POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI Posamezna Številka velja 1 dinar. »Naš dom« izhaja 1. v mesecu. Naročnina za vse leto dvanajst (12) dinarjev. — Za Italijo 7 Lir, Avstrijo 2 in pol šilinga, za Ameriko 0.40 Dol. Za druge države vrednost 20 Din. — Naslov: »Naš dom«, Maribor, Koroška cesta 5. — Položnice si kupite na pošti in vpišite št. 13.577. Denar naložite najboljše in najvarnejše pri Spodnještajerski ljudski posojilnici v Mariboru Gosposka ulica r. z. z n. z. Ulica 10. oktobra Obrestuje hranilne vloge po najugodnejši obrestni meri in ne odteguje vlagateljem rentnega davka. PRVI IN EDINI SLOVENSKI ZAVAROVALNI ZAVOD 3 VZAJEMNA ZAVAROVALNICA DUNAJSKA CESTA ŠT. 17. V LJUBLJANI DUNAJSKA CESTA ŠT. 17 Sprejema: V požarnem oddelku: zavarovanja vseh poslopij in premakljivih predmetov, ki se poškodujejo po ognju, streli in po eksploziji svetilnega plina, cerkvene zvonove proti razpoki, steklo in zrcala proti ubitju po znatno nizkih cenah. — V življenskem oddelku: Zavarovanje na doživetje in smrt v vseh sestavah, zavarovanja na otroško doto, rentna in ljudska zavarovanja pod najugodnejšimi pogoji. Podružnice: Sarajevo, Vojvode Stepe obala 42; Zagreb, Mihanovičeva ulica 2; Celje, Cankarjeva ulica 4; Split, Ulica XI. puka 22; Beograd, Dečanska ulica 27. Ceniki in pojasnila z obratno pošto brezplačno. Zanesljivi posredovalci se vedno sprejemajo. Zadružna gospodarska banka ----------------- d. d. ------------------ Ljubljana, Miklošičeva cesta št*! 10 Podružnice: Bled, Celje, Djakovo, Kočevje, Kranj, Maribor, Novisad, Sombor, Split, Šibenik. Izvršuje vse vrste bančnih poslov pod najugodnejšimi pogoji, prodaja vseh vrst vrednostnih papirjev tudi na obroke pod zelo ugodnimi pogoji. Glavno zastopstvo v Sloveniji za prodajo srečk Državne razredne loterije. SOV AS DO XX1I1~ 1931 PRAVA VERA BODI VAM IUČ, MATERIN JEZIK BODI VAM KUUČ DO ZVELIČANSKE NARODNE OMIKE A. M. SLOMŠEK Blagovest krščanske kmetske mladine. Slovenska družba je v težkem gospodarskem, moralnem in kulturnem razkroju; vsepovsod grozi razdejanje. Kdo bi razmotrival, po čigavi krivdi. Dejstvo je tu. Mladina je k velikemu pozvana, zlasti kmetska mladina, ki ji je krščanstvo tista velika osnova, raz katere motri položaj. Del naše dijaške mladine se izčrpava v vpitju in puhlih frazah, povzetih iz vseh vetrov, ter bahatem postavljanju; delavska mladina trpi na težkih posledicah slabega gmotnega in moralnega položaja ter izrazito materialistično usmerjene marksistične miselnosti. Krščanska kmetska mladina je izhod in rešitev iz težke zagate; njene živi jenske vrline, njen nepopačen značaj in v bistvo položena nadarjenost jo k temu v polni meri usposabljajo. Ni tej mladini niti za besede in plehke fraze in tudi ne za hinavščino v mislih in dejanjih. Za delo je ustvarjena ter za uresničevanje njenega veličastnega programa. V versko-nravnem pogledu: dvigniti našo vas do vzorne višine duhovnega in nravnega življenja. V prosvetnem oziru: zanesti Slomškovega duha in blagoslov katoliške prosvete do poslednjih obronkov slovenske zemlje. Na gospodarskem polju: z vso močjo volje in sposobnosti povzročiti položaj, ki bo predstavljal boljše, blagoslovljenejše dni našega kmetskega gospodarstva — za napredovanje v sredstvih poljedelskega obdelovanja, za kmetijsko zbornico, za kmetijsko starostno zavarovanje, za močno zadružniško gibanje, za prvenstvo kmetstva ter njegovih teženj in potreb. Velika je blagovest krščanske kmetske mladine; v težki dobi se Poraja, ko je naša slovenska družba na njenih vrhovih na tem, da se sesuje. Krščanska slovenska kmetska mladina je znanilka pomladi, ki Prihaja, veličastnega programa, ki poganja iz najosnovnejših pravic našega slovenskega kmetskega ljudstva. Če bo treba rušiti, bo rušila; toda rušila bo samo zato, da zablesti na teh ruševinah ponosnejša, lepša 2gradba. Slovenska krščanska kmetska mladina je napoved dela in borbe; je, ki meni, da bo lahko zastavil njeno pot? Legije fizično in nravno bočnih kmetskih fantov bodo vsakogar pregazile in pomandrale. Zakaj veliko, še nedobojevano veliko pravdo gre. Zbirajte pri vsaki priliki za tiskovni sklad »Našega doma«. Razdejane duše. (Pretresljiva zgodba iz naših krajev; za N. D. napisal fant od Soče.) Ljubezen. Pozno v noč je gorela luč v njegovi sobi; iznad kopice najrazno-vrstnejših knjig, ki so neurejene ležale po mizi, je molela glava častitljivega starca. V ozadju krasna omara, prenapolnjena z deli najznamenitejših domačih in svetovnih pisateljev: poleg Cankarja in Preglja, Meška in Finžgarja, Zupančiča in Detele najpomembnejši predstavniki drugonarod-nega duha in pisateljskega ustvarjanja — Shakespeare, Goethe, Schiller, Dostojevski, Tolstoj, Turgenjev, Gorki, Čehov, Ibsen, G. Hauptmann ter drugih svetovnih orjakov cela vrsta. Na najvidnejših mestih pa so blestela imena sv. Avguština, Tomaža Akvinčana ter drugih znamenitih mož iz cerkvene zgodovine. V kotu glasovir; v trenutkih, ko ni bilo več mogoče zadoščati zahtevam glave, je bilo treba prisluhniti srcu, in je sedel ter zaigral najveličastnejše skladateljske tvorbe; posebno Verdija je vzljubil ter njegovo glasbo- Visole si je bil izbral za domovanje; Visole gori na hribčku nad vasjo. Notranjega zadovoljstva, veselja in mirnega počitka je bil našel tam zgoraj. Štirideset let je stopal po lestvici svoje vojaške karijere ter dosegel najvišjo čast, ki je je mogel postati deležen. In je šel v pokoj ter si na Visolah s prihranki kupil hišo, gradiču podobno, da je lahko vsako jutro in zvečer, predno je legel k počitku, zrl na svoj rojstni kraj tam spodaj. Gospod Marko so mu splošno dejali vsi, ki so ga poznali; in teh je bilo veliko spodaj v Dobravi in sosednjih župnijah ter daleč naokoli, zakaj gospod Marko je bil zelo prijazen gospod, z vsemi ljubezniv in vljuden. To je tičalo v njegovem bistvu; iz najglobljih osnov njegovega značaja je prihajalo. Od blizu in daleč so ljudje čutili toplino njegovega srca. Spoštovale so ga korenine iz Dobrave in Selc, plemenite grče iz Podnarta in Roden, gospodarski veljaki iz Osoj in Poljane. H gospodu Marku jih je vodila pot, če so se med seboj pravdali do samouničenja ali pa če so jih tiščale gospodarske in druge brige ter skrbi. Gospod Marko je vedno dobro svetoval in odsvetoval. Nemalokrat je sicer okusil resničnost rekla, da je dobrota sirota; toda njegovo ravnanje je v vsakem slučaju ostalo v skladu z bistvom njegove dobre narave. Na večer usojenih mu dni je živel gospod Marko v čudovitem soglasju z vsem, kar ga je obdajalo: z ljudmi daleč naokoli; s ptički pod nebom, ki so prihajali k njegovemu oknu pričakujoč očetovske njegove dobrote; z rastlinami, ki jim je pomagal k rasti in solncu, z vsem božjim stvarstvom . . . Bili so časi, ko gospod Marko ni bil sam; toda prišlo je, da je tisto bitje, ki mu je bilo usojeno za skupno zakonsko sožitje, takoj ob pričetku srečnih dni podleglo neozdravljivi bolezni. Na ljubljeno Eleonoro je ostal še samo trpek spomin; ni bilo bitja, ki bi ob pogledu nanj mogej poživljati prijetnost preteklih dni. Gospod Marko je ostal sam in postal samotar; preko dvajset let mu je gospodinjila Urška, gosodinjila z vso nežnostjo, skrbnostjo in varčnostjo. Gospod Marko jo je vzel k sebi tudi na Visole ter prenašal vse svoje izraze hvaležnosti na sina vdove Urške. Ljudje so vedeli, da je Janko ljubljenec gospoda Marka. Vzljubil je gospod Marko Janka; vzljubil z očetovsko ljubeznijo. Ko je Janko še pohajal osnovno šolo, se je ta ljubezen