sunejo zaplet, a zamenjajo naslov, imena, kraj in čas dogajanja, sledi brišejo tudi tako, da zamenjajo žanr ali v zgodbo umešajo še nekaj novih sestavin in se s tovrstnim manevrom skušajo izogniti plačilu avtorskih pravic (kljub temu jih originalni avtorji pogosto razkrinkajo in tožijo za krepke denar-ce).Takim rimejkom se reče informal, unoffi-ciai ali unauthorized (neformalni, neuradni, neavtorizirani). Poznamo pa tudi take, ki so jih poimenovali reinvented, oz. reimagined (na novo zasnovani ali zamišljeni) rimejki, kar je le pravniška latovščina, s katero si skušajo inventivni filmski studii zagotoviti večji kos avtorskega kolača od prihodka ali vsaj nižje plačilo pravic. Plonkanja je povsod na pretek: od Ava-tarja (ki naj bi se ponašal z originalnim scenarijem), pri katerem bo tudi ne preveč izurjeno oko prepoznalo številnefragmente, momente in elemente drugih filmov, prek novodobnih grozljivk, ki z vsakim novim naslovom navijejo gumb za jakost groze, gorja & gravža do maksimuma, a so si še vedno podobne kot jajce jajcu, do filmov, ki se ponižujejo z obujanjem digitalnih junakov iz videoigric. Posebno poglavje so ameriški rimejki evropskih uspešnic, vendar je čarovnija originalov na poti pogosto skrivnostno izpuhtela, zato jih Američani v zadnjem času uvažajo v paketu z originalnimi evropskimi režiserji.To, da vsi kradejo ameriškemu filmu, je pa tako ali tako jasno. V mlakužr vsesplošnega plenjenja pa se najdejo tudi redki primerki, ki so svoje predhodnike dosegli ali celo prerasli ter ustvarili vrhunske in nesmrtne filme. Ogledali si bomo torej presek najbolj tipičnih vzorcev predelovanja, paleto takšnih in drugačnih filmov, od podna do Parnasa, od multimi-lijonskih spektaklov, ki niso vredni prebite pare, do neprecenljivih biserov, ki so predhodnikom dodali tisto pravo manjkajočo sestavino in jim vdahnili novo življenje. In tiste vmes. Med brskanjem po tisočih filmih, ki so se tako ali drugače naslanjali na predhodnike, se je izkristaliziralo tudi železno pravilo rimejkov: novejši kot so, slabši so. Če vprašamo rimejke, se zdi, kot da je vsa prihodnost že za nami. 1. M (1951, Joseph Losey) Amerikanizirana inačica nemške mojstrovine Mesto išče morilca (M, 1931, Fritz Lang) je nenavaden rimejk, ki se originala drži kot pijanec plota, še celo koti kamere so identični. Verjetno zato, ker so ga posneli po istem scenariju in ker ima istega produ-centa kot original. Herr Seymour Nabenzal je poskušal isto zgodbo še enkrat prodati Američanom - z mešanimi rezultati. Ped-ofilski morilec otrok (David Wayne) je Lor-rejevo krčevito teatralnost zamenjal z nervozno method igro v maniri Jamesa Deana ali Marlona Branda. Niti ne tako zgrešeno, kot bi človek pričakoval. 2. Koloradski teritorij {Colorado Territory, 1949, Raoul Walsh) Rimejk noir kriminalke Visoka Sierra (High Sierra, 1941, tudi Raoul Walsh), kjer ropar Humphrey Bogart (z markantnim imenom Roy »Mad Dog« Earle) pred policisti zbeži v Skalno gorovje, a ga ti obkolijo in ustrelijo kot psa (v tem prizoru tudi zares okoli skače nek cucek). Na poti od originala do rimejka je Bogart mutiral v Joela McCreo, kriminalka pa western Koloradski teritorij. In medtem ko v Sierri Ida Lupino z varne distance pretreseno opazuje, kako ji ubijejo ljubimca, gre v Koloradu Virginia Mayo prostovoljno pred cevi pušk in umre z njim. »Mad Dog« Earle je šel še tretjič na led v barvnem in nepotrebnem I Died a Thousand Times (1955, Stuart Heisler) - posnet na natančno istih lokacijah kot Visoka Sierra - kjer je bančni ropar Jack Palance, za njim pa joče Shelley Winters. Ko smo že pri spremembi žanrskega predznaka: Hiša tujcev (House of Strangers, 1949, Joseph L. Mankiewicz) se je iz izvrstne noir drame prelevila v spodoben psihološki vestem Zlomljena sulica (Broken Lance, 1954, Edward Dmytryk). 3. Mož, kije preveč vedel (The Man Who Knew Too Much, 1956, Alfred Hitchcock) Edini rimejk mojstra Hitchcocka, pa še to po lastnem istoimenskem originalu iz leta 1934. Nova, ameriška verzija je bolj kompleksna, razkošna, atraktivna (posneta na lokacijah v Maroku in Londonu) in zvezdniška (James Stewart, Doris Day). Zapomnili smo si jo po pesmi Che Será, Será, ki jo prepeva Doris Day in z njo locira ugrabljenega sina, in pa po nepozabnem udarcu činel na koncertu v Albert Hallu, kjer je orkestru dirigiral sam Bernard Herrmann. Čeprav mu je Hitchcock ponudil, naj na napiše novo verzijo kantate iz originala (Storm Cloud Cantata Arthurja Benjamina), seje skladatelj odločil, da bo pustil originalno verzijo. Ni hotel delati rimejka. Rezultat: enakovredna filma, le da je rimejk malo bolj spoliran in prirejen za širšo publiko. Sicer so po Hitchcockovih filmih posneli še 13 bolj ali manj inferiornih rimejkov in tri klavrne sequele Psiha, sumljivo podobnih pa je nešteto. 4. Ben-Hur (1959, William Wyler) S pojavotehnikolorja, cinemaskopa in bolj dovršenih posebnih učinkov so tudi številni holivudski kostumski in biblični superspek-takli doživljali nove stilske preobrazbe, nemara je najbolj znan tale, ki je zmagal predvsem zaradi slavne dirke s konjskimi vpregami. Ekranizacija romana Ben-Hur: A Tale ofthe Christ (1880) guvernerja Lewa Wallaca iz Nove Mehike (znanega iz filmov o Billyju the Kidu). Predhodnik: Ben-Hur: A Tale ofthe Christ, 1925, Fred Niblo. Tistim, ki smo v ex Jugi videli porezano Wylerje-vo verzijo, se je ob ogledu necenzurirane prikazal Jezus. 