razodevala v najrazno-vrstnejših darilih, ki jih je gospod Marko poklanjal ubogemu, toda bistremu in nadarjenemu sinu vdove Urške. Potem pa je gospod Marko, ko je prepoznal bogate darove, ki jih je Stvarnik naklonil Janku, poskrbel, da je Janko lahko dovršil srednjo šolo, ter ga vseskozi osem let vzdrževal. Želja matere Urške je bila, da bi njen edinec posvetil svoje življenje Bogu in Cerkvi; toda Janka je vleklo drugam in gospod Marko je bil mnenja, da mu je pri izbiri poklica treba pustiti svobodo. Janko je vračal vso to naklonjenost s hvaležnostjo in sinovsko udanostjo; z vso svojo pridnostjo, nadarjenostjo in skromnostjo glede potreb življenja se je bil lotil svojega vseučiliškega študija ter postal inžener. Ravno tiste dni je bilo, ko se je bil priboril do cilja: z ljubeznijo in nežnostjo ga je bilo sprejelo materino srce, s ponosom gospod Marko, ki je tedaj čutil, da je bil izpolnil precejšen del svoje življenske naloge — Janko, tako vzgojen in izobražen, je bil vidno zadoščenje za njegova plemenita prizadevanja; bilo je tedaj, ko se je Janko z notranjim zadovoljstvom kot inžener vrnil na Visole; v tistih dneh se je v vseh delih starega sveta zanetil strahovit požar, da so zublji v besnem plamtenju s krvavo rdečim sijajem razžarili obzorja ter obsegli pol sveta. Janko je bil star dovolj, da je moral v vojsko. Ob njegovem odhodu je bilo: pozno v noč je gorela luč v sobi gospoda Marka; >z pritličja pa je bilo celo noč in v rane ure naslednjega dne slišati globoko ihtenje — bila je skrb in bojazen ljubeče matere. Mesec dni pozneje, ko ni bilo o Janku nobene vesti in nobenega glasu, se je materino £^ce v bridkosti zlomilo._______________________________(Nadaljevanje.) Ali je možen polet na mesec ? Lansko leto smo v nekaj številkah N. D. objavili par poglavij iz zanimivega romana »Žena na mesecu«. Pozneje smo prejeli od naročnikov več vprašanj, da-li je mogoče misliti, da bodo ljudje z raketnim letalom lahko poleteli skozi vesoljstvo na mesec. Na tem polju so se delali že številni poizkusi; najznamenitejši raziskovalec tega vprašanja, kako uresničiti misel poleta na mesec, je sloviti profesor O b e r t h , ki je osnoval v Berlinu poseben laboratorij za sestavo takozvanega raketnega letala, s katerim naj bi bil možen let skozi vsemirje na mesec. Tudi znani francoski inžener Guido P i r q u e t je vnet zagovornik možnosti leta skozi vsemirje. Mnogi vseučiliški profesorji, ki se bavijo z raznimi prirodoslovnimi vprašanji, pa so mnenja, da je misel možnosti leta skozi vsemirje neresna. Prav zanimivo je v tem pogledu mišljenje ravnatelja vseučiliš-kega zvezdoslovnega zavoda v Pragi profesorja dr. V. H e i n r i c h a , ki dopušča možnost in verjetnost, da se bo v bližnji ali daljši bodočnosti posrečilo rešiti vprašanje leta s pomočjo raketnega letala v vsemirje in v prostor, kjer ne vpliva in deluje več težnost zemlje. Prof. Heinrich predpostavlja možnost, da se bo posrečilo spraviti tozadevne poskuse tako daleč, da bo raketno letalo lahko obletelo mesec ter se vrnilo na zemljo; toda precej dolgo bo treba čakati, predno se bo posrečilo sestaviti letalo takšne vrste, da bo z raketnim letalom vred tudi človeku omogočeno priti na mesec. vršino. Ali bo nadaljevalo pot z isto hitrostjo, ali morda z zmanjšano, ali se bo sploh ustavilo? In kar je najvažnejše: ali se bodo tudi v brezzračnem prostoru sproževale posamezne rakete, ki jih vsebuje veliko raketno letalo in ki dajejo letalu pogona, v tisti zaporednosti, ki je vnaprej določena in nujno potrebna, da pride letalo do svojega cilja? Marsikaj je že po-gruntal človek; ta vprašanja pa so do danes ostala zaenkrat nerešena-Velike, nedogledne težave so na potu uresničenja te edinstvene človeške zamisli. Zaenkrat imajo glavno besedo prirodoslovci in zvezdo-slovci. Najtežje vprašanje je, kaj bo z raketnim letalom, čim dospe v brezzračno prostorje, ki se pričenja 100 kilometnov nad zemeljsko po- Danes se nam zdi polet človeka na mesec precej drzna misel; so znanstveniki, ki predpostavljajo verjetnost vsega tega, kar pa bo postalo resnica šele potem, ko se bo točno odredil položaj meseca in smer raketnega letala. In kaj se to pravi? Samo za točno opredelitev položaja meseca bi bilo potrebno, da se dožene računski obrazec, ki je tako dolg, da bi zavzel obseg dveh knjig po 300 strani. Šele potem bo lahko poletelo skozi vsemirje raketno letalo do meseca, toda zaenkrat — brez človeka. Prvi poizkusi za izstreljanje raket so se že delali, deloma z uspehom, deloma z neuspehom, ter se tozadevna proučavanja ter dopolnjevanja raketne naprave nadaljujejo. Zaenkrat so se priprave za izstrelek raketnega letala omejile na poizkus prenosa pošte iz Evrope v Amerike ter obratno. Sredi teh priprav so najvnetejšemu raziskovalcu prof. Oberthu odpovedali živci, tako da je moral svoja raziskovalna dela prekiniti. Razna naporna zvezdoslovna izračunavanja so ga tako izčrpala, da ni mogel delj časa niti spati in niti jesti. Čisto zlomila ga je baje okolnost, da dosedanji poskusi z raketo, ki bi naj poletela v vsemirje, še niso uspeli. Ob Dnjepru . . . Dva ruska mužika sta stala ob bregovih reke Dnjeper in motrila človeka, ki se je sredi reke potapljal ter se z naporom poslednjih moči skušal rešiti. Obupno so odjekali vzdolž Dnjepra njegovi klici na pomoč. Oba mužika sta opazujoč potapljajočega se modrovala: »Glej, Miško, tone!« »Ah, ubožec, tone; glej tone.« »Kaj, če bi ga človek ven potegnil ter rešil?« »No, seveda; rešiti ga smrti revčka.« »Glej, glej, tamle je čoln; kaj če bi ga odpela in zaveslala k siromačeku.« »No, veslati bi morala, nato vrv vzeti, ter jo proti njemu vreči, in ga v®n potegniti in ostal bi — živ.« »Glej, že zopet plava; glej!« »Mogoče, če bi sedla v čoln . . . morda . , . da bi . . ., morda . . . »Morda; res je: morda . . . »Je že po njem; ubožček; mehurčki že vstajajo.« »Gotovo je zdaj že na dnu.« »Siromaček; vsaj trpi nič več.« »Nabrže mu je bilo že od rojstva usojeno, da bo na ta način umrl.« »Ni mu pomoči; se je že rodil pod tako zvezdo.« »Če bi pa sedla v čoln in veslala, morda da bi . . . nemara . . .« »No ja; morda . . . Siromaček.« Za hrepenenjem po materi. Drama iz svetovne vojne. Po pripovedovanju Lad. Sokliča, vojnega kurata, spisal Frant. Šupka. Poslovenil Jan. Oblak. Peto dejanje. Soba kakor v prvem dejanju. Za mizo sedi Landičeva, ki se je znatno postarala; z očali na čelih čita domače sv. pismo. Prvi prizor. Pokornova (Ančka) (za vrati govori); Tako, prosim, gospod župan; gostje imajo prednost. Starosta: Hvaljen Jezus in dober dan vam Bog daj! Landičeva: Bog daj, Bog daj! Prihajate iz cerkve, kajne? To je lepo od vas, gospod župan, da tudi mene ubogo vdovo enkrat obiščete. Vsedite se, prosim, in ti Ančka, skoči v klet po kako okrepčilo. Pokornova: Že bežim, mati! (Odide.) Landičeva: Že imate, gospod župan, kake vesti o Janku? Župan (izogibaje se): Imam — to se pravi nimam, le, samo, tako splošno iz časopisov. Landičeva (željno — hrepeneče, sname očali z nosa): No, in kaj pišejo? Ne bode še kmalu konca? Ne pridejo naši že skoraj domov? Jankov polk se tam nič ne omenja? Župan : Ali kakopak! To se nikjer ne sme pisati, kje se kateri polk nahaja. (Govori tišje in zaupno); Pa med nami rečeno, za nas stvar ne stoji dobro. Rusi so na mnogih mestih prodrli in so že v Karpatih; naši so imeli ogromne izgube. Govori se o mnogih tisočih. No, in kolikor vem, je tudi Jankov polk v Karpatih. Sam mili Bog ve, kako se jim godi tam. Landičeva: Za Boga, gospod — gospod župan! Nemara ni Janko .. . Zakaj tako dolgo ne piše . . . ne, ne, to je nemogoče, jaz bi tega ne preživela, kaj bi si le začela? Župan: Gospa Landičeva, kaj se ne morete sprijazniti z usodo? Vi morate vendar zaupati v višjo moč, ki vlada in vodi vse stvarstvo, ki se brez njene volje niti las nikomur ne skrivi na glavi. Drugi prizor. Pokornova (vstopi v sobo s taso, na kateri je kruh, sirovo maslo in v piskru mleko, taso postavi molče na mizo). Župan: Krasno nam je pridigoval o tem naš novi župnik. Za snov svoje pridige si je izbral četrto božjo zapoved. Pokornova: Mama, ali verjamete, da še nisem slišala tako krasno pridigati, kakor je gospod župnik pridigal o nekem vojaku, ki je hotel iz ljubezni do matere oditi s fronte in je bil radi tega ustreljen. Ko je opisoval bolest tega vojaka, kako je po materi koprnel; mislite si, ma- ma, ne le jaz, ampak vsi v cerkvi smo imeli solze v očeh. Kajne, gospod župan? Župan: Da. Bilo nam je, kakor bi imeli — vsak izmed nas — na fronti nekoga, ki po nas hrepeni, koprni in za nas umira. In kar je najbolj tragično, da ne vemo, zakaj in čemu? Pokornova: In potem je rekel gospod župnik, da Bog šteje grehe teh, ki so krivi te vojske in da njegovi pravični jezi ne ubeže. Da kri trpinov na bojišču vpije v nebo k pravičnemu. Škoda, mama, da se niste mogli sami udeležiti te pridige. Landičeva: Res, škoda, Ančka, ali kaj, ko pa mi noge ne služijo več. Župan (daje znamenja Ančki, naj ne govori več): Saj se boste zopet pozdravili in potem boste lahko prišli poslušat gospodove pridige. Landičeva: Ne vem, ne vem . . . No, pa ta novi župnik, kje je bil nazadnje kaplan? Ali ni bil nekje v bližini? Župan: Tedaj je bil on na vojski, a kot vojaški duhovnik. Kje je prej bil, tega ne vem. Je še mlad, a ima velike življenske izkušnje. Landičeva: Kako to, da ni ostal pri vojakih? Župan: To mi ni znano, gospa Landičeva. Govori se marsikaj. Sosed Vogrinec, ki ima sina poročnika, je bil sina obiskal, ko je prejel obvestilo, da je ranjen in da leži v bolnici v Gradcu. No, in ko se je vrnil iz Gradca, pripovedoval nam je razne stvari, ki jih je zvedel od svojega sina-poročnika. In med drugim tudi to, da je bil vojni kurat Soklič odpuščen iz vojske, ker je bil nekaj zagrešil. Vendar pa se ne more nič določnega in zanesljivega trditi. Tretji prizor. Soklič (potrka). Župan, Laudičeva, Pokornova se ozro proti vratom. Laudičeva? Prosto! Soklič (vstopi oblečen v črno civilno obleko): Hvaljen Jezus! Vsi: Na veke, amen! Laudičeva: Bodite prisrčno pozdravljeni pod našo streho! Soklič (poda roko Landičevi in županu): Hotel sem vam, gospod župan, že danes poprositi, da bi me po blagoslovu uvedlu v to hišo. Hotel sem (obrne se k Landičevi) obiskati to gospo, katero — dasi jo v resnici prvikrat vidim — vendar že davno dobro poznam. Landičeva : Ali jaz vas ne poznam, častiti gospod, in vaših besed ne razumem. Soklič: Srčno rad verjamem. Hočem vam zadevo pojasniti. Vojni kurat Soklič sem. Prideljen sem bil 87. polku, pri katerem služi vaš sin, gospa. Pokornova, Landičeva (hkrati): Janko? S o k 1 i č : Da, ljuba gospa Landičeva, Janko, katerega sem ljubil kot svojega lastnega brata. Župan : Dovolite, gospod župnik: Kako dolgo je tega, kar ste oproščeni vojaške službe? Soklič: Že skoraj leto dni! Landičeva: Torej, častiti, vi poznate mojega Janka? Soklič: Silno priden in vrl mladenič, dober Slovenec, zaveden Jugoslovan, pobožen, veren fant in vzoren sin; na takega sina bi morala biti vsaka mati ponosna. Landičeva: In kje ste ga spoznali? Soklič: Na fronti. Skoraj sleherni dan sva prišla v stik. Landičeva : Res? O, pripovedujte mi o njem, častiti gospod; prosim vas, pripovedujte, kaj je Janko delal, kako se mu je godilo? Je bil zdrav: Ali se nas je kaj spominjal? Saj že vse leto nimam nikakega poročila o njem. Soklič: Kako to? ... Vi niste prejeli še nikakega obvestila? Landičeva: Kakšno obvestilo, prečastiti? Kaj mislite s tem? Ne razumem vas. Soklič (opazi znamenje molka, katero mu daje župan): Namreč, to se pravi, če ne dobivate nikakih vesti? Župan: Že daljšo dobo nismo dobili semkaj nobenih poročil. In če kaj izvemo, izvemo ali iz časopisnih vesti ali pa od kakega znanca, ki je sam na vojski in pride na dopust. (K Landičevi): Ali kaka ste vi gospodinja, Landičeva? Tak odličen obisk, pa gostu nič ne postrežete! Landičeva (hitro, urno vstane): Moj Bog, moj Bog, od samega veselja sem pozabila na svojo dolžnost. (Dalje in konec prihodnjič.) Slike iz sodobne ruske vasi.* Groza te spreleti, ko v temni noči zagrmi v vasi strel ali pa visok plamen goreče hiše ali stoga nepričakovano ožari okolico; ko zjutraj vsa vas molče strmi na truplo sredi ulice ali na kadeče se pogorišče; ko se prenašajo zlovešče govorice, temna ugibanja, ki se strnejo v edini stavek kmet se maščuje ... — Setev se mu požgal zato, da ga ukrotim, maščeval sem se mu, ker me je spravil ob volilno pravico, ko me je izdal, da najemam delavca, ker je opozoril vaški sovjet na neprijavljeno setev, ker je moje gospodarstvo spravil pod individualni davek. — Selski sovjet me duši z davki. Vsega je kriv Antipjev, z njim nam ni bilo več mogoče živeti. Moral sem ga ohladiti. Zaklal sem samo tajnika, predsednika nisem našel. Taki in podobni so nagovori v kazenskih preiskavah. Najrajše zagrabi kmet-kulak za obrez (vojaška puška z obrezano cevjo, da se lažje skrije) ali za nož. Na dejanje se skrbno pripravi, sproti * Boljševiki snujejo po vaseh komunistične občine s skupnim kmetijskim gospodarstvom; zemlja je last skupnosti, oziroma države. Tem kmetskim gospodarskim občinam pravijo kolhozi, ki uživajo glede podpor in drugih okolnosti sila veliko protekcijo boljševiških mogotcev. — Tukaj skupno obdelujejo zemljo, skupno jedo itd. To uvajanje skupnega gospodarstva v vaških komunističnih občinah je izzvalo velik odpor v vrstah težko prizadetih večjih posestnikov, takozvanih kulakov. In na to se nanašajo te iz boljševiškega vira (knjiga »Socijalistični nastop in kulaški teror«) posnete slike iz sodobne ruske vasi. zametajoč sledove. Včasih pa ne vzdrži napetosti razredne borbe, se ne obotavlja več in nastopa odkrito. V tej odkritosti je njegova usoda. Kulak s čudovitim preziranjem smrti stavi svojo ali tujo glavo ... Kajžar Filimonov iz vasi Mirinovke je klical na shod radi notranjega posojila in žitne kampanje. Kulaka Gerasinov in Samsonov sta ob belem dnevu sredi vasi potegnila Filimonova s konja in ga pretepla do smrti, češ: »Tu imaš kolektivizacijo, tu jo imaš!. ..« V vasi Tatarinovo-Lebjažje je zadružnik Boslajev izsledil kmete, ki so skrivali žitne previške, in organiziral rdečo kolono, da bi žito odpeljala. Z besedami: »Tu imaš ti svojo kolono!