5. Sedem veličastnih (The Magnificent Seven, 1960, John Sturges) Sicer velja konsenz, da gre za enega velikih vesternov, ki je dostojno nadaljeval tradicijo epa Sedem samurajev (Shichinin no samurai, 1954, Akira Kurosawa), vendar gre za precenjen in zastarel film. V njem mrgoli poceni klišejev, patetičnih prizorov, polnih pocukrane sentimentalnosti, ob kateri gledalcu postane kar nerodno. Sedmerica revolverašev so enodimenzionalne karikature, ki zasedajo opisna imena, kot so Pogumni, Zabavni, Plemeniti, Hitri, Močni, Strahopetni, Zaljubljeni; Mehičani so ali plemeniti kmetje ali sadistični banditl, največji greh pa je konfekcijski končni obračun, ki je le bleda kopija prelomnega finalnega spopada iz originala. Bolj rimejk Sneguljčice in sedem palčkov kot pa Sedmih samurajev. 6. Za prgišče dolarjev (Per un pugno di dollari, 1964, Segio Leone) Leone je izjavil, da gre za rimejk Kuro-sawovega filma Telesna straža (Yojinbo, 1961, Akira Kurosawa), a ima zgodba malo daljši rep. Zaplet s tujcem, ki pride v mesto z dvema konkurenčnima bandama in jih zvito naščuva eno proti drugi, je lansiral pisatelj Dashiell Hammett v hard-boiled kri-minalkah Rdeča žetev (Red Harvest, 1929) in deloma Stekleni ključ (The Glass Key, 1931). Motiv je pognal v nekaj filmih, med drugim tudi v Steklenem ključu, ki je bil ekraniziran dvakrat (1935, Frank Tuttle in 1942, Stuart Heisler), sledi mu Buchanan ponovno jezdi (Buchanan Rides Again, 1958, Budd Boetti-cher), šele nato prideta na vrsto Kurosawa in Leone, da bi se zgodba kot pleve! razrasla v številnih rimejkih, najbolj opazni so Millerjevo križišče (1990, brata Coen), Zadnji preživeli (Last Man Standing, 1996, Walter Hill) in SrečnežSlevin (Lucky Number Slevin, 2006, Paul McGuigan), v naročje vestema pa se je vrnila v Sukiyaki Western Django (2007,Takashi Milke). Rekel bi, da je s tem ta zgodba več kot dobro pokrita. 7. Bes (Outrage, 1964, Martin Ritt) Istega leta kot Leone je s Kurosawo poskusil srečo tudi Martin Ritt in po kavbojsko za-jahal njegovo klasiko V gozdu (Rashomon, 1950), a neslavno telebnil v prah. Bes je dolgočasen in pretenciozen ne tič ne miš, niti vestem niti drama, še posebej neprepričljiv je bil Paul Newman kot mehiški bandit. Ritt seje odkupil tri leta pozneje z izvrstnim ve-sternom Hombre (1967), ostri, trdi in pesimistični variaciji Poštne kočije (Stagecoach, 1939, John Ford), kjer je tudi Paul Newman z odliko opravil popravni izpit. 8. Zadnja hiša na levi (The Last House on the Left, 1972, Wes Craven) Kontroverzna, neprijetna in zelo beraška priredba Bergmanovega Deviškega vrelca (Jungfrukailan, 1960). Art & horror sta bližje, kot bi si mislili, meni Gorazd Trušnovec. Pisca scenarija in režiserja originala Wesa Cravena je zanimalo, kako bi bilo, če bi film posneli z velikim proračunom, zato je spro-duciral tudi najnovejšo verzijo Zadnje hiše na levi (The Last House on the Left, 2009, Dennis lliadis). Bolje bi bilo, če bi se zadržal. 9. Veliki Gatsby (The Great Gatsby, 1974, Jack Clayton) Tretje adaptacije romana F. Scotta Fitzge-ralda ob nastanku niso pričakali ravno s simpatijami: kritiki so mu očitali pomanjkanje globine in površen odnos med nesojenima ljubimcema (Robert Redford in Mia Farrow), gledalci pa so ostali na suhem, brez velike srce parajoče ljubezenske zgodbe, ob kateri bi lahko točili solze. Odrekel se ga je tudi scenarist Francis F. Coppola: »Tega filma niso posneli po mojem scenariju.« Kljub vsemu mu je bil čas naklonjen: film danes deluje povsem spodobno, čustvena odtujenost med protagonisti mu gre v plus, Redford je ravno prav enigma-tičen, Mia Farrow pa preračunljiva avša. Palec gor. Predhodnika: istoimenski nemi film (1926, Herbert Brenon) in verzija z Alanom Laddom (1949, Elliott Nugent), Baz Luhrmann pa že pripravlja novo različico z Leonardom DiCapriom. 10. Zvezda je rojena (A Star is Born, 1976, Frank Pierson) Barbra Streisand, ki je bila kakopak alfa in omega ter bog in batina tega projekta, je zakrivila daleč najslabši rimejk melodramatičnega muzikala o debitantki, ki svojega mentorja/ljubimca na zatonu kariere povozi na poklicnem in osebnem področju. Prestara Straisandova in zaspani Kris Kri-stofferson sta zvarila katastrofalno medsebojno kemijo, dialogi so slabši kot v turški TV-noveli, od zapetih pesmi pa gledalca zaboli glava. Material sta neprimerno bolje obdelala istoimenska predhodnika iz leta 1937 (William A. Wellman) z Janet Gaynor in s Fredricom Marchem v glavnih vlogah, še posebej pa verzija iz 1953 (George Cu- kor) z Judy Garland in Jamesom Masonom. Odmeve je zaslediti tudi v Scorsesejevem filmu New York, New York (1977) in Kaj ima ljubezen s tem {What's Love Got to Do with It, 1993, Brian Gibson). Barbs, you blew it! 11. Plačilo za strah (Sorcerer, 1977, William Fried kin) Čeprav se Andrej ne strinja, Gorazd, Aleš in Zoran menimo, da gre za mojstrovino, ki skupaj z originalnim Plačilom za strah (Le salaire de la peur, 1953, Henri-Georges Clouzot) tvorita najmočnejši dvojec original-rimejk na tem seznamu, pa tudi širše. Friedkin (ki je bil v 70. na vrhuncu kreativnih moči) je izjavil, da je to njegov najljubši in najtežji film. Na snemanju so se vrstile težave, katastrofe, zamude in nesreče, samo osupljiv prizor na visečem mostu so snemali tri mesece in zanj porabili tri milijone dolarjev. Friedkin je obžaloval, da za glavno vlogo ni dobil Steva McQueena, Jacka Nicholsona ali Clinta Eastwooda, ki niso bili pripravljeni pol leta prebiti v džungli, zato seje moral zadovoljiti z Ro-yjem Scheiderjem. Na si ov Sorcerer pomeni zli čarovnik usode, ki ima usoden vpliv na dogodke. In če dobro pogledamo, na enem od kamionov najdemo narisanega demona Pazuzuja, tistega iz Izganjalca hudiča (The Exorcist, 1973), torej gre za tudi za svojevrsten rimejk lastnega filma. 12. £ m ■ JLjC mft Hi/ Ä7 fttfLc'» ■dr^H ■L . uH WËtj ■ - T>!vWifl p? 12. Invazija tretjih bitij (Invasion of the Body Snatchers, 1978, Philip Kaufman). Zgodbo o skrivnostnih vesoljskih sporah, ki prispejo na Zemljo ter ljudem kradejo telesa in duše, je po romanu Jacka Finneya £The Body Snatchers, 1954) prvi ekraniziral Don Siegel v filmu Invazija tretjih bitij (Invasion of the Body Snathers, 1956), šlo pa je za parabolo o atmosferi strahu, paranoje in ova-duštva, ki jo je povzročil McCarthyjev lov na čarovnice. Naslednji, še tesnobnejši in bolj brezizhoden Kaufmanov rimejk, je neponovljivo ujel eksistenčni krik nemočnega posameznika v navidezni družbi svobode in blaginje. Tatovi teles (Body Snatchers, 1993, Abel Ferrara), ki so grožnjo videli v vojski, so bili že bistveno slabši, da o Invaziji (The Invasion, 2007, Oliver Hirschbiegel) sploh ne izgubljamo besed. 13. Nosferatu: Fantom noči (Nosferatu: Phantom der Nacht, 1979, Werner Herzog) Hudo tvegan rimejk Murnauove nesmrtne klasike Nosferatu: Simfonija groze (Nosferatu: eine Symphonie des Grauens, 1922), ki mu je uspelo ujeti zmuzljivo ekspresiv-no čarovnijo nemega predhodnika in jo nadgraditi z izvrstno igro Klausa Kinskega, eterično lepoto Isabelle Adjani in s hipnotično glasbo Popol Vuha. Presežek: tisoče podgan na mestnih ulicah. Kaj takega lahko izpelje le nori Herzog. 14. Vsi smo bilihipiji (Willie and Phil, 1980, Paul Mazursky) Malce mlačen, a ne nezanimiv rimejk Ju-lesa in Jima (Jules et Jim, 1962, François Truffaut). Če so bili trije francoski ljubimci krepko pred svojim časom, se zdi, da so njihovi ameriški kolegi skoraj 20 let pozneje nepovratno zamudili seksualno revolucijo. Ménage à trois so se šli tudi v 90. letih, in sicer v filmih Tri zaljubljena srca (Three of Hearts, 1993, Yurek Bogayevicz) in Ljubezen v troje {Threesome, 1994, Andrew Fleming), potem pa seje mladina obrnila k drugačnim spolnim praksam. Še dva Ma-zurskyjeva rimejka: Alex v Čudežni deželi (Alex in Wonderland, 1970) je parafraza Fellinijevega Osem in pol (8 Vi, 1963) - da Mazursky ni Fellini in Sutherland ni Mastroianni, pravi Andrej Gustinčič - in Prizori iz veleblagovnice (Scenes from a Mall, 1991), v katerem Bette Midler in Woody Allen (tudi Bergmanov oboževalec) razčiščujeta zakonske težave med nakupovanjem v trgovskem centru, gre pa kakopak za obešenjaški rimejk Bergmanove smrtno resne drame Prizori iz zakonskega življenja (Scener ur ett äktenskap, 1973). In ko smo že pri Fellinijevem Osem in pol: l/es ta jazz (All That Jazz, 1978, Bob Fosse) velja za njegov neuraden, Devet (Nine, 2009, Rob Marshall) pa za uraden rimejk. 1 5. Poštar vedno zvoni dvakrat {The Postman Always Rings Twice, 1980, Bob Rafelson) Roman Jamesa M. Caina o strasti, ki je ljubimca zapeljala v umor, je služil kot predloga petim filmom: prvi je bil spregledani Le dern/ertournante939, PierreChenal),drugi Obsedenost (Osessione, 1943, Luchino Visconti), zaradi katerega je imel režiser težave s fašistično oblastjo, ki je uničila negativ, a je ena kopija preživela, tretji je holivudski Poštar vedno zvoni dvakrat (The Postman Always Rings Twice, 1946, Tay Garnett) z Lano Turner in Johnom Garfieldom, četrti na začetku navedeni z Jessico Lange in Jackom Nicholsonom in peti madžarski Szenvedely (1998, György Feher), Rafelso-nova verzija je zvesta, a nekoliko odtujena adaptacija, ki je predhodnike prekosila le na polju eksplicitne seksualnosti, še posebej je duhove razburil bojno-ljubezenski prizor na kuhinjski mizi. Še danes potekajo polemike, ali sta samo igrala ali pa ga je Jack res dal noter. 16. Strel ni bil izbrisan (Blow Out, 1981, Brian De Palma) Čeprav seje De Palma v svojih psiholoških trilerjih v veliki meri zgledoval po Hitch-cocku (Obsedenost = Vrtoglavica, Sestri in Oblečena za umor = Psiho, Striptiz smrti = Dvoriščno okno...), je tega ukrojil po Co-ppolovem Prisluškovanju (The Conversation, 1974), še posebej pa po Antonionijevi Povečavi (Blowup, 1966), le da je fotografijo zamenjal z zvokom. Impresiven, poetičen, angažiran in tragičen rimejk, kjer Travolta tudi drugič usodno zamoči. 17. Ljudje mačke (Cat People, 1982, Paul Schräder) Nekateri imajo raje atmosfersko grozljivko Vala Lewtona (producent) in JacquesaTo-umierja (režiser) iz leta 1942, kjer je groza zgolj subtilno nakazana v globokih sencah, mračnih ulicah, in čustvih na obrazu junakinje, drugi pa preferiramo Schraderjevo bolj odkrito ... khm, razgaljeno in krvavo vizijo, ki se ne zadovolji le z namigi, ampak nedvoumno pokaže, da se proces mutacije iz človeka v zver porodi iz nebrzdane spolne sle, ki preveva cel film. Bonus: frontalno gola Nastassja Kinski. Zanimivost: junakinja Irena prihaja iz Srbije. 18. Si vor (The Thing, 1982, John Carpenter) Primer učinkovitega rimejka, ki je posnet z vsem dolžnim spoštovanjem do originala Stvar z drugega planeta (The Thing from Another World, 1951, Christian Nyby in Howard Hawks) in ozaljšan s state of the art posebnimi učinki, ki še danes zbujajo spoštovanje, pa tudi prvovrstno grozo, saj nikoli ne vemo, v kakšni obliki se bo pošast naslednjič prikazala. Carpenter je svoje filme rad naslanjal na tuje, omenimo le najbolj očitne: Napad na policijsko postajo (Assault on Precinct 13, 1976) je rimejk vestema Rio Bravo (1959, tudi Hawks), Vas prekletih (Village of the Damned, 1995) pa istoimenske angleške grozljivke (1960, Wolf Rilla). Zadnje čase pa je predmet obdelave postal tudi sam, v obliki zanemarljivih ri-mejkov, kot sta Napad na policijsko postajo s"t. 13 (Assault on Precinct 13, 2005, Jean--Fran^ois Richet) ali Megla (The Fog, 2005, Rupert Wainwright), 19. Balada o Narayami (Narayama bushi ko, 1983, Shohei Imamura) Originalna Balada o Narayami (1958, Keisu-ke Kinoshita) je sicer povsem korekten, čeprav malce preveč konzervativen in gledališko zasnovan film, v celoti posnet v studiu. Si je pa zato Imamura dal duška: prekršil je vse možne tabuje in posnel osupljivo močan, naturalističen, pretresljiv, pa tudi globoko human film, ki se gleda skorajda kot dokumentarec. Eden redkih rimejkov, kije krepko presegel izvirnik. Kurosawa v višji predstavi. 