« — mu je Zelenski zadrl nož v hrbet, da je Boslajev na mestu izdihnil. — Jegor, tvoje stoge so že požgali, zdaj sem pa jaz na vrsti, vsak dan pričakujem smrti, — je rekel Prokop Mišenin svojemu sosedu-bajtarju, ko mu je pomagal gasiti. Že drugi večer je bil Mišenin ubit iz obreza izza vogala. Mišenin je bil aktiven udeleženec državljanske vojne, organizator sovjetske oblasti na vasi, neutrudljiv borec s partizani. V vasi Izgolj, Tulupskega okrožja, je shod bajtarjev. — Skozi okno zagrmi strel in predsednik sovjeta Suranov omahne na mizo s prestreljeno glavo ... Niti preiskave se ne izgubljajo. Pa se spomni vaški tajnik na neko grožnjo. In kulak Antipjev na sodišču izzivajoče cinično takoj prizna umor... — Zakaj ste ga ubili? — Zato, ker je mešal vso vas in ni več miru med nami. Vsak je proti vsem, nihče nikomur ne zaupa. Razredna borba pomeni v jeziku kulakov »mešanje vasi«. Za vse svoje zločine plačuje kulak s svojo glavo; proletarsko sodišče v takih slučajih ne pozna milosti. V vasi Udjelnije Uty, Brjanskega okrožja, se je pričelo z organizacijo kolhoza in je geometer Bolotov že začel nastavljati meje, ko je gruča par sto ljudi, večinoma ženske, oborožena s palicami, kolmi, burkljami in kosami napolnila cesto in je po njivah završalo: — Udri kolhoznike in zemljemerce! Tolpa je delovala organizirano. Ženske so planile k ognju, kjer so delavci obžigali razmejitvene količke, moški so pa navalili na zemljemerca, ki je pobegnil, ne da bi bil mogel rešiti aparat. V vasi Taraskinc, bivše vladimirske gubernije, se je sestal kolhoz iz šestih kmetij. Ko sta si 16. maja agronoma Vasiljev in Ždanov ogledovala meje in preiskovala zemljo, sta pooblaščena od ostale vasi kmeta Holujev in Čuralev, ki sta vas zastopala pri razmejevanju, začela klicati vas k uporu. Zvonila sta v viseče lemeže in vpila na zbor. Ker se je ljudstvo prepočasi zbiralo, je Holujev stopil v zvonik in udaril plat zvona in tako hitro zbral tolpo ter jo odpeljal h kolhozu. Med kriki: »Poženite ju z njiv s kolhozniki vred, razbij mu očala, vsadi mu sekiro v hrbet!« je tolpa pognala v beg agronoma, razpršila de-mvce in izpulila količke ter jih zmetala v bližnje mlake. Tako pripoveduje sovjetski vir. Nam ni treba ničesar pristavljati. I. Ob Novem letu. Srečno, blagoslovljeno, milostipolno, zdravo novo leto Vam želim, ljuba dekleta, ki se rade shajate v Našem Domu na dekliških gredicah. Zahvaljujem se vsem, ki ste mi poslale k Božiču in k Novemu letu razglednice in lepa voščila; rada bi odgovorila vsaki posebej, a ni mogoče. Sprejmite torej skupno tukaj mojo toplo zahvalo. Zahvaljujem se Vam pa tudi za potrpljenje, ki ga imate z menoj, ko me bolezen ovira, da ne morem med Vas, ljuba dekleta, kakor želite Ve, a nič manj tudi jaz. Bilo bi moje največje veselje, ako bi mogla iti vsako nedeljo v drugi kraj predavat. »Ker toliko dobrih deklet moli za svojo mater,« tako mi je izjavila dobra Tere-»zika iz Haloz, zato bomo gotovo uslišane in še boste ozdravili, ko ste pa naša skupna mama.« — Da, le skupna vztrajna molitev mi more pomagati; hvala vsem, zlasti tudi zvesti Staziki v Sl. goricah in dobri Franci iz Mur. polja. Dokler pa mi je osebna navzočnost nemogoča, Vas prosim, dobra dekleta, da rade čitate Naš Dom, ki je glasilo kmečke mladine. Pišite mi tudi svoje želje, in kolikor mi bo le mogoče, Vam "bom ugodila in spravila Vaša pisemca tu-le notri. Včasih nam tesno hodi s prostorom. G urednik mi je rekel: »Največ tri strani, več pa ne smem sprejeti od Vas za eno številko.« Zato pa se moram včasih resno potruditi, ako hočem vsem dopisovalkam pomagati »do besede«, O čem pa bo pisal letos Naš Dom v dekliških gredicah? Ako ostane pri mojem načrtu, bomo spremljali mlada dekleta v gospodinjski šoli in v pripravi na zakonski stan. Tako sem Vam lani obljubila, ko sem na željo mnogih deklet pisala obširneje o vstopu v samostan. Ker pa ne mine skoraj noben mesec, da bi se dekleta ne obrnila do mene z vprašanji glede službe v mestu, bomo tudi o tem govorili, kako prideš iz dežele v službo. Najljubše mi je, ako dekleta same izražate želje, o čem se hočete razgovarjati v Dekliških gredicah. Naloga »Dekliških gredic« ni le prijetna zabava, temveč pouk v obliki domačih razgovorov o vseh zadevah, ki zanimajo mlado dekliško dušo, dekliško srce. Torej le na dan s svojimi željamil Tudi fantje se zanimajo za naše »gredice«; radi pogledajo k nam, pa še pisemce mi včasih vržejo čez plot. Dobrodošli, rečem vsem poštenim, pridnim fantom iz Pohorja in Haloz, iz Gorenjskega in iz Prekmurja. Fant, ki hoče v naš krog, mora biti Slomškovega kova, brez surovosti, resen a tudi vesel; ogibati se mora pijančevanja in "ne sme nam pokvariti čistega zraka s smrdljivo cigareto. »Ker ne pijem in ne kadim, imam vedno nekaj denarja za poučne izlete ali za koristno čtivo,« — mi je djal fant iz Gorenjskega. Kako moder je! Ali ni škoda tarnati in tožiti zavoljo preobilnih davkov, sam pa pri vsaki trafiki plačevati davek, prostovoljni davek za smrdljivi tobak, ki ga je že Slomšek tako osmešil. Ali verjamete, da zakadimo Slovenci več milijonov na leto? Ako bi obrnili ta denar — vsaj v polovico za dobre knjige, za obleko in perilo, kako lep in snažen bi lahko bil vsak fant, tudi med tednom pri slabem delu. Slišala sem te dni o neki gospodični, ki baje zakadi do 100 Din mesečno. To je pač nekaj ostudnega in se mora imenovati potratnost, zapravljivost, ki gotovo ni brez greha. Koliko jih kruha strada, koliki trpe mraz zavoljo pomanjkanja obleke in obuvala; taka kadilka pa skuri in sežge tolike vsote. — Dekleta! Niti za šalo ne smemo kaditi, in kateri je mar zdravja, se ogne vsem zakajenim prostorom — to so zlasti gostilne. Ali vam naj posebej pojasnim, kako si kvarite zdravje, ako celo ple-šete v zakajenih prostorih; marsikatera si je tako nalezla jetike, Zdravniki z nekim začudenjem naglašajo, da je danes več jetičnih ljudi, nego celo med vojno, ko je bilo toliko pomanjkanja. Jaz se pa ne čudim, saj še nikoli niso toliko cigaret kadili kakor zdaj; kako se s tem izpridi zrak! Čisti zrak, solnčni žarki in snažna voda pa so prvi činitelji dobrega zdravja. Za dobro zdravje pa moramo imeti skrb vsak čas, tudi na dekliških gredicah. II. Iz moje poštne torbice. Cilka iz Celja: Prosvetna knjižnica n* le za fante, ampak tudi za dekleta. Najbolje bo, ako si izposojujete dekleta med sabo te drobne zvezke. Vsaka dekliška zveza bi jih naj kupila najmanj deset vsake številke; tajnica naj prišije močnejši ovitek ali platnice, potem pa roma zvezek vsako nedeljo v druge roke. Jožica draga: Prosvetna tekma velja seveda tudi dekletom. Kjer imate mesečne, redne sestanke, tam bi lahko s takimi tekmami prišla nova živahnost, več življenja med dekleta. Prav imaš, Jožica, da bi bila prav umestna druga vprašanja za prosvetne tekme deklet. Seveda smete tudi ve poslati taka vprašanja in jih bo objavil Naš Dom. Dekleta, tekmujte predvsem v zbiranju lepih stavkov, pomembnih izrekov, zlatih naukov, ki jih prav čedno zapisujete v snažen zvezek. Že v preteklem letu sem Vam svetovala tako. Navadno nimate mnogo časa za vaje v pisanju; pa četrt ure vsako nedeljo bi že smelo pisati vsako dekle, da ne izgubi lepe pisave, da popravi zamudo šolskega pouka. Ko pridem med Vas, pa mi pokažite svoje zvezke. Poznam dve stari dekleti, ki imata izza mladih dni več zvezkov spisanih pridig in cerkvenih naukov. Tedaj ni bilo nobenih društev, nobenih tekem; le obe sestri sta tekmovali med sabo, katera si je več zapomnila. Pač najlepša zabava za zimske večere. Pa sta tudi ostali obe plemeniti in blagi in sta storili mnogo dobrega v svoji domači župniji, čeprav sta le preprosti kmetski dekleti. Pavla iz Tremerja: Tvoje poročilo je tako dobro, da naj tu sledi: »Deklet nas je tu krog 30. Zbiramo se vsaki mesec enkrat v Dekliškem krožku, ki je odsek našega prosvetnega društva. Tu gojimo medsebojno prijateljstvo, vadimo se v petju domačih pesmic ter se razgovar-jamo o tem, kar smo čitale v N. Domu ali v drugih dobrih knjigah in listih. Tudi gospodinjska vprašanja in deklamacije nas zanimajo; tako nam prehitro mine čas. Zdaj se pripravljamo na malo spevoigro »Venčarica«. Pozdrav vsem dekletom krog Našega Doma. Berta L. Tvoje poročilo naj sledi. Prav čedno si ga spisala. Le datum, to je