20. Brazgotinec (Scarface, 1983, Brian De Palma) Neizprosen, brutalen in ultranasilen rimejk, ki je šokiral in užalil mnoge, med drugim kubansko skupnost, kije prepovedala snemanje filma v Miamiju. Grška tragedija, šekspirjanska drama in gangsterski ep v enem paketu. Al Pacino briljira v vlogi ekstremnega in ekscesnega kubanskega gangsterjaTonyja Montane, ki se povzpne na vrh mafijske lestvice, nazadnje pa zaradi patološke navezanosti na lastno sestro spektakularno zgrmr v propad. Po scenariju Oliverja Stona, ki seje med pisanjem boril s kokainsko odvisnostjo. Besedo fuck in njene izpeljanke v filmu uporabijo 225-krat, kar velja za rekord. Izvirnik: Mož z brazgotino (Scarface, 1932, Howard Hawks, Richard Rosson). Rimejk je posvečen režiserju in scenaristu izvirnika, Howardu Hawksu in Benu Hechtu. Dvomim, da bi bila vesela. 21. Do zadnjega diha (Breathless, 1983, Jim McBride) Režiserje očitno velik oboževalec Godar-dove istoimenske klasike (À bout de souffle,1960), vendar je McBridov rimejk z obrnjenimi vlogami - kjer ameriški barabin (Richard Gere) osvaja francosko študentko (seksi Valerie Kaprisky) - formalno dokaj neinventiven izdelek, ki svojemu vzorniku sledi le v zgodbi, ne pa tudi v stilu. Kljub temu velikemu kiksu in še veliko manjših gre za prijetno odbit film, v katerem se da brezskrbno uživati. Najboljši pa je v zadnjih sekundah, ko Gere pred policijskimi cevmi strastno zapoje pesem Breathless Jerryja Leeja Lewisa, pobere pištolo in uresniči svojo »vse ali nič« mantro. Konec, vreden mravljincev po hrbtu. 22. Ženska v rdečem (The Woman in Red, 1984, Gene Wilder) Ta film o moškem v krizi srednjih let (Gene Wilder), ki se zaljubi v prelestno manekenko (Kelly Leßrock), je odprl sezono lova na srčkane francoske komedije, ki so v ameriški obdelavi postale še bolj srčkane. Po filmu Če skače slon čez plot (Un éléphant ça trompe énormément, 1976, Yves Robert). Se za prgišče ameriških rimejkov in francoskih originalov: Mož z rdečim čevljem (The Man With One Red Shue, 1985, Stan Dragoti) po Plavolasec z enim črnim čevljem (Le grand blond avec une chaussure noire, 1972, Yves Robert); Pred vrati je bil dojenček {3 Men and a Baby, 1987, Leonard Nimoy) po Trije moški in zibelka (Trois hommes et un couffin, 1985, Coline Serreau) - ameriški rimejk je dobil sequel Trije možje in mlada dama (1990), zdaj pa grozijo, da bodo posneli še Trije moški in nevesta; Moj očka, junak (My Father the Hero, 1994, Steve Miner) p o Mon père, ce héros. (1991, Gérard Lauzier); Devet mesecev {Nine Months, 1995, Chris Columbus) po Neuf mois {1994, Patrick Braoude); Ptičja kletka (The Birdcage, 1996) po Kletka norosti (La Cage aux folles, 1978, Edouard Molinaro) in Očetov dan (Fathers Day, 1997, Ivan Reitman) po Les Compères (1983, Francis Veber). Uf, dovolj je bilo sladkarij! in Sean Young v taksiju.Tudi original Velika ura (The Big Clock, 1948, John Farrow) je eden najboljših no/rtrilerjev svojega časa. 23. ^iiii ]Hfl|l Jk * Ki 23. Muha (The Fly, 1986, David Cronenberg) Veliki estet dekompozicije telesa David Cronenberg je bil v tem primeru le najeti režiser, brez osebnega vložka. Kljub temu je efektno malo grozljivko Muha (The Fly, 1958, Kurt Neumann) temeljito predrugačil in namočil v tipično cronenbergovsko mešanico sluzi, krvi in drugih telesnih izločkov. Posamezne faze Goldblumove transformacije v muho so tako prepričljive, kot bi jih vzel iz medicinskih učbenikov o groznih boleznih in pošastnih deformacijah. Pri vsej nagravžnosti pa ni pozabil na človeško dimenzijo protagonistov: gre za toplo, iskreno in čustveno zgodbo, kjer se zlahka poistovetimo s protagonisti. Šokantno in pretresljivo. In še citat človeka-muhe: »I'm an insect who dreamt he was a man and loved it, but now that dream is over and the insect is awake.« 24. Brez izhoda (No Way Out, 1987, Roger Donaldson) Paranoični vohunski hladnovojni triler je aktualiziral vse prave momente, poleg tega pa postregel še s presenetljivim končnim twistom, plus mečkanje Kevina Costnerja 25. Rt strahu (Cape Fear, 1991, Martin Scorsese) V mnogih ozirih problematični rimejk, ki je upravičil svoj obstoj in se na koncu balade skorajda postavil ob bok originalu Vaba za morilca (Cape Fear, 1962, J. Lee Thompson). Scorseseju je raztrganost, neenakomernost in nekoherentnost njegovega pripovedovanja uspelo obrniti filmu v prid, presežek pa je zagotovo poživlnjeni Max Cady, v nepozabno groteskni interpretaciji Roberta De Nira: »Every man... Every man has to go through hell to reach paradise.« 26. Poslednji Mohikanec (The Last of the Mohicans, 1992, Michael Mann) V najavni špicr je zapisano, da je scenarij nastal po filmu The Last of the Mohicans (1936, George B. Seitz), torej gre za revizijo scenarija, ne pa za adaptacijo istoimenskega romana Jamesa F. Cooperja. Gre za bučni, hiperkinetični in dinamični rimejk, poln razburljive akcije in pristne kemije med Da-nielom Day-Lewisom in Madeleine Stowe. Mann je film podložil z izvrstno glasbo, še posebej močna je Irska instrumentalna balada Promentory. Dolga je natančno 6 minut in 13 sekund, po njeni dolžini pa je natančno sinhronizlran operetni finalni prizor: ko pade prvi strel, se glasba začne, ko se glavni negativec Magua mrtev zvrne na tla, pa konča. 27.Izginotje (The Vanishing, 1993, George Sluizer) Sluizer je posnel dve inačici Istega filma: francosko-nizozemski original Brez sledu (Spoorloos, 1988) in njegov ameriški rimejk. Medtem ko je original brezkompromisen, šokanten in nenavadno odtujen film, ki gledalcu pusti slab priokus še nekaj dni po ogledu, je ameriška verzija neprimerno bolj standardizirana, še posebej pa zmoti doštukani konec, ko zakopanega junaka čudežno rešijo Iz krste. Film, ki je Sluizerja proslavil in ga pripeljal v ZDA, je hkrati pomenil tudi konec njegove kariere. Ko smo že pri evrorežiserjih, ki na začasnem delu v ZDA snemajo rimejke lastnih filmov in pri tem {za razliko od nesrečnega Sluizerja) uspejo ohraniti avtorsko integriteto: Ole Bornedal je zrežiral dansko in ameriško verzijo Nočnega čuvaja (Nattevagten, 1994) in (Nightwatch, 1997); Michael Haneke je avstrijske Smešne igre {Funny Games, 1997) kloniral v ameriške Funny Games, U.S. (2007); Gela Babluani pa je svoj francosko-gruzijski šoker 13 Tzameti (2005) prekvalificiral v ameriški 13 (2010). 28. Nina (Point of No Return, 1993, John Badham) Eden najbolj brezosebnih ameriških režiserjev, ki filme štanca vedno na enak način In iz vsake teme iztisne eno in isto unlfor- I mirano kašo.Tudi njegov rimejk energične in divje Nikite (1990, Luc Besson) je ravno tako brez barve, vonja in okusa kot njegovi I ostali filmi. Besson je šel verjetno zato po- I snet leona (1994) v New York, v angleškem I jeziku, da mu ne bi več delali sramote s I tako anemičnimi rimejki. 29. Pobeg (The Getaway, 1993, Roger Spottiswoode) Nekdanji sodelavci in prijatelji Sama Peck-inpaha so po njegovi smrti večkrat poskusili ujeti ščepec njegove magije in jo posredovati novim generacijam.To so sicer počeli iz plemenitih pobud, a so praviloma usekali mimo. Še najbolj v temu rimejku, ki gaje 21 let po originalnem Pobegu (The Getaway, 1972) zrežiral Spottiswoode, kije sodeloval kot montažer pri Slamnatih psih in Bivšem prijatelju Kidu, vendar njegovi verziji zmanjka šarma, humorja in lucldno-sti Izvirnika. Še najbolj moteča sta takratna zakonca Alec Baldwin in Kim Basinger, ki sta povsem oropana karizme, s katero sta ■ v originalu blestela Steve McQueen in Ali MacGraw. Prste si je osmodil tudi Walter Hill, sicer scenarist originalnega Pobega, ki je v Teksaškem graničarju (Extreme Prejudice, 1987) prešvercal kamuflirano inačico Divje bande (The Wild Bunch, 1969), a je le popraskal po površini. 30. Dvanajst opic {Twelve Monkeys, 1995, Terry Gilliam) Čudaški rimejk filma v slikah Mesto slovesa (La Jetée, 1962, Chris Marker), katerega je menda tudi navdihnila Hitchcockova Vrtoglavica. Dvanajst opic je še ena razpuščena Gilliamova fantazija, zmešnjava stilov, časovnih preskokov, neumnih in briljantnih domislic, bizarnih likov, improviziranih inštalacij ter veličastnih prizorov, ki nas preseneti z učinkovitim koncem, pa čeprav ga poznamo že od prej. Gilliam je posnel tudi rimejk Pustolovščine barona Munchau-sna (The Adventures of Baron Munchausen, 1988), takrat najdražji evropski film vseh časov, kije katastrofalno pogorel. Najpomembnejši predhodniki: kratki Les Aventures du baron de Münchhausen (1911, Georges Méliès); Münchhausen (1943, Josef von Baky), razkošni naci spektakel, nastal na Goebbelsov ukaz sredi vojne vihre, vsebuje skrito politično izjavo (»Ni moja ura pokvarjena, časi so pokvarjeni.«); češkoslovaški animirano-igrani Baron Prašil (1961, Karel Zeman); in ruski TV film Taisti Munchausen (Tot caMbiti MioHxray3eH, 1979, Mark Zaharov), 31. Vročina (Heat, 1995, Michael Mann) Razkošni, razširjeni in zvezdniško podloženi rimejk njegovega malo znanega filma L. A. Takedown (1989) je uspel v vseh pogledih. Bogata atmosfera, spopad dveh gigantskih nasprotnikov, prizor njunega dialoga v restavraciji in še posebej spektakulären rop banke, ki se razlije v neverjeten ulični spopad, kakršnega še nismo videli, se gledajo s cmokom v grlu. Serija čustveno nabitih prizorov doseže vrhunec v prizoru, ko De Niro v hipu odkoraka od osuple Amy Brennemann. Ja, to je tistih 30 sekund, ki ločijo navadne od vrhunskih kriminalcev. Mann česa takega ni ponovil. 32. Barb Wire (1996, David Hogan) Težko je verjeti, da je eden najslabših filmov vseh časov skriti rimejk Casablance (1942, Michael Curtiz). No, če odštejemo vso akcijo in joškarjenje, v tistih preostalih petih, desetih minutah res dobimo nekaj. kar spominja na Casablanco. Pravzaprav je Barb Wire podoben tisočerim porničem, ki si za leitmotiv vzamejo naslov in skrajno poenostavljen zaplet kakega znanega filma, vse ostalo pa je »akcija«: npr. Porn on the 4th of July, Whore of the Rings, A Tale of Two Titties, Raiders of the Lost Arse, Edward Penishands, Night of the Giving Head, Tits a Wonderful Life, Pulp Friction, Clockwork Orgy, Flesh Gordon, Rebel Without a Condom, Honey, I Blew... Everybody, The Sex Files, Sexbusters, School of Cock, Bend Over Like Beckham ... in mnogi, mnogi drugi. Ja, tudi porniči so lahko rimejki. 33. Dirka s časom (Vanishing Point, 1997, Charles Robert Carner) Počasni, kilavi rimejk kultne klasike Avto smrti (Vanishing Point, 1971, Richard C. Sarafian), ki ves čas vozi v prvi, občasno pa tudi vzvratni prestavi. Medtem ko Barry Newman (Kowalski) v originalu drvi brez posebnega razloga (kar je filmu podarilo mitsko, skrivnostno in eksistencialno dimenzijo), Viggo Mortensen krši cestnopro-metne predpise le zato, da bi pravočasno prispel na ženin porod (kar je sicer hvalevredno, a tako banalno početje). Oprosti, draga, sem na poti. Beli Dodge Challenger 1970 je kot globok poklon Sarafianovemu filmu nastopal tudi vTarantinovem Smrtno varen (Death Proof, 2007). 