kraj, dan in mesec si pozabila pristavit. Prosim vsako dopisovalko, naj mi točno pošlje tudi svoj naslov ter pristavi pošto. Glas iz Pohorja: Sprejmite tudi od mene, prijateljice odlične družbe krog naše blage voditeljice, izraz priznanja, Še bolj pa hvaležnosti za trud, za navodila, za smernice, s katerimi nam kažete v »dekliških gredicah« pot, ki edina vodi vsako dekle v domovje dušne in telesne sreče. Razveseli Vas naj zagoto-v'lo, da ne pada seme na mrtvo zemljo, nasprotno: mnogo marljivih, zavednih deklet se zbuja in te oplevajo in sadijo v »gredice« spodbudna pisemca. Iz njih duhti kakor lepi cvet čast in vrlina slo- venskih deklet; iz njih kakor pesem, opevajoča lepoto naših domov in slavo Njega, ki je dal slovenskemu narodu najlepši kos svojega stvarstva. Vzvišene ideje nas dvigajo in to je dandanes prepotrebno in koristno. Zato se ne branimo truda, da razmnožimo z besedo in zgledom krog naših delavk za Naš Dom. Naj sleherno dekle do poslednje kočice vzljubi Naš Dom in v njem »dekliške gredice«. Ali ne zaboli v srce vsaktero izmed nas, ka slišimo tolikokrat, kako zabrede to ali ono dekle v zmote, ki niso nobenemu dekletu v čast. Kje je krivda? — Ni imela dobre prijateljice, ki bi ji pravočasno odprla oči, jo spravila zopet na pravo pot. Polžka je življenja pot, najbolj polžka za dekleta, ki jim je zato treba dvojne opreznosti, da se ne ujame v zanjke, ne zdrči k tlom. Kakor močen jez je družba dobrih, srčno naobraženih prijateljic. Taki prijateljici se lahko zaupaš kakor potnik na ladji krmarju, kateri pozna valove in vetrove. Drage prijateljice! Zavedajmo se naše prve dolžnosti v Novem letu; pomnožuj-mo z živahno agitacijo število deklet, ki se zbirajo krog N. Doma, vse navdušene za lepo, pošteno, čisto življenje, vse vnete za pravi napredek slovenskih kmetskih deklet. To delo bo gotovo blagoslovil Bog. Več ko nas bo, več vere, čednosti, kreposti in plemenite izobrazbe se bo širilo po naših prijaznih kmetskih domovih. Srečna bo naša sedanjost, srečna in blagoslovljena naša bodočnost. Berta. Micika iz Prekmurja. Vprašaš, ali se smemo posmehovati tistim, ki žele v samostan iti, morda za nekaj časa tudi pojdejo, potem pa se vrnejo. — Nikakor ne. iDovolj trpljenja je v duši vsake, ki se ne more točno odločiti; dovolj skritih solz teče, predno zapusti dekle dom ali če se mora vrniti, ker ni bila sposobna. Včasih so bolehavost, včasih živčne slabosti pa tudi dušne lastnosti ali pomanjkljivosti značaja vzrok, da najboljše dekle ni za samostan. Ako se vrne, moramo jo sprejeti s podvojeno ljubeznijo, nič govoriti o tem, kar bi jo žalilo, ampak dati ji delo v našem krožku ali v društvu; tako lažje preboli prestane težkoče in razočaranja. Ribnica na Pohorju. Prvo se Vam iskreno zahvaljujem za vse lepe besede v Našem Domu. Veseli me vsako Vaše poročilo. Vidim, da velja Vaša misel mnogo med onimi, ki so Vam vdani. Pozdrave vračam tudi Liziki iz Slov. goric; ničesar ne prezrem, karkoli kdo piše v Našem Domu. Da bi se Vam bolezen zboljšala, to bi bila moja iskrena želja. Pri nas se je tudi priredil gospodinjski tečaj; dekleta, ki imajo kaj smisla za potrebno in koristno v bodočnosti, imajo lepo priliko. Lepo je bilo letos na našem Pohorju; primerno in povoljno so se vrstili deževni in solnčni dnevi, da so vsi pridelki lepo uspeli. Reči smem, mirno in blagoslovljeno leto je bilo. Bog zahvaljen! Kako strašna poročila prinašajo časopisi od drugod. Pač smo srečni, da nam je Bog prizanesel. Vse blago in drago Vam želi Vaš Ciril. — Hvala lepa, dobri prijatelj, za tako točno poročilo. So že zelo pridni naši Pohorci, ker jih je ljubi Bogec skozi »veliko okence« pogledal, bi rekli na Kranjskem. Le vztrajajte na potu krščanske značajnosti! Fant iz Gorenjskega. Ljubi N. Dom! Sprejmi kratko moje poročilo jesenskega izleta. Na vabilo predsednice sem vzel »torbo na ramo pa pot pod noge«. Rad bi videl dolge Haloze, rad gledal, kako pripravljajo vino iz grozdja. — Nepozaben mi ostane spomin. Haloze so mil, ljubezniv kraj poln hribčkov, ki imajo na osojni strani trtico, na sever pa gozdove; v malih ozkih dolinicah lepo tratico in pičlje njive. Žal, nebo mi ni bilo naklonjeno, da bi imel j^sen razgled v daljavo. — Ljudje dobri, prijazni, mil, v težkih življenskih okolščinah še dokaj veseli, šegavi in dovtipni. Pogrešal pa sem radostno petje in vriskanje, ki se pri nas razlega, kadar pojdemo v košnjo in ob času žetve. Hodeč mimo hiš in dvorišč sem pogrešal gnojne jame in lepo zložena in predelana gnojišča. Iz pogovorov sem posnel, kolika je gospodarska stiska tega ljudstva, ki ne more prodati svojega pridelka — vina, oziroma mošta. »Le vkup, le vkup, uboga gmajna!« tako bi jim najraje zaklical. Združite se v gospodarske zadruge in strokovne organizacije, pa vas ne bodo mogli več stiskati brezsrčni vlastenini — kapitalisti! Pozdravljam Treziko iz Haloz, vse prešarje in trgalce, Na svidenje. Pozdrav tudi vrlemu čebelarju — abstinentu! IV. Karmeličanke. Sveta Mala Terezika Deteta Jezusa je s svojim življenjem in trpljenjem seznanila ves svet s karmelskim samostanom. Le malokdo more razumeti veliko skrivnost, ki je skrita v tihem, žrtev polnem življenju teh redovnic. Bila sem še malo dete, ko so me dobra moja mati peljali na božjo pot in tam dali obleči v karmelski škapulir. Razložili so mi že tedaj, kako strogo žive redovniki v kar-melskem samostanu. Jedi so zabeljene le z oljem ali z maslom, mesa ne jedo nikoli, zajtrka sploh nimajo, nosijo obleko iz robave raševine, hosi so poleti in pozimi, vnoči vstajajo in molijo in se bičajo, veliko molče, pridno delajo in se tako pokore za nas vse, ki živimo v svetu ter smo v nevarnosti večnega pogubljenja; zlasti pa molijo in se žrtvujejo v karmelu za duhovnike, da jim izprosijo moči in stanovitnosti v težavnem apostolskem poklicu. Kdor vstopi v karmelski samostan, se celo loči od sorodnikov, od vsega sveta. Nikdar več ne zapusti samostanske samote. Ako jo obiščejo svojci, ne smejo več videti obličja karmeličanke. Črni pajčolan ji ovije obraz in glavo, le njen glas slišiš izza ograje, ki ej za ves svet zagrnjena. Pri nas na Slovenskem imamo le v Ljubljani majhen samostan karmeličank. Sprejemajo sc le mladenke z resničnim poklicem. Naslov; Ljubljana-Selo, Karmel. Po vseh samostanih velja za sprejem: čim več znaš,, tem bolje. Zlasti radi sprejemajo dobre pevke, take, ki so glasbeno naobražene ali vešče lepega ročnega dela in več jezikov. Če znaš kuhati, prati, likati, pa vse to dobro, lepo; če znaš presti, na vrtu delati, šivati, dober kruh speči, vse to ti pride prav, ako hočeš v samostan. Ni ga samostana, kjer bi samo molili in nič delali ali celo lenobo pasli. Prvo pa je pokorščina, ponižna molčečnost, odkritosrčnost. FANTJE VKUP. Duhovne vaje za fante so se vršile o božičnih praznikih v Mariboru; veliko fantov je prišlo, da prenove svoje življenje v duhu presvete Evharistije. Pobuda za te prelepo uspele duhovne gaje je prišla iz vrst fantov samih, in sicer ob priliki veličastnega velikonedeljskega fantovskega tabora. Duhovnih vaj se je udeležilo 55 fantov; vodil jih je o. F. Ramšak iz Ljubljane. Fantje, v tem duhu naprej! Prosvetni tečaj za fante, člane katoliških prosvetnih društev, bo v drugi polovici meseca januarja v Mariboru. O tem so posamezna prosvetna društva že prejela obvestilo. Tečaj bo dvodneven in se bodo na njem razpravljala najbolj pereča vprašanja, ki zadevajo sodelovanje kmetskih fantov pri dvigu versko-nravnih, prosvetnih ter gospodarskih sil našega