34. Veliki Lebowski (The Big Lebowski, 1998, Joel in Ethan Coen) Odštekana priredba romana Raymonda Chandlerja in filma Globoko spanje (The Big Sleep, 1946, Howard Hawks), pa tudi zaspanega Sledovi izsiljevanja (The Big Sleep, 1978, Michael Winner). Sicer sta brata Coen že od nekdaj rada snemala rimejke in adaptacije: že kot otroka sta s superosmičko posnela variacijo na Goli plen (The Naked Prey, 1966, Cornel Wilde), ki stajo poimenovala Zeimers in Zambia, v njej je Ethan nastopil kot krvoločni domorodec s sulico. Kdo je tu nor? (O Brother, Where Art Thou?, 2000) je svojevrstna ekranizacija Homerjeve Odiseje, Morilci stare gospe (The Ladykillers, 2004) je rimejk istoimenske angleške farse Ealing studia, za aktualni Pravi pogum (True Grit, 2010) pa pravita, da se verzije z Johnom Wayneom ne spominjata, ker sta bila še premajhna, ampak da sta delala adaptacijo knjižne predloge. Naj verjame, kdor hoče. 35.Zbornica (The Faculty, 1998, Robert Rodriguez) Za silo kamuflirani rimejk najstniške drame Prijatelji za vedno (The Breakfast Club, 1985, John Hughes), kjer se pet različnih dijakov (fant, upornik, najbolj popularno dekle na šoli, izobčenka in piflar) znajde v šolskem priporu; sprva se upirajo zatiralskemu šolskemu sistemu, nazadnje pa se vsi soočijo s samim seboj, iskreno izpovejo in svet postane lepši. Na koncu pride skupaj najmanj verjetni par. V Zbornici se šest dijakov (fant, upornik, najbolj popularno dekle na šoli, izobčenec, izobčenka in novinka) bori proti zatiralskemu šolskemu sistemu, ki so se ga polastili vesoljski paraziti. Dijaki se med bojem proti vesoljski invaziji soočajo s samim seboj, za iskreno izpoved jim zmanjka časa, a na koncu je svet vseeno lepši. Skupaj pa pridejo trije najmanj verjetni pari. 36. Hitri in drzni (The Fast And The Furious, 2001, Rob Cohen) Čedni in postavni policaj pod krinko (Paul Walker) se infiltrlra v tolpo adrenalinskih odvisnežev, za katere sumi, da so vpleteni v serijo drznih ropov, se spoprijatelji z njihovim karizmatičnim šefom, zaljubi v njegovo seksi sestro, doživlja krizo identitete, nazadnje pa se spomni, da je policaj, in z bando spektakularno opravi. Peklenski val (Point Break, 1991, Kathryn Bigelow): čedni in postavni policaj pod krinko (Keanu Reeves) se rnfiltrira v tolpo adrenalinskih odvisnežev, za katere sumi, da so vpleteni v serijo drznih ropov, se spoprijatelji z njihovim karizmatičnim šefom, zaljubi v njegovo bivše seksi dekle, doživlja krizo identitete, nazadnje pa se spomni, da je policaj in z bando spektakularno opravi. 37. Psiho (Psycho, 1998, Gus Van Sant) Od kadra do kadra dobesedno prepisan rimejk Hitchockove mojstrovine (I960), ki se od originala razlikuje le po barvah. Čeprav so se Van Santu vsi smejali, gre za fanatično, naravnost fundamentalistič-no oboževanje originala, ki goni svojo ne glede na vse. Kar je vredno občudovanja. Moj pomislek je sledeč: le kako je uspelo neženstveni, anoreksični in neseksipilni Anne Heche (za razliko od sočne Janet Leigh) sploh zrajcati Vincea Vaughna (Norman Bates) in ga posledično napeljati k umoru? Takšna, kot je, bi morala preživeti, se vrniti v Phoenix, vrniti denar in vsi bi bili srečni in zadovoljni. 38. Gloria (1999, Sidney Lumet) Obupni rimejk krimi drame Glorija (Gloria, 1980, John Cassavetes) o ženski, ki se kot levinja bori za življenje zoprnega portori-škega pamža. Enega najslabših Lumetovih filmov so kaznovali tudi gledalci: stal je 30 milijonov dolarjev, pridelal pa jih je le štiri. Motiv o ženski na begu s fantkom najdemo tudi v filmih Ultraviolet (2006, Kurt Wimmer), Julia {2008, Erick Zonca) in z zamenjanimi vlogami v Bessonovem Leonu. Prvi rep: Lumet seje v svojem filmu Od tod do raja (Stranger Among Us, 1992) več kot očitno zgledoval po Priči (Witness, 1985, Peter Weir), le da gre Melanie Griffith na obisk k judom, namesto amišem, sumljiv pa je tudi njegov hladnovojni triler Na robu spopada (Fail-Safe, 1964), ki je v kinodvo-rane prišel za Kubrickovim Dr. Strangelove (1964). Drugi rep: Kubrick je po romanu Vladimirja Nabokova posnel farsično in načrtno provokativno Lolito (1962), medtem ko se je Adrian Lyne odločil za bolj trezno, psihološko poglobljeno in tudi seksualno bolj eksplicitno verzijo (1997). 39. 39. Ubijte Carterja {Get Carter, 2000, Stephen Kay) Ali verjamemo, da je Sylvester Stallone lahko zadržan, eleganten, jeklenohladen, inteligenten, oster, prefinjen plačani morilec, ki hoče maščevati smrt svojega brata? Ne. Ne verjamemo niti, da ima brata, kaj šele vse ostalo. Stallone je bil vedno kmet in kmet bo ostal. In le kdo je nahecal Michaela Caina, zvezdo originala Ubijte Carterja (Get Carter, 1971, Mike Hodges), da s cameo vlogo sodeluje v tej burleski? 40. Planet opic (Planet of the Apes, 2001, Tim Burton) Ta je tisti rimejk, za katerega je režiser izjavil, da je reinvented in relmagined. Vendar niti vse izumljanje in snovanje na novo niti orjaški proračun niti vrhunski dizajn, maska in scenografija novi verziji niso pomagali, da bi se uvrstil v isto evolucijsko stopnjo kot originalni Planet opic (Planet of the Apes, 1968, Franklin J. Schaffner). Marky Mark Wahlberg preprosto ni dovolj močan igralec, da bi nosil film na svojih šibkih plečih, še posebej bedast je finale, kjer nam sprva obljubljajo bitko vseh bitk, nazadnje pa dobimo nekakšno za lase privlečeno spravo. Oh, ja, in tisti grozen konec ... Opičje norčije. 41. Nespečnost (Insomnia, 2002, Christopher Nolan) Spodoben rimejk istoimenskega norveškega filma (1997, Erik Skjoldbjaerg), ki pa ne dosega hladne intenzivnosti originala (zagrizeni Nolanovi feni me bodo pregazili z batmobilom). Al Pacino je v različnih filmih že tolikokrat doživljal krizo identitete, da smo se na to že povsem navadili. Prijetno presenečenje pa je večni dobrodušnež In prijatelj otrok Robin Williams, ki tokrat igra brezobzirnega morilca. Edini Nolanovfilm, pri katerem ni sodeloval tudi kot scenarist. 42. Rollerball (2002, John McTiernan) Neverjetno neumen rimejk, eden najslabših. McTiernan je tako učinkovito zamočil vse, kar se je zamočiti dalo, da smo se spraševali, ali to je isti režiser, ki je posnel Umri pokončno in Predatorja. Zgodbo je zredu-clral na minimum, igro rollerball pa je tako zakompliciral, da nismo vedeli, kdo pije, kdo plača, kdo zmaguje in kdo zgublja. Pa saj nam je tako kmalu postalo vseeno. Absolutno dno. Svetlobna leta daleč od dinamičnega in preroškega originala (1975, Norman Jewison). 43. Infekcija (2003, Krsto Papič) Jugo filmi premorejo kup sequelovin skoraj nič rimejkov (čeprav so si mnogi podobni kot jajce jajcu), še najbližje je Infekcija veterana Krsta Papiča, ki je pred skoraj 30 leti zrežiral tudi fantastično grozljivko Rešitelj (Izbavitelj, 1976), enega redkih hororjev v nekdanji državi, kije kljub naivnosti naletel na dobrohoten sprejem. V Izbavitelju je bila zarota vampirskih ljudi-podgan, ki se zažrejo v vse družbene pore, metafora za komunizem, v Infekciji pa za novodobni divji kapitalizem in skorumpirano politiko. Težava je le v tem, da slednji deluje kot amaterski trash Rogerja Cormana iz 50. let: slabi dialogi, še slabša igra, grozna maska, katastrofalna režija in povsem nepotrebna metafora. Tudi šarm originala je izginil v dolgo, mračno noč hrvaške tranzicije. 44. Telesni čuvaj (Man on Fire, 2004, Tony Scott) Skoraj kultni original Man on Fire (1987, Elie Chouraqui) je trd, neizprosen, pa tudi poetičen film z ameriškimi igralci in evropskim »štrihom«. Za režijo je bil sprva predviden Tony Scott, a ga je studio zavrnil, češ da nima dovolj izkušenj za tovrsten material. Ko seje slabih dvajset let pozneje na obzorju pojavil predelan scenarij iste zgodbe, ga je Scott zgrabil z obema rokama. In ga posnel wlth a vengeance. Intenziven in oseben film, ki se mu še kako pozna, daje i imel režiser z njim nerzživeto romanco iz j preteklosti. 45. King Kong (2005, Peter Jackson) Rrmejk, narejen iz čiste ljubezni do originalnega King Konga (1933, Merian C. Cooper in Ernest B. Schoedsack). Predstavljajmo si, da bi legendarna avtorja originala sedela v kinu in si ogledala Jacksonov rimejk. Verjetno bi jima bilo všeč, kako je oplčjak izrazen in izdelan do zadnje podrobnosti, bržkone bi uživala v kemiji med disproporcialnima ljubimcema, pa tudi, da je Jackson v film vključil tisti dolg kader, ko King Kong pada z Empire State Buiidinga v globino (ki sta ¡WH -zim Kgjij MEÜfc ill HKflUli ga tudi sama posnela, nato pa izrezala, ker je bil neprepričljiv), in nenazadnje ker je v svoj film vkomponiral tudi prizore z dinozavri (to naj bi bil njun naslednji veliki projekt, a ga nista uspela realizirati). Verjamem, da bi imela solze v očeh. Ne verjamem pa, da bi jima bila všeč različica Johna Guillermina iz 1976, kot tudi vse ostale inferióme verzije. 46. Krvava žetev (The Wicker Man, 2006, l Neil LaBute) i Čeprav naj bi bil režiser in scenarist LaBute i strasten oboževalec kultnega Možaizpro-tja (The Wicker Man, 1973, Robin Hardy), jeni poročnik: New Orleans (The Bad Lieutenant: Port of Call - New Orleans, 2009), ekstremnega filmskega plezalca Wernerja Herzoga, ki je posnel zelo samosvojo ameriško verzijo Pokvarjenega poročnika (Bad Lieutenant, 1992, Abel Ferrara) in ob tem bizarno vztrajal, da ne gre ne za rimejk ne za nadaljevanje. je v svojem proslulem filmu ponudil le serijo utrujenih klišejev ter parado brezupno zgrešenih in posiljenih rešitev. Moral bi ga pustiti pri miru. Še posebej irltanten je bil Nicolas Cage, za katerega se zdi, kot bi bil aboniran na slabe rimejke. Med drugim je s pretirano igro pomagal pokopati Mesto angelov (City of Angels, 1998, Brad Silberling), ki je rimejk Wendersovega Neba nad Berlinom (Der Himmel über Berlin, 1987), in Nevarnost v Bangkoku (Bangkok Dangerous, 2008, Oxide Pang Chun, Danny Pang), rimejk tajskega istoimenskega filma iz 1999 istega režiserskega para. No, da ne bomo krivični: izkazal se je v filmu Pokvar- il. Znamenje (The Omen, 2006, John Moore) Rutinska, bežno posodobljena obdelava satanističnega hororja Prerokba (The Omen, 1976, Richard Donner), o diplomatskem paru, ki nevede posvoji hudičevo dete. Liev Schrieber in Julia Stiles sta slaba zamenjava za Gregoryja Pecka in Lee Remick, tisti otrok je tako navaden, kot bi ga pobrali iz pe-skovnika na našem dvorišču, glasba Marca Beltramija pa črni maši Jerryja Goldsmita (Ave, Satani) ne sega niti do parkljev. Edina zanimivost: pokojni Pete Postlethwaite v vlogi norega fajmoštra. Še en primer sodobnega hororja, ki se mu rok trajanja izteče tako ekspresno, da že čez pol leta deluje bolj zastarelo od originala. 48. 12 (2007, Nikita Mihalkov) Zanimiva, angažirana in drugačna priredba Dvanajst jeznih mož (12 Angry Men, 1957, Sidney Lumet), kije sklenila pomesti pred lastnim pragom. Namesto mladega Portori-čana je za umor tokrat obsojen mlad Čečen, truplo pa je njegov očim, Rus, častnik, veteran čečenske vojne. Vsi dokazi govorijo proti fantu, poroti se mudi domov kuhat boršč in pit vodko (oprosti, >Kan, nisem se mogel zadržati), zato fanta ekspresno spoznajo za krivega. Vsi, razen enega ... Plus Friedkinov korektni, a pozabljivi rimejk 12 Angry Men (1997), narejen za kabelsko TV. 49. 