kmetskega ljudstva. Ob tej priliki bodo imeli udeleženci tudi možnost, da si ogledajo osrednjo knjižnico mariborske Prosvetne zveze, nadalje srednjo vinarsko in sadjarsko šolo ter Zadružno zvezo. Beseda o zadružništvu. Zadružništvo je danes gospodarska sila, ki iz leta v leto narašča; je to povsem nova oblika v gospodarskem življenju narodov in je na tem, da docela zavojuje široke ljudske plasti. Danes se zadružništvo celo označuje kot osnova bodočega družabnega reda, ki je nekako na sredini med kapitalističnim in komunističnim družabnim nazorom. Vsi stanovi iščejo gospodarske rešitve v zadružništvu, iz katerega teko tudi viri za prosvetne potrebe ljudskih slojev. Lahko rečemo, da je zadružništvo naše slovensko kmetstvo rešilo iz krempljev tujih gospodarskih sil. Ta popolen prodor zadružne misli v vrste slovenskega kmetstva sloni predvsem na nevenljivih zaslugah blagopokojnoga dr. J. E. Kreka, ki je vse svoje organizatorične sposobnosti posvetil razmahu in procvitu slovenskega zadružništva. Ta prodor zadružne misli v slovenske kmetske plasti je danes docela jasen ob številkah: danes je na Slovenskem okrog 1000 zadrug, v katerih je nad 200.000 oseb organiziranih. Vseh Slovencev pa je milijon duš. Z zadružništvom so Slovenci rešili vprašanje svojega narodnega gospodarstva, ki danes naravnost sloni na Velikih uspehih in pridobitvah zadružništva. Največ blagoslova so prinesle zadruge slovenski kmetiji; razvoj zadružništva se je na slovenskih tleh tako oblikoval, da mu je naše ljudstvo vtisnilo poseben kmetski značaj. Organizacija zadružništva pa še ni izvedena do viška; še precej primanjkuje: že vse premalo je izvedeno nakupovanje kmetijskih potrebščin ter prodaja kmetijskih pridelkov; v poslovanje posojilnic ie treba še marsikje zanesti hitrejšega tempa; vprašanje zavarovanja živine se n°do morale prej ali slej naše zadruge tudi lotiti. Koncentracija gospodarske 'noči slovenskega kmeta v zadružništvu uiora biti tako popolna, da kmetu ustanove bank sploh ne bo treba poznati. Vzporedno pa mora iti vzgoja za poglobitev duha skupnosti in vzajemnosti, t*1 iz njega poganja in raste moč našega kmetskega zadružništva. Privesti razvoj zadružništva na naši vasi do idealno dosegljive višine, da bo v njem združena gospodarska sila slovenskega kmetstva v celoti, to je velika in sveta naloga borbene, v svojih stremljenjih zavedne ter nepopustljive in tesno strnjene krščanske kmetske mladine. Novi rod, s hrabrostjo na to poti M—. Dvoje glasil imamo, in sicer »Naš dom« in »Kres«. Po mojem mnenju naj bi »Naš dom« bil stanovsko glasilo kmetske mladine, »Kres« pa fantovsko glasilo vobče. Kmetska mladina potrebuje svoje glasilo in se mora še tesneje zgrniti okoli »Našega doma«. — Tone iz Oslušovec. Od srca do srca. Pohorski glasi. Pregledajoč lanski letnik »Našega doma«, sem se pomudil dalje časa pri odgovoru urednice Dekliških gredic Hanzeku iz Haloz v 7. štev. Najti je tam priporočilo, da se prečita fantom na sestanku na glas uvodni članek »Slovenca« z dne 7, junija, ki je naslovljen »Podamo«. V dvanajsterih točkah se tam objasnjuje, kaj je krivo, da se ruši podlaga kmetskemu blago-stanu, da se krši narodno zdravje, da izginja domačnost, z eno besedo rečeno, da res nekako »padamo«. So to žal resnice, ki jih ne moremo tajiti. Na vse točke hkrati odgovor bil bi preobširen, zato bodi nekoliko vrstic le o dveh (2. in 7. toč.), naše mladine se najtesneje tikajočih. — Naši mladi ljudje so danes preveč razvajeni. Med te razvade je postaviti na prvo mesto ostudno pijančevanje pri nekaterih fantih. Skoro neverjetno je, koliko se čita vsepovsod o tej kugi, ki uceplja v mlada srca toliko gnusnosti. To ni denar vržen naravnost v vodo, nego je takorekoč vstopnina v. brlog satana. Koliko koristi bi mogli pri modrem ravnanju ž njim doprinesti sebi in občestvu. Dekleta pa greše nekatera v tem oziru predvsem s pre-strastnim zasledovanjem novih mod in mestnih potrat. Lepo doto bi si lahko prištedilo marsikatero kmetsko dekle, da se ni razvadilo vtepsti poslednji dinarček v obleko ter razna nepotrebna lepotičja. — Naš fant in naše dekle noče več na kmetski grudi delati. Vedno še dosti kmetske mladine noče znati, da tujina ni mati — je mačeha skopih rok in hladnega srca. Kaj naj bi bilo v ozadju? Fant in dekle vidita, kako slabo je poskrbljeno za hlapca ali deklo na stare dni, ko sta se izmozgala ter izgarala na kmetijah. Da se tej znabitni usodi odtegne, jo pobriše rajši v rudnik ali tovarno, kjer se mu obeta za vsak slučaj neka pomoč in pokojnina. V tem oziru bo treba za osiguranje kmetskih delavcev za starost nekaj ukreniti (čitati je, da je tozadevni zakon že v pretresu), potem bo gotovo marsikateri rajši ostal v domačem kraju. — C. M. Srce želi... Usoda goni ladjo mojega življenja po razburkanih valovih. V srcu pa gori nevzdržna želja: rešen biti spon usode krute ... vsaj trenutek piti s čaše sladke sreče —. pa zastonj — pretrdi so okovi! Ciljev blagih sto pred dušo vstaja. Lepih, zdravih kakor jutro maja ... Pot do njih zagrinja gosta megla, strogo brani mi do sladkih upov kraja. Revež padam globlje, globlje v brezno, jokam tukaj — tožim milo: Daj, preženi meglo žarno solnce! Daj, odkri mi pot v deželo sreče! Naj ob tvojem siju vse spoznam sovrage, Cvetka pestra klije sredi srca. Tej poganjajo vrhovi trije s cveti — V bistvu vsi enaki, tudi vsi rudeči. Oj, ljubezen klije v srcu v tri vrhove: »Mati, domovina, Bog!« S. H. Dragi iantje! Nisem še pisal v ta naš v resnici stanovski list. Toda želja, da bi bil tudi jaz v krogu fantov in deklet okrog »Našega Doma«, me je nagnila, da sc danes oglasim. Ne bom vam pisal o kmetovanju, ker sem v tem še neizkušen, temveč o nečem drugem. Fant! Gotovo si že imel v rokah naš dnevnik. Ti časopisi imajo na razpolago mnogo prostora. Tam si gotovo opazil na več mestih med novicami tiskano tole: V B. si je pognal strel v glavo N. N. Bil je takoj mrtev. Vzrok neznan. Ali pa: N. N. je danes izpil večjo količino strupene tekočine. Vzrok: nesrečna ljubezen. Človek bi mislil, da se to godi samo v mestih. Pa temu ni tako. Ta samomorilna kuga se je že zelo razlezla na deželo, kjer vendar ni ljudstvo tako pokvarjeno. Slišijo se glasovi, da bo treba nekaj storiti proti temu. Toda vse ne be koristilo nič, ako bodo časopisi še v naprej tako nemoteno priobčevali take slučaje. Sedaj pa še nekaj. Kaj je s samomorilčevo dušo? Vera nam izrecno pravi, da je samomor nedopusten. Samomori ne bodo ponehali prej, dokler ne bo naša mladina bolj ver- sko vzgojena. Če mi fantje pod lipo in pa g. urednik dovolijo, se še oglasim. Janko M. Na občnem zboru Kmetske zveze dne 10. decembra v Mariboru sem bil. Koliko navdušenja in smisla za kmetski program! Pomembne smernice so se določile za bodoče. Fantje, ki se zbirate Pod lipo, ali veste in se zavedate, kolike naloge nas čakajo pri uresničevanju teh smernic? — Jože iz Voseka. KATOLIŠKA AKCIJA Na občnem zboru Prosvetne zveze se je izvolil sledeči odbor: dr. J. Hohnjec, predsednik; dr. J. Jeraj, I. podpredsednik; dr. F. Vatovec, II. podpredsednik; J. Kavčič, tajnik; J. Malešič, blagajnik; dr. Fr. Sušnik, knjižničar; J. Stabej, prof. Šedivy in M. Krajnc, odborniki; msrg. Vreže, župnik Fr. Gomilšek, ravnatelj Hrastelj, prof. Cajnkar, prof. Bab-šek in M. Geratič, namestniki. Pregledniki: dr. Mirt, dr. Kovačec in prof. Ži-vortnik. Razsodišče: dr. Jerovšek, dr. Leskovar, dr. Juvan, dr. Veble in J. Barle. — Novi odbor pojde z vsemi silami na delo, da se poglobi delo raz-širjevanja katoliške prosvete. Na Čehoslovaškem je organizirana katoliška mladina v več zvezah, in sicer »Združenju katoliške mladine«, v kateri se zbirajo mladi meščani, »Mladem naraščaju«, kjer se zbira katoliško usmerjeno dijaštvo ter večjem številu telovadnih in športnih zvez (Orlovska zveza, Skautska zveza). Žrebanje za nagrade agitatorjem bo koncem februarja oziroma začetkom marca. Če pojde po sreči bo v tem letu z Našim Domom vred izhajala redna priloga z igrami. ZRNO DO ZRNA . . . Pax Romana je mednarodno združenje katoliškega dijaštva; označba pomeni toliko kot rimski mir ter je v njej zapopaden celoten program vseh dijaških katoliških organizacij širom vesoljstva, ki je: mir Kristusov v kraljestvu Kristusovem. To pomembno zdru- ženje ima svoje mednarodno tajništvo s sedežem v Freiburgu v Švici. Domogoj se naziva društvo zagreb-Skilj katoliških vseučiliščnikov. Ku-kluks-kan je tajna politična orga-nizacija v Zedinjenih državah. Njeni člani se shajajo po noči v čudnih oblekah in s krinkami na obrazu. Z nasilnimi sredstvi se borijo proti vsem tujim plemenom, zlasti proti črncem. Orograiija je veda, ki se bavi z obliko, sestavo, obsegom ter postankom planin. Mo-Fjord je zelo zanimivo jezero blizu norveškega jezera Bergen; vsebuje namreč kar tri vrste vode, in sicer se nahaja zgoraj sladka voda, kjer živijo samo sladkovodne ribe; srednjo plast izpolnujje morska voda, ki prihaja iz morja; spodnja plast pa se imenuje »plast smrti«, kjer pa ribe sploh ne vzdržijo. Najzanimivejše pri vsem tem je, da se omenjene plasti niti najmanj med seboj ne spremešajo. IZ VSEH VETROV Samostojni telefon. Nemški tehnični Usti poročajo, da je bil v Berlinu pred kratkem pripravljen zelo koristen izum. Poleg telefona se montira pisalni stroj, ki se v odsotnosti gospodarja na ponovno zvonenje avtomatično priklopi k aparatu in s pomočjo vmesnega gramofonskega traka zapiše še dobesedno vse telefonsko poročilo. Tehnični in pridobitni krogi kažejo veliko zanimanje za novi izum, ki bo nedvomno prinesel izumitelju milijonsko imetje. Leteči človek. Neki italijanski inžener iz Genove je prišel na dan z velikansko iznajdbo. Posrečilo se mu je sestaviti niajhen stroj, teža 30 kg, ki se pritrdi Pod ramena in človek se lahko dvigne v zrak in leti s hitrostjo 60 kilometrov na uro. Stroj ima tudi krila kot letalo in umjhen motor za pogon. Torej ne bo dolgo, pa bomo letali po zraku. Zakladi v Donavi. Ogrski zgodovinarji bavijo v najnovejšem času z načrtom, ua bi dvignili iz Donave dve ladji, nagovorjeni z velikimi zakladi, ki so jih Potopili pred 400 leti v Donavi. Ko je namreč po nesrečni bitki pri Mohaču !fita 1526 kralj Ludvik II. nenadoma umrl, le Pobegnila njegova soproga, sestra avstrijskega cesarja Ferdinanda L, pred /uriu in je ukazala vse premoženje kraljevske rodbine natovoriti na 72 la-"il in odpeljati v Bratislavo (Pressburg). 'Jd 72 ladij pa dve nista dospeli v Bra- tislavo, ker jih je dal potopiti veliki nasprotnik Habsburžanov na Grškem knez Zapolja. Zanimivo je, da so celo v mirovnih pogodbah (za Madjarsko podpisanih v Trianonu) zavezniki priznali Ogrom pravico do teh zakladov. Ne vedo pa še, kakšno vrednost imajo potopljeni zakladi, ali le zgodovinsko ali pa tudi denarno. Stroj za proizvajanje svile. Na toletni razstavi kemičnih priprav v Frankfurtu ob Majni je bil razstavljen tudi stroj za proizvajanje umetne svile iz celuloze, ki je proizvaaj vsako minuto za 6000 metrov. Tako daje ta skrivnostni stroj vsak dan iz sebe toliko svile, da se lahko izdela na tisoče parov ženskih nogavic. V dobi strahotnega razkošja živimo . . . Zagonetni rastlinski strupi. V Ameriki raste rastlina (rhus toxicodendron), ki povzroča nevarne kožne bolezni. Strup, ki se nahaja v tej rastlini, se imenuje »toxicodentrol«. Ta strup spada med najhujše strupe. Neki znanstvenik si je dal komaj desetino miligrama tega strupa na roko in prav kmalu se mu je na koži izpustilo na stotine mehurčkov, roka pa mu je močno zatekla. Pri nekem drugem poskusu so dali človeku na roko le dvestoti del miligrama tega strupa in roka je takoj začela otekati, od samih bolečin pa človek ni mogel spati. GOSPODARSKI UTRINKI Sadjarski stroji. V velikih skladiščih, odkoder odpošiljajo velike količine sadja v inozemstvo, imajo posebne stroje, ki ločijo sadje po debelosti, in druge, ki plodom obrišejo prah. Kot je znano, je trgovina s sadjem tako urejena, da se na trge v isti posodi pošiljajo popolnoma enaki plodovi. Tako odbrano sadje doseže mnogo višje cene kot mešano, to je debelo in drobno skupaj. Polže uničiš, če raztrosiš mad vrtnimi gredicami in po njih drobno zmletega kajnita ali silvinita (=: nizkoodstotna kalijeva sol). S temi gnojili vrt pognojiš, vrhu tega pa pogine vsak polž, ki pride v dotiko le z drobcem teh soli. Polži se ožgejo in poginejo, Razkuževanje žitnega semena z galico. Z galico uničujemo snetljivost; delamo pa tako-le: V 50 litrih vode raztopi 'A kg modre galice (dobiš lA% raztopino modre galice) in ta raztopina zadostuje za 100 kg žitnega semena. V raztopino stresi žito in ga pusti notri 12, največ 16 ur. Zmes večkrat premešaj od od- strani vse zrnje, ki bi plavalo na vrhu. Potem odlij tekočino. Dobro storiš, če oplakneš žito še s 6% apneno raztopino (na 10 litrov vode po 60 dkg apna). Zrnje v apneni raztopini parkrat premešaj in ga pusti v njej pet minut, potem ga pa razprostri po kakem podu, da se osuši. Osušeno zrnje čim prej posej, in sicer moraš posejati eno desetino več kot navadno, ker je zrnje lahko zgubilo na kalivosti. HV>češ saditi breskve? Če se hočeš resno pečati z breskvami, potem se zavedaj, da zahteva ta sadna vrsta predvsem mnogo ljubezni, potem pa poznanje rastline, njenih potreb in sovražnikov. Brez tega ne gre, rajši jih ne sadi. Umetna gnojila in vrt. Vrt mora imeti rahlo zemljo, bogato na redilnih snoveh. Brez hlevskega gnoja ne moremo izhajati na vrtu, posebno ne pri težkih zemljah. Hlevski gnoj pa je treba raztrositi in podkopati že v jeseni, da črez zimo razpade in nudi mladim rastlinam takoj spomladi dovolj hrane. Če pa hočemo imeti iz vrta velike pridelke, moramo pomagati tudi z umetnimi gnojili. V ta namen raztrosimo na 1 ar (100 m2) po 4 do 6 kg superfosfata, 2 do 4 kg kalijeve soli in po 4 do 6 kg žvepleno-kislena amonijaka. Imenovana umetna gnojila lahko premešamo, potem pa jih raztrosimo in podgrebemo par dni pred setvijo, oziroma saditvijo. Prevoz sadja na velike razdalje. V Evropo prevažajo meso iz Argentine in Avstralije v ledu, ki postaja zelo važen tudi za prevoz sadja. Jabolka iz južne Afrike prihajajo v Evropo v hladilnih ladjah, kjer z ledom vzdržujejo vedno enako toploto. Danes rabijo hladilnice tudi za prevoz sadja po železnici, četudi ne rabijo posebnih hladilnih vagonov. Izkustvo namreč pravi, da potrebuje sadje skoraj teden dni, da se povrne v prejšnje stanje, če smo ga hranili skozi 36 ur pri 1° pod ničlo. Tako pripravljene breskve pridejo iz Italije v Berlin popolnoma sveže. Moka, oziroma škrob v koruznem zrnju se tvori v listih in gre potem po listih v klas in v zrno. Zato ne smemo koruzi odrezovati zelenih listov, posebno ne v bližini klasa. Dotične liste lahko odstranimo šele takrat, ko zažnejo rumeneti klasni listi, Kdor zgodaj obreže koruzno slamo, bo imel slabo razvito zrnje. Shranitev ližola stročnika za zimo. Trenotno je velika obilica zelenega fižola stročnika, katerega ni mogoče takoj porabiti in tudi ne prodati. Lahko ga shranimo za zimo, in sicer v dveh oblikah: 1. sušenega: fižol stročnih očistimo za kuho, potem ga pa sušimo na prepihnem prostoru, kamor nimajo dostopa solnčni žarki. V par tednih bo fižol toliko suh, da ga lahko shranimo v vreči, katero kam obesimo. V zimskem času nam je tak fižol izborna zelenjad. Prejšnji večer naj gospodinja posušeno stročje opere v mlačni vodi, potem naj ga dene močit, drugi dan pa skuha kot sedaj stročje za solato. 2. kisanega: stlači za kuho očiščeno stročje v velike lonce (večje količine v čerbiče in kadi), zalij s 5% slano vodo, katero dobiš, če raztopiš v litru vode 5 dkg navadne kuhinjske soli. Lonec zaveži s pergamentnim papirjem, čebriče in kadi pa tako zadelaj kot pri kisanju zelja. Nekaj o gnojiščih. Solnce pripeka na gnojišča, ker niso zavarovana z blagodejno senco bližnjih dreves. Radi velike zaposlenosti strese živinorejec gnoj kar tja v lužo in se ne briga več zanj. Ni prav tako. Gnojišča bi morala biti zasenčena z drevjem, in sicer so najpri-kladnejši orehi. Orehova drevesa so tudi v kras domovju in dajejo dober sad. Razvežen gnoj zgubi tudi mnogo na vrednosti. Gnojišče je kmetovalčev zlati rudnik in zato bi moral kmet paziti, da se iz gnoja ne zgubi dušik v obliki zaudarjajočega omanijaka. Če že nimaš časa, da gnoj lepo zložiš in steptaš, vrzi nanj vsaj nekaj lopat zemlje, ki jo pozneje lahko uporabiš v vrtu ali za njivo in travnik. Zapomni si, da raste kmetovo blagostanje iz malenkosti. NA KNJIŽNEM TRGU 1. Otroci naše ljube Gospe — roman po Andersenu, ki je izhajal v podlistku »Nedelje«, je izšel v ponatisu. Povest je izredno živahna, prestavljena v razmere na Šlajerskem-Koroškem. Vsaki knjižnici in vsakemu, ki ljubi lepo povest, bo knjiga dobrodošla. Komisijsko zalogo ima Tiskarna sv. Cirila v Mariboru. Cena knjigi broš.. Din 15.— in vez. Din 26.—. 2. Franc Kolenc, Kraljica Estera. Cena je Din 15.—. Dobi se: Jugoslovanska knjigarna in Nova založba Ljubljana, Cirilove knjigarne v Mariboru in Prekmurska tiskarna Murska Sobota. 3. »A njega ni . . .« je povest, ki pretresa človeka v dno duše. Kdor si želi za dolge zimske večere lepega branja, si jo naj nabavi. Za Miklavževo in božično darilo je kakor nalašč. Dobi se v Cirilovih knjigarnah v Mariboru. Cena samo 15 Din. 4. Novi načrt Ljubljane s seznamom ulic. Lični in vseskozi natančni ter najnovejšemu stanju odgovarjajoči načrt stolnega mesta ljubljane, ki sta ga sestavila M. Černe in M. Tomšič, in ki ga je izdal Mestni gradbeni urad, je nedavno izšel v založbi Jugoslovanske knjigarne v Ljubljani. Tisk v petih barvah je vse hvale vredno oskrbela Jugoslovanska tiskarna. Cene so sledeče: Sam seznam 5 Din. Načrt v petih barvah s seznamom 20 Din, načrt, nalepljen na karton s seznamom 35 Din, nalepljen na platno v žepni obliki s seznamom 45 Din, na platnu s palicami s seznamom 55 Din. Za one, ki so načrt sami že kupili, pa je sedaj seznam na razpolago za 5 Din. Naroča se tudi v Cirilovi knjigarni v Mariboru. 5. Prosvetna knjižnica, ki jo izdaja mariborska Prosvetna zveza, vrši s svojimi perečimi ter poučnimi prispevki veliko prosvetno delo širom Slovenije; od vsepovsod se javljajo z naročili, celo iz Zedinjenih ameriških držav, kjer imajo naši izseljenci svojo močno katoliško organizacijo. Vsak zvezek vsebuje zadaj navodila za prosvetne tekme fantov, včlanjenih pri katoliških izobraževalnih društivh. Naj ne bo fanta, ki ne bi imel vseh zvezkov Prosvetne knjižnice, ki se naroča pri mariborski Prosvetni zvezi, Aleksandrova cesta 6. Zvezek stane samo en dinar. ZA SMEH IN ZABAVO Smola. Nace in Bine sta se pozno zvečer vračala domov; megla je tako gosta, da ne vidiš za korak pred seboj. »Roke kvišku«, je nenadoma razlegnilo in pred niima sta stala dva rokovnjača. Bine je na mah spoznal položaj, navalil na ene-Sa od obeh, ga potolkel na tla ter ga mikastil tako dolgo, dokler ga ni oni spodaj zaprosil za milost. »Nace, Nace«, je je klical in vpil celo pot; zaman. Naceta n> bilo od nikoder. Iz previdnosti jo je namreč Nace brž ubral po drugi poti po-[■’ domov. Naslednjega jutra pa sta se ^ace in Bine našla v krčmi, »Potolkli so mc pošteno in spremikastili«, je dejal Na-ce' »Zakaj si pobegnil? Jaz sem svojega nasprotnika skoraj do mrtvega izprebil; bi ne bil ti pobegnil, bi tudi drugemu jahko potipala rebra... Toda, da ti dokažem svojo hrabrost,« je s poudarkom Velel Bine, »glej tukaj kos srajce, ki sem jnu ga bil odtrgal za spomin.« Nace za-"nlji oči in motri kos odtrgane srajce ter se ne more prav zavesti. »Za božjo voljo, pa to je kos moje srajce ...« Doktor Clemenceau, sloviti francoski zdravnik in državnik je baš ordiniral, ko sta prišla k njemu dva moža; prvi je tožil, da ga boli v prsih. »Slecite sel« je dejal Clemenceau ter ga natančno preiskal. Medtem, ko mu ej napisal zdravila, je ukazal, naj puste drugega v ordinacij-sko Sobo; ne da bi ga bil pogledal, mu je kar velel ,naj se sleče. Ko je prvi pacijent odšel, se je Clemenceau obrnil k novodošlemu, ki je slečen stal v kotu. »Kaj pa z vami; ali bole tudi vas prsi?« — »Oh ne; vaše blagorodje! Prišel sem le po vaše priporočilo, ker bi rad dobil službo na pošti.« Nemškega kralja Friderika Viljema IV. je na potovanju pozdravil superintendant z besedami: »Pozdravljajo te tisoči, tisoči in zopet tesoči.« — »Hvala«, ga je prekinil kralj. »Pozdravite jih tudi z moje strani, ampak vsakega posebej.« Židova previdnost: »Kaj je Izak, da si oblekel to suknjo?« — »Veš, Moric; ladja se tako sumljivo ziblje, in ... najprej žene rešujejo.« Bomo videli. Dva znanca v razgovoru: »Ali je vaš pokojni stric do zadnjega bil pri popolni zavesti?« — »Ne vem; jutri odpremo namreč šele njegovo oporoko.« Vsak po svoje. »Torej, gospod doktor, je slepo črevo nepotrebno? Ali je mogoče živeti tudi brez njega?« — »Bolniki bi že mogli; kirurgi pa — ne.« Zlo mode. Kupec: »Zares čudno, da si v vaši trgovini ne morem izbrati klobuka, ki bi mi lepo pristojal.« Klobučar: »To je pa radi tega, veste, ker imamo v naši trgovini klobuke po najnovejši modi; naša glava pa je medtem že davno prišla iz mode.« V šoli. Učitelj: »Dobro pazite sedaj; doslej smo se učili računati na pamet, a sedaj bomo pisaje na tablicah. Torej, kaj sem sedaj rekel? Ponovi Jurekl« Jurek: »Doslej smo računali na pamet; a odslej na tablici — brez pameti.« Prijatelji med seboj. »Dober dan, dragi prijatelj!« —• »O živijo; dober dan! — Ali bi mi lahko posodil na primer 100 dinarjev?« — »Obžalujem; prav rad bi posodil, pa nimam slučajno pri sebi.« — »Pa doma?« — »O, doma — doma; hvala lepa na vprašanju; vsi so živi in zdravi...« Sram. Sodnik: »Ali se ne sramujete, da ste radi niklaste ure izvršili pogrešek tatvine?« Obtoženec: »Verujte, gospod sodnik; sram me je bilo... precej bolje bi bilo, da bi bil nek zlat prstan . . .« KMETOVALCI! Gnojite z apnenim dušikom, s tem najbolj cenim, učinkovitim in rentabilnim dušičnim gnojilom domačega proizvoda! Z apnenim dušikom ne dajemo zemlji samo dušika, marveč tudi apna. Tudi žlahtna vinska trta je za apneni dušik prav posebno hvaležna. Navodila o načinu uporabe, o potrebnih količinah, o rentabilnosti, dobaviteljih, uspehih in cenah apnenega dušika daje proizvajalec: Tvornica za dušik d.d.Ruše pošta Ruše pri Mariboru. V tej tvornici se tudi dobiva mešanica „Nitrofoskal Rušeu, napravljena na poseben patentiran način iz gnojil: apneni dušik+kalijeva sol+superfosfat Izdaja Tiskarna sv. Cirila, r. z. z o. z. v Mariboru. — Urejuje dr. Fr. Vatovec. — Pred stavnik Tiskarne sv. Cirila v Mariboru: Albin Hrovatin. — Vsi v Mariboru.