3:10za Yumo (3:10 to Yuma, 2007, James Mangold) Že originalni alegorični vestem Ob 3:10 za Yumo (3:10 to Yuma,1957, Delmer Daves), posnet po zgodbi Elmorja Leonarda, veliko dolguje Zinnemannovem Točno opoldne (High Noon, 1952), oba filma sta s svojim levičarskim pristopom tako razkačiia režiserja Howarda Hawksa, daje posnel desničarski vestem Rio Bravo (1959), ki ga je potem še dvakrat reinterpretiral v filmih El Dorado (1966) in Rio Lobo (1970). Gary Cooper, junak filma Točno opoldne, je o Riu Bravu izjavil, da je »tako ponarejen, da mu ne bo nihče verjel'.« Aja, in še o novi verziji 3:10 za Yumo: Mangoldov film je presenetljivo svež, dinamičen, dobro posnet in odigran film, s številnimi dodanimi podzapleti, ki zgodbo lepo obogatijo (Ireno moti le malo preveč neprepričljiv konec). Dinamika med Russe-lom Croweom in Christianom BaleomjeOK, ravno tako gre filmu v prid prisotnost (zdaj že) veterana Petra Fonde, ki nas spominja na njegov izvrstni Kavboj brez miru. 50. Neslavne barabe (The Inglourious Ba-sterds, 2009, Quentin Tarantino) (nadaljevanje prejšnjega gesla in konec ...) Tarantino je vsaki potencialni punci pred začetkom zveze zavrtel Hawksov Rio Bravo kot test: če je bil punci film všeč, v redu, če pa ne, z zvezo ni bilo nič. Nazaj k Barabam: čeprav je Tarantino trobil, da gre za rimejk italijanskega vojnega akcionerja Peterica žigosanih (Quel maledetto treno blindato / The Inglorious Bastards, 1978, Enzo G. Ca-stellari) in da je zanj tudi uradno odkupil vse avtorske pravice, nimata oba filma prav nič skupnega (če ne štejemo žanra in osnovnega zapleta, kjer gre skupina komandosov na sovražno območje ¡zvest neko diverzijo -ampak takih je bilo na tone). Torej je plačal avtorske pravice le za naslov, ki pa ga je tudi spremenil. Čudak. Dodatek: Slovenski rimejki Pravzaprav rimejka v klasičnem pomenu besede ne premoremo (le nekaj sequelov), kar pomeni, da so naši filmski ustvarjalci malodane brez Izjeme originalni avtorji, ki neumorno ustvarjajo tisto, česar še ni bilo. Po drugi strani pa bi bilo tistih nekaj pičlih filmov, ki jih je naš režiser milostno deležen (če sploh) v kratkosti svojega življenja, škoda zafračkatl za plonkanje tujih sanj, pa najsibodo še tako vabljive. Nekaj bolj ali manj skritih rimejkov, ki se praviloma zgledujejo po tujih filmih, smo kljub temu izbrskali. Samo nekaj, za okus. Kekci so bolj rimejki kot nadaljevanja, saj obravnavajo vedno isto zgodbo, le z drugim negativcem, Kekec je v vseh treh verzijah približno enako star (zato ga igrajo drugi igralci) in nasploh ni nobene kontinuitete, značilne za sequete... {Danes Kekec kar kliče po rimejkih: lahko bi-pokazali, kaj seje zgodilo z njim, ko odraste, lahko pa bi - ljubezensko in interesno - sparili Bedanca in Pehto in ju poslali v maščevalni pohod proti fantiču, ki ju je ugnal v kozji rog ...). Bošjan Hladnikje po Maškaradi (1971) »takorekoč isti scenarij« prodal še enkrat, v Ubij me nežno (1979), pa tega ni nihče opazil, Ljubezen na odoru (Vojko Duletič, 1973) je ruralna enopozna inačica Zadnjega tanga v Parizu (Ultimo tango a Parigi, 1972, Bernardo Ber-tolucci), nekoliko več seksualne kreativnosti je manifestira! Strah (1974, Matjaž Klop-čič), kjer je kazen za promiskuiteto prišla v obliki rušilnega potresa, Pomladni veter (1974, Rajko Ranfl) se zgleduje po Jagodah in krvi (The Strawberry Statement, 1970, Stuart Hagmann), le daje brez policijske brutalnosti. Usodni telefon (1987, Damjan Kozole) ima na drugi strani žice De Palmov Strel ni bil izbrisan, pa tudi Klopčičevega Na papirnatih avionih (1967), Jane Kavčič je v filmu Maja in vesoljiek {1988) prepakiral Spi-elbergov film E.T.-Vesoljček (E.T.:The Extra-Terrestrial, 1982), Do konca in naprej (Jure Pervanje, 1988) pa revidiral Milliusovega Dillingerja (1973). Od poosamosvojitvenih filmov smo foren-zičene sledi Odrešitve (Deliverance, 1972, John Boorman) našli na Morani (1993, Aleš Verbič) in Varuhu meje (2002, Maja Weiss), V leru (1999, Janez Bürger) bi lahko imeli za neformalno priredbo Kriznega obdobja {1981, Franci Slak), Blues za Saro (1988, Boris Jurjaševič) se neprikrito spogleduje s hard-boiled kriminalkami o detektivu Phi- lipu Marlowu in temu samozavestno reče parodija, Patriot (1998, Tugo Štiglic), ki se zgleduje po neštetih tujih B-akcionerjih, seje s pirotehničnim toboganom hotel zavihteti v tujino, a je ostal doma, Na svoji Vesni (2002, Sašo Dukič, Klemen Dvornik) že v naslovu napove, da se bo spravil nad nacionalne filmske mite in ikone, hkrati pa gre za domačo različico Filma, da te kap; Pod njenim oknom (2003, Metod Pevec) je izkazal dolžno spoštovanje Plesu v dežju (1961, Bošjan Hladnik), IgorŠterkjepa sam povedal, daje Vaba (Cruising, 1980, William Friedkin) delno penetrirala v njegov 9:06 {2009). (Nekaj namigov iz tega dodatka sem pokradel iz knjige Na svoji zemlji - Zgodovina slovenskega filma, Marcel Štefančič, jr., UMco, 2005.) T KINOFABULA - Filmi po literarnih pr 'edloeah gostov Fabule v Kinodvoru j 5. APRIL OB 19. [IHiyPJ.MV.l JHMMB Zvenenje v glavi (Andrej Košak, Slovenija, 2002, 90 min). Literarna predloga: Drago Jančar • Filmu bo sledil pogovor z avtorjem romana Dragom Jančarjem, ki ga bo vodil Gorazd Trušnovec. 12. APRIL OB 19. URI. KINODVOR II capitano (Jan Troell, Švedska, 1991,110 min). Literarna predloga: Per Olov Enquist 20. APRIL OB 17. URI. KINODVOR Kar naenkrat (Tan de repente, Diego Lerman, Argentina/ Nizozemska, 2002, 90 min). Literarna predloga: César Aira • Filmu bo sledil pogovor z avtorjem literarne predloge, 'romana La prueba, Cesarjem Airo, ki ga bo vodil